—   136  —
O reformi pravoslovnih in državo-slovnih študij.
(Spisal Fr. Š.)
Gospodski zbornici predložila se je vladna predloga, načrt zakona, zadevajočega pravoslovne in državoslovne študije ter izpite. S tem korakom izročilo seje parlamentarnemu obravnavanju velevažno vprašanje o reformi juridične iz-
—   137   —
omike. Tudi pri nas je razpravljati ter se bode razpravljalo znamenito to vprašanje naučne politike. Znabiti se mi ne šteje v greh, ako jaz, dasi nejurist, vender kot šolnik in kot naroden zastopnik rečem pohlevno besedico o stvari, katere omenja celo prestolni govor. Dovolj bode uspeha in povse zadovoljen bodem ž njim, ako skromne moje vrstice vsaj razgovor izvabijo med našimi pravniki, predno se s predmetom bavi zbornica poslancev.
Kaj je jedro reforme, katero nasvetuje naučno ministerstvo ?
Predloga po svoji osnovi je dokaj konservativna; ona se ne dotika dosedanjih podstav pravoslovnim študijam, obdržuje sedanjo trojico državnih izpitov, pričenjajoč s pravozgodovinsko preizkušnjo, sploh: okvir ostane isti tudi za naprej. Le jedna določba zakonovega načrta, § 6., obsega znamenito premembo. Do sedaj je akademično dostojanstvo doktorja prava isto veljavo imelo, kakeršno celota državnih izpitov; odslej bode to nehalo, — juristu, stopajočemu v javno službo tudi kot odvetniškemu ali notarskemu kandidatu izkazati se bode s prebitim drugim in tretjim izpitom, z jedno besedo: pravoslovni doktorat ne bode imel več istega praktičnega pomena.
Naglašal sem, da se osnova juridičnih študij ne bode dosti predrugačila s predloženim načrtom. A v detailu je pač mnogo prememb!
Jedna teh prememb bode gotovo zadovoljila pravniški naš naraščaj, še bolj pa roditelje, kateri so primorani s svojimi novci vzdržavati sinove po dragem tlaku visokošolskih mest. Učna doba se namreč z nameravanim zakonom juristu skrči malone za celo leto. Po sedanji organizaciji je pravnik še-le po pre-stanem četrtem poluletji zadobil pravico, oglasiti se k prvemu državnemu izpitu, a odsihdob smel bi ga po smislu § 5. napo-minanega načrta prestati uže v štirih zadnjih tednih tretjega semestra. Prav tako mu ne bode treba čakati na absolutorij, da se oglasi k drugemu izpitu, nego pravoslovno ali pa državo-slovno preizkušnjo, —• vrsto določi po svoji volji (§ 5. al. 2.) — napravi lahko v zadnjem meseci sedmega semestra. Učni čas skrajšan je torej oficijalno za j eden semester, dejanski pa je zavisno zgol od marljivosti dotičnega slušatelja, da si prihrani celo leto, ako se namreč o pravem časi prijavi za državni iz;pit,
-   138   —
Narodno gospodarsk dobiček, katerega ni ocenjati prenizko, — le da nastane vprašanje: bode li pa pravnik pač mogel vzlic skrajšani učni dobi zadoščati vednostnim tirjatvam? Zlasti sedaj, ko jih vladni načrt tudi za prvi državni izpit po-množuje? Komisija gospodske zbornice, pretehtajoč dotični paragraf, izpodtikala se je nad to določbo ter nasvetuje, da se ohrani sedanja razdelitev poluletij. Brez zamere, toda celo proti takim veljavnim avtoritetam ne bodem skrival svojega skromnega mnenja!
Tudi po nasvetovani reformi pričeti bode mlademu juristu pravniške študije na zgodovinski podlogi, t. j. z zgodovino in s pravom onih pravnih sistem, iz katerih se je po nekaj rodilo sedanje naše pravo. Ni torej prodrla s svojimi nazori ona manjšina pravnikov, katera hoče pravniškega novinca najprej seznaniti s sedaj veljavnim pravom ter ga stoprav potem, ko se mu je uže razbistrll pravniški pogled, skuša seznaniti z bogatimi zalogami juridične bistroumnosti, katere so nakopičene v „digestah" rimskega prava. Res je, sistema rimskega prava hrani v sebi obilico pravnih ustanovil in osnov, katerih naša doba skoraj razumeti ne more. Denimo na pr. r o b s t v o, na katero se vender le naslanja vse gospodarstveno življenje starih klasičnih držav, denimo rodbinsko pravo z njegovimi ostro označenimi pravnimi pojmi o razmerji rimskega očeta k sinu, moža k soprogi njegovi, — nihče nam ne bode zanikal, da v tej pravni sistemi je mnogo vsaj težko doumnega za novodobne nazore. Vender se je tudi v novem načrtu obdržala zgodovinska podloga juridičnih študij. Jaz sam bi temu pritrdil, saj se tudi obstoječe pravo snuje iz pravnega razvitka preteklih vekov, in da se dobro spozna sedanje zakonodavstvo, treba se seznaniti z onimi oblikami, katere je v davno minolih stoletjih ustvarjal si pravni čut tedanjih narodov.
Obdrži se torej rimsko pravo, poleg njega kanonsko in nemško pravo z njegovo pravno zgodovino, toda le toliko, kolikor ju je smatrati za vir sedanjemu pravu. Zgodovina nemške države se izpusti in na njeno mesto stopi nov predmet, katerega z veseljem pozdravljamo: povestnica avstrijske države, t. j. zgodovina državnega razvoja in javnega prava avstrijskega.   Le-ta predmet zahteval se bode tudi kot obvezna
—   139   —
učna tvarina pri prvem izpitu. Prav tako! Saj pač ni bilo lepo, da je odličen pravnik včasih natančno poznal vso zgodovino „legis barbarorum" in na pamet vedel čudne šege in oblike nemške „vehme", — o svojem domačem cesarstvu pa in njegovi politični in pravni zgodovini služiti so mu morali borni ostanki, katere je seboj prinesel iz gimnazijskih časov !
Bode pa tudi moči vso to učno tvarino dovršiti v treh semestrih? Komisija gospodske zbornice, v kateri je zbranih toliko znamenitih, tudi svetovnoznanih pravnikov, zanika to vprašanje. Ali se pa nič ne da ugovarjati njenim razlogom? Iz one dobe, ko sem sam še kot pravnik pohajal pravniška predavanja, spominam se, da smo blizu tako umovali: V prvem in tretjem letu zabavati se v velikem mestu ter uživati prostostij dijaškega življenja polno mero, saj zadoščuje za knjige in predavanja drugo, oziroma četrto leto!" Meni se vidi, da ta razvada do denašnjega dne ni ponehala. Ali ne bi torej koristno bilo, da se skrči učna doba pred prvim izpitom, da se primerno skrajša tudi učno gradivo, dandanes uže čestokrat preobremenjeno z marsikakim čisto nepotrebnim ^balastom", a da se za to slušatelju nudi prilika, z marljivim delom v treh semestrih dogotoviti nalogo, katera se je dosihdob reševala v štirih, dejanski pa vender le v dveh poluletjih?! Dokler se mi ne ovrže ta misel kot čisto neopravičena in jalova, tudi sklep komisije gospodske zbornice ne bode omajal mojega prepričanja.
Še bolj zanimala me je preosnova, katero predloženi vladni načrt namerava državoslovnim študijam. Kajti ne da se tajiti, da juristi naši, dasi dobro, deloma celo izborno poučeni v pravoslovnih strokah, iz vseučilišč prestopivši v praktično življenje ' kaj malo prinesd seboj onega strokovnega državoslovnega znanja, katerega še dandanes treba za socijalno politiko in za vedno večji broj eminentno gospodarstvenih vprašanj. Visoke šole avstrijske se sploh nikoli niso posebno odlikovale s svojimi zastopniki političnih znanostij. Priznan teoretik med njihovimi učitelji bil je naposled vender j edini Lorenc Stein, in leta, akotudi poln duhovitosti, silno izpodbudljiv v svojih spisih in kot učitelj, ni bil ustanovil nobene „šole", ni bil zapustil trajnih sledov svojega učiteljskega poslovanja. In učenci? V mislih jim je bil običajno le judicijalni izpit.   Za tretjo preizkušnjo morali so se
—   140   —
do sedaj pripravljati iz narodnega gospodarstva, finančne znanosti in iz splošne statistike, toda pripravljali so se čestokrat le nekaj tednov, čitali so predavanja dotičnega profesorja, morda je služila tenka knjižica kakor: „Bischof, Katechismus der Fi-nanzwissenschaft"; o velikanskem slovstvu teh znanostij večinoma niti pojma ni bilo, pa ga tudi ni trebalo, — nekoliko poguma, nekoliko sreče — in prestal se je državoslovni izpit! A nedostatnost take izomike pokazala se je takoj v javni službi, baje najbolj očitno v politični upravi. Nihče mi ne more očitati, da pretiravam, ako hladnokrvno povem, da zlasti pri upravi naraščaj premalo zadoščuje službenim zahtevam. Visoka šola mu ne daje toliko, kolikor od njega zahteva urad in praktično življenje.
Predloženi načrt skuša stvar zboljšati, prizadeva si, da bi zadelal zevajoče votline sedanje pravniške vzgoje. Število obli-gatnih predmetov se je pomnožilo tudi v 4.-7. semestru in zdatno se je razširila učna tvarina za državoslovno preizkušnjo. Povsod se naglašajo pogledi na veljavno avstrijsko zakonodav-stvo, zlasti v državnem pravu, v finančni znanosti, kjer se je sosebno ozirati na avstrijske finančne zakone, v statistiki. Poleg gori omenjenih treh predmetov priklopilo se je državoslovnemu izpitu splošno in avstrijsko državno pravo, potem avstrijsko upravoslovje (§ 4.). Veliko več nego dosihdob tirjalo naj bi se torej odslej od pravnika glede državoslovne znanosti, in jaz mislim, da o nujni potrebi take preosnove ne bode nobene kon-troverze med poklicanimi presojevalci.
Ali drugo vprašanje nastane: bodeli pač moči v štirih kratkih semestrih proučiti takšno kolosalno gradivo?! Ali more normalno razviti pravnik — o izredno darovi tih slušateljih tu ni smeti govoriti — tudi pri napeti marljivosti pač prebaviti prebogato tvarino, tako da se je konečno zares kaj poštenega navadil za pravniško življenje, ne le za izpit in zeleno mizo njegovo? Meni se vidi, da je odmerjeni rok prekratek v to svrho, in kakor sem odločno zato, da se število semestrov pred prvim izpitom skrči na tri, tako se mi vidi neizogibno, da se drugi polovici pravniških študij odmeri vsaj pet semestrov. Ne bodo se sicer uresničile povse hvalevredne tendence učne uprave, da se državna znanost uči in zahteva v toliki meri, ko-
—   141   —
Ukor ugaja dejanskim potrebam sedanje dobe in znanstvenemu napredku dotične stroke.
Sicer pa rad priznavam, da pomeni vladna predloga, zadevajoča pravoslovne in državoslovne študije ter izpile znamenit napredek v primeri s sedanjimi uredbami.