ŠOLA   —   DOM
PRVO SREČANJE S ŠOLO
Sonce ne pripeka več tako vroče kot sredi poletja in po dolinah zjutraj že leži jesenska megla.
Septembrski dan je, na videz prav tak kot vsi drugi. Za mnoge pa je ta dan nekaj prav posebnega. To je njihov prvi šolski dan, ki pomeni važen mejnik v njihovem življenju. To je dan, ki je za prvošolce poln pričakovanja, nestrpnosti in negotovosti, dan, ko se bodo prvič srečali s šolskimi klopmi.
V  primerjavi z vsem človekovim življenjem je to prav-zaprav le trenutek, ki pa je zelo pomemben, saj potegne ostro mejo med  brezskrbnim detinstvom  in  skrbi  polnim časom šolanja. Ob ta mejnik, ki pomeni konec igranja in   začetek   učenja   in   resnega   dela,   zadene   v   svojem življenju vsakdo.
Prvošolčki se zbirajo pred šolo. Nekateri prihajajo dokaj samozavestno, drugi spet pretirano boječe, tretji pa si med novimi obrazi že iščejo prijatelje. Večino iz-med njih spremljajo mamice, ki so se v vročem poletju odpovedale enemu dnevu sončenja samo zato, da so si prihranile dan letnega dopusta za takrat, ko pojde njihov otrok prvič v šolo.
Kazalec se pomika proti osmi. Prihajati so začeli tudi učenci višjih razredov. Tisti, ki so z uspehom končali prejšnje šolsko leto, so veseli, potrti in skrušeni pa tisti, ki bodo morali razred ponavljati. Najbolj samozavestni so osmošolci, ki se jim novinci spoštljivo umikajo, med-tem ko se jim po glavi mota kup vprašanj. Kakšna je tovarišica? Ali je dobra in prijazna, ali pa huda in če-merna?
Oglasil se je šolski zvonec. Starejši učenci so odšli v svoje razrede, novinci pa so ostali pred šolo in poca-kali na razrednike in na ravnatelja, ki jim je v kratkem" nagovoru zaželel prijetno počutje v šoli in mnogo uspe-hov pri učenju. Nato so jih razredničarji razporedili po oddelkih in jih odpeljali v njihove učilnice.
Prvošolce lahko razdelimo v tri kategorije. Ne po umski zmogljivosti in nadarjenosti, ampak po njihovi prilagodljivosti  in  zmožnosti vključevanja v novo okolje.
V  prvo skupino bi uvrstili tiste, ki so pretirano samo-žavestni in ki hočejo biti vedno za vsako ceno prvi. Pri odraslih za take Ijudi uporabljamo ime ,,komolčar".
Drugo skupino sestavljajo otroci, ki so pretirano bo-ječi in tihi, ki niso nikoli gotovi vase in ki jim manjka ambicij.
Tretjo, največjo skupino predstavljajo učenci, ki se hitro znajdejo in prilagodijo novemu okolju, ki so umir-jeni in brez pretiranih ambicij, pa tudi brez živčne obre-menjenosti.
Prav ta srednja pot je najboljša za uspešno obliko-vanje mlade, nastajajoče osebnosti. Pri prvih dveh sku-pinah je delo pedagogov nekoliko težje. Poglejmo si ne-kaj vzrokov za pretirano poudarjanje lastnega ,,jaza" ali za preveliko plašnost, s katerima se učitelji srečujejo pri svojem delu in ki ovirata neprisiljeno vključevanje učenca v njegovo razredno skupnost. Najpomemb-nejše pri razvoju otrokove osebnosti je brez dvoma okolje, v katerem živi. Tempo življenja, življenjski stan-dard in socialne razmere v družini, odnosi med starši, pretirana strogost ali popustljivost, konservativnost ali naprednost vzgoje, pretirana ambicioznost staršev itd., prispevajo svoje k prilagodljivosti otroka in njegovi zmožnosti vključevanja v novo okolje, kar je la njegovo šolanje izredno  pomembno.
Še enkrat se ozrem na ves ta pisani in veseli živ-žav pred in v šoli, ki ga opazujem in podoživljam že vrsto let in zdi se mi, da je prvi šolski dan zares najlepši od vseh šolskih dni. Zaželim si nemogoče — da bi bil lahko še enkrat prvošolček ...                          M. B.