Svoje pravice bodo uveljavili železničarji le z združeno močjo. Zavedajte se tega, trpini in organizirajte se vsi v USŽJ
Naša m
V prvih junijskih dnevih letošnjega leta, in to 3. in 4. junija so zborovali v Ljubljani razredni železničarji, člani »Saveza železničarjev Jugoslavije« iz cele Jugoslavije. Bil je to drugi kongres »Saveza železničarjev« in tretja balkanska konferenca transportnih organizacij. Kongresa in konference so se udeležili poleg delegatov-železničarjev iz cele Jugoslavije zastopniki delavskih zbornic in drugih razrednih strokovnih organizacij iz vseh krajev ter zastopniki železničar-skih__ organizacij jz Poljske, Bolgarske, Ru-munije in iz Avstrije in sicer iz Avstrije v večjem številu ter celo delegati avstrijskih delavskih zbornic. Delegat Internacionalne transportne federacije iz Amsterdama, generalni tajnik Edo Fimmen pa je vodil balkansko konferenco.
Že sprejem inozemskih gostov v petek 2. junija tl. zvečer na glavnem kolodvoru v Ljubljani, je bil impozanten. Železničarska godba »Zarja« je igrala pozdrave pri prihodu vlakov, v katerih so bili sodrugi-gostje iz drugih držav. Pozdravni govori so jim pričali, da so prišli med svoje sodruge, množica pa jih je nato spremljala v dolgem sprevodu v hotel »Union«, kjer je predsednik »Strokovne komisije za Slovenijo« sodrug Jernejčič otvoril slavnostno sejo. Seji je prisostvovalo blizu 100 ljubljanskih sodrugov in sodružic,
Kongres »Saveza železničarjev« je po otvoritvi izvolil predsedstvo:	predsednik
Jaka Kovač, L podpredsednik Fran Dro-pučič, strojnik iz Siska, II, podpredsednik pa Ivan Krajnik iz Maribora.
Tajnik »Saveza železničarjev« s. Stanko je v daljšem poročilu očrtal položaj železničarjev v naši državi ter med protestom zbora ugotovil, da je prometno ministarstvo tik pred kongresom razveljavilo vozne legitimacije za rodbinske člane železničarjev. Izvolili so se takoj 4 delegati (ss. Čanžek, Krajnik, Bahun in Trškan), da gredo v imenu kongresa k direktorju Knježeviču protestirat in da se pošlje na ministra prometa protestna nota in brzojavka z zahtevo, da ukine to krivično odredbo.
Poljski delegat Maksamin je pozdravil kongres v imenu mednardne transportne federacije in v imenu poljskih železničarjev, zastopnik avstrij. železničarjev Weigl pa pozdrave avstrijskih železničarjev, bolgarski delegat Makarov iz Sofije v imenu bolgarskih železničarjev ter protestiral proti postopanju obmejnih oblasti napram bolgarskim železničarjem beguncem, ki iščejo v Jugoslaviji varstva pred svojimi političnimi preganjalci in ki jih naše obmejne oblasti konfinirajo. Nadalje so pozdravili kongres delegat štajerskih železničarjev Poketz, zastopnik delavske zbornice v Celovcu Triball in delegat rumunskih železničarjev Bali-neanu in zastopniki naših delavskih zbornic in drugih strokovnih organizacij.
Na kongresu se je razvila živahna^ debata o socialni zakonodaji, o komercijali-zaciji železnic, o materijalnem položaju železničarjev, o stanovanjski bedi in gradnji stanovanjskih hiš in o notranje-organizator-nih vprašanjih. Končno je kongres sprejel več resolucij, ki so jih izdelale posamezne sekcije. .Te resolucije so bile sprejete soglasno. Ker smo vsebino resolucij že prenesli, a izdano poročilo o poteku kongresa v posebni brošuri, tu sedaj prinašamo izvleček vsega.
Prva resolucija se nanaša na socialno zakonodajo. Kongres konstatira, da so splošne zakonite pravice (zakon o zaščiti delavcev, o delav. zavarovanju itd.), ki temelje na drž. ustavi in ki morajo glasom zakona veljati za vse delavstvo, za železničarje povsem poteptane, ker se zakon o zaščiti delavcev ne izvaja na železnicah ter promet, minister sam z uredbo ureja bolniško zavarovanje železničarjev, ne uvažujoč osnovnih principov splošnega zakona. Resolucija protestira dalje proti kršitvi koalicijske svobode in preganjanju železničarjev-zaupnikov. Zahteva, da se železničarjem zagarantira koalicijska svoboda in pravo organiziranja ter da se končno potrdijo pravila Saveza železničarjev Jugoslavije. Zahteva, da se obstoječa zakonska zaščita delavcev v celoti raztegne tudi na železničarje.
Sprejet je bil tudi dodatek resolucije glede bosansko-hercegovinskih železničarjev optantov, ki žive že dolgo let v Bosni in Hercegovini, a se še vedno smatrajo kot tuji državljani, čeprav so si pridobili domovinsko pravico V krajih Bosne in Hercegovine.
Nadalje je bila sprejeta resolucija, ki se nanaša na gradnjo železničarskih stanovanj in ki ugotavlja, da država po devetih letih sama ni ukrenila ničesar za omiljenje stanovanjske bede, ter zahteva, da prične prometno ministrstvo v resnici končno z zgradbo modernih železničarskih stanovanj, Tret-„resolucija se nanaša na konmercijalizacijo državnih železnic. Konštatira, da je sedanji način uprave neekonomičen in neracijona-
>č raste.
len, oviran po raznih zakonih o upravi in državnem računovodstvu. Sedanji sistem je partizanski 'in birokratičen. Resolucija zahteva, da se prekine z dosedanjim načinom budžetiranja prometnih potreb. Uvede naj se modernejši način železniške uprave, da se uvede poseben nov upravni sistem, pri katerem bodo imeli odločilno besedo pridobitni krogi, delavci in država. Zadnja resolucija se nanaša na položaj železničarjev, Konštatira predvsem, da se je položaj železničarjev brez razlike kategorije neizmerno poslabšal, zlasti še z najnovejšimi določili finančnega zakona za 1 1927.-28., s katerim so zelo prikrajšani prejemki železniških uslužbencev in delavcev. Proti sedanji železniški politiki kongres najodločneje protestira in zahteva, da se preneha s to politiko ter da se življenski in delovni pogoji železničarjev izboljšajo, zlasti, da se sprejmejo reducirani delavci zopet nazaj v službo in da se odobrijo dovoljni naknadni krediti za reguliranje plač in ostalih prejemkov že-železničarjev.
Končno je kongres dal v petih točkah glavne smernice bodoči upravi Saveza železničarjev Jugoslavije. Predvsem nalaga kongres upravi, da izvede akcijo za materijalno zboljšanje celokupnega železničarskega osobja, da izvede akcijo za modernejšo pragmatiko in delavski pravilnik na osnovi popolne garancije uživanja vseh z dosedanjimi zakoni zagarantiranih pravic in svoboščin, da uvede akcijo za ureditev starostnega, nezgodnega in bolniškega zavarovanja železničarjev, da ukrene vse za izobrazbo železničarjev na temelju razredne organizacije in da železničarji skupno z ostalimi delavskimi sloji vodijo akcijo za izvoje-vanje popolne koalicijske svobode ter da v enotni fronti odbija vse napade kapitalističnega razreda.
Resolucija o Ujedinjenju je bila soglasno sprejeta in govori, da se naj izvrši ujedinjenje železničarskih organizacij v eno samo razredno-bojevno organizacijo. Baza tega ujedinjenja mora biti: razredna zavest, strankarska, verska in nacionalna neodvisnost, internacionalna pripadnost T. T. F, in najpopolnejša demokracija in toleranca v sami organizaciji.
Zatorej železničarji resno poprimimo za to in delamo na tem. Pazimo pa, da se nas ne bo izigravalo in bo našo stremljenje izrabljalo v kakšne partizanske koristi.
Izvoljen je bil soglasno sledeči centralni odbor:
Člani centralnega odbora.
Izvrševalni odbor.
Terškan Aleksander, ključavničar, Ambrožič Josip, sprevodnik, Mikec Franc, kretnik, Kovač Jaka, nadsprevodnik, Sojer Jaka, progovni čuvaj, Ogrin Leopold, ključavničar, Pušnik Martin, nadsprevodnik, Stanko Jurij, činovnik, Jernejčič Franc, sklad, delavec.
Širši odbor:
Čanžek Andrej, pom. delavec, Smazek Franc, vlakovodja, Korene Franc, livač, Dropučič Franc, strojnik, Plevnik Valentin, vlakovodja, Kmet Franjo profesionist.
Nadzorstvo:
Brus Vinko, premikač, Ceraj-Cerič Adalbert, vlakovodja, Raztresen Anton, pom. delavec, Bibič Martin, strojevodja, Breznik Ivan, činovnik.
Razsodišče.
Kovačič Anton, premikač, Hladnik Ivo, kretnik, Slakoper Štefan, sprevodnik, Luše-tič August, sprevodnik, Richlij Ivan, zidar.
Sodrug Fimmen ki je prišel z vlakom zvečer se je h koncu pojavil na kongresu in v navdušenem in stvarnem govoru pozdravil kongres.
Drugi dan, v soboto 4. junija tl. se je vršila III. balkanska konferenca transportnih delavcev in železničarjev.
Pod predsedstvom generalnega tajnika L T. F. Fimmena se je konferenca otvorila. Dvorana je častno zasedena. Že ob 8. so prišli v hotel »Tivoli« mnogi delegati. Do otvoritve plenuma konference so se vršila razna medsebojna posvetovanja in razgovori.
Pred svečano otvoritvijo konference je delavsko pevsko društvo »Cankar« zapelo delavsko internacionalno himno.
Generalni tajnik s, Fimmen je nato v svojem otvoritvenem govoru označil položaj in stališče Internacionalne transportne federacije, ki je osnovano na načelu centralizma. Da pa more centralni aparat uspešno, točno in pravilno poslovati, je izvedena dalekosežna decentralizacija po interesnih skupinah. Balkanske države imajo mnogo skupnih interesov. Balkan je bil doslej vedno gnezdo vojnih nevarnosti in zapletljajev. Organizirani proletariat balkanskih držav
naj stremi, da se balkanske države spremenijo v države splošnega miru. Prenehati mora praksa, da bi se balkanski narodi še v bodoče izrabljali kot orodje balkanskega in mednarodnega kapitalizma za razne oborožene konflikte. Balkanska delavska federacija, del velike I. T. F., ki šteje nad dva in pol milijona organiziranih transportnih delavcev v 36 evropskih državah, naj bi uspela, da bodo v kratkem združene vse države Balkana. (Živahno in dolgotrajno odobraavnje.) Vsi balkanski narodi naj se združijo v enotno balkansko republiko. Živela balkanska federacija!
S. Fimmen je nato prečital III. balkanski konferenci došle in poslane pozdravne brzojavke iz inozemstva. Generalni tajnik delavske strokovne zveze Sassenbach je iz Amsterdama poslal daljši pozdravni dopis, in želi konferenci najboljših uspehov. Tajnik mednarodnega biroja dela, dr. Živko Topa-lovič, je v svojem pozdravu iz Ženeve naglasil potrebo ustanovitve delavske sindikalne balkanske federacije. Konferenco so nadalje pozdravili voditelji grških železnic in mornarjev, Fort za »Unijo čehoslovaških železničarjev« in drugi.
Delegat Luka Pavičevič je nato v imenu združenih sindikalnih organizacij oozdra-vil inozemske delegate, osobito prisrčno delegata bolgarskih železničarjev, Makarova.
Predsednik Fimmen je nato objavil dnevni red konference: 1, poročilo o koalicijski svobodi na Balkanu; 2. poročilo tajnika balkanske delav. federacije, Izajeva; 3. položaj železničarjev na Balkanu; 4. položaj brodarjev in pomorščakov in 5. vojna nevarnost. Radi odsotnosti tajnika Izajeva je bilo njegovo pismeno poročilo prečitano. Z dnevnega reda je bila odstavljena 6, točka o vojni nevarnosti z motivacijo, da pride to vprašanje v razpravo na nedeljski vsedelav-ski manifestaciji.
Delegat s. Jurij Stanko je nato zelo obširno poročal o socialnem in materijalnem položaju železničarjev v posameznih balkanskih državah. Konstatiral je na podlagi statističnih podatkov, da se je v vseh državah na Balkanu položaj železničarjev po svetovni vojni poslabšal. Železničarji morajo svoje pravice braniti z vsemi sredstvi ter pazno čuvati, da se reakciji ne posreči odpraviti že pridobljene pravice in svoboščine. Odločno je protestiral proti militarizaciji železnic, ki je izvedena na tajen način v Jugoslaviji. Razpravljal je o dosedanjih uspehih | podržavljenja železnic v naši državi. To se je izvršilo ne iz gospodarsko-trgovskih razlogov, marveč največ iz vojaških ozirov. Državne železnice izkazujejo sedaj velikanski deficit in oni faktorji, ki so bili popreje za podržavljenje železnic, skušajo sedaj izvesti s papirnatimi uredbami komercijaliza-cijo železnic, ki naj bi na ta način postale zopet aktivne.
Konštatira dalje, da v nobeni državi na Balkanu ni precizno izvedeno socialno in starostno zavarovanje kakor tudi ne zavarovanje zoper nezgode.
Bolgarski delegat Makarov je v svojem simpatičnem govoru izrazil najpreje svoje veliko zadovoljstvo nad dosedanjimi uspehi konference. Po nalogu tajnika Izajeva pozdravlja kongres ter naglaša, da ne družijo
jugoslovenskih in bolgarskih železničarjev samo skupni stanovski interesi, marveč tudi krvno bratstvo in sorodstvo. Zato si oboji podajajo bratsko roke za nadaljevanje borbe. V»a akcija naj se usmeri po načelu: »Vojna proti vojni!« Ne bo mogoče, kakor je to bilo pred 50 leti in pozneje, da sta se dva krvna brata med seboj mesarila in klala. Sovraštvo med obema bratoma naj preneha. Naloga nas železničarjev je, da izvedemo enotno federativno organizacijo vsega delavstva na Balkanu. Tega ne bo mogel nihče preprečiti. Železničarji pa se moramo tudi združiti, da preprečimo v slučaju vojnih nevarnosti prevoz orožja skozi naše države (viharno odobravanje). Koristi od svetovne vojne so imeli le bogatini, ki so zbežali v zaledje in bogateli, dočim je moral narod krvaveti na bojni fronti. Njegov govor so navzoči pozdravili z viharnim ploskanjem.
Delegat Poppel je v markantnih stavkih očrtal obupen in nevzdržen položaj mornarjev ter apeliral na I. T. F„ da priskoči balkanskim mornarjem na pomoč, kadar jo bodo klicali.
Predsednik Fimmen je nato zelo obširno poročal o koalicijski svobodi in o praksi državnih oblasti v posameznih evropskih državah s posebnim ozirom na stališče balkanskih držav.
Konferenca je z zanimanjem poslušala zaključni govor predsednika, na kar je bila soglasno in z odobravanjem sprejeta kratka resolucija,
(To resolucijo prinašamo na drugem mestu.)
Popoldne so prihajali vlaki s pevci iz vseh krajev v Ljubljano. V »Zvezdi« je kon^ certirala mariborska železničarska godba. Zvečer je bil v dvorani »Uniona« koncert pevskih društev. To je bil začetek vsedelav-skega zleta. Pri nabito polni dvorani so pevski zbori pod vodstvom s. Perka zapeli »Slava delu!« Mlade sodružice so jih obsipavale s cvetjem.
V nedeljo, na Binkošti, so godbe igrale po ulicah Ljubljane budnico. Ob osmih se je razvil s svojimi godbami pohod množic delavstva, ki ga je bilo nad 10.000 glav, po ljubljanskih ulicah z rdečimi zastavami. Na Kongresnem trgu je bil miting, kjer so govorili inozemski delegati, za Slovenijo pa s, Petejan, za »Zvezo delavskih žen in deklet« pa s. Ajdiškova.
Bila je to sila. Proletariat Slovenije se je razmahnil. Po dolgih, zadnjih letih propadanja, mrtvila, razcepljenosti, medsebojnega sovraštva, je prvič nastopil v mogočnih vrstah, enotno, skupno. In lahko kriknemo v svet: naša moč raste. Gradimo novo zgradbo, enotnosti proletariata, da ne bo več razcepljen na vse strani, tepen in tlačen, nego da bo enoten, zmagoval in nastopal kot človek.
Ti dnevi kongresa, konference, vsede-lavskega zleta naj bodo plamen, v katerem zgori razcepljenost, v katerem se skali volja po ujedinjenju, po enotnosti.
Da je bil to dogodek velike važnosti, dokazujejo razni članki v raznih časopisih. In proletariat naj to pribije in zakliče:
Naša moč raste — vas je pa strah!
Naš kongres.
Naš 3. i 4. juna u Ljubljani održani II. Kongres uspio je iznad svakog očekivanja. Ovaj uspjeh došao je do izražaja kao po broju prisutnih delegata i gostiju, još više po živosti svojeg rada kao i po radu samom. Nijedna minuta i nijedna riječ nisu utrošeni u suvišno, već naprotiv, sve je iskorišćeno u pravcu ojačanja naših snaga, naše konsolidacije i borbe u zaštitu do srži potlačenog željezničkog osoblja. Svi prisutni delegati sa ponosom će se sjećati ovog Kongresa, koji nam je svima usadio nove snage za novi i još požrtvovniji rad, kako bi nam budući Kongres, budući naši uspjesi bili još veći i još ljepši. Održani Kongres je rezultat smišljenog i požrtvovnog našeg dosada-njeg rada i najvažniji naš zadatak je, da ne sustanemo. Novim silama na novi rad. U tome radu mi nismo više sami: sa nama je proletarijat cijele naše zemlje i cijele kuglje zemaljske. Borimo se za pravednu stvar i zato je naš uspjeh osiguran.
Kako će izvještaj o radu Kongresa biti opširnije štampan u slo- j venskom tekstu, to molimo član- I
stvo da isti pomno pročita. Ovdje iznosimo samo rezolucije o komer-cijalizaciji željeznica i željezničarskim stanovima, koje glase:
Po pitanju komercializacije željeznica i željezničke službe:
II. redovni kongres Saveza Željezničara Jugoslavije, održan dne 3. i 4. juna 1927 u Ljubljani,
konstatuje:
Uz opću privrednu krizu uzrokovanu dugim ratom i njegovim strašnim posljedicama, čemu se još priključuje opće nastojanje kapitalističkih eksploatatora da sve terete ratnih šteta ma i silom preture na radništvo i siromašno gradjanstvo, služeći kod toga i najgrubljim političkim i ekonomskim sredstvima, oličenim u bijedi i bes-poslenosti hiljade i hiljade radnika.
Uz manjkavo i reakcionarno službeni-čko i zaštitno željezničko zakonodavstvo, koje predvidja samo dužnosti i kazne, bez ikakvih stvarnih prava i nagrada za težak i odgovoran rad.
Najveći uzrok slabosti saobraćaja, neaktivnosti njegovih finansija, a naročito pak teškom i moralnom i materijalnom položaju željezničara bez razlike^ svih nižih kategorija, je danas neokonomičan i neracionalan, raznim zakonima o upravi i računovodstvu sputan, partizanski i u kranji birokratizam ogrezli.
Upravni sistem našim saobraćajem.
Konstatujući prednje II. redovni kongres Saveza željezničara Jugoslavije pozdravlja svaki korak i svaki čin, kojim se ide za time, da se ovakav princip upravljanja saobraćajem izmijeni i postavi na bolje osnove i to:
1.	Da se prestane bitno sa dosadanjim načinom budjetiranja saobraćajnih potreba, koji ponajčešče dovodi te potrebe u ovisnost volje ministra finansija ili kakovog njegovog načelnika.
2.	Da se nepokretni neekonomičan i birokratski način upravljanja, sankcionisan postojećim upravnim zakonima, čim prije zamijeni sa komercialno-trgovačkim sa karakterom privatno-trgovačkog poduzeća, sa dužnošću javnog polaganja računa sviju dobitaka i gubitaka.
3.	Postojeći projekat uredbe o komercializaciji željeznica je u postizanju postavljenog zadatka manjkav i tražimo, da se putem anketa izradi nov i tek takav podnese na uzakonjenje.
©
Novim zakonom o organizaciji saobraćaja upravu nad saobraćajem treba da se da u ruke ljudi privrede i rada, iz tih faktora sastavljen upravni odbor, u koji ulazi pored države, privrede i radnika i najmanje jedan prestavnik željezničkog osoblja izabran slobodno i sa većinom glasova.
Po pitanju željezničarskih stanova:
1.	Da nakon 9 godina samostalnog državnog gazdinstva i proklamovanog principa da »rad stoji pod zaštitom države«, upravo najviše državni radnici i namještenici, željezničari pate od bijede i neimaštine, od kojih dobar dio predstavljaju loši ili nikakovi stanovi.
2.	Da nakon sveg tog vremena ni država ni željezničke uprave nisu na dizanju stanova i otklanjanju stanbene bijede učinili ni približno onoliko, što se je
moglo, trebalo i bilo dužno učiniti, uslijed čega još uvijek hiljade željezničara i njihovih familija stradava i gine u vagon-skim inače lošim stanovima.
3. Da je ovaj nehaj mjerodavnih za željezničke stanove uzrokovao mnogo i ogromne štete, bud time što je željezničar uslijed neimanja stana i odmora bio u službi manje produktivan izvrgnut obolja-vanju najteži vrste zajedno sa svojom familijom, bud time, što su hiljade vagona izključeni iz prometa i uništeni, izgubljene su istovremeno i sve ine koristi vagona, koji da su vršili funkciju u saobraćaju, dali bi državi i saobraćaju najmanje 3 puta više, nego li bi koštali izrađeni stanovi.
II. Kongres Saveza željezničara Jugoslavije poziva Ministarstvo Saobraćaja i sve odlučujuće faktore u državi, da pitanju izgradnje dostatnih i zdravih željezničarskih stanova posvete hitnu i punu pažnju i da ga nastoje riješiti time:
1.	Što će se u tu svrhu podignuti zajam u glavnom svom dijelu i prije svega ostalog upotrebiti za izravno građenje svekolikih nužnih i zdravih stanova za že-Iježničare, a pogotovo tamo gdje su za stanovanje još uvijek u uporabi vagoni. Gradnji ostalih stanova za kancelarije i potrebe administracije da se pristupi tek, pošto budu potrebe stanova za službenike zadovoljne.
2.	Da se iz istih sredstava učine pomaganja i pozajmice svima onim željezničarskim udruženjima i zadrugama, koje vode brigu za željezničarske stanove i vrše gradnju istih. Tu pomoć i zajam treba ukazati i drugim institucijama i javnim ustanovama koje se gradnjom željezničkih stanova bave.
3.	Iz istoga fonda da se izvrše renoviranja i gradnje novih odmorišta i kasarna od kojih isto veći dio ne odgovara ni najprimitivnjim topoglednim potrebama.
Ugrablienje voznih ugodnosti.
Na predvečer kongresa so dobile postaje, kurilnice in sekcije brzojavno obvestilo, da so razveljavljene legitimacije za režijsko vožnjo rodbinskim članom delavcev. Udarec za udarcem pada zadnje čase po delavstvu, redukcije osobja in plač ter sedaj še odvzem voznih ugodnosti. Ta korak je izzval povsod velikansko razburjenje med prizadetim osobjem ter je prišlo do spontane obustave dela v Mariboru, Ptuju, kjer je obustavilo delo nad 2000 železničarjev.
Kongres Saveza je takoj brzojavno protestiral pri ministru saobraćaja ter zahteval takojšnje razveljavljenje gornjega odloka, potom posebne deputacije pa je predal še sledečo spomenico:
Ministarstvo saobraćaja
v Beogradu.
Potom direkcije držav, železnic, Ljubljana.
Gospodu ministru saobraćaja.
Podpisani Savez vlaga na podlagi soglasnega sklepa II. rednega kongresa »Saveza železničarjev Jugoslavije« ter po pooblastilu III. balkanske konference, na kateri so zastopne poleg »Internacionalne transportne federacije«, bolgarske, poljske, rumunske, avstrijske železničarske organizacije, Delavske zbornice in razredne strokovne organizacije Jugoslavije, ki so v sklopu »Ujedinjenega radničkega sindikalnega saveza Jugoslavije« proti brzojavnemu razveljavljenju voznih ugodnosti rodbinskim članom delavcev enodušen protest, smatrajoč ta odlok ne samo za kršenje davno garantiranih pravic osobja, ampak tudi za prelomitev svečanih izjav in proglasov raznih dosedanjih železniških ministrov. Posledice tega odloka so neizogibne ter apeliramo na gospoda ministra saobraćaja, da ta odlok takoj razveljavi, da se nepotrebno razburjenje osobja odstrani.
V slučaju neupoštevanja bo železničar-stvo podvzelo vse primerne korake v obrambo svojih davno priborjenih in zagarantiranih pravic, ter Savez že danes .odklanja vsako odgovornost za posledice, ki bi utegnile slediti.
Prosimo, da najnujnešje obravnate te predstavke ter za takojšnji pismeni odgovor.
Ljubljana, dne 4. junija 1927.
Enako so v nedeljo sklicale naše podružnice protestne sestanke, na katerih so bile sprejete protestne resolucije ter so železničarji enodušno izjavili, da se bodo z vsemi sredstvi borili za zadnje svoje pravice.
Tako je bila v Pragerskem sprejeta sledeča resolucija:
Spomenica.
Ministarstvu saobraćaja, Generalni direkciji državnih železnic in Direkciji državnih železnic v Ljubljani.
Železničarji, zbrani na sestanku dne 12. junija 1927 v Pragerskem, odločno protestirajo proti ukinitvi režijske vožnje družinam delavcev in nenastavljenega osobja in zahtevajo isto nazaj, zavedajoči se, da jim iste ugodnosti po prevzemo južne železnice v državno upravo potom rimske pogodbe pritičejo.
Državna uprava je dolžna napram nam ravno tako pogodbe in zakone izvrševati, kakor mi nam predpisane! Ako ne, se čutimo prosti zakonske obveznosti napram nji.
Odločno zahtevamo povrnitev odtrgane urnine in povišanje v smislu eksistenčnega minimuma ter upevljavo šest dni dela za progovno osobje.
Savez železničarjev Jugoslavije pooblaščamo, da odda spomenico zgoraj navedenemu naslovu in takoj potrebno ukrene za izvršitev naših zahtev. Z vso odločnostjo hočemo braniti naše pravice.
Podružnica Pragersko.
Razburjenje osobja raste, širijo se govorice, da se ukinejo vozne ugodnosti tudi družinskim članom nastav-Ijencev.
Savez železničarjev vodi smotre-no akcijo za obrambo voznih ugodnosti ter poziva železničarje širom države, da se organizirajo v enotni razredno bojevni organizaciji ter se v njej bore za svoje pravice in zmagajo.
Kai bo z Gospodarsko poslovalnico?
Na drugem mestu prinašamo odlok ministra saobraćaja, glasom katerega se ima ukiniti aprovizacija v Zagrebu in Gospodarska poslovalnica v Ljubljani. V principu Se strinjamo s tem odlokom, ker stojimo na stališču, da spada aprovizacija v roke konzumentov samih, to je da se ima postaviti na zadružno podlago ter vzeti iz krempljev direkcije.
Ko je izšel gornji odlok, so se sestali zastopniki organizacij, ki so, razmotrivši položaj, sprejeli sledečo spomenico:
Podpisani zastopniki železniških strokovnih organizacij so se sestali dne 2. junija 1927 v Ljubljani, da se posvetujejo o odloku Ministrstva Saobračaja F. O. Br. I 7931/27 od 4. maja 1927, v katerem je | odrejena likvidacija »Gospodarske pošlo- | valnice Direkcije Drž. Železnic v Ljubija- l
ni«, in o merah, ki naj jih podvzamejo v obrambo pravic na tej ustanovi interesi-ranih konzumentov, ter so sklenili sledečo resolucijo:
1. Konštatirajo, da je rešenje glede »Gospodarske poslovalnice Direkcije drž. železnic v Ljubljani« pogrešno, ker se stanova ustupljenih saobraćajnim službenicima n. pr. za luksuzno malanje soba, obratni kapital »Gospodarske poslovalnice« ne sme smatrati kot državni denar, temveč premoženje konzumentov. — Ugotovljeno je, da je »Gospodarska poslovalnica« svoje-časno od Južne železnice dobljeni obratni kapital v celoti vrnila v gotovem novcu naslednici Južne železnice, t. j. državni blagajni! Da torej o kakem finansiranju »Gospodarske poslovalnice« na osnovi v aktu citiranega nesenja M. S. Br. 33612/22 ne more biti govora.
2 Ugotavljajo da bi bila prehrana in preskrba tisočev železničarjev-konzumentov te poslovalnice resno ogrožena, ako bi se takoj izvedla točka 2. rešenja, s katero je
»Gospodarski poslovalnici« zabranjen na-daljni nakup robe-živeža! Opozarjamo na eventuelne resne posledice, ki bi zadele ne samo osobje, temveč tudi železniški obrat.
3.	Pozivamo ministrstvo, da izda nemudoma rešenje, da pripada saldo »Gospodarske poslovalnice« njenim konzumentom, ki jih vodi ta »Poslovalnica« v svoji evidenci.
4.	Odobravamo, da se preosnuje »Gospodarska poslovalnica Direkcije državnih železnic v Ljubljani« na zadružni podlagi in da današnja »Poslovalnica« likvidira v i predpisanem roku 6. mesecev, v katerem razdobju se mora iz konzumentov osno-
vati Zadruga po obstoječih zakonih.
5. Upravo »Gospodarske poslovalnice« naj vodi še dalje na dosedanji način »Komitet za Ishranu«, ki naj dobi nalog, da to preosnovo sporazumno s podpisanimi že-' lezniškimi strokovnimi organizacijami sprovede v predpisanem roku.
V Ljubljani, dne 2. junija 1927 .
Savez železničarjev Jugoslavije je tudi v lastnem delokrogu pod-vzel vse korake, da se čimpreje vzpostavi zadruga, s katero bodo upravljali železničarji.
Nabavljalna zadruga uslužbencev drž. železnic v Sp. Šiški.
Železničarji in v splošnem delavci se morajo za svoje gospodarske u-stanove vse bolj zanimati.
Ker se pričenja pohod jugoslovanskega proletariata na strokovnem in političnem polju, mora iti ta pohod tudi vsporedno na gospodarskim, da se osamosvojimo in osvobodimo od kapitalističnega sistema.
Delavci v Jugoslaviji imamo že lepo število gospodarskih ustanov, v tem prednjači še vedno Slovenija. Kjer pa teh še ni, je treba da jih ustanovimo.
V Ljubljani obstoji zadruga pod gorajšnjim imenom ter se je ustanovila s prispevki celokupnega železni-čarstva kmalu po prevratu, ko so bili za poslance v Beogradu gospodje žalostnega spomina, kateri so skovali neko naredbo, po kateri je moral vsak železničar prispevati, če tudi ni hotel biti nikdar član kake nasprotne zadruge in naposled z deleži pristopivših članov.
Ta zadruga je seveda močno škodovala delavskemu konzumnemu društvu v tem kraju. Radi tega je naloga delavstva, da prepreči vsko škodo, ki bi jo delala kaka delavska u-stanova drugi. Ta namera, ki so jo naši sodrugi spoznali, jo skušajo odpraviti, ter predlagajo pri vsakem občnem zboru te zadruge svoje zastopstvo v upravni in nadzorni odbor. Do sedaj pa to zastopstvo še ni tolikšno, kolikoršno bi moralo biti, to pa vsled premalega zanimanja naših sodrugov v prvi vrsti, v drugi vrsti pa razne mahinacije žoltih pri volitvah, katere so naši sodrugi ugotovili in proti njim protestirali.
Ta zadruga je včlanjena v centralnem savezu nabavljalnih zadrug drž. uslužbencev v Beogradu, v katerem ni ne eden sodrug, temveč samo zastopniki visoke birokracije, radi tega je tudi vse njih delo temu slično.
Dne 3. in 4. t. m. je imela ta centrala svoj občni zbor v Vel. Bečke-reku, ter je bil za delegata ljubljanske zadruge izvoljen tudi naš sodrug istega upravnega odbora, kateremu je pa predsednik ljubljanske zadruge na neorokavičen način onemogočil to delegacijo s tem, ker je briskiral svoje upravne odbornike in ni sklical seje, v kateri bi obrazložil dnevni red občinskega odbora in odboru dal priliko, da da delegaciji navodila in potrebne inštrukcije, ter se navsezadnje ni hotel niti peljati po železnici skupno z našim sodrugom na ta občni zbor, nakar je on seveda odklonil delegacijo. Naš sodrug je sicer motiviral, da radi delavskega kongresa v Ljubljani, tudi nimamo povoda, da tako izzivanje naše organizacije, stvari olepšati, ter smo morali tu prave vzroke navesti iz razlogov, ker se preosnuje ravno sedaj gospodarska poslovalnica v Ljubljani gl. k. v zadrugo, ter ravno neki gospod funkcionar šišenske zadruge mnogo govori o nekem pomirjanju in sporazumu na gospodarskem polju.
Občni zbor v Vel. Bečkereku ima za vse železničarje pomen, ker je bilo predvideno staviti na dnevni red več važnih vprašanj, med drugimi tudi ustanovitev fonda, v katerem bi železničarji prispevali za podpiranje pasivnih zadrug v južnih krajih, kjer nam je dobro znano, kako znajo oni tam doli gospodariti. Nadalje zopet drug fond, v katerega bi moral vsak železničar plačati 10 Din mesečno za zidavo lastnih domov zadrugam. To hočejo predlagati narodni skupščini, da ona to sprejme v obliki zakona. Ker pa naši železničarji nimajo nič preveč denarja in so proti vsakim novim davkom, bi tudi naš delegat primerno nastopal v Vel. Bečkereku. Kako so pa drugi nastopili, iz-nebivši se njega, bomo pa videli. * i * * * S
Internacionala za koalicijsko svobodo
železničarjev.
Čim smo dobili obvestilo o nego-trditvi pravil, prepovedi dela in shodov, smo. se obrnili za pomoč na ITF, ki je takoj ukrenila primerne korake. Protestirala je brzojavno in ustmeno potom svojega zastopnika pri jugoslovanski vladi, pozvala vse priključene organizacije, da se pridružijo protestu, zbrala je na licu mesta v Jugoslaviji in na Balkanu sploh materijal v kršenju koalicijskega prava ter predložila X. konferenci mednarodnega biroja dela, ki zboruje sedaj v Ženevi, tozadevno posebno o-pomenico.
Prvi uspehi so že tu, ker je jugoslovanska vlada pristala na potrditev pravil z nebistvenimi spremembami.
Ko je bil sodrug Fimmen na 111. balkanski konferenci v Ljubljani, je dal poročevalcu »Volksstimme« na vprašanje, kaj je podvzela ITF v svr-ho potrditve pravil »Saveza« sledeči odgovor, ki ga prinašamo v originalu:
Gen. Fimmen: Sobald wir von unserer senbahnerorganisation vernommen haben, iss die Gefahr besteht, dass durch die ichtanerkennung der Statuten das wei e-re Bestehen der Organisation bedroht sei, iben wir uns sofort so ausführlich wie öglich über die Verhältnisse bezüglich >r Koalitionsrechte in Jugoslawien infor-iert. Als wiederum die jugoslawische Reerung, das auch ihrerseits feierlich gegebne Versprechen, den Arbeitern das un-ngeschränkte Koalitionsrecht zu ge-ähren, gebrochen hat, haben wir sofort an ,e jugoslawische Regierung eine Eingabe ngereicht, worin wir energisch protestiert
id verlangt haben, dass unsere Eisenbah-ärorganisation als legale Organisation an-kannt wird. Gleichzeitig haben wir allen nseren angeschlossenen Organisationen Rechtsbruche Mitteilung gemacht, was ir Folge gehabt hat, dass eine nicht un-ädeutende Anzahl unserer Organisationen
i den verschiedenen Ländern sich eben-,11s mit Protestresolutionen an die Ver-•eter und Gesandten des jugoslawischen taates in ihrem Lande gewendet haben, usserdem haben wir der momentan in enf tagenden internationalen Arbeitskon-:renz eine Denkschrift unterbreitet über ie Beschränkungen der Koalitionsfreiheit, enen unsere Eisenbahnerorganisation in ugoslawien ausgesetzt ist und ebenfalls an ie’ Arbeitervertreter appelliert, auch M» renf den kräftigstmoghchsten Protest no m zu lassen. Mein Kollege Nathans, der
esonders die Eisenbahnerinteressen ver-
itt, ist seitens der ITF nach Genf entsen-et worden, um unserem schriftlichen Proist noch mündlichen Nachdruc ' zu verüben. Persönlich bin ich auf meiner Reise ach Ljubljana über Genf gereist und er-ielt dort die Mitteilung, dass am 30. Mai er Gesandte Jugoslawiens in der Schweiz in Schreiben an den Direktor des Interna-onalen Arbeitsamtes gerichtet hat, worin iesem anlässlich eines unsererseits ^er" nlassten Protestes mitgeteilt wurde, dass ie jugoslawische Regierung das Sta u unsrer Eisenbahnerorganisationen mlt. eim-
en Abänderungen in Uebereinstunmung lit der nationalen Gesetzge ung g tge-
S Nicht^wenig überrascht war ich, als ich orte, dass unsere Eisenbahnerorganisation sitens der Regierung noch ohne offizielle litteilunrf in dieser Angelegenheit ist, also ass dieselbe noch viel weniger bereits das tatut gutgeheissen hat. Die bache scheint Iso noch nicht soweit gediehen zu sein, ls der jugoslawische Gesandte in der cliweiz, Herrn Albert Thomas, schriftlich litgeteilt hat. Höchstens scheint festzu-tehen, dass die jugoslawische Regierung
VIJESTI OBLASNOG SEKRETARIJATA ZAGREB.
es vielleicht doch für klüger hielt, die Statuten gutzuheissen. An sich ist das bereits ein Erfolg unserer Bemühungen. Alles hängt jetzt davon ab, welche diese Abänderungen sein werden, die die Regierung »in Ueber-einslimmung mit den nationalen Gesetzen« in unserer Organisation verlangen wird. Schliesslich kann ja die Regierung so viele und solche Aenderungen verlangen, dass der Geist des Statutes absolut verändert wird. Jedenfalls aber kann ich schon heute sagen, wir werden uns nicht damit zufrieden geben, dass unsere Eisenbahnerorganisation unter solchen Bedingungen als legal anerkannt wird, welche ihrer Würde und
Dok sudbinom željezničara odlučuje birokratija iz Ministarstva Saobraćaja i Direkcija, tako dugo može to riješavanje po željezničare biti samo kobno. U nijednom svom riješenju i postupku birokratija ni malo ne uzima u obzir humane potrebe željezničarskih radnika i namještenika, već samo svoje i onih, koje sa svojih položaja zastupa. Točno tim duhom provejava i najnovija odluka o ukidanju aproviza-cija željezničkih namještenika u Ljubljani, Zagrebu i Sarajevu. Ta odluka glasi:
F. 0. Br. 7931/27. — 4. maja 1927. D. K.
Gospodinu ministru saobraćaja.
U vezi naših rešenja MSBr. 8107/27 od 2. IV. o. g. i MSBr. 6613/27 od 21. IV. o. g., čast nam je predložiti Vam:
1.	da se ukinu:
a)	Aprovizacija Direkcije Drž. Železnica u Zagrebu;
b)	Gospodarska poslovalnica Direkcije Državnih Železnica u Ljubljani i
c)	Potrošačka zadruga pri Direkciji Državnih Železnica u Sarajevu, koje su do sada finansirane novcem dobljenim od Ministarstva Saobraćaja na osnovi rešenja Ministarskog Saveta MSBr. 33612/22, s tim da osoblje u tamošnjim Direkcijama može sa svojim sopstvenim sredstvima osnivati nove potrošačke Zadruge, ako su im potrebne, po odredbama postojećih zakonskili propisa za iste.
2.	Da napred pomenute ustanove imaju likvidirati u roku 6 meseci, s tim da od dana -saopštenja ovog rešenja ne smeju nabavljati novu robu iz dosadašnjeg kapitala.
3.	Da se od prodaje robe i naplate po-traž.ivanja ovih ustanova prvenstveno izmiri potraživanje železničke uprave cd njih a potom svi ostali.
4.	Da se nenaplaćeno potraživanje že-ležničke uprave, naplati od onih službenika koji su do sada istima upravljali, kao i od onih koji su nezakonito dali želežnički državni novac.
5.	Da se naknadno donese rešenje o saldu koje će ostati po likvidaciji ovih ustanova.
lako cvile za
Zagreb. Uspjeh i značaj našeg Kongresa nikako ne miriši žutim ka-ponjama i oni se mnogo trude, da ga pred željezničarskom kao i pred ostalom javnošću čim više omalo-važe. Oni su u tom niskom poslu pošli toliko daleko, da su gradjan-skoj štampi davali i neke intervuje, kako to nije nikakav željezničarski Kongres, već da je »sastavljen od nekoliko ljudi, a nikako od željezničarskih udruženja« itd. Odviše je beznačajno braniti naš Kongres i naš pokret od ovog žutokljunaškog omalovažavanja, koji, razumije se, imaju mnogo računa da svaki naš uspjeh ignorišu: to naše dizanje znači za njih gorko propadanje. Očito je, da oni gube, a tkoi gubi ima pravo i da se ljuti. Medjutim, iako cvile za nevolju im je.
Kao odgovor na njihovu ignoranciju donosimo popis onih lica, koja su kao dobri željezničari i njihovi dojućeranj članovi upravo radi ovakve niske njihove rabote iz njihovog udruženja istupili ; pristupili u naš savez:
Josip Prešern, Miklaučić Leo, Ciajšek Andrija, Džaponja Anton, j Domaukužić Anton, Bošić Karlo, ' fJobić Ivan, Boganjac Pavao, Drža I
Kac! što smo u pretprošlom broju izvjestilt, bio je drug Pongračić po zagrebačkoj policiji uapšen i sa prijavom, da se je ogrešio o zakon
Klassencharakter nicht entsprechen oder welche ihrer Verbindung mit unserer Internationale und mit den Transportarbeiterorganisationen anderer Länder auch nur im geringsten schwächen würden. Vir verlangen für alle unsere Organisationen keine Scheinexistenz, sondern die volle und uneingeschränkte Koalitionsfreiheit und wir werden mit allen Mitteln, ich wiederhole, mit allen Mitteln unsere jugoslawische Organisation unterstützen und nicht ruhen, bevor sie als vollkommen legal anerkannte Klassenorganisation ihren Kampf für die Rechte der jugoslawischen Eisenbahner wird weiterkämpfen können.
6. Da likvidaciju ovih ustanova nadzi-ravaju:	Direktor, Načelnik Finansijskog
Odelenja i šef Pravnog odseka dotične Direkcije bez prava na ma kakvu naročitu nagradu za to.
Generalni direktor: Bor. Gjurić s.^ r. Načel. Finan. odelenja: S. Nedeljković s. r. Odobravam: Sv. T. Milosavljevič s. r.
Ministar Saobraćaja.
Mi nismo protivnici ukidanja ovih službenih i direkcijskih aprovizacija, na koje osoblje nije imalo a ma baš nikakvog utjecaja i u kojima je samovlasno gospodarila najviše direkcijska birokratija, nu protiv načina, na koji se to ukidanje provadja, protestiramo najodlučnije. Likvidacijom u roku od 6 mjeseci i naplaćivanjem duga (?) prven-‘ stveno Direkcijama dovodi se u o-pasnost te institucije uopće i može se lahko desiti, da će površnim i nesavjesnim provadjanjem te likvidacije potpuno se ugroziti osnivanje zadruga i »sopstvenim sredstvima«, jer su večina tih aprovizacija i do sada bile već »sopstvena sredstva« samih željezničara. Sa malo susretljivosti i takta sa strane birokratije i Ministarstva mogla se je izvršiti i likvidacija postojećih aprovizacija i dovodjenje u život legalizovanih i za život osposobljenih zadruga. Ovako pak, sa rokom od 6 mjeseci i prvenstvenim naplaćivanjem duga željeznici, dovedena je u opasnost i likvidacija i uspostava samostalnih zadruga.
Tražimo od mjerodavnih, da se ovaj uhitreni postupak izmijeni tamo, da će aprovizacije likvidirati i da će se direkcijski povjerenici iz njih povući, ali istovremeno raditi i na tome, da se privedu u život potrošačke zadruge namještenika samih, kojima će likvidirane aprovizacije izručiti svu imovinu i gotovinu.
nevolju im je.
Milet Dojčić Mijo, Horvatič Mijo, Starčević Stipo, Mlakar Anton, Kru-Ijac Adam, Stažić Stjepan, Kruljac Grga, Lazar Ivan, Došlić Ivan, Pökel Franjo, Pökel Leon, Delać Stjepan, Tilošević Ivan, Župane Jakob, Jerman Franjo, Pranić Marijan, Žgela Toma, Jovanovič Stjepan, Prešern Josip, Delać Mijo, Mikulić Ivan, Pavlovič Ivan, Počelek Pero, Škuljević Anton, Praprotnik Josip, Jerkič Ivan, Vovk Jernej, Aruković Mijo, Vukovič Florijan, Arbanas Đuro, Lojen Franjo, Andric Ilija, Maznik Milan, Porupski Đuro, Dra-gojević Stjepan, Mišiković Ivan, Matič Martin, Ečimović ivan, Špolja-rić Mijo, Imbrešković Stjepan, Fran Ivan, Mihaljević Ivan, Babič Anton, ! Kokut Fric, Gašpar Štralinger, Mi-kolčević Linart, Halojka Hinko, Ma-tanović Petar, Kiš Gusta, Bartol Stjepan, Martinković Josip, Smolčić Josip, Pohalek Stjepan, Skledar Stjepan, Tilih Makso, Polondić Josip, Pleše Josip, Matijašie Franjo, Rundek Drago, Galctić Josip, Kalan Ivan, Makvić Stevo, Bntković Tomo, Badanje Ivan, Ničiforof Milan, Küster Izidor, Gotlin Janko, Stipe-tić Franjo, Kiicelj Marko, Doković Franjo, Novak Mijo i Žitnik Franjo.
o zaštiti države, izručen na đalnji postupak Sudbenom stolu. Krivica druga Pongračića bila je u slijedećem: saradjivao je sa drugovima
poštarima i radio na tome, da i poštarsko osoblje, koje je još gore potlačeno nego mi željezničari, osnuje sebi organizaciju i vodi borbu u zaštitu svojih moralnih i materijalnih prava, koja mu se svakodnevno otima. Da bi postigao postavljeni zadatak drug Pongračić izdao je na poštarsko osoblje jedan proglas, u kojem ga je pozvao u organizaciju i u borbu za svoje tekovine. Taj proglas je birokratija sa Direkcije pošta shvatila kao vrlo teški prekršaj i poduzela je korake kod zagrebačke policije, da se kao protiv izdavača, tako i protiv pisca i protiv odbora poštarske organizacije zavede najrigorozniji postupak. Jer, inače, birokratija »nemože da odgovara za pravilno funkcionisanje poštarske službe«. Policija je to, razumije se, jedva dočekala i bez mnogo nagovaranja zahtjevani rigorozni postupak bio je primijenjen: drug Pongračić sa još jednim drugom poštarom u zatvor, a svi funk-
Konačno nas je gosp. ministar posjetio, iako nenadano i bez predhodne pompe sa čišćenjem, struganjem — i karbolisanjem izvjesnih potkrovlja u našoj radionici. Došao je dosta nečujno, a isto tako i otišao. U radionici je osvanuo već oko 8 sati 7. o. m. i na brzu ruku je razgledao, prošavši kroz odjelenja i interesiravši se za sve — dosta malo. Isto tako na brzu ruku »saslušavao« je i želje radnika, poslovodja i ostalih, koje mu se padastiralo. Sve te želje pako bile su više lične i zakulisne prirode, dočim za interese i potrebe raje malo se je tko zauzimao. Nisu to učinili ni »nezavisni« povjerenici. Radi toga nije ministar ni došao u položaj da nam odgovori: što je sa radničkim Pravilnikom, sa redukcijama itd.? Tek na upit, zašto je oduzeo radničkim familijama pogodovnu vožnju, udostojao se dati nam na znanje, da je to učinio zato da se spriječi prekomjerno švercanje, koje željezničke radničke familije vrše. Čime one švercaju i gdje je to slučaj bio, tu i
13. maja održavali smo vrlo dobro posjećeni sastanak sveukupnog članstva, na kojem smo opširno raspravili pitanje zajedničke akcije sa drugim organizacijama protiv redukcija i pogoršavanja uslova rada uopće. Uz ovaj predmet još smo raspravili i odgovor Direkcije Zagreb na prestavku oblasne konferencije vlakopratnog osoblja od 20. marta, te izvršili izbor dvojice delegata za predstojeći Kongres. Po pitanju saradnje sa drugim organizacijama sastanak je sa negodovanjem konstatovao, da nijedna od drugih organizacija na neku stvarnu zajednicu, kojom bi se pojačala akcija u zaštitu željezničara, ozbiljno ni ne misli i da u dosada-njoj zajednici najviše neiskreno sa-radjuju. Posebno negodovanje iska-"auo je prema tzv. nezavišnjacima, kojima je fraza o zajedničkoj akciji samo na jeziku, u stvari pako rade rukama i nogama protiv. Zaključeno je, da naš savez ima na pojačanju akcije protiv redukcija plata i ostalih pogoršavanja živo sara-djivati, a protiv svih intriganata i kukavica najenergičnije nastupiti. Za delegate na Kongres izabrani su drugovi Lušetić i Brlić.
Osijek.
Uz najbolju volju još nismo uspjeli da broj i krug naših redova mnogo proširimo. Po našem dolasku ovamo dalo se naslutiti, da će naše zauzimanje da oživotvorimo ovdje klasni željezničarski pokret i podružnicu našeg ujedinjenog saveza uroditi uspjehom, ali to se nije desilo: sada tek vidimo, da postoje ' velike poteškoće. Jedna od jedinih i ! glavnih teškoća su ovdjašnji željez- I
cioneri poštarske organizacije pod disciplinsko sudjenje. Nakon jednodnevnog zatvora kod policije i trodnevnog kod suda, riješenjem suda bili su pritvorenici pušteni na slobodu.
Niti drug Pongračić niti ostali funkcioneri poštarske organizacije nimalo nisu ovim progonom ustra-šeni. Svi su si svijesni toga, da će u svojoj opravdanoj borbi za dobro poštarskog osoblja imati za protivnika kao Direkciju tako i njezine žute pomagače, a na njihovoj strani uvijek će se naći i sav brahijalni policijski aparat. Nu svi oni se grdno varaju: ni zatvor, ni sud pa ni kakove kazne nemogu poštarsko kao ni željezničarsko osoblje odvratiti od njihove borbe sve dotle, dok je ono izvrženo bespravlju i gladi. Tek kad se ova zla ukloni, uklonit će se i sva strahovanja od suda onih, koji u današnjem grubom i nepravednom društvenom poretku ima da pate.
nam je ministar ostao dužan odgovora. Iz medjuredaka pako dalo se razaznati, da će neki sličan postupak biti poduzet i prema imenovanom osoblju, ako se pokaže sličan grešnik.
Ministar si je još dao ispričati ukupno stanje saobraćaja i njegovih potreba u zagrebačkoj Direkciji, pa dok je napredak i povećavanje kapaciteta saobraćaja u toj Direkciji sa zadovoljstvom primio na znanje, dotle je na primjedbu, da treba kredite povećati i obezbjediti rad najmanje 1000 radnika, mra-morkom šutio. Valjda je mislio na svoj poznati »patent« oko saniranja i discipliniranja saobraćaja, na nova reduciranja, premještanja, globe i ine kazne svake vrste. Medjutim ako išta ovaj metod podizanja saobraćaja nevalja i vodi saobraćaj rubu. Samo bolje plate, bolji postupak i najpunija zaštita u slučaju svake nesreće i zla za sve željezničke službenike i radnike kadro je prilike u radionici kao i saobraćaju uopće popraviti. To i ništa drugo.
ničari sami: najveći dio ih je potpuno nesvijestan o ciljevima i zadatku klasne željezničarske organizacije. Uz masu indiferentnih i bez smisla za ikakovu borbu, ovdje je jako ukorenjeno žuto štreberstvo i komunističko šarlatanstvo. Prvima smo antidržavni i precrveni, a drugima smo opet žuti i u »službi bur-žuazije«. Jedni i drugi pako ovakim svojim obnošenjem prema klasnom željezničarskom pokretu podržavaju samo svemoć poslodavca, koji prema ukupnim željezničarima čini što hoće.
Ove zaprijeke našem razvijanju teško su otklonive i trebat će zato odulje vremena. Na njihovom otklanjanju mi nećemo sustajati. Već dosadanji rezultati dokazuju nam, da će uspjeh biti osiguran i da učvršćenje naših snaga u ovom velikom i željezničarima brojno zastupanom gradu neminovno predstoji.
Ogulin. (Vlakopratno osoblje.)
U prošlom dopisu smo Vas opširno izvijestili o prilikama, koje i dalje kod nas vladaju i pod kojima željezničko osoblje ovdje ima da pati. Konačno stupio je na snagu novi turnus službe, koji je sastavljen na vrlo veliku štetu osoblja. 0 njegovom sastavu osoblje nije bilo pitano. Cijele zime nam se obećavalo osobne vlakove, a kad tamo o svemu tome ništa i služba nam je podvostrućena. U mjesec dana 27 smo u službi i samo 3 slobodni. Na kotaču samom nalazimo se kod redovitih vlakova okruglo oko 262 sata, uračunavši sat prije i sat iza dolaska vlaka 310 sati, sa odmorom izvan domicila 466 sati. Odmor kod
Sudbina željezničara u rukama birokratije.
Progon druga PongraiićaJ
Ministar Saobraćaja u zagrebačkoj
radionici.
Članska skupština u Zagrebu.
kuće iznosi svega 254 sata, a svaki put nam je prevaliti 320 km.
Pod ovakirn prilikama naša služba postaje pravo mućenje, koje postaje iz dana u dan strasnije. Starije i iskusnije službenike često se zapostavlja i meće na zavor, a favorizira se neke mladje često samo zato, jer su spremni da kojem pretpostavljenom gospodinu urade plotove na bašću, okopaju je ili beru travu i slično. Ti isti spremni su da na svojim »mladjahnim« nogama skoknu gospodinu po vodu, po cigareta za 1 dinar, 3 dinara salame ili nose hranu u kuću, jer su gospoda nakon 12satne službe »preumorna« da se na objed ili većeru navrate sama. Služba je prekomjerna i mnogo nas je bolesnih samo radi te prekomjernosti. Kad pak bude službenik bolestan, i tada bude izvrgnut šikanama pretpostavljenih. Liječniku se ide sa dopisom šefa, koji postupak i pregled posebno preporučuje. Ako liječnik bolest ne prizna, slijedi kazna i globa. Poštanska Direkcija doznačila je 1200 dinara onim vlakovodjem, koji voze poštu na pruzi Ogulin—Gračac, nu ista je skroz nepravdeno podijeljena. Po protekciji.
Još bi mogli da nabrajamo nepravde koje nas satiru, nu učinit ćemo to opet prvom zgodom. Svi mi smo uvjereni, da ni ovo iznošenje nepravdi na javnost dana nemo-že nam mnogo koristiti, ako se ne organ izlijemo i zbijemo u čvrste redove našeg ujedinjenog željezni- I
čarskog saveza, koji jedini brani nas bijedne i tlačene. I na tom poslu smo prilično uznapredovali i nadamo se skoro imati mogučnost, da i u ovom mjestu okupimo sve željezničare na jedan veliki sastanak, na kojem ćemo konačno izabrati naš odbor i udariti smjernice našeg budućeg rada. Očekujemo, da će nas tom zgodom izaslanik sekretarijata iz Zagreba sigurno posjetiti. — Pozdravlja Vas C. Ž.
Dugoselo.
Na jednom užem sastanku bivših članova Saveza željezničara Jugoslavije riješili smo, da opet poradimo na našem oživljavanju i pri-dizanju zaspale podružnice. Od kako nam je podružnica zamrla, od onda su se i prilike ovdje izmijenile: dok je prije osoblje kolko tolko imalo neka prava i bilo poštivano, sada je ono samo predmet izrabljivanja i šikaniranja u najrazličnijem smislu. Pretpostavljeni su sve, a mi smo ništa. Nama je samo raditi, slušati i pokoravati se. 0 platama i doplatcima i mnogim ostalim našim potrebama nitko ne vodi računa, naprotiv, sve to nam se oduzima i reducira. Svega toga je pako već daleko previše i osjećamo se neod-ložno dužnima, da oživljavanjem naše organizacije poradimo i na tome, da se naše teško stanje popravi.
Čim podjemo korak dalje, javit ćemo Vam se za materijal i ostalo.
I Vaši S. Š., I. B. i M. K.
Pokret drugova u Bosni.
izvještaj sa godišnje skupštine Saveza B. H. Železničara.
Godišnja skupština Saveza B. H. Železničara, održana 8. o. m. u Sarajevu u Radničkom Domu, u svome plodnom radu donela je nekoliko odluka koje se odnose na celo-kupan položaj železničara. Donesene su naročite rezolucije koje regu-lišu pitanje organizovanja šegrta, pitanje odnosa prema Ujedinjenom Savezu Železničara i pitanje stanja u raznim železničkim ustanovama i t. d.
Kako celokupno radništvo želi da se provedu čim pre izbori za radničke poverenike u radionicama, skupština je jednoglasno donela po tom pitanju odluku koja glasi:
Generalnoj Direkciji Železnica — Beograd.
Savez B.-H. Železničara na svojoj godišnjoj skupštini, održanoj 8. maja 1927. god. u Radničkom Domu u Sarajevu, pretresao je pitanje izbora radničkih pove-renika u radionicama i na temelju toga doneo je sledeću
Rezoluciju :
Zakon o zaštiti radnika predviđa izbor radničkih poverenika, kad to radnici dotičnog pređuzeća zatraže, pa su na osnovu toga i radnici Glavne Železničke Radionice u Sarajevu tražili izbor radničkih poverenika, što je, međutim, uprava radionice odbila, tvrdeći da se § 1. Zakona o zaštiti radnika ne odnosi na državna pređuzeća. Kako zakon o zaštiti radnika, § 1., izričito veli, da sva zanatska, trgovačka, saobraćajna, rudarska i njima slična preduze-ća, u kojima je zaposleno pomoćno osoblje bez obzira da li su privatna, samoupravna ili državna potpadaju pod odredbe ovoga zakona, godišnja skupština zahteva:
1.	Da se na temelju Zakona o zaštiti radnika dozvole izbori radničkih poverenika, kako bi isti u smislu zakona mogli da zastupaju interese radnika;
2.	Da se naredi upravi radionice da te poverenike u vršenju njihove dužnosti prizna i uvažava kao predstavnike sviju zaposlenih u dotičnoj radionici.
Skupština napominje da u nekim železničkim radionicama u državi već postoje radnički poverenici, i da radnici sviju ostalih državnih pređuzeća stalno biraju svoje poverenike.
Pri koncu izvršen je izbor nove uprave saveza, koja se konstituisa-la kako sledi:
Dorđe Đurić, predsednik; Milan Pesić, potpredsednik; Ibro Tvrtko-vić, knjižničar; Franjo Grčić, blagajnik; Josip Hos, arhivar i odbornici: Viktor Predanič, Alfons Šubić i Danilo Slomović. Zamenici: Dane Mlinarič, Pero Jovanovič, Jakob Papo, Tomo Obrenović i Ivan Jur-čcvić. Nadzorni odbor: Ivan Turić, predsednik; Salko Kopić, tajnik i članovi: Ladislav Benko, Krunislav Gliha i Dorđe Blagojević. Zamenici: Ivan Hordi, Drago Sertić i Nikola Miketek. Časni sud: Mihajlo Markovič, predsednik; Ivo Marjanovič, tajnik te Srboljub Ninković, Andrija Mesič i Mujo Popovič. Delegati za kongres Ujedinjenog Saveza u Ljubljani: Anton Veronese i Dorđe Đurić. Eksperti za Radničku Komoru: Anton Veronese i Dorđe Đurić. Za članove Oblasnog Odbora U. R. S. S. J. Dorđe Đurić i Pavo Tvrtković. Za članove uprave Doma: Viktor Predanič i Josip Hos.
Vlakopratno osoblje.
Predloži Kongresu ispred sekcije vlakopratnog osoblja Zagreb.
Da se Ministarstvu Saobraćaja i Generalne Direkcije željeznica zatraži ure-djenje slijedećih pitanja:
1.	Plaćanje manevrisanja kod teretnih vlakova i manipulantnih vlakova na medju-stanicama vlakopratnom osoblju; da se zaračunava kao i strojnom osoblju kilo-metraža i vlakopratiocima. Inače je svaki drugi postupak prema vlakopratiocima nepravedan, jer vlakopratno osoblje ima isto toliko udjela u radu manevre kao i strojno.
Da se povuče raspis iz god. 1925. Dir. zagrebačke po kojem se na zavoru nepotrebno zaviračko osoblje kod teretnih vozova ima voditi pod režijskom vožnjom, ma da isto spada u redovitu četu.
2.	Da se izvrši razdioba odjela vlakopratnom osoblju. To osoblje ne dobiva na vreme službena odijela a traži se od njega, da bude uredno, čisto i nepoderano odjeveno, a to nije moguće kad se odijelo pravovremeno ne dobije. Ako se na putničkom vozu zateće vlakopratioca zamaza-nog i poderanog odjela, skida ga se na teretni voz, a to je, kod ovakih prilika sa odijelom, sušta nepravdenost.
Na području zagrebačke Direkcije a pogotovo osoblje stanice Zagreb gl. kol.
nije dobilo od god. 1922. ogrtače, od god. 1923. ljetne kape i od god. 1924. zimske bluze i hlače. U koliko bi bilo na zalihi odjevnih predmeta u glavnom spremištu Zagreb, da se osoblju razdijeli čim prije.
3.	Kod dobrog dijela teretnih vozova (pogotovo kad ima vanrednih) u pravcu Zagreb—Brod i Zagreb—Koprivnica, Zagreb—Karlovac i obratno, ne udijeljuje se nužna i propisana službena kola. Posljedice koje za službu i službenika uslijed toga nastaju, vrlo su velike i štetne. Prem da je u tom pogledu Direkcija Zagreb nakanila nešto poduzeti, ipak se još nema nikakvih poboljšanja. Veliki broj službenih kola zadržava se bez potrebe na stanicama Vinkovci, Brod (Subotičke Direkcije).
4.	Napredovanja vlakopratnog osoblja da se pospješi. Vlakopratiocima, i to vozo-vodjima i kondukterima, koji su naknadno stekli školsku naobrazbu i imadu sve stručne ispite i udovoljili propisima Zakona o drž. saobr. osoblju, treba omogućiti napredovanja u odnosne kategorije.
Pomoćne kočničare, koji su udovoljili godinama službe u privremenom svojstvu, da se reguliše po zakonu o s. o., jer ih
imade nekojih, koji i nakon 4, 5 i 6 godina službe još uvijek nisu imenovani.
5. Kasarne i odmarališta za vlakopratno osoblje da se svestrano uredi. Istima treba posvetiti pažnju naročito u pogledu dovoljnog prostora, zračnosti čistoće i toplote. Danas vlakopratno osoblje u najviše slučajeva mora da hrani uši i stjenice i da se, mjesto odmori, još više smući.
Naročito skrećemo pažnju na prilike u Vinkovcima, gdje su prostorije nepraktične i nečiste. Na stanici Splitu, gdje je kasarna udaljena 3 km od stanice uslijed čega ima osoblje da trpi naročite muke kao kod dolaska tako i kod odlaska sa dugim čekanjem. Isto i na Sušaku treba na
sobu odmarališta umetnuti zastore, jer inače će se osoblje sažgat od žege.
6. Kod turnusa za vlakopratno osob-e još se uvijek ne uzima u obzir princip satnog radnog vremena. Pogotovo kod teretnih vlakova redovno dnevno radno vrijeme prelazi i po 10 sati. Tražimo: da se u svim stanicama i za sve vozove od-redjuje turnus na bazi: 30% službe, 20% odmora van domicila i 50% odmora u domicilu.
♦
Centrala je po svim tim pitanjima izgradila posebnu predstavku te jo uputila Zagrebačkoj Direkciji i Ministarstvu Saobraćaja.
Štednja“ vodi nas ravno u smrt.
Dne 23. aprila na stanici Jankovci desio se ponovno jedan teži sudar, kod kojega je pao životom vlakovodja Žarko Milaković, dočim ranjeni i povrijedjeni su nam najviše ostali nepoznati. Osim gubitka na ljudima pretrpljena je još ogromna materijalna šteta, koje višina prelazi u milijone. O samoj nesreći izdala je nadležna Direkcije ovo saopćenje:
»Službujući skretničar, koliko se dosada moglo ustanoviti, otvorio je bio za-teretni vlak slobodan kolosjek. Medjutim čekajući na njegov dolazak, skretničar je zadrijemao, a kad je teretni vlak došao, onako bunovan zaboravio je, da je put za vlak slobodan pa je u žurbi prebacio skretnicu baš na brzi vlak. Teretni vlak skretnicu baš na brzi vlak. Teretni vlak je naletio na brzi, a sudar je bio tako žestok, da su prva dva vagona brzo-teret-nog vlaka naskočila na službeni vagon, u kojima se nalazio vlakovodja Žarko Milaković. On je izvučen iz kola mrtav sa zdrobljenim prsnim košem i razmrskanom glavom.«
To je od prilike sve što će javnost o ovoj strahovitoj nesreći saznati, dočim kod mnogih drugih nesreća ne kaže se ni toliko. Ministarstvo Saobraćaja a snjim i oblasne direkcije trude se, da o tima nesrećama javnost sazna čim manje, a naročito pak za-bašuruju se istiniti i stvarni uzroci. Ako se i objelodane kakovi uzroci nesreća, ti su obično više sporedni nego li stvarni. Tako se postupilo i kod ovog slučaja: za nesreću treba da bude kriv bijednik skretničar, koji se, znajući, što ga od ovakih upravnika ćeka, radje odmetnuo u šumu nego li da im odgovara.
Sve ovo nije ništa drugo nego li posljedica »stručne« polike, koju sve tvrdokornije provodi stručnjak-gene* ral za »sanaciju i discipliniranje« saobraćaja. U stvari sve ovo je posljedica površnosti u upravi našim željeznicama, a ništa drugo već površnost je i politika »štednje« koju se na jedan štetan i vrtoglavi način pro-vadja. Ova površnost uvodi cjelokupni saobraćaj upravo tamo, od kuda ga mudri upravljači »žele« izbaviti: u propast. U propast se survava ne samo željeznicu već i željezničare. Strahovita je upravo cifra, koju nam pogibljaja željezničara zadnjih godina iskazuje:
U godini	Ukupno unesrećenih željezničara	od toga bilo je		
		mrtvih	teže ranjenih	lakše ranjenih
1924	229	75	74	80
1925	265	64	78	123
1926	253	59	83	111
Ovaj broj ubijenih i unesrećenih željezničara strahovito je velik. On je velik i po broju km pruge, i po broju osoblja i po broju vlakova i kapaciteta saobraćaja. Koliko je taj broj strašan uvidjet će se najbolje ako se zna, da u cijeloj Engleskoj broj do smrti unesrećenih željezničara čini poprečnu brojku tri godišnje. Doduše, i u drugim državama se topogledno stanje posle rata nešto pogoršalo, naro čito tamo gdje je nižim platama život željezničara otezan, ali ni približno nije stanje tako strašno kao kod nas. Ova slika bila bi tek upravo užasa-
vajuća kad bismo iznjeli još i statistiku oboljavanja i smrtnosti kod željezničara. Nije rijetki slučaj smrt od slabosti, a slučajevi neurastenije i pore-mećenja postaju kod željezničara sve češčiji.
Ovo strahovito stanje sa zdravljem i životima u najviše slučajeva su posljedica poznate politike »štednje i sanacije«. Ta politika vodi željezničare ravno u smrt. Gladan, gol i bos željezničar nije moguć da svoju tešku i odgovornu službu obavlja ni približno kako treba. Da bi kako tako prehranio i preživio sebe i obitelj, on, želeči da pošteno živi, mora tražiti zarade i izvan željeznice. Nije rijetki slučaj, da željezničar, posle naporne 24 satne službe, uzima motiku i ide u nadnicu privatniku, gdje opet radi 10 do 12 sati. Mnogi opet posle rada u radionici polazi na još koji drugi fizički posao, samo da bi uvećao svoju gladnu nadnicu. Medjutim: ovakav rad pretstavlja neizdržljiv napor, koji ne upropašjuje samo čovjeka već i ono što taj čovjek radi. Kad se ovako izmoren, nespavan i neraspoložen službenik vrati u, recimo, skretničar-sku službu, tu više ne pomaže ni naj-punija savjestnost u otpravljanju službe, jer on mora zaspati makar upravo kod dolaska vlaka, i bez predo-mišljanja i bez svijesti o onome što radi, on će skretnicu prebaciti na krivi kolosjek. Po naopakom i površnom shvatanju današnjih željezničkih upravljača pako, i pored ovako teškog i neodrživog mu stanja, nesreći će biti ipak kriv samo on, skretničar. Nu stvarni uzroci su sasma drugi i sasma na suprotnoj strani, ali u njih se ne ulazi a niti oni postoje za naše »stručnjake« sa mamuzama. Za njih je »disciplina« sve, a realan život ništa.
Kad željeznički i državni upravljači nemaju volje ni smisla da u stvarne uzroke nesreća i unesrećenja ulaze, moramo to u toliko više i prije učiniti mi željezničari sami. Ulazeći u te uzroke mi nesmijemo propustiti mjere, kojima ćemo spasiti sebe i željeznicu. Te mjere pako, nikako nisu šutnja na sve to, što se sa nama do-gadja. Još manje nas može spasiti samovoljno upropaščivanje slobodnog nam vremena novim radom i novim mrcvarenjima u privatnim poduzećima. Jedina uspješna mjera protiv u-bijanja i mrcvarenja nas i naših familija je čvrsta organizacija i istrajna borba. Mjesto iskoriščavanja slobodnog vremena za nova mrcvarenja i novi rad, treba to vrijeme posvetiti sebi, organizaciji i radu u organizaciji. Mjesto svagdanjeg kukanja i patnje, treba protiv ove politike našeg upropa-ščivanja suprostaviti otvorenu borbu. Nesravnjivo je časnije u borbi pasti ili napustiti željeznicu, nego li nedužno i neodgovorno nači smrt pod grubim kotačima lokomotive, a u najboljem slučaju svršiti u bolnici, zatvoru ili ludnici. Imajuči čvrstu i na borbu spremnu organizaciju mi ćemo bez prevelikih napora današnje strahovite opasnosti na naše zdravlje » život sa sigurnošću otkloniti. Spas je samo u organizaciji i u borbi.
Iz saveza.
Svim članovima na upozorenje.
Sa ovim brojem »Ujedinjenog Željezničara« a na osnovu zaključka jur održatog Kongresa počinjemo sa izlaženjem dvaput mjesečno t. j. 1. i 15. u mjesecu. Dvakratno izlažem e našeg organa sigurno će sve nas obradovati. To u toliko više, jer dvakratnim izlaženjem mi po-dvostručujemo jačinu svih naših
pothvata, a naročito onih u zaštitu moralnih i materijalnih tekovina članstva i ukupnih željezničara. Naš glas negodovanja i protesta na presizanja tih tekovina ovime postaje još jednom jači.
Povodom dvakratnog izlaženja našeg organa (pisanog hrvatsko-I slovenskim tekstom) mi pozivamo
.sve podružnice i funkcionere, da u saradjivanju budu čim življi. Naš organ treba da bude ogledalo sveg našeg rada i sviju naših težnji, a to on može postati samo onda, ako u njegovom uredjivanju i saraljiva-nju učestvujemo svi. Isto tako u čitanju i širenju lista treba biti živ i neumoran. Štivo treba da se čita bez obzira na tekst. Samo tako znati će drugovi u Skoplju što rade drugovi u Mariboru, i drugovi u Bečkereku što rade njihovi supatnici u Zagrebu i Ljubljani. Kao u svem drugom tako i ovdje, istaknimo našu najpuniju požrtvovnost.
Dopisi.
Občni zbor vlakospremnega osob-ja Ljubljane se je vršil dne 1. junija 1927 ter je pokazal lep napredek ljubljanske sekcije, ki je štela na zadnjem občnem zboru 173 članov, ki ;pa je do 1. maja 1927 porastla na 325 redno plačujočib članov v Ljuljani. Od novopristopivših je bilo 28, ki sploh še niso bili organizirani ter 51, ki so prestopili od Zveze. Sestankov je obdržala sekcija 29 in 3 konference. Večjih intervencij je bilo pri direkciji 23, v Beogradu 6 in 6 pri postajenačelniku. Tu pa niso všete intervencije za posameznike. Izvolil se je novi odbor in sicer: Ambrožič Jože, predsednik, Miklošič Alojz, podpredsednik, Zdovc Anton, blagaj-:nik. Odborniki: Neiger, Zadel, Vidovič, Dobovšek, Mežek, Čeč, Babnik, Zaviršek, Cimerman. Kontrola: Sivka, Virant. Končno je bila sprejeta sledeča resolucija:
Resolucija,
sprejeta na občnem zboru vlakospremnega osobja dne 1. junija 1927 v Ljubljani.
Občni zbor ugotavlja:
1. Da železniška uprava do sedaj ni niti ene obljube, podane ob priliki intervencij, izpolnila, kakor:
Popravo kilometraže in premika pri tov, vlakih, podelitev službene obleke v predpisanem roku in številu, imenovanje sprev. vi. v I. kat. zvaničnikov ter onih, ki imajo stalne skupine v III. kat. činovnikov. Nadalje svečane obljube, da se bo vse delavsko osobje, ki vrši stalno na sistemiziranih mestih službo, postavilo na zakon ter slednjič vpoštevanje 8-urnega delavnika.
Ugotavljajoč vse to, občni zbor zahteva:
1.	Popravo kilometrine, odnosno uvedbo urnine po predlogih, ki jih je že ponovno predložil »Savez železničarjev Jugoslavije«.
2.	Plačanje premika, odnosno ukinjenje premika po vlakospremnem osobju, ker pri nadaljnem briskiranju tega vprašanja od strani uprave odklanja osobje vsako odgovornost glede premika.
3.	Nastavitev vseh zaviračev, ki opravljajo službo namesto sprevod, po skupinah.
4.	Ureditev urnin za zavirače, ki niti najmanj ne odgovarja eksistenčnemu minimumu.
5.	Pustitev legitimacij družinskim članom nenastavljencev.
6.	Imenovanje sprev. vi. v I. kat. zvaničnikov in onih s stalnimi skupinami v III. kat. činovnikov, katere se neopravičeno zavlačuje.
7.	Podelitev službene obleke vsemu eksekutivnemu osobju, tudi za nazaj, kar uPrava , dolguje, ter povrnitev odvzete eksekutivne doklade nenastavljenepiu o-sobju.
Zavedajoč se, da je red in sigurnost v prometu v največji meri odvisen od vlakospremnega osobja, opozarjamo upravo, da neštetim upravičenim zahtevam čimpreje u-godi. Vse vlakospremno osobje pa pozivamo, da se organizira v razredno bojevno organizacijo ter se v njej bore za svoje temeljne pravice.
Maribor L, IL, HI. Koncem maja 1927 so obdržale vse tri mariborske podružnice svoje redne občne zbore, ki so jako dobro uspeli. V vseh podružnicah se je konstatira! porast ter zlasti v zadnjem času velik pristop železničarjev iz »Zveze«. — V podružnici Maribor I je bil izvoljen za predsednika S. Čanžek, v podružnici Maribor II za predsednika s. Krajnik in v podružnici Maribor III s. Smazek za predsednika. — Na vseh občnih zborih so bile sprejete direktive za bodoče delo in prva dolžnost slehernega \sodruga je, ne samo plačati članarino, ampak biti vedno in povsod agitator za »Savez«, za razredno bojevno organizacijo.
Pragersko. Ministrstvo saobraćaja in jugoslovanski kapitalizem sta ponovno napravila ofenzivo na železničarske pravice, katere so nam po prevzemu južne železnice v državno upravo po rimski pogodbi zagarantirane od strani naše države. In sicer so nam vzeli za družine nenastavlje-nega osobja režijsko vožnjo; ponovno mislijo odvzeti nastavljenemu osobju službe-
no obleko, mesto katere bodo dobivali odškodnino v denarju. Qotovo je, da ne toliko, kakor bodo dali za obleko in marsikateri uslužbenec bode še kaznovan, če ne bode imel po predpisih službene obleke. Danes nam, jutri vam; zaenkrat so vzeli režijsko vožnjo družinam delavcev, drugič pa pridejo na vrsto, če se ne bomo pravočasno zbrali na braniku, tudi družine na-stavljencev. Železničarji, teške skušnje nas še čakajo. Ali bodete še nadalje gledali, kako vam jugoslovanski kapitalizem krati že obstoječe pravice, katere ste si potom strokovnih organizacij priborili? Jugoslovanska buržuazija dobro ve, da so železničarji neborbeni in da lahko dela ž njimi kar hoče; zatorej je vaša dolžnost, da se organizirate v razredno bojevni organizaciji Saveza železničarjev Jugoslavije in tako pomagate braniti vaše pravice. Povedati vam moram, da vsi izgovori ne veljajo! Samo v razredno bojevni organizaciji je mogoče zboljšanje in ohranitev vaših pravic. Organizirajte se in delute v odborih, agitirajte med železničarji; samo ta pot je zmaga naša; če ste mrtvi člani, ni pomagano. Ni pravilno, če se zanašate samo na predsednika skupine. Predsednik ni organizacija, ampak članstvo. Organizacije, v katerih članstvo samo kritizira, ne udeležuje se pa dela, sestankov in zborovanj, ne pomenijo dosti; treba je tudi pokazati javnosti vaše nezadovoljstvo. Zboljšanje je mogoče samo od dela vseh in posameznega v organizaciji. Ni pravilno, če se člani izgovarjajo, da niso imeli časa ali podobno. Za strokovno gibanje mora biti vedno čas in tedaj še posebno, kadar gre za naše pravice, morajo biti vsi kot eden na mestu. Osebne zadeve se morajo poravnati, ne izvajati kritiko, ki bi bila slaba in neupravičena. Upravičena je pa samo takrat, kadar je dognana in na mestu. Prepričati se je treba poprej, kakor govoriti neresnico, kot je pri nas navada. Kapitalizmu je dosti na tem in porabi vse in tudi slabo kritiko, da škoduje razrednim strokovnim organizacijam, pred katero edino ima strah. Spori naj se poravnajo v organizaciji sami in vsako nepošteno delo članov naj se kaznuje. Pač pa je dolžnost članov, skrbeti, da se ne zgodi nobenemu krivica in ne škoduje s tem organizaciji. Ne ozirajte se samo na predsednika, kajti on ne more ničesar na lastno roko ukreniti, če so člani na mestu. Organizacija je torej takrat bojevna, kadar je razredno zavedno članstvo na me,^ stu. Sodrugi, na delo torej, da bo naša organizacija v resnici tudi bojevna in delovna. če vam pa predsednik premalo dela, izvolite drugega. Samo, da ste pripravljeni na obrambo vaših pravic. Kdo bo bolj vesel, kakor vaš dosedanji predsednik podružnice, če bo organizacija res narasla; saj bo tudi on imel od tega koristi in razredno bojevno zaščito v upanju na boljšo bodočnost. Treba je samo delati in delati v organizaciji, da si ohranimo vsaj to malo pravic, kar jih še imamo. Te bomo pa ohranili samo takrat, kadar bomo enotno razredno zavedno organizirani v razredni strokovni organizaciji Saveza železničarjev Jugoslavije in v razrednih socialističnih organizacijah ter volili ob času volitev tudi proletarsko in ne kapitalistično. Torej na delo!
Pragersko. Krajevna skupina Saveza železničarjev Jugoslavije Pragersko naznanja, da se vrši člansko zborovanje podružnice Pragersko v nedeljo, dne 3. julija, ob
3.	uri popoldne v prostorih ge. Leskovar s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo uprave podružnice: 2. Volitev odbora; 3. Razno. Železničarji, od vas je odvisno, da še ojačate krajevno skupino in da točno in sigurno pridete na zborovanje. Od vas, člani, je odvisen nadaljni razvoj podružnice; zatorej udeležba dolžnost. Poroča delegat iz Ljubljane.
Tezno. Kakor dogovorjeno, se je vršil dne 29. maja t. 1. ob 8. uri ustanovni občni zbor za Tezno, z dnevnim redom: 1. Pomen krajev, organizacije Saveza za Tezno in kongres; 2. Volitev odbora; 3. Razno, ki je tudi dobro uspel. Občni zbor je otvori! sodr. Bračič z pozdravom na navzoče ter pojasnil predpriprave za ustanovitev organizacije, na kar se je takoj prešlo na volitev odbora. Izvoljeni so bili enoglasno sledeči sodrugi: Jagrovič Jože, predsednik; Franc Stropnik, namestnik in tajnik; Veš-ligaj Jože, blagajnik; Lačen Ivan in Fridau Franc v nadzorstvo; Mohurko, Logožar, Oblak in Suhodolčan, odborniki. Med vo-litvijo je dospel tudi sodr. Krajnik, kateri je razložil zgodovino Saveza in organizacije, kakor tudi različne mahinacije nekdanjih osrečevalcev železničarjev. Za kongres je bil izvoljen kot delegat predsednik Jagrovič, na kar se je po zanimivi debati zaključil uspeli občni zbor. Ostalim železničarjem sotrpinom pa kličemo: Ne stojte ob strani! Ne držite rok križem! Zavedajte se tega, da je delo us.tvaritelj sveta. Le z zavednostjo Vas bo minul strah pred vsakomur. Z zavednostjo boste prišli do prepričanja, da brez dela ni jela, brez borbe ni zmage. Le na podlagi teh izrekov smemo pričakovati boljših časov. Branimo vsaj to, kar še imamo in pomagajmo, da pridejo vsaj najbolj zatirani, progovni delavci, zopet do svojih pravic.
Grobelno. Dne 12. junija 1926 se je vršil pri nas dobro obiskan sestanek, na katerem se je v prvi vrsti razpravljalo o zadnjih napadih uprave, redukcijah in zlasti odvzetju legitimacij rodbinskim članom delavcev. Soglasen sklep vseh nazvočih je bil, da ni več časa pošiljati v Beograd re« solucij in deputacij, ampak da mora železničar energično nastopiti v o-brambo svojih zadnjih pravic. Vsi se bomo še tesneje oklenili »Saveza« in
pridobili novih članov, zavedajoč se, da le močna razredna organizacija nam more izvojevati izgubljene pravice nazaj.
Maribor. Dne 13. junija 1927 ob pol 20. uri so sklicali »Zvezarji« v Götzovi verandi javen železničarski shod, ki se ga je udeležilo okoli 1200 železničarjev, od tega nad 800 naših sodrugov. Ves shod se je vršil v znanem zvezarskem stilu, brez volitve predsedstva. Govorili so Sabljak, Deržič, Gjurič, Mohorko, Škerjanc, eden iz Bozne itd. (Sklicali so namreč v Maribor, kjer se njih zadnje postojanke občutno majejo, vse svoje glavne funkcionarje skupaj.) Vsebina vseh govorov je bila: Zlati stari časi, slabi sedanji. O borbi ne duha, ne sluha. Govorilo se je o pogajanjih z upravo, katere se bo opustilo, ako uprava ne bo imela smisla za želez-I ničarje. (Kakšna grožnja!) Vsi govori, zlasti Deržičev, so bili spremljeni od medklicov s strani poslušalcev, ki s tendenco shoda daleko niso bili zadovoljni. — Končno je dobil besedo s. Krajnik, ki je pozval »Zvezo« in njih 25.000 članov na borbo za železničarske pravice, kar pa nekaterim gospodom ni bilo ljubo ter so izzvali hrup in prepir, v katerem je g. Sovre prečital neko resolucijo, za katero se je dvignilo kakih 50 rok, nakar se je shod zaključil od strani »Zveze«, a se je nadaljeval od naše strani ter je bila od ogromne večine prisotnih sprejeta sledeča resolucija:
Centralam vseh žel. strokovnih organizacij.
Dne 13. junija 1927 v Götzovi dvorani v Mariboru na javnem shodu zbrani železničarji obsojamo postopanje uprave, ki nam dan za dnem krajša naše pravice. Železničarski proletariat, ki je bil do sedaj razcepljen na vse različne strokovne organizacije, je prišel do prepričanja, da padajo po njem udarci uprave brez razlike, da li si nacionalec ali 'internacionalec, ter čuti nujno potrebo po močni organizaciji. Obljube železničarjem po gotovih faktorjih in vse po rimskem akordu zasigurane pravice se ne upoštevajo.
Zato pozivamo danes na tem shodu zbrani razredno zavedni borci vse strokovne železničarske organizacije, da strnemo svoje vrste v enotno razredno bojevno organizacijo ter se ramo ob rami borimo za to kar nam gre, ker le v bojevni organizaciji vseh železničarjev Jugoslavije nam je mogoče uveljaviti svoje upravičene zahteve.
Naj živi razredni boj!
S klici »Živela razredna borba, živel Savez železničarjev Jugoslavije«, so se zavedni železničarji razhajali v gručah, katerim so se pridružili tudi marsikateri člani »Zveze«, ki so izpregledali, kam se jih je do sedaj vodilo. — Z demagoškimi, dolgotrajnimi govori in frazami se mariborski železničarji ne damo odvračati od edino pravilne poti — poti razrednega boja in borbe za naše pravice. Potapljajoče ladje nacionalne organizacije v Mariboru pa se ne bo rešilo tudi če se vsak mesec vrše v Mariboru državne seje te organizacije in pridejo reševat vsi vrhovi.
Živel nepomirljiv razredni boj!
Iz vlakospremne sekcije.
Vsem železničarjem v razmišljanje.
Gotovo si pred časom nikdo od nas ni predstavljal, da se bo naše gmotno stanje tako poslabšalo, kot se je to zgodilo. Železničarji smo vedno pričakovali, da bo boljše prišlo, zaupali smo preveč obljubam, a namesto boljšega je prišlo slabše.
Ne smemo pa pozabiti in spregledati, zakaj je tako prišlo, zakaj si uprava upa nam, ki smo že itak izmozgani, posebno nižje kategorije in delavci, še odvzeti na- I daljne pravice, iste pravice, ki so si jih že- I lezničarji nekdaj s težko borbo in s preziranjem lastne eksistence, z velikanskimi žrtvami in požrtvovalnostjo priborili.
To je bilo pa takrat, ko je med železničarji vladala sloga in razredna zavest. Takrat, ko so imeli železničarji mogočno strokovno organizacijo, ko niso poznali organizacij, ki imajo nalogo, da ponižno prosijo miloščine iz bogato obložene mize, ampak so imeli organizacijo, ki je imela nalogo in moč,, da zahteva od uprave in države, da da železničarjem, kot najvažnejšim izvrševalcem javne in za družbo nad vse koristne službe to, kar produktivnemu sloju in kot človeku, za človeka dostojno življenje, pripada. Niso prosili, ampak zahtevali so, ker prošnja je pred kapitalistom in njegovirrt zastopnikom, to je v našem slučaju uprava, vedno le znak slabosti in nemoči. In ko gospodje niso hoteli slišati, so železničarji pokazali, da mislijo resno s svojimi upravičenimi zahtevami in da imajo tudi potrebno moč, da svoje zahteve izvedejo, če treba, s silo. Niso proglasili stavke, tudi generalne ne. Tudi niso zahtevali diktature proletariata in sličnih bomb, ki so prazne, če ni za bombno frazo
ŽIKft
Skrbna mati, ki še ne pozna Zike, naj je ne pozabi kupiti pri svojem trgovcu. Otroci, ki pijejo Žiko vsaj zjutraj, so zdravi kot dren.
močnega pokreta. Niso niti zahtevali dol z vlado in buržuazijo itd. Ampak zahtevali boljši kos kruha in človeške pravice brez fraz. Pokazali so, da s temi dohodki, ki jih jim nakazujejo, kateri ne delajo, torej ne vedo, koliko rabi deloven človek, ne morejo delati. Delali so tako, kot so p_ač mogli. Lačen in razdrapan delavec ne more delati tako, kot oni, ki je sit. Šele sedaj je uprava izprevidela, da so tudi to ljudje, čeprav so železničarji, in ugodila je, dasi nerada, njihovim zahtevam. In tako je šlo vedno naprej. Od časa do časa se je na samo intervencijo in na migljaj, da železničarji razburjeni čakajo na odgovor uprave, dalo iztisniti kak priboljšek in kako pravico. Dokler so železničarji zaupali svojo usodo razredni strokovni organizaciji, ni bilo nikdar slišati o kakem odvzetju te ali one ugodnosti, o kakem ukinjenju teh ali onih prejemkov, pač pa se je vedno le govorilo o pridobivanju.
Tako je bilo takrat.
Ni mi treba omenjati, da upravi ta moč in samozavest železničarjev ni ugajala. Tuhtala je, kako bi se dalo njih moč oslabiti, njih vrste zrahljati. In kdor resno išče izhoda iz zagate, ga navadno najde. Tako ga je našla tudi uprava.
Poiskala si je med delavskimi sloji in inteligenco ljudi, ki so začeli med delavstvom in železničarji svirati na narodne strune. Razlagali so jim, da je to tuja ideja, ta solidarnost in sloga delavskega razreda. Pa še celo voditelji teh rdečih vragov govorijo v Trstu italijanski, v Ljubljani pa nemški itd. To so ja naši narodni sovražniki! Take ljudi bo zaveden slovenski delavec poslušal, ki še slovensko ne znajo? Kaj še! Naš slovenski delavec mora poslušati svojega slovenskega agenta kapitalistov. Ta agent, ki je plačan od slovenskega kapitalista, bo slovenskega delavca po slovenski tolažil in zavajal stran od njegove edino pravilne poti, da ga bo slovenski in pa mednarodni kapital lažje po slovensko slačil. In s časom so imeli uspeh. Med delavce in železničarje so zanesli narodnostno vprašanje namesto krušnega, koalicijskega namesto modernega starostnega zavarovanja in cel ducat drugih važnih problemov, pred katerimi je baš takrat stal mednarodno organizirani železničar.
Na pomoč je prišla svetovna vojna — ne železničarjem seveda, ampak upravi. Končno pa še prevrat.
Sedaj se je tem železničarjem uresničila njih srčna želja. Dosegli so narodno državo, v kateri s svojimi delodajalci lahko občujejo v materinem jeziku ter jim v materinem jeziku potožijo svoje gorje. In narodni kapital, narodna država bo, to se samo ob sebi razume, skrbela za svoj delavski razred po bratovsko, po očetovsko, saj je slovenski, danes jugoslovenski dela-vec-železničar ja brat, kri lastne krvi.
Pa prišlo je drugače. Jugoslovenski in slovenski kapital in njihovi agenti in sluge so imeli vse druge stvari za svoje brate, za svoj delavski razred, v zalogi; samo kruha, svobode in človeških pravic ne. Mi, bratje po jeziku in krvi, imamo pa drugo sredstvo, ki je cenejše, kot pa prej našte-vane stvari. Kruh, svoboda in človeške pravice so samo za kapital, ne pa tudi za delavski razred in posebno pa še ne za železničarje. Za te imamo bič. Tega je železničar okusil.
Tako se je razbila enotnost železničarjev in osnovala so se razna društva, ki so mnenja, da pri gospodi tudi klečeplazenje in prošnje kaj izdajo. Kakšna zmota. Vsak razsoden človek — in pri železnici bi pač ne smelo biti nerazsodnih ljudi — mora vedeti, da vsak košček boljšega kruha, vsaka ugodnost in pravica, ki bi si jo priboril železničar in delavec, gre na račun vladajočega razreda, to je kapitala. Tu je vsako klečeplazenje, vsaka prošnja in vsi dokazi o upravičenosti naših zahtev, zastonj. Tu pomaga samo organizirana moč. A ne samo organizirana po številu, ampak tudi po duhu, po ideji. Ravno te dni čitam v glasniku narodnih železničarjev, da imajo polovico vseh železničarjev združenih v svoji stanovski organizaciji. Druge organizacije sploh ne poznajo. Torej železničarji, kdo je kriv, da nas je uprava slekla do spodnjih hlač, katere tudi že popuščajo, tako da bomo v najkrajšem času kazali kosti svojega rojstva. V onih časih, ko je bilo polovico železničarjev združenih v razredni organizaciji, ni bilo govora, kot sami veste, o slačenju železničarjev. In čisto mirno lahko trdim, da, ko bo imela razredna organizacija, t. j. Savez, polovico železniškega osobja v državi za seboj, ne samo, da slačenja in izmozgavanja železničarjev ne bo več, ampak zraven teh ukradenih pravic, ki so nam bile odvzete, bomo pridobili še druge, po vzgledu sodrugov v zapadnih državah.
Ne bil bi pa pravičen, če bi valil krivdo naše mizerije samo na narodne železničarje in druge pogrebne organizacije, ki žal obstojajo med železničarji. Velik del današnje brezpravnosti in zla nosimo tudi člani Saveza sami. Nikdo mi ne more oporekati, da je velik del članstva med nami popolnoma indiferenten, brezbrižen za vse, kar se okrog njega godi. Velik del članstva je mnenja, da, če plača tisto članari-no, je s tem že vsa dolžnost izvršena. Se dolgo ne. Pr razredno bojevni organizaciji, kot je Savez, ima vsak član še druge dolžnosti, ne samo plačati članarino; vsak član je dolžan, da z vso svojo sposobnostjo agitira med neorganiziranimi, med člani nam nasprotnih organizacij ter jih prepriča
o škodi, ki jo ima ves železničarski stan od razcepljenosti, ki se je tako udomačila med železničarji. Utrjevati mora pri vsakem koraku, pri vsaki priliki razredno zavest med člani in nečlani, opustiti mora vsako dejanje, ki bi morebiti njemu samemu koristilo, škodovalo bi pa drugim njegovim kolegom in sodrugom. To se pravi: svoje interese mora podrediti splošnosti in mora smatrati vse železničarsko osobje kot eno skupnost, eno družino, kjer imajo vsi enake interese, enake dolžnosti in enake pravice.
Iz okrožnic.
Kopeli pri okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani.
Okrožnica št. 71-VI-HF-27.
Vsem službenim edinicam!
Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani je dovolil za člane bolniškega fonda za državno prometno osobje in njihove upravičene družinske svojce ob torkih, sredah, četrtkih in petkih proti legitimiranju s članskim listom prsne kopeli po 3 Din, kadne kopeli, parne kopeli in vroče-zračne kopeli brez zdravniškega pregleda in zdravniške kontrole po 10 Din. Vsak član mora plačati vrsti kopeli ustrezajočo pristojbino pri blagajni Okrožnega urada in nima nobene pravice do povračila s strani bolniškega fonda.
Naročam šefom službenih edinic, da o tem obveste člane bolniškega fonda.
Za direktorja: Inž. Schneller s. r. Dajatve v kopališčih.
Okrožnica št. 70-VI-HF-27.
Centralna uprava humanitarnih fondov v Beogradu je sporočila vsem Oblastnim upravam:
a)	pod št. 947 od 6. IV. 1927, da je g. Minister Saobračaja z odlokom št. 8243 od
4.	aprila 1927 potrdil sklep redne glavne skupščine bol. fonda z dne 20. in 21. marca 1927, po katerem imajo članp bolniškega fonda in njihovi upravičeni družinski člani v kopališčih, v katerih ima bolniški fond svoj dom, pravico do brezplačnega stanovanja, zdraviliške takse, kopeli, zdravnika in zdravil iz sredstev bolniškega fonda, a v kopališčih, kjer bolniški fond nima svojega doma, dobiva član fonda ali družinski član kot odškodnino za stanovanje 15 Din dnevno, član fonda z družino ali dva in več družinskih članov po 25 Din dnevno poleg zdraviliške takse kopeli, zdravnika in zdravil. Ako član fonda ne bi mogel dobiti stanovanja v domu, dobi v kopališču one pomoči, katere se dajejo v kopališčih brez doma;
b)	pod štev. 588 od 12. IV. 1927, da se zdraviliška taksa prizna po predloženem računu in da se pristojbina za kopeli prizna po predloženih računih, toda največ po 10 Din od vsake kopeli ne oziraje se na to, koliko je član več plačal.
Naročam šefom službenih edinic, da o tem obveste člane bolniškega fonda.
Za direktorja: Inž. Schneller s. r.
7'- Ta okrožnica velja za vse direkcije.
Prevoz kuriva.
Okrožnica štev. 77-VI-27.
Po rešenju gosp. ministra za promet M. S. br. 10.474-27 je dopolniti člen 48 navodil o izdajanju voznih olajšav (Sl. n. s. u. št. 8 iz leta 1927) sledeče:
Uslužbencem, ki si nabavijo kot kurivo premog mesto drv, se dovoljuje brezplačen prevoz premoga in sicer oženjenim 2500 kg in neoženjenim 1000 kg v teku enega leta.
Za direktorja: Inž. Schneller s. r.
Ta okrožnica velja za vse direkcije.
Štednja v gospodarstvu na železnicah.
Vsem službenim edinicam saobračajnega odelenja!
Z odlokom M. S. št. 12989 z dne 30. V. 1927 je izšla sledeča naredba gosp. Ministra Saobračaja:
»U vremenu svakodnevnih žalbi šefova sekcija, upravnika, radionica, ložionica i Direktora svih Direkcija Državnih Železnica, da sa odredjenim kreditima za vodje-nje poslova njihove nadležnosti ne mogu izaći na kraj iz autentičnih izvora saznao sam ovo:	v
1.	da veliki broj nižih činovnika drže u državnim zgradama stanove od 4, 5, pa čak i 6 soba, uz sve ostale uzgredne prostorije, i da za ove i ovakve stanove ili ne plaćaju ništa, ili plaćaju samo vrlo neznatne kirije, koje ne odgovaraju stanovima ni od jedne sobe i kujne;
2.	da poveći broj nadzornika pruga i dr. službenika sličnih kategorija, uživa isto tako luksuzne i velike stanove, koji im ne pripadaju — prema njihovom rangu u državnoj službi, i koji su daleko veći od stvarnih njihovih potreba; _
3.	da se u mnogim slučajevima državni novac rasipa u preteranom ulepšavanju za oblaganje kaljevima najsporednijih prostorija i t. d.;
4.	da skoro svi šefovi sekcija, upravnici radionica i ložionica i njihovi područni organi upotrebljavaju za svoje lične potrebe jednog, dva, a po neki čak i vise nižjih službenika ili radnika, koji se na stvarnoj službi za koju su plaćeni, nikako ili vrlo retko vidjaju; i najzad
5.	da se i u mnogim drugim pravcima može svakodnevno da konstatuju odsustvo smisla za štednju i nemanje osećaja za zaštitu državne svojine i imovine od strane pozvanih saobraćajnih službenika i organa.
Očevidno je, da se navedene pojave ne smeju i nemogu više tolerirati i da se u interesu zavodjenja tako potrebnog reda u poljuljanom gazdinstvu našeg Ministarstva — moraju za najkraće vreme u korenu suzbiti.
Toga radi naredjujem:
1.	Da se kod svih Direkcija i ustanova iz sastava Ministarstva saobraćaja, izvrši u roku od jednoga meseca komisijski pregled svih državnih stanova dodeljenih saobraćajnom osoblju radi konstatovanja: koje prostorije, ko od službenika zauzima i da li veličina i udobnost tih stanova odgovara sadašnjim našim prilikama i stvarnim potrebama.
Po završenom radu Komisija, Direktori će lično doneti svoje odluke: za smanjivanje broja soba onim službenicima, koji su luksuzno razmešteni, za ustupanje tih oduzetih prostorija tim službenicima, koji stanove u opšte nemaju, kao i za udaljavanje iz državnih zgrada svih onih lica. kojima stanove ne treba dati.
Najdalje do 1. jula t. g. čekam pismeno izvještaje o učinjenom.
2.	Da direktori lično preduzmu sve potrebne mere, da se jednom stane na put rasipanju radne snage nižih službenika na ličnim i privatnim poslovima njihovih starešina. Radnici čistačice i drugi niži saobraćajni službenici, koji su plaćeni za otpravljanje raznih službenih dužnosti, ne smeju svoje službeno vreme upotrebljavati za pokućarske i dr. privatne poslove svojih pretpostavljenih, — i s toga će direktori zavesti pouzdanu kontrolu, pa svaki zapažen slučaj raspraviti primenom drastičnih kazni, kako prema starešini, koji se je ogrešio, tako isto i prema nižem službeniku, koji je za privatne poslove iskorišćavan.
3.	Da direktori lično uz kolaboraciju svojih pomoćnika i načelnika prostudiraju tamašno pitanje: zavodjenje najveće štednje i razvijanje osećaja zaštite državne imovine kod saobraćajnih službenika, — pa odmah po tom i preduzmu efikasne mere radi ostvarenja donetih zaključaka.
Moje je duboko uverenje da se skrupuloznom ekonomijom u svima pravcima, a naročito štednjom na uglju, mazivu i drugom potrošnom materijalu, naročito egzekutivnih odelenja mogu da ogarantuju znatne sume za pokriće budžetom nedovoljno odobrenih kredita za pojedine grane službe, — pa s toga i pozivam direktore i sve njihove prvopotčinjene, da ovom pitanju poklone najveću pažnju i da učine lično sve što im je u moči, da se na mesto raspikućstva i nehata prema državnoj svojini, razvije kod osoblja osećaj najveće štednje i zaštite državne imovine.«
O vsebin vseh točk te naredbe je obvestiti vse osobje.
V komisijo za pregled stanovanj, ki je odrejen s točko 1. gornje naredbe, sta imenovana uradnika direkcije gg. inž. Franjo Zelenko in Ivan Podboj.
Načelnik saobr. od.: Benedek s. r.
Ova naredba MS važi za sve direkcije.
Uvedba davka na honorarje in nagrade.
Okrožnica štev. 18-V-27.
Vsem službenim edinicam!
Generalna Direkcija drž. žel, nam je z aktom štev. 28.801-27 od 30. aprila 1927 dostavila odlok Min. Saobračaja br. 9807-27 od 26. IV. 1927, odnosno Min. Financije br. 4.560 od 19. IV. 1927 sledeče vsebine:
»U tački V. čl. 79 finan. zakona za 1927./28. godinu predvidjeno je počev od
1.	aprila o. g. plačanje poreza na honorare drž. službenika, koje oni primaju iz državne kase pored svojih redovnih prinad-ležnoti.
Ovaj će se porez naplaćivati po skali iz čl. 167 finan. zakona za 1926.-27. god. odnosno po čl. 86 finan. zakona za 1927.-28. god. po onem procentu, koji vredi i za porez redovnih prinadležnosti državnih službenika.
U pogledu naplaćivanja invalidskog i komorskog poreza na porez na honorare vrede u smislu odredbe koje važe za redovne prinadležnosti, sa napomenom, da će se veličina invalidskog i komorskog poreza uvek odredjivati prema višini svaki put naplaćenoga poreza na honorare.
Da ne bi bilo pogrešnosti nejednakog tumačenja i primenjivanja ovog zakonskog propisa, s obzirom na to šta se sve ima razumeti pod honorarom, direkcija poreza smatra za potrebno objasniti: da se pod honorarima u smislu ovog zakonskog propisa imaju razumeti: sve vrste honorara i paušalnih nagrada ma u kome se vidu oni primali, ili ma kakvim se imenom nazvali i da prema tome u ovome pogledu ne može apsolutno biti nikakvih izuzetaka.
Od ovoga se izuzimaju primanja one-roznog karaktera a to su izdatci, iz kojih se po prirodi rada za koji se daje naknada, moraju činiti izdatci kao što su: putne • dnevnice, kilometraže, podvozni troškovi i I tome podobno, i na njih se ovaj porez neće naplaćivati.«
Po zgoraj navedenem je odtegniti od vpoštev prihajajočih prejemkov neposredni davek v izmeri 4°/o za uradnike odnosno 3°/o za zvaničnike in služitelje. Invalidski davek in komorno doklado pa po lestvici navedeni na strani 30 uredbe Ministr. Saobračaja br. 42300 od 17. IV. 1924 (dodaci na skupoću) pri čemer je vpoštevati okrožnico 106/VI-25 (dvostruka izmera). Pripominjamo pa, da je smatrati potne paušale istovetnim dnevnicam, torej davka prosti. Za delavce je odtegniti davek po okrožnici št. 16-V-27.
Za direktorja: Inž. Schneller s. r.
Strokovni vestnik.
Miloščinarji pozor!
Iz raznih strani prihajajo vprašanja, kako je urejeno vprašanje mi-loščinarjev. Da si železničarji ne bodo delali nepotrebnih izdatkov, spo-
ročamo, da je to vprašanje formalno rešeno le za bivše južne železničarje, medtem ko za državne železničarje še vedno visi.
Bivši južno-železniški delavci naj, čim se jim odpove služba, ako niso bili člani provizijskega fonda, vlože na direkcijo nekolkovano prošnjo za pripoznanje miloščine ter prilože tej prošnji službeno odpoved.
Ureditev vprašanja onih delavcev, ki so tuji državljani.
Še danes je na stotine delavcev na železnicah, ki se smatrajo kot nekaki pogodbeni delavci, dasi imajo po 20 do 30 in celo več let službe, to pa vsled tega, ker še niso naši državljani, dasi žive ves čas na našem o-zemlju.
Da se te delavce v vseh pravicah končno enkrat izjednači z ostalimi delavci, smo angažirali centralni sekretariat delavskih zbornic, da vodi to intervencijo.
Da bo intervencija popolna, opozorite vse prizadete delavce, ki so še tuji državljani, da predlože potom svojih podružnic takoj centrali odgovore na sledeča vprašanja:	1. Ime,
priimek delavca, 2. rojstno leto, kraj rojstva in pristojnost, 3. družinske razmere (število in starost o-trok), 4. od kedaj je stalno na našem ozemlju, 5. od kedaj služi pri železnici, 6. ali je optiral za kraljevino
SHS.
Kaj je z nagradami za prevoz pošte?
Vlakospremniki, vlakovodje in prtljažniki, ki prevažajo pošto pri vlakih, kjer ni poštnih ambulanc ter inozemske pošte sploh, dobe od poštnega ministrstva posebno nagrado, ki je znašala lansko leto Din 150.—.
Tudi letos je že davno odobren poseben kredit od ministrstva pošte za izplačilo teh nagrad ter ga je ministrstvo že stavilo železnici na razpolago. V nekaterih direkcijah je bil ta denar že razdeljen, a v ljubljanski se tozadevno nikdo ne zgane.
Zahtevamo, da se za prevoz pošte odobreni znesek takoj razdeli med vlakovodje in prtljažnike.
Vpeljava premij za kurilniške profe-
sioniste in pomožne delavce.
S takojšno veljavnostjo so bile te dni vpeljane zopet premije v kurilnicah za one profesioniste in delavce, ki delajo na popravilu vagonov in lokomotiv ter za izpiralce strojev. Natančneje se bomo z vpeljanim sistemom pečali prihodnjič.
Odprava rekucije, zlasti pri progovnih delavcih.
Iz vseh železniških direkcij so bili že opetovano stavljeni predlogi za naknadne kredite ter je tozadevno izdelalo finančno odelenje generalne direkcije skupen predlog ter je upati, da bodo ti naknadni krediti tekom julija 1927 odobreni in deloma kriti iz državnih posojil,
»Savez železničarjev« je neprestano z intervencijami pri vseh merodajnih faktorjih delal na to, da se redukcije ukinejo. Pričakujemo, da se bo že z začetkom julija 1927 ukinil dvodnevni brezplačni dopust na sekcijah. Nadalje smo zahtevali, da se, čim so odobreni krediti, avtomatično izplačajo stare urnine, oziroma da takoj nepristranske komisije, v kateril mora biti zastopano tudi de- | jastvo po svojih zaupnikih, izvedo novo oceno in določijo nove plače, ki pa naj v nobenem slučaju ne gredo pod prejšnje stare plače, ker že te daleko niso odgovarjale življen-skim potrebam delavca.
Glavno delo Saveza pa gre za. tem, da se ume plače sploh odpravijo ter uvedejo dnevne plače z avtomatičnim napredovanjem po službenih letih.
Vprašanja ranga, turnusov pri vlako-spremnem osobju.
Savez železničarjev Jugoslavije je svoječasno predložil za vlako-spremno osobje ljubljanske direkcije utemeljeno predstavko glede ranga, turnusov obleke itd. in 14. junija je bila v teh vprašanjih sprejeta posebna deputacija (ss. Smažek, Kovač, Pušnik in drugi).
kar Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Predstavnik: Josip Ošlak v Mariboru. - Odgovorni urednik: Adolf Jelen, Maribor. Kar LjuusKd us»..» a	Železničar«. Predstavnik: Martin Pušnik v Ljubljani.
Letna obleka in čevlji se že delijo, oziroma se bodo v najkrajšem času podelili. Vprašanje nepodeljene obleke za nazaj pa še ni rešeno ter ne spada v kompetenco direkcije. Da vlakospremno osobje ni dobilo bluz, direkciji ni bilo znano, glede nedo-statkov pri dobljeni obleki pa se bo vpeljala takoj preiskava.
Da se bo napravil red glede u-vrščanja osobja v turnuse in da se bodo nehale vedne pritožbe, bo izdala direkcija imenik osobja po rangu, ki bo provizoričen in bo imelo vse osobje priliko k temu projektu zavzeti svoje stališče in dati svoje predloge, nakar se bo na podlagi nabranega materiala izdal definitiven rang.
Glede sestave turnusov Se drži prometni oddelek strogo pravilnika ter noče pristati na to, da bi se računali zunanji postanki izpod 3 ur v službo. Kar se tiče direktnih vlakov Rakek—Ljubljana, ki imajo določene le minimalne postanke iz prometnih ozirov, ni pa vpoštevan čas za manipulacije in premik, se bo zadeva preiskala in popravila.
Točno poročilo bo podala sekcija na članskih sestankih.
Resolucija lil. balkanske konference.
III. balkanska konferenca transportnih organizacij, zasedujoča pod predsedstvom sekretarja ITF dne 4. junija 1927, na kateri so zastopane preko svojih delegacij organizacije iz Bolgarije, Romunije in Jugoslavije ter Grške (po pooblastilu) ter v prisotnosti delegacij železniških in transportnih organizacij iz Avstrije in Poljske,
konstatira:
1.	da v balkanskih državah, a posebno v Rumuniji in Jugoslaviji, ne obstoji pravo koalicije, ali pa se tozadevne zakonske odredbe tako izvajajo, da je svoboda delovanja organizacijam železniških in transportnih delavcev onemogočena;
2.	da je položaj transportnih in železniških delavcev v splošnem zelo težak, kar se vidi posebno iz fakta:
a)	da so plače znatno zaostale za predvojnimi in da se še te zmanjšane plače vedno reducirajo,
b)	da so konservativne predvojne pragmatike ostale v veljavi in da se te pragmatike, v kolikor se izmenjavajo, izmenjavajo le v škodo delavstva in uslužbencev,
c)	da se skuša tehnično zaostalost podjetij in pomanjkanje investicijskega kapitala poravnati na račun delovnega časa. prejemkov in socialnih pravic delavcev in uslužbencev;
3.	da so razna zavarovanja (za starost, onemoglost, bolezen, brezposelnost i. t. d.) transportnih in železniških delavcev in uslužbencev le deloma, povsem nezadostno in za mali del osobja urejena, a uprava teh zavarovanj se nahaja v rokah poslodavca in ne interesentov, med tem ko za glavni del osobja ta zavarovanja sploh ne obstojajo.
Konštatirajoč to, konferenca
zahteva:
1.	da se železniškim in transportnim delavcem zasigura popolna koalicijska svoboda in pravo na njeno uporabo v vseh konsekvencah;
2.	da se s pragmatikami saobraćajnim in transportnim delavcem zagarantira:
a)	stalnost v službi,
b)	osemurni delovnik,
c)	kulturni eksistenčni minimum;
3. da se transportnim delavcem irr uslužbencem v okviru splošnega zakonodavstva zagarantira v višini polnih prejemkov odnosno plač zavarovanja za slučaj bolezni, nezgod, starosti, onemoglosti in brezposelnosti.
Konferenca povdarja, da je ugoditev teh zahtev nujna potreba tako delavcev in nameščencev v prometnih in transportnih podjetjih, kakor tudi nujna potreba teh podjetij samih, katera se brez delavcev, postavljenih na visok kulturni, socialni in moralni nivo, ne morejo razviti do one višine, katero zahteva od njih moderna doba. Konferenca
a)	poziva balkanski _ sekretariat ITF,
da za uresničenje teh točk vodi sistematsko akcijo v vseh balkanskih državah, da bi se tu postavljene zahteve čimpreje realizirale,	.
b)	apelira na 1IF in sestavne organizacije, da tudi v bodoče z aktivno pomočjo pripomorejo, da bi transportni in železniški uslužbenci in delavci balkanskih držav s. svojim položajem čimpreje dosegli oni položaj, v katerem se nahajajo organizirani transportni in železniški delavci v naprednejših državah.
Ustanovni občni zbor naše železničarske godbe »Zarja« se vrši v nede; Ijo, dne 19. junija 1927 ob pol 9. uri zjutraj v prostorih »Saveza železničarjev Jugoslavije« v Ljubljani, Karl Marksov trg št, 2/II. Vabijo se vsi aktivni in podporni člani ter ljubitelji godbe, da se udeležijo tega obč. zbora
Lastnik i» izdajatelj: Konzorcij »Uje-