Hatolisk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na cel poli, in veljA po pošti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pel leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarni c i sprejeman. na leto 3 gold. 60 kr. , za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert letu 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide
Danica dan poprej.
Tečaj XXI.
V Ljubljani 25. grudna 1868.
List 52.
Božit-aa.
Angelsko petje se čaje v višavi, Glorija, slava Bogu se glasi, Mir se oznanja ljudem po niiavi: Mili Zveličar nocoj se rodi. Revno Devico za mater si zvoli,
V	bornemu hlevcu je prišel na svet, Dobrim pastirccm pri čedi na polji
V	noči t> sveti se da raz odet'.
Angel prikaže v nebeški svitlobi — Naglo z neba se na zemljo spusti, Sladko pozdravi jih v mili blišobi, Z glasom nebeškim tako govori: Znanjam veselje, nikar se ne bojte! Čudo neskončno nocoj se godi, Rojen Zveličar je, — molit ga pojte,
V	jaslicah revnih na slainci leži.
Mila novica pastirce prešine, K jaslicam naglo vsi skupaj hite ; Najdeno Detiee serca jim gine,
V	dar mu podajo pokorno serce. Bratje mi dragi , le urno vstanimo, Pojd'mo, poglejmo, kje čudo je to! Serca očišene v dar mu nesimo,
Z angelci glorijo pojmo krepko!
Božje to Dete že hoče terpeti — Komaj ko pride na revno zemljo; Reve Adamove skoraj t teti, Stezo pokazat' jim hoče v nebo. Bodi češeno, o Dete preblago! Vsmiljenje samo za nas te rodi; S smertjo na križi da reši nas drago, ■ Z neba sani Bog se na zemljo spusti.
M. Rant.
Spomini mladostni škofa Brute-a iz slrašne dobe prekucije francoske.
(Dalje.)
Gospod Boisleve.
Gosp. Boisleve je bil zagovornik v zbornici in v renneških sodniših ; veljal je za izverstnega pravdnika; manj bistroumen in jak je bil v govorništvu; tudi se je odlikoval, kadar je bilo komu kaj svetovati, v ti reči je bil prava luč svojemu stanu. Živel je prav kakor svetnik; zavoljo modrega obnašanja, nesebičnosti in od-kritoserčne pobožnosti in ker se je tako terdno deržal svoje vere, je bil sploh znan. Vsako jutro je bil pri sv. maši v dominikanskem samostanu. Tukaj je klečal za stebrom, ves zatopljen v pobožnosti, tako da je slehernega v serce ganil, kdor ga je vidil. Kolikor se morem spomniti, je pristopil vsako jutro k svetemu obhajilu, se vernil potem za svoj steber, nekaj časa molil in je šel poslednjič domu opravljat dolžnosti svojega stanu prav na tanko. Naredil je bil sklep, da ne" bo nikdar nobenega daru vzel od vdov ali od maloletnih,
in ostal je zvest temu sklepu celo takrat, ko okolnosti tega niso tirjale. Nič nam ne more bolj na tanko dokazati, koliko moč je imel do vsakega človeka, kakor to, da so ga o času naj veči razuzdanosti prekucijske — celo divji jakobinarji morali častiti in spoštovati zoper svojo voljo. Gosp. Boisleve je imel navado vsaki dan se nekoliko časa sprehajati po navadnem sprehajališi. Ko se je bil neki dan zopet namenil na ta kraj , se bliža voglu ceste, kjer je stalo nekaj naj bolj divjih ja-kobinarjev — prav živo zamaknjenih v pogovore. Vi-divši jih se hoče memogredč ogniti. Pa ko se jim približa, narede mu vsi kinali prostor, stopivši na desno, na levo, se mu tudi spodobno odkrijejo in poklonijo; sam pa je šel tiho dalje in se je skoraj prestrašil nad takim spoštovanjem.
Ko je odšel, so se čudili sami sebi, zakaj da so tako počastili moža, ki ni bil po nobeni plati njihovih misli. Zbolel je gosp. Boisleve ravno ob času , ko je prekucija naj huje razsajala, koj potem, ko se je razglasilo povelje, da mora umreti vsak duhovnik v 24 urah potem ko so ga zaperli. Vkljub vsemu temu se mu vender ponudi prijatelj, preskerbeti duhovna, kteri bi ga poživil in poterdil s poslednjimi ss. zakramenti. „Ne, ljubi prijatelj," odgovori mu Boisleve, „že dolgo časa sem se pripravljal na ta trenutek, čisto se hočem vdati Božji previdnosti in nočem nobenega služabnika Božjega spraviti v smertno nevarnost, ker je njihova pomoč drugim veliko bolj potrebna, ki so morda v življenji zamudili pripraviti se za smert." Kako junaško je ravnal mož o tej priložnosti, on, ki je toliko spoštoval in ljubil naj svetejši Svetost, si je odrekel v tem trenutku to naj večje veselje. — Kakor je živel, tako je umeri, lep zgled vsem pobožnim kristjanom. Moja mati so ga prav dobro poznali, in spoštovali so ga kakor svetnika; veliko jim je pomagal po smerti mojega očeta. Vredno je, da smo tako krepostnega moža tukaj omenili, kajti mnogo jih je bilo, ki so bili ravno tega stanu, pa zagrizeni in kervoloki puntarji.
0. Kerg&tč.
Čast. o. Kergatč, iz družbe Jezusovo, je živel o času preganjanja v Rennes-u 1. 1793. Se pomnim njegovih kreposti, kakor tudi, da je bil suhega obraza, kar je znamnje mertvenja in zatajevanja samega sebe. Zraven tega je bil pa tudi tako prijazen z ljudmi in tako čednega obnašanja, da je bil prav svetnikom podoben. Viditi je bilo, da ne hrup ne groza onih časov mu ni kalila miru, akoravno je bil duhoven in toraj vedno v smertni nevarnosti. Slišati ni mogel slabih pogovorov, ki so jih imele posamezne družine same med seboj zoper puntarje in njihove grozovite pregrehe. „Ne govorite tako," je navadno rekel svojim prijatloin, kedar jim je
bilo mogoče v njegovi pričujočnosti svoje misli bolj očitno izreči. Cemu tako govorjenje? ali nam mar morejo kaj škodovati ? Naj veča krivica, ktero nam morejo storiti, je ta, da nam tem prej odpro pot do večnega veselja; zraven imamo pa še lepo priložnost zaslužiti si kaj za nebesa, ako le voljno terpimo in iz serca odpu-Šamo sovražnikom. Ali nam ni lep zgled Odrešenik sam, ki ni zinil zoperne besedice do svojih sovražnikov? Ali niso vsi ti nesrečneži, ktere tako neusmiljeno obsojate, bolj vašega inilovanja vredni, kakor pa oni, kteri padajo po njihovi grozovitosti? Le pomislite, kako žalosten je njih dušni stan, v kaki nezmerni revšini in nevarnosti se nahajajo, in kmali se bo spremenila vaša raz-serdenost v usmiljenje in v solze prave ljubezni do bližnjega. Ako srečate revnega človeka, ki je po vsem životu ranjen in bolan, ali se morebiti razserdite pri pogledu tacega reveža? Bi morda prijeli palico in ga jeli natepavati? Kje je vera naša, ako pozabimo dušni stan, po kterem edinem nam je ravnati občutke naše, ako hočemo biti pravi kristjani? Bog ne daj, da bi pozabili veliko vrednost milosti, ktere si lahko po njih pridobimo. Edino /.ato bi morali žalovati, ker so ti nesrečni dobrotniki v taki nevarnosti svojo dušo pogubiti, v tem ko pa pospešujejo naše zveličanjc. Le milo vanje, to je naša dolžnost do naših sovražnikov, vse drugo ni pravo, je le napaka naše slabe natore." — Nekako tako je govoril dobri pa prijazni duhovnik. Umeri je kmali po Robespierre-u, ko je bilo preganjanje že precej ponehalo, vendar pa je bilo še zadosti neusmiljeno do duhovnov, posebno če so jih zasačili, kadar so opravljali svojo sveto službo.
MJboga delavka.
(Correspondance de Rome piše): Izversten francoski duhoven nam je prijazno naznanil to-le pisemce, ki naj ga podamo častitim bravcem. Pred sv. Očeta puščen, jim zroči pohlevno daritev revne delavke iz A .. . Pa si ni upal jiiu brati pisma in še menj izreči priprosto prošnjo na koncu pisma. Mi pa si upamo, ker poznamo neizrekljivo dobrotljivost Pija IX. Darilce je 5 frankov, ktere si je bila pritergala pri vsakdanjem kruhu. Pismo kaže občutke sv. čistosti in globokega ginjenja. Mi ne pristavljamo nič in ne krajšamo nič:
Živi naj Jezus v vsih sercih!
O Rim, Rim! da ne morem jaz iti tje; nisi li ti mesto posebno pomenljive; nisi li ti izvoljon in zaželen kraj vsacega keršanskega serca; nisi li ti ljubezen vsake verne duše?
Katoličani brez vnetega duha, brez žive vere, — kaj delate vendar? Kaj, da se ne vzdignete tropoma na pomoč in brambo našemu preljubezniivemu Očetu? Kako, da se nočejo odpirati vaše velike denarnice? Kako, da se vsaj vaš glas ne povzdigne: Moj Bog, Tvoji smo po prečastiti osebi Pija IX!
Jaz pa sem tukaj, ker zaderžuje me slabost mojega spola in dolžnost, z delom hraniti ljubljeno mater. Ali ko bi mi bilo treba prodati svojo poslednjo obleko in si pritergati polovico kruhka, zmiraj, zmiraj bom pošiljala v Rim svoje revno darilce v znamenje vdanosti in ljubezni.
O preljubeznjivi Oče! s kakim spoštovanjem se ver-žem v duhu Vam k nogam! Ne upam si jih poljubiti, ker sem uboga nevredna delavka , tkavka. Oh, blaf o-volite, Vas prosim, blagosloviti mene in mojo družino. Rojena sem pod tisočkrat blaženo zvezdo Device Marije (Notre Dame), odrejali so me keršanski starši, vodili sveti duhovni, in naenkrat je spoznalo moje serce, kako tehtno je rimsko vprašanje, in od takrat koliko zdih-ljejev, koliko solz, koliko molitve za Vas sem položila k nogam našega tako dobrega Boga !
Presveti Oče! kako bi si želela dva Vaša poobraza (fotografiji), enega za mamo in enega zase, ker Vas ne morem sama obiskati! Kako rada bi od Vas sprejela popolni odpustek za zadnjo uro z Vašo blaženo roko podpisan.
Zagotovim Vas, presveti Oče, da, Vas nad vse spo-štovaje in serčno časte, sem naj nevredniša, pa vendar, menim, ena Vam naj vdaniših služabnic J. M ... A.....20. kim. 1868.
Pa se čudijo, da namestnik Jezusa Kristusa v sredi prekucij in svetnega protenja je vendar tako jasnega lica. Česa se mu je pa bati, ko ga take duše ljubijo s toliko ljubeznijo in molijo zanj s tako ginljivostjo in živo vero!	K.
Mihec Mag one.
(Konec.)
Poglavje X?.
Njegovi poslednji trenutki in predraga nj ego v a smert.
Bilo je zvečer ob desetih in prihajalo mu je vedno huje. V strahu, da ga utegnemo še to noč zgubiti, smo odmenili, da duhoven g. Zattini, en klerik in eden mla-denčev bodo pri bolnem čuli do polnoči; g. Alasonatti, prefekt v hiši, z drugim klerikom in strežnikom pa od polnoči do dne. Jaz pa, ne vidivši še bližnje nevarnosti, sem rekel: Magonče, skusi malo počivati; jaz grein za nektere trenutke v svojo sobo, potlej zopet pridem.
—	Ne, hitro odgovori, nikar me ne zapušajte.
—	Grem samo oddelik brevirja opravit in potem bom zopet pri tebi.
—	Povernite se najprej ko je moč.
Odhajoč sem zapovedal, da naj me precej pokličejo, ko bi le količkaj slabeje prihajalo. Ljubil sem priserčno svojega drazega gojenca, in želel sem biti pričujoč pri njegovi smerti. Komaj sem prišel v izbo, že me kličejo, da naj se vernem k bolniku, ker znati je, da bo umiral.
Res jc bilo tako. Strašno je bolezen pospeševala, torej ga je inašnik Avguštin Zattini v sveto olje djal. Bil je čisto pri zavednosti.
Odgovarjal je sam pri raznih obrednih oddelkih in molitvah, ki se opravljajo pri deljenji tega imenitnega sakramenta. Pri vsakem maziljenji je še celo kak pre-mislik pristavil. Spomnim se, da pri maziljenji na ustih je djal: O moj Bog, da bi mi bil pač dal odrezati ta jezik pervikrat, ko sem te z njim razžalil, kako bi bil srečen! Koliko bi bilo manj razžaljenj; moj Bog, odpusti mi vse moje grehe, ki sem jih z ustrai storil; žal mi je za nje iz celega serca.
Pri maziljenji na rokah je pristavil: Kolikokrat sem butal s temi rokami tovarše; moj Bog, odpusti mi te grehe, in pomagaj mojim tovaršem, da bodo bolj i kot sem bil jest.
Potem so ga prašali, če naj njegovo mater pokličejo, ker ni mislila, da bi bilo kaj posebno hudega in je bila šla v drugo sobo počivat.
Ne, je djal; bolje je, da jih ne kličete; uboga moja mati! toliko me ljubijo, in ko bi me vidili umirati, bi preveč terpeli; to bi meni znalo delati veliko britkost. Uboga moja mati! Bog naj jih blagoslovi! Kadar bom v nebesih, bom veliko za nje prosil.
Reklo se mu je, da naj malo počije, pa naj se pripravi, da bo prejel papežev blagoslov za popolnoma odpustek. V svojem življenji je veliko cenil vse duhovne opravila, s kterimi so bili ss. odpustki sklenjeni, in prizadeval si je po svoji moči vdeleževati se jih. Zato je sprejel s serčno dopadljivostjo ponudbo za papežev blagoslov. Vdeležil se je vsih zadevnih molitev; še sam je molil „Koniiteor" (očitno spoved). Izgovarjal je pa besede s
toliko blago priserčnostjo, s takimi občutki žive vere, da smo bili vsi do solz ginjeni.
Potem je bilo viditi, aa hoče malo zaspati, in bil je nektere trenutke pri miru: pa neutegoma se zbudi. Bila je tu okolišina, ki je s stermenjem napolnovala vsacega, kdor je opazoval.
Žilica je naznanjala, da je pri koncu življenja; toda veseli obraz, dobra volja, smehljanje in jasna pamet — to je kazalo človeka popolnega zdravja. Ne kakor bi bolezni ne bil čutil, ker zastajanje sape ... dela britkost, vesoljno terpljenje na vsih močeh — dušnih in telesnih. Toda naš Mihec je večkrat Boga prosil, naj mu dodeli vse vice prestati v tem življenji, da precej po smerti v nebesa pride. Ta misel je storila, da je vse z veseljem prenašal; tudi tisto hudo, ki bi po navadni poti delalo britko8ti in stiske, je pri njem delalo veselje in radost...
Ob 3/4ll me pokliče po imenu in reče: konec je, pomagajte mi! Ne skerbi, mu odgovorim, ne bom te zapustil, dokler ne boš pri Bogu v nebesih. Ali ko mi praviš, da ti je iti s sveta, ali bi se ne hotel še posloviti s svojo materjo?
—	Ne, nočem jim delati tolike žalosti.
—	Ali bi ne dal saj kacega naročila do njih?
—	Pač, recite moji materi, naj mi odpustč vse, kar sem jim zopernega delal v vsem svojem življenji. Povejte jim, da jih ljubim; da naj serčni v dobrem ostanejo, da rad umerjem: da grem iz sveta z Jezusom in z Marijo, in grem jih v nebesih počakat.
Na te besede so se jokali vsi pričujoči. Vender pa sem se premagal, in da bi dajali živež dobrim mislim v poslednjih trenutkih, sem ga sera ter tje kaj poprašal.
—	Kaj mi naročiš, da naj rečem tvojim tovaršem!
—	Da naj skerbe vselej dobre spovedi opravljati.
—	Ktera reč, kar koli si storil v življenji, ti dela ta trenutek naj veče tolažilo?
—	Tisto malo, kar sem storil Marii na čast. Res, to je moje naj veče tolažilo. O Marija, kako srečni so v smerti tvoji vdani častivci!
Priporočil mu je še g. vodja celo družbo, naj prosi v nebesih, da bi se nobeden ne pogubil, ktere je Božja previdnost v to hišo pripeljala, ter mu rekel, da naj se opočije in ne govori dalje.
Viditi je bilo, da hoče malo zadremati. Akoravno pa je ohranil navadni mir in besedo, je vender žilica naznanjala bližnjo smert. Začelo se je torej moliti „Pro-ticiscere" (Loči se, keršanska duša); v sredi te molitve se je kakor z globokega spanja zbudil, in z navadno jasnostjo v obličji in s smehljanjem na U9tih mi reče: V malo trenutkih bom spolnil Vaše naročilo, gledal ga bom na tanko spolniti; povejte mojim tovaršem, da vsih bom pričakoval v nebesih. Na to stisne v roke Križa-nega podobo, jo poljubi trikrat, potlej izreče svoje poslednje besede: Jezus, Jožef in Marija, vara v roke izročim svojo dušo. Zdaj zgane ustnice kakor bi se hotel nasmehljati, in pohlevno izdihne.
Srečna duša je zapustila svet ob enajstih po noči 21. pros. 1859, ko je imel komaj 14 let, in terdno se zanašamo, da se je preselila v naročje Božje... Priču-
t"oči so se jokali, bolj ginjeni kot užaljeni; vsim je bilo »ritko zgubiti prijatla, vsaki pa ga je blagroval za njegovo srečo.
G. Zattini ni mogel zakrivati svojih občutkov in rekel je te-le tehtne besede: „0 smert! ti nisi šiba za nedolžne duše; za take si ti naj veči dobrotnica... Oh zakaj jest ne morem biti na tvojem mestu, o ljubljeni Mihec? V tem trenutku je tvoja duša že sojena, pri-
dana od Marije Device radovat se v nezmerno neko glorijo..."
Zjutraj hoče dobra Magonova mati iti v sobico po-
gledat, kako je s sinom; povedali so ji pa že poprej, da je umeri. Ta keršanska žena stoji za trenutek nepremakljivo , brez glasu , brez zdihljeja, — potem se oglasi in tako le sklicuje: VčlikiBog! ti si Gospod vsih reči... Ljubi Mihec, umeri si... zmiraj bom jokala, da sem te sina zgubila; hvalim pa Boga, da ti je dal umreti v tem kraju s tako pomočjo, — umreti s tako drago smertjo pred Bogom. Počivaj z Bogom v miru, prosi za svojo mater, ki te je tolikanj ljubila v tem minljivem življenji, in ki te še bolj zdaj ljubi, ko upa, da si s pravičnimi v nebesih... ro tacih besedah se je jela močno jokati. Nato je šla v cerkev iskat poterjenja v molitvi.
Velika žalost je bila zavoljo njegove smerti pri mla denčih v Salezijanišu in pri vsih, kteri so ga poznali. Mladenči niso našli pokoja kakor le v molitvah in dobrih delih za ranjcega. Eni so molili zanj rožni venec, opravilo (oticiumj za mertve, drugi darovali spovedi in obhajilo za njegovo dušo.
Tri mesce na Jutrorem.
(Konec tega oddelka./
XXXIII.
Grob sv. Janeza Kerstnika je iz skale izsekana votlina, v ktero se gre po 21 stopnicah. Musuluiani imajo veliko spoštovanja do sv. Janeza Kerst., in so nad njegovim grobom zidali malo džami)o (mošejico) s pobeljeno kuplo, ki jo imenujejo „Nebi Jahija."
Zavoljo tolike častljivosti naj večega izmed prerokov naj tukaj nekoliko več povem o pokopu in grobu sv. Janeza Kerst.
Znano je, da sv. Janez K. je bi! v ječi ob glavo djan, ker je Herodijadina hči Šaloma od Heroda njegovo glavo tirjala, češ, da je tako dobro plesala. Tako je hotla Herodijada, in tako je svoji hčeri zapovedala, da naj si izgovori glavo Janeza K. Neko izročilo pravi, da Herodijada je iz jeze jezik sv. Janeza s šivankami bodla, potem glavo v cunje zavila in v neki skriven kraj za kopala, truplo pa ukazala venkaj vreči. Učenci sv. J a neza so ga prinesli v Samarijo in so ga na omenjenem mestu pokopali. Že zgodaj je bila zidana cerkev na grobu prerokovem, ker obiskal jo je bil že sv. Anton iz Piačence; križarji so bili toliko slavno cerkev pozneje zidali iz podertin Herodovega dvora. Pod odpadnikom Julijanom so bili v Samarii ondotni neverniki vlomili v grob sv. Janeza K., so njegove kosti sežgali in pepel po poljih raztrosili. Vender so pa mnihi iz Jeruzalema, ki so bili prišli svetinje počastit, s posebno serčnostjo rešili nekoliko teh dražčic. Z nevarnostjo svojega lastnega življenja so se bili namreč pomešali med oskrunovavce svetinj in so jih nekoliko oteli. Njih opat jih ^je potem podaril sv. Atanaziju v AIcksandrii in cesar Feodozij je dal ondi prezalo cerkev zidati ter so se v nji ti sveti ostanki hranili. Tudi glava sv. Janeza je bila po nekem razodenji sv. Janeza K. najdena in iz Makairus-a, kjer je bil obglavljen, je bila prenesena v Jeruzalem, poznejši čase pa nekaj njenih ostankov v Rim, nekaj pa v Araiens na Francosko.
Vender pa te izročila niso popolnoma zanesljive. Čisto gotovo pa je, da Herod in Herodijada sta naslednjič doživela prav žalosten konec svojega življenja, ka-koršnega sta bila vredna s svojimi pregrehami.
Arabski kralj Areta se je maše val nad Herodom, ker je bil njegovo hčer zavergel ter je v prešestvu živel z ženo svojega brata, zavoljo česar ga je sv. Janez K. tako neprestrašeno svaril. Napadel je Heroda in ga je v vojski tako premagal, da bi ga bil zaterl, ako bi ne bilo Rimljanov vmes. (Jož. Flav. Art, 18. c. 5, 1.) Zraven tega je bil pa tudi kmali v Rimu zatožen in v
Lion v Galijo (na Francosko; pregnan, kamor je tudi
*
Herodijada za njim sla. (Jož. Fl. I. c. 7, 1. 2.) Pa tudi tam ni bilo morivcu in prešestniku ne pokoja in ne ostanka, in umeri je poslednjič vrevšini na Spanjskem. (Jož. Fl. beli. jud. II. 9, 6.) — Se očitniši strahovanje je zadelo Salomo, kakor Nicephorus (h. e. I. 20) na-znanuje. Peljala se je v razveseljevanje čez zamerznjeno jezero, kar se led pod njo razpoči, vdere se v vodo, vrat pride med ledene gruče, ktere se zopet stisnejo in ji vrat prerežejo ... Tako se je godilo in se godi, da za hudobijo vselej nastopi kazen. Torej gorje hudobnežu!
Urno in med vednim peršenjem dežja smo ogledovali samarijske znamenitosti in se podali dalje. Košček belega marmorja, kakor sneg, je bil spomin od cerkve sv. Janeza, ki sem ga kupil od nekega prebivavca in ga seboj vzel za dragi spomin.
Daije smo popotvali skoz poprej omenjeno kolonado ali stebrovje, na ktere koncu so znamenite razvaline, nekak stolp, ki je bil ali za brambo ob mestu ali pa za kake častne vrata med stebrovjem in mestom Se-baste. Tako lepe doline v teh krajih še nisem vidil, kakor je od Sebastije dalje, kodar smo popotovali. Znamenit je neki star vodotoč, gotovo rimsko delo.
Začeli smo se kmali bližati lepemu kraju Sili, kodar so sami logi prijaznih oljk, vse polja obdelane in vsi hribi zeleni, skorej kakor pri nas. Po goricah raste neke sorte majeron, ki se pri nas kultiviran dobiva in prelepo diši; po arabsko imenujejo to zeliše ,.zatar" in ga devajo v kruh in druge jedi, kakor so pravili; raste pa v celih germih. Proti enajstem dopoldne je bilo, ko smo imeli južino namesti kosila v Sili. Skrivali smo se na nekem vertu pod košatimi smokvami, ker celo dopoldne je deževalo po malem, in včasi tudi prav obilno. O 7*1 smo prišli v Džeba, kjer je star stolp ^v zeleni dolini z oljkami in smokvami.
Cez kake pol ure dalje smo v lepi dolini šli mem terdnjave Sanur, na okroglem prav prijaznem homcu ob levi. Ni je kmali tako imenitne terdnjave, kakor je Sanur. In zakaj ? Misli se, da Sanur je nekdanja tako sloveča Betulija (Judit IV, 5-6; Vil, 3), ki je bila na jugo ezdrelske doline in pri Dotain-u. Vse se dobro viema, samo studenca ni ob znožji homca, ki ga s v. pismo imenuje (Jud. 7, 6.7). Nekteri imajo Safed pri Tiberii za Betulijo, kjer je pač lep studenec ob homcu, toda druge okolišine so manj podobne. Vediti je zastran vode, da v Palestini je veliko strug suhih, kjer je nekdaj voda tekla; tako se je med druzimi potok Cedron čisto usušil. — Nekdanji čas je bil Sanur v oblasti samosvojnih šejhov. Djezzar-paša ga je s 5000 vojaki obsedal dva mesca, pa zastonj. Se le njegov naslednik iz akerskega pašalika, Abdalah, se je s pomočjo emir-Bešir-a terdnjave polastil in je njene obzidja raz-djajl. Vendar pa je menda ljudstvo 1.1857 zopet obzidje dealo. (Km. Izambert Itineraire, Pariš 1861.)
Morebiti blizo ure dalje čez grič v drugi dolini je ob levi Kabatijeh, in ne deleč od tam Dotan ali Dotain, kjer so bili egiptovskega Jožefa prodali njegovi bratje.
Ta kraj se še zmiraj menda imenuje Dotan, in je ob potu, kodar so hodile egiptovske karavane v Galaad (Genes. 27, 25.), 12 rimskih milj proti severu od Sa-marije (po Evseb. in Jeronimu). Ljudje so viditi tenke, šibke rasti. Dosihmal je bila zala dolina samih gostih oljk in lepih žitnih polj. Jezdarili smo še dobro uro po bolj dolgočasnih dolinah, in potem smo dospeli v Dženin, kjer smo se pred mestom na travniku všotorili ob štirih popoldne, in tu smo prenočevali — že tretjo noč, odkar smo hodili iz Jeruzalema proti Nazaretu.
OfM jn» Hlmvenmheni is» Hmpimi*
Is Ljubljane. Bosičnica 20. t. mesca v dvorani ljubljanske čitalnice, ob 11 dopoldne. „Drevo, pred
štirimi leti vsajeno, je čverste korenike pognalo, krepko zrastlo in zopet letos lep sad obrodilo." S temi besedami je nagovoril obilno zbrane gospode in gospe g. dr. Orel, čegar blaga rodovina je vpeljala obdarovanje ubogih otr6k v ljubljanski čitalnici o božičnem času. Kaj so letos naredile pridne roke marljivih gospd in gospodičin, se je na mizah vidilo, in občinstvo kakor .obdarovance pre-serčno veselilo. Po nagovoru g. Orla so peli čitalnični pevci pred zbrano množico pesem: „Sveta noč." Nato se prične mično obdarovanje. Deklicam so delili darila vi-sokorodna gospa pl. Konrad-Eibesfeldova, sopruga c. k. deželnega predsednika, in dečkom visoko častiti gospod stolni dekan dr. Janez Zl. Pogačar. Otroci se precej umaknejo v drugo sobo in oblečejo se v verhnje nove, prav okusno narejene oblačila, pa z veselim obrazom pridejo nazaj v čitalnično dvorano, kjer jim g. dekan v nekoliko daljšem govoru prav v keršanskem pomenu razložč pomen tega božičnega darovanja. Omenili so tudi prav primerno ranjkega prošta gosp. Antona Kosa, ki so lansko leto otročičem darila delili in govorili, letos pa v hladni zemlji počivajo, in kako da so dobrotljivi gospod v svoji oporoki mislili tudi na uboge otroke, ter njim v pripomoč lep dar odmenili. V imenu otrok se zahvaljujejo vsem blagim dobrotnikom in dobrotnicam, ki so svoje darove tako v obilni meri donašali, ter hvalijo pridnost blagih gospa in gospodičin, ki tako djan-sko kažejo miloserčnost do ubogih. Ginjenega serca se potem razidejo vsi nazoči, otroci pa vsi razveseljeni teko, vsak obložen še poverhu s pogačo in jabelki, na svoj dom.
Obdarovanih pa je bilo 59 dečkov in 45 deklic, tedaj še nobeno leto ne toliko. Kar nas posebno veseli, je tudi to, da so svoje darove donašali Nemci in Slovenci; lahko bi naštel več gospodov tergovcev, ki so pri tej priliki pokazali, da keršanska ljubezen in usmiljeno serce ne pozna razločka pri obdarovanji, marveč da gleda pred vsim le na dobro delo, ktero z darom pospešuje. Zares je bilo ta dan vse ljubljansko mesto razveseljeno, ker ti 104 otroci so bili iz tako iz mnogih krajev mesta, da so na vsako stran nekteri nesli svoje culice domu.
Končavši te verstice se radostno poprimem besedi, ktere je g. dr. Orel na konec svojega ogovora pristavil, da to početje s pomočjo Božjo naj ne neha nikdar med nami. Bog Vas usliši, blagi gospod! bodi Vam, Vaši rodovini, in vsem dobrotnikom plačnik in povračevalec na tem in na unem svetu.	M. M.
—	„Triglavu bo od novega leta dalje izhajal po dvakrat na teden, ob torkih in petkih. (Cena na pol leta s pošto 3 gl., v Ljubljani 2 gl. 50 kr.) — Ravno naznanuje „Triglav", da njegov vrednik ima 3. pros. 1869 svoj pettedenski zapor nastopiti, ker tudi naj višji sodnija je nižji dve sodbi poterdila. Obsojen je namreč zavoljo spisa „Unsere Deutsch-Liberalen" štev. 25 v „Triglavu."
—	V Celovcu bo izhajal vsaki četertek od novega leta „Karntner-Blattki kaže, da se bo moško obnašal in je torej priporočevanja vreden. Cena ie 2 gl. 30 kr. na pol. 1. (Administr. H. Geistplatz št 93.)
Is LJubljane, od sv. Jakopa. Globoko ginjen se prav priserčno zahvaljujem vsem blagim dobrotnikom m dobrotnicam, posebno pa častitim gospem in gospo-dičinam, kteri h milodari in nevtrudljiva marljivost so zopet letos storili, da je bilo samo v naši šoli 32 otrok s vso zimsko obleko obdarovanih. Bog plačaj!
Janez Rozman, začasni ravnatelj mestne glavne šole pri sv. Jakopa v Ljubljani.
Is Ternovega v Ljubljani. (Zahvala.) Med to-
liko množico otročičev, ki so bili preteklo nedeljo v Čitalnici tako preblago obdarovani in razveseljeni, jih je lepo številce tudi iz nase duhovnije. Ne moremo dopovedati, kako dobro ste storili naši posebno potrebni šolski mladini, Vi premiloserčni gospodje, gospe in go-spodičine, ki ste za obleke darovali ali jih delali, in pa vi oče, gosp. dr. Orel s svojimi usmiljenimi hčerami, ki ste to vse hvalo vredno djanje v pervo sprožili in ga tako častno nadaljujete! Bog poverni, plačaj sto- in stokrat nadomesti!	T e^r n o v s k o š o 1 s t v o.
— Pri sv. Jakopu bo sv. Štefana dan slovesnost sv. Feliksa, kterega truplo počiva v ondotnem stranskem altarji. Ta dan se bodo od zjutraj pa do poldne neprenehoma brale ss. maše. Obhajala se bo tudi osmina s peto mašo ob petih vsako jutro. Za dan sv. Štefana so dodeljeni popolnoma odpustki, spoved in sv. Obhajilo se zamore opraviti v kteri koli cerkvi, samo za odpustke se mora iti molit v cerkev sv. Jakopa, namreč v namen sv. Očeta, za povišanje sv. matere katoliške cerkve, za spreobernjenje krivovercev, edinost keršanskih poglavarjev itd.
Kratka zgodovina o truplu sv. Feliksa je ta le: V letu 298 po Kristusovem rojstvu je cesar Dioklecijan z zidanjem velikanskih topliških poslopij več tav-žent k smerti obsojenih kristjanov terpinčil in moril, ktere je sv. Trazon z obilnim svojim premoženjem na skrivnem okrepčeval, tolažil, in zmučene mertve s pomočjo mašnika Janeza pod zemljo svoje pristave pokopaval. To je začetek imenitnega podzemeljskega po-kopališa zunaj rimskega mesta, ktero se po njem Tra-zonsko imenuje, in v tem je z druzimi mučenci počivalo tudi truplo sv. Feliksa; v letu 1750 pa je bilo najdeno, vzdignjeno in v nunskem samostanu sto let shranjeno; od leta 1858 pa počiva v sedanji podobi v farni cerkvi sv. Jakopa v Ljubljani.
Kdor želi o teh zadevah bolj na tanko podučiti se, dobi zadevne bukvice po nizki ceni v mežnii pri sv. Jakopu, in tudi naslednjo pesem.
Pesem v čast
sv. Jfelifcsu
ki počiva od leta 1858 pri
Srečno vneti počastimo
Dan s mučenca Feliksa ;
V	raj nebeški se ozrimo, Kjer že slava venča ga.
Gori v večni domovini
Palmov venec mu cveti,
V	srečni svatovski družini Zmage zdaj se veseli.
Mladi Feliks v veri sveti Ves gori za Jezusa,
Zanj v ljubezni druge vneti Tud' želi iz dna serc-4.
Blag, serčan in poln kreposti Muk in tug se ne boji:
Svojo kri in cvet mladosti Kristusu rad podari.
muoeacu,
sv. Jakopu v Ljubljani.
Petnajst sto je let miuilo ,
Kar mučencem je pridjan, Tr&zona tovaršev krilo
Je počitek mu odbran. Truplo njega zlo časteno
V	samostanu mnogo let K nam iz Rima preneseno ,
Cerkve te lepote cvet.
Verni, sem le prihitimo
V	svete hiše tihi kraj, Tu mučenca počastimo,
Pomočnik je on nam zdaj; Zlast pa zmiraj v dobrih delih
Oa zvesto posnčmaj oo, V britkih dnevih in veselih Serca mu odkrivajmo.
O preljubi Feliks sveti!
Milo zdaj na nas poglej, Daj nam slabo vse zatreti,
S pravo vero nas ogrej ; Tvoj izgled naj milo sije
V naših potov vsaki kraj, Da Gospod tod nam odkrije Večne sreče sveti raj.
— Is deželnega s bora. (Šolsko nadzorstvo. Konec dr. Tomanovega govora.)
G. Dežmau sam je pokazal, da v tistem času se je ravno duh narodnosti v šolah vstanovil in da so šole pri nas prav dobro napredovale in sicer, kar zadeva število in vrednost šol, in če ravno je rekel, da
duhovni so malo k temu pripomogli, ali da so se tu in tam nasproti stavili, ni dokazal ne stvarice, da bi se bil eden ali drugi duhoven kje posebno nasproti stavil. Iz tega tedaj le eno izvira in to je, da „n a-rodna šola" je le edino prava. Iz tega pa je gospod Dežman preskočil na tisti primerljej, o kterem smo pred 2—3 dnevi govorili zarad šole v Žabnici, in on je rekel, da tista reniiencija proti šoli pride od duhovščine, ki jo hoče zabraniti in zatreti. Iz tega izpeljuje, da tako sevje godilo zmiraj pri nas. Ali vse to nič ne veljd. Žabniška šola bi se bila morala vstanoviti brez izločenja st. Duhčanov iz dobre loške šole, in brez siljenja, da morajo ti zdaj novo šolo v Žabnici zidati, ktera bi se bila morala po postavi od Žabničanov samih vstanoviti. Iz tega se pa vidi, da, če se proti postavi in nravi hočejo osnovati šole, nasprotstvo izrase. Vprašati se le mora tedaj, kdo je pa kriv, ta ki nasprotuje, ali ta, ki postave ne spoštuje? Šole naj se napravljajo po postavi in na vsestransko korist ljudstva , ne pa v škodo posamesnih.
Gosp. Dežman pravi: od 1861. leta gre vse nazaj — in vendar je takrat Schmerlingijanizem začel srečo razlivati čez dežele, takrat se je začela Schmerlingova epoha, glasoviti centralizem, kteri pa je prav za prav tudi še danes na tej strani najbolj čislan. Centralizem je vvek tisti princip, ki deržavi vse daje, deželam pa jemlje. In to je, kar se tu zastopa še zmirom! (Dobro! dobro! na levici in med poslušalci.)
Gosp. Dežman je rekel, da šole tako imenovane „za silo" ne kažejo posebnih zaslug za duhovščino, in jih je 45 naštel, dokaz, da naša duhovščina ima ljubezen do naroda, do šole, in da kaj stori.*) In, gospoda moja, ali se je tako prijetno z mladino vkvarjati? Quem dii odere, paedagogum fecere!
Ali se more misliti, da nima duhovščina posebne ljubezni do ljudstva, ako otroke podučuje? Ako bi duhovščina prostovoljno poduka ne vzela na-se, bi v mnogih krajih nemogoče bilo šole napravljati. So taki kraji, ki so hiše prav raztresene po hribih, kjer otroci ne morejo zmiraj v šolo hoditi, po zimi ne dopušča šol obiskovati prehuda zima, prevelik sneg, spomladi morajo pasti, sicer starišem pri delu pomagati, in tako ostane le kratek čas za šole, in tako bi morali za celo leto učitelja plačevati in si tako težave nakladati. Da se tedaj po takih krajih duhovščina sama loti podučevanja in napravi naj pervo „šole zašilo," to je njih velika zasluga in rečem, da niste prav rekli, da so ,,šole za silo" prav za prav „revne šole"; „potrebne šole" so — in v tem se razločujejo — v takih krajih, kjer si ne morejo prave redne šole osnovati! Gotovo v nobeni deželi nimajo takih „šol za silo", ko pri nas, in to je le zasluga duhovnov.
Če se v drugih krajih, po drugih škofijah več za šolo stori, postavimo, v kerški, sekovski in lavantinski Škofii, ne pride to na to, ali je duhovščina se posebno vdeleževala, ampak osobito na to, da vlada in nje uradi pomagajo šole vstanavljati. Pri čistih Nemcih pa tudi šola zarad tega bolje napreduje, kjer njej „nemška" šola koristi, kakor bi nam „slovenska" koristila. Res pa je, da se za naše dežele, ki so daleč preč od Dunaja, kakor v drugih rečeh, tako tudi v teh manj sgodi, ko sa tiste, ki so bliže cesarja, in tu res velji p risi o-vica: Ki je daleč od sklede, % žlico ne doseže.
•) Duhoven s Dolenskaga nam j« undan pravil, da so marsiktem iole, ki jih gg. duhovni s velikim trudom in Se s stroški imajo, ki pa niso vradno znane; on sam je pred nekaj časom v kraji, kjer so zraven domače Šole imeli k dve nioli sa silo," v podružnicah, in v vsako je bilo treba iti nekterekrati v tednu nekako uro deleč. Marsikteri duhovni gledajo, da sploh otroci brati znajo, preden pervo sv. Obhajilo opravijo.	Vr.
Gosp. Dežman je na zadnje mislil, da je prišel do pravega dokaza, zakaj naše šole propadajo, in kaj je rekel? Našemu času je bilo prihranjeno v šolah „prave Slovence" odrejati! To, misli, je vzrok, da šole ne napredujejo.
Kako pa Slovence odrejati, Če ne za S1 o v e n c e ? (Sineh.) Ali mislite, da bomo nemškutarje izrejali; menite, da narod, ako nemškutarski postane, svoj značaj s tem kaže. Nemškutarstvo, to je, kar vi želite, dokler se to še bolj ne razširi, mislite, da naše šole ne bodo napredovale! (Smeh.) Drugič pa mislim, da je na« slovenski narod, da je cela dežela pokazala, da je lojalna od nekdaj. (Kromer: K reči! Sikanje.) Gosp. Dežman je rekel: „Die ^chule solite zuerst einen Men-schen und einen Oesterreicher, nicht aber einen Slove-nen erziehen!"*) Jaz ne vem, ali je ob pravi razum prišel ali kaj? Slovenci so gotovo dobri Avstrijanci, gotovo bolji ko nemškutarji. (Pravo! pravo! na levici in med poslušale! — smib, predsednik zvoni.)
In gospoda moja, rečem vam, ako vi patriotizem merite po tem, koliko se nenemški narodi ponemču-jejo, rečem vam, da slabo službo delate Avstriji. Ako pa hočete Slovence za slabe Avstrijance sumnjevati, pokažite dokaze za to. Ali se je slovenski narod kdaj izneveril cesarju ali deržavi. Ali hočete, ali smete dvomiti nad zvestobo naroda, ki je tolikrat zvesto prelival svojo kri za deržavo?
Slovencem je prirojena zvestoba. Če pa nečete tega verjeti, deržite nas saj za toliko pametne, modre, da se zvesto deržimo Avstrije, ker vemo, če ona propade, da pade naša bran, in vojska postane med Nemci in Italijani za našo deželo. Mi se tedaj zvesto deržimo Avstrije, če nam je kot drugim narodom pravična! (Dobro! na levici.) In kdor občuti le malo pameti, reče, da mi ne moremo spadati k tistim , ki so zoper obstanek Avstrije. In kdor nam to podtika, nima toliko pameti, da bi našo pamet zapopadel! (Dobro! dobrol) Na propad Avstrije dela le nemška politika, nemškutarstvo dela vedoma ali nevedoma na propad in noče tega spoznati. Ali je to avstrijski patriotizem, če se le dela za „veliko Nemčijo"? Nikakor ne! in pričalo se bodo, kadar bode zopet treba braniti cesarja, bodo Slovenci povsod za cesarja žertovali svojo kri, in tako zopet izpolnili svojo sveto dolžnost.
Jaz moram reči, da se le čudim, kako da se more le količkanj govoriti, da bi Šole dobre bile, če Slovenec pride kot Nemec iz šol! Ali je šola drugač izverstna, ali se sploh v njej kaj nauči, na tem vam ni nič ležeče, da le v njej svojo narodnost popolnoma zgubimo, to je vaše geslo! (Pravo! pravo!) Eno pa je gotovo, naše šole, posebno ljudske šole, ne bodo poprej napredovale, dokler ne bodo narodne, in zato take hočemo imeti. (Dobro!)
Nazadnje sta gospoda Dežman in dr. pl. Kal-tenegger rekla, da smo mi, ki smo to postavo izdelali, prehudo obsodili tisti duh, ki v vladni postavi veje in da smo mi kazali, da nimamo nobenega poterp-Ijenja interkonfesionalnega, da ne priznavamo nobene druge cerkve, in 3ploh se je sklicavalo na to, da tudi v deržavni postavi to drugač stoji zapisauo. Jaz pa rečem to, da v osnovi, ktero je vlada predložila, sta dva paragrafa, ktera zastran tega odločujeta, koliko število mora biti drugih verozakoncev, da imajo pravico v krajnem, kantonskem ali deželnem šolskem zastopu biti zastopani, in po tem bi jih v Ljubljani moralo biti 500 duš, ako bi hoteli imeti pravico za zastopnika; toliko
•) Dežmanove besede po stenogTaf. so: „ .. ich acceptire diesen Grundsatz (dass die Volksschulen in Krain vorzugsweise Slove-nen za erziehen habe) mit der Reserve, dass der Slovene nicht hinter dem Oesterreichcr, nicht hinter dem Menschen bleiben soli."
jih pa pri nas v deželi ni nikjer druzega verozakona itd. V sporočilu je že sicer temeljito rečeno, da drugih veroza-konskih — razun evangeliških — razmer pri nas ni, in le se to donesem, da je na vsem Kranjskem 319 evangeliških in sicer avgsburškega in helvetskega spoznanja, in da v Černomlju je 231 duš gerškega spoznanja, tedaj jih ni od nobenega spoznanja toliko, da bi se v naši postavi morali na to ozirati. Mi pa postavo delamo za na&e okoliščine, — kako se nam tedaj more očitati, da bi bili „intolerantni" ?
Gosp. dr. pl. Kaltenegger pravi, da on spozna, da po glasu postave deržavne zastran šolskega nadzora od 25. majnika 1868 imamo mi pravico, šolski svet tako sostavljati, kakor smo ga sostavili, ali on misli, da to pa ne gre po duhu te postave. Jaz visoko častim častitega gospoda dr. pl. Kalteneggerja zarad njegove objektivnosti, učenosti in razlaganja postav; ali v tem primerljeju moram zoperstaviti se mu. G. dr. pl. Kaltenegger je rekel: Po glasu §. 12 imamo mi pravico, da smemo šolsk' svet staviti, kakor hočemo, in to je res. Ali po „d u h u" bi morali drugač ravnati. (Bere §.)
Prosim tedaj, da se mi bode pokazalo, v kterem stavku smo ranili to postavo. (Dalje dokazuje, da tudi po duhu so se deržali deržavne postave od 25. majnika 1868.)
Zato rečem, da ne samo po besedi, ampak tudi po duhu postave smo ravnali, Če nismo pripoznali kanton-skemu predsedniku „predsedništva" v nadzornem svetu.
Pa tudi sploh se ima postava vsaka razlagati in razumeti po besedi, po glasu, — in še le, ko bi se to ne dalo, pc duhu. Postava je jasna po besedi, tedaj je nimamo drugač tolmačiti, kakor se glasi.
Glasi se pa tako, da zarad sostave nadzornih svetov ima le deželni zbor sklepati. Kdo je tedaj, ali vlada s predloženo postavo, ali deželnega zbora odbor, s svojim načertom zoper to postavo grešil ?
Jaz rečem, da je vlada v enem gotovo grešila; če ravno ni bil §. 13 po načertu v deržavnem zboru sprejet, je vendar zopet postavila kantonskega predstojnika za predsednika kantonskega šolskega sveta, ne po glasu besede in ne po razlogih in duhu deržavne postave.
Na zadnje še gosp. Kromerju to odgovorim: on pravi, da imamo čuda veliko hudodelnikov v naši deželi, in da je temu gotovo to krivo, da so naše šole slabe, da je šole duhovščina slabo vovdila, in da se ji tedaj vpliv na šole odvzeti mora. Čudno dosledo-vanje! Pervič nima sama duhovščina naloge boljšati ljudstvo, ampak tudi uradniki. Če je slaba omika kriva hudodelstva, ima o tem tudi vlada zadolženje po svojih organih. Če so pa šole preslabe, je tega kriva bila „germanizacija", ker se je ponemeevalo, namesto pod-učevalo ljudstvo v šolah. Napravimo pametne, izobra-živne „slovenske" šole, in zboljšala se bode omika. In glejte, tako se s tem tudi vjema neko spoznanje nekih uradov; o tem morem sledeče povedati: Jaz ko predsednik slovenske Matice sem bil naprošen, da bi dajali v kaznilnice ali ječe „slovenske" knjige, da bi jih tam hudobneži brali in se poboljšali. Se le takrat se spomnijo, daje naše ljudstvo slovensko, kadar v ječo pride, namesto da bi mladino dobro odgojevali, ko je še dobra in čversta, ne v nemškem, ampak v slovenskem jeziku ; sicer bodete tudi za naprej Slovence v ječi v slovenskem jeziku zboljševati morali. Tako se kaže iz vsega, da šole bodemo zboljšali, če postanejo za slovensko ljudstvo slovenske, ne pa šole „germa-nizacije". (Dobro! na levi.)
Po Terstu, kakor piše ,,Primorec," se rogovilstvo zopet pričenja. Zlasti v Mavronerjevem gledišču se sovraštvo zoper Slovane razodeva. Oblekli so bili vohuna za Čiča in kričalo se je: Fuora ščavo! — Abbasso
Papa! abbasso preti! Tako so kričali preteklo nedeljo. Gosposka je gledišče te dni zaperla. — Pest garibalduhov v Terstu je pozabila, da je krog in krog od Slovencev obdana, in da pošteni Italijani v mestu niso njih misel.
H.aJ Je hej novega po domačem in tUfein svetu?
(Per crucem ad lucem. Skoz težave na višave.) Angeli z nebes naznanujejo sicer mir z Bogom tistim, kteri so dobre volje; če pa novorojeni Kralj daje mir v serce, svet toliko bolj zavidi ta mir. Močno buči trobenta tega sveta in kliče na boj vse , kteri darujejo dar podložnosti novorojenemu Detetu betlehem-skemu in njemu, kteri ga na zemlji namestuje. Zakaj pa? Kaj smo storili svetu? Ves vzrok so načela, ktere je novi Kralj na svet prinesel, in kterega so herodovci jeli zdajci preganjati in niso jenjali, dokler ga niso na križ spravili. So mar s tem njegovo deloovergli? O kaj še! Niso ga in ga ne bodo!
„Naprej! Fortschritt!" dokler nebo ,,en sam hlev in en sam Pastir." To je glas Deteta, ki je bilo rojeno pred 1868 leti.
„Fortschritt!" to je pa tudi eno glavnih orodij , ki ga nasprotniki rabijo zoper katoliško cerkev. S tem cepcem mahajo vsi cepci po katoličanstvu , potuhnjeno pa se izgovarjajo, da bijejo le po „ultramontan3tvu," ker terdijo, da le-ti ne služijo „napredku," temuč da hodijo rakovo pot. Lažnjivi prostomiselniki ali svobo-duhi pa se v tem lagoju skazujejo prav za to, kar so v resnici, namreč za lažnike. Berž ko se ločijo od svoje matere cerkve in na svojo roko začenjajo, oni napred-vajo v malikovanji mesenosti, napredvajo v zaničevanji resnice in pravice, napredvajo v prestavljanji zmote in v slepljenji samih sebe. To napredvanje se pri cerkvenih nasprotnikih vsak dan očitniše razodeva, in pogrezvajo se torej vedno globokeje v svojo lastno spačenost in za-verženost, ker so zavergli luč pravega napredovanja, ki je v cerkvi.
Cerkev je olikala našo deželo, olikala Avstrijo, olikala Evropo in vse kar je izobraženega na svetu. Katoliška cerkev je prava in edina začetnica ljudske šole, od njenega zgleda in vodstva izvirajo vse olikavne šole. V kterih koli stablih človeškega prizadevanja se da v resnici napredvati, v spoznavanji, vedah, učenostih, umetnostih, v čednosti ali nravnosti, v tem cerkev ni bila le pospeševavka, ampak prav velikrat začetnica ali saj vodnica napredka. Cerkev oiikuje umno in razborno — vsak narod po njegovih zmožnostih; pri divjakih prične oliko s spoznanjem Boga, čednosti, raznih dolžnost, s šolo v njih jeziku, njih gramatiko pa mora dostikrat še le z njih ustnic posnemati, kakor Baraga v Ameriki, Knoblehar v Afriki. Cerkev ima še zmiraj med vsimi stabli ved in znanj svoje naj učenejši može.
Le kjer tako imenovani „fortschritt" ni napredek, ampak zastanek ali rakova pot, tam cerkev noče in ne more sodelati, temuč dolžna je hudo odvračati, postavno nasprotovati velikrat pa terpeti. Večkrat smo že omenili, kako n. pr. Italija v barbarstvo nazaj leze, odkar se ondi posvečuje cerkveni plen, se cerkev iz šol odriva itd., ker celo vradni Časniki naznanujejo, kako so šole ondi čedalje bolj prazne, učne stole zasedajo zmiraj bolj pogosto nevedneži, ali pa kužljivi odpadniki, mladost zastaja v naukih in zmiraj globokeje brede v spake. Ali pa je mar to napredek, da se plenijo in razdevajo samostani, ki so od pamtiveka bili pribežališa vsakterih učenosti, kakor Monte Cassino itd., za kterih ohranjenje celo ne-katoliške dežele prosijo; pa ženski samostani, v kterih ženska mladost zadostno in dostojno oliko ima? Cerkev izobrazuje človeške moči soglasno ali harmoniško, v
edinosti, spomin, ura, voljo, kakor tudi telesne zmožnosti, vse nahaja svoj primerni živež. Cerkev je bila in je prava rednica in mati narodov, ker ona ima od Boga svoje poslanje. Njen blagoslov se razodeva še dolgo dolgo tudi pri tacih narodih, ki so se od nje ločili. Cerkev sploh sprejme človeka kakor Božjo stvar in v njem ljubi podobo Božjo, bodi si tudi človek morda slep, hrom, star ali mlad, lep ali nelep; svet s svojimi ljubivci dosti pogosto sanjari zgolj „o ljubezni rožic, rudečih lic in ustnic," pa le dokler jih s svojo meseno ljubeznijo ne oskruni in v blato ne pomandra. Tudi sveta cerkev rožice čisla, miluje, zato jih iše pa obvarovati slane, toče in viharja; pa kako se zavoljo tega jastreb napihuje!
Ko tedaj cerkev z odrejo človeštva višji nalogo spolnuje v velikem trudu, kaj dela laži-liberaUtvo? To, kar nehvaležen otrok, ko ga je mati z obilnim potom in dolgoletno skerbjo in rejo na noge spravila. Svojo mater zaničuje, gerdi, zapušča, ker hoče vse bolj in bolje vediti kakor ona!
Zakaj tako dela? O srečnem Božiču pred davnim časom je bil prišel Božji Sin na svet pod pokoršino deviške Matere: človeški napuh s svojo revšino in pokoršino in ponižnostjo zatret, — učit čistost in neoma-dežanost življenja, — v nič djat lažnjive in slepivne zmote in nauke tega sveta, — ljudi od službe nečimer-nosti in pregreh k službi Božji obernit, — odrešit za-grešeni svet s svojo kervjo in smertjo. Svet pa mu ni mogel in mu ne more tega pozabiti, da mu ni po never-nikov šegi poterdil napuha in malikovanja mesenosti; zato ga je svet križal, in zdaj križuje Pija IX (Crux. de Cruce), križuje njegovo nevesto — Cerkev, ki ga namestuje na zemlji.
Umor v kamovavnici. Pred kratkim so usmiljene sestre zapustile kartuzo pri Jičinu, kjer so bile sprejele na veliko let nadzor in gleštanje jetnikov. Stavili so jim namreč pogoje, ki jih niso mogle sprejeti. Nekemu judu je bilo dano v najem, da jetnike z živežem osker-buje. Včeraj, 10. nov., je eden jetnikov, nezadovoljen s hrano, judovskega najemnika sedemkrat z nožem zabodel in zaklal. Gonja, ki so jo bili pred nekimi leti napravili judje in frajmavrarji na ženske duhovske re-dove, jih je izpravla iz mnozih bolnišnic in kaznovavnic, in bolniki in jetniki so izročeni judovskim špekulantom. Kdor ima le količkaj uma, mu je jasno, kdo ima pri tem zgubo, kdo dobiček. (Kartn. Blatt.)
Auierikansko. Po izkazu propagandinem je bilo letos vstanovljeno vikarstvo apost. v Arizon i, ki se je poprej štela k Mehiki. Sadaj tedaj štejejo zedinjene amerikanske deržave 60 škofij s 3400 duhovni, s 3500 cerkvami in z nekako šest milijoni katoličanov. Pred 60 leti je bila v teh deržavah ena edina škofija s 680 duhovni in 80 cerkvami.
V Afriki, deleč doli „na nosu dobrega upanja," je bila katoliška cerkev do letos brez svobode. Letos pa je zadobila prostost z vsimi sedmerimi svetostmi in z vsimi členi sv. vere. Hudo so nasprotovali sovražniki, vender je bila v zboru 30. jun. večina za ravnopravnost.
Iz Pruskega. Na list papeža Pija IX, ki kliče protestante k zedinjenju s katoliško cerkvijo, je poslal naj višji evangeliški cerkveni svet v Berlinu okrožnico do podružnih konzistorij. V tej okrožnici veliki svet kliče vse evangeliške duhovske prednike, da naj precej bližnjo, prihodnjo nedeljo svojim duhovnijanom naznanijo omenjeno poročilo in ob enem pojasnijo veselo zavzetje, ktero so v vsakem evangeliku morale zbuditi tehtne in očetovsko-ljubeznjive besede rimskega papeža. (Blah.) Iz tega se ima pač kaj učiti greška hierarhija v Carigradu, pa tudi serbsko in še ktero drugo časništvo.
G. baron Nikolaj, kteri je ko rusovski general veleval vsem vojnam na Kavkazu in je bil nekoliko
poglavar v Tiflis-u, je bil že poprej od orleanskega škofa k veri spreobernjen, letos pa je stopil v kartuzi-janski red sv. Brunor.a in je sadaj v grenobelski kar-tuzi na Francoskem.
V mestu Brandenburku je bil letos vstanovljen nov dom za družbo oo. redemtoristov, superior o. Zobel je rojen Tirolec. Prebivavstvo, če tudi veči del prote-stanško, se priljudno obnaša do duhovnov te družbe. — %ovo berilo iz vsih vetrov. Med naj učenejšimi zvezdoznanci na svetu so iz Laškega 3 in med temi sta dva katoliška samostanska duhovna: o. Secchi jezuit v Rimu, in barnabit v Piemontu o. Denza. Neka učena družba na Angleškem je bila namreč undan 29 naj uče-nejših zvezdogledov iz vesoljnega sveta naštela. — Z veseljem pripovedujejo judje in judovci, ,,da je poglavarstvo znojmskemu konventu hčeri Boga in Zveli-čarja na prigovor srenjskega načelstva prepovedalo
šolo imeti___44 Toliko radovoljniše pa na Dunaju po-
delujejo judovskim učenicam dovoljenje, da smejo dekliške šole napravljati. (\Vien. Kztg.) — Velik del laži, ki so se te tedne trosile zoper španjolsko kraljico, izvira iz slaboglasnega frajmavrarskega lista „Indepen-dence", in te laži so cerkveni sovražniki prav goreče pobirali. 26. oktobra je pri nekem škandal-procesu v Bruselu ondotni župan očitno spoznal, da je bil omenjeni framasonski list z 20.000 franki podkupljen, da je neko enako sleparijo (schwindelge-schichte) sprejel. Dunajski listi pa molče kakor miš ce. (Wien. Krztg.) — Na Španjskem je več „liberalnihu časnikov skoraj ustavljenih , kar so njih vredniki postali ministri ali so sicer na visoke stopnje povzdignjeni... Zato so tudi naši „liberalni vredniki" tako pridni. — „Journal de Bruxelles" naznanuje, da anglikanski škof iz Brechin-a na Skočijskem je že namerjal v Rim iti, da bi v katoliško cerkev prestopil; njegovi prijatli pa so ga zaderževali, da bodo z njim v edinosti pripravljali velikansko spreobernjenje mnozih. Znati je tedaj res, da Piju IX bo Bog dal še kaj velicega doživeti za njegovo terpljenje. Tudi je zopet očitno , da katoliška cerkev se toliko bolj razširja, kolikor bolj je preganjana. — O spreobernjenji anglikanskih duhovnov Pye-a in Belle-a pristavlja „Tablet", da v enem samem mescu tega leta so samo v Londonu 104 prestopili v katoliško cerkev. — Na Tirolskem se katoliške družbe prečudno množijo, ktere bodo Bogu in cesarju zvesto ljudstvo kakor terdnjave varovale psevdoliberalizma in njegovega sadu. — V osebi milgosp. Namszanovskega je Berlin, mesto inteligenčne in stolnica nemškega protestantizma, dobil katoliškega škofa. Berlin sicer ni postal škofija, temuč omenjeni škof bo imel samo jurisdikcijo nad katoliškim vojaštvom na Pruskem. Ne davno je bil novi škof od ermlanškega škofa posvečen. Razun škofa ima pruska vojna še 31 katol. duhovnov. Zraven tega pa 9 milijonov katoličanov zastonj prosi za čisto kat. vseučiliše. — P. Roh, Jezusove družbe, je že pred več leti zavoljo vednega pogrevanja znanega obrekovanja zoper jezuite 1000 gl. obljubil tistemu, kdor bi spričal, da v kakih jezuitovskih bukvah je stavek: „da namen posvečuje pomoček," to je, če imaš le dober namen, potlej pa stori kar hočeš, da ga dosežeš, če tudi ubijaš, moriš itd. Živ človek si ni upal tega lepega darila zaslužiti, akoravno so po svoji navadi nasprotniki jezuitov svoj pot naprej obrekovali. Zdaj pa se je oglasil neki Parec, žalosten vrednik dolgočasnega pa umazanega lista, da hoče to skazati. Ta mož je tako gerdo psoval Marijo Devico in sv. vero , da ga je celo neki Izraelec, pri kterem je stanoval, iz hiše odpravil, in zaslužil si je 6 mescev ječe. Kar pa tiče njegov dokaz, je „Volksbote"
Odgovorni viednik: Luka Jerau. —
te misli, da naj o. Roh za zdaj svojih tisuč gld. le še v žepu ohrani. — Na Parskem je 3,439.538 katoličanov, 1,326.937 protestantov, med manjšimi ločinami se ena tudi imenuje „lichtfreundi" (lučnjaki). So ne mara iz Evrope tje zašli? — Po vsem laškem punt gomazi. Po macinskih in garibaldovskih počenjanjih je kraljestvo ob vso veljavo. Dan na dan deva vlada liste pod pečat zavoljo žaljenega veličanstva. Tako piše novojorški kat. časnik mesca nov. — Spanjski veliki puntarji so si v laseh in vsak hoče kaj druzega: Serrano kacega kraljeviča, Prim veslja proti diktaturi, k čemur je tudi Garibaldi v pismu svetoval. (N. K. Ztg.) — Mojster „zeitgeist" v Luksemburgu predeluje kapucinsko cerkev v kazališe. Prekopavaje so našli še ostankov očetov kapucinov v redovnih haljah. Ali se ni omenjeni mojster to pot skazal za šušmarja in mojstra-skaza? — Eden sinov amerikanskega generala Rosenkrans-a se pripravlja pri oo. pavlinih v novem Jorku na duhovno posvečevanje. — Pri poslednji kmetijski razstavi v Ka-lifornii je en sam kmet prinesel 265 plemen jabelk, 80 plemen breskev, 12 pl. kuten, 240 pl. grozdja, 5 plemen smokev, 13 pl. sliv, 40 pl. suhega sadja in 11 pl. domačih vinskih tert. — Iz novega Jorka naznanuje jo, da od novega leta je prišlo v Ameriko čez 200.400 novih naselcev; samo v 2 tednih jih je bilo 3383. Zato je pa tudi v samih poslednjih kvatrah šlo 938.111 pisem čez morje v Evropo nazaj, iz Evrope tje pa 1,063.560 pisem. — Mesto novi Jork poje vsak teden 5500 goved, 21.000 svinj in 22.000 ovac. — „Demokrat4< v Fila-delfii naznanuje, da se je preselil v novo poslopje in da samo z „Bulock-tiskalnico" je zmožen 16.000 iztisov na uro izdelati, s „Hoe-tiskalnico" pa po 12.000 po eni strani natisnjenih. — V Boston-u so imele pred malo tedni gospe zbor, kteri je na to meril, da ženske naj bi ne imele glasu le v kuhinji, ampak tudi v očitnem svetovanji; one hočejo vse skozi možem enake pravice. Bog je bil pa drugo zapovedal, ktera bo zanesljivo obveljala. — Deržavni zbor je 19. t. m. prejenjal do 15. pros. nov. leta. — V odbor za prenaredbo zemljišnih davkov je izvoljen gosp. Svetec. — Deržavni zbor je z veliko večino zavergel tirjanje deželn. sodnije v Insbruku, da bi poslanca Greuterja za čas derž. zbora preiskovala. — Med Turčijo in Grecijo je razpor očiten. — „Tagbl.'f silno roji zoper osnovano katoliško družbo ; blezo čuti, da bode tu kaj dobrega, kaj katoliškega. —
Iz Ljubljane. Pravila za katoliško družbo
morajo iti skoz vice. V oddelku d pod štev. 2. je bil spotikljej. Da se čas ne trati, se začasni odbor ni hotel do ministerstva obračati, temuč je vso verstico izpustil in pravila zopet predložil v poterjenje, nad kterim zdaj ni več dvomiti.
Duhovshe spremembe.
V ljubljanski škodi. Č. g. Jož. Lavriču, lokal, v Zaplani, je podeljena lok. Goriče in Zaplana je razpisana 21. t. m.
Popravek. C. g. Jak. Grudnu je podeljena fara. pri Beli cerkvi (zadnjič je stalo po zmoti Fužine).
Dobrotni darovi.
Za sv. Očeta. Br. A V. 50 kr. —
JPogovori z gg• dopisovavci.
G. Br. A. V. : Serčna hvala za spora.; — denar obernili za sv. Očeta. — G. Šk. v S.: Buk. odd. gosp. G-b-ja. — O. A. D.: Bog plati! Pri spisih, ako niso izvirni, je treba vir, ojl kod	—
O. J. J.: Dobro. — Gg. P—c in B-h v Krow W.:.	v
kratkem odgovor in nekaj darov.	f	<c

Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.