Za poduk in kratek cas. Začetki krščaustva ua Slovenskein. V. Med narodi, ki so sc selili iz nirzlib severnili krajev v solučue južiie dežele, bili so tudi Slovenci. Zgodovina nam poveda, da so stauovali v starodavnih časili v scverno-zabodai Rusiji, ondi kder izvirajo icke Dneper, Dvina in Volga. Tje so bili prišli iz Azije. Spoiniu tc sclitve se je nekako oliranil med ljudstvom do dncšnjega duti. Pripovediijc si naturcč, kako da je stanovalo uekdaj v presiečni deželi, rodovitni in bogati. A Ijud se je toliko namnožil, da za vse ni bilo več prostoia in daje velik del naroda skleail poiskati si nove domovine. Tedaj je dobrotua bogiuja dala odhajajočim pešico ajdovib zern ter jim rekla, da se naj udomačijo, kjer bode ajda zorila. Poskušali so seter v znožju uralskib gora, v neizmern.b planjavab Rusije, na brcgovih črnega morja, to je povsod ua potu selitve svoje; ali ajda ui ozeleiiela in ne dozorela, dokler da niso prišli bili v naše kraje. Tu pa je rodila bogato. In še dendeues časti slo- venski kmet ajdo, iu ako njo slana popari, je slaba zanj in glad tika na vrata bišice njegove. *) Ko so se bili (Joti v začetku tretjega veka vzdignoli iz svojili sedežev iu pomikali se proti mejatu rimskega cesarstva, so zapuščena njib mesta Slovenci zasedli. V četitem veku so stali poleg črncga morja in na izstoku Dooave. Za njimi so bruli Avari, narod s Huni ednega plemena. Prišli so od Urala. Muogoštevilni in bojaželjni, bizui konjiki, so tirali pred seboj Slovence, daso bili le-ti primorani konec petega veka udaiiti čiez Douavo v ilirske iu grčke dežele. V begu pred Avari so Slovenci tiščali proti zapadu in jugu iu 1. 568 so že posedli vcs Korik iu Pauouijo, deloraa tudi Istrijo in Venetijo, vse kraje, ki jib še sedaj v lasti imajo. Avari pa so jim bili vedno za petami iu preden je 6. stoletje miuulo, so bili Slovenci Avarom celo podvrženi. Avar je bil gospod, Slovenec jo bil njegov lilapec, ia ni se cuditi, ako se je blapec lastuosti svojega gospodarja navzel. Postal je ljat iu predr/.eu. Za kršeausko vero so nastopili zopet prežalostiii časi. Avari in Sloveuci so podjarmili prejsnje prebivalce, mesta in vesi so pornšili iu požgali, vse nježua in blaga početja sv. cerkve zabiauili iu podili. Sv. papež Gregorij Vcliki v eduem svojili pisem britko toži zarad divjosti avarske. Pogiuule iu minule so skoro vse škofije po na.ših deželab. 0 koncu 6. veka ne bereš v Tiburniji, Petoviji, Sabariji, Celeji, Sisciji i. t. d. ne edjiega škofovega imcna več. S a 1 o n o, mesto v Dalmaciji, kamor jo bil po razdjauju Sreina nadškofijski sedež prenesen, so 1. 639 Avari in »Sloveuci oblegli iu porusili. Tudi Lavreak v Noriku so uapadali s tako silo iu tako pogosto, da je bil priinoran lavreaški nadskof zapustiti svojo stolico ter si novo poiskati v Pasavi ua Bavaiskem. L. 737 so razdjali in vpepelili Lavreak. Le akvilejska nadškofija je ostala, pa tudi ona je bila zarad verskib prejiirov razcepljena med dva patriarba, ton\) tudi tako inogočnega vpliva ko uekdaj ni vcč imela. Euako budi uri, ki hipoiua konea delo iu trud priduili rok iu spreineui cvetoče polje v golo puščavo, so Avari iu njini podložni novi sloveuski naselniki vckoletoa prizadevanja evangeljskih ]>oslaucev podrli, cvetoče polje Kristusovc cerkve skoro do tal poraandrali. Za lepim poniladnim dnevom nastopila je vibarna noč, in solučua lnč kršauske resuice je ves eas Avarskega gospodovanja le medlo svetila. Žganjcpivcem v svarilo. Iz dveli krajev se uam poročata dva prav žalostua slučaja, ki prav očevidno kažeta, kako *) To pravlico je pisatelj Ž3 v Glasniku 1. 1857 nekoliko obširneje bil priobčil. škodljiva da je za človeka žganjica, ki je že toliko ljudi ]>red časom v kitovo de/.elo spravila. V Koujicali je 9. t. m. ubogi človek pri _frakcljuu" žganjice unir], iu dva dui l)oprcj so šolarji na potu v šent Andraš pri Velenji našli v snegu nirtvega človeka, ki je brž spoznau bil kot obče razujiit pivec. Ker je steklenička s žgaujem zraven njega v snegu po konci stala, je revež v smrtni oniedlevci biž ko nc giozuo žejo trpel iu se botel pokrepčati. — Žalostuo zares je, da se ta telesna in duševna kuga čc dalje bolj med prostim Ijudstvom širi. Na Jauževo se je v V. v neki štacuui 80 bokalov!! slivovicc iztočilo! Naj turaj vsaj pamctuim ljudein poremo, kako škodljivo da je človeku žgaujico piti. Prva iu največa škoda je, da gre mnogokrat upijaujena duša — pred sodnika! Druga škoda je pa, da si žgaujepivci celo proti naravi zdiavje podkopavajo in življenja dai hudobno prikrajšujejo. — Glejte, rastlinstvo daje potrebucga živeža vsem živaliin, žganjicc pa priroda sama ue dcla; iz tcga pa sledi, da zamore človek — in tudi ou spada, kar rejo zadeva, med živali — brcz upijauljive žgaujice živeti. Ko bi se žgaujica z vodo ]iomešala, služi človcku v živež, kajti z vodo pomcšauo iu ziedčeuo žganjico posrkavajo prebavljala (Verdauuugswerkzeuge) iii sprcmiujajo v krv, ki dela več gorkote, toraj želodec krepi, da brž iu ložje prebavlja. lJolj ko pa je žganje čisto in omotno, bolj je tudi škodljivo iu ceio smitno, ker popiva siluo uaglo uotraujiiu delom telcsniui, posebuo pa želodcu za življeuje jtotrebuo mokroto. Naslcdki žganjepitja so: duševua topost, da je človek nekako topoglav iu biezčuteu, uagnjenjc k surovosti, da bi kar vse raztigal, če nm količkaj navskriž gre; upada iuu sledujič vidoina telcsua tuoč, ker žgaujepivec toliko mcuj rediluib stvari prebavljati zamorc, kolikor bolj niu žganjica želodec iu čreva suši tcr vso prebavljaluo moč popiva.