Zofka Vivodova
Pastirček Ivan
Tja d gore, hjer je stala nizka koča, ga je vleklo neizmemo hrepenenje. Še enkrat bi rad stopal po grajskem hribu mimo planinskega znamenja, odkoder je tako prijeten r&zgled po prelepi cerkljanski fari. In tam, po tihi poljski poti, da bi šel še enkrat. Od tam se Ijubko beli vitki zoonik stiške cerkvice in malo ostran je koča, v kočid dobra srca, ki ga siino Ijubijo.
Še enkrat bi šel rad s svojo kravico Planinko na oni prostrani pašnik. čudooito lep je od tam pogled na gorski oenec naših vrhov: Kočna, Grin-tovec, Greben se mogočno ozirajo po širni planjaui. Seoeda, najbližji in naj-Ijubši pa mu je zeleni Kroaoec, tihi prijatelj njegovih otpoških dni.
Toliko je hrepenenja, toliko ielja, on pa ne more nikamor. V bolniski aobi leži. Že peti mesec mu slrežejo bele sestre s Uhimi, nežnimi obrazi. Že peti mesec mu delajo družbo otročički; Čisto majhrti, pa tudi tako veliki kot on sam. Rad ima vse. Saj t>si trpe, vsi so tako nebogljeni, tako ubogi, v&ak junak d svojih Delikih bolecinah.
On pa si Želi /e zdravja, da bi pohitel nazaj, nazaj o soojo planinsko vas. Glaoo ima vso pooito, vid mu peša in noge so tako slabe, da se mu kar za-pletajo, če vstane iz sooje posieljice. Pa vse to ga ne moti, da bi ne mislil, kako bo pasel kraoico tam pod sinjimi planinami, kako si bo majil piščal in kako bo d uečerih prijetno, ko si bosta s staro mamo pripoDedoDala sto reči, ki sia jih oba dozivela v teh dolflih i>etih mesecih. ko se nista oidela. Črna bolečina mu kljuje v neini glaoici; on pa sanja o dneh, ko bo ves zdrao in veselo vriskajoč šel po samotnih gozdnih potih v šolo in mi prinesel diŠeco vejico roženkrauta iz domačega okna. Moj gorjanček Ivant Drobna usteca so mi tam v bolniški sobi tako uneto zatrjevala: -»Gospodična, jaz vw imamrad. Veste, tako rad kot svojo mamo. In mamo imam zelo rad.t
Velike oči so se uprle d me: >Kajne gospodična, iudi vi me imate radi?«
In ko soa si tako zatrdila medsebojno Ijubezen, se je nasmehnil in naročil
ato drobnih pozdravov za mamo in ieto Francko, Metko inoso solsko družinico.
Gorjanček Vencel ti je omajil piscal. Lepo jo je izrezljal z vso skrbjo
in Ijubeznijo. V duhu smo že gledali, kako nas bolni loan ogleduje drobno
pisčalko, sem pa tja skriooma zapiska na njo, da oživi vsa bolniska soba in se potem oeselo smefilja, ko ve, da je pisčal iz njegoDe gorske oasice.
Vesel nam je bil pogled in uren korak proti bolniski sobi, saj smo ko-maj čakali, da razoeselimo našega mladega bolnika. Ko pa smo prisli u sobo, je bilo drobno telo že zamto v belo rjuho in dih smrti je počiual na. bledern obrazku. Tam na nočni mizici pa je dehtel rdeci tulipan. Že mrivemu ga je prinesla bolna soseda, mala deklica Jelka.
Ugasnila je soetla luč, utmila se zuezdica in v mojo gorjansko družinieo je legla bridka žaloat. Pastirčka Ioana ni več in njegooa Ijubezen je umrla. Utešeno je hrepenenje po tihem gor-skem domu in po vseh njegovih lepotah.
14