MI MLADI POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI BORCI STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. —LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEG KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078. LETO ra. LJUBLJANA, PETEK, 12. MAJA 1939. ŠTEV. 35. Akademski narodni blok „sorjetske mladeži“ V predzadnji številki smo poročali, kako je prišlo do skupne izjave akademskih društev na ljubljanski univerzi. Poročali smo tudi, kako so nacionalni akademiki začeli našo dobro voljo zlorabljati in se bahati, da je narodni akademski blok predvsem velik političen uspeh zanje. LIBERALNI EGOIZEM Šli so pa še dalje. Kot nam priča izjava katoliških akademskih društev, so nekatera društva v imenu narodnega akademskega bloka izdajala letake, pošiljala zastopstva, deputacije in brzojavke, ne da bi katoliška akademska društva za to vedela, kaj šele odobrila. Tako se je blok zaradi neiskrenosti naših liberalnih in levičarskih tovarišev razbil. NARODNI BLOK — VELIK USPEH KOMUNISTOV Za levičarje je pa posebej značilno, da Akademskega narodnega bloka niso zlorabljali samo dbma, marveč so celo v tujino sporočili, da je ta združitev sil predvsem njihova zasluga. Oni da so tudi voditelji bloka. Zvedeli smo od dveh prijateljev našega lista, da je na veliko nedeljo zvečer okrog pol enajstih poročal radio Bordeaux v srbsko-hrvatskem jeziku tole: V Jugoslaviji je na ljubljanski univerzi sovjetska mladež (dobesedno tako!) dosegla velik uspeh. Posrečilo se ji je, da je zaradi težkih razmer, ki se v njih nahajajo mali narodi, zbrala v enotnem akademskem bloku vse akademike. Tudi vodstvo je v njihovih rokah. Kako si bodo zdaj liberalci in levičarji delili zasluge in vodstvo? Oboji ga vendar ne morejo imeti! VEČ KATOLIŠKE JASNOSTI ! Pri vsem tem pa je najbolj žalostno to, da pravih namenov tudi nekateri katoliški akademiki ne sprevidijo. V tem gotovo ni pametna širokosrčnost, če gojiš na svojih prsih gada, ki te bo pičil, kakor hitro se bo čutil dovolj močnega. Kako so mogli odgovorni katoliški akademiki tako slepo iti na ta lim, ko jim je vendar Pij XI. v »Divini Redemptoris« tako jasno povedal: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« * Če bi bil kdo spomnil na »Divini Redemptoris« in pokazal na komunistični vir tega bloka, bi kričali vanj, kje ima dokaze. Zdaj nam je prinesel dokaz klepetavi Radio Bordeaux, ki si seveda ni mislil, da ga bodo poslušali tisti, katerim svoje novice ni prav nič namenil. Tudi nam so poslali proglas tega t. zv. »Narodnega« bloka. Vrgli smo ga v koš. Mislili smo na »Divini Redemptoris«. Tardieu O SOVRAŽNIKIH CERKVE Bivši francoski ministrski predsednik Andre Tardieu se norčuje iz sovražnikov Cerkve, ker so doživeli tako sramoto in poraz. »Mnogo se jih je borilo teh dve sto let proti sv. stolici in papežu. Zadnjih sto petdeset let se je ta boj pod krinko parlamentarizma spremenil v pravo preganjanje. V naši tretji republiki so Cerkvi vzeli pravico opravljati bogoslužje, imeti zborovanja in vzgajati mladino. Ravnali so z njo kot z vlačugo. Ko je umrl Leon XIII., gospod Combes ni maral niti svojega zastopnika poslati k slovesni zadušnici .v Notre -Dame. Poglejte zdaj naše brezbožnike, naše ljudskofrontaške ministre! Glejte jih, kako silijo svoje tovariše v zbornici, da stoje počaste papeža in da prekinejo sejo v znak žalosti! Glejte našo prostozidarsko vlado, kako izobeša zastave na pol droga! In glejte, kako protestantska Amerika preneha z radijskimi oddajami tudi v znak žalosti! Žalost vsega sveta ima velik pomen. To je tudi znamenje, da antiklerikalna Francija začenja priznavati moč tiste Cerkve, ki jo je 60 let prezirala in zaničevala.« ANGLEŠKI KATOLIŠKI PISATELJI Angleži imajo več velikih in priznanih katoliških pisateljev, zlasti romanopiscev. Poleg Che-stertona, Belloca in Dawsona so v Angliji najbolj čitani romani konvertita Mamica Baringa, ki je sedaj častnik pri aviatiki. Zelo znani so še Škot Mackenzie, ki piše sijajne satire, bivši anglikanski pastor O. F. Dudley, mladi pisatelj E. Wangh, ki je 1. 1930. povzročil s svojim spreobrnjenjem veliko hrupa, in končno sir Ph. Gibbs, čigar dela tiskajo v 100.000 izvodih. DVA DOKUMENTA O KAT. AKAD. DRUŠTVIH REFORMA NAŠIH DRUŠTEV »STRAŽA V VIHARJU« je 12. nov. 1936. prinesla članek »Reforma naših, društev«. Ker je stvar ravno zadnji čas zopet zelo aktualna, prinašamo točen ponatis najbolj zanimivih odstavkov. t že v predzadnji številki našega lista smo ugotovili, da društva, ki imajo pretežno družabni značaj, za naš čas ne zadoščajo več. Vsak čas ima svoje težave in svoje naloge. Da tem nalogam zadosti in težave sodobnosti rešuje, si vedno oblikuje svojstvene družabne oblike kot sredstva, s katerimi vse to najlažje dosega. * Ne glede na konkretno pravno obliko preureditve naših društev bi radi poudarili nekaj načelnih misli, ki naj bodo osnova pri ustvarjanju novih oblik. CENTRALNA ORGANIZACIJA Vse Člane enega svetovnega nazora naj druži enotna organizacija. Njena naloga pa naj ne obstoja samo v tem, da predstavlja članstvo v javnosti in na univerzi, ampak naj goji tudi notranje življenje. Goji naj vse one panoge kulturnega življenja, ki zanimajo posameznika kot človeka, ne pa kot strokovnjaka, če splošno načelo v nekoliko točkah nekoliko konkretneje označimo, bi spadalo sem n. pr. proučevanje in spoznavanje naroda in njegovih problemov, načelno politična in splošna družboslovna vprašanja, umetnost, svetovnonazomi problemi, aktualnosti itd. Predvsem pa moramo opozoriti na eno, kar zanemarja šola od ljudske naprej do univerze, pa tudi vsa društva (če izvzamemo izrazito verska, ki pa zajemajo samo manjšino), da je naloga društva skrbeti tudi za vzgojo svojih članov. KULTURNO STANOVSKA DRUŠTVA Poleg osrednje organizacije naj sl člani ustanove kulturno stanovska društva, Id družijo člane po poklicu, konkretno po fakultetah. Ugotovili smo že, da je ta tip organizacije logična .posledica zahteve, naj svoj svetovni nazor uveljavljamo tudi v poklicu. To spoznanje prodira vedno bolj med katoliško mladino, predvsem v zapadnih evropskih deželah, kjer že nove formacije plodno delujejo (n. pr. Parls: Confčrences Oll-vant za pravnike, posebna društva za medicince, farmacevte Itd.) In si ga Je osvojila tudi Pax Romana. Društva morajo navajati člane na temeljit strokovni študij in jim nuditi možnost, da svoj predmet obdelajo tudi s katoliškega stališča, kjer pride v dotlko bodisi s katoli- škim naukom ali z moralo. Sramotna za nas katoličane je ugotovitev, da se učimo ln znamo vse minljive teorije posameznih znanstvenikov, da pa v načelih nespremenljivega katoliškega nauka sploh ne poznamo ali pa ga upoštevamo kvečjemu kot teorijo poleg teorij (n. pr. katoliški nauk o človeku, o družbi, načela o vzgoji, stališče o evtanaziji ali splavu, načela o gospodarstvu In katoliška akademska druš tva? Kdor je pazno sledil njih razvoju zadnjih pet let, je lahko opazil, da preživljajo neko latentno krizo, ki od časa do časa pride tudi vidno db izraza. UDAR PROTI KOMUNISTOM Pred petimi leti so pod temi društvi krepko rudarili komunisti. Prišel je močan sunek — bil je znak zdravja mlajše generacije, ki je tiste dni prišla — ki je »nevidne« rudarje pognal in »rove« zasul. kriCeCa potreba moCne AKADEMSKE SKUPNOSTI Tudi dogodki na univerzi so naravnost vpili po krepki in načelno jasni katoliški akademski skupnosti. Todh milje se ni dal povsem ozdraviti. Komunizma sicer ni bilo več, toda ostal je nezdrav milje, ki se je zoperstavljal stremljenju po odločnejši liniji društev. Pa tudi to se ni vršilo vselej neposredno, vendar tako, da prava jasnost in odločnost, ki katoliški mladini pristoja, ni mogla dovolj močno priti do izraza, bodisi na univerzi, v javnosti ali pa v domači hiši. Novinci ne dobivajo skoraj nobene katoliške vzgoje, niti čuta za disciplino, niti zavesti, da pripadajo h katoliški akademski skupnosti. itd.). Ce s ponosom poudarjamo, da smo katoličani, se vsaj mi za katoliški nauk zanimajmo ln ga študirajmo. Ni pa s tem rečeno, da bi kulturno stanovska društva ne smela v svojem okviru obravnavati za svoje članstvo kulturnih vprašanj. Poleg načelnega vidika bi bila nova oblika tudi praktične vrednosti, ker bi se vprašanja in težave, ki se pojavljajo na fakultetah, lahko obravnavala tudi v društvih. To bi bile po našem mnenju nekatere osnovne misli, ki bi morale priti do izraza pri preureditvi naših društev, ki bo danes ali jutri postala aktualna. Škodljivi egoizem POSAMEZNIH DRUŠTEV Pojavljajo se škodljiva stremljenja po zrahljanju Akademske zveze v korist posameznih društev: vse to ima seveda za posledico stalno slabljenje aktivnosti katoliških akademikov na univerzi. Nekdanje meddruštveno trenje je nadomeščeno z oviranjem razvoja v jasnejšo in odločnejšo smer. OJAČIMO AKADEMSKO ZVEZO Samo nakazali smo problem, ki je z dneva v dan bolj pereč. Za nas je jasno, da bodo katoliški akademiki — ki jim je v tem pogledu naložena posebna naloga — lahko postavili dobro organiziranemu in neumornemu komunizmu na univerzi protiutež le, ako bodo razumeli, da je treba močno ojačiti skupno organizacijo Akademske zveze, ji dati najširše polnomočje ter jo postaviti na trdno osnovo katoliškega radikalizma in organizacijske discipline. EDINA POT K OZDRAVLJENJU To je po našem mnenju edina pot k resnemu ozdravljenju krize, ki smo jo zgoraj označili. Če ta misel ne bo našla razumevanja, bo pač treba mladi rod, ki prihaja na univerzo zdrav in pripravljen za borbo, drugače obvarovati pred kugo, ki mlado korajžo in načelnost razkraja. KOMUNIZEM IN AKAD. DRUŠTVA Prav zanimiv je tudi članek: »Komunizem in akademska društva (Straža v viharju, 6. maja 1937.). Iz njega ponati-skujemo konec, ki je najbolj aktualen. Vmesne naslove smo dodali mi. Konec preganjani a v Nemčiji? Nekateri tuji in domači katoliški listi so prinesli vest, da v Nemčiji sovražno razmerje nacistov do katoličanov ponehava. V čem so nacisti popustili, kje in kako go pokazali dobro voljo, tega nam pa niso nič povedali. Ali so dali voditelji katoličanom kake obljube? Kdo jim še kaj verjame? Dejanja pa pričajo, da je boj vedno hujši. Za katoličane v Porenju je bil letošnji 18. april črni dan, ko so jim vzeli zadmje katoliške šole, ki so v Nemčiji še obstajale. Je bdi to dar Hitlerju za njegov 501etnlco? Kardinal in kSlnski nadškof Sehulte je zato svojim vernikom napisal pastirsko pismo, kjer pravi: »18. april 1939. leta je bil za po-renjske katoličane dan žalovanja. Ta dan je bilo z enim udarcem uničeno vse, kar so stoletja zgradila za izobrazbo naših dežel: katoliška šola. Naši očetje so sprejeli katoliško šolo kot dragoceno dediščino svojih prednikov. In s kakšno skrbjo so jo znali braniti proti zlobnim silam liberalizma in marksizma! Do leta 1933. je od tisoč katoliških otrok 998 obiskovalo katoliške šole. Tedaj nastopi nacizem. V nemškem konkordatu je zajamčeno katoličanom,