Mitja Skubic
Filozofska fakulteta v Ljubljani
NORMA IN SISTEM
1. Izraz norma nam navadno pomeni toga pravila, ki urejajo uporabo jezikovnih sredstev. Ta pravila so seveda dozorela ob opazovanju rabe teh sredstev: kar je bilo uporabljano, ali pri različnih možnostih najbolj uporabljano, je postalo običajna, normalna raba in potem pravilo. Slovnica, ki jo imenujemo normativna, pa pri postavljanju norme nima zmeraj enako lahke naloge; v morfologiji je vsako odstopanje od norme groba napaka, težja je razmejitev med pravilnim in napačnim v sintaksi, medtem ko je v besednem zakladu oznaka »napačno« sko-roda neuporabna.
128
Kakor hitro pa smo rekli, da je v jeziku nekaj norma, je gotovo, da je v jeziku tudi nekaj, kar je zunaj norme, česar norma ne dopušča, a v jeziku vendar živi. Če odmislimo resnične napake (iz neznanja, iz nepazljivosti), pa ugotavljamo za marsikatero kršitev norme, da je ni mogoče strpati v brezoblično gmoto napak. Iz uporabe jezikovnih sredstev, ki jih norma priznava za pravilna, za prav uporabljena, in iz tistih, resničnih ali tudi samo možnih, torej takih, ki normo kršijo ali ki bi normo kršila, če bi bila uporabljena, rastejo obrisi sistema v jeziku. Norma je samo del tega sistema, resda najpomembnejši del, saj ga moremo ugotavljati in analizirati na podlagi stvarnih jezikovnih dejstev; sistem pa moremo do kraja le naslutiti, ker pač ne moremo predvideti vseh mogočih realizacij; norma in kršitve norme so le pomembne oporne točke, da sistem kolikor toliko dobro spoznamo. Iz povedanega je vidno, da je za naše gledanje sistem sinonim za jezik; potemtakem je tudi gotovo, da sistema in norme nimamo za člena istega binoma, ampak da je jezikovno gradivo, ki mu pravimo norma, del sistema, del jezika, kot ga pojmuje F. de Saussure.
2. Da je mogoče izločiti normo iz jezika, je vidno že pri Saussuru*. Zanj je jezik {langue, v ostrem nasprotju z govorom, parole) nekaj socialnega, nekaj, kar govoreči pasivno sprejme; je vsota vseh potrebnih konvencij, ki jih je skupnost govorečih privzela in tako omogočila posamezniku, da svojo sposobnost za izražanje z govorom uporabi; je vsota jezikovnih navad, ki posamezniku dovoljujejo, da razume in da se da razumeti; biva v kolektivu nekako tako, kot da bi bil isti besednjak v popolnoma enakih kopijah razdeljen med posameznike.
2e ti iztržki kažejo, da je težko zajeti vse bogastvo v en sam pojem, jezik. Zato govorijo nekateri jezikoslovci, npr. Porzig^, v želji, da bi Saussurovo dvojnostno gledanje na človeški govor natančneje določili, da je človeški govor skupnost vseh individualnih jezikovnih zakladov, in predvsem tisti del, ki je tem individualnim zakladom skupen, ki torej predstavlja osnovo za medsebojno sporazumevanje. Odločneje cepita Saussurov jezik na dvoje Hjelmslev (shema — postavljena norma) in, morda najbolj jasno, romunski jezikoslovec Coseriu'. Zanj sta sistem in norma v opoziciji, ker človeški govor kot socialni pojav zaobsega tudi nefunkcionalne elemente, normo, pri tem pa še vedno ostaja abstraktni sistem funkcionalnih opozicij. Za naše gledanje taka ostra delitev ni potrebna: v jezikovnem sistemu vseh členov, danih govorečemu na voljo, ne najdemo in norma je ravno izbiranje členov, izbiranje pa je odvisno od različnih dejavnikov. Ti dejavniki so zares zunajjezrkovni, ni pa potrebna ostra ločitev med notranjimi in zunanjimi prvinami v jeziku^.
Coseriu prevzema od Saussura nekaj primerov za osvetlitev. Pri šahu^, ki je za Saussura tako priljubljena prispodoba jeziku, so bitne lastnosti pravila igre, to-
' Citate iz Saussura navajam po Cours de linguistique generale. Paris 1949 (4. izd.). — Osnova razglabljanja je vseskozi Saussurova delitev človeškega govora na jezik kot socialno dejstvo in govoi kot individualno dejstvo.
' W. Porzig, Das Wunder der Sprache. Bern 1950.
= E. Coseriu, Sistema, norma Y habla. Montevideo 1952 (Prevod v italijanščini; Teoria del linguaggio e lin-guistica generale. Sette studi, Bari 1971. < Glej OLG, Str. 40—43.
5 Glej CLG, Str. 43: — (Pri šahu) je razmeroma lahko ločiti med tem, kar je zunanje, od tega, kar je notranje: dejstvo, da je igra prišla v Evropo iz Perzije, je zunanje; notranje pa je vse, kar zadeva sistem in pravila. Če nadomestim figure iz lesa s takimi iz slonove kosti, je ta sprememba za sistem nepomembna: če pa zmanjšam ali zvečam število figur, taka sprememba bistveno prizadene .gramatiko* igre. — Prim, še CLG, str. 125.
129
rej funkcija figur, prigodne pa materija, iz katere so figure; Coseriu vriva v to dvojnost še tretjo prvino: konstante v igri poedinca (ali skupine igralcev), ki sicer pravil igre ne spreminjajo, so pa značilnosti njegove igre, običajni način njegovega igranja. Med abstrakcijo »vlak Ženeva—Pariz ob 8.45« (CLG, str. 151), kjer so funkcionalne prvine vozni red, postanki na postajah, vagoni, torej možnost prevoza potnikov, in med resnični vlak, na katerega je potnik sedel, se za Coseriua vriva kot vmesni člen bolj ali manj konstantna, se pravi normalna realizacija tega vlaka (število vagonov, razredi, vrstni red vagonov). Tako gre tudi v jeziku za konkretne značilnosti, za običajne, kolikor toliko stalne značilnosti in za nujne, brezpogojno potrebne, se pravi funkcionalne značilnosti.
3. Primerov, ki opravičujejo izločitev norme iz sistema, najdemo v vseh vejah jezika.
Italijanski fonološki sistem pozna pod naglasom sedem samoglasnikov; narečni sistemi pa velikokrat samo pet: ni razlikovanja med širokima in ozkima e in o. Pričakovali bi, da se bosta e in o kot srednja glasova realizirala nevtralno, vendar pa imamo na Siciliji samo široka samoglasnika, v beneških narečjih pa se e realizira ozko (bene), o pa široko (vizjone).
Iz morfologije lahko navedemo »napačno« tvorene glagolske oblike pri otrocih in seveda pri odraslih, ki se učijo tujega jezika. Italijanski otroci spregajo diciamo — diciate in facciamo — facciate; strogo se torej držijo sistema, ki pozna k obrazilu za 1. os. mn. [-(i)amo] v 2. os. [-ate]. Tvorba glagolnika v stavku Po enomesečnemu plunju smo pristali na otoku Taka-tuka je sistemsko pravilna, a tako skovan glagolnik krši normo; otrok (in odrasli pri učenju tujega jezika) torej dojame in osvoji sistem mnogo prej, kot pa se privadi normi'.
Za tvorbo besed je gotovo, da še tako velik slovar ne more zaobseči vsega bogastva, ki mu ga sistem ponuja in ki se torej v govoru more pojaviti. Za sistem je tvorba samostalnikov ženskega spola pri poklicih s pomočjo obrazila -ica pravilna: učitelj/učiteljica, zdravnik/zdravnica. Torej je pravilna tudi tvorba minister/ministrica, in vendar zveni oblika v ženskem spolu zaradi dvojnega pomena ironično. Za ženski pol v paru župan/županja ima SSKJ dosti gradiva, največkrat v zvezi mati županja; velikokrat, zlasti pri Milčinskem, zveni dobrodušno posmehljivo, a brez ironije. SSKJ po letu 1945 nima nič zapisanega, vendar je časopisni jezik župana v zadnjih letih spet oživel; v letu 1972 pa je tudi županja spet prišla na dan (in celo v jurčičevski zvezi mati županja), vsaj v pogovornem jeziku in vsaj v slovenskih obalnih občinah, in ne docela nevtralno. Problemi pri tvorbi samostalnikov ženskega spola, kadar gre za človeško aktivnost in poklice, ki so bili vse do preteklega stoletja rezervirani moškim, tarejo j
^ Soussure pravi, CLG, str. 30, da jezik ni popoln v posamezniku, da je popoln le v skupnosti govorečih. Morda bi smeli doponiti, da je jezik popoln samo v skupnosti otrok, ki jih norma še ne ovira, da ne bi izrabili, kadar imajo dovolj domiselnosti, vseh možnosti, ki jim jih sistem daje na voljo. Prej navedeni stavek je iz šolske naloge moje hčere v 4. razr. V tretjem letu starosti pa je brez pomišljanja skovala nenavadno obliko glagola .deževati' z začetno dovršno aspektno vrednostjo, ki jo je tisti trenutek potrebovala; — Ko je zadeževalo, smo bih mi že v avtobusu. V trinajstem letu je potrebovala od glagola kaditi se obliko z nedovršno ponavljajočo se aspektno vrednostjo dejanja; — Počakati je treba, (preden vržeš jajca na ponev z mastjo), da se pokadi, ali vsaj, da se pokaja.
SSKJ ima v gradivu za zadeževati samo primer iz Rebule, V SibiUnem vetru; glagola pohajati se nima, pač ima zapisan dragocen glagolnik, kjer je vrednost ,od časa do časa' na dlani; — Taki čarovniki pripravljajo pogosto bolnika na zdravljenje s postom, .   . s pokajevanjem. — Pintar, Kratka zgodovina medicine, 17.
130
najbrž vse jezike: sistemsko popolnoma pravilne tvorbe splošna raba, torej norma, zavrača kot pomenske ekvivalente samostalnikom v moškem spolu^.
4. S primeri iz tvorbe smo seveda že na semantičnem polju, kjer predstavlja razmejitev norme proti sistemu večje težave, saj besedni zaklad v sistem težko ujamemo. Pomagajo nam korelacije, čista nasprotja, kjer si lahko zamišljamo oba člena binoma, čeprav nam norma, se pravi splošna raba, ponuja samo enega. Mogoč in nemogoč sta prav lahko nasprotna pola v opoziciji to je mogoče/to je nemogoče, najdemo pa samo zanikani pojem v zvezah kot kako nemogoč plašč ima; ker je bil tako nemogoč mož; kljub nemogočim pogojem. Enako velja za par pertinentenJimpertinenten: Makovka, — impertinentna ženska; impertinentne laži; To je naravnost. .. irripertinentno. Reči hočemo, da izrazi mogoč, pertinenten itd. v jeziku obstajajo, niso pa, vsaj v teh zvezah ne, nasprotni poli negativnih izrazov; to pomeni, da tudi ti, formalno negativni izrazi ne pomenijo zanikanja nekega pozitivnega pojma, ampak samo neko lastnost v zelo visoki stopnji, so torej izrazno sredstvo za elativ: kljub zelo zelo slabim, obupnim pogojem, itd.
Za tak elativ je včasih uporabljen tudi komparativ. Reklama govori, da se kak artikel dobi »v vseh boljših trgovinah«. SSKJ navaja za boljši 'družbeno, družabno višje stoječ': soba za boljše goste; zahajal je v boljše kroge; dekle iz boljše družine. V takih primerih boJ;si seveda ni nadomestljiv s slabši, saj pomensko ni več primemik. Če bi ga res nadomestili s slabši, bi stavek visel v zraku, saj bi nujno zahteval člen iz primerjave. Ugotavljamo torej, da v paru boljši/slabši pozitivni primernik v nekaterih zvezah izgublja pomen primernika, pri pomensko negativnem členu pa tega premika ne zaznavamo.
Za isti pojav kaže italijanščina skoro zrcalne primere, le da je zmeraj uporabljen prislov bene v osnovni stopnji: una ragazza per bene 'iz boljše družine'; nascere bene 'v socialno visoko stoječi družbi'; gente bene, Roma bene 'visoka družba'. V teh zvezah ni moč uporabiti pomensko negativnega člena male, razen z izredno močno stilno obarvanostjo: / ragazzi-male di Roma za 'play-boys'^. Po drugi strani pa si skovankam malaria, malavita 'podzemlje', mal di testa 'glavobol' nikakor ne moremo zamišljati nasprotnih pozitivnih členov, kjer bi za male našli buono, bene. In vendar neka farmacevtska industrija oglašuje v časopisih (jezik reklame, v želji, da pritegne kupca, ne priznava nobenih spon) nekak aspirin z imenom ben di testa.
Na vprašanje, kako se počutim, lahko odgovorim z dobro ali s slabO; na vprašanje velja?, drži? pa morem reči samo dobro (in seveda da, velja, prav), ne pa slabo. »Dobro izraža 'privolitev, soglasje, zadržano pritrjevanje, nevoljno spri-jaznjenje s čim': dobro, pa naj bo po tvojem; dobro kaj si pa drugega hotel; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari. j
' Medichessa ob medico zveni v italijanščini slabšalno, zasmehljivo, čeprav je ž. sp. v pomensko sorodnem paru dottore/dottoressa nevtralen. Govoreči si mora za .zdravnico' izbrati preveč splošen, torej manj natančen izraz doltoiessa ali pa ohraniti obliko v moškem spolu tudi za žensko osebo. — V francoščini, kjer je docfeur pomensko izključno .zdravnik', pa ženske oblike 'docleuse, sploh ni, čeprav bi jo sistemsko po chauHeui/cliaufieuse, vendeur/vendeuse, nageul/nageüse smeli pričakovati.
^ Vsi slovenski primeri so nabrani v SSKJ, I, oziroma v gradivu, zbranem za prihodnje zvezke slovarja [talijanski primeri so iz dobrih slovarjev, ravno ta pa je iz torinskega dnevnika La štampa.
131
Izbira člena v takih binomih Je odvisna od pomena; a splošna raba ne pozna j možnosti, da bi bil nasprotni člen uporabljen v enaki zvezi, če pa je, gre zmeraj za močno stilno obarvano rabo^.
5. Oporo za avtonomijo norme kot dela sistema daje tudi sintaksa. V slovenščini, kot v latinščini, npr., je besedni red svoboden, in potemtakem lahko rečemo: sin ljubi očeta, očeta ljubi sin, sin očeta ljubi, očeta sin ljubi, ljubi očeta i sin, ljubi sin očeta. Vseh teh šest kombinacij je sistemsko mogočih, ker so raz- i merja med tremi členi v stavku natanko določena s končnicami in tako ni nobene ; nevarnosti, da bi ne vedeli, kaj je osebek in kaj predmet, in da bi se misel izkri-vila. Seveda se v govorjeno besedo povsem naravno vriva še ena prvina, važnejša kot besedni red: stavčni poudarek, s pomočjo katerega moremo ne glede na stavo jasno izraziti stavčni člen, ki je v središču našega sporočila. Nevarnost, da bo razumevanje napačno ali vsaj otežkočeno, pa je zmeraj prisotna v romanskih jezikih, ki oblikovno ne ločijo med osebkom in predmetom; strogi besedni red je zato nuja, da se pove, kaj je osebek: le iils aime le pere, itd. Zamenjava stavčnih členov, osebka in predmeta, bi seveda spremenila pomen stavka.
Iz primerjave besednega reda v slovenščini in v romanskih jezikih sledi, da je v jezikih, ki so sklanjatev izgubili, besedni red relevanten, v jezikih s sklanjatvijo pa ne. Tako sklepanje je zmotno ravno zaradi tega, ker ne loči med možnostmi, ki jih daje na voljo sistem, in med najpogostnejšo realizacijo, med nor- : mo: ena od kombinacij je najpogostnejša, splošno uporabljena, samo ta je normalna, samo ta je stilno nevtralna. Potemtakem je zmotno trditi, da je besedni red v slovenščini ali latinščini svoboden; morda ne bi smeli reči niti tega, da je svobodnejši kot v romanskih jezikih; le to je, da vsa odstopanja od normalne, stilno nevtralne realizacije slovenščina in jeziki z deklinacijo izrazijo mnogo bolj enostavno in zato z več elegance, ker se jim ni treba zatekati k opisnim, nujno okornim, težkim strukturam kot franc, »c'est le pere que le fils aime«.
6. Ce je Saussure razdvojil človeški govor na jezik in govor, se zdi, da je upravičena tudi delitev znotraj jezika, iz katerega izločamo normo. Poleg tega pomaga ta ločitev odstraniti nekatera nasprotja v Saussurovem nauku: »Govoreči jezik spreminja, obenem pa ne more nanj vplivati«, se bere v enem od uvodnih j poglavij CLG. Stvar je ravno ta, da govoreči spreminja (= krši) normo, ne more \ pa spreminjati sistema, ali vsaj, tega se ne on ne skupnost govorečih ne zavedata. Odstopanja od norme so pogosten pojav, vprašanje je samo, ali se taka kršitev uveljavi in zakaj, v kakšnih ugodnih pogojih nepravilnost postane norma. Spremembe v sistemu pa so počasne in kompleksne, njihov izvor niso neposredno individualne kršitve norme, pač pa nastala situacija zaradi pomembnih (in kompleksnih) kršitev norme; za spremembe v sistemu, vzemimo za primer pro-; pad sintetične sklanjatve v romanskih jezikih, je torej potrebna dolga doba. Sistem bi morda mogli poimenovati skupnost vseh jezikovnih izraznih sredstev, i ki so nam dana na voljo. Ce torej poedinec v svojem govoru ne izrablja vsega ; tega potencialnega bogastva, je to zato, ker se podreja normi, ki jo priznava in l mu jo vsiljuje jezikovna skupnost, kateri pripada; to pa seveda pomeni zavestno,: ali še večkrat avtomatično, samo po sebi umevno omejevanje v izbiri izraznih j jezikovnih sredstev, ki sicer v sistemu potencialno bivajo.
' Zelo učinkovito je bila kršitev norme izrabljena v Mikelnovi satiri Inventura '65: (telefonski pogovor): : — Da, tukaj porodnišnica. Želite? — Ali je tam glavna sestra? — Glavne sesfre ta trenutek ni, pač pa i tukaj glavni bral! V porodnišnici kakih bratov res ne pričakujemo in še manj glavnega; ta pa je prav i mogoč v kakem samostanu. V jezikovnem sistemu torej ni nobene ovire za zvezo glavni brat, a raba, torej j norma je v tem okolju ne dovoljuje.
132 ;