lAst 8.%.
\ torek 93* Kozoperika
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/2 gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Staršem in varhani slovenske mladosti.
Znano je, de minister kulta in uka je nj. veličanstvu predložil načert nove učilne naredbe za gimnazije in realne šole. S nar-vikšim sklepam 26. kim. 1.1. je minister oblast dobil , po nakazu te predloge ravnati. Pod-stave tega načerta torej so zdaj vodila za poduk na gimnaziih in realnih šolah,
§. 60. tega načerta pak veli:
„1. Znanstva in pripravnosti za prejembo vnarspodnišigimnazialniklas potrebne so: v veroznanstvu toliko vednosti, kolikor se je v ljudski šoli uči; potem umetnost branja in pisanja v materinskim jeziku, latinskiga pisanja, in kjer se uči, tudi nemškiga; vednost pervin podoboslovja materinskiga jezika , umetnost razlaganja prostih stavkov, umetnost pravopisa brez tacih pomot, kterih je po splošnih pravilih opustiti moč , in s privaje-njem imenitnejši stavne zaznamke pri pisanju stavljati."
Starši in varili! vse te znanstva in pripravnosti se terjajo za prijembo v nar spod-niši gimnazialni klas v materinskim jeziku, torej pri slovenskih učencih v slovenskim jeziku!
Ravno tisti 60. naprej veli: „2. Čez to se mora spričba spodnje ljudske šole pokazati. Gimnazi pak, kir je odgovoren za napredovanje svojih učencov ima pravico po najemnimu spraševanju prepričati se, de se tirjane znanstva in umetnosti res znajdejo, in prejembo odreči zavolj pomankanja pred-izobraženosti. Ta pravica rata dolžnost vselej , kadar se po pravici dvomiti mora nad pred - izobraženostjo."
Starši in varhi! kako bo slovenski učene spričbo v mater, jeziku pridobljenih, in za prejembo v gimnazi potrebnih znanstev in umetnost pokazal pri sedajni napravi mestnih in deželnih šol, kir slovenski jezik skor ne omeni, clo omeniti ne sme? In ako jo pokaže, ali si ne bo učiteljstvo po vesti — in vestnost pred vsimu se mora pričakovati in terjati, — svojo dolžnost mislilo, kir pozna poduk v nar več mestnih in deželnih šol, dvomiti nad terjano izobraženostjo v mater, jeziku, in čez njo posebno spraševanje napraviti ? Kako bo slovenski učene, kteri do zdaj od svojiga mater. jezika je malo, ali ni clo nič slišal, pri temu sprašovanju obstal? Prejemba v gimnazi se mu bo mogla zavolj pomanjkanja pred-izobraženosti odreči!
Toraj marno premislite, in vtisnite si to, starši in varhi slovenske mladosti, kteri ste pred bogam in svetain dolžni svojim sinairi in rejencam prihodnost, kar se da, srečno osker-beti! Zavolj pomankajoče pred - izobraženosti se vaši sinovi in rejenci v latinske šole prejeti ne morejo in ne smejo. Ne pustite se zmotiti skoz lepe besede, votle predkazanja in lagane podškodovanja; terdno se postave deržite, de ne bodo vaši sinovi in rejenci škode terpeli! Ako se vašim prejemba v gimnazi odreče po postavi, so izmetani vaši težko zasluženi krajcarji, preč so vaše upanja, ubita je sreča vaših sinov in rejeneov!
Starši in rejenci slovenske mladosti, prosite in terjajte tedaj, de vašo mladost v materinskim, t. j. slovenskim jeziku dostojno
učijo; silite, de povelje visociga c. k. učilniga ministerstva 2. kim. 1849 štev. 5692, se na tanjko in bolje izpolnuje ko dozdaj, namreč: „V ljudskih šolah , h kterim se tukaj nar spod-niši šole s tremi klasi poglavitnih vred, štejejo, mora poduk v prihodnič v materinskim jeziku dajati."
Tako bote svojim sinovam in rejencam priložnost omislili, ponaravno se v pervo v mater, jeziku, po temu tudi v nemškimu in v družili jezikih izobraževati se, in tako si po znanstvu večih jezikov v austrijanskimu cesarstvu, kjer bo po ukazu enakopravnosti slovenski jezik v šolah in uradali veliko veljal, srečno prihodnost oskerbeti. Ob enim bote po temu v izobraženje, povzdigo in čast celiga vašiga naroda veliko pripomogli, in ga stare, tega plemena gotovo edine sramote oteli, de nar bolj omikani in slavni njegovih sinov svojiga mater, jezika ne brati ne pisati ne znajo, in so tako svoji materi odtegneni in otujčeni mnogokrat ptujo velikost in ptuji svit povik-šovati pomagali.
Starši in varhi slovenske mladosti! v sercu pomislite svojo in svojih drugih srečo in čast! pomislite svojega velikiga naroda svit in slavo!
V Celovcu 10. kozoperska 1849.
Prijatelj Slovencov.
(Laib. Zeit.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana. Grajšaki Novomeškiga kroga so za poročniki pri deželn. odboru za odvezo zemljiš gosp. Dr. Pfefererja, grajšaki Postojniškiga kroga pak gosp. grofa Dragu-tina Hohemvarta zvolili.
Večer 21. t. m. se je maršal grof lladecki v Ljubljano pripeljal na poti v Laško. Ljubljančani so ga v gostivnici s krepkim: „Živio" sprejeli.
Gospod Doliak, nekdajni slov. poslane, je odločen ,za predsednika odbora za odvezo zemljiš na Goriškim.
Postava za odvezo zemljiš na Goriškim, v Istrii, Terstu in Gradiški je razglašena.
Ljubljana. Predsednik deželniga odbora za odvezo zemljiš na Krajnskim po Ljublj. časopisu naznani, de predplačila odškodovanja za prejemnike se bodo prerajtale po dveh tretinah rektifikalne cene urbarijalnih in dese-tinskih davšin. Prejemniki torej , kteri predplačil želijo, naj se oglasijo pri deželn. odboru, svoje posestvo in rektifikalno ponudbo izvižajo, in dokažejo po kresijskimu poterje-nju, de zastran davšin, ktere bi odškodovane bile, z dolžnimi prepira ni. Kadaj de deželni odbor sostavlen bo se bo oznanilo. —
Celovec 13. Oktobra 1849. Ne zamerite mi, častiti gg. bravci! da vam zastran slovenskega jezika na latinskih šolah v Celovcu toljko smešnjave pišem. Smešnjava ta ni v mojih možganih, temuč v tukajšnim gim-nazialnim učitelstvu. Nobeden g. učitel ni terdno in resnično vedil, kar je blo zaklu-čeno. Eden je rekel: slovenski jezik je zapovedani predmet za Slovence, zastran Nemcov se bo vis. ministerstvo prašalo; drugi dan je rekel; slov. jezik je sicer zapovedani
tredmet; pa nobeden učene ni zavezan, se ga učiti; tretji je djal: slov. jezik je prostovoljni iredmet; itd.....vse sorte sklepi so se slišali. Tako je ta za našo prihodnost najvažnejši reč visila; in Bog ve, kaj bi se blo zgodilo. Alj neki sostavk v „Klagenfurter Zeitung" je to reč na novič sprožil, in hvala Bogu! pravica je obveljala: Slovenski jezik je za vse Slovence zapovedan predmet v vseli 8 šolah ; zastran Nemcov naj pa njihovi sta-riši ali oskerbniki svojo voljo pismeno oznanijo. Ako ovi na znanje dajo, da se morajo njih sini ali pitanci slovensko učiti, postane slov. jezik tudi za nemške učence v vsakim obziru zapovedan predmet. Že se pripravlajo potrebne naprave, in naš gosp. Janežič bo pondelek to je: 15. t. m. z slovenščino pričel ; in po tem sam v Slovenji vse obširnejši popisal. Bog blagoslovi to za naš slovenski narod imenitno in veselo delo in opravilo z svojim obilnim blagoslovam na korist, srečo in slavo našemu milemu narodu!!! Kar še ni-kolj Slovenci niso imeli, sedaj imajo: »slovenski, svoj mili materni jezik v vseh 8 šolali kot zapovedan predmet." Hvala in slava našemu ministru javnega uka, slavnemu gospodu grofu Levu Thun.
Kakor se pripoveduje, je gimnazijalno uči-telstvo zastran ovega sklepa vis. ministerstvo javnega uka poprašalo; alj terdno upamo, da bo vis. ministerstvo ovo reč po načertu uravnave gimnazinih šol rešilo.
§.18. ovega načerta pravi: „Naučni predmeti gimnazialjalnih šol so:
1. veroznanstvo; 2. jeziki, in sicer, a) latinski, b) gerški, c) materni, d) deželni jeziki, kteri so v kronovini, v kterej gimna-zijum leži, zraven materščine v navadi, e) nemški, ako ni že v gorejomenjenih jezikih obsežen, f) drugi živi jeziki (deržavni jeziki, francozki, angležki itd.); 3. zemlopis in dogodivščina; 4. matematika; 5. naravopis; 6. naravoslovje; 7. filosofiška propedevtika ; 8. krasopis; 9. risanje; 10. petje; 11. gimnastika-"
19. Na tenko razloči, kteri predmeti so zapovedani in kteri prostovolni. „Predmeti v §. 18. št. 1, 2, a —c, ter 3 —7 imenovani so za vse redne učence zapovedani predmeti."
§. 20. dalej pravi: »Predmet v 18. št. 2, d in e imenovani se morajo sicer na vsakemu gimnaziju učiti, da se učencam pri-ločnost podeli, razne deželne jezike se naučiti; se te priložnosti poslužiti, je pa clo na volji puščeno."
»Ne učenci, temuč njihovi stariši in oskerbniki imajo tedaj, ki njih sini in pitomci v gim-nazijum stopijo, razločiti, alj in kteriga za-znamnovanih jezikov sc bojo ovi učili. Tako zaznamnovan jezik postane za učence v vsakim obziru zapovedan predmet."
Po teh očitnih besedah gimnazijalnega načerta je toraj slovenski jezik po §. 18. št. 2, c za vse redne slovenske učence kot materni jezik zapovedan predmet; ravno tako tudi nemški za nemške učence.
Alj je pa za slovenske učence nemški, in za nemške učence slovenski jezik kot drugi deželni jezik zapovedani predmet, imajo po g. 20. št. 2, d razločiti njih stariši in oskerbniki. — To je belo kot dan; in zavolj beloda-nih resnic v sedajnih časih ministerstvo pra-
šovati in nadležovati in motiti, to se ne zdi modro; ministerstvo ne more na nobeno vižo svojevoljno dano postavo podreti, ne more dones terditi, to je belo, jutre pa: to je černo. Z mirnim sercem pričakujemo odvet vis. ministerstva. —
Revni Slovaki mende ne bojo dobili svoje kronovine; mi Slovenci bi jim marsiktero, ki je nam preveč in zoperna, z serčno radostjo podarili. Čudna je ta reč. De bi se Slova-kija od madjarske dežele odcepila, v jedno posebno kronovino z svojim zboram združila, za svojo kronovino prosijo pismeno in ustme-no od Madjarov žuleni Slovaki, hodijo od Ponciuza do Pilatuža, njih pravične, v nebo vpijoče prošnje oznanujejo in podpirajo krepko in prav bratovsko vsi slavjanski časopisi, tudi nekteri nemški časopisi, postavim „Pres-se" se prav živo in neutrudljivo za nje potegujejo: pa vender vse, vse to bo, kakor se čuti, žali bože zastojn: vse bo ostalo glas vpijočega v puščavi, in gotovo na škodo omi-lovanja vrednih Slovakov, in tudi žali bog! gotovo na škodo naše Avstrije. — Kralevina ilirska je po §. 1. od svitlega cesarja dane ustave kronovina z svojim deželnim zboram: veči delj prebivavcov v Iliriji želi in prosi, de bi stara ilirska kralevina ukupostala pod enim cesarskim namestnikam in z jednim deželnim zboram; ja odbor Ljublanske mestne oblasti je v tem zmislu krepko prošnjo svit cesarju uložil: pa vender vse jc zastojn: kralevina Ilirija se cepi in terga na male krono vinice s posebnimi okrožnimi zbori; in gotovo na škodo razkomadanih Slovencov, gotovo tudi na škodo naše Austrije. Čudna je ta reč: Ogerska dežela se nesterga naškodo Slavjanov; Ilirija se sterga na škodo Slavjanov! Nemila osoda, slabo plačilo, ktere gotovo Slavjani nismo zaslužili.
Svečan.
Iz Celja. Ta teden se bodo v Celji šole začele. Kakor se že zdaj vidi, bode letos manjše število učeneov od lanskiga leta. Tud sedma šola se bode letos v Celji začela, kakor se je bilo že pred tremi tedni na znanje dalo, alj kakor se sliši se je le malo sed mošoleov dosad zapisati dalo. Ni nam ravno ljubo, da se število učeneov pomanjšuje, pa vendar nas to tolaži, da bodo učitelji z temi učenci, ktere imajo, bolj vcaker iti zamogli, zakaj preveliko število učeneov je večidel le napotek uka.
Tud za slovenski jezik se bode letos bolje skerbelo, kakor vlan, ker sta se tega uka dva učitelja podstopila, —namreč v spodnjih štirih šolah bode gospod Franc Mikuš, mestni kaplan in namestnik rajneega gospoda Jožefa Šulerja; v treh vikših šolah bode pa gospod Valentin Konšek vsak teden dve uri slovenski jezik učil. — Obadva sta Slovencam dobro znana. — V sedmi šoli se bode za načasnega učitelja postavil gospod Jožef Pipan, pravdoslovec in sin gospoda Profesorja T o m a ž a P i p a n a, starašineta Celj skiga gymnazija. Prav vstreženo mora Ce Ijanam biti, da so gospoda Jožefa Pipana za učitelja dobili; on je v mnogoverstnih znan-stvih, posebno pa v gerškimu pismenstvu tako izurjen, da mu jih je malo jednakih Tud je gospod Jožef Pipan rojen Slovenc in mi se nadjamo de se bode tud svojega m a-terinskega jezika lotil z tisto nevtrudljivo marljivostjo, z ktero si je dosad v drugib predmetih toljko znanstev pridobil. To od nje ga terja njegov narod, k temu ga podbada njegova prihodnost, ktera se pred njim veselo razvija.	št ude I.
V Celji 3. Oktobra 1849. (Slov. Nov.)
Hervaška in serbska dežela.
Beremo v „Siidsl. Zeitung":
Pomnili smo pred nekimi dnevi pamfleta kteri se je prejšni teden ko priloga Gajeviga in Zagrebskiga časopisa, razglasoval, kakor pred že marsktera. Pamflet je bil, kot po
navadi proti vredniku „Slovenskiga Juga", gosp. Bogoslavu Šuleku; ta bart pak je imel podpis gosp. Milakoviča, tukajšniga pravdo-srednika, ali pisanje in glas sta bila clo primerna prejšnim od vredništva Gajeviga časopisa izdanim pamfletam, Sploh so se tukaj čudili, kako de se more izobražen mož do pamfleta ponižati, kteri je, kar zaverženost in brezsramnost vtiče, čez vse, kar obreko-vajoča tiskarna prikazati zamore; vsaki se je zavzel, de zvunaj vrednikov Gajeviga časopisa še taki ljudje zamorejo biti, kteri so pripravni k tako čudovitimu obrekovajočimu govorjenju.
Zdaj vganjko znajdeno vidimo, gosp. Mi-akovičje dal „Razjasnjenje natisniti (ktero pri današnimu našimu listu leži), iz kteriga se vidi, de vredništvo Gajeviga časopisa se je njegoviga imena na malo pošteno, krivo vižo poslušilo. Gosp. Milakovič namreč reče, de tisti, s njegovim imenam razglašeni pamflet proti gosp. Bog. Šuleku on pisal ni, in de so pisavci tiga vredniki Gajeviga časopisa, ktere je gosp. Mil. le naprosil, de bi v nji-
hovim listu pod njegovim imenam proti opombi „slav. Juga": „dc je gosp. Mil. madžaronske posestva na znano vižo prodal" proglasili: „de on je te posestva tako prodal, kakor tudi drugi pravdosredniki s premoženjem, ki je v Eksekucijo prišlo, storijo." — Ves drugi ob-sežik pamfleta, vsa versta tam stoječih oger-dovajočili besedi in obrekovanj tedaj gre na brado vredništva Gajeviga časopisa. Kdor je omenjeni pamflet bral, in se tistih verstic spomni, v kterih se od gosp. Dr. Gaja ko „vredniga, dobriga in pošteniga gospoda" in od njega „prirojene dobrote in milosti" nježno govori — kdor k temu pristavi drugi obsežik pamfleta in potem pomisli, de je od vredništva Gajeviga časopisa narejen bil, le ta zamore prevdariti, kako de brez sramote naša dobro misleča tiskarna slobodo pisanja k revnim sa-mogoltnim namenam rabi. In proti temu ravnanju ni druge brambe, kot zaničevanje in po-terpcžljivost. —
„Narodne novine" in „Agramer Zeitung" ste potem razglasile novo „Očitovanje", v kterimu se pismo znajde nekiga gosp. Ivana Var-diana, kteri terdi, de gosp. Milakovič je v pričo njega izgovoril, de pervo, pod imenam gosp. Milakoviča razglašeno očitovanje se je v resnici po njegovi voli pisalo in natisnilo. — Odsek banskiga svetovavstva za javni poduk je izdelal „Načert podlog za javni poduk na Hervaškim in Slavonskim", po „načertu podlog za javni poduk v Austrii", od ministerstva uka razglašenim.
Njih Prevzvišenost patriarh Ilajačič je na c. k. ministerstvo sledeče pismo poslal:
S priložnimi popričnimi dokladami vred pod /. mi je bilo na znanje dano, v kako žalostnem stanju so prebivavci Banata in Bačke. Serbski narod, ki je do konca kervave igre vedno v orožju bil za obvarvanje svitlega prestola in celotne deržave, je v tem svoj grob našel Mertev je duhovno in telesno. Med tem, ko nekteri med postavljenimi uradniki serbski narod v imenovanih krajih na vsako vižo pod-pihavajo, de bi ga visokemu vladarstvu sum ljivega storili, si marljivo prizadevajo, ga zmišljenih puntov obdolžiti, in clo vojaške poglavarje za vničenje nikdarnih vstaj od voj vodov tirjajo, in vsakem razodenju narodnega življenje z vojaško oblastjo žugajo: stoji ne brojno rodovin tega nesrečnega naroda pod milim nebom, brez strehe, brez oblačila, brez derv, brez živeža, brez keršanske tolažbe, enako divjemu ljudu v sredi omikane Evrope Kako neizmerno je pač stan serbskega naroda razločen od drugih narodov v Bački in Ba natu! Ti so ali z nedopovedljivo radostjo mad-jarski punt in vraga deržave podpirali, ali v kervavih bitvah roke križem deržali, ko so Serbi čez leto in mesce za svitli prestol kri prelivali. Drugi narodi imajo polne predale imajo pohištvo in dvor, imajo svoje cerkve in
šole, imajo vse zlajšanje gradjanskega življenja, in take predpostavljene, ki so ali Madjari ali Madjaroni. Proti tem pa dvigujo otroci, žene in starčiki Serbov svoje roke k nebesom in k prestolu visokega vladarja, in kličejo za pomoč jih rešiti glada smerti in krivične oblasti. Jez, ki imam pred drugim dolžnost, pravice svojega naroda varovati, in srednik med njim in vladarstvom biti, prosim visoko vladarstvo, na te nezaslišane in krivične nadloge mojega naroda svoje oko obernuti. Hitra pomoč v takem stanju je potrebna. Madjari so pridelke Serbov odpeljali, cesarska armada pa jih je Madjarom vzela. Pravica in spodobnost tirja, da se obropano blago narodu nazaj da, in da se mu naglo pomaga, da bo mogel polje čez zimo obsejati, svoje rodovine smerti rešiti, božje službe opravljati, otroke v šolo pošiljati. Ako bi podeljeni pomočki ne zdali, prosim, da bi mi visoko vladarstvo privolilo, s posred-stvom zunajnih narodov in mest, svojemu narodu pomagati. Upam, da bom s tem pismom tak srečen izid dosegel, kakor nekdaj nesrečni Hamborg. Silna potreba je, da visoko vladarstvo svojo paznost na postavljene uradnike, posebno na krožne poglavarje oberne. Ako Serbom že ex principio ni bilo dovoljeno, da bi bili v Bački in Banatu krožne oblasti prevzeli , hočemo vonder po zapovedi tukajšnega vojaškega veliteljstva, da se taki za krožne poglarje volijo, ki niso Serbom protivni, da se drugi uradi po številu narodnosti razdele, dokler, da se gotova vravnava v teh deželjah vpelje, in osoda Vojvodini in Serbskemu narodu izreče. Mislim, da smem tako odkritoserčno pre-ljubljenemu Caru svoje mnenje odkriti, ker sim prepričan, da moje udanosti do visokega prestola nobeden cesarski služabnik ne prese-
že, ker sim serbski narod v brezizglednih žertvali ohranul in napeljval.
Dunaj 27. Septembra 1849.
Jožef Rajačič, m. p. patriarh. „Siidsl. Zeitung" o sostavku dunajskiga časopisa „Ostdeutsche Post" od enakopravnosti tako govori: Po pomenku čez ukaz gosp. ministra pravice, de opravila vikšiga sodniša na Češkim se morajo vnemškimu jeziku voditi — kar se „ne zavolj prednosti ampak zavolj deržavne potrebe sploh" jako hvali — po-jame „Ostdeut. Post", de deržava edini opravilni jezik imeti mora, kteri, se ve, le nemški zamore biti. H koncu terdi, de Nemci ne le se ne prevzamejo, ampak clo še pazlivo na pravice ne čujejo, ktere jim po enakopravnosti gredo, in vlado zaroti čuti, de bi se vodilo enakopravnosti ko monopol proti nem-škirnu ljudstvu ne rabilo. Iz tega sostavka se očitno vidi, kako de „Ostdeut. Post" enakopravnost razumi.
Je namreč enakopravnost po temu zgol pravica Nemcov z drugimi narodi austrijan-skimi gospodariti. Zna se tedej reči: nemški jezik, desiravno ga le kakih 2 — 300 ljudi v deželi govori, ima enako pravico z jezikam ostalih milijonov; kir je pak vladi deržavniga jezika treba, in vlada je nemška, torej je nemški jezik deržavni in zraven njega se drugi le poterpe..... Na Češkim po tim takim zavolj enakopravnosti mora vikši sodniše nemško ravnati, kir tam % prebivavcov so Sla-venci. Ako bi nesreča hotla, de bi se v naši deželi kakih 50 ali 100 Nemcov vsedlo, bi mende tudi zavolj enakopravnosti nemški jezik pri nas opravilni postati mogel; na Gali-škim, Ogerskim, Laškim i. t. n. ravno tako. Nemec ima enako pravico s vsimi drugimi narodi; alj pa tudi ti s Nemcam, je drugo vprašanje. Tode na to vprašanje, upamo, bomo kmalo tudi odgovorili.
Skor je to ravno tako , kakor s Ogerskim. Tudi Madžari so hotli imeti deržavni jezik, so tudi hotli madžarski jezik enako opravičiti s vsimi drugimi. Ali reč ni šla po ravnim, dokončana je bila s padcam edino-opravičeniga. Vunder pak bi se velika krivica Madžaru godila, ako bi ga hotli Nemcu primeriti, še vse-
lej nam je ljubši kot Nemci vsi od nekdaj. In ako smo se madžarstvu tako vstavili, mislite de bomo proti neljubima nemštvu zdaj tako krotki, de bodete z nami počeli, kakor bote hotli. Mar so Nemci Austrijo rešili, dc je zdaj njih last? ali smo jo mar več mi za to rešili, de bi z nami zdaj oni gospodarili? i. t. n.
Ogerska ia Erdelska dežel«.
Ministerstvo se posvetuje o odpravi ur barijalnib davšin na Ogerskim. Prejemniki bodo odškodovanje dobili, ktero se bo po pri merni cenitvi odločilo; zdaj pak se jim bo koj dalo na rajtingo od vsaciga urbarijalniga gospodarstva po 150 gold. iz deržavne zakladnice. Te naprejplačila se bodo v vsakim okro-gu v odboru zastopnih mož odločile, kteriga bo krožni vikši komisar sostavil. Izplačevalo se bo pri posebnih denarnicah po odvzetju dolžniga ces. davka. Vikši komisar se bo s škofijstvami posvetoval, kako se imajo postavni dohodki za tiste vikši duhovne zadobiti, kteri so se prostovoljno vsimu odškodovanju za odpravljeno duhovsko desetino odpovedali.
Mestna srenja Peštanska je maršala lla-deckita v versto častnih svojih mestnjanov sprejela.
Na vseučelišu v Pešti in po vsih šolah na Ogerskim se bo mesca listopada učiti začelo.
Ogerski Rusini so nj. veličanstvo prošnjo predložili v prid svojiga naroda. Stanujejo Rusini na Ogerskim v županijah Cips, Saroš, Semplin, Ung, Rereg, Ugoča, Šatmar in Ma-runroš vkupej, v županijah Gomor, Tarna, Abuvj, Suboš in Boršod mej Slovaci in Mad-žarji. Jih je vsih 900,000 duš.
Za sledeče reči so prosili:
1.	Razglašenje deržavne ustave 4. sušca v vsih okrajih, kjer Rusini otanujejo;
2.	Spoznanje rusinske narodnosti na Ogerskim ;
3.	Obmejenje njih narodnosti od sosednih tako, de bi Rusini, kjer jih je 15,000 s ptu-jimi narodi malo smešanih vkupej, posebni svoj rusinski okrog imeli, brez obzira na stare županijske meje;
4.	Vpeljanje rusinskiga jezika v šole in urade tako, de v ljudskih šolah rusinskih sel jezik rusinski bo šolski jezik in predmet uka; de v okrajih, kjer Rusini kupama vkupej stanujejo na pripravnih mestih bodi gimnazi, v Ungvaru pak akademija na deržavne stroške, in de bi tudi Lvovska velika šola bila pripravna storjena za poduk Rusinov; de bi k uradovanju v rusinskih okrogih posebno Rusini odločeni bili, sploh pa nobedin, ki narod-skiga jezika popolnama ne zna;
5.	Uradni rusinski časopis skupej s ga-liški Rusini, s potrebno podporo od deržave;
6.	Odpravo vsake predpravice, natis s cirilskimi čerkami ovirajoče;
7.	Enakostavnost uradnikov, duhovnov, učiteljev in cerkvenih pevcev v obziru na pre-skerbljenje in čin z vsirni drugi deželani;
8.	Primerno omišlenje rusinske narodnosti pri podeljenju oficirskih služb v c. k. vojašinji in v centralnih uradah na Dunaju;
9.	Postavljenje rusinskih vojaških kapela-nov pri polkih, kterih so vojaki večidel orientalske vere;
10.	Obzir na narodnost Rusinov, mej drugimi narodi obseženih na podlogi popolnoma enakopravnost.
„Konst. Zeitung" poda pismo, ktero pravi: „Zamorem Vam zdaj nektere vodila pre-ravnave Ogerskiga naznaniti, ktere bodo po mnogih posvetovanjih te dni po natisu na svitlo prišle. Ogersko bo zazdaj, zvunaj stranskih dežel, v eno truplo združeno ostalo, ktero se bo po narodnostih v pet velikih krogov de lilo. Vsacimu bo civilni in vojaški vladar dan, kterih bo uni od ministerstva odvisen, ta pak od civilniga in vojaškiga vladarja celc dežele, ktero čast bo, kakor do zdaj, imel F. Z. M. Haynau. Se ve, de ti okrogi bodo
še dokaj časa v izjemnim stanu, in ustavnih pravic se za zdaj vdeležili ne bodo. Nado-mestovani ti okrogi ne bodo, kir se je misel na deželne zbore ne le za Ogersko, timuč tudi za droge dežele opustila. (?)"
Ptuje dežele.
Nemška. Časopisi govorijo nasprot na znanilu puntarskiga vojskovodja Poljca Mi-eroslavski, vojsko-spridnika, de je, predin je iz Pariza prišel v Radensko naznanil, de vikši vodstvo Ie prevzame, ako se mu 150,000 frankov da. To terjanje je pozneje za se in za svoje tovarše ponovil v Karlsruhe, in pristavil , de je enaki znezik v Sicilii prejel. Zavolj revniga stanu badenske denarnice je bil vender zadovoljin z zneskam, ki je deseti del terjaniga obsegel. S tem je, se ve de, tudi druge z njim gredoče poljske vlačugarje, med njimi Oberskiga in vedno pijaniga Mni-evskiga rediti mogel. Koliko de je pridoblje-niga denarja še čez mejo odnesel, se ne ve.
V	bavarskimi! deželnimi! zboru so ministerstvo interpelirali, ako je res, de pruska terja odškodovanje za vojsko proti punti pun-tarjem v bavarski Pfalci, in de za to hoče si prideržali del eolniga dohodka za Bavarsko, kteri bi se imel 1. t. m. odplačati.
V	Berlinu se je 171ctni učene neke le-karnice zavdal, ki je v pismu zapustil naznanilo, de je bil tovarš skrivniga puntarskiga društva, v kteriga zbor je nekdaj po neveda-ma stari gospod stopil, zbrane z izdajavci kregal, in kir so ga hotli napasti, zbežal; de je potem listik v zborno izbo padel s napisani: „Vse je izdano; berzi beg je edina rešitev," in de, kir drugi tovarši so bežali, on pa zavolj vbožtva bežati ni mogel, se je sklenil zavdati. Od punta se naprej nič ni moglo zvediti.
V	Altoni je bil zbor poslancov mnogih šleswig - holstajnskih družtev. Sklenili so , Nemce iz dolžnosti podpore izpustiti, zadni boj proti sovražnimu Dancu pak sami peljati, in napravo k temu od urad terjati.
Laška. Prejšni rimski poslanci so mesto zapustili. Francosi so si pripravnih stanovališ v Rimu zbrali; tudi po samostanih bodo stanovali. — 6 kozop. je papežki berzoposel iz Portiči prišel. Govori se, de je prinesel na-znanje prihoda sv. očeta. V vatikanu se noč in dan dela, stanovališe papežovo popraviti. — V Rimu se je Judam zapovedalo, vse krist-janske posle iz služb izpustiti.
Francozka. Očitna sodba čez puntarje v Versaillu je perviga obdolženiga: Hubert spoznala kriviga 1) poskušnje mesca velk. travna, obstoječo vlado podreti, 2) poskušnje deržavljane proti deržavljani oborožiti. Hubert je bil toraj obsojen pregnan biti iz dežele. — Narodni zbor se posvetuje v novi, od papeža dani rimski ustavi. Odbor, kteri je to reč pred — posvetoval, papežovo ravnanje hvali, in Tier je tako se glasijočo predlogo v imenu odbora v zboru bral, med velikim hru-pam privolijočih in protivnih strank. — Iz Al-gira se piše, de razdražbe s Maroškim ca-ram je končana, kir je on vsim željam Francozov privolil. Francoska zastava je bila vnovič na večih krajih slovesno razprostena in s streljanjem topov počastena.
Bosna. V šotor vezirja je prišlo 27. kimovca čez Petrovac 500 Arnatov v slabo pomoč. 29. so s pobotovanjem do tod prišli, de je vezir puntarjem s tem pogojem prizadeti hotel, de bodo v prihodnič po Sultanovim fermanu zapovedano desetino dajali, pri obsedi Bihača storjeno škodo povernili, poderte mostove čez Uno in Klokot zopet napravili, in sploh za naprej vstanovljenim uradam v pokoršini bili. Večini puntarjev je bilo to po volji, tode izdatbe so se od vezira bali, kir on je mislil čez Krajno se nazaj podati.
Carigrada prišel, kteri je gotovo zlo imenitnih naznanil prinesil, kir vezir je te tri pogoje opustil, in le pripravo za vožnjo k svojimu odhodu terjal. Puntarji so tudi že 2. kozoperska 200 — 300 konj in veliko vozov v šotor vezira poslati, in odhod je bil na 4. kozop. odločen; kar je došlo naznanilo, de se Nabije Banjaluška, Pridorska, Kozaraška in Majdonska vsim zapovdim vezira terdno vstavljajo. Po temu vezir ni mogel skusiti, s svojimi podertimi vojšaki pot nazaj skoz tiste kraje peljati, in toraj moral zopet po težavni poti čez Petrovac in Ključ nazaj iti. Ko so bile za to potrebne priprave storjene, vozovi in konji za robo s trudam pridobljeni, se je turška truma 6. kozop. iz Bihača vzdignila.
Vezirja, ki je tako oslabljen, de se boje, de do Travnika živ ne bo prispel, se mogli v stolu nesti; clo se po Bihaču govorica razširja, de je vezir, ki ga zvunaj nar bližejših od 20. kim. sem nihče vidil ni, že vmerl, in de so ga v Bihaču pri veliki možeji na tihim pokopali.
V Bihaču je za posado ostalo 500 Ar-navtov, s kimi pak so mestnjani in Krajnci toliko nedovoljni, de mislijo še ta ostank ve-zirjevih vojšakov odpoditi.
Z odhodam vezirja pa še ta reč dogna-na ni.
Mohamedanski Bošnjaki, ki so v živim puntu proti turškim veziru, zedinjenja išejo s kristijanskimi Bošnjaki v Hercegovini in na Turško-horvatskim; zna clo biti, de njih vodja Kedič bode 600,000 muhamedansko - bosni-ških odpadeneov k veri Kristusovi nazaj pripravil. Puntarji vedno gledajo na serbske polke na Ogerskim, ktere si v pomoč kličejo.
Razderti red v Bosnii bi zamogel v prid biti združenim Uskokam černogorskim. Prosti ti kristjanski rodovi Hercogovine, kteri so se v svojih hribih zagradili, in brez števila vasi, ali otaborenih šotorov posedli, so se do zdaj vsaki turški moči nasprot staviti zamogli. Be-gujoče muhamedanske Bošnjake so prijazno sprejemali, in Turke sčasoma proti Sarajevini nazaj silijo. Ta bosniški kristjanski rod se Turku v strah vedno omladuje in okrepčuje, in ako bi turška vlada proti njemu novo delo razdertve poskusila, se zna zagotoviti, de kristjanski Uskoki se s Černogorci združili bodo.
Druge vesti iz Bosne naznaniijejo, de blizo Bihača je bil mali boj, kije 20 puntarjev in okoli 200 vezirskih vojšakov končal. Mejaki so se pri Uni tako zagradili, de vezir si nad-nje ne upa. Hotel je pogodbo skleniti, alj nič se ni opravilo. Na oheh plateh se poninožujejo. Vezir veliko davšin terja na živežu, namreč 600 tovorov žita, 600 goved in 400 ok sroviga masla. Kolera precej mej vojšaki vezirjevimi razsaja; kanclar vezira je neki tudi vmerl na koleri; drugi pravijo, de je zavdan. V ostalih krajih Bosne je zdravje dobro. Tudi druge naznanila terdijo, de bosniški puntarji z dobrim nasledkam delajo. Travniški vezir, ki je hotel bihaškimu svojimu to-varšu na pomoč priti, se je znašel zapušeniga od velikiga oddelka svojih vojšakov, kteri so k puntarjem prestopili. Puntarji že 15,000 mož imajo , in vse turke s strašnimi žuganji silijo, se jim pridružiti. — Iz Škutare se zve, de Albanci so se v treh velicih barkah do Černogorcev pripeljali ropati; ti pak so jih s kervavimi glavami domu poslali. Tudi Černo-goreov truma se je podala na lov, in je od Albancov odgnana bila. Jih več je bilo vjetih in koj pobitih. Glave k Škutarskimu veziru prinesene je ta plačal s 4000 piastri —
Turška. Iz Vidina se zve, de le Bem in kakih 10 drugih madžarskih puntarskih oficirjev seje poturčilo; vsi drugi so se tega branili. Pri Vidinu ležečim madžarskim voj-šakam se slabo godi, kir vsiga jim poman-kuje. Govori se pak, de austrianska vlada je vsim odpušenje podelila.
— 340 —
W e i> o 1 1 t i i k i del.
Kaj je čudno?
A■ Ovbe! kaj je to per nas, Nemško petjo vsaki čas?
B. Sej per vas vse nemško zna, Čudno ni, de tak kramlja.
A.	So nekteri vel'ki le, Ki sramoto vsim store.
B.	Kaj pa gre od vas ta zvon: Klein-Paris in Krains Lyon?
A.	Kaj ne, de Lijon, Pariz Je francozkih mest napis?
B.	Čudno torej je leto, De francozko ne pojo.
A.	Ovbe, res je, pa ne vem Če je v glavi tem ljudem.
B.	Torej naj bo vaš spomin: Klein-Frankfurt in Krains Berlin!
Jugoslavenske cvetlice.
(Nabral F. Cegnar.)
1. Bulgarci.
Bulgarci, prebivavci Bulgarske zemlje, stanujejo na vsbodu Serbske do černega morja. Oni so kakor Serbi slovanskega roda, gerške vere, govorijo slovansko Serbskemu podobno narečje; so jak, trezen, marljiv in nezaprav-ljiv narod. Na nepotrebne reči le malo mislijo. Nosijo tamno barvne oblačila, ktere si sami iz vovne spredejo; na glavi imajo kožuhovnate kape in njih plajši so iz černe vovne. Njih briške pesmi so vesele in polne duha. Povesti prav gladko pripovedujo. Mi podamo tu za pokus sledečo bulgarsko pravljico, ki jo je nek Bulgarec gospodu Milutinoviču pripove-daval, sodbo čez njo pa pripustimo umnim bravcom Slovenije :
Starček.
Ko je Bog svet vstvaril, je tudi hotel viditi, kako ljudje živijo. Torej je stopil iz nebes nar pred na stari hrib, in se je v človeško podobo, v belo oblečenega starčka spre-menul: siva brada mu je na persi visela. Potem je vzel palco v roke, in se je podal v široki svet, v Bulgarsko deželo. Dolgo je hodil, celi dan čez hribe in doline. Na večer pride v eno vas, da bi tam prenočil. Stopi v pervo hišo na kraju vasi, se vsede na prag, In tiho in zamišljeno sedi. Gospodinja je imela v hiši opravke in ga ni zagledala. Pa zdaj pride nje mož z plugom z polja, vidi starčka, se razveseli nad njim in mu reče: Oče, ti si zlo star in popotnik: tudi truden si; pojdi tedaj in počij v tej hiši! Desiravno je hiša revnega, te bomo vonder z vsim pogostili, kar je nam Bog dal; le dovoli!" Starček ga z veselim očesom pogleda, stopi v hišo in se vsede. Mož in žena urno gresta mu jedi pripravit, kar imata in kakor dobro moreta, ter po-gerneta mizo. Potem se za mizo vsedejo in jedo iz vsake sklede, ali starček ni hotel jesti, ampak je le vsako jed poduhal, je molčal, je vidil se druge veseliti, in se je z njimi vred veselil. Oni mu ponujajo in ga prosijo: „Oče, zakaj ne ješ ker si lačen. Vzemi, pokusi in jej, kar se ti poljubi! Vse, kar imamo, smo zate pripravili." Starček jim odgovori: „Le jejte le! Jez moram nekaj pomisliti." Ko so se najedli, vstane gospodinja in odide; nje fantek je pa jokal, ker je bil lačen. Tedaj reče starček možu: „Gostinčar, veš kaj? Če me češ pogostiti, jez ne moram vsake jedi jesti, pa človeška pečenka mi diši. Torej zahodi svojega sinčika, čisto ga operi, deni celega v ponvo in postavi jo v peč, varuj pa, de te žena ne vidi! To bi jo žalilo." Ta mu odgovori: Leto ti tirjaš, oče? Zakaj mi že popred nisi povedal, in si lačen v moji hiši sedel? Saj sem ti rekel, de je vse tvoje, kar imamo od Gospoda. Gotovo je res, de imam takega starčka rad, kakoršen si ti. Serce mi
fjravi, de si dober. Kmalo boš vidil, le maj-ino počakaj, de ti jed pripravim, kakoršno želiš." Gostinčar odide. Njegova žena se je k delu vsedla, in otročička na stran položila, da se bi sam pri lunni svitlobi igral, dokler ne zaspi; ona ni vedla, kaj in kako se ima zgoditi. Mož ji otročiča vkrade, zabode, dene celega v ponvo ga v peč zapre, in njegova žena ni od vsega nič zvedla. Potem stopi no-
ter k starčku, se mu na stran vsede in se z njim veselo pogovarja. Komaj se nekoliko po-govorista, starček obmolči, duha z nosom in reče kmetu: „Pojdi in poglej počenko; meni lepo diši, mora že pečena biti." Ta ostane, odpre peč, de bi pogledal in ponvo iz peči vzel. Pa kaj je zagledal! Osupne in se prestrašen čudi. Vsa peč se je svetila in cela hiša od svitlega otročiča. Ponva in otrok, vse se je v zlato spremenilo in soncu enako svetilo. Dete je v ponvi sedelo, enako mladenču, lepo, veselo, bleskeče in zdravo. Na glavi je imelo krono iz samih biserov in dragih kamnov, krog kvoka opasan meč, v desni je der-žalo knjigo z zlatimi čerki, v levi pšenični šopek s polnim klasjem; in to vse se je bolj kakor ogenj svetilo, ker se je ravno vse v zlato spremenilo. Gostinčar se poverne, starčku veliko čudo naznanit in ga vprašat, kaj mu je storiti. Alj starčka ni bilo več v hiši, ampak pred hišne vrata je šel in djal;„Osta-nite zdravi, živite kakor do zdaj, pobožno in veselo! Vaše pravične serca bodo vse dobro imele od njiv, od živine, in blagoslov in mir vaši otroci in vnuki od Gospoda, ki bo vas sprejel in pogostil v svojem večnem domu." To izrekši odide urno in sam v černo noč.
2. Vroki.
V južnih deželah je občinska vera, da je pogled nekterih oseh tako osorn in hud, de drugi od njega vročni postanejo. V igri zgubiti, se na potu v kamen udariti, ste majhne reči; alj od hudega pogleda vroke dobiti, to ni tako majhna rec, ker, kdor je od njega zadet, v omotico pade, hudo bolezen dobi, in po kratkem umerje. Dvakrat — piše Don Kal-met — sem bil priča in sim vidil žertve hudega pogleda. V dolini Knin nagovori en mož mlado deklico, jo za pot prašaje. Ona se nanj ozre, zavpije in pade nezavedna na tla. Tuje zbeži. Jez sem bil ravno blizo nje, skočim ji tedaj z svojim vodnikom na pomoč, ker sem mislil, da jo je begun z silo napadel. Bora deklica se krmilo spet zave, in nama pripoveduje, da je od beguna vroke dobila. Prosila je naju, jo k duhovnu spremiti, kar ji rada dovoliva. Ta ji da neke reči poljubiti, ter ji krog vrata v svili zavito čudno pisanje obesi. Deklica je spet serčnost dobila, in v dveh dnevih popolnoma ozdravela.
Podam se enkrat v vas Pogošjami. Tu vidim pet in dvajset let starega mladenča na-krat obledeti in se na tla zvernuti, ko ga je en star hajduk pogledal. Hajduk ni bil tega kriv, ker mu je bil budi pogled prirojen, in teško mu je djalo, da ima tako strašno moč njegovo oko.
Prosil sim hajduka , ki je klaverno v tla oči pobešal, da naj mene pogleda; alj on je bil silno žalosten, tako prošnjo čuti, in po nikakem se ni hotel name ozreti. Njegove oči so bile velike, njegova postava ne ravno priljudna. Če je govoril, je navadno v tla gledal, in ako se je pozabil, in v kako osebo ozerl, se je v vanjo zagledal, in ni mogel pred oči od nje obernuti, da je bila vročna.
Slišal sem tudi pripovedovati, da imajo nekteri ljudje v enem očesu dve punčici, in da so ravno ti nar strašnejša pogleda.
Se hudega pogleda obvarvati, je več, sicer negotovih zdravil.
Eni imajo živinske rogove pri sebi, drugi koralne kosove, ki pa morajo proti sumljivi osebi obernjeni biti.
Tudi je dobro v hipu , v katerem kdo vroke čuti, se železa dotaknuli, alj pa vroku kave v obraz vreči. Včasih samokresni strel v zrak vročnimu pomaga. Nar gotovši pomo-ček pa je, samokres v vroka nameriti.
Druga viža vroke dobiti je prevelika hvala , ki se kaki osebi alj kaki reči skazuje. Pa tudi vsak nima te nevarne moči, kakor tudi ne more vrokov prostovoljno napraviti.
Ko sem po Dalmatinskem in Boznijanskem potoval, zagledani v nekem sebi poleg Tre-binjice lepo majhno dete pred hišo v travi igrati. Poljubim otroka in pozravim mater, ki me je trepetaje gledala. Mojega obnašanja je bila ona žalostna, in me živo prosila, detetu na čelu pluniti. Jez se terdovralno branim, ker nisem vedil, da je to pri njih zdravilo zoper besedne vroke. Mati kliče svojega moža, da bi me primoral z samokresom, nje tirjanje dopolnuti. Moj vodja, mlad hajduk, me torej opomne in reče: „Poznam vas, da ste dober in pravičen gospod; zakaj tedaj nočete deteta rešiti, ki ste mu nevedoma vroke naklonili?" Zdaj še le razmotrim, zakaj da me je žena kaj takega tak živo prosila. —
Plcmeuitiiiki v Moldavi.
Plemeništvo v Moldavi je vse drugače kot v drugih deržavah, zlo je podobno tistimu stariga poljskiga kraljestva, njegove pravice in predpravice so skoraj ravno take. Kakor Poljak ravno tako tudi Moldavec ne pozna razne stopne dedišniga plemeništva; pri Poljakih so bile besede „konjik, vojšak in pleme-nitnik" enake pomembe,in sploh so zanje rabili besedo „Ziemianim", tudi Moldavci imajo zato splošno besedo „Bojar." Mieszkovski je v svoji knigi „Polonus jure politus" takole poljske žlahtnike popisal, kar je tudi od Mol-davskih veljalo: ,,Poljski plemenitniki so vo-ljivci kraljev, očetje visociga svetovavstva, dajavci postav, oskerbniki sodništva, moč bram-bovcov, kinč miru, škit svobode, za tega voljo so jim zavidljivi njih sosedje, neomikane ljudstva to ne razume, in pred njim trepetajo sovražniki. O če bi Poljaki svoje pravice braneč jih nigdar krivo ne rabili!"
V Moldavi se ne pozna dedišniga plemeništva. Sin bojara ni za tega volja bojar, tukaj je le zaslužno plemeništvo. V službah pri dvoru in pri visocih uradih se plemeništvo zadobi.
Ne da se prav za prav povedat, kdaj in kako je bila v tej deželi aristokracia osnovana. Gotovo je pa to, de ne izvira iz sile, iz podverženja nemočnih pod orožje prema-gavca, temuč iz pravih zaslug za deržavo in domovino, in kolikor vekši in slavniši so bile te, tolikanj veči stopno je tudi vsak dosegel. To je tako dolgo terpelo, dokler ni turški car te kneževstva gerškim knezam po imenu Fanariotam tako rekoč v štant dal. Leti brezvestni knezi, ki so tako ravnali, kakor de bi bli te dežele v štant vzeli, so kar iz vsega svoj dobiček imeti hotli, in dontojstvo bojarjev so kakor blago prodajali. Tako so bogatinci jeli to čast si z denarjem prikupavat, de bi potem visoke službe dobili, podložne derli, in za svoje potroške nobene škode ne imeli, cel narod se je tako popačil in shujšal. Z boljarstvam se je zadobila pravica vse brez-postavno in krivično brez kazni delat, in proti zatiranju ni bilo druziga škit a kakor boljarstvo. Vsak, kir je le žvenka imel, ni zamudil si to potrebno reč pri gerških knezih kupiti. Mogočni boljarji so za svoje zlužabnike boljarstvo kupili, tako je bila letem potk nar vikšim službam odperta, in nar hujši zatiravci svojiga naroda so postali. Novi boljarji so bili od svojih starih gospodov zmiraj v bran vzeti, v vsih krivicah so jih zato podpirali, in učenci so kmalo hujši postali kakor njih učeniki. Le za boljarje so bile posestvo, bogastvo, in vse deržavne urade. Njim nasproti pa so bili ne-posestniki, — celo ljudstvo, brez zemljiš v beraštvu ino nevednosti.
Dva kneza zaporedama, oba iz rumunski-ga naroda, namesto de bi rane svojiga ljudstva zacelila, sta svoji domovini še nove rane vsekala, na kterih še zdaj revna dežela terpi. V tej deržavi, ki je od boga blagoslovljena, je veliko beraštva, narod, ktiriga prededi so bili z vsimi čednostmi okinčani je globoko globoko padel, kir je skozi stoletja vedno pod strahovavnim oskerbništvam nemilih boljarjev hiral. Tako sta si danas dva stanova človeške družbe v tej deželi sovražno nasprotna: plemenitniki in brezposestniki. Nobeniga sred-niga stanu se tu ne najde premožnih meščanov tukaj ni.
Ti brezvestni vladarji so kaj hudobno z ljudstvam ravnali. Misleč de bi se ljudstvo v šolah predramilo ino bolj omikalo niso nobenih šol terpeli, tudi nevedni samogoltni duhovni so jih v tem podpirali. Poduk je torej postal ptuja cvetlica, ktira je zvunaj moldav-skih mej cvetela, ktiro so bogati in imenitni sebi odtergat zamogli ljudstvo pak je skoraj vse poživinjeno, vsaciga, kir le kaj ima čerti, delat noče, in tako v sebi vse dobre lastnosti zaduši. Pa tudi plemenitniki nočejo od starih navad pustit, tud od njih znamo reči, „nič se niso učili in nič niso pozabili." Strašne dogodbe v Galicii leta 1848 jih nic niso predramile, tudi uka polno leta 1848 jim ni poduka dalo, še zmiraj so kmetam svojim podložnim pravi kervniki,še zmiraj le za se prihranijo visoke službe bogastva in neizmerno posestvo.
Pač znamo od njih reči, kar Mieszkovski od polskih žlahtnikov pravi: O de bi pač Moldavci svojo slobodo braneč, je nikdar ne bili po krivim rabili.
(Bukovina.)