élſke novize. Kmetijſke in rok Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe. N . V ſrédo 20. grudna. 1843. Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., — sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., — sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti. Luna. Zhe v jaſni nozhi pod milim nebam kviſhko ozhi povsdignemo, saglédamo neſkonzhno ſhte- vilo svésd, ktére na podnébji kakor ſvitle luzhize migljajo. She veliko vezh jih je pa, ki jih ne vidimo. Vſe te nebéſhke luzhize ſe nam vidijo majhne le sato, ki ſo grosno daljezh od naſ, v reſnizi pa ſo velike. One ſe neprenéhama vertijo v nam nesnanih od Bogá njim odlozhenih kro- gih. Vſak vé, de vſaka ſhe tako velika rézh, dalej zhe ſmo od nje odlozheni, manjſhi ſe nam vidi. Mozhno velika zérkev verh viſoziga hriba ſosida- na, zhe jo 5 ali 6 ur od njé odlozheni ogledu- jemo, ſe nam sdi kakor majhna béla ſkaliza. Kdor je per morji kadaj bil, je lahko vidil, de, kadar ljudjé napovedane barke perzhakujejo, ker ſo vajeni, jo she od daljezh vgledajo, pa vidi ſe njim kakor raziza, ktera po vodi plava; ka- dar h kraji pride, je grosno velika. Nektére barke ſo velike kakor gradovi, tako de ſe je zhu- diti. Drugazh bi ſe pa mi zhudili, ako bi ſe ktera svesda naſhi sêmlji toliko perblishala, de bi jo samogli viditi kolikorſhna je. Modri svésdoglédzi vezh del menijo in pravijo, de vſe te nebeſhke krogle niſo ſamo naſ rasve- ſeljevati vſtvarjene, ampak de v njih tudi pre- bivajo shive ſtvari zhlovekam enake, ktere po ſvoji ſhegi zhaſtijo in molijo ſvojiga ſtvarnika. Vediti tega vender gotovo ne moremo. Modrijani le pravijo, zhemu bi bil Bog toliko in tolizih prebivaliſh vſtvaril, ko bi jih ne bil napolnil s prebivavzi? Zhemu bi bila naſha semlja, ko bi ne bilo ne ljudí, ne nobene druge shive ſtvari na nji? Tedaj ſo tudi prebivavzi v ſolnzu, v luni in v vſih drugih svesdah, kteri imajo ſvojimu prebivaliſhu permerjene teléſa, imajo pamet in ſe veſelijo ſvojiga shivljenja. Morebiti bomo kadaj, to je na unim ſvetu, tudi od tega kaj vezh sve- dili; kdo samore tukaj sapopaſti boshjo modroſt! Med vſimi nebeſhkimi luzhmi narvezh do- brote dobivamo od ſolnza; to vſakter ſam vidi in zhuti. Shlahtno ſolnze naſ vſaki dan rasve- ſeljuje s ſvojo ſvitlobo, ogreje naſ in zélo semljo; s tem jo ſtorí rodovitno. Vſak ſam lahko miſli, kako shaloſtno bi bilo na ſvetu naſhe shivljenje, ko bi nikdar lepiga ſolnza ne vidili, ko bi v vezh- ni tamoti in simi prebivati mogli. Bres ſolnza bi tudi shiveti ne mogli, sato ker bi potrébniga shivesha ne imeli; bres ſolnzhne ſvitlobe in bres toplote bi nizh ne sraſtlo; bres ſolnza bi kmalo vſi ljudjé lakote in sime umerli. Kako velika dobrota je tedaj ſolnze! Nar blishneji tovarſh in ſoſed naſhe semlje pa je luna ali méſez. Kakor ſo vſe nebéſhke lu- zhi, kterih je bres ſhtevila, okrogle, tako je tudi luna okrogla, ravno ko naſha semlja. Luna ni slo daljezh od naſ; slo uzheni svesdogledzi ſo do zhiſtiga srajtali, de ena in petdeſet tavshent, oſem ſto tri in dvajſet milj je od semlje do lune. Ko bi samogli trideſet naſhih semlj eno verh O druge naloshiti, bi do lune doſegle. Luna je tri- rebiti tudi do naſhih trupel, vſi uzheni in drugi najſtkrat manjſhi ko naſha semlja, to je: ko bi ſkuſheni moshjé terdijo. Marſiktere bolésni ſo samogli trinajſt lun vkup ſtlazhiti in is njih eno vſelej hujſhi ob zháſu, kadar ſe luna polni ali narediti, po tem bi bila luna po velikoſti naſhi naraſha (kakor nekteri prav napazhno pravijo ; semlji popolnama enaka. Zhe ſo tadaj prebivavzi kadar luna gori jemlje), in pojenjajo ali zeló v luni, kakor uzheni miſlijo, kako zhaſtitljiva popolnama minejo, kadar ſe luna manjſha ali in lepa ſe njim mora viditi naſha semlja, ktera nasaj jemlje. Od nekteriga pravijo, de je méſ- ſe njim kashe trinajſtkrat vezhji, kakor ſe kashe zhin; s tem ſe toliko rezhe, de njegova bolesen nam luna! ſe ravná po meſzhnih ſpreminílih. Morebiti te- Uzheni moshjé ſo snaſhli take gledavnike daj luna tudi kaj naſhimu sdravji persadéva. (Perspektive, Fernröhre), kteri nam daljezh od She nekadaj ſo kmetje verovali, in ſhe sdaj naſ odlózhene rezhí bliso pokashejo. Gledavni- verovajo, de ima luna poſebno mozh do raſti ki (ali perspektivi) ſo taki tulji (Röhre), ki ſo naſhih séliſh. Sato nektere ſemena ſejejo ali ſa- v njih glashavnate sbruſhene ſhipe vdelane, ktere dijo raji ob zhaſu polne lune, druge ſejejo ali vſako rezh vezhji, in daljne rezhi blisheji ka- ſadijo le rajſhi o mlaju, tode dva enako ne rav- shejo. S takimi gledavniki ali tulji, — kterih ne- náta, in v dveh krajih ni enake navade. De bi kmetje vedili, ktere ſemena o polni luni, in ktere kteri ſo grosno veliki, tako namrezh de ſe ſkosi njé vſaka rezh ſto in ſheſtdeſetkrat vezhji pokashe, o prasni luni ſejati, naj ohranijo to poglavitno — ſe grosno daljezh od naſ odlozhene ſtvari, vodivnizo ali regelzo: „Vſe ſemena, ktere ſad kakor bliso vidijo, in ſe lahko pregledujejo. S naredijo verh semlje, ſe morajo ſejati takimi gledavniki uzheni svesdogledzi vezhkrat v ob zhaſu, kadar ſe luna naraſha (gorijem- luno gledajo, in jo tako bliso vidijo, de noter lje) ali o polni luni. Vſe ſemena, ktere v luni ali meſzu prav lahko raslozhijo hribe in ſad naredijo pod semljo v bonkah ali v doline, gojsde in planjave in vezh drugih rezhi. koreninah, ſe morajo ſejati ali ſaditi ob Luna ſe tako obrazha, de nam smerej ravno tiſto zhaſu, kadar ſe luna manjſha, o mlaji.“ ſtran kashe naj bo polna ali prasna, to je o Kdor ſe bo hotel po tej poglavitni vodivnizi mlaji in o ſhipu. Une ſtraní nam luna nikoli ne ali regelzi ravnati, ktera velí o polni luni ſejati pokashe. To ſe prav lahko ſposna s gôlimi vſe ſemena, ktere verh semlje ſad narejajo, in ozhmi, ker v luni smirej vidimo ravno tiſte liſe o mlaji ſejati vſe ſemena, ktere v semlji v bon- ali maroge. Proge ali liſe v luni niſo nizh dru- kah ſad narejajo; naj ſeje o polni luni vſe shita, jiga, kakor ſenza, ktero viſoke gore v luni na- vſe ſozhivje in vſe druge séliſha, kterih kmet- redijo; v velike globozhine med gorami ne pride vavzi sa poklajo potrebujejo, in ſe selene (friſh- ſoluzhna ſvitloba, sato ſe nam luna nikoli vſa ne) ali pa ſuhe shivini poklajajo. Tako detela, zhiſta in ſvitla ne pokashe, ampak kadar je ſenza, graſhiza, in mnoge trave veliko vezhji sraſtejo ſe nam pokashejo tamázhne liſe, próge. in per shivinſki reji vezh sdajo, zhe ſo ſejane o Liſe ali proge v luni ſo nekadaj she dajale polni luni, kakor ko bi bile ſejane o mlaji. O priloshnoſt vezh prasnim veram in neumnim vra- mlaji naj ſeje repo, korenje, kapuſ, peſo, ko- sham. Vezh ſto let ſe ohrani med nemſhkim larabe, in vezh takih séliſh, vender preſajati jih nikoli ni treba o mlaji, ampak vſelej o polni luni. ljudſtvam vrasha, de v luni je sa kásen ali ſhtraſingo tiſti mosh, kteri je ſhel v nedéljo v O mlaji naj ſadi krompir, zhebulo, zheſen in gojsd derva poberat; ſhe sdaj ſe v luni vidi mosh, vezh takih rezhi. kteri butaro derv na herbtu nêſe. Proge v luni Usrok, sakaj nektere séliſha bolj ſtorijo ſe- ſe reſ ravno tako vidijo, kakor de bi mosh ſtal jane o polni, kakor ſejane o prasni luni ali o in butaro na herbtu néſel. Tudi per naſ na mlaji, je letá: Séliſha, ktere verh semlje ali kviſh- Krajnſkim ſe je ſhe ohranila vrasha ali prasna ko ſad obrodujejo, potrebujejo vezh mokrote in vera, ktera pravi, de mosh, kteri ſe v luni vidi vezh ſvitlôbe k ſvoji raſti poſebno od sazhetka; in kladvo v rokah dershi, je kovazh, kteri je s o polni luni imajo tedaj po dnevu in po nozhi ſvitlobo, tudi roſa je vſelej vézhji o polni luni kladvam ſvojo mater po glavi vdaril in vbil. Drugi pravijo v luni je Kajn sa kasen ali ſhtrafingo, kakor o mlaji, salo s veſeljam kviſhko hitijo in ki je ſvojiga brata Abelna umóril. She vezh obiln ſad saſtavijo. Séliſha, ktere v semlji ſad drugih vrash in prasnih vér ſe najde med ljud- narejajo, ne potrebujejo k ſvoji raſti ne toliko mi, kar liſe v luni sadeva; ker ljudjé ne vedo, ſvitlôbe ne mokrôte, sato ker jim ni treha viſoko de to ſtori le ſénza viſozih gorá v luni, kolikorſh- kviſhko sraſti, ampak le tréba je njim v kore- ninah ſe debeliti. Ker tedaj take seliſha ponozhi ne viſokoſti ni najti na naſhi semlji. De ima luna tudi nekoliko mozhi do naſhe nimajo ſvitlobe, tudi ne toliko mokrote, bodo semlje, ſo naſhi ſpredniki she nékadaj ſposnali. tudi obilniſhi ſad obrodile. Vſe take rezhi je ljudi Ne le ſamo, de nam luna nozhí rasſvetljuje, le dolga ſkuſhnja nauzhila; naj vſak kmetovavez ampak de ima tudi nekoliko mozhí do vode, do tudi ſam poſkuſha in naj ſe preprizha. Kdor seliſh in do drusih ſtvari na naſhi semlji, in mo- grah, bob, lézho in vezh taziga ſozhivja o mlaji 99 ali ob zhaſu, kadar ſe luna manjſha (dolijemlje), ſadi, bo malo dobizhka imel, ker grah bo zel- zhaſ zvetel do terdne jeſéni, in le malo ſtrokov narédil; ſhe tiſti ſo vezhdel prasni. Séliſha in zvetlize (roshe) preſajati, drevéſa zepiti, in vinſke terte obrésovati je nar bolj- ſhi o polni luni; to ſo sdavnej she ſkuſili uzhe- ni vertnarji in gorniki. Le ſkuſhnja mora naſ uzhiti, Is semlje prida vezh dobiti; Sató naj vſaki ſam poſkuſi, Potlèj ſhe lé naj jesik bruſi. Viſhnjagorz. Eno je potrébno! „Viſoko zhaſtitljivi goſpodje! Vſo hvalo Njih novizam; lépih naukov ſe uzhímo in drusiga ko- riſtniga vezh beremo is njih. V numeri 23. liſta, ſo Oni toshili: Sakaj ſim ter tje ljudjé tako malo ſadniga drevja ſadé? So piſali: kdor drevje ſadi, nima ſamo dobizhka in ve- ſélja; tudi sa naſlédnike dobro déla, ker njim dobízhke in veſélje perpravlja. Gotovo je, de tako ſtoriti ſmo tudi dolshni, ker ſo naſhi predniki sa naſ veliko dobriga ſtorili. Réſ je, kar ſo v liſtu rekli: de nekaka lenoba in sanikernoſt rejo ſadja sader- shuje. Tudi potérdimo téh dvanajſt v liſtu ime- novanih isgovórov, s kterimi ſe lenuhi radi is- govarjajo. Zhutimo devétiga isgovora reſnízo, ktera, deſiravno huda in velik sadershek ſadniga drevja, ne bo mogla reje ſadja zeló satreti. Eniga ſo posabili, ktero je ſhe huje, ka- kor kraja sréliga ſadja. Samo eniga je ſhe po- tréba, namrezh: poſtavljeniga zhuvaja zhes saſajeno mlado drevje, in sraven tudi zhes dru- go perdélanje na polji. Kaj pomaga, zhe zéplenze naſadimo; zhes tjeden pa vezh kot polovizo naſajeniga porováno in potergano, okoli pometano, vezh del pa vſe tako poſhkodvano najdemo, de nizh vezh sa po- tàkniti ali sa poſaditi ni? Tako hudobni ljudjé, vezhdel pa neumni in neporédni paſtirji naredijo. Kar ſami igráje, ali s kakim resálam, ali is norzhije nepokonzhajo, pa ſhe paſhna shivina omólſa in polómi; tako per takih okoljſtavah per vſim persadevanju na kmetih ni mogózhe ſi kaj prida mladiga drevja perrediti. V drugo she ſmo poſadíli po proſtórih, kjer ſo nam pervo ſadilo paſtirji, ali popotni, ali domazhi neporédneshi pokonzhali; pa ravno tako, ſkoraj vſe ſadilo po tleh leshi. Nizh ne pomaga proſiti, ſvariti, de bi ne- paſli, kodar je s ſadjem saſajeno. Kràvarji terdijo smerej ſvojo prasno, de ima- vizo po vſih Svétih povſod paſti. jo prav Ako bi hotli kaj ſadja perredíti, bi mogli ſvoje ſadíſha s viſokim sidam obsidati, tega pa mi kmetje ne móremo. Proſimo tadaj Njih, in vſe, ki ſo per z. k. kmetijſki drushbi, ktera nam, kakor ſmo pre- prizhani, sareſ dobro shelí, naj ſe pogajnajo sa- to, de bi goſpóſke zhuvaje poſtávile; de bi tiſti, kteri bi bili poſhkodvavzi ſadja in ſadniga drevja saléseni, ojſtró poſhtráſani bili. Naj ſker- bijo, de bo neporedna mladoſt po deshélſkih ſholah in v zérkvi od duhovnih pridgarjev tako poduzhena, de ſe bo ſama preprizhala, de ſadno drevje poſhkodovati je ravno tako velika pregréha, kakor bi bila pregréha nedólshno shi- vino bres potrébe moriti. Zhe ſmo ravno kmétje, pa vunder vémo, de po drusih deshelah sa veliko pregrého der- shijo, ſadno drevje poſhkodovati, in de ſe savoljo tega malokjé kaj ſhkode pergodi; pa tudi ima- jo ſadja, de ſe vſe lomi! Ravno tako upamo per naſ vzhakati, zhe bomo uſliſhani, kar proſimo, de bi deshelſke goſpoſke s njih mozhno roko in goſpodje duhovni s njih poduzhenjam ſadnimu drevju, in naſhim perdelkam na polji varſtvo dodelíli. — — To je potrébno!" Dvanajſt bravzov kmetijſkih noviz. Perſtávek vzhredniſhtva.— Prizhijozhe piſmo ſmo pred tremi dnévi prejeli in natiſne- mo ga radi: pervizh, ker je to, kar govori, v reſnizi poglaviten sadershek v reji ſadja; dru- gízh pa bodo na to visho voſhila naſhih dvanajſt bravzov tiſti goſpodje ſami brali, kteri v téj re- zhi veliko perpomozhi samorejo. Saj ſo ſkoraj vſi goſpodje fajmoſhtri in komiſarji na desheli udje z. k. kmetijſke drushbe, in gotovo je tudi njih shelja, vſe ſtoriti, kar je k pridu domazhin- ſtva. — Kmetijſka drushba pa ima she od neka- daj ſkerb sa rejo ſadja. S njeno pomozhjo ſo priſhle bukvize: „krajnſki vertnar“ od go- ſpod Pirza no ſvitlo; ona od leta 1841 med pridne oſkerbovavze ſadnjiga drevja ſreberne me- dalje deli in njih imena — drugim v isgled — ozhitno na snanje daje. Kar pa voſhilo in proſh- njo sa poljſke zhuvaje utizhe, ſe bo z. k. kmetijſha drushba v prihodnim sbóru 1844 zhes tó pomenila in poſvetovala, kako bi ſe ta po- mozhek doſezhi mogel. Potem bo z. k. deshelſko poglavarſtvo proſila. de bi ſe sgodilo, kar bode k pridu kmetijſtva ſposnano. Domazhe povéſti. (V Krajnju ſe pripravljajo nov moſt zhes Kókro sidati.) Marſikomu naſhih bravzov je ſhe v ſpo- minu sidan moſt v Krajnju, kteriga ſo v létu 1827 zhes Kokro bliso pokopaliſha ali britofa sidali. Kdor je ta moſt, ki je 15 ſeshenov nad Kokro, vidil, ſe je zhudil. Bres vſih ſtebrov in s enim ſamim obókam ali vélbam je v taki viſokoſti, ka- kor de bi v lufti viſil. Tode sidanje tega moſtú je bilo ſlabo israjtano; sakaj s ſtraſhnim gromenjem je 12. roshniga zveta 1828 svezher v kup padel. Na ravno tiſtim meſtu ſo posneje leſen moſt poſtavili, ki je pak she tako slo poſhkodovan 100 bil, de shé tri léta zhes-nj nizh niſo vosili. Poſlédnja povodinj je pa ſhe oſtanke moſta vsela. Savoljo téga ſo mogli te tri leta sazheti, ſe sopet moſtú poſlushiti, ki je v grabnu zhes Kokro narejen. Koliko pa tam shivina terpéti mora, kadar po ſtermim grabnu tudi lé lahke vosove vosi — in kako nevarno je po téj póti hoditi, slaſti kadar je po simi ſneg in pomersnjeno, ſléherni vé, kterimu je ta pot snana. Sa- torej ſo ſklenili, zhes Kokro moſt na ravnoſt is Krajnjſkiga méſta memo faravsha na Hujanſko gmajno narediti, tode na kamnitih ſtebrih, de ſe sopet taka neſrezha ne pri- meri, kakor pri pervim. Délo bóde v reſnizi tako, de mu ne bo para bliso; pa tudi prebivavzam vezh blishnih ſoſéſk bi bil moſt velika dobróta. Is Ljubljane bi potem bolj krat- ka in prijasna pot v Krajnj peljala, zhe bi v ˛Smeléd- niku — kakor pravijo — moſt zhes ˛Savo naredili, kjer imajo sdaj bród. Ker bi moſt zhes Kokro sa vezh rezhi reſ velika dobrota bil, ſe poglavar Ljubljanſke kreſije, goſpod baron Mak-Newen, ki sa blagor gorénſke kreſije ſerzhno ſkerbi, mozhno prisadeva, de bi ſe to naprejvsétje ispeljalo. Is tega namena je komiſijſkimu ſodniku, goſpod dohtarju, shlaht- nimu Shraju narózhil, sa sidanje moſtú dobrovoljne pri- pomozhke naberati, in lepo je ſliſhati, de ſe je she zhes 11,000 goldinarjev nabralo. To ſhtevilo pa ſhe ne isdá doſti in ſhe vezh kakor 3000 goldinarjev je premalo. Kako ſe bo to ſhtevilo nabralo, ker ſo shé vſi Krajnjzi, ſoſédne grajſhine in kmetje ſvoj dél odrajtali? ˛Shkoda, ſilna ſhkóda bi bilo, zhe bi ſe savolj téga lep namen rasderl.“ — Tako ſe bere v liſtu, kteriga je vzhrednik téh noviz prejel. Natiſnili ſmo ga, ker bi deshela sidanje pokasati iméla, od kteriga bodo gotovo daljezh okrog govorili, zhe bi Krajnjzi tak moſt poſtavili. Kar ſhe denarjev sa moſt manjka, jih ne bo teſhko do- biti, zhe bi: 1. premoshni goſpodje, ki ſo shé nekaj dali, ſhe kaj perdati hotli; 2. zhe bi tiſti rojeni Krajnjzi, ki ſadaj ne prebivajo v Krajnju, tudi ſvojiga domazhiga mèſta ne posabili; 3. zhe bi tiſti, ki imajo Krajnjize sa pridne in poſhtene shene, tudi kaj privergli; 4. zhe bi tiſti tudi kaj pripomogli, ki savolj opravkov ali pa savolj krat- kiga zhaſa Krajnj in Gorenſko obiſkavajo, in is teh krajev dobizhek ali pa drugo veſelje imajo, 5. zhe bi vſi tiſli, kterim ſe shivina ſmili, tudi kaj dali, de bi ne bilo treba v teshavnim Grabnu shivine in ljudí martrati; 6. zhe bi vſi pravi domoródzi ali prijatli domazhije kaj pripomagli. ktérim to veſelje déla, de bi mi krajnſki Slovenzi sopet kaj pokasati imeli, s zhemur bi ſe prizha vſaziga ptujza ponoſiti ſmeli. Kakor imajo Serbljani ſvoje „Srbſke Novine in Podunavko,“ kakor imajo naſhi ſoſedje Hrovatje shé od léta 1835 ſvoje Narodne novíne in Danizo, in kakor imamo mi kmetijſke in rokodelſke novize: tako bodo tudi Dalmatinzi ob novim létu zhaſopiſ „Sora Dalmatinſka" imenovan, v ſvojim jesiku dobili. Natiſkoval in na ſvitlo dajal ſe bode v Sadru (Zara) pri bratama Battara, in njih vzhrédnik bode g. profeſar Anton Kuz- manich. Namen tega zhaſopiſa je, kakor naſhih noviz. Tudi tukaj bodo kmetijſke, rokodelſke in kupzhijſke rezhí poglavitniſhi dél. Rasun tega ſe bode pa v dalmatinſkih novizah vſe bralo, kar je koriſtno in sa poduzhenje, sla- ſti pa kar dalmatinſki narod utizhe. Zéna Sore dalmatinſke je v Sadru 4 goldinarje, po poſhti pa 5 goldinarjev sa eno zélo léto. Plazha ſe ob enim sa zelo leto, ali pa sa ene kvatre — v Sadru 1 gol- dinar. po poſhti pa 1 goldinar 15 krajzarjev. Dobi ſe „Sora" po vſaki poſhti v zélim zeſarſtvu Mi pa priporozhimo „Soro dalmatinſko" vſim pri- jatlam ſlovenſhine in ſerzhno jo bodemo ſprejeli ljubo ſeſtro, ki s naſhimi novizami eno pot hoditi hozhe. Ena drugi bo- díte k pridu — koriſti naroda! Radi jo sa naſhe novize v samen vsamemo, in radi bodemo naſhim bravzam v ſloven- ſkim jesiku is njé tudi kaj pokuſiti dali, ker is pregléda, ki ſmo ga od goſpodov isdajatelov Sore prejéli, pre- vidimo, de jo bode vſak prijatel naróda in domovine po- sdravil s ſerzhnimi beſédami: Bog te ſprimi Sora Dal- matinſka! Osnanilo. Ker shelesne repetnize sa zheſke kolovrate pri naſhih kluzhavnizharjih veliko vezh (40 krajzarjev) veljajo, je z. k. kmetijſka drushba po nje na Zheſko piſala. Dobila je 100 takih repetniz; na prodaj ſo v piſarnizi z. k drushbe po 13 krajzarjev. Snajdba vganjke Nr. 5. v poprejſhnim liſtu je: Grablje. U Ljubljani U Krajnju Shitni kup. 16. grudna. 11. grudna. fl. kr. fl. kr. Osnanilo noviz. Pred nekimi dnévi ſmo is Sadra ſledézhe piſmo dobili: „U Zadru na 13. Studenoga 1843. Gosp. Uredniku. Saljemo vam poziv na knixevni list nazvani Zora Dalmatinſka, koji che poceti izlaziti na mlado lito, koje pervo dodje, i molimo vas, da u zaminu nami vaſega poſaljete. Joſ vam se priporucujemo, da blagoizvolite isti poziv u vaſ plemeniti Casopis priniti. Mi vas pozdravljamo, i ostajemo vam na sluxbi Bratja Battara sſr.“ 1 mernik Pſhenize domazhe banaſhke 1 Turſhize . . 1 „ Sorſhize . . 1 „ Ershi . . . 1 „ Jezhmena. 1 „ Proſa . . . 1 „ Ajde . . . Ovſa 1 „ . . 1 1 1 1 22 2. 3 57 5 36 1 1 1 28 24 18 38 De bi shelje nekterih bravzov ſpolnili, bomo prihodno tudi zeno preſhizhev, kakor je na tergu v Krajnju, vſak tjeden na snanje dali. — Preſhizhi od 1 zenta do 1 zenta 30 funtov, po 4 1/2 kraj- zarje funt od 1 zenta 40 funtov do 1 zenta C0 funtov, po „ 5 krajzarjev funt. s dvema zenti in dalje po 5 1/2 do 6 krajzarjev funt. 5 1 Opómba. Danaſhimu liſtu je pervi ſpiſek imen deléshnikov téh noviz perdjan. Opomniti ſe pa mora, de, ako bi ſe ſim ter tjè kaj napzhniga v iménih, ſtanovih in ſtanovanjih najdlo, to od todi pride, ker ſmo napzhno in nepopolnama ſpiſane prejéli. Na konzu teh ſpiſkov bodemo vſe zhiſto popravili, kar nam ſe bo v tem zhaſu na snanje dalo. Vzhrédniſhtvo. V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.