89. številka. Ljubljana, v torek 21. aprila. XVIII. leto, 1885 zhaja vsak dan ivrfer, izimši nedelfp in praznike, ter velja po poŠti prejeman za avstrij sko-ogerske dežele za vae leto 15 gld.. za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jtden mesec 1 gld. 40 k.. — Za Ljubljano brez poSiljanja na tvom za vse leto 13 gld. za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gttL 10 kr. Za podil janje na dom računa s« pe 10 kr. za mesec, po . 0 Kr. za četrt leta. — Zh tuje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankovati. — Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in upravništvo je v Frana Kolmana hiši. »Gledališka stolba". UpravniStvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, tj. vse administrativno stvari. Znani Lienbacher. —o.— Znanemu Lienbacherju znane ideje ne dajo pokoja! Zopet je čutil potrebo, stopiti z njimi na ulice, da bi še večjo zmešnjavo napravil mej borečimi se našimi političnimi nazori. Storil je to na Dunaji v katoliško-političnem društvu, na mestu tedaj, kjer je pred meseci kazal svojo „zateklo glavo", zateklo mu vsled tožb narodnih, slovanskih. Sedaj pa smo še bolj uverjeni po tem najnovejšem govoru poslanca Lienbacherja, da bi ta dvojni ali trojni uskok najrajši hodil z odločno nemško levico, če bi le hotela biti ali njemu na ljubav postati tako konservativna, kakor je on. Ker pa tacega čuda vender pričakovati ni, rad bi glasoviti dvorni svetnik, da se pod njegovo zastavo zbere samostalna nemško-konservativna stranka, katera bi v vprašanjih narodnih glasovala dosledno z levico, v drugih vprašanjih pa danes z levico, jutri z desnico državno-zborsko. Ponovil je tudi svojo jeremijado, da konservativna stranka v dokončanem šestletnem obdobji ni dokaj dosegla, to pa zategadelj, ker v parlamentu imamo le stranke narodne, ne pa političnih. Poslanec Lienbacher, tako govoreč, gotovo ni mislil, da obsoja samega sebe, vzlasti pa avstrijsko nemštvo, tisto, za katero baš on tolikanj gori! Nihče ne taji, da narodni prepiri, narodne debate v parlamentu avstrijskem neznano zavirajo reformatorsko delo v ogledu gospodarskem, socijalnem in drugem, da so sploh viri neznosnemu sedanjemu političnemu položaju notranje Avstrije. Če je pa to tako res, če to zlasti, kakor se vidi, poslanca Solnograškega tako boli, zakaj on s svojimi Nemci ne skrbi, da bi se ti narodni prepiri potolažili z dobrimi, defini-tivnimi sredstvi? Kaj pa je razlog narodni razdra-ženosti v Avstriji? Ni li to, da je ravnopravnost sveto uzakonjena, da se pa kar nič zvrševati neoe v življenji ? Storite, nemški Lienbacherji, da ravnopravnost narodna ne bo le pripoznana, nego tudi resnično spoštovana in v dejanji; storite, da pade razlika mej superijornimi in inferijornimi narodi avstrijskimi in da bode vsakemu narodu svoja pravica, potem je več kot gotovo, da bode narodnih prepirov mahoma konec in tudi konec „zateklih glav"! Kdor želi, da se poležejo mej nami narodnostni prepiri, tisti mora brezpogojno in pogumno povzdigniti glas za jednako pravo Slovanov z Nemci! Jezik nemški mora iz pozicij, katere še dandanes po krivici ima, katere mu je bilo pripravilo brutalno početje nemškega absolutizma. S tem pač ne delamo krivice Nemcem, da jim ponujamo vse pravice, ki jim po pravici gredo, ali ka-li ? In vender izvrstni poznavatelj zakona, svetnik Lienbacher, dokazuje nam z zadnjim svojim predavanjem, da prava ne pozna, da on sam nema vzvišenega stališča nad prepirajočimi se narodnimi strankami, nego da je po duhu sličen srditemu Knotzu kakor jajce jajcu! „Kako more Nemec, če tudi ima srce za ravnopravnost, vedno hoditi s Slovani?" Clara pacta! Baš to je „signatura" avstrijskega nemštva, da sprave s Slovani neče in baš to nam značaji Jurija Lienbacherja, ker ven in ven obsoja prikazni slo-vansko-nemške solidarnosti na desnici, ker se protivi dokazom sprave mej Nemci in Slovani! In tako je nadalje Lienbacher dejal, da niko mur ni v čast, če svojo narodnost škoduje v prid druge, njegovi narodnosti neprijateljske. Istina to! Ali kar je res za Nemce, mora res biti tudi za Slovane. Samo, da si poslanec upal ni dokazovati, da bi Nemcev vkupna hoja s Slovani bila v kvaro nemški narodnosti in da Slovani hočemo proti nemški narodnosti postopati krivično. Saj se niti poskusilo ni, povsodi in definitivno zvrševati jednakopravnost, kako se tedaj more trditi, da jednakopravnost more biti proti pravicam nemštva? In javaljne bi se bistroumnemu dvornemu svetniku posrečil tudi dokaz, da mi Slovani na podstavi zakona zahtevamo več, kakor pa bi se moglo ujemati s pojmom jed-nakopravnosti! Jednakopravnost prav uvedena in zvrševana, ne more biti v kvaro nijedni narodnosti. In s tem principom morali se bodo sprijazniti tudi avstrijski Nemci! Dokler o jednakopravnosti ničesar vedeti nečejo, dokler se hočejo rediti ob krivicah svojih slovanskih sodržavljanov, tako dolgo ne bode miru, ni prepirov narodnih konec. Tako pa so Nemci odgovorni za vse žrtve in za vse slabe nastopke, ki jih vsled narodnega prepira okolu sebe vidi in objokuje, zopet objokuje gospod Lienbacher! Mož je torej proti svoji volji delal satiro na-se in na svoje nemške rojake z zadnjim govorom. To pa že ni nič novega, a to je ravno žalostno za Jurija Lienbacherja! Učitelji slovenski! Cas je tu, da se zje-dinimo tesneje. m. .Viribus unitis". O opredeljenji tako okrepčanega „Učiteljskega Tovariša" (ali če hočete »Slovenskega učitelja") dovoljujem Bi sledeče spregovoriti: Prve strani vsake številke njegove polnil bi članek strogo peda-gogiške vsebine z bolj razločnim tiskom in podpisom dotienega spisatelja. Temu bi sledile državne šolske postave in naredbe učnega minister stva, ki zadevajo ljudsko šolstvo sploh na Slovenskem, oziroma v Avstriji. Na dalje postave in naredbe šolskih oblastev ter dopise in poročila I. Iz slovenskih pokrajin (v abcednem redu), a) S Koroškega, b) S Kranjskega, c) S Prekmurskega, č) S Primorskega, d) S Štajerskega. II. Iz drugih kronovin z ozirom na slovansko šolstvo, a) Z Bosne in Hercegovine, b) S Češkega, c) Z Ogerskega. č) S Poljskega, d) S Trojedine kraljevine. III. P obe r ki iz šolskih listov, a) Slovanskih, b) Germanskih, c) Romanskih. Temu bi sledile primerne pesni in pesni z n a p e v i; za tem „književno poročilo", spremembe v učnem osobji, razpisi učiteljskih služeb. Velike zasluge pridobilo bi si to društvo z izdajo po dotičnih šolskih oblastvih potrjenih nadrobnih učnih načrtov za vsak teden celega šolskega leta v posamičnih oddelkih in razredih na jedno-, dvo-, tri-, četvero- in peterorazred-nicah slovenskih in slovensko-nemških, oziroma slo-vensko-italijanskih. Moči za tako delo, hvala Bogu, ne manjka menda v nobenej slovenskih pokrajin. Večkrat opozori nas kak strokovnjak na to ali ono nedoslednost, pomanjkljivost ali napako v naših sedanjih učnih knjigah, gotovo le z namenom, da bi se pri novem ponatisu odstranile. A s takimi opomnjami ni kaj pomagano. Take zadeve je treba za vsako knjigo posebe ter celotno rešiti. Ker pa „več oči več vidi", in ker „vsi ljudje vse vedo", zato bi bilo po mojem mnenji najbolje, ko bi se dala našemu bodočemu glasilu priloga za temeljito pregledovanje naših šolskih knjig. Le-ta naj bi tudi prinašala izvirne spise, kateri naj bi posnetke iz nemških ali LISTEK. Pariz v Ameriki. (Francoski upiral Rene Lefebvre. Poslovenil * * * Stat nominis umbra.) Sedemnajsto poglavje. Neznana pot v cerkev. (Dalje.) Cerkvica je bila mala, a bogato olepšana. Spredaj tam v svetišči pod nebom iz rudečega, z zlatom vezanega sukna je mramorna mati božja držala Jezusa v naročji ter ga je gledala z neizrekljivo ljubeznijo svete device, ki je odrešenika rodila. Posebne redke rastline, sveže cvetlice, pisani Šopki španjskega bezga so obrobljali altar, ki se je v lučicah blesketal. Orgije so pele veličanske harmonije, kadilo se je vzdigovalo v gostih oblakih, katere je solnčni žark proseval; za mreževjem, zakritim z zagrinjalora so pa nune in mlade deklice z sladkim in velečastnim glasom pope vale: Inviolata, integra et casta es, Maria. Za trenutek gledal sem, kot bi sanjal, svojo minulo mladost, oddaljene svoje prijatelje; padel sem na kolena ter jokal. Ne, vera ki po čutilih v srce sega, ni malikovalstvo. Zakaj bi naše telo ravno tako kot duša ne služilo Gospodu ? Zapustivši samostan, ustopil sem v anglikansko cerkev. Bila je tudi katoliška maša, a pridiga in petje nesta bili tako lepi. Po maši šel je duhovnik na veliko leco; pod pazuho nesel je debel zvezek, katerega je pred se položil ter počasi prebiral. V njem so bile spisane pridige za vse nedelje in praznike v letu. Ko je pridigar našel govor, katerega je iskal, nataknil si je naočnike ter začel je z jednozvočnim glasom čitati; zbrana množica ga je kar zamaknena poslušala. Izvoljen mu predmet bil je večno učlovečenje Krista (Besede) in njega pričujočnost v sv. rešnjem telesu, jedna izmej onih skrivnostij, nad katerimi človeški razum obupuje in katerim se verniki le uklanjaj o. A predrznega bogo-slovca nič ne straši; z jednim svetopisemskim izrekom, z jedno opredelbo in dvema umnima zaključkoma oporekal bi sv. Pavlu ter vero samo ugonobil. Ko bi sodil po tihoti v cerkvi, bili so poslušalci kaj spodbujeni. Jenny je kar oči upirala v čitatelja ter ni izgrešila besede. Mislil bi bil, da razume tudi latinske, grške in celo hebrejske izreke, s katerimi je bil ta govor napolnen; ne bil bi mi- slil, da skolastika more človeka toli mikati, .laz sam sem odšel že po prvem odlomku, kajti studijo se mi te nerodovitne razprave. Kdor bi mi hotel dokazati, kar se dokazati ne da, storil bi me dvomljivca. Rad priznavam skrivnost; obdaja me od vseh strani. V prirodi in duši čutim neskončnost, ki me presega; a razum mi pravi, da lebko le čutim, nikdar pa ne izpoznam, jaz, ki sem le neznatni izgubljeni delek v neizmernosti. No vidim roke, ki mene in vse svetove zdržuje in ohranuje, o zaupam jej ter jo molim. Večni Bog nam se oznanjujoč ne zahteva, da bi ga razumeli, zahteva le, da ga ljubimo. Grede mimo metodistov zmislil sem se na Zambo ter sem iz radovednosti ustopil. Zbrana množica je bila mnogobrojna in kaj živa. Zainorke, pokrite z zlatom in lepotijo, so po klopeh raztezale neizmerno vrvevje svojih kolobarastih krinolin; zamorci so jednozvočno in tužno pevali ter Boga z vso gorečnostjo ljubečih src slavili. Pridigar, zamorec visokega stasa in častitljive postave, imel je pridigo, ki me je poučevala in ganila. Kje je ta zamorec bil tako po bogoslovsko odgojen in izučen? tega ne vem. Bil je star zamorec, katerega je bila, kot je rekel, milost božja iz robstva rešila; iz robstva, k pa italijanskih izvirnikov, eventuvalno kak nedovršen sestavek v naših drugače prav dobrih čitankah izpodrinili. Zbrane take priloge poslalo bi ravnateljstvo društva gospodu sestavitejju, oziroma spisatelju dotične knjige s prošnjo, naj jih predloži slavnemu ministerstvu v blagovoljno porabo pri novem ponatisu dotične knjige. Vse to je prepotrebno, a za toliko bolj hvalevredno delo, katero nas še čaka, da drugega za danes ne omenim. Ker bi se na opisani način vse naše duševne mod v jednej točki združevale, zbohševalo bi se naše jedino glasilo toliko bolj na vse strani po okusu in sklepih merodajue večine društvenikov : raznovrstnost in temeljitost njegove vsebine storili bi ga tudi mikavnejšega in zanesljivejšega, in kar bi bilo pri tem največ vredno, je: učiteljstvo slovensko, v takem glasilu tako rekoč utelešeno, zvabilo bi večjo pozornost ljudstva in šolskih oblastev nase; približalo bi se sčasoma tudi srednješolskemu učiteljstvu vsaj za toliko, da bi ga tudi to raje in izdatneje podpiralo; — postalo bi z jedno besedo faktor, s k a t e r i m s e i m a r a č u u i t i tudi na mer o-d a j n e m mestu, — in opravičene želje, nasveti in zahteve naše mogli bi potem odločneje nagi a sati, s čemer se pa danes — oslabljeni in u s t r a 81 j i v i p o r a z k o s a n j i — ne moremo nikakor ponašati. Tako vseslovensko učiteljsko društvo s svojim glasilom bi pa tudi mnogo pripomoglo v spoznavanje samega sebe; saj smo danes še večinoma tujci v lastnej hiši — na slovenskoj zemlji; spoznavali bi solnčne in senčne strani našega naroda še bolj natanko, ob jednom pa tudi prednosti in napake šolstva v posamičnih pokrajinah. In to bi tudi ne bilo brez vrednosti! Tedaj Vam kličem, bratje, sedaj ob jednajstej uri: „Trdno dajmo se skleniti: sloga pravo moč rodi; v s c 1 a h k o na in bo storiti, a ko združimo moči". Vsestranskega živahnega razgovora o tem je želeti! Na dan sv. Metodija! Š taj er s k učitelj. H e r a t. (l*o ruskem vlrtt.) Stolica nekdaj perzijske provincije Horasan, sloveči „ključ Indije", kakor ga imenujejo Angleži, leži v zapadnem kotu zaradi svoje rodovitnosti znane dolino ne široke pa globoke reke Ueri-ruda, od katere ima mesto tudi svoje ime. „Horasan — je biserna školjka na svetu, a Herat je biser v njej", glasi se vztočna prišlo vica. ,.Še celili šest tednov hoda imel sem do Ilerata, piše Vamberv, ko so že moji sopotovalci začeli s takim patosom hvaliti rodovitnost in krasoto Heratske doline, da je v meni se noela strastna želja uživati njeno krasoto. „Njen kruh je bolj bel kakor luna, lil za bakreno potico dobiš cel vrč smetane; koštrunina nema nikjer podobnega ukusa; voda je rajske čistote; ni ga kraja na zemlji, ki bi se mogel primerjati s ileratom po krasoti svojih cvetic, in sladkosti svojih plod ov." Če je tam res tako, potom res ni čuda, če pesniki v svojih pesnih, posvečenih Heratu, opevajo, kako se tamošnje hruške in jabolka prepirajo, kdo ima najlepšo barvo na svetu, grozdje in dinje primerjajo s sladorom, smatrajo ,,terendšebin", rosi podobno sla- dorno tvarino, katera se nabira na nekej rast lira, ki raste okrog Ilerata, za pravo mana, katero Alah pošilja na zemljo, da pokaže svojo naklonjenost temu kraju. Sicer se ne da tajiti, da, se ima ile-ratska dolina za svoj dober glas mnogo zahvaliti temu, da je od vseh stranij obdana z neplodno golo stepo. Ni čuda, da se od prirode bogato obdarovana Heratska dobna z vrhov ParopamiŠkih gqr vidi potniku kakor „zemeljski raj". Pa ne le vstopi ampak tudi evropski potniki jednoglasno spričujerfo o bujnem rastlinstvu, obili vodi in drugih krasotah Heratske doline. Italijan Vanolli, ki jo bil tam lota 1840 , jo primerja z Jtalijo. In v resnici se sme He-rat proslavljati zaradi zmernega in zdravega podnebja, ako ga primerjamo z druzimi na severu od Paropamisa ležečimi pokrajinami, kakor sta na primer Maj mene in Andhoj, ki se odlikujeta s svojimi hitrimi prehodi od nesnosne vročine k mrazu. Zima tu ni nikoli posebno huda, po letu pa hladen veter s sosednjih gora okrepčava ljudij in rastline, tako da je življenje v tem 2500 čevljev nad morjem ležečem mestu zares prijetno, kakor malo kje na svetu. Za vse te blaginje se pa mesto nema zahvaliti le na-ravnej rodovitnosti, temveč tudi nenavadnej pridnosti prebivalcev, ki so spremenili vso okolico po dobro urejenem in obilnem napeljavanji vode v velik vrt. Ni čuda tedaj, da so razne narodnosti že davno hrepenele po tem mestu in ga skušale pokoriti. Kakor vztočni zgodovinarji pripovedujejo, je bil Herat že 22 krat obležen in vselej so ga sovražniki razrušili in oplenili. Pa jedva so odšli sovražniki, že se je, kakor vsled neke čarobne moči, mesto zopet povzdignilo iz razvalin in dalje cvetelo kakor poprej, lzmej žitnih rastlin tu najbolje uspeva pšenica in riž, in ta krnj je žitnica za stepo, ki ga okrog obdajo. Potem tu rastd ona ovočja, katera igrajo toli važno rolo v življenji vstočnili narodov. Samega grozdja so tu našteli kakili dvajset različnih vrst, vseh mogočih barv zelenega rudečega, zlatorunie-nega; izmej vseh teh vrst jo najznamenitejše „bi-landsko" grozdje, ki je nenavadne velikosti in brez peček, po mesnatosti in sočnosti pa še presega znamenito ,,čauško" trto v Sinirni. Heratska dolina in obdajajoče jo gore že da\no slove zavolj svojega rudninskega bogastva, o katerem poročajo že stari zemljcpisci. Se ve da točna poročila o tem bogastvu bomo pa mogli šc le dobiti, kadar bodo Evropci skrbno preiskali to pokrajino. Razun tega se prideluje v Heratu v velikoj količini assa iVtida, žafran, fistaškovi orehi, kostanj, lan in svila. Posebno pa slovi Herat po svojih preprogah, ki po živih barvah in trdnosti presegajo vse, katere se izdeljujejo v sosednjih stepah. Iz mej koristnih žival i j so posebno na dobre m glasu zarad dobrih lastnosti ovce in rogata živina. Za karakteristiko kulture in razskošnosti, ki je nekdaj bila v tem kraji, je zadosti, da navedemo sledeče citate iz del nekega zgodovinarja, ki je bil obiskal to mesto v dobi Timuridov, katerih stolica je bil s Ileratom tekmujoči Samarkand, za vlade Šaruna Mirze. „Na kraljevem vrtu, pravi on, so bili razstreseni šotori, v katerih so bili pavilijoni škrla-taste barve, ki jih je podpiralo od 80—100 stebrov. V vsakem poslednjem stal je jeden prestol okrašen z biseri in rubini. Duh ambre in mošusa prodiral je skozi svilnate zastore in napolnjeval ves vziluh. Bazari in trgi bili so raskošno urejeni, podobui so bili čarobnim vrtom. Blesteče kaplje bile so podobne košaram, napolnenioi z biseri, ali pa nebeškemu oboku, pokajenemu z zvezdami. Na srebernih podstavka!) bo tedaj ganijnedi 11 očaji« s sn^gobelimi rokami, in s smehljanjem na ustih, predlagali prisotnim zlate kapice z djftgoceninii vini. Pevci so poli pesni, polne tajinstvonih melodij, katere so bile že zložene v dobi Sassftnjdov, ko so umetni muzikanti razveseljevali s svojo igro na gitarah in šar-niankah poslušalce". Ni se čud^i, da je Baber, ki je v tej dobi obiskal Herat, trdil, da na svetu ga ni mesta, ki bi se mogel v veličastnosti in krasoti primerjati ž njim. Raznoobrazje Heratskega prebivalstva se popolnem ujema z njegovo raznoobrazno in nemirno proteklostjo. Prvotno prebivalstvo je brez dvoma arijskega rodu in pripada k plemenu vstočnili Perzov, ter je jako vztrajen element, ki je uporno branil svoje narodne posebnosti proti navalom Afgancev in Turkonianov. Sedaj pa na Heratskih ulicah srečuješ Perze, Afgance, Mongole, Galdžike, Beludžistance in povsod nahajajoče so Žide — originalni narodni konglomerat. Ce tudi se je razvil splošnorazumljivi idijom, so vender posamični elementi ohranili narodne posebnosti, pri čemer v kulturnem odnošaji prvenstvo pripada iranskemu elementu, ki je tudi urinil svoj jezik nekaterim tem narodnostim. V geograhčnem in etnografičnem ter tudi v klimatičnem oziru je Heratska pokrajina posredovalni sklep mej Indijo in Afganistanom z jedne strani, katerih prebivalstvo pripada k rodbini arijskih narodov, in smlnjeazijskimi hanstvi s turan-skimi rodovi. Sam Herat je vedno bil priljubljeno počivališče ne le posamičnim potnikom od Amur Darije v Indijo, temveč cele karavane in vojsko so oddihovale tu v senci raskošne prirode Heratske doline. Herat je važno trgovsko središče, tu se zamenjava blago severa in juga, bil je pa ob jednem konec velikega trgovskega pota, ki drži iz Perzije in pospešuje seznanenje vstoka z proizvodi zapada. Vu važen pomen Ilerata, kakor središča srednje-azijske tigjvvine, ki je preživel že toliko slavnih dob, se bode še bolj povzdignil, ko se tiransko, de-spotično, proizvoljno gospodarstvo afgansko umakne civilizovanej in iniroljubnej vladi. Politični razgled. Notranje dežele. V Ljubljani 21. aprila. Včeraj je gosposka zbornica imela poslednjo sejo, v katerej je rešila predlogo o Severnej železnici. Jutri se pa državni %boi* slovesno zaključi. Volitve se bodo potem takoj razpisale in se bodo vršile od 8. do 15. junija. Zato je pa že v raznih kronovinah živa agitacija, tako tudi na Dunaji. Tamošnji demokratje mislijo v prvem volilnem okraji postaviti kandidatom barona Walterskirehna, kateri bode najbrž tudi voljen. Nemški nacijonalci Dunajski pa neso mogli počakati, da zjedinjena levica kaj ukrene znstran volitev, ampak je „Nemško Društvo" kar samo sklicalo shod, na katerem se je določil nekak program za prihodnje volitve. Sklenilo se je priporočati samo tako kaudidate, ki se bodo pred vsem potegovali za to, da se nemščina proglasi za državni jezik, in delali za utrjenje zveze z Nemčijo. je bilo manj trdo in manj sramotno kot je greh. A | ta sužnik je skusil, trpel in premišljeval; bil je celi mož! Kar se v šoli ne uči, učilo ga je življenje. Njegova živa in zaupljiva beseda segala je v srce. To se je tudi videlo na ginjenosti njegovih poslušalcev. Začel je s tem, da je hvalil vero metodistov; to vero blagoslovil je sam Gospod, če smemo, kot se je izrazil, soditi po vsakdanjih nje pridobitvah. V dolgi vrsti je našteval število vernikov in bogatstvo njih cerkva. Štirje milijoni vernikov (članov verske občine), dvanajst tisoč pridigarjev, šestnajst tisoč cerkva, za dvaintrideset milijonov lastnine, to je bil sad svete gorečnosti, ki nikdar ne zadremlje. Stari Evropi, kjer cerkev državi službuje ter je v neprestani nedoraslosti in zavisnosti, kazal je mlado Ameriko, katera kristjanom samim prepušča skrb za njih bogočastje in za njih vest. — Svoboda, rekel je, po veri posvečena, dela čudeže, katerih stari svet, v svojo predsodke zakopan, nikdar ne bode ugledal. Anglija, toli ponosna na svoje bogatstvo, pokvarja svoje škofe,- kor jih z neversko nagizdo in bliščobo obdaja, ponižuje pa svoje duhovnike (vikare), ker jih k nedostojni revščini obsoja; v Zje- dinjenih državah pa velikodušna pobožnost vernikov vseh sedanjih cerkva obdaja z blagostanjem in spoštovanjem vsakega duhovnika, ki ima vse le od svoje črede. Oni knez se ima za novega Konstantina, če morebiti prav slučajno kako cerkvico sezida in z vsem oskrbi; a sami metodisti v severnih državah so tekom leta 1860 ustanovili in sezidali štiristoinpetdeset cerkva. In ubožni zamorci v To-polski ulici svojega duhovnika plačujejo boljo nego kralji evropski („zahodni"). A, nadaljeval je nekoliko premeteno, nekoliko pa prostoumno, ta duhovnik, toli dobro plačau, mora zamorcem, ki so ga izvolili, povraćati dolg, katerega se miloščinarji evropskih knezov le redkoma rešijo. Ta dolg namreč je resnica! Poslušajte tedaj, vskliknil je, kar mi resnica naklada, vam povedati. Zamorec ima blago srce in radodarno roko, to je lepo, to je krščansko ; a včasih prestopa njegova radodarnost vse meje, tako da pride njegova duša v največo nevarnost. — Nikdar, porečete, nesmo še kaj takega slišali. Pač nam ponavljajo, da kri-stijan svojo dušo v nevarnost pripravlja, če se lakomnosti udaja ter pohlepnosti streže; a kdo bi bil kedaj učil, da se človek s prenapeto radodar- nostjo pregreši? — Bratje, povedati vam hočem, kaj je ta neblažna radodarnost; vi sami jo izkazujete ta trenotek v cerkvi, ko poslušate mojo ipridigo. — Ko bi jaz obsojal in pogubljal togotnost in grdo željo dopadati, pijanost in nesramnost, ali bi pač vsak izmej vas te nauke na se obračal? Ali bi si skušal ž njimi hasniti? — Kaj dobro, rekel bi vsak izmej onih možkih, ki so z žganjem živijo, izpoznal sem to podobo pijanca; duhovnik govori o Samuela, mojem bratranci. Stoj, pijanec, to je vse za te. — Prav dobro, rekla bi jedna lepa Madijanitauka, ki zaradi uove obleke zapelje moža, da laže slepari in krade. Duhovnik ima prav, da odkriva pregrehe mojih sosedinj. Spravi, gospica Debora! Spravi, gespa Išakod! Vse leti na vaji, spogledilki, nič na me. — Na ta način, dragi bratje, za se samotne ohranite nič mojih besed; prvo tretjino daste svojim sorodnikom, drugo svojim prijateljem, zadnjo pa svojemu možu ali svoji ženi. Na ta način pa ostane beseda Gospodova nerodovitna, na ta način pogub-ljate svojo dušo po prenapeti radpdarnps^. Kristus sam ima tudi blago srce, a blago na drug nučjn; Krist je skopuh, ki vzame vse za se: naše grehe, naše reve,in nadloge,,naše slabosti, naše bolečine; Kakor konservativna „Oesterreichische Corres-pondenz" poroča, tiče se spomenica, katero je sklenila »kofovaka konferenca na Dunaji, razen vprašanja o urejenji duhovenske plače še drugih važnih zadev. Ta spomenica zahteva cerkovno-versko vzgojo v ljudskih in srednjih šolah, da se da katehetom več upliva in da nekatoličani ne smejo postati učitelji na ljudskih in srednjih šolah v čisto katoliških okrajih. Nadalje izražajo škofje željo, da se zapove praznovanje praznikov in nedelj. Profesorjem bogoslovja naj se poviša plača in stalno uredi vprašanje zaradi cerkvene uprave verskega fonda. Povedali smo že, da je patrijarh Andjelič prepovedal praznovati »v. 7Ieto8. številki na 116. strani. ,,Anker" pravi, da je „\Vioner-VersieheruugKgesellsehaft'' sklenila z gorenjo-avstrij-skim kmetskim zavarovalnim društvom neko pogodbo, katera pa nema nikakega vspeha. Ako po j de stvar tako naprej, pravi list ,,Anker", naj upravni odbor tega zavarovalnega društva predloži brzo vprašanje, da družba likviduje, ako hoče delničarjem še kaj premoženja rešiti. Zatorej pozor! — (Predavanje o živinoreji,) s posebnim ozirom na letošnje premiranje goveje živine v Kranjski gori, imel bode tajnik c. kr. kmetijske družbe g. Gustav Pire v petek 24. t. m., to je na sv. Jurija dan dopoludno ob 10. uri v šolskem poslopji v Kranjski gori. Na to predavanje posebno opozarjamo gg. ude c. kr. kmetijske družbe, ker se bode pri tej priliki razgovarjalo, kako urediti premiranje govejo živine in kateri dan za premiranje določiti. — {V Črnem kalu) v Istri se bode zopet otvoril poštni urad, ki bode vsakdanjo zvezo imel s poštnini uradom v Kozini. — (Razpisano) je mesto c. kr. okrajnega sodnika v Ribnici. Prošnje do 5. maja t. 1. —Razpisana je služba učitelja na jednorazivdnici v £elj-nah. Plača 400 gold. in stanovanje. Prošnje do 15. maja t. 1. na okrajni šolski svet v lludolfovem. Telegrami »Slovenskemu Narodu": Moskva 21. aprila. „Moskovskija Ve-domosti" 'dokazujejo, tla je angleško-ruska vojna neizogibna, ako Angleška ne cla nazaj Tort Hamilton, katerega se je polastila. London 21. aprila. „Standard" poroča: Lumsdenove preiskave dokazale so, da napad Ko-marovljev nikakor ni bil izzvan. Augleško-mske težave so v tem, da se Rusija obotavlja, formalno zavezati se, da ne pojde dalje preko določene meje. Govori se, da je bil Giers pripravljen k taki zavezi, a ruska vojna stranka je ugovarjala. »Daily Newstt pišejo: Afera „Bos-phore" prouzročila je napetost mej Angleško in Francosko. Ylada ukrenila je, da se Graha-mova kolona pokliče iz Sudana nazaj. Princ Waleški in sopruga vrnila sta se iz Killartiay-a v Dublin. Na raznih postajali bile so sovražne, na druzih navdušene izjave. , Četi nje 20. aprila. Knez Nikolaj spremljan po ruskem ministerskem rezidentu odpotoval je danes ter bode zlasti ogledal severno mejo in Ulcinj. T i en t s in 20. aprila. Po zapisniku, včeraj podpisanem, bodo kitajske in japanske čete ostavile Koreo. Japan odpove se odškodnini. Žandarmerija iz tujih častnikov sestavljena, skrbela bode za red. Bukurešt 20. aprila. Prejšnji zbornični predsednik Rosetti je umrl. Odprto pismo gospođu dru. Eduardn Glantschnigg-n, odvetnika v Celji. Kakor Vam je Se v spominu, tožil sem g. dra. Linhart-a, z ravnika v Kočevji, zaradi žaljenja časti. On mi je namreč očital, da sem dobičkarsk, trdosrčen posojevalec in trgovec (gewinnsUchtigev hartberziger Borggeber und Ge-schiiftsroann) ter oderuh in kridatar in da bi cela soseska v Dragi ves la bila, ko bi jaz vsled kake obsodbe mesto župana zgubil. — Vi, častiti gosp. doktor, ste prišli k glavnej obravnavi kot zagovornik gosp. tira. Linbart-a v tej stvari v Kočevje. Gosp. Kočevski kazenski sodnik je g. dra. Linhart-a obtožbe oprostil. Čez teden dnij prinesel je v Celji izhajajoči list „Di-utsche Wachtu dopis, — pametni ljudje pravijo, da je bil v Celji napravljen, — v kojem nek žurnalist nad mojo osobo plane, mi očita, kakor g. dr. Linhart, da sem oderuh, kridatar in še več, zraven pa Vam, častiti g. doktor, kot zagovorniku g. dra. Linhart-a, slavo poje. Tega dopisa sam' gotovo neste pisali, bilo bi več kakor čudno, ko bi sami sebi hvalo peli in Vašemu štajerskemu svetu poročali, da Vam v Kočevji oves raste. Ali bodi temu tako ali tako, toliko je gotovo, da se je to storilo, predno je druga instanca svojo sodbo o mojej omenjenej obtožbi izrekla. — (Ni se moglo čakati s slavno pesmijo). Kmalu potem je tisti dopisnik v istej „Deutsche Wachtu zopet čez mojo osobo planil, ter iiito zmes prežvekaval, — poojstre jo z nekaterimi psovkami. — Bog mi je priča, da jaz kar nič proti temu ur mam, ako Vas kdo t „Deutsche VVacht" hvalisa, ali mene kar nič ni treba v Vašo študirano družbo utikavati. Jaz sem res on« Paul Turk. župan v Dragi, ki je nekdaj v Dragi po nemškem schulverein-u ustanovljeno nemško šolo kot peto kolo na vozu naše občine spodkopal in umejem, da se mor.i človek nemške baze, kakor je pri nas na S ovenskem nahajamo, nad tem jeziti, ali zaradi tega še nesem predmet, da se mi kot poštenemu državljanu čast po listih krati. Gospod doktor, boste vedeli kot pameten človek, da to ni lepo. Povem Vam, da je pred kratkim druga kot prizivna instanca, veleslavna c. kr. okrožna sod-nija v Rudolfovem, g. dra. Linhart-a zaradi gori navedenih psovk BWuchereru in „Cridatar" na 10 gld. globe d b s i nt i I a, zaradi besed »dobičkarsk trdosrčen upnik in trgove«" ga pa oproBtila, ali ne zaradi tega, ker je resnico teh očitanj dokazano videla, ampak zaradi tega, ker v teh besedah sploh ni našla razžaljt-nja. — Ravno tako glede gori omenjenih slednjih besed. — Glejte, zdaj še le je pravda končana, s katero še nekončano se je po mirnem Kočevji toliko hrupa delalo po „Deutsche Wachtu in hudobnih je* zicih, po slednjih v tem zmislu, kakor v navedenih dopisih v „Deutsche VVacht". — Sprevideli boste, da sem v rehabilitacijo svoje časti primoran, svetu to vse povedati, da sprevidi, da nesem tak zlodejec, kakeršnega so me gori navedeni ljudje narisali, in še to prav zarobljeno neumno, predno je bila omenjena pravda definitivno končana. Pisalo se je po privatnih listih tudi, da imam po sodbi v Kočevji „signum fraudis" na sebi in še drugo. PoStenjaki bodo zdaj vedeli, kake vrednosti so proti meni raztrošena natolcevanja. — Omenjeni dopisi v „Deutsche Wachtu so hrezim< nni, kar razumem. — Povedalo se mi na je, da ste Vi merodajen človek v redakciji te „Deutsche Wacht"; obračam se tedaj « tem pismom najboljše na Vašo adreso. Oprostite, da to storim. Vi boste uajložje onemu dlovekn, ki me je v „Deutsche Wacht" razjedal, povedali, da ni lepo, ne moževsko, ako se sodržavljanom čast na tak način krati, kakor sem gori omenil. In če Vas Še smem slednjič še nekaj prositi: hodite tako dobri in povejte onim dopisnikom v Celji ali Kočevji, katerim natolcevanje sodržavljanov, ki neso njihovega političnega prepričanja, veselje dela, da „Deutsche Wacht" ne bom tožil zaradi žaljenja časti. — S prošnjo, da mi ne zamerite mojih besed, sem z naj odličnejšim štovanjem Vam udani Pavel Tia-rlc, župan v Dragi, okraj Kočevje. Na Dragi, 18. aprila 1885. Vznemirjajoča bolezen, za katero bolehajo mnogobrojni Ijndje. Bolezen se začenja z neznatnim toženjem v želodci, pa se razširi po vsem životu, ako se zanemari, loti se obisti, jeter in prsnih slinavk, celo zlezne sisteme, tako da zadeti le žalostno životari, dokler ga smrt no odreši trpljenja. Bolezen se pogostem zamenja z druzimi boleznimi, ako si bode pa bralec stavil sledeča vprašanja, bode lahko takoj spoznal, če boleha za tako boleznijo: Ali čutim po jedi težave, bolečine in teško sapo? Ali me obhaja neka omotica, težeče čuvstvo, katero spremlja zaspanost? Ali so oči rumenkaste? Ali se nabira zjutraj na nebesu in na zobeh debel, masten slez, ka- teri je v zvezi s slabim okusom v ustih? Ali je jezik bel? Ali je desna stran napeta, kakor bi jetra otekala? Ali se mi zapira? Ali se mi vrti v glavi, kadar vstanem ? Ali je odločba obisti redka in temne barve in če se na dnu vsede gošča, ako nekaj časa stoji? Ali vre jed v želodci kmalu, ko se je zaužila, in nastaja napihovanje in pogosto vzdigovanje? Ali srce pogostem hudo tolče? Ti različni simptomi se morda h krat u ue prikažejo, bolnik pa na njih zaporedoma boleha, kolikor bolj da napreduje strašna bolezen. Ako je bolezen že stara, nastopi suh kašelj, kateremu sledi kašelj z izmečki. Ako je bolezen že dalječ napredovala, zadobi koža umazano, rujavo barvo, noge in roke pa pokriva mrzel, masten pot. Ko že obisti in jetra huje bolehajo, začno se revmatične bolečine, pri katerih navadno zdravljenje nič ne pomaga. Ta bolezen navstane iz neprebav-Ijivosti ali dvspepsije, katera se lahko odpravi, ako se vzame malo dozo pripravnega zdravila. Zato je velevažno, da se ta bolezen koj z začetka prav zdravi, kajti tedaj zadostuje malo zdravila; ako se je pa že bolezen bolj ukoreninila, mora se pravo zdravilo tako dolgo rabiti, da se poslednji sledovi bolezni odpravijo, slast do jedij povrne in prebavljivi organi popolnem ozdrave. Najgotovejše in najboljše sredstvo proti tej bolezni je gotovo „Shaker-ekstrakta, rastlinski preparat, ki se dobiva pri vseh spodaj podpisanih lekarjih. Ta ekstrakt prime bolezen pri korenini ter je radikalno odpravi. (144—8) Osobe, kojim se zapira, trebajo „Seigel-ovih omehčilnih pil" (Abftihr-Pillen) v zvezi s „Shaker-ekstraktom". Seigel-ove omehčilne pile ozdravijo zapretje, odpravijo mrzlico in prehlad, glavobolje in zlatenico. To so najvplivnejše, najpripravnejše in najdovršenejše pile, katere so se že kedaj napravile. Kdor jih je kedaj poskusil, bode jih gotovo dalje rabil. Vplivajo počasi in brez bolečin. Cena 1 steklenici „Shaker-ekstraktua gld. 1.25, 1 škatljici „Seigel-ovim omehčalnim pilam" 50 kr. Lastnik „Shaker-ekstrakta" A. J. WHITE, Limited, 21 Farringdon Road, E. C. v Londonu. Zastopnik in korespondent ter glavni razpošiljavec: I AVIZ II A lt\ A. lekar „Pri zlatem levu", Kremsier, Moravsko. Dobi se v sledečih lekarnah: EJublJana: J. pl. Trnkdczv. Idrija: Warto. Metlika: F. Wacha. Radovljica: A. Roblek. Novomesto: D. Rizzoli. Kamnik: Močnik. Vipava: Kordas. Celovec: P. Birnba-cher, J. Nussbaumer. Beljak: Dr. Kumpf. Breze: Aichinger. Hermagor: J. Weth. Trbiž: J. Siegel. Wolfsberg: J. Huth. Gradec: F. Ks. Gschillav »pri sv. Ani". Maribor: W. Kdnig, J. Noss. Celje: Kupfer-schmitt, Mareck. Brnck na M.: Langer. Gleichen-toerg: Dr. Filrst. Konjice: Pospišil. Kindberg: Pez-ledrer. Leihnitz: Russbeim. Ljubno: J. Pferschv. Ptuj: Behrbalk, Eliasch. Rottemnann: F. Illingov naslednik. Stainz: V. Timouschek. Weitz: C. Mally. Trst: J. Dr. Faraboschi „al Camello". Gorica: D. Christofoletti. Novigrad: Gionović. Sušak pri Reki: "VVertheimstein. Spljet: Tocigl. Zader: N. Androvič in skoraj v vseh lekarnah drugih mest v monarhiji. Tujci* 20. aprila. Pri slonu : Sehuster iz Gradca. — Gerly iz Pisec. — Petrovič iz Trsta. — Globočnik iz Kranja. — Demšar iz Železnikov. Pri Malici: "VVeiss z Dunaja. — Stucbler iz Prage. — Russmann, Prodnigg z Dunaja. — Schmidthofer iz Trsta. — Samek, Heinrich z Dunaja. Pri mvmi rijNK «>ni eeaasrjl: Bekar, Dettoni iz Sežane. — Dornig iz Tržiča. Meteorologično poročilo. 9 gld. 92«/, kr. Dan Cas opazovanja Stanje barometra v mm. Temperatura Vetrovi Nebo Mokri na v mm. 20. aprila 7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer 742 04 mm. 741-bOmm. 74140 mm. 7-6° C 17-5° C 9-6*C Sl. BVZ. sl. jz. sl. sev. jas. jas. jas. 0 00 mm. Srednja temperatura 11*6°, za 2*1° nad normalom. 3D-u.na,jsl3:a, borza dne 21. aprila t. 1. (Izvirno telegrafično poročilo.) Papirna renta..........81 gld. 20 kr. Srebrna renta..........81 „ 45 „ Zlata renta...........105 „65 „ 5°/0 marčna renta.........96 „ 35 „ Akcijo narodne banke.......8^5 „ — „ Kreditne akcije......... 283 „ — „ London............125 „60 „ Srebro.............— „ — „ 89 61 w 40 126 9 — 170 n 50 106 n 25 n so 90 H 45 104 n — 115 n — 124 * — 112 80 106 t — 178 n 75 18 1» 75 99 9 — 214 ■ 25 Napol ......... . . C kr cekini ......... Nemške marke ...... 4°/,, državne srečke iz l 1854 250 gld Državne srečke iz 1 186 i 100 gld 4°/« *vstr zlata renta, davka prosta. . Ogrska zlata renta 6V/,...... . papirna renta 5u/0 ..... 5*/« štajerske zemljišč odvez oblig Dunava reg srečke f>°,„ 100 gld Zemtj obč avstr 41/,0/, zlati zast listi Prior oblig Elizabetin«' zapad železnice Prior oblig Ferdinaiuluvu sev. železnice Kreditne srečke.....100 gld Rudolfov« srečke..... 10 „ Akcije anglo-a"Btr. bank«- 120 „ Trammway-druSt. vel j 170 gld si v. . . Zahvala. Globoko ganeni po mnogih presrčnih dokazih odkritosrčnega sočutja o smrti in pogrebu ljubljenega našega AVGUSTA SLOVŠE, po mnogobrojnem spremstvu k poslednjemu počitku pokojnika ter mnogih darovanih lepih vencih, izreka presrčno zahvalo (230) žalujoča rodbina Slovša. V Ljubljani, dnč 21. aprila 1885. Krčma na prodaj v prijetnem, dobro obljudenem kraji na okrajni cesti Celje-Nt. Jurij, le pet minut od železniške fabrike in postaie v Storefti; poslopje je vse v dobrem stanu, obstoji iz 2 sob za goste, 2 sob za stanovanje, kuhinje, kleti, keglišča, potem je kravji hlev in svinjak; zemljišča je 2 orala zraven. Proda se zaradi rodhiuskih razmer takoj prav za ugodno ceno. Več pove posestnica gostilne Apol. Plefte, poila Store, Štajeralco. (226—1) Krčmar se išče na deželo, na neko ugodno mesto. Kaj več pove iz uljudnosti upravništvo „Slovenskoga Naroda". (219—3) Z 10. majem t.1. odda ne v najem v zvezi s kavarno in tobakarno v prostorih društva „EdinoBt" v Ajdovščini, na najlep šem prostoru, na državni cesti, s prav ugoilnimi pogoji. — Ponudbe itd. Bprejema lastnik Filip I*ol|šuk v Šmuri« Jaii pri Ajdovščini. (171—10 Razprodaja vina. Vlastelinstvo Lužnlea razprodava iz nova počenši od 26. aprila in sledeče dni 500 hektolitrov dobrega, starega, rumenega kateri je (201—3) v pivnici hiše kneza Turn-Taxis-a V 25a.grre"b-uu Ilica h. št. 107, na oglu Kolodvorske ceste. i < 4 4 4 4 Kri čistilne krogljice ne smele bi se v nijednem gospodinjstvu pogrešati in so se žo tisočkrat sijajno osvedočile pri zabaBanji p človeškega telesa, glavobolu, otrpneuih udih, skaže- ^ nem želodcu, jetrnih in obistnih boleznih; v škatljah Koristnejši, nego vsi v trgovini se nahajajoči šoki in siropi. Naročila z dežele izvršč se takoj rt k 21 kr. 5 jeden zavoj s 6 škatljami 1 gld. 5 kr."— ^ Razpošilja se le jeden zavoj. ^ i Planinski zeliščni sirop kranjski £ ^ :i 50 kr., A izboren zoper kašelj, hiipavost, vratobol, prsne in ^ p lučne bolečine. i , , - - 4\ v lekarni „pn samorogu 4 .11 III pl. TItNKOCZY-Ja