SOSEDNJI ŽUPANIJI POMAGATA ROJAKOM str. 3 LÜBEZEN DO ŽIVALI str. 5 ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 25. februarja 1993 • Leto III, št. 4 VEČER S PORABSKIMI SLOVENCI V SOBOTO V SOBOTI KAK ČE BI NEDELA BILA Gda sam ešče trnok mali pojbiček büu na Gorenjom Siniki na začetki 60-ij lejt, so me gnauk Žnindarin Oča nutri nagučali, naj dem z njimi krave pasti na Gubiča. Malo sam se bojo, ka sam znau, ka je tau trnok daleč od nase iže, tam pri Srebrnom brejgi, nin sploj paulek grajnce. Tam nin, gde vsefele sodacke odijo s pükšami pa pisámi, pri kasarnaj je kusti drog prejk po poštiji, pa tisti Vaugri naponi gorstavlajo vsakšoga. Nikše (rdeže) pravice prosijo, pa spitavajo, kam demo, gda nazaj pridemo... Zdaj tak tanazaj ponim, ka sva nin nutri v lasej pasla: na srejdik nikša paša, skauz kaulivrat pa lejs. Prejk lesa pa je velko kričanje bilau. Z drugi kraj lesa pa so se nekaki z labdov špilali. Oča so pravili, ka je tam prej Martinje, Jugoslavija, ka več prej nej Vogrski rosag. Pa tam ta prej Baug vari titi! Tau se je meni trnok špajsno vidlo, Vejpa tisti tam prejk so sé ranč tak drli, kak gda so naši podje za kruglov, labdov lejtali. Kak pa te tau, ka je tam prej nikši "lücki" rosag? Lücki? Vejpa ranč tak slovenski gučijo, kak mi. Cejlo delo se mi je trnok mistično vidalo. Zato pa sam si zbrodo enoga, pa sam začno taprejk po gorenjesinčarsko kričati, ka “Hej, strici, ka delate? Kak tau, ka vas ne Vidim, liki samo čüjem? Kak tau, ka mi ranč tak gučimo, kak vi, pa vi ste prej donvdrugi državi doma, za tau Črno gauščo?... Za enmalo sta čemerasto priletela dva sodaka s pükšami pa pisom, pa sta strašno kričala z menov, naj tak cofart gorenjam s tem, ka ovak me táodpelajo... Strašno sam se zbojo, pa sam tau bodjazen duga duga lejta v sebi noso. Zdaj se pa te eto soboto pelam paulek Gubiča, prejk poštije več nega tistoga kustoga ploka, kasarna prazna, kak če bi ranč nej na Vogrskom odo, liki nin na Mejseci ali na drugom svejti. Nin žive düše nega. Pri mejnom prehodi Gornji Senik -Martinje Vogrski carinik (vámos) pravi vogrskomi sodaki, ka ne odi nej vö s svoje karlupe, nej tarbej pasporte gledati, ka tau tü poštano lüstvo odi. Pa ov ga je baugo. Na slovenski strani pa se rampe (sorompó) sami od seba odpérajo pa nam audaleč en možak v uniformi samo salotejra... Leko, ka mi je samo Zdaj zaistino mino tisti strá, šteroga sam 35 lejt v sebi noso? Tau mi je v Martinji nin ranč tam na pamet prišlo, gde so se vendrak Martinčarge tistoga ipa brsali. Če rejsan je že sploj kmica bila pri tistom lasej, sploj veselo sam se pelo prauti Murski Soboti. Autona posvejtke so fanj svejtili v kmici, niškenej prihajo prauti, zato sam vužgo reflektore. V mojom srcej pa so se nikši drugi reflektorge vužgali, šteri so me . Nika sam se nej bojo več v tistaj kméčnaj lesaj... Gda sam prišo v lejpo, velko, svejtlo kulturno dvorano na sobočkom gradi, je tam že vse tak bilau, kak gda včelini roji med nosijo v kaptare. Korpič Lacina pa njegovo bando so gordjemali televizijci (njini reflektorji so eške bole svejtili, kak moji). Gor pa doj po stubaj so nikši mali črni vrazgé lejtali. Že sam se malo zbojo, ka je ger konec mojim senjam, pa sam se gorpribüdo v martinskom črnom lesej, depa te sam zvödo, ka so tau naši Porabski betlehemeške, šteri so tak lepau špilali na odri (színpadon). Sveta Marija, kakša lejpa, velka dvorana! Samo naj ger ne ostane takša prazna! Ger niške ne pride! Vej je pa sobočki grad tak daleč od centra. Te so pa za enmalo vse zvönejšnje vrata mogli goroperati, ka je nej bilau mesta. Pa ne vejm, če so že našim Porabskim kul-turnim skupinam gdasvej-ta gdekoli že tak ploskali, kak eto soboto: betle-hemešam, Veri Gašpar, Lacini Domjani, sinčarskomi pa števanovskomi pevskomi zbori, lutkarom, Korpičovi bandi, števanovskim mlajšjom, sin-čarskim plescom pa tak tadale. Ge gvüšno, ka sam jih eške tak rad nej büu, kak Zdaj tam v Soboti. Če bi me nej sram bilau, bi Vam vöovado, ka mi je pri srcej skor tak bilau, kak kakša katarza... Leko zato, ka sam Zdaj -gda so na konci naše skupine nej steli doj z odra püstiti - zaistino gorprišo, ka so Žnindarin Oča nej is-tino meli, gda so pravili, ka je tam pri Gubiči, za tistim črnim lesom že en drügi, lücki rosag?... Leko, ka so naši, zvekšoga mladi slovenski kulturniki tö tau čütili? Sobočanci, staukrat Vam Baug plati! Francek Mukič SENIČKI PLESCI NA ODRU 2 MILAN KUČAN IN LOJZE PETERLE Z ZAMEJSKIMI SLOVENCI SLOVENIJA BO PONUDILA NEKATERE MODELE ZA REŠEVANJE MANJŠINSKE PROBLEMATIKE "To naše srečanje naj bi bilo nadaljevanje že tradicionalnih novoletnih srečanj med slovenskimi oblastmi in predstavniki Slovencev, ki živijo za našimi mejami. Mislim, da je mogoče danes reči, da je srečanje uspešno prestalo preizkušnjo časa in da je dobilo mesto v intenzivnih stikih med matično državo in manjšinami. Čeprav je srečanje letos pomaknjeno že daleč, skorajda v vigredni čas, je vendar novo leto še dovolj mlado, da vam zaželim vso srečo!" je pozdravil predstavnike Slovencev iz Avstrije, Italije in Madžarske predsednik Slovenije Milan Kučan na srečanju, ki sta ga skupaj z zunanjim ministrom Lojzetom Peterletom pripravila v Ljubljani. Predsednik Slovenije je govoril tudi o drugih nalogah, ki jih ima matična država do svojih manjšin, za katere meni, da morajo postati in biti subjekti, brez katerih se ni mogoče odločati, seveda o njihovih važnih vprašanjih. Za vzornega je ocenil sporazum o zaščiti manjšin, ki sta ga lani podpisali Madžarska in Slovenija, medtem ko je dejal, da so dogovori o podobnem dvostranskem sporazumu med Avstrijo in Slovenijo zastali. V veljavi pa mora ostati, je bilo slišati kasneje, avstrijska državna pogodba, ker je njen sedmi člen sestavni del avstrijske ustave. Najbolj pereči so odnosi z Italijo (po pogovoru v Ljubljani sta se pogovarjala zunanja ministra Slovenije in Italije Lojze Peterle in Emilio Colombo, op. pisca), kjer Slovenija ne pristaja na revizijo, kvečjemu na nadgradnjo Osimskih sporazumov. Zunanji minister Lojze Peterle je predstavil temeljna načela slovenske zunanje politike, v kateri je posebej poudarjena vloga sodelovanja s sosednjimi državami. Po Peterletovi oceni manjšine, Slovenci v zamejstvu, čutijo novo, njim naklonjeno ozračje v Evropi. "Na srečanjih s politiki in diplomati opažam, da se manjšinska problematika izostruje, dobiva še naprej na pomenu. Čedalje več je konferenc na to temo. Mislim, da je razlog za ta dogajanja v tem, ker je ta tema aktualna zlasti v novih-državah vzhodne Evrope. Slovenija želi tu imeti aktivno vlogo, zato mislimo ponuditi modele, za katere smo prepričani, da bodo dobro uspeli, in bi jih lahko še kdo uporabil. Mi tudi mislimo, da je šla Slovenija s svojo zaščitno zakonodajo čez standarde, ki jih je doslej postavila Evropa," je poudaril slovenski zunanji minister. Lojze Peterle je odgovoril tudi na vprašanje, ki se je pojavilo v zamejstvu, in sicer kako bo odslej, ko v vladi ni več ministra za Slovence po svetu in manjšine. "V okviru zunanjega ministrstva bo državni sekretar (kdo,. natančno, do tega trenutka, ko to pišemo, še ni znano, op. pisca), ki bo imel podoben delokrog, kot ga je imel doslej minister za Slovence po svetu. Ob državnem sekretarju se bo razvil oddelek, ki bo strokovno skrbel za ta vprašanja, in za katerega sem prepričan, da bo v tesnih stikih z vami. Verjetno se bo ob sekretarju ali ministrstvu oblikoval tudi nekakšen sosvet, v katerega bomo povabili marsikoga izmed vas." Tako predsednik države kakor njen zunanji minister sta manjšinam zagotovila vso načelno in tudi konkretno pomoč. Sicer pa so predstavniki posameznih manjšin razgrnili svoje aktualne probleme. Tako so nekateri iz avstrijske Koroške poudarili, da jih pesti neenostnost, zato se pogovarjajo in dogovarjajo za skupne nastope, tako do zvezne vlade na Dunaju kakor do matične države in v širšem manjšinskem prostoru. Slovenci v Italiji si prizadevajo za sprejem globalnega zaščitnega zakona. Pripravili bodo novi predlog, s katerim računajo, da bodo imeli več sreče kakor z dosedanjim. So proti spreminjanju temeljnih načel Osimskih sporazumov. Razmere v Porabju je predstavil predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök. Poleg uspehov na kulturnem področju je posebej opozoril na pereče naraščanje brezposelnosti, na vse težje gospodarske razmere torej. Izrazil je upanje, da bo madžarski parlament nemara letos le sprejel manjšinski zakon, s katerim bodo urejene nekatere najpomembnejše manjšinske pravice. Tudi letošnje srečanje je imelo "lepotno" napako, na njem ni bilo predstavnikov Slovencev iz avstrijske Štajerske. eR NEPOZABNO KULTURNO DOŽIVETJE Čudovit sobotni večer ob koncu praznovanj slovenskega kulturnega praznika in na predvečer Valentinovega so nam pripravili prizadevni organizatorji: Zveza Slovencev na Madžarskem in Zveza kulturnih organizacij občine Murska Sobota v gledališki dvorani soboškega gradu. Na povabilo soboške občine so kulturne skupine in društva iz Porabja predstavile svojo kulturno ustvarjalnost gledalcem in obiskovalcem iz Murske Sobote ter okolice. V zanimivem, pestrem in bogatem nastopu pod skupnim naslovom "Sprtoletje blüzi ide" so sodelovale vse pomembnejše kulturne skupine: mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika, lutkarji in folklorna skupina z Gornjega Senika, ženski oktet in recitatorji iz Števanovec ter narodnozabavni ansambel Lacija Korpiča s pevkami. V nabito polni dvorani, saj je zmanjkalo prostora za vse, ki so si nastop naših rojakov iz Madžarske želeli ogledati, smo obiskovalci prireditve resnično imeli kaj videti. Bil je prečudovit sobotni večer, vsi nastopajoči so se potrudili, dihali in zaživeli z občinstvom v dvorani, ploskanje uspešnemu nastopu je bilo izraz resničnega veselja in zadovoljstva ob kulturnem užitku, ki so nam ga ta večer nudili naši rojaki iz zamejstva. Tako toplega sprejema že dolgo ni bila deležna kakšna kulturna skupina v Murski Soboti. Mnogi smo predstavo spremljali s solznimi očmi. Upam, da ste nekaj tega zadovoljstva, prisrčnosti in topline čutili tudi vsi nastopajoči na odru. V veselje vsem nastopajočim sporočam, da je v teh dneh še vedno veliko pozitivnih komentarjev in Vaš nastop odmeva v obmejni pokrajini ob Muri kot nepozabno kulturno doživetje. Očitno ste opravili pomembno kulturno in narodnostno poslanstvo; tudi za sicer redke posameznike iz tega dela Slovenije, ki so tu in tam še razmišljali, ali so se v obmejnih krajih Madžarske še ohranili Slovenci, ali se tam govori slovenski jezik. Na prireditvi v soboškem gradu (kjer smo si imeli možnost ogledati tudi priložnostno razstavo fotografij, časopis Porabje in nekaj knjig iz založniške dejavnosti zadnjih let) smo dokončno spoznali, da slovenska beseda onkraj meje ni izumrla, da slovenstvo med rojaki v porabskih naseljih živi in se ohranja, da gre za bogato in kvalitetno kulturno življenje naše narodne skupnosti na Madžarskem. Lepa melodičnost porabskega narečja je na odru nam, prekmurskim obiskovalcem, zvenela tako lepo, znano in domače! Vse to toliko bolj, ker smo kot pripadniki istega naroda, jezika in kulture, pa tudi kot neposredni sosedje ob slovensko-madžarski meji vse bolj tesno med sabo povezani - pa tudi zato, ker se Vas je na odru zvrstilo okrog 90 nastopajočih (torej imate kaj pokazati). Zagotavljam Vam, da nas je veliko, ki nas je Vaš nastop in srečanje z Vami dodatno obogatilo. Zato se vsem, ki ste organizirali to prireditev, predvsem pa nastopajočim iz Porabja, iz srca zahvaljujem za nepozabni, prelep kulturni večer. SENIČKI PLESCI NA ODRU Geza Bačič Porabje, 25. februarja 1993 3 SOMBOTEL SOSEDNJI ŽUPANIJI POMAGATA ROJAKOM Žalska in Železna županija že vrsto let pomagata svojim rojakom, ki živijo v Sloveniji. Predvsem gre za pomoč na izobraževalnem in kulturnem področju. Potem, ko so pred leti podpisovan še ločene sporazume (Železna županija in Madžari v soboški občini, Žalska pa s tistimi, ki živijo v lendavski), pa od ustanovitve Pomurske madžarske samoupravne narodnostne skupnosti to počnejo skupaj. In tako so pred dnevi v Sombotelu predsednika železnožu-panijske in žalske skupščine dr. Gyula Pusztai in dr. Dénes Pálfi ter predsednica narodnostne skupnosti Maria Pozsonec podpisali sporazum o sodelovanju za leto 1993. Kaj vse je zapisano v sporazumu? Med drugim to, da gre za nadaljevanje tistega, kar je bilo opravljeno že v prejšnjih letih in da še obe županiji zavedata, da s to pomočjo pomagata pri ohranitvi identitete prekmurskih Madžarov. Največ pomoči. bo na področju šolstva in kulture. Tako bodo vrtci in šole dobili iz Madžarske nekatere učne pripomočke, knjige, strokovno literaturo in še kaj. Osnovnošolci še bodo lahko odpravili na različne tabore na Madžarskem, učitelji in vzgojitelji pa na strokovno izobraževanje. Kulturne skupine bodo še naprej dobivale pomoč mentorjev iz Madžarske, prihajale bodo različne kulturne skupine, od lutkarjev do gledališč, pripravili bodo filmske dneve... Pomoč bodo dobile tudi knjižnice, sodelovali bodo muzeji, manjšinski umetniki bodo lahko razstavljali na Madžarskem. Železna županija bo pomagala pri izdaji dveh številk Muratája, žalska pa pri izdaji Naptárja. Vsi udeleženci podpisovanja sporazuma so izrazili upanje, da se bo sodelovanje v prihodnje še okrepilo. Predsednica narodnostne skupnosti Mária Pozsonec se je zahvalila predstavnikom obeh sosednjih županij za pomoč, saj le-ta omogoča, da se lažje ohranjata materin jezik in kultura. Podpisa pogodbe se je udeležil tudi slovenski veleposlanik na Madžarskem Ferenc Hajós. Silva Eöry RAZSTAVA MUZEJA AVGUSTA PAVLA NA PTUJU PORABSKE MASKE Muzej Avgusta Pavla v Monoštru in Zveza Slovencev na Madžarskem sta ob pustu 1992 razpisala natečaj za izvirne maske. Prijavile so se osnovne šole in slovenski Klub mladih z Gornjega Senika. Z materialno podporo Slovenske zveze je zbrano gradivo strokovno obdelala Marija Kozar-Mukič, kustosinja Muzeja Savaria v Sombotelu. Kot rezultat natečaja in sodelavanja med Sombotelskim in ptujskim muzejem je nastala razstava Porabske maske, ki so jo otvorili 11. februarja na ptujskem gradu. Otvoritve se je udeležilo približno dvajset ljudi iz Porabja, med njimi tudi ravnatelj Muzeja Savaria oz. tisti učenci in mladi, ki so se lani ob pustu našemili. Mali "delegaciji" se je pridružil tudi Vilmoš Časar, Magašin stric, ki je veliko pomagal mladim pri izdelavi mask. Božično koledovanje so ob otvoritvi predstavili učenci seničke šole. Skupino vodi Klara Fodor. Učenci so poželi prav lep uspeh. Prijetno smo bili presenečeni, da ne rečem ganjeni, ko smo zagledali samo razstavo. Ob samih maskah smo zagledali fotografije, na katerih smo lahko našli samega sebe ali naše znance, prijatelje. Porabski “zvač" je simbolično vabil na ogled razstave, kjer smo srečali “Fašenki in "Lenko”, "Miklauše", "Licije", "Betlehemeše" in "Trejkrale". Razstavo sta otvorila ravnatelja obeh muzejev, navzoče je pozdravil ptujski župan. Avtorica razstave, Marija Kozar- Mukič, je podala kratko strokovno razlago obiskovalcem, ki so se zbrali v zelo lepem številu. Naši gostitelji so poskrbeli za tö, da se ne bi vračali v Porabje brez lepih doživetij, saj so nam pred otvoritvijo razkazali lepo zgodovinsko mesto. Ogledali smo si tudi stalne muzejske razstave. Kot smo zvedeli na otvoritvi, bo ptujski muzej "gostoval" s svojo razstavo v Sombotelu še v tem letu. Z veseljem pričakujemo ponovno srečanje. -IB- "FAŠENSKI" KOTIČEK NA RAZSTAVI Foto: Anikó Székely PISMO IZ SOBOTE ALI TAK ALI OVAK Vsakšo lüdstvo ma svoje modre (čedne) misli ali kak tomi nači pravimo, liidske pregovore. In če pravim, ka ma te pregovore vsakšo lüdstvo, s tem mislim na nas Slovence tö, steri smo pri tom rejsan nej siromaki. Tej pregovorov gej vse puno. Takšnih, ka te ravnajo, kašen mora človek biti, takšnih, ka ti pravijo, kakšen človek ne sme biti, takšnih, ka ti pravijo, ka je dobro pa ka slabo, takšnih, ka te poučijo, pa takšnih tö, ka jih niške ne razmej. Problem pri pregoraj je ranč v tom, ka se uni dajo razmejti ali tak ali ovak. Če pa se človek ške kcuj malo nouri dela, te pa je tak več nej nika na pravom mesti. Prvi, na steroga sam še spoumno, je pregovor SPOMIN JE ČLOVEKOV NAJBOUKŠI PRIJATEL. Kak prvo še tou bije s tistim, ka je té najbaukši prijatel pes. Če bi pa pitali človeka, steri je včera pozabo na ženin rojstni den pa ga obenom vgrizno pes, steri je najboukši človekov prijatel, ne vem, kak bi vas pogledno. Mogouče bo vas vgrizno pa pravo, ka je ČLOVEK SEBI NAJBOUKŠI PRIJATEL. STO DRUGOMI JAMO KOPA, SAM V NJOU SPADNE, pravi naše lüdstvo. Tou je vsem razumlivo, ka če stoj drugomi slabo želej, te se njemi tou slabo tö napravi. Dapa, tou se da nači tö razložiti, pa nej je mujs, ka je tak prav. Te bi človek, ka na cintori za mrtve grabe kopa, v vsakšo prej mujs mogo spadnoti, prle kak bi mrtvoga notri dali, če bi škeli, ka se pregovor točno tak, kak je napisani, tö razmej. Vej se tü pa tam tou rejsan dogodi, ka kašen grobar v grabo spadne. Dapa tou nej zavolo pregovora, tou je bola zavolo tistoga glaža, ka ga nosi v žepki. V tej cajtaj, nouvi cajtaj, gda mamo nekšno demokracijo, je jako na vrejdnosti doubo té pregovor: ČE ŠKEJŠ KOGA SPOZNATI, DAJ NJEMI OBLAST (HATALMAT). No, ge mam ednoga takšoga pajdaša, ka je tak tam prouti vriji začo iti po toj političnoj pouti. Eto sam ga po dugom cajti srečo pa ga, kak se tomi šika, prav lepou pozdravo. On pa nika, kak če bi me prvič vido. Pa tou Zdaj, ka je še nej nekši velki političar. Gda de inouk velki, de pa tak samo ške sebe pozno. Tak bi ge tomi pregovori kcuj dao ške ednoga: ČE NEŠKEŠ VEČ NIKOGA POZNATI, IDI NA OBLAST. Menje poznani, dapa meni najlübši pregovor je: ČE BI TRBELO VSAKŠO REJČ PLAČATI, TE BI UDJE DOSTA MENJE GUČALI. Naj mi ženske oprostijo, dapa poznato je, ka ste, moje dame, prav vi tiste, stere ste po gučanji najbole poznane. Pa gda moram doma mojo drago taščo poslüšati, te mi ne ostane drügoga, ka njoj včasi tou lejpo modrost povem, pa te mam pa en lejpi cajt mer. MIKI Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo soboto ob 11.10 na 2. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo 27. februarja Porabje, 25. februarja 1993 4 OD SLOVENIJE.. Meseca februarja proslavljamo v Sloveniji kulturni praznik, zato se je v zadnjh dneh zvrstilo veliko prireditev, osrednja proslava s podelitvijo nagrad pa je bila v ljubljanskem Cankarjevem domu. Sicer pa je mesec februar tudi mesec viroz in gripe. Mrazenje, vročine, glavobol, bolečine v mišicah... Vse to je mnoge popeljalo v posteljo. Sicer pa pravijo tisti, ki se spoznajo na bolezen: Če obiščeš zdravnika traja sedem dni, če ne, pa en teden. In kot pravijo dobro obveščeni viri, je podobna bolezen v posteljo položila tudi predsednika slovenske vlade dr. Janeza Drnovška. Milena Zupančič in Drago Jančar sta dobitnika letošnjih Prešernovih nagrad, najvišjih slovenskih priznanj v umetnosti, ki sojih na predvečer 8. februarja, slovenskega kulturnega praznika, podelili v ljubljanskem Cankarjevem domu. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli: pisatelja Evald Flisar in Zorko Simčič, rešiser Janez Pipan, slikar Andraž Šalamun, oblikovalec Edi Berko in glasbenik Peter Ugrin. Izredni kongres SNS Po volitvah postaja v Sloveniji vedno bolj zanimivo. Tako so se začele povezovati nekatere stranke na levici pa tudi na desnici. Tako se govori, naj bi se Narodni demokrati, ki niso prišli v parlament, povezali s Slovenskimi krščanskimi demokrati. Več levo usmerjenih strank pa naj bi kmalu ustanovilo stranko z delovnim naslovom Združena socialdemokracija Slovenije. Njihov kongres naj bi bil marca. Pred dnevi pa smo že doživeli en kongres, in sicer izrednega. Slovenska nacionalna stranka, ki se je zelo dobro odrezala na volitvah, je pripravila izredni kongres. Na njem je 82 predstavnikov dvaintridesetih območnih odborov stranke izglasovalo nezaupnico predsedniku Zmagu Jelinčiču in na njegovo mesto začasno, do sklica rednega kongresa, izvolilo Marjana Staniča. Zmago Jelinčič, ki ima v teh dneh veliko dela s sodišči, pa je že povedal, da se ne bo sprijaznil z odvzemom predsedniškega mesta v stranki, katere soustanovitelj je. MI SLOVENCI, MI SE NE PODAMO... (4) ČANGO TANGO VEND-E KEND? "... Ezek ullyan leántomi iénekek. Mikor lyányecska vótam, hogy ez iéneket meghalltam, ién meg es tanultam. Lyánykoromban miég műk es kezdtünk ki iéneket. Ki hűl elié járt? Mit pacilt? Kivel beszélgetett? Mit csánt? lén örömest vagyak elmondjam kednek mind, emit tudok, de nem jönnek eszembe, lén szövésén, hiét eszembe jut lesz. E kurtecskát es elmondom, ha van kinek, de ién inkább e hesszúkat szeretem. Mitőte megviénültem, miég sokat el es felejtettem. Hiét iéfiu vuótam, miég többeket tudtam..." (Új guzsalyam mellett, Kriterion Könyvkiadó Bukarest 1973)_____________________________ Tau so reči vendrak najbole arhaičnoga, staroga madžarskoga dialekta (nyelvjárás), šteroga gučijo takzvani Čangonge (csángók). Buma fejst tarbej táposliišati, če človek, šteri samo madžarski knjižni gezik zna, ške tau razmeti. Vala Bougi zavolé dobro Znam Vogrski, depa don več rejči ne razmim v tom kratkom besedili (leántomi, hul, elié, pacil, hiét, mük, mitite, iéfiú...). O čüdnaj gramatičnaj oblikaj pa ranč ne gučimo. Pa don, če bi stoj tak pravo, ka je tau nej vogrska, ali madžarska rejč, tisti je buma nej par cájti. Cángonge so nikanej drugoga, liki Vaugri v Moldvi na Romanskom. Ime "csángó" je za te Madžare ranč takša cona, kak je za nas Slovence, Slovénje, Slóvene kauli Varaša (Monoštra) cona ime Vendi. (Naš slovenski gezik té rejči ranč ne pozna.) Interesantnoje, ka Čangonge sami sebi tö ne pravijo, ka so uni Čangonge, liki je najbole tak zovéjo tisti Sekelji (székelyek) - druga sku- pina Madžarov na Romanskom -, šteri so blüzi nji doma. Istina pa je, ka geste ena tretja grupa -Čangonge iz Déve -, šteri ne čütijo tak, ka bi se njim s tem conali. Pri nas tö gestejo, šteri tak pravijo,, ka je rejč Vend nej cona. Če nekak rejsan tak čüti, do toga má pravico. Ranč tak, kak povejmo tisti, šteroga v obraz plücnejo, un pa si dojzbriše, pa pravi, ka se je nikanej lagvoga Zgodilo. Človek se leko dostima vse cuj vzeme. Nam so Vaugri tö tak dugo gučali, ka smo Vendi, ka zdaj naslejdnje eške mi tö skor damo valati. Čangonam so tö tak dugo gučali, ka Čangonge, ka je Zdaj že v njinoj matični domovini, na Madžarskem tö tak zovéjo. (Gvüšno poznate vic, gda se glavati sin tauži svoji materi, ka se ma drugi mlajši "glavač" conajo. Te ga pa mati traušti, ka kaj bi pa emo ti velko glavo!... No, zdaj pa leti brž, pa prinesi v svoji avbi pet kil krumplinov!...) Kak pravim, stokoli má pravico o sebi gučati, ka je povejmo tauvan, langaš, ciganj, tupaš, hiidi d ptt. Ranč tak má pravico o sebi govoriti, ka je Vend. Niške pa nema pravico tau trditi, ka je naš guč v Porabji (od Gorenjoga Sinika do Andovce) nej slovenski. Zato, ka je tau laž. Če je nam, nesrečnikom, gnauk tak bilau dano od Boga, ka nas je slovenska mati poraudila. Ne pozabimo, ka s takšim partepanim gučom - simbolično - na svojo mater tö plückamo. Enim se tau tö nika ne štej? Baugdragi so takši že gdasvejta čüli slovenski pregovor, ka: sto materin gezik zaničüje, tüdi matere ne poštüje? Fejst čüdno je tau mejsanje tistoga materiala, šteri tak fejst vonja. Na žalost, dostakrat si ranč sami dobro gor ne pribrodimo, kakšo kašo edni mejšajo. Če bi radi sami sebe kontrolirali, probajte enpar vašim vogrskim znancom ali prjjatelom tak pravli, ka so Čangonge, Sekelji, Paloci, Vojvodčani nej Madžari, liki Čangonge, Sekelji, Paloci, Vojvodčani... Gda te té originalne misli á la Vendi-smo-nej-Slovenci dojdavali, zato ne stojte sploj blüzi tistim Madžarom, šterim te tau trdili, ka ovak ger zvejte, kak se plese vrajži ples -Čango tango. Francek Mukič KAJ MISLITE? O ŽELEZNE! Že lani je leko čüjo človak tü pa tam, ka nad Gorenji Senik do vlekli tisto železnico, stera de prejk v Slovenijo pelala. Nej na doudja so že novine tü pisale od tauga. Vejmo že, ka se prejdnji pogovarjajo, kak bi bilau najbaukše, dapa ka si misli lüstvo, steri tam živijo. Jožef Zrim z Dolenjoga Senika: "Tak mislim, ka najprvin bi ta tarbelo prajti lüdan, ka od koga je guč. Ge se tü tak kak drugi, zato ka nika stalno ne vejn o tej železnici. Ne vejmo, ka gde do železnico vlekli, dapa eške tisto tü nej. če tau samo za breman baude ali de še lüstvo tü leko vozilo. Mejla de ves od tauga aska ali nej? Zato ka če tü baude železnica, te nej samo zamlé pridejo na nikuj, litji iže tü. Pa te eške ranč smo nej gunčali od tauga, ka tü te že več tijoča bi nej bila. Ce nate vprašanje, ka še tü tapravo,, bi vedli odgovor, te bi že latjejše bilau kaj prajti od tauga. Dapa zato tak mislim, ka lüstvo se nede veselilo, če bau železnica." Alajoš Hanžek z Gorenjoga Senika: 'Ge tak mislim, ka nam ta železnica ne fali. Prvič zato, ka bi se ves na dva tala vrezala. Ce de se tü redla železnica, te dosta ramov de tarbelo razmeti. Nad temi gestejo takši, steri Zdaj nej davnik so še zidali. Drugič pa zato, ka ves od tauga nika aska nede mejla. Cejlak drugo bi bilau, če bi železnico Zvün vesi pelali pa nej skozi vesi. Te mir, ka Zdaj mamo, več nikdar bi nej meli. Kak se ge slišo, stau mejtar šurko mesto tarbej železnici. Ce poglednamo, leko vidimo tisto tü, ka najbaukše zamlé spadnajo nutra pri nas v te stau mejtar. Ge tak mislim, ka je lüstvo navekše prauto železnici." Jožef Labric z Gorenjoga Senika: 'Tau bi nam težko bilau. Tü, kak de železnica üšla, dosta zamlé pride na nikoj. Mi, steri z zamlé Živemo, ka mo delali brezi zemlé? Tam smo vse zato parpauvali, ka divjačina tam nej napravila takši velki kvar. Tak mislim, ka najbaukše bi bilau, če bi vse tak njali, kak je. Nej trbej nam tü tau železnico." Porabje, 25. februarja 1993 5 LÜBEZEN DO ŽIVALI Kak šagau majo prajti, živali so najbaukši padaši človeka. Če je dobro držimo pa je radi mamo, te se nej tarbej bujati od tistoga, ka bi nas tanjali, kak tau par človeški padašaj se večkrat zgudi. Pravijo, ka živali nejmajo pamat pa ne vejo si broditi. Prvin si je lüstvo tak misliio, dapa Zdaj so gora Prišli že, ka tau nej istino. Več pamati majo, kak bi si mi mislili. Dostakrat leko vidi, ka so živali samo čonta pa kauža. Če bi tau človak bijo, že davnek bi tam njau gazdo. Nej kak živali, oni vödržijo par gazdi, če je dober ali lagvi. Dapa na srečo je lüstvo navekša tašo, da vejo, če živali vdarijo, tisto njé ranč tak boli kak nas. Pa vejo, ka dobro jim spadna, če je radi mamo, ranč tak kak človeka. Zetjina llunka v Anduvca živé. Od šestdasettretjoga leta je Sama, zato ka te ji je mauž mrau. Ona je navekša furt Sama bila. Dvej lejt stara je bila, gda ji je mati mrla. Oča se je znauva oženo pa kak tau največkrat je šagau melo biti, ona slöjžiti mogla titi. Dvadvajset lejt stara bila, gda se je oženila. Dosta so trpali pa delali dučas so edan mali ram vtjüp vedli sprajti. Gda bi jim malo baukše šlau, te je mauž mrau pa je znauva Sama ostala. Kak je bilau po tistim? pitam liunko. "Težko, sploj težko. Cejlak Sama sam ostala, zato ka sva mlajša nej mejla. Bilau, ka sam vpaunauči kosila, zato ka sam zazranka že s sanauv mogla delati. Več lüstva mi je prajlo, aj krave odam pa te nede se mi tarbelo tadala mantrati. Kak bi leko odala krave. Če bi tau naprajla, te bi že od glada mrla. Zato, ka s kravi sam si malo pejnaza slöjžila. Od drugoga kraja pa če bi je odala, te že rejsan bi Sama ostala. Etak, ka sam mejla krave, nikdar sam nej Sama bila. Gda sam je polagala, furt sam parpuvejdala z njimi. Istino, ka nika nej so vedle prajti, dapa zato vidla sam, ka razmejo, ka njim gučim. Vudné, gda se Sama poznam (počütim), te Večkrat notra dem v stalo parpuvejdat z njimi pa malo pogladit je. One so mena furt tak bile kak držina. Če stero kravo sam mogla dola dati, ka stara bila ali betežna, takšo velko žalost sam mejla, ka sam več mejsacov djaukala. Dosta tarbelo delati za nje, dapa tak mislim, ka zato mam štje dobro zdravdje, ka sam v cejlo živlejnji krepko delala. Dostakrat so se smajali z mena, ka baukše držim krave pa psa kak enga človaka. Na tau samo tau vejm prajti, če bi oni tak dougo bili sami, pa nej bi meli nikoga, leko ka oni bi se ranč tak veselili živalim, kak dja. Tau lüstvo ne vej tisto, če živali dobro držimo pa je radi mamo, te oni tau poduploma nazaj zaslüžijo." Če z Otkauvca proto Mariaujfaluna demo, v slejdnjo rama par puštiji živé Štotjina Juliška. Kak babica (bábaasszony) je delala, dučas je nej v penzijo üšla. Zato sam je gorapoisko, aj mi od tauga malo parpuvejdajo, kak je tau bilau prvin. Kak se notrastaupo v tjöjnjo, dva psa skaučita naprej. Edan veltji pa edan mali. Dola si sedamo pa začnamo parpuvejdati. Tecajt psauvdja kaulak nje odijo pa se mujsajo. Vidi se na nji, ka radi majo vertinjo. Ranč smo nej vpamat zeli, ka že od pisauv parpuvej-damo. S taši vaseldjom so gunčali od nji, ka nej se je Sto staviti. Zdaj se si pa tak mislo, če že tak od živali pišem, te tau tü dola spišem, ka so mi oni naj prvin parpuvejdali. Drugo pa vej dargauč. "Že dvej lejt odim za tisti psaum, steroga so mi vkradnili,” začna parpuvejdati Juliška. "Poznam tis- toga človaka, steri je vkradno psa, pa döjn nej sam ga daubila nazaj. Sploj čedan pes je bijo pa zavule dradji tü. Že te je petdesetdjezero forintov košto. Nej samo za pejnaza volo sam ga iskala. Vsakši vej v vesi, ka dja sploj rada mam pse. Sploj ga šanalivam, dapa nej samo mojga, litji tista driidja tü, stere so tisti cajt zaprajli. Istino, ka živali so, dapa zato tau, ka so delali z njimi, döjn bi nej bilau slubaudno dopistiti. Tauma je že dvej lejta, ka edan za drudjim so minjavali psauvdja. Vsakši tau mislo, ka djagar je tastrej- lo. Dja vejn, ka tau nej istino. Ta so je zustrejlali pa so je udjöjlili. Kaužo so pa drago odali na Taljansko. Tau je pravica. Mi smo pse furt dobro držali. Rada mam vsakšoga psa, steri je nej naš, tistoga tü. Šanalivam tiste pse, steri so brezi gazde. Té pes - kažajo na menšoga - tauga sam z Varaša parnesla, zato ka nej emo gazdo. Domau sam ga prinesla pa Zdaj je toj, pri nas. Dobro mesto ma toj. Najrajša bi vsakšoga psa domau prinesla, steri so brezi gazde. Dja samo tau vejn prajti, če stoj ne vej poštüvati pa tak držati enga psa kak tarbej, te je najbaukša, če ranč ga nejma.” -K.H.- NE POTUJTE DALEČ, TUDI PRI NAS LAHKO KUPITE VSE Kmetijska zadruga odpira trgovino z blagom AGROKER-ja na Dolnjem Seniku. Ponujamo: - umetna gnojila - klinaste jermene - gume za kmetijsko mehanizacijo - akumulatorje - rezervne dele • in drugo tehnično blago Kmalu bomo prodajali tudi rezervne dele za motorne žage. Vse blago prodajamo po enaki ceni kot AGROKER. Naročeno dobavimo v najkrajšem možnem roku. Informacije dobite po telefonu (94/80-196) ali pri Ferencu Pavliču in Laslu Talaberju na Dolnjem Seniku (Glavna ulica 45.) NE UTAZZON EL, NÁLUNK IS MEGVEHETI A Vendvidék Mg. Szakszövetkezet alsószöl-nöki Géptelepén a szombathelyi AGROKER áruválasztékából boltot nyitottunk. Kapható: - műtrágyák - csapágyak - ékszíjak - szimerinaek - gumik erő- es munkagépekhez - akkumulátorok - gépalkatrészek (MTZ, Zetor) • egyéb műszaki áruk A későbbiekben motorfűrész alkatrészek forgalmazása is indul. A termékek árai megegyeznek az AGROKER áraival. Megrendeléseket rövid határidővel teljesítünk. Érdeklődni lehet: a 94/80-196 telefonon Pavlics Ferencnél, és Talabér Lászlónál Alsószölnökön a Fő u. 45. szám alatt. ... DO MADŽARSKE IZŠEL JE MADŽARSKO -SLOVENSKI FRAZEOLOŠKI SLOVAR Pred kratkim je izšel madžarsko-slovenski frazeološki slovar, ki ga je uredil Franček Mukič. Izdala ga je Zveza Slovencev na Madžarskem, tiskala pa tiskarna SZIG-NATRA v Sombotelu. Slovar vsebuje približno 22 tisoč frazeoloških enot, tako napr. prehodne glagolske zveze, ki se po svojih sklonih v dveh jezikih razlikujejo, pridevniške besede in samostalniške besede. V slovarju najdemo stalne besedne zveze, najpogostejše jezikovne klišeje, reke in rekla ter pregovore. Slovar, ki bo v pomoč tako Slovencem na Madžarskem kot Madžarom v Sloveniji, je izšel v 2000-ih izvodih. NOVI MINISTRI V MADŽARSKI VLADI Na začetku februarja je predsednik madžarske vlade razrešil štiri ministre, peti, finančni minister, ko je videl, da ga čaka podobna usoda, je sam podal odstop. Do spremembe je prišlo na čelu naslednjih ministrstev: ministrstva za finance, za kmetijstvo, za prosveto in šolstvo, za promet in zveze ter ministrstva za okolje in prostor. SMRT ENAJSTIH OTROK 12. februarja je v prometni nesreči izgubilo življenje 11 otrok, ko je šolski avtobus trčil s potniškim vlakom. Za vzrok nesreče so ustrezni organi navedli, da ni delal semafor ob železniški progi, kajti ukradli so akumulator. Življenje je izgubil tudi voznik avtobusa. Porabje, 25. februara 1993 6 DVA DNI Z GORNJESENIŠKIMI ŠAULARI V ŠENTJURJU Eške lani je prišlo vabilo na gornejoseniško šaulo iz Šentjurja v Sloveniji. Pozvali so nas na slovenski kulturni praznik. Šentjur je Varaš blizu Celja, občina ma 18 gezero prebivalcev. V šaula majo več kak 500 mlajšov. Naša mala skupina sé je s plesalci pa z lutkari not pokazala na več mestaj. Moremo povedati, da smo dva dni strašno stejsko meli. Vse vküper smo petkrat meli nastop. lejva dva dneva sta tak bila, kak če bi nas nika zvörkalo. Večkrat čüjamo, ka lüdje pravijo, kak nam je dobro, že sé pa pelemo nastopat. Tau je vse istina, samo Večkrat malo loško tü vcuj de. Etak je bilau z nami tü 5. februara. Zazrankoma rano je že nej vse vreda bilau. Autobus - šteri je po nas prišo - se je pobunto. Edno vöro dugo je deca na pauti stala pa čakala. Tak ka smo zamidili. Z velkov silov smo najoprvin v šentjurskoj šauli pa v kulturnom daumi špilali. Gda smo tüj dokončali, kak vöter naprej v edno ves, v Gorico pri Slivnici. Tüj nas je tü 500 mlajšov čakalo. Na odri so plesali plesala, za firankemi (zavesami) so se pripravlali lutkari. Kak je že etakšoga reda, mesta je malo, dela je dosta, sünjavali smo se, vlačiti tau pa tisto, tak ka je vrauče vcuj šlau, paškiti se je tarbelo. Naša deca je pa delala kak vöra. Po tistim obed, te smo pa obečano meli, ka mo šli na mali izlet (kirándulás) na eden breg. Breg se zove Rifnik. Naša voditelka Cvetka Jagodič nam je povedala, ka mo dobre pau vöre mogli peški titi, pa da gor pridemo, mo strašno lejpo panoramo vidli. Istina, ka smo se vujznili kak Talanin pes, šteri je mesto žujce led djo zatok, ka smo nej pau vöre, litji dvej pa pau vöre šli gor, gor pa gor, mislili smo, ka smo v nebese prišli. No, ka je istina je istina, panorama pa vse, ka smo tam najšli, je lejpo bilau. 800 mejtarov visko smo bili. Zdaj pa nazaj dola! No, tej nistarni - steri so si na edno lejpo šeto mislili pa so viske pete meli - nazaj so na rit šli doj. Morate tau tö zvedati, ka tam po tistom velkom bregi je puno goric, lüdje ranč tak majo lejpe klejti, kak pri nas na Balatona. Gda smo šli gor, ge sam furt doj ostala za slaboga "motora" volo. Z menov je bila Estertü, gda je pri edni goricaj eden možak nika delo, müve sva se pa poklonila. Možak so pa naja od radosti not pelali v klejt, ka nama je srce želelo, bi leko pile. Vino je dobro bilau, zatok pa nazaj sve mislite, ka te druge dvej lerance nikak not spravive vtau "dobrauto". Zdaj smo se od drügin vujznili. Naši mlajši so pred nami bili v klejti, možak so njim djaboke davali, na nas so pa pozabili. Istina, deca so prnesli dobre djaboke. Aj ne bodem tak dugi, eške samo telko. Večer smo v Atomski Toplicaj v ednom hoteli meli nastop z velkim uspehom. V soboto pa v Celji gnauk, večer pa v Šentjurju na Prešernovem dnevu. Ojdli smo v edno ves, v Ponikvo, gde smo poglednili edno lejpo cerkev. Ka smo te dva dni dosta vse doživeli, tau vam eške moram napisati. Eške kukarčno bil je smo tü sekaliv Sloveniji. Tau je tak bilau, ka bilje lutkarom trbej za špilo. Meli smo s seov bilje, samo smo telkokrat nastopili, ka se nam je vse vküp štrto v velki sili. Etak smo na drugi den ostali brez bilja. Naša Klara (mentorica) je nej meka. V soboto, gda so si drugi leko malo počivali, v künji prosila edno bardo -človek je mislo, ka ne vem, kama se pripravi - pa so se s pojbami na edno njivo sprajti pa so bilje sekali. Tau je zatok tü nej tak naletja šlau. Gnauk se je samo ta postavo eden velki pes, kak edno tele. Podje so leteli doj z njive tak kak bi je vrag cmaro. No, etakša je bila naša paut v Šentjur. Ostali so nam lejpi spomini. Tau smo mi vsi Otroška folklorna skupina OŠ Gornji Senik I. Barber NAŠE PESMI (43) TOREN BOM ZIDO /: Tören bom pa jaz zozido, kaj, kaj, kaj:/ /: Kaj boš pa s törnom delo, kaj, kaj, kaj: / /: V tören bom pa zvaun obeso, kaj, kaj, kaj:/ /: Kaj boš pa z zvaunom delo, kaj, kaj, kaj:/ /: Z zvaunom bom pa vragé naganjo, kaj, kaj, kaj:/ /: Kaj ti je pa vrag zadeno, kaj, kaj, kaj:/ /: Vrag mi je pa babo vkradno, kaj, kaj, kaj:/ (Slovenska ves) -mkm- NAŠA ALI VAŠA V Andovca stoji ta iža, stera že poduploma vözaslüžila. Bila je že vse. Začnilo se je tak, ka je krčma pa bauta bila. Vzak so pa mlejko prejk brati. Etak je bilau dugo, dučas se je čüda nej zgodila pa je ta iža Kmetijski zadruge v ruke prišla. Zdaj že pumalak 20 lejt. Ka Sto je audo pa gda, tau eške niške ne ve/. Putejn so kukauši držali. Gda je že tau nej šlau, te zavce. Za zavci so prišle gobe. Tau se jim tü nej vösplačalo. Zdaj GM-a farbo držijo v njej Ka pride za tejn? Tau eške ne vejmo, dapa zato dobro bi bilau, če bi ves mejla tau ižo pa ona bi gazdüvala z njav. Etak bi pejnazdje nej šli inan, liki v Andovca bi ostali. Porabje, 25. februarja 1993 7 OTROŠKI SVET KA JE TAU? KAK SE ZOVÉ na Gorenjon Siniki: na Dolenjon Siniki: v Ritkarovci:. . . . na Verici:....... v Števanovci: . . . v Andovci:....... v Slovenskoj vesi: v Sakalauvci: . . . Kak so nücali: . . . REŠITEV IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE mónga - priprava za mrzlo likanje mángorló (lapicka) - a faszenes vasaló elterjedése elött a vászonn-emüt mángorolták. A sodrófára tekert ruhát mángorlóval görgettck. Tak se zové: na Gorenjon Siniki: duga prauka, na Dolenjon Siniki, v Ritkarovci, na Verici, v Števanovci, v Andovci, v Slovenskoj vesi pa v Sakalauvci: prauka Tak so nücali. Zgrebno brisačo, gvant so gorzosükali na valék, pa z dugo prauko so naprej pa nazaj potačkali. Ženske so sejdle na stolici, kak če bi na konji gezdile, pa pred seba so z dugo prauko "pejglale" gvant. VI STE NAM POSLALI (Ka je tau?) Moram prajti, ka smo zadnjič težko nalogo dobili v novinaj Porabje. Več starejšo lüstvo sam pital, ka je tau, pa Zakoj so nücali. Sama Boslina strina Elza so mi vedli prajti, ka je tau kozau. Napravli so ga iz skardja drejva. Tau so te nücali, gda so djagode brali po lejsi. Vala lejpa strini Elzi, da sem leko spoznal eno staro stvar. Viktor Časar OŠ Gornji Senik Tau je duga pruka, s sterov so lijane pa žakle peglali. Lijane so na valek zasükali pa so te s praukov vlačili ta pa nazaj. Gabor Bajzek OŠ Gornji Senik ZDRAVILNE RASTLINE Gripa sé širi med nami, kajti tö je nalezljiva bolezen. Namesto zdravila nam predlagajo starejši uporabo zdravilnih rastlin. To so: čukec, vratič, bezeg, kamilica, lipovo cvetje in šipek. Za kaj so dobre? Čukec: Čisti kri, rabijo ga tudi proti vnetju sapnic. Vratič: Je dober za grlo in proti angini. Bezeg: Čaj deluje proti kašlju. Kamilica: Če zelo kašljamo, zvečer spijmo kozarec kamiličnega čaja pa nam bo odleglo. Lipovo cvetje: Iz posušenega cvetja skuhajmo čaj, tudi ta nam pomaga proti kašlju. Šipek: Ima v sebi mnogo vitamina C. S čajem lahko bolezen, prehlad, preprečujemo. Poiskusili smo je tudi mi in svetujemo vsakemu! Kristjan Mižer OŠ Gornji Senik BRAT JE, ŠKRAT JE, TAT JE S predstavo "Brat je, škrat je, tat je" je stopila Lutkovna skupina OŠ Gornji Senik v svoje deseto leto. Ob tej priložnosti čestitamo vsem bivšim in trenutnim članom skupine, posebej Ester Šuličevi za Linhartovo značko. Na razstavi lutk smo srečali Janka in Metko iz prve predstave seniških lutkarjev. Obiskovalci na otvoritvi razstave. "Tale viža gre o škratih, majhnih, lepih in bradatih...," se je slišala pesem na predstavi Lainščkove igre. Porabje, 25. februarja 1993 Foto: Sándor Rőth PORABJE IZ OBJEKTIVA HOTEL DIANA MURSKA SOBOTA Z velikim zadovoljstvom iz Diane sporočamo svojim stalnim, dosedanjim in bodočim gostom nadvse prijetno novico, da je bil za božične praznike minulega leta odprt Termalnore-kreacijski center, ki je izdatno popestril, dopolnil in obogatil našo ponudbo. Hotel “DIANA”, B-kategorije, je hotel v središču Murske Sobote, glavnega mesta Pomurja, najsevernejšega dela Slovenije. Hotel ima 196 eno- in dvoposteljnih sob, ki so sodobno opremljene s kopalnico, direktnimi telefoni, barvnimi televizorji, hladilniki in nudijo domačnost tudi najzahtevnejšim gostom. "DIANA" slovi po odlični mednarodni in narodni kuhinji, katere značilnost sta predvsem "prekmurski bograč" in "gibanica", v sezoni lova pa po odličnih jedeh iz divjačine. V hotelu so slaščičarna, kavarna s plesno glasbo in disco, v katerem se radi zavrtijo mladi po letih in srcu. Klubski prostori so urejeni tako, da vsak najde kotiček zase, če želi igrati karte, biljard, šah, gledati televizijski program ali imeti sestanek, pri katerem naj ga nihče ne moti. In kaj smo vam pripravili v novem termalnorek-reacijskem centru "Diana"? V prijetnem ambientu smo vam na 120 m2 namestili vrhunsko orodje največjega proizvajalca fitness opreme v Evropi - firme TECHNOGYM iz Italije. Posebej pripravljen test nam daje posnetek stanja vaše telesne pripravljenosti, nam pa izbiro za vas najustreznejšega programa, s pomočjo katerega vas bomo varno in strokovno pripeljali na željeno stopnjo telesne pripravljenosti. Imamo programe za vadbene zahteve vseh starostnih skupin obeh spolov, tako rekreativcev, kot aktivnih športnikov. Po vadbi je zoper utrujenost, nesproščene mišice in napetost na mestu masaža, ki pomaga pri sprostitvi mišic, pospeši prekrvavljenost in pripomore, da bo vaša koža ostala prožnejša. Po vadbi in trenažerjih priporočamo še parno ali suho savno. Obe sproščata, čistita in negujeta vaše telo. Če vas muči nespečnost, imate težave s koncentracijo ali vam manjka samozavesti, preizkusite megabrain, ki s pomočjo zvoka in svetlobe vaše telo popolnoma sprosti. Zagorela polt je znak zdravja in vitalnosti, zato pridite v naš solarij, kjer prijetno barvo dobite brez izpostavljanja nevarnemu vplivu ultravioletnih žarkov sonca. V bazenu s termalno-mineralno vodo si boste po vseh naporih oddahnili vi, vaš malček pa se bo razigral v otroškem čofotalniku. Ob izviru znaša temperatura vode 51 stopinj, ohlajena na 32 do 36 stopinj pa se uporablja za kopanje v bazenu (110 m2 in whirlpoolu). Po kemičnih in fizikalnih lastnostih je to hipertonična- hipertermalnamineralna natrijev kloridhidroge- karbonatna voda. V hotelu Diana vas pričakujemo z nasmehom in dobrodošlico, tradicionalno gostoljubnostjo, ki je lastna prekmurskemu človeku. In če vas bo pot kdaj zanesla na ta konec naše dežele, ne pozabite na nas, obiščite nas v prijaznem okolju naše hiše sredi Murske Sobote. Dobrodošli v hotelu Diana! Informacije in rezervacije: HOTEL “DIANA" MURSKA SOBOTA, SLOVENIJA telefon: 069 32-530 telefax: 069 32-097 NIKA ZA SMEJ Etognauk so turisti Prišli v Varaš. Gledajo tau pa tisto, spoznavajo naš Varaš. Kak se šetajo prauto cirkvi, srečajo se z ednim malim šaularom, ga etak pitajo: "Mali pojep, boj tak dober, povej nam, v vašon Varaši se je naraudo kakši velki človek?" Naš mali šaular pa zdaj etak pravi: "Pri nas sé samo mala deca rodi." V šaula se naš mali Rudi etak vali svojim padašom: "Podje, moja sestra se strašno vej voziti z autonom. Tak vozi, kak gda se obliska pa grmi." Zdaj pa padaši pitajo, kak je tau. On pa Zdaj etak pravi: "Tau je tak, ka napona not v nikšo drejvo oblisne z autonom." * * * Eden den školnik našoga Pištaka etak pita: "Pištak, ka si pa erbo od svojoga očo?" Pištak pa Zdaj etak pravi: "Dobro pamet." Školnik se pa zdaj etak čüdiva: "Sveti baug! Ka se je pa te s tau pametjov zgodilo?" Gnesden vsakši mora šparati. Ranč tak mlajši tü morajo šparavni biti, ka šolanja dosta košta. Eden den, gda se je šaula začnila, so mlajši svoje kejpe not nosili v šaulo za avtobusno pravico. Naša mala Katarina je dvojka z malo Eržikov. Gda je školnik Katico pito, gde ma ona svoj kejp, ona je etak prajla: "Eržika je dva prnesla od sebe, zatok ka sve gnakive, pa etak mene nej trbelo v Varaš titi se doj djamat. Pršparali smo eden pautni strošek." PORABJE ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17. p. p. 77, tel.: 94/80-767 Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija