LETNIK LIX • LETO 2011 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 ZDRAVSTVENE TEŽAVE UČITELJEV ŠPORTNE VZGOJE NORDIJSKO SMUČANJE KOT DEL KULTURE ŠPORTA PRILOGA INŠTITUT ZA ŠPORT GIBALNA AKTIVNOST SLOVENSKIH OTROK CEREBRALNA PARALIZA IN SMUČANJE TEHNOLOGIJA ZA PRIHODNOST IN RAZVOJ PSIHOLOŠKI VIDIK BOLEČINE UPORABA PADALA PRI ŠPRINTU NA 100 M REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA 1 Kazalo uvodnik/leading article 3 Janez Vodičar – Tehnologija za prihodnost in razvoj / Technology for the future and development aktualno/current topic 5 Štihec Jože – Dropbox – svoje pomembne datoteke imam povsod po svetu vedno pri roki / Dropbox – all impor- tant files at hand any time and anywhere in the world športna vzgoja/sports education 9 Marjeta Kovač, Bojan Leskošek, Vedran Hadžić, Gregor Jurak – S poklicem povezane zdravstvene težave slo- venskih učiteljev športne vzgoje – razlike glede na spol in starost / Occupational Health Problems Among Slo- venian PE Teachers – Differences by Gender and Age 15 Gregor Jurak, Marjeta Kovač, Janko Strel – Proti novim standardom uporabe informacijsko komunikacijske tehnologije v šolski športni dvorani / Towards new standards in the use of the information communication technology in a school sports hall 25 Milan Hosta, Christopher R. Edginton, Ming-kai Chin – Telesna/športna vzgoja: Nova stališča globalnega kon- senza / Physical education: New views of the global statement of consensus iz prakse za prakso/from practice for practice 30 Brane Dežman – Sestave napadov na košarkarskih tekmah glede na število njihovih faz / Offensive formations in basketball matches in relation to the number of their phases 36 Suzana Pustivšek, Damir Karpljuk, Blaž Lešnik, Mateja Videmšek – Alpsko smučanje oseb s cerebralno parali- zo / Alpine skiing for people with cerebral palsy 41 Igor Štirn – Analiza nekaterih morfoloških in specialnih gibalnih sposobnosti mladih vaterpolistov / Analysis of some morphological and special motor abilities of young water polo players 47 Tina Jarc Šifrar, Abel Horvath, Primož Pori – GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® - sodobna tehnologija funk- cijske vadbe / GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® – modern functional workout technology športna filozofija/philosophy of sports 51 Bojan Jošt – Nordijsko smučanje kot del kulture športa / Nordic skiing as part of sports culture športna psihologija/psychology of sport 60 Klemen Čeligoj, Matej Tušak, Klemen Stražar, Oskar Drobnič, Matej Drobnič – Psihološki vidik bolečine / Psychological aspect of pain 66 Petra Zaletel, Tina Jarc-Šifrar, Meta Zagorc – Razlike v samopodobi plesalcev – športnikov, rekreativcev in nešportnikov / Differences in self-image of competitive dancers, recreational dancers and non dancers športna terminologija/sports terminology 71 Silvo Kristan – Jezik je slovenstvo in dokler bo, bomo tudi mi … / Language is slovenehood and as long as there is slovenehood there will be slovenes … dogodki – čas/time – events 80 Boris Sila – Prof. dr. Herman Berčič – 70-letnik / Prof. Herman Berčič, PhD – a septuagenarian strokovna in znanstvena srečanja/expert and scientific meetings 82 Tadej Debevec – Kratko poročilo z letnega kongresa Ameriškega združenja za športno medicino 2011 / A brief report from the 2011 annual congress of the American College of Sports Medicine 2 uvodnik glas mladih / 83 Grega Karpan – Statistične značilnosti vratarjeve učinkovitosti na petih zaporednih evropskih prvenstvih v rokometu v obdobju od leta 2002 do leta 2010 / Statistical characteristics of the goalkeeper efficiency within the five consecutive handball European championships in the period from 2002 to 2010 88 Miha Kobe, Frane Erčulj – Primerjalna analiza morfološko motoričnega potenciala kadetskih košarkarskih reprezentanc Slovenije / Comparative analysis of the morphological motor potential of the basketball cadet men’s national teams of Slovenia 93 Tomaž Šinigoj,Damir Karpljuk, Mateja Videmšek, Jože Štihec, Maja Meško – Gibalna dejavnost in življenjski slog voznikov tovornih vozil / Sports activity and lifestyle of truck drivers 98 Petra Klemenc, Mojca Doupona Topič – Primerjava poročanja tiskanih medijev o HDD Tilia Olimpija in HK Acroni Jesenice v ligi EBEL / A comparison of the printed media coverage of HDD Tilia Olimpijaand HK Acroni Jesenice in the EBEL league raziskovalna dejavnost/research work 102 Erik Štrumbelj, Petar Vračar, Marko Robnik-Šikonja, Brane Dežman, Frane Erčulj – Statistična analiza predno- sti domačega igrišča in vplivov spremembe pravil v 1. A in 1. B slovenski moški košarkarski ligi / Statistical analysis of the home court advantage and the effects of the amended rules in the Slovenian 1.A and 1.B Men’s Basketball Leagues 107 Aljaž Šegula, Milan Čoh – Vpliv uporabe padala na rezultat pri šprintu na 100 metrov / Effect of the para- chute on a 100-m sprint result 114 Frane Erčulj, Mitja Bračič, Saša Jakovljević – Raven razvitosti hitrosti in agilnosti najboljših slovenskih in srbskih košarkaric / Development level of speed and agility of the elite Slovenian and Serbian female basketball players 120 Goran Vučković – Taktična izbira udarcev in njihova igralna učinkovitost pri vrhunskih igralcih squasha / Tac- tical choice of strokes and their playing efficiency with elite squash players 126 Joca Zurc – Gibalna aktivnost slovenskih otrok / Physical Activity of Slovene Children 132 Stojan Burnik,Gregor Kofler, Anita Pergar, Igor Emri – Nekatere mehanske lastnosti suhih in mokrih plezalnih vrvi / Some mechanical characteristics of dry and wet climbing ropes 139 Lovro Beranič, Janko Strel, Gregor Jurak – Razlike v nekaterih telesnih razsežnostih med srednješolci s Ptuja in ostalimi slovenskimi srednješolci / Differences of morfological characteristics between female and male secondary school students from Ptuj and from the rest of Slovenian population PRILOGA: Vsebinski in tehnološki vidik delovanjaInštituta za šport na Fakulteti za šport / / SUPLEMENT 149 Anton Ušaj – Raziskovalno in strokovno delo v laboratoriju za biodinamiko / Research and expert work in the laboratory of biodynamics 157 Vojko Strojnik, Igor Štirn, Katja Tomažin, Aleš Dolenec, Petra Prevc – Predstavitev Laboratorija za kineziologijo / Presentation of the Laboratory of kinesiology 165 Matej Tušak, Eva Kovač – Psihodiagnostični laboratorij v okviru Inštituta za šport na Fakulteti za šport / Psy- chodiagnostic laboratory within the Institute of Sport at the Faculty of Sport 171 Matej Supej – Nova metodologija 3D merjenja v športu s poudarkom na alpskem smučanju: MVN in RTK GNSS / New 3D measurement methodology for sport with emphasis on alpine skiing: MVN and RTK GNSS 179 Nadja Podmenik,Matej Supej, Frane Erčulj – Kako se tehnika meta na koš spreminja glede na oddaljenost od koša / How the technique of throwing at the basket changes with distance from the basket 185 Stanko Štuhec, Rok Vertič, Matej Supej – Uporaba kolesarskega ergometra za spremljanje tehnike kolesarje- nja / Use of a cycling ergometer in cycling technique monitoring 188 Petra Zaletel,Goran Vučkovič, Aljoša Rebula, Meta Zagorc – Analiza obremenitve plesnih parov v latinskoame- riških plesih s pomočjo sledilnega sistema SAGIT / Analysis of dance couples’ loading during selected standar- dand latin-american dances usingthe sagit tracking system uvodnik 3 Janez Vodičar Tehnologija za prihodnost in razvoj Napovedovanje se lahko okrepi s spoznanji, ki jih dobimo iz realnih podatkov stanja in jih primerjamo z analizami prejšnjega obdobja. Veliko lažje je analizirati in ugotavljati prete- klost, kot napovedovati prihodnost (tudi to ni vedno tako enostavno in potrebna je res ustrezna strokovna obdelava podatkov), vendar smo v sedanjem času vsi obremenjeni s prihodnostjo, tako je tudi prav, saj nam to omogoča tehnološki razvoj in nivo znanja, ki ga učitelji iz dneva v dan prenašajo na študente in trenerji na športnike. Fakulteta za šport je za potrebe preverjanja študentov in športnikov že leta 1966 ustanovila Oddelek za meritve in analizo pripravljenosti športnikov. V tem prvem obdobju je sicer delo- val v sklopu ambulante in v drugih pojavnih oblikah predvsem za izvajanje učnega procesa. S takšnim pristopom in informiranjem so pričeli ozaveščati tudi športne zveze in njihove strokovnjake ter predvsem tudi rekreativne ljubitelje športa. Potrebe so po določenem času pokazale, da se je za meritve pričelo zanimati vse več tudi drugih uporabnikov, ne samo športnikov, zato so ga v letu 1986 preimenovali v Oddelek za meritve športnikov in občanov, kasneje v letu 1989 v Center za meritve, leta 1991 pa z današnjim nazivom Inštitut za šport na Fakulteti za šport. Inštitut za šport je z razvojem postajal močno jedro strokovnega znanja in tudi pripomogel k večji vlogi tako stroke kot znanosti v športu. Predvsem zaradi tega hitrega razvoja delovanja so trenerji in strokovnjaki začeli prihajati v Inštitut za šport in pridobivali so odgovore na trenutno pripravljenost športnikov ter nasvete za spremembo trenažnih proce- sov. Inštitut se je razvil v osrednji merilni in svetovalni center v Sloveniji, kjer so se zbirali vsi, ki so želeli pridobiti več podatkov za nadaljnje uspešno delo v tekmovalnem in rekreativnem športu. V kolikor želimo nadaljevati tradicijo in dobre temelje, ki so jih postavili in ustvarili naši pred- hodniki, moramo še bolj težiti k novostim in iskanju novih rešitev, ki bodo v še večjo pomoč tako športnikom kot tudi trenerjem ali drugim strokovnjakom, ki skupaj z njimi ustvarjajo vrhunski rezultat ali izboljšujejo kvaliteto življenja rekreativca ter mu spreminjajo slog vsak- dana. Vizija gre v smer razvoja novih tehnologij, ne samo tistih, ki jih lahko kupimo na trgu, temveč tudi tistih, ki jih lahko ali bi morali sami ustvarjati z lastnim znanjem in v povezavi z drugimi univerzitetnimi institucijami (inštituti) doma ali po svetu, jih modelirati, načrtovati, unikatno izdelati in ponuditi trgu nove tehnološke naprave za izboljšanje kvalitete življenja ali vrhunskih rezultatov. Razvoj sodobnega športnega treniranja je vse bolj povezan z uveljavljanjem novih metod na tehnološkem, raziskovalnem in logistično-organizacijskem področju. V današnjem času ne moremo graditi trenažnega procesa in dosegati vrhunskih rezultatov samo na podlagi iz- kušenj in občutkov, ampak moramo v trenažni proces vgraditi sprotno spremljanje napredka in s tem dosegati njegovo spreminjanje. Seveda so izkušnje zelo pomembne pri tehnično- taktičnih zamislih, vendar pa je za dobro psiho-fizično pripravo pomembno sprotno spre- mljanje pripravljenosti in razvoja športnika, kajti potem se tudi lažje izvedejo vse tehnično- taktične zamisli trenerja. Vse to zagotovo lažje dosežemo s sprotnim večkratnim merjenjem športnikov v vseh obdobjih trenažnega in tekmovalnega procesa, ker lahko s temi podatki odkrivamo pomanjkljivosti in slabosti trenažnega procesa in reagiramo s spremembami pre- Napovedovanje je nehvaležno, vendar se temu v športu težko izo­ gnemo, saj so javnost in predvsem mediji lačni iskanja odgovorov za napovedmi, pa naj gre za neuspe­ he ali uspehe vrhunskih športni­ kov ali za ugotavljanja, koliko se nas ukvarja s športom ter koliko se jih bo udeležilo neke množič­ ne prireditve. Tudi športniki iščejo enake odgovore, kajti po dolgem in napornem pripravljalnem obdo­ bju želijo pokazati napredek in vse svoje sposobnosti na tekmovanjih. Kako priti do dobrih ali celo verodo­ stojnih podatkov, ki lahko napove­ do realen in ne vedno optimističen odgovor na prevečkrat zastavljena vprašanja: Kaj pričakujete od tek­ me? Kaj pričakujete od sezone? Kaj pričakujete od nastopa na olimpij­ skih igrah? Zakaj se v zadnjem ob­ dobju tako malo mladih vključuje v športno dejavnost? 4 den je prepozno in se naša krivulja uspešnosti strmo nagne navzdol. Zavedati se moramo, da ni potrebno vselej spreminjati sloga dela, tem- več iskati spremembe vsebin in učinkovitosti našega dela. Dandanašnji si že kar težko zamišljamo podporo trenažnemu procesu brez ustrezne računalniške podpore in ustreznih video ali audio zapi- sov. Brez osnovnih podatkov, pridobljenih z meritvami, si težko predstavljamo vnašanje sprememb za optimalizacijo načrtovanja sprememb sredstev in metod v trenažnem procesu. Še posebej je pomembno, da sprotno analiziramo dogajanja v trenutnem prostoru in času, torej tudi med trenažnim procesom (v času same vadbe), in že izvajamo spremembe. To je pomembno predvsem pri ugotavljanju pravilnosti izvedbe posameznega elementa vadbe ali tudi taktične zamisli. S prepoznim ugotavljanjem napak in prepoznim spreminjanjem metod in sredstev povzročimo veliko škodo celotnemu procesu in posamezniku, nato potrebujemo veliko časa, da to odpravimo in stanje zopet normaliziramo. Po normalizaciji celotnega postopka ponovno potrebujemo čas, da se vrnemo in dosegamo višje učinke vadbe. Moderni pristopi k trenažnemu procesu zahtevajo takojšen odgovor in reakcijo na spremembo in prilagajanje novim metodam dela. Še posebej je to pomembno pri povratku poškodovanega športnika ali rekreativca v normalno vadbo. V takšnih primerih sta potrebna izre- dno dobro sodelovanje na interdisciplinarnem področju in vključitev vseh strokovnjakov, ki imajo kakršen koli vpliv na hitrejšo rehabilitacijo športnika. Pri tem so meritve in predvsem svetovanje izjemnega pomena za vsakega udeleženca procesa, saj se vsi želijo čim prej vrniti na tekmovališče. Imamo veliko primerov, ko so športniki ali rekreativci zaradi prehitevanja z intenzivno vadbo podaljševali svoj čas rehabilitacije ali celo bili prisiljeni v končanje kariere. Tukaj je predvsem pomembno sprotno izvajanje meritev in ob ugotavljanju stanja pravilna izbira sredstev in metod za postopno delo in časovno ustrezno vrnitev v tekmovalni sistem. Velja pravilo: Hiti počasi. Vse to lahko dosežemo z intenzivnim in inovativnim razvojem vsebin dela, visokih tehnologij in ekspertnih znanj na kineziološkem in interdi- sciplinarnem področju. V športni diagnostiki se v zadnjem obdobju vse bolj uporabljajo znanja genetike, biokemije in fizike, saj so z razvojem novih baznih odkritij dosegli, da lahko pridemo do novih bolj uporabnih rezultatov, pomembnih za razvoj športne diagnostike. To, kar smo nekoč v mlajši dobi naše generacije razmišljali, je danes stvarnost, ki jo moramo znati uporabiti v namene izboljšanja sistemov metod trena- žnega procesa in je ne izkoristiti v namene, ki so škodljivi zdravju in etiki v športu. V inovativnosti se ne delimo na velike in majhne, temveč samo na uspešne in dobre ali neuspešne in slabe. Samo tehnološka inovativnost in iskanje novih merilnih postopkov bosta prispevala tudi k dvigu strokovno razvojnega in znanstvenega raziskovalnega dela na Fakulteti za šport in s tem nudila veliko večjo podporo slovenskemu športu ter prispevala k uveljavitvi Fakultete za šport v mednarodnem prostoru. To je tudi ena izmed ključnih potreb vrhunskega športa v športni diagnostiki, saj samo tako lahko ustrezno kvalitetno spremljamo in načrtujejo trenažne procese vrhunskih športnikov. V današnjem času moramo iskati rešitve in postati tudi del interdisciplinarnega povezovanja, saj so postopki in protokoli postali specifični in potrebno je povezovati in združevati znanje na drugih področjih in s tem ustvarjati novo kvaliteto za izboljšanje mreženja tehnološkega parka in znanja. Izkoristiti moramo prostor in vsebine v bližnji okolici, ker bomo samo tako lahko kon- kurenčni tistim, ki na takšen način že delujejo. Povezovanje in sodelovanje pa nista pomembna samo na tehnološkem področju, temveč tudi na področju delovanja znotraj Inštituta za šport med laboratoriji in nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami ter njihovimi strokovnjaki. Povezava mora biti tako vsebinska kot or- ganizacijska in se mora prelivati iz njihovih strokovnih zahtev v delo Inštituta za šport preko izboljšav merilnih postopkov ali nakupa nove merske tehnologije. To sodelovanje sicer že obstaja preko panožnih strokovnjakov, ampak je prevečkrat enostransko in ne prihaja do dialoga ter iskanja novih boljših rešitev. Na tem področju imamo še veliko rezerve za napredek sodelovanja, predvsem moramo vzpostaviti večjo povezavo med vodilnimi strokovnjaki Fakultete za šport in vodji strokovnih komisij na nacionalnih panožnih športnih zvezah. Nosilci pred- metov Fakultete za šport ali vodje kateder morajo biti neposredno vključeni v strokovne procese na nacionalnih panožnih športnih zvezah in predstavljati most med strokovnim in strokovno raziskovalnim delom. Odpirati moramo vrata vsem sodelavcem na Fakulteti za šport in jim omogočiti sodelovanje v Športno diagnostičnem centru in laboratorijih ter jim svetovati in pomagati pri soustvarjanju novih postopkov ali metod pri meritvah. Za prihodnost so ključni mladi, idej polni sodelavci. Žal ugotavljamo, da tovrstnih kadrov primanjkuje ter da se ne vključujejo v delo na Inšti- tutu za šport in ne v delo Športno diagnostičnem centru, kjer se izvajajo meritve in svetovanja. Morda tudi sami premalo storimo, da bi jih povabili k sodelovanju na Inštitut za šport, saj bi na takšen način spoznali še drugo stran zaposlitve po končanem študiju. Študente bi morali več spodbujati za delo na meritvah tudi preko pedagoškega procesa ter jim dopovedovati, kakšno vlogo in pomen imajo meritve tako za vrhunskega športnika kot rekreativca. Naši diplomanti bi morali postati glasniki uporabe metod meritev in svetovanj ter s svojim zgledom v praksi in uvajanjem meritev v prakso pokazati usposobljenim trenerjem in strokovnjakom vlogo in pomen meritev in svetovanj na področju vrhunskega, tekmovalnega in kakovostnega športa ter športnikov rekreativcev. Študenti doktorskega študija bi morali svoje raziskave za dok- torske disertacije izvajati v laboratorijih Fakultete za šport ali drugih sorodnih laboratorijih izven fakultete, v kolikor bi šlo za interdisciplinarno povezavo in ne bi imeli na voljo ustrezne tehnologije, in na podlagi njihovih spoznanj in dognanj iskati strokovno uporabne merilne rešitve, ki bi prinesle novo dodano vrednost k razvoju Fakultete za šport in predvsem k doseganju vrhunskih rezultatov športnikov ali izboljšanju vadbe rekreativnih športnikov . Nikakor ne smemo pozabiti, da je kineziologija tesno povezana z našim vsakdanjim življenjem in je tako rekoč prisotna v vseh elementih našega življenja. Povezujejo nas vrhunski dosežki naših tekmovalcev, kakor tudi športna vadba kot del življenjskega sloga Slovencev. Postavljati si moramo visoke cilje, ker človeška malomarnost in nečimrnost zadaneta vedno nižje. aktualno 5 Dropbox – all important files at hand any time and anywhere in the world Abstract Dropbox is a service whose free software can be installed on different computers (at home, at work, laptop), a tablet computer or a (smart) mobile phone. The programme safely and automatically synchronises the selected files among the abovementioned devices. Irrespective of where and with which device (computer, telephone or tablet) we are working, the stored data are auto- matically saved to our other devices. This offers us maximum mobility while always keeping our data, files, images, etc. at hand on different computers or other devices. All we need is the Dropbox software installed on our devices and an internet connection. Considering that physical education teachers and coaches often work on the field (competitions, open-air schools, etc.) and that these activities involve a collection of different data (organisation, different lists, preparation for a match, etc.), they can easily ac- cess these data through Dropbox. Key words: file synchronisation, access to own data, work mobility, group work, co-operation with pupils/students Štihec Jože Dropbox – svoje pomembne datoteke imam povsod po svetu vedno pri roki Izvleček Dropbox je brezplačni program, ki ga namestimo na svoje različ­ ne računalnike (doma, v službi, na svoj prenosnik), IPad ali na svoj (t. i. pametni) mobilni telefon. Pro­ gram omogoča varno avtomatično sinhronizacijo želenih datotek med omenjenimi napravami. Ne glede na to, kje in na kateri napravi (ra­ čunalnik, telefon, IPad) delamo, se shranjeni podatki avtomatično pre­ nesejo na vse naše ostale naprave. S tem smo maksimalno mobilni, vse svoje podatke, datoteke, slike … pa so nam vedno dostopne na različ­ nih računalnikih ali napravah. Vse, kar potrebujemo, je brezplačni program Dropbox, nameščen na teh napravah, in internetna povezava. Glede na to, da so profesorji športne vzgoje in trenerji veliko na terenu (tekmovanja, šole v naravi ipd.) in da je s tem povezano veliko podatkov (organizacija, različni seznami, priprava na tekmo …), lahko z uporabo programa Dropbox eno­ stavno dostopajo do svojih datotek tudi pri tovrstnih dejavnostih izven šole. Ključne besede: sinhronizacija datotek, dostop do svojih podatkov, mobilnost dela, sku- pinsko delo, sodelovanje z učenci/študenti. 6 Uvod „ Velikokrat z istimi datotekami delamo na različnih računalnikih oz. napravah: doma, v službi, na prenosniku, IPadu, te- lefonu. Če želimo delati vedno z isto ver- zijo neke datoteke, smo prisiljeni te dato- teke prenašati iz ene naprave na drugo. V ta namen smo si datoteke z enega ra- čunalnika na drugega pošiljali po emailu, jih kopirali na USB ključek, diskete, CD-je, DVD-je in le-te nosili s seboj. Nekateri so uporabljali FTP strežnike. Velikokrat se nam je zgodilo, da smo na kakšno da- toteko pozabili in tako npr. doma nismo imeli zadnje verzije datoteke, s katero smo nazadnje delali v službi. Lahko da smo kje v tujini, pa zaradi pozabljivosti ali nenačrtovanih potreb datotek, ki jih ra- bimo, nimamo pri sebi. Na vse te težave lahko pozabimo, če bomo začeli upora- bljati program Dropbox. Kaj je Dropbox? „ Dropbox je brezplačen program, ki ga namestite na svoje računalnike, Ipad, mobilni telefon. Na računalnikih je ikona Dropboxa vidna v orodni vrstici v desnem spodnjem vogalu zaslona. Ko so vse da- toteke med vašimi računalniki sinhronizi- rane izgleda ikona Dropboxa takole . Ko pa poteka avtomatična sinhronizacija datotek med vašimi računalniki, izgleda ikona Dropboxa takole . Tako zlahka že iz ikone razberemo stanje usklajenosti naših pomembnih datotek med različni- mi računalniki in napravami. Ob namestitvi programa Dropbox se v mapi »Moji dokumenti« (»My do- cuments«) na vašem računalniku av- tomatično ustvari mapa MyDropbox . Znotraj te mape lahko glede na svoje potrebe in želje ustvarite nove mape, kamor kopirate svoje datoteke. Tako si lahko recimo ustvarite mapo, kjer shranjujete članke, mapo, kjer shranjuje- te svoje slike, mapo za filme ipd. Vse, kar ustvarite znotraj mape MyDropbox, bo vedno avtomatično sinhronizirano z va- šimi drugimi računalniki in napravami. Dropbox lahko upravljate preko različ- nih dialogov (slika 1 in 2) za nastavitve. Do njih pridete tako, da z desno tipko na miški kliknete na ikono Dropboxa v orodni vrstici desno spodaj na zaslonu in v meniju, ki se prikaže, izberete opcijo »Preferences«. Novejša verzija program Dropbox vam omogoča, da mapo pre- maknete kamorkoli na vašem računalni- ku ter da podrobneje definirate, katere mape znotraj mape se bodo sinhronizirane med vašimi računalniki in napravami (slika 1). Vnaprej nastavljena je opcija, da se sinhronizirajo vse mape znotraj mape MyDropbox. Slika 1 Poljubno lahko tudi definirate, ali naj vas Dropbox z obvestili, ki se bodo pojavila v desnem spodnjem delu zaslona, ob- vešča o spremembah vaših datotek. Gre za obvestila, ki se za kratek čas pojavijo na zaslonu in po nekaj sekundah avto- matično izginejo. Nadalje se običajno izbere opcija (slika 2), da se Dropbox av- tomatično zažene na vašem računalniku ob zagonu sistema. S tem si zagotovite avtomatično sinhronizacijo, saj vam ni treba misliti še na to, ali je Dropbox za- gnan ali ne. Če ni zagnan, avtomatična sinhronizacija datotek s tem računalni- kom seveda ne bo potekala, vse datote- ke spremenjene na tem računalniku pa tudi ne bodo sinhronizirane z drugimi računalniki toliko časa, dokler programa Dropbox na tem računalniku spet na za- ženete. Ko ga boste zagnali, bo program Dropbox samodejno pregledal stanje vaših datotek v mapi na tem računalniku in na vaših drugih računalni- kih. Morebitne spremembe, ki so nastale časovno kadarkoli in na katerikoli vaši na- pravi z Dropboxom, pa se še ne odražajo v stanju vaših datotek na tem računalni- ku, bo Dropbox samodejno uskladil (sin- hroniziral). Kot rečeno, je najbolje, da je opcija avtomatičnega zagona Dropboxa skupaj z zagonom vašega računalnika vključena. Opcija je takoj po namestitvi že vnaprej izbrana. S tem odpadejo vse skrbi in vam sploh ni treba misliti na sin- hronizacijo vaših datotek. Vse bo poteka- lo samodejno. Slika 2 Ostale opcije, ki jih lahko izbirate v dia- logu z nastavitvami (slika 1 in 2), vam omogočajo, da definirate hitrost prenosa datotek, načine prijave (morebitni proxy) ipd., in so namenjene zahtevnejšim upo- rabnikom. Namestitveni program za Dropbox po- skrbi za vse tako, da se vam s temi po- drobnostmi sploh ni treba ukvarjati. Najprimernejše nastavitve so vedno že vnaprej izbrane. Dovolj je, da program Dropbox namestite na svoje računalnike in naprave in odslej naprej bo veljalo, da bodo vse datoteke, ki jih boste prekopi- rali v mapo MyDropbox, avtomatično sinhronizirane z vašimi drugimi računal- niki in napravami, kjer imate ravno tako nameščen program Dropbox. Kako sinhronizirati „ svoje datoteke med različnimi napravami? Namestitveni program za Dropbox bo, kot že rečeno, na vašem računalniku ustvaril mapo . Znotraj nje lah- ko poljubno ustvarjate druge mape. Vse datoteke, ki jih boste odslej prekopirali v to mapo ali mape v njej, se bodo samo- dejno, brez vaše intervencije, prenesle na vse vaše druge računalnike (recimo raču- nalnik doma, prenosni računalnik, raču- nalnik v službi ...), Ipad, pametni telefon …, kjer imate prav tako nameščen pro- aktualno 7 gram Dropbox. Dropbox torej namestite na tiste računalnike in naprave, kjer želite, da so vaše datoteke na njih vedno med- sebojno sinhronizirane z zadnjo verzijo teh datotek, kjerkoli ste jih že nazadnje spreminjali. Če recimo delamo nekaj v službi, ob koncu dela datoteko enostavno preko- piramo v mapo »My Dropbox«. Ko pride- mo domov in prižgemo računalnik, nas bo ta datoteka brez našega dodatnega posredovanja pričakala na domačem ra- čunalniku, ker bo Dropbox sinhroniziral našo mapo »My Dropbox« na šolskem računalniku z mapo »My Dropbox« na domačem računalniku. Tako lahko delo nadaljujemo doma in na koncu datoteko spet shranimo v mapo »My Dropbox« na domačem računalniku. S tem bo dato- teka spet sinhronizirana z našim šolskim računalnikom. Tako imamo vse svoje po- membne datoteke vedno na vseh naših računalnikih in napravah, kjer imamo nameščen program Dropbox. Sam zato zadnji dve leti več ne uporabljam USB ključkov, ker imam vse potrebno vedno avtomatično na vseh mojih računalnikih in napravah, kamor sem namestil pro- gram Dropbox. Če spremenimo samo del neke datoteke, bo Dropbox med našimi računalniki v kodirani in zaščiteni obliki prenesel samo te razlike med različnimi verzijami te da- toteke na naših napravah. Sinhronizacija je torej »pametna«. Prenašajo se le razlike med datotekami, ne cele datoteke. Enako velja za vse ostale spremembe datotek. Če neko datoteko v mapi My- Dropbox zbrišemo, bo zbrisana tudi na drugih naših računalnikih in napravah. Sinhronizacija je vedno popolna in obo- jestranska, tako da se ne usklajujejo samo različne verzije popravljenih datotek, am- pak tudi število datotek. Dropbox kot var- „ nostna kopija naših datotek Ena od največjih prednosti programa Dropbox, poleg seveda že omenjene sinhronizacije naših pomembnih datotek na vseh naših računalnikih in napravah, je tudi možnost uporabe Dropboxa kot varnostne kopije naših pomembnih da- totek (slika 3). Ponazorimo to na primeru: delamo z neko datoteko – recimo, da pišemo čla- nek v programu Microsoft Word. Ko shra- nimo datoteko v MyDropbox, se bo ta verzija datoteke, poimenujmo jo verzija A, sinhronizirala z našimi ostalimi raču- nalniki in napravami. Ko bomo datoteko verzija A kjerkoli na naših računalnikih in napravah spremenili in jo ponovno shranili v mapo MyDropbox, bo to verzi- ja datoteke B. In tako ob popravkih naše datoteke lahko nastane veliko shranjenih verzij: A, B, C, D … Kaj, če smo naredili neke popravke ver- zije B, ki pa so ob shranjevanju v verzijo C izgubljeni, saj smo z novo verzijo do- kumenta (C) prepisali staro verzijo do- kumenta (B). Normalno v Wordu stare verzije B več ne moremo priklicati in je za vse čase izgubljena. Če uporabljamo Dropbox, temu ni tako. Dropbox si inter- no shranjuje vse posamezne verzije neke datoteke, zato s pomočjo Dropbox brez problemov prikličemo verzijo B našega dokumenta, čeprav smo čez njo že shra- nili verzijo C. To pomeni, da imamo celo zgodovino vseh sprememb naše dato- teko in kadarkoli lahko nazaj prikličemo katerokoli od njih. Podobno nam Dropbox lahko pomaga, če smo katero od naših datotek v mapi MyDropbox pomotoma zbrisali. Dropbox tudi zbrisane datoteke »ohrani pri življe- nju«, samo videti jih takoj po brisanju več ne moremo. Obstaja pa funkcija v Drop- boxu, ki nam te zbrisane (v resnici skrite) datoteke pokaže. Zato lahko v primerih, ko želimo zbrisano datoteko spet videti, to obnovimo s pomočjo Dropboxa. V vseh teh primerih se nam torej Drop- box ponuja kot odlično orodje tudi za varnostne kopije naših datotek. Tudi v primeru, da smo zaradi okvare iz- gubili vse podatke na trdem disku naše- ga računalnika, smo lahko mirni, saj nas pomembne datoteke, ki smo jih kdajkoli prej dali v mapo MyDropbox, varno shra- njene čakajo na naših drugih računalni- kih ali napravah in na serverju Dropbox. Slika 3 Svoje datoteke lahko „ delimo s prijatelji V mapi MyDropbox lahko ustvarimo različne mape. Za vsako od njih se lahko odločimo, ali bo to naša privatna mapa, ali pa se bomo odločili in bomo svoje datoteke delili s svojimi izbranimi prija- telji. Dropbox nam omogoča, da preko emaila k ogledu nekaterih naših datotek povabimo izbrane prijatelje, ki jih Drop- box povabi preko emaila in jim tudi do- deli pravico, da te naše datoteke v točno določeni mapi lahko vidijo tudi oni. Pri skupinskih projektih je ta delitev po- datkov med člane projekta odlična mož- nost za sodelovanje, saj spremembo sleherne datoteke vsakega od članov skupine takoj vidijo tudi vsi ostali, čeprav je vsak član skupine recimo na drugem koncu sveta. Nekateri profesorji na Fakulteti za šport ta sistem uporabljamo pri delu s svojimi študenti pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah. Ko študent doma svojo nalogo shrani v mapo na Drop- boxu, je čez nekaj sekund že tudi pri pro- fesorju na Fakulteti za šport, s katerim si v dogovoru deli pravice ogleda in spre- memb datotek v tej mapi. Profesor si za- dnjo verzijo datoteke ogleda, vpiše svoje popravke in komentarje in ti so s par se- kundnim zamikom vidni tudi študentu. Gre za odlično možnost sodelovanja na daljavo kar iz domačega naslanjača. Kot smo že opisali v prejšnjem poglavju, Dropbox hrani tudi vse verzije shranjenih podatkov zato pri tovrstnem nastajanju diplomske ali magistrske naloge ali dok- torske disertacije lahko vedno stanje ak- tualnega teksta povrnemo na katero od prejšnjih verzij datoteke, če to hočemo. Nič v nastajanju dela torej ni izgubljeno zato, ker smo eno verzijo dokumenta shranili čez drugo. Pravice skupnega ogleda datotek v izbra- ni mapi z nekom drugim lahko kadarkoli tudi ukinemo, če tako želimo. Tehnične specifikacije „ delovanja Dropboxa Sinhronizacija med našimi različnimi računalniki in napravami poteka preko Dropbox serverja. Na tem serverju vsak uporabnik brezplačno dobi 2 gigabyta prostora, kamor se shranjujejo njegove datoteke iz mape MyDropbox. Če se v 8 sistem priključite preko prijateljev, Dro- pbox k 2 gigabyta velikem prostoru za vaše datoteke doda še dodatnih brez- plačnih 250 megabytov prostora, zato lahko k uporabi Dropboxa povabite tudi prijatelje in s tem oba (tako vabitelj, kot povabljenec) brezplačno pridobita teh dodatnih 250 megabytov prostora. Prenos podatkov med posameznimi ra- čunalniki in serverjem Dropbox poteka preko varne SSL povezave (Secure Soc- kets Layer), pri prenosu in shranjevanju podatkov pa se uporablja močna inkrip- cija podatkov (AES-256 bit encryption). Vsi podatki so shranjeni na Amazon S3 (Amazon's Simple Storage Service) ser- verjih, kar zagotavlja veliko varnost pred izgubo podatkov. Dostop do svojih da- „ totek preko spletnih brskalnikov Ker so podatki shranjeni na serverju Dropbox, do njih lahko dostopamo od koderkoli na svetu. Vedno namreč nismo ob domačem računalniku, kjer imamo nameščen program Dropbox, ki nam avtomatično omogoča dostop do naših datotek. Za tak dostop na računalnikih, ki niso naši in kjer zato nimamo name- ščenega Dropboxa, lahko uporabimo poljuben brskalnik (Internet Explorer, Firefox, Chrome, Opera …). Preko web strani Dropboxa se s pomočjo lastnega uporabniškega imena (naš email naslov) in gesla prijavimo v sistem in si prenese- mo katerokoli našo datoteko, ki jo imamo sicer na naših računalnikih v mapi My- Dropbox. Tak dostop je zelo uporaben, ko gremo v tujino npr. na kongres ali kaj podob- nega. Referata nam ni treba imeti na USB ključku, ker se lahko preko svojega uporabniškega imena in gesla z uporabo brskalnika prijavimo na Dropbox server in od tam po potrebi prenesemo želeno datoteko. Profesorji športne vzgoje imajo veliko ak- tivnosti izven sedeža šola (šole v naravi, športni dnevi, tečaji, projektno učno delo ipd.), kjer mnogokrat potrebujejo različ- ne podatke (seznami učencev, vsebine, gradiva …), zato je Dropbox v teh prime- rih zelo primeren način za dostopanje do svojih pomembnih datotek. Tudi pri vsej ostali dokumentaciji, s katero imajo opravka (učne priprave, delovni načrti …), je priročno, da jo doma shranijo v mapo MyDropbox, pa jih bo samodejno pričakala tudi na šolskem računalniku. Tak dostop do svojih datotek z veseljem koristijo tudi naši študenti na Fakulteti za šport. Na domačem računalniku si v mapo MyDropbox shranijo npr. seminar- sko nalogo, se na Fakulteti za šport preko brskalnika povežejo v Dropbox in si dato- teko natisnejo na Fakulteti za šport. Teža- ve, do katerih lahko pride zaradi tega, da so doma pozabili USB ključek s seminar- sko nalogo, so zato preteklost. Vse svo- je pomembne datoteke za študij so jim vedno pri roki. Z uporabo programa Dropbox je vsak od nas lahko maksimalno mobilen in ima vse svoje najpomembnejše datoteke vseskozi na dosegu roke. Vse, kar potre- bujemo, je dostop do interneta, ki pa je dandanes povsod na voljo (na letališčih, v hotelih, po šolah, fakultetah, internet- nih kavarnah, javnih brezplačnih internet točkah …). Če delamo na domačem računalniku, bomo do svojih datotek dostopali tako, da odpremo mapo MyDropbox, ki je običajno v mapi »Moji dokumenti« (»My Documents«). Lahko pa si jih ogledamo tudi na alternativni način, kot bomo do njih dostopali na drugih računalnikih (recimo v tujini). To naredimo tako, da z desno tipko na miški kliknemo na ikono Dropboxa v orodni vrstici desno spodaj na zaslonu in v meniju, ki se prikaže, izbe- remo opcijo »Launch Dropbox website«. Na ta način si lahko ogledamo uporabni- ški vmesnik, ki bi ga videli, če bi do svojih datotek dostopali preko drugih računal- nikov, ki niso naši. Tako se za vajo lahko že pred odhodom v tujino seznanimo z načinom upravljanja svojih datotek pre- ko spletnega brskalnika. Zaključek „ Dropbox predstavlja odličen brezplačen pripomoček, ki nam omogoča, da ima- mo povsod po svetu, kjer imamo dostop do interneta, tudi dostop do svojih po- membnih datotek. Idealen je za delo z istimi datotekami na različnih računalnikih (doma, v službi, prenosni računalnik) ali napravah (Ipad, pametni telefon …). Sinhronizacija med njimi poteka samodejno. Ko prižgemo ra- čunalnik, program Dropbox avtomatično z naših drugih računalnikov prenese vse nove datoteke oz. razlike med posame- znimi obstoječimi datotekami. Sinhro- nizacija med dvema (ali več) računalniki vedno poteka v obe smeri, kar pomeni, da je povsem vseeno, na katerem raču- nalniku v mapo »My Dropbox« shranimo svoje datoteke. Te bodo samodejno sin- hronizirane z vsemi našimi računalniki in napravami. Tako je povsem vseeno, kje na katerem računalniku ali napravi smo začasno končali delo in kje ga bomo nadaljevali. Koristen je tako za učitelje kot študente. Študent svoje obveznosti (recimo se- minarsko nalogo) shrani na domačen računalniku, na Fakulteti za šport pa do nje po potrebi dostopa preko spletnega brskalnika. Učitelj športne vzgoje npr. svoje učne priprave piše na domačen ra- čunalniku, samodejno pa ga pričakajo na šolskem računalniku. Časi, ko smo aktualne projekte in potreb- ne datoteke nosili s seboj na disketah, USB ključkih, CD-jih ali DVD-jih, so mimo. Dropbox je varna in brezplačna storitev. Če nam brezplačnih 2 gigabyta prostora za naše datoteke na serverju Dropbox ni dovolj, lahko dokupimo dodatni prostor. Dropbox se trži ravno preko prodaje tega dodatnega prostora. Za običajnega upo- rabnika je brezplačnih 2 gigabyta prosto- ra več kot dovolj. Več informacij in kratko, a poučno, video predstavitev Dropboxa najdete na naslo- vu http://db.tt/iMqzgTd. Pri prijavi v Dropbox preko omenjene bližnjice brezplačno dobite tudi 250 megabytov dodatnega prostora za vaše datoteke. Opomba: Vse slike v članku so iz programa Drop box ali Dropbox web strani. dr. Jože Štihec, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana E-pošta: joze.stihec@fsp.uni-lj.si športna vzgoja 9 Occupational Health Problems Among Slovenian PE Teachers – Differences by Gender and Age Abstract The main goal of our study was to investigate the most common health problems of Slovenian physical education teachers and their relation to gender and age. The study included 468 physical education teachers (282 or 60.3 % males and 184 or 39.7 % females) that volunteered to anonymously participate in the study. The average age was 43.4 ± 10 and 41.5 ± 8 years for males and females, respectively. The most frequent health problems reported were low back pain, dysphonia and auditory problems, followed by common cold and osteoarthrosis with the exception of the hip and elbow. There were no gender related differences in the prevalence of low back pain, but females were more commonly affected with dysphonia, headaches and urinary inflamma- tion. There was a higher frequency of hearing problems and locomotion problems with the increasing age of the teachers. The results of our study are highlighting the need for better health care of physical education teachers in the sense of better work conditions, appropriate class organization, more frequent health examinations and better physical readiness of the teachers for the given work conditions. Key words: physical work load, occupational risk factors, back pain, voice disorders Izvleček Namen raziskave je ugotoviti najpogostejše kronične zdrav­ stvene težave slovenskih učiteljev športne vzgoje in odvis­ nost težav od spola ter starosti. V vzorec je bilo vključenih 468 učiteljev športne vzgoje, med katerimi je 282 moških (60,3 %) in 184 (39,7 %) žensk. Povprečna starost moških je 43,4 ± 10 let in žensk 41,5 ± 8 let. Najpogostejše zdravstvene težave, o katerih poročajo učitelji športne vzgoje, so boleči­ ne v križu, hripavost in težave s sluhom, sledijo pa prehladi in težave s sklepi, razen kolka in komolca. Najmanjše razlike med spoloma so pri najpogostejši težavi, bolečinah v križu. Ženske imajo pogostejše težave z glasom, glavobolom in vnetjem sečil. S starostjo naraščajo predvsem težave s slu­ hom in lokomotornim aparatom. Izboljšati je treba učno okolje učiteljev športne vzgoje, učitelji naj pri poučevanju upoštevajo novejša priporočila o organizaciji pouka, ki lahko olajšajo učiteljevo delo, poskrbijo za svojo telesno pripravlje­ nost in imajo pogostejše zdravniške preglede. Ključne besede: telesna obremenitev, poklicni dejavniki tveganja, bolečine v križu, težave z glasom Marjeta Kovač, Bojan Leskošek, Vedran Hadžić, Gregor Jurak S poklicem povezane zdravstvene težave slovenskih učiteljev športne vzgoje – razlike glede na spol in starost 10 Uvod „ Poklic učitelja športne vzgoje lahko uvrstimo med energijsko zahtevnejše poklice (Sandmark, Wiktorin, Hogstedt, Klenell-Hatschek in Vingard, 1999), saj učitelj med delom hodi, teče, prikazu- je učencem športne prvine, večkrat z učenci tudi sam vadi, pomaga učencem pri izvedbi prvin tako, da jih dviguje, priprav lja in pospravlja orodja. Kljub zah- tevni poklicni obremenitvi pa je raziskav o poklicnih obolenjih učiteljev športne vzgoje malo. Šole posvečajo precejšnjo pozornost varnemu učenčevemu učnemu okolju (Trevelyan in Legg, 2006, 2011) (npr. z nakupom primernega pohištva, nošnjo nahrbtnikov, zaščitami na hodnikih ipd.), precej manj pa delovnemu okolju učite- ljev, posebej še učiteljev športne vzgoje (Lemoyne, Laurencelle, Lirette in Trude- au, 2007). Številni dejavniki, ki določajo delovno okolje učiteljev športne vzgoje, negativno vplivajo na njegovo zdrav- je (Lemoyne in sod., 2007; Sandmark, 2000). Negativni dejavniki delovnega okolja so povezani s prostorom, kjer poteka pouk športne vzgoje (npr. povečan hrup, sla- ba zvočna izolacija prostora, neprimerna temperatura ali vlaga v prostoru, neela- stična ali poškodovana tla v telovadni- ci ali na zunanji športni površini, slabo prezračevanje, prah in druga nečistoča, neprimerna osvetljenost, prepih ipd.), ali z organizacijo pouka (ni časa za ogreva- nje pred prikazom prvin; nenadni gibi pri varovanju z namenom preprečiti morebitne poškodbe učencev; številna ponavljanja gibov, npr. pri podajanju žog učencem; pomoč, kjer je treba prema- govati težo učencev; premikanje težjega orodja ipd.). Zaradi tega učitelji športne vzgoje pogosteje manjkajo v službi kot učitelji drugih predmetov (Sandmark, 2000). V primerjavi z drugimi poklici so velikokrat poškodovani, imajo pogoste kronične zdravstvene težave, številni pa se morajo zaradi tega prej upokojiti (An- dré, Cloes in Deroanne, 1991; Lemoyne in sod., 2007). Združenje švedskih učiteljev športne vzgoje poroča (Sandmark, 2000), da je kljub bolj zdravemu življenjskemu slogu le majhno število učiteljev športne vzgo- je sposobnih delati do uradne upokoji- tve zaradi različnih poškodb, predvsem mišično-kostnih. Med učitelji športne vzgoje obeh spolov ugotavljajo pove- čano stopnjo tveganja za poškodbe in osteoartrozo kolen, pri ženskah pa še osteoartrozo kolkov v primerjavo z obi- čajno populacijo. Učitelji so bili tudi večkrat odsotni z dela v primerjavi z obi- čajno populacijo, ženske pa so morale pogosteje zamenjati poklicno delo zara- di okvar kolena. Povečano tveganje za poškodbe ugota- vljajo tudi pri kanadskih učiteljih športne vzgoje (Lemoyne in sod., 2007). V letu pred izvedbo raziskave je bilo 37,6 % an- ketiranih učiteljev poškodovanih pri delu. Zabeležili so povprečno 0,55 poškodbe na učitelja na leto, poškodovanih pa je bilo nekaj več žensk kot moških. 48,1 % učiteljev je poročalo o vsaj eni kronični poškodbi, prevalenca kroničnih poškodb pa je bila večja pri starejših učiteljih. Po- gosteje športno dejavni (petkrat teden- sko ali več) in tisti, ki so bili vključeni v ae- robne vzdržljivostne dejavnosti, so imeli manj kroničnih poškodb. Med učitelji športne vzgoje so pogo- ste tudi težave z glasom (Simberg, Sala, Vehmas in Laine, 2005; Smith, Kirchner, Taylor, Hoffman in Lemke, 1998a; Smi- th, Lemke, Taylor, Kirchner in Hoffman, 1998b) in sluhom (Lemoyne in sod., 2007) zaradi povečanega hrupa in slabe akustike v telovadnicah (Mirbod in sod., 1994; Palma, Mattos, Almeida in Oliveira, 2009). Težave so pogostejše pri ženskah (Mirbod in sod., 1994; Simberg in sod., 2005; Smith in sod., 1998a, 1998b; Palma in sod., 2009). Podatkov o zdravstvenih težavah sloven- skih učiteljev športne vzgoje nimamo, zato je bil namen študije ugotoviti naj- pogostejše kronične zdravstvene težave slovenskih učiteljev športne vzgoje in razlike med njimi glede na spol in sta- rost. Metode dela „ Vzorec anketirancev Vprašalnik smo oktobra 2005 po pošti poslali na vse slovenske osnovne in sre- dnje šole (N = 584) s prošnjo za sodelo- vanje. Naslove šol smo dobili iz centralne zbirke Ministrstva za šolstvo in šport. Izpolnjene vprašalnike je vrnilo 468 uči- teljev športne vzgoje. Vprašalniki so bili anonimni. Opazovane značilnosti Pri sestavi vprašalnika smo upoštevali predhodne raziskave (Sandmark in sod., 1999; Sendmark, 2000); na podlagi pilot- skega preverjanja na 20 učiteljih športne vzgoje smo prvotno sestavljen vprašal- nik nekoliko skrajšali. Sestavljen je iz štirih delov: splošnih podatkov (spol; starost, delov-• na doba; stopnja šole, na kateri pouču- jejo; regija, v kateri je šola), podatkov o športni dejavnosti anketi-• rancev (število ur športne dejavnosti v prostem času na teden; trije športi, s katerimi se najpogosteje ukvarjajo v prostem času; športna panoga (pano- ge), s katero (katerimi) so se ukvarjali v mladosti); podatkov o pogostosti 15 navedenih • zdravstvenih težav (hripavost, izguba glasu, prehlad, težave s sluhom, večja okvara sluha, glavobol, vnetja sečil, okvara/bolečine v vratnem predelu hrbtenice, okvara/bolečine v križu, okvara/bolečine različnih sklepov - kol- ka, kolena, gležnja, ramena, komolca, zapestja) z možnostjo dopisa še dveh zdravstvenih težav, ki nista bili omenje- ni. Pogostost so anketiranci ocenili na štiri- stopenjski skali (0 = nikoli, 1 = občasno, 2 = pogosto, 3 = zelo pogosto). Za ne- katere analize smo pogostost združili v dve kategoriji (0 = nikoli in občasno; 1 = pogosto in zelo pogosto). Vprašalnik je zajemal tudi vprašanja o mišično-kostnih poškodbah, ki pa niso predmet tega članka. Analiza podatkov Podatki so bili analizirani s programom SPSS Statistics 18.0. Izračunane so bile osnovne statistike porazdelitve spre- menljivk. Povezanost med posameznimi zdravstvenimi težavami in napovednima spremenljivkama (spol, starost) smo uni- variatno analizirali s kontingenčnimi ta- belami. Za testiranje razlik smo uporabili Cramerjev V in Somersov D koeficient. Rezultati „ Opis vzorca Po podatkih, dostopnih na spletnih stra- neh Ministrstva za šolstvo in šport (Regi- ster učiteljev, 2010) ocenjujemo, da uči športna vzgoja 11 v slovenskih osnovnih in srednjih šolah približno 1600 učiteljev športne vzgoje. Odgovore smo dobili od 468 učiteljev športne vzgoje, kar predstavlja nekaj več kot četrtino populacije zaposlenih učite- ljev športne vzgoje. Med anketiranci je 282 moških (60,3 %) in 184 žensk (39,3 %), 2 osebi (0,4 %) pa nista navedli spola. Na osnovnih šolah pouču- je 296 (63 %) in na srednjih šolah 172 (37 %) anketirancev. Struktura vzorca glede na spol in zaposlitev je podobna popu- laciji, saj zbirke podatkov ministrstva ka- žejo, da je med učitelji nekaj več moških kot žensk; dve tretjini učiteljev športne vzgoje poučuje v osnovnih in tretjina na srednjih šolah; v osnovnih šolah poučuje športno vzgojo 53 % moških in 47 % žen- sk, v srednjih šolah pa 57 % moških in 43 % žensk (Register učiteljev, 2010). Moški v vzorcu so nekoliko starejši in imajo daljšo delovno dobo kot ženske. Povprečna starost moških je 43,4 ± 10 let in žensk 41,5 ± 8 let. Moški so imeli v povprečju 18,4 ± 11,1 let delovne dobe, ženske pa 17,5 ± 8,8 let. Za namen razi- skave smo jih glede na starost razdelili na tri skupine (do 35 let, med 35 in 45 let, nad 45 let). Učitelji so bili tedensko v povprečju špor- tno rekreativno dejavni 7,2 ± 4,0 ure. Vrste zdravstvenih težav učite- ljev športne vzgoje Prikaz pogostosti zdravstvenih težav gle- de na spol in starostno skupino je narejen glede na delež tistih, ki so zelo pogosto ali pogosto zaznali posamezno težavo, Prikaz 1: Pogostost zdravstvenih težav Najpogostejša zdravstvena težava, o katerih poročajo učitelji (prikaz 1), so bolečine v križu (zelo pogosto 19%, pogosto 30%, občasno 34%), hripavost (zelo pogosto 16%, po- gosto 28%, občasno 42%), prehladi (zelo pogosto 7%, pogosto 26%, občasno 56%), težave s sluhom (zelo pogosto 14%, pogosto 18%, občasno 27%) in težave z različnimi sklepi, razen kolka in komolca. Tabela 1. Delež učiteljev športne vzgoje, ki imajo pogoste ali zelo pogoste s poklicem povezane zdravstvene težave glede na spol in starost, ter statistična značilnost njihovih razlik Težava Spol Starost Moški Ženske p <35let 35-45let 45+ let p Hripavost 37,7 % 52,4 % <0,001 40,0 % 49,7 % 40,9 % 0,785 Izguba glasu 12,1 % 19,8 % 0,005 10,8 % 16,9 % 16,8 % 0,075 Težave s sluhom 32,4 % 29,3 % 0,682 10,9 % 34,0 % 43,0 % <0,001 Večja okvara sluha 12,4 % 7,9 % 0,508 1,9 % 7,0 % 21,1 % <0,001 Glavobol 17,4 % 32,9 % <0,001 20,0 % 27,5 % 23,9 % 0,878 Prehlad 32,4 % 34,5 % 0,056 26,5 % 37,2 % 34,2 % 0,540 Vnetja sečil 4,5 % 10,9 % 0,002 2,8 % 9,9 % 7,9 % 0,013 Okvara v vratnem predelu hrbtenice 19,5 % 26,9 % 0,279 8,6 % 17,9 % 36,4 % <0,001 Bolečine v križu 49,2 % 49,4 % 0,892 33,6 % 49,3 % 60,2 % <0,001 Okvara kolka 7,2 % 9,3 % 0,369 2,8 % 4,5 % 15,3 % <0,001 Okvara kolena 25,9 % 19,1 % 0,366 9,9 % 22,1 % 34,8 % <0,001 Okvare gležnja 25,3 % 20,7 % 0,085 23,1 % 18,1 % 28,5 % 0,055 Okvare zapestja 7,9 % 9,8 % 0,661 8,3 % 6,8 % 10,1 % 0,001 Okvare komolca 11,7 % 6,7 % 0,018 1,9 % 10,4 % 13,8 % <0,001 Okvara rame 21,9 % 23,0 % 0,044 10,0 % 21,9 % 32,6 % <0,001 Drugo (1) 24,4 % 13,6 % 0,374 14,3 % 21,2 % 26,7 % 0,020 Drugo (2) 6,8 % 0,0 % 0,416 2,4 % 3,8 % 6,9 % 0,154 12 medtem ko testiranje značilnosti razlik v pojavnosti teh težav glede na spol in starostno skupino vključuje vse vredno- sti (tabela 1). Razlike glede na spol Ugotavljamo, da ni razlik med spoloma pri najpogostejši težavi, o kateri poro- čajo učitelji, bolečinah v križu. Tudi na drugem in tretjem mestu se pri moških in ženskah pojavita isti težavi – hripavost in težave s sluhom, le da imajo ženske mnogo pogostejše težave s hripavostjo kot moški. Poleg te težave imajo ženske pogostejše težave še z izgubo glasu, gla- vobolom in vnetjem sečil, pri moških pa so pogostejše okvare komolca in rame (prikaz 2; tabela 1). Razlike glede na starost S starostjo naraščajo predvsem težave s sluhom (tudi večje okvare sluha) in loko- motornim aparatom (bolečine v križu in vratnem delu hrbtenice, okvare kolka, ko- lena, zapestja, komolca in rame; prikaz 3, tabela 1). Med učitelji, mlajšimi od 35 let, je najpogostejša zdravstena težava hri- pavost (40 %), sledijo pa bolečine v križu (34 %) in prehladi (27 %). Enak vrstni red je v starostni skupini med 35. in 45. letom, le da so težave opazne pri večjem deležu učiteljev (hripavost 50 %, bolečine v kri- žu 49 % in prehladi 37 %). V tej starostni skupini so v primerjavi z drugima dvema skupinama zaznane večje težave s hripa- vostjo, prehladi, glavoboli in vnetji sečil. V najstarejši skupini anketirancev so najpo- gostejše bolečine v križu (60 %), težave s sluhom (43 %) in hripavost (41 %). Razprava „ Tuje raziskave kažejo, da so učitelji špor- tne vzgoje bolj zdravi v primerjavi z obi- čajno populacijo zaradi bolj zdravega življenjskega sloga (Mišigoj-Duraković, Duraković, Ružić in Findak, 2004; Pihl, Matsin in Jurimae, 2002; Sandmark, 2000), vendar se pri njih pojavljajo spe- cifične zdravstvene težave, povezane z značilnostjo poklica, ki ga opravljajo (Le- moyne in sod., 2007; Sandmark, 2000). Poleg tega so pogosteje športno dejavni v prostem času (Kovač, Doupona Topič in Bučar Pajek, 2005; Mišigoj-Duraković in sod., 2004), zato so možnosti športnih poškodb in njihovih posledic pri njih ve- čje, številni pa imajo tudi posledice zara- di poškodb, ki so jih imeli med aktivno športno kariero v mladosti (Sandmark, 2000). Najpogostejše zdravstvene težave uči- teljev športne vzgoje, zaznane zelo po- gosto ali pogosto, so pri obeh spolih bolečine v križu (49 % anketirancev), kar je verjetno posledica negativnih dejav- nikov, povezanih z značilnostmi delov- nega okolja in organizacijo pouka. Tudi med kanadskimi učitelji so poškodbe/ bolečine v ledvenem in vratnem predelu hrbtenice najpogostejša težava, saj jo v Prikaz 2: Mediane in interkvartilni odkloni pogostosti zdravstvenih težav učiteljev športne vzgoje glede na spol Prikaz 3: Mediane in interkvartilni odkloni pogostosti zdravstvenih težav po starostnih skupinah učiteljev športne vzgoje športna vzgoja 13 opazovanem letu pred izvedbo raziskave zazanava več kot četrtina (26 %) učiteljev (Lemoyne in sod., 2007). Večino poklic- nega časa učitelji stojijo, hodijo ali tečejo (Lemoyne in sod., 2007; Sandmark, 2000), tla v telovadnicah, posebej še starejših, pa so večkrat premalo prožna (tla, po- krita s tanko plastično maso, zunanje as- faltne ali betonske površine, parket, po- ložen na podlago, ki s starostjo izgublja svojo podporno funkcijo). Zato Lemoyne s sodelavci (2007) navaja, da bi morali učitelji razmišljati, kako se pri opravlja- nju poklicnega dela izogniti dolgotraj- nejšemu stanju. Poklic učitelja športne vzgoje zahteva tudi dvigovanje bremen (npr. pomoč učencem pri izvedbi prvin, posebej pri gimnastiki) pripravljanje in pospravljanje težjega orodja (Lemoyne in sod., 2007; Sandmark, 2000), kjer mora- jo biti učitelji pozorni na pravilen položaj hrbtenice. V določenih primerih, npr. ob nenadni pomoči učencu, učitelj izvede hitre, nepričakovane gibe, ki lahko pov- zročijo manjše poškodbe. Kanadska štu- dija je pokazala, da je možnost bolečin v križu povečana pri učiteljih, ki v prostem času opravljajo dodatno delo, podobno njihovemu poklicu, npr. kot trenerji (Le- moyne in sod., 2007). Druga najpogostejša težava je hripavost, ki jo omenja kot pogosto ali zelo pogo- sto kar 44 % vprašanih, 15 % pa pogosto ali zelo pogosto izgubi glas. Težave z glasom so ena najpogostejših poklicnih težav učiteljev različnih predmetov, saj o njej poroča kar tretjina učiteljev, med obi- čajno populacijo pa ima težave z glasom le 1 % zaposlenih (Smith in sod., 1998b). Roy s sodelavci (2004) ugotavlja, da delež učiteljev, ki imajo težave z glasom, v za- dnjih dveh desetletjih narašča, saj o teža- vah poroča kar 58 % anketirancev. Vzroki so delo z velikimi skupinami učencev v prostorih z neustreznimi akustičnimi re- šitvami in veliko prahu (Lemoyne in sod., 2007; Russell, Oates in Greenwood, 1998; Simberg in sod., 2005). Smith s sodelavci (1998a) navaja, da je v primerjavi z dru- gimi šolskimi predmeti prav poučevanje športne vzgoje povezano z visoko pre- valenco težav z glasom (razmerje obetov OR = 3,7, 95 % CI: 1,4–9,4) ne glede na spol, starost, dnevni čas ali leta poklic- nega dela. Slovenski učitelji preživijo v šolskih športnih dvoranah najmanj 4 do 5 ur dnevno (učiteljeva pedagoška obve- znost je v osnovni šoli 22 in v srednji šoli 20 ur; ura traja 45 minut (Kovač, Sloan in Starc, 2008). Za šolske športne dvorane (mere 28x16x8 m; volumen okrog 3.600 m3) je optimalni odmevni čas okrog 1,15 sekunde, medtem ko v tovrstnih sloven- skih šolskih športnih dvoranah z izjemo posebej akustično urejenih dvoran bele- žimo v območju za človeško uho najbolj slišnih frekvenc (500 do 2000 Hz) odmev- ne čase med 2,0 in 7,1 sekunde (Jurak in sod., 2011; Urbanc, 1991). To je še posebej problematično v večjih dvoranah, kjer je hkrati tudi več skupin učencev, ki izvaja- jo različne dejavnosti. Večji odmevni čas namreč povzroča slabšo razumljivost govora (Steeneken in Houtgast, 1980) (v večini slovenskih šolskih športnih dvo- ran se indeks razumljivosti govora giblje med 0,35 in 0,50; Jurak in sod., 2011). To zahteva od učitelja glasnejše govorjenje, posebej še, če med učiteljevo razlago učenci drugih skupin izvajajo določene dejavnosti, npr. vodijo žoge, kar povzro- ča dodaten hrup. Kot pogost razlog za glasnejše govorjenje in s tem povezane težave z glasom raziskovalci navajajo tudi nedisciplino učencev (Lemoyne in sod., 2007). Težave z glasom so pogostejše pri ženskah, o čemer poročajo tudi dru- ge študije (Russell in sod., 1998; Smith in sod., 1998b), zaradi razlik med spoloma v obliki grla. Razlike med spoloma so lahko tudi posledica socialno-kulturnih dejav- nikov, saj učiteljice pogosteje kot učitelji med poukom športne vzgoje razlagajo potek dejavnosti (Thibeault, Merrill, Roy, Gray in Smith, 2004). Slaba akustika protorov in povečan hrup povzročata težave s sluhom tako pri ka- nadskih (Lemoyne in sod., 2007) kot tudi pri slovenskih učiteljih športne vzgoje. Svetovna zdravstevna organizacija na- vaja (Johnson, Papadopoulos, Watfa in Takala, 2001), da je največja dopustna dnevna izpostavljenost hrupu 16 ur pri 82 dB(A); 8 ur pri 85 dB(A); 4 ure pri 88 dB(A); dve uri pri 91 dB(A); eno uro pri 94 dB(A); in največ 30 minut pri 97 dB(A). Po navedbah različnih študij (Mirbod in sod., 1994) so učitelji večino časa v telovadni- ci pod večjo izpostavljenostjo hrupu (v glavnem delu ure nad 95.86 dB(A)). Zato ni presenetljiva ugotovitev brazilskih raz- iskovalcev, da kar 21,4 % učiteljev športne vzgoje poroča o slabem sluhu takoj po urah športne vzgoje, 78,6 % takrat, ko je hrup izrazito previsok, 14,2 % pa ima zaradi hrupa pogoste glavobole (Deus in Duarte, 1997). Prehladi so posledica premajhne zaščite pri spremembah mikroklime, saj učitelj večkrat dnevno menja delovni prostor, ko prehaja iz kabineta, kjer je topleje, v hladnejšo telovadnico, ali iz zaprtega prostora na zunanje športne površine in nazaj. Telovadnice so hladnejše kot učilnice, saj se učenci med vadbo inten- zivneje ogrejejo; stopnja temperature pa je premajhna za manj intenzivno vadbo oziroma za učitelje, ki so le del ure in- tenzivneje dejavni. Zaradi zaposlenosti z drugimi dejavnostmi so učitelji tako pre- malo pozorni na svoje ogrevanje, ustre- zno zaščito z oblačilom, ko se ohladijo, kar v določenih delih leta lahko povzroči prehlade. Težave s sklepi so lahko posledica manj pazljive izpeljave pouka (prikazi prvin brez predhodnega ogrevanja, pomoč učencem, hitri gibi) ali poškodb, ki so jih učitelji dobili pri svojem ukvarjanju s športom kot športniki v mlajših letih ali pa pri rekreativni vadbi. Za razliko od kanadskih učiteljev športne vzgoje, kjer zaznavajo več okvar pri učiteljicah (Le- moyne in sod., 2007), pri nas poročajo o pogostejših okvarah sklepov moški. O pogostih težavah s sklepi poroča tudi Sandmarkova (2000), ki navaja, da imajo švedski učitelji športne vzgoje trikrat ve- čjo možnost za kolenski osteoartritis kot kontrolna skupina. Zaradi poškodb kolen mora precejšen delež švedskih učiteljic športne vzgoje zamenjati svoje delovno okolje (Sandmark, 2000). Lemoyenne s sodelavci (2007) ni dokazal vpliva spola na število kroničnih zdra- vstevnih težav. Naši izsledki kažejo, da imajo slovenske učiteljice pogosteje od svojih moških kolegov glavobole, težave z glasom (hripavost, izguba glasu) in vne- tja sečil. Te težave so tudi med običajno populacijo pogostejše pri ženskah (Miši- goj-Duraković in sod., 2004). Tako kot v Kanadi (Lemoyne in sod., 2007) in na Švedskem (Sandmark, 2000) je tudi v Sloveniji število zdravstvenih težav pogostejše pri starejših učiteljih. Z leti se povečujejo težave tudi pri običaj- ni populaciji (Mišigoj-Duraković in sod., 2004), še bolj pa so opazne pri tistih, ki so na delovnem mestu izpostavljeni večjim obremenitvam. Sklep „ Rezultati zahtevajo nekatere nujne dejav- nosti, posebej pri tistih skupinah, kjer je pogostost zdravstvenih obolenj in okvar 14 večja, to so starejši učitelji in ženske. Po- sebej je pomembno, da izboljšamo učno okolje, tako da spoštujemo sodobna pri- poročila pri novih gradnjah in obnovah starejših športnih dvoran (Sport England, 2011). Zagotoviti je treba primeren špor- tni pod v telovadnici in možnost premika orodij s pomočjo vozičkov ter z ustrezni- mi akustičnimi rešitvami zmanjšati od- mevni čas v telovadnici. Ugotavljamo, da so starejši učitelji manj vešči pri uporabi informacijsko-komunikacijskih tehnolo- gij (Kovač in sod., 2008), zato jih je treba naučiti tudi drugačnih metod poučeva- nja (uporaba prikazov gibalnih spretno- sti s pomočjo videoposnetkov, uporaba naglavnih prenosnih mikrofonov za ojačitev glasu). Študij športne vzgoje v Sloveniji je še vedno usmerjen preveč v učiteljev prikaz izvedbe prvin in manj v uporabo posrednih metod predstavitve gibanja (Kovač in sod., 2008; Kovač & Ju- rak, 2010). Prav tako lahko učitelju olajša delo ustrezna organizacija vadbe, kjer si učenci pomagajo med seboj. Potrebene so tudi preventivne strategije, tako znotraj pouka (ustrezno ogrevanje učitelja in preventivna vadba), kot zunaj učiteljevega delovnega okolja. Raziska- ve kažejo, da imajo tisti učitelji športne vzgoje, ki se v prostem času več ukvarjajo s športom, predvsem z aerobnimi dejav- nostmi (Lemoyne in sod., 2007; Misigoj- Durakovic in sod., 2004), manj zdravstve- nih težav. Zaradi zdravstvenih težav učiteljev špor- tne vzgoje in podaljšanja delovne dobe so potrebne dodatne raziskave o vplivu učnega okolja na njihovo zdravje. Za- radi ohranjanja delovne sposobnosti v kasnejših letih pa so potrebni tudi redni zdravniški pregledi in ustrezna, pred- vsem aerobna prostočasna dejavnost. Omejitve raziskave: Čeprav ima lahko vprašalnik, kjer učitelji sami poročajo o zdravstevnih težavah, nizko zanesljivost, je najlažji način za pridobitev podatkov. Skladno z ugotovi- tvami Lamoyena in sodelavcev (2007) je takšen raziskovalni pristop ustrezen, saj so učitelji športne vzgoje med študijem podrobneje seznanjeni z mišično-ko- stnim sistemom, poškodbami in okvara- mi ter lahko zato dovolj zanesljivo oce- nijo svoje zdravstevno stanje, povezano z značilnostmi poklica, ki ga opravljajo. Zaradi tveganosti delovnega okolja pa je treba podrobneje preučiti dejavnike poklicnega tveganja in vplive, ki jih imajo kronične zdravstvene težave na kakovost opravljanja poklica. Literatura „ André, C., Cloes, M. in Deroanne, R. (1991). La 1. traumatologie des professeurs d’éducation physique. Rev Éduc Phys (31), 9. Deus, M. J. in Duarte, M. F. S. (1997). Nível de 2. pressão sonora em academias de ginástica e a percepção auditiva dos professores. Rev Bras Ativ Fis Saude, 2(2), 5-14. Johnson, D. L., Papadopoulos, P., Watfa, N. 3. in Takala, J. (2001). Exposure criteria, occu- pational exposure levels. V B. Goelzer, C. H. Hansen in G. A. Sehrndt (ur.), Occupational exposure to noise: evaluation, prevention and control (str. 79-102). Dortmund/Berlin: World Health Organization. Jurak, G., Strel, J., Kovač, M., Bednarik, J., Starc, 4. G., Filipčič, T. in sod. (2011). Analiza šolskega športnega prostora. Delno poročilo . Ljubljana: Fakulteta za šport. Kovač, M. in Jurak, G. (2010). 5. Izpeljava športne vzgoje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul- teta za šport. Kovač, M., Doupona Topič, M. in Bučar Pajek, 6. M. (2005). Primerjava športno-rekreativne dejavnosti posameznih javnosti. V M. Kovač in G. Starc (ur.), Šport in nacionalna identifika- cija Slovencev (str. 121-161). Ljubljana: Faculty of Sport. Kovač, M., Sloan, S. in Starc, G. (2008). Com-7. petencies in physical education teaching: Slovenian teachers' views and future per- spectives. European Physical Education Revi- ew, 14(3), 299-324. Lemoyne, J., Laurencelle, L., Lirette, M. in 8. Trudeau, F. (2007). Occupational health pro- blems and injuries among Quebec's physical educators. Appl Ergon, 38(5), 625-634. Mirbod, S. M., Lanphere, C., Fujita, S., Komura, 9. Y., Inaba, R. in Iwata, H. (1994). Noise in aero- bic facilities. Ind Health, 32(1), 49-55. Mišigoj-Duraković, M., Duraković, Z., Ružić, 10. L. in Findak, V. (2004). Gender differences in cardiovascular diseases risk for physical education teachers. Coll Antropol, 28 Suppl 2, 251-257. Palma, A., Mattos, U. A., Almeida, M. N. in 11. Oliveira, G. E. (2009). Nivel de ruido no ambi- ente de trabalho do professor de educacao fisica em aulas de ciclismo indoor. Rev Saude Publica, 43(2), 345-351. Pihl, E., Matsin, T. in Jürimae, T. (2002). Physi-12. cal activity, musculoskeletal disorders and cardiovascular risk factors in male physical education teachers. J Sports Med Phys Fitness, 42(4), 466-471. Register učiteljev. (2010). Dosegljivo 15.5.2010 13. na http://krka1.mss.edus.si/RegistriWeb Roy, N., Merrill, R. M., Thibeault, S., Parsa, R. A., 14. Gray, S. D. in Smith, E. M. (2004). Prevalence of voice disorders in teachers and the gene- ral population. J Speech Lang Hear Res, 47(2), 281-293. Russell, A., Oates, J. in Greenwood, K. M. 15. (1998). Prevalence of voice problems in tea- chers. J Voice, 12(4), 467-479. Sandmark, H. (2000). Musculoskeletal dys-16. function in physical education teachers. Occup Environ Med, 57(10), 673-677. Sandmark, H., Wiktorin, C., Hogstedt, C., 17. Klenell-Hatschek, E. K. in Vingard, E. (1999). Physical work load in physical education tea- chers. Appl Ergon, 30(5), 435-442. Simberg, S., Sala, E., Vehmas, K. in Laine, A. 18. (2005). Changes in the prevalence of vocal symptoms among teachers during a twelve- year period. J Voice, 19(1), 95-102. Smith, E., Kirchner, H. L., Taylor, M., Hoffman, 19. H. in Lemke, J. H. (1998). Voice problems among teachers: differences by gender and teaching characteristics. J Voice, 12(3), 328- 334. Smith, E., Lemke, J., Taylor, M., Kirchner, H. L. 20. in Hoffman, H. (1998). Frequency of voice problems among teachers and other occu- pations. J Voice, 12(4), 480-488. Sport England (2011). Sports Halls, Design 21. & Layouts. Dosegljivo 15.12.2010 na http:// www.sportengland.org/facilities__plan- ning/design_guidance_notes.aspx?sortBy= alpha&pageNum=3 Steeneken, H. J. M. in Houtgast, T. (1980). A 22. physical method for measuring speech- transmission quality Journal of the Acoustical Society of America, 67(1), 318-326. Thibeault, S. L., Merrill, R. M., Roy, N., Gray, S. D. 23. in Smith, E. M. (2004). Occupational risk fac- tors associated with voice disorders among teachers. Ann Epidemiol, 14(10), 786-792. Trevelyan, F. C. in Legg, S. J. (2006). Back pain 24. in school children--where to from here? Appl Ergon, 37(1), 45-54. Trevelyan, F. C. in Legg, S. J. (2011). Risk factors 25. associated with back pain in New Zealand school children. Ergonomics, 54(3), 257-262. Urbanc, J. (1991). Instalacijska in energetska 26. oprema. V M. Kovač in N. Slana (ur.), Objek- ti in oprema, namenjeni šolski športni vzgoji (str. 52–67). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. izr. prof. dr. Marjeta Kovač, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Oddelek za športno vzgojo e-pošta: marjeta.kovac@fsp.uni-lj.si športna vzgoja 15 Towards new standards in the use of the information communication technology in a school sports hall Abstract This paper addresses to challenge how to take advantage from modern lifestyles of youth and their parent’s in PE teaching. It presents concept of acquiring sufficient data for student’s feedback through efficient use of ICT in a future school gymnasium as appropriate learning environment. Augmented feedback given to student is one of the basis to successful PE teaching and student’ understanding of contents of PE classes. There are suggestions about the role of PE teachers, students, other school subject teachers, parents, coaches and school physicians in such environment. With the help of modern technology integrated in gymnasium come back to origins of PE can be done: more physical movement, sweating, adequate motor control of movement, playing, socializing, comprising with peers etc. Key words: ICT, e-learning, e-teaching, gymnasium, physical fitness. Izvleček Prispevek se osredotoča na izziv, kako izkoristiti predno­ sti sodobnih življenjskih slogov mladih in njihovih staršev pri poučevanju športne vzgoje. Predstavljamo nov kon­ cept pridobivanja ustreznih podatkov in posredovanja povratne informacije učencu z učinkovito uporabo IKT v prihodnji šolski športni dvorani kot ustreznem učnem okolju. Koncept temelji na ojačeni povratni informaci­ ji vadečemu, ki je ključni pogoj uspešne športne vadbe in razumevanja pouka športne vzgoje. S povezovanjem različne diagnostične tehnologije v šolski športni dvora­ ni in njeni integraciji v opremo dvorane bomo vzposta­ vili takšen sistem, ki bo učitelju olajšal pripravo na uro, učencem in vsem, ki jih bo učenec želel seznaniti (npr. njegovi starši, drugi učitelji, trener, zdravnik, prijatelji), pa pregled rezultatov diagnostike. V takšnem učnem okolju učitelj športne vzgoje ni več samo prenašalec znanja, am­ pak tudi uči učence, kako pridobiti znanja z uporabo IKT. Takšen pristop lahko predstavlja povratek h koreninam športne vzgoje: več gibanja, potenja, pridobivanja gibal­ nih veščin, igranja, socializacije, primerjave z vrstniki ipd. Ključne besede: IKT, e-učenje, e-poučevanje, telovadnica, špor- tna dvorana, telesne zmogljivosti. Gregor Jurak, Marjeta Kovač, Janko Strel Proti novim standardom uporabe informacijsko komunikacijske tehnologije v šolski športni dvorani 16 Uvod „ Mediji in informacijska tehnologija, ki zagotavljata lahkotno ter takojšnjo zado- voljitev človekovih potreb po zabavi in komunikaciji, sta pomembna dejavnika današnjih življenjskih slogov v razvitih dr- žavah (Jurak, Kovač in Strel, 2002). Mnogi mladi živijo v navideznem svetu inter- netnih socialnih omrežij, daleč stran od trganja hlač na drevesih. Mladi so mno- go manj telesno dejavni (Brettschneider idr., 2004; Strel, Kovač in Jurak, 2007). V povezavi z nekaterimi drugimi trendi (zaščitniške prakse staršev, individualiza- cija) je med njimi pogost t. i. sedeči način življenja (Ferreira idr., 2006; Jurak, 2006; Strel, idr., 2007; Armstrong, 2007). Izsledki transverzalnih študij kažejo, da se spre- membe v spremenjenih življenjskih slo- gih mladih kažejo v izrazitem povečanju njihovega podkožnega maščevja (Strel idr. 2007; Rychtecky 2007), večjem dele- žu mladostnikov s prekomerno telesno težo (Strauss in Pollack, 2001; Wedderko- pp, idr., 2004; Currie, idr., 2004; Strel, idr., 2007) in v zmanjšanju njihovega gibalne- ga potenciala, zlasti vzdržljivosti v moči (Beunen idr., 1992; Strel, idr., 2007; Rych- tecký 2007). Izsledki tudi kažejo na upad rezultatov v dejavnostih, ki so povezane s premikanjem celega telesa (Wedderko- pp, idr., 2004; Strel idr., 2007). Zgleda, kot da je bitka izgubljena, saj tudi politične odločitve niso v prid razvoju telesnih zmogljivosti otrok in mladine (Kovač in Jurak, 2010). Izrazite spremembe okolja, v katerem odrašča mladina, in posledice tega na njihovo gibalno kompetentnost zahte- vajo drugačne pristope pri poučevanju. Ta prispevek se zato osredotoča na izziv, kako izkoristiti prednosti sodobnih ži- vljenjskih slogov mladih in njihovih star- šev pri poučevanju športne vzgoje. Nazaj v prihodnost „ športne vzgoje Raziskovalni podatki kažejo, da ob usta- ljenih načinih poučevanja učitelji špor- tne vzgoje ne zmoremo kompenzirati večurnega sedenja otrok in mladine. Postavlja se vprašanje, kako ob hitrem tehnološkem napredku in njegovih učin- kih doseči, da bodo otroci in mladina podobno kot nekoč usvajali osnovne gibalne vzorce, kontrolirali svoje gibanje in osvojili vseživljenjska gibalna znanja, ki jih bodo spodbujala k prostočasni telesni dejavnosti. Odgovor se morebiti skriva v ustvarjanju drugačnega učnega okolja z vsemi njegovimi elementi. Informacijsko komunikacijska tehnologija (IKT) kot ključna kompetenca vseživljenjskega učenja Kot glavni ukrep pri odzivu Evrope na globalizacijo in premik h gospodarstvom znanja je Evropski svet leta 2000 pouda- ril, da so ljudje največja dobrina Evrope. Na podlagi te in drugih opredelitev raz- ličnih političnih organov Evropske unije sta Evropski parlament in Svet Evropske unije 18. 12. 2006 sprejela priporočilo o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (Uradni list EU, št. 394/06). Ključne kompetence so opredeljene kot kombinacija znanja, spretnosti in odno- sov, ustrezajočih okoliščinam. Ključne kompetence so tiste, ki jih vsi ljudje po- trebujejo za osebno izpolnitev in razvoj, dejavno državljanstvo, socialno vključe- nost in zaposlitev. So prenosljive, med seboj se prepletajo in povezujejo ter predstavljajo osnovo vseživljenjskemu učenju. Referenčni okvir določa osem ključnih kompetenc: Sporazumevanje v maternem jeziku.1. Sporazumevanje v tujih jezikih.2. Matematična kompetenca ter osnovne 3. kompetence v znanosti in tehnologiji. 0 5 10 15 20 25 19 87 19 88 19 89 19 90 19 91 19 92 19 93 19 94 19 95 19 96 19 97 19 98 19 99 20 00 20 01 20 02 20 03 20 04 20 05 20 06 20 07 20 08 % leto prekomerno težki fantje povprečje debeli fantje povprečje prekomerno težka dekleta povprečje debela dekleta povprečje Prikaz 1: Povečevanje deleža prekomerno težkih in debelih otrok v Sloveniji v starostnem obdobju od 6 do 18 let po standardih WHO. Vir: Strel, Kovač in Jurak, 2007. športna vzgoja 17 Digitalna pismenost.4. Učenje učenja.5. Socialne in državljanske kompetence.6. Samoiniciativnost in podjetnost.7. Kulturna zavest in izražanje.8. Digitalna pismenost vključuje varno in kritično uporabo tehnologije informacij- ske družbe pri delu, v prostem času in pri sporazumevanju. Podpirajo jo osnovna znanja v informacijsko komunikacijski tehnologiji. Digitalna pismenost je ena od bistvenih podlag za učenje, učenje učenja pa podpira vse učne dejavnosti. Učenje učenja je sposobnost učiti se in vztrajati pri učenju, organizirati lastno učenje, vključno z učinkovitim upravlja- njem s časom in informacijami, individu- alno in v skupinah. Ta kompetenca vklju- čuje zavest o lastnem učnem procesu in potrebah, prepoznavanje priložnosti, ki so na voljo, in sposobnost premago- vanja ovir za uspešno učenje. Pomeni pridobivanje, obdelavo in sprejemanje novega znanja in spretnosti ter iskanje in uporabo nasvetov. Z učenjem učenja učenci nadgrajujejo svoje predhodne izkušnje z učenjem in življenjske izkušnje v različnih okoliščinah: doma, v službi, pri izobraževanju in usposabljanju. Motiva- cija in zaupanje vase sta za kompetenco posameznika odločilni (povzeto po: Key competences for lifelong learning – Europe- an reference framework, 2006). Vseživljenjsko učenje zajema obdobje od predšolske starosti do starosti po upoko- jitvi, tako da se vse ključne kompetence nanašajo tako na učenca kot na učitelja. V nadaljevanju prikazujemo pomen IKT pri pouku športne vzgoje. Športna vzgoja predstavlja protiutež da- nes vse bolj prevladujočemu sedečemu načinu življenja, ki ga v veliki meri nare- kuje prav razvoj novih tehnologij, zato se mnogi učitelji športne vzgoje postavljajo na okop proti vse bolj tudi v vzgojo in izobraževanje prodirajoči IKT. Računal- nik in video tehnologije so sicer že dlje časa prisotne tudi pri športni vzgoji, vendar pa jih slovenski učitelji športne vzgoje uporabljajo pri pouku večinoma posredno (pisanje učnih priprav, analize, komunikacija, promocijske dejavnosti), ne pa neposredno v učnem procesu (Štihec in Leskošek, 2004; Markun Puhan idr., 2007; Sitar, 2010). Z vidika ohranjanja zadostne količine in intenzivnosti gibal- nih spodbud pri pouku športne vzgoje je to razumljivo, po drugi strani pa prav sodobne tehnologije pri učenju novih gibanj in izboljšanem nadzoru gibanj v različnih okoliščinah omogočajo izjemno pomembno vizualno in miselno po- vratno informacijo, še zlasti, če je ta po- sredovana prek ustreznega e-gradiva z uporabo video posnetkov, video analize, računalniške simulacije gibanja ipd. Raziskave o motivaciji kažejo, da je obli- kovanje vrednot za šport in izobraževa- nje, tudi za športno vzgojo, tesno pove- zano in odvisno od notranjih vzrokov za doseganje ciljev (Duda in Nicholls, 1992; Papaioannou, 2000). Pri športni vzgoji je to še posebej vidno pri motivaciji starej- ših učencev za premagovanje napora oz. osmišljanju teh vsebin. S starostjo se namreč zmanjšuje pozitivnost stališč do športne aktivnosti, zlasti telesno zahtev- nejših vsebin, ter zadovoljstvo in stopnja prizadevanja mladostnikov (notranja motivacija) pri urah športne vzgoje, hkra- ti pa se starejši učenci pri športni vzgoji počutijo manj kompetentne (Škof, To- mažin in Dolenec, 2000). Posledično se s starostjo povečuje nesodelovanje pri športni vzgoji (Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2005) in manjše ukvarjanje s športom izven pouka (Strel idr., 2007). Učenci, ki več vedo o telesni dejavnosti, bodo prej imeli dejaven odnos do nje (Birtwistle in Brodie, 1992; Bocket, 1994; Hunt, 1995). Skladno s temi izsledki je Prikaz 2: Vloga IKT pri pouku športne vzgoje skozi prizmo učenja učenja in digitalne kompetentnosti. UČENEC zna z uporabo ustrezne IKT: - analizirati svoje telesne zmogljivosti, - sam narediti program za učinkovito in varno vadbo, - ugotoviti, v katerih območjih je vadba najbolj učinkovita za izboljšanje aerobnih zmogljivosti, - ugotoviti pomanjkljivosti svojega gibanja, če je to slabo kontrolirano in kako izboljšati nadzor nad gibanjem, da bo to varno , - induktivno sklepati o odzivu telesa na napor ipd. UČNA SNOV PRI ŠPORTNI VZGOJI e-učno gradivo s pomočjo IKT računalniški programi, medmrežje, videoposnetki in njihove analize, slike, kinogrami, plakati, merilci srčnega utripa, merilci porabe energije itd. UČITELJ zna z uporabo ustrezne IKT: - poiskati ustrezne informacije iz različnih virov za potrebe načrtovanja pouka, - pripraviti različne ponazoritve različnih gibanj v različnih okoliščinah, - podati ojačeno povratno informacijo učencu pri vzpostavitvi optimalnih vzorcev gibanja, - prikazati organizacijo dela in individualne naloge posameznega učenca, - ovrednotiti svoje delo in učinke poučevanja, - predstaviti organizacijo športnega življenja na šoli, - komunicirati s straši, - komunicirati z drugimi učitelji. STARŠI, trener, zdravnik – okolje Učitelj vodi učence k znanju, ki ga sami odkrivajo s pomočjo e-učnih gradiv. 18 primarna vloga šole in učiteljev športne vzgoje osmišljanje športnih in drugih te- lesnih dejavnosti ter širjenje znanja o te- lesni dejavnosti in zdravem življenjskem slogu, če želimo povečati posamezni- kovo notranjo motivacijo, ki se kaže kot želja po iskanju in premagovanju izzivov (Raffini, 2003). Zato moramo ustvariti ta- kšne pogoje pouka, da želijo učenci sami napredovati, vedeti več o tem, kar jih za- nima, ali bolje obvladati neko dejavnost. Ob takem načinu dela spodbujamo ak- tivno vlogo učencev v procesu pridobi- vanja znanja in spretnosti (Kolb, 1984). Pri tem ima zelo pomembno vlogo ojačena povratna informacija (ang. augmented feedback) vadečemu, ki je ključni pogoj uspešne športne vadbe. Učenci postane- jo aktivno vključeni v proces pridobivanja gibalnih veščin in izboljšanja kontrole gi- banja. Takšna vadba razvija tudi njihovo notranjo motivacijo za lasten napredek. To predstavlja tudi dodano vrednost za različne oblike vzdržljivostne vadbe, ki se jih nekateri učenci sicer izogibajo, saj v njih hitreje prepoznajo koristi za svoj razvoj. V telovadnici najpogosteje uporabljamo IKT za posredovanje povratne informaci- je o gibanju vadečega, lahko pa tudi za posredovanje teoretičnih informacij, po- vezanih s pomenom o telesni dejavnosti in zdravim življenjskim slogom (prikaz 2). Pri uporabi se športni pedagog sooča z nekaterimi pastmi. Posredovanje informacij o ustrezni in • varni vadbi z uporabo IKT ne sme biti statično. Teoretične vsebine je mogo- če posredovati vzporedno z vadbo, ki jo tako lahko osmislimo, prav tako tudi mnogo bolj osmišljamo pouk dolo- čenih praktičnih vsebin, ki so za posa- mezne skupine otrok nezanimive (npr. vzdržljivostne dejavnosti, vadba za pra- vilno držo telesa, gibljivost idr.). Uporaba IKT ne sme zmanjšati inten-• zivnosti telesne vadbe. Slab primer uporabe IKT je organizacija pouka z uporabo video analize v frontalni obliki vadbe, kjer vsi učenci gledajo analizo vseh učencev, kar je zaradi omejenega števila ur športne vzgoje v šoli izjemno potratno. Nesmiselna ali pretirana uporaba različ-• nih medijev IKT. Smisel uporabe IKT je, da učenci hitreje in/ali bolj kakovostno usvojijo učno snov. Učitelj mora zato vedeti, katere cilje uresničuje z upora- bo IKT. Uporaba IKT, kjer je cilj le zabava otrok, je torej neumestna. Priprava medijev. Manj veščemu upo-• rabniku lahko priprava IKT zagreni dan. Smiselno je predhodno preveriti delo- vanje medijev in iste tehnologije upo- rabiti v več oddelkih. Športni pedagog mora načrtovati pouk tako, da z uporabo IKT čim bolj učinko- vito izrabi čas in tehnologijo. Za analize je primerna ena od skupinskih organiza- cijskih učnih oblik (npr. delo po postajah, delo z dodatnimi in dopolnilnimi naloga- mi), kjer se lahko individualno posvetimo posameznemu učencu (nastopamo kot koordinator dela na uri; zaposlimo učen- ce na vseh postajah, sami pa na eni od postaj z vsakim učencem analiziramo učenčevo znanje). Za čim bolj enostavno in redno uporabo IKT pri pouku športne vzgoje pa je zelo pomembna ustrezna umestitev tehnologije v telovadnici. Trenutno stanje uporabe IKT pri pouku športne vzgoje v Sloveniji Analiza s poglobljenimi intervjuji uči- teljev osnovnih šol v Sloveniji (Markun Puhan idr., 2007) je pokazala, da ti od IKT opreme najpogosteje uporabljajo računalnik in internet, in sicer predvsem pri pripravah na pouk, za vodenje evi- denc in za svoje lastno delo (za pisanje priprav, obvestil, učnih in delovnih listov itd.), medtem ko pri samem poučevanju le redko. Ključna ovira je pomanjkanje ustrezne opreme. Niti en učitelj ni nave- del, da bi imel v telovadnici na voljo ra- čunalnik in internet. Kot pomembno so poudarili, da računalnik in spletna komu- nikacija ne moreta nadomestiti učitelja in »žive interakcije«. Med slabostmi e- gradiv so poudarili pomanjkanje teh gra- div, neujemanje z učnim načrtom, slaba informiranost uporabnikov. Med zažele- nimi karakteristikami portalov za učenje so preglednost, obširnost in preprostost za uporabo. Izpostavili so tudi problema- tiko motiviranosti učencev pri delu z IKT. Motivacija ob učinku uporabe novosti (npr. merilca srčne frekvence) deluje le kratek čas, pozneje pa (ko je učinek no- vosti izčrpan) zahteva za doseganje višjih učnih rezultatov tudi ustrezne spremem- be v pripravljalnem in izvedbenem delu pouka, ob tem pa ob stroki še didaktično podkovanost učitelja na področju upora- be IKT pri pouku za zahtevnejše, v ožje učne situacije usmerjene strategije (npr. metoda reševanja problemov, iskanje in urejanje informacij, simulacije, računalnik v telovadnici, več medijske predstavitve, izobraževalna omrežja itd.). Analiza kaže še eno pomembno pomanjkljivost: šole premalo pozornosti posvečajo ustre- zni prostorski razporeditvi IKT opreme in izbiri po ergonomskih zakonitostih zasnovane opreme. Nobena šola nima integrirane opreme v telovadnico, kar od učitelja zahteva posebno pripravo za uporabo tovrstne tehnologije. Medpredmetno povezovanje Nujen pristop k poučevanju danes zahte- va od učitelja medpredmetne povezave (ang. cross-curriculum approaches). Te so v bistvu didaktični pristop (ang. curriculum design), ki učence pripravi na učenje skozi celo življenje. Pomenijo povezovanje ci- ljev in vsebin različnih predmetov znotraj predmetnika, pa tudi širših konceptov na različnih ravneh in v različnih obsegih. Pri tem je pomembno spoštovanje integri- tete posameznih disciplin ter ohranjanje in vzdrževanje ustreznega ravnovesja med njimi. Mnogi učitelji ne čutijo potrebe po ku- rikularnem povezovanju, kar največkrat kaže na lastniški odnos do »njihovih« predmetov, hkrati pa na nepoznava- nje učnih načrtov drugih predmetov in slabo komunikacijo z drugimi učitelji. Nepotrebno drobljenje informacij med posamezne predmete skoraj vedno pov- zroči kopičenje podatkov, ki jih otroci (žal pa tudi učitelji) niso sposobni povezati v razumljivo celoto oziroma niso sposobni dati številnim informacijam uporabne vrednosti. Tako učenci ostajajo na nižjih ravneh znanja (spominjanje, prepoznavanje, reproduciranje znanja), šibkejši pa so v razumevanju, samostojnem analiziranju in ustvarjalnem znanju. Prav pri pridobi- vanju teh znanj pa so različne kurikular- ne povezave lahko izjemno učinkovito sredstvo. Najpomembnejše pa je, da se z razvijanjem različnih strategij mišljenja in povezovanjem znanja povečata kako- vost in trajnost pridobljenega znanja. Kurikularno povezovanje moramo razu- meti kot proces in ne kot produkt. Dana- šnji svet je informacijsko izjemno bogat, zato je treba učence naučiti ustrezno izbrati in urediti pridobljene informacije, jih povezati med seboj ter jim tako omo- gočiti kritičen pogled na dogodke in po- športna vzgoja 19 jave z različnih vidikov. Bolj bodo učenci aktivni v vseh fazah pouka, bolj bo za njih pouk zanimiv, pridobljena znanja pa trajnejša. Spremljanje telesnih zmoglji- vosti Eden od osrednjih namenov telesne dejavnosti je oblikovanje zdravega ži- vljenjskega sloga, kar vključuje predvsem pozitiven vpliv na telesno zmogljivost otrok in mladine. Ta je odvisna od tele- snih značilnosti in stopnje razvoja gi- balnih ter funkcionalnih sposobnosti. Ustrezne telesne značilnosti (razmerje med telesno višino in telesno maso ter količina podkožnega maščevja) in razvi- tost gibalnih sposobnosti pripomorejo k učinkovitejšemu in bolj nadzorovanemu gibanju. Hkrati moramo že pri najmlajših oblikovati osnovne gibalne vzorce (hoja, tek, lazenja, plazenja, skoki, meti, visenja, opore ...), ki so pogoj za usklajeno vsa- kodnevno gibanje, na podlagi njih pa je mogoče kasnejše učenje prvin posa- meznih športov in športnih dejavnosti, ki jih lahko posameznik nato vključi v svojo prostočasno dejavnost. Učitelj naj bi spremljal otrokov razvoj ter posredoval ustrezne povratne informaci- je otroku in staršem, izjemno pomemb- ne pa so tudi za njegovo lastno pedago- ško delo (načrtovanje in ovrednotenje). Različne evropske in svetovne institucije priporočajo v svojih deklaracijah redno spremljavo telesnega in gibalnega ra- zvoja otrok (Svet Evrope, 2002). Številne države opravljajo meritve šolajoče popu- lacije že vrsto let (ZDA, Avstralija, države, ki uporabljajo testne naloge evropske podatkovne zbirke EUROFIT, Slovenija – SLOFIT). Eksperimentalno oko- „ lje Elan fit-me Včasih je bila osnovna vloga telova- dnice, da je ob neugodnih vremenskih razmerah zagotavljala pokrito vadbeno površino. V Sloveniji je materialna opre- mljenost šol s kvantitativnega vidika za- dovoljiva (Jurak, 2010), postavljajo pa se vprašanja različnih kakovostnih vidikov učnega okolja. Med te sodijo rešitve, po- vezane z zahtevami učnega okolja špor- tne vzgoje. Glede na opisane življenjske sloge otrok in mladine, njihove posledice in spremembe v načinih učiteljevega po- učevanja danes ni dovolj imeti zgolj telo- vadnico. Pomembno je, kaj nam omogo- ča telovadnica v povezavi z učiteljevimi znanji. Okolje se pod vplivom razvoja sodobnih tehnologij hitro spreminja. Da bi izkoristi- li te tehnologije in osmislili športno vzgo- jo v družbenem kontekstu prihajajočega časa, v sodelovanju s partnerjem iz go- spodarstva (Elan Inventa d. o. o.) razvija- mo koncept e-telovadnice prihodnosti z delovnim nazivom Elan fit-me. Cilj tega projekta je razviti in implementirati nov, edinstven koncept pridobivanja diagno- stičnih podatkov z učinkovito uporabo IKT v šolski športni dvorani. Projekt bo izpostavil novo kakovost e-po- učevanja pri športni vzgoji in športu, kjer so učitelji in trenerji sicer omejeni zaradi poudarjanja gibalnih dejavnosti. Predvi- devamo, da bo razvoj modela pripeljal do bolj racionalne (z vidika pogojev, e- znanja učencev in učiteljev, stroškov) re- šitve, ki bi lahko pripeljala do tehničnega standarda uporabe IKT v evropske šole v prihodnjih desetletjih. Projekt vsebuje naslednje inovativne elemente: povezovanje posamezne opreme za IKT v celostni v telovadnico integriran sistem; izdelava nove diagno- stične opreme za delo pri športni vzgo- ji; ustvarjanje zbirk podatkov o telesnih značilnostih in gibalnih sposobnostih, ki omogočajo primerjavo posameznika z vrstniki, vzpostavitev redne komunikaci- je prek sodobnih medijev med učiteljem športne vzgoje in starši glede izvedbe pouka športne vzgoje; možnost sodelo- Slika 1: e-telovadnica. 20 vanja učitelja športne vzgoje in šolskega zdravnika pri načrtovanju vadbe za učen- ce z zdravstvenimi težavami; na eni (sple- tni) točki združene slikovne in besedne informacije o izvedbi posameznih gibanj vadečega, učenju teh gibanj in njihovem pomenu v povezavi z drugimi šolskimi predmeti (področji) in življenjem. S projektom bomo vplivali na povezo- vanje znanj vadečih na višji kognitivni ravni. Vadečim omogočimo poznavanje, razumevanje in analiziranje sestavnih de- lov gibanja, torej spodbujamo predvsem proceduralno in kondicionalno znanje; razvijamo razumevanje fizioloških, bio- mehaničnih, psiholoških, socialnih, zgo- dovinskih in kulturnih vidikov športa in športne vzgoje; spodbujamo uporabo različnih znanj, ki jih pridobijo pri dru- gih šolskih predmetih (fizika, kemija, bi- ologija, računalništvo); spodbujamo jih k razumevanju teoretičnih principov s pomočjo praktičnih nalog in k uporabi znanja na ravni vzročno-posledičnih od- nosov. Staršem omogočimo poznavanje in razumevanje razvojnih značilnosti otrok, razumevanje vzročno posledičnih odnosov med posameznimi elementi načina življenja otrok in družine ter jih spodbudimo, da uporabijo svoja znanja za navajanje otrok k zadostni količini in intenzivnosti gibanja tudi znotraj družin- skega življenja. Model omogoča boljše sodelovanje star- šev s šolo, kakovostnejše delo z učenci s posebnimi potrebami ter nadarjenimi otroki in predstavlja eno od oblik učenja na daljavo. Informacijski portal in spletna aplikacija bosta uporabni za otroke in starše z vidika nudenja podatkov o gi- balnem in telesnem razvoju otrok in pri- merjavi z vrstniki. Ti podatki so lahko zelo uporabni tudi za otrokovega osebnega ali šolskega zdravnika. Učitelji športne vzgoje bodo uporabo portala in aplika- cije vključili v svoj učni proces s tem, da bodo otroke napotili k uporabi v obliki domačih nalog ipd. Tudi v športnih klu- bih in društvih bodo trenerji in vaditelji lahko uporabljali aplikacijo za prever- janje učinkov treninga oziroma vadbe svojih varovancev v mlajših kategorijah. Kar se tiče splošne javnosti, bo portal v mreži sorodnih strokovnih portalov nudil številne informacije o telesnem in gibal- nem razvoju, zdravem načinu življenja in športni vadbi, s tem pa bo prispeval k osveščanju ljudi o problematiki telesne nedejavnosti in možnostih, ki jih omogo- ča aktivni življenjski slog. V takšnem učnem okolju učitelj športne vzgoje ni več samo prenašalec znanja, ampak tudi uči učence, kako pridobiti znanja z uporabo IKT. Takšen pristop tako lahko predstavlja povratek h koreninam športne vzgoje: več gibanja, potenja, pri- dobivanja gibalnih veščin, igranja, socia- lizacije, primerjave z vrstniki ipd. Sestava sistema Ojačena povratna informacija vadečemu je ključni pogoj uspešne športne vadbe. S povezovanjem različne diagnostične tehnologije v šolski telovadnici in njeni integraciji v opremo šolske telovadnice bomo vzpostavili takšen sistem, ki bo učitelju olajšal pripravo na uro, učencem in vsem, ki jim bo učenec želel seznaniti (npr. njegovi starši, drugi učitelji, trener, zdravnik), pa pregled rezultatov diagno- stike. Takšen sistem bo omogočil potreb- ne informacije za nadaljnjo kakovostno športno vadbo, kar odraža skovanka imena projekta. Tehnično gledano koncept Elan fit-me sestavlja programsko okolje za učitelja (uporabniška aplikacija) za centralno upravljanje sistema diagnostične opre- me v telovadnici (kombinacija obstoječe opreme in novo razvite opreme, RFID sistema, vmesnika za zajem diagnostič- nih podatkov pod kodo posameznika, integracija vse IKT opreme v opremo šol- ske športne dvorane) ter spletni portal, ki omogoča izmenjavo diagnostičnih in drugih podatkov med različnimi uporab- niki sistema (učitelji, učenci, starši, trener- ji, zdravniki idr.). Z vsebinskega vidika je koncept razdeljen na tri ravni: Prikaz 3: Diagram procesov v Elan fit-me sistemu. e-skupnosti, internet (javno) dom (zasebno) šola, regija, država telovadnica •Spletni portal Elan fit-me za predstavitev sistema, prenos dobrih praks in prenos podatkov za osebni portfelj •Predstavitev podatkov vadečega na e- skupnostih •Aplikacija za dostop do podatkov iz telovadnice prek spletnega portala Elan fit- me za oblikovanje osebnega portfelja vadečega in primerjavo telesnega in gibalnega razvoja vadečega z vrstniki •Aplikacija programskega okolja Elan fit-me za povezavo s sistemom spremljanja telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine (SloFit, Eurofit) •Diagnostična oprema •Športni pripomočki, oprema in naprave •Programsko okolje Elan fit-me za učitelja predstavitev interpretacija omejen dostop arhiv obdelava zbiranje Podatki Okolje Elementi sistema športna vzgoja 21 Okolje športne dvorane (uporabniška – aplikacija v športni dvorani za učitelja in učence). Šolsko okolje (aplikacija za medpred- – metno sodelovanje). Splet (spletni portal za predstavitev – sistema, prenos dobrih praks, oddaljen dostop do učenčevih podatkov). V uporabniški aplikaciji bo lahko učitelj pripravil načrt uporabe IKT v telovadni- ci, ki bo vključeval uporabo različne dia- gnostične in didaktične tehnologije (npr. prikaz učenčevega gibanja z zamikom ali upočasnjeno, videoposnetek, spremlja- nje srčnega utripa in porabe energije, prikaz rezultatov posameznih motoričnih testov, posredovanje informacij z učnimi lističi). V telovadnici bo prek program- skega okolja centralno aktiviral vso na- črtovano strojno in programsko opremo skladno z učno pripravo, tako da bo imel v hipu pripravljeno telovadnico za potek vadbe, kot jo je načrtoval. Takšen kon- cept bo omogočal tudi enostavno zbi- ranje podatkov o telesnem in gibalnem razvoju učencev (npr. SloFit, Eurofit). Učenec se bo na posameznih vadbenih mestih prek tehnologije RFID identifici- ral ter shranil diagnostične podatke na podatkovno mesto v telovadnici. Te in- formacije (npr. ogled posnetka svojega gibanja, frekvence srčnega utripa) mu bodo znotraj telovadnice takoj na vo- ljo za ogled. Doma ali v šoli pri drugem predmetu (npr. medpredmetno sodelo- vanje – podatki iz telovadnice se upora- bijo pri fiziki) bo lahko dostopil do arhiva teh informacij, ki bo prenesen na spletno okolje, in oblikoval svoj osebni portfelj. Za pripravo, obdelavo, analizo in shranje- vanje podatkov bomo v okviru projekta pripravili ustrezno programsko okolje, ki mu bo omogočalo tudi spremljanje svo- jega telesnega in gibalnega razvoja v pri- merjavi z vrstniki iz svoje šole in vrstniki drugih šol (po sistemu SloFit). S spletnim portalom bomo promovirali uporabo sistema, omogočili prenos do- brih praks (uporabe IKT pri pouku ŠV) in prenos podatkov za osebni portfelj. Na portalu bomo predstavili vzorčne pri- mere uporabe sistema, pomoč uporab- nikom, povezave na strokovne portale o športni vzgoji in športu (za posredovanje teoretičnih vsebin) in demonstracijske posnetke uporabe športnih naprav in opreme za telovadnice blagovne znam- ke Elan. Učenci pa bodo lahko zbrane podatke enostavno predstavili tudi v svojih e-socialnih omrežjih. Primer uporabe: telesne zmo- gljivosti Cilj ure je pridobiti informacije o tele- snem in gibalnem stanju učencev z iz- branimi motoričnimi nalogami in antro- pometričnimi meritvami. V ta namen bo učitelj uporabil baterijo testov iz sistema SloFit. S programom učitelj: izbere ustrezne teste iz nabora ali do-• loči nove: testi iz nabora imajo opredeljene o meje logičnih vrednosti in videopo- snetek izvajanja testa, v primeru, da določi nove teste, opre- o deli meje logičnih vrednosti testov, v primeru, da je mogoče izvajati test o večkrat, določi, ali se v osebnem por- tfelju prikažejo vrednosti vseh pono- vitev, povprečje ponovitev ali boljša od ponovitev; nastavljena vrsta vre- dnosti je sicer najbolj pogosto upo- rabljena vrsta; opredeli IKT pripravo opreme (predva-• janje videoposnetkov izvajanja testov prek projektorja, predvajanje statistike vnesenih rezultatov testov po posame- znih učencih); oblikuje osebni karton učenca z vsemi • testi in ga natisne; določi, da gre pri 'off-line' vnosih za • omejitev z vidika identifikacije (učenci ne morejo vnašati in spreminjati teh rezultatov prek aplikacije, ki jim sicer to omogoča); določi snemanje kamer za prostorsko • pokrivanje dela telovadnice, v katerih bodo potekali zahtevni testi z vidika beleženja rezultatov. Učitelj organizira uro kot delo po posta- jah. V eni uri učitelj pridobi podatke za vse teste z izjemo tekov na 60 m in 600 m, ki se izvajata zunaj. Na vsaki od postaj učenec izvaja eno od nalog. Na začetku ure učitelj razloži učencem namen ure in organizacijo. To stori med ogrevanjem z gimnastičnimi vajami, vmes pa zavrti videoposnetek izbranih testov. Učenci si nataknejo RF ID zapestni- ce in prek programske opreme napravijo identifikacijo. Poleg tega vzamejo svoj osebni karton, nanj vpišejo svoje ime in gredo na postavljene postaje. Na postaji z merilno opremo, ki omogoča 'on-line' zajem podatkov, se učenec identificira s to zapestnico. Ko se približa merilni postaji, ga ta zazna in na bližnjem LCD zaslonu se izpiše ime in priimek učenca. Sledijo navodila glede izvedbe naloge (kdaj lahko prične in protokol v primeru, da je ponavljanj več). Učenec opravi na- logo, njegov rezultat pa se takoj vpiše v zbirko pod ID učenca. Na drugih postajah so merilci posebej usposobljeni učenci, ki vpišejo rezultat učenca v njegov osebni karton. Učenci prosto prehajajo od postaje do postaje Prikaz 4: Ojačena povratna povezava in druge informacije, zbrane v šolski športni dvorani v sistemu Elan fit-me. Rezultat motorične naloge (testi SloFit, Erofit idr.) Rezultat o naporu (srčni utrip, poraba energije) Potek gibanja Rezultat antropometričnega testa Rezultat tekmovanja Teoretične naloge Informiranje (čas, demo uporabe naprav idr.) in oglaševanje 22 glede na njihovo trenutno zasedenost, ena od postaj pa je namenjena za nakna- dni vnos zbranih podatkov. Na tem me- stu se učenec identificira z RF zapestnico, merilec na tem mestu pa vpiše že zbrane podatke v zbirko. Aplikacija za naknadni vnos vsebuje logično kontrolo podatkov, ki vpisovalca opozori na morebitne kritič- ne vnose. Učitelj usklajuje in analizira delo v telovadnici. V pomoč mu je aplikacija, ki mu kaže statistiko že vnesenih rezultatov za posamezne učence. Učitelj in učenci lahko vidijo, katere teste je opravil posa- mezen učenec, prek projicirane slike te aplikacije. Pred odhodom iz telovadnice učenci odložijo RF zapestnice in osebne kartone na zbirno mesto. Učitelj tako zbrane podatke shrani v svo- jo zbirko z namenom analize telesnega in gibalnega statusa posameznika, razreda, šole in generacije učencev. Ker se podat- ki iz sistema SloFit zbirajo na ravni države, jih posreduje prek aplikacije pooblaščeni organizaciji za zbiranje teh podatkov. Ta obdela rezultate in pripravi populacijske vrednosti glede na starost in spol. Učenec lahko dostopa do svojih rezulta- tov prek spletne aplikacije. Teh podatkov v zbirki ne more spreminjati, lahko pa jih izvozi in prikaže, kjer želi (npr. v e-sku- pnosti), ali jih prek posebne aplikacije analizira v primerjavi s svojimi rezultati predhodnih let in rezultati vrstnikov. Primer uporabe: gimnastika Cilj ure je utrjevanje znanja iz tehničnih prvin gimnastike: premet vstran, prehod iz stoje na rokah v preval naprej. Učitelj uro organizira kot delo po postajah. V programski opremi Elan fit-me učitelj opredeli pripravo IKT opreme: predvajanje videoposnetka pravilne • izvedbe premeta vstran na LCD (učitelj izbere iz nabora demo posnetkov ali uvozi novega); snemanje na enem delu telovadnice • s tremi kamerami (premična kamera se nastavi na izbrano točko snemanja v telovadnici) na podlagi RF ID; učitelj določi način zajemanja posnetka (av- tomatični – časovni zamik po identifi- kaciji; ročni po predhodni potrditvi – v primeru, da je izvedb naloge več in želi posneti samo eno od njih); predvajanje upočasnjenega videopo-• snetka izvajanja naloge na LCD na pod- lagi RF ID; test preverjanja teoretičnih vsebin gi-• mnastike (položaji telesa) na LCD na podlagi RF ID (učitelj opredeli iz nabora vprašanj ali ustvari nova vprašanja in odgovore). Na začetku ure učitelj razloži učencem namen in organizacijo ure. Učenci si nataknejo RF ID zapestnice in prek pro- gramske opreme napravijo identifikacijo. Delo poteka na naslednjih postajah: Snemanje izvedbe premeta vstran. Na 1. izbranem delu telovadnice, ki je pokrit s kamerami za snemanje gibanja, uči- telj pripravi delovno postajo za premet vstran. Na LCD v bližini se vrti posne- tek pravilnega izvajanja prvine. Ko se učenec dovolj približa LCD zaslonu, se sproži RF identifikacija učenca. Na LCD se prikaže ime in priimek učenca ter navodila za zajem videoposnetka. Učenec izvede nalogo skladno z navo- dili. Ko se oddalji od merilnega mesta, se na LCD znova predvaja demo izved- be, videozapis izvedbe pa se shrani v zbirko pod učenčev ID. Ogled upočasnjenega posnetka izved-2. be premeta vstran v 3 ravninah. Uče- nec se približa LCD, kjer ga RF identifi- cira, poišče posnetek njegove izvedbe naloge in predvaja najprej posnetek v realni, nato pa v upočasnjeni hitrosti. Na eni od postaj poteka preverjanje 3. teoretičnega znanja učenca s pomo- čjo pripravljenega testnega vprašalni- ka (slike posameznih položajev telesa in njihova poimenovanja). Učenec se identificira in izpolni vprašalnik. Po iz- polnitvi vprašalnika se učencu prikaže uspešnost njegovega odgovarjanja in pravilni odgovori. Njegovi odgovori se shranijo v zbirko pod njegov ID. Na ostalih postajah potekajo naloge za 4. moč (zgibe v mešani opori, plezanje po žrdi) in druge tehnične prvine (pre- hod iz stoje na rokah v preval naprej, statične vaje za stabilizacijo trupa). Te naloge se izvajajo brez uporabe IKT. Učenci prehajajo iz postaje na postajo po zaporedju, ki ga določi učitelj. Učitelj določa časovni interval na posamezni delovni postaji in usklajuje ostalo delo v telovadnici ter usmerja učenca pri video analizi njegove izvedbe naloge. V okviru medpredmetnih povezav pri uri fizike učenci prek spletne aplikacije do- stopijo do arhiva svojih izvedb na uri in si shranijo želene datoteke v svoj osebni portfelj. S programsko opremo za video analize izbrani posnetek izvedbe preme- ta vstran analizirajo s ciljem izračuna ko- tnih hitrosti pri izvedbi. Primer uporabe: atletika Cilj ure je prek medpredmetnega sode- lovanja z računalništvom preveriti napre- dek (primerjava izvedbe prej in kasneje) v izvajanju tehničnih elementov atletike: nizki in visoki skiping. S programom učitelj opredeli IKT pripra- vo opreme: predvajanje videoposnetka pravilne • izvedbe skipinga na LCD (učitelj izbe- re iz nabora demo posnetkov ali uvozi novega); snemanje na enem delu telovadnice z IP • kamero na podlagi RF ID; učitelj določi način zajemanja posnetka (avtomatični – časovni zamik po identifikaciji; ročni po predhodni potrditvi – v primeru, da je izvedb naloge več.) Učitelj organizira uro kot delo po posta- jah. Na eni od postaj poteka snemanje izvedbe nizkega in visokega skipinga, na drugi postaji si učenec ogleda posnetek izvedbe v realni hitrosti, na ostalih posta- jah ni uporabe IKT. Na začetku ure učitelj razloži učencem namen in organizacijo ure. Učenci si nataknejo RF ID zapestnice in prek pro- gramske opreme napravijo identifikacijo. Na izbranem delu telovadnice, ki je po- krit s kamerami, učitelj pripravi delovno postajo za skiping. Na LCD v bližini se vrti posnetek pravilnega izvajanja prvine. Ko se učenec dovolj približa LCD zaslonu, se sproži RF identifikacija učenca. Na LCD se prikaže ime in priimek učenca ter na- vodila za zajem videoposnetka. Učenec izvede nalogo skladno z navodili. Ko se oddalji od merilnega mesta, se na LCD znova predvaja demo izvedbe, video zapis izvedbe pa se shrani v zbirko pod učenčev ID. Učenec se iz postaje, kjer je izvedel ski- ping, prestavi na postajo, kjer si ogleda posnetek svoje izvedbe. Ob prihodu na postajo ga RF identificira in zavrti posne- tek njegove izvedbe skipinga. Učenci prehajajo iz postaje na postajo po zaporedju, ki ga določi učitelj. Učitelj določa časovni interval na posamezni delovni postaji in usklajuje ostalo delo v telovadnici. športna vzgoja 23 Pri uri računalništva učenec iz svojega arhiva shrani posnetek ter ga uvozi v program za video analizo. Tam posnetek obdela tako, da naredi primerjavo zadnje izvedbe s predhodno (slika ob sliki). To primerjavo shrani v svoj osebni portfelj, da si ga na eni od naslednjih ur športne vzgoje ogleda in analizira skupaj z učite- ljem športne vzgoje. Primer uporabe: košarka Cilj ure je preverjanje praktičnega in te- oretičnega znanja ter motoričnih spo- sobnosti pri košarki: taktični element blokada na strani žoge, odrivne moči ter košarkarskih pravil. Učitelj organizira uro kot delo po postajah. S programom učitelj opredeli IKT pripra- vo opreme: snemanje na enem delu telovadnice s • kamero na podlagi RF ID; učitelj določi način zajemanja posnetka (avtomatični – časovni zamik po identifikaciji; ročni po predhodni potrditvi – v primeru, da je izvedb naloge več in želi posneti samo eno od njih); predvajanje upočasnjenega videopo-• snetka izvajanja naloge na LCD na pod- lagi RF ID; test preverjanja teoretičnih vsebin ko-• šarke (sodniški znaki) na LCD na podlagi RF ID (učitelj opredeli iz nabora vprašanj ali ustvari nova vprašanja in odgovore). Na začetku ure učitelj razloži učencem namen in organizacijo ure. Učenci si nataknejo RF ID zapestnice in prek pro- gramske opreme napravijo identifikacijo. Delo poteka na naslednjih postajah: Izvedba blokad na strani žoge. Na iz-1. branem delu telovadnice, ki je pokrit s kamero, učitelj pripravi delovno posta- jo za izvedbo blokad. Ko se eden od učencev iz skupine približa RF, se sproži identifikacija učenca. Na LCD se prikaže ime in priimek učenca ter navodila za zajem videoposnetka. Skupina izvede nalogo in video zapis izvedbe se shra- ni v zbirko pod učenčev ID. Nato sproži RF identifikacijo naslednji učenec, sku- pina pa ponovi nalogo, le da vadeči zamenjajo vloge. Nalogo izvedejo to- likokrat, kolikor je članov skupine, vsak učenec je vedno v drugi vlogi. Analiza izvedbe blokad. Učenci skupaj 2. z učiteljem analizirajo izvajanje blokad na delovni postaji z LCD. Na podla- gi identifikacije učenca programska oprema Elan fit-me poišče učenčevo izvedbo blokad. Igra 3:3 na en koš z uporabo blokad. 3. Uspešen zaključek napada z uporabo blokade se točkuje s 3 točkami. Test odrivne moči. Ko se učenec pri-4. bliža delovni postaji, se na LCD izpiše njegovo ime ter protokol za izvedbo skoka. Merilna naprava Optojump iz- meri učenčev skok ter ga zabeleži v zbirko pod njegovim ID. Sodniški znaki. Učenec se približa de-5. lovni postaji in se s tem identificira. Pri- kaže se vprašalnik o sodniških znakih pri košarki. Učenec izpolni vprašalnik. Na koncu mu program prikaže uspe- šnost in pravilne odgovore. Učenci prehajajo iz postaje na postajo po zaporedju, ki ga določi učitelj. Učitelj določa časovni interval na posamezni delovni postaji in usklajuje ostalo delo v telovadnici. Primer uporabe: aerobika Namen je spremljanje srčne frekvence vadečih pri vadbi aerobike. Na podlagi predhodno izvedenih testov si vadeči določijo ravni obremenitve na podlagi srčne frekvence. Te vrednosti si zabeleži- jo v spletni aplikaciji. Pred začetkom vadbe si vadeči namesti- jo merilce srčne frekvence, ki omogočajo neposredno prikazovanje frekvence (npr. Polar Team System). Vaditelj v aplikaciji identificira merjenca in njegov merilec srčnega utripa ter prične z vadbo. Podat- ki o srčni frekvenci med vadbo se zapi- šejo v zbirko pod ID vadečega. Vadeči si lahko te podatke doma shrani v svoj por- tfelj in jih analizira z drugimi ustreznimi programi. V času vadbe se na velikem LCD poimen- sko prikazujejo vrednosti srčne frekvence za vse vadeče, poleg tega pa tudi oglasi ali informacije za ciljno skupino vadečih (npr. o dogodkih, pravilnem raztezanju po vadbi itd.). Ta sporočila ustvari vadi- telj z enim od urejevalnikom za tovrstne sisteme in se sproži samodejno glede na izbrani čas. Sklep „ Učno okolje je pomemben dejavnik po- učevanja in učenja. Slabši pogoji zahte- vajo prilagajanje učitelja pri poučevanju, vendar pa še tako dobri pogoji ne mo- rejo nadomestiti učitelja. Ključno je, da se s spremenjenim učnim okoljem, ki ga predstavljamo v prispevku, spreminjajo kompetence učiteljev. Na podlagi izsled- kov študij na slovenskih učiteljih športne vzgoje (Štihec in Leskošek, 2004; Kovač, Sloan in Starc, 2008; Sitar, 2010) namreč sklepamo, da so kompetence učiteljev ŠV za delo z IKT eden od pomembnih elementov za izboljšanje njihovega po- učevanja. Učitelji navajajo, da imajo niž- je kompetence za delo z IKT pri športni vzgoji od želenih (Kovač idr., 2010). Ob tem je očitno, da učitelji vidijo upora- bo IKT pri športni vzgoji bolj v posredni povezavi, ne pa neposredno pri pouku. Odgovori učiteljev, da IKT ne potrebujejo za predstavitev učne snovi in dodatno motivacijo pa bi lahko kazala, da se uči- telji čutijo ogroženi pri dveh svojih tradi- cionalnih vlogah pri pouku ŠV: demon- straciji gibanja in motiviranju otrok za PE in šport. Očitno bo za preskok na višjo raven dojemanja pomena IKT pri športni vzgoji potrebna kombinacija izboljšanja materialnih pogojev in nujnost uporabe (npr. obvezno pošiljanje podatkov o tele- snih zmogljivostih), saj tudi sedaj e-učna gradiva bolje poznajo učitelji, ki so pri- siljeni v to delo (zunanje preverjanje pri športni vzgoji ob koncu osnovne šole; Sitar, 2010). Na Fakulteti za šport smo skladno s pred- stavljenimi smernicami prenovili več sta- rih športnih dvoran. Mnoge inovativne rešitve lahko predstavljajo standard pri- hodnjih posodobitev. Nekatere rešitve so opisane na spletnih straneh fakultete (http://www.fsp.uni-lj.si/o_fakulteti/skr- latica/), podrobneje pa jih predstavljamo na seminarju Sodobna telovadnica kot dejavnik spodbudnega učnega okolja (http://www.fsp.uni-lj.si/cvus/stalno_ strokovno_spopolnjevanje/aktualni_se- minarji/). Učno okolje pa ne velja gledati preveč ozko tehnološko, samo skozi prizmo IKT. Družbene spremembe vplivajo namreč na dojemanje šole kot celote, zato se po- stavljajo povsem konceptualna vpraša- nja nadaljnjega izobraževanja mladih. V nekaterih državah so v skladu s koncep- tom “d.school” (http://dschool.stanford. edu) in doživljanjem ambienta začeli postavljati drugačno podobo šolskega prostora, ki bi naj približala šolo kot učno okolje sodobnim življenjskim slogom 24 otrok in mladine. V ta kontekst sodi tudi telovadnica kot učno okolje pri športni vzgoji. Skladno s tem bomo morali špor- tni pedagogi skozi interdisciplinarno so- delovanje ustrezno arhitekturno umestiti telovadnico v takšno šolo in vsebinsko koncipirati njeno podobo. Viri „ Armstrong, N. (2007). Physical fitness and 1. physical activity patterns of European youth, Chapter 2. In W.D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young people's physical activity and sedentary lifestyles (p. 27–56). Sport sciences international, vol. 4. Frankfurt am Main [etc.]: Peter Lang. Beunen, G., Lefevre, J., Claessens, A., Lysens, 2. R., Maes, H., Renson, R., idr. (1992). Age-spe- cific correlations analyses of longitudinal physical fitness in men. European Journal of Applied Physiology and Occupational Physio- logy, 64: 538–545. Birtwistle, G. E. in Brodie, D. A. (1992). Cano-3. nical relationship between two sets of vari- ables representing the CATPA subdomains and health-related fitness. International Jour- nal of Physical Education, 28(1), 21–25. Bocket, T. J. (1994). 4. Differences in Physical Acti- vity Attitudes and Fitness Knowledge between Health Fitness Standard, Sex, and Grade Groups (Unpublished doctoral dissertation, Faculty of Springfield College). Springfiled: Spring- field College. Brettschneider, W. D. in Naul, R. (2004). 5. Study on young people's lifestyle and sedentariness and the role of sport in the context of education and as a means of restoring the balance. Final report. Paderborn: Univeristy of Paderborn and Council of Europe Directorate-General for Education and Culture, Unit Sport. Council of Europe (2002). 6. Resolution No. 1/2002 on improving the quality and quantity of physical education and sport for children and young people in the member States of the Council of Europe. Warshaw, 12–13 Septem- ber 2002. Currie, C., Roberts, C., Morgan, A., Smith, R., 7. Settertobulte, W., Samdal, O., idr. (2004). Yo- ung people’s health in context. Health be- havior in school-aged children (HBSC) study: international report from the 2001/2002 survey. (Health policy for children and adole- scents, no. 4). Copenhagen: World Health Or- ganization Regional Office for Europe. Duda, J.L., in Nicholls, J. (1992). Dimensions of 8. achievement motivation in schoolwork and sport. Journal of Educational Psychology, 84, 290–299. Ferreira, I., van der Horst, K., Wendel-Vos, W., 9. Kremers, S., van Lenthe, F. J. in Brug, J. (2006). Environmental correlates of physical activity in youth – a review and update. Obesity Revi- ews, 8, 129–154. Hunt, J. D. (1995). 10. The impact of a daily physi- cal education program on students’ attitudes towards and participation in physical activity (Unpublished Master Degree, University of British Columbia). Vancouver: University of British Columbia. Jurak, G. (2006). Sports vs. the »cigarettes 11. & coffee« lifestyle of Slovenian high school students. Anthropological Notebooks, 12(2), 79–95. Jurak, G. (2010). Analiza materialne podstruk-12. ture športa v Republiki Sloveniji. In E. Kolar, G. Jurak, in M. Kovač (ur.), Analiza nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2000– 2010 (p. 287–306). Ljubljana: Zveza za šport otrok in mladine Slovenije. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2002). Spen-13. ding of summer holidays of Slovenian se- condary school children. Acta Universitatis Carolinae, Kinanthropologica, 38(1), 51–66. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. in Starc, G. (2005). 14. Analiza opravičevanja od pouka športne vzgoje. Šport (53),3(Suppl): 13–20. Key competences for lifelong learning – Eu-15. ropean reference framework (2006). Official Journal of the EU, 394/06. Kolb, D. A. (1984). 16. Experiential Learning. New Yersey: Prentice Hall. Kovač, M. in Jurak, G. (2010). Can we talk 17. about political decisions about children's sport participation?. In G. Starc (ur.). Hard reality of dream society - uses of anthropolo- gy in contemporary world : book of abstracts. Ljubljana: Slovene Anthropological Society, 2010, p. 34. Kovač, M., Sloan, S. in Starc, G. (2008). Com-18. petencies in physical education teaching: Slovenian teachers' view and future per- spectives. Eur. phy. educ. rev., 14(3), 299–323. Kovač, M. in Jurak, G. (2010). Analiza interesne 19. športne vzgoje otrok, mladine in študentov. In E. Kolar, G. Jurak & M. Kovač (Eds.), Anali- za nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2000-2010, p. 163–195. Ljubljana : Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Markun Puhan, N., Mrak, A., Šiler, B., Vero-20. všek, D., Štuhec, D., Sotošek, G., idr. (2007). Rezultati posnetka stanja poznavanja in uporabe sredstev IKT pri pouku športne vzgoje v osnovnih šolah. Dosegljivo14. no- vembra 2010 na: http://info.edus.si/svz/in- dex.php?option=com_content&task=view& id=41&Itemid=43. Papaioannou, A. (2000). 21. Attitudes, perceptions and behaviors in the physical education lesson, in the sport context, towards healthy lifestyle, of persons in age, gender, socioeconomic status, religion and level of motor difficulty. Athens: Center of Educational Research. Sitar, B. (2010). 22. E-gradiva v športni vzgoji. (Di- plomsko delo, Univerza v Ljubljani). Ljublja- na: Fakulteta za šport. Strauss, R. in Pollack, H. (2001). Epidemic in 23. childhood overweight, 1986-1998. Journal of the American Medical Association 286: 2845–2848. Strel, J., Kovač, M. in Jurak, G. (2007). 24. Physical and motor development, sport activities and lifestyles of Slovenian children and youth – changes in the last few decades. Chapter 13. In W.D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Eu-25. rope: young people's physical activity and sedentary lifestyles (p. 243–264). Sport sci- ences international, št. 4. Frankfurt am Main: Peter Lang. Strel, J., Kovač, M. in Jurak, G. (2004). Study 26. on young people's lifestyle and sedentari- ness and the role of sport in the context of education and as a means of restoring the balance. Case of Slovenia – Long version. Ljubljana: Faculty of Sport, 2004. Dosegljivo 1. septembra 2004 na http://www.sp.uni-lj. si/didaktika/english/study_lifestyle.pdf Škof, B., Tomažin, K. in Dolenec, A. (2000). 27. Some proposals to increase of efficiently of methodic of endurance running in school physical education. Kineziologija, 12(4), 234– 243. Štihec, J. in Leskošek, B. (2004). Informacijska 28. in komunikacijska tehnologija pri procesu športne vzgoje v šoli. In A. Adamič Makuc , I. Medica, Z. Labernik (ur.). Zbornik prispevkov 9. mednarodne izobraževalne računalniške konference – MIRK’04 (p. 11-19). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport: Za- vod Republike Slovenije za šolstvo: Center za mobilnost in evropske programe izobraže- vanja in usposabljanja: Zavod za projektno in raziskovalno delo na omrežju internet: Akademska in raziskovalna mreža Slovenije; Piran: Osnovna šola Cirila Kosmača. Wedderkopp, N., Froberg, K., Hansen, H. in 29. Andersen, L. (2004). Secular trend in physical fitness and obesity in Danish 9-years old girls and boys. An Odense School Child Study and Danish substudy of the European Youth Heart Study. Scandinavian Journal of Medici- ne & Science in Sport 14(3), 150–155. izr. prof. dr. Gregor Jurak, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za šolsko športno vzgojo e-naslov: gregor.jurak@fsp.uni-lj.si Zahvala Del aktivnosti, ki so predstavljene v pri- spevku, so nastale v okviru ciljno razisko- valnega projekta Analiza šolskega špor- tnega prostora s smernicami za nadaljnje investiranje (št. V5-1030), financiranega iz strani ARRS in MŠŠ. športna vzgoja 25 Physical education: New views of the global statement of consensus Abstract The previous 40 years of physical education witnessed a shift from the traditional approach to imparting knowledge of sport skills to a broader emphasis on health-friendly physical activities and life-long movement (Bocarro et al., 2008; Jago et al., 2009; McKenzie & Kahan, 2008). Moreover, it has been established that in different parts of the world physical education programmes are being curtailed and that the number of compulsory school hours is being reduced or even abolished in the curricula of pri- mary, vocational and higher education (Hardman & Marshall, 2009; Puhse & Gerber, 2005). It is quite clear that the value of the physical education programmes is at stake. Key words: sport, school system, programmes, globalisation. Izvleček Na področju telesne vzgoje1 se je v zadnjih 40. letih zgodil premik od tradicionalne usmeritve k posre­ dovanju znanja športnih veščin, k bolj širokemu poudarjanju zdravju prijaznih telesnih dejavnosti in vse­ življenjskega gibanja (Bocarro et al., 2008; Jago et al., 2009; McKen­ zie & Kahan, 2008). Ob tem pa ugo­ tavljamo, da se programi telesne vzgoje na različnih delih sveta kraj­ šajo, število obveznih šolskih ur se zmanjšuje ali pa celo ukinja v kuri­ kulumih tako osnovnega, poklic­ nega kot višjega šolstva. (Hardman in Marshall, 2009; Puhse in Gerber, 2005). Več kot očitno je, da je vre­ dnost programov telesne vzgoje na preizkušnji. Klučne besede: šport, šolstvo, programi, globalizacija. Milan Hosta, Christopher R. Edginton*, Ming-kai Chin Telesna/športna vzgoja: Nova stališča globalnega konsenza 1V prispevku namenoma pišemo o telesni vzgoji, saj želimo razlikovati med telesno in športno vzgojo, ker s tem omogočamo semantično in nenaza- dnje tudi ideološko ter doktrinarno razpetost med telesno vzgojo kot obveznim šolskim predmetom in športno vzgojo kot poljem za vzgojo športni- kov (obšolske dejavnosti, krožki, klubi, itd.). *Christopher R. Edginton, Ph.D., Professor, School of Health, Physical Education and Leisure Services, University of Northern Iowa, Cedar Falls, Iowa USA 26 Uvod „ V dobi povečane zavesti o poklicni od- govornosti je pomanjkanje sodobnih in učinkovitih meril, ki bi demonstrirala pomembnost telesne vzgoje v celo- tnem učnem procesu, resen problem prihodnosti poklica (Lund in Kirk, 2010). Povezovanje koristi in učinkov telesne vzgoje v 21. stoletju z učnimi cilji, kot so kritično mišljenje, reševanje problemov, sposobnost gibljivega in prilagodljivega delovanja, analiza informacij, učinkovito komuniciranje in sposobnost inovativ- nega pristopanja k stvarem, bo ključne- ga pomena, če želimo, da telesna vzgoja ostane temeljni del osnovnega kurikulu- ma (Bailey, 2006). Dejansko, če uspemo povezati telesno vzgojo s takimi in po- dobnimi učnimi cilji, potem jo vidimo v novem kontekstu in bo tudi bolj celo- stno sprejeta. Ali lahko učinkovito zago- varjamo, da je telesna vzgoja vsaj tako pomembna kot nekatera druga osnovna znanja oz. veščine, kot so branje, pisanje, računanje, ki so prepoznana kot vseži- vljenski in poklicni minimum? Ravno tu se izkaže, za nekatere strokov- njake žal še vedno le provokacija v smislu vračanja k preživetim pristopom telesne kulture in ne kot nadaljevanje obstoje- čega, naša odločitev za poimenovanje telesna vzgoja bolj široka in celostna ter kot taka bolj primeren izraz za šolski pro- stor, saj odpira več možnih povezav in se izmika ozkemu razumevanju športa kot institucionalizirane prakse, katere skrajni (ne edini) smisel je sodelovanje oz. zma- ga na tekmovanju katere koli ravni. Hkrati s tem pa kličemo k razmisleku, kako bi preimenovanje predmeta vplivalo na spremembo študijskega programa uči- teljev telesne vzgoje in kaj bi to pome- nilo v kontekstu bio-političnega. Športna vzgoja v svojem bistvu namreč oblikuje športno telo in zato (nezavedno) na stran postavi vse tiste, ki kriterijem ne zado- stijo oziroma jih v kontekstu učiteljske odgovornosti jemljejo kot nujno breme. Telesna vzgoja pa ne diskriminira (vsaj ne že po imenu), temveč govori o vzgoji telesa (kako biti telo), vzgoji za telo (kako imeti telo) in vzgoji skozi telo (kako in za kaj vse uporabljati telo). In na tej točki, na točki poimenovanja predmeta, se v Slo- veniji lahko zgodi potreben doktrinarni prelom, ki lahko privede do potrebnega kakovostnega preskoka v smislu vsebin in metod študija učiteljev športne vzgoje na Fakulteti za šport UL. Več kot očitno lahko trdimo, da obstaja potreba po bolj učinkovitem ovrednote- nju telesne vzgoje, kar bo vodilo k višjemu statusu znotraj šolskih programov in tudi sicer. Programi telesne vzgoje morajo biti spremljani na način, ki bo podpiral trud, ki ga vlagajo uspešni učitelji, in bo omo- gočal potrebne programske intervencije. Pomanjkljivo kvalitativno ovrednotenje učinkov telesne vzgoje preprečuje, da bi postala nepogrešljiv del zdravstvene- ga sistema vsake skupnosti. Potrebi po kakovostnih standardih in po učinkovi- tem merjenju vpliva telesne vzgoje sta vpijoči v nebo.1 Potreba po programih telesne vzgoje, ki bi omogočili učencem, da izživijo in izurijo svoje temeljne tele- sne kompetence, je bistvenega pomena v vse bolj standardiziranem izobraževal- nem okolju. Tako kot obstajajo potrebe po izboljšanju osnovnih veščin branja, računanja in osvajanja znanj temeljne razgledanosti, tako obstajajo potrebe po utemeljevanju obstoja programov telesne vzgoje. Učitelj/učiteljica telesne vzgoje je vse bolj poklican za to, da po- kaže učencem pot do razvoja veščin in kompetenc, ki so pomembne za dosega- nje zdravega in aktivnega življenja. Živimo v času, ko sta prekomerna telesna teža in debelost, predvsem pri otrocih in mladini, postali ena od glavnih skrbi na globalni ravni razvitih dežel (Interna- tional Obesity Task Force, 2009; World Health Organization, 2010). Mnogo ugo- tovitev dokazuje, da se vzorci življenjskih navad, ki se jih otrok priuči, nadaljujejo tudi v dobi odraslega (Freedman et al., 2007). Torej trenutne skrbi zaradi teže otrok postajajo jutrišnje breme odrasle populacije. Izziv je potemtakem izje- mno kompleksen in zahteva celostno in multidisciplinarno razmišljanje pri so- očenju z vzroki. Zdravstveni, športni in telesnovzgojni delavci imajo zato ključno vlogo pri kreiranju pristopov in rešitev problematike, ki pa vključuje tudi dru- ge sektorje. Tako reševanje pa zahteva nove pedagoške pristope, integrirane zdravstvene, športne in druge vsebine, podporo razvijanju zdravih življenjskih navad, uporabo sodobnih tehnoloških rešitev pri poučevanju, povezovanju šole z lokalnim okoljem in vključevanju nefor- malnih oblik učenja in nenazadnje tudi 1Ker gre za globalni konsenz, velja poudariti, da so nekatere izjave rezultat skrajnih okoliščin v nekaterih delih sveta, kar pa ne pomeni, da je povsod enako oziroma da se nikjer ne dela do- bro ovrednotenje primernosti izobraževanja učiteljev telesne vzgoje (Edginton et al., 2011). V Sloveniji smo že več desetletij priča ovrednotenju teles in vplivanja na telesa otrok in mladine skozi sistem Športno- vzgojni karton. V 21. stoletju lahko ob vsej sodobni tehnologiji in etični odgo- vornosti stroke tak način javnega mer- jenja otrok in mladine (merjenje pod- kožne maščobe s kaliperjem, merjenje teže, štetje dvigov trupa itd.) označimo za sistemsko ustoličen socialni darvini- zem, kakršnega Pronger (2002) v fitnes kulturi imenuje telesni fašizem. Namreč, kar merimo vpliva na naše namere in cilje, in naše namere določajo, kaj meri- mo in vrednotimo v družbi. Namreč, kar merimo, vpliva na naše namere in cilje, in naše namere določajo, kaj merimo in vrednotimo v družbi. Naj športna stroke išče še toliko argumentov, kako lahko te informacije obrne v prid otrokovemu razvoju, je škoda narejena že s tem, ker se z javnim merjenjem ustvari javna pri- merjava meritev in s tem se vzpostavijo norme2 in razmerja moči (športno pri- merna/neprimerna, koristna/nekoristna, sposobna/nesposobna, priviligirana/dis- kriminirana itd. telesa), ki pa s kakovostjo življenja posameznika nimajo veliko sku- pnega oziroma delujejo prav nasprotno, ker so neobčutljiva za kulturni (kon)tekst, ki je vselej implicitno prisoten, a hkrati nevprašljiv, tako kot to velja tudi za znan- stvene motive, ki vodijo taka merjenja. Zanimivo in nadvse pomembno bi bilo preučiti, koliko je v tem merjenju sploh iskrene skrbi za otroka in koliko je tu skrbi za ohranjanje zveličave scientološke po- membnosti dela v športu in ohranjanja pozicije Velikega brata. Po primerjavah iz mednarodnih študij je sicer stanje športne vzgoje v Sloveni- ji v nekaterih parametrih v primerjavi z evropskimi državami dobro. Če pa gle- damo, in ta pogled je bolj primeren, s strani potreb iz prakse, nas čaka še veliko dela. Predvsem je treba zagotoviti uro športa vsak dan, z začetkom v vrtcih, saj 2S statistično obdelavo podatkov te norme postajajo kriterij za normalnost, ki v kontekstu psiho-socialnih mehanizmov in še ne artikuli- rani sposobnosti družbeno-kritičnega mišljenja otrok, te usmerjajo k patološkim odnosom do lastnega telesa, k odvečnosti, nezadostnosti in neprimernosti telesa oziroma k fetišizaciji na drugi strani.Pretirana storilnostna naravnanost, ki jo tako merjenje reproducira, pa negativno vpliva na igriv pristop, ki je ključni notranji moti- vacijski faktor pri vsaki dejavnosti. športna vzgoja 27 je temeljno izhodišče zadovoljevanje na- ravne potrebe po gibanju ter po razvoju in ohranjanju osnovnih življenjskih funk- cij. Velik manjko ur se kaže tudi pri po- klicnem šolanju, kjer bi se telesna vzgoja morala spoprijeti tudi z ergonomskimi obremenitvami, ki bodo narekovala obli- ko “poklicnih” teles. Iz tega izhaja tudi ne toliko nezadostna kot neprimerna opremljenost z infrastrukturo ter šibka pedagoško-didaktična usposobljenost.3 Morda največji manjko, ki pa ni le del slo- venske športno-vzgojne kulture, temveč ima globalni značaj, ki izhaja iz ideoloških športnih predpostavk, vlada na podro- čju spoznavno-somatskih (body-mind) praks, ki so morda celo bolj pomembne v vzgojno-izobraževalnem procesu, kot je usvajanje športnih veščin, kakršno pre- vladuje v razvitem svetu. Vse to so zahtevni in kompleksni izzivi, problemi in težave, ki zahtevajo pogled iz večih perspektiv in hkrati pogled na celoto, ki reflektira in generira primere dobrih praks, uspešnih metod, strategij in politik vsega sveta. Globalni forum „ o pedagogiki telesne vzgoje (GoFPEP 2010) Globalni forum o pedagogiki telesne vzgoje (The Global Forum on Physical Edu- cation Pedagogy 2010 – GoFPEP 2010) je bil ustanovljen in strukturiran z name- nom, da se razišče različne načine razmi- šljanja, reformiranja in uokvirjanja peda- gogike zdravja in telesne vzgoje ter tudi usposabljanja učiteljev. Z namenom vpogleda v nove pedago- ške pristope smo organizirani na Go- FPEP 2010 pregledali možnosti uporabe tehnologije, načine povezovanja prakse s teorijo in pomembnosti vključevanja programov telesne vzgoje v življenje lokalne skupnosti. Vse to, ker želimo s kakovostnimi izboljšavami spremeniti prihodnost telesne vzgoje. GoFPEP 2010 je vključeval tematske sklope, kot so: pristopanje k pedagogiki telesne in – zdravstvene vzgoje s pomočjo med- narodnega dialoga o kritičnih vsebi- nah in izhodiščih; 3Pretirana storilnostna in k veščinarstvu usmer- jena naravnanost, ki je razvidna iz kurikuluma, in posebnosti izobraževanja športnih pedagogov v Sloveniji. preučevanje novega pedagoškega – modela za pripravo učiteljev telesne in zdravstvene vzgoje, ki poudarja od- govornost, krepi življenje v skupnosti, uporablja več refleksije za izboljšanje dela in učenja v praksi in za prakso; pregledovanje možnosti povezova- – nja programov telesne in zdravstvene vzgoje z zunajšolskim okoljem; pregled uporabe različnih tehnoloških – dosežkov v praksi telesne vzgoje; promocija partnerstva med šolami, – univerzami, lokalno skupnostjo, nevla- dnimi organizacijami in gospodarskimi subjekti; preučevanje odnosov med zdravjem – in telesno vzgojo kot strategijo za pro- mocijo dolgoživosti in radoživosti; odprta vprašanja in stimulacija za raz- – mislek v prihodnje. Na GoFPEP 2010 so bili povabljeni med- narodno uveljavljeni strokovnjaki različ- nih področij, ki se prepletajo na plečih telesne vzgoje: akademiki, praktiki in po- litiki. Srečanje okoli 70 vabljenih delega- tov vodilnih s področja telesne vzgoje in drugih strok iz 25 držav (64 univerz) se je v dveh dneh odvilo kot velika strokovna “možganska nevihta”, s predstavitvami vabljenih predavateljev in tematskimi razgovori na delavnicah. Osnovni namen srečanja je bilo oblikova- nje skupnega stališča, ki se navezuje na že uveljavljene dokumente, kot so: UNES- CO Mednarodna listina o telesni vzgoji in športu, sprejeta na generalni konferenci Unesca v Parizu 1978, Berlinski akcijski načrt za ministre, sprejet na prvem sve- tovnem kongresu telesne vzgoje 1999 in Magglingske zaveze za telesno vzgo- jo, potrjene v Švici leta 2005. Posebnost GoFPEP 2010 srečanja je bila ravno v te- sni povezanosti z aktualnim stanjem v šolskem okolju. To je omogočilo stvaren dialog, temlječ na direktnih izkušnjah iz šolske prakse, kar je omogočilo avtentič- no analizo stanja, problemov, izzivov in rešitev. Vsak delegat je v obliki ‘poster prezen- tacije’ pripravil svoje predloge in pripo- ročila za oblikovanje konsenza, in sicer v naslednjih treh točkah: Uporaba inovativnih strategij pri pou-1. čevanju telesne vzgoje na osnovnošol- ski, srednješolski in višji ravni. Uporaba inovativnih rešitev za pripra-2. vo učiteljev telesne vzgoje. Izbrati tri do pet najpomembnejših pri-3. poročil, ki naj se upoštevajo pri obliko- vanju GoFPEP 2010 konsenza. Informacije, zbrane v diskusijskih skupi- nah in na ‘poster prezentacijah’, so bile analizirane s pomočjo Qualrus računal- niškega programa za kvalitativne analize. Tako smo izluščili pomembne teme za zaključno oblikovanje končnega doku- menta. Zaključek „ Skupno stališče – globalni konsenz Go- FPEP 2010 – prinaša večstranska pripo- ročila za izboljšanje pedagogike telesne/ športne vzgoje in usposabljanja učiteljev. Priporočila poudarjajo pomen zdravega, aktivnega življenjskega sloga, vsebinsko med seboj prepletajo zdravstveno in te- lesno vzgojo, promovirajo dobre prakse, nadgrajujejo pomen telesne pismenosti, zahtevajo ocenjevanje dela učencev in učiteljev ter sodelovanje z lokalno sku- pnostjo. Srž stališča je klic k ohranjanju oz. izboljševanju zdravja ter blaginje po- sameznika. Sodelovanje študentov, uči- teljev, zdravstvenih in športnih delavcev, politikov, javne in civilne sfere je ključno pri oblikovanju učinkovitih programov, ki naslavljajo vse bolj zaskrbljujoče pojave prekomerne teže in debelosti med otro- ci in mladino. References „ Bailey, R. (2006). Physical education and 1. sport in schools: A review of benefits and outcomes. Journal of School Health, 76(8), 397–401. Bocarro, J., Kanters, M. A., Casper, J., & For-2. rester, S. (2008). School physical education, extracurricular sports and lifelong active living. Journal of Teaching of Physical Educa- tion, 27, 155–166. Edginton, C. R., Kirkpatrick, B., Schupach, R., 3. Philips, C., Chin, M. K., & Chen, P. (2011). A dynamic pedagogy of physical education teacher preparation: Linking practice with theory. Asian Journal of Physical Education and Recreation, 16(2), 7–23. Freedman, D. S., Mei, Z., Srinivasan, S. R., 4. Berenson, G. S., & Dieta, W. H. (2007). Cardi- ovascular risk factors and excess adiposity among overweight children and adole- scents: The Bogalusa heart study. Journal of Pediatrics, 150, 12–17. 28 Hardman, K., & Marshall, J. (2009). 5. Second world-wide survey of school physical educati- on: Final report. Berlin: ICSSPE/CIEPSS. International Council of Sports Science and 6. Physical Education. (1999). The Berlin agenda for action for government ministers: 1st world summit of physical education, Retrieved Fe- bruary 13, 2011, from http://www.icsspe.org/ index.php?m=13&n=78&o=41. International Council of Sports Science 7. and Physical Education. (2005). Magglingen commitment for physical education: 2nd wor- ld summit of physical education. Retrieved February 1, 2011, from http://www.icsspe. org/download/documente/deklaration/ Magglingen%20Commitment%20for%20 Physical%20Education.pdf. International Obesity Task Force. (2009). 8. Obesity: Understanding and challenging the global epidemic. 2009-2010 report. Retrieved February 13, 2011, from http://www.iaso.org/ site_media/uploads/IASO_Summary_Re- port_2009.pdf. Jago, R., McMurray, R. G., Bassin, S., Pyle, L., 9. Bruceker, S., Jakicic, J. M., Moe, E., Murray, T., & Volpe, S. L. (2009). Modifying middle school physical education: Piloting strategies to increase physical activity. Pediatric Exercise Science, 21(2), 171–185. Lund, J. L., & Kirk, M. F. (2010). 10. Performance- based assessment for middle and high school physical education. Champaign, IL: Human Kinetics. McKenzie, T., & Kahan, D. (2008). Physical ac-11. tivity, public health, and elementary schools. The Elementary School Journal, 108(3), 171– 179. Puhse, U., & Gerber, M. (2005).12. International comparison of physical education: Concepts, problems, prospects. Oxford: Meyer & Meyer Sport (UK) Ltd. UNESCO. (1978). 13. International chapter of physi- cal education and sport. Retrieved January 3, 2011, from http://portal.unesco.org/en/ ev.phpURL_ID=13150&URL_DO=DO_TOPIC &URL_SECTION=201.html. World Health Organization. (2010). 14. Global strategy on diet, physical activity and health: Childhood overweight and obesity. Retrieved February 9, 2011, from http://www.who.int/ dietphysicalactivity/childhood/en/. Doc. dr. Milan Hosta Spolint, Inštitut za razvoj športa milan.hosta@spolint.org Globalni forum o pedagogiki telesne vzgoje 2010 Pedagogika zdravstvene in telesne vzgoje v 21. stoletju Dogovor „ Programi telesne vzgoje v 21. stoletju lahko navdihujejo, motivirajo in pripravljajo udeležence na uspešno prilagajanje vse hitreje spreminjajočim življenjskim okoliščinam, ki jih med drugim označuje tudi epidemija prekomerne telesne teže in debelosti. Vse večji vpliv na naš življenjski stil ima eksplozija znanja, hitrost informacijske dostopnosti in spreminjajoča se demografska slika, vključujoč tehnološke in druge poživljajoče rešitve, ki kažejo na možnosti aktivne dolgoživosti posame- znika. V takih okoliščinah se v ospredje prerine telesna modrost, znanje o zdravem načinu življenja, zdrave navade in vešči- ne potrebne za delo in igro. Predvsem otroci in mladina, ki so v zaostrenih kapitalskih okoliščinah produktivno nesposobni in kot taki odvečni in vrednoteni zgolj kot potrošniki, se morajo opremiti s kritičnim miselnim aparatom. Naučiti se morajo učinkovitega situacijskega reševanja dilem, s katerimi jih sooča življenje v 21. stoletju, saj stari recepti niso vselej primerni sodobnemu življenjskemu kontekstu. Zato je predvsem pomembno razviti odnos do telesa in hkrati telo samo. Če smo v 20. stoletju odgovarjali na to kako imamo telo, moramo v 21. stoletju ponuditi odgovor na to kako smo telo. Prenove programov telesne vzgoje v šolah kot tudi usposabljanja učiteljev potekajo po celem svetu. Vsepovsod se na- mreč ugotavlja, da je potreben tehten premislek in nujne konceptualne spremembe. Globalni forum o pedagogiki telesne vzgoje(GoFPEP 2010), ki sta ga gostila Univerza Severne Iowe v ZDA in lokalna skupnost Grundy Center, se je osrtedotočil na naslednje: 1) nova pedagogika za učitelje telesne vzgoje; 2) uporaba sodobne tehnologije pri pouku; 3) sklepanje par- tnerstva med šolo, lokalno skuponostjo, univerzitetnim in zasebnim sektorjem. GoFPEP 2010 se je udeležilo 70 povabljenih delegatov iz 25-ih držav in 64-ih univerz, šol, gospodarskih subjektov in drugih organizacij. Dogovor o pedagogiki zdravstvene in telesne/ vzgoje v 21. stoletju kliče študente, univerzitetne profesorje, športne in zdravstvene delavce, funkcionarje, politike in druge državljane k akciji. Uveljaviti je treba programe, ki promovirajo preda- nost pri reševanju omenjene problematike, izboljšujejo in ohranjajo zdravje in splošno blaginjo posameznika: Pedagogika telesne vzgoje Osredotočanje na vsebine in metodologije razvijanja zdravega življenjskega sloga otrok in mladine. Za to je potrebno • razvijati veščine, spodbujati celostno čilost, zdravo prehranjevanje in načrtovati aktivno preživljanje prostega časa. športna vzgoja 29 Prenoviti učni načrt telesne vzgoje v smeri otroko-centričnega učnega koncepta, ki spodbuja razvoj osebnih in osebno-• stnih kompetenc, ki so vseživljenjskega pomena pri udejanjanju primerne telesne aktivnosti za posameznika. Poudarjati pomembnost sodelovanja med deležniki, ki omogočajo telesno kulturo (učitelji, administracija, starši, lokalna • skupnost, podjetniki, itd.) z namenom utemeljevanja, prepričevanja, promoviranja, vzgajanja in izobraževanja posame- znikov s pomočjo formalne in neformalne edukacije za aktiven življenjski slog. Uveljavitev programov zdravstvene in telesne vzgoje kot modelov družbene pravičnosti, ki omogočajo varno izobraže-• valno in socialno okolje ter spodbujajo prijetno druženje; v obzir jemajoč kulturne, rasne, etnične, socialne in ekonomske razlike. Povezovati znanje, veščine in vloge učiteljev, ki jih zahteva 21. stoletje, z učinki programov gibalnega opismenjevanja • (veščine in sposobnosti), zdravstvene abecede in načrtovanja aktivnega prostega časa, navezujoč se na vse šolske pred- mete in vsebine. Uporaba tehnologije v podporo individualizaciji učnega procesa in vrednotenja uspešnosti. • Rekonceptualizacija strategij vrednotenja in ocenjevanja s pomočjo primernih merljivih postopkov, z namenom zasledo-• vanja temeljnih ciljev in večjega zagotavljanja uspešnega dela. Zagotoviti, da programe telesne in zdravstvene vzgoje ter prostočasnih dejavnosti izvajajo usposobljeni strokovnjaki.• Priprava učiteljev telesne/športne vzgoje• Poudarjati uporabo učnih tehnik in strategij za pomoč posameznikom pri razvoju zdravega življenjskega stila; tistih, ki • integrirajo zdravstveno in telesno/športno vzgojo. Zagovarjanje politik in dolgoročnih programov, ki vključujejo zdravo prehranjevanje, nadzorovanje telesne teže, telesne • aktivnosti in načrtovanja prostega časa. Ustvarjati pozitivno učno okolje, ki je osrediščeno v učencu/učenki in odraža najboljše prakse, ob katerih tudi študenti in • učitelji postanejo aktivni udeleženci učnega procesa. Promovirati razvoj partnerstev s starši, šolami, lokalno skupnostjo in drugimi organizacijami z namenom ustvarjanja • konteksta za programe, ki izboljšujejo pripravo učiteljev na pouk. Razvijati občutljivost za razkrivanje diskriminacije, rasizma, etničnih, kulturnih in socialno-ekonomskih posebnosti, finan-• ciranja, dostopnosti in opremljanja objektovin učinkovito razreševanje teh dilem. Vključevati evalvacijske in izobraževalne strategije, ki prinašajo več programske zanesljivosti in več pozornosti usmerjati • k načinu usposabljanja učiteljev in njihovemu osebnostnemu razvoju. Povezovati prakso s teorijo, promovirati kritično mišljenje učiteljev ter uporabo učinkovitih tehnoloških rešitev pri spre-• jemanju učnih priložnosti. Povezovati vrednotenje študentov programov telesne/športne vzgoje z relevantnim znanjem, veščinami in dispozicija-• mi, ki so potrebne za najboljšo prakso. 30 Offensive formations in basketball matches in relation to the number of their phases Abstract The introductory chapter of the article presents and describes a model of the basketball game structure and, within it, a model of the structure of offences and defences. The second model was used as a basis for the pilot study in which we investigated the appearance of the three offence phases (transfer of the ball, preparation of the offence, and completion of the offence by shooting at the basket) as well as eight offensive formations (in terms of phase number and sequence) in selected matches. The data were acquired using the video-re- cordings of matches of six national teams which competed at the 2007 European Junior Men’s Championship in Nova Gorica, Slovenia, and Gorizia, Italy. The acquired data were analysed using the basic procedures of descriptive statistics. We obtained information on the practi- cability of the model of the offence structure and the data collection method as well as the first information on the number of the offence phases and offensive formations. During an average of 87.7 offences per match, there were 83.7% of the ball transfer phases, 68.87% of the offence preparation phases and 78.91% of the phases involving completion of the offence by shooting at the basket. On average, 21.09% of offences per match ended with a lost ball during the transfer or in the offence preparation phases, and 78.91% with a throw at the basket to complete the offence. All three phases were observed in 42.42% of offences, the first and the last phase in 21.55% of offences and the first and the second in 11.7%. The number of the other five offensive formations was considerably lower. Key words: basketball, offence phases, offensive formations, structure. Brane Dežman Sestave napadov na košarkarskih tekmah glede na število njihovih faz Izvleček V znanstvenem članku je v uvodnem poglavju prikazan in opisan model strukture košarkarske igre, v njegovem okviru pa model strukture napadov in obramb. Drugi model je pred­ stavljal izhodišče za pilotsko študijo, v kateri smo preučevali pojavljanje treh faz napada (prenos žoge, priprava napada in zaključek napada z metom na koš) in osmih sestav napada (glede na število in zaporedje njihovih faz) na izbranih tekmah. Podatke smo zbrali s pomočjo video zapisa tekem šestih repre­ zentanc, ki so tekmovale na Evropskem prvenstvu za mlajše člane v Novi Gorici in Gorici leta 2007. Zapisane podatke smo obdelali z osnovnimi postopki opisne statistike. Dobili smo in­ formacije o uporabnosti modela strukture napadov in načina zbiranja podatkov ter prve informacije o številu omenjenih faz napada in sestav napadov. V povprečno 87,7 napadih na tek­ mo je bilo 83,7 % faz prenosa žoge, 68,87 % faz priprave napa­ da in 78,91 % faz zaključka napada z metom na koš. Povprečno 21,09 % napadov na tekmo se je končalo z izgubljeno žogo v prenosu ali pripravi napada, 78,91 % pa z metom v zaključku napada. Vse tri faze je imelo 42,42 % napadov, prvo in zadnjo fazo 21,55 % napadov, prvo in drugo pa 11,7 % napadov. Dru­ gih pet sestav napadov je bilo znatno manj. Ključne besede: košarka, faze napada, sestave napadov, struktura. iz prakse za prakso 31 1 Uvod „ Košarka je ekipna športna igra, ki jo igra- ta dve ekipi s petimi igralci na igrišču in največ sedmimi namestniki. Cilj ekipe (peterke) v napadu je, da doseže zadetek, ekipe (peterke) v obrambi pa, da ekipi v napadu to prepreči in pride do žoge. Ker lahko napad traja največ 24 sekund, ekipi napadalno in obrambno vlogo pogosto menjata. Košarkarska igra (tekma) je sestavljena iz več ravni (slika 1), te pa lahko iz več po- dravni (slika 2). Na prvi (najvišji) ravni je igra sestavljena iz dveh polčasov, vsak od njiju pa iz dveh četrtin. Če je na kon- cu četrte četrtine rezultat izenačen, ekipi odigrata toliko podaljškov, dokler ena ne zmaga. Na drugi (nižji) ravni se v vsaki četrtini ali podaljšku tekme izmenično menjajo aktivne in pasivne faze igre. Aktivne faze igre so sestavljene iz različ- nega števila napadov, obramb in preho- dnih aktivnih delov ene in druge ekipe, pasivne faze pa iz več pasivnih delov in prehodnih pasivnih delov igre. Posamezne dele igre lahko razdelimo še na več podravni. Ena od takih delitev, ki je povezana z našim problemom razisko- vanja, je prikazana na sliki 2. Napad je del aktivne faze igre. Sesta- vljen je iz ene, dveh ali treh faz (prenos žoge, priprava napada, zaključek napada z metom na koš), slednje pa iz ene ali več napadalnih tehničnih sestav (akcij) in elementov z žogo ali brez nje. Traja od trenutka, ko ekipa osvoji žogo (ko je žoga živa), do trenutka, ko jo izgubi, vrže na koš ali izvede zadnji prosti met (prirejeno po Dežman, Ličen, 2010). Obramba je tudi del aktivne faze igre. Tako kot napad, je sestavljena iz ene, dveh ali treh faz (oviranje prenosa žoge, oviranje priprave napada, oviranje za- ključka napada z metom na koš), te pa iz ene ali več obrambnih tehničnih sestav (akcij) in elementov brez žoge. Traja od trenutka, ko ekipa izgubi žogo, do trenut- ka, ko pride v posest nad njo (prirejeno po Dežman, Ličen, 2010). Strukturo košarkarske igre sta na ravni aktivnih in pasivnih faz igre preučevala Dežman in Ličen (2010), na ravni posa- meznih faz napada Zadravec (2011), na ravni tehničnih sestav in elementov na- pada pa Dežman (1978), Sila (2009) in Za- gorc (2009). V tuji literaturi takih raziskav nismo zasledili. Je pa tematika zanimiva, saj odkriva nove razsežnosti v preučeva- nju strukture različnih delov košarkarske igre. V tem znanstvenem članku bomo obrav- navali strukturo košarkarske igre na ravni faz napada (slika 2). V ta namen smo definicijo napada poe- nostavili, ker nas je zanimalo predvsem to, kaj počenjajo napadalci od trenutka, ko dobijo živo žogo, do trenutka, ko jo dobi nasprotnik. Ta definicija omogo- ča tudi lažje določanje posameznih faz napada. Njihove definicije so naslednje (slika 3): Prenos žoge je največkrat prva faza na- pada, ki se začne s podajo izza mejne črte v obrambni polovici igrišča, z začetnim sodniškim metom, po katerem pride žoga v obrambno polovico, in z uspešno obrambno akcijo v obrambni polovici. Konča se, ko napadalec odda žogo po vodenju prek sredinske črte, s podajo žoge prek sredinske črte ali z izgubljeno žogo v obrambni polovici igrišča. Priprava napada je največkrat druga faza napada. Priprava se začne, ko se po prenosu žoge prek sredinske črte prvi napadalec v napadalni polovici igrišča dotakne žoge; s podajo izza mejne črte v napadalni polovici; s sodniškim me- tom, po katerem pride žoga v napadalno polovico, in z uspešno obrambno akcijo v napadalni polovici. Konča se pred za- ključkom napada ali z izgubljeno žogo. Največkrat se začne po prenosu žoge, lahko pa tudi brez njega. Zaključek napada je najpogosteje tretja faza napada. Sestavljen je iz ene napa- dalne akcije, ki zajema met na koš ali pro- ste mete (prirejeno po Dežman, 2005). Največkrat se začne po pripravi napada, lahko pa tudi po prenosu žoge ali samo- stojno (npr. po skoku za odbito žogo v napadu). Posamezni napadi imajo lahko različno število faz. To pomeni, da so lahko različ- no sestavljeni oziroma da lahko v dolo- čenem napadu ena ali dve fazi manjkajo (preglednica 1). 1. polčas 2. polčas podaljški 1. četrtina 2. četrtina 3. četrtina 4. četrtina Aktivne faze igre (igralni čas teče) Pasivne faze igre (igralni čas stoji) Napadi Obrambe Prehodni aktivni deli (po metu na koš, ko žoga ni od nikogar, igralni čas pa teče) Pasivni deli Prehodni pasivni deli (po metu na koš, ko žoga ni od nikogar, igralni čas pa stoji – v za- dnjih dveh minutah četrte četrtine in podaljških) Slika 1: Struktura ravni in delov košarkarske igre (prirejeno po Dežman, Ličen, 2010). Aktivne faze igre NAPADI OBRAMBE PRENOS ŽOGE OVIRANJE PRENOSA tehnične sestave (akcije) tehnične sestave (akcije) tehnični elementi tehnični elementi PRIPRAVA NAPADA OVIRANJE PRIPRAVE tehnične sestave (akcije) tehnične sestave (akcije) tehnični elementi tehnični elementi ZAKLJUČEK NAPADA z metom na koš OVIRANJE ZAKLJUČKA z metom na koš tehnične sestave (akcije) tehnične sestave (akcije) tehnični elementi tehnični elementi Slika 2: Struktura napadov in obramb. 32 Namen te pilotske raziskave je bil ugo- toviti, ali obstajajo statistično značilne razlike v številu osmih možnih sestav napadov in treh faz napada v štirih četr- tinah izbranih tekem in kako pogosto se pojavlja osem možnih sestav napadov in tri faze napada v eni četrtini in na tekmi. 2 METODE „ 2.1 Vzorec tekem in četrtin V vzorec smo vključili pet tekem evrop- skega prvenstva za mlajše člane (do 20 let), ki je potekalo v Novi Gorici in Gori- ci julija leta 2007. Sestave napadov smo analizirali v 40 četrtinah (na vsaki tekmi je vsaka ekipa odigrala 4 četrtine) . 2.2 Vzorec ekip in faz napada V vzorec je bilo vključenih 6 ekip, ki so nastopale v kvalifikacijski skupini A v dvorani osnovne šole Milojke Štrukelj v Novi Gorici. Za obe ekipi smo za vsako četrtino posebej beležili pojavljanje treh faz napada v osmih možnih sestavah na- pada. 2.3 Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk je sestavljal osem sestav napadov (SN), ki so zapisane v preglednici 1, znotraj njih pa tudi posa- mezne faze napada (FN). 2.4 Način zbiranja podatkov Sestave napadov obeh ekip ter njihove faze v posamezni četrtini tekme je uspo- sobljen zapisovalec beležil v posebni obrazec, ki je predstavljen v preglednici 2. Zapisoval jih je med predvajanjem video zapisa tekme na računalniku z računal- 1 – prenos 2 – priprava 3 – za kl ju če k Preglednica 1: Možne sestave napadov - SN (Dežman, 2005). Sestave napadov FN1 FN2 FN3 Napadi z vsemi fazami – SN1 in 3;• napadi brez faze prenosa žoge – SN4, 5 in 7;• napadi brez faze priprave – SN2, 5 in 6;• napadi brez faze zaključka (brez meta na koš) – SN6, • 7 in 8. Prva in druga faza napada sta sestavljeni iz ene ali več akcij z žogo, tretja faza pa iz ene akcije z žogo, ki se konča z metom na koš. SN1 SN2 SN3 SN4 SN5 SN6 SN7 SN8 Legenda: FN1 – faza prenosa žoge; FN2 – faza priprave napada; FN3 – faza zaključka napada; SN1 – protinapad enega igralca od koša do koša (npr. dobljena žoga v obrambni polovici, vodenje do nasprotnega koša in met); SN2 – protinapad po prenosu žoge z vodenjem ali z dolgo podajo (npr. dobljena žoga v obrambni polovici, podaja soigralcu v napadalno polovico in met na koš); SN3 – pre- nos žoge in postavljeni napad (npr. podaja soigralcu v igrišče izza čelne črte po prejetem zadetku, vodenje žoge v napadalno polovico, ena ali več podaj med napadalci, met na koš); SN4 – posredni dodatni napad (npr. osvojena žoga v napadalni polovici, podaja soigralcu in met na koš); SN5 – ne- posredni dodatni napad (npr. skok za žogo v napadu in met na koš); SN6 – neuspešen prenos žoge (npr. dobljena žoga v obrambi polovici in izgubljena žoga preden je žoga prišla v napadalno polo- vico); SN7 – neuspešna priprava napada (npr. dobljena žoga v napadalni polovici in izgubljena pred metom na koš); SN8 – prenos žoge in neuspešna priprava napada (npr. dobljena žoga v obrambni polovici, prenos v napadalno polovico in izgubljena žoga pred metom na koš). Preglednica 2: Zgled zapisa faz napada in sestav napadov za 1. četrtino tekme Slovenija : Srbija. Ekipa: Slovenija SLO Ekipa: Srbija SRB SN prenos priprava zaključek ΣSN prenos priprava zaključek ΣSN 1 I I I 1 0 2 II II 2 IIII IIII 4 3 IIII IIII III IIII IIII III IIII IIII III 13 IIII III IIII III IIII III 8 4 III III 3 II II 2 5 I 1 II 2 6 I 1 II 2 7 I 1 0 8 0 II II 2 ΣFN 17 18 20 22↑ 16 12 16 20↑ Legenda: SN – sestave napadov, ΣSN – vsota posameznih in vseh sestav napadov (vseh napadov), ∑FN – vsota posameznih faz napada. Slika 3: Grafični prikaz faz napada (Zagorc, 2009). iz prakse za prakso 33 niškim programom Power DVD firme Cyberlink. Zapisovalec je pri ekipi, ki je bila v napadu, sledil akcijam z žogo v obrambni in napadalni polovici igrišča. Po končanem napadu je po kriterijih za definiranje faz napada izbral ustrezno se- stavo napadov. 2.5 Metode obdelave podat- kov Podatke smo prenesli v Microsoft Office Excel in jih pripravili za obdelavo s stati- stičnim programom SPSS za Windows. Uporabili smo osnovne metode opisne statistike in Kruskal–Wallisov test eno- smerne analize variance ANOVA. 3 Rezultati in razprava „ 3.1 Analiza razlik v številu po­ sameznih sestav napadov med četrtinami V preglednici 3 so osnovni statistični po- datki o posameznih sestavah napadov v štirih četrtinah tekem ter test značilnosti razlik med četrtinami. S primerjanjem aritmetičnih sredin po- sameznih sestav napadov po četrtinah lahko ugotovimo, da so ekipe največkrat odigrale naslednje sestave: SN3 (9-krat), SN2 (4 do 5-krat) in SN8 (2 do 3-krat). Se- stave SN4, SN5 in SN6 so izvedli povpreč- no enkrat do dvakrat, sestavi SN1 in SN7 pa celo manj kot enkrat. Zato tudi njiho- va variabilnost ni velika (preglednica 3). Aritmetične sredine pojavljanja posa- meznih sestav napadov v štirih četrtinah se pri vseh sestavah nekoliko razlikujejo. Razen pri sestavi SN4, razlike niso stati- stično značilne. V tej sestavi napadov so bile največje razlike med tretjo in četrto četrtino. Število teh sestav je odvisno od uspešnosti skoka ekipe v napadu, po katerem ne sledi takoj met na koš, in od izgubljenih žog nasprotne ekipe v preno- su žoge. V obeh primerih začne ustrezna ekipa napad v napadalni polovici igrišča. Predpostavljamo, da se je v četrti četrtini omenjeno nekoliko večkrat zgodilo kot v tretji četrtini. Za četrto četrtino podatek ni presenetljiv, ker se v njej odloča o zma- govalcu, zato so obrambni igralci bolj napadalni že pri prenosu žoge tekmeca, napadalci pa bolj prizadevno skačejo za žogo po zgrešenem metu na koš. Preglednica 3: Razlike v številu posameznih sestav napadov med četrtinami. SN čet št. as sd sder min max znač. SN1 1 10 ,60 ,84 ,267 0 2 2 10 ,50 ,71 ,224 0 2 3 10 ,80 ,63 ,200 0 2 4 10 ,70 1,06 ,335 0 3 ∑ 40 ,65 ,80 ,127 0 3 .714 SN2 1 10 4,10 1,29 ,407 2 6 2 10 5,10 1,85 ,586 2 7 3 10 4,50 1,84 ,582 2 7 4 10 5,20 2,66 ,841 2 9 ∑ 40 4,73 1,95 ,308 2 9 .714 SN3 1 10 9,60 1,65 ,521 8 13 2 10 8,70 1,89 ,597 6 11 3 10 9,40 2,22 ,702 5 13 4 10 9,50 1,90 ,601 7 13 ∑ 40 9,30 1,88 ,298 5 13 .617 SN4 1 10 1,80 1,03 ,327 0 3 2 10 1,50 ,85 ,269 0 3 3 10 ,90 ,88 ,277 0 2 4 10 2,30 1,16 ,367 0 4 ∑ 40 1,63 1,08 ,171 0 4 ,035 SN5 1 10 ,70 ,82 ,260 0 2 2 10 1,10 ,88 ,277 0 3 3 10 1,00 1,15 ,365 0 3 4 10 1,20 1,14 ,359 0 3 ∑ 40 1,00 ,99 ,156 0 3 ,712 SN6 1 10 1,10 1,10 ,348 0 3 2 10 ,70 ,82 ,260 0 2 3 10 1,00 ,94 ,298 0 3 4 10 1,60 1,07 ,340 0 3 ∑ 40 1,10 1,01 ,159 0 3 ,273 SN7 1 10 1,00 1,05 ,333 0 3 2 10 ,80 ,63 ,200 0 2 3 10 ,80 ,63 ,200 0 2 4 10 1,20 ,92 ,291 0 3 ∑ 40 ,95 ,81 ,129 0 3 ,748 SN8 1 10 3,40 1,58 ,499 0 6 2 10 2,60 1,65 ,521 0 5 3 10 2,60 ,97 ,306 1 4 4 10 1,70 1,16 ,367 0 4 ∑ 40 2,58 1,45 ,229 0 6 ,065 Legenda: SN1, SN2, SN3, SN4, SN5, SN6, SN7, SN8 – sestave napadov od 1 do 8; čet – četrtine, ∑ – vse četrtine, št. – število četrtin, as – aritmetična sredina, sd – standardni odklon; sder – standardna na- paka, min – najmanjši izid, max – največji izid; znač. – značilnost razlik med četrtinami na ravni 0,05. 34 3.2 Analiza razmerij med po- javljanjem posameznih sestav napadov V preglednici 4 so navedeni absolutni in relativni podatki o pogostosti izvajanja posameznih sestav napadov v četrtini in na tekmi. Ekipe so izvedle povprečno 42,42 % na- padov na tekmo, v katerih so bile zajete vse tri faze napada (SN3). Predvidevamo, da je bilo med njimi največ postavljenih napadov. Napadov, v katerih je en igralec povezal vse tri faze napada z vodenjem (SN1), in napadov s povezano prvo in tre- tjo fazo napada (SN2) je bilo 24,51 %. To so bili protinapadi z vodenjem in z različ- no dolgo podajo igralcu v napadalni po- lovici, ki je nato žogo na določen način vrgel na koš (preglednica 4). Dodatnih napadov (SN5), pri katerih so napadalci ponovno vrgli na koš po skoku za žogo v napadu, je bilo 4,56 %, po sko- ku ali dobljeni žogi v napadalni polovici igrišča (SN4) pa 7,14%. Predvidevamo, da je bilo med slednjimi največ postavljenih napadov, nekaj pa tudi protinapadov z drugo in tretjo fazo napada. Napadov, v katerih so igralci izgubili žogo v prvi (SN6) ali drugi fazi napada (SN7 in 8), je bilo 21,09 %. 3.3 Analiza razlik v številu posameznih faz napada med četrtinami V preglednici 5 so osnovni statistični podatki o posameznih fazah napada in številu vseh sestav napadov v štirih če- trtinah tekem ter test značilnosti razlik med četrtinami. Tudi v številu posameznih faz med četrti- nami razlike niso bile statistično značilne. So pa bile značilne v številu vseh sestav napadov (SN) oziroma v številu napadov (preglednica 5). Največ napadov so ekipe izvedle v četrti in prvi četrtini, najmanj pa v drugi in tretji. V slednjih je bila tudi va- riabilnost njihovega števila najmanjša. V obeh četrtinah je bilo število sestav večje zaradi več izgubljenih žog (SN7 in SN8 – 1. četrtina, SN6 in SN7 – 4. četrtina), in do- bljenih žog v napadalni polovici igrišča (SN4), zato so bili napadi krajši, njihovo število pa nekoliko večje (preglednica 3). 3.4 Analiza razmerij med pojavljanjem posameznih faz napada V preglednici 6 so navedeni absolutni in relativni podatki o pogostosti izvajanja Preglednica 4: Povprečno število in delež posameznih sestav napadov v četrtini in na tekmi. Sestave napadov As_č As_t % FN1 FN2 FN3 SN1 ,65 2,60 2,96 SN2 4,73 18,90 21,55 SN3 9,30 37,20 42,42 SN4 1,63 6,50 7,41 SN5 1,00 4,00 4,56 SN6 1,10 4,40 5,02 SN7 ,95 3,80 4,33 SN8 2,58 10,30 11,74 Vsota SN 21,93 87,70 100,00 Legenda: SN1 do 8 – sestave napadov od 1 do 8; Vsota SN – vse sestave napadov (št. napadov); As_č – povprečno število na četrtino; As_t – povprečno število na tekmo; % – odstotne točke, FN1, FN2 in FN3 – faze napadov od 1 do 3. Preglednica 5: Razlike v številu posameznih faz napada in vseh sestav napadov med četrtinami. fn čet št. as sd sder min max znač. FN1 1 10 18,80 2,25 ,712 16 23 2 10 17,60 2,07 ,653 14 21 3 10 18,30 1,25 ,396 17 21 4 10 18,70 2,31 ,731 14 21 ∑ 40 18,35 1,99 ,315 14 23 ,426 FN2 1 10 16,40 2,63 ,833 12 20 2 10 14,10 2,33 ,737 11 18 3 10 14,50 1,84 ,582 12 18 4 10 15,40 1,90 ,600 13 18 ∑ 40 15,10 2,30 ,363 11 20 ,142 FN3 1 10 16,80 2,30 ,727 13 20 2 10 16,90 2,88 ,912 11 20 3 10 16,60 1,65 ,521 14 19 4 10 18,90 3,35 1,059 12 22 ∑ 40 17,30 2,69 ,425 11 22 ,199 SN 1 10 22,30 2,36 ,746 18 26 2 10 21,00 1,83 ,577 18 24 3 10 21,00 2,21 ,699 18 25 4 10 23,40 2,50 ,792 17 25 ∑ 40 21,93 2,38 ,376 17 26 ,036 Legenda: FN1, FN2, FN3 – faze napada od 1 do 3; SN – vse sestave napadov (št. napadov); čet – če- trtina, ∑ – vse četrtine, št. – število četrtin, as – aritmetična sredina, sd – standardni odklon; sder – standardna napaka, min – najmanjši izid, max – največji izid; znač. – značilnost razlik med četrtinami na ravni 0,05. Preglednica 6: Povprečno število in delež posameznih faz napada v četrtini in na tekmi. Faze napadov As_č As_t % FN1 18,35 73,40 83,70 FN2 15,10 60,40 68,87 FN3 17,30 69,20 78,91 SN 21,93 87,70 Legenda: FN1, FN2, FN3 – faze napadov od 1 do 3; SN – povprečno število vseh sestav napadov (št. napadov); As_č – povprečno število na če- trtino; As_t – povprečno število na tekmo; % – odstotne točke. iz prakse za prakso 35 posameznih faz napada in vseh sestav napadov v četrtini in na tekmi. V vseh sestavah napadov je bilo odigra- nih največ prvih faz (83,69 % – prenosi žoge), sledile so jim tretje faze (78,91 % – zaključki napada), najmanj je bilo drugi faz (68,9 % – priprav napada) (pregledni- ca 6). Največ napadov se je začelo v obrambni polovici igrišča (SN1, 2, 3, 6 in 8 – 83,70 %), le 16,30 % pa v napadalni polovici po skoku za žogo ali dobljeni žogi v napadu (SN4, 5 in 7) (preglednica 4). Največ na- padov se je končalo z metom iz igre ali s prostimi meti (SN1, 2, 3, 4 in 5 – 78,91 %), 21,09 % napadov pa zaradi izgublje- nih žog v prvi in drugi fazi napada (SN6, 7 in 8). Priprav napada je bilo najmanj prav zaradi izgubljenih žog v prvi fazi napa- dov (SN6 – 5,02%), zaradi metov na koš takoj po skoku za žogo v napadu (SN5 – 4,56 %) in zaradi protinapadov z dolgo podajo, v katerih ni priprave napada (SN2 – 21,55 %) (preglednica 4). 4 Sklepi „ Po pričakovanju smo s to pilotsko študi- jo dobili vpogled v strukturo napadov. Dobili smo prve referenčne vrednosti o pogostosti pojavljanja posameznih se- stav napadov in faz napada v eni četrtini in na tekmi. Pokazalo se je, da je model strukture napadov ustrezen, zbiranje podatkov in definicije za prepoznavanje posameznih faz napada pa tudi. Morda bi delno spremenili le definicijo za pri- pravo napada. In sicer tisti del, ki je ve- zan na vodenje prek sredinske črte. Iz video posnetkov je bilo namreč vidno, da včasih igralci takoj po prehodu prek sredinske črte oddajo žogo, pogosto pa še manevrirajo in pripravljajo napad. V takih primerih bi lahko drugi del beležili kot pripravo napada (eno akcijo, ki smo jo prej beležili le v rubriko za prenos žoge, bi zabeležili v rubriko za prenos žoge in pripravo napada – tako kot tri faze pri sestavi napada SN1). S to spremembo bi se verjetno nekoliko povečalo število pri- prav napada. Izsledki raziskave imajo trenutno pred- vsem teoretično vrednost. Praktično vrednost bodo take raziskave dobile, ko bodo raziskovalci preučevali ta problem med ekipama, ki sta igrali na določeni tek- mi. Med ekipami obstajajo namreč razli- ke v načinu igranja v napadu in obrambi. Te izhajajo iz razlik v sestavi posameznih ekip in značilnostih posameznih igralcev, zato pričakujemo, da bi se morale ome- njene razlike pokazati tudi v strukturi sestav in faz napada (kvantitativno in kvalitativno). To predpostavko potrjuje- jo podatki v preglednici 2. Ti izsledki bi bili lahko zanimivi tudi trenerjem, ker bi lahko z njimi bolje spoznali način igranja svoje in tuje ekipe. 5 Viri „ Dežman, B. (1978). Analiza strukture igre v 1. napadu košarkarjev starih 14 in 15 let. Trener – košarka, 7(2): 25–40. Dežman, B. (2005). 2. Osnove teorije treniranja v izbranih moštvenih športnih igrah. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, B., Ličen, S. (2010). Referenčni mo-3. del strukture delov košarkarske igre. Šport, 57(1-2), 68–74. Sila, B. (2009). 4. Struktura napadalnih akcij z žogo košarkarskih ekip, ki so nastopile v finalu kadetskega prvenstva Slovenije. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Zagorc, G. (2009). 5. Struktura napadalnih akcij z žogo državnih reprezentanc, ki so nastopile na evropskem prvenstvu za mlajše člane do 20 let leta 2007 v Novi Gorici. Diplomsko delo. Lju- bljana: Fakulteta za šport. Zadravec, D. (2011). 6. Struktura sestav napadov na izbranih košarkarskih tekmah igralcev in igralk. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Izr. prof. dr. Branko Dežman, prof. šp. vzg Univerza v Ljubljani – Fakulteta za šport - Katedra za košarko brane.dezman@fsp.uni-lj.si 36 Alpine skiing for people with cerebral palsy Abstract Alpine skiing is undoubtedly one of the most popular winter sports in Slovenia. The experience of taking a ski lift or descending the ski slope can also be enjoyed by functionally challenged people, also including people with cerebral palsy. For them, skiing is a new motor experience, which at the same time influences the emotional and social aspects of their personalities. The Cerebral Palsy Association of Slovenia, Sonček, of the Gorenjska region, was the first in the country to set the goal of offering this skiing experience to all members who want to ski. Key words: skiing, cerebral palsy, training, bi ski, mono ski, ski cart. Suzana Pustivšek, Damir Karpljuk, Blaž Lešnik, Mateja Videmšek Alpsko smučanje oseb s cerebralno paralizo Izvleček Alpsko smučanje je nedvomno eden izmed najbolj razširjenih zim­ skih športov v Sloveniji. Izkušnje vožnje z vlečnico ali sedežnico in spuščanje po smučišču navzdol lahko omogočimo tudi gibalno oviranim, med katere spadajo tudi osebe s cerebralno paralizo. Smu­ čanje predstavlja tem osebam novo gibalno izkušnjo, hkrati pa vpliva na čustveno in socialno komponen­ to posameznika. Gorenjsko društvo Sonček je bilo prvo v Sloveniji, ki si je zastavilo cilj, da bi vsi njihovi člani, ki imajo željo po smučanju, to tudi doživeli. Ključne besede: smučanje, cerebralna paraliza, vadba, biski, monoski, skikart. Foto: osebni arhiv. iz prakse za prakso 37 Uvod „ Smučanje ljudi s cerebralno paralizo zah- teva sodelovanje strokovnega tima, ki ga sestavljajo posamezniki iz športne in medicinske stroke. Priprave na smučanje se morajo izvajati skozi vse leto; nujno morajo potekati z individualno obravna- vo, saj ima vsak posameznik motnjo, ki ni enaka nikomur drugemu. Pri osebah s cerebralno paralizo je pogosto prisoten primanjkljaj, ne samo s področja splošne – grobe motorike, ampak tudi s podro- čja orientacije, percepcije, telesne sheme in predstavljivosti – vizualizacije. Najbolj evidenten primanjkljaj gibalne sposob- nosti je na področju koordinacije. Pozitivni vplivi smu- „ čanja na osebe s cere- bralno paralizo Da smučanje kot rekreativna dejavnost pozitivno vpliva na razvoj posameznika, potrjuje raziskava, katere cilj je bil preučiti vplive prilagojenega alpskega smučanja na gibalne funkcije otrok s spastično ce- rebralno paralizo (Sterba, 2006). Vzorec je sestavljalo pet otrok, eno dekle in štirje fantje, povprečne starosti osem let in pet mesecev. Od tega sta po dva ime- la prvo oziroma drugo stopnjo gibalne oviranosti, eden pa tretjo. Program prila- gojenega alpskega smučanja je potekal v obdobju desetih tednov, vsak merje- nec je imel istega smučarskega učitelja. Rezultati raziskave so pokazali, da so se gibalne sposobnosti merjencev po dese- tih tednih izboljšale za 5,4 % (p = 0,022). Iz tega sklepamo, da lahko prilagojeno alpsko smučanje priporočimo kot obliko rehabilitacije grobe motorike pri osebah s spastično cerebralno paralizo (Sterba, 2006). Pozitivni vplivi smučanja segajo tudi na čustveno in socialno komponento posameznika. Vsak smučanje doživlja s svoje perspektive; spoznavanje hitro- sti, spoznavanje novega in drugačnega okolja, predvsem terena in podlage, po kateri se giblje. Prav tako vpliva na dvig in izboljšanje samopodobe ter samoza- vesti. Postati smučar, biti eden v množici ostalih na smučišču in se poistovetiti z njimi, biti boljši od ostalih na način, da jih morda celo prehiti, daje občutek enako- sti in zmage nad samim sabo ter okolico. Izoblikujejo se novi krogi poznanstev, prijateljstev, ki lahko vplivajo na nadaljnjo življenjsko pot. Telesni napor, gibanje, preživljanje časa v naravi na soncu, vetru, snegu pa že sami po sebi predstavljajo zadovoljstvo, saj se pri tem sprošča hor- mon sreče, endorfin. Vadba otrok s cere- „ bralno paralizo pred odhodom na smuča- nje Otrokom je potrebno zagotoviti kvalite- tno in raznovrstno vadbo, ki jih bo pripra- vila na nove gibalne naloge in gibanje v smučarski opremi. Poseben poudarek je potreben pri vajah na žogi (slika 1), saj razvijajo ravnotežje, koordinacijo posa- meznih gibov, moč nog in medeničnega obroča, kar je pomembno pri začetnih korakih na snegu. Preko različnih gibalnih nalog se otroke pripravi na zahtevnejše tehnike gibanja na snegu. Vaje so praktičen prikaz in hkrati osnove učenja posameznih smu- čarskih tehnik za začetnike. Z razvojem moči, gibljivosti, koordinacije, orientacije v prostoru in ravnotežjem utrjujejo in pri- pravljajo posamezne mišične skupine ter sklepe na določene obremenitve, ki so specifične pri različnih elementih smuča- nja (Dolenc Veličkovič, 1992). Slika 1. Vaja ravnotežja – izmenično dvigovanje nog med sedenjem na žogi (osebni arhiv). Pred odhodom na smučanje je dobro, da se otroci prilagodijo na smučarsko opremo, predvsem na hojo v smučarskih čevljih (slika 2) ter vožnjo z vlečnico. To lahko storimo s pomočjo elementarnih in štafetnih iger. Slika 2. Hoja s smučarskimi čevlji (osebni arhiv). Smučarska oprema „ za osebe s cerebralno paralizo Ne glede na to, ali govorimo o smučarju začetniku, tekmovalcu, osebi s cerebral- no paralizo ali zdravem rekreativnem športniku, je pomembno, da ima sleherni smučar smuči in opremo, primerno sebi. Pri stoječih smučarjih bistvenih spre- memb pri opremi ni, razen kadar oseba ne more držati palice v roki. V ta namen se uporabljajo posebni ročaji za smučar- ske palice, ki nadomestijo navaden ročaj in zaščitijo prste. Uporabljajo se tudi tra- kovi, ki so namenjeni ljudem z nezmo- žnostjo držanja palice. Na roko smučarja se pritrdijo preko rokavice s pomočjo »ježkov«. Pri nekaterih hemiplegikih, ki zaradi spatičnosti ne obvladajo roke, so uporabne manšete, ki se nastavijo na gornjo stran tanke rokavice. Manšeta, ki je prikazana na sliki 3, ščiti pred mrazom in mehko podpira roko ter zapestje, da funkcionalno drži palico (Ducommun, 2003). 38 Slika 3. Manšeta, ki se uporablja za lažje držanje palic pri hemiplegikih (Ducommun, 2005). Načini smučanja pri „ osebah s cerebralno paralizo Pri osebah s cerebralno paralizo, ki hodi- jo, običajno ni večjih težav in modifikacij pri opremi. Popolnoma drugače pa je pri osebah, ki so na vozičkih. Še pred leti je veljalo razmišljanje o smučanju paraple- gikov za čisto utopijo. V osemdesetih letih sta raziskovalno in ustvarjalno pri- zadevanje usmerjala Švicar P. Gilomen in Norvežan W. Johnson. Skupaj s še nekaterimi ameriškimi in japonskimi kon- struktorji sta omogočila izdelavo poseb- ne smučke, imenovane monoski (slika 4), prirejene za smučanje tistih, ki so vezani na voziček (Vute, 1999). Kasneje so razvili še dve različici, ki omo- gočata smučanje osebam, ki so na vo- zičku. To sta biski in skikart. Biski ima po- dobno zasnovo monoskiju. Razlika je le ta, da je sedalo preko blažilnega sistema pritrjeno na dve smučki. Kot je razvidno s slike 5, se vsaka smučka lahko neodvisno od druge prilagaja terenu. Oseba v biski- ju pomaga spremljevalcu vijugati na na- čin, da se z glavo, rameni in rokami obrne v smer zavoja. Otroci naj imajo v rokah obroček ali krožniček, s katerim »šofirajo«, saj jim ta popestri vožnjo in se tako bolje vživijo. Slika 5. Biski (Snowheads, 2007). Smučki, na kateri je pritrjen sedež pri skikartu (slika 6), sta razmaknjeni za pri- bližno 60 cm, kar daje izredno stabilnost na terenu. Skikart se lahko vozi tako indi- vidualno kot s pomočjo inštruktorja, kar je potrebno predvsem pri začetnikih in tistih, ki imajo močno oslabljene funkcije rok. Ti z rokami ne morejo usmerjati smu- či preko ročk na straneh sedeža. V po- moč so jim lahko posebne rokavice, ki se pripnejo na ročko in jim tako omogočijo sposobnost korigiranja smeri. S skikartom se ni mogoče peljati s sedežnico, zato se morajo uporabniki tega pripomočka po- služevati vlečnic. Slika 6. Skikart (Snowheads, 2007). Sedeče smučanje odpira nove možnosti športnega udejstvovanja skupini otrok, mladostnikov in odraslih, vezanih na vo- ziček. Nekatere storitve „ klasične šole alpskega smučanja niso primer- ne za osebe s cere- bralno paralizo Z opazovanjem in analizo patoloških vzorcev gibanja pri smučanju otrok s ce- rebralno paralizo so zdravniki prišli do za- ključkov, da je učenje smučanja s pomo- čjo storitev, ki vsebujejo klinast položaj, z medicinskega vidika neprimerno. Klinast položaj smuči (slika 7) izzove na- pačne gibalne vzorce, ki so za smučarje s cerebralno paralizo avtomatizirani in nepravilni. Otrok se »zatrdi« v položaju fleksije, težišče telesa je pomaknjeno preveč nazaj, smuči so preveč razkle- njene in roke iztegnjene v položaju od- ročenja. Vsi našteti položaji še dodatno vzpodbujajo utrjevanje neprimernih in napačnih gibalnih vzorcev, ki na ta način še zmanjšujejo obseg celotnega gibanja, že tako okrnjenega zaradi možganske gi- balne motnje. V tem primeru se poveča tudi možnost padcev in poškodb (Resnik, 2003). Tabela 1: Neprimerne storitve klasične šole alpskega smučanja za osebe s cerebralno paralizo in možne rešitve. KONTRAINDICIRANE STORITVE NADOMESTNE STORITVE Zaustavljanje v plužnem položaju. Smuk naravnost na terenu z manjšim nagibom, ki se končuje z dolgim, ravnim iztekom ali pa z rahlim vzponom, ki omogoča varno zaustavljanje. Zavoj s prestopanje v levo ali desno stran do zaustavitve. Zavoj k bregu s klinastim položajem smuči. Smučarski loki s klinastimi zavoji. Zavoj s klinastim odrivom z ali brez vboda palice. Zavoj s škarjastim prestopanjem. Pahljača zavojev. Paralelni zavoj z vrtenjem smuči. Vzpenjanje v razkoraku. Stopničasto vzpenjanje. Poševno stopničasto vzpenjanje. Obrat na mestu za 180 °. Obrat s prestopanjem v smeri klančine (rožica). Slika 4. Monoski (Snowheads, 2007). iz prakse za prakso 39 V tabeli 1 so na levi strani predstavljene storitve klasične šole alpskega smuča- nja, ki vsebujejo klinast položaj ali so iz drugih razlogov neprimerne za osebe s cerebralno paralizo. Na desni strani so podane možne storitve, ki jih lahko upo- rabimo v prilagojeni šoli alpskega smu- čanja, da bi se izognili kontraindikacijam klinastega položaja. Z igro do prvih zavo- „ jev Smučanje je igra, ki naj traja kar se da dolgo v vseh življenjskih obdobjih. Kdor smučanje, zimski šport vzame kot igro in zabavo, bo nedvomno veliko svojega prostega časa preživel na prelepih belih strminah in v prečudovitem gorskem svetu (Pišot in Videmšek, 2004). Za razgibavanje in ogrevanje pred smu- čanjem poskrbimo z igro (slika 8), hkrati se otroci navajajo na težo smučarskih če- vljev in spoznavajo ostalo opremo. Slika 8. Iskanje rokavic (osebni arhiv). Pri izvajanju takšnih iger moramo biti po- zorni, da se otroci ne utrudijo že z ogre- vanjem. Ves čas moramo imeti v mislih, da delamo z otroki s cerebralno paralizo, za katere je značilna zmanjšana moč in vzdržljivost. Prevelika količina iger bi lah- ko povzročila, da bi bili otroci preutrujeni za nadaljnje aktivnosti – smučanje, kar bi onemogočilo doseganje dnevno zasta- vljenega cilja v povezavi s prilagojeno šolo alpskega smučanja. V elementarne igre moramo vključiti tudi otroke, ki so vezani na voziček. Takšni otroci lahko s pomočjo biskija in spremljevalca enako- vredno sodelujejo v skoraj vseh igrah, se ogrejejo in ostanejo v interakciji z ostali- mi. Popestrimo vadbo „ Učenje smučanja mora temeljiti na ra- znovrstni vadbi, ki od učitelja zahteva ustrezno inovativnost in ustvarjalnost. Predvsem najmlajše k delu najlažje prite- gnemo s pomočjo različnih pripomočkov (slika 9). Paziti moramo, da je njihova upo- raba smiselna, saj v nasprotnem primeru zastavljenih ciljev ni mogoče doseči (Le- šnik in Žvan, 2007). Sneg je naše igrišče „ Če je le mogoče, popoldanske aktivno- sti izvajamo zunaj. Ker je dan kratek, z učenjem smučanja prenehamo neko- liko prej, da ostane še čas in energija za popoldansko zabavo (slika 10). Pri izbiri aktivnosti moramo biti pozorni na kako- vost in temperaturo snega ter vremenske razmere. Pri nobeni aktivnosti ne smemo pozabiti otrok na vozičkih. Če le želimo, jih lahko vedno vključimo. Vsak otrok naj ima spremljevalca, ki mu pomaga pri gi- balnih dejavnostih oziroma igrah (Pogač- nik in Videmšek, 1998). Slika 10. Dričanje po hribu navzdol (osebni arhiv). Sklep „ Smučanje nudi izredne možnosti razvi- janja gibalnih in funkcionalnih sposob- nosti. Ne gre le za terapevtske učinke, tu prevladuje predvsem športno rekreativni vidik; smučanje otrokom omogoča vad- bo v naravi, pri tem pa lahko to obliko športne zvrsti usvojijo v mejah svojih zmožnosti. Otroke s cerebralno parali- zo lahko naučijo smučanja le dodatno usposobljeni smučarski učitelji, ki ima- jo ustrezne pedagoške sposobnosti in hkrati razumejo specifične težave otrok s cerebralno paralizo. Zato je v takšni šoli smučanja potrebno sodelovanje fiziote- Slika 7. Plužni položaj (levo) in vzpenjanje v razkoraku (desno) – elementa, ki nista primerna za osebe s cerebralno paralizo (osebni arhiv). Slika 9. Didaktični pripomočki in smučarski poligon (osebni arhiv). 40 rapevta, ki otrokove težave pozna in mu lahko z dodatno pomočjo pomaga usvo- jiti posamezne elemente smučanja. Slika 11. Igre na snegu otrokom prinesejo dodatno zadovoljstvo (osebni arhiv). Ob vsem tem se moramo zavedati, da je pri osebah s cerebralno paralizo ne- mogoče narediti homogene skupine, saj ima vsak posameznik le sebi lastno motnjo. Celoten proces naj bo naravnan zelo individualno, saj lahko le na tak na- čin dosežemo viden napredek. Literatura „ Dolenc Veličkovič, T. (1992). Smučanje nudi 1. izredne možnosti: 15 let šole smučanja. Pet = Five = Funf = Cinque = Cinq: revija za ljudi s posebnimi potrebami, št. 14, 17–20. Ducommun, A.M. (2003). 2. Auch wir faren ski. Wien: Verlag Hans Huber. Ducommun, A. M. (2005). 3. Ski unterricht fur CP: dit technik der parallelen Skifuhrung fur per- sonen mit zerebralen Bewegungsstorungen. Bern: Verlag Hans Huber. Lešnik, B. in Žvan, M. (2007). 4. Naše smučine, te- orija in metodika alpskega smučanja. Ljublja- na: SZS – ZUTS Slovenije. Pišot, R. in Videmšek, M. (2004). 5. Smučanje je igra. Ljubljana: Združenje učiteljev in trener- jev smučanja Slovenije. Pogačnik, U. in Videmšek, M. (1998). 6. Igraje na smuči. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul- teta za šport. Resnik, V. (2003). 7. Analiza 25-letnega delovanja šole smučanja za otroke in mladostnike z mo- tnjami v čutno-gibalnem razvoju v Gorenjski regiji. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo, Oddelek za fizioterapijo. Sterba, J. (2006). Adaptive Downhill Skiing in 8. Children With Cerebral Palsy: Effect on Gross Motor Function. Pediatric Physical Therapy, Volume 18 – Issue 4, 289–296. Pridobljeno 3. 11. 2010 iz http://journals.lww.com/pedpt/ Abstract/2006/01840/Adaptive_Downhill_ Skiing_in_Children_With_Cerebral.8.aspx9. The stuff you want to know but are too afraid 10. to ask. (2007). Snowheads. Pridobljeno 16. 11. 2010 iz http://snowheads.com/ski-forum/vi- ewtopic.php?t=45405. Vute, R. (1999). 11. Izziv drugačnosti v športu. Lju- bljana: Debora. Suzana Pustivšek, prof. šp. vzg. Gozdarska cesta 50, 2382 Milsinja E-mail: suza.pustivsek@gmail.com iz prakse za prakso 41 Analysis of some morphological and special motor abilities of young water polo players Abstract The aim of the study was to ascertain which of the special skill tests differentiate the water polo players of three different age groups mostly. Two antropometrical (body height and mass), one functional (vital capacity) and eight specific technicall skills were performed by 264 players chategorised in three different age groups 11 to 12 (G1), 13 to14 (G2) and 15 to 16 (G3) years of age. All variables under observation showed significant differnces between the groups (P < 0.05). All the skills evaluated by our tests showed linear progression with respect to the growing up process. The differencies remain significant (P < 0.05) even when the three morphological tests were set as covariates in the statistic analysis, suggesting therefore that other factors (not morphology) had an important role. Using discriminant anylysis we found out that G1 and G2 were best differentiated by specific skill tests without a ball, while G2 and G3 were best differentiated by tests evaluating ball handling skills. Key words: water polo, young, evaluation, specific skills. Igor Štirn Analiza nekaterih morfoloških in specialnih gibalnih sposobnosti mladih vaterpolistov Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti, kateri speci­ alni motorični testi najbolj razlikujejo vaterpo­ liste treh različnih starostnih skupin. S tem na­ menom smo v štiriletnem obdobju izmerili 264 igralcev, ki smo jih razdelili v tri starostne skupi­ ne: G1 (11–12 let), G2 (13–14 let) in G3 (15–16 let). Poleg nekaterih osnovnih morfoloških testov smo izvedli osem specialnih motoričnih testov: plavanje na 25 m (P25) in 200 m (P200), plavanje z žogo (PZ25), plavanje s spreminjanjem smeri (P4x5), vodni start (P5), navpični skok iz vode (NSV), vzdrževanje navpičnega položaja v va­ terpolski “hoji” z dodatnim bremenom (NH) in merjenje hitrosti žoge pri metu (HM). Analiza variance je pokazala, da se vse spremenljivke med skupinami razlikujejo (p < 0.05). Z uporabo diskriminantne analize smo ugotovili, da skupi­ ni G1 in G2 najbolj razlikujejo testi, ki predsta­ vljajo osnovne vaterpolske tehnične elemente brez žoge (P25, NSV, P4x5), skupini G2 in G3 pa tehnični elementi z žogo (HM, PZ25). Ključne besede: vaterpolo, mladi, motorične sposob- nosti. Foto: Peter Mlakar 42 Uvod „ Redno analiziranje morfoloških značil- nosti in gibalnih sposobnosti je postalo običajno pri spremljanju razvoja mladih športnikov. Podatke, ki jih pridobimo s testiranji, lahko uporabimo za prepozna- vanje talentov, za načrtovanje vadbene- ga procesa in kot pomoč pri določanju igralcu najprimernejšega igralnega me- sta. Po Williamsu in Reilly (2000) se process določanja (identifikacije) talentov deli na odkrivanje, prepoznavanje, razvoj in nazadnje izbor. Odkrivanje je proces, kjer se iščejo otroci, ki še niso vključeni v določen šport, kažejo pa za ta šport ugodne predispozicije. Ta faza je pri va- terpolu omejena na opazovanje otrok pri aktivnostih izven vode, še posebej pri moštvenih športnih igrah, kot so nogomet, košarka, rokomet, odbojka ali druge podobne oblike moštvenih iger z žogo. Izurjeno oko poznavalca bo pri teh aktivnostih prepoznalo igralca, ki ima ustrezne morfološke značilnosti, dobro koordinacijo celega telesa, občutek za žogo in igro, sposobnost anticipacije (vnaprejšnje predvidevanje dogodkov v igri), sposobnost pravilnega odločanja, odnos do igre in soigralcev itd. Sledi faza prepoznavanja, v kateri med igralci, ki se aktivno ukvarjajo z določe- nim športom (v našem primeru vaterpo- lom), poskušamo določiti tiste med njimi, ki imajo največjo možnost postati uspe- šni igralci. Pri tem upoštevamo podatke izmerjenih morfoloških, motoričnih, fizi- oloških, psiholoških, socioloških in drugih spremenljivk, kakor tudi tehnično znanje (najpogosteje v kombinaciji z motorič- nimi sposobnostmi) in taktično znanje. Igralcem, ki jih na ta način prepoznamo kot obetavne, se omogoči ustrezna vad- ba v ustreznih pogojih oziroma okolju, kar jim omogoči razvoj svojega poten- ciala. Zadnja faza je izbor ali selekcija, ki pomeni vključitev igralca v tekmovalno ekipo. Reilly idr. (1993) ugotavljajo, da so v indi- vidualnih športih (tek, veslanje, kolesar- stvo) prediktorji uspešnosti lažje znan- stveno določljivi kakor pri športnih igrah, kjer je ugotavljanje uspešnosti posame- znikov težje. Pri ugotavljanju uspešnosti vatepolistov Falk in sodelavci (2004) izpo- stavljajo tri sklope dejavnikov – telesne, psihološke in sociološke. Nekateri drugi raziskovalci ugotavljajo, da gibalni in morfološki dejavniki niso edini bistveni za zgodnje odkrivanje mladih talentiranih igralcev. Ugotovili so, da imajo pomemb- no vlogo tudi dejavniki, kot so taktično znanje in občutek za igro (Hoare in Warr, 2000), koherenca v ekipi (Reilly, Williams, Nevill, Franks; 2000), stopnja zrelosti (Pie- naar, Spamer, Steyn; 1998) ter anticipacija in sposobnost pravilnega odločanja (Falk idr., 2004). Lidor in sodelavci (2005) so pokazali, da so testi specialnih tehničnih znanj in sposobnosti edini značilno razlikovali igralce, ki so kasneje bili ali pa niso bili izbrani v državno reprezentanco. Večina ostalih osnovnih motoričnih testov, ki jih sicer trenerji pogosto uporabljajo, ni bilo dovolj občutljivih, da bi zaznali razlike med izbranimi in neizbranimi igralci – rezultati obeh preučevanih skupin so bili podobni. Do podobnih ugotovitev, da so testi, ki so vsebovali specialne tehnične elemente, bolje določili talente kot testi osnovnih motoričnih sposobnosti, sta prišla tudi Spamer in Coetzee (2002). Zaradi specifičnosti vodnega okolja zah- teva vaterpolo specialna tehnična znanja in sposobnosti. Zato smo za testiranje mladih vaterpolistov razvili baterijo spe- cialnih motoričnih testov, ki se izvajajo v vodi. Poleg osnovnih antropometrij- skih spremenljivk (telesna višina in teža) in vitalne kapacitete, smo razvili osem specialnih testov, s katerimi ugotavlja- mo sposobnosti, ki so najpomembnejše v vaterpolu: vodni štart, hitrost plavanja z žogo in brez nje, plavalno vzdržljivost, agilnost, sposobnost vztrajanja v navpič- nem položaju z izvajanjem navpičnih va- terpolskih škarij, navpični skok iz vode in hitrost žoge pri osnovnem metu. Namen študije je bil ugotoviti, kateri od naštetih testov najbolje razlikujejo oziro- ma določajo skupine igralcev starih 12, 14 in 16 let. Dobljene ugotovitve bi nam lahko pomagale pri razumevanju, kate- re sposobnosti so bolj ali manj izražene (pomembne) v določenem starostnem obdobju. To bi pomenilo pomemben podatek pri načrtovanju in izvajanju vad- be mladih vaterpolisitov. Metode „ Podatke smo zbirali štiri leta na rednih letnih meritvah mladih igralcev, ki jih organizirata Vaterpolska zveza Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za šport (Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Igral- ce smo razdelili v 3 starostne skupine: v prvi so bili igralci stari 11–12 let (skupina G1, 52 igralcev), v drugi 13–14 let (skupina G2, 133 igralcev) in tretji 15–16 let (G3, 79 igralcev). Izmerili smo telesno višino (ATV), tele- sno težo (ATT), vitalno kapaciteto (VK) in osem specifičnih testov v vodi: Plavanje 5 m s štartom iz vode. Igra-• lec je zavzel položaj kot pri plavanju na žogo ob začetku vsake četrtine. S temenom glave se je dotikal plavalne proge. Na znak s piščalko in zamahom z roko je čim hitreje izvedel vodni start in nato plavanje kravl 5 metrov. Merili smo čas od zvočnega signal do trenutka, ko je glava prešla linijo, oddaljeno 5 m od plavalne proge. Vsak igralec je testno nalogo izvedel dvakrat, za analizo je bil upoštevan boljši (krajši) čas. Plavanje 25 metrov. Na zvočni signal se • je igralec odrinil od stene bazena (brez skoka) in kar najhitreje plaval do naspro- tne stene bazena. Vsak igralec je testno nalogo izvedel dvakrat, za analizo je bil upoštevan boljši (krajši) čas. Plavanje z žogo 25 metrov. Igralec je • zavzel štartni vodoravni položaj ob ste- ni bazena, v eni roki je držal žogo. Na zvočni signal se je odrinil od stene ba- zena in kar najhitreje plaval z žogo do nasprotne stene bazena. Vsak igralec je testno nalogo izvedel dvakrat, za anali- zo je bil upoštevan boljši (krajši) čas. Plavanje 200 metrov. Igralec se je na • znak s piščalko odrinil od stene bazena in v najkrajšem možnem času preplaval 200 metrov. Plavanje 4 x 5 metrov s spreminjanjem • smeri plavanja. Igralec je zavzel vodo- ravni položaj, tako da se je s temenom dotikal plavalne proge. Na znak s piščal- ko je začel s plavanjem v smeri proti drugi plavalni progi, ki je bila oddaljena od prve 5 metrov. Igralec se je moral dotakniti proge, nato je začel s plava- njem v nasprotno smer. Na ta način je preplaval štiri petmeterske razdalje. Čas smo zaustavili, ko se je dotaknil proge ne koncu zadnje razdalje. Skok iz vode (slika 1). Igralec je zavzel • osnovni položaj pod tablo za merjenje dosežne višine. Izvedel je navpični skok iz vode in se z dlanjo dotaknil merilne table. Merilec je odčital mesto na tabli, ki se ga je igralec dotaknil z najdaljšim iz prakse za prakso 43 prstom. Razdalja med mestom doti- ka in vodno gladino je bila izmerjena. Igralec je izvedel 5 skokov, za analizo je bila upoštevana najvišja dosežna viši- na. Merilna table je bila pred meritvijo umerjena z majhno utežjo na vrvici, kot je predlagal Platanaou (2006). Hoja v navpičnem položaju. Na štartni • signal je igralec zavzel navpični položaj, kot kaže slika 2. Z rokami v vzročenju je nad glavo držal 5-kilogramsko utež, tako da je imel komolca nad vodno gladino. Čas smo zaustavili, ko igralec ni bil več zmožen držati komolcev nad gladino. Slika 1. Navpični skok iz vode. Slika 2. Vaterpolska hoja. Hitrost meta žoge. Igralec je z dominan-• tno roko vrgel žogo z največjo hitro- stjo v smeri proti radarju (Speed Check Personal Sport Radar, Tribar Industries, Quebec, Canada), ki je bil postavljen na razdalji 5 m od metalca. Radar je bil po- stavljen za mrežo vaterpolskega gola, ki je omogočala zaščito. Igralec je izvedel osnovni met z neprekinjenim enojnim zamahom, tako kot se sicer izvaja ka- zenski strel – petmetrovka. Za nadaljnjo analizo smo upoštevali največjo hitrost žoge izmed petih. Podatke smo ustrezno statistično ob- delali. S programom SPSS smo izvedli osnovno deskriptivno analizo, preverili normalnost podatkov z uporabo Smir- nov-Kolmogorovega testa in z Leveno- vim testom preverili homogenost varian- ce. Razlike med skupinami smo preverili z analizo kovariance, kjer smo za kovariati označili telesno višino in težo. Nazadnje smo izvedli še diskriminantno analizo. Rezultati „ Povprečne vrednosti in ustrezni standar- dni odkloni vseh spremenljivk za vse tri starostne skupine so prikazane v tabeli 1. Vrednosti vseh obravnavanih spremen- ljivk, prikazanih v odvisnoti od starosti skupine, kažejo linearno naraščanje, kot prikazuje slika 3. ANOVA je pokazala sta- tistično značilne razlike med skupinami za vse obravnavane spremenljivke (P < 0.05). Po pričakovanju so bile med sku- pinami razlike v telesni višini in teži, zato smo pri ugotavljanju razlik pri ostalih te- stih ti dve spremenljivki označili kot ko- variati. Tudi pri tej analizi so se pokazale značilne razlike med skupinami pri vseh obravnavanih spremenljivkah. Rezultati diskriminantne analize so po- kazali, da uporabljeni testi razločno lo- čujejo skupine G1 in G2 ter G2 in G3. Pri obeh analizah se je izločil po en značilni diskriminantni factor (R = 0.58) pri obrav- navanju G1 in G2, R = 0.68 pri G2 in G3. V obeh primerih je bilo pojasnjene 100 % variance, P = 0.000. Strukturna matrika, ki predstavlja po- vezanost posamezne spremenljivke z diskriminantno funkcijo, je prikazana v tabeli 2. Vsi testi statistično značilno poja- snjujejo razlike med skupinami G1 in G2, najbolj pa S25, VEJ in S4x5. Prav tako vsi testi razlikujejo skupini G2 in G3, najbolj pa VC, TG, BD25 in S25. Tabela 2. Povezanost posameznih spre- menljivk z diskriminantno funkcijo. G1 vs. G2 G2 vs. G3 Function Function P25 0,8593 VK 0,8106 NSV -0,7716 HM 0,7780 P4X5 0,7389 PZ25 -0,7493 ATV -0,7036 P25 -0,7246 PZ25 0,7029 P200 -0,6957 HM -0,6891 ATT 0,6899 VK -0,5927 P4X5 -0,6077 P200 0,5725 NSV 0,5893 P5 0,5196 ATT 0,5326 NH -0,4108 P5M -0,4941 ATT -0,3973 NH 0,3830 Razprava „ Namen raziskave je bil ugotoviti, katere izmerjene spremenljivke najbolje razliku- jejo med obravnavanimi skupinami. Ugo- tovili smo, da se skupini G1 (11–12 let) in Tabela 1. Povprečne vrednosti in standarni odkloni vseh obravnavanih spremenljivk. Test enota G1 G2 G3 Pov. sd Pov.. sd Pov.. sd ATV cm 161,41 7,87 170,43 8,25 180,30 6,10 ATT kg 54,88 10,30 62,54 12,93 74,92 10,92 VK l 3,45 0,60 4,10 0,74 5,24 0,72 P5 sec 3,81 0,37 3,48 0,42 3,11 0,33 P4X5 sec 16,91 1,56 15,07 1,58 13,41 1,16 P25 sec 17,57 1,62 15,57 1,43 13,83 0,89 P200 sec 201,97 29,20 178,00 22,76 154,41 15,71 PZ25 sec 19,54 2,59 17,19 1,92 14,77 1,23 NSV cm 116,96 9,78 130,16 11,26 141,76 8,60 HM km/h 49,58 5,61 55,77 5,74 63,85 4,95 NH sec 20,48 14,69 32,17 21,49 45,54 24,52 44 G2 (13–14 let) najbolje razlikujeta v testih, ki merijo specialne tehnične sposobnosti brez žoge (P25, NSV, P4x5), medtem ko se skupini G2 in G3 (15–16 let) najbolj razli- kujeta v testih, ki merijo specialne tehnič- ne sposobnosti z žogo (HM, PZ25). Za vse motorične teste, ki smo jih izve- dli v raziskavi, lahko rečemo, da so spe- cialni vaterpolski motorični testi, saj jih v drugih športih ne poznajo in ne izvajajo. Pretekle raziskave so pokazale, da testi, ki so sestavljeni iz specialnih tehničnih ele- mentov, trenerjem podajo več informacij kot testi osnovnih motoričnih sposobno- sti (Lidor idr., 2005). Pri razvijanju special- nih testov smo izhajali iz zahtev moderne vaterpolske igre. Dober vaterpolist mora biti hiter (P25) in vzdržljiv plavalec (P200) brez žoge in tudi z njo (PZ25). Pri tem ni potrebno znaje štartnega skoka kot pri plavalcih, ampak štart iz vode (P5), s kate- rim se začne vsak prehod v plavanje in je tudi sestavni del vsake spremembe sme- ri. Sprememba smeri je sicer zahteven tehnični element brez žoge, zato smo želeli izmeriti tudi sposobnost izvajanj le-tega (P4x5). Sprememba smeri v igri se zgodi pri prehodu iz mirovanja v plava- nje, pri prehodu iz navpičnega položaja v plavanje (npr. iz vaterpolske hoje, bloka ali položaja za met), pri nenadni spre- membi posesti žoge, kar omogoča hiter prehod v protinapad oziroma njegovo preprečevanje itd. Sprememba smeri je sestavljena iz učinkovitega zaustavljanja telesa po plavanju, rotacije telesa v novo smer (pri testu za 180°, v igri različno) vodnega štarta in prehoda v plavanje v novo smeri. Vodni štart meri sposobnost hitre reakcije na zvočni (sodniška piščal- ka) ali vizualni (roka sodnika, dogodki v igri) signal, ki mu sledi učinkovit škarjasti udarec v koordinaciji z zaveslaji kravl. Vo- dni štart se običajno nadaljuje s kratkimi šprinti, ki jih je na vsaki tekmi veliko. Naslednji pomembni specialni tehnični element je navpični skok iz vode. Igra- lec mora vsakič, ko želi sprejeti, vreči ali prestreči žogo, dvigniti svoje telo čim višje iz vode. Naš test je podoben testu, kot ga opisuje Falk idr. (2004). Možno je sicer tudi izmeriti neto skok iz vode, kot predlaga Platanou (2006), ki je s pomo- čjo kamere meril razliko v višini glave med začetnim osnovnim položaju in pri skoku iz vode. Na ta način se v resni- ci izloči vpliv antropometijskih lastnosti (dolžine trupa in roke), po drugi strani pa je absolutna dosežna višina igralca ne glede na njegove bolj ali manj ugodne antropometrijske značilnosti enako po- memben podatek, saj kaže na igralčev doseg (npr. pri prestrezanju ali blokiranju strela). Sposobnost vzdrževanja visoke intenzivnosti dela vaterpolskih škarij (NH) je pomembna, saj med igro ves čas pri- haja do dvobojev igralcev (napadalec vs obrambni igralec) na praktično vseh igralnih mestih, čeprav je še vedno naj- bolj izpostavljena borba za položaj med centrom in bekom. Kadar več časa nobe- na od ekip ne doseže zadetka, so igral- ci prisiljeni plavati dlje (in izvajati druge motorične naloge), zato je plavalna vzdr- žljivost pomembna sposobnost. Plavanje na 200 m se je pokazalo kot razdalja, kjer se dosegajo kritične hitrosti, ki omogo- čajo premagovanje daljših razdalj brez zmanjšanja tempa. Mnogi raziskovalci in trenerji radi uporabljajo tudi številne druge plavalne razdalje (50, 100, 400, 4 x 50 itd). Vendar so za testiranja mladih igralcev te meritve nepotrebne, saj je povezanost med temi testi velika (blizu 0,90), kar pomeni, da nam posredujejo iste informacije. Izkazalo se je, da je te- stiranje na 25 in 200 m dovolj informa- tivno za ugotavljanje stanja sposobnosti mladih igralcev. Bolj natančne meritve na različnih prej omenjenih razdaljah so smiselne pri odraslih igralcih predvsem iz vidika spremljanja učinkov trenažnega procesa. Met na vrata je verjetno eden najpomenbnejših elementov igre, dober met pa poleg pravilne tehnike pomeni veliko izmetno hitrost žoge. Očitne razlike med skupinami so že v šte- vilu izmerjenih igralcev. Število najmlajših Slika 3. Grafični prikaz povprečnih vrednosti in standardnih odklonov merjenih spremenljivk. Za boljšo prestavo so rezultati prikazani v originalnih enotah, ker so na različnih skalah prikazani na štirih grafih. Zgoraj levo: telesna višina (ATV, cm), plavanje 200 m (P200, sec), navpični skok iz vode (NSV, cm). Zgoraj desno: hitrost žoge po metu (HM, km/h), telesna teža (ATT, kg). Spodaj levo: vitalna kapaciteta, (VC, l), vodni start in plavanje 5 metrov (P5, sek). Spodaj desno: vaterpolska hoja v navpičnem položaju s 5-kilogramskim bremenom (NH, sek), plavanje s spreminjanjem smeri 4 x 5 m (P4x5m, sek), plavanje 25 m (P25, sek) in plavanje 25 m z žogo (PZ25, sek). SKUPINA 1 2 3 100 120 140 160 180 200 220 240 ATV P200 NSV SKUPINA 1 2 3 40 50 60 70 80 90 HM ATT SKUPINA 1 2 3 0 10 20 30 40 50 60 70 80 NH P4X5 P25 PZ25 SKUPINA 1 2 3 2,5 3,0 3,5 4,0 4,5 5,0 5,5 6,0 6,5 VK P5 iz prakse za prakso 45 igralcev je bilo najmanjše. Pri tej starosti mnogi igralci šele začenjajo z vadbo, nji- hova znanja in sposobnosti še niso do- volj razvite, zato jih trenerji niso poslali na meritve. Skupina 13 in 14 letnikov je bila največja. Očitno gre za obdobje, ki je zelo pomembno v razvoju mladih igral- cev. V tem obdobju si tako trenerji kot igralci želijo dodatnih informacij o svojih sposobnostih. Za mnoge je to obdobje odločilno za nadaljevanje igralske kariere do članske kategorije. Znaki selekcije se pokažejo že v naslednjem dvoletju, saj se vidi precejšen upad števila testiranih igralcev. Ta skupina verjetno že v veliki meri predstavljajo selekcionirano popu- lacijo. Rezultati vseh testov so se v skladu s pri- čakovanji izboljševali s starostjo skupine. Boljše rezultate bi lahko hitro pripisali procesu rasti, ki se kaže v povišani telesni višini ter povečani teži in vitalni kapacite- ti. Vendar so razlike med rezultati ostale statistično značilne tudi potem, ko smo omenjene spremenljivke opredelili kot kovariate pri analizi variance. Torej so ver- jetno pomembni tudi dejavniki, kot sta kumulativni čas ukvarjanja z vaterpolom in tudi število ur vadbe na teden. Naj- mlajši (G1) so trenirali od 4 do 5, skupina G2 7, najstarejši pa že 9 ur tedensko. Vrednosti vseh spemenljivk kažejo linear- no naraščanje, kot kaže slika 3. Povprečni čas na razdaljji 25 m prosto (P25) 15.6 ± 1.4 sekund za G2 in 13.8 ± 0.9 sekund za G3 je nekoliko boljši v primerjavi s 16.1 ± 0.7, ki ga za 14- in 15-letnike (kadetska reprezentanca Slovenije, krilni in zunanji igralci) navajata Bratuša in Dopsaj (2006). Žal je mnogo ostalih testov, ki so jih iz- merili v tej raziskavi, izmerjeno na razda- ljah, ki z našimi niso primerljivi, kot npr. 50 in 1500 m kravl, 25 m hrbtno, 25 noge kravl in 10 x 50 kravl). Falk idr. (2004) so testirali 14-letnike, ki so primerljivi skupini G2 v naši študiji. Izmed testov, ki so jih opravili, so primerjivi pla- vanje na 200 m in navpični skok iz vode. Izmerjen povprečni čas na 200 m je bil 177.1 ± 9.6 sekund za igralce, ki so bili kasneje izbrani v reprezentanco, med- tem ko je bil čas tistih igralcev, ki jim to ni uspelo 189.2 ± 6.1 sekund. Rezultat ka- sneje selekcioniranih izraelskih reprezen- tantov se dobro ujema z našimi rezultati 178.0 ± 22.8 sekund. Pri tem je potrebno opozoriti, da so naši igralci plavali v 25 metrskem bazenu (prednost) brez štar- tnega skoka (deficit), Izraelci pa so test izvajali v 50 metrskem bazenu (deficit) s štartnim skokom (prednost). Zelo po- dobne rezutate (130 ± 11 cm) so dobili tudi pri navpičnem skoku iz vode; igralci, ki niso bili izbrani v reprezentanco, so v povprečju skočili iz vode 129 ± 11 cm, iz- brani pa 130 ± 6 cm. Hitrost žoge pri metu je bila predmet mnogih raziskav, vendar so bili v vseh raziskavah merjenci odrasli igralci, izmer- jene hitrosti pa so bile 65–84 km/h (Whit- ting, Puffer, Finerman, Gregor in Maletis, 1985; Darras, 1999; Elliot in Armour,1988; Feltner, 1997, Štirn in Strojnik 2006). Lah- ko ugotovimo, da so se izmerjene hitrosti žoge pri najstarejših igralcih v tej študiji približale tem vrednostim. Ob tem smo ugotovili, da je obstoječa literatura o to- vrstni problematiki skopa. Testi, ki so najbolje razlikovali skupini G1 in G2, predstavljajo osnovne vaterpolske tehnične elemente brez žoge – plavanje brez žoge, navpični skok iz vode in pla- vanje s spreminjanjem smeri. To so ele- menti, ki se jih mladi vaterpolisti najprej naučijo oziroma katerim se v začetnih obdobjih vadbe najbolj posveča. Mnogi otroci ne znajo plavati ali pa so zelo slabi plavalci, ko se vključijo v vaterpolski klub (pravzaprav jim je učenje plavanja eden od motivov). Zato je vadba v tem ob- dobju v največji meri usmerjena v uče- nje osnovnih plavalnih tehnik. Čeprav se med igro večinoma plava prilagojen kravl (z glavo nad vodo) in v majhni meri hrbtno, mlade igralce učimo vse štiri osnovne plavalne tehnike, kakor tudi ne- katere uporabne tehnike (mornar, metulj, itd.), vse to z namenom osvojiti čim več gibalnih programov in čim bolj razviti celostno koordinacijo. Pri tem je največ poudarka vendarle na kravlu in na vater- polskih škarjah – sonožnih in predvsem izmeničnih. Kravl se kasneje preoblikuje v vaterpolski kravl, za katerega je značilna dvignjena glava iz vode, posledično dru- gačen položaj telesa, večja obremenitev nog, krajši zaveslaj spredaj in povečanje frekvence zaveslajev. Potem ko otroci obvladajo omenjene osnovne tehnične elemente, se vadba preusmeri v učenje zahtevnejših elemen- tov, ki jih predstavljajo gibanja z žogo. Ker se nekatei otroci učijo hitreje, med njimi nastanejo razlike. Potem ko vsi obvladajo določene tehnike med njimi ni razlik. Zato je možno, da smo pri najmlajših igralcih (G1–G2) dobili največje razlike pri najbolj osnovnih tehničnih elementih (plavanje brez žoge, plavanje s spreminjanjem smeri, skok iz vode) pri starejših (G2–G3) pa v bolj zahtevnih tehničnih elementih, kot sta plavanje z žogo in hitrost meta na gol. Predvsem slednji predstavlja zelo zapleteno gibalno nalogo, ki zahteva op- timalno mehaniko gibanja in za katero je potrebno precej učenja in vadbe. Zaključek „ Ugotovili smo, da izbrani testi dobro opi- šejo in razlikujejo igralce različnih staro- stnih skupin. Mlade igralce bolje defini- rajo tehnični elementi brez žoge, starejše igralce pa bolj zahtevni tehnični elementi z žogo. Princip postopnosti učenja, kakor tudi načelo povečevanja obsega vadbe s starostjo vadečega sta najbolj logična in najverjetnejša razloga za te ugotovitve. Literatura „ Bratusa, Z., Dopsaj, M. (2006). Difference be-1. tween general and specific swimming abi- lities of junior top water polo players based on their position within the team. Revista de Portuguesa de Ciencias do Desporto, 6(2), 290–292. Darras, N.G. (1999). 2. Maximum shooting veloci- ty in water polo direct shot and shot with faints of the international level athlets participating in the 10 th FINA World Cup. Biomechanics and Medicine in Swimming VIII, (str. 185–190). Fin- ska, University of Jyvaskyla. Elliot, B.C., Armour, J.(1988). The penalty throw 3. in water polo: a cinematographic analysis. Journal of Sports Sciences, 6, 103–114. Falk, B., Lidor, R., Lander, Y., Lang, B.(2004). 4. Talent identification and early development of elite water-polo players: a 2-year follow- up study. Journal of Sports Sciences, 22(4), 347–55. Feltner, M., Taylor, G. (1997). Three-dimensio-5. nal kinetics of the shoulder, elbow, and wrist during a penalty throw in water polo. Jour- nal of Applyed Biomechanics,13, 347–372. Hoare, D.G., Warr, C.R. (2000). Talent identi-6. fication and women’s soccer: an Australian experience. Journal of Sports Sciences, 18(9), 751–8. Lidor, R., Falk, B., Arnon, M., Cohen, Y., Segal, 7. G., Lander, Y. (2005). Measurement of talent in team handball: the questionable use of motor and physical tests. Journal of Strength and Conditioning Research, 19(2), 318–25. Matkovic, I., Gavrilovic, P., Jovovic, D., Thano-8. poulos, V. (1998). Specific swimming abilities test of top Yugoslav water polo players and its validation. In Biomechanics and medicine in swimming VIII. Proceedings of the VIII In- 46 ternational Symposium on Biomechanics and Medicine in Swimming. (str.259–264). Finska, University of Jyvaskyla. Pienaar, A.E., Spamer, E.J., Steyn, S.C. (1998). 9. The identification and development of ru- gby talent among ten year old rugby players: a practical model. Journal of Sports Sciences, 16, 691–699. Platanou, T.(2006). Simple ‘in-water’ vertical 10. jump testing in water polo. Kineziologija, 38(1),5 7–62. Regnier, G., Salmela, J.H., Russel, S.J.(1993). 11. Talent detection and development in sport; in Singer R, Murphey M, Tennant (Ur.): A Handbook on research on sports Physiology. (str.290–313). Macmillan, New York. Reilly, T., Secher, N., Snell, P., Williams, C. (1993). 12. Physiology, of sports. London, E&FN Spon. Reilly, T., Williams, A.M., Nevill, A., Franks, 13. A.(2000). A multidisciplinary approach to ta- lent identification in soccer. Journal of Sports Science, 18(9), 695–702. Spamer, E.J., Coetzee, M.(2002). Variables 14. which distinguish between talented and less talented participants in youth sport: a com- parative study. Kineziologija, 34(2), 141–152. Štirn, I., Strojnik, V. (2006). Throwing with dif-15. ferent kinetic chain. Revista de Portuguesa de Ciencias do Desporto 6(2 ), 98–100. Whitting, W.C, Puffer, J.C., Finerman, G.A., 16. Gregor, R.J., Maletis, G.B.(1985). Three dimen- sional chinematographic analysis of water polo throwing in elite performers. American Journal of Sports Medicine, 13, 95–98. Williams, A.M, Reilly, T. (2000).Talent identifi-17. cation and development in soccer. Journal of Sports Science, 18(9), 657–67. dr. Igor Štirn, asistent Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za plavanje, vodne aktivnosti v naravi in vodne športe e-pošta: igor.stirn@fsp.uni-lj.si iz prakse za prakso 47 GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® – modern functional workout technology Abstract After many years of research and development, Juliu Horvath began to make a different models of machines. Overall, the training on this machines represents a great opportunity for those who’s personal or professional ambi- tions are dependent on a potent body. It’s also a very effective support in physical rehabilitation. Key words: Pulley Tower Combination Unit, Leg Extension Unit, Jumping Stretching Board, Gyrotoner and Archway. Tina Jarc Šifrar, Abel Horvath, Primož Pori GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® - sodobna tehnologija funkcijske vadbe Izvleček Po mnogih letih raziskav in razvoja je Julio Horvath izdelal serijo na­ prav pod skupnim imenom Gyro- tonic Expansion System®. V zadnjih 20­ih letih je tako nastalo pet na­ prav, ki se med seboj razlikujejo, in kot celota predstavljajo univerza­ len vadbeni sistem funkcijskega gi­ banja. Trenažni proces na napravah predstavlja osebni izziv za vsakega posameznika, da v gibalni in psi­ hološki dimenziji preseže samega sebe. Gibalni vzorci na napravah so funkcijske narave in si sledijo skozi sedem naravnih položajev hrbteni­ ce. Gyrotonic® Expansion System je vadba na napravah, ki razvija stabi­ lizacijsko sposobnost telesa, spod­ buja krepitev moči celotnega loko­ motornega sistema in mobilnosti sklepov ter obsklepnih struktur. Ključne besede: Tehnologija Gyrotonic Expansion Systema: Pulley Tower Combi- nation Unit, Leg Extension Unit, Jumping Stretching Board, Gyrotoner and Archway. Slika 1: Abel Horvath – Master trener Gyrotonic Expansion Systema na napravi Pulley Tower Combination Unit. (v ir: A be l H or va th - os eb ni a rh iv ) 48 Uvod „ Gyrotonic Expansion System je vadbe- na tehnika, ki z izjemno tehnologijo na- prav, že nekaj let odpira novo dojemanje gibanja in se v svetu vse bolj uveljavlja. Vadbeni sistem ima pomembno vlogo v rekreaciji, rehabilitaciji in specialni špor- nikovi pripravi tudi zato, ker odgovarja različnim telesnim tipom ljudi, upošteva različno fizično pripravljenost telesa in je primeren za vse starostne skupine. Po mnogih letih trdega dela, raziskav in razvoja funkcijske vadbe je Juliu Horvath, leta 1991 prvič predstavil svojo linijo na- prav za funkcijsko vadbo telesa. Nekda- nji plesalec je pod imenom Gyrotonic Expansion System razvil dva različna vadbena programa in sicer GYROKI- NESIS® in GYROTONIC®, ki imata skupno teoretično osnovo in vadbene principe. Poleg Gyrokinesis gibalne teh- nike na stolu, je ustvaril tudi serijo naprav, ki jih je pod skupnim imenom poimeno- val Gyrotonic Expansion System. Sistem vaj na napravah je soustvarjal tudi certifi- cirani Master trener Abel Horvath, ki je že vrsto let njegov tesen sodelavec in ino- vator različnih gibalnih struktur na vseh napravah, ki spadajo v sklop Gyrotonic Expansion Systema. Gyrotonic Expansion System ima značil- nosti funkcijske vadbe, ki jo avtorja (Gam- betta, 1995 in Cook, 2003) poimenujeta kot večosno, trodimenzionalno gibanje. Proprioceptivno zahtevna gibanja vklju- čujejo različno dinamiko mišične sile in stabilizacijo trupa. Gre za osnovna loko- motorna gibanja, ki so človeku po naravi najbližja in vadečega usmerjajo k statični in dinamični produkciji mišične sile. Hor- vath (2003) Gyrotonic Expansion System opisuje kot sistem vadbe, ki temelji na moči, mobilnosti sklepov in koordinaci- ji. Vse tri dimenzije so med izvajanjem funkcijskih gibanj na napravah močno povezane in delujejo vzajemno. Njihov potencial izkoriščamo preko točno do- ločenih gibalnih principov, ki omogoča- jo optimalno povezavo gibov s celotno kinetično verigo telesa. Človek je celovit sistem, v katerem se gibanja med seboj povezujejo, dopolnjujejo in združujejo v eno. Narava gibanja je usklajeno de- lovanje popolnega kaosa in logično ter sistemsko urejenega delovanja celotne- ga lokomotornega sistema. Ta naravni potencial lahko uresničimo tudi v vad- benem procesu predvsem zato, ker upo- števa funkcijske zakonitosti kinetičnega delovanja. Prva in najbolj univerzalna naprava, ki jo je Julio patentiral se imenuje Pulley To- wer Combination Unit. Kasneje so sledile še štiri naprave, ki jih je v zadnjih 20-ih le- tih izpopolnil do te mere, da zagotavljajo enega izmed najbolj kompleksnih vad- benih sistemov sodobnega časa. V nadaljevanju bomo opisali vseh pet naprav, ki spadajo v program sodobne tehnologije Gyrotonic Expansion Syste- ma in sicer: Pulley Tower Combinati- on Unit, Leg Extension Unit, Jumping Stretching Board, Gyrotoner in Arch- way. Imenovanje naprav smo navedli v originalni, mednarodno veljavni termi- nologiji. Pulley Tower Combi- „ nation Unit Slika 2: Abel Horvath – Master trener Gyrotonic Expansion Systema, na napravi Pulley Tower Combination Unit. Prva in najbolj univerzalna naprava, ki jo je Julio Horvath izdelal, je bila Pulley Tower Combination Unit in sicer je bilo v eno samo napravo združenih vseh pet naprav skupaj. Prvi prototip naprave je deloval kot samostojni “studio” za vadbo, ki je bil združen v eno samo napravo ve- likih dimenzij. Sistem je ponujal različne možnosti izvajanja funkcijskih gibanj in hkrati zagotavljal uvajanje gibov, ki so vključevali več osnost sklepov v različnih ravninah gibanja. Naprava je omogočala stopnjevanje intenzivnosti vadbe, razvoj stabilizacijske sposobnosti telesa in tvor- jenje energije iz telesnega centra moči. Spodbujala je usklajene gibe na način, ki jih telo izvaja pri različnih aktivnostih v vsakdanjem življenju. Kasneje, so se na- prave znotraj vadbenega sistema ume- stile vsaka zase in tako dopolnile celoto vadbenega sistema v neprecenljivo izku- šnjo telesno gibalnih dimezij. Pulley Tower Combination Unit je da- nes samostojna naprava, ki je sestavljena iz dveh delov in sicer iz klopi, ki vsebuje vrtljive ročaje na obeh straneh in stoja- la, na katerem so pritrjena kolesca preko katerih so nameščene vrvi. S pomočjo le-teh, med vadbo na različne, človeku naravne načine, premagujemo breme. Slika 3: Abel Horvath – Master trener Gyrotonic Expansion Systema na napravi Pulley Tower Com- bination Unit. Dimenzije naprave so sledeče: višina 212,5 cm, dolžina 210 cm in širina, vključ- no z širino ročajev je 180 cm. Celostno mehanizem naprave omogoča gladka funkcijska gibanja in spodbuja usklajne- ne gibe na način, ki jih telo izvaja pri raz- ličnih aktivnostih v vsakdanjem življenju (Horvath, 2003). Gyrotoner® „ Gyrotoner je naprava, ki je sestavljena iz dveh mobilnih delov. Prvi del je sesta- vljen iz dveh vrtljivih ročajev, ki sta vo- doravno nameščena pred sedežem, na Slika 4: Abel Horvath – master trener Gyrotonic Expansion Systema na Gyrotoner napravi. iz prakse za prakso 49 katerem sedi vadeči. Takšna postavitev ročajev omogoča njuno vrtljivost v ob- segu 360 stopinj. Višina in obseg vrtljivih ročajev, ramenskemu obroču zagotavlja gibanja v različnih smereh ter skladnost ravnovesja moči in gibljivosti funkcijsko anatomskih mišičnih sklopov. Ramenski obroč je v takšnem položaju popolno- ma sproščen in omogoča prenos moči v roke brez pretirane napetosti. Dimenzije naprave: širina, dolžina in vi- šina 180 cm. Naprava ponuja izbor sime- tričnih trenažnih vsebin, ki zagotavljajo razbremenitev enostransko obremenje- nih mišičnih skupin in sočasno krepitev ter raztezanje šibkejših mišičnih sklopov. Spodnji del naprave je namenjen giba- nju z nogami. Sestavljata ga dva vrtljiva podstavka, ki vsebujeta čevlju podoben nastavek za stopalo. Nogi se tako lahko gibljeta v različnih krožnih smereh, pri čemer je zagotovljena maksimalna mo- bilnost sklepov medeničnega obroča, kolenskega in skočnega sklepa. Slika 5: Abel Horvath – master trener Gyrotonic Expansion Systema na Gyrotoner napravi. Na Gyrotoner napravi izvajamo zelo kompleksne gibalne srukture, ki hkrati vključujejo različne mišične skupine rok, nog in trupa. Ponavljajoče se komple- ksne vaje skladno razgibavajo kite in vezi v hrbtenici, medeničnem obroču, rokah, nogah in gležnjih. Naprava omogoča širok spekter funkcionalnih vaj, zaveda- nja telesa v prostoru, vzdržuje zavestno in refleksno živčno – miščno kontrolo telesne drže ter izboljšuje kinestezijo in ravnotežje. Leg Extension Unit „ Leg Extension Unit je naprava, na kateri izvajamo tekoče in neprekinjene gibal- ne strukture predvsem za krepitev in mobilnost nog. Sestavljena je iz klopi, ki vsebuje nastavek za noge in tako omo- goča enakomerno gibanje nog naprej in nazaj. V tem delu je možnost regulacije upora, s čimer povečujemo tudi inten- zivnost izvajanja vaj. Sistem vaj temelji na hkratnem podaljševanju mišičnih sklopov, tako v fazi iztegovanja kot tudi v fazi upogibanja. Gre za kompenzator- no vadbo, s katero stalno obremenjene mišice raztegnemo, hkrati pa krepimo ali njihove antagoniste ali mišice na naspro- tni strani telesa. Slika 6: Abel Horvath – master trener Gyrotonic Expansion Systema na Leg Extension Unit napravi. Poleg nog je v sklopu vaj na napravi ak- tivno vključeno celo telo. Širok spekter vaj, ki vključuje aktivno sodelovanje tudi zgornjega dela telesa, omogoča dina- mično stabilizacijo telesa oziroma tele- snih segmentov, pri čemer je telo v celoti ves čas izpostavljeno specifičnim situa- cijskim funkcionalnim obremenitvam. Drugi del naprave je sestavljen iz stojala na katerega so pritrjeni vrtljivi valji. Preko valjev so vpete vrvi, na koncu katerih so nameščeni karabini v katere lahko vpne- mo veliki lok. S pomočjo loka in upora, ki ga nudijo ob straneh nameščene uteži, izvajamo kompleksne gibalne strukture tudi z zgornjim delom telesa. Dimenzije naprave so: dolžina 270 cm, višina 180 cm in širina 150 cm. Jumping Stretching „ Board Jumping Stretching Board je poleg Pul- ley Towerja najbolj univerzalna naprava. Različne nastavitve na napravi omogo- čajo izvedbo številnih kompleksnih gi- balnih struktur. Slika 8: Abel Horvath – Master trener Gyrotonic Expansion Systema med izvajanjem razteznih in krepilnih vaj na Jumping Stretching Boardu. Naprava je sestavljena iz dveh letvin, ki sta postavljeni vzporedno in spominja- ta na gimnastično bradljo. Vadečemu sta namenjeni predvsem za oporo pri izvajanju kompleksnih proprioceptivnih vaj. Glavni del naprave sestavljata dve tirnici, na kateri lahko namestimo manj- ša okrogla podstavka, vrtljivi propeler ali opornico za trup. Z vsakim nastavkom je mogoče izvajati različne funkcijske vaje, ki poleg statičnega, močno vplivajo tudi dinamično ravnotežje. Obe tirnici ležita na podstavku, ki mu lahko spreminjamo naklon in dodajamo odpor. Takšna na- stavitev, skupaj s posebnim nastavkom za trup, omogoča imitacijo skokov in odrivov. Tako lahko močno vplivamo na povečanje eksplozivne moči. Premična podstavka, ki drsita po tirnicah omogo- čata širok spekter kompleksnih vaj za razvoj mobilnosti in moči. Vsakokrat, ko telo raztegnemo v določeni smeri, se mora vrniti v izhodiščni položaj z lastno telesno močjo. Na ta način mobilnost in moč sorazmerno naraščata. Slika 7: Abel Horvath – Master trener Gyroto- nic Expansion Systema na Leg Extension Unit® napravi med izvajanjem kompleksnih vaj nog in zgornjega dela trupa z velikim lokom. 50 Slika 9: Abel Horvath – Master trener Gyrotonic Expansion Systema med izvajanjem skokov na Jumping Stretching Boardu. Dimenzije naprave so: dolžina 240 cm, širina 90 cm in višina 190 cm. Archway – ukrivljena „ lestev Archway je zadnja od petih naprav, ki jo je ustvaril Juliu Horvath. Slika 10: Abel Horvath – Master trener Gyrotonic Expansion Systema na napravi Archway. Navdih za ukrivljeno lestev je Julio Hor- vath dobil v slikarski lestvi, ki jo je preobli- koval v napravo, s pomočjo katere vadeči lahko izvaja funkcijsko vadbo celega te- lesa. Edinstvena oblika lestve omogoča raztezanje in krepitev tudi tistih mišičnih skupin, ki jih na drugih napravah ne mo- remo uporabiti v tako intenzivni obliki. Archway je sestavljen iz dvojnega upo- gnjenega loka z letvinami, ki je pritrjen na širok podstavek. Na sredini lestvine sta nameščeni dve prečni letvi, ki pove- zujeta poseben nastavek za oporo nog ali trupa, odvisno od vaje, ki jo izvajamo. Na eni strani lestve je na sredini name- ščen tudi oblazinjen nastavek, ki omo- goča maksimalne amplitude v celotni verigi hrbtenice. Na vrhu lestve so pri- trjeni posebni trakovi z zankami, ki si jih ovijemo okrog zapestja ali okrog noge in tako lahko, poleg ostalih kompleksnih gi- balnih struktur, izvjamo tudi visenja. Vaje ves čas izvajamo samo z lastno telesno težo, ki nam omogoča zaznavanje in ob- vladovanje telesa v različnih položajih in gibanjih. Slika 11: Abel Horvath – Master trener Gyrotonic Expansion Systema na Archway napravi. Na posebnem podstavku na katerem je pritrjen tudi obok lestve, se na sredini nahaja nastavljiv vrtljiv propeler z dvema okroglima podstavkoma, ki še dodatno omogočata različne variacije gibanje telesa. Vrtljivi propeler omogoča tudi zahtevno proprioceptivno vadbo, ki po- sledično vpliva na stabilizacijo trupa in napredek v ravnotežju. Glede na obliko in strukturo naprave, so vaje na lestvini kompleksne in v celoti funkcijske narave. Dimenzije naprave so: višina 240 cm, širina 102 cm in dolžina 167 cm. Zaključek „ Trenažni proces na vseh petih napravah predstavlja odlično priložnost za vse tiste, ki imajo osebno ali profesionalno potre- bo in željo po razvoju telesnega potenci- ala. Prav tako predstavlja zelo učinkovito podporo na telesni, mentalni in psiholo- ški ravni. Tak sistem vadbe se obravnava kot nadzorovan, individualno zasnovan program, ki vključuje krepilne in raztezne vaje hkrati. Prednost sistema je, da obrav- nava telo kot celoto in deluje kot proces, ki uri in razvija gibalno koordinacijo, mo- bilnost in moč. Pomemben cilj tehno- logije Gyrotonic Expansion Systema je, da pri vsaki napravi vključuje izboljšanje zmožnosti funkcionalnega gibanja oziro- ma urjenje telesa, da se giba kot celota v okolju in zajema osnove zdravja, pripra- vljenosti in zmogljivosti. Gibalne struktu- re na napravah od vadečega zahtevajo ravnotežje težnostnega centra, uporabo živčnih refleksov, gibanje v zaprti verigi, moč, vzdržljivost, mobilnost, ravnotežje, koordinacijo, agilnost in visoko stopnjo mentalne zavesti ter koncentracije. Ta- kšna tehnologija je v procesu športno – rekreativne vadbe, človeku v celoti pisana na kožo predvsem zato, ker je optimalno prilagojena biološkemu delovanju člove- ka in ga obravnava kot celovit sistem. Literatura „ Cox, R. A. F., F. C. Edwards in K. Palmer (2000). 1. Fitness for work: the medical aspects. 3. izdaja. Oxford: Oxford University Press. Cook, G. (2003). 2. Athletic body in Balance. Hu- man Kinetics, Champaign, IL. Gambeta, V. (1995). Following the functional 3. path. Training and Conditioning, 5(2); 25-30. Horvath, J. (2004). 4. Gyrotonic® foundation tea- cher training course. Neobjavljeno delo: Mia- mi beach, Florida. Horvath, A. (2003). 5. Geratebasierende Bewe- gungsschulung auf der Grunlage des Gyroto- nic Expansion System®. Diplomarbeit, Saar- brucken: Sportwissenschaftliches Institut der Universitat des Saarlandes. Portal-Andreu, S.P. Mokha, M. in Gibson, A. 6. (2006). Improves Core Stability and Pain Scores in Persons with Low Back Pain. Department of Sport and Exercise Sciences. Barry University, Miami Shores, Florida USA. Šarabon, N., Košak, R., Fajon, M., & Drakslar, 7. J. (2005). Nepravilnost telesne drže – me- hanizmi nastanka in predlogi za korektivno vadbo. Šport, 53(1), 35-41. Mag. Tina Jarc Šifrar, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za ples e-mail: tina.jarcsifrar@fsp.uni-lj.si filozofija športa 51 Nordic skiing as part of sports culture Abstract Sports culture is a powerful impetus to the development of the Nordic skiing which is itself part of sports culture. To understand the notion of “sports culture” a broader clarification is required , which is what this article attempts to provide. The reader will gain a better understanding of the cultural phenomenon of Nordic skiing, which is a relatively well-known and popular sport in Slovenia. The purpose of this contribution is merely to open some theoretical and expert questions related to the notion of sports culture. By no means does this article attempt to impose a one-sided view on the issue. The author strives to encourage critical thinking so as to contribute to modernisation and perhaps also give a new meaning to the theory of Nordic skiing from the per- spective of sports culture. Key words: Nordic skiing, sports culture, sports culture elements. Bojan Jošt Nordijsko smučanje kot del kulture športa Izvleček Kultura športa predstavlja močan vzvod za razvoj nordijskega smu­ čanja, ki predstavlja njen del, izsek oziroma subkulturo. Razumevanje pojma »kultura športa« zahteva nekoliko širšo osvetlitev. K temu stremi tudi pričujoči prispevek. Morda bo bralcu potem lažje razu­ meti fenomen kulture nordijskega smučanja, ki v Sloveniji predstavlja dokaj poznano in priljubljeno špor­ tno dejavnost. Namen prispevka je zgolj odpreti nekatera teoretična in strokovna vprašanja, povezana s pojmom kulture športa. Nikakor pa vsebina članka ne vsiljuje enostran­ skega pogleda na to problematiko. Želja avtorja je vzpodbuditi kritično razmišljanje, ki bi prispevalo k po­ sodobitvi in morda tudi novi osmi­ slitvi teorije nordijskega smučanja z vidika kulture športa. Ključne besede: nordijsko smučanje, kultura športa, sestavine kulture športa. 52 Nordijsko smučanje „ kot del kulture špor- tne dejavnosti člove- ka Kultura je po Knellerju (1965) način življe- nja posameznika, skupin, organizacij in družbe v celoti. Struktura kulture športa je proizvod naučene dejavnosti posame- znikov ter skupin in se kaže v določenih značilnostih oziroma sestavinah. Razvoj kulture pa temelji na vrednotah in do- ločenih predpostavkah, ki predstavljajo mejne kontingenčne pogoje za njen razmah (Kluckhohn, 1951). Kultura špor- ta se prenaša iz generacijo na generacijo in se pri tem tudi stalno razvija ter spre- minja. Je hkrati vzrok in posledica člove- kove dejavnosti. Določena raven kulture športa predstavlja posledico njenega ra- zvoja in hkrati predstavlja vzrok za njen nadaljni razvoj in spremembo. Močan dejavnik razvoja kulture športa predsta- vlja danes stopnja tehnološkega razvoja, raven znanja, ekonomske moči posame- znika ter družbe in vrednot (Haralambos in Holborn, 1999). Kultura je lahko bolj ali manj splošna in specifična. Na svetu obstaja množica kultur in subkultur. Med njimi ima pomembno mesto tudi kultura športa. Del kulture športa predstavlja no- rdijsko smučanje. Nordijsko smučanje je zvrst, oblika, na- čin športne dejavnosti, ki jo predstavlja množica dogodkov, prireditev, manife- stacij, katerih jedro tvori psiho-fizična in socialna dejavnost človeka. Gre za po- sebno obliko zavestne oziroma smotrne aktivnosti, s katero se ustvarja specifično kulturo nordijskega smučanja. Pomeni manifestne in latentne oblike, načine in vzorce naučenega ter socializiranega iz- ražanja aktivnosti, obnašanja, ravnanja, čutenja, vrednotenja, mišljenja in ustvar- janja. Vsebino in pomen kulture nordijskih športnih zvrsti oziroma panog oblikujejo posamezniki oziroma njihova specifična vedenja in znanja, taktike in tehnike giba- nja, sposobnosti, zmogljivosti, spretnosti, umetniške sestavine, tehnologije. Kulturo nordijskega smučanja tvorita dve elementarni športni zvrsti – smučar- ski skoki in smučarski teki. Elementarna športna zvrst predstavlja najmanjšo vse- binsko enoto športne dejavnosti, ki jo ni več smotrno razstaviti na še manjše dele, ker bi s tem sama vsebina dejavnosti iz- gubila svoj osnovni smisel: npr. delitev v smučarskem teku na podzvrsti smučarski tek – klasična tehnika in smučarski tek – drsalna tehnika. V svetovni zakladnici športa se danes po Worthovi (1994) loči preko 150 različnih elementarnih zvrsti športa. Vsakodnevno nastajanje novih športnih zvrsti zahteva stalno posoda- bljanje njihove klasifikacije. Po klasifikaciji Matvejewa (1981) sodita obe elementar- ni zvrsti nordijskega smučanja med špor- tne zvrsti, ki imajo zaradi poudarjene gibalne komponente značilen vpliv na transformacijo biopsihosomatičnega statusa športnikov. Smučarski skoki so- dijo v monostrukturne gibalne športne zvrsti, ki jih odlikuje enkratna ponovitev celovite strukture gibanja, in med kon- vencionalne športne zvrsti. Smučarski teki sodijo med ciklične polistrukturne gibalne športne zvrsti. Tehnika gibanja smučarja tekača je sestavljena iz različ- nih elementov, ki se pri izvedbi gibalne aktivnosti lahko ponavljajo. Obe osnovni zvrsti nordijskega smučanja sta temeljna vsebinska podmena za oblikovanje špor- tnih panog nordijskega smučanja, med katere se uvrščajo smučarski skoki, smu- čarski teki in nordijska kombinacija. Športna panoga je pojem, ki poleg vsebinske komponente kulture športa (sestavlja jo ena ali več športnih zvrsti), vključuje tudi organizacijsko komponen- to. Vključenost športnih zvrsti v športno panogo dogovorno določijo organizaci- je same, npr. nordijska kombinacija kot športna panoga je organizacijska tvorba, ki vključuje po vsebini dve športni zvr- sti – smučarski tek in smučarske skoke. Športna panoga je sinteza vsebinske in organizacijske komponente, ki skupaj tvorita organizacijsko kulturo športne panoge. Za razvoj kulture športa znotraj posamezne športne panoge je tako po- membna organizacijska kultura športa, znotraj katere se strukturalno združujeta kulturna komponenta in komponen- ta formalne organiziranosti (Andolšek, 1995). Posameznik, ki ni vključen v pa- nožno športno organizacijo, se z njo ne more ukvarjati kot član organizacije. Z vključitvijo v športno panogo posame- znik sprejme in izvaja določeno organi- zacijsko vlogo oziroma vloge. Lahko pa se posameznik prosto ukvarja z zvrstjo nordijskega smučanja, saj se mu za to, da bo npr. izvajal smučarske teke, ni potreb- no vključiti v organizacijo kot panogo. Športno panogo kot športno organiza- cijo lahko tvorijo društva, klubi, panožne zveze (npr. Smučarska zveza Slovenije) in panožne zveze zvez (npr. Mednarodna smučarska zveza). Način in oblika organi- ziranosti se znotraj panožne športne or- ganizacije določi s pravili. Vsaka panožna športna organizacija razvija svojo pano- go in znotraj nje ustrezne športne disci- pline oziroma programe. Športna pano- ga je v tekmovalnem športu definirana s samostojnim, neodvisnim sistemom tekmovalnih športnih disciplin. Status tekmovalne športne discipline določijo športne organizacije. Status olimpijske športne discipline določi Mednarodni olimpijski komite. Tako se športne pano- ge ločijo tudi na olimpijske in neolimpij- ske športne panoge. V več kot stoletni zgodovini modernih olimpijskih iger so se programi športnih disciplin močno spremenili (Kruse, 1996; Morris, 1996). Pa- noge nordijskega smučanja sodijo med zimske olimpijske športne panoge. Na programu zimskih olimpijskih iger v Van- coueru v Kanadi 2010 so bile na sporedu izbrane tekmovalne discipline vseh treh panog nordijskega smučanja. V smučar- skih skokih so bile izvedene tekmovalne discipline – individualno K125 m, ekipno K125 m in individualno K95 m. V nordij- ski kombinaciji – individualno skoki K95 in teki 10 km, ekipno skoki K125 m in teki 4x5 km in individualno skoki K125 m in teki 10 km. V smučarskem teku so bile tekmovalne discipline deljene na ženske in moške. Pri ženskah so bile izvedene tekmovalne discipline sprint – klasično, sprint ekipno – prosto, 10 km – prosto, 15 km – zasledovalno, 30 km – klasično (skupinski start), štafetni tek 4 x 5 km. Pri moških so bile na programu tekmo- valne discipline sprint – klasično, sprint ekipno – prosto, 15 km - prosto, 30 km – zasledovalno, štafetni tek 4 x 10 km in 50 km – klasično (skupinski start). Panoge nordijskega smučanja so med slovenci dobro poznane, priljubljene in velikega nacionalnega pomena (Jošt in dr., 1998). Namen in smotri kul- „ ture nordijskega smu- čanja Osnovni namen kulture nordijskega smučanja je prispevati h kvaliteti življe- nja posameznika, družine in družbe. Po- sameznik naj bi s športno dejavnostjo v nordijskem smučanju zadovoljil različne osebne smotre: zagotavljanje skladnega ter uravnote- • ženega socialnega, psihičnega in tele- filozofija športa 53 snega razvoja z osnovnim namenom ohranjanja ter negovanja zdravja in pri- spevati k oblikovanju humane in srečne osebnosti; spoznavanje samega sebe, samoure- • sničevanje želja, osebna duhovna obo- gatitev, širjenje doživljajskega sveta; zadovoljevanje potrebe po igri, svobo- • di, sproščenosti; izkazovanje poštenosti v igri v skladu • z načeli prijateljstva, spoštovanja dru- gih in športnega duha v duhu slogana: »Kdor igra pošteno, je vedno zmagova- lec.«; razvijanje in negovanje gibalne estet- • ske izraznosti in ustvarjalnosti ob isto- časni skrbi za estetsko oblikovanje tele- sne podobe in samopodobe; razvijanje in ohranjevanje psihofizične • zmožnosti v smislu skladnega dušev- nega in telesnega razvoja (zdrav duh v zdravem telesu); širitev meje spoznanj o človekovih • zmožnostih; razvedrilo, rekreacija, regeneracija z de- • lom ali drugimi oblikami psihofizičnega napora povzročene utrujenosti; ohranjanje in krepitev zdravja kot te- • meljne prvine kvalitete življenja v pol- nem pomenu (razvijati in ohranjati človekovo fizično, psihično in socialno blagostanje) ter še zlasti v smislu pre- ventivnega delovanja oziroma prepre- čevanja rizičnih dejavnikov, ki bi lahko zaradi športne neaktivnosti povzročili rizično telesno zdravstveno stanje, na- stanek bolezenskega stanja občutlji- vih organskih sistemov (uravnavanje telesne teže, razvoj in krepitev srčno žilnega sistema; uravnavanje krvnega pritiska; ohranjanje in razvoj dihalno respiratornega sistema; uravnavanje delovanja živčnega sistema; razvoj in ohranjanje lokomotornega sistema; krepitev imunskega sistema; prepreče- vanje in zniževanje psihičnih stresov; izboljšanje metabolizma in spanja) in povečali možnost telesnih poškodb; skrb za skladen razvoj in ohranjanje • telesnih značilnosti in psihomotoričnih sposobnosti (moč, hitrost, gibljivost, ravnotežje, koordinacija, vzdržljivost, preciznost); navezovanje in krepitev socialnih stikov • in demokratičnih odnosov, poglablja- nje razumevanja in prijateljstva med ljudmi, zbliževanje ljudi ne glede na starost, spol, prepričanje, raso, socialni položaj, narodnost; negovanje tekmovalnosti z vredno- • stnim obeležjem, kjer bi zmaga pome- nila predvsem zmago nad seboj, bila dokaz ustvarjalnega osebnega napora, trdega dela, treniranja, samoodrekanja, nadarjenosti, borbenosti, telesne in du- ševne samouresničitve, samodiscipline, participacije, kooperacije, ne pa poni- žujoče premagovanje in nadvlada nad drugim; razvijanje vrhunskih športnih dosežkov • in premikanje meje človekove zmoglji- vosti; omogočiti talentiranim športnikom, da • športno dejavnost izvajajo kot profesio- nalno delovno dejavnost, pri čemer so ohranjena temeljna športna načela; negovanje odnosa človeka in narave • ter spoznavanje narave: Še prav pose- bej lahko k temu prispeva smučarski tek, ki se izvaja v zimskem času na sne- žni podlagi po urejenih ali tudi neureje- nih površinah v bivalnih okoljih in tudi izven njega; zmanjševanje negativnih učinkov eko- • nomsko-socialnega reda, ki že obstaja ali pa šele nastaja z ustrezno moralno vrednostno, frustracijsko, stresno in predvsem socialno prilagoditvijo; dvigovanje delovne in obrambne zmo- • žnosti; zadovoljevanje vrednot in potreb špor- • tne javnosti pri spremljanju športnih dogodkov, prireditev; potrjevanje in samopotrjevanje posa- • meznika v ožjem in širšem socialnem okolju, negovanje občutka pripadnosti skupnim idealom in vrednotam; širjenje obzorja umskega in še zlasti • umetniškega ustvarjalnega delovanja ob hkratnem prizadevanju za razvijanje in ohranjevanje osnovnih človekovih psihofizičnih sposobnosti; negovati dosežke in vrednote družbe, • ki so nastale kot rezultat človekovega delovanja v športu; razvijati način obnašanja udeležencev • športa, ki je usklajen glede na splošno veljavna načela, norme in pravila; preventivno prispevati k preprečevanju • vseh oblik družbeno škodljivega delo- vanja (droge, alkohol, kajenje itd.); razvijati družbeno koristne in spreje- • mljive profesionalne odnose udeležen- cev športa, ki v njem opravljajo svoje delo; razvijati družbeno koristne ekonomske • odnose, regulirane z ustrezno zako- nodajo in predpisi, kot to velja za vse ostale gospodarske dejavnosti oziroma subjekte, ki opravljajo gospodarsko de- javnost; prispevati k razvoju organizacijske, na- • cionalne in obče človeške kulture. Za posameznika so lahko določeni smo- tri bolj pomembni, drugi manj. Vsak po- sameznik si na ravni skupnega imeno- valca izoblikuje lastno osebno strukturo smotrnega delovanja in znotraj nje tudi določi cilje njihovega uresničevanja. Pri tem pa ima kultura športa močan vpliv. Opredelitev strukture „ kulture nordijskega smučanja Strukturo kulture nordijskega smučanja v sistemskem jeziku in pomenu predsta- vljajo njene sestavine in relacije med nji- mi. Kultura je mnogo več kot zgolj vsota njenih sestavin –je tudi način, kako se se- stavine organizira, da se formira oziroma oblikuje v celoto. Da bi lahko razumeli kulturo, bi morali poznati njeno struktu- ro v celoti. Celota pa je lahko sestavljena iz velikega števila konfiguracij struktur, znotraj katerih lahko obstaja bolj ali manj splošna in več posebnih, specialnih struktur. Kultura športa na splošno odra- ža nekatere značilnosti (Kneller, 1965): kultura je hkrati organska (biološka) in – supraorganska (socialna), kultura je odkrita (vidna) in prikrita (ne da – se je videti, opazovati), kultura je eksplicitna (naučena aktivnost, – ki se jo izvaja, npr. praktično izvajati teh- niko gibanja) in implicitna (aktivnost, ki le podpira izvedbo oziroma je nujni po- goj za izvedbo določene aktivnosti, npr. natančno poznavanje in razumevanje biomehanike tehnike gibanja), kultura je idealna (vključuje verovanja – o željenih poteh, po katerih bi se morali gibati oziroma bi se radi gibali) in mani- 54 festna realna (dejanski vzorci obnašanja, konkretne življenjske aktivnosti in deja- nja, konkretni dosežki), kultura je stabilna (odporna proti spre- – membam) in spremenljiva (nagnjena k spremembam). Kultura oziroma subkultura vsebuje mno- žico različnih vzorcev vedenja in obnaša- nja. Določeni vzorci vedenja se integrirajo in predstavljajo vzorec skupnega obna- šanja. Manj, ko je kultura integrirana, bolj so njene sestavine neodvisne in obra- tno. Tako se znotraj sistema neke kulture športa oblikujejo tudi njeni subsistemi (kultura športne panoge, kultura društva, zveze itd.). V vsaki kulturi so nekateri sub- sistemi bolj pomembni kot drugi. Zato se večinoma pozornost članov usmerja na te bolj pomembne subsisteme kul- ture. Bolj, ko je kultura integrirana, težje se spreminja in bolj se upira spremem- bam. V kolikor prihaja do sprememb, so te povezane z močnimi čustvenimi afekti in včasih lahko privedejo celo do kulturnega kolapsa. Kultura bi morala biti odprta za spremembe in dopolnitve. Svet se na splošno in tudi na področju kulture športa razvija z veliko naglico. Prodor interneta je naprimer že povzročil drastične spremembe v mnogih kultu- rah tega sveta. Nobena kultura ne more biti v celoti integrirana. Integracija, kot je zapisal Kroeber (1952), »je le idealni pogoj oziroma ideja posameznikov, ki pa v zgo- dovini ni bila nikoli uresničljiva«, tudi ne v najbolj totalitarnih sistemih in družbenih ureditvah. Tako kultura ni nikoli povsem kompletno integrirana in nikoli ne more biti racionalno načrtovana. Največkrat je le odraz zgodovine družbenih procesov. Vsaka kultura vsebuje nekonsistentnosti in neučinkovitosti. Kultura športa vedno deluje kot celota in vse procese postavlja v določeno funkcijo, ki se prav gotovo na ravni skupnega imenovalca kaže kot kvaliteta življenja slehernega posamezni- ka in družbe v celoti. H kvaliteti življenja vodi ideja dobrega, ki ima po Platonovi filozofiji pomen, ki celo presega etiko (Kunzmann idr., 1991). Ideja dobrega kot cilj in izvor vse biti zavzema ključno mesto tako v spoznavnoteoretskem kot ontolo- škem smislu. Tako je »dobro« izvorni temelj vseh idej, pri čemer se samo »dobro« zopet razprostira čeznje. Šele iz »dobrega« ideje črpajo bit in vrednost, z njima pa celoten svet stvarnosti. Samo »ideja dobrega« lah- ko zagotavlja red, mero in enotnost. Objekti spoznanja ne prejemajo od dobrega le spo- znavnosti, ampak tudi eksistenco in bistvo; to dobro pa samo ni bivajoče; ampak sega po vzvišenosti in moči preko njega. Ideja dobrega vodi tudi silo kulture, s katero se oblikuje duhovni in materialni svet. Rela- cije med dejavniki kulture športa naj bi formirale strukturo kulture športa v duhu »ideje dobrega«, ki ima za posledico kva- liteto življenja posameznika. Temeljno vprašanje pri formiranju relacij dejavnikov strukture kulture športa je »Kaj posameznik glede na njegove želje in potrebe lahko koristnega dobi oziro- ma uresniči?« Če posameznik želi doseči željeni tekmovalni rezultat, potem mora iti na tekmovanje, ki pa ga mora nekdo pripraviti in realizirati. Če posameznik želi zadovoljiti svojo potrebo po ohranjanju in razvoju psihofizičnih gibalnih sposob- nostih, potem mora storiti potrebne ak- tivnosti. Če posameznik želi ohranjati in negovati svoje zdravstveno stanje, potem mora storiti potrebne aktivnosti, ki mu jih mora zopet nekdo omogočiti. In ta »nek- do« je kultura športa. Posameznik lahko participira na vseh aktivnostih, ki vodijo k zadovoljitvi njegovih raznovrstnih želja in potreb. Način, kako bo to storil, pa je vprašanje kulture športa in še prav pose- bej organizacijske kulture športa. Kultura športa mora tako oblikovati strukturo, ki je razumljena kot smiselno, namensko, funkcionalno oblikovana celota s ciljem, da bo zadovoljila pričakovanja, vrednote, potrebe, interese slehernega posamezni- ka, ki v njej participira. Iste ali podobne cilje se lahko doseže z različnimi konfigu- racijami referenčnih dejavnikov kulture. Zato smotrna, ciljna konfiguracija kulture športa ni zgolj seštevek posameznih de- javnikov, ampak predvsem način, kako ti dejavniki glede na ciljne funkcije obli- kujejo celoto. Različne kulture lahko vse- bujejo iste dejavnike, ki pa se med seboj bistveno razlikujejo po svoji funkciji (špor- tnik predstavlja dejavnik kulture športa, po svoji funkciji pa je lahko udeležen v tekmovalnem športu, športni rekreaciji, športni dejavnosti za zdravje itd.). Če bi hoteli razumeti strukturo kulture športa ni dovolj poznati zgolj njenih elementov oziroma dejavnikov, ampak predvsem strukturo, ki jih formira v funkcionalno celoto. Po mnenju antropologov znotraj kulture športa obstajajo številne specifič- ne konfiguracije, ki so na splošno nastale zaradi kulturnih specifik, ki so povzroče- ne zaradi specifičnega namena, smotrov in potreb posameznikov. Na ravni posa- meznika obstoja teoretično in praktično neskončno število konkretnih osebnih konfiguracij kulture in subkulture špor- ta. Struktura kulture športa pomeni celovito tvorbo, ki pa se sestoji iz več delno neodvisnih elementov oziroma subkultur, ki posedujejo svojo struk­ turo. Med njimi obstajajo določene relacije, ki na splošno niso funkcio­ nalno orientirane. Struktura kulture športa se oblikuje in manifestira s pomočjo vedenjskih obraz- cev in načinov ravnanja posameznikov. Ti so pod vplivom sistema vrednot, ki od- sevajo želeno stanje, in temeljnih pred- postavk, ki omogočajo realno izražanje in razvoj kulture športa. Gre za različne ravni oblikovanja dejavnikov kulture športa, ki se kažejo kot njene temeljne sestavine. Sestavine strukture „ kulture nordijskega smučanja Med temeljne značilnosti strukture kul- ture nordijskega smučanja se uvršča de- javnike, ki pomembno prispevajo k obli- kovanju kulture športa. Noben element strukture kulture športa sam po sebi ne predstavlja kulture športa. Struktura kul- ture športa se oblikuje in celostno učin- kuje šele v kombinaciji z vsemi dejavniki, ki v interaktivnem sinergističnem učinku omogočajo njeno izražanje in uresniče- vanje. Kultura športa je zato dejavnost oziroma aktivnost ljudi na področju športa, ki se navzven kaže z mnogoterimi dejavniki oziroma sestavinami: Tehnologija športa: • Tehnologija športa je temeljni pogoj uspešnega delovanja v športu in elementarna sestavina športne kulture vsakega naroda oziroma države. Po Knellerju (1965) predstavlja tehnologija metode in sredstva, s pomočjo katerih kultura oblikuje oziroma manipulira materialni svet. Tehnologija športa je znanstvena veda, s pomočjo katere nastajajo in se razvijajo tehnični postopki in procesi. Ti so v skladu s poznanimi tehničnimi ter materialnimi principi, predpisi, zakoni ciljno usmerjeni v transformacijo ma- terialnega fizičnega sveta z namenom, da se izgradi, izpopolni, razvije športne objekte s spremljajočo infrastrukturo (npr. skakalnice, tekaške proge, vad- beni zaprti prostori itd.) in opremo, potrebno za izvajanje športne dejav- filozofija športa 55 nosti (npr. smuči, palice, vezi, obuvala, oblačila, drobni vadbeni pripomočki, merilna oprema, itd.). Tehnologija kot sestavina kulture športa je močno po- vezana z vsebino športne dejavnosti. Posameznik, ki naprimer nima opreme za smučarski tek, te dejavnosti ne more izvajati. Žal je tehnologija tudi močan omejujoči dejavnik za množično ukvar- janje z nordijskim smučanjem še prav posebej v tekmovalnem športu. Razvejanost (obseg in kvaliteta) • tekmovalnih sistemov: Športna tek- movanja so sestavina tekmovalnih sis- temov, ki dobijo svoj pravi smisel le v ustrezni organiziranosti. Tekmovalni sis- temi imajo svoje korenine v bazičnem organizacijskem okolju (klubi, društva, šole), nato se razraščajo po vertikalnem hierarhičnem načelu (medklubska, lo- kalno regijska, državna, meddržavna, celinska, medcelinska, svetovna ). Na najvišji ravni obstajajo tekmovalni sis- temi na svetovni ravni (svetovni pokali, svetovna prvenstva, olimpijske igre). Z dvigovanjem ravni tekmovanj se zni- žuje obseg udeležencev tekmovanj. Tekmovalni sistemi se lahko oblikujejo tudi glede na starost, spol in druge ka- tegorije. Tekmovalni sistemi so močan vzvod za izražanje in razvoj kulture nordijskega smučanja še zlasti v smu- čarskih skokih in nordijski kombinaciji, ki sta izrazito tekmovalno usmerjeni športni panogi. Športniki in njihovi dosežki: • Športnik je oseba, ki se ukvarja s športno dejav- nostjo. Pri tem je pomemben namen oziroma smotri športne dejavnosti. Posameznik ima lahko različne motive za participacijo v športni dejavnosti. V tekmovalnem športu je prav gotovo pomemben motiv športne dejavnosti tekmovalni dosežek in udeležba na tek- movanjih. Športnik pa je tudi oseba, ki ne želi tekmovati. Morda je pomemben motiv športne dejavnosti – gibanje za zdravje. Gibanje človeka je pomemben dejavnik zdravega življenjskega sloga in prvina kakovosti življenja. S športom kot gibanjem za zdravje bi se moral ukvarjati vsak posameznik. Po tej pred- postavki je lahko na svetu toliko špor- tnikov, kolikor je človeških bitij. Špor- tniki predstavljajo temeljno sestavino kulture športa, ki jih tudi pomembno oblikuje. Športno gibalno dejavnost posameznika oblikujejo in določajo športnikove sposobnosti in lastnosti, ki izvirajo iz njegovega biopsihosoma- tičnega statusa ( kognitivne, konativne, psihomotorične, morfološke, anatom- ske, fiziološke, zdravstvene itd.). Med pomembne predpostavke formiranja osebnosti športnika se uvrščajo tudi socialne in mikrosocialne razsežnosti. S tekmovalnim dosežkovnim športom se lahko ukvarja le posameznik, ki se vključi v organizirani sistem tekmoval- nega športa, ki poteka od lokalne do svetovne ravni. V tekmovalnem športu za dosežek praviloma število športni- kov s starostjo in kakovostno ravnjo upada. Na vrhu piramide ostane le do- ločeno omejeno število športnikov, ki se med športnimi panogami močno razlikuje. Z vidika kvalitete športnikov je ta določena s pomembnostjo športnih tekmovanj. Na vsakem tekmovanju so športniki, ki so uspešni, in športniki, ki so neuspešni. Na svetovni ravni tekmoval- ne uspešnosti športnikov se oblikujejo vrhunski športniki z vrhunsko športno ustvarjalnostjo in tekmovalnimi dosež- ki. Vrhunski športni dosežki posame- znih športnikov so posledica mnogote- rih dejavnikov oziroma sestavin kulture športa. Verjetnost visokega športnega dosežka svetovne ravni upada z zni- ževanjem kakovostne ravni sestavin kulture športa v posamezni družbi ozi- roma državi. Vrhunski športni dosežki so prav gotovo v značilni korelaciji z različnimi sestavinami kulture športa. V nordijskem smučanju so na najvišjih tekmovanjih dominirali športniki no- rdijskih skandinavskih držav na čelu z norveškimi športniki. Norveška je prav gotovo razvila sestavine kulture nordij- skega smučanja na najvišjo kakovostno raven. In prav te sestavine so vzrok vr- hunske uspešnosti njihovih športnikov na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Običajno njihovi športniki na enih zimskih olimpijskih igrah osvojijo več kolajn, kot so jih slovenski športni- ki skupaj osvojili na vseh dosedanjih olimpijskih igrah. Število prebivalcev te države pa je glede na večje države pre- prosto majhno. Kadrovsko­socialni dejavniki: • Med kadrovske subjekte se uvršča učitelje, trenerje, sodnike, tehnične delegate, organizacijske sodelavce, vodstvene delavce, oskrbnike objektov, zunanje sodelavce, znanstvene sodelavce, ad- ministrativne sodelavce itd. Vsak od teh subjektov opravlja svoja dela in naloge, ki povezana med seboj kažejo funkcio- nalno celoto. Socialni status strokovnih kadrov v športu (poklic, osebni doho- dek, delovni čas, bivalni pogoji) ima velik vpliv na njihovo večjo ali manjšo delovno in ustvarjalno sposobnost. Med kadrovskimi dejavniki imajo po- membno mesto pri oblikovanju kulture športa učitelji in trenerji. Država zato vse večjo pozornost namenja njiho- vemu izobraževanju in usposabljanju. Vse več je visoko izobraženih in uspo- sobljenih učiteljev in trenerjev. Vse večji problem pa je potem te strokovnjake zaposliti v praksi in jim zagotoviti ustre- zen poklicni ter socialni status. Socialni položaj učiteljev in trenerjev v družbi je odvisen od mnogih dejavnikov. Močan vpliv ima sistem vrednot v neki družbi, preko katerega poteka ovrednotenje trenerjevega dela. Žal v športu delo učiteljev in trenerjev še nima ustrezne poklicne zasnovanosti in urejenega so- cialnega statusa. Šport ostaja eno od redkih družbenih področij, kjer še ni narejena sistematizacija delovnih mest, na osnovi katere bi bilo mogoče doseči nek družbeni dogovor o nagrajevanju in napredovanju strokovnih kadrov. Trenerji so največkrat prepuščeni ne- strokovnimu ovrednotenju njihovega dela, kar največkrat prispeva k njiho- vemu slabemu poklicnemu in social- nemu položaju. Še zlasti je treba večjo skrb nameniti trenerjem, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v športni vzgoji v okviru športne šole. Z Zako- nom o športu je država Slovenije pri- čela regulirati poklicno delo trenerjev z določitvijo ustrezne usposobljenosti in izobrazbe. Z nacionalnim programom športa pa je država Slovenija pričela sis- temsko razvijati športno šolo in znotraj nje tudi z urejanjem poklicnega statusa ter zaposlovanja trenerjev. V nordijskem smučanju je država s podporo zaposlo- vanju trenerjev v športni šoli močno prispevala k dvigu kakovosti treniranja in tudi tekmovalni uspešnosti mladih tekmovalcev. V smučarskih skokih so slovenski mladinci v zadnjih 15. letih prav gotovo med najbolj uspešnimi tremi reprezentancami na svetu. Viso- ke dosežke in kolajne na mladinskih svetovnih prvenstvih so dosegli tudi nordijski kombinatorci na čelu z dvema svetovnima prvakoma. Izobraževanje, izpopolnjevanje in • usposabljanje strokovnih kadrov: Vzgoja in izobraževanje strokovnega in raziskovalnega kadra za potrebe špor- 56 tne prakse, teorije in znanosti obsega več ravni: šolanje profesionalnih špor- tnih strokovnih kadrov (visokošolski študij), šolanje specialistov in raziskoval- cev (specialistični in magistrski študij); šolanje amaterskih športnih strokovnih kadrov; stalno izpopolnjevanje strokov- nega kadra; strokovno izpopolnjevanje doma in v tujini (sodelovanje vrhunskih strokovnjakov in raziskovalcev na semi- narjih, simpozijih, kongresih ipd. ). Pravila, norme, načela: • Pravila pred- stavljajo predpise, po katerih se morajo posamezniki ravnati. Pravila določajo: kakšno sme oziroma mora biti kakšno ravnanje (etično-moralna pravila); ka- kšno je, sme, mora biti kaj (estetska pravila); področje zdravstvenega var- stva in higiene; obvezne pogoje in ob- vezen način poteka česa, npr. igralna, tekmovalna pravila; namen, strukturo, delovanje športnih organizacij (zakon- ski predpisi, statut, poslovnik itd.); izbor, nagrajevanje najbolj zaslužnih. S pravili se določajo tudi norme, ki jih morajo posamezniki in organizacije izpolniti. Pri športnikih so prisotne norme po- vezane s tekmovalno uspešnostjo. Z normami se lahko predpiše pogoje za nastope na določeni ravni tekmovanj (npr. Olimpijske igre). Načela (načela športnega treniranja, načela zdrave- ga življenja, etična in moralna načela, pravna načela ...) predstavljajo močan vzvod za oblikovanje kulture športa saj se z njimi usmerja posameznikovo po- zornost, obnašanje in ravnanja. Simboli in rituali: • Skupek simbolov in pomenov, s pomočjo katerih ljudje v športu interpretirajo lastne izkušnje in usmerjajo delovanje v športu, pred- stavlja simbolno konceptualni vidik kulture športa. Omenjeni vidik ima pomembno vlogo pri oblikovanju legi- timnih vzorcev obnašanja in vrednote- nja posameznikov in skupin. Simboli in rituali imajo po Jambreku (1997) lahko globoko sporočilno vrednost, utrjujejo ljudi v prepričanje legitimnega obnaša- nja in vrednotenja, oznanjajo potrebo po ohranjanju ali spremembi družbene strukture in nosilcev družbene oblasti. Simboli in rituali imajo lahko povsem resnično moč, podobno kot je moč ukaza. Kdor se jim podreja, priznava le- gitimnost določene družbene ureditve in njenega vodstva in obratno, kdor se jim ne podreja, lahko ogroža določeno družbeno ureditev in posameznike ter skupine, katerih položaj temelji na druž- benem soglasju o ustreznih simbolih. V vsaki družbeni realnosti formiranja kulture gre za ustvarjanje in negovanje sistema simbolov, ki se lahko v vsakem zgodovinskem trenutku kot sestavi- na civilizacijskega razvoja posamezne družbe in njenih pripadnikov izraža v mitih, ideologiji, vzornikih, ritualih, na- vadah, posebnem besednjaku, meta- forah, akronimih, zgodbah, legendah, arhitekturi. Vrednote: • Kažejo na vrednostni sistem posameznika, s katerim usmerja svoje obnašanje in vedenje. Lahko se jih de- finira kot »nekaj, kar naj bi bilo, v pri- merjavi s tistim, kar je«. Vrednote imajo značilen vpliv na odločitve posamezni- ka. Vrednote so le delno vidne, težko razložljive in ne odražajo popolno in razumljivo sliko obnašanja posamezni- kov in skupin v kulturi športa. Velik del obnašanja nam tudi ob poznavanju vrednot še vedno ostane nejasen in nerazumljiv. V njih se kaže, čemu nek- do priznava večjo načelno vrednost in daje prednost. Vrednote oziroma ideali sodijo tudi med najpomembnejše in najbolj splošne motivacijske cilje in se zato bolj ali manj povezujejo s področji osnovnih potreb. Po mnenju Muska in Pečjaka (1995) se vrednot ne sme zame- njavati s potrebami in motivi. V vredno- tah se vselej kažejo prepričanja o tem, kaj je prav, da se nam zdi vredno, dobro in dragoceno, ne pa motivacijske te- žnje, ki izvirajo iz golih potreb. Tako po- trebe kot tudi vrednote so pomembne predpostavke za razvoj kulture športa. Pri prvih se v večji meri izražajo nagon- ske in naravne motivacijske težnje, pri drugih pa cilji, ki odsevajo človekov kul- turni in duhovni razvoj. Pomembno je, kako človek vrednote doživlja, ohranja in priznava. Področje človekovih vre- dnot, s pomočjo katerih se zaznamuje njegovo kulturno izražanje je široko. Po mnenju Kretchmarja (1994) vrednote vodijo, stimulirajo in navdušujejo ljudi. Po Musku in Pečjaku (1995) obstojajo naslednje glavne kategorije vrednot: hedonske (ugodje, uživanje, zabava, udobje); telesne (fizične, gibalne); sta- tusne (moč, ugled, veljava, priznanje, slava); politične (oblast, politični uspeh); ekonomske – utilitarne (korist, dobiček, imetje, denar); demokratične (svoboda, enakost, strpnost, napredek); moral- no-etične (morala, pravica, poštenost, načelnost); družinske (družinska sreča, dom, skrb za otroke); delovne, ustvarjal- ne (delo, dosežki, ustvarjanje); socialne (ljubezen, prijateljstvo, zbliževanje); so- cietalne (red, mir, sožitje, sloga); patriot- ske (ljubezen do domovine, nacionalni ponos); estetske (lepota, harmonija); kulturne (kultura, umetnost); spoznav- no-teoretske, logične (resnica, spozna- nje, modrost); ekološke (narava, sožitje z naravo); samoaktualizacijske (samoiz- polnjevanje, samouresničenje); verske – religiozne (sveto, božansko, odreše- nje, zveličanje); izpolnitvene (občutje življenskega smisla in izpolnjenosti). Z vidika izražanja uspešnosti kot sesta- vine kulture športa so še prav posebej pomembne vrednote (Bolle de Bal, 1990): tekmovalni duh, individualnost, produktivnost, kooperacija, skupinski duh in participacija. Tri od teh vrednot – tekmovalni duh, individualnost, pro- duktivnost – prihajajo iz ZDA. Druge tri vrednote (kooperacija, skupinski duh in participacija) pa predstavljajo, tako vsaj kaže, skrivno »orožje« Japoncev. Da bo šport človeku sproščal ustvarjal- no energijo in domišljijo skozi sredstvo športne igre so po Petroviću (Doupona in Petrović, 2000) »potrebne najmanj tri temeljne predpostavke tudi temeljne civi- lizacijske vrednote: svoboda, sproščenost in odsotnost strahu. Človek, ki je notranje nesvoboden, nesproščen, ki ga je strah se ne more igrati in kot pravi ne more razši- riti kvalitativnega območja in časovnost svojega bivanja. Športno igra kot element ustvarjalnosti lahko pomaga premagovati strah strah kot fikcijo, ki v trenutku ustvar- jalnega napora izgine in s tem omogoča človeku potrditi njegove notranje moči v smislu njegove samouresničitve«. Kultura športa je v tesni povezavi z vrednotami uspešnosti. Uspešnost v športu ni več samo problem posameznega športni- ka, trenerja, funkcionarja, ampak posta- ja vse bolj pereči problem posamezne družbe, saj kaže na njen občekulturni odnos do športa. Uspešnost je element kulturnosti, katera temelji na specifič- nih vrednotah človeka in družbe. Bistvo vrednotenja uspešnosti v športu se kaže skozi razumevanje njegove kulture in umetnosti. V tem kontekstu je uspe- šnost v športu mnogo več kot samo fi- zični rezultat udeležencev športa (Bolle de Bal, 1990). Uspešnost je kultura v so- ciološkem in antropološkem pogledu, saj odseva njene temeljne vrednote in dosežke. Uspešnost v športu kot splo- šna vrednota sama po sebi ne obsta- filozofija športa 57 ja. Razpoznavna je le s pomočjo meril in kriterijev, ki jo opredeljujejo. Merila predstavljajo vsebino uspešnosti, kri- teriji pa stopnjo doseganja uspešnosti na posameznem merilu. Vsak posame- znik glede na lastno razumevanje vre- dnot in glede na potrebe vsakodnevno oblikuje in preoblikuje svoja merila in kriterije vrednotenja uspešnosti. Glede na izoblikovana merila in kriterije vre- dnotenja uspešnosti ter postavljene cilje človek nato oblikuje metode in po- stopke svojega delovanja ter sprejema odločitve, ki mu bodo omogočile giba- nje po poti, ki vodi k doseganju ciljno opredeljenih kriterijev na posameznih merilih uspešnosti. S tem, ko spoznamo vrednote, razumemo le del kulture; da pa bi prišli do najglobljega razumeva- nja, da bi torej lahko dešifrirali obrazce delovanja, moramo spoznati najglobljo raven kulture – to so njene temeljne predpostavke. Ideologija, znanje, vedenje o špor­ • tu: Gre za obseg in kvaliteto sistema vedenja, spoznanj in znanja, ki vključu- je vse, kar naj bi človek vedel ali verjel v športu, da lahko deluje na način, ki je sprejemljiv za ostale udeležence v športu (kognitivni vidik). S pomočjo funkcionalnih spoznanj, znanj in vedenj bo posameznik lažje razumel pojem in naravo kulture športa. Kvaliteta znano- sti in umetnosti močno zaznamuje in oblikuje kulturno in civilizacijsko raven posameznika in družbe. Danes si uspe- šnosti v športni dejavnosti ni možno več predstavljati brez podpore znano- sti o športu, ki je prepletena z mnogo- terimi humanističnimi, družboslovnimi, naravoslovnimi, medicinskimi in tehnič- nimi znanstvenimi disciplinami. Finančni resursi v družbi: • Za ohranja- nje in razvoj kulture športa je potrebno zagotoviti finančna sredstva, najmanj v obsegu enostavne reprodukcije. Mo- žnosti za financiranje športa so pred- vsem odvisne od ugleda, pomena in tradicije športa v družbi, ekonomsko fi- nančne moči družbe in posameznikov. Obseg financiranja športa je odvisen od več dejavnikov: splošna finančna in ekonomska moč družbe; zaposlenost; splošni osebni in družbeni standard; višina osebnih dohodkov po značilnih socialnih kategorijah; materialne mo- žnosti staršev za športno dejavnost družine; materialne možnosti otrok in mladine za športno dejavnost; višina nacionalnega dohodka v občini, repu- bliki in delež za šport; višina sredstev za šport iz vseh drugih virov (donacije, sponzorski viri, darila ...); globalna pro- gramska poraba vseh sredstev za šport; možnost ekonomskega trženja; tren- dov gospodarskega razvoja; možnost neposrednega združevanja sredstev iz vseh drugih – tudi tujine; globalne stra- tegije in politike športa glede na finanč- ne možnosti družbe. Javno poročanje o dogodkih in do­ • sežkih na področju športa: Osnovni namen kulture javnega poročanja je pozitivno ozaveščati javnost o vredno- stnem, moralnem, biotičnem, gibalne- mu pomenu športa. Šport kot človeko- va gibalna, biotična in socialna potreba je predvsem namenjena človeku, saj z njim s pomočjo lastne ustvarjalne de- javnosti razvija in ohranja ravnovesje duha in telesa. Temu aksiomu športa bi morali služiti tudi javni mediji pri pro- moviranju športa v javnosti. Danes se javni mediji vse bolj pogosto zatekajo k komentiranju športnih dogodkov, pri katerih se silno poveličuje rezultat špor- tnika in velikokrat zanemarja temeljne vrednote in poslanstvo, ki bi ga morali imeti ti športni dogodki za dvigovanje športne kulture. Uspehi in neuspehi športnikov postajajo sredstvo za zado- voljevanje potreb vse bolj potrošniško usmerjene družbe. Kot pravi Petrovič K. (Petrovič in Doupona, 1996), je potrošni- ško usmerjena družba vzpodbudila pro- ces psevdo personalizacije, v katerem materialno vse bogatejši človek postaja v svoji biti vse revnejši. Logika porab- niške miselnosti je marsikoga oropala ene osnovnih biotičnih potreb – gibal- ne izraznosti in ustvarjalnosti. Vse več se v poročanje javnih medijev vzrašča proces politizacije in komercializacije. V javnosti se poveličuje pomembnost športnega dosežka, zmage in pozablja ne vse tiste elemente športne kulture, ki so nujni za razvoj obsega in kvaliteta športne dejavnosti v družbi. To na nek način ustreza politiki v športu, saj na ta način lažje prikriva svojo neaktivnost v smislu skrbi za splošen napredek kul- ture športa. Seveda je za športne novi- narje podajanje zgolj golih informacij o rezultatih, včasih nekaj izjav športnikov in »športnih uglednežev« na nek na- čin najlažje in najbolj »čisto« opravilo. Podrobnejši pogled v zakulisje, širše razsežnosti športne prireditve, športne politike in športa nasploh, zlasti če niso uravnavani s tekočo politiko, so za novi- narja tveganje z različnimi posledicami (Doupona in Petrović, 2000). S pretirano politizacijo in komercializacijo izgublja- jo vrhunski dosežki na področjih kulture športa svojo izvirno razsežnost, vse bolj prevladujoča pa postane njihova poli- tična in komercialna odzivnost. Športni novinarji imajo skupaj s svojimi stano- vskimi kolegi izjemno močan vpliv na oblikovanje ustrezne športno kulturne ozaveščenosti javnosti. Njihovo delo je strokovno zelo zahtevno in odgovorno. Zajema tako poznavanje novinarske stroke, razumevanje celostnosti športa kot kulturne vrednote, strokovna znanja s področja managementa športa, špor- tnega treniranja, etike športa in podob- no. Poleg tega je za vsebino poročanja novinarjev pomemben tudi njihov vre- dnostni sistem, politično prepričanje, pripravljenost za spreminjanje obsto- ječega stanja, resnicoljubnost, moral- ne in etične značilnosti. Vsi ti dejavniki bodo vplivali, da bodo imeli dosežki v športu ne glede na področje dejavno- sti in ne glede na strokovno in dejan- sko vrednost dosežkov za kakovostni razvoj športa takšno končno veljavo v javnosti, kot jo bodo v svojih komentar- jih in poročilih ustvarili novinarji in kot jo lahko še sprejema vse bolj vsestran- sko informirana kritična javnost. Vpliv javnih komunikativnih medijev se kaže neposredeno in posredno v obsegu in vsebini poročanja o športnih dogod- kih v javnosti. Pri tem se lahko razmeji poročanje na več različnih oblik: ožje poročanje o dogodku; komentiranje dogodkov; informiranje javnosti o do- godkih; obveščanje javnosti o dogod- kih; vrednotenje in ocenjevanje dogod- kov; predstavitev managerskih rešitev športa v javnosti; obveščanje javnosti o športnih dogodkih in glavnih akterjih s širšega vidika (management, marke- ting, zanimivosti in podobno); širitev strokovnega znanja v javnosti z obja- vljanjem poljubnih strokovnih člankov, prispevkov, komentarjev, mnenj in po- dobno; prikaz rezultatov dela na vseh tistih področjih, ki so namenjena razvo- ju strokovnega dela, teorije in znanosti na področju športa; izdajanje strokovne periodike in publikacij, ki so namenjene najširši javnosti v športu. Stanje družbene klime za šport: • Od- visno je od vpliva mnogih dejavnikov, ki povzročajo pozitivno oziroma negativ- no družbeno ozračje za šport. Na druž- 58 beno klimo za šport vplivajo dejavniki: raven civilizacijske in splošne kulturne ravni državljanov; ekonomska (finančna) moč državljanov; raven stanja splošne športne kulture državljanov; vpliv zako- nodajne veje oblasti na razvoj športne kulture; vpliv državne in lokalne izvršilne oblasti na razvoj športne kulture; oza- veščenost splošne javnosti o pozitivni koristnosti športa; pravično materialno, finančno in moralno ovrednotenje do- sežkov strokovnega dela v športu in de- ležev, ki jih k uspehu športa doprinašajo posamezni akterji; stanje »fair-playa« v športu; spoštovanje etičnih in moralnih vrednot; splošna tradicija športa, špor- tne panoge kot rezultata zgodovinske kulturne vpetosti v družbeni prostor; razvitost (velikost in kvaliteta) trga v smislu povpraševanja po športnih sto- ritvah, ekonomska, marketinška moč športa, športne panoge v družbenem okolju; sistemska urejenost standardov in normativov, ki urejajo poklicno delo- vanje posameznikov v športu; interes industrije, gospodarstva za promocijo proizvodov in storitev skozi šport; po- men in delež športa pri preventivnem delovanju v smislu preprečevanja asoci- alnih pojavov v družbi; pomen in delež športa pri preprečevanju in zmanjševa- nju socialne anonimnosti posameznika in spodbujanju socialnega vključevanja v družbo; pomen in delež športa pri preprečevanju pojavov odtujevanja v družbi; pomen in delež športa pri uresničevanju humanega, srečnega, ustvarjalnega in civiliziranega človeka; pozitivna »katarza« športa, ki na ravni skupnega imenovalca pomeni vredno- tno, vrednostno, duhovno, kulturno, zdravstveno in psihofizično obogatitev človeka (Pediček, 1970). Demografski, geografski in klimat­ • ske dejavniki: kažejo se kot splošni kontingenčni potencialni dejavniki za razvoj kulture športa. Demografske po- goje določajo dejavniki: prebivalstvo (število, spol, rast, trendi, avtohtono, priseljeno, aktivno, stratifikacija prebi- valstva glede na namenske oblike špor- tne dejavnosti). Med geografske pogo- je sodijo: geografska lega določenega urbanega okolja; topografske značilno- sti; bližina oz. oddaljenost naravnih po- gojev za športno dejavnost; možnost zagotovitve večjih prostorskih pogojev za bodoči razvoj športne dejavnosti. Med klimatske pogoje sodijo: splošne klimatske značilnosti kraja ali področja; značilnosti posameznih letnih obdobij (temperatura, insolacija, vlažnost, števi- lo deževnih dni), število dni s snegom, vetrom; število dni za autdoor športno dejavnost; splošne ekološke značilnosti in onesnaženost zraka. Organiziranost športa: • Je sestavina kulture športa, znotraj katere nepre- stano součinkujeta splošni socio-struk- turni in kulturni sistem na način, ki posledično sooblikuje področje organi- zacijske kulture športa (Andolšek, 1995). S pojmom »organizacijska kultura špor- ta« se razume specifično obliko kulture športa, ki jo predstavlja formalna med- sebojna povezanost ljudi v določene skupine zaradi zadovoljevanja skupnih interesov, potreb, programov, nalog in zaradi izpolnjevanja in doseganja skupnih ciljev, ki jih sicer kot posame- zniki ne bi mogli doseči. Organizacijska kultura športa je lahko razumljena kot sinteza sociostrukturne komponente, kulturne komponente in osebne kom- ponente posameznih članov (Allaire in Firsirot, 1985). Na obnašanje in ravnanje posameznika z vidika organizacijske kulture vplivajo po Scheinu (1987) ve- denjski obrazci, vrednote in temeljne predpostavke. Kultura športa brez or- ganizirane oblike športne dejavnosti ne more obstojati. Da bo posameznik lahko participiral na določenem špor- tnem dogodku (enkratni neponovljivi dejavnosti), mora biti za izpeljavo tega dogodka zagotovljena ustrezna orga- nizacija, ki bo ta dogodek omogočila. Organizacija športne dejavnosti je tako ključni dejavnik oblikovanja in razvoja kulture športa in obratno je raven kul- ture športa temeljni vzvod za iskanje novih organizacijskih shem in struktur delovanja v športu. Bistvo organizira- nosti je, da se najprej določi vsebino, namen in cilje športne dejavnosti in potem določi organizacijsko strukturo, ki bo cilje lahko dosegla. Športne orga- nizacije so pojmovane kot specifične družbene skupine najmanj dveh ali več oseb, ki so se združili v organizacijo, da bi dosegli cilje, ki jih kot posamezniki ne bi mogli doseči. Športne organi- zacije se lahko povezujejo od najbolj elementarnih (klub, društvo) pa vse do najbolj sestavljenih in kompleksnih športnih organizacij (panožna zveza, nacionalni olimpijski komite, medna- rodni olimpijski komite itd.). Športne organizacije lahko razvijajo in negujejo eno ali več športnih dejavnosti oziro- ma zvrsti. Nekatere športne dejavnosti zahtevajo malo ali pa celo nikakršno organiziranost (hoja, sprehodi v nara- vi, tek v naravi itd.), druge pa zahtevajo visoko stopnjo organiziranosti (izvedba olimpijskih iger, svetovnih prvenstev, organizacija odmevnih mednarodnih športnih prireditev itd.). Z oblikovanjem športne organizacije posamezniki pre- vzemajo določene organizacijske vloge in z njimi povezane naloge. Posamezni- ki tako svoje osebno obnašanje uskladi- jo z organizacijskim obnašanjem, ki ga prevzemajo z določeno vlogo v orga- nizaciji. Tako se morajo njihove različne osebne potrebe, motivi, interesi in želje uskladiti s specifičnimi nameni oziroma smotri in cilji delovanja športnih orga- nizacij. Literatura „ Allaire, Y. in Firsirotu, M.E. (1985). 1. Theories of Organizational Culture. Organization Studies, 6/2. Andolšek, M. D. (1995). 2. Organizacijska kultura. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Bolle de Bal, M. (1990). 3. Plačilo za uspešnost v sodobni družbi. Kranj: Moderna organizacija. Kranj. Doupona, M. in Petrović, K. (2000). 4. Šport in družba – Sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za šport. Haralambos, M. in Holborn, M. (1999). 5. Socio- logija – teme in pogledi. Ljubljana: DZS. Jambrek, P. (1997). 6. Uvod v sociologijo. Ljublja- na: DZS. Jošt in soavt. (1998). 7. Poznavanje, priljubljenost in nacionalni pomen športnih panog. Ljublja- na: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziolo- gijo. Kluckhohn, C. (1951). 8. The concept of culture. V Lerner, D. in Lasswell, H.D. (ur.) The Policy Sci- ences. Stanford: Stanford University Press. Kneller, F.G. (1965). 9. Educational Anthropology- An introduction. Newyork, London, Sydney: John Wiley&Sons. Kretchmar, R. S. (1994). 10. Practical philosophy of sport. New Zealand: Human Kinetics. Kroeber, A.L. (1952). 11. The Nature of Culture. Chicago: University of Chicago Press. Kruse, B. (1996). 12. 10 let olimpijskih iger (nas. izv. Die Chronik 100 Jahre Olympische Spiele). Lju- bljana: Založba mladinska knjiga. Kunzmann, P. Burkard, P.F. in Wiedmann, F. 13. (1991). DTV – Atlas Philosophie. Munchen: De- utscher Taschenbuch Verlag. Matvejew, L. P. (1981). 14. Grundlagen des sportli- chen Trainings. Berlin: Sportverlag. filozofija športa 59 Moorhead, G. in Griffin, W.R. (1995). 15. Orga- nizational Behavior – Managing people and organizations. Boston, Toronto: Houghton Mifflin Company Morris, N. (1996). 16. Olimpijske igre 1996. Državna založba Slovenije. Musek, J. in Pečjak, V. (1995). 17. Psihologija. Lju- bljana: Educy. Pediček, F. (1970). 18. Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo – Pedagoški, psihološki in fi- lozofski vidiki (III. ŠPORT). Ljubljana: Mladinska knjiga. Petrovič, K. (1981). 19. Sociologija telesne kulture I. Visoka šola za telesno kulturo. Petrovič K. in Doupona M. (1996). 20. Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta za šport. Schein, E. H. (1987). 21. Organizational Culture and Leadersheap, A Dynamic View. Jossey- Bass Publishers. prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za filozofijo športa e-pošta: bojan.jost@fsp.uni-lj.si Worth, S. (1994). Pravila iger (Rules of the 22. Game). /Velika ilustrirana enciklopedija vseh športov sveta/. Ljubljana: DZS. 60 Psychological aspect of pain Abstract The perception of pain is influenced by psychological factors. These factors can be used to impact pain tolerance but not the inna- te pain threshold. There are some gender differences in pain perception; specifically, most studies show that women experience pain more strongly, whereas the findings about gender differences in pain tolerance are somewhat less unequivocal. The elderly feel pain more strongly, in general, yet the quality of their life need not suffer more for this reason. Of all personal qualities, anxi- ousness and neuroticism are believed to positively correlate with the perception of pain, and extroversion negatively. This article puts special emphasis on the pain experienced by athletes. Research in this area is quite incongruent; however, most studies show that athletes feel less pain during a competition, which could be a consequence of their motivation. For those athletes who often sustain sport injuries, post-operative pain is an interesting phenomenon, because (despite all the progress made in medicine) this type of pain remains a major challenge. It is surprising that although post-operative pain has harmful consequences, inappropri- ate treatment of this pain is frequently reported. Key words: psychological aspects of pain, pain perception, sports injury, post-operative pain Klemen Čeligoj1, Matej Tušak2, Klemen Stražar3, Oskar Drobnič3, Matej Drobnič3 Psihološki vidik bolečine Izvleček Na zaznavo bolečine vplivajo tudi psihološki dejavniki. Z nji- mi lahko vplivamo na bolečinsko toleranco, ne pa tudi na bolečinski prag, ki je prirojen. V zaznavanju bolečine obsta- jajo razlike med spoloma, in sicer večina raziskav kaže, da ženske doživljajo močnejšo bolečino, manj enoznačne pa so ugotovitve glede medspolnih razlik v bolečinski toleranci. Močnejše bolečine doživljajo večinoma starejši ljudje, ven- dar zaradi tega ne trpi nujno kvaliteta njihovega življenja. Od osebnostnih lastnosti naj bi bilo z zaznavanjem boleči- ne pozitivno povezano stanje anksioznosti in nevroticizem, negativno pa ekstravertnost. Posebno mesto v članku ima bolečina pri športnikih. Raziskave na tem področju niso eno- tne, vseeno pa jih večina kaže, da športniki na tekmovanju doživljajo manj bolečine, k čemur bi lahko prispevala moti- vacija. Za športnike, ki se pogosto srečujejo s športnimi po- škodbami, je zanimiva tudi pooperativna bolečina, ki kljub napredku v medicini še vedno predstavlja velik izziv. Glede na njene škodljive posledice je presenetljivo, da pogosto poročajo o njenem neustreznem zdravljenju. Ključne besede: psihološki vidiki bolečine, zaznavanje bole- čine, športna poškodba, pooperativna bolečina. 1SIRIUS AM 2Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 3Ortopedska klinika UKC Ljubljana psihologija športa 61 Uvod „ Bolečina je redni spremljevalec našega življenja, spremlja nas od rojstva pa vse do smrti. Vsak od nas se je že srečal z njo. Da je za- res pogost fenomen, kažejo tudi rezultati britanske študije, kjer je več kot polovica vprašanih študentov poročala, da trenu- tno doživlja vsaj eno obliko bolečine (Le- ster, Lefebvre in Keefe, 1994). Bolečina negativno vpliva na opravlja- nje osnovnih življenjskih aktivnosti, prav tako pa podaljšuje trajanje hospitaliza- cije in je vzrok za ponovno hospitaliza- cijo, kar posledično povzroči višje stro- ške za zdravstvo in nižje zadovoljstvo pacientov. Povzroči lahko tudi popolno spremembo življenjskega sloga, vpliva pa tudi na socialne stike s svojci in dru- gimi pomembnimi osebami. Bolečina predstavlja tako pomemben medicinski, družbeni, socialni in ekonomski problem. Glede na njeno pogostost in posledice lahko vsekakor zaključimo, da je bolečina fenomen, ki ga je smiselno preučevati. Obstajajo številne definicije bolečine. Cruccu (2009) trdi, da je bolečina kom- pleksna izkušnja, ki je pod pomembnim vplivom kulturnih, socialnih in čustvenih faktorjev. Bourreau (1990, v Jakovljević in Pevec, 1992) je bolečino opredelil kot kompleksen, multidimenzionalen in mul- tifaktorialen nevropsihološki fenomen s senzornimi, čustvenimi, kognitivnimi in vedenjskimi komponentami. Svetovna organizacija za raziskavo bolečine (IASP, 1986, v Aydede, 2006) dodaja, da je bole- čina vedno psihološko stanje, čeprav ima navadno takojšen fizičen vzrok. Vsem tem opredelitvam bolečine je skupno, da poudarjajo tudi njene psihološke vidike. Najpomembnejši vpliv na zaznavo bo- lečine ima ponavadi resnost poškodbe, zanemariti pa ne smemo niti preostalih bio-fizioloških dejavnikov (npr. vpliva hormonov). Tudi ob kontroli teh dejav- nikov pa ljudje bolečino doživljamo raz- lično, saj na zaznavo vplivajo tudi številni psihološki dejavniki. Ena od lastnosti bolečine, po kateri se ljudje med seboj razlikujemo, je bole- činski prag (predstavlja najmanjši mo- žen bolečinski dražljaj, ki izzove občutek bolečine), ki je prirojen in je relativno konstanten. Nasprotno pa je naslednja lastnost, bolečinska toleranca (najvišja jakost bolečine, ki jo posameznik še lah- ko prenese), naučena – nanjo torej vpli- vajo psihološki dejavniki. Povečujemo jo npr. z ustreznimi stališči do bolečine in z učinkovitimi miselnimi strategijami za preprečevanje bolečine. Da je bolečinska toleranca odvisna od psiholoških dejav- nikov dokazujejo tudi rezultati študije Kallai-a, Barka in Vossa (2003), ki kažejo, da na izmerjeno bolečinsko toleranco vpliva eksperimentator – toleranca je bila višja, ko so bili eksperimentatorji nasprotnega spola (kot udeleženci) oz. so raziskovalci imeli akademsko izobrazbo. Bolečinska toleranca se torej ne razlikuje zgolj med različnimi ljudmi, ampak isti posameznik enako bolečino v različnih okoliščinah drugače zaznava. Zaznavanje bolečine „ in spol Dejavnik, ki se že stereotipno povezuje z doživljanjem bolečine, je gotovo spol. Med ljudmi se pojavljata dve različni im- plicitni teoriji – po prvi naj bi bili moški vzdržljivejši in bi občutili manj bolečine. Podlaga za drugo pa je dejstvo, da žen- ske pogosteje doživljajo ponavljajoče se bolečine, poleg tega pa lahko zmerne do močne bolečine doživljajo tudi pri men- struaciji, v nosečnosti in pri porodu. Tako naj bi bile ženske tiste, ki bi imele višjo bolečinsko toleranco, bolečina pa naj bi bila zanje manj neprijetna. Ker sta obe hi- potezi tako usidrani v prepričanja ljudi, ni presenetljivo, da so se številni raziskoval- ci bolečine lotili prav raziskovanja njene povezanosti s spolom. Raziskava A. Phillippe in Seilierja (2005) kaže na to, da je zaznava bolečine odvi- sna od spola. Različni avtorji (npr. Rami- rez-Maestre, Martinez in Zarazaga, 2004; Rustoen idr., 2004; ) so odkrili, da moški doživljajo manj bolečine kot ženske. So pa tudi študije, ki kažejo drugače. Razi- skovalci Tripp, Stanish, Coady-jeva in Re- ardon (2004) – v svoji študiji zaznavanja bolečine po operaciji sprednjih križnih ligamentov med spoloma niso našli po- membnih razlik. Enako ugotavljajo tudi nekateri drugi avtorji (npr. Nie, Arendt-Ni- elsen, Andersen, Graven-Nielsen, 2005). Podobni so tudi rezultati Poudevigno- ve, O'Connorja in Pasley-ja (2002), ki pa nakazujejo celo trende v smer intenziv- nejšega doživljanja bolečine pri moških. Prve implicitne teorije torej ne moremo z gotovostjo potrditi, čeprav lahko povza- memo, da večina raziskav na tem podro- čju vseeno kaže na to, da ženske v enakih pogojih doživljajo močnejšo bolečino od moških. Tudi kar se tiče medspolnih razlik v bo- lečinski toleranci, raziskave niso povsem enotne. Večina jih v nasprotju z implicitno teorijo kaže, da imajo ženske nižjo bole- činsko toleranco (npr. Defrin, Shramm in Eli, 2009; Jackson, Iezzi, Chen, Ebnet in Eglitis, 2005). Na nižjo bolečinsko tole- ranco žensk kaže tudi podatek, da kljub enako dolgo trajajoči bolečini ženske po- gosteje posežejo po zdravilih (Rustoena idr., 2004). Bolečinska toleranca je pove- zana s kakovostjo življenja, zato je neko- liko presenetljivo, da ista raziskava kaže, da moški s kronično bolečino v primer- javi z ženskami poročajo o nižji kvaliteti življenja. V skladu s tem je tudi ugotovi- tev Morinove, Lunda, Villarroela, Clokie-ja in Feine-ove (2000), da je šibka bolečina za moške bolj neprijetna kot za ženske. Nasprotno pa Dixonova (2003) ugotavlja, da je bolečina bolj neprijetna za ženske. Raziskave torej drugo implicitno teorijo potrjujejo delno le v tem, da je mogoče za moške bolečina bolj neprijetna kot za ženske, medtem ko večina študij kaže, da imajo ženske nižjo in ne višjo bolečinsko toleranco kot moški. Čeprav rezultati študij niso enotni, lahko zaključimo, da razlike v zaznavanju bo- lečine med spoloma obstajajo. Razisko- valce je seveda zanimalo, zakaj je temu tako. Poiskali so več možnih dejavnikov. Eden od možnih razlogov za razlike v doživljanju bolečine med spoloma bi lahko bili spolni hormoni (Granot, Gold- stein-Ferber in Azzam, 2004). Nadalje av- torji predvidevajo, da igra pri doživljanju intenzitete bolečine pomembno vlogo usmerjanje pozornosti na bolečino. Ke- ogh, Hatton in Ellery (2000) so ugotovili, da ta strategija zmanjša intenziteto bole- čine zgolj pri moških, medtem ko pri žen- skah ni učinkovita. Moški imajo torej za razliko od žensk na voljo strategijo, ki jim zmanjša občutek bolečine, kar bi lahko bilo eno od pojasnil za rezultate, ki kaže- jo, da moški doživljajo manj bolečine kot ženske. Ker moški dosegajo višje rezulta- te na vprašalnikih samoučinkovitosti (tj. prepričanosti o lastnih sposobnostih za doseganje ciljev), so Jackson, Iezzi, Gun- dersonova, Nagasaka in Fritchova (2002) preverili, ali samoučinkovitost igra vlogo mediatorja med spolom in doživeto bo- lečino. Njihova domneva se je potrdila tako pri doživeti intenziteti bolečine kot 62 pri bolečinski toleranci. Avtorji tako za- ključujejo, da je tudi samoučinkovitost eden do dejavnikov, ki povzroča razlike med spoloma v zaznavanju bolečine. Ženske doživljajo tudi večji strah pred bolečino (Riley, Robinson, Wade, Myers in Price, 2001). Ker je ta prediktor jakosti akutne bolečine (George, Dannecker, in Robinson., 2006), lahko predvidevamo, da je tudi strah pred bolečino eden od dejavnikov, ki vpliva na različno zaznava- nje bolečine med spoloma. Dejavnik, ki pripomore k različnemu za- znavanju bolečine med spoloma, bi lah- ko bila tudi različna pričakovanja (spolne vloge) do moških in žensk. Medkulturna raziskava (Nayak, Shiflett, Eshun in Levi- ne, 2000) je pokazala, da se zdi tako in- dijskim kot ameriškim ženskam v primer- javi z moškimi bolj primerno poročati o doživljanju bolečine. Po drugi strani pa moški menijo, da je prav, da manj poro- čajo o bolečini kot ženske (Nayak, 1997). Defrin in sodelavci (2009) ugotavljajo, da so prepričanja v zvezi s spolnimi vlogami povezana z bolečinsko toleranco. Vpliv spolnih vlog na razlike v zaznavanju bo- lečine med spoloma potrjuje tudi študija Wiseove, Pricea, Myersove, Hefta in Ro- binsona (2002), ki kaže, da spolni stereo- tipi v zvezi z občutljivostjo na bolečino, vzdržljivostjo in pripravljenostjo poroča- nja o bolečini pomembno napovedujejo bolečinski prag, toleranco in neprijetno- sti bolečine. Kljub kontroli teh stereoti- pov so razlike v doživljanju med spoloma ostale pomembne, kar kaže na to, da k razlikam v zaznavanju bolečine prispeva- jo tako psihološki dejavniki kot biološke razlike med spoloma (Wise idr., 2002). Po- dobnega mnenja sta tudi Vallerandova in Polomanova (2000), ki kot razloga za te razlike navajata različne zaznavne spo- sobnosti in fiziološke mehanizme. Na razlike v zaznavanju bolečine med spoloma lahko vplivajo tudi drugi ek- sperimentalni pogoji, npr. značilnosti bolečinskega dražljaja, krvni pritisk pri počitku, delovanje spolnih hormonov v različnih fazah menstrualnega ciklusa in reproduktivne dobe (pregled v Mo- rin idr., 2000). Pri raziskovanju bolečine bi bilo smiselno kontrolirati tudi druge dejavnike, ki lahko vplivajo na njen na- stanek/intenzivnost, npr. utrujenost, ne- znanje oz. nepoučenost in negotovost glede diagnoze. Zaznavanje bolečine „ in starost Zaradi staranja prebivalstva v zahodnem svetu je razumljivo, da je precej pozor- nosti raziskovalcev pritegnil tudi vpliv staranja na zaznavanje bolečine. Ukvar- jali so se z zelo različnimi starostnimi skupinami. Tako so npr. ugotovili, da se pri otrocih z leti izboljšuje razumevanje koncepta bolečine, že pri šestih letih pa otroci razlikujejo različne tipe bolečine in se nanje različno odzivajo (Nemeth, 1998). Glede na bolečinske karakteristike se otroci od najstnikov ne razlikujejo po- membno (Hechler idr., 2010). V primerja- vah med različno starimi odraslimi pa so rezultati odvisni od bolečinske karakteri- stike, ki jo raziskujejo. Nekatere raziskave kažejo, da razlik v zaznavanju bolečine med različno starimi odraslimi sploh ni. Večina študij pa je vseeno odkrila neka- tere razlike. Mlajši bolniki naj bi v primer- javi s starostniki običajno občutili večjo intenziteto bolečine (Mueller idr., 2000, v Kamenik, 2009). Da je starost negativno povezana z intenziteto zaznane boleči- no, ugotavljajo tudi Ramirez-Maestre in sod. (2004). Starejši ljudje doživljajo več kroničnih bolečin, pa tudi njihova bole- činska toleranca je nižja kot pri mlajših odraslih, za kar naj bi bile odgovorne možganske spremembe (Cole, Farrell, Gibson in Egan, 2010). Enakega mnenja so Rustoen in sod. (2006), ki so ugotovi- li, da starejši ljudje pogosteje doživljajo kronično bolečino, ki tudi traja dalj časa. Presenetljivo pa je, da kljub temu starejši Slika 1: Premagovanje bolečine oz. navajanje nanjo je sestavni del rehabilitacijskega procesa. psihologija športa 63 ljudje s kronično bolečino v primerjavi z mlajšimi poročajo o boljši kvaliteti življe- nja in večjim zadovoljstvom s socialnimi stiki in razpoloženjem nasploh. Povezanost zaznava- „ nja bolečine in oseb- nosti Zanimiv je tudi odnos med bolečino in osebnostjo. Najpogosteje so raziskovalci našli povezanost bolečine z anksiozno- stjo. Tako je že sredi sedemdesetih le- tih prejšnjega stoletja Sternbach (1975) ugotavljal, da se osebnostni profil paci- entov z akutno bolečino v povprečju ne razlikuje od povprečnega osebnostnega profila v splošni populaciji, lahko pa je stopnja doživete bolečine povezana s trenutno anksioznostjo. Jones, Zachariae in Arendt-Nielsen (2003) ugotavljajo, da slednje drži le za moške – v njihovi študiji so bolj anksiozni moški doživljali močnej- šo bolečino, imeli nižjo bolečinsko tole- ranco, bolečina pa je bila zanje tudi bolj neprijetna kot za moške z nižjo stopnjo anksioznosti. Nobenega od teh učinkov pa avtorji niso odkrili pri ženskah. V drugi raziskavi (Jones, Spindler, Jorgensen in Zachariae, 2002) se je izkazalo, da je an- ksioznost tako pri moških kot pri ženskah povezana z intenziteto doživete bole- čine, ne pa tudi z bolečinsko toleranco in pragom. Ista raziskava je v nasprotju z večino drugih raziskav pokazala, da imajo anksiozne ženske višji prag za bo- lečino kot anksiozni moški. Povzamemo torej lahko, da rezultati o povezanosti anksioznosti in bolečinskih karakteristik niso enotni, gotovo pa je anksioznost (še posebej v interakciji s spolom) pri razi- skovanju bolečine upoštevanja vreden dejavnik. Če te ugotovitve apliciramo na področje športa, lahko domnevamo, da bi bilo mogoče možno pri športnikih (moških) zmanjšati občutek bolečine z nižanjem anksioznosti, kar npr. lahko pri psihološki pripravi storimo z uporabo pozitivnih sugestij. Med temeljnimi osebnostnimi lastnost- mi pa se je za nevroticizem (čustveno la- bilnost) večkrat izkazalo, da je povezan s subjektivnimi poročili o bolečini in tudi s telesnimi simptomi. Pojavlja pa se dilema, ali gre res za povezanost obeh fenome- nov, ali pa v ozadju obeh (torej subjek- tivnih poročil o bolečini in nevroticizmu) za fenomen pretiranega poročanja. Ne- vroticizem naj bi se pozitivno povezoval z doživeto jakostjo bolečine, medtem ko naj bi bil odnos ekstravertnosti in jakosti bolečine negativen (Ramirez-Maestre idr., 2004). Športniki, ki doživljajo zgolj blage telesne odzive na čustva in so stabilnega razpoloženja ter so bolj družabni, aktivni in živahni, bodo tako doživljali manj bo- lečin. Raziskave so povezanost potrdile, in sicer kažejo na fiziološke osnove po- vezanosti. Tillischeva (2009) kot najverje- tnejši stik med osebnostjo in fiziološkimi reakcijami (tudi občutki bolečine) navaja avtonomni živčni sistem (in sicer preko možganskih predelov, ki so odgovorni za bolečino). Pooperativna boleči- „ na Običajno je bolečina za življenje koristna. Pri poškodbi dela telesa živ organizem refleksno reagira na te dražljaje in pre- preči še hujšo poškodbo. Bolečina je koristna tudi kot klinično znamenje bo- lezni, saj je pomemben anamnestični in diagnostični podatek. Bolezen, pri kateri se bolečina pojavi zgodaj kot znamenje bolezni, lahko pomeni zgodnjo diagno- zo in učinkovitejše zdravljenje. Drugače pa je s pooperativno bolečino. Bolečina po operaciji nima vloge obrambe or- ganizma oziroma ne poznamo nobene tehtne razlage, kako pooperativna bole- čina koristi bolniku. To pa seveda ni edini razlog za zdravljenje pooperativne bole- čine. Športnik, pri katerem je ta bolečina ustrezno zdravljena, bo hitreje okreval in se vrnil v tekmovalni ritem, prav tako pa bo med procesom rehabilitacije bolj za- dovoljen. Pooperativna bolečina je problematična tudi zato, ker zniža kvaliteto življenja v zgodnjo fazi okrevanja. O škodljivosti po- operativne bolečine govorijo tudi drugi avtorji, ki ugotavljajo, da zdravljenje poo- perativne bolečine učinkovito zmanjšuje obolevnost, smrtnost in trajanje hospita- liziranosti ter izboljšuje učinkovitost re- habilitacije. Nepravilno zdravljenje in po- daljšana pooperativna bolečina pa lahko vodita v številne zaplete, spremembe v endokrinem in imunskem sistemu ter povzročita povečan stres (Granot in Fer- ber, 2005). V ortopediji sta pogosti posle- dici neustreznega zdravljenja pooperativ- ne bolečine izguba funkcije operiranega uda ali njegovo zmaličenje (Mauer, 1995). Vsi omenjeni negativni izidi okrevanja lahko pomenijo dolgo prekinitev ali celo konec kariere športnika. Iz napisanega je očitno, da bi se za zdra- vljenje pooperativne bolečine morali vsi zavzemati po svojih najboljših močeh in poskrbeti, da bi čim manj ljudi po ope- raciji doživljalo močnejšo bolečino. Žal pa v realnosti ni vedno tako, saj pacien- ti pogosto trpijo zaradi neustreznega zdravljenja pooperativne bolečine. Da je zdravljenje akutne pooperativne bo- lečine kljub vsemu temu napredku v tehnologiji in medicini še vedno daleč od zadovoljive ravni trdijo tudi Meissner in sod. (2008). Neustrezno zdravljenje bolečine je npr. odkrila kitajska raziskava (Shen, Sherwood, McNeill in Li, 2008), kjer je bilo nezadostno obravnavanih kar do- brih 60 % pacientov. Dihle in sod. (2006) so ugotovili, da medicinske sestre kljub drugačnim navodilom, pacientov pred operacijo niso poučile o bolečini po operaciji, niti jih niso po operaciji nauči- le izraziti svojo bolečino. Ista raziskava je pokazala tudi, da medicinske sestre niso ustrezno ocenjevale pooperativne bole- čine. Avtorji (Sauaia idr., 2005) so nezado- voljivo zdravljenje pooperativne boleči- ne ugotovili tudi pri starejših pacientih. Vzrok za nezadovoljstvo strokovnjakov so gotovo tudi veliki deleži pacientov, ki po operaciji kljub tehničnim in medicin- skim izboljšavam še vedno čutijo boleči- no. Mei in sod. (2010) so pregledali števil- ne tovrstne študije in zaključili, da kljub napredku v pooeprativnem zdravljenju zmerno do močno bolečino po operaciji doživlja med 20 in 80 % oseb. Seveda ne moremo reči, da je bolečina vseh teh pa- cientov zdravljena neustrezno. Chung in Lui (2003) sta npr. ugotovila, da je slaba polovica pacientov menila, da zdravstve- no osebje daje ustrezen pomen lajšanju bolečin, čeprav je prvi dan po operaciji bolečino doživljalo kar 85 % pacientov. Zaključimo lahko, da bolečino po ope- raciji doživlja velik delež športnikov kot tudi pacientov nasploh. Zaradi vseh nje- nih možnih škodljivih posledic pa bi bilo vsekakor smiselno, da ji posvečamo (še) več pozornosti. Bolečina pri športni- „ kih Najpogostejša težava, ki jo v športu pov- zroča bolečina, je gotovo zmanjšana zmožnost ali celo nezmožnost izvajanja nekaterih športnih aktivnosti. Nekateri 64 športniki ob bolečini prekinejo s trenin- gi in tekmami, drugi pa skušajo bolečino omiliti z jemanjem analgetikov. Nekateri tudi po zaključku športne kariere ču- tijo posledice številnih poškodb in ne morejo živeti brez protibolečinskih ta- blet. Če smo na začetku ugotovili, da je bolečina zelo pogost pojav že v splošni populaciji, lahko torej nadaljujemo, da je bolečina fenomen, s katerim se športniki srečujejo praktično vsakodnevno. Kljub temu pa nekatere študije (npr. Lo, Hsu in Chan, 1990) ugotavljajo, da je delež špor- tnikov, ki v času raziskave čuti bolečino, nižji kot pri nekaterih raziskavah v splo- šni populaciji. Takšne ugotovitve so le še spodbudile interes raziskovalcev, ki se že več desetletij ukvarjajo z vprašanjem, ali športniki v enakih pogojih zaznavajo manj bolečine od splošne populacije. Eno prvih raziskav na tem področju sta opravila Ryan in Kovacic (1966), ki sta ugotovila, da se športniki od splošne po- pulacije ne razlikujejo pri bolečinskem pragu, pomembne razlike pa se poja- vijo pri toleranci bolečine. Ugotovitve je Ryan skupaj s Fosterjem potrdil že v naslednjem letu (Ryan in Foster, 1967), v skladu z njimi pa so tudi poročanja vzdr- žljivostnih šprotnikov (npr. maratoncev), ki pravijo, da pogosto nadaljujejo s tek- movanjem (npr. tekom), kljub temu da občutijo razmeroma močno bolečino (Sternberg, 1999). Možna razlaga za viš- jo toleranco bolečine pri športnikih bi lahko bila njihova motivacija – športniki so namreč motivirani, da prenesejo več bolečine, saj imajo tako večje možnosti za športni uspeh. Naslednja zgodnja razi- skava (Ellison in Freischlag, 1975) pa med nešportniki in športniki v toleranci bole- čine ni odkrila razlik (prav tako se na tej dimenziji niso pomembno razlikovali niti športniki različnih športnih panog). Tudi novejše raziskave o zaznavanju bolečine športnikov ne dajejo enotnih rezultatov. Monnier-Benoit, Groslambert in Rouillon (2006) niso ugotovili razlike v zaznava- nju bolečine med treniranimi kolesarji in študenti, ki večino dneva presedijo. Pa- parizos, Tripp, Sullivan in Rubensteinova (2005) pa so ugotovili, da imajo baletni plesalci višji prag bolečine od splošne populacije. Sullivan in sod. (2000) so ugo- tovili, da športniki doživljajo manj bole- čine kot študenti, ki veliko sedijo. Razlike sta ugotovila tudi Hall in Davies (1991), in sicer so športniki doživljali manj bolečine kot nešportniki, še večja pa je bila razlika v odzivu na bolečino. Na tem področju je zanimiva tudi študija Janala, Glusmana, Kuhla in Clarka (1994), ki so ugotovili, da trenirani tekači poročajo o nižji bolečini kot splošna aktivna populacija, vendar so bili njihovi fiziološki pokazatelji (srčni utrip, krvni pritisk) podobni kot pri kon- trolni skupini, kar naj bi kazalo na to, da športniki poročajo o manjši bolečini za- radi adaptacije (do katere je prišlo med rednim treniranjem), ti rezultati pa ne podpirajo teze o »stoičnem« prenašanju bolečine s strani športnikov (Janal idr., 1994). Vseeno pa nekatere študije kaže- jo, da adaptacija ni vedno dejavnik, ki bi povzročal razlike v doživljanju bolečine med šprotniki in nešportniki. Sternberg, Bailin, Grant in Gracely (1998, v Sternberg, 1999) so namreč ugotovili, da športniki bolečino doživljajo kot manj intenzivno in neprijetno (v primerjavi z nešportniki) zgolj na dan tekmovanja, medtem ko dva dneva pred oz. po tekmovanju razlik ni. Ponovno lahko kot možni razlog za raz- liko navedemo motivacijo športnikov, ki je na tekmovanju največja. Ta ugotovitev je lahko uporabna za trenerje in športne fizioterapevte, saj kaže, da iz športnikove ocene bolečine med tekmovanjem ne moremo zanesljivo sklepati na resnost njegove poškodbe. Viri „ Aydede, M. (2006). 1. Introduction: A critical and Quasi-Historical Essay on Theorijes of Pain. V M. Aydede (ur.). 1–58. Cambridge: MTI Press. Chung, J. W. Y. in Lui, J. C. Z. (2003). Postope-2. rative pain management: Study of patients' level of pain and satisfaction with health care providers' responsiveness to their reports of pain. Nursing & Health Sciences. 5(1), 13–21. Dihle, A., Helseth, S., Kongsgaard, U. E., Paul, 3. S. M. in Miaskowski, C. (2006). Using the American Pain Society's Patient Outcome Questionnaire to Evaluate the Quality of Po- stoperative Pain Management in a Sample of Norwegian Patients. The Journal of Pain. 7(4), 272–280. Cole, L. J., Farrell, M. J., Gibson, S. J. in Egan, 4. G. F. (2010). Age-related differences in pain sensitivity and regional brain activity evoked by noxious pressure. Neurobiology of Aging. 31(3), 494–503. Cruccu, G. (2009). 5. Clinical neurophysiology of pain. 1. kongres Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine z mednarodno udelež- bo, Bled, 9. –10.- 10. 2009. Defrin, R., Shramm, L. in Eli, I. (2009). Gender 6. role expectations of pain is associated with pain tolerance limit but not with pain thre- shold. Pain..145(1-2), 230–236. Dixon, K. E. (2003). Sex differences in pain: 7. The influence of biological and psychosocial variables. Dissertation Abstracts International: Section B: The Sciences and Engineering. 63(10- B), 4897. Ellison, K. in Freischlag, J. (1975). Pain toleran-8. ce, arousal, and personality relationships of athletes and nonathletes. Research Quarterly. 46(2), 250–255. George, S. Z., Dannecker, E. A. in Robinson, 9. M. E. (2006). Fear of pain, not pain catastrophizing, predicts acute pain inten- sity, but neither factor predicts tolerance or blood pressure reactivity: An experimental investigation in pain-free individuals. Euro- pean Journal of Pain. 10(5), 457–465. Granot, M. in Ferber, S. G. (2005). The Roles of 10. Pain Catastrophizing and Anxiety in the Pre- diction of Postoperative Pain Intensity. The Clinical Journal of Pain. 21(5), 439–445. Granot, M., Goldstein-Ferber, S. in Azzam, Z. 11. S. (2004). Gender Differences in the Percep- tion of Chest Pain. Journal of Pain and Symp- tom Management. 27(2), 149–155. Hall, E. G. in Davies, S. (1991). Gender differen-12. ces in perceived intensity and affect of pain between athletes and nonathletes. Perceptu- al and Motor Skills. 73(3, Pt 1), 779–786. Hechler, T., Chalkiadis, G. A., Hasan, C., Kosfe-13. lder, J., Meyerhoff, U., Vocks, S. in Zernikow, B. (2009). Sex differences in pain intensity in adolescents suffering from cancer: Dif- ferences in pain memories?. The Journal of Pain..10(6), 586–593. Jackson, T., Iezzi, T., Chen, H., Ebnet, S. in Egli-14. tis, K. (2005). Gender, Interpersonal Transac- tions, and the Perception of Pain: An Expe- rimental Analysis. The Journal of Pain. 6(4), 228–236. Jackson, T., Iezzi, T., Gunderson, J., Nagasaka, 15. T. in Fritch, A. (2002). Gender differences in pain perception: The mediating role of self- efficacy beliefs. Sex Roles. 47(11-12), 561–568. Jakovljević, M. in Pevec, M. (1992). 16. Predsta- vitev slovenske inačice McGill -Melzackovega vprašalnika o bolečini. II. strokovno posveto- vanje slovenskih fizioterapevtov in II. občni zbor, Bovec, 23. do 24. april 1992. Janal, M. N., Glusman, M., Kuhl, J. P. in Clark, W. 17. C. (1994). Are runners stoical? An examinati- on of pain sensitivity in habitual runners and normally active controls. Pain. 58(1), 109–116. Jones, A., Spindler, H., Jorgensen, M. M. in 18. Zachariae, R. (2002). The effect of situation- evoked anxiety and gender on pain report using the cold pressor test. Scandinavian Jo- urnal of Psychology. 43(4), 307–313. Jones, A., Zachariae, R. in Arendt-Nielsen, L. 19. (2003). Dispositional anxiety and the experi- ence of pain: gender-specific effects. European Journal of Pain. 7(5), 387–395. Kallai, I., Barke, A. in Voss, U. (2004). The ef-20. fects of experimenter characteristics on pain psihologija športa 65 reports in women and men. Pain..112(1-2), 142–147. Kamenik, M. (2009). Zdravljenje bolečine po 21. srčni operaciji. 1. kongres Slovenskega zdru- ženja za zdravljenje bolečine z mednarodno udeležbo, Bled, 9. –10. 10. 2009. Keogh, E., Hatton, K. in Ellery, D. (2000). Avoi-22. dance versus focused attention and the per- ception of pain: differential effects for men and women. Pain. 8(5), 225–23. Lester, N., Lefebvre, J. C. in Keefe, F. J. (1994). 23. Pain in young adults: I. Relationship to gen- der and family pain history. The Clinical Jour- nal of Pain. 10(4), 282–289. Lo, Y. P., Hsu, Y. C. in Chan, K. M. (1990). Epide-24. miology of shoulder impingement in upper arm sports events. British Journal of Sports Medicine, 24,173–177. 25. Mauer, M. H. (1995). Medical hypnosis and 26. orthopedic hand surgery: Pain perception, post-operative recovery, and adherence. Dis- sertation Abstracts International: Section B: The Sciences and Engineering. Vol.56(2-B), 1092. Mei, W., Seeling, M., Franck, M., Radtke, F., 27. Brantner, B., Wernecke, K.D. in Spies, C. (2010). Independent risk factors for postoperative pain in need of intervention early after awa- kening from general anaesthesia. European Journal of Pain..14(2), 1-7. Meissner, W., Mescha, S., Rothaug, J., Zwacka, 28. S., Goettermann, A., Ulrich, K. in Schleppers, A. (2008). Quality improvement in postope- rative pain management--Results from the QUIPS project. Deutsches Arzteblatt Internati- onal. 105(50), 865–870. Monnier-Benoit, P., Groslambert, A. in Ro-29. uillon, J.-D. (2006). Effects of steady-state exercise on perceived pain: Comparison of sedentary students and cyclists. Perceptual and Motor Skills. 103(3), 659-666. Morin, C., Lund, J. P., Villarroel, T., Clokie, C. M. 30. L. in Feine, J. S. (2000). D i f f e re n ce s between the sexes in post-surgical pain. Pain. 85(1-2), 79–85. Nayak, S., Shiflett, S. C., Eshun, S. in Levine, F. 31. M. (2000). Culture and gender effects in pain beliefs and the prediction of pain tolerance. Cross-Cultural Research: The Journal of Com- parative Social Science. 34(2), 135–151. Nemeth, R.L. (1998). Developmental analysis 32. of young gymnasts' understanding of sport- related pain. Dissertation Abstracts Internati- onal: Section B: The Sciences and Engineering. 59(6-B), 3069. Nie, H., Arendt-Nielsen, L., Andersen, H. in 33. Graven-Nielsen, T. (2005). Temporal Summa- tion of Pain Evoked by Mechanical Stimulati- on in Deep and Superficial Tissue. The Jour- nal of Pain. 6(6), 348–355. Paparizos, A. L., Tripp, D. A., Sullivan, M. J. L. in 34. Rubenstein, M. L. (2005). Catastrophizing and Pain Perception in Recreational Ballet Dan- cers. Journal of Sport Behavior. 28(1), 35–50. Philippe, R. A. in Seiler, R. (2005). Sex diffe-35. rences on use of associative and dissociative cognitive strategies among male and fema- le athletes. Perceptual and Motor Skills. 101(2), 440–444. Poudevigne, M. S., O'Connor, P. J. in Pasley, 36. J. D. (2002). Lack of both sex differences and influence of resting blood pressure on mu- scle pain intensity. The Clinical Journal of Pain. 18(6), 386–393. Ramirez-Maestre, C., Martinez, A. E. L. in Zara-37. zaga, R. E. (2004). Personality Characteristics as Differential Variables of the Pain Experi- ence. Journal of Behavioral Medicine. 27(2), 147–165. Riley, J., Robinson, M. E., Wade, J. B., Myers, C. 38. D. in Price, D. D. (2001). Sex differences in ne- gative emotional responses to chronic pain. The Journal of Pain. .2(6), 354–359. Rustoen, T., Wahl, A. K., Hanestad, B. R., Lerdal, 39. A., Paul, S. in Miaskowski, C. (2004). Gender Differences in Chronic Pain--Findings from a Population-Based Study of Norwegian Adults. Pain Management Nursing. 5(3), 105– 117. Ryan, E. D. in Foster, R. (1967). Athletic parti-40. cipation and perceptual augmentation and reduction. Journal of Personality and Social Psychology. Vol.6(4, Pt.1), 472–476. Ryan, E. D. in Kovacic, C: R. (1966). Pain tole-41. rance and athletic participation. Perceptual and Motor Skills. 22(2), 383–390. Sauaia, A., Min, S., Leber, C., Erbacher, K., 42. Abrams, F. in Fink, R. (2005). Postoperative Pain Management in Elderly Patients: Cor- relation Between Adherence to Treatment Guidelines and Patient Satisfaction. Jour- nal of the American Geriatrics Society. 53(2), 274–282. Shen, Q., Sherwood, G. D., McNeill, J. A., Li, 43. Z. (2008). Postoperative pain management outcome in Chinese inpatients. Western Jo- urnal of Nursing Research. 30(8), 975–990. Sternbach, R. A. (1975). Psychophysiology of 44. pain. International Journal of Psychiatry in Me- dicine. 6(1–2), 63–73. Sternberg, W. F. (1999). 45. Athletes: Pain and Pain Inhibition. American Pain Society Bulletin. 9 (1), 18–19. Sullivan, M. J. L, Tripp, D. A., Rodgers, W. M. in 46. Stanish, W. (2000). Catastrophizing and pain perception in sport participants. Journal of Applied Sport Psychology. 12(2), 151–167. Tillisch, T. (2009). Personality and pain: Back 47. to the four humours?. Pain. 144, 223–224. Tripp, D. A., Stanish, W. D., Coady, C. in Rear-48. don, G. (2004). The subjective pain experi- ence of athletes following anterior cruciate ligament surgery. Psychology of Sport and Exercise. 5(3), 339–354. Vallerand, A. H. in Polomano, R. C. (2000). The 49. relationship of gender to pain. Pain Manage- ment Nursing.1(3, part2), 8–15. Wise, E. A., Price, D. D., Myers, C. D., Heft, M. W. 50. in Robinson, M. E. (2002). Gender role expec- tations of pain: Relationship to experimental pain perception. Pain. 96(3), 335–342. Klemen Čeligoj, univ. dipl. psih., SIRIUS AM, E-pošta: klemen.celigoj@gmail.com 66 Differences in self-image of competitive dancers, recreational dancers and non dancers) Abstract Some previous researches had confirmed the positive impact of sport on self-esteem (Tušak, 1994). The purpose of this study was to determine differences in self-image of sport dancers and to identify differences in self-esteem among a group of dancers, a group of non dancers and a group of recreational dancers. Sample consisted of 90 persons, aged 16 to 20 years; 30 dancers, 30 recreational dancers and 30 non dancers. In each group there were 15 females and 15 males. They completed the questionnaire TSCS (Tenesse Self-Concept Scale). We used analysis of variance to identify any possible differences in self image between the groups and between the female and male dancers. Numerous statistically significant differences were shown between competitive dancers and non dancers, while less of them were noticed between the group of recreational dancers and non dancers. There were no differences between genders. According to the results we anticipate that dancing contributes to the development of positive self-image, even recreational dan- cing on the dance courses is already sufficient. Self-esteem is a complex structure, which affects most of our behavior and is one of the key elements of human activity. It is therefore necessary to constantly encourage people to get involved in dance in order to develop strong and positive self-esteem. Key words: sport dance, self-esteem, Latin American and ballroom dance, dancers, recreation. Petra Zaletel, Tina Jarc-Šifrar, Meta Zagorc Razlike v samopodobi plesalcev – športnikov, rekreativcev in nešportnikov Izvleček Nekatere dosedanje raziskave potrjujejo pozitiven vpliv športa na samopodobo (Tušak, 1994). Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v samopodobi plesalk in ple­ salcev športnega plesa ter ugotoviti razlike v samopodobi med skupino športnikov plesalcev, skupino plesalcev rekreativcev in skupino neplesalcev. V raziskavo je bilo vključenih 90 merjencev, starih od 16 do 20 let. Vzorec merjen­ cev je sestavljen iz 30 plesalcev – športnikov, 30 plesalcev – rekreativcev in 30 ne­ plesalcev. V vsaki skupini je bilo 15 oseb ženskega spola in 15 oseb moškega spola. Merjenci so izpolnjevali TSCS (Tenesse Self­Concept Scale), z analizo variance pa smo ugotavljali morebitne razlike. Statistično pomembne razlike v večjem delu samopodobe so se pokazale med tek­ movalci in neplesalci, nekaj manj pa med skupinama rekreativcev in neplesalcev; medtem ko med spoloma ni bilo razlik. Glede na dobljene rezultate predvidevamo, da ukvarjanje s plesom pripomore k razvoju pozitivne samopodobe, dovolj je že rekreativno plesanje na plesnih teča­ jih. Samopodoba je kompleksna struktura, ki vpliva na večino našega vedenja, in je eden ključnih elementov človekovega delovanja. Prav zato je potrebno vseskozi spodbujati ljudi, da se ukvarjajo s plesom in tudi s tem krepijo svojo samopodobo. Ključne besede: športni ples, samopodoba, latinskoameriški in standardni plesi, plesal- ci, rekreativci. Jagoda Štrukelj in Jurij Batagelj (njun osebni arhiv) psihologija športa 67 Uvod „ Športni ples sodi med »mlajše« športne discipline, saj se začne pojavljati šele okrog leta 1920. Uvrščamo ga med mo- nostrukturne kompleksne konvencional- ne športe, pri katerih je na eni strani velik poudarek na energijski in informacijski komponenti, na drugi strani pa tudi na estetiki gibanja. Zagorčeva (2000) piše, da gre pri plesu v vrhunski obliki za virtu- ozno obvladanje svojega telesa v dolo- čenem ritmu, ki ga pogojuje zvrst glasbe in za hkratno usklajenost s soplesalko ali soplesalcem ali skupino. Ples je umetnost, ki se odvija v času in prostoru (Da Silvo in Bonorino, 2008). Plesalci s svojim harmoničnim ali nehar- moničnim gibanjem izražajo senzibilnost glede na interpretacijo oziroma estetiko interpretacije (Dantas, 1999). V plesu si v določenem glasbenem ritmu sledijo ge- ste, koraki in gibi telesa, ki izražajo dolo- čena čustvena stanja (Catarino, 2002). Tekmovalni športni ples (v ožjem pome- nu) predstavlja 10 plesov, ki jih delimo v dve skupini. V prvo spadajo latinsko- ameriški plesi: samba, ča-ča-ča, rumba, passodoble in džajv, v drugo skupino pa spadajo standardni plesi: počasni in hitri valček, tango, počasni ter hitri fokstrot. Ples že od nekdaj predstavlja prvino ka- kovosti življenja in s tem vrednoto, ki naj bi bila lastna vsakemu. Ples je elementar- na izrazna oblika. V veliki meri pripomore k vzpostavljanju in poglabljanju socialnih stikov, prispeva k duševnemu zdravju in sprostitvi, vzpodbuja in razvija ustvar- jalnost skozi individualno umetniško iz- poved. Omogoča približevanje lastnim reakcijam, lahko vzbudi veliko smeha in veselja, zadovoljstva nad virtuoznostjo v gibu, največkrat se dotakne odnosov med plesalcema, med ljudmi (Zagorc, 2000). Ples kot mlada športna panoga predsta- vlja most med športom in umetnostjo in ker raziskave motoričnih in fizioloških dimenzij ne pojasnjujejo tekmovalčeve uspešnosti v celoti, so se mnogi plesni strokovnjaki odločili preučevati psiholo- ški prostor plesalcev. Zanimiv izsek pred- stavlja samopodoba. Športniki imajo v primerjavi z nešportni- ki večje samozaupanje oz. boljšo samo- podobo (Maslow, 1970; Ikegam, 1970; Ogilvie, 1968; povzeto po Tušak in Tušak, 1997), kar velja tudi za plesalke in plesalce (Zaletel, 1998). V primerjavi psihološkega profila špor- tnikov z nešportniki številni avtorji ugo- tavljajo, da so športniki praviloma bolj družabni in ekstravertirani, čustveno sta- bilni, imajo višje izraženo potrebo po sto- rilnosti in močnejšo potrebo po dražljajih (Butt, 1987; Cratty 1989; Zaletel, 1998). Ek- stravertiranost in nekateri drugi aspekti iskanja dražljajev so povezani z udeležbo v športu in kvaliteto nastopanja (Eysenck, 1981). Ekstravertirani ljudje namreč zara- di konstantno inherentno nižjega nivoja vzburjenja bolj ustrezajo večji senzorni stimulaciji, ki je značilna za šport, hkrati pa tudi omogočajo večjo toleranco za bolečino, ki je pogosto prisotna (Tušak, 1997). Tudi Horga (1993) trdi, da so špor- tniki (ne glede na zvrst športa) bolj eks- travertirani od normalne populacije in to interpretira kot intenzivnejše delovanje mehanizma za regulacijo in kontrolo ak- tivnosti pri športnikih. Maslow (1970) trdi, da zadovoljevanje po- trebe po samoaktualizaciji včasih spre- mljajo vrhunska doživetja (“peak experi- ence”), občutja enkratne sreče, lepote in harmonije, popolnosti in absolutnosti. Musek (1988) o tipu samoaktualizirane osebnosti govori, da se pri njih polneje izrazijo težnje osebnostne “rasti”, težnje po uresničevanju “višjih” osebnostnih potencialov, težnje po samoizpopolnje- vanju. Tako Zaletelova (1998) razlaga, da poskušajo biti plesalke v svojem plesu “popolne” – bolj izrazne, estetske in opa- zne kot plesalci, in da se mogoče tudi zaradi tega večkrat prepuščajo ekstazi v plesu; “čutijo” pomen plesa. Musek (1988) tudi trdi, da je doživljanje samoaktualizi- ranih osebnosti polnejše, da je njihov no- tranji svet bogatejši in širši. Samopodoba vodi naše vedenje, razmi- šljanje, saj predstavlja referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje (Musek, 1988). Je dinamič- na, kompleksna in prilagodljiva struktura, ki vpliva na večino intra- in interpersonal- nega vedenja (Gazvoda, 1996). V splošnem je samopodobo mogoče opredeliti kot organizirano celoto la- stnosti, potek stališč, občutij, podob, sposobnosti, ki jih posameznik pripisuje samemu sebi. Te psihične entitete tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje (Mu- sek, 1988), tesno pa so povezane z obsto- ječim vrednostnim sistemom posame- znika in vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja. So tudi pod nenehnim vplivom delovanja obramb- nih mehanizmov; nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepu- ščajo le tiste vsebine, ki so sprejemljive za posameznikov jaz (Kobal Palčič, 1996). Velik in pomemben del samopodobe se oblikuje v socialni interakciji. Vrstniki, znanci, učitelji idr. (socialni agensi, po- membni drugi) nam govorijo v čem smo dobri, kje smo slabi, kakšni smo in kakšni naj bomo, povedo nam, kaj pomeni, če smo taki, kot smo. Te izjave se vtisnejo v nas in postanejo del predstave, ki jo goji- mo o sebi (Musek, 1993). Vendar samopodoba nikoli ne more biti le pasiven izraz tujih predstav in mnenj. Naše videnje tujih predstav je samo naše. Drugi nam s svojimi mnenji kažejo podo- bo o nas samih, a to je podoba, ki jo mi vidimo in ta ni enaka podobi drugih o nas (Musek, 1993). K nastanku in razvoju sa- mopodobe torej ne prispevajo le zrcalna sporočila, sporočila pomembnih drugih, ampak tudi naše zaznave, naše doživlja- nje, intimne želje, misli, čustva, ki jih dru- gi ne poznajo, so privatna (Musek, 1993). Torej oblikovanje samopodobe pomeni sintezo samozaznavnih informacij in so- cialnega zrcaljenja sporočil. Posameznik raste tako v svoji osebnosti in individual- nosti, kakor tudi v svoji socialnosti. Musek (1988) opozarja, da so za nastanek samopodobe najpomembnejši naslednji dejavniki, ki se prepletajo in med seboj niso odvisni: predstava o lastnem telesu (razlikova- – nje lastnega telesa od okolja), jezik (sposobnost pogovora o sebi in – drugih), interpretacija povratnih informacij iz – socialnega okolja (o tem, kako naj na posameznika gledajo pomembni dru- gi in kakšen odnos ima posameznik do socialnih norm in vrednot), identifikacija s pripadajočo socialno – vlogo, vzgoja v otroštvu. – V pojmovanju samopodobe oziroma jaza ima pomembno mesto tudi samospo- štovanje. Je sestavni del pojma sebe. Za pojem sebe je značilno, da ni le seštevek, temveč je organiziran pojmovni sistem, v katerem se posamezne komponente 68 prepletajo in povezujejo na kompleksne načine. Pojem sebe lahko sestavljajo tudi čisti opisi, ki so vrednostno nevtralni, sa- mospoštovanje pa vedno vključuje vre- dnostno sodbo o sebi. Mumel (1992) opredeljuje samospošto- vanje kot posameznikovo oceno samega sebe. Izraža stališče (ne)odobravanja ter kaže stopnjo, v kateri posameznik verja- me, da je sposoben, pomemben, uspe- šen in vreden samospoštovanja. Samo- spoštovanje označuje kot pozitivno ali negativno stališče do sebe in meni, da je samospoštovanje komponenta, ki se gradi na celotni samopodobi. Športni ples vsebuje vse lastnosti vrhun- skega športa, kar pomeni naporne tre- ninge, tekmovanja na državni, evropski in svetovni ravni preko celega leta in dobro finančno strukturo, ki zagotavlja timsko delo in s tem vrhunski razvoj športnikov – plesalcev. Poleg tega morajo biti ple- salci v dobri športni formi, to pomeni, da morajo biti telesno dobro pripravljeni. Tako lahko pričakujemo drugačno sa- mopodobo pri tistih, ki tekmujejo, kot pri tistih, ki se s takšno situacijo še niso sre- čali. Zato smo poleg športnih plesalcev – tekmovalcev, vključili tudi rekreativne plesalce, saj nas zanima vpliv plesa na sa- mopodobo v paru (LA in ST) in ljudi, ki se s plesom sploh ne ukvarjajo. Cilj raziskave je bil ne ugotoviti razlike v samopodobi med plesalkami in plesalci (po spolu) in pa ugotoviti, če obstajajo razlike med skupinami športnikov – ple- salcev, rekreativcev in kontrolno skupino neplesalcev. Metode dela „ Vzorec merjencev V raziskavo je bilo vključenih 90 merjen- cev starih od 16 do 20 let (M = 17,6 let). Vzorec merjencev je sestavljen iz 30 ple- salcev – športnikov, 30 plesalcev – rekre- ativcev in 30 ne-plesalcev. V vsaki skupini je bilo 15 oseb ženskega spola in 15 oseb moškega spola. Ne-plesalce smo izbrali glede na povprečno starost športnikov in rekreativnih plesalcev iz vrst Bežigraj- ske gimnazije. Vzorec spremenljivk Skupina športnikov plesalcev in plesal- cev rekreativcev je izpolnjevala vpra- šalnik istočasno, nato smo na osnovi njihove starosti in izobrazbe določili še skupino nešportnikov – srednješolcev. Merjenci so izpolnjevali TSCS test (Tenes- see Self-Concept Scale), ki je ena najpogo- steje uporabljenih merskih inštrumentov samopodobe in se uporablja za oceno posameznih dimenzij jaza. Vključeval je naslednje spremenljivke: samokritičnost – (SAMOKRIT): subjekti, ki zanikajo večino trditev, so defenzivni in se trudijo, da bi o sebi podali dobro podobo. telesni jaz – (TEL J): izraža pogled na la- stno telo, zdravstveno stanje, telesni izgled, sposobnosti in spolnost. moralni jaz – (MOR J): označuje odnos do boga, občutje biti dober ali slab in zadovoljstvo s posameznikovo vero ali njeno odsotnostjo. osebnostni jaz – (OSEB J): odraža občutek lastne vrednosti, osebne primernosti in oceno osebnosti v odnosu z drugi- mi. družinski jaz – (DRUŽ J): odraža občutke primernosti, vrednosti in veljave v dru- žinski vlogi. socialni jaz – (SOC J): odraža občutek primernosti in vrednosti v socialni in- terakciji z ljudmi. identiteta – (IDENT): vsebuje postavke »kaj sem jaz«, posameznik opisuje svojo osnovno identiteto, kakšen je v svojih očeh. lastna podoba – (LAST P): izraža zadovolj- stvo s samim seboj in sprejemanjem samega sebe. vedenje – (VED): meri percepcijo lastne- ga vedenja in načina delovanja. samovrednotenje – (SAMOVRED): odraža splošno raven samopodobe in samo- spoštovanja. Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali v programu SPSS; izvedli smo logično kontrolo in vnos po- datkov ter izračun osnovnih statističnih pokazateljev. Za ugotavljanje razlik v sa- mopodobi plesalk in plesalcev (po spolu) ter za ugotavljanje razlik med športnimi plesalci, rekreativnimi plesalci in ne-ple- salci smo uporabili analizo variance. Zato, da bi ugotovili med katerimi skupinami je prišlo do statistično pomembnih raz- lik, smo uporabili tudi t-test. Rezultati in razprava „ Tabela 1 kaže, da med plesalkami in ple- salci ni statistično pomembnih razlik v samopodobi. Povprečne vrednosti pri posameznih spremenljivkah kažejo, da so plesalci manj kritični do sebe, imajo višjo raven samospoštovanja, sami s seboj so zadovoljni, kar se odraža tudi v odnosu z drugimi ljudmi. Plesalke so bolj zahtevne glede svoje podobe, obnašanja in načina delovanja v družbi. Ženske so na splošno bolj kritične do sebe in se trudijo, da bi o sebi podale dobro podobo. Veliko jim pomeni mnenje drugih, predvsem kako jih vidijo moški. Družbeno okolje razvija na eni strani aktivnega, agresivnega, k dosežkom naravnanega fanta, na drugi strani pa pasivno, umikajočo, v čustva in navznoter usmerjeno dekle. Socialno ojačanje, ki poteka predvsem preko star- šev in širše družbene strukture, še bolj spodbuja dekleta, da se ravnajo po stere- otipno sprejemljivih vzorcih vedenja žen- Tabela 1: Primerjava v samopodobi med obema spoloma. Spremenljivka PLESALKE PLESALCI RAZLIKE M SD M SD F Fp SAMOKRITIČNOST 36.6 7.0 34.6 4.9 2.53 0.12 TELESNI JAZ 69.0 9.1 68.2 9.2 0.20 0.68 MORALNI JAZ 68.6 7.6 68.0 6.8 0.17 0.68 OSEBNOSTNI JAZ 66.7 8.5 68.0 8.8 0.53 0.47 DRUŽINSKI JAZ 69.2 8.5 69.3 8.8 0.01 0.93 SOCIALNI JAZ 69.2 8.7 67.5 7.9 1.00 0.32 IDENTITETA 122.1 11.0 120.0 13.0 0.69 0.41 LASTNA PODOBA 112.0 15.0 112.2 12.9 0.00 0.95 VEDENJE 108.8 13.1 109.0 10.7 0.01 0.91 SPLOŠNA RAVEN SAMOPODOBE 342.9 35.8 341.4 31.7 0.04 0.83 psihologija športa 69 sk. Zato se dekleta bolj udobno počutijo ob sprejemanju socialno pogojenih vlog (Zaletel, 1998) in glede na to bi lahko re- kli, da so ženske veliko bolj zahtevne do sebe in s tem tudi do drugih. Ples verjetno spodbuja zmanjševanje razlik v samopodobi med spoloma. Tudi Lolandova (1998) ugotavlja, da je s plesom mogoče premostiti ovire med spoloma. Ples združuje moške in ženske, zato postane tudi njihova samopodoba bolj podobna. Plesalce tekmovalce druži posebna, precej naporna situacija – tek- ma, ki spodbuja približno enake psihič- ne in osebnostne spremembe pri obeh spolih, kar vodi v podobno samopodo- bo, saj vemo, da je samopodoba precej pod vplivom socialnega okolja. Razloge za tako izenačene komponente samo- podobe lahko iščemo tudi v tem, da se za ukvarjanje s plesom odločajo ljudje s podobnimi osebnostnimi lastnostmi. Med skupino tekmovalcev in rekreativ- cev ni statistično pomembnih razlik v da- nih spremenljivkah, kaže se le tendenca v spremenljivki družinski jaz, ki je višja v skupini tekmovalcev. Tekmovalci izsto- pajo zaradi močne družinske podpore, ki jo kot vrhunski športniki potrebujejo. Največ statistično pomembnih razlik se je pokazalo med skupinama tekmoval- cev in neplesalcev. Neplesalci so bolj kri- tični do sebe, plesalci pa bolj pozitivno vrednotijo svoje telo in zdravje, so bolj zadovoljni sami s seboj, imajo bolj pozi- tivno percepcijo svojega lastnega vede- nja ter se bolj pozitivno vidijo v izpolnje- vanju družinske vloge. Skupina tekmovalcev ima najvišjo splo- šno raven samopodobe, s tem samovre- dnotenje in samospoštovanje, verjetno tudi zaradi situacij tekmovanja, s katerimi se srečujejo, kjer morajo za dosego uspe- ha delovati samozavestno, pogumno, odločno. Neplesalci so srednješolci, di- jaki 2. letnika Gimnazije, so mladostniki, ki preizkušajo različne stvari, iščejo sebe in so kritični do vsega, med drugim tudi do sebe. Kot dijaki Bežigrajske gimnazije verjetno tudi zahtevajo več od sebe, saj tudi socialna okolica od njih pričakuje več. Tako so do sebe razumljivo tudi bolj kritični. Statistično pomembne razlike so se po- kazale tudi med skupinama rekreativcev in neplesalcev, in sicer v spremenljivkah identitete, vedenja, samopodobe, moral- no-etičnem in osebnostnem jazu. V vseh 8-ih spremenljivkah samopodobe sta si torej skupini tekmovalcev in rekreativcev oziroma njun povprečni rezultat bližji kot pa povprečni rezultat pri neplesalcih. Iz- jema je le spremenljivka družinski jaz, kjer sta si bližja povprečna rezultata skupin rekreativcev in neplesalcev. Tekmovalci namreč potrebujejo močno podporo staršev, tako moralno, kot tudi finančno. Zavedajo se, da brez močne podpore staršev ne bi mogli uspeti v športnem svetu. To se ujema tudi s trditvijo Zagor- čeve (2000), da je za vsak vrhunski športni rezultat potrebna podpora številnih ljudi, posebej pa staršev. Za dijake oz. mlado- stnike je v tem obdobju značilno, da se oddaljujejo od staršev in si želijo svobo- de, kar vodi v različne konflikte med ado- lescenti in starši. Skupina tekmovalcev ocenjuje svoj te- lesni jaz najviše. Ugotovite podpira tudi Lolandova (1998), ki trdi, da telesno bolj aktivni ocenjujejo svoj telesni izgled, sposobnosti, samopodobo in zdravje bolje, kot manj aktivni ljudje. Plesalci, glede na količino treninga in gibalnih sposobnosti, ki jih vseskozi razvijajo, zelo dobro poznajo svoje telo. Za razliko od dijakov, ki so telesno manj aktivni in več časa posvetijo učenju. Plesalci se prav zaradi specifične športne zvrsti, ki jo močno pogojuje estetski izgled, visoko cenijo in se tudi med drugimi počutijo pomembne. Neplesalci niso tako javno izpostavljeni, zato se njihov vtis o lastni samopodobi izgublja v povprečju. V moralno-etičnem smislu je zanimivo, da sta si skupini tekmovalcev in rekrea- tivcev zelo podobni. Rekreativci imajo najvišji moralno-etični okvir, pozitiven odnos do boga in so bolj zadovoljni s svojo vero ali njeno odsotnostjo. To je precej povezano z izobrazbo, saj ima- jo že zaključeno srednjo šolo in so tako moralno-etično tudi zrelejši. Tudi v spre- menljivki osebnostni jaz ima najvišji ob- čutek lastne vrednosti skupina rekreativ- cev, najnižji pa ne-plesalci. Mladostniki se v tem razvojnem obdobju še iščejo, želijo si svobode in so velikokrat v kon- fliktu z okolico, predvsem s svojimi starši. Zanimivo je, da se skupina tekmovalcev močno približuje rekreativcem, saj so v skupini tekmovalcev mlajši, v glavnem srednješolci, torej bi lahko pričakovali, da bodo bliže skupini dijakov. Verjetno je to razliko med skupinami povzročilo ravno dejstvo, da so tekmovalci bolj izposta- vljeni, da se morajo dokazovati na tek- mah, kjer lahko uporabljajo pomoč vere in je zato za njih vera tudi bolj pomemb- na kot drugim. V posameznikovem ob- Tabela 2: Primerjava v samopodobi med skupinami. TEKMOVALCI REKREATIVCI NEPLESALCI M SD M SD M SD F Fp SAMOKRITIČNOST 33,6 4.6 35.0 7.2 38.1 5.5 4.51 0.01* TELESNI JAZ 71.4 8.2 69.1 8.3 65.3 10.0 3.67 0.03* MORALNI JAZ 69.2 6.1 70.1 5.7 65.6 8.7 3.46 0.04* OSEBNOSTNI JAZ 68.6 6.9 69.8 6.2 63.8 11.1 4.30 0.02* DRUŽINSKI JAZ 72.5 6.5 68.6 9.6 66.7 8.8 3.70 0.03* SOCIALNI JAZ 70.1 6.7 69.4 6.9 65.5 10.3 2.72 0.07 IDENTITETA 124.8 10.0 123.2 9.5 115.2 14.1 6.04 0.01* LASTNA PODOBA 115.2 11.5 112.4 12.9 108.7 16.5 1.69 0.19 VEDENJE 112.7 8.3 111.1 10.0 103.0 14.4 6.35 0.01* SPLOŠNA RAVEN SAM. 352.6 24.0 346.9 27.6 326.9 41.9 5.30 0.01* 70 čutku primernosti in vrednosti v socialni interakciji z ljudmi med skupinami ni sta- tistično pomembnih razlik. Kljub temu se tekmovalci ocenjujejo najviše, to pa se ujema tudi s spoznanji Zaletelove (1998), ki pravi, da plesalci in plesalke športne- ga plesa s plesom zadovoljijo predvsem potrebo po socialnem priznanju okolice. Statistično pomembna razlika med tek- movalci in neplesalci je tudi v tem, kako vidijo samega sebe, torej v identiteti. To razmerje je razumljivo, saj morajo tekmo- valci vedeti, kaj so in kaj želijo, kar pa ne moremo pričakovati od srednješolcev, ki še nimajo izoblikovane identitete. S svo- jim vedenjem so najbolj zadovoljni tek- movalci in tudi rekreativci, lahko bi rekli, da so tisti, ki se ukvarjajo s plesom bolj zadovoljni s svojim vedenjem. Zaključek „ Glede na spoznanja raziskovalcev je s celotno samopodobo najmočneje po- vezan telesni jaz, kar kažejo tudi naši rezultati. Plesalkam in plesalcem je telo osnovno »orodje«, sredstvo za izražanje čustev, ustvarjanje vsebine, ki jo različni plesi predstavljajo glede na njihov izvor. Lahko bi sklepali, da ljudje s pozitivnejšim odnosom do svojega telesa in zdravja razvijejo tudi višjo splošno raven samo- podobe in samospoštovanja. Za prakso to pomeni, da je potrebno veliko več pozornosti nameniti telesnemu izgledu, počutju, telesni kondiciji ter zdravju ljudi. Glede na to, da so mladostniki še v fazi oblikovanja, je posebej v tem času po- membno, da jim nudimo dovolj znanja in spoznanj o zdravem telesu, veliko pod- pore, jim dajemo pozitivne povratne in- formacije, posebej o njihovem izgledu in jih »urimo« v sprejemanju sebe takšnih, kot smo. Ples nam v teh prizadevanjih za- gotovo lahko pomeni primerno sredstvo razvoja pozitivne samopodobe. Viri „ Badjuk, V. (1995). 1. Celostni vidiki jaza kot prvi- ne posameznikove samopodobe. Diplomsko delo, Ljubljana: Filozofska fakulteta. Brejc, T. 2. Tennessejska lestvica koncepcije jaza – priročnik. Ljubljana: Inštitut za rehabilitacijo in fizikalno medicino. Butt, D.S. (1987). 3. Psychology of sport: the be- havior, motivation, personality and perfor- mance of athletes. New York: Van Nostrand Reinhold. Catarino, M. (2002). Historia da danca. Prido-4. bljeno iz: http://gape.ist.utl.pt Cratty, B.J. (1989). 5. Psychology in contemporary sport. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall. Da Silva, A.H., Bonorino, K.C. (2008). BMI and 6. flexibility in ballerinas of contemporary dan- ce and classical ballet. Fit Perf J. 7(1), 48–51. Dantas, E.H.M. (1999). 7. Flexibilidade: alonga- mento e flexionamento. 4th ed. Rio de Janeiro: Shape. Dekel, Y., Tenenbaum, G., & Kudar, K. (1996). 8. An Exploratory Study on the Relationship beetwen Postural Deformities and Body- image and Self-esteem in Adolescence: The Mediating Role of Physical Activity. Internati- onal Journal of Sport Psychiology, 27, 183–196. Eysenck, H.J. (1981). 9. A model for personality. Heidelberg: Springer – Verlag. Gazvoda, A. (1996). Samopodoba v kognitiv-10. ni psihologiji. Anthropos, 28, 133–142. Horga, S. (1993). 11. Psihologija sporta. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturu. Kobal-Palčič, D. (1996). Samopodoba sloven-12. skih in francoskih srednješolcev. Psihološka obzorja, 5, 19–31. Loland, N. W. (1998). Body image and physi-13. cal activity. A Survey Among Norwegian Men and Women. International Journal of Sport Psyhology, 29, 339–365. Maslow, A.H. (1970). M14. otivation and persona- lity (2nd ed.). New York: Harper & Row. Mumel, D. (1992). Dejavniki nastajanja in obli-15. kovanja samopodobe. Educa, 1-2, 21–34. Musek, J. (1988). 16. Teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Musek, J. (1993) 17. Osebnost in vrednote. Ljublja- na: EDUCY. Musek, J. (1993). 18. Osebnost pod drobnogledom. Maribor: Založba obzorja Maribor. Musek, J. (1995). 19. Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: EDUCY. Puretz, S. (1982). Moder dance effect on the 20. body image. International Journal of Sport Psychology, 13, 176–186. Tušak, M. (1994). 21. Psihologija športa. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Tušak, M., & Tušak M. (1997). 22. Psihologija špor- ta. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Zagorc, M. (2000). 23. Družabni in športni ples. Ljubljana: Plesna zveza Slovenije in Združe- nje plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije. Zaletel, P. (1998). 24. Struktura osebnostnih lastno- sti in motivacije plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti. Magistrska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport. dr. Petra Zaletel, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana petra.zaletel@fsp.uni-lj.si športna terminologija 71 Language is slovenehood and as long as there is slovenehood there will be slovenes… Abstract In the magazine Ampak (2005/1), Bojan Schwentner wrote: “A language cannot survive without the brain”. A free inter- pretation of Schwentner’s thought would thus be: the brain is needed to create a domestic technical language. And a little bit of heart... since a doctoral degree alone does not suffice. This is cruel but true. The above thought should be complemented by the words of the recently deceased Slovenian writer Jože Hudeček: “Language is ‘Slovenehood’ and as long as there is ‘Slovenehood’ there will be Slovenes; after that, we will probably be something else or there will be no more of us left.” Key words: sport, profession, terminology Silvo Kristan Jezik je slovenstvo in dokler bo, bomo tudi mi … Izvleček Bojan Schwentner je v reviji Ampak (2005/1) zapisal tole misel: ''Jezik ne preživi brez možganov.'' Prosto po Schwentnerju: Za ustvarjanje domačega strokovnega jezika so potrebni možgani. In nekaj srca … Zgolj doktorat ni dovolj. Kruto, a resnično. Misel je treba še dopolniti z besedami nedavno preminulega slovenskega pisatelja Jožeta Hu­ dečka: ''Jezik je slovenstvo in dokler bo, bomo tudi mi, potem pa bomo najbrž nekaj drugega ali pa nas ne bo.'' Ključne besede: šport, stroka, izrazje http://dialedactionsportsteam.com/ 72 1 „ Treking. Pred leti sem o trekingu že pisal. Razprodaja slovenščine pa ne ponehuje. Izraz treking se po nepotrebnem agresiv- no širi in postaja modna beseda celo za nekoliko daljše, nekajurne pohode, hkrati pa se širi na druge športne zvrsti. In tako beremo o treking kolesu in treking kolesar- jenju, o treking kajaku in celo o tekmoval- nem trekingu, da o treking čevljih in celo o treking perilu ne izgubljamo besed. Zdaj sta me k pisanju pripravila nesmi- selni naslov ''nakup trekinga je preprost'' in oglaševanje ''tekmovalnega trekinga''. Oboje iz sicer cenjenega glasila, ki mu odbor za podeljevanje Bloudkovih pri- znanj noče priznati zaslug za slovensko športno kulturo. Toda pustimo Bloud- kove anomalije in se vrnimo k trekingu. Ko sem prebral naslov ''nakup trekinga je preprost'', sem se prvi hip vprašal, kako je mogoče ''kupovati pohod'', dokler nisem ugotovil, da je pisec mislil na treking kolo. Še bolj me je 'oplazil' izraz tekmovalni tre- king. Toda osvežimo si najprej pogled na tuj izraz treking. Zgodovinska selitev Burov v Južni Afriki (1835−1838) je znana pod imenom The Great Trek. Glagol to trek je pomenil poča- si, s trudom se pomikati naprej in vleči tovor (vse svoje premoženje) z volovsko vprego. Pozneje je izraz to trek na angleškem go- vornem področju pomenil to travel, an or- ganized migration (potovati, organizirano se seliti). In ni se več povezoval z volovsko vprego. V sodobnem mednarodnem gorniškem jeziku se je angleški glagolnik trekking prijel kot znak za potovanje v skupini peš po gorskem svetu, organi- zirano se preseljevati po gorskem sve- tu iz kraja v kraj (iz enega tabora v dru- gega), navadno v tujih gorstvih. S tem pomenom se je začel uporabljati tudi v slovenskem potovalnem gorništvu, zlasti za pohode v Himalajo (npr. treking okoli Anapurne). Slovenska ustreznica za tuj izraz treking je pohod oziroma pohodništvo. Kaj bi bilo narobe, če bi zapisali, da se je nekdo udeležil organiziranega pohoda okoli Anapurne? Če pa jezikovni snobi že po- trebujejo tuj izraz treking, naj ta ostane kot znak za označevanje potovalnega pohodništva oziroma gorništva v tuje gore. Torej treking v Himalajo, ne pa tre- king od Kranja do Bohinja ali celo treking okoli blejskega jezera. Če sta domači sopomenki za treking pohod oziroma pohodništvo, potem znana revija z naslovom prispevka ''na- kup trekinga je preprost'' sporoča, da je ''nakup pohoda/pohodništva preprost''!? In če sta sopomenki za treking pohod ozi- roma pohodništvo, je dvobesedni izraz treking kolo (pohodno kolo?) nesmiseln, saj s kolesom ne hodimo. Seveda se lah- ko organizirano preseljujemo iz kraja v kraj tudi s kolesom, torej potujemo s kolesom. Zato se takoj postavi vpra- šanje, zakaj kolesu, s katerim potujemo, ne rečemo potovalno kolo? In zakaj ne potovalni kajak (namesto treking ka- jak), pohodniški čevlji (namesto treking čevlji) in pohodniško perilo (namesto treking perilo). Izraz treking po nepotreb- nem izriva izvirne domače sopomenke, ki so hkrati tudi pomensko natančnejše (pohod, peš potovanje, visokogorsko pohodništvo, pohod čez Saharo). Žal so nekaterim tuji jeziki bolj všeč kot ma- terni. Najbolj nenavadno pa je to, da pri 'razprodaji' domačih izrazov sodelujejo lektorji. Dvobesedni izraz tekmovalni treking pa je sploh vreden posebne osvetlitve. Nesmi- selna domislica se semantično oddaljuje od bistvene sodobne opredelitve pojma treking/pohod, ki pomeni potovanje v skupini peš po gorskem svetu … na- vadno v tujih gorstvih. Izraz tekmovalni treking/tekmovalni pohod je proizvod novodobnega miselnega odklona, ki vse na svetu postavlja v okvir tekmova- nja oziroma dirke. Označevalni pridevnik 'tekmovalni' razvrednoti bistvo trekinga oziroma pohodništva. Njegovo bistvo je doživljajsko bogatenje pohodnika, spoznavanje novih krajev, ljudstev in na- vad ter socialna, čustvena in kognitivna rast udeležencev ter podobno. Prvina tekmovanja zmanjšuje in uničuje kultur- no, humano in romantično razsežnost pohodništva. Tekmovalni treking je v prvi vrsti telesna aktivnost, zato pomeni razvrednotenje celostnega pomena po- hodništva, predvsem pa intelektualno razvrednotenje dejavnosti. Pravzaprav to sploh ni več pohodništvo, ampak hibrid norih posameznikov, ki v dirki vidijo bo- disi smisel svojega samopotrjevanja ali pa tržno priložnost. 2 „ BMX. V vrsti agresivnih tujih izrazov iz za- kladnice slenga so izrazi BMX, BMX kolo in BMX kolesarjenje še posebej vredni pozornosti. Nič ni narobe, če je sleng v rabi v ožji druščini, je pa nespodobno, če ga pisci širijo v javnih občilih in celo po- ljudnostrokovnih zapisih. Neoporečno športno izrazje naj bi se izogibalo nesmi- selnih izrazov. V vrsti izraznih nesmislov je BMX eden vodilnih. Je nazoren primer 'slovenceljskega papagajskega' prena- šanja tujega izrazja v slovenski športni jezik. Kratica BMX izvirno pomeni Bicycle Moto- Cross (znak X v kratici pomeni kros), kar je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pomenilo drzno spuščanje ka- lifornijskih najstniških kolesarjev (!) po zapuščenih progah za motokros. Ker so to počeli na stezah za motokros in po- snemali drzne motokrosiste, se je prijel izraz motokros oziroma kolesarski moto- kros (BMX). Pozneje so dejavnost začele gmotno podpirati nekatere tovarne mo- tornih koles, zato se je nelogična oznaka M ('moto') ohranila. Nekateri slovenski pisci še danes BMX prevajajo v 'kolesarski motokros', kar je popoln nesmisel: ne gre namreč za kolesa z motorjem, hkrati pa je kolesarski kros nekaj drugega kot mo- tokros. Ena športna zvrst je kolesarjenje, druga je motociklizem. Dvobesedni izraz kolesarski motokros je torej semantično zmeden, nelogičen, notranje protislo- ven. Zato je zmedena tudi kratica BMX. Če kolesa nimajo motorjev, niso motor- na kolesa, zato z njimi ni mogoče voziti moto-krosa. Lahko gre le za kolesarski kros. Na Slovenskem je nova športna zvrst dobila ime gorsko kolesarjenje. Dejavnost z izvirno kratico BMX je torej zametek gorskega kolesarjenja, ki pa ne uporablja več prog za motokros, am- pak poti in steze ter brezpotja gričevna- tega, hribovitega in gorskega sveta ali pa sodobne posebej pripravljene steze za gorska kolesa. Razvoj pa se ni ustavil in mladina kmalu ni bila več zadovoljna zgolj z vožnjo po ozkih in hribovitih stezah, ampak si je v poznih sedemdesetih in začetku osem- desetih let prejšnjega stoletja začela izmišljati različne vragolije s kolesom in na kolesu, hkrati pa tudi drzno vožnjo po bregu navzdol. Rojevali sta se dve novi kolesarski športni disciplini, ki ju še vedno označujejo s tujo kratico BMX. V slovenščini kratica BMX nič ne pomeni. Za angleški 'B' (bicycle) imamo doma- čo ustreznico kolo, znak 'M', ki pomeni 'moto', je tako in tako nesmiseln, ker gre športna terminologija 73 za kolesa brez motorja, hkrati pa je znak X (ki v kratici pomeni 'kros') popolnoma od- več, ker ne gre več za kros, kot v sloven- ščini razumemo ta pojem. Kratica BMX je torej za slovensko športno terminologijo neprimerna. Hkrati se največkrat za isto dejavnost pojavlja še tuja kratica MTB (kratica za MounTain Bike), ki še dodatno ustvarja zmedo v slovenskem športnem izrazoslovju. Tokrat velja pozornost prvi, to je BMX. Za slovenjenje nesmiselne tuje kratice se kaže opreti na eno temeljnih načel termi- notvorja, to je načelo nomen est omen (v imenu je pomen). Prek gibalne vsebine športne zvrsti s tujo kratico BMX torej lah- ko pridemo do smiselnega slovenskega imena za obe različici, ki se pojavljata pod tem tujim imenom. Iz opisov v slovstvu povzemamo, da gre pri BMX za izvajanje različnih likov (trikov), skokov, preskokov in sploh različnih bolj ali manj tveganih prvin s kolesom oziroma na kolesu. Hi- trost (dirka po stezi za motokrosiste) ne prevladuje več, ampak gre za izvajanje različnih spretnostnih vragolij na kolesu. Viri poročajo, da so konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja nastale prve orga- nizirane skupine, ki so gojile to kolesarsko zvrst. Ena od skupin se je imenovala BMX Action Trick Team, torej skupina, ki je izva- jala 'trike', like, vragolije. Žal je tisti BMX nesmiseln zaradi oznake M, ki pomeni 'moto', in oznake X, ki pomeni kros. Ustre- zen naziv skupine bi bil Bicycle Trick Team, kar pa že nekoliko namiguje na smiselno slovensko ustreznico. Prav tako sta bila v tujem slovstvu najdena angleška izraza trick riding in trick rider, ki prav tako potr- jujeta zamišljeno rešitev. Ključna beseda za oblikovanje slovenske- ga izraza za to športno zvrst je torej 'trik'. Izraz trik pomeni 'dejanje, postopek, s kate- rim kdo skuša spretno kaj doseči'. Gre torej za izvajanje spretnostnih gibalnih nalog, ki so včasih lahko že kar precej drzne in tvegane. Novinarka, ki opisuje BMX, piše o ''spretnosti cirkuških artistov'', drugi pisec o ''vragolijah s kolesi'', tretji pisec poroča, da sta 'igralca' pri snemanju nekega filma ''navdušila z akrobatskimi in dih jemajo- čimi vožnjami s kolesom BMX''. Besedna zveza 'akrobatske vožnje s kolesom' ne pomeni nič drugega kot 'akrobatsko kolesarjenje'. Namigovanje na slovensko ustreznico postaja čedalje bolj očitno. In če vemo, da 'spretnim cirkuškim arti- stom' pravimo tudi cirkuški akrobati, smo slovenskemu izrazu še bliže. Slovenski strokovni in knjižni izraz, s ka- terim označujemo izvajanje atraktivnih in tveganih spretnostnih gibalnih prvin, je akrobatika. Pojem akrobatika je opredeljen kot ''vrhunsko in pogosto tve- gano obvladovanje telesa na tleh, v zraku ali na posebnih napravah''. Na fotografiji ob enem od Delovih prispevkov kolesar s kolesom izvaja salto nazaj. Salto nazaj je akrobatska prvina, ki ustreza opre- delitvi 'vrhunsko obvladovanje telesa na posebni napravi' – na dvokolesu. Gre torej za združek kolesarjenja in akrobatike, za izvajanje akrobacij na in s kolesom. Sam od sebe se ponuja izraz akrobatsko ko­ lesarjenje. Po matematični logiki gre za 'presečno množico', ki dobi ime po prvi in drugi 'množici'. Če se na primer pojma kolesarjenje in akrobatika v enem delu prekrivata, dobimo 'presečni pojem', ki dobi ime po prvem in drugem pojmu. V našem primeru je to akrobatsko ko­ lesarjenje. Tudi na spletnih straneh Wikipedije se omenja izraz akrobatsko kolesarstvo. In najdena angleška izraza trick riding in trick rider prav tako lahko prevedemo v akrobatsko kolesarjenje in akrobatski kolesar. Težko se je upreti izrazu akrobatsko kolesarjenje, ker za to preprosto ni razumnih argumentov. Akrobatskemu kolesarjenju se se- veda prilega domač izraz akrobatsko kolo (in ne BMX kolo), ki se razlikuje od mestnega, dirkalnega, potovalnega in navadnega gorskega kolesa. Oba izraza sta terminološko (semantično in logično) utemeljena, kar za tujo kratico BMX ni mogoče pritrditi. Akrobatsko kolesarjenje ima več di- sciplin (za katere še nimamo domačih izrazov): flatland (kolesar na kolesu, na mestu, npr. na parkirnem prostoru, iz- vaja različne like); street (uporabljanje urbanih površin in urbanih objektov za vožnjo po njih ter izvajanje likov oziro- ma akrobacij, npr. vožnja čez naravne ovire, po gradbiščih, stopnicah, ograjah, klopcah, nakladalnih rampah); park (vo- žnja in izvajanje raznih likov v posebnih parkih, ki jih uporabljajo tudi rolkarji in rolarji; gre pravzaprav za 'umetno' razli- čico 'streeta'); vert (vožnja po 4 do 5 m visokem umetnem kanalu, širokem od 2 do 3 dolžine kolesa, podobno deskanju v snežnem žlebu); dirt – (umetno narejene zemeljske izbokline, čez katere kolesar vozi in skače; grbine so različno zahtev- ne: za začetnike od 0,5 do 3 m visoke, dolžina od 1 do 4 m, za spretnejše višina do 4 m in dolžina od 2 do 10 m); park (olimpijska različica 'dirta', ki je bila s 400 m dolgo progo prvič na programu olim- pijskih iger leta 2008 v Pekingu kar pod imenom BMX). Od ljubiteljev te športne zvrsti pričakujemo še nekaj besedne (ne le akrobatske) ustvarjalnosti in obliko- vanje domačih ustreznic za discipline akrobatskega kolesarjenja street, fla- tland, vert, dirt in park. Pozitiven odnos do maternega jezika, pozitiven odnos do slovenstva in strokovni interes po doma- čem strokovnem jeziku obvezujejo. Naj- brž pa je res, da je včasih težje 'narediti dobro besedo' kot dobro akrobacijo. Za salto nazaj s kolesom je treba biti malo 'nor', za izum kakšnega slovenskega izra- za pa tudi malo pameten. Druga gorskokolesarska disciplina, ki se spogleduje z akrobatsko spretnostjo in drznostjo, je tudi ena od različic gorsko- www.zimbio.com/ 74 kolesarskega spusta. Znani sta namreč dve: pri eni gre za hitrostno tekmovanje v spustu (angl. downhill), pri drugi čas ni pomemben, ampak atraktivna vožnja s premagovanjem naravnih in umetnih naprav. V tako imenovanih gorskoko­ lesarskih parkih so zgrajene umetne brvi, mostički, skakalnice različnih višin za krajše in daljše skoke, ovire za slalom in podobno. Spust čez te naprave zah- teva včasih že kar precej akrobatske spretnosti. V slengu za to različico upo- rabljajo dva izraza: freeride in freestyle. Oba tuja izraza sta neprimerna, ker ne ustrezata terminološkim načelom obli- kovanja strokovnih izrazov, hkrati pa smo na Slovenskem dolžni oblikovati domače strokovno izrazje. In če smo zvesti termi- nološkemu načelu nomen est omen, se za nehitrostni gorskokolesarski spust, ki ga obeležuje vrhunska gibalna (akrobat­ ska) spretnost, ponuja izraz akrobatski gorskokolesarski spust, publicistično poenostavljeno 'akrobatski spust'. Izraz se smiselno in smotrno vrašča v obsto- ječo športno terminološko mrežo, kjer poznamo že akrobatsko smučanje, akrobatsko deskanje na snegu, akro­ batsko deskanje na vodi, akrobatsko padalstvo in akrobatsko zabijanje (atraktivna košarkarska disciplina, ki zdru- žuje akrobatske skoke na mali ponjavi in zadevanje koša z žogo). Pri vseh gre za sožitje ali oplemenitenje ene športne zvrsti z drugo. Gre za presečni pojem, ki dobi ime po prvi in drugi športni zvrsti. 3 „ Challenge je modni tuji izraz, ki ga širijo nekateri športni novinarji (da o športnikih ne govorimo). Celo slovenska nacionalna televizija poroča o evro challengu. In če lahko 'dela silo' slovenščini osrednja na- cionalna televizijska hiša, zakaj tega ne bi smel viden športnik? Zato ni nenava- dno, da tudi Iztok Čop organizira na Lju- bljanici Čop challenge. Že neštetokrat je bilo zapisano, da po pravopisu tuje izraze prevzemamo v slovenski jezik, če nimamo domače ustreznice. Za tuj izraz challenge jo imamo, zato 'razprodaja' slovenščine ni na mestu. Angleški izraz challenge (izg. čaé lindž) med drugim pomeni tudi poziv, izziv; angleški challenger je izzivalec. Čop je torej izzivalec, ki na Ljubljanici izziva svetovno veslaško smetano. Nikomur ni padla krona z glave, ko je Vito Divac v Delu poročal o Moskovskem atletskem izzivu. Nekje sem bral o evropskem iz­ zivu, hkrati pa je novinarka slovenske televizije poročala o evro challengu. Kar nekaj športnih poročevalcev uporablja domač izraz izziv. Ti so v manjšini, večina se afna s tujim izrazom. Pravijo, da je an- gleški izraz challenge mednarodni naziv tekmovanja, zato ga ne slovenijo. Ugovor ne zdrži resne presoje. Kaj pa World Cup, Evrope Championship, Olimpic Games in drugi mednarodni izrazi? Vse slovenimo (svetovni pokal, evropsko prvenstvo, olimpijske igre). Težko je razumeti, za kakšne psihološke procese gre, da je tuji challenge vreden več kot domači izziv, čeprav pomeni isto. Kak teoretični psiho- analitik bi hitro našel povezavo z Ojdipo- vim kompleksom, libidinalno energijo in kastracijo. Bolj verjetno gre za drugi gon, o katerem je neznani pisec nekje zapisal: »Nekateri tako obožujejo vse tuje, da bi častili še Angleža na svoji ženi.« 4 „ Krožni trening. Poslovno uspešna di- plomantka Fakultete za šport prodaja iz- raz krožni trening. Izraz krožni trening se je pri nas pojavil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot kalk (dobesedni prevod) angleškega Circuit training. Alfonz Ledinek je v magistrski nalogi Spremembe rezultatov v nekaterih testih moči in v kardiovaskularnem step testu pod vplivom obhodne vadbe in vadenja ko- šarke ter odbojke (1975) (debeli tisk, S. K.) semantično, logično in jezikovno uteme- ljil izraz obhodna vadba. Gre namreč za metodo vadbe gimnastičnih vaj, pri kateri vadeči obhodijo več vadbenih mest, ki si sledijo tako, da so izmenično bolj dejavne različne mišične skupine. A. Ledinek je zagovarjal stališče, da pri vadbi 'nič ne kroži', hkrati pa ni bistvo metode, da vadba poteka v krožni obliki. Če pogledamo v SSKJ, je Ledineku treba pritrditi. SSKJ geslo krožiti pojasnjuje kot gibati se po kakem ustaljenem, sklenjenem, krogu ali elipsi podobnem tiru: zemlja kroži; sateliti krožijo okrog zemlje. Hkrati SSKJ ge- slo obhoditi pojasnjuje kot 1. hodeč priti okrog česa: straža obhodi tabor v dveh urah (S. K.: vadeči obide/obhodi vsa vadbena mesta), in 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obhodil vse straže (S. K.: vadeči je obhodil vsa načrtovana vadbena mesta z natančno načrtovanim namenom), in 3. potujoč priti na več mest kakega področja (S. K.: vadeči v določe- nem času pride na več vadbenih mest). Nobenega dvoma ni, da je glagol obho­ diti semantično natančnejši od glagola krožiti. Če vemo še to, da ni nujno, da bi bila vadbena mesta razporejena v krožni obliki, je izraz krožna vadba (krožni tre- ning) semantično neprimeren. Vadbena mesta so lahko različno razporejene po prostoru v skladu z razpoložljivo opre- mo. Vadeči torej po parih, trojicah ali v manj- ših skupinah obhodijo vsa načrtovana vadbena mesta po predpisanem vr- stnem redu, zato je semantično in logič- no ustreznejši izraz OBHODNA VADBA. Izraz se je uveljavil po Ledinekovi uteme- ljitvi, zato je uveljavljen tudi v treh učbe- nikih Fakultete za šport (S. Kristan, Gim- nastika, 1970; S. Kristan, Gimnastične vaje, 1980; B. Pistotnik, Osnove gibanja, 1999). Žal Pistotnik ni dosleden in brez potrebe nekajkrat navaja tudi neustrezen izraz 'krožna vadba'. In ker Ledineku in uve- ljavljenemu izrazu ni mogoče oporekati, tudi v športnem terminološkem slovarju najdemo naslednje slovarsko geslo: Kro­ žni trening, krožna vadba (kalk iz angl. circuit training), napačen izraz za → ob­ hodno vadbo. Pojma obhodna vadba pa zaradi spo- razumevalne jasnosti ne gre zamenjavati s pojmom vadba po postajah. Dogo- vorno (oblikovanje termina s konvencijo) velja pojma po pomenu ločiti. Izraz ob­ hodna vadba v prvi vrsti pomeni vadbo gimnastičnih vaj, vadbo po postajah pa navadno povezujemo z vadbo različnih športnih prvin z orodjem in na orodju, npr. met na koš, akrobatska prvina, vaja na drogu in podobno. Pa še nekaj. Popoldanski zasebni 'proda- jalci' gimnastičnih vaj naj ne bi širili svoje lastne terminologije, zlasti če prihajajo z institucije, ki je po naravi stvari pristojna za oblikovanje strokovnega izrazja. Ter- minologija namreč ni zasebna zadeva te ali one breze, ampak neločljivi del športo- slovja. Zato se tudi pri popoldanski obrti kaže zgledovati po Izrazoslovju v gimna- stiki Ivana Čuka in sodelavcev (Fakulteta za šport, 2002). 5 „ Adrenalinski park. Že neštetokrat je bilo zapisano, da neoporečna klasifikacija športnih zvrsti ne pozna adrenalinskih športna terminologija 75 športov. Ne gre ponavljati strokovne razprave, saj je to razumel celo nekdanji minister za zdravstvo in iz novele zakona o zdravstvenem varstvu črtal nesmiselni laični izraz 'adrenalinski športi'. Žal neka- teri novinarji še kar naprej širijo ta izraz, celo diplomantka Fakultete za šport je med njimi. In če ni adrenalinskih športov, je logično in samoumevno, da je ime adrenalinski park neprimerno za poi- menovanje enega od športnih parkov. Dvobesedni izraz adrenalinski park je seveda lahko metafora (prispodoba) za vabljivo tržno ponudbo, ni pa to prime- ren strokovni izraz (terminus technicus). Jezik metafor je namreč jezik pesnikov, ne pa področnih strok in ved. Smiselno bi bilo, da imajo športne dejavnosti tudi v poljudnem slovstvu ustrezne neopo- rečne izraze, ki so terminološko (seman- tično, logično, jezikovno) utemeljeni. Dvotirno izrazje v stroki in poljudni pu- blicistiki je v škodo tako prvi kot drugi. Zato bi vsaj od diplomirane športne pe- dagoginje, ki si služi kruh z novinarstvom, pričakovali nekaj odličnosti. Če nesmisle širijo celo diplomanti Fakultete za šport, se drugim piscem ne gre čuditi. Zato je imel eden od ljubiteljev nesmiselnega izraza 'adrenalinski športi' kar prav, ko mi je poslal sporočilo, naj najprej pometem pred svojim pragom. Izraz park ni sporen, ker pomeni ozemlje, določeno v poseben namen. Ta namen se izraža z označevalnim pridevnikom, ki označuje vrsto parka. Govorimo o tematskih parkih, od katerih ima vsak svoj poseben namen. Park namenjen športu, je športni park. Lahko pa park dobi ime še po ožji vsebini, na primer kolesarski park, rolkarski park, vodni park. Prvi je namenjen športu v širšem pomenu tega pojma, drugi kolesarje­ nju, tretji rolkanju, četrti dejavnostim na vodi in v vodi. Potemtakem, sledeč logiki, je adrenalinski park namenjen adrenalinu!? Toda 'adrenalin' je lahko prisoten tudi v slehernem od imenova- nih tematskih parkov, kar kaže na to, da je v dvobesednem izrazu adrenalinski park sporen označevalni pridevnik 'adre- nalinski'. In zanj bi kazalo 'izumiti' smisel- nejši izraz. Za iskanje smiselnejšega izraza, ki bi ustre- zal temeljnim terminotvornim načelom, je v prvi vrsti treba poznati vsebino de­ javnosti. Predvsem po vsebini dobivajo tematski parki svoja imena (botanični park, gozdni park, zabaviščni park, spo- minski park, športni park, kolesarski park, vodni park). Iztočnica za razmišljanje so torej vsebine oziroma dejavnosti, ki se izvajajo na območju z neustreznim ime- nom 'adrenalinski park'. Pri 'adrenalinskem parku' gre za neka- kšen višinski poligon, ki sestoji iz sistema 'visečih poti', nameščenih na višini od 5 pa vse do 20 metrov (največ jih je med 8 in 12 metri) med drevesi ali umetnimi stebri. Na eni od takšnih poti so našteli 51 dreves, ki so vključena v 'pot'. Udeleženec začne 'pot' na prvi postaji in po uri, dveh ali celo treh, ko obide vse prehodne toč- ke, pride na zadnjo postajo. Pisci omenja- jo od 12 do 18 bolj ali manj vznemirljivih nalog, kot so splezati(!) na poseben ume- tno grajen steber in se na njem zravnati, prečkati do 20 metrov dolgo nestabilno brv iz prečnih letev in brez ograje, spleza- ti(!) višje po nihajoči vrvni lestvi, hoditi po vrvi, z velikim vrvnim nihalom se zanihati z ene lesene ploščadi na drugo, hoditi po nestabilni gredi, priti z ene točke na dru- go po vrsti visečih in nihajočih avtomo- bilskih pnevmatik in podobno. Na Jezer- skem je v 'pot' vključena okrog 30 metrov visoka pečina, po kateri poteka zahtevna zavarovana plezalna(!) steza, ki ji gorniki pravijo ferata (od ferum, železo, zaradi obilja železnih varoval); sestop s pečine je po vrvi s samovarovanjem na alpini- stični(!) način, ki je v žargonu znan pod imenom 'abzajlanje'. Za glavno atrakcijo štejejo tristo metrov dolgo vrvno nihalo, s katerim udeleženci z višine 42 metrov zanihajo čez sotesko. Za 'popotovanje' od točke do točke je v prvi vrsti potreben sorazmerno neustra- šen pogled v globino, nekaj več občutka za ravnotežje, ustrezna stopnja splošne gibalne spretnosti, predvsem pa ustrezna moč rok in ramenskega obroča. 'Popoto- vanje' je precej naporno, udeleženci pa lahko izbirajo bolj ali manj zahtevnostno različico. Vse navedene 'vragolije' so lah- ko 'adrenalinske', ni pa nujno. Za nekatere so, za druge niso. Nekdo mi je pripove- doval o 'zoprnih občutkih', drugi o 'mali malici' in uživanju. 'Adrenalin' torej ni nujna in zadostna določilnica (differentia specifica), ki bi v skladu z načelom nomen est omen narekovala ime 'adrenalinski park'. Na svetu je še marsikaj 'adrenalin- skega'. Celo nočni prehod ljubljanskega Tivolskega parka je lahko adrenalinski, čeprav ne gre za 'adrenalinski park'. Seveda so udeleženci med zračnim 'po- tovanjem' varovani (zato je tudi 'adrena- linskost' zmanjšana). Varovani so z alpi­ nistično opremo na alpinistični način. Zato inštruktorji udeležence najprej na- učijo, kako je treba namestiti varnostni (plezalni!) pas, ki ga uporabljajo plezal- ci(!) in alpinisti, in kako se je treba z varo­ valno (alpinistično!) vponko vpenjati na varovalno jeklenico. 'Popotovanje' nadzirajo inštruktorji, ki so iz vrst alpini­ stov(!) in gorskih reševalcev. Zdi se, da že navedeni opis dejavnosti (zlasti z de- belim tiskom poudarjeni izrazi) namiguje na ustreznejše ime tako imenovanega 'adrenalinskega parka'. Znaki opuščanja nesmiselnega izraza adrenalinski park se že kažejo. Sloven- ski podjetnik, ki širi tovrstno ponudbo, uporablja tri 'nove' izraze: adrenalin­ sko­doživljajski park, doživljajski park in pustolovski park. O prvem ne kaže izgubljati besed. Po eni plati vsebu- je nedopustni 'adrenalin', po drugi pa gre za pleonazem. 'Doživljaj' je namreč moč- nejše čustveno doživljanje nerutinskega dogodka, kar navadno povezujemo z močnejšim izločanjem hormona adre- nalina. Zato je besedna zveza 'adrena- linsko-doživljajski' po svoje pleonazem. Zagotovo pa je besedna zveza 'adrena- linsko-doživljajski' znak iskanja ustreznej- šega izraza kot je izraz adrenalinski park. In to je spodbudno. Pozneje je podjetnik res opustil pleonazem in uporabljal iz- raza doživljajski park in pustolovski park. Kaže, da se še ni odločil dokončno, ker z enim novinarjem uporablja en izraz, z drugim drugega. Na Jezerskem so od- prli doživljajski park, na avstrijskem Ko- roškem pa (po besedah podjetnika) pu­ stolovski park. Hkrati isti pisec, najbrž na podlagi pogovora z lastnikom, za park na Koroškem uporablja enkrat izraz pusto­ lovski park, drugič doživljajski park. Podjetnik, ki gradi po Sloveniji 'adrena- linske' in 'pustolovske/doživljajske' par- ke, različne izraze novinarju utemeljuje takole: »Pustolovski/doživljajski park je v naravnem okolju z uporabo naravnih objektov, pri adrenalinskem parku pa so naprave umetne.« Takšna delitev nima resnejše semantične in logične podlage. Prvič zato, ker je v obeh primerih priso- ten 'adrenalin' (če že govorimo o njem), in drugič zato, ker gre v obeh primerih za enako gibalno dejavnost, za enako vse- bino. Salto je salto, ne glede na to, ali jo nekdo naredi v telovadnici (na 'umetni napravi') ali v naravnem okolju, na primer na gozdni stezi. 76 Bolj je zanimivo uradno avstrijsko ime istega objekta: waldseilpark (glej www. waldseilpark-austria.at). Isti podjetnik torej 'prodaja' enako stvar pod štirimi imeni: adrenalinsko­doživljajski park, doživljajski park, pustolovski park in waldseilpark, ki se celo hkrati pojavlja- jo v istem novinarskem zapisu. Novinar je dodal še izraz plezalni park, ki je bil v istem zapisu štirikrat. O terminološki odličnosti, ki odklanja sopomenke, res ne moremo govoriti. Izrazoslovno zmede- nost kažejo tudi uradna imena tovrstnih parkov v Sloveniji: Pustolovski park Be- tnava, Adrenalinski park v Bohinju, Do­ življajski park Raj Jezero in tako naprej … očitno pod vplivom laične 'termino- logije' podjetnika. Avstrijski izraz waldseilpark je dobro- došel, ker očitno nakazuje ustrezno slo- vensko rešitev terminološke zadrege. Av- strijski izraz namreč pove skoraj vse, kar je potrebno za neoporečen termin (der wald, gozd, hosta; das Seil, vrv, žica; park, poseben namenski prostor). Za Avstrijce torej to ni ne doživljajski, ne pustolovski, ne adrenalinski, ampak preprosto (v skla- du z načelom v imenu je pomen) ''namen- ski prostor (park) v gozdu z napeljanimi in napetimi vrvmi''. Kaj se z vrvmi dogaja, pa pojasnjuje spontan novinarski izraz plezalni park. Ali bo dejavnost 'adre- nalinska', 'doživljajska' ali 'pustolovska' je drugotnega pomena in je prepuščeno slehernemu posameznemu obiskovalcu oziroma uporabniku. Zdi se, da je avstrij- ski izraz waldseilpark res namig o ustre- znejšem nadomestku neustreznega izra- za 'adrenalinski park'. Še prej pa je treba zavzeti stališče do izrazov doživljajski park in pustolovski park. Čeprav se zdi, da sta izraza doživljajski park in pustolovski park ustreznejša od izraza adrenalinski park, semantič- na členitev obeh 'novih' izrazov tega ne potrjuje. Pojem doživljaj pomeni nekaj, kar kdo doživi, navadno pa je opremljen z označevalnim pridevnikom, ki govori o vrsti doživljaja (dijaški doživljaj, ljubezen- ski doživljaj, glasbeni doživljaj). Dan za dnem, vse življenje, nekaj doživljamo v različnih okoljih, zato ni treba v doživljaj- ski park. Vsa objektivna stvarnost je en sam 'doživljajski park'. Nedoločnik doži­ vljati največkrat razumemo kot s čustvi dojemati nekaj, na primer doživljati gorski svet, doživljati razočaranja, doživljati gro- zote. Marsikatera hokejska tekma je pravo doživetje, čeprav ni v doživljajskem parku. In ogled planiških poletov je svojevrstno doživetje tudi zaradi alkohola, ki tam teče v potokih. In izjemna operna predstava je veliko doživetje, čeprav ni treba v doživljaj- ski park. Doživljaji so tudi 'gobarsko' sre- čanje z medvedom (gobarsko doživetje), vožnja z jadrnico (počitniško doživetje), Pavarottijev koncert (glasbeno doživetje) in tako naprej. Izraz doživljajski park sploh ne pove, za kakšno vrsto doživljaja ali doživetja gre. Ne sporoča doživljajske vsebine. Po svoje so vsi tematski parki (botanični, gozdni, zabaviščni, spominski itn.) doživljajski. Park bi se torej moral imenovati po vsebini, v skladu z načelom nomen est omen/v imenu je pomen. Očitno je torej, da se izraz doživljajski park ni preveč posrečil, čeprav je nastal z dobrim namenom − zamenjati neustre- zni in zlorabljani izraz 'adrenalinski park'. Nič boljši ni izraz pustolovski park. Bese- da pustolovščina (sopomenka avantu­ ra) resda pomeni nenavaden, vznemirljiv doživljaj, toda takšnih načrtovanih in ne- načrtovanih pustolovščin je v življenju ne- šteto in ne samo v 'pustolovskem parku'. Tudi pustolovščine se med sabo razliku- jejo po vsebini (npr. ljubezenska pustolo- vščina, popotniška pustolovščina), zato zgolj izraz 'pustolovski park' nič ne pove. Poleg tega, ko tak park obiščemo tretjič ali petič, ni več nenavaden, vznemirljiv doživljaj. Z vsakim obiskom je manj nena- vaden. S pojmom pustolovščina pogo- sto mislimo na tvegano dejanje, katerega izhod je tudi nepredvidljiv. V parku, o kate- rem teče beseda, ni nič tveganega, var- nost je zagotovljena in izhod je v vsakem primeru predvidljiv. Izraz pustolovščina ima pogosto tudi slabšalni pomen. Tudi izraz pustolovec (avanturist) ima pogo- sto negativen vrednostni predznak. Zdi se torej, da izraz pustolovski park res ni najboljši nadomestek izraza 'adrenalinski park'. Ne nazadnje hodijo tja popolnoma normalni ljudje in ne le 'pustolovci'. Smerokaz k iskanju ustreznejšega izraza so lahko tudi izrazi gledalcev in opiso- valcev 'zračnih vragolij', ki niso zasvojeni z uličnimi ali tržnimi izrazi ter spontano (nevede) v skladu z načelom 'v imenu je pomen' izrazijo ali opisujejo, kaj so vi- deli. Dva spontana izraza, ki ustrezata temu načelu, izstopata. Eden bi utegnil biti ustrezen nadomestek nesmiselnega izraza 'adrenalinski park', drugi je prispo- doba (metafora), ki lahko zadovolji tudi trgovce. Dnevnikova novinarka je zapisala: ''Adre- nalinski park je poseben plezalni poli- gon.'' V hipu se postavi vprašanje, zakaj plezalni poligon ni v plezalnem parku. Tudi delavec v parku pove novinarki: ''Ve- čina naših inštruktorjev so gorski reše- valci …, drugi so alpinisti''. Kot vemo, so tako gorski reševalci kot alpinisti nekdanji ali še dejavni plezalci. Uslužbenec parka, ki se je pogovarjal z novinarko, je upora- bil izraz ''gorniški doživljajski park'', s čimer po eni plati potrjuje miselno zvezo z alpinističnim plezanjem, po drugi plati pa je izraz nesmiseln, ker gorá v tem par- ku zagotovo ni mogoče doživeti, kar spo- roča levi prilastek 'gorniški'. V enem od novinarskih zapisov preberemo, da gre za nameščanje plezalnih naprav med drevesi, in da bo postavljenih od 60 do 80 plezalnih in akrobatskih naprav. Ob otvoritvi parka na blejski Straži je bilo v javnem občilu zapisano, da so ob ''zgor- nji postaji sedežnice postavili pustolovski park s 65 plezalnimi elementi''. V istem zapisu še piše, da je blejski park ''zasno- van kot plezalno igrišče za družine'', in da je ''poudarek na doživljajskem popo- tovanju na plezalni poti''. V besedilu so še večkrat omenjene plezalne naprave. Utemeljeno se je mogoče vprašati, zakaj se prostor/park s tolikšnimi plezalnimi elementi, s plezalnimi napravami in s plezalno potjo ne imenuje plezalni park. Park, ki je zasnovan kot ''plezalno igrišče za družine'' pravzaprav res ne more biti drugega kot plezalni park. Tudi Zavod za varstvo narave, ki je napisal odklonilno stališče za načrtovani ljubljan- ski 'adrenalinski park' pod Rožnikom, je uporabil izraz PLEZALNI PARK. Hkrati seveda ne gre spregledati, da ude- leženci 'zračnih poti' v tem parku upo- rabljajo plezalno/alpinistično opremo (plezalni pas, čelada, varovalne vponke) in varovalno tehniko, ki jo uporablja- jo plezalci/alpinisti. Celo orjaško vrvno nihalo, s katerim je treba zanihati z ene točke na drugo, je znano v alpinistiki (na- vajam po spominu: opisuje France Av- čin v opisu ene od smeri v Mangrtskem pogorju). Težko je oporekati spoznanju, da gre pri večini nalog v tako imenova- nem 'adrenalinskem parku' za različna plezanja s pomočjo plezalne opreme in plezalne varovalne tehnike. Prevladuje oprijemanje z rokami, kar je značilno za vse vrste plezanj. Poleg tega dejavnost nadzirajo pristojni alpinisti in gorski reše- valci, ki se spoznajo bodisi na alpinistično bodisi športno plezanje. Utemeljeno se športna terminologija 77 torej ponuja izraz plezalni park. Toliko bolj, ker glagol plezati ne pomeni samo športnega ali alpinističnega plezanja, ampak tudi premikati se navzgor, kvi- šku, pomagajoč si z nogami in rokami … plezati na telefonski drog, plezati po drevju (na več metrske umetne ste- bre, op. S. K.), plezati čez plot, po klopeh (čez viseče brvi, op. S. K.), po vseh štirih plezati navkreber … plezati po lestvi na drevo … plezati navzdol in tako naprej. Takšnih in podobnih plezanj je v tako imenovanem 'adrenalinskem parku' bogata izbira. Zdi se torej, da tudi splošna opredelitev pojma plezanje še dodatno utemeljuje izraz plezalni park. Gre torej za tematski park s pretežno 'plezalno tematiko'. Najbrž bi težko našli dovolj čvr- ste in razumne argumente, ki bi zavračali izraz plezalni park. Ne nazadnje je tudi avstrijski izraz waldseilpark pomensko blizu izrazu plezalni park. Drugi izraz, ki se spontano pojavlja ob gledanju dejavnosti v tem parku, je me- tafora, prispodoba. Ena od novinark je opisovala ''džungelsko prečenje, kot je to počel Tarzan, le brez lijane … '' Drugi novinar je objavil prispevek z naslovom SAM SVOJ TARZAN, v katerem opisuje enega od tako imenovanih 'adrenalinskih parkov'. Novinarka Dela o 'adrenalinskem parku' v Tolminu zapiše: ''… kot Tarzan od enega drevesa do drugega.'' Ko smo mulci gledali film o Tarzanu, smo si že v naslednjih dneh v bližnjem hribu uredili vrvno nihalo, s katerim je bilo treba zani- hati čez globok jarek na drugo stran. Ko smo na taborjenju namestili podobno nihalo, s katerim je bilo treba na drugo stran potoka, je naloga takoj dobila 'ljud- sko' ime 'Tarzanov prehod'. Podobno nihalo je tudi v tako imenovanem 'adre- nalinskem parku'. Ni torej naključno, če v tako imenovanem 'adrenalinskem parku' večini prihaja na misel Tarzan, ki se ga spominjamo iz filmov o človeku iz džun- gle. Dejavnost res spominja na Tarzano- vo 'potovanje' od drevesa do drevesa. Ponuja se torej dovolj zanimiv in vabljiv tržni izraz Tarzanov park, ki je vsebinsko (nomen est omen) neoporečen, ne more pa biti priznan kot terminus technicus, ker gre za metaforo, prispodobo, podobno kot 'tarzanski krik' in 'tarzanska postava'. Terminologija (strokovno izrazje) namreč odklanja metaforične izraze. Seveda bi bilo spodobno, če bi si trgovci, ki ponujajo plezalne parke, tudi za posa- mezne naloge domislili ustrezne doma- če izraze. Za vse je mogoče najti ustrezen slovenski izraz, le nekaj intelektualnega napora je potrebno. 6 „ Rudolf Maister je v Mariboru ohranil slovenstvo in z njim slovenski jezik, kar očitno 'izumiteljem' tako imenovane Twirling zveze, ki ima sedež v Mariboru, nič ne pomeni. Twirling zveza je še en primer 'slovenceljske razprodaje' sloven- skega jezika. Ali res ni mogoče najti do- mačega izraza? Poskusimo! Gre za dve vrsti podobne ali sorodne de- javnosti, v katerih praviloma sodelujejo dekleta. Ena skupina v odmorih športnih tekem priteče na igrišče ter kratkočasi, spodbuja, podžiga gledalce (angl cheer, izg. čiә, razveseliti, podžigati, spodbujati, tolažiti; chear-girl, dekleta, ki razveseljuje- jo, podžigajo, spodbujajo gledalce; che- er-leader, izg. čiә-li:dә, vodja navijačev), predvsem pa vsebinsko obogati športno tekmo. Zdi se, da imajo dekleta posre- čeno in že uveljavljeno slovensko ime – navijačice. Tudi tekmovanje navijaških skupin (navijačic) že poznamo. Druga skupina so dekleta, ki ob javnih priredi- tvah in proslavah korakajo ob glasbeni spremljavi in med tem žonglirajo s kraj- šimi palicami. Uveljavljeno ime je ma­ žoretke. Izraz je seveda tujega izvora (fr. majorette), vendar gre za prevzeto besedo, ki verjetno sledi pravopisnemu pravilu, da tuje izraze prevzamemo, ka- dar nimamo domače ustreznice. Izraz je tudi v naboru gesel v SSKJ brez dodatnih 'odklonilnih' opomb. Treba je povedati še to, da med navijačicami in mažoretka­ mi ni bistvene giboslovne razlike. Včasih v odmorih športnih dogodkov mažoret­ ke nastopajo kot navijačice. Postavlja se torej vprašanje, zakaj je tre- ba vsiljevati tuj izraz twirling, če imamo uveljavljeni domači ustreznici. Zakaj ne bi imeli v Mariboru Zveze navijačic in mažoretk? Ali je res treba 'razprodajati' slovenščino? Ali gre za zasebne vrtičke, ki nasprotujejo združevanju dveh sorodnih dejavnosti (ki sta po giboslovni členitvi v resnici eno in isto). Hkrati se postavlja vprašanje, zakaj osrednja slovenska(!) športna organizacija dopušča širjenje tujih imen v nazivih športnih zvez. In ne nazadnje, zakaj pristojni upravni organi registrirajo zvezo s tujim imenom, čeprav Zakon o javni rabi slovenščine določa, da morajo biti pravne osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost, vpisane v sodni register ali drugo uradno evidenco v slo- venščini. Ali je zatajila ustrezna pravna služba ali gre za 'divjo zasebno zvezo'? Naj bo eno ali drugo, čut za slovenskost in materni jezik sta poniknila. Da o spo- štovanju zakonov ne govorimo … 7 „ Prvih šest opomb je prava malenkost v primerjavi z naslednjim dejstvom: Na Kongresu Šport mladih, ki ga je v Slo­ veniji organizirala slovenska Fakulte­ ta za šport, je bila za uradni jezik raz­ glašena angleščina, kar dokazuje tudi naslednje spletno vabilo: Dear Colleague, We would like to remind you that deadli- ne for abstract submission for the 5th In- ternational Congress “Youth Sport 2010” is July 15, 2010. For more information about scientifical social programme, registration, travel, accommodation etc., please visit our web site www.youthsport2010.si. Welcome to Ljubljana in December 2010! Sincerely yours, Ass. Prof. M. K., PhD Chair of congress scientific board Ass. Prof. G. J., PhD Chair of congress organising committee Ker na spletu ni slovenskega vabila, je gornje vabilo seveda namenjeno tudi slovenskim športnim pedagogom. Zato tudi Zveza društev športnih pedagogov Slovenije povzema izvirno vabilo in v tujem jeziku vabi svoje člane, slovenske športne pedagoge, da se udeležijo 'Con- gressa Youth Sport 2010'. Slovenci torej Slovence vabijo v angleščini na prireditev v prostorih slovenske fakultete. In tako je bilo Kodeljevo uradno nekaj dni 'angleška kolonija'. Jezikovna brezbrižnost in prezir slovenščine se torej selita z ulice na viso- košolske institucije. Pokrovitelja 'suspen- za' slovenščine na slovenskih tleh sta bila Olimpijski komite Slovenije in predsednik republike. Glede OKS se ne gre čuditi, ne- navadna pa je 'drža' predsednika. ''Živimo v deželi, ki nima več nikakršnega narodnega ponosa in se sosedom udinja s prirejanjem znanstvenih srečanj v nji- hovih jezikih,'' je zapisal ob podobnem dogodku jezikovno ozaveščen slovenski 78 intelektualec. Sploh pa ne gre samo za nacionalni ponos, gre za veliko več, kar bi visokošolski raziskovalci in pedagogi(?), ki doma organizirajo mednarodne strokov- ne/znanstvene posvete, vendarle morali vedeti. Zanemarjanju in celo zatajevanju slovenščine je mogoče oporekati z več zornih kotov: z vrednotnega, strokov­ nega/znanstvenega, jezikovnega, nacionalnega/državotvornega in pravnega. Vrednotni vidik. Materni jezik je ena naj- večjih osebnih in socialnih vrednot. Tež- ko je razumeti in stroke in vede in njihove ustvarjalce, ki jim ta vrednota ne pomeni nič in svoj jezik preprosto 'uradno' zata- jijo. Res je nenavadno, da nekateri viso- košolski učitelji in domnevni intelektualci ne čutijo s svojim maternim jezikom. Tan- kočutni skrbnik slovenskega jezika je za- pisal: ''Jezik ni le sredstvo komuniciranja, spoštljiv odnos do materinščine je tudi merilo kulturne ravni nekega naroda.'' In naj dodam: Tudi kulturne ravni sleherne- ga posameznika tega naroda. Resda je nespoštljiv odnos do maternega jezika stvar osebne identitete in pojav ne bi bil vreden omembe, če ne bi šlo za visoko- šolske pedagoge in če ne bi negativno vplival na naslednje vidike. Strokovni vidik. Z razglašanjem tujega uradnega jezika na domačih znanstve- nih posvetih je simbolično potisnjen na stranski tir domač jezik kot manjvredno strokovno/znanstveno sporočilno sred- stvo, hkrati pa gre tudi za stvarno prikraj- šanje domačega strokovnega in znan- stvenega jezika. Čedalje več tujih izrazov 'kontaminira' domače izrazje, zato po- stopno slabi sporazumevalna moč po- dročnih strokovnjakov in raziskovalcev v domačem jeziku. Znani so že primeri, da se domači strokovnjaki sporazumevajo z angleškimi izrazi. Bodisi zato, ker domače- ga izraza ni (ker pač zanj niso poskrbeli), bodisi, ker že 'mislijo' v tujem jeziku. Sle- dnje je že kar usodna degenerativna sto- pnja. Če visokošolski učitelji še pri peda- goškem procesu uporabljajo tuje izraze, val razprodaje slovenskega strokovnega izrazja pljuska v slovenske šole, kar dobro poznajo komisije, ki ocenjujejo učitelje na državnih strokovnih izpitih. Očitno se v zavesti nekaterih visokošolskih učiteljev še ni utrdilo spoznanje, da je domač po- dročni jezik sestavni, neločljivi in opre- deljujoči del sleherne stroke in vede, kar naj bi se pokazalo tudi na domačih stro- kovnih in znanstvenih posvetih, čeprav so mednarodni. Raven domačega stro- kovnega izrazja je prav tako kazalec ravni neke vede kot njeni raziskovalni dosežki. Zato je tudi 'nespodobno', če na primer fakulteta izdaja strokovno slovstvo zgolj v angleškem jeziku (na primer Biome- chanical Diagnostic Methods in Athletic Training). Žal skrb za domače strokovno izrazje ne 'nosi' točk za ponovno izvolitev visokošolskih učiteljev. Jezikovni vidik. Z razglašanjem angle- ščine za prvi jezik je simbolno in stvarno domač strokovni jezik potisnjen na stran- ski tir. Zapostavljeno in celo zatrto je bo- gatenje domačega področnega izrazja. V srednjem veku je takšno vlogo igrala latinščina, v času Avstro-ogrske monarhi- je nemščina, v Jugoslaviji poskus ustoli- čenja srbohrvaščine kot državnega jezika ni uspel (razen v armadi), zdaj si to pro- stovoljno prizadevajo anglofili z razglaša- njem angleščine za uradni jezik. Na dolgi rok je to proces postopnega izginevanje domačega strokovnega jezika. Domač področni strokovni jezik pa ne zagotavlja samo strokovnega in polju­ dnega sporazumevanja v domačem jeziku, ampak tudi soustvarja nacio­ nalni knjižni jezik in je njen neločljivi del. V zgodovini so področni slovenski strokovni izrazi vedno bogatili knjižni jezik in utrjevali vlogo in pomen sloven- ščine ter njeno sporočilno moč. S tem je slovenščina postajala enakopravna sve- tovnim jezikom. In tako naj bi bilo tudi danes. Področni strokovni in znanstveni jeziki so pravzaprav neločljivi in podpor- ni deli knjižnega jezika. Zato se zdi, da je oblikovanje domačega strokovnega izrazja temeljna (strokovna, narodnoza- vedna, etična, državotvorna) dolžnost visokošolskega učitelja, pa čeprav mu iz- volitvene točke nosijo predvsem objave v tujih jezikih. Skrb za domače strokovno izrazje je POSLANSTVO slovenskih viso- košolskih učiteljev. Družbeni, nacionalni, državotvorni vidik. Po meščanski revoluciji leta 1848, ko nastopi tako imenovana 'pomlad na- rodov', postane vprašanje slovenskega jezika kot učnega jezika v srednjih šolah eno temeljnih nacionalnih vprašanj in prizadevanj. Petdeset let za tem začnejo tudi prizadevanja za ustanovitev sloven- ske univerze s slovenskim učnim jezi­ kom. In v resnici je prav slovenski jezik omogočil nastanek slovenske univerze. Brez slovenskega jezika bi to lahko bila nemška, srbska, italijanska ali katera dru- ga univerza, ali pa je preprosto ne bi ime- li. Nastanek slovenske univerze s sloven- skim učnim jezikom je pričal o tem, da je intelektualni razvoj naroda možen tudi v slovenskem jeziku. Glede na to, da je na- cionalni jezik ena temeljnih prvin nastan- ka nacionalne države, najbrž ni pretirana misel, da je nastanek slovenske univerze s slovenskim učnim jezikom že prvo de- janje nastajanja lastne države. Zato tudi ne preseneča stališče, da smo prav zaradi slovenskega jezika in pripadajoče naro- dne ozaveščenosti dobili osamosvojeno Slovenijo. Danes je slovenščina državotvorni jezik. Slabitev državotvornega jezika in njego- vo izgubljanje na daljši rok lahko vodi tudi v izgubo nacionalne države, ki temelji na nacionalnem jeziku. Jezikoslovci so pre- pričani, da se Slovenija lahko dolgoročno obdrži in uveljavi na evropski in svetovni sceni samo s svojim jezikom. Pred krat- kim umrli slovenski pisatelj Jože Hude- ček je nekje zapisal: ''Jezik je slovenstvo in dokler bo, bomo tudi mi, potem pa bomo najbrž nekaj drugega ali pa nas ne bo več.'' Zato je državotvorni jezik treba ohranjati in ga gojiti ob vsaki priložnosti. Po toči zvoniti ne bo pomagalo. In zato se od slovenskega šolstva, od osnovne šole do univerze, pričakuje, da poleg izobraževalnih nalog opravlja tudi drža- votvorno poslanstvo, ne pa da se udinja (kolaborira) svetovnemu angloameriške- mu jezikovnemu imperializmu. Če smo se včasih 'osamosvajali' od latinščine, nemščine in srbohrvaščine, je dandana- šnji treba braniti suverenost slovenščine pred neštetokrat bolj agresivno angloa- merikanščino. Pravni vidik. Kadar pamet in etika od- povesta, je treba zasebne, družbene in nacionalne zadeve urejati z zakonom. Zato smo pred leti dobili tudi Zakon o javni rabi slovenščine. V 24. členu tega zakona preberemo, da je ''poimenova­ nje, napovedovanje in predstavljanje kulturnih in drugih javnih priredi­ tev ali posameznih delov njihovega sporeda v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujem jeziku, če gre za mednarodne prireditve, namenjene predvsem tujim udeležencem''. 25. člen istega zakona izrecno zadeva med- narodne prireditve, ki se financirajo iz javnih sredstev. Takole je zapisano: ''Na mednarodnih javnih prireditvah na območju Republike Slovenije, ki se financirajo z javnimi sredstvi, mora športna terminologija 79 izvajalec zagotoviti rabo slovenščine. Uporaba slovenščine se lahko izje­ moma omeji, vendar mora biti v tem primeru slovenščina zagotovljena na obvestilni ravni.'' Spletne strani kažejo, da v obravnavanem primeru organizator krši tudi zakon. Gre pa tudi za kršitev temeljne ustavne pravice državljanov Slovenije, da so o delu strokovnega posveta, ki poteka v do- movini, informirani v svojem maternem jeziku in da v njem lahko tudi pasivno ali aktivno na prireditvi sodelujejo. Kaže, da je tudi mednarodni kongres v tujem jeziku na domačih tleh namenjen bolj nabiranju izvolitvenih točk visokošolskih učiteljev kot predstavljanju raziskovalnih dosežkov širšim strokovnim slojem. Namesto sklepa. Skrb za slovenski jezik je eno osrednjih intelektualnih, kulturnih, političnih in državnih vprašanj zdajšnjega trenutka (povzeto po nekdanjem pred- sedniku SAZU dr. Francetu Berniku). To pa ni le odgovornost slovenistike, ampak tudi temeljna odgovornost in poslan- stvo slehernega strokovnega področja, zlasti pa znanosti in vsake vede posebej. In s tega zornega kota je ohranjanje in negovanje slovenščine na najvišjih pedagoških in znanstvenoraziskoval­ nih institucijah eno pomembnejših dejanj v razvoju stroke in znanosti ter v ohranjanju temeljne nacionalne identitete in hkrati pomembno dr­ žavotvorno ravnanje. Zapostavljanje slovenščine in razglašanje tujega jezika za uradni in prvi jezik na domačih tleh je v resnici kolaboracija z agresivnim anglo- ameriškim jezikovnim imperializmom. V Bruslju je slovenščina uradni jezik, na Kodeljevem je (bila) angleščina. Najbrž je res, da je enojezični 'angleški' kongres cenejši, zato je opomba o razprodaji slo- venščine kar pravšnja. Razprodaje so ve- dno cenejše. Če slovenski čevljar na tablo nad svojim lokalom napiše shoemaker, se ob pomanjkanju uma blagohotno na- smehnemo, razprodaja slovenščine na univerzi pa zahteva resen premislek. dr. Silvo Kristan, izr. prof. v pokoju Podkoren 39 E, 4280 Kranjska Gora silvo.kristan@guest.arnes.si 80 Daljnega leta 1975 me je takratni mladi predavatelj na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani Herman Berčič povabil za sodelavca na področju špor­ tne rekreacije. In te dni je sedaj upokojeni prof. dr. Herman Berčič dočakal 70 let. Moj profesor in profesor vsem sedanjim sodelavcem, profesorjem športne vzgoje, ki smo zaposleni na Fakulteti za šport v Ljubljani. Boris Sila Prof. dr. Herman Berčič – 70-letnik Življenjska pot prof. Hermana Berčiča in kasneje kolega ter prijatelja je bila več kot 35 let povezana s takratno Visoko šolo za telesno kulturo in kasneje s Fakulteto za šport v Ljubljani. V vseh teh letih se je zgodilo marsikaj pomembnega in zani- mivega, zato ob jubileju o spoštovanem kolegu in njegovi prehojeni poti zapiši- mo nekaj misli. Na takratno Visoko šolo za telesno kul- turo v Ljubljani se je vpisal leta 1962 in leta 1967 uspešno diplomiral. Po diplomi se je kot profesor športne vzgoje in di- plomirani organizator športne rekreacije zaposlil v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič, zatem na Vzgojnem zavodu Janeza Levca, leta 1969 pa kot športni pedagog na takratni Višji upravni šoli in Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Na takratno Visoko šolo za te- lesno kulturo v Ljubljani, danes Fakulteto za šport, je prišel leta 1973. Po podiplom- skem študiju je leta 1976 magistriral v Lju- bljani in leta 1983 doktoriral v Zagrebu. Sodelovanju z zagrebško Visoko šolo za telesno kulturo, danes Kineziološko fa- kulteto, je ves čas svojega strokovnega, pedagoškega in znanstveno-raziskoval- nega dela posvečal veliko pozornost. Generacije študentov usmerjevalcev področja športne rekreacije na Fakulteti za šport so med drugim spoznavale tudi študijske programe in izvajanje pedago- škega procesa na tej sorodni visokošolski instituciji. Dolgoletno plodno sodelova- nje med obema institucijama je bilo tudi nagrajeno. Kineziološka fakulteta Vseuči- lišča v Zagrebu mu je namreč leta 2009 za dolgoletno uspešno sodelovanje na področju strokovne, pedagoške in pred- vsem znanstveno-raziskovalne obrav- nave športne oz. kineziološke rekreacije podelila naziv zaslužni profesor. Znanstveno se je kolega Berčič izpopol- njeval na treh tujih Univerzah, pridoblje- no znanje pa je vključeval v študijske pro- grame na matični fakulteti. Po izvolitvi v asistenta je bil leta 1975 izvoljen v višjega predavatelja, leta 1984 v docenta in leta 1989 v izrednega profesorja. Od leta 1994 dalje je bil na Fakulteti za šport v Ljubljani predstojnik Katedre za športno rekreacijo. V vseh letih delovanja se je preko števil- nih mednarodnih kongresov in simpozi- jev uveljavljal tako doma kot tudi v tujini. Začetek tovrstnega izpopolnjevanja sega v leto 1974, ko sta s prof. Dragom Ulago prvič sodelovala na svetovnem kongresu »Šport v sodobni družbi« v Moskvi. Kot učitelj je vodil in usmerjal pedagoško, strokovno in znanstveno-raziskovalno dejavnost na fakulteti, in sicer na dodi- plomskem študiju pri predmetu »Osnove športne rekreacije« ter na smeri »Športna rekreacija«, na podiplomskem magistr- skem študiju pa pri »Aplikativnem kinezi- ološkem področju – Športna rekreacija«. Bil je mentor več kot 270 diplomantom, 5 specializantom, 3 magistrantom in 2 doktorantoma. Kot vabljeni predavatelj je predaval na treh tujih Univerzah. Že zelo zgodaj je spoznal pomen stro- kovnega in znanstveno-raziskovalnega dela na področju športa in še zlasti na področju športne rekreacije, zato se je od vsega začetka vključil v raziskovalno delo in sodeloval ali vodil številne raziskovalne dogodki – čas 81 projekte, ki so bili usmerjeni predvsem v prakso. Med pomembnejšimi projekti naj navedemo naslednje: »Odnos javnosti do športne rekreacije« (1987), Športno- rekreativna dejavnost, socialno-ekonom- ski položaj in zdravstveno stanje para- plegikov« (1983–1994), »Šport v funkciji kakovosti življenja telesno prizadetih v Republiki Sloveniji« (1993–1995), »Šport v funkciji zdravja izbranih skupin prebival- stva« (1998–2000), »Športnorekreativna dejavnost prebivalcev Slovenije« (2001) in »Šport kot element razvoja turizma v Sloveniji – valorizacija športa v turistične namene, športno-turistični proizvodi, tr- ženje in strategija.« (2003–2005). Več kot 35 let je preko študentov pre- našal teoretična spoznanja v prakso na izseku športne rekreacije oziroma špor- ta za vse. V praksi je organiziral in vodil številne športnorekreativne dejavnosti, hkrati pa je širil idejo o zdravem življenj- skem slogu, obogatenem s športnimi vsebinami v bivalnem in delovnem oko- lju ter na področju turizma. Bil je strokov- ni sooblikovalec številnih promocijskih akcij za širjenje športne rekreacije med prebivalci Slovenije ter spodbujevalec kakovosti njihovega življenja. Na najvišji ravni razvoja športne rekreacije v takra- tni Jugoslaviji in tudi v Sloveniji je bil ves čas v samem jedru dogajanja. Bil je član Strokovnega sveta Partizana Jugoslavije, član »Komisije za masovnu fizičku kultu- ru – Saveza organizacija za fizičku kulturu Jugoslavije«, član predsedstva Partizana Slovenije, predsednik Odbora za špor- tno rekreacijo pri navedeni organizaciji, član predsedstva Zveze telesno kulturnih organizacij Slovenije (ZTKOS) in vodja Zbora delegatov za športno rekreacijo. Vodil je Komisijo za športno rekreacijo pri ZTKOS in pri Športni uniji Slovenije ter bil predsednik Komisije za šport invalidov pri Zvezi za rekreacijo in šport invalidov Slovenije, predsednik Odbora športa za vse pri vladi Republike Slovenije, član Odbora športa za vse pri OKS – Združe- nju športnih zvez, opravljal pa je še več drugih funkcij. Prof. Herman Berčič je bil snovalec in so- ustvarjalec programa športne rekreacije v delovnem okolju, posebej programi- ranega rekreativnega odmora, ki so ga izvajali v mnogih delovnih organizacijah po Sloveniji. Hkrati je pripravil program izobraževanja za navedene dejavnosti v okviru višješolskega študija športnore- kreacijske smeri, v okviru katerega so se izšolale štiri generacije strokovnjakov – višjih organizatorjev športne rekreacije. Del svojega znanja in sposobnosti pa je posvetil tudi invalidom oziroma ljudem s posebnimi potrebami. V svojem dol- goletnem pedagoškem delu je predaval tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in Turistiki – Visoki šoli za turizem v Portorožu. Napisal je 20 samostojnih znanstvenih monografij in pri 14-ih sodeloval kot so- avtor. Z objavljenimi referati je sodeloval na 27-ih domačih in 40-ih mednarodnih posvetih, kongresih ali simpozijih. Objavil je preko 110 različnih strokovnih člankov, s sodelavci je napisal 3 univerzitetne uč- benike, 7 ostalih učbenikov in 4 polju- dnoznanstvene knjige. Razen pri prvem slovenskem kongresu športne rekreacije je pri vseh naslednjih kot urednik vsebin- sko urejal zbornike, iz katerih je mogoče razbrati skrb za uravnoteženo obravnavo posameznih ožjih izsekov športne rekre- acije v bivalnem in delovnem okolju ter na področju turizma. V mednarodnem merilu je opravljal več funkcij v znanstvenih združenjih in orga- nizacijah. Tako je bil generalni sekretar »Komiteja za šport in prosti čas« “Com- mittee Sport and Leisure” of ICSSPE – »Med- narodnega sveta za športno znanost in telesno vzgojo«, International Coucil for Sport Science and Physical Education (un- der UNESCO), (1984–1988), podpredsednik “Committee Sport and Leisure” of ICSSPE – International Council for Sport Science and Physical Education, (od 1988 dalje). Bil je tudi predsednik Odbora za znanstveno raziskovalno delo in podiplomski študij na Fakulteti za šport v Ljubljani, (1988– 1990) in predsednik organizacijskega odbora “Mednarodne znanstvene kon- ference Sport Kinetics ‘99”, (Sixth Sport Kinetics Scientific Conference), (1999). Bil je član Sekretariata Mednarodne organiza- cije ELRA (European leisure and recreation association), (1978–1980) in član Med- narodne zveze »Sport Kinetics« (od 1999 dalje). V zadnjem obdobju je vodil program- sko oblikovanje slovenskih kongresov športne rekreacije. Kot predsednik Stro- kovnega sveta za športno rekreacijo pri Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport je uveljavljal znanstvena in strokovna znanja ter pripravljal strokovne podlage za njihovo uveljavljanje v praksi. Ker se je ves čas zavzemal za povezovanje špor- tne ter medicinske stroke in znanosti, je bil tudi član projektne skupine za obli- kovanje Nacionalne strategije HEPA, za promocijo gibalne/športne dejavnosti za zdravje, kjer je vodil podskupino za ljudi s posebnimi potrebami. Prav tako je bil član ekspertne skupine za izvajanje CIN- DI programa pri Ministrstvu za zdravje republike Slovenije. Profesor Herman Berčič v duhu zdravega, aktivnega in športnega načina življenja, tako kot je učil in še vedno uči druge, živi tudi sam. Od mladega odličnega oro- dnega telovadca do navdušenega rekre- ativnega alpskega smučarja, tekača na smučeh, kolesarja, velikega zaljubljenca v gore in morje ter velikega ljubitelja slo- venske in dalmatinske narodne pesmi. Ob osebnem prazniku jubilantu prof. dr. Hermanu Berčiču iskreno čestitamo in mu želimo še veliko ustvarjalnih let in pri- jetnih trenutkov v njemu ljubem okolju in pri njemu najljubših aktivnostih. 82 Tadej Debevec* Kratko poročilo z letnega kongresa Ameriškega združenja za športno medicino 2011 Letošnji kongres Ameriškega združenja za športno medicino (ACSM; www.acsm.org) je potekal v glavnem mestu zvezne države Colorado Denverju, ki je zanimivo predvsem po tem, da se nahaja na nadmorski višini ∼ 1600 m ob vznožju ameriškega skalnega gorovja. Glede na dejstvo, da je ACSM največja sve- tovna organizacija, ki združuje raziskovalce in vse ostale vplete- ne (medicinsko osebje, trenerji, športniki ...) v področje športne znanosti in športne medicine, je njihov letni kongres ponavadi programsko ter vsebinsko bogat in aktualen. Tako je bilo tudi letos, ko sem tudi sam dobil priložnost, da se ga aktivno ude- ležim. Kongres je potekal v sodobnem kongresnem centru Colorado v strogem centru Denverja. Več kot 5000 udeležencev je na- polnilo večino predavalnic, v katerih so predavanja navadno potekala v več kot 20. vzporednih sekcijah. Zaradi obsežnosti programa je največjo težavo predstavljalo prekrivanje zanimi- vih predavanj in izbira tistih, ki se jih je najbolje udeležiti. Plenar- na predavanja so bila letos namenjena predvsem zdravstvenim problemom sodobne družbe, ki izhajajo iz pomanjkanja gibanja in neustrezne prehrane. Med temi vsekakor prednjači debelost, o kateri je seveda v povezavi s športno aktivnostjo predavala Juleen R. Zierath s švedskega inštituta Karolinska. Drugo ple- narno predavanje (Patty Freedson, Universty of Massachusetts) se je prav tako nanašalo na možnosti ocenjevanja in spodbu- janja gibalne aktivnosti s pomočjo prenosnih pospeškometrov. Poleg plenarnih predavanj si je bilo moč ogledati še mnogo vabljenih predavanj, ki so vsako na svojem področju pokrivala trenutno najbolj aktualne teme v športni znanosti in medicini. Skupno je bilo na srečanju predstavljenih 3274 prispevkov oz. povzetkov, ki so na voljo kot dodatek majske številke revije Me- dicine & Science in Sports and Exercise (http://journals.lww.com/ acsm-msse/toc/2011/05001). V okviru simpozija o okoljski fizio- logiji sem tudi sam predstavil delo našega laboratorija na Inšti- tutu Jožef Stefan s področja uporabe hiperoksije in hipoksije za povečanje produkcije eritropoetina. Poleg predavanj in simpozijev je v okviru kongresa potekal tudi bogat spremljevalni program. Zelo zanimiv je bil oboga- titveni program za študente (dodiplomski – doktorski), ki je vključeval večerna srečanja študentov z uglednimi profesorji in uspešnimi raziskovalci ter delavnice za načrtovanje kariere na enem od možnih področij znotraj športne znanosti (razisko- vanje, trening, gospodarstvo). Dobrodošlo je bilo tudi srečanje vseh mednarodnih udeležencev kongresa, kjer je lahko vsak ob prijetnem klepetu in prigrizku navezal stike z raziskovalci v svoji bližini in po celem svetu. Poleg letnega kongresa ACSM je vzporedno potekal tudi drugi svetovni kongres “Exercise is Medicine”. Srečanje je namenjeno promociji globalne iniciati- ve (exerciseismedicine.org), ki želi v skladu s cilji trajnostnega razvoja celotne družbe predstaviti športno aktivnost kot enega glavnih pozitivnih dejavnikov za zdravstveno stanje družbe kot celote. V okviru tega srečanja so potekala zanimiva predavanja o preventivnih in kurativnih vplivih športne aktivnosti in urav- notežene prehrane na zdravje različnih skupin. Predstavljeni so bili tudi možni ukrepi, ne samo na nivoju posameznika, ampak tudi na nivoju zakonodaje ter boljše organizacije in povezave zdravstvene sfere s športno. Štiridnevna konferenca s takšnim številom udeležencev in toliko različnimi interdisciplinarnimi vsebinami je vsekakor prekratka, da bi posameznik lahko spre- mljal vse, kar ga zanima. Ob dobri logistiki obiskov predavanj in sposobnosti dolgotrajne pozornosti, pa lahko vsak domov odnese precej aktualnega znanja in še več novih raziskovalnih vprašanj. *Odsek za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko Inštitut Jožef Stefan Jamova 39, Ljubljana, Slovenija Spletni naslov kongresa: http://www.acsm.org/Content/NavigationMenu/Education/Conferences/An- nualMeeting1/Annual_Meeting_Wrap_.htm glas mladih 83 Statistical characteristics of the goalkeeper efficiency within the five consecu- tive handball European championships in the period from 2002 to 2010 Abstract The goal of the study was to analyze the statistical characteristics of the goalkeeper efficiency at five consecutive European Cham- pionships. The sample included world-class senior handball goalkeepers who played at five European Handball Championships between 2002 and 2010. The data was gathered from matches played during these European Championships and processed in SPSS 18.0 software. The results showed a statistical increase in the total number of shots taken and the number of shots taken from backcourt positions when comparing the European Championships in 2002 with subsequent events. The goalkeeper ef- ficiency in terms of the absolute number of saves has stayed at the same level throughout the analyzed championships and there are no statistical differences to detect. However, the relative efficiency is decreasing. The percentage of saved shots at the European Championships in 2002 was higher than at any other subsequent event (EC 02 – 34,2 %; EC 04 – 32,6 %; EC 06 – 32,1 %; EC 08 – 33,2 %; EC 10 – 32,4 %). Key words: handball, goalkeeper, European Championship. Grega Karpan Statistične značilnosti vratarjeve učinkovitosti na petih zaporednih evropskih prvenstvih v rokometu v obdobju od leta 2002 do leta 2010 Izvleček Cilj preučevanja je bil analizirati statistične značilnosti vratarjeve učinkovitosti na petih zaporednih evropskih prvenstvih. Vzorec opazovanih vratarjev so sestavljali vrhunski rokometni vratarji, ki so nastopali na petih za­ porednih članskih evropskih rokometnih prvenstvih med letom 2002 in letom 2010. Podatki so bili zbrani na 237 tekmah, ki so bile odigrane na obravnavanih evropskih prvenstvih. Obdelali smo jih s pomočjo računalniškega programa SPSS 18.0. Rezultati so pokazali, da se je stati­ stično značilno povečalo skupno število strelov in strelov z zunanjih položajev med EP 2002 in kasnejšimi prven­ stvi. Vratarjeva učinkovitost glede absolutnega števila obramb ostaja med prvenstvi skoraj enaka in ni opaznih statističnih razlik. Relativna učinkovitost pa se niža. Tako se je vratarjeva uspešnost v odstotkih med EP 2002 in pre­ ostalimi prvenstvi zmanjšala (EP 02 – 34,2 %; EP 04 – 32,6 %; EP 06 – 32,1 %; EP 08 – 33,2 %; EP 10 – 32,4 %). Ključne besede: rokomet, vratar, evropsko prvenstvo. 84 Uvod „ Pri rokometni igri na vsakem igralnem mestu igralci izvajajo splošne in specifič- ne aktivnosti. Glede na aktivnosti, ki jih izvaja rokometni vratar, in glede na pravi- la igre lahko rečemo, da je igralno mesto vratarja v rokometnem moštvu najbolj specifično. Tehnika in taktika njegovega delovanja se namreč bistveno razlikujeta od tehnike in taktike delovanja igralcev, ki igrajo na drugih igralnih mestih. Vloga vratarja je tudi pri drugih športnih igrah z vrati (nogomet, hokej …) na svoj način edinstvena. Bistvo njegovega individual- nega delovanja je namreč ubraniti strele nasprotnih igralcev. Vratar lahko s svojim uspešnimi posredovanji veliko pripomo- re k skupni uspešnosti moštva. Modelne značilnosti sodobnega rokometnega vratarja se v največji meri skladajo z mo- delnimi značilnostmi drugih igralcev ro- kometa (Šibila, Pori in Imperl, 2008). Osnovna aktivnost vratarjev je branjenje vrat, ki se od vratarja do vratarja nekoliko razlikuje. V preteklosti so avtorji opisovali tri tehnike branjenja (ruska šola, balkan- ska šola in nemška šola) (Barda, 1992). V zadnjih letih pa se je oblikovala relativ- no enotna teorija in praksa tehničnega in taktičnega delovanja rokometnega vratarja (Šibila idr., 2008). Ne glede na dejstvo, da obstaja relativno enotno poj- movanje tehnike branjenja, pa ima vsak vratar svoj slog, ki je odvisen od njegovih sposobnosti, značilnosti in lastnosti ter znanja in izkušenj. Slog branjenja torej pomeni določeno individualno prilago- ditev osnovne tehnike (in tudi taktike) branjenja (Šibila idr., 2008). Pod pojmom tehnika branjenja razume- mo odprt sistem priučenih in optimizira- nih gibanj in vzorčnih rešitev, s pomočjo katerih vratar rešuje določene situacije v igri in s tem učinkovito brani svoja vrata. Sistem je seveda odprt, ker se obrambna tehnika vedno izboljšuje in se prilagaja razvoju rokometne igre. Dober vratar ne- nehno popravlja in optimizira svojo teh- niko skozi celotno kariero (Avsec, 1999). Podobno kot se tehnično-taktično zna- nje izpopolnjuje pri igralcih, ki igrajo v polju, se z ustreznim treningom izboljšu- je tudi tehnično-taktično znanje pri vra- tarjih. Po končanih velikih tekmovanjih se največkrat naredi pregled vratarjeve uspešnosti. Rezultati največkrat pokaže- jo, da imajo najboljše reprezentance tudi najbolj uspešne vratarje, to je velikokrat povezano tudi z dobro obrambo najbolj- ših reprezentanc (Pollany, 2006). Sevim in Bilge (2007) sta v znanstvenem članku statistično analizirali tri različna zaporedna velika tekmovanja – evropsko prvenstvo 2004 v Sloveniji, olimpijske igre 2004 v Grčiji in svetovno prvenstvo 2005 v Tuniziji. Na vratarskem področju sta analizirala uspešnost vratarjev po odstotku ubranjenih strelov. Ugotovila sta, da so vratarji imeli najvišji odstotek ubranjenih strelov na svetovnem pr- venstvu, nekoliko nižjega na olimpijskih igrah in najnižji odstotek na evropskem prvenstvu. Avtorja sklepata, da so takšni rezultati posledica dejstva, da na svetov- nih prvenstvih igrajo tudi reprezentance slabšega kakovostnega razreda in imajo zato vratarji večje možnosti za boljši od- stotek ubranjenih strelov. Zaradi različ- nih kakovosti prvenstev iz takih raziskav težko izpeljemo enovite zaključke. To je tudi eden od razlogov, da smo se pri pre- učevanju vratarjeve učinkovitosti osre- dotočili samo na evropska prvenstva, ki veljajo v rokometu za najkakovostnejša tekmovanja in kjer so reprezentance zelo izenačene. Take raziskave nam dajejo objektivnejšo podlago za izpeljavo ve- ljavnih sklepov. V raziskavi smo želeli dobiti natančnejši vpogled v statistične značilnosti vratar- jeve učinkovitosti na petih zaporednih evropskih prvenstvih – od leta 2002 do leta 2010. Metode „ Vzorec enot obsega 237 tekem, ki so bile odigrane na zadnjih petih zaporednih moških evropskih prvenstvih v rokome- tu (EP 2002 – 50 tekem, EP 2004 – 47 te- kem, EP 2006 – 47 tekem, EP 2008 – 46 tekem, EP 2010 – 47 tekem). Prvenstva so bila odigrana na vsaki dve leti v različnih državah. Podatki s tekem so bili zbrani s pomočjo uradnega programskega pake- ta (Swiss Timing Handball EURO Scou- ting Manual Software Package), ki omo- goča spremljanje in beleženje različnih statističnih spremenljivk med tekmo. Pri vzorcu spremenljivk smo se osredotoči- li na najzanimivejše spremenljivke, ki se nanašajo na učinkovitost vratarjevega branjenja: število skupnih strelov na vra- ta; število strelov z 9 m, s krila, s protina- pada, s 7 m; skupno število vratarjevih obramb; število obramb z 9 m, s krila, s protinapada, s 7 m. Za obdelavo podat- kov smo uporabili programski paket SPSS 18.0 (Statistical Package for the Social Sci- ences). Izračunali smo osnovne statistič- ne značilnosti opazovanih spremenljivk. Normalnost porazdelitve smo testirali s pomočjo Shapiro-Wilkovega testa. Za ugotavljanje razlik v posameznih spre- menljivkah med prvenstvi smo uporabili Kruskal-Wallisov test, ki omogoča ugota- vljanje morebitnih statistično značilnih razlik med spremenljivkami, za katere ne moremo potrditi normalnosti distribu- cije. Za določitev razlik med dvema po- sameznima prvenstvoma smo uporabili »post-hoc« Mann-Whitneyjev test. Rezultati in razlaga „ V preglednici 1 so prikazane osnovne sta- tistične značilnosti izbranih spremenljivk. Preglednica prikazuje srednje vrednosti, standardni odklon, najmanjše, največje vrednosti ter koeficient Shapiro-Wilko- vega testa za preverjanje normalnosti porazdelitve. Slika 1: Odstotek ubranjenih strelov na zadnjih petih evropskih prvenstvih glas mladih 85 Iz preglednice 1 lahko vidimo, da je bilo na vseh obravnavanih EP skupaj pov- prečno na tekmo izvedenih 41,83 strela proti vratom, največ strelov je z 9 m: 16,5. Iz tega sledi, da je tudi največ obramb vratarja pri strelih z 9 m, 7,34, pri čemer so vratarji skupaj v povprečju zbrali 13,76 obrambe na tekmo. S spodnjega grafa (slika 1) lahko vidimo, da se je odstotek vratarjeve uspešnosti na zadnjih štirih EP nekoliko zmanjšal v primerjavi z letom 2002. Po letu 2002 se je povečalo število strelov na vrata, vendar je število obramb vratarjev ostajalo približno enako, tako da se to pozna na odstotku vratarjeve uspešnosti (EP 02 – 34,2 %; EP 04 – 32,6 %; EP 06 – 32,1 %; EP 08 – 33,2 %; EP 10 – 32,4 %). V naslednjih dveh preglednicah so ozna- čene spremenljivke, pri katerih smo s pomočjo Kruskal-Wallisovega in Mann- Whitneyjevega testa ugotovili, ali obsta- jajo statistično značilne razlike v izbranih spremenljivkah med petimi zaporednimi evropskimi prvenstvi. Iz preglednice 2 lahko razberemo, da se statistično značilne razlike med prven- stvi pojavljajo med vsemi obravnavanimi spremenljivkami, razen pri številu strelov s 7 metrov. Na EP 2002 je bilo izvedeno statistično značilno manj strelov na vrata kot na vseh naslednjih prvenstvih. Zna- čilne razlike so tudi med prvenstvoma, odigranima l. 2004 in 2006 – več strelov je bilo izvedenih l. 2006 – in med prven- stvoma l. 2006 in 2008 – več strelov je bilo izvedenih l. 2006. Pri strelih z 9 m lah- ko opazimo, da so značilne razlike med prvenstvi 2002 in 2006, 2008 ter 2010. L. 2006 in 2008 je bilo izvedenih z 9 m zna- čilno več strelov kot na prvenstvu 2004. Števili strelov z 9 m se je povečalo l. 2006, ravno tako se je na tem prvenstvu tudi povečalo število strelov iz protinapadov. Medtem pa število strelov s krila ostaja skoraj vedno enako, le na EP 2004 in EP 2010 lahko vidimo manjši porast. Pri šte- vilu strelov s 7 m pa ne opazimo statistič- no značilnih razlik. Iz preglednice 3 lahko razberemo, da ni statistično značilnih razlik med spremen- ljivkami: skupno število obramb vratarjev, število obramb z 9 m, število obramb iz protinapada in število obramb s 7 m. Edina statistično značilna razlika pri obrambah vratarjev se nanaša na število obramb vratarjev s krila. Značilne razli- ke so med prvenstvoma, odigranima l. 2002 in 2004, kjer so imeli vratarji več Preglednica 1: Osnovne statistične značilnosti uporabljenih spremenljivk Spremenljivka Tekmovanje AS SD MIN MAX Shapiro­Wilk Št. strelov EP 2002 39,69 6,162 26 58 ,000 EP 2004 42,26 4,943 26 55 EP 2006 43,26 4,106 31 52 EP 2008 41,41 6,427 26 53 EP 2010 42,31 6,11 29 58 Skupaj 41,83 5,751 26 58 Št. strelov z 9 m EP 2002 15,19 4,694 5 28 ,000 EP 2004 15,63 4,612 7 37 EP 2006 17,54 4,287 9 28 EP 2008 17,3 4,148 10 28 EP 2010 16,91 4,785 8 31 Skupaj 16,5 4,594 5 37 Št. strelov s krila EP 2002 6,21 3,534 1 17 ,000 EP 2004 7,27 2,882 1 14 EP 2006 6,17 2,975 0 13 EP 2008 6,14 2,842 1 14 EP 2010 6,8 2,957 1 16 Skupaj 6,51 3,076 0 17 Št. strelov iz protinapada EP 2002 5,21 3,141 0 15 ,000 EP 2004 5,31 3,166 0 20 EP 2006 5,63 3,037 0 14 EP 2008 5,95 2,849 1 15 EP 2010 4,69 2,933 0 17 Skupaj 5,35 3,046 0 20 Št. strelov s 7 m EP 2002 3,96 2,02 0 11 ,000 EP 2004 3,81 1,897 0 10 EP 2006 4,49 2,426 0 11 EP 2008 4,03 2,351 0 11 EP 2010 4,2 2,163 0 10 Skupaj 4,1 2,181 0 11 Skupno št. vratarjevih obramb EP 2002 13,58 4,135 4 26 ,000 EP 2004 13,77 3,682 3 21 EP 2006 14 3,921 5 25 EP 2008 13,77 3,632 4 29 EP 2010 13,69 4,064 6 24 Skupaj 13,76 3,882 3 29 Št. obramb z 9 m EP 2002 6,93 2,996 0 16 ,000 EP 2004 7,13 2,837 2 15 EP 2006 7,66 3,075 2 17 EP 2008 7,64 2,978 1 19 EP 2010 7,37 2,763 2 14 Skupaj 7,34 2,934 0 19 Št. obramb s krila EP 2002 2,32 1,901 0 8 ,000 EP 2004 2,8 1,893 0 8 EP 2006 2,32 1,73 0 8 EP 2008 2,39 1,414 0 6 EP 2010 2,29 1,611 0 8 Skupaj 2,42 1,726 0 8 Št. obramb iz protinapada EP 2002 0,97 0,989 0 4 ,000 EP 2004 1,09 1,197 0 5 EP 2006 1,12 1,181 0 5 EP 2008 1,13 1,051 0 4 EP 2010 1,05 1,167 0 5 Skupaj 1,07 1,116 0 5 Št. obramb s 7 m EP 2002 1,03 1,087 0 4 ,000 EP 2004 0,83 0,825 0 3 EP 2006 1,01 1,011 0 4 EP 2008 0,88 1,047 0 5 EP 2010 0,93 0,883 0 4 Skupaj 0,94 0,975 0 5 Oznake: AS – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; MIN – najmanjši rezultat; MAX – največji rezultat. 86 obramb l. 2004. Drugih značilnih razlik ni opaziti kljub povečanju števila strelov proti vratom. V spodnjem grafu (slika 2) je prikazano povprečno število obramb, ki so jih vratarji dosegali na zadnjih petih evropskih prvenstvih pri strelih z različ- nih položajev. Sklep „ Rezultati naše analize so pokazali stati- stično značilne razlike v povečanju sku- pnega števila strelov na vrata. Povečalo se je število strelov z 9 m in s krilnih po- ložajev na zadnjih štirih EP. Na račun več strelov z zunanjih položajev se je samo zmanjšal odstotek vratarjeve uspešno- sti, število obramb pa ostaja približno enako. Na povečanje števila strelov proti vratom je najverjetneje vplival razvoj ro- kometne igre, ki je s spremembo pravil pripomogel k hitrejši igri. S hitrejšo igro se je povečalo število napadov in s tem tudi strelov proti vratom. Zanimivo je, da hitrejša igra ni prinesla večjega števila protinapadov, ampak da se je predvsem povečalo število strelov z zunanjih polo- žajev. Eden od razlogov za rahel padec vratarjeve relativne učinkovitosti je lahko v tem, da so reprezentance, ki nastopajo na evropskih prvenstvih, vedno bolj ka- kovostnejše in izenačene. Pri tem so tudi strelci v vseh reprezentancah na najvišji stopnji učinkovitosti pri strelih na vrata. Torej lahko zaključimo, da se istočasno iz- boljšujejo spretnosti strelcev in vratarjev (Pori, Mohorič, Tomazini in Šibila, 2008). Strelci skušajo najti nove načine streljanja proti vratom, še posebej v zadnjih letih, ko so strelci bolj svobodni pri izbiri raz- ličnih strelov (tu mislimo na zavrtinčene strele, strele v loku …). Posledica tega je, da se vratarji prilagajajo novim načinom streljanja in s tem ohranjajo približno enak odstotek ubranjenih strelov med prvenstvi. Pollany (2006) je v raziskavi evropskega prvenstva leta 2006 objavil, da je opa- zen napredek v vratarjevi uspešnosti pri strelih, kjer je vratar v situaciji 1 na 1 s strelcem (streli iz protinapada, streli s krila, streli krožnega napadalca). Vendar v naši raziskavi nismo opazili kakšnih stati- stično značilnih razlik, ki bi to tezo potr- jevale, kajti število obramb iz protinapa- dov med petimi zaporednimi prvenstvi se statistično ne razlikuje. Ravno tako ne opazimo statističnih razlik pri strelih s krilnega položaja in strelih s sedmih me- trov. Na enakem nivoju ostaja tudi števi- lo obramb vratarjev s 7 m. Iz tega lahko sklepamo, da je tudi linija dosojanja naj- strožjih kazni ostala skozi leta enaka kljub spremembam pravil. Na osnovi rezultatov naše študije bo mo- žno tudi v prihodnje spremljati razvojne težnje glede vratarjeve učinkovitosti pri branjenju strelov z različnih položajev. S tem bomo lahko objektivizirali pozna- vanje sprememb rokometne igre v tem pomembnem segmentu. Zanimivo bi bilo tudi ugotoviti, kakšna je vloga dru- gega ali tretjega vratarja na posameznih prvenstvih. S statistično analizo bi lahko Preglednica 2: Razlike v številu strelov iz različnih položajev na zadnjih petih zapore- dnih EP Spremenljivka Št. strelova Št. strelov z 9 mb Št. strelov s krilac Št. strelov iz protinapadad Št. strelov s 7 me EP 2002 39,69* 15,19* 6,21* 5,21 3,96 EP 2004 42,26* 15,63* 7,27* 5,31 3,81 EP 2006 43,62* 17,54* 6,17* 5,63* 4,49 EP 2008 41,41* 17,3* 6,14* 5,95* 4,03 EP 2010 42,31* 16,91* 6,8 4,69* 4,2 * Razlike, statistično značilne pri p < 0,05. a 2002 < 2004, 2006, 2008 in 2010; 2004 > 2006; 2006 > 2008. b 2002 < 2006, 2008 in 2010; 2004 > 2006 in 2008. c 2002 < 2004; 2004 > 2006 in 2008. d 2010 < 2006 in 2008. e Ni statistično značilnih razlik. Preglednica 3: Razlike v številu obramb vratarjev na petih zaporednih EP Spremenljivka Skupno št. vratarjevih obramba Št. obramb z 9 mb Št. obramb s krilac Št. obramb iz protinapadad Št. obramb s 7 me EP 2002 13,58 6,93 2,32* 0,97 1,03 EP 2004 13,77 7,13 2,8* 1,09 0,83 EP 2006 14 7,66 2,32 1,12 1,01 EP 2008 13,77 7,64 2,39 1,13 0,88 EP 2010 13,69 7,37 2,39 1,05 0,93 * Razlike, statistično značilne pri p > 0,05. a Ni statistično značilnih razlik. b Ni statistično značilnih razlik. c 2002 < 2004. d Ni statistično značilnih razlik. e Ni statistično značilnih razlik. Slika 2: Število obramb vratarjev pri strelih z različnih položajev glas mladih 87 analizirali, koliko časa prebijejo na igrišču in kakšen je njihov odstotek uspešnosti v primerjavi s prvimi vratarji rokometnih ekip. Literatura „ Avsec, G. (1999). Analiza branjenja rokome-1. tnih vratarjev na svetovnem prvenstvu 1997 na Japonskem. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Barda, M. (1992). Torwarttechniken im Ver-2. gleich. Handballtraining, (2), str. 3–8. Pollany, W. (2006). 73. th European Champion- ship for Men Switzerland 2006 Qualitative trend Analysis. Pridobljeno 1. 7. 2011 s http:// activities.eurohandball.com. Pori, P., Mohorič, U., Tomazini, D., Šibila, M. 4. (2008). Differences in goalkeepers’ perfor- mance indicators at three consecutive Men’s European Championships held in 2002, 2004 and 2006. V Proceedings Book of VIII World Congress of Performance Analysis of Sport (str. 421–425). Magdeburg: Otto-von-Gue- ricke-Universität. Sevim, Y., Bilge, M. (2007). The Comparison of 5. the Last Olympic, World and European Men Handball Championships and the Current Developments in World Handball. Med- sportpress, 13(1), str. 65–71. Šibila, M., Pori, P., Imperl, D. (2008). Rokome-6. tni vratar. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. Grega Karpan, prof. šp. vzoje Vojkova c. 71, 1000 Ljubljana Tel.: +386 31 204 719 E-mail: gkarpan@gmail.com 88 Comparative analysis of the morphological motor potential of the basketball cadet men’s national teams of Slovenia Abstract This article presents an analysis and a comparison of the morphological characteristics and motor abilities of male basketball players, using a sample of 62 players from six Slovenian cadet national teams that competed at the European Championships (EC) between 2003 and 2009. We were particularly interested in comparing the groups of the best- and worst-ranked teams (the best three and the worst three teams at the EC). The study findings show that the players of those national teams that ranked higher at the EC were on average shorter and lighter and had less body fat than players of those national teams that ranked lower at the EC. In the take-off power tests, the players of lower-ranked teams achieved slightly better results on average, whereas in other motor tests there were practically no differences between high- and low-ranking national teams. Given the above, it is impossible to say that low rankings were due to the level of development of motor abilities or a low level of conditioning of players in these national teams. Key words: basketball, cadet men, national teams, performance. Miha Kobe, Frane Erčulj Primerjalna analiza morfološko motoričnega potenciala kadetskih košarkarskih reprezentanc Slovenije Izvleček V članku smo na vzorcu 62-ih košarkarjev iz šestih kadetskih reprezentanc Slovenije, ki so med leti 2003 in 2009 nastopile na Evropskih prvenstvih (EP), analizirali in primerjali njihove morfološke značilnosti in motorične sposobnosti. Predvsem nas je zanimala primerjava med skupinama bolje in slabše uvrščenih ekip (tri najbolje in tri najslabše uvrščene na EP). Ugotovitve raziskave kažejo, da so igralci reprezentanc, ki so dosegle boljšo uvrstitev na EP, v povprečju nižji, lažji in imajo manj maščobne mase od igralcev ekip, ki so dosegle slabšo uvrstitev na EP. V testih odrivne moči dosegajo v povprečju nekoliko boljše rezultate igralci slabše uvrščenih ekip, v pre- ostalih motoričnih testih pa praktično ne zasledimo razlik med slabše in bolje uvrščenimi reprezentancami. Glede na to tudi ne moremo trditi, da je na slabšo uvrstitev vplivala ra- ven razvitosti motoričnih sposobnosti oziroma slabša kon- dicijska pripravljenost igralcev v teh reprezentancah. Ključne besede: košarka, kadeti, reprezentance, uspešnost. Foto: arhiv KZS glas mladih 89 Uvod „ Košarka v Sloveniji predstavlja enega od najbolj popularnih športov z dolgo in uspešno tradicijo, ki sega že v leta pred drugo svetovno vojno (Pavlovič, 2000). Vse do osamosvojitve Slovenije so posa- mezni slovenski košarkarji in tudi klubi v okviru nekdanje skupne države dosegali vrhunske rezultate, ki so postavili dobre temelje za prepoznavnost slovenske ko- šarke na mednarodni sceni. V zadnjih le- tih v Sloveniji deluje več kot 120 košarkar- skih društev oz. klubov (Pavlovič, 2000), povezanih v Košarkarsko zvezo Slovenije (v nadaljevanju KZS), ki je bila ustanovlje- na leta 1950 in je od leta 1992 tudi članica FIBA (Fédération Internacionale de Basket- ball Amater). Za Slovenijo kot majhno državo, z uspe- šnim sistemom selekcioniranja in produ- ciranja novih košarkarskih talentov se je v preteklih letih dobro delo z mladimi, odražalo z doseganjem dobrih rezul- tatov predvsem v mlajših tekmovalnih kategorijah. Leta 1994 je KZS pričela izvajati projekt, ki je pod vodstvom Ja- neza Drvariča kmalu začel žeti dobre rezultate (Pavlovič, 2000). Zlati medalji z evropskega prvenstva za mlade (do 20. leta) na Ohridu (Makedonija) leta 2000 in v Brnu (Češka) leta 2004, srebrna meda- lja (evropsko prvenstvo do 22 let v Italiji, Trapani, 1998) ter bronasto odličje mlaj- ših članov v Izmirju (Turčija) leta 2006 nas uvrščajo med uspešnejše države v Evropi v teh starostnih kategorijah. V starostnih kategorijah mladincev in kadetov beleži- mo bronasto medaljo (EP za mladince v Ludwigsburgu, Nemčija), sicer pa se naj- boljše uvrstitve gibljejo večinoma okrog 6. mesta. Če je v preteklosti kakovostno strokovno delo z mladimi košarkarji dajalo dobre rezultate na mednarodnih tekmovanjih, pa lahko ugotovimo, da so se ti po letu 2005 nekoliko poslabšali. To velja pred- vsem za starostno kategorijo kadetov, posledično se to v kasnejših letih odra- ža tudi v starejših starostnih kategorijah. Kljub precejšnjim prizadevanjem KZS (npr. uvedba regijskega selekcioniranja in nacionalnega programa) se trendi dose- ganja slabših rezultatov nadaljujejo tudi v zadnjih letih. Prvi nastop slovenske kadetske selekcije na zaključnem turnirju evropskega pr- venstva beležimo leta 1997. Reprezentan- ca se je uvrstila na 7. mesto v konkurenci 12-ih ekip. Po letu 2003 in z uveljavitvijo novega tekmovalnega sistema tekmo- vanja (razdelitev na divizijo A in B) se je Slovenija do izpada leta 2007 merila z ekipami višjega kakovostnega razreda (A divizija), leta 2008 pa je prvič nastopila na EP B divizije. Glavni motiv pri izbiri teme za raziskavo se nanaša predvsem na padec rezulta- tov kadetskih reprezentanc Slovenije na evropskih prvenstvih. Od EP leta 2003, na katerem so se naši šestnajstletniki uvrstili na zelo dobro 6. mesto, pa vse do prvenstva leta 2009, so bile uvrstitve vedno slabše. Leta 2007 je kadetska re- prezentanca Slovenije celo izpadla iz A divizije EP in zadnja leta nastopa v B divi- ziji. B divizija je drugorazredno evropsko prvenstvo, ki ga je FIBA uvedla leta 2004 z namenom, da imajo tudi države, ki niso tako košarkarsko prepoznavne, možnost tekmovanja na EP. Posledično se z zadnji- mi generacijami slabše uvrstitve vedno bolj vrstijo tudi v starejših tekmovalnih kategorijah. Mladinci in mlajši člani se na zadnjih evropskih tekmovanjih uvrščajo na rep lestvice šestnajstih ekip v elitni diviziji, zato so domneve o vedno slabših rezultatih naše članske vrste v prihodnje povsem opravičene in zaskrbljujoče. Namen članka je z analizo morfološko- motoričnih razsežnosti in parametrov igralne učinkovitosti izbranih kadetskih reprezentanc prepoznati morebitne vzroke in probleme za obstoječe stanje v generacijah fantov starih do 16 let. Naša želja je, da bi izsledki analize privedli do novih idej in dejanj za izboljšanje trenu- tnega stanja v slovenski kadetski repre- zentanci in hkrati vplivali na doseganje dobrih rezultatov na mednarodni ravni tudi v starejših kategorijah. Metode „ Vzorec igralcev in ekip V vzorec ekip smo zajeli šest kadetskih reprezentanc Slovenije, ki so se uvrstile na zaključni turnir evropskega prvenstva v košarki. Vzorec ekip smo glede na rezul- tate, ki so jih ekipe dosegle na EP razdelil v dve skupini. V prvo skupino smo uvr- stil tri ekipe, ki so v na EP dosegle boljšo uvrstitev (EP 2003, 2004 in 2005), v dru- go skupino pa ekipe, ki so na EP dosegle slabšo uvrstitev (EP 2007, 2008 in 2009). Tabela 1: Vzorec obravnavanih ekip in njihova uvrstitev. ekipa uvrstitev leto 1A 06. mesto 2003 2A 08. mesto 2004 3A 12. mesto 2005 1B 15. mesto 2007 2B 19. mesto 2008 3B 20. mesto 2009 V izbranih šestih ekipah smo obravnava- li 62 igralcev. Upoštevali smo le igralce enake starosti, saj je vsaka ekipa imela vsaj enega igralca, ki je bil mlajši od osta- lih. Tako so bili vsi igralci, ki smo jih zajeli v vzorec merjencev, stari 16 let. Razdelili smo jih na tri tipe: branilce, krila in cen- Slika 1. Uvrstitve slovenskih kadetskih reprezentanc do leta 2010. Tabela 2: Število igralcev glede na igralni tip. Ekipa 1A 2A 3A 1B 2B 3B Skupaj Branilci 3 5 5 6 5 5 29 Krilni igralci 4 1 4 3 3 1 16 Centri 3 3 3 2 2 4 17 62 90 tre. Klasifikacijo smo opravili na podlagi predstavitvenih podatkov, ki so jih selek- torji podali v končnem poročilu za svojo ekipo. Vzorec spremenljivk V vzorec spremenljivk smo zajeli tiste te- ste, s katerimi merimo motorične in mor- fološke razsežnosti, ki imajo največji vpliv na uspešnost igranja mladih košarkarjev. V nadaljevanju so navedene vse antro- pometrične mere in razsežnosti, upora- bljene v raziskavi: Tabela 3: Antropometrične mere in razsežnosti. ATV – Telesna višina (vzdolžna razse- žnost) ADV – Dosežna višina (vzdolžna razse- žnost) AKGH – Kožna guba hrbta (maščobno tkivo) AKGN – Kožna guba nadlahti (maščobno tkivo) AT – Telesna teža ITM – Indeks telesne mase AT/AV – Razmerje med telesno višino in telesno težo V raziskavi smo uporabili naslednje mo- torične teste: dentirali in zapisovali so jih po navodilih, ki jih je izdala FIBA. Vsi statistični zapisi so pridobljeni na uradni spletni strani mednarodne ko- šarkarske zveze (FIBA) http://www. fiba.com in na uradnih spletnih stra- neh posameznega prvenstva leta http://www.youthbasket.com. Uporabili smo podatke za šest izbranih reprezen- tanc (tri najbolje uvrščene in tri z najslab- šo uvrstitvijo) . Na Fakulteti za Šport smo pridobili po- datke, ki vsebujejo motorične in mor- Rezultati in razlaga „ Za izbrani vzorec ekip in igralcev smo iz- računali sedem različnih antropometrič- nih mer oziroma razsežnosti. Opazimo lahko, da se z manjšimi izjema- mi povprečna višina ekip povečuje ter da so ekipe skupine B v povprečju višje kot ekipe skupine A, ki so dosegle boljše re- zultate (tabela 5). Glede na to, da se med razlogi za slabšo konkurenčnost naših mladih reprezentanc v mednarodnem merilu pogosto navaja tudi inferiornost Tabela 4: Motorični testi in sposobnosti. VOSM višina sonožnega skoka z mesta brez zamaha rok VOS1 višina sonožnega skoka z 1 korakom zaleta VOSG višina globinskega skoka brez zamaha rok (40 cm) ODRIVNA MOČ VOEZ višina enonožnega skoka z zaletom S20 sprint 20 m HSM hitro stopanje na mestu TSS tek s spremembami smeri HITROST IN AGILNOST BREZ ŽOGE TTP tek, preža TPS tek, preža, skok V20 vodenje 20 m HITROST IN AGILNOST Z ŽOGO VSS vodenje s spremembami smeri Tabela 5: Primerjava med bolje (A) in slabše (B) uvrščenimi ekipami v morfoloških razsežno- stih (v oklepaju so navedene vrednosti standardnega odklona). Ekipa ATV ADV AT ITM AT/AV AKGH AKGN 1A 188,2(11,9) 252,6(16,4) 80,4(16,0) 22,7(2,5) 42,1(6,1) 8,7(3,7) 5,8(3,7) 2A 192,8(5,9) 254,4(8,4) 78,4(5,2) 21,1(1,2) 40,9(2,3) 7,9(1,4) 6,7(1,1) 3A 190,1(7,7) 252,3(9,1) 77,6(8,6) 21,5(1,6) 41,0(3,6) 6,7(1,3) 8,8(1,5) 1B 193,3(7,4) 257,1(8,8) 77,8(8,3) 20,8(1,8) 39,9(3,9) 8,0(1,5) 7,5(1,9) 2B 194,0(9,3) 251,5(12,2) 82,8(10,9) 22,0(1,8) 43,3(3,9) 10,0(1,7) 8,8(2,3) 3B 192,1(9,4) 251,3(11,8) 85,6(17,1) 23,2(3,0) 44,4(7,5) 10,5(3,6) 8,8(2,9) Skupaj 191,8(8,7) 253,2(5,1) 80,4(12,0) 21,9(2,0) 41,9(5,0) 8,6(2,2) 7,7(2,2) A skupaj 190,3(8,8) 253,0(12,0) 78,9(9,6) 21,8(1,3) 41,4(3,3) 7,8(2,6) 7,1(2,8) B skupaj 193,1(8,5) 253,4(10,8) 82,1(9,8) 22,0(0,8) 42,6(3,6) 9,5(2,7) 8,4(2,4) Legenda: ATV – telesna višina (cm); ADV – dosežna višina (cm); AT – telesna teža (kg), ITM – indeks telesne mase, AT/AV – razmerje med telesno višino in težo; AKGN – kožna guba nadlahti (mm), AKGH – kožna guba hrbta (mm). Potek, izvajanje in merjenje zgoraj nave- denih testov je opisano v skripti »Navo- dila za testiranje morfoloških značilnosti in motoričnih sposobnosti« (Dežman in Erčulj, 1998). Način zbiranja podatkov Temeljne statistične podatke (temeljne spremenljivke igralne uspešnosti) so na vsaki tekmi zbirali uradni statistikarji. Evi- fološke razsežnosti državnih kadetskih reprezentantov. Podatki so zbrani iz vsa- koletnih meritev, ki jih opravijo kandidati za kadetsko reprezentanco Slovenije. Podatke smo obdelali z osnovnimi po- stopki opisne statistike (povprečja, naj- manjše ter največje vrednost in standar- dni odklon). Uporabili smo računalniški program Microsoft Excel 2010. v telesni višini, je to vsekakor nekoliko presenetljiv podatek. Pričakovali bi, da bodo ekipe, ki so v povprečju višje, bolj konkurenčne in da bodo dosegle boljše rezultate na EP. Presenetljivo je tudi to, da so ekipe skupine B v povprečju višje kljub temu, da jih sestavlja večje število branil- cev, ki po telesni višini predstavljajo naj- nižji tip igralcev (Erčulj, 1998; Erčulj, 2005). Ne glede na razlike v telesni višini sta obe skupini ekip v dosežni višini precej izena- čeni, s čimer lahko vsaj delno pojasnimo predhodno dilemo. Če primerjamo eki- pe po telesni teži, lahko ugotovimo, da imajo ekipe skupine B, ki so v povpre- čju višje, tudi večjo telesno težo (tabela 5). Podobno dosegajo ekipe skupine B višje vrednosti tudi v obeh indeksih te- lesne teže (ITM, AT/AV). Če pogledamo vrednosti kužnih gub, ugotovimo, da imajo igralci skupine B (slabše uvršče- nih ekip) višje vrednosti kožnih gub oz. več podkožnega maščevja. Tako očitno večja telesna teža igralcev skupine B ni samo posledica razlike v telesni višini, temveč tudi večje zamaščenosti. Razloge za to lahko verjetno iščemo predvsem v glas mladih 91 spremembah življenjskega sloga in pre- hranjevalnih navad, kakor tudi načinu in količini treniranja. Rezultate v testih odrivne moči (tabela 6) (vertikalnih skokih) ne moremo ovredno- titi kot dobre, če jih primerjamo z rezul- tati približno enako starih košarkarjev, ki jih lahko zasledimo v nekaterih domačih in tujih raziskavah (Milanović, 1996; Erčulj, 1998; Bosco, 1999; Erčulj, Dežman in Vuč- ković, 2004; Erčulj, 2005). Boljše rezultate v testih odrivne moči dosegajo igralci oz. ekipe skupine B, torej slabše uvrščene ekipe. To velja tako za sonožne (z mesta, z enim korakom zaleta, po globinskem sko- ku) kot tudi enonožne skoke (z zaletom). Tudi ti rezultati so vsekakor presenetljivi in to ne samo zato, ker so ekipe skupine B igralno manj uspešne. Košarkarji skupine B dosegajo namreč boljše rezultate kljub temu, da so višji in imajo več podkožne- ga maščevja. V literaturi lahko zasledimo, da višji košarkarji v testih odrivne moči dosegajo običajno slabše rezultate (Er- čulj, 1998; Erčulj, Dežman in Vučković, 2004), enako pa velja tudi za košarkarje z večjim deležem maščobnega tkiva, ki predstavlja balast in negativno vpliva na rezultate v večini motoričnih testov (Erčulj, 1998). Na osnovi tega lahko pred- postavljamo, da bi košarkarji skupine B z zmanjšanjem količine maščobnega tkiva še izboljšali odrivno moč in s tem verje- tno tudi svojo igralno uspešnost. V testih hitrosti in agilnosti gibanja brez žoge med obema skupinama ekip (igral- cev) ne zasledimo večjih razlik (tabela 7). Izjema je le test hitro stopanje na mestu (HSM), kjer boljše rezultate dosegajo igral- ci skupine A, torej igralci bolje uvrščenih ekip. Kar se tiče rezultatov v testih hitrosti in agilnosti brez žoge lahko ugotovimo, da košarkarji izbranega vzorca dosegajo približno enake ali malo boljše rezultate kot prejšnje generacije kadetskih repre- zentantov Slovenije (Erčulj, 1998; Erčulj, 2005). Nasprotno dosegajo v testu hitro- sti pospeševanja (S20) izbrani igralci ne- koliko slabše rezultate kot njihovi hrvaški vrstniki (Milanović, 1996). Tabela 8: Povprečne vrednosti rezultatov pri testih tehnike z žogo (sek). Ekipa V20 (SD) VSS (SD) 1A 3,50 (0,2) 8,7 (0,8) 2A 3,29 (0,1) 8,4 (0,2) 3A 3,44 (0,2) 8,5 (0,5) 1B 3,48 (0,2) 9,0 (0,5) 2B 3,41 (0,1) 8,7 (0,7) 3B 3,42 (0,2) 8,6 (0,5) Skupaj 3,42 (0,2) 8,7 (0,5) A skupina 3,41 (0,2) 8,6 (0,6) B skupina 3,44 (0,2) 8,8 (0,6) Legenda: V20 – vodenje na 20 m (s); VSS – vode- nje s spremembami smeri 6 x 5 m (s); SD – stan- dardni odklon. Tudi v testih hitrosti in agilnosti z žogo (tabela 8) so razlike med skupinama mer- jencev minimalne, pri čemer dosegajo v povprečju nekoliko boljše rezultate ko- šarkarji skupine A (bolje uvrščenih ekip). Tudi ta podatek je nekoliko presenetljiv, saj so ekipe skupine B sestavljene iz ve- čjega števila branilcev, kot ekipe skupine A. Glede na to, da gre za gibanja, ki so kompleksnejša in koordinacijsko zahtev- nejša, jih praviloma najbolj učinkovito in najhitreje izvajajo branilci, ki imajo boljše tehnično znanje in tudi v igri največ vo- dijo žogo (Erčulj in sod. 2009). Očitno so v testih z žogo prav med branilci najve- čje razlike oz. so branilci tisti, ki v največji meri diferencirajo skupini A in B. Tako kot tudi pri nekaterih drugih testih izstopa po kakovosti ekipa 2A, ki se je na EP 2004 uvrstila na 8. mesto in dosegla drugi naj- boljši rezultat med izbranimi ekipami. Glede na to, da ista ekipa dosega najbolj- še rezultate pri testih S20 (šprint 20 m) in HSM (hitro stopanje na mestu) bi lahko zaključili, da ima ta ekipa dejansko najve- čji potencial, kar se tiče (ciklične) hitrosti. Pri V20 in VSS gre sicer za testa, ki sta v motoričnem smislu bolj kompleksna, njuni rezultati pa so v večji meri odvisni tudi od tehničnega znanja košarkarjev, predvsem hitrega vodenja žoge. Zaključek „ Glede na rezultate lahko zaključimo, da imajo zadnje generacije kadetskih reprezentantov, tj. reprezentance, ki so bile sicer slabše uvrščene na evropskih prvenstvih, višji potencial v telesni višini, Tabela 6: Povprečne vrednosti rezultatov v testih odrivne moči (vertikalnih skokih). Ekipa VOSM(SD) VOS1(SD) VOSG(SD) VOEZ(SD) 1A 37,5 (8,6) 52,0 (6,4) 27,6 (7,4) 62,5 (6,6) 2A 38,2 (5,6) 58,5 (3,9) 38,0 (8,2) 73,0 (3,7) 3A 36,7 (5,1) 57,7 (5,9) 29,1 (4,2) 71,1 (3,1) 1B 38,3 (2,6) 56,8 (3,9) 30,0 (2,7) 71,6 (8,6) 2B 37,0 (4,2) 57,0 (5,2) 34,9 (4,4) 69,8 (3,3) 3B 37,5 (5,2) 60,9 (3,7) 33,8 (3,2) 73,9 (3,7) Skupaj 37,5 (5,2) 57,2 (4,8) 32,2 (5,0) 70,3 (4,8) A skupina 37,3 (5,1) 55,6 (6,3) 32,7 (7,4) 55,6 (6,3) B skupina 37,7 (3,3) 58,4 (4,5) 33,1 (4,0) 58,4 (4,5) Legenda: VOSM – sonožni skok z mesta brez zamaha rok (cm); VOS – sonožni skok z enim korakom zaleta (cm); VOSG – globinski skok brez zamaha rok z višine 40 cm (cm); VOEZ – enonožni skok z zaletom (cm); SD – standardni odklon. Tabela 7: Povprečne vrednosti rezultatov v testih hitrosti in agilnosti gibanja brez žoge. Ekipa TSS (SD) TTP(SD) TPS (SD) S20 (SD) HSM (SD) 1A 8,6 (0,7) 9,9 (0,8) 11,6 (1,1) 3,37 (0,22) 59,2 (9,8) 2A 8,4 (0,1) 9,8 (0,1) 11,2 (0,3) 3,15 (0,08) 60,7 (3,3) 3A 8,2 (0,4) 9,9 (0,4) 11,7 (0,6) 3,31 (0,11) 57,7 (3,9) 1B 8,8 (0,3) 9,6 (0,7) 11,1 (0,2) 3,28 (0,12) 53,8 (6,0) 2B 8,3 (0,5) 9,7 (0,4) 11,4 (0,8) 3,26 (0,17) 57,5 (6,3) 3B 8,4 (0,4) 9,6 (0,5) 11,0 (0,8) 3,31 (0,14) 49,8 (2,2) Skupaj 8,5 (0,4) 9,8 (0,5) 11,3 (0,6) 3,28 (0,14) 56,4 (4,0) A skupina 8,4 (0,5) 9,9 (0,6) 11,5 (0,8) 3,30 (0,18) 58,4 (6,7) B skupina 8,6 (0,4) 9,7 (0,5) 11,3 (0,6) 3,29 (0,14) 53,9 (6,0) Legenda: TSS – tek s spremembami smeri 6 x 5 m (s); TTP – gibanje s prisunskimi in tekalnimi koraki (s); TPS – tek, gibanje v preži, skok (s); S20 – šprint 20 m (s); HSM – hitro stopanje na mestu (št. dotikov); SD –standardni odklon. 92 več podkožnega maščevja in približno enako raven motoričnega potenciala kot predhodne generacije (reprezentance, ki so bile bolje uvrščene na EP). Ker je telesna višina pomemben dejavnik uspešnosti v košarki, bi ob približno enaki ravni motoričnega potenciala pričakovali, da bodo ekipe, ki so v povprečju višje, bolj konkurenčne in dosegle boljše rezultate v mednarodnem merilu. Vendar je igral- na uspešnost oziroma učinkovitost ekipe prav gotovo zelo kompleksen pojem, na katerega vpliva veliko število dejavnikov, med katerimi igra verjetno najpomemb- nejšo vlogo segment tehnično-taktične- ga znanja oziroma pripravljenosti. Zato lahko razloge za slabše rezultate po vsej verjetnosti iščemo predvsem v tem sklo- pu dejavnikov uspešnosti. Za realno oceno razvitosti motoričnega in morfološkega potenciala najboljših slovenskih mladih košarkarjev bi bilo potrebno primerjati naše košarkarje z njihovimi vrstniki iz košarkarsko najbolj uspešnih držav. Pri tem so žal dosegljivi le podatki o telesni višini košarkarjev, ki pa tudi niso povsem zanesljivi. Na te- lesno višino lahko sicer vplivamo le z usmerjanjem v košarko in selekcionira- njem, pri čemer smo seveda zelo ome- jeni s številčnostjo populacije, ki nam je na razpolago. V precej večji meri bi lahko vplivali na količino podkožnega maščev- ja, ki predstavlja balast in vpliva na raz- vitost večine motoričnih sposobnosti, s tem verjetno tudi na igralno uspešnost mladih košarkarjev. Literaura „ Bosco, C. (1999). Strength Assessment with 1. the Bosco’s Test. Rome: Italian Society of Sport Science. Erčulj, F. (1998). Morfološko-motorični poten-2. cial in igralna učinkovitost mladih košarkar- skih reprezentanc Slovenije [Morphological and Motor Potential and Performance Effici- ency of Young National Basketball Teams of Slovenia]. Unpublished doctoral dissertation, Ljubljana: Faculty of Sport. Erčulj, F., Dežman, B., Vučković, G. (2004). Dif-3. ferences between basic types of young ba- sketball players in terms of different jumps height and ground contact time. Kinesiolo- gia Slovenica, 10 (1) 5–15. Erčulj, F., Dežman, B., Vučković, G. (2004). Dif-4. ferences between basic types of young ba- sketball players in terms of different jumps height and ground contact time. Kinesiolo- gia Slovenica, 10 (1) 5–15. Erčulj, F. (2005). Level of development and 5. correlation between various types of speed in young basketball players. V: J. Šimonek (ur.), »Methods of managements of sports tra- ining and factors influencing sport performan- ce« (str. 73–81). Nitra: Faculty of Central Euro- pean Studies and Coimbra Network. Erčulj, F., Blas, M., Čoh, M. in Bračič, M. (2009). 6. Differences in Motor Abilities of Various Types of European Young Elite Female Ba- sketball Players. Kinesiology 41 (2), 203–211. Milanović, D., Jukić, I., Dizdar, D., Šentija, D. 7. (1996). Dijagnostika funkcionalnih i moto- ričkih sposobnosti kao kriterij za selekciju košarkaša nacionalne selekcije [Diagnostics of Functional and Motor Abilities as Criteri- on for Selection of National Team Basketball Players]. In D. Milanović (Ed.), Proceedings of the 3 th International Sport Conference Alpe - Ja- dran (pp. 118–121). Rovinj, Croatia: Faculty of Physical Culture of the University of Zagreb. Pavlovič, M. (2000). 8. Mejniki slovenske košarke [The milestones of Slovenian Basketball]. Ljubljana: Pisanica in bonus Pavlovič k.d. Zahvala Avtorji članka se za sodelovanje za- hvaljujemo Košarkarski zvezi Sloveni- je. Miha Kobe, prof. šp. vzg. E-pošta: miha.kobe@gmail.com glas mladih 93 Sports activity and lifestyle of truck drivers Abstract The purpose of this research was to determine examine the lifestyle of truck drivers. Data were collected through fieldwork and on-line questionnaire. The study included 102 (1.39% of the population) participants, professional truck drivers, of which 92 (90%) were men and 10 (10%) women. Statistical processing was done using SPSS 17.0 and Microsoft Office Excel 2003. Research has shown that professional truck drivers have very few or nothing organized sports activities, only some large transport companies organize games in the summer or sports days on the snow in winter, which are intended more for socializing than for the sport. Only 14% of the participants deal with the sports activity at least 2 or 3 times a week. 54% of participants deal with sport activities only once a month or more often they are not even engaged in sport activities. 46% of respondents confirmed that the sport activities have a positive impact on work and welfare, which means they are aware of the positive effects of regular physical exercise. Their free time is too passive, which is supported by smoking cigarettes and drinking alcohol. 55% of participants are smokers, of which 11% are occasional smokers. 72% are occasional drinkers of alcoholic drinks, regular drinkers are 10%. Key words: sports activity, lifestyle, truck drivers. Tomaž Šinigoj, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek, Jože Štihec, Maja Meško Gibalna dejavnost in življenjski slog voznikov tovornih vozil Izvleček Namen pričujoče raziskave je bil preučiti življenjski slog voznikov tovornih vozil. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo terenskega anketiranja ter spletnega vprašal- nika. V raziskavi smo uporabili sto dve anketi poklicnih voznikov, od tega je bilo 92 (90 %) moških in 10 (10 %) žensk. Statistično obdelavo smo naredili s pomočjo SPSS 17.0 in Microsoft Office Excel 2003. Z raziskavo smo ugotovili, da je organiziranih športnih dejavnosti za poklicne voznike tovornih vozil zelo malo ali nič, le nekatera velika prevozniška podjetja organi- zirajo športne igre poleti ali športne dneve na snegu pozimi, ki so bolj namenjeni druženju kakor pa športu. Samo 14 % udeležencev raziskave se s športno dejav- nostjo ukvarja vsaj 2- do 3-krat tedensko. 54 % udele- žencev raziskave se s športno dejavnostjo ukvarja samo 1-krat mesečno ali se s športom sploh ne ukvarjajo. 46 % vprašanih je odgovorilo, da šport pozitivno vpliva na delo in počutje, kar pomeni, da se zavedajo pozitivnih učinkov redne športne vadbe. V prostem času je preveč neaktivnega druženja, ki se podkrepi s kajenjem cigaret in pitjem alkohola. Kadilcev je 55 %, od tega 11 % ob- časnih. 72 % je občasnih pivcev alkoholnih pijač, rednih pivcev pa 10 %. Ključne besede: gibalna dejavnost, življenjski slog, vozni- ki tovornih vozil. 94 Uvod „ Vsakdo mora skrbeti za svoje zdravje in dobro počutje tako v prostem času ka- kor na delovnem mestu. Na različnih de- lovnih mestih so prisotni različni delovni pogoji in različne stresne situacije. V pri- čujočem članku smo poskušali osvetliti gibalno dejavnost in življenjski slog prav posebne delovne skupine poklicnih vo- znikov tovornih vozil. Ti so bolj kakor v katerem koli drugem poklicu prikovani v prisilni sedeči položaj, prav tako pa je zanje zaradi samega urnika dela in delov- nih pogojev značilen poseben, povečini nezdrav življenjski slog. Gibalna dejavnost in življenj- ski slog Glavni dejavniki zdravega življenjskega sloga so prehrana, ukvarjanje z redno in zmerno telesno dejavnostjo, obvladova- nje stresa oziroma odzivanje na težave, uporaba drog (alkohol, tobak, ilegalne droge), spolnost, spanje, ustna higiena, skrb za varnost, seveda pa ne smemo zanemariti tudi zdravega delovnega in bivalnega okolja ter skrbi za duševno zdravje. »Sedeči« življenjski slog je eden glavnih dejavnikov tveganja, ki ga tesno povezujemo z različnimi motnjami in kroničnimi boleznimi. Vedno več delov- nih opravil opravljamo v sedečem polo- žaju v službi, v šoli ali avtomobilu, pa tudi prosti čas preživimo sede pred računal- nikom, televizorjem, v kino dvorani ali za mizo v gostilni ali baru. Pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga ne moremo mimo redne športne dejavnosti, ki je pozitivno povezana z zdravim načinom življenja, ker bistveno prispeva k ohranjanju, krepitvi in varo- vanju zdravja (Berčič, 2005) ter povečuje delovno storilnost (Bilban, 2002). Aktivni življenjski slog, kot navaja Berčič (2002), pomembno prispeva k splošni kakovosti življenja, saj ima redna športna dejavnost pomembno vlogo v okviru promocije zdravja, ker varuje zdravje v vseh staro- stnih skupinah. Za športno dejavne lju- di je značilno, da imajo več energije, so vitalnejši, bolje razpoloženi, imajo lepše oblikovano telo, bolje spijo, so močnejši, gibljivejši, spretnejši in odpornejši (Berčič, Sila, Tušak in Semolič, 2001). Backović Juričan in Luznar (2002) pou- darjata, da ne gre enačiti pojmov gibanje in ukvarjanje s športno rekreacijo, saj sta dva popolnoma različna pojma. Gibalno dejavnost preko celega dneva lahko lo- čimo na štiri skupine, in sicer telesna de- javnost v prostem času, sem spada tudi ukvarjanje s športno rekreacijo, gibanje v transportne namene (s kolesom ali peš v službo), gibanje na delovnem mestu in pa telesna dejavnost doma (vrtna in gospodinjska opravila, kmetovanje, pri- prava drv itd.). Če seštejemo vse te oblike gibanja preko celega dneva, rezultati v zadnjem času niso spodbudni. V zadnjih desetih letih se opaža padec tistih, ki so redno gibalno dejavni v vseh štirih sku- pinah. Nezadostna športna dejavnost predsta- vlja pomemben dejavnik tveganja za nastanek različnih kroničnih bolezni, kot so na primer artritis, kap, osteoporoza, zvišan krvni tlak, debelost, sladkorna bo- lezen (Fras, 2002; Sila, 2002; Završnik in Pišot, 2005; Blinc in Bresjanac, 2006; Sila, 2007), in za nastanek številnih duševnih motenj, kot so na primer stres, anksio- znost in depresija (Fox in Khattar, 2004; Fras, Zaletel Kragelj in Maučec Zakotnik, 2005), zato sta potreba in spodbuda po spreminjanju pasivnega življenjskega sloga v aktivnega še toliko večji. Razisko- valci trdijo, da bi se tem boleznim v veliki meri lahko izognili, če bi v svoj prosti čas vključili primerno intenzivno, načrtovano in redno športno dejavnost. Zaključki mnogih raziskav (Corbin, 2002; Doupo- na Topič in Sila, 2007) nas spodbujajo k zdravemu načinu življenja, saj znan- stveniki ugotavljajo, da nas je tehnolo- ški napredek pahnil v sedeč in pasiven način življenja, ki se mu ne moremo ali pa nočemo upreti. Vplivi tega napredka so sicer tudi pozitivni, vendar so dolgo- ročne posledice na naše zdravje vse prej kot pozitivne, saj rušijo naš harmoničen telesni razvoj. Oviranje tako telesnega razvoja, kakor tudi duševnega zdravja, pa je posledica spremembe načina življenja iz aktivnega v pasivno. Glede na izsled- ke zadnjih raziskav lahko tudi trdimo, da je širitev športnorekreativne dejavnosti v velikem razmahu. Njeni sadovi so naj- prej vidni pri bolj izobraženih ljudeh, ki se v veliki meri že zavedajo morebitnih negativnih posledic in v svoj vsakdanjik vključujejo primerno športno dejavnost. Razveseljivo je tudi dejstvo, da se Slove- nija uvršča v vrh športno dejavnih držav EU. Še vedno pa je po zadnjih raziskavah športno nedejavnih 37,91 % odraslih pre- bivalcev Slovenije (Sila in Starc, 2007). Gibalne aktivnosti voznikov tovornih vozil Značilnosti življenjskega sloga poklicnih voznikov tovornih vozil so slabe zaradi samih urnikov dela, nezavidljivega de- lovnega okolja ter tudi pogojev za ukvar- janje s športnimi aktivnostmi. Še težje si je predstavljati, da bi se poklicni voznik uspel v svojem prostem času dovolj do- bro pripraviti za nastope na višjem nivo- ju športnih tekmovanj. Zadovoljni smo lahko za vsakega poklicnega voznika, ki najde po celem dnevu sedenja za vola- nom še dovolj energije za športno rekre- acijo. Večkrat slišane izjave voznika so, da po večurni vožnji komaj čaka, da se spet usede. Številna večja in manjša prevozniška podjetja so zelo tesno povezana s špor- tom, vendar pa ne iz vidika, katerega proučujemo. Šport je eden najboljših načinov za povečevanje publicitete in prepoznavanja podjetja v širši javnosti, zato je finančna investicija podjetja v šport dober način reklamiranja. Kar dol- gi so spiski podprtih športnih klubov in športnih prireditev iz strani največjih slovenskih prevoznikov. Vsa ta vlaganja v tekmovalni šport so zelo pohvalna, ob tem pa podjetja nemalo kdaj pozabijo na svoje lastne zaposlene in njihovo špor- tno udejstvovanje. Organizacije, ki združujejo interese po- klicnih voznikov tovornih vozil, organi- zirajo različna tekmovanja. Vendar pa to niso športna tekmovanja, temveč tek- movanja v spretnostni vožnji po različnih poligonih, pri katerih poskušajo vozniki premagati ovire na cesti v čim krajšem času. Zveza Združenj šoferjev in avtome- hanikov Slovenije vsako leto organizira Državno delovno tekmovanje poklicnih voznikov. Ravno tako tudi večji proizva- jalci tovornih vozil organizirajo državna in celo svetovna prvenstva, kjer poudar- jajo predvsem vidike natančne, varne in varčne vožnje, tudi tu pa ni veliko špor- tne vsebine, temveč bolj druženje kole- gov poklicnih voznikov. Najdemo pa tudi svetle izjeme predvsem med največjimi slovenskimi prevozniki. Tako lahko zasle- dimo, da je Intereuropa že leta 1976 orga- nizirala prve športno družabne igre, ime- novane »Intereuropiada«. Leta 2005 se jih je udeležilo kar 20 ekip v skupnem številu več kot 560 tekmovalcev. Leta 2002 so re- zultati ankete, ki so jo izvedli med udele- ženci, pokazali, da so zaposleni z igrami zadovoljni (45 %), zelo zadovoljni (48 %), glas mladih 95 nezadovoljnih pa je bilo le 2 % od 98 an- ketirancev. Anketa je pokazala tudi, da se večina (89 %) udeležencev udeleži iger zaradi sprostitve in druženja. Tekmovali so v odbojki na mivki, balinanju, štafeti, vlečenju vrvi in igrah brez meja, imeno- vanih Logistična veriga (Kozlovič, 2002). Tudi pozimi se srečujejo na smučiščih, kjer se je na Zimskih igrah skupine Via- tor & Vektor zbralo kar 300 smučarjev, več kot 200 pa jih je tekmovalo v vele- slalomu (Tomšič, 2008). V letu 2010 pa je bilo vseh udeležencev smučanja 108, od tega 90 tekmovalcev (Mak Uhan, 2010). Nezadovoljstvo med zaposlenimi pred- vsem zaradi trenutnih težkih gospodar- skih razmer, povečevanja obveznosti na delovnem mesto, ob tem pa še nepre- stani strah pred izgubo delovnega me- sta kažejo posledice tudi pri udeležbah na športno družabnih srečanjih v okviru sindikalnih združenj. Brezpogojno tudi fi- nančna kriza doprinese svoje in tako je v zadnjih letih bilo že marsikatero tovrstno srečanje odpovedano. Pri obeh zgoraj navedenih primerih do- bre športne prakse je potrebno pouda- riti, da se iger udeležujejo vsi zaposleni v omenjenih podjetjih in ne samo poklicni vozniki, zato je težko reči, kolikšna je ude- ležba poklicnih voznikov tovornih vozil. Težava je tudi v tem, da so te igre le en- krat letno, za vpliv športa na zdravje pa je potrebna redna športna dejavnost. Namen raziskave je bil preučiti življenjski slog voznikov tovornih vozil, ugotoviti njihovo oceno zdravstvenega stanja ter ukvarjanje s športno aktivnostjo. Metode „ Udeleženci Kvantitativno raziskavo smo izvedli na nenamenskem vzorcu poklicnih vozni- kov tovornih vozil iz različnih področij Slovenije. V raziskavi je sodelovalo 102 (1,39 % po- pulacije) udeležencev, poklicnih vozni- kov, od tega je bilo (92) 90 % moških, (10) 10 % žensk. Anketiranci so razdeljeni v štiri starostne skupine, in sicer v skupini do 30 let jih je bilo 28 (27 %), v skupini 31–40 let 35 (34 %), v skupini od 41–50 let 25 (25 %) in v zadnji skupini nad 51 let starosti 14 (14 %). Povprečna teža vseh anketirancev je 89,7 kg. Pri ženskah 76,2 kg, pri moških pa 91,17 kg. Izračunali smo tudi ITM (indeks telesne mase) in ugotovili, da je povpreč- ni ITM 27,51, od tega pri moških 27,56, pri ženskah pa 27. 21 (20,6 %) vprašanih ima ITM pod 25 in spada v skupino normalno prehranjenih s povprečnim tveganjem za druge kli- nične težave, ostalih 81 (97,4 %) anketi- rancev je predebelih in imajo povečano ali zmerno povečano tveganje za druge klinične težave. Trije od njih (2,9 %) pa so v skupini, ki ima močno povečano tve- ganje in spadajo v skupino debelosti 2. stopnje. Pripomočki Vozniki tovornih vozil so bili izprašani z anketnim vprašalnikom. Pred izpolnje- vanjem so bili seznanjeni z namenom raziskave in navodili za izpolnjevanje an- ketnega vprašalnika. Zaradi specifike po- klica smo pripravili anketne vprašalnike v slovenskem in hrvaškem jeziku. Anketo je bilo mogoče izpolnjevati tudi v elektron- ski obliki. Anketni vprašalnik je zajel naslednje po- datke: socialno-demografski podatki (spol, – starost, telesna višina in teža, zakonski stan, število otrok, delovno razmerje, delovna doba, delovne izkušnje); kakovost življenja (urnik dela, zado- – voljstvo na delovnem mestu, delovni pogoji); gibalna dejavnost (način preživljanja – prostega časa, pogostost ukvarjanja s športno rekreacijo, športna dejavnost, način ukvarjanja z redno športno de- javnostjo, sposobnost neprekinjene hoje, vpliv športne dejavnosti na po- čutje na delovnem mestu); zdravstveno stanje (osebna ocena – zdravstvenega stanja, bolezni, pogo- stost doživljanja stresa, kajenje, pitje alkoholnih pijač, uživanje tablet proti bolečinam, povezanost bolečin z de- lovnim mestom, zadovoljstvo s tele- sno težo). Postopek in metode obdelave podatkov Zbiranje podatkov je potekalo s pomo- čjo terenskega anketiranja ter spletnega vprašalnika, in sicer v obdobju med 15. 7. 2010 in 21. 12. 2010, anketirance pa smo k reševanju povabili z osebnim pristopom in/ali s povabilom na spletni strani. So- delovanje v anketi je bilo prostovoljno, vsem anketirancem pa smo zagotovili anonimnost pri obravnavi njihovih od- govorov. Statistično obdelavo smo naredili s po- močjo SPSS 17.0 (Statistical Package for the Social Sciences) in Microsoft Office Excel 2003, s pomočjo katerih smo izvedli ana- lize in obdelave podatkov. Rezultati in razprava „ Na podlagi podatkov o telesni teži in te- lesni velikosti smo vsakemu anketirancu izračunali indeks telesne mase (ITM). Pov- prečni ITM vseh udeležencev raziskave je 27,51, kar nam takoj pokaže na prekomer- no prehranjenost glede na kriterije sve- tovne zdravstvene organizacije. Večina anketirancev 61 % je v skupini pred-de- belosti in imajo povečano telesno težo, 16 % jih ima zmerno povečano telesno težo, trije pa močno povečano telesno težo. Ugotovili smo tudi povezanost med vprašanjem glede zadovoljstva s svojo telesno težo in dejanskim ITM. Zadovolj- nih je 46 % vprašanih, med njimi je 31,6 % normalno prehranjenih in po tem ta- kem upravičeno zadovoljnih s svojo tele- sno težo, 49,1 % v skupini predebelosti, kar pomeni, da so že nekoliko predebeli, ter še 1,8 % to je en anketiranec, ki ima močno povečano telesno težo, pa je z njo vseeno zadovoljen. Povezave med ITM in športno aktivnostjo nam poka- žejo, da imajo tisti, ki se vsakodnevno ukvarjajo s športno aktivnostjo, ITM pod 25 in torej idealno telesno težo. Raziskava je pokazala, da imajo tudi nekateri ude- leženci raziskave, ki se nikdar ne ukvarja- jo s športom, ITM pod 25 ter ravno tako idealno telesno težo. Iz tega sklepamo, da športna aktivnost pomembno vpliva na ITM, ni pa to edini dejavnik. Zagotovo je tu tudi način prehranjevanja in vrsta prehrane ali na kratko življenjski slog in zdravstveno stanje. Med 45 vozniki, ki so zadovoljni s svojo telesno težo, je 12 takih, ki se v prostem času ukvarjajo s športom, od teh 6 z ITM pod 30, 5 z ITM nad 30 in tudi posame- znik z ITM nad 35, ki navaja, da občasno igra tenis. Med ženskami imamo dve, ki sta zadovoljni s svojo telesno težo in tudi njun ITM je pod 25, pri vseh ostalih pa je ITM nad 25, pri treh poklicnih voznicah 96 celo nad 30, kar spada že v debelost 1. stopnje. Med anketiranci je 55 % kadilcev, od tega 11 % občasnih. Med vozniki je 17 (18 %) abstinentov, med njimi 3 (30 %) ženske in 15 (13,80 %) moških. Občasnih pivcev je 72 % anketirancev, med njimi 7 (70 %) žensk in 67 (61,64 %) moških. Rednih piv- cev je 10 (10 %); vsi so moškega spola, kar pomeni 9,2 % med moškimi. Iz preglednice 1 lahko razberemo, da sta- rost vpliva na športno dejavnost poklic- nih voznikov. Vsakodnevne vadbe skoraj da ni, le med najmlajšimi, torej v skupini do 30 let, je 7,1 % takih, ki se vsakodnev- no ukvarjajo s športom, vendar pa na celotnem vzorcu to pomeni le 2 %. Za redno vadbo štejemo športno dejavnost, ki se odvija vsaj dva- do tri-krat tedensko in v tej skupini je 11,8 % anketirancev. Najmanj redno športno aktivnih anketi- rancev je v starostni skupini med 31 in 40 let, samo 5 %. Zaskrbljujoč je podatek glede tistih, ki se nikdar ne ukvarjajo s športom. Takih je kar 30,4 % vprašanih, njihovo število pa narašča od mlajših proti starejšim staro- stnim skupinam. Ugotovljeno stanje se precej približa tudi izsledkom zadnjih raziskav glede stanja neaktivnega prebi- valstva v Sloveniji; neaktivnega je 37,9 % prebivalstva, minimalno aktivnega pa še dodatnih 18,5 %, kar znese skupaj 56,4 %. Podatki, ki jih dobimo iz naše raziskave, so še nekoliko slabši. Če združimo zadnji dve skupini, v katerih so tisti, ki se manj kot dvakrat mesečno ukvarjajo s špor- tom in bi jih lahko šteli med športno ne- aktivne, vidimo, da je to kar 59 %, kar je 2,6 % več, kakor kažejo statistični podatki za Slovenijo (Sila in Starc, 2007). V preglednici 2 lahko vidimo, da se vozni- ki tovornih vozil v manjšini (13,7 %) redno (vsaj 2-3-krat tedensko) ukvarjajo s špor- tno dejavnostjo. Razveseljivo pa je dejstvo, da se športno dejavni s športom ukvarjajo povprečno 5 ur in 15 minut na teden, kar po merilih mnogih raziskovalcev zadostuje kriteri- jem za ohranjanje zdravja in telesne vital- nosti. Z omenjeno raziskavo so ugotovili, da se skoraj 44 % ljudi s športom ukvarja primerno pogosto in primerno dolgo. Skupni delež športno dejavnih Slovenk in Slovencev je 62 %, kar je 26 % več v primerjavi z EU za leto 2004 (EC, 2004). Med poklicnimi vozniki pa nimamo tako spodbudnih podatkov. saj je le zadovo- ljivo športno aktivnih 11,8 %, kar pa je v primerjavi z zgoraj navedenih 44 % izre- dno malo. Na vprašanje, kako vpliva vaša športna aktivnost na vaše počutje na delovnem mestu, je 22 (22 %) vprašanih odgovorilo, da ne vpliva, 47 (46 %) vprašanih pa trdi, da športna aktivnost vpliva na počutje na delovnem mestu in da zaradi nje lažje opravljajo delo in se bolje počutijo. Ugotovili smo, da 5 voznikov moškega spola kadi in redko uživa alkohol, ob tem pa vsi, razen enega, še občasno jedo ta- blete proti bolečinam. Vsi izmed njih so pri vprašanju o zdravstvenih težavah na- vedli tiščanje v prsih in kašelj. Dva izmed njih pri vprašanju o oceni svojega zdra- vstvenega stanja navajata, da je zdra- vstveno stanje slabo, vendar še vedno kadita in pijeta. Pri vprašanju glede izkoriščanja prostega časa (Preglednica 3) je ker 60,8 % poklic- nih voznikov obkrožilo odgovor, da svoj prosti čas preživijo s prijatelji, 56,9 % jih gleda televizijo, natanko ena tretjina (33,3 %) pa jih v prostem času spi. Odgovor, da se ukvarjajo s športom, je obkrožilo 26,5 % vprašanih (20 % anketiranih žensk ter 27,2 % anketiranih moških). Iz teh podat- kov lahko sklepamo, da čas, ki ga preži- vijo s prijatelji, ne preživljajo ob športnih aktivnostih ali na športnih prireditvah, saj le 10,8 % vprašanih v prostem času obi- skuje športne prireditve, temveč v barih ob kavici ali pivu in cigareti. Vidimo, da je druženje izredno pomemben dejavnik v življenju vseh poklicnih voznikov, tako tistih, ki se ukvarjajo s športom (na prvih dveh mestih po pogostosti ukvarjanja sta nogomet in košarka), kakor tudi tistih, ki se s športom ne ukvarjajo redno. Preglednica 1: Prikaz povezanosti med pogostostjo ukvarjanja s športno dejavnostjo in starostno. Kako pogosto se ukvarjate s športom? Starost Do 30 31-40 41-50 Več kot 51 Skupaj Vsak dan 7,1 % 0,0 % 0,0 % 0,0 % 2,0 % 2–3-krat tedensko 14,3 % 5,7 % 20,0 % 7,1 % 11,8 % Enkrat tedensko 25,0 % 17,1 % 20,0 % 21,4 % 20,6 % 2–3-krat mesečno 17,9 % 8,6 % 8,0 % 7,1 % 10,8 % Enkrat mesečno 17,9 % 40,0 % 16,0 % 14,3 % 24,5 % Nikdar 17,9 % 28,6 % 36,0 % 50,0 % 30,4 % Skupaj 27,5 % 34,3 % 24,5 % 13,7 % 100,0 % Preglednica 2: Opisna statistika za spremenljivko pogostost ukvarjanja s športom. Pogostost športa Frekvenca Odstotek Kumulativni odstotek Vsak dan 2 2,0 2,0 2­3 krat tedensko 12 11,8 13,7 Enkrat tedensko 21 20,6 34,3 2­3 krat mesečno 11 10,8 45,1 Enkrat mesečno 25 24,5 69,6 Nikdar 31 30,4 100,0 Skupaj 102 100,0 Preglednica 3: Način preživljanje prostega časa pri udeleženih v raziskavi. Način preživljanja prostega časa Frekvenca % Ženske Moški Skupaj Ženske Moški Skupaj Spim 6 28 34 60,0 % 30,4 % 33.3 % Gledam TV 8 50 58 80,0 % 54,3 % 56,9 % Ukvarjam se s športom 2 25 27 20,0 % 27,2 % 26,5 % Udeležujem se športnih prireditev 0 11 11 0,0 % 12,0 % 10,8 % Kulturno udejstvovanje 1 6 7 10,0 % 6,5 % 6,9 % Z družino 5 51 56 50,0 % 55,4 % 54,9 % S prijatelji 8 54 62 80,0 % 58,7 % 60,8 % Branje 0 2 2 0,0 % 2,2 % 2,0 % glas mladih 97 Zdravstvene težave, ki spremljajo več kakor vsakega drugega poklicnega vo- znika, so bolečine v hrbtu (58,14 %). Ra- zlog lahko iščemo v večurnem sedečem položaju brez prekinitve; vozniki imajo ves čas napete mišice rok in nog pa tudi vsa čutila, skratka celotno telo imajo ne- nehno v tonusu. Temu moramo dodati še tresljaje, ki jih povzroča cesta in motor ter potenje v poletnih mesecih v kom- binaciji s klimatsko napravo ali odprtim oknom. Potenje je najmočnejše in tudi najbolj moteče prav v predelu hrbta, še posebej križa, saj je v stalnem kontaktu s sedežem. Vzrokov za bolečine v križu in vratu je mnogo, vendar so najbolj po- gosti vzroki spremembe v medvretenčni ploščici in posledice teh sprememb. Poleg bolečin v križu in vratu so tudi utrujenost, glavobol in nespečnost teža- ve, povezane z večurnim prisilnim sede- čim položajem, če pa temu dodamo še nepravilno in neredno prehrano ter ka- jenje, dobimo najverjetnejše razloge za zdravstvene težave poklicnih voznikov. Med nekadilci je manj tiščanja v prsih, kašlja ter nemira. Pri analizi povezave med bolečinami v hrbtu in pogostostjo ukvarjanja s špor- tom smo ugotovili, da je med tistimi, ki se več kot enkrat tedensko ukvarjajo s špor- tom 35 (34 %), kar 63 % takih, ki čutijo bo- lečine v križu. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da si številni lajšajo bolečine in pogostost težav v predelu hrbta prav z redno športno aktivnostjo. Šele večletne raziskave na enakem vzorcu bi nam lah- ko pokazale, ali ima redna športna vadba vpliv na to, da pripomore k odpravljanju bolečin v predelu hrbta in preventivi, da do le teh sploh ne pride. Prepričani smo, da redna športna dejav- nost lahko obogati življenje poklicnih vo- znikov tovornih vozil, jim ob tem pomaga sproščati vsakodnevni stres ter tako po- maga ohranjati zdravje. Spočiti in dobro telesno ter psihično pripravljen voznik bo lažje in varneje, mogoče pa tudi hitreje pripeljal blago do kraja razkladanja. Iz vidika prevozniškega podjetja bo dol- goročno gledano dobro in redno ser- visiran kamion naredil več kilometrov z manjšimi stroški, pa tudi njegova poraba goriva bo manjša. Ravno tako je tudi s poklicnim voznikom; če bo zdrav in psi- hično močan ter spočit prišel na delo, bo bolj produktiven, poleg tega pa bo manj izostajal zaradi bolniških odsotnosti. Literatura „ Backović Juričan, A. in Luznar, N. (2002). Pro-1. jekt promocije zdravja in preprečevanje srč- no-žilnih in drugih kroničnih bolezni. Zdra- vstveno varstvo, 41 (1/2), 64–68. Berčič, H., Sila, B., Tušak, M. in Semolič, A. 2. (2001). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport. Berčič, H. (2002). Gibalna/športna dejavnost 3. v funkciji zdravja in kakovosti življenja prebi- valcev Slovenije. Zdravstveno Varstvo, 41 (1-2), 3–11. Berčič, H. (2005). Ali se v slovenska podjetja 4. vrača obdobje vlaganja v človekove vire, v športno rekreativno dejavnost, zdravje in delovno sposobnost zaposlenih. Šport, 53 (3), 33–39. Bilban, M. (2002). Promocija zdravja in njene 5. možnosti za zniževanje bolniškega staleža. Delo in varnost, 47 (6), 308–314. Blinc, A. in Bresjanac, M. (2006). Telesna de-6. javnost za zdravje. Za srce, 55 (12), 4244. Lju- bljana: Društvo za zdravje srca in ožilja. Corbin, C. (2002). Physical activity for eve-7. ryone: What every physical educator should know about promoting lifelong physical ac- tivity. Journal of Teaching Physical Eduacation, 21, 128–144. Doupona Topič, M. in Sila, B. (2007). Oblike in 8. načini športne aktivnosti v povezavi s social- no stratifikacijo. Šport, 55 (3), 12–16. Priloga: Športnorekreativna dejavnost Slovencev 2006. EC. (2004). 9. The citizens of European union and sport: special Eurobarometer, pridobljeno 26.4.2010 iz http://ec.europa.eu/public_opi- nion/ archives/ebs/ebs_213_report_en.pdf. Fox, D.J in Khattar, R.S. (2004). Carcinoid he-10. art disease: presentation, diagnosis and ma- nagement. Heart, 1224 (90), 8. Fras, Z. (2002). Predpisovanje telesne aktiv-11. nosti za preprečevanje bolezni srca in ožilja. Zdrav Var, 41 (1-2), 27-34. Fras, Z., Zaletel Kragelj, L. in Maučec Zako-12. tnik, J. (2005). Razširjenost dejavnikov tvega- nja za aterosklerozo v Sloveniji. Predstavitev nekaterih ključnih rezultatov raziskave CINDI Slovenija 2002/03. V Z. Fras (Ur.), Forum za preventivo bolezni srca in žilja 2005 (str. 3–10). Ljubljana: Združenje kardiologov Slovenije. Kozlovič, T. (2002). Intereuropiada. 13. Interglas, 4, 14–18. Mak Uhan, L. (2010). Veleslalom na Golteh. 14. Viktor, 25 (10), 38–39. Sila, B. (2002). Subjektivna ocena zdravstve-15. nega stanja v povezavi s pogostostjo špor- tne aktivnosti. V Krepimo zdravje z gibanjem in zdravo prehrano (str. 147–152). Radenci: Mednarodna konferenca ohranimo zdravje. Slovenija. Sila, B. (2007). Leto 2006 in 16. študija o špor-16. tnorekreativni dejavnosti Slovencev. Šport, 55 (3), dodatek, 3–11. Sila, B. in Starc, G. (2007). Ura športa na dan 17. prežene vse težave stran: tedenska športne dejavnost. Šport, 55 (3), 23–27. Tomšič, M. (2008). 18. Zimske igre skupine Viator & Vektor. Viktor, 21(8), 32–33. Završnik, J. in Pišot, R. (2005). 19. Gibalna/špor- tna aktivnost za zdravje otrok in mladostnikov. Koper: Založba Annales, Univerza na Primor- skem, Znanstveno-raziskovalno središče in- štitut za kineziološke raziskave. b ol eč in e v kr iž u ut ru je no st gl av ob ol b ol eč in e v vr at u ne sp eč no st tiš ča nj e v p rs ih ne m ir b ol eč in e v sk le p ih ka še lj vr to gl av ic a ho le st er ol ot ek an je n og de p re si ja za p rt je p ov iš an k rv ni tl ak al er gi je kr či iš ia s sl ad ko rn a ki la 57 39 34 31 22 22 20 18 18 266 99 1011 1313 1618 0 10 20 30 40 50 60 Najpogostejše zdravstvene težave poklicnih voznikov Slika 1. Najpogostejše zdravstvene težave poklicnih voznikov. Tomaž Šinigoj, prof. šp. vzg. e-mail: tomaz.sinigoj@gmail.com 98 A comparison of the printed media coverage of HDD Tilia Olimpija and HK Acroni Jesenice in the EBEL league Abstract In an age when information is available any time and any place, media support is very important. Higher media coverage attracts more sponsors, which in turn enhances the working conditions and performance of the clubs. The purpose of our research was to determine whether different newspapers (Ekipa, Dnevnik and Delo) devote the same amount of attention to the HK Acroni Jesenice and HDD Tilia Olimpija hockey teams, both playing in the EBEL League. We aimed to identify any differences and es- tablish what these differences are in terms of article size, number of words, photograph size and content (the number of players of the Acroni Jesenice or Tilia Olimpija teams featuring on the photograph), article title, statements by the club representatives (players, coaches, officials, etc.), article content as well as the coverage of the matches at home and abroad and of matches against each other. After having examined forty articles published in the period from 15 to 28 October 2010, we established that all of the three abovementioned newspapers were slightly more favourably disposed to the Ljubljana-based team Olimpija. In Dnevnik, the number of words, photographs and titles was strongly to Olimpija’s advantage, whereas in the Ekipa and Delo newspapers the differences were not that big. Key words: hockey on ice, printed media, differences in coverage. Petra Klemenc, Mojca Doupona Topič Primerjava poročanja tiskanih medijev o HDD Tilia Olimpija in HK Acroni Jesenice v ligi EBEL Izvleček Medijska podpora je v današnjem času, ko so nam informacije dostopne na vsakem koraku, zelo pomembna. Večja medijska pokritost privablja večje število sponzorjev, kar omogoča klu­ bom boljše delovanje in pogoje. Cilj naše raziskovalne naloge je bil ugotoviti, ali različni časopisi (Ekipa, Dnevnik, Delo) v člankih enako pozornost namenjajo hokejskim moštvom HK Acroni Jesenice in HDD Tilia Olimpija, ki oba igrata v Ligi EBEL. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike in kakšne so v velikosti člankov, številu besed, velikosti fotografij in motivih fotografij (število igralcev ekipe Jesenic ali Olimpije na fotografiji) ter v naslovih člankov, izjavah predstavnikov klubov (igralcev, tre­ nerjev, funkcionarjev ...), vsebini člankov, pokritosti tujih in do­ mačih tekem ter medsebojna tekma. Po obravnavi štiridesetih člankov, ki so izšli v obdobju od 15. do 28. oktobra 2010, smo ugotovili, da so bili vsi obravnavani časopisi nekoliko bolj na­ klonjeni ljubljanskemu moštvu. Pri Dnevniku je bilo število be­ sed, slik in naslovov krepko na strani Olimpije, medtem ko pri Ekipi in Delu ni bilo ugotovljenih tako velikih razlik. Ključne besede: hokej na ledu, tiskani mediji, razlike v poročanju. glas mladih 99 Uvod „ Z razvojem športa so mediji začeli bolj pogosto poročati o njem, saj nam vsako- dnevno podajajo informacije, ki namerno ali nenamerno vplivajo na naše razmišlja- nje. Prav vsak od nas je izpostavljen mno- žičnim medijem, ki nas vestno poučujejo o tem, kaj je dobro, kaj zlo, kaj je sreča in kaj uspeh. Mediji uspešno izkoriščajo potrebo javnosti po zabavi oz. spektaklu, kakršnega vedno znova po pričevanju medijev predstavlja tudi hokejski obra- čun med HDD Tilio Olimpijo in HK Acroni Jesenice. Medsebojno tekmo primerjajo z nevsakdanjim odnosom med sovra- štvom in ljubeznijo, v kateri sovraštvo do nasprotnikov v času tekme in ljubezen do hokeja gledalce združi, da po svojih najboljših močeh z glasnim navijanjem pomagajo vsak svojim ljubljencem. Oblika zabave se je z leti spreminjala in postala manj kruta, vendar načelo mno- žice, ki prosi za Panem et circenses (kruh in cirkus), ostaja nespremenjeno (The role of media in sport, 2008). Pri tem so špor- tne novice najboljša zabava in način, da ljudje ostajajo blizu samega dogajanja. Mediji izkoriščajo potrebo ter želje ljudi in delujejo kot posrednik med dogaja- njem tam nekje zunaj in gledalcem (bral- cem). Kljub temu da je večini športnikov pomemben predvsem s športnimi krite- riji ovrednoten rezultat, so mediji tisti, ki športnemu rezultatu dajo končno veljavo (Doupona in Petrovič, 2000). Športno po- ročanje je tako postalo veliko več kot le poročanje o športnem dogodku, saj bral- ci želijo podrobnosti. Poleg rezultata, ki ga dosežejo igralci Jesenic in Olimpije, jih zanima tudi, kaj se je dogajalo pred samo tekmo, kakšni so bili odzivi navijačev, izja- ve igralcev, trenerjev ter funkcionarjev in morebitno drugo obšportno dogajanje, kot je zasebno življenje igralcev. Šport je zelo vizualen in vsaj v teoriji bolj primeren za televizijo. Pri gledanju špor- ta po televiziji so ljudje bolj pozorni na gledanje akcij in poslušanje komentarjev, vendar si še vedno želijo, da lahko novice o izbranem športu berejo v miru. Prav to je prednost tiskanih medijev, saj članke lahko berejo počasi ali jih preletijo na hitro, lahko jih berejo kjerkoli in kadarkoli imajo čas. Kljub temu da v dnevnih ča- sopisih prevladujejo politične, domače in tuje novice, uredniki priznavajo, da ima tudi športna vsebina pomembno vlogo in mesto na časopisnih straneh in jo obravnavajo resno. Spoznali so, da mnogo ljudi kupi določen časopis, ker so jim všeč športne strani ali načini pisanja avtorjev športnih novic (Kervin, 1997). Rezultati raziskave Schultz-Jorgensen (2005) so pokazali, da se športne strani časopisov v večji meri osredotočajo na pregled in opisno poročilo športnih do- godkov (58 % vseh člankov), zelo redko se osredotočajo na denar (3 %), politiko (5 %) ali družbene vplive športa (2,5 %). Zelo redko se v članku uporablja več vi- rov z več zgodbami. Med takimi je bilo 60 % člankov, ki so imeli le en vir ali pa še tega ne. Največkrat so to športniki, tre- nerji ali predstavniki klubov. Specializirani športni dnevniki, tedniki in mesečniki se športu posvečajo bolj natančno, kritično in analitično, česar kratki radijski in tele- vizijski ne prenesejo. Časopisje seveda opravlja tudi vestičarsko in poročevalsko funkcijo informiranja o dogodkih in re- zultatih, vendar sta ti potisnjeni v ozadje. Primat so prevzeli kritični članki, analize in razširjeni intervjuji, ki razkrivajo ozadje športnih dogodkov, o katerih smo glavne informacije izvedeli preko televizije in ra- dia (Doupona Topič, 2010). Hokej na ledu lahko uvrstimo med špor- te, ki privabljajo na tisoče gledalcev po vsem svetu ter tudi zanimanje medijev. V našem prostoru je poleg reprezentance največ pozornosti namenjene HDD Tilia Olimpija in HK Acroni Jesenice. Slovenska kluba sta v bivši SFRJ skupaj osvojila kar 33 naslovov državnih prvakov v 46 pr- venstvih. Od tega Jesenice 23, Olimpija 8 in Ilirija 2. Po osamosvojitvi so Jesenice naslov osvojile prva tri leta, nato pa je sle- dila prevlada Olimpije, ki je osvojila deset zaporednih naslovov državnega prvaka. V zadnjih letih se ekipi dokaj izenačeno borita za naslov prvaka. Zaradi pomanjkanja kvalitetnih naspro- tnikov v slovenskem prostoru sta ta dva kluba začela nastopati v razširjeni avstrijski hokejski ligi, imenovani Erste Bank Eishockey Liga (Liga EBEL), kjer tekmujeta proti avstrijskim klubom ter hrvaškemu, madžarskemu ter v letošnji sezoni pridruženemu češkemu klubu. S tem se je povečalo število kvalitetnejših hokejskih tekem na sezono. Prvo se je v sezoni 2006/2007 ligi pridružilo moštvo HK Acroni Jesenice, naslednje leto pa še drugo slovensko moštvo, današnja HDD Tilia Olimpija. Že vrsto let povzroča hokejski obračun med HDD Tilia Olimpija in HK Acroni Jesenice veliko zanimanje med hokej- skimi navdušenci. Hokejisti so do danes odigrali že 442. tako imenovanih der- bijev, od tega 23 v Ligi EBEL (12 zmag Olimpije, 11 Jesenic). Navijači se strogo delijo na privržence enega ali drugega moštva. Na pomembnost te tekme kaže tudi večje zanimanje medijev. Prav me- diji so tisti, ki še dodatno podžigajo na- vijače z ekskluzivnimi naslovi in izjavami. Včasih so ti upravičeni, neredko nekoliko manj. Neredko pred tem obračunom na dan privrejo težave enega ali druge- ga moštva. Vsaki novici iz enega tabora hitro sledi odgovor iz drugega. Različni časopisi pa tekmujejo med seboj, kdo bo predstavil udarnejšo novico. Navijači enega ali drugega kluba se pritožujejo nad – po njihovem mnenju – nekorek- tnem poročanju medijev o njihovem klubu. Objektivnost bi morala biti ena glavnih odlik novinarjev, vendar se hitro lahko zgodi, da njihova naklonjenost, ču- stva in simpatija do določenega moštva kakorkoli vplivajo na njihovo poročanje o enem ali drugem klubu. V skoraj vsa- kem članku se najdejo misli poročevalca o razlogih za poraz ali zmago (Doupona Topič, 2010). Mediji svojo športno javnost prodajajo oglaševalcem, javnost pa jim je hvaležna, ker jim omogočajo spremljanje vseh športnih spektaklov. Pri športu gre torej za preplet komercialnih in medijskih sil (Kladnik, 2007). Športni novinarji tako hitro padejo pod vpliv pritiskov športnih direktorjev, športnikov, športnih funkcio- narjev, sponzorjev, s katerimi se družijo, ter preidejo mejo enakomernega poro- čanja. Poleg medsebojnih tekem mediji redno poročajo tudi o drugih tekmah HDD Tilia Olimpija in HK Acroni Jeseni- ce v razširjeni avstrijski hokejski ligi – Ligi EBEL ter spremljajo ostalo dogajanje okrog klubov. Literature in raziskav s področja hoke- ja na ledu ter poročanja medijev o tem športu v Sloveniji ni prav veliko, zato smo v raziskovalni nalogi skozi analizo člankov poskušali ugotoviti, ali obstajajo kakšne razlike v količini in načinu poročanja o HDD Tilia Olimpija in HK Acroni Jesenice, ki nastopata v Ligi EBEL. Osredotočili smo se zgolj na poročanje tiskanih medijev oz. natančneje časopisov Ekipa, Dnevnik in Delo o obeh klubih, ki nastopata v is- tem tekmovanju. 100 Metode dela „ Vzorec V vzorec so bili zajeti članki iz časopisov: Ekipa, Delo in Dnevnik, ki izhajajo šest- krat tedensko. Članki so bili v omenjenih časopisih objavljeni v obdobju od 15. ok- tobra do 28. oktobra 2010. Upoštevani so bili članki, ki so se nanašali na nastopanje HK Acroni Jesenice in HDD Tilia Olimpija v Ligi EBEL, torej poročila o tekmi, doga- janje v obdobju med tekmami, napove- dnik in intervjuji z igralci. Članki so bili pri- dobljeni iz arhiva Knjižnice A. T. Linharta v Radovljici. Vzorec spremenljivk V raziskovalni nalogi so bile obravna- vane naslednje spremenljivke: velikost članka, število besed, velikost fotografije in motiv fotografije (število igralcev eki- pe Jesenic ali Olimpije na fotografiji) ter naslovi člankov, izjave predstavnikov klu- bov (igralcev, trenerjev, funkcionarjev ...), vsebina člankov, tuje in domače tekme ter medsebojna tekma. Velikosti člankov in fotografij so bile izražene v kvadratnih centimetrih, naslovi člankov razdeljeni glede na pozitivno, nevtralno oz. nega- tivno sporočilo ter klub, na katerega se je nanašal. Pri vsebini so nas zanimali podatki o poteku tekme, gledalcih, so- dnikih, financah, dogajanju izven ledenih ploskev in o morebitni tradiciji določene tekme oz. moštva ter način pisanja (pozi- tiven, negativen). Obdelava podatkov Dobljeni podatki o velikosti članka, šte- vilu besed, velikosti slike in motivu na sliki, izjavah, naslovih, tujih in domačih tekmah in medsebojno tekmo so bili obdelani s programom Microsoft Excel. Iz podatkov so bile izdelane tabele ter iz njih pridobljeni grafikoni. Rezultati in razprava Moštvi sta v obdobju od 15. 10. do 28. 10. 2010, ko smo analizirali članke časo- pisov Delo, Dnevnik in Ekipa, odigrali 5 tekem, po dve v petek in nedeljo ter eno v torek. Od tega so 15.10. odigrali medse- bojno tekmo. O dogajanju v jeseniškem in ljubljanskem moštvu je bilo v štirinaj- stdnevnem obdobju napisanih štirideset člankov. Največ člankov je bilo objavlje- nih v Ekipi (19), nekoliko manj v Dnevni- ku (16) in najmanj v Delu, kjer so objavili 13 člankov in 1 krajšo novico. Dvakrat v nobenem od vseh treh časopisov ni bilo članka o hokejistih Olimpije in Jesenic. Članki so se najpogosteje pojavljali v ča- sopisih na dan tekme ali dan po tekmi. Sobotni članki so pogosto poleg poro- čila o petkovi tekmi napovedovali tudi naslednje tekme. Največ prostora so slovenskima pred- stavnikoma v Ligi EBEL namenili v Ekipi, kjer so tudi edini, ki so o obeh moštvih poročali ločeno. V Dnevniku in Delu je bil prostor rezerviran zgolj za hokej na ledu v Ligi EBEL in ne za posamezno moštvo. 363,5 cm2 več prostora so mu namenili v Dnevniku. Če pogledamo analizo člankov skozi število besed, ugotovimo, da so vsi trije časopisi skupaj dogajanje v hokejski ligi EBEL opisali v 21 812 besedah. V Ekipi so v štirinajstih dneh o obeh slovenskih predstavnikih skupaj napisali 10 506, v Dnevniku 6119 in Delu 5187 besed. Časo- pis Delo je o obeh moštvih poročal pri- bližno enako, medtem ko je bila največja razlika vidna pri Dnevniku, saj je znašala nekaj več kot 1000 besed, kar predstavlja 17 %. Razen v štirih primerih so se slike pojavile ob vseh člankih. Vse slike so bile barvne in v povprečju velike 171,59 cm2. Več prostora so zavzemale slike igralcev HDD Tilia Olimpija. Največja razlika je bila v časopisu Dnevnik, kjer je znašala 342,9 cm2, najmanjša pa v Delu. Ko smo vzeli vse časopise skupaj smo ugotovili, da na slikah najdemo 61 % ljubljanskih in 39 % jeseniških hokejistov. Največja razlika je bila ponovno opazna pri časo- pisu Dnevnik, kjer so se jeseniški hokejisti pojavili le na 36 % vseh slik, kar predsta- vlja 9 igralcev, medtem ko so se najbolj enotno igralci obeh moštev pojavljali v Ekipi. Glede na to, da vsi časopisi izhaja- jo v Ljubljani in od tod verjetno prihajajo tudi novinarji, takšni podatki niti niso bili presenetljivi. EKIPA Št ev ilo b es ed DNEVNIK DELO HK ACRONI JESENICE 5099 2541 2572 HDD TILIA OLIMPIJA 5981 3578 2615 0 500 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4000 4500 5000 5500 6000 6500 Časopis HK ACRONI JESENICE HDD TILIA OLIMPIJA Slika 1: Število besed v člankih o HDD Tilia Olimpija in HK Acroni Jesenice v časopisih Ekipa, Dnevnik in Delo. Slika 2: Število igralcev HDD Tilia Olimpija in HK Acroni Jesenice (v odstotkih), ki se pojavljajo na slikah v časopisih Ekipa, Dnevnik in Delo. 0,48 0,52 0,36 0,64 0,4 0,6 HK ACRONI JESENICE HDD TILIA OLIMPIJA O ds to te k sl ik Ekipa DELO DNEVNIK EKIPA glas mladih 101 Po natančnejšem pregledu naslovov 40-ih člankov o jeseniških in ljubljanskih hokejistih v časopisih Ekipa, Dnevnik in Delo ugotovimo, da je pozitivno narav- nanih 21 naslovov, negativno 13, ostale pa lahko označimo za nevtralne. Če si pogledamo naslove v Dnevniku, ugoto- vimo, da se kar sedem naslovov nanaša na moštvo HDD Tilia Olimpija, dva na HK Acroni Jesenice, v dveh sta omenjeni obe moštvi oz. igralca. Naslovi v pove- zavi z jeseniškim moštvom so bili nega- tivno naravnani, ob tem pa se je tudi ob manjšem intervjuju z jeseniškim igralcem v naslovu omenjeno moštvo Olimpije. Prav tako so v negativni luči predstavili moštvo Olimpije štirje naslovi, trije pa pozitivno. Po podrobnejšem pregledu naslovov v Delu smo ugotovili, da se štirje nanašajo na moštvo HK Acroni Jesenice, trije na oba kluba in so nevtralni ter en na Olimpijo, vendar v tem naslovu najdemo besedo Podmežakla, s čimer je nepo- sredno omenjeno moštvo Jesenic. Prav tako ugotovimo, da je število nevtralno, pozitivno in negativno naravnanih naslo- vov približno enako. Zaključimo lahko, da je avtor člankov v Dnevniku, če gledamo zgolj po naslovih, bolj naklonjen moštvu Olimpije, pisec člankov Dela pa moštvu Jesenic oziroma v Delu ni opaznih tako ekstremnih razlik med obema kluboma. V Ekipi so bili naslovi enakomerno po- razdeljeni med obe moštvi, nekoliko bolj spodbujajoči so bili za jeseniško kot za ljubljansko moštvo. V štirinajstih dneh smo zasledili 73 izjav, od tega 42 izjav igralcev in trenerja HDD Olimpija in 31 jeseniških igralcev ter tre- nerja. Ko primerjamo število izjav med trenerji obeh moštev, ugotovimo, da trener Olimpije poda izjavo pogosteje (11) kot trener Jeseničanov (1). Predvide- vamo lahko, da je bila to posledico ne- koliko slabših hokejskih predstav igralcev Olimpije, saj novinarji za oceno tekme ali napoved raje vprašajo tistega, ki ima najboljši pregled nad moštvom, to pa je trener. Lahko pa sklepamo tudi drugače, in sicer da se trener Ljubljančanov raje pojavlja v javnosti kot trener Jesenic, ki to raje prepusti igralcem. Po pregledu vsebine smo ugotovili, da je bilo največkrat omenjeno dogajanje izven ledenih ploskev, predvsem po- škodbe igralcev, velikokrat so se pojavili tudi podatki o gledalcih oz. vzdušju na tribunah, medtem ko osebnemu življenju igralcev, finančnemu stanju klubov in so- dnikom ni bilo namenjeno toliko besed. Kadar so novinarji poročali o jeseniškem moštvu, so neredko tudi ob porazu našli spodbudne besede, kar lahko prištejemo takratnemu boljšemu položaju na lestvi- ci in igri ali večji naklonjenosti novinarjev. Na drugi strani so o ljubljanskih hokeji- stih pisali veliko bolj negativno. Po nekaj slabših tekmah so se začeli novinarji spra- ševati in namigovati o kakovosti tujcev, menjavah igralcev in o odnosu igralcev ter se s tem želeli vmešati v delovanje kluba. Ob tem smo opazili, da so bili po- ročevalci pogosto negativno naravnani že pred samo tekmo, saj smo v velikem številu člankov našli poudarke o slabem nizu, številnih porazih in vnaprejšnje ne- gativne napovedi o prihodnjih tekmah. Ugotovili smo tudi, da novinarji ob vsem dogajanju težko ostajajo objektivni, saj neredko pohvalijo svoj priljubljeni klub, kar je bilo najbolj opazno v Ekipi, kjer so se članki o obeh klubih pojavljali ločeno. O tekmah, odigranih v domačih dvo- ranah, so novinarji vseh treh časopisov po in pred tekmo v povprečju napisali 4151 besed, o tekmah v tujih dvoranah pa 2907 besed. Razlika med povprečnim številom besed v člankih pred in po go- stovanju ter pred in po domači tekmi je znašala 1219 besed, kar predstavlja 18,2 % več besed. V povprečju so bili dalj- ši tudi članki o poročanju po tekmi kot pred njo, kar je razumljivo, saj je doga- janje med igro in sam potek igre veliko bolj zanimiv kot priprava na tekmo. Ob medsebojni tekmi je bila opazna razlika v povprečnem številu besed zgolj v Delu, kjer so tej tekmi namenili 48 % besed več kot običajno. Medtem ko je bila razlika v časopisu Dnevnik in Ekipa le nekaj besed. To niti ni tako presenetljivo, če vemo, da je gostota tekem v ligi EBEL velika in sta se ti dve moštvi v tem tekmovanju v leto- šnji sezoni med seboj pomerili šestkrat, k temu pa moramo prišteti še tekme dr- žavnega prvenstva, tako da se pozornost medijev nekoliko porazdeli čez celotno sezono. Večje so razlike v prostoru name- njenemu medsebojni tekmi, Dnevnik je namenil 22 %, Delo 44 % in Ekipa zgolj 1 % več prostora kot ob drugih tekmah. Ob tem je bila novica o medsebojni tek- mi objavljena na naslovnici Ekipe in Dela, kjer je bila podprta tudi s sliko. Sklep „ Na osnovi primerjav člankov smo ugo- tovili, da obstajajo razlike v poročanju o obeh klubih, ki nastopata v Ligi EBEL. Vsi obravnavani časopisi so nekoliko več po- ročali o moštvu HDD Tilia Olimpija, kar se kaže v večjem številu besed, večjih foto- grafijah ter motivih fotografij. Vendar ob- stajajo večje razlike med časopisi. Med- tem ko pri Ekipi in Delu ni bilo opaznih tako velikih razlik, je pri Dnevniku število besed, slik in naslovov krepko na strani ljubljanskih igralcev. Prav tako so se igral- ci Olimpije pogosteje pojavljali na slikah kot igralci Jesenic. Novinarji so bolj pozi- tivno pisali o moštvu HK Acroni Jesenice. Medsebojni tekmi so več pozornosti na- menili pri časopisu Delo in pri pojavljanju na naslovnicah. Kljub neenakomernem poročanju pa tudi vsi privrženci hokeja v vseh omenje- nih časopisih lahko pridejo do enakih in- formacij o poteku tekem in izjav igralcev ter aktualnem dogajanju v klubu, le da jeseniški v nekoliko krajši obliki. Po opra- vljeni raziskavi smo mnenja, da potrebu- jejo za večjo pozornost medijev hokejisti HK Acroni Jesenice v omenjenih časopi- sih bolj pestro dogajanje ob in na lede- nih ploskvah, morda tudi večje uspehe kot hokejisti HDD Tilia Olimpija. Zavedati se moramo, da samo uspehi, tako enega kot drugega moštva, vodijo do večjega zanimanja medijev, obširnejšega poroča- nje ter večje prepoznavnosti. Literatura „ Doupona Topič, M. (2010) 1. Objektivnost v športnem novinarstvu. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Doupona, M. in Petrovič, K. (2000) 2. Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Kervin, A. (1997) 3. Pisanje o športu [Sports Wri- ting]. London: A&C Black. Kladnik, N. (2007) 4. Radijski športni komentar (osebni stil Aleša Smrekarja). Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Schultz-Jorgensen, S. (2005). 5. The World˙s Best Advertising Agency: The Sport Press, Internati- onal The role of media in sport.6. (27.8.2008). Arti- clebase. Pridobljeno 22.11.2010, iz http:// ezinearticles.com/?The-Role-of-Media-in- Sport&id=1012018 Petra Klemenc, absolventka FŠ, Zg. Lipnica 26a, Kamna Gorica e-mail: petraklemenc@gmail.com 102 Statistical analysis of the home court advantage and the effects of the amended rules in the Slovenian 1.A and 1.B Men’s Basketball Leagues Abstract Using match statistics from the past four seasons of the first (Telemach) and second (1. B) tier of slovenian national men's bas- ketball, we analyzed the effect of the FIBA basketball rules change. The results for the Telemach league were in accordance with expectations. The number of three-point shots and three-point percentage have both decreased and the number of two-point shots has increased. The same changes were observed for the 1. B league, however, the differences are not as convincing. We also analyzed the home-team advantage, which is similar in both competitions (~ 59%). Contrary to NBA league research, we conclude that the home-team advantage in slovenian competitions has not been decreasing. The data does confirm that bigger teams from capital cities have a below-average home-team advantage in national competitions. KK Union Olimpija has no visible advantage when playing at home (only 0.9% larger win-ratio as a host). Key words: Slovenian basketball championship, game statistics. Erik Štrumbelj1, Petar Vračar1, Marko Robnik-Šikonja1, Brane Dežman2, Frane Erčulj2 Statistična analiza prednosti domačega igrišča in vplivov spremembe pravil v 1. A in 1. B slovenski moški košarkarski ligi Izvleček Z uporabo statistik tekem iz preteklih štirih sezon 1. A (Telemach) in 1. B slovenske moške košarkarske lige smo analizirali vpliv spremembe košarkarskih pravil FIBA, ki so začele veljati v sezoni 2010/11. Rezultati za ligo Tele- mach so v skladu s pričakovanji – število in uspešnost metov za 3 točke sta se zmanjšala, število metov za 2 točki in število napadov pa povečala. Opazili smo trend zmanjševanja števila doseženih točk na tekmo. Tudi v 1. B ligi je prišlo do enakih sprememb, vendar niso tako prepričljive. Analizirali smo tudi prednost domačega igrišča, ki je podobna v obeh tekmovanjih (~ 59 %). V nasprotju z raziskavami iz lige NBA lahko zaključimo, da se prednost domačega igrišča slovenskih ligah ne zmanjšuje. Podatki pa potrjujejo domnevo, da imajo najkakovostnejši klubi iz glavnih mest podpovprečno prednost domačega igrišča. KK Union Olimpija nima opazne prednosti, ko igra doma (le 0.9 % večji delež zmag kot v gosteh). Ključne besede: državno prvenstvo v košarki, statistika tekem. 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko, Tržaška 25, 1000 Ljubljana, Slovenija 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, Slovenija w w w .a le sf ev ze r.c om raziskovalna dejavnost 103 Uvod „ V minuli košarkarski sezoni 2010/11 so stopile v veljavo spremembe košarkar- skih pravil za tekmovanja pod okriljem FIBA. Spremembe vključujejo obliko polja omejitve (rakete), pomik črte za 3 točke na razdaljo 6.75 m, način po- nastavljanja ure za merjenje 24 sekund in uvedbo polkroga pod košem. V tem prvem koraku so spremembe vpeljali v glavna tekmovanja (EP v Litvi, Evroliga …). Najkasneje v sezoni 2012/13 naj bi bile te spremembe pravil vključene v vsa tekmovanja pod okriljem FIBA in najvišja tekmovanja nacionalnih zvez. V skladu s priporočili FIBA so bile spremembe že v sezoni 2010/11 vpeljane tudi v sloven- skih nacionalnih tekmovanjih. Ker gre za največje spremembe pravil po skrajšanju dolžine napada iz 30 na 24 sekund, priča- kujemo, da bodo imele opazen vpliv na način igranja košarke v teh tekmovanjih. V tem članku bomo predstavili rezultate analize učinkov teh sprememb na igro, kot jih lahko opazimo skozi košarkarske statistike 1492 tekem slovenske 1. A (Tele- mach) in 1. B moške košarkarske lige. Sorodnih raziskav vpliva sprememb je re- lativno malo. Cormery, Marcil in Bouvard (2008) so proučevali fiziološke lastnosti košarkarjev pred in po spremembi časa trajanja napada iz 30 na 24 sekund (leta 2000). Zaključili so, da je ta sprememba pravil vplivala na povečanje telesne pri- pravljenosti igralcev. Isto spremembo so na primeru mladinskega evropskega pr- venstva proučevali tudi Erčulj, Dežman, Vučkovič in Trninič (2003). Zaključili so, da sta se po spremembi povečala število napadov in točk na tekmo. Za razliko od spremembe iz leta 2000, ko se je čas na- pada skrajšal za 6 sekund, tokratna spre- memba vpliva le na določene napade. Natančnenje, le kadar se mora vračanje žoge v igrišče izvesti v prednjem polju, se čas napada bodisi ne ponastavi (preosta- lo je 14 ali več sekund) bodisi se pona- stavi na 14 sekund in ne 24 (preostalo je manj kot 14 sekund). Čas trajanja takšnih napadov se torej skrajša za največ 10 se- kund. Kljub manjšemu obsegu spremem- be pričakujemo, da bo ta sprememba imela podoben vpliv – število napadov se bo verjetno povečalo. Druga večja sprememba je pomik črte za tri točke iz 6.25 m na 6.75 m. Pričakovali bi, da bo ta sprememba otežila met za 3 točke in po- sledično vplivala tudi na število metov za tri točke, ki se bo verjetno zmanjšalo. Ker se večina napadov zaključi bodisi z me- tom na koš bodisi z izgubljeno žogo, pri- čakujemo, da se bo zaradi morebitnega zmanšanja števila metov za 3 točke in ob predvidenem ne-zmanjšanju števila na- padov povečalo število metov za 2 točki in/ali število izgubljenih žog. Poleg vpliva spremembe košarkarskih pravil smo analizirali tudi prisotnost in velikost prednosti domačega igrišča. Podobno kot pri drugih ekipnih športih so tudi pri košarki ekipe v povprečju bolj uspešne na domačem igrišču, kar se kaže v višjem povprečnem številu doseženih točk in večjim deležem zmag na doma- čem igrišču (Pollard in Pollard, 2005; Ta- uer, Guenther in Rozek, 2009; Gomez in Pollard, 2011; Štrumbelj in Vračar, 2011). Sorodne raziskave so prišle do dveh zani- mivih ugotovitev: v ligi NBA se prednost domačega igrišča zmanjšuje (Pollard in Pollard, 2005), v evropskih nacionalnih tekmovanjih pa imajo manjšo prednost domačega igrišča, če jih primerjamo s povprečno ekipo (Gomez in Pollard, 2011). Preverili smo, če trditvi držita tudi za obravnavani slovenski ligi. Osnovni namen raziskave je bil torej ugo- toviti in analizirati igralno učinkovitost košarkarjev in ekip, ki nastopajo v 1.A (ligi Telemach) in 1.B slovenski košarkarski ligi v zadnjih štirih sezonah, in ugotoviti, ali med sezonami prihaja do razlik v para- metrih, ki jih ugotavljamo s pomočjo ko- šarkarske statistike. Še posebej nas je za- nimalo, kako so na omenjene parametre vplivale spremembe košarkarskih pravil FIBA, ki so začele veljati v sezoni 2010/11 in/ali so spremembe pravil vplivale na prednost domačega igrišča. Metode „ V analizo smo zajeli štiri sezone 1.A (lige Telemach) in 1.B moške slovenske košar- karske lige (od 2007/08 do 2010/11) oz. vse slovenske košarkarske ekipe, ki so v navedenem obdobju sodelovale v dveh najkakovostnejših klubskih tekmovanjih pri nas (skupno 40 različnih ekip). Prve tri sezone so bile odigrane po starih pra- vilih, četrta pa po novih, spremenjenih pravilih. V rezultatih analiziramo sledeče para- metre košarkarske statistike: število točk (PTS), odstotek zadetih (uspešnih) metov za dve točki (P2), število metov za 2 točki (P2A), odstotek zadetih (uspešnih) me- tov za tri točke (P3), število metov za 3 točke (P3A), odstotek zadetih (uspešnih) prostih metov (FT), število prostih metov (FTA), skupno število skokov (TR), število asistenc (AS), število ukradenih žog (ST), število izgubljenih žog (TO), število blo- kad (BF), število osebnih napak (FC) in število napadov (NP). Število napadov NP smo ocenili z NP = P2A + P3A + ½ FTA + TO (Erčulj et al., 2003). Pri vseh statistikah smo opazovali vsoto statistik obeh mo- štev. Dostop do statističnih podatkov nam je omogočila Košarkarska zveza Slovenije. Podatke smo prejeli v takšni obliki, kot se zapisujejo v podatkovnih bazah po- nudnika storitve beleženja statistik. Pred statistično analizo je bil torej potreben korak predprocesiranja, za katerega smo napisali ustrezen razčlenjevalnik v pro- gramskem jeziku Java. Preoblikovane po- datke, primerne za statistično obdelavo, smo analizirali z lastno razvito program- sko kodo v programskem jeziku R. Pri primerjavah spremenljivk preko vseh sezon je bila uporabljena ANOVA, za mo- rebitne post-hoc primerjave posamezih sezon pa Tukeyev test. Za primerjavo obeh tekmovanj smo uporabili Welchov t-test, za testiranje hipotez o učinkovi- tosti metov (deležu uspešnih metov) pa Z-test enakosti razmerij. Za primerjavo frekvence zmag doma in v gosteh preko vseh sezon smo uporabili test hi-kvatrat. Pri interpretaciji rezultatov smo za mejo značilnosti privzeli stopnjo tveganja 0.05. Sicer pa so pri vseh testih hipotez nave- dene P-vrednosti. Rezultati in razlaga „ Vpliv spremembe pravil Najprej smo želeli analizirati povprečne vrednosti parametrov košarkarske statisti- ke vseh ekip v sezonah 2007/08–2010/11. Tabela 1 prikazuje povzetek osnovnih statistik preko vseh tekem za vsako ligo posebej. Glede na statistike tekem se 1.A in 1.B liga precej razlikujeta. Pri stopnji tvega- nja 0.05 lahko enakost aritmetičnih sre- din zavrnemo pri vseh parametrih, razen pri številu točk, številu ukradenih žog in številu izvajanih prostih metov. Tabela 2 prikazuje podrobnejše rezul- tate po posameznih sezonah. V tabelo 104 smo vključili parametre, ki so povezane s hipotezami, ki smo jih postavili (P2A, P3A, NP), ter število točk (PTS). Preostale statistične parametre smo izpustili, saj ni bilo statistično značilnih razlik med sezonami (P > 0.05). Pri obeh ligah gre- do spremembe po uvedbi novih pravil v pričakovano smer – število metov za 3 točke se je zmanjšalo, število metov za 2 točki in število napadov se je povečalo. Omeniti velja, da pri slednjem razlike niso dovolj velike, da bi jih vzeli za statistično značilne. Pri obeh ligah opazimo trend upadanja povprečnega števila doseže- nih točk na tekmo. Pri 1A je ta trend - 4.5 točke na sezono (P < 10E-15). Pri 1B je trend - 0.71 točke (P = 2.19E-1), vendar ne moremo zavrniti hipotez, da med sezo- nami ni razlike (glej tabelo 2, 1B – PTS). Uspešnost posameznih metov smo obravnavali posebej (glej tabelo 3). Spre- membe uspešnosti meta za 3 točke so v skladu s pričakovanji – po spremembi pravil se je uspešnost meta za 3 točke zmanjšala. Prav tako se je zmajšala uspe- šnost meta za 2 točki, vendar pri 1B ligi pri stopnji tveganja 0.05 ne moremo zavrniti hipoteze, da se uspešnost ni spremenila. Pri uspešnosti izvajanja prostih metov ni razlik ne pri 1A ne pri 1B. Prednost domačega igrišča V dvokrožnem ligaškem sistemu tekmo- vanja, ki je značilen za redni del večine nacionalnih klubskih tekmovanj v košarki in nekatera mednarodna, kot je na primer Evroliga, vsaka ekipa odigra dve tekmi z vsako drugo ekipo – eno doma, drugo pa v gosteh. Če predpostavimo, da se znotraj ene sezone moč ekip bistveno ne spreminja, bi pričakovali, da bo dolgoroč- no gledano delež zmag domačih moštev približno enak deležu zmag gostujočih moštev, povprečna razlika v koših preko vseh tekem pa bo blizu 0. Seveda pa v praksi temu ni tako in delež zmag doma- čih moštev je večji od 50 %. To je posle- dica različnih dejavnikov, kot so podpora domačega občinstva in posledično večja motiviranost, igranje v domači dvorani, krajše potovanje do prizorišča tekme ipd. Vse te dejavnike običajno združimo pod izraz prednost domačega igrišča. Kot primer rahko navedemo ligo NBA, kjer je bil v sezonah 2007/08 in 2008/09 delež zmag domačinov približno 0.61, povprečna razlika pa 3.5 košev v korist domačina (Štrumbelj in Vračar, 2011). Pre- ko zadnjih 10 sezon Evrolige je bil delež zmag domačinov 0.63, povprečna raz- lika v koših pa 4.16 košev. Podrobnejšo raziskavo prednosti domačega igrišča v evropskih nacionalnih tekmovanjih sta naredila Gomez in Pollard (2011) in iz- merila prednosti od 0.65 (Romunija) do samo 0.56 (Litva). V tabeli 4 so prikazani rezultati za obrav- navani slovenski tekmovanji. Tudi v vseh Tabela 1: Povprečne vrednosti parametrov košarkarske statistike (mean) in standardni odkloni (sd) obeh ekip za tekme v sezonah 2007/08–2010/11. P vrednosti se nanašajo na dvostranski t-test enakosti aritmetičnih sredin 1A in 1B lige. 1A (n = 799) 1B (n = 693) mean sd mean sd P PTS 154 .26 17.438 152.633 17.359 7.18E-02 P2A 74 .623 9.718 77.214 9.647 2.88E-07 P3A 40 .048 7.568 37.996 7.812 3.23E-07 FTA 45 .113 11.268 45.329 11.756 7.18E-01 TR 59 .567 8.159 58.573 9.137 2.78E-02 AS 24 .636 7.403 22.349 7.123 1.60E-09 ST 14 .483 4.438 14.447 5.106 8.86E-01 TO 27 .413 6.002 28.613 7.196 5.41E-04 BF 3 .996 2.538 3.319 2.208 4.15E-08 FC 46 .651 6.593 45.349 7.506 4.24E-04 NP 164 .64 11.132 166.487 12.402 2.68E-03 Legenda: število točk (PTS), število metov za 2 točki (P2A), število metov za 3 točke (P3A), število pro- stih metov (FTA), skupno število skokov (TR), število asistenc (AS), število ukradenih žog (ST), število izgubljenih žog (TO), število blokad (BF), število osebnih napak (FC) in število napadov (NP). Tabela 2: Povprečne vrednosti statističnih parametrov po posameznih sezonah na tekmo (podatki se nanašajo na obe ekipi). Prva P vrednost se nanaša na test hipoteze, da med aritmetičnimi sredinami posameznih sezon ni razlike. Druga P vrednost se nanaša na post-hoc test, da ni razlike med zadnjo sezono pred spremembo pravil (2009/10) in prvo sezono po spremembi pravil (2010/11). 1A 1B PTS P2A P3A NP n PTS P2A P3A NP n 07/08 161.61 76.11 40.55 166.56 217 153.63 76.46 37.03 165.08 180 08/09 153.78 73.59 41.49 164.96 221 153.26 76.35 37.44 165.69 164 09/10 152.07 73.15 39.87 162.71 218 152.01 75.98 40.49 167.49 169 10/11 147.17 76.21 37.32 164.16 143 151.65 79.91 37.13 167.68 180 P1 9.23E-15 8.82E-04 3.38E-06 3.67E-03 6.60E-01 2.30E-04 3.57E-05 1.23E-01 P2 3.37E-02 1.70E-02 8.44E-03 6.13E-01 9.97E-01 7.67E-04 3.12E-04 9.01E-01 Legenda: število točk (PTS), število metov za 2 točki (P2A), število metov za 3 točke (P3A) in število napadov (NP). Tabela 3: Število zabeleženih metov posameznega tipa in njihova povprečna uspešnost v sezonah pred in v sezoni po spremembi pravil. P vrednosti se nanašajo na Z-test ena- kosti razmerja uspešnih metov pred in po spremembi pravil za vsak tip meta posebej. 1A 1B pred po pred po n % n % P n % n % P FT 29729 72.98 6316 71.63 5.68E-01 23572 70.41 7841 69.77 2.86E-01 P2 48726 54.97 10898 52.59 6.95E-06 39126 54.66 14383 53.89 1.12E-01 P3 26661 34.06 5337 31.59 4.99E-04 19647 32.42 6684 31.54 1.84E-01 raziskovalna dejavnost 105 sezonah obeh slovenskih tekmovanj opazimo prisotnost prednosti doma- čega igrišča. Za vsako tekmovanje po- sebej smo s testom hi-kvadrat preverili, če je pričakovan delež zmage domači- na enak za vse sezone. Na podlagi teh podatkov ne moremo zavrniti enakosti med sezonami (P1A = 0.623, P1B = 0.217). Posledično za nobeno izmed tekmovanj ne moremo zaključiti, da se je prednost domačega igrišča zmanjševala. Seveda je možno, da se je prednost domačega igrišča dejansko zmanjševala, vendar pri dani količini podatkov razlike niso dovolj velike. Prav tako ni razlike med pričakova- nima deležema zmage v obeh tekmova- njih (P = 0.959), na podlagi česar zaključi- mo, da je prednost domačega igrišča v obeh tekmovanjih približno enaka. Gomez in Pollard (2011) sta predstavila tudi rezultate, ki kažejo, da imajo večji klubi iz glavnih mest manjšo prednost domačega igrišča. Hipotezo smo preverili tudi na slovenskem KK Union Olimpija, ki najbolj (ali celo kot edino slovensko mo- štvo) ustreza prej omenjenemu kriteriju. Na sliki 1 so prikazane slovenske ekipe, ki smo jih razvrstili glede na delež zmag, ko igrajo doma, in delež zmag, ko igrajo v gosteh. Vse ekipe ležijo pod simetralo lihih kvadrantov (imajo pozitivno razliko med deležem zmag doma in deležem zmag v gosteh), kar pomeni, da so v pov- prečju bolj uspešne, ko igrajo doma. Naj- bližje simetrali je ravno KK Union Olim- pija. Slednji je z deležem 0.809 doma in 0.800 v gosteh torej med vsemi najbolj zastopanimi ekipami ekipa z najnižjo iz- merjeno prednostjo domačega igrišča. Zaključek „ Vpliv sprememb košarkarskih pravil v 1. A ligi je v skladu s pričakovanji. Čeprav lah- ko tudi v 1. B ligi ugotovimo enak trend sprememb, te s statističnega vidika niso bile tako prepričljive. Razlog lahko išče- mo v kakovostni razliki med obema tek- movanjema – ker je v 1. A ligi kakovostna raven igre višja, je tudi bolj občutljiva na spremembe pravil. To domnevo bi lahko preverili z raziskavo, v katero bi vključili več nacionalnih košarkarskih tekmovanj različnih kakovostnih ravni. Tako za pra- kso, kot tudi teorijo košarke je vsekakor zanimiva tudi ugotovitev, da se število doseženih točk na tekmo zmanjšuje. To velja tako za domače, kot gostujoče eki- pe. V štirih letih (sezonah), ki jih je zajela raziskava, se je število doseženih in preje- tih toč zmanjšalo za približno sedem (7). Zanimivo je, da se število točk zmanjšuje iz sezono v sezono in ne samo zadnjo sezono kot posledica sprememb pravil. Trend je sicer precej bolj značilen za 1. A, kot za 1. B ligo. Poleg zmanjšanega tempa igre (števila napadov) je razlog za zmanjšanje števila doseženih točk tudi v nižjem odstotku uspešnih (zadetih) me- tov za dve in tri točke, kakor tudi prostih metov. Po našem mnenju razloga za nižji odstotek zadetih (uspešnih) metov ne gre iskati le v bolj kakovostni in uspešni obrambi ter spremembah pravil. Meni- mo, da na to lahko vpliva tudi znižanje splošne kakovosti igralcev, torej tudi igre v napadu. V skladu s pričakovanji imajo tudi mo- štva v slovenskih tekmovanjih določeno prednost, ko igrajo doma. Na podlagi analiziranih podatkov zaključimo, da se velikost te prednosti v obravnavanih štirih sezonah ni spreminjala. V skladu z ugotovitvami Gomeza in Pollarda (2011) ima KK Union Olimpija najnižjo prednost domačega igrišča. Gomez in Pollard sta kot možne razloge za manjšo prednost večjih klubov iz glavnih mest navedla manjšo povezanost lokalne skupnosti, za gostujoča moštva so glavna mesta bolj znana ipd. Tudi po našem mnenju takšen rezultat lahko pripišemo predvsem veliki Tabela 4: Povprečno število točk domačega in gostujočega moštva, povprečna razlika, njen standardni odklon in delež zmag domačega moštva. 1A 1B domači gosti Razlika sd % domači gosti Razlika sd % 2007/08 82.60 79.00 3.53 16.42 61.3 78.20 75.40 2.78 13.99 57.8 2008/09 79.10 74.40 4.66 16.82 62.2 77.80 75.50 2.32 17.19 56.7 2009/10 77.00 75.10 1.87 14.51 53.7 78.50 73.50 4.96 14.46 63.3 2010/11 75.60 71.50 4.11 17.39 57.3 77.00 74.70 2.29 16.61 58.9 Skupaj 78.80 75.30 3.50 16.22 58.8 77.90 74.80 3.08 15.61 59.2 0.2 0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 0.8 0. 2 0. 3 0. 4 0. 5 0. 6 0. 7 0. 8 delež zmag (doma) de le ž zm ag (v g os te h) Krka Helios Domžale Tinex Medvode Rogaška Litija Konjice Hrastnik Parklji Šenčur CP Kranj Zlatorog Laško Hopsi Polzela Luka Koper Elektra Esotech Geoplin Slovan Union Olimpija • •• • •• •• • • • • • • • Slika 1: Ekipe glede na delež zmag pri domačih tekmah in delež zmah pri tekmah v gosteh. Prikazanih je 15 ekip z največ zabeleženimi tekmami. 106 motiviranosti nasprotnih ekip oziroma želji, da bi pred domačim občinstvom premagala uglednega tekmeca. Po dru- gi strani pa vemo, da klubi, ki tekmujejo na najvišji ravni, kot je Evroliga, pogosto igrajo domače tekme v državnem pr- venstvu pred skoraj praznimi tribunami. Vendar pa je pri interpretaciji tovrstnih rezultatov potrebno biti previden. Mo- žno je namreč tudi, da so omenjeni klubi oz. ekipe zaradi svoje kakovosti (lahko bi rekli tudi zrelosti) manj občutljive na negativne učinke igranja v gosteh. Za dokončen odgovor bodo vsekakor po- trebne dodatne raziskave. Literatura „ Cormery, B., Marcil, M., Bouvard, M. (2008). 1. Rule change incidence on physiological characteristics of elite basketball players: a 10-year-period investigation. British Journal of Sports Medicine, 42(1), 25–30. Erčulj, F., Dežman, B., Vučkovič, G. & Trninič, 2. S. (2003). Differences between basketball teams which competed at the 19th and 20th Evropean championship for male juniors in number of attacks and playing efficiency. In E. Müller, H. Schwameder, G. Zallinger & V. Fastenbauer (Eds.), 8th Annual Congress of the European College of Sport Science, Salzburg, Austria. Gomez, M. A. , Pollard, R. (2011). Reduced 3. home advantage for basketball teams from capital cities in Europe. European Journal of Sport Science, 11(2), 143–148. Pollard, R., Pollard, G. (2005). Long-term 4. trends in home advantage in professional team sports in North America and England (1876-2003). Journal of Sports Sciences, 23(4), 337–350. Štrumbelj, E., Vračar, P. (2011). Simulating a 5. basketball match with a homogeneous Mar- kov model and forecasting the outcome. International Journal of Forecasting, In Press, Corrected Proof available online (doi:10.1016/j. ijforecast.2011.01.004). Tauer, J. M., Guenther, C. L., Rozek, C. (2009). 6. Is There a Home Choke in Decisive Playoff Basketball Games? Journal of Applied Sport Psychology, 21(2), 148–162. dr. Erik Štrumbelj Fakulteta za računalništvo in informatiko Katedra za umetno Inteligenco Laboratorij za kognitivno modeliranje erik.strumbelj@fri.uni-lj.si Zahvala Avtorji članka se za sodelovanje zahva- ljujemo Košarkarski zvezi Slovenije. raziskovalna dejavnost 107 Effect of the parachute on a 100-m sprint result Abstract The study aimed to investigate the effects of the use of a parachute in a 100-m sprint. The times in individual sections were mea- sured using telemetric infrared photocells. A standardised nylon parachute was used, sized 48x48 inches, with a cord attached to the runner. The analysis established some differences in terms of time when the parachute was used and these depended on the runner’s velocity and the air resistance force. On average, maximum velocity decreased by 3.4% when the parachute was used, compared to sprinting without a parachute. This is an optimal ratio in terms of preserving the correct sprinting technique. The use of a parachute is reasonable mainly in relation to the effects arising during the development of the force in the contact phase of the sprint stride, however, the basic and already established pattern of the movement must not be disrupted. Key words: 100-m sprint, parachute, resistance force, velocity, technique. Izvleček V študiji smo proučevali učinke upora­ be padala v šprinterskem teku na 100 m. Čase v posameznih odsekih smo merili s telemetričnimi infrardečimi fotocelicami. Uporabili smo standardi­ zirano padalo iz najlona, velikosti 48'' x 48 '' z vlečno vrvjo, ki je bila pripeta na tekača. V analizi smo ugotovili raz­ like v časih pri uporabi padala, ki pa so odvisni od hitrosti tekača in velikosti sile odpora padala. V povprečju je bila maksimalna hitrost za 3.4 % manjša pri uporabi padala glede na šprint brez padala. To razmerje je optimalno z vidika ohranjanja pravilne tehnike šprinterskega teka. Uporaba padalo je smiselna zlasti z vidika učinkov pri razvijanju sile v kontaktni fazi šprin­ terskega koraka, pri tem pa ne sme­ mo rušiti osnovnega in že ustaljenega vzorca osnovnega gibanja. Ključne besede: šprint 100 m, padalo, sila odpora, hitrost, tehnika. Aljaž Šegula, Milan Čoh Vpliv uporabe padala na rezultat pri šprintu na 100 metrov http://www.amazon.com/World-Sport-Speed-Training-Parachute/dp/B002H0BJW4 108 Uvod „ Šprinterski tek je monostrukturno ciklič- no gibanje, odvisno od številnih biome- hanskih dejavnikov in njihove medse- bojne povezanosti. Dinamika šprinterske hitrosti se spreminja v posameznih fazah teka in rezultat je posledica povezanosti teh faz. Faze v šprinterskem teku so: štart, štartna akceleracija, faza tranzicije v naj- večjo hitrost, faza največje hitrosti, faza vzdrževanja največje hitrosti in finiš. Vsa- ka od teh faz spada v samostojno kate- gorijo šprinta in ni visoke koleracije med štartno in največjo hitrostjo ter vzdr- ževanjem v največji hitrosti. Dolžina in frekvenca korakov sta parametra, ki defi- nirata šprinterski tek (Donatti, 1995). Oba sta medsebojno odvisna in individualno pogojena s procesi centralne regulacije gibanja, z biomotoričnimi spsobnost- mi, energijskimi procesi in morfološkimi značilnostmi (Cavagna, Komarek in Maz- zoleni, 1971; Man in Sprague, 1980; Mero in Komi, 1987; Mero, 1988, Coppenolle in sod., 1990; Donatti, 1995). Šprinterski tek kot gibalni stereotip je se- stavljen iz ponavljanja korakov v časovni enoti. Dolžina koraka je odvisna pred- vsem od telesne višine oziroma dolžine nog ter sile, ki jo razvijejo iztegovalke kolčnega, kolenskega in skočnega sklepa v kontaktni fazi. Razmerje med frekven- co in dolžino koraka je pri posamezniku individualno definirano in avtomatizira- no. Povečanje frekvence ima posledič- no manjšo dolžino koraka in obratno. Šprinterska hitrost je v bistvu optimalno razmerje med dolžino in frekvenco ko- rakov atleta (Čoh, 2009) in je odvisna od mnogih faktorjev, kot so starost (Mero, 1998), tip miozinskih vlaken (Mero in Komi, 1985), nevromišične koordinacije (Dietz, 1979), zgradbe mišic (Blazevich, Cill, Bronks in Newton, 2003), moči mišic (Smirniotou, Katsika, Paradisis in Argeita- ki, 2008). Prva faza, ki jo predstavlja nizki štart, je zelo individualno pogojena in odvisna od tekmovalčevih sposobnosti in nje- govih antropometričnih značilnosti. Na učinkovito izvedbo štartne akcije vplivata predvsem horizontalna štartna hitrost in štartni čas. Delimo jo na štartno pozicijo in štartno akcijo. Štartni pospešek je dolg 25−30 m in v tej fazi vrhunski šprinterji razvijejo 90−95 % največje hitrosti. To je sposobnost največjega pospeševanja iz mirovanja do največje hitrosti. V prvih 10-ih metrih razvijejo vrhunski šprinterji 50−55 %, v 20-ih metrih 70–80 % in v 30-ih metrih 85−95 % svoje največje hi- trosti. Pospešek je na začetku največji in nato upada. Njegova učinkovitost se meri z naraščanjem horizontalne hitrosti, tako da imajo boljši šprinterji bolj strmo krivu- ljo. Tellez in Doolittle (1984) ugotavljata, da ta faza doprinese 64 % k skupnemu rezultatu teka na 100 m. V fazi tranzicije štartne akceleracije se zaključi prenos štartnega pospeška do največje hitrosti. Praviloma traja osem korakov (Seagrave, 1996). Dolžina koraka se poveča. To po- meni, da se podaljša čas faze leta in skraj- ša čas oporne faze. Nagib trupa tekača se zmanjša. Največja hitrost je odvisna od frekvence in dolžine koraka (Locatelli, 1996) in je poleg štartnega pospeška najpomemb- nejša šprinterska sposobnost. Šprinterji jo dosegajo med 60. in 70. metrom, šprin- terke pa med 50. in 60. metrom. Zelo zah- tevna naloga je spreminjanje stereotipa maksimalne hitrosti, saj gre za motorični vzorec gibanja, ki je utrjen v centralnem živčnem sistemu (Čoh, 1996). Vzdrževa- nje največje hitrosti je zahtevna naloga, povezana z zelo občutljivimi mehanizmi za regulacijo frekvence in dolžine koraka. Poiskati moramo optimalno razmerje teh dveh parametrov. Šprinter lahko vzdr- žuje svojo absolutno največjo hitrost na razdalji največ 10 metrov. Ta odsek pa je znotraj segmenta proge različno lociran. Zadnja faza šprinterskega teka je finiš. Konča se, ko tekač s prsmi preide ciljno ravnino. To je faza, ki je dolga približno 20 metrov. V njej pride do padca hitrosti, zmanjša se frekvenca in podaljša dolžina koraka. Prisotna je utrujenost organizma in to povzroča motnje v koordinaciji gi- banja. V literaturi je mogoče zaslediti različne ugotovitve glede optimalne krivulje di- namike šprinterske hitrosti v posameznih fazah. Končni rezultat teka je skupek vseh faz. V teku na 100 metrov h končnemu rezultatu šprinta prispevajo: reakcijski čas (1 %), hitrost zapuščanja štartnih blokov (5 %), štartni pospešek (64 %), sposob- nost ohranjanja največje hitrosti (18 %) in čim manjši pojemek hitrosti v finišu (12 %). Saunders (2007) označuje pet bistve- nih sestavin dobrega dosežka v šprintu. Sledijo si po naslednjem zaporedju: hiter odziv na zvočni signal, učinkovito zapu- ščanje startnih blokov, silovito odrivanje/ potiskanje do maksimalnega pospeška, ohranjanje vodoravne hitrosti, pojema- nje hitrosti. Za dober uspeh je pomemb- na dobra izvedba vseh prvin. Začetniki ali razvijajoči se tekači na 100 m redko dose- žejo največjo možno hitrost. Dosežena je ponavadi približno na 35–45 metrih, pri vrhunskih šprinterjih 50–60 m. Avtorja (Johnson in Buckley, 2001) sta razdelila tek na 100 metrov na tri faze. Prva faza predstavlja visoko pospeševanje v prvih 10. metrih. Druga faza predstavlja nada- ljevanje pospeševanja do največje hitro- sti in traja od 10−36 metrov. V zadnji fazi pa se največja hitrost ohranja med 36. in 90. metri, med 90. in 100. metri pride do pojemka hitrosti. Trenažni proces za izboljšanje časa teka na 100 m naj bi vseboval takšne meto- de treninga, da bi v čim večji meri vpli- val na sposobnosti posameznika v vseh fazah šprinterskega teka, še posebej na fazo štartnega pospeška in na sposob- nost ohranjanja največje hitrosti, ki imata največji vpliv na končni rezultat. V praksi se za izboljšanje posameznih faz v šprin- terskem teku uporabljajo različni načini treninga v olajšanih in oteženih okolišči- nah, ki vplivajo na spreminjanje tehnike teka in s tem posredno na izboljšanje časa teka na 100 m. V sodobnem tre- ningu se uporabljajo naslednje metode za izboljšanje šprinterske hitrosti: vadba maksimalne hitrosti, kontrastni trening, razvoj specialne moči in oblikovanje bi- omehaničnega optimalnega vzorca gi- banja. Kontrastni trening temelji na lažji ali težji izvedbi gibalnega vzorca šprinta. Podlaga gibalnega vzorca je motorični program, pri čemer se ta ob konstan- tnem ponavljanju utrjuje in stabilizira. Da do tega ne bi prišlo, moramo »program hitrosti« uporabljati v kar se da spremen- ljivih okoliščinah, tako da ne pride do fiksacije gibalnega stereotipa v mehaniz- mih centralne regulacije gibanja. Močno utrjen gibalni program onemogoča za- želeno napredovanje šprinterske hitrosti (Mero, Komi in Gregor, 1992). Pri realizaciji kontrastnega treninga gre predvsem za izmenjevanje različnih vzorcev gibanja. Uporablja se sredstva, s katerimi lažje ali težje izvajamo gibanja med šprintom, saj se mora nevromišični sistem prilagajati novi situaciji. Pri tej obliki treninga upo- rabljamo: trening v oteženih okoliščinah: šprinti – proti vetru, šprinti v hrib, šprinti z obte- žilnim telovnikom, šprinti z vleko bre- mena, šprinti z odporom sistema, raziskovalna dejavnost 109 trening v olajšanih okoliščinah: šprinti – z vetrom, šprinti po klancu navzdol, šprinti z vleko elastične vrvi. Strokovnjaki v povezavi z industrijo in s pomočjo sodobnih tehnologij razvijajo različne pripomočke, ki so bolj ali manj uporabni v treningu vrhunskih športni- kov. Naša naloga je, da te pripomočke preizkusimo in podamo strokovna mne- nja in analiziramo podatke, ki jih dobimo s pomočjo objektivnih meritev s sodob- nimi diagnostičnimi merilnimi sistemi. V študiji smo ugotavljali učinke uporabe padala v šprintu na 100 m. Trenerji, ki tre- nirajo vrhunske šprinterje, imajo vpogled v objektivne podatke, na podlagi katerih se lahko odločijo, ali je uporaba padala pri treningu šprinta smiselna oz. na ka- kšen način in v katerih primerih je padalo pripomoček za napredek v času teka na 100 m. Cilja pričujoče raziskave sta bila: ugotoviti dinamiko šprinterske hitrosti – brez in z uporabo padala, ugotoviti spremembe šprinterske hi- – trosti v posameznih segmentih brez in z uporabo padala. Metode „ V eksperimentalnem postopku je sode- lovalo 10 študentov in 4 študentke Fakul- tete za šport v Ljubljani. Meritve so po- tekale na atletskem stadionu Slovana na Kodeljevem v konstantnih in optimalnih klimatskih pogojih. Posamezne odseke proge smo merili s sistemom teleme- trično povezanih infrardečih fotocelic, ki delujejo z natančnostjo 1/100 s (BROWER – Timing Sysistem – USA), s katerim smo vsakih 20 m izmerili, kako se hitrost šprin- terskega teka na 100 m spreminja s pa- dalom in brez padala (slika 2). S pomočjo izmerjenega časa na 20 m intervalih je izračunana povprečna hitrost, na podla- gi katere je izračunan pospešek oziroma pojemek v 20 m segmentih. Izmerjene in izračunane parametre teka na 100 m s padalom in brez smo med seboj pri- merjali in analizirali za uporabo v praksi. Uporabili smo standardizirano padalo iz najlona (Medium Speed Training Parashu- tes for Running – 48'' x 48 '', USA). Padalo je bilo preko vlečne vrvi in pasu pripeto na šprinterja (slika 1). Pri obdelavi podatkov smo uporabili SPSS 17 in Microsoft Excel 2003. Osnovne značilnosti vzorca merjencev so razvidne iz preglednice 1. Pri analizi in obdelavi izmerjenih spre- menljivk smo ugotovili, da se je čas teka na 100 m s padalom v primerjavi s časom teka brez padala podaljšal. Ta pojav je Slika 2: Merjenje učinka padala pri treningu šprinterske hitrosti. Slika 1: Padalo za povečanje zračnega upora pri treningu šprinta. Preglednica 1: Osnovne značilnost merjencev (aritmetična sredina ± standardni od- klon). Telesne značilnosti Razpon Vrednosti Starost (leta) 23–30 26 (± 3) Teža (kg) 55–85 73,2 (± 11) Višina (cm) 163–192 178,2 (± 9,5) prikazan v grafu 1 in se je zgodil pri vseh merjencih. Podaljšanje časa teka na 100 m je pripisati povečanemu zračnemu uporu, ki ga padalo povzroči. Zmanjšanje povprečnega časa pri teku 100 m s pa- dalom, bi lahko pripisali povečani hori- zontalni sili upora padala, ki po enačbi Fu = kv2 narašča s kvadratom hitrosti in je nasprotna smeri teka. Odpornost pada- la je tako sorazmerna velikosti padala in kvadratu naraščanja hitrosti. Tudi Alcaraz, Palao, Elvira in Linthorne (2008) so ugo- tovili, da se ob uporabi različnih velikosti padal, tudi različno spreminja hitrost teka in čas teka na 100 m. Razlike v času teka na 100 m s in brez pa- dala so jasno izražene tudi v grafih 4, 5 in 6. V prvih 20. m se čas teka s padalom še ne podaljša. Nespremenjen pospešek in čas teka prvih 20 m je moč pripisati ne 110 dovolj veliki hitrosti teka, ki bi povzročila nastanek takšne nasprotne sile v hori- zontalni smeri, da bi občutno vplivala na šprinterski tek v prvem 20 m segmentu, saj na začetku niso dosežene tako velike hitrosti, da bi padalo z zračnim uporom močno zaviralno vplivalo na začetno po- speševanje, ki je v tej fazi največje (John- son in Buckley, 2001; Čoh, 2001). Sile zrač- nega upora (graf 2), ki so različne glede na hitrost teka (graf 3), so se v prvih 20 m gibale med 18 in 30 N, v segmentu od 20 do 40 m so bile velikosti sil med 30 in 49 N, od 40 do 60 m, med 29 in 52 N, od 60 do 80 N, med 27 in 51 N in v zadnjem segmentu so bile velikosti sil med 23 in 47 N. Izrazitejše povečanje časa teka na- stane v segmentih, kjer so tudi zaviralne sile padala največje. Tako se čas teka v se- gmentu med 20 in 40 m podaljša za 5 %, med 40 in 60 m za 5,5 %, med 60 in 80 m za 7,29 % in med 80 in 100 m za 3,37 %. Tudi pri primerjavi (graf 6) v povprečju najvišjih doseženih maksimalnih hitrosti, ki je ena od najpomembnejših faktorjev šprinterskega teka, je pri uporabi padala opaziti (3,4 %) zmanjšanje največje hi- trosti v primerjavi s tekom brez padala. Zaradi zmanjšanja hitrosti teka nastajajo manjše sile v kontaktni fazi, kjer so mišice iztegovalk skočnega, kolenskega in kolč- nega sklepa najaktivnejše. To so ugotovili Simonsen, Thomsen in Klausen (1985) ter Mero in Komi (1987) in zapisali splošno za- konitost, da elektromiografska aktivacija spodnjih ekstremitet narašča s hitrostjo teka, to velja zlasti za EMG aktivacijo pred in med fazo zaviranja v kontaktni fazi. Za- radi zmanjšanja maksimalne hitrosti, ki jo definirata produkt dolžine in frekvence korakov, ki sta medsebojno povezani in odvisni od antropometričnih karakteri- stik, se podaljša čas trajanja kontaktne faze in zmanjša produkcija sile v zaviralni fazi ter poveča v pospeševalni fazi (Luhta- nen in Komi, 1980; Mero in Komi, 1994). Z uporabo padala se poveča horizontalna sila, ki jo mora tekač proizvesti v fazi pro- pulzije, če želi obdržati enako hitrost teka tako s padalom kot brez njega. Padalo je lahko pripomoček v treningu šprinterjev, ki simulira tek v oteženih okoliščinah, saj z zračnim uporom, ki se s hitrostjo teka po- večuje, vpliva na večjo horizontalno silo, ki deluje v nasprotni smeri teka tekača. Pri analizi pospeškov s pomočjo grafa 7 in preglednice 2 pri teku na 100 m s in brez padala se potrjuje trditev Johnsona in Buckleya (2001), da pospeševanje do največje hitrosti traja do 36 m, kateremu sledi ohranjanje največje hitrosti do 90 m in padec hitrosti v zadnjih 10 m. Ta teorija vzdrži tako pri teku s padalom kakor tudi brez padala. Iz krivulje pospeškov in po- jemkov med 20 m segmenti se eviden- tno vidi točka preloma, kjer se pospeše- vanje konča. To se zgodi na 69 m tako za tek s padalom kakor tudi brez padala. T preizkus za neodvisne vzorce je poka- zal (preglednica 3), da med aritmetični- mi sredinami pospeškov in pojemkov v 14,29 14,73 14,00 14,10 14,20 14,30 14,40 14,50 14,60 14,70 14,80 14,90 15,00 Č as te ka n a 10 0 m v s ek un d ah Povprečni čas porabljen za 100 m tek brez padala v sekundah Povprečni čas porabljen za 100 m tek s padalom v sekundah 20,00 22,00 24,00 26,00 28,00 30,00 32,00 34,00 36,00 38,00 20 m 40 m 60 m 80 m 100 m Si la (N ) Sila 5,00 6,00 7,00 8,00 9,00 10,00 11,00 20 m 40 m 60 m 80 m 100 m H it ro s t (m /s ) brez padala s padalom Graf 1: Primerjava časa teka na 100 m s padalom in brez. Graf 2: Spreminjanja sile zračnega upora padala v posameznih segmentih. Graf 3: Dinamika spremembe hitrosti brez in s padalom. raziskovalna dejavnost 111 20 m segmentu pri teku z in brez padala ne pride do statistično pomembnih raz- lik, če upoštevamo 5 % tveganje. Iz tega sklepamo, da se razmerje vseh štirih faz, ki so: štartna blok faza, faza štartne akce- leracije, faza maksimalne – konstantne hitrosti in faza decleracije (Mero, Komi in Gregor, 1992), z uporabo padala ne spre- meni toliko, da bi se značilno razlikovala od teka brez padala. Zaradi večje hori- zontalne sile v nasprotni smeri teka, ki na- stopi z uporabo padala, mora šprinter ob isto dolgi kontaktni fazi razviti večjo ho- rizontalno silo v fazi propulzije, kar posle- dično poveča obremenitev mišic iztego- valk skočnega, upogibalk kolenskega in iztegovalk kolčnega sklepa. Mero (1988) meni, da mora šprinter za čim boljši re- zultat v teku na 100 m težiti k čim krajši kontaktni fazi in čim večji horizontalni sili v fazi propulzije. Sklep „ S padalom kot pripomočkom v trena- žnem procesu, s katerim simuliramo tek v oteženih okoliščinah, vplivamo na tehni- ko šprinterskega teka. Dejstvo, da padalo s pomočjo horizontalne sile, ki jo z zrač- nim uporom ustvari, deluje v nasprotni smeri tekača, nam pove, da mora tekač v smeri teka za vzdrževanje iste hitrosti razvijati večjo horizontalno silo. Pri našem poizkusu se je izkazalo, da tekači zaradi zračnega upora padala v nobenem 20 m segmentu šprinta niso uspeli vzdrževati enake hitrosti teka kot pri teku brez pa- dala. Njihova hitrost teka se je zmanjšala, kar ima najverjetneje za posledico daljšo kontaktno fazo in manjšo produkcijo sile v zaviralni fazi, medtem ko se velikost sile v pospeševalni fazi šprinterskega koraka ohranja. Z uporabo padala stimulativ- no vplivamo na čas trajanja kontaktne faze in na produkcijo sile v zaviralni in pospeševalni fazi, saj mora tekač za isto hitrost teka povečati frekvenco koraka in zmanjšati čas trajanja kontaktne faze ter povečati produkcijo horizontalne sile v pospeševalni fazi (Martinopoulou idr., 2011). Ta vpliv je potrebno skozi trenažni proces ves čas kontrolirati in nadzoro- vati, saj predstavlja tek s padalom okoli- ščine, ki jih šprinter na tekmovanju, kjer želi doseči čim boljši rezultat, ne srečuje. Menimo, da je uporaba padala v trena- žnem procesu smiselna takrat, ko želimo vplivati na povečanje proizvajanje sile v pospeševalni fazi šprinterskega koraka. V nobenem primeru z uporabo padala ne Graf 4: Primerjava povrečnega časa za 20. m odsek pri teku na 100 m z in brez padala. Graf 5: Prikazuje, za koliko % se skrajša oziroma podaljša čas teka s padalom v posameznem 20 m segmen- tu. 2,73 2,90 2,78 2,84 2,87 3,03 2,77 3,61 2,68 3,61 2,50 2,70 2,90 3,10 3,30 3,50 3,70 20 m 40 m 60 m 80 m 100 m brez padala s padalom Č as v s ek u n d ah -0,04% 3,80% 4,01% 3,77% 4,39% -0,50% 0,00% 0,50% 1,00% 1,50% 2,00% 2,50% 3,00% 3,50% 4,00% 4,50% 5,00% 20 m 40 m 60 m 80 m 100 m 7,54 7,28 7,20 7,25 7,30 7,35 7,40 7,45 7,50 7,55 7,60 brez padala s padalom H it ro st v m /s -0,40 -0,20 0,00 0,20 0,40 0,60 0,80 1,00 1,20 1,40 1,60 1,80 20 m 40 m 60 m 80 m 100 m brez padala s padalom p o sp eš ek m /s Graf 7: Primerjava pospeškov in pojemkov v 20. m odseku pri teku na 100 m s padalom in brez padala. Graf 6: Primerjava doseženih najvišjih povprečnih hitrosti pri teku na 100 m v 20. m segmentu s padalom in brez padala. 112 smemo radikalno rušiti osnovnega in av- tomatiziranega stereotipa gibanja šprin- terja. Padalo je glede na nekatere študije upravičeno uporabljati v zmerni količini, največ dva- do trikrat na teden. Pri tem se moramo glede na sposobnosti šprinterja odločiti tudi o velikosti in uporu padala, saj lahko s prevelikim uporom in posle- dično premajhno hitrostjo teka toliko vplivamo na zmanjšanje sile v zaviralni fazi, da začne tekač v tem delu tekaškega koraka nazadovati. Cissik (2005), Jakalski (1998) in Seagrave (1996) ugotavljajo, da mora biti velikost padala tako prilagoje- na tekaču, da se hitrost teka zaradi upora padala ne zmanjša za več kot 10 %. Pri uporabi padala v trenažnem procesu pa je potrebno pozornost posvetiti, spre- menljivim vremenskim razmeram, saj ve- ter iz različnih smeri glede na smer teka, različno vpliva na upor, smer in silo pada- la. Z eksperimentom so Martinopoulou, Argeitaki, Paradisis, Katsikas in Mirniotou (2011) dokazali, da je med štiritedenskim trenažnim procesom, ki se je izvajal tri- krat na teden z maksimalno intenzivno- stjo, v skupini z uporabo padala prišlo do 3,5 % napredka v hitrosti teka med 40 in 50 m, medtem ko je skupina, ki med tre- nažnim procesom ni uporabljala padala napredovala le za 0,7 %. Za natančnejšo obravnavo šprinta s pa- dalom bi bilo potrebno meritve izvesti z več merjenci, saj je glede na rezultate štirinajstih merjencev težko podati obče veljavne ugotovitve in zaključke. Da bi z gotovostjo lahko trdili, kakšen vpliv ima padalo na šprintersko tehniko, bi bilo po- trebno poleg že izvedenih kinematičnih meritev izvesti še dinamične meritve, s katerimi bi lahko natančno analizirali po- dobnost oziroma različnost biomehan- skega profila tehnike šprinta z in brez pa- dala ter jih primerjali z analizami avtorjev Martinopoulou idr. (2011), ki so z analizo tehnike ugotovili, da se pri treningu teka s padalom lahko spremeni tako dolžina kakor tudi frekvenca koraka na način, ki pripomore k izboljšavi tehnike sprinter- skega teka. Literatura „ Alcaraz, P.E., Palao, J.M., Elvira, J.L.L. in 1. Linthorne, N.P. (2008). Effects of three types of resisted sprint training devices on the ki- nematics of sprinting at maximum velocity. Journal of Strength and Conditional Reserch, 22(3), 890–897. Blazevich, A. Cill, N. Bronks, R. in Newton, R 2. (2003). Training specific muscle architectu- re adaptation after 5wk training in athletes. Medicine Science Sports and Exercises, 35, 2013–2022. Cavagna, G. A., Komarek, L., Mazzoleni, S. 3. (1971). The mechanics of sprint running. Jo- urnal of Physiology, 217, 709–721. Cissik, J.M. (2005). Means and methods of 4. speed training. Part II. Strength and Conditi- onal Journal 27, 18–25. Coppenolle, H., Delecluse, C., Goris, M., Diels, 5. R., Kraayenhof, H. (1990) An evaluation of the starting action of worl class female sprinters. Track Technique, 90, 3581–3582. Čoh, M. (1996). 6. Povezanost odrivne moči in hi- trosti. Kondicijski trening. Gradivo za seminar v Mariboru. Čoh, M. (2001). 7. Biomehanika atletike. Ljublja- na: Fakulteta za šport. Čoh, M.(2002). 8. Atletika. Ljubljana: Fakulteta za šport. Čoh, M. (2009). 9. Sodobni diagnostični postop- ki v treningu atletov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Dietz, V. (1979). Neuronal mechanism of hu-10. man locomotion. Journal of Neurophysiology, 42, 1212–1222. Donatti, A. (1995). The development of stride 11. lenght and frequency in sprinting. New Stu- dies in Athletics, 1, 51–66. Jakalski, K. (1998). The pros and cons of using 12. resisted and assisted training methods with high school sprinters parachutes, tubing, and towing. Track Coach, 144, 4585–4589. Johnson,M.D., in Buckley, J.G. (2001). Muscle 13. power patterns in mid acceleration pha- se of sprinting. Journal of Sport sciences, 19, 263–272. Locatelli, E. (1996). 14. Dejavniki, ki vplivajo na moč in hitrost. Kondicijski trening. Gradivo za seminar v Mariboru. Luhtanen, P., in Komi, P. V. (1980). Force-, po-15. wer-, and elsticity – velocity rlationship in walking, running and jumping. European Jo- urnal of Applied Physiology, 44(3), 279–289. Mann, R., Sprague, P. (1980). A kinetic analysis 16. of the ground leg during sprint running. Research Quartely for Exercise and Sport, 51, 334–348. Martinopoulou, K., Argeitaki, P., Paradisis, G., 17. Katsikas, C. in Mirniotou, A. (2011). The effects of resisted training using parachute on sprint performance. Biology of Exercise, 7(1). Mero, A. and Komi, P.V. (1985). Effects of su-18. pramaximal velocity on biomechanical va- riables in sprinting. International Journal of Sports Biomehanic,1, 240–252. Mero, A., Komi, P.V. (1987). Electromyographic 19. activity in sprinting at speeds ranging from supra-maximal. Medicine and Science in Sports Exercise, 19(3), 266–274. Mero, A. (1988). Force-time characteristics 20. and running velocity of male sprinters du- ring the acceleration phase of sprinting. Re- search Quarterly, 59(2), 94–98. Mero, A., Komi, P. V. in Gregor, R. J. (1992). Bi-21. omehanics of Sprint Running. Sport Medicine 13(6), 376–392. Preglednica 2: Primerjava pospeškov in pojemkov v 20 m odseku pri teku na 100 m s padalom in brez. 20m 40m 60m 80m 100m brez padala 1,55 0,75 -0,06 -0,03 -0,11 m/s2 s padalom 1,57 0,62 -0,04 -0,03 -0,12 m/s2 Preglednica 3: Analiza pospeškov in pojemkov v 20 m segmentih s padalom in brez v programu spss in z uporabo t-testa za neodvisne vzorce. Padalo N Mean Std. Devia- tion Std. Error Mean T SIG var20 DA 14 1,6254 ,27981 ,07761 ,232 ,816 NE 14 1,6015 ,24419 ,06773 var40 DA 14 ,6615 ,15181 ,04211 -1,427 ,119 NE 14 ,7985 ,31091 ,08623 var60 DA 14 -,0300 ,06191 ,01717 ,985 ,552 NE 14 -,0508 ,04406 ,01222 var80 DA 14 -,0677 ,11278 ,03128 -,961 ,333 NE 14 -,0338 ,05839 ,01619 var100 DA 14 -,0085 ,38645 ,10718 ,999 ,085 NE 14 -,1162 ,04174 ,01158 * p < 0.05; ** p < 0.01 raziskovalna dejavnost 113 Mero, A., Komi, P. V. (1994). EMG, Force and 22. Power Analysis of Sprint – Specific Strenght Exercises. Journal of Applied Biomehanics, 10 (1), 1–13. Mero A. (1998). Power and speed training 23. during childhood. Pediatric anaerobic Per- formance. Champaign IL: Human Kinetics, Saunders, R. (2007). 24. Hitrost: tehnika pospeše- vanja iz startnih blokov. Vrhunski dosežek (12). Str. 7–8. Seagrave, L. (1996). Application of the euro-25. pean model of sprint training. Congress of the european athletics coaches association. Roma. Seagrave, L. (1996). Introduction to sprinting. 26. New Studies Athletic, 11, 93–113. Simonsen, E., Thomsen, L., in Klausen, K. 27. (1985). Activity of mono and biarticular leg muscle during sprint running. European Jo- urnal of Applied Physiology, 54, 524–532. Smirniotou, A. Katsikas, C. Paradisis, G. Arge-28. itaki, P. (2008).Strength-power parameters as predictors of sprinting performance. Journal of Sports Medicine Physiology Fitness, 48(4), 447–54. Tellez, T., & Doolittle, D. (1984). 29. Sprinting from start to finish. Track Technique, 88, 2802–2805. Aljaž Šegula Zgornji Duplek 17s 2241 Spodnji Duplek e-naslov: aljazsegula@hotmail.com Raziskava je bila realizirana ob pomo- či Fundacije za financiranje športnih organizacij Republike Slovenije. 114 Development level of speed and agility of the elite Slovenian and Serbian female basketball players Abstract In basketball, as in other team ball sports, speed is a complex ability significantly affecting playing performance. The aim of this study was to establish the level of development of speed and agility of female basketball players from the senior women’s na- tional teams of Slovenia and Serbia. Both groups of players were compared, and any differences between them established. The study results show that the Slovenian female basketball players achieved better results on average in most motor tests. This leads us to conclude that, in comparison to their Serbian counterparts, the Slovenian players have a more pronounced speed and agility potential which serves as a basis for effective and efficient performance of specific basketball moves. Considering the lower level of playing performance of the Slovenian players, one could conclude that the latter fail to exploit this potential to the same extent as their Serbian counterparts do, as the Serbian female basketball players are placed much higher in the FIBA rankings. Key words: basketball, senior women, motor tests, sped. Izvleček V košarki se tako kot v ostalih moštvenih igrah z žogo pojavlja hitrost kot kompleksna sposobnost, ki po- membno vpliva na uspešnost igranja. V raziskavi smo želeli ugotoviti raven razvitosti hitrosti in agilnosti košarkaric članskih državnih reprezentanc Slovenije in Srbije. Obe skupini košarkaric smo med seboj tudi primerjali in ugotavljali morebitne razlike med njimi. Rezultati raziskave kažejo, da slovenske košarkarice dosegajo v povprečju boljše rezultate v večini moto- ričnih testov. Na osnovi tega lahko rečemo, da imajo v primerjavi s srbskimi nekoliko bolj izražen potencial v hitrosti in agilnosti, ki predstavljata temelj za uspešno in učinkovito izvajanje določenih specialnih košarkar- skih gibanj. Glede na nižjo raven igralne uspešnosti slovenskih košarkaric bi lahko sklepali, da slednje tega potenciala v igri ne izkoriščajo v takšni meri kot srb- ske košarkarice, ki so precej višje rangirane na lestvici mednarodne košarkarske organizacije FIBA. Ključne besede: košarka, članice, motorični testi, hitrost. Frane Erčulj1, Mitja Bračič2, Saša Jakovljević3 Raven razvitosti hitrosti in agilnosti najboljših slovenskih in srbskih košarkaric 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, Slovenija 2ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d., Center za Medicino in Šport, Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana-Polje, Slovenija 3Univerzitet u Beogradu, Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja, Blagoja Parovića 156, 11030 Beograd, Srbija raziskovalna dejavnost 115 Uvod Košarka je hitra in dinamična igra z žogo, za katero so značilna gibanja, kot so krat- ki šprinti, hitre spremembe smeri in ritma (hitrosti), zaustavljanja, pospeševanja in hitri odzivi (reakcije) na igralno situacijo (Erčulj, 2004). Uspešno in učinkovito iz- vajanje vseh teh gibanj omogoča psiho- motorična sposobnost, ki jo imenujemo hitrost. Hitrost je sposobnost, ki predstavlja po- memben dejavnik uspešnosti v košarki. Igralec, ki ni dovolj hiter, v sodobni vr- hunski košarki ne more postati uspešen (Dežman, Erčulj, 2005). Morda so pri tem izjema le ekstremno visoki igralci, čeprav so tudi med temi vse bolj redki tisti, ki te sposobnosti nimajo ustrezno razvite. Igralci z dobro razvito hitrostjo so spo- sobni uspešneje realizirati sodobne teh- nične in taktične elemente košarkarske igre. Prav zaradi tega in zaradi dedne determiniranosti predstavlja hitrost po- memben dejavnik pri selekcioniranju ko- šarkarjev, ki ga upoštevamo že pri usmer- janju mladih fantov in deklet v košarko in seveda tudi v vseh nadaljnjih fazah selek- cioniranja (Dežman in Erčulj, 2005). Tako kot v ostalih moštvenih igrah z žogo se tudi v košarki pojavlja hitrost kot kompleksna sposobnost. Na splošno bi lahko rekli, da je hitrost sposobnost, ki omogoča košarkarju čim hitrejše giba- nje pri različnem odporu. To gibanje je lahko aciklično ali ciklično, zato lahko go- vorimo tudi o aciklični in ciklični hitrosti (Komi, 2003; Dežman in Erčulj, 2005; Čoh in Hofman, 2003). Če je odpor, ki ga pre- magujejo mišice pri gibanju visok, potem je hitrost oz. učinkovitost gibanja v veliki meri odvisna tudi od hitre moči. Med specifične oblike hitrosti, ki jih zah- teva košarka, sodi tudi agilnost. Kljub temu da se v strokovni literaturi pojavljajo različne definicije agilnosti (Brittenham, 1996; Bompa, 1999; Miller in sod., 2001; Sheppard in Young, 2006), prevladuje ti- sta, ki govori o sposobnosti, ki omogoča hitre spremembe smeri in ritma (hitrosti) gibanja. Mnogi avtorji poudarjajo njen pomen v kontekstu preventive športnih poškodb, spet drugi jo imajo za nepo- sreden predpogoj za uspešno košarkar- sko igro (Jakše in Pinter, 2006). Agilnost prihaja do izraza zlasti v polistrukturnih kompleksnih športih, v katerih prevladu- jejo takšne gibalne strukture, ki zahtevajo številne spremembe smeri gibanja (Čoh in Hofman, 2003). Košarkarska gibanja izvajamo z žogo in brez nje, zato v košarki govorimo tudi o hitrosti gibanja in agilnosti z žogo in brez nje. Hitri prenosi žoge iz obrambne v na- padalno polovico (predvsem pri protina- padih), prehodi v vodenje, preigravanje, prodiranje in še nekatera druga, so giba- nja, ki zahtevajo zelo dobro razvito hitrost in agilnost z žogo. Odkrivanje, vtekanje, hiter tek v obrambo ali napad, obramba proti odkrivanju, vtekanju, preigravanju pa so tista gibanja, v katerih prihaja do izraza predvsem hitrost in agilnost brez žoge. V raziskavi smo za oceno različnih tipov hitrosti uporabili različne merske inštru- mente (motorične teste), ki z vidika mišič- nega naprezanja in z vidika koordinacije agonistov in antagonistov predstavljajo tiste tipe hitrosti, ki prevladujejo v real- nih situacijah v košarki. Ker je bila večina uporabljenih testov na novo konstruira- na ali modificirana posebej za uporabo v pričujoči raziskavi, jih bomo v članku podrobneje opisali in s tem predsta- vili strokovni javnosti. Poleg tega je bil naš namen ugotoviti in analizirati raven razvitosti hitrosti in agilnosti vrhunskih košarkaric v absolutni (članski) starostni kategoriji. Košarkarice dveh državnih re- prezentanc, ki se razlikujeta po kakovosti glede na rezultate v zadnjih letih, želimo tudi primerjati med seboj in ugotoviti morebitne razlike med njimi. Pričakujemo, da bodo izsledki pričujoče raziskave v pomoč trenerjem klubskih in reprezentančnih selekcij pri oblikovanju kakovostnih mednarodnih norm in vre- dnotenju motoričnih sposobnosti svojih košarkaric oz. primerjavi s kakovostnimi evropskim košarkaricami. Metode „ Vzorec merjenk je skupaj zajel šestin- dvajset (26) košarkaric, državnih repre- zentantk Slovenije in Srbije. Njihova povprečna starost je bila 25.12 (± 3.60) let, telesna višina 181,85 (± 9.05) cm, tele- sna teža pa 74,23 (± 12,72) kg. Obe ekipi (državni reprezentanci) je sestavljalo 13 košarkaric od tega 4 branilke in krilne igralke ter pet centrov. Merjenke so bile testirane po končani klubski tekmovalni sezoni 2009/2010 in v začetni fazi priprav svojih reprezentanc za kvalifikacije na EP 2011. Meritve so potekale v juniju in juliju 2010 na Zlatiboru (Srbija) in v Žalcu (Slovenija). Reprezentanca Srbije je v letu, ko so bile opravljene meritve, zasedala 19. mesto na svetovni rang lestvici med- narodne košarkarske organizacije FIBA, medtem ko reprezentanca Slovenije ni bila uvrščena med prvih 70 reprezentanc na svetu (Fiba.com, 2010). Pred testira- njem so merjenke podpisale formalno soglasje o sodelovanju. Vse so bile zdra- ve in brez poškodb. Vzorec spremenljivk je zajel sedem (7) merskih instrumentov, motoričnih testov za oceno različnih tipov hitrosti. Veči- na uporabljenih testov je bila na novo konstruirana ali modificirana posebej za uporabo v pričujoči raziskavi, zato v na- daljevanju sledi podroben opis testov. Izvedba naloge S20: Merjenec se postavi v začetni položaj (položaj visokega štarta) za štartno črto. Na znak merilca skuša čim prej preteči dvajsetmetrsko razdaljo (slika 1). Izvedba naloge V20: Merjenec se postavi v začetni položaj (položaj visokega štarta) za štartno črto. Preglednica 1: Opis vzorca spremenljivk (motoričnih testov.) test sposobnost 1. S20 (šprint 20 metrov) hitrost pospeševanja brez žoge 2. V20 (vodenje 20 metrov) hitrost pospeševanja z žogo 3. TSS (tek s spremembami smeri naprej – nazaj) agilnost oziroma hitrost spreminjanja smeri za 180° pri enostavnem gibanju brez žoge 4. VSS (vodenje s spremembami smeri naprej – nazaj) agilnost oziroma hitrost spreminjanja smeri za 180° pri enostavnem gibanju z žogo 5. GPM (gibanje s prisunskimi koraki v preži z mesta) hitrost pospeševanja v gibanju s prisunskimi koraki 6. GP25 (gibanje s prisunskimi koraki v preži po globinskem skoku) hitrost pospeševanja v gibanju s prisunskimi koraki po globinskem skoku 7. GPCC (gibanje s prisunskimi koraki v preži cikcak) agilnost oziroma hitrost spreminjanja smeri v gibanju s prisunskimi koraki cikcak 116 V rokah drži žogo. Na znak merilca vodi žogo (s slabšo roko) čim hitreje do sre- dnje črte (stojala), menja roko, s katero vodi žogo (boljša roka), in nadaljuje vo- denje do ciljne črte. Pri tem lahko meri- mo vmesni čas na 10 m razdalji pri me- njavi roke (slika 1). Izvedba naloge TSS: Merjenec se postavi v začetni položaj (položaj visokega štarta) za štartno črto. Na znak merilca steče proti črti, ki je oddaljena 5 m, jo prestopi z levo nogo (s celim stopalom), nato pa se obrne v desno in spremeni smer teka za 180° ter teče nazaj proti štartni črti. Štartano črto prestopi z desno nogo, se obrne v levo in ponovno steče v nasprotno smer proti črti, ki je oddaljena 5 m od štartne črte. Opisano nalogo ponovi še dvakrat, kar pomeni, da preteče 6 x 5 metrov. Štar- tna črta je hkrati tudi ciljna črta. Naloga je končana, ko merjenec preteče zadnjih 5 metrov oziroma ko preteče ciljno črto. Nalogo izvedemo tudi tako, da prestopi- mo 5 m črto z desno nogo (obrnemo se v levo), štartno/ciljno črto pa z levo nogo (obrnemo se v desno) (slika 2). Izvedba naloge VSS: Merjenec se postavi v začetni položaj (položaj visokega štarta) za štartno črto. V rokah drži žogo. Na znak merilca prič- ne s hitrim vodenjem z desno roko pro- ti črti, ki je 5 m oddaljena, jo prestopi z levo nogo (s celim stopalom), nato pa se obrne v desno in spremeni smer teka za 180°, zamenja rook, s katero vodi žogo, ter vodi nazaj proti štartni črti z levo roko. Štartano črto prestopi z desno nogo, se obrne v levo in ponovno zamenja roko in vodi z desno roko v nasprotno smer proti črti, ki je oddaljena 5 m od štartne črte. Opisano nalogo ponovi še dvakrat, kar pomeni, da vodi 6 x 5 metrov. Štartna črta je hkrati tudi ciljna črta. Naloga je končana, ko merjenec z žogo preteče za- dnjih 5 metrov oziroma ko preteče ciljno črto. Nalogo izvedemo tudi tako, da pre- stopimo 5 m črto z desno nogo (obrne- mo se v levo), štartno/ciljno črto pa z levo nogo (obrnemo se v desno) (slika 2). Izvedba naloge GPM: Merjenec se postavi v začetni položaj (nizko košarkarsko prežo), tako da ima štartno črto med nogama (težišče telesa je navpično nad štartno črto), stopala pa v širini ramen. Na znak merilca se začne gibati s prisunskimi koraki v dogovorjeni smeri (začne s sprednjo nogo) proti ciljni črti. Naloga je končana, ko merjenec pre- stopi ciljno črto. Nalogo izvajamo tako v levo kot v desno stran (slika 3). Izvedba naloge GP25: Merjenec se postavi v začetni položaj na skrinjo višine 45 cm. Na znak merilca iz- vede globinski skok in po sonožnem do- skoku (doskoči tako, da ima štartno črto med nogama in je težišče telesa navpič- no nad štartno črto, stopala pa so v širini ramen) nadaljuje gibanje s prisunskimi koraki v dogovorjeni smeri (začne s spre- dnjo nogo glede na smer gibanja) proti ciljni črti. Naloga je končana, ko merje- nec prestopi ciljno črto. Nalogo izvajamo tako v levo kot v desno stran (slika 3). START 20 m CILJ FOTOCELICA FOTOCELICA 10 m FOTOCELICA Slika 1. S20 (šprint 20 metrov) in V20 (vodenje 20 metrov). START CILJ FOTOCELICA 3 m 3 m 1 m 1 m FOTOCELICA FOTOCELICA L D SKRINJA 25 cm FOTOCELICA Slika 3. GPM (gibanje s prisunskimi koraki v preži z mesta) in GP25 (gibanje s prisunskimi koraki v preži po globinskem skoku). OPTOJUMP FOTOCELICA CILJ OPTOJUMP 2.5 m 2.5 m START FOTOCELICA D L 1.5 m 3 m 2.5 m 2.5 m 2 m 2.5 m CILJ OPTOJUMP FOTOCELICA OPTOJUMP 2.5 m 2 m FOTOCELICA D 1.5 m 3 m 2.5 m START L START/CILJ OPTOJUMP 5 m FOTOCELICA OPTOJUMP Slika 2. TSS (tek s spremembami smeri naprej – nazaj) in VSS (vodenje s spremembami smeri naprej – nazaj). Slika 4. GPKCC (gibanje s prisunskimi koraki v preži cikcak). raziskovalna dejavnost 117 Izvedba naloge GPCC: Merjenec se postavi v začetni položaj za štartno črto s stopali v širini ramen, tako da je s hrbtom obrnjen v smer gibanja. Na znak merilca se začne gibati hrbtno s prisunskimi koraki proti prvemu stojalu in z zunanjo nogo prestopi črto za sto- jalom (zastavico). Nato spremeni smer in nadaljuje gibanje z vzdolžnim korakom druge noge proti naslednjemu stojalu. Na opisan način nadaljuje z gibanjem do ciljne črte. Naloga je končana, ko merje- nec prestopi ciljno črto. Nalogo izvajamo tako v levo kot v desno stran (slika 4). Za merjene časa izvedbe posameznih gibalnih nalog smo uporabili sistem infra rdečih fotocelic (Brower Timing System, ZDA), pri nekaterih testih pa dodatno še merilno tehnologijo OptoJump next (Microgate, Italija), ki omogoča merjenje kontaktnih časov pri spremembah smeri in skokih. Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramskim paketom SPSS 19.0 za Win- dows. Za celoten vzorec merjenk smo izračunali naslednje podatke opisne statistike: srednjo vrednost, standardni odklon, standardna napaka, minimalni in maksimalni rezultat. Za ugotavljanje raz- lik med skupinama košarkaric Slovenije in Srbije smo uporabili t-test za neodvisne vzorce. Testiranje statistične značilnosti razlik smo ugotavljali na ravni 5-odsto- tnega tveganja. Rezultati in razprava „ Najprej smo za celoten vzorec in oba podvzorca merjenk ugotavljali osnovne značilnosti izbranih spremenljivk, nato pa s t-testom preverili, ali obstajajo razli- ke med srbskimi in slovenskimi igralkami (tabela 2). Najprej lahko ugotovimo, da so ne gle- de na enako število posameznih tipov igralk (branilk, kril in centrov) slovenske košarkarice sicer nekoliko višje, vendar pa kljub temu v povprečju skoraj 5 kg lažje od srbskih košarkaric. Če je večja telesna teža srbskih košarkaric posledica večjega deleža maščobnega tkiva, lahko rečemo, da bi se to lahko odražalo tudi pri rezul- tatih motoričnih testov. V večini testov namreč dosegajo v povprečju nekoliko boljše rezultate slovenske košarkarice. Slednje so uspešnejše v hitrosti pospeše- vanje z in brez žoge (S20, V20), agilnosti z žogo (VSS), hitrosti pospeševanja v giba- nju s prisunskimi koraki po globinskem skoku (GP25) in hitrosti spreminjanja smeri v gibanju s prisunskimi koraki cik- cak (GPCC). Potrebno je poudariti, da so le pri slednjem testu razlike med srbskimi in slovenskimi košarkaricami statistično značilne. Nekoliko občutnejše razlike, ki se približujejo meji statistične značilnosti, lahko zasledimo še pri testih GP25 in VSS, pri ostalih testih pa lahko rečemo, da so razlike med skupinama merjenk mini- malne. Razlike med obema skupinama igralk so dobro razvidne tudi na grafu, ki prikazuje standardizirane Z vrednosti (slika 1). Tabela 2: Opisna statistika in razlike med skupinama igralk. Mean Std. Dev. Std. Error Min. Max. t Sig. ATV Srb 181,542 9,829 2,726 161 193 Slo 182,153 8,601 2,385 167 197 Skupaj 181,852 9,054 1,776 161 197 -,170 ,867 AT Srb 76,623 16,389 4,545 49 113 Slo 71,854 7,515 2,084 63 91 Skupaj 74,232 12,726 2,496 49 113 ,954 ,354 S20 Srb 3,600 ,143 ,039 3,38 3,80 Slo 3,578 ,126 ,039 3,36 3,75 Skupaj 3,590 ,133 ,027 3,36 3,80 ,404 ,691 V20 Srb 3,804 ,184 ,051 3,54 4,20 Slo 3,703 ,186 ,059 3,34 3,92 Skupaj 3,760 ,188 ,039 3,34 4,20 1,301 ,209 TSS Srb 8,863 ,324 ,089 8,38 9,42 Slo 9,018 ,264 ,083 8,59 9,43 Skupaj 8,931 ,303 ,063 8,38 9,43 -1,261 ,221 VSS Srb 9,341 ,360 ,100 8,80 9,99 Slo 9,102 ,248 ,082 8,69 9,40 Skupaj 9,244 ,335 ,071 8,69 9,99 1,840 ,081 GPM Srb ,911 ,065 ,018 ,80 1,03 Slo ,921 ,047 ,016 ,87 ,98 Skupaj ,915 ,058 ,012 ,80 1,03 -,408 ,688 GP25 Srb ,935 ,052 ,014 ,82 1,01 Slo ,896 ,088 ,031 ,81 1,06 Skupaj ,920 ,069 ,015 ,81 1,06 1,132 ,284 Srb 5,433 ,234 ,065 5,17 5,96 Slo 5,257 ,110 ,039 5,15 5,50 Skupaj 5,366 ,212 ,046 5,15 5,96 2,316 ,032 118 Boljši rezultati slovenskih košarkaric v testu GPCC (gibanje s prisunskimi kora- ki v preži cikcak) kažejo na bolje razvito agilnost oziroma hitrost spreminjanja smeri v gibanju s prisunskimi koraki cik- cak. Glede na to, da gre pri testu GPCC za razmeroma kompleksno gibanje, lahko vsaj deloma boljše rezultate pripi- šemo tudi boljšemu tehničnemu znanju tj. tehniki gibanja s prisunskimi koraki. Omenjeno gibanje je v košarki nedvo- mno zelo pomembno. Ker se uporablja predvsem v fazi obrambe, lahko rečemo, da boljši rezultati v tem testu omogočajo višji potencial za uspešno igro v obram- bi oziroma lahko vplivajo predvsem na uspešnost igranja v tej fazi košarkarske igre. Sposobnost hitrejšega spreminja- nja smeri in učinkovitejše gibanje s pri- sunskimi koraki omogočata slovenskim igralkam, da bolj uspešno spremljajo in usmerjajo napadalke oz. izvajajo bolj učinkovito obrambo proti preigravanju, odkrivanju in vtekanju. Temu v prid go- vori tudi dejstvo, da slovenske košarkari- ce dosegajo nekoliko boljše rezultate pri testu GP25 (gibanje s prisunskimi koraki v preži po globinskem skoku), torej večjo hitrost pospeševanja v gibanju s prisun- skimi koraki po globinskem skoku (delno verjetno vpliva na boljše rezultate v tem testu tudi manjša telesna teža slovenskih košarkaric). V igri prihaja ta sposobnost do izraza predvsem v situacijah hitrega zaustavljanja in doskokov, po katerih sle- di naglo gibanje oz. pospeševanje s pri- sunskimi koraki. Zanimiva je tudi ugotovitev, da so srbske košarkarice nekoliko uspešnejše v testu TSS (tek s spremembami smeri), med- tem ko slovenske košarkarice dosegajo boljše rezultate v testu VSS (vodenje s spremembami smeri). Gre za testa, ki sta skoraj identična, le da prvega izvajamo brez žoge, pri drugem pa med tekom vodimo žogo. Rezultati v teh dveh testih in primerjava med njimi bi lahko nakazo- vali, da slovenske košarkarice bolje ob- vladajo tehniko vodenja žoge, predvsem v situacijah hitrega spreminjanja smeri gibanja naprej – nazaj. Če to povežemo z boljšimi rezultati, ki jih slovenske ko- šarkarice dosegajo v testu GPCC, bi lah- ko rekli, da imajo slovenske košarkarice boljši potencial za uspešno in učinkovito izvajanje preigravanja. Gre za gibanje, ki pomembno vpliva na uspešnost igranja v napadu predvsem pri zunanjih igralkah (branilkah in krilih), ki se bolj pogosto po- služujejo tega elementa. Zaključek „ Slovenske košarkarice dosegajo v večini izbranih testov nekoliko boljše rezultate, kljub temu da so v povprečju nekoliko višje od srbskih košarkaric in da močno izražena telesna višina v košarki pravilo- ma negativno vpliva na rezultate v testih hitrosti in agilnosti (Tsitskarsis, Theoharo- poulus in Garefis, 2003; Erčulj, Blas, Čoh in Bračič, 2009). Rezultati raziskave torej kažejo, da imajo slovenske košarkarice v primerjavi s srb- skimi nekoliko bolj izražen potencial v hitrosti in agilnosti. Glede na to, da slo- venska reprezentanca ne dosega takšne rezultatske ravni oz. tekmovalne uspe- šnosti kot srbska, bi lahko sklepali, da slo- venske košarkarice svojega potenciala v hitrosti in agilnosti v igri ne izkoriščajo v takšni meri kot srbske košarkarice. Vendar pa je košarka zelo kompleksna športna igra, pri kateri na uspešnost igranja vpliva veliko dejavnikov. Hitrost in agilnost sta sicer pomembni sposobnosti v sklopu kondicijske priprave v košarki, ki pred- stavljata temelj za uspešno in učinkovito izvajanje določenih specialnih gibanj oz. predvsem posamičnih tehnično taktičnih elementov. Vendar pa omenjene spo- sobnosti predstavljalo le del dejavnikov potencialne uspešnosti v košarki. Ker je košarka kolektivna igra, ima velik pomen tudi učinkovito sodelovanje med igralka- mi oziroma uspešno izvajanje skupinske in skupne taktike. Glede na rezultate raz- iskave predpostavljamo, da je prav se- gment tehnično taktične priprave tisti, v katerem dominirajo srbske košarkarice in srbski reprezentanci omogoča dosega- nje višje ravni igralne uspešnosti. Literatura „ Bompa, T. (1999). Periodization: Theory and 1. methodology of training. Champaign, IL: Human Kinetics. Brittenham, G. (1996). Complete conditio-2. ning for basketball. Champaign, IL: Human Kinetics. Čoh, M. in Hofman, E. (2003). Razvoj hitrosti 3. v kondicijski pripravi športnika. Šport, 51 (2), 53–56. Dežman, B. in Erčulj, F. (2005). 4. Kondicijska pri- prava v košarki (druga, dopolnjena izdaja). Lju- bljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Erčulj, F. (2004). Raven razvitosti in poveza-5. nost različnih tipov hitrosti pri mladih košar- karicah. V: R. Pišot in V. Štemberger, J. Zurc in A. Obid, (ur.), Otrok v gibanju: zbornik prispev- kov: 3. mednarodni simpozij. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper. Erčulj, F., Blas, M., Čoh, M. in Bračič, M. (2009). 6. Differences in Motor Abilities of Various Types of European Young Elite Female Ba- sketball Players. Kinesiology 41 (2), 203–211. Jakše, B., Pinter, S. (2006). Agilnost v evropski 7. klubski košarki: od iluzije do realnosti. Šport, 54, 4:pril. 31–39. Slika 1. Primerjava med igralkami Srbije in Slovenije v standardiziranih Z vrednostih. raziskovalna dejavnost 119 Komi, P. V. (2003). 8. Strength and power in sport (second edition). Oxford: Blackwell Science. Miller, J. M., Hilbert, S. C. in Brown, L. E. (2001). 9. Speed, Quickness, and Agility Training for Senior Tennis Players. National Strength and Conditioning Association, 23 (5), 62–66. Shepard, J. M. in Young, W. B. (2006). Agili-10. ty literature review: Classifications, training and testing. Journal of Sport Science, 24 (9), 919–932. Tsitskarsis, G., Theoharopoulus, A. in Garefis, 11. A. (2003). Speed, speed dribble and agility of male basketball players playing in different position. Journal of Human Movement Studi- es, 45 (1), 21–30. Women’s Ranking after 2010 FIBA World 12. Championship for Women. Fiba. Pridobljeno 26. 7. 2011 iz http://www.fiba.com/pages/ eng/fc/even/rank/p/openNodeIDs/1000/ selNodeID/1000/rankWome.html Zahvala Raziskava je nastala v okviru razisko- valnega programa Kineziologija mo- nostrukturnih, polistrukturnih in kon- vencionalnih športov pod vodstvom dr. Milana Čoha. Avtorji članka se za sodelovanje zahvaljujemo tako Košar- karski zvezi Srbije in Košarkarski zvezi Slovenije, kakor tudi vsem merjenkam in njihovim trenerjem. dr. Frane Erčulj, izr. prof., prof. šp.vzg Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za košarko e-naslov: frane.erculj@fsp.uni-lj.si 120 Tactical choice of strokes and their playing efficiency with elite squash players Abstract The aim of this study was to present, using the SAGIT/squash tracking system, the possibilities for an in-depth research of squash playing technique. During eleven matches played at the World Team Championship, we analysed the strokes of 16 elite players. First, we established the shares of all types of strokes executed in 15 different segments of the court. Next, we narrowed the analy- sis to some selected strokes in those segments in which the share of all strokes exceeded 4%. Ultimately, the analysis focused on the efficiency of the two most common strokes (longitudinal and transversal), which the players executed in the left and right back corners of the court. The players executed the highest number of strokes at the back of the court, followed by the middle of the court, whereas the lowest number of strokes was recorded in the front court. The longitudinal and transversal strokes were predominant, particularly in the back court. The highest variability of the strokes was seen at the middle of the court, with similar shares of offensive and defensive strokes. In the most extreme circumstances, the players were playing at the front court, where the extremely offensive and defensive strokes were predominant. The efficiency of the longitudinal strokes on the backhand side of the court was slightly higher than that on the forehand side, whereas the opposite was established for the transversal stroke. Key words: squash, tactics, strokes, efficiency. Goran Vučković Taktična izbira udarcev in njihova igralna učinkovitost pri vrhunskih igralcih squasha Izvleček V tej raziskavi smo s pomočjo sledilnega sistema SAGIT/squash že­ leli prikazati možnosti poglobljenega raziskovanja taktike igranja squasha. Na enajstih tekmah na Svetovnem ekipnem prvenstvu smo anlizirali udarce 16 vrhunskih igralcev. Sprva smo ugotovi­ li delež vseh udarcev, ki so bili odigrani v 15 različnih področjih. V nadaljevanju smo se omejili na podrobnejšo analizo izbranih udarcev v tistih področjih, v katerih je bil delež vseh udarcev višji od 4 %. Na zadnji ravni je bila analizirana učinkovitost dveh naj­ pogostejših udarcev (vzdolžni in prečni udarec), ki so jih igralci izvedli v zadnjem kotu na levi in desni strani igrišča. Največ udar­ cev so igralci izvedli v zadnjem delu igrišča, sledi srednji del igri­ šča, v sprednjem delu pa je bilo odigranih daleč najmanj udarcev. Vzdolžni in prečni udarec sta bila najbolj dominantna udarca, še posebno je bilo to izrazito v zadnjem delu igrišča. V srednjem delu igrišča je bila variablinost udarcev največja, pri čemer je bil delež napadalnih in obrambnih udarcev podoben. V najbolj skraj­ nih okoliščinah so se igralci nahajali v sprednjem delu igrišča, ker je bilo največ izrazito napadalnih oziroma obrambnih udarcev. Učinkovitost vzdolžnih udarcev je bila na 'bekend' strani igrišča nekoliko višja od tiste na 'forhend', nasprotno pa je bilo ugoto­ vljeno pri prečnem udarcu. Ključne besede: squash, taktika, udarci, učinkovitost. http://www.squashpics.com/ raziskovalna dejavnost 121 Uvod „ Osnovni taktični namen v squashu je z udarcem pripraviti tekmeca v gibanje v enega od štirih kotov igrišča. V tem primeru je tekmec prisiljen zapustiti osnovno igralno področje, ki se nahaja na sredini in nekoliko proti zadnjem delu igrišča in ga v squashu imenujemo T po- dročje. Vučković, Perš, James in Hughes (2009) so ugotovili, da se zmagovalci po- sameznih nizov zadržujejo dlje časa na T področju od poražencev, čeprav tega pri izenačenih tekmah niso potrdili. Isti av- torji so analizirali tudi pogostost posta- vljanja igralcev na T področju v času tek- mečevega udarca. Razloge, zakaj igralci v nekaterih primerih ne uspejo zasesti T področja v času tekmečevega udarca, so pripisali taktičnim odločitvam oziroma iz- biri udarcev. Kljub temu pa niso analizirali strukture udarcev in zato ni bilo možno ugotoviti, ali igralci izvajajo različne udar- ce v podobnih in tudi v različnih igralnih okoliščinah. Predhodne raziskave, usmerjene k preu- čevanju taktike igranja v squashu, so naj- večkrat temeljile na analiziranju strukture udarcev (frekvenca različnih udarcev) v različnih delih igrišča (Hong, Chang in Chan, 1996; Hong, Robinson, Chan, Clark in Choi, 1996; Hughes, 1985, 1986). Tovrstne raziskave so potrdile nekatere modelne značilnosti igralcev na dolo- čeni kakovostni ravni. V nekaterih kom- pleksnejših raziskavah so avtorji preuče- vali tudi predhodni udarec tekmeca in s tem želeli ugotoviti, ali predhodni udarci vplivajo na taktične odločitve igralcev (McGarry in Franks, 1994,1995). Avtorja sta ugotovila določeno konsistenco iz- vajana nekaterih udarcev v določenih igralnih okoliščinah v igri proti istemu tekmecu (igra v različnih nizih). Vendar pa tega igralnega profila posameznega igralca nista uspela potrditi v igri proti različnim igralcem. To nakazuje, da so igralci na vrhunski ravni sposobni spo- znati prednosti in slabosti tekmecev in temu primerno prilagoditi svojo taktično igro. Na osnovi teh izsledkov sta McGarry in Franks (1996) zaključila, da predhodni udarec ne predstavlja pomembnega prediktorja igralčevega odgovora, če pri tem ni upoštevan čas, ki ga je imel igra- lec na voljo za izvedbo udarca, v katerem delu igrišča je igralec izvedel udarec in kako natančen je bil pri tem predhodni udarec.1 Ti predlogi so bili vsekakor smi- selni, vendar se je potrebno zavedati, da so vrhunski igralci kljub temu sposobni izvesti nekaj različnih udarcev v skrajnih okoliščinah.2 Včasih igralci tudi namer- no izberejo ne najoptimalnejšo taktično rešitev (udarec) in s tem skušajo zmesti tekmeca. Nekoliko drugače sta struktu- ro udarcev analizirala Murray in Hughes (2001), ki sta igrišče razdelila na 16 podro- čij in preučevala taktiko igranja znotraj vsakega področja. Na tak način in brez informacije o predhodnem udarcu tek- meca sta skušala ugotoviti taktični profil določenega igralca, ki je igral proti 5 raz- ličnim igralcem. Za razliko od omenjenih raziskav je Vučković (2005) preučeval raz- like v strukturi udarcev in številu udarcev v večjem številu področij (29 področij), ki jih je razdelil simetrično na levo in desno stran igrišča. Zaradi velikega števila po- dročij je bilo število udarcev v nekaterih področjih prenizko, vendar je kljub temu potrdil razlike med kakovostno različnimi igralci. Ugotovil je, da so udarci najbolj- ših igralcev na svetu natančnejši in da se zato žogice pogosteje nahajajo ob stranskih stenah ter obeh zadnjih kotih, pri nižji kakovostni ravni pa so bili mnogi udarci izvedeni v srednjem delu igrišča. Poleg lokacije udarcev je Vučković (2007) analiziral tudi strukturo udarcev najbolj- ših igralcev squasha na svetu. Vendar je 1V squashu se žogice po natančnih udarcih na- hajajo zelo blizu ene od stranskih sten, pogosto pa tudi blizu zadnje ali sprednje stene. 2Skrajne okoliščine predstavljajo posledico na- tančnega udarca ali serijo natančnih udarcev, zaradi česar igralec nima optimalnih možnosti za različne taktične rešitve. bila v tem primeru taktika igranja anali- zirana preveč celostno, saj so bili udarci analizirani glede na celotno igralno po- vršino. Potrebno se je zavedati, da so vrhunski igralci sposobni izvesti različne udarce v zelo podobnih igralnih okolišči- nah oziroma iste udarce v zelo različnih okoliščinah. Zaradi tega je potrebno tak- tiko igranja podrobneje preučiti. Eden od podrobnejših načinov preučevanja takti- ke igranja je analiza strukture udarcev v točno določenih področjih igrišča. Zato je namen te raziskave ugotoviti strukturo udarcev v določenih področjih igrišča in obenem analizirati učinkovitost posame- znih udarcev. Metode dela „ Vzorec igralcev in tekem Vzorec igralcev so sestavljali vrhunski igralci squasha, ki so bili uvrščeni bolje od 30 mesta na svetovni jakostni lestvi- ci. Vseh 16 igralcev (starost 26.7 ± 3.5) smo posneli na enajstih tekmah na Sve- tovnem ekipnem prvenstvu na Dunaju (2003). Vzorec spremenljivk Za potrebe te raziskave smo igrišče raz- delili na 15 področij, ki so simetrično razdeljeni na levo in desno stran igrišča (Slika 1). Področja niso enaka, saj smo pri označevanju upoštevali taktiko igranja in odboje žogice od sprednje in stranskih sten (prirejeno po Vučković, Dežman, Ko- vačič in Perš, 2009). Slika 1: Razdelitev igrišča na 15 področij. 122 Za ugotavljanje deleža udarcev v posa- meznem delu igrišča smo analizirali vse udarce razen začetnega udarca (servis3). V nadaljevanju smo strukturo udarcev podrobneje analizirali v področjih, v ka- terih je delež udarcev višji od 4 % vseh udarcev. Vendar smo analizirali samo tiste udarce, ki so jih igralci v povprečju izvedli več kot 4 % od vseh udarcev. Pri preučevanju učinkovitosti udarcev smo analizirali dva najpogostejša udarca, ki so jih igralci izvedli v 4 področjih. Podatki o vseh analiziranih udarcih in področjih igrišča so prikazani v Tabeli 1. 3Servis v squashu ne predstavlja pomembne igralne prednosti kot recimo v tenisu in nami- znem tenisu. Njegova izvedba (točka udarca) je pogosto na sredini igrišča in zato bi notiranje teh udarcev prikazovalo veliko število nenatanč- nih udarcev. Postopek obdelave video zapi- sa in podatkov Tekme smo posneli s PAL video kame- ro (JBL UTC – A6000H, Korea), ki je bila pričvrščena na stropu igrišča, in sicer na sredini igrišča. S pomočjo ustreznega ši- rokokotnega objektiva (2.3 mm–6.0 mm, Kenko, Japan) smo zajeli celotno igralno površino in tudi stene igrišča. Posnetke smo posneli na video snemalnik, ki je bil lociran zunaj igrišča, in jih kasneje s po- močjo programa Pinnacle Miro Video DC 30+ capture card (Miro, Nemčija) prenesli v digitalni zapis v računalnik. Udarce smo analizirali s pomočjo progra- ma SAGIT/squash (Vučković Perš, James in Hughes, 2010), ki poleg avtomatične- ga sledenja gibanja igralcev omogoča tudi ročno označevanje udarcev. Za vsak vneseni udarec program omogoča zapis o vrsti udarca in obenem določi lokacijo udarca v dvo-dimenzionalnem prostoru. Vučković, Dežman, Kovačič in Perš (2005) so analizirali natančnost sistema pri do- ločanju lokacije udarcev in ugotovili, da znaša povprečna napaka 21 meritev 18 centimetrov. Surove rezultate iz programa SAGIT/ squash smo izvozili v program Microsoft Excel, za končne podatke pa smo upo- rabili SQL stavke v programu Microsoft Access (Perš, Kovačič in Vučković, 2005). Rezultati in razprava „ Preučevanje taktike igranja najboljših igralcev squasha je potekalo na treh ravneh. Prva raven je zajemala delež udarcev, ki so bili odigrani v 15 različnih področjih. Druga raven je zajemala struk- turno analizo omejenega števila udarcev v 10 področjih, v katerih je bil delež vseh udarcev višji od 4 %. Na zadnji ravni je bila analizirana učinkovitost dveh naj- pogostejših udarcev (vzdolžni in prečni udarec), ki so jih igralci izvedli v zadnjem kotu na levi in desni strani igrišča. Delež udarcev v posameznem področju igrišča Analiza 15.887 udarcev kaže na to, da želijo vrhunski igralci večino žogic uda- riti čim bližje stranskim stenam in proti zadnjima kotoma. Več kot 56 % vseh udarcev je bilo odigranih v zadnjem delu igrišča, verjetno pa bi bil ta delež še večji, če bi bili igralci vedno uspešni pri svojem namenu. To pomeni, da so igralci v še večjem deležu želeli žogico udariti v zadnji del igrišča, vendar igralci na tej ravni odigrajo tudi veliko število volejev in s tem preprečijo let žogice v zadnji del igrišča. Največ udarcev so igralci izvedli v levem zadnjem kotu (25.91 %) in desnem zadnjem kotu (11.45 %) (Slika 2). Iz rezultatov je lepo razviden osnovni taktični namen v squashu, in sicer udariti žogico v enega od zadnjih kotov. S tem si igralci omogočijo nemoten dostop do T-ja4, od koder imajo optimalne možno- sti za izvedbo naslednjega udarca. Poleg tega ima tekmec v zadnjem kotu manjše možnosti za izvedbo različnih udarcev (predvsem izrazito napadalnih), saj ga pri 4Po vsakem udarcu se igralci želijo postaviti na T in od tam spremljati tekmečevo akcijo. Postavi- tev na T omogoča igralcu optimalne možnosti za gibanje do žogica in udarec. Tabela 1: Analiza udarcev v določenem področju glede na raven preučevanja. Udarci Področje Struktura udarcev v področju Učinkovitost udarcev v področju Kotni napadalni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 Kotni nasprotni udarec 1–15 Kotni obrambni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 Kotni visoki udarec 1–15 Lob prečni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 Lob vzdolžni udarec 1–15 Prečni kratek udarec 1–15 Prečni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 1, 2, 11, 12 Skrajšani prečni udarec 1–15 Skrajšani vzdolžni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 Stičiščni prečni udarec 1–15 Stičiščni vzdolžni udarec 1–15 Volej kotni nasprotni udarec 1–15 Volej kotni napadalni udarec 1–15 Volej kotni obrambni udarec 1–15 Volej prečni kratki udarec 1–15 Volej prečni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 Volej skrajšani prečni udarec 1–15 Volej skrajšani vzdolžni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 Volej stičiščni prečni udarec 1–15 Volej stičiščni vzdolžni udarec 1–15 Vzdolžni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 1,2,11,12 Volej vzdolžni udarec 1–15 1,2,3,4,6,9,10,11,12,14 Zavrti udarec 1–15 Legenda: Poševno so označeni vsi tisti udarci, ki so bili zajeti v podrobnejši analizi taktike igranja v 10 različnih prodročjih. Poševno in odebeljeno sta označena tista udarca, katerih učinkovitost je bila analizirana v 4. področjih. raziskovalna dejavnost 123 tem ovirata stranska in zadnja stena. Prav tako je oddaljenost žogice od sprednje stene v teh področjih najdaljša, kar samo po sebi predstavlja oviro za izvedbo op- timalnega napadalnega udarca. Precej večje število udarcev na levi strani, ki za večino igralcev predstavlja 'bekend' stran udarca, potrjuje pravilo, da so udarci na 'bekend' strani manj nevarni. Do podob- nih ugotovitev so v svojih raziskavah prišli tudi Hong idr. (1996a), Hong idr. (1996b), Hughes (1985, 1986) in Sanderson (1983). Ti rezultati sicer predstavljajo neke vrste generalno informacijo o taktiki vrhunskih igralcev, vendar je za uspešno implikaci- jo teh informacij v igro potrebno taktiko analizirati na podrobnejši ravni. Zato smo v nadaljevanju analizirali manjše število udarcev v omejenem številu področij. Obenem smo v ta namen preučeva- li samo tiste igralce, ki so bili desničarji. Predvidevali smo namreč, da se taktika glede na »boljšo« ('forhend') in »slabšo« ('bekend') stran igrišča (udarca) med le- vičarji in desničarji razlikuje, kar bi lahko vplivalo na dobljene rezultate in njihovo interpretacijo. Struktura določenih udarcev v omejenem številu področij igrišča Največkrat so igralci izvedli vzdolžni udarec (41.76 % od 10,062 udarcev), pri čemer je bil delež največji v zadnjih dveh kotih igrišča in še posebno na levi ('bekend') strani (Slika 3). Tudi delež preč- nih udarcev je bil v zadnjem delu igrišča najbolj izrazit, vendar je bil delež nepri- merno večji na desni ('forhend') strani. To pomeni, da so igralci s temi udarci zelo pogosto obremenjevali tekmečevo 'be- kend' stran. V srednjem delu igrišča je zaznati večjo variabilnost udarcev, pri čemer so dele- ži posameznih udarcev precej uravno- teženi. Igralci so uporabljali vse udarce razen obeh kotnih udarcev. Na osnovi tega lahko sklepamo, da so se igralci v prednostnih okoliščinah5 odločali za na- padalne udarce, v podrejenih okoliščinah pa je bila njihova taktika bolj obrambna. Pričakovano so igralci v tem delu igrišča 5V prednostnih okoliščinah ima igralec dovolj časa za izvedbo različnih udarcev. odigrali večje število volejev. Na bekend strani je bilo volejev več v področju, ki je bolj oddaljeno od stranske stene. Njihov delež je precej uravnotežen, kar kaže na taktično variabilnost. Volej skrajšani uda- rec je izrazito napadalen udarec, ki igral- ca prisili v gibanje na daljši razdalji proti sprednjemu kotu igrišča. Pri ostalih dveh volejih je namen žogico udariti v zadnji del igrišča, pri čemer je pri najboljših igralcih očitno težko določiti za kateri kot igrišča se bodo odločili. Vse to predsta- vlja oteževalno okoliščino za tekmeca, ki mora biti pripravljen na gibanje bodisi naprej ali nazaj in tudi levo oziroma de- sno. Na desni strani igralci dominantno igrajo prečni udarec, pri čemer je delež volejev večji od osnovnega prečnega udarca. V tem primeru lahko sklepamo o bolj stabilni taktiki, ki temelji na izvajanju pritiska na tekmečevo 'bekend' stran v zadnjem delu igrišča. Nekoliko manjša variabilnost udarcev je bila ugotovljena v sprednjem levem kotu igrišča. Vendar manjša variabilnost ne pomeni, da imajo igralci ob nasle- dnjem udarcu lažje delo. Namreč tak- tični namen udarcev v tem področju je žogico udariti v dva najbolj si oddaljena področja, in sicer v področje 1 oziroma področje 6. Največji delež predstavlja napadalni skrajšani udarec (33.42 %), s katerim želijo igralci doseči neposredno točko ali tekmeca prisiliti v napako oziro- ma slab (nenatančen) udarec. Tekmeci se tega zavedajo in se zato pred udarcem postavijo nekoliko pred T ter si tako omo- gočijo izvedbo udarca po predhodnjem skrajšanem udarcu. Največkrat so igralci žogico udarili v področje 6, pri čemer je Slika 2: Delež vseh udarcev v posameznem področju. Slika 3: Odstotek določenih udarcev znotraj vsakega posameznega področja za desničarje v igri proti desničarjem. 124 bilo prečnih lobov (27.63 %) in prečnih udarcev (18.87 %). Večji delež lobov po- trjuje podrejene okoliščine, v katerih se igralci znajdejo v tem področju in so pri- siljeni v obramno igro. Kljub temu je tudi delež prečnih udarcev dokaj visok in kaže na to, da so imeli igralci možnost izbire udarca, kar predstavlja oteževalne oko- liščine za tekmeca. V primeru, ko igralci dejansko dosežejo svoj namen (udariti žogico v zadnji desni kot igrišča), imajo tekmeci malo časa za svoj odgovor. Žo- gica se pri teh udarcih zato najpogosteje udari močno in nizko ravno z namenom doseči omenjeni cilj. Učinkovitost izbranih udarcev v zadnjem delu igrišča V sliki 4 je prikazana učinkovitost izvedbe dveh najpogosteje uporabljenih udar- cev, in sicer vzdolžnega in prečnega. Ker se oba udarca izvajata v vseh področjih in bi analiza v številnih področjih krepko presegla razumne meje članka, smo se odločili učinkovitost udarcev analizirali v področjih 1, 2, 11 in 12, saj sta bila ome- njena udarca tu najbolj dominantna. Pri vzdolžnem udarcu so bili igralci učin- kovitejši na 'bekend' strani, kjer so z 72.18 % vseh udarcev v področju 2 žogico uspeli udariti nazaj v področje 2. Na 'for- hend' strani je bila ta učinkovitost 64.25 % (iz področja 1 v področje 1). Zaradi slabše učinkovitosti udarcev na 'forhend' strani je bilo 11.47 % udarcev odigranih v sre- dnjem delu igrišča (področja 3 in 9). Na 'bekend' strani je delež udarcev v podro- čjih 4 in 10 znašal 6.42 %. Ker je 'forhend' močnejši udarec, predvidevamo, da je šlo dejansko za udarec žogice v srednji del igrišča (slabšo natančnost) in ne za prestrezanje leta žogice z volejem, kot bi to lahko bil slučaj na 'bekend' strani (slika 3). Tako na 'bekend' kot 'forhend' strani je bila učinkovitost vzdožnih udarec neko- liko boljša, ko so bili izvedeni v področju 11 oziroma 12. Na višjo učinkovitost je verjetno vplivalo dejstvo, da je udarec v teh dveh področjih lažje izvesti, saj ga pri udarcu lahko ovira samo zadnja stena. V področju 1 in 2 pa so žogice zelo pogo- sto tik ob stranski steni oziroma zelo blizu samega kota igrišča, kar predstavlja pre- cejšnjo fizično oviro za izvedbo udarca. Do nasprotnih ugotovitev pridemo pri prečnem udarcu, kjer so bili igralci učin- kovitejši na 'forhend' strani (Slika 5). V 31.05 % so žogico iz področja 1 udarili v področje 12. Na 'bekend' strani (iz podro- čja 2 v področje 11) je bil ta delež 23.29 %. Predvidevamo, da je to posledica močnejših udarcev na 'forhend' strani, ki jih igralci težko prestrežejo na nasprotni strani z 'bekend' voleji. 'Bekend' udarec v zadnjem delu igrišča vsekakor ni tako močan in zato igralci lažje žogico pre- strežejo z volejem na 'forhend' strani. Visok delež prečnih volejev (slika 3) in vseh ostalih udarcev v področju 10 po prečnem udarcu iz področja 2 (16.77 %) nekako potrjuje ta predvidevanja. Na nasprotni strani (področje 9) je bilo po forhend prečnem udarcu odigranih le 10.00 % udarcev. Na obeh straneh igri- šča so igralci učinkoviteje izvajali prečne udarce v področjih bolj oddaljenih od stranske stene (področja 11 in 12). Oči- tno je tudi pri tem udarcu pomembno, v kakšnih prostorskih okoliščinah igralec izvaja udarec. Poleg tega v teh področjih na učinkovitost udarcev lahko vpliva tak- tična postavitev igralcev. V teh področjih ima igralec vsekakor večje možnosti za izvedbo različnih udarcev, kar neposre- dno vpliva na zmožnosti predvidevanja igralca na T-ju in njegovo postavljanje pred naslednjim udarcem. Zaradi tega je igralec tudi ob nekoliko manj natanč- nem udarcu tekmeca prisiljen na gibanje v zadnji del igrišča, kar se v drugačnih okoliščinah verjetno ne bi zgodilo. V po- dročjih 11 in 12 ni zaznati razlik v učinko- vitosti med 'bekend' in 'forhend' udarci. Sklepamo, da večja možnost izbire različ- nih udarcev (negotovost igralca na T-ju) in lažja izvedba (stranska stena in kot igrišča ne ovirata udarca) udarca vplivata predvsem na višjo učinkovitost na 'be- kend' strani. Slika 4: Deleži udarcev v različnih področjih po vzdolžnem udarcu iz obeh skrajnih kotov na levi in desni strain igrišča. Slika 5: Deleži udarcev v različnih področjih po prečnem udarcu iz obeh skrajnih kotov na levi in desni strain igrišča. raziskovalna dejavnost 125 Sklepi „ V tej raziskavi smo s pomočjo sledilne- ga sistema SAGIT/squash želeli prikazati možnosti poglobljenega raziskovanja taktike igranja v igrah z loparji, in sicer na primeru squasha. Preučevanje določe- nih udarcev v izbranih področjih igrišča se nam je zdel ustrezen pristop, saj je rezultate do neke mere že sedaj možno uporabiti v praksi. Prav tako pa to pred- stavlja ustrezno izhodišče za nadaljnje raziskovanje taktične kompleksnosti. Zavedamo se namreč, da na izbiro udar- cev vplivajo različni kazalci. McGarry in Franks (1996) sta v svoji raziskavi nakazala problem preučevanja strukture udarcev, saj naj bi bila izbira udarca povezana tudi s predhodnim udarcem tekmeca. Kljub temu da v raziskavi nista uspela potrditi teoretičnega modela, se nam tovrstno preučevanje strukture udarcev zdi smi- selno. Verjetno bo poleg tekmečevega udarca potrebno analizirati še druge kazalce, ki bi lahko vplivali na stalnost ali variabilnost igralčevega odzivanja. Med te prištevamo tudi čas, ki ga imajo igral- ci na voljo za izvedbo lastnega udarca. Izkušnje mnogih igralcev in predvsem trenerjev kažejo na to, da je čas kritičen kazalec pri izbiri udarcev. Poleg tega bi bilo smiselno upoštevati tudi pozicijo igralcev na igrišču v trenutku udarcev. Predvidevamo namreč, da poleg časa na izbiro udarca močno vpliva tudi razdalja, ki jo mora igralec opraviti pred udarcem. Reference „ Hong, Y., Chang, T.C. in Chan, D.W. (1996a). A 1. comparison of the game strategies emplo- yed by the national and international squash players in competitive situation by notati- onal analysis. Journal of Human Movement Studies, 31, 89–104. Hong, Y., Robinson, P.D., Chan, W.K., Clark, 2. C.R. in Choi, T. (1996b). Notational analysis on game strategy used by the world’s top male squash players in international competition. The Australian Journal of Science and Medicine in Sport, 28(1), 18–23. Hughes, M.D. (1985). A comparison of the 3. patterns of play of squash. In I.D. Brown, R. Goldsmith, K. Coombes & M.A. Sinclair (Eds.), International Ergonomics ‘85, Taylor & Francis: London, pp. 139–141. Hughes, M.D. (1986). A review of patterns of 4. play in squash. In J. Watkins, T. Reilly and L. Burwitz (Eds.), Sports Science. E & FN Spon: London, pp. 363–368. McGarry, T. in Franks, I.M. (1994). A stochastic 5. approach to predicting competition squa- sh match-play. Journal of Sports Sciences, 12, 573–584. McGarry, T. in Franks, I.M. (1995). Modelling 6. competitive squash performance from quantitative analysis. Human Performance, 8, 113–129 McGarry, T. in Franks, I.M. (1996). In search of 7. invariant athletic behaviour in competitive sport systems: An example from champi- onship squash match-play. Journal of Sports Sciences, 14, 445–456. Murray, S. in Hughes, M. (2001). Tactical 8. Performance Profiling in Elite Level Senior Squash. V M. Hughes and I. M. Franks (ur.) Pass.Com Performance Analysis, Sport Science Computer Cardiff: UWIC, str. 185–194. Perš, J., Kovačič, S. in Vučković, G. (2005). 9. Analysis and pattern detection on large amounts of annotated sport motion data using standard SQL. V S. Lončarić, H. Babić in M. Bellanger (ur.), Proceedings of the 4th International Symposium on Image and Signal Processing and Analysis, str. 339–344. Zagreb: Faculty of Electrical Engineering and Com- puting. Vučković, G., Dežman, B., Erčulj, F., Kovačič, 10. S. in Perš, J. (2003). Comparative movement analysis of winning and losing players in men’s elite squash. Kinesiologia Slovenica, 9, (2), 74–84. Vučković, G11. . Tehnično-taktične značilnosti igranja različno kakovostnih skupin igralcev squasha. Doktorsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Vučković, G., Dežman, B., Kovačič, S. in Perš, 12. J. (2005). Position error analysis of Sagit/ squash system in manual stroke annotation. V Proceedings of the 10th Annual Congress of the European College of Sport Science, str. 265. Belgrade, Serbia: Sport Medicine Association of Serbia. Vučković, G. (2007). Modelne značilnosti 13. igranja vrhunskih igralcev squasha. Šport, 55 (1), 50–56. Vučković, G., Dežman, B., Kovačič, S. in Perš, 14. J. (2009). Quantitative analysis of playing ef- ficiency in squash. V A. Lees, D. Cabello in G, Torres Luque (ur.), Science and racket sports IV. str. 220–226. London: Routledge. Vučković, G., Perš, J., James, N. in Hughes, M. 15. (2009). Tactical use of the T area in Squash by players of differing standard. Journal of Sports Sciences, 27, 8, 863–871. Vučković, G., Perš, J., James, N. in Hughes, M. 16. (2010). Measurement error associated with the Sagit/squash computer tracking soft- ware. European Journal of Sport Science, 10(2), 129–140. doc. dr. Goran Vučković, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za športne igre z loparjem e-naslov: goran.vuckovic@fsp.uni-lj.si 126 Physical Activity of Slovene Children Abstract The research showed that frequent and quality physical activity of children increases aerobic capabilities, regulates blood pressure, contributes to the effective heart and lungs functioning and reduces overweight body mass and obesity. The aim of the present study was to examine the structure and character of physical activity by Slovene children in the late childhood period. The empirical research included 1660 Slovene children, average age 10.4 years (52.7 % girls, 47.3 % boys). The data of their physical activity was collected with structured questionnaire and analysed with statistical package SPSS 18.0. Relationships among variables were examined with principal component analysis. The most Slovene children are physical active in leisure time every day (46.0 %), with moderate intensity (51.6 %) and in organised form (50.8 %). 1.9 % of children are totally inactive. The most popular physical inactivity are watching television (M=3.89), working on the computer (M=3.10) and playing digital games (M=2.97). Multivariate analysis showed 3 principal components, which explain 68.79 % of variance of the child’s physical activity common space. The first principal component consists from the physical inactivity of child, working on the computer (0.67), playing digital games (0.64) and watching televi- sion (0.60). The second principal component consists from the mother’s (0.59) and father’s physical activity (0.56). The third principal component consist from the intensity (0.58) and frequency (0.54) of physical activity by child. The space of the child’s physical activity has three dimensions. First dimension presents physical in- activity, the second physical activity of parents, and the third dimension presents physical activity of children. The findings provide the starting points for the health promotion programs development, which would include physical activity of children with their parents, focusing on regular frequency and moderate intensity. Key words: health promotion, late childhood, leisure time physical activity, physical activity of parents, principal components analysis. Joca Zurc Gibalna aktivnost slovenskih otrok Izvleček Raziskave so dokazale, da redno in kakovostno gibanje pri otroku povečuje aerobno zmogljivost, uravnava krvni pritisk, pospešuje učin­ kovito delovanje srca in pljuč ter reducira preveliko telesno maso in debelost. Na tej osnovi je bil namen raziskave proučiti strukturo in zna­ čaj gibalne aktivnosti slovenskih otrok v obdobju poznega otroštva. Raziskava je vključevala 1660 slovenskih otrok, povprečne starosti 10,4 leta (52,7 % deklic, 47,3 % dečkov). Podatki o gibalni aktivnosti so bili zbrani s strukturiranim anketnim vprašalnikom in obdelani s stati­ stičnim paketom SPSS 18.0 z vidika opisne statistike, hi­kvadrat testa in multivariatne metode glavnih komponent. Rezultati so pokazali, da je večina slovenskih otrok gibalno aktivna v prostem čas vsak dan (46,0 %), zmerne intenzivnosti (51,6 %) in v organizirani obliki (50,8 %). Povsem neaktivnih je 1,9 % otrok. Med gibalnimi neaktivnostmi pre­ vladuje gledanje televizije (AS=3,89), delo na računalnik (AS=3,10) in igranje digitalnih iger (AS=2,97). Multivariatna analiza je pokazala tri glavne komponente, ki skupaj pojasnjujejo 68,79 % variance sku­ pnega prostora gibalne aktivnosti otrok. Prva glavna komponenta predstavlja otrokovo gibalno neaktivnost, delo na računalnik (0,67), igranja digitalnih iger (0,64) in gledanje televizije (0,60); druga glavna komponenta gibalno aktivnost otrokove matere (0,59) in očeta (0,56); tretja glavna komponenta pa intenzivnost (0,58) in pogostnost (0,54) gibalne aktivnosti otroka. Prostor otrokove gibalne aktivnosti je tro­ razsežen prostor. Prvo dimenzijo predstavlja gibalna neaktivnost, dru­ go gibalna aktivnost staršev ter tretjo gibalna aktivnost otrok. Doblje­ ni rezultati predstavljajo izhodišča za razvoj promocijskih programov, ki bodo spodbujali gibanje otrok skupaj s starši, s poudarkom na rednem izvajanju dejavnosti zmerne intenzivnosti. Ključne besede: promocija zdravja, pozno otroštvo, prostočasna gibalna aktivnost, gibalna aktivnost staršev, metoda glavnih kompo- nent. raziskovalna dejavnost 127 Uvod „ Svetovna zdravstvena organizacija je gi- balne neaktivnosti uvrstila na četrto me- sto vodilnih dejavnikov tveganja za umr- ljivost v današnjem svetu (World Health Organization, 2010). Gibalna aktivnost je zlasti pomemben dejavnik otrokovega zdravja in razvoja, saj vsakodnevne gi- balne in športne aktivnosti ter igre omo- gočajo vzpostavljanje biološkega ravno- težja v otroškem organizmu in s tem tudi pravilno rast in razvoj (Johnston, Burns, Brauer in Richardson, 2002). Raziskave so dokazale, da redno in kakovostno giba- nje pri otroku povečuje aerobno zmo- gljivost, uravnava krvni pritisk in krvne lipide, pospešuje učinkovito delovanje srca in pljuč, reducira preveliko telesno maso in debelost, preventivno deluje proti pojavom dihalnih okužb in pljučnih bolezni, dviga nivo zdravja skeleta (npr. s povečanje mineralne kostne gostote in s tem zaščite pred razvojem osteoporoze v kasnejših obdobjih) ter povečuje psi- hološko zdravje (zlasti preprečevanje in nadziranje občutja strahu in depresije) (Cavill, Biddle in Sallis, 2001; Eisenmann, 2004; Roberts, Tynjälä in Komkov, 2004; Todd in Currie, 2004; Tomson, Pangrazi, Friedman in Hutchison, 2003). Ugoto- vljene so bile statistično pomembne razlike med skupinama gibalno aktivnih in neaktivnih otrok v pojavu debelosti in to že v predšolskem obdobju. Ne glede na spol so bili predebeli otroci manj gi- balno aktivni, kar še zlasti velja za dečke (Crespo et al., 2001; Pate, Pfeiffer, Trost, Ziegler in Dowda, 2004; Trost, Sirard, Dowda, Pfeiffer in Pate, 2003). Gibalna aktivnost ima tudi vlogo pri prepreče- vanju in nadziranju tveganega vedenja pri otrocih in mladostnikih, kot je na pri- mer nasilje, nezdrava prehrana, premalo počitka ter uporaba tobaka, alkohola in drugih zdravju škodljivih snovi. Gibalna aktivnost pri otroku povečuje možnosti za samoizražanje, pomaga mu izgrajevati samozavest in samospoštovanje, dožive- ti občutke uspešnosti, ustvarjati medse- bojne odnose in se aktivno vključevati v družbo (Cavill et al., 2001). Tittlbach s sodelavci (2011) je proučeval povezave med gibalno aktivnostjo in nekaterimi parametri zdravja nemških otrok in mladostnikov med 11. in 17. le- tom (N=2291). Rezultati so pokazali, da skupna gibalna aktivnost pojasnjuje do 12,6 % variance telesnega in psihosoci- alnega zdravja pri mladih in samo 2,5 % variance telesnih in psihosocialnih zdra- vstvenih primanjkljajev. Povezave med gibalno aktivnostjo in zdravjem pri otro- cih in mladostnikih tako ne pomenijo načina zmanjševanja zdravstvenih težav, temveč predvsem povečanje telesnih in psihosocialnih sposobnosti. Največja vrednost gibalne aktivnosti v otroštvu je v njenem nadaljevanju tudi v odraslosti. Vedenjski vzorci gibanja in športnega udejstvovanja, pridobljeni v otroštvu, se namreč povečini ohranijo celo življenje in tako sooblikujejo teme- lje za dejavno in zdravo življenje. Tuero s sodelavci (2001) navaja, da je prostoča- sna gibalna aktivnost odraslih statistično pomembno povezana z gibalno aktivno- stjo, ki so jo izvajali v otroštvu. Otroštvo je čas, v katerem otrok usvaja nove gibalne spretnosti in sposobnosti. Gre za razvoj- no obdobje maksimalne dojemljivosti in odzivnosti za določeno vrsto vplivov, ki je optimalna za razvoj gibalnih vedenj, sposobnosti in spretnosti. Obdobja izven meja občutljivosti so obdobja zmanjšane verjetnosti za razvoj teh vedenj (Marja- novič Umek in Zupančič, 2004). Pozitiven vpliv na otrokov razvoj ima lahko samo tista gibalna aktivnost, ki je ustrezna po pogostnosti, obliki in vsebi- ni. Po priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije taka aktivnost traja najmanj 60 minut in se izvaja vsak dan (World He- alth Organization, 2010). Nasprotno lahko pomanjkanje gibalne aktivnosti ali pa napačno, pretirano ponavljanje speci- fičnih gibov, povzroči nepravilen telesni razvoj; hkrati s tem pa tudi upočasni gi- balni, intelektualni, socialni in čustveni razvoj otroka. Roberts s sodelavci (2004) na osnovi dosedanjih študij poudarja, da 30-minutna vadba trikrat ali večkrat na teden, ki so jo priporočali še v začetku devetdesetih let, ni več zadostna in je zato ni več v priporočilih, se ob njej nivo debelosti in razvojnih pomanjkljivosti vseeno dviguje. Podatki dosedanjih raziskav (Roberts et al., 2004) o prostočasni gibalni aktivnosti otrok kažejo, da so otroci manj aktivni in ne dosegajo norm, ki bi bile nujne za nji- hov skladen razvoj. Longitudinalne štu- dije pokažejo, da se pogostnost gibalne aktivnosti pomembno zmanjšuje z nara- ščanjem starosti in z leti šolanja (Gavarry, Giacomoni, Bernard, Seymat in Falgairet- te, 2003; Laakso et al., 2000). V različnih raziskavah se ponavlja vzorec, ki kaže, da se danes premalo giblje več kot dve tre- tjini mladih (Westerstahl, 2003). Roberts s sodelavci (2004) navaja, da je samo 34 % otrok iz držav Evrope in Severne Amerike dovolj gibalno aktivnih (aktivnost v šoli in v prostem času), kot je to potrebno za njihov razvoj in ohranjanje zdravja. Med dovolj aktivnimi je manj deklic (27 %) v primerjavi z dečki (40 %). Na osnovi dokazanega pomena gibalne aktivnosti za otrokovo zdravje in razvoj je bil namen raziskave proučiti strukturo in značaj gibalne aktivnosti slovenskih otrok v razvojnem obdobju poznega otroštva. Cilji raziskave so bili: C1 Ugotoviti ustreznost gibalne aktivno- sti slovenskih otrok glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije. C2 Ugotoviti statistično pomembne raz- like v gibalni aktivnosti otrok glede na proučevane socialno-demografske ka- rakteristike. C3 Proučiti strukturo in razsežnosti pro- stora gibalne aktivnosti desetletnih otrok (število in vrsto komponent, ki ga sesta- vljajo). Metode dela „ Empirični podatki, ki bodo uporabljeni v nalogi, temeljijo na neeksperimentalni kvantitativni metodi dela in so del obšir- nejše raziskave z naslovom »Vloga gibalne aktivnosti v otrokovem socialnem razvoju v obdobju poznega otroštva« (Zurc, 2008). Namen raziskave je bil proučiti otrokov socialni razvoj, njegovo prostočasno gi- balno aktivnost ter ugotoviti povezave med gibalno aktivnostjo in socialnim razvojem v razvojnem obdobju poznega otroštva. Naročnik in financer raziskave je bila Javna agencija za raziskovalno de- javnost Republike Slovenije. Raziskava je bila izvedena kot podoktorski temeljni znanstveno-raziskovalni projekt v ob- dobju od 01. 01. 2007 do 31. 12. 2008 na Znanstveno-raziskovalnem središču Ko- per Univerze na Primorskem. Odgovorna nosilka in izvajalka raziskave je bila avto- rica pričujoče študije. Opis vzorca merjencev Raziskava je vključevala vzorec 1783 slovenskih otrok, ki so v šolskem letu 2006/2007 obiskovali 4.–5. razred osem- letke in 4.–6. razred devetletke. V razi- skavo je bilo vključenih 16 osnovnih šol z vsemi podružničnimi šolami. Vzorčni okvir so predstavljale vse osnovne šole v Republiki Sloveniji. Metoda vzorčenja je 128 bila slučajnostno večstopenjska, in sicer slučajnostno tristopenjska. Z metodo na- ključnega izbora so bile iz vseh dvanaj- stih slovenskih statističnih regij glede na velikost regije izbrane tri osnovne šole iz Osrednjeslovenske regije, po dve osnovni šoli iz Podravske in Savinjske regije ter po ena osnovna šola iz Pomurske, Koroške, Zasavske, Spodnjeposavske, Jugovzho- dno slovenske, Gorenjske, Notranjsko- kraške, Obalno-kraške in Goriške regije. V naključno izbranih osnovnih šolah so bili na drugi stopnji vzorčenja izbrani razredi, ki pokrivajo razvojno obdobje poznega otroštva. Izbrani so bili razredi od 4. do 6. razreda devetletke in od 4. do 5. razreda osemletke, katerih vodstva izbranih šol in razredniki izbranih razredov so pristopili k sodelovanju v raziskavi. Na tretji stopnji vzorčenja so bili izbrani vsi učenci teh ra- zredov, katerih starši so podali soglasje k sodelovanju v raziskavi in ki so bili na dan in uro izvedbe raziskave prisotni v razre- du. Iz raziskave so bile izločene tudi vse enote, za katere niso bili podani odgovo- ri v vseh odvisnih spremenljivkah. Dejansko pa je bilo v raziskavi z vidika gi- balne aktivnosti poučevanih 1660 otrok, od tega 52,7 % deklic in 47,3 % dečkov, povprečne starosti 10,4 leta. Najmlajši otrok, vključen v raziskavo, je bil star 9 let in najstarejši 13 let. Največ otrok je bilo starih deset (36 %) in enajst let (33,4 %), manj devet (18,1 %) in dvanajst let (12,4 %). Dva otroka sta bila stara trinajst let (0,1 %). 56,6 % otrok je obiskovalo četrti razred, 37,4 % peti razred in 6,0 % šesti razred. Iz matičnih šol je bilo 86,9 % otrok in iz podružničnih šol 13,1 % otrok. Otroci so prihajali večinoma iz družin z dvema otrokoma (54,2 %) ali tremi otroci (27,4 %), povprečno 2,36 otrok. Največ mater je imelo zaključeno štiriletno srednjo šolo (34,8 %), triletno poklicno šolo (26,1 %) ali pa samo osnovno šolo (26,1 %). Naj- več očetov je imelo zaključeno triletno poklicno šolo (52,2 %) in štiriletno sre- dnjo šolo (21,7 %). Realizacija vključenega vzorca je bila 93,10 %. Dobljeni podatki so posplošljivi za populacijo otrok dru- gega vzgojno-izobraževalnega obdobja osnovne šole v Republiki Sloveniji. Opis vzorca spremenljivk in merskega instrumenta Podatki o gibalni aktivnosti so bili zbrani s strukturiranim anketnim vprašalnikom. Proučevane odvisne spremenljivke so bile: pogostnost, intenzivnost in oblika gibalne aktivnosti otroka v prostem času, neorganizirana gibalna aktivnost, gibal- na aktivnost otrokove matere in očeta, otrokovo mnenje o ustreznosti lastne telesne teže, količina gledanja televizije, dela na računalnik in igranja digitalnih iger na dan. Neodvisne spremenljivke (socialno-demografske značilnosti) so bile: spol in starost otroka, razred v šoli, vrsta šole (matična, podružnična), iz- obrazba otrokove matere in očeta ter število otrok v družini. Vsa vprašanja so bila zaprtega tipa s ponujenimi odgo- vori. Odvisne spremenljivke so bile vse, razen ocene telesne teže in vključenosti v organizirane gibalne aktivnosti (nomi- nalni spremenljivki), ordinalnega značaja z ocenjevalnimi lestvicami 1–3, 1–5, 1–6 in 1–8, pri čemer je vrednost 1 pomenila najnižjo prisotnost ali neprisotnost dolo- čenega kriterija in najvišja vrednost naj- večjo prisotnost izbranega kriterija. Potek izvedbe raziskave Na osnovi izbranega reprezentativne- ga vzorca slovenskih otrok v razvojnem obdobju poznega otroštva je naprej potekalo zbiranje soglasij staršev vklju- čenih otrok. V dogovoru z vodstvi šol je bilo zbiranje podatkov izvedeno od 26. aprila 2007 pa do konca šolskega leta 2006/2007. Anketni vprašalnik o gibalni aktivnosti v prostem času so izpolnjeva- li otroci, za katere so starši podali pisno soglasje k raziskavi in ki so bili na dan iz- vedbe raziskave prisotni pri pouku. Vpra- šalnike so otroci izpolnjevali samostojno in individualno v času šolskega pouka eno šolsko uro. Čas izvedbe raziskave je bil predhodno dogovorjen z vodstvom šol in razredniki. Anketiranci so se lahko kadarkoli med izpolnjevanjem ankete obrnili na izvajalko raziskave, ki je vodila izvedbo vseh anketiranji in je bila priso- tna v razredu. Postopek zbiranja in varovanja osebnih podatkov je bil izveden v skladu z zah- tevami Zakona o varstvu osebnih po- datkov (Ur.l. RS, št. 94/2007). Do odgo- vorov merjencev je imela dostop samo izvajalka raziskave, ki je varovala njihovo anonimnost. Vse predstavitve rezultatov temeljijo na anonimnosti merjencev. Metode analize podatkov Podatki o gibalni aktivnosti so bili obde- lani s statističnim paketom SPSS 18.0 z vidika opisne statistike, bivariatne analize razlik (kontingenčne tabele s hi-kvadrat testom) in multivariatne metode glavnih komponent. V analizo z metodo glavnih komponent so bile vključene samo od- visne spremenljivke ordinalnega značaja, ki so bile predhodno standardizirane (za- radi različnih ordinalnih lestvic). Rezultati „ Raziskava je pokazala, da je večina prou- čevanih otrok gibalno aktivna v prostem času vsak dan eno uro (46,0 %), sledi dva do trikrat tedenska aktivnost (24,2 %) in štiri do petkrat tedenska aktivnost v pro- stem času (18,9 %). Skupaj je tako 89,1 % desetletnih slovenskih otrok v prostem času aktivnih najmanj dvakrat na teden po eno uro in 64,9 % najmanj štirikrat na teden po eno uro. 9 % otrok se je opre- delilo za gibalno neredno aktivne (od en- krat na teden do nekajkrat na mesec) in 1,9 % otrok za povsem gibalno neaktiv- ne. Večina otrok misli, da je intenzivnost njihove vsakodnevne gibalne aktivnosti zmerna (51,6% ). Tretjina (37,5 %) jih meni, da je njihova dnevna gibalna aktivnost visoke intenzivnosti in 10,8 %, da je in- tenzivnost njihove dnevne gibalne ak- tivnosti nizka. Polovica otrok je gibalno aktivnih v prostem času v organizirani obliki (v športnih klubih, društvih, pod strokovnim vodstvom) (50,8 %) in polo- vica v neorganizirani obliki (49,2 %). Med neorganiziranimi gibalnimi aktivnostmi prevladujejo gibanje v družbi prijateljev (50,1 % pogosto aktivnih), otrokovo sa- mostojno gibalno udejstvovanje (43,3 % pogosto aktivnih) in gibanje v družini (30,9 % pogosto aktivnih). Večja gibalna aktivnost je po mnenju otrok prisotna pri očetih (3,78) v primerjavi z materami (3,67). Pri obeh skupinah je standardni odklon visok (nad 1,14) ter kaže na razpr- šenost podatkov in variabilnost v gibalni aktivnosti staršev. Največ mater kot tudi očetov se uvršča v skupino gibalno aktiv- nih večkrat na teden (40,6 % mater, 37,9 % očetov) in vsak dan (23,5 % mater, 30,8 % očetov). 3,4 % mater in 4,6 % očetov je po mnenju proučevanih otrok gibal- no povsem neaktivnih. Med gibalnimi neaktivnostmi otrok prevladuje gleda- nje televizije (AS=3,89), delo na računal- nik (AS=3,10) in igranje digitalnih iger (AS=2,97). Največ otrok gleda televizijo od ene do dve uri na dan (53,1 %), dela na računalnik od 30 minut do ene ure na dan (47,4 %) in igra digitalne igre od 30 minut do ene ure na dan (46 %). 22,6 % otrok nikoli ne igra digitalnih iger, 18,7 % jih nikoli ne dela na računalnik in samo 6,1 % jih nikoli ne gleda televizije. 44,5 % raziskovalna dejavnost 129 otrok trdi, da ima ustrezno telesno težo, 26,8 %, da je njihova teža prevelika in 12 %, da ima premajhno telesno težo. Hi-kvadrat test je pokazal, da obstajajo statistično pomembne razlike v pogo- stnosti gibalne aktivnosti otrok glede na njihov spol (p=0,000), deklice so manj pogosto gibalno aktivne v primerjavi z dečki; v intenzivnosti dnevne gibalne ak- tivnosti glede na spol (p=0,000), dečki so bolj intenzivno gibalno aktivni v primer- javi z deklicami; v intenzivnosti gibalne aktivnosti glede na razred (p=0,005), s starostjo intenzivnost gibalne aktivnosti pada; v gledanju televizije na dan glede na razred (p=0,000), s starostjo narašča čas gledanja televizije na dan v delu na računalnik na dan (p=0,000), dečki več časa na dan delajo na računalnik v pri- merjavi z deklicami; v delu na računalnik na dan glede na razred (p=0,000), s sta- rostjo narašča čas dela na računalnik na dan; v igranju digitalnih iger na dan glede na spol (p=0,000), dečki več časa na dan igrajo digitalne igre v primerjavi z deklica- mi.Obstajajo statistično pomembne raz- like v mnenju otrok o ustreznosti telesne teže glede na intenzivnost prostočasne gibalne aktivnosti (p=0,000), pogostnost gibalne aktivnosti v družini (p=0,001) in vključenost v organizirano obliko prosto- časnih gibalnih aktivnosti (p=0,000). Gi- balno bolj intenzivno, pogosto in organi- zirano aktivni otroci imajo boljše mnenje o ustreznosti svoje telesne teže. Tabela 1 kaže, da je bilo v izračunu me- tode glavnih komponent odvisnih spre- menljivk otrokove gibalne aktivnosti dobljenih 7 linearnih kombinacij opazo- vanih spremenljivk oz. komponent. Naj- pomembnejše so prve tri glavne kom- ponente z lastno vrednostjo nad 1,00, ki skupaj pojasnjujejo 68,79 % variabilnosti podatkov prostočasne gibalne aktivno- sti otrok. Ostale komponente pojasnjuje manjši delež variabilnosti podatkov, saj je pojasnjena varianca nižja od 10 %. Prva glavna komponenta z lastno vrednostjo 1,940 pojasnjuje 27,71 % skupne variance, druga komponenta z lastno vrednostjo 1,778 pojasnjuje 25,39 % skupne variance in tretja komponenta z lastno vrednostjo 1,098 pojasnjuje 15,68 % skupne varian- ce. »Scree« diagram lastnih vrednosti izra- čunanih komponent merjenih odvisnih spremenljivk je pokazal izrazito izsto- panje prvih treh glavnih komponent in s tem izražene tri razsežnosti ali tri di- menzije. »Scree« diagram dokazuje, da je smiselno proučevati največ prve tri komponente, ker preostale ne kažejo ločenih razsežnosti. Sedem indikatorjev tako meri tri razsežnosti prostora gibalne aktivnosti otroka. Matrika izračunanih komponentnih ute- ži za prvo, drugo in tretjo komponento (tabela 2) kaže, da sta prva in tretja kom- ponenta bipolarni, druga pa ima vse korelacije med spremenljivkami in kom- ponento pozitivne. Na prvi glavni kom- ponenti imajo največje vrednosti spre- menljivke otrokove gibalne neaktivnosti, ki tako določajo to komponento, in sicer delo na računalnik (0,67), igranje digital- nih iger (0,64) in gledanje televizije (0,60). Vse ostale uteži na prvi komponenti so v negativni korelaciji, kar je pričakovano glede na to, da ostale spremenljivke me- rijo gibalno aktivnost. Prva komponenta tako meri razsežnost gibalne neaktivno- sti otroka in pojasnjuje 27,71 % skupne variance. Druga komponenta ima vse pozitivne korelacije z merjenimi spre- menljivkami. Najvišje vrednosti na drugi komponenti pa imata spremenljivki, ki merita gibalno aktivnost staršev otrok, in sicer gibalna aktivnost matere (0,59) in gibalna aktivnost očeta (0,56). To sta spremenljivki, ki najmočneje določata razsežnost druge komponente, ki tako meri gibalno aktivnost staršev desetle- tnih otrok in pojasnjuje 25,39 % skupne variance. Tretja komponenta je enako kot prva zelo izrazita, predstavlja jo gibalna aktivnost otroka. Najvišjo korelacijo ima spremenljivka intenzivnost dnevne gi- balne aktivnosti (0,58), ki ji sledi pogo- stnost gibalne aktivnosti v prostem času (0,54). Ostale spremenljivke imajo nega- tivne ali pa zelo nizke korelacije s kom- ponento otrokove gibalne aktivnosti, ki tako predstavlja tretjo merjeno dimenzi- jo in pojasnjuje 15,68 % skupne variance proučevanega prostora. Razprava „ Namen raziskave je bil proučiti značil- nosti gibalne aktivnosti slovenskih otrok glede na priporočila Svetovne zdravstve- ne organizacije, socialno-demografske karakteristike ter ugotoviti, kakšni sta struktura in razsežnost tega prostora. Raziskava na reprezentativnem vzorcu 1660 desetletnih otrok je pokazala, da priporočilu Svetovne zdravstvene or- Tabela 1: Linearne kombinacije opazovanih spremenljivk – komponente, njihove lastne vrednosti in odstotek pojasnjene variance. Komponenta Lastna vrednost Odstotek pojasnjene variance Kumulativni odstotek pojasnjene variance 1 1,940 27,714 27,714 2 1,778 25,394 53,108 3 1,098 15,680 68,788 4 0,677 9,673 78,461 5 0,605 8,636 87,098 6 0,466 6,652 93,750 7 0,438 6,250 100,000 Povprečna vrednost lastnih vrednosti = 1,00. Tabela 2: Matrika izračunanih komponentnih uteži za prvo, drugo in tretjo glavno komponento. Odvisne spremenljivke Prva komponenta Druga komponenta Tretja komponenta Pogostnost gibalne aktivnosti -0,383 0,485 0,541 Intenzivnost gibalne aktivnosti -0,368 0,481 0,581 Gibalna aktivnost matere -0,465 0,585 -0,450 Gibalna aktivnost očeta -0,464 0,559 -0,494 Gledanje televizije/dan 0,604 0,387 -0,128 Delo na računalnik/dan 0,674 0,501 0,044 Igranje digitalnih iger/dan 0,638 0,507 0,049 Lastne vrednosti 1,940 1,778 1,098 Odstotek pojasnjene variance 27,714 25,394 15,680 130 ganizacije, ki določa za redno gibalno aktivnosti pri otrocih med 5. in 17. letom tisto, ki traja najmanj 60 minut in se izva- ja vsak dan (World Health Organization 2010), ustreza 46 % slovenskih otrok med 9. in 12. letom starosti. Če pa proučevani prostočasni gibalni aktivnosti prištejemo še obvezen pouk šolske športne vzgoje s tremi šolskimi urami tedensko, se odsto- tek otrok med 9. in 12. letom starosti, ki so dovolj gibalno aktivni za ohranjanje svojega zdravja in razvoj, dvigne na 64,9 %. V raziskavi je bila proučevana pogo- stnost prostočasne gibalne aktivnosti otrok, ki se izvaja na dan skupaj vsaj 60 minut. Zato lahko zaključimo, da je 64,9 % slovenskih otrok drugega vzgojno-iz- obraževalnega obdobja osnovne šole dovolj gibalno aktivnih. Ob navedeni dolžini gibalne aktivnosti se priporoča tudi udejstvovanje v orga- niziranih gibalnih dejavnostih, ki poteka- jo pod strokovnim vodstvom (Cavill et al., 2001), in aktivnosti 'zmerne-do-živahne' intenzivnosti (World Health Organization, 2010), ki so definirane kot primerljive ži- vahni hoji, ki povzroča občutek toplote in pomanjkanja sape. Pri otroku aktivno- sti zmerne intenzivnosti povzročajo rahlo zadihanost, povišano frekvenco srčnega utripa in občutek povečane toplote, ki ga lahko spremlja znojenje pri vročem ali vlažnem vremenu (Roberts et al., 2004). Dobra polovica proučevanih slovenskih otrok zadovoljuje navedeno priporočilo, saj jih je 51 % vključenih v športne klube in društva ter 89,1 % jih je vsakodnevno gibalno aktivnih 'zmerno-do-visoko' in- tenzivno. Dobljeni rezultati gibalne aktivnosti slo- venskih desetletnih otrok so primerljivi in celo presegajo rezultate sorodnih raz- iskav v tujini. Tittlbach s sodelavci (2011) je ugotovil, da je pri mladih med 11 in 17 letom v Nemčiji dovolj gibalno aktivnih 58,6 % otrok in mladostnikov. 16,7 % se jih je v tej raziskavi označilo za povsem gibalno neaktivne, medtem ko je bilo takih v naši raziskavi manj kot 2 %. Gon- zalez-Suarez in Grimmer-Somers (2009) poročata o podobnih rezultatih gibalne aktivnosti pre-adolescentnih otrok na Filipinih. Na naključno izbranem vzorcu 167 dečkov in 213 deklic, starih od 11 do 12 let, ki so obiskovali javne in zasebne šole, sta ugotovila od 56,1 % do 65,0 % prisotnost zadostne gibalne aktivnosti, samo 10 % jih je bilo visoko intenzivno aktivnih. V naši raziskavi je bilo takih več, kar 37,5 %. Beighle s sodelavci (2006) je proučeval gibalno aktivnost otrok v pro- stem času po šoli in v času počitnic. V raziskavi, v kateri je sodelovalo 270 otrok, povprečne starosti 9,5 let, je bilo ugoto- vljeno, da otroci večino svojega prostega časa preživijo v gibalni aktivnosti. Gibalna aktivnost, ki je bila merjena s pedome- trom, je pokazala statistično pomembne razlike glede na spol. Dečki so preživeli 78 % časa svojih počitnic v gibalni aktiv- nosti, deklice pa 63 %. V prostem času po šolskem pouku so dečki preživeli 25 %, deklice pa 20 % svojega časa v gibal- ni aktivnosti. Raziskava je tako pokazala, da so dečki statistično pomembno bolj gibalno aktivni v primerjavi z deklicami v prostem času. Razlike med spoloma v gibalni aktivnosti sta ugotovila tudi McLure in Summerbell (2009), ki sta raz- iskovala nivo gibalne aktivnosti otrok na področju severovzhodne Anglije, kjer se beleži povečan pojav debelosti. Na stra- tificiranem slučajnostnem vzorcu 246 otrok, povprečne starosti 10 let, je bilo z meritvami akcelometra ugotovljeno, da je samo 7 % (17/246) otrok dovolj gibalno aktivnih. Dečki so bili gibalno bolj aktivni v primerjavi z deklicami. Gonzalez-Suarez in Grimmer-Somers (2009) poročata o statistično pomembnih razlikah v gibalni aktivnosti otrok glede na spol, starost in vrsto šole. Dečki, mlajši otroci in učenci zasebnih šol so se izkazali za statistič- no pomembno bolj gibalno aktivne v prostem času. Navedeni rezultatih tujih raziskav se ujemajo z dobljenimi ugo- tovitvami pričujoče raziskave, kjer so se pokazale statistično pomembne razlike v gibalni aktivnosti otrok glede na spol, starost in vrsto šole. Tudi slovenski de- setletni dečki so statistično pomembno bolj gibalno aktivni v primerjavi z dekli- cami, mlajši otroci bolj v primerjavi s sta- rejšimi in učenci matičnih šol bolj v pri- merjavi s podružničnimi šolami (slednji z vidika vključenosti v organizirane gibalne dejavnosti). Zanimivi so dobljeni podatki o gibalni neaktivnosti slovenskih otrok, med kate- rimi izrazito prednjači gledanje televizije, ki mu sledi delo na računalnik in igranje digitalnih iger. Rey-López s sodelavci (2008) opozarja, da so sedentarni vzorci življenjskega sloga pri otrocih in mlado- stnikih, kot so npr. igranje digitalnih iger, uporaba računalnika in zlasti gledanje televizije, povezani s pojavom debelosti. V pregledni študiji dosedanjih raziskav med leti 1990 in 2007 v bazi podatkov Pubmed, ki so se nanašale na sedentar- ni način življenja pri mladih med 2. in 18. letom starosti, se je pokazalo, da gleda- nje televizije, zlasti pri mlajših otrocih, predstavlja med sedentarnimi vedenji največje tveganje za pojav debelosti pri mladih. Zimmerman in Bell (2010), ki sta proučevala povezave med značilnostmi otrokovega gledanja televizije in inde- ksom telesne mase, sta prišla do zanimive ugotovitve, da je gledanje komercialnih programov (ekonomsko propagandna sporočila) pri šolskih otrocih statistično pomembno povezano s povečanim in- deksom telesne mase. Avtorja na osnovi dobljenih rezultatov izpostavljata, da gle- danje televizije ni povezano z debelostjo toliko zaradi sedentarnega vedenja tem- več bolj zaradi neustreznih reklamnih sporočil, ki spodbujajo življenjski slog, ki vodi k debelosti. Metoda glavnih komponent je pokazala, da je prostor otrokove gibalne aktivnosti trorazsežen prostor, ki je sestavljen iz treh osrednjih dimenzij. Ob doslej že predsta- vljenih dimenzijah gibalne neaktivnosti in gibalne aktivnosti otroka velja izpostaviti še dimenzijo gibalne aktivnosti otrokovih staršev oz. gibalno aktivnost v družini. Raziskava namreč kaže, da pomemben del prostora otrokove gibalne aktivnosti v starostnem obdobju drugega vzgojno- izobraževalnega obdobja osnovne šole predstavlja gibalna aktivnost njegove družine. Dobljeni rezultat pojasnjuje visok delež (25,39 %) gibalne aktivnosti otroka. Iz navedenega sledi ugotovitev, da na gi- balno aktivnost desetletnega otroka po- membno vpliva gibalna aktivnost, ki jo je deležen v okviru svoje družine. Če želimo torej dvigniti gibalno aktivnost otroka, je potrebno učinkovati širše – na gibalno aktivnost celotne družine. Thompson s sodelavci (2010) je proučeval gibalno aktivnost družin in dejavnike, ki vplivajo na udeležbo družine v redni gibalni ak- tivnosti. S pol-strukturiranimi telefonski- mi intervjuji, na vzorcu 30 staršev otrok v Veliki Britaniji, starosti med 10. in 11. letom, različnih socialnoekonomskih sta- tusov, so raziskovalci ugotovili, da večina staršev meni, da je skupna vključenost družine v gibalne aktivnosti pomembna, ker doprinaša k izboljšanju komunikacije med starši in otroci, povečanju skupno preživetega časa, veselju, izboljšanju duševnega zdravja, kontroli telesne teže in povečanju fizične zmogljivosti. Kljub navedenim prednostim je večina star- šev poročala, da njihove družine izvajajo malo ali povsem nič gibalne aktivnosti raziskovalna dejavnost 131 skupaj med tednom in vsaka aktivnost, ki jo preživijo v družinskem krogu, je obi- čajno sedeče narave. Kot najpogostejše ovire za gibalno aktivnost družin so bile ugotovljene hiter življenjski stil, razlike v starosti in interesih med otroci in odrasli- mi, slabo vreme in pomanjkanje dostopa do športnih objektov, prevoza ali denarja za prostočasne aktivnosti. Avtorji so za- ključili raziskavo z ugotovitvijo, da so in- tervencije povečanja gibalne aktivnosti v družinah učinkovite, če so zasnovane na kompleksnih zahtevah in potrebah raz- ličnih družin ter zagotavljajo dosegljive aktivnosti, ki so privlačne za širok razpon interesov vseh družinskih članov. Opozoriti pa velja, da je metoda glavnih komponent pokazala, da obstaja 31,21 % variabilnosti prostora otrokove gi- balne aktivnosti, ki s to raziskavo ni bila pojasnjena, in ostaja izziv za prihodnja raziskovanja na področju zagotavljanja otrokovega zdravja in razvoja. Zaključek „ Raziskava je pokazala, da sta dve tretji- ni populacije slovenskih otrok druge- ga vzgojno-izobraževalnega obdobja osnovne šole dovolj gibalno aktivni za svoje zdravje in razvoj glede na priporo- čila Svetovne zdravstvene organizacije (2010). Dodatno pozornost pa bo po- trebno v prihodnje posvetiti gibalni ak- tivnosti deklic, gibalni aktivnosti učencev v tretjem vzgojno-izobraževalnem ob- dobju osnovne šole in gibalni aktivnosti v družini. Raziskava kaže, da je potrebno dejavnike, ki vplivajo na nivo gibalne aktivnosti otroka, proučevati v širšem kontekstu. Dobljeni rezultati nudijo izho- dišča za razvoj promocijskih programov gibalne aktivnosti, ki bodo spodbujali gi- banje otrok skupaj s starši, s poudarkom na rednem izvajanju dejavnosti zmerne intenzivnosti, ter opozarjali na sedentar- ne dejavnosti, kot so gledanje televizije, delo za računalnikom in igranje digital- nih iger, ki vodijo v gibalno neaktivnost in telesne ter psihosocialne primanjkljaje v otrokovem razvoju. Literatura „ Beighle, A., Morgan, C.F., Le Masurier, G., Pan-1. grazi, R.P. (2006). Children’s physical activity during recess and outside of school. Journal of School Health, 76(10), 516–520. Cavill, N., Biddle, S., Sallis, J.F. (2001). Health 2. enhancing physical activity for young pe- ople: Statement of the United Kingdom expert consensus conference. Pediatric Exer- cise Science, 13(1), 12–25. Crespo, C.J., Smit, E., Troiano, R.P., Bartlett, S.J., 3. Macera, C.A., Andersen, R.E. (2001). Televisi- on watching, energy intake, and obesity in US children: Results from the Third National Health and Nutrition Examination Survey, 1988–1994. Archives of Pediatrics & Adolescent Medicine, 155(3), 360–365. Eisenmann, J.C. (2004). Physical activity and 4. cardiovascular disease risk factors in children and adolescents: An overview. The Canadian Journal of Cardiology, 20(3), 295–301. Gavarry, O., Giacomoni, M., Bernard, T., Se-5. ymat, M., Falgairette, G. (2003). Habitual physical activity in children and adolescents during school and free days. Medicine and Science in Sports and Exercise, 35(3), 525–531. Gonzalez-Suarez, C.B., Grimmer-Somers, K. 6. (2009). Physical activity pattern of prepube- scent Filipino school children during school days. Journal of School Health, 79(7), 304–311. Johnston, L.M., Burns, Y.R., Brauer, S.G., Ri-7. chardson, C.A. (2002). Differences in postural control and movement performance during goal directed reaching in children with de- velopmental coordination disorder. Human Movement Science, 21(5–6), 583–602. Laakso, L., Nupponen, H., Telama, R., Arvisto, 8. M., Naul, R., Pieron, M., Rychtecky, A. (2000). Determinants of leisure time physical acti- vity among youth in some European coun- tries. V: J. Avela, P. Komi, J. Komulainen (Ur.), Proceedings of the 5th Annual Congress of the European College of Sport Science (str. 66). Finland, Jyväskylä: Neuromuscular Research Center. Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2004). 9. Teorije psihičnega razvoja. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (Ur.), Razvojna psihologija (str. 28–63). Ljubljana: Znanstvenoraziskoval- ni inštitut Filozofske fakultete. McLure, S.A., Summerbell, C.D., Reilly, J.J. 10. (2009). Objectively measured habitual physi- cal activity in a highly obesogenic enviro- nment. Child: Care, Health & Development, 35(3), 369–375. Pate, R.P., Pfeiffer, K.A., Trost, S.G., Ziegler, P., 11. Dowda, M. (2004). Physical activity among children attending preschools. Pediatrics, 114(5), 1258–1263. Rey-López, J.P., Vicente-Rodríguez, G., Bio-12. sca, M., Moreno, L.A. (2008). Sedentary beha- viour and obesity development in children and adolescents. Nutrition, Metabolism, And Cardiovascular Diseases: NMCD, 18(3), 242–251. Roberts, C., Tynjälä, J., Komkov, A. (2004). 13. Physical activity. V: C. Currie, C. Roberts, A. Morgan, R. Smith, W. Settertobulte, O. Sam- dal, V. Barnekow Rasmussen (Ur.), Young People’s Health in Context: Health Bahaviour in School-aged Children (HBSC) Study: Interna- tional Report from the 2001/2002 Survery (str. 90–97). Copenhagen, Danska: World Health Organization, Regional Office for Europe. Thompson, J.L., Jago, R., Brockman, R., Car-14. twright, K., Page, A.S., Fox, K.R. (2010). Physi- cally active families - de-bunking the myth? A qualitative study of family participation in physical activity. Child: Care, Health & Develo- pment, 36(2), 265–274. Tittlbach, S.A., Sygusch, R., Brehm, W., Woll, 15. A., Lampert, T., Abele, A.E., Bös, K. (2011). Association between physical activity and health in German adolescents. European Jo- urnal of Sport Science, 11(4), 283–291. Todd, J., Curries, D. (2004). Sedentary beha-16. viour. V: C. Currie, C. Roberts, A. Morgan, R. Smith, W. Settertobulte, O. Samdal, V. Barne- kow Rasmussen (Ur.), Young People's Health in Context: Health Bahaviour in School-aged Children (HBSC) Study: International Report from the 2001/2002 Survey (str. 98–109). Co- penhagen, Danska: World Health Organiza- tion, Regional Office for Europe. Tomson, L.M., Pangrazi, R.P., Friedman, G., 17. Hutchison, N. (2003). Childhood depressive symptoms, physical activity and health rela- ted fitness. Journal of Sport & Exercise Psycho- logy, 25(4), 419–439. Trost, S.G., Sirard, J.R., Dowda, M., Pfeiffer, 18. K.A., Pate, R.P. (2003). Physical activity in overweight and nonverweight preschool children. International Journal of Obesity, 27(7), 834–839. Tuero, C., De Paz, J.A., Marquez, S. (2001). Re-19. lationship of measures of leisure time physi- cal activity to physical fitness indicators in Spanish adults. Journal of Sport Medicine and Physical Fitness, 41(1), 62–67. Westerstahl, M. (2003). 20. Physical Activity and Fi- tness among Adolescents in Sweden with a 20- year Trend Perspective. Stockholm, Švedska: Departmen of Laboratory Medicine, Division of Clinical Physiology, Huddinge University Hospital, Karolinska Institutet, University Col- lege of Physocal Education and Sports. World Health Organization. (2010). 21. Global re- commendations on physical activity for health. Geneva: World Health Organization. Zimmerman, F.J., Bell, J.F. (2010). Associations 22. of television content type and obesity in children. American Journal of Public Health, 100(2), 334–340. Zurc, J. (2008). 23. Vloga gibalne aktivnosti v otro- kovem socialnem razvoju v obdobju poznega otroštva: rezultati podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta po zaključenem prvem letu raziskovanja od 1.1.2007 do 21.12.2007. Ko- per: UP ZRS. doc. dr. Joca Zurc Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice Spodnji Plavž 3, 4270 Jesenice E-pošta: jzurc@vszn-je.si 132 Some mechanical characteristics of dry and wet climbing ropes Abstract A dynamic climbing rope is an indispensable part of climbing equipment. Such ropes must meet safety standards so as to guar- antee the quality of the ropes and the safety of the climbers. They are tested in laboratory conditions, but real life influences and conditions can differ substantially from those in the laboratory environment. The circumstances and the falls vary and, conse- quently, the loads on the climbing rope differ each time. Our study was conducted with samples of ropes from different manufacturers, whereas the differences between the products were established and verified using suitable methods. The results lead us to conclude that it would be reasonable to supplement the current applicable safety standards. Key words: climbing equipment, rope, testing, characteristics. Stojan Burnik, Gregor Kofler, Anita Pergar, Igor Emri Nekatere mehanske lastnosti suhih in mokrih plezalnih vrvi Izvleček Dinamična plezalna vrv je sestav­ ni in zelo pomemben del plezalne opreme. Vrvi izpolnjujejo varno­ stne standarde, ki zagotavljajo kvaliteto vrvi in s tem tudi varnost plezalcev. Testirane so v laboratorij­ skih pogojih, v realnosti pa prihaja do različnih vplivov in pogojev, ki se razlikujejo od laboratorijskega okolja. Okoliščine in padci so različ­ ni in zato pride posledično tudi do različnih obremenitev na plezalno vrv. V naših raziskavah smo uporabljali vzorce vrvi različnih proizvajalcev in z ustreznimi metodami preverjali in ugotavljali razlike med njihovimi proizvodi. Na podlagi rezultatov lahko zaključimo, da bi bilo dobro dopolniti obstoječe varnostne stan­ darde. Ključne besede: plezalna oprema, vrv, testiranje, lastnosti. raziskovalna dejavnost 133 Uvod „ Alpinisti so pričeli uporabljati vrv za varo- vanje v drugi polovici 18. stoletja. Vrv je bila narejena iz naravnih materialov (ko- noplje, manile in sisal vlaken) in spletena iz treh do štirih pramenov. Do velikega napredka je prišlo med dru- go svetovno vojno, ko je pričelo zmanjko- vati naravnih materialov za izdelavo vrvi, ki so bile potrebne v mornarici. Podjetje Du Pont je razvilo prvo poliamidno sinte- tično vlakno, ki so ga poimenovali Nylon. Za potrebe mornarice so naredili vrv, ki so jo poimenovali »Goldline«, kmalu za tem pa prav za plezalne potrebe prireje- no vrv z imenom »Mountain lay Goldli- ne«. Te vrvi so bile neprimerno boljše od prejšnjih, a kljub temu so se pri padcih preveč raztezale, bile so pretrde, vpijale so vodo in bile so brez zaščitnega plašča. Šele leta 1951 je Edelrid prvi predstavil vrv, ki je imela jedro ovito s plaščem. Ta vrv je v trenutku izpodrinila stare vrvi in od takrat se uporabljajo pri plezanju le oplaščene plezalne vrvi. Kvaliteta vrvi in njene mehanske lastno- sti imajo pomembno vlogo, saj plezalec pade v 3.2 sekundah približno 50 m in doseže hitrost okoli 110 km/h. Padec zau- stavi partner s pomočjo vrvi, s katero sta povezana, zato je poznavanje mehanskih lastnosti dinamičnih plezalnih vrvi zelo pomembno. Klasifikacija vrvi „ Glede na mehanske lastnosti delimo vrvi na: dinamične, polstatične in statične. Dinamične vrvi uporabljamo za varova- nje pri plezanju, saj dovoljujejo dovolj velik raztezek (do 7–8 % pri statični obre- menitvi z 80 kg), ki amortizira padec ple- zalca (www.bealropes.com/english.dir/ standards.html). Polstatične vrvi se uporabljajo v jamar- stvu, v alpinistiki pa le za opremljanje smeri. Njihova glavna značilnost je maj- hen raztezek (do 5 % pri statični obreme- nitvi s 50 do 150 kg), vendar pa še vedno dovolj velik, da v zadostni meri absorbi- ra energijo padca s faktorjem padca 0,3 (www.bealropes.com/anglais/speleni- um1.html). Statične vrvi imajo majhen premer in so narejene iz kevlarja. Kljub majhnemu pre- meru imajo veliko pretržno silo. Te vrvi imajo raztezek okoli nič odstotkov, zato niso primerne za plezanje. V praksi večkrat prihaja do zamenjave med polstatičnimi in statičnimi vrvmi, saj v vsakdanji rabi polstatičnim vrvem pra- vimo kar statične (Škerl, 1996). Zgradba vrvi Moderne plezalne vrvi so narejene iz več polimernih niti, ki tvorijo dva osnovna dela vrvi – jedro in plašč. Jedro tvori od 8 do 14 glavnih pramenov. Ti so sestavljeni iz treh manjših pramenov, ki so po trije skupaj zaviti in tvorijo glavni pramen. Manjši prameni so narejeni iz velikega števila tankih Nylonskih niti. V sredini jedra vrvi je trak z osnovnimi podatki o vrvi: ime vrvi, premer, vrsta vrvi, številka standarda in leto proizvodnje. Leto pro- izvodnje lahko določimo tudi po barvi sredinskega traku (vsako leto od 00 do 09 ima svojo barvo). V jedru se nahaja tudi trak, na katerem so zapisane glavne in- formacije o vrvi (datum izdelave, tip vrvi, izdelovalec itd) (Slika 1). Jedro vrvi Jedro vrvi je lahko narejeno s postopkom prepletanja ali iz navitkov. Jedro iz navitkov tvorijo polimerna vla- kna, ki so navita v navitke. Najmanj trije navitki naviti skupaj tvorijo osnovno vrvi- co jedra. Število vrvic v jedru je odvisno od premera vrvi (slika 2). Vrvice jedra so lahko navite v urni ali protiurni smeri, kar povzroča torzijsko zvijanje vrvic v dveh navedenih smereh. Jedro vrvi je sesta- vljeno iz kombinacije obeh načinov navi- tja vrvic, da se prepreči torzijsko zvijanje celotne vrvi (Tršelič, Potočnik, Emri in Ni- konov, 2004). Prepletena jedra so sestavljena iz večje- ga števila vrvic, ki so medsebojno pre- pletena po celotni dolžini vrvi. Danes se prepletene plezalne vrvi zelo redko izde- lujejo in uporabljajo, saj jedra iz navitkov dajejo veliko boljše rezultate. Slika 1. Zgradba dinamične plezalne vrvi. Slika 2. Jedro vrvi. 134 Plašč vrvi Plašč vrvi obdaja in ščiti jedro vrvi. Plašč je lahko stkan ohlapno ali tesno, iz manj- šega ali večjega števila navitkov, kvalite- ta plašča pa je v določeni meri odvisna tudi od stroja, s katerim se navija vlakna. Število navitkov v plašču vrvi bistveno vpliva na njene lastnosti. Ob enakem premeru vrvi daje večje število navitkov boljše dinamične lastnosti, medtem ko manjše število navitkov daje boljšo od- pornost proti drgnjenju in obrabi (slika 3). Namen plašča pa ni le zaščita vrvi, saj lahko pri padcu plezalca plašč prevzame tudi do 40 % vse vnesene energije ob obremenitvi, poleg tega pa pri padcu čez rob večino sile prevzame plašč. Zato je pomembno tudi, iz kakšnega oziroma kako odpornega materiala je zgrajen plašč vrvi. Raziskave so pokazale, da se vrv največkrat menja prav zaradi obrabe plašča vrvi oziroma poškodb le tega. Ob- raba in poškodbe plašča namreč obču- tno zmanjšajo trdnost vrvi (Stritar, 2004; Burnik, Simonič in Jereb, 2004). vrv in dvojčka, odvisno od načina upo- rabe. Pri plezanju moramo vedno upora- bljati dva pramena takšne vrvi, ki ju lahko vpenjamo posebej ali pa tudi skupaj. Dvojček (twin rope) je na pogled enak kot dvojna oziroma polovična vrv, le da je nekoliko tanjši, saj so večinoma na voljo debeline okoli 8 mm. Glavna zna- čilnost dvojčka je, da moramo vpenjati obe vrvi skupaj, njegove prednosti pa so večji raztezek in večja trdnost (v primeru uporabe dveh vrvi hkrati), majhna teža in dobro prenašanje obremenitev na skal- nih robovih. Standardi in karakte- „ ristike plezalnih vrvi Standardi so zapisani sporazumi, ki te- meljijo na priznanih rezultatih znanosti, tehnike in izkušenj. Na področju gor- ništva tako standardi poskrbijo, da so pripomočki v uporabi narejeni v mejah, ki jih standard določa in s tem omogo- temelji na predhodnem standardu, ki ga je izdelala UIAA (Simonič, 2003). Standarda en 892 in „ UIAA 101 Po veljavni evropski zakonodaji mora biti vsa oprema, ki je namenjena zaščiti pred padci z višine, zdrsi in zaščiti glave, izde- lana v skladu z določenimi standardi. Ti standardi imajo oznako EN in nato ustre- zno pripadajočo številko. Plezalna vrv in druga plezalna oprema mora izpolnje- vati minimalne zahteve, ki jih določajo ti standardi. Za dinamične vrvi, ki se upora- bljajo pri plezanju, so zahteve navedene v standardu EN 892, ki je bil osnovan na podlagi standarda Komisije za varnost pri UIAA (Union Internationale des Associa- tions d Àlpinisme – Mednarodna zveza alpinističnih organizacij). UIAA je mednarodna zveza planinskih in alpinističnih organizacij in združenj. Usta- novljena je bila leta 1932 v Chamonixu, sestavljena iz več delovnih teles ali komi- sij, med drugimi tudi komisije za varnost. Ta je izdelala vrsto standardov. Prvi tak standard je pokrival področje plezalnih vrvi in je bil izdelan že pred približno petdesetimi leti ter je z dopolnitvami v uporabi še danes. Vsi izdelki, ki dosega- jo določene zahteve glede kvalitete in varnosti, so označeni z uradno oznako UIAA (www.rescue-equip.com.au/RE- standards.html). Standard EN 892 Standard EN 892 določa varnostne zahteve in način testiranja dinamičnih plezalnih vrvi v oplaščeni izvedbi, ki jih uporabljamo v gorništvu in alpinizmu. Standard EN 892 je bil sprejet 20. 06. 1996 in potrjen s strani CEN. Standard EN 892 je izdelal tehnični odbor CEN/TC 136 za šport, naprave na igriščih in dru- ge pripomočke za prosti čas. Besedilo standarda temelji na UIAA standardu ter spada v skupino standardov za gorniško opremo. Cilji proučevanja in „ opis eksperimenta Znano je, da se mehanske lastnosti po- limerov lahko spremenijo za nekaj veli- kostnih razredov, če je material izposta- vljen vlagi za daljše časovno obdobje. Slika 3. Različno število navitkov v plašču ob enakem premeru vrvi. Vrvi z boljšimi dinamičnimi lastnostmi imajo navadno 48 navitkov v plašču in večji premer jedra. Vrvi z boljšo odpor- nostjo proti drgnjenju in obrabi imajo običajno okoli 32 navitkov v plašču, ven- dar pa se jim dinamične lastnosti zaradi manjšega premera jedra poslabšajo (Tr- šelič, Potočnik, Emri in Nikonov, 2004). Vrste dinamičnih ple- „ zalnih vrvi Enojna vrv (single rope) je najbolj upora- bljana vrv, saj se pri plezanju uporablja le en pramen vrvi, zato je bolj pregledna, se manj zatika in je lažja za rokovanje. Dvoj­ no vrv (double rope) ali polovično vrv (half rope), lahko umestimo med enojno ča določeno kvaliteto in varnost teh iz- delkov. V standardih najdemo tehnične specifikacije in druga natančna merila, pravila, navodila, preizkusne postopke ter definicije (Simonič, 2003). Na področju Evrope se standardizacija deli na tri institucije. Dve pokrivata po- dročje elektrotehnike in telekomunikacij, tretja (CEN) pa vsa ostala področja. CEN pripravlja evropske standarde EN (Euro- päische Norm) na vseh področjih in skrbi za njihovo harmonizacijo. Te standarde pripravljajo posebne tehnične komisije. Znotraj evropskih standardov se pojavlja še oznaka prEN (provisional standard), ki pomeni, da ta standard temelji na nekem predhodnem standardu, ter ga kasneje potrdijo kot samostojen standard (EN). V gorništvu imamo tak standard EN 892, ki raziskovalna dejavnost 135 Iz teoretičnega stališča relativno dobro razumemo vpliv vlage na ekstrudira- ne in brizgane materiale. Precej manj je znano o vplivu vlage na visokoori- entirane polimere, kot so vlakna. Zato smo analizirali dinamične karakteristike poliamidnih vrvi, ki so bile izpostavlje- ne različni vlažnostni zgodovini. Ekspe- riment smo izvajali v laboratoriju Centra za eksperimentalno mehaniko Fakultete za strojništvo v sodelovanju s Katedro za gorništvo, športno plezanje in dejavno- sti v naravi Fakultete za šport. Ugotavljali smo, ali se dinamične karakteristike vrvi različnih proizvajalcev različno obnašajo v suhem in mokrem okolju pri dinamični obremenitvi. Vzorec merjencev je sestavljalo dvanajst štirimetrskih vrvi, od vsakega proizvajal- ca po dva vzorca mokrih in suhih vrvi. Vzorec vsakega proizvajalca je bil dolg štiri metre, ki so bili odmerjeni med vozli. Vozel je bila vpletena osmica. Za preizkus na mokrih vrveh smo namočili vzorce tri dni pred vsakim merjenjem, v za to pri- merno posodo. Vozli niso bili namočeni. Eksperiment je potekal v Centru za eks- perimentalno mehaniko, kjer smo tudi razvili in uporabili nestandardno, na- mensko razvito preizkuševališče za vrvi. Osnovni cilj meritev je bil pridobiti nabor podatkov napetosti v odvisnosti od časa. Te podatke smo nadalje obdelali tako, da smo dobili diagram sile v odvisnosti od časa, ki je bil osnova za nadaljnje vredno- tenje rezultatov. Merilno verigo je sesta- vljal senzor sile (pretvori silo v napetost, ki jo merimo), ojačevalec, osciloskop in osebni računalnik z ustrezno program- sko opremo za pretvorbo in obdelavo podatkov. Pri obdelavi podatkov smo uporabili pro- gramski paket DACR (dinamična analiza plezalnih vrvi), ki je bil razvit v Centru za eksperimentalno mehaniko. Celoten postopek priprave in shranjeva- nja vzorcev, organizacije in poteka meri- tev, priprave merilne verige in obdelave podatkov je natančno opisan v diplom- ski nalogi Študij vpliva vlage na mehanske lastnosti plezalnih vrvi (Kofler in Perger, 2006). Rezultati „ Opisali bomo le nekatere pomembnejše ugotovitve, ki so po našem mnenju za- nimive za alpiniste, športne plezalce, pla- nince in tudi za proizvajalce vrvi. Sila v odvisnosti od „ časa V diagramih 1, 2 in 3 je prikazana primer- java časovnega poteka sile za suhe vzor- ce treh proizvajalcev vrvi. Ugotovili smo, da med suhima vzorcema posameznega proizvajalca ni prišlo do razlik v sili, kar je bilo pričakovano. S tem je bila tudi zagotovljena primerljivost re- zultatov. Do razlik je prišlo med vzorci različnih proizvajalcev. Največjo maksimalno silo sta dosegla vzorca proizvajalca 3 (P3 = 4000 N), sledita jima vzorca proizvajalca 2 (P2 = 3700 N) in proizvajalca 1 (P1 = 3100 N). To so pa že razlike, ki vplivajo na varnost plezalca. P1; 1. in 2. vzorec (suhi) 0 1000 2000 3000 4000 5000 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 t [s] F [N] 2. vzorec 1. vzorec Diagram 1: Sila v odvisnosti od časa 1. in 2. suhi vzorec P1. P2; 1. in 2. vzorec (suhi) 0 1000 2000 3000 4000 5000 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 t [s] F [kN] 2. vzorec 1. vzorec Diagram 2: Sila v odvisnosti od časa 1. in 2. suhi vzorec P2. Diagram 3: Sila v odvisnosti od časa 1. in 2. suhi vzorec P3. 0 1000 2000 3000 4000 5000 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 t [s] F [N] 2. vzorec 1. vzorec P3; 1. in 2. vzorec (suhi) 136 Z vidika padca plezalca je vrv P1 najbolj- ša, saj je dosegla najmanjšo silo. Mokre vrvi „ V spodnjih treh diagramih je prikazan ča- sovni potek sile za mokre vzorce vrvi. Rezultati pri mokrih vrveh so bili podob- ni rezultatom pri suhih vrveh. Najmanjšo silo je dosegel P1 = 3200 N, sledi mu P2 = 3700 N in P3 = 4000 N. Zanimiva je razlika med prvim in drugim vzorcem. Nastala je zaradi napake v osciloscopu in meritve na drugih vzorcih niso bile izvedene tega dne. Tako so bili drugi vzorci namočeni en dan dlje od predvidenih treh dni. Zato je pri drugih vzorcih prišlo do razlik v ma- ksimalni sili do 700 N. To jasno kaže, da ima stopnja vlažnosti velik vpliv na me- hanske lastnosti plezalnih vrvi. Ujemna sila „ v odvisnosti od števila padcev Ujemna sila je ena od najpomembnejših karakteristik plezalnih vrvi. Pri padcu ple- zalca prevzame energijo padca sistem varovanja, v največji meri je to prav ple- zalna vrv. Ko vrv zadrži padec plezalca, ob tem absorbira večino sile, preostanek sile, ki deluje na plezalca, pa imenujemo ujemna sila. Pri standardnih preizkusih za ujemno silo je vrv izpostavljena pogojem, ki navadno pri plezanju niso prisotni: kovinska utež, fiksno sidrišče, statično pritrjena vrv. V teh pogojih vso energijo prevzame vrv, medtem ko pri plezanju nekaj energije padca prevzamejo trenje, plezalni pas, deformacija človeškega telesa. Standar- dni preizkus tako predstavlja maximalno ujemno silo v vrvi. Raziskave so pokazale, da se z večanjem števila padcev sposobnost absorbcije energije v vrvi zmanjšuje. To pomeni, da ujemna sila z večanjem števila pad- cev narašča (Emri, Nikonov, Zupančič in Florjančič, 2008; Udovč, 2005; Kofler in Perger, 2006; Svet, 2007; Tehovnik, 2007). Večja ujemna sila ni dobra za padlega plezalca, saj lahko zaradi velike ujemne sile pride do poškodb. Manjša ujemna sila pomeni tudi manjše obremenitve na vponke, pritrdišča in varovalca. Na spodnjih dveh diagramih je prika- zana ujemna sila v odvisnosti od števila padcev in primerjava med posameznimi proizvajalci za suhe in mokre vrvi. Primer- java je bila narejena na 2. vzorcu. Iz diagramov 7 in 8 je razvidno, da uje- mna sila iz padca v padec narašča tako pri suhih kot pri mokrih vzorcih. Najbolj opazna razlika je pri prvem padcu, po- tem pa razlika v sili narašča skoraj line- arno. Do razlik je ponovno prišlo med samimi proizvajalci. Najmanjšo ujemno silo je pri suhih in mokrih vzorcih dosegel proizvajalec P1, sledita mu P2 in P3. Pri mokrih vzorcih je ujemna sila bolj skokovito narasla pri prvem in drugem padcu, nato pa se je spreminja skoraj li- nearno, razen vzorca P1, kjer je po petem padcu utež zaradi velikega dinamičnega raztezka udarila ob tla in meritve smo za ta vzorec končali. Pri devetem padcu vzorca P2 se je vple- tena osmica pri padcu nepravilno zaple- tla okoli vponke, tako da je prišlo do po- Diagram 4: Sila v odvisnosti od časa 1. in 2. mokri vzorec P1. Diagram 5: Sila v odvisnosti od časa 1. in 2. mokri vzorec P2. Diagram 6: Sila v odvisnosti od časa 1. in 2. mokri vzorec P3. P1; 1. in 2. vzorec (mokri) 0 1000 2000 3000 4000 5000 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 t [s] F [N] 2. vzorec 1. vzorec P2; 1. in 2. vzorec (mokri) 0 1000 2000 3000 4000 5000 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 t [s] F [N] 2. vzorec 1. vzorec P3; 1.in 2. vzorec (mokri) 0 2000 3000 4000 5000 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 t [s] F [N] 2. vzorec 1. vzorec raziskovalna dejavnost 137 pačenja rezultata, ki ga nismo upoštevali (diagram 8). Do razlik je prišlo tudi med mokrimi in suhimi vzorci istih proizva- jalcev. Mokri vzorci so imeli precej večjo ujemno silo: P1 do 400 N, P3 do 1200 N in P2 do 1300 N. Dinamični raztezek v „ odvisnosti od števila padcev Raztezek omogoča dinamični plezalni vrvi, da absorbira energijo padca. Tako je zahteva po omejevanju raztezka precej v nasprotju z zahtevo po čim manjši ulo- vitveni sili, kar predstavlja proizvajalcem veliko oviro. Ko govorimo o statičnem raztezku vrvi, imamo v mislih podatek, ki nam pove, za koliko se bo vrv raztegnila pri statični obremenitvi z 80 kilogrami. Dinamični raztezek nam pove, koliko se vrv raztegne ob zadržanju prvega padca pri dinamični obremenitvi. Statični raztezek ne sme biti večji od normativov, ki jih zahteva standard EN 892: 10 % za enojne vrvi (ena vrv); 12 % za dvojne (polovične) vrvi (ena vrv) in za dvojčka (dve vrvi). Dinamični raztezek pa ne sme presegati 40 % za enojne in dvojne (polovične) vrvi (ena vrv) ter za dvojčka (dve vrvi). Na diagramih 9 in 10 je prikazan dinamič- ni raztezek v odvisnosti od števila padcev za suhe in mokre vzorce vrvi. Primerjava je bila narejena na 2. vzorcu. Rezultati so pokazali, da se dinamični raztezek pri suhih vzorcih manjša iz pad- ca v padec. Tudi pri mokrih vzorcih je pri- šlo do postopnega zmanjšanja raztezka, vendar so bila prisotna manjša nihanja. Razlike v raztezkih med mokrimi in suhi- mi vzorci so bile očitne. Raztezki pri mo- krih so veliko večji. Pri mokrem vzorcu P1 je po drugem pad- cu raztezek postal večji glede na predho- dnega. To se je stopnjevalo do te mere, da je utež po 5. padcu udarila ob tla in meritve niso bile več mogoče. Zaključek „ V raziskavi smo ugotovili, da se mehan- ske lastnosti vrvi različnih proizvajalcev razlikujejo med seboj. Velike razlike so SUHI VZORCI; 2.vzorec 3000 4000 5000 6000 7000 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 N [/] F ulov [N] P1 P3 P2 Diagram 7: Ujemna sila v odvisnosti od števila padcev 2. suhi vzorec vseh treh proizvajalcev. MOKRI VZORCI; 2.vzorec 3000 4000 5000 6000 7000 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 N [/] F ulov [N] P1 P3 P2 Diagram 8: Ujemna sila v odvisnosti od števila padcev 2. mokri vzorec vseh treh proizvajalcev. SUHI VZORCI; 2. vzorec 0,9 1 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 1,9 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 N [/] S max [m] P1' P3' P2' MOKRI VZORCI; 2. vzorec 0,9 1 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 1,9 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 N [/] S max [m] P1' P3' P2' Diagram 9: Dinamični raztezek v odvisnosti od števila padcev. Diagram 10: Dinamični raztezek v odvisnosti od števila padcev. 138 nastale tudi med suhimi in mokrimi vzor- ci vrvi. Pomembno je tudi število padcev, kajti poveča se ujemna sila, zniža pa se dinamični raztezek. Mokre vrvi imajo bi- stveno slabše mehanske lastnosti v pri- merjavi z suhimi. Z raziskavo smo odgovorili na nekatera pomembna vprašanja o karakteristikah plezalnih vrvi, a še več smo jih odprli. Na nekatera smo medtem že našli odgovor, druga ostajajo še odprta in čakajo na rešitev. Vse z željo po večji varnosti ple- zalcev. Literatura „ Burnik, S., Simonič, E., Jereb, B. (2004). Odpor-1. nost plašča plezalnih vrvi. Šport, 52(2), 62-66. Emri, I., Florjančič, U., Nikonov, A., Zupančič,B. 2. (2008). Time-dependent behavior of ropes under impact loading: a dynamic analysis. Sports technology. [Online ed.], vol. 1, no. 4/5, 208-219. EN 892:2004 (E): Mountaineering equi-3. pment. Dynamic mountaineering ropes. Safety requirements and test methods. The European Committee for Standardization, November 2004. Perger, A., Kofler, G. (2006). 4. Študij vpliva vlage na mehanske lastnosti plezalnih vrvi. Diplom- sko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. Simonič, E. (2003). 5. Standardi in obraba vrvi. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Škerl, M. (1996). Varno z vrvjo. 6. Grif, 2(7), 34-35. Stritar, R. (2004). 7. Prenos tehnologije iz znano- sti v gospodarstvo: poslovni načrt za prodajo nove generacije plezalnih vrvi na ameriškem trgu. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Svet, T. (2007). Primerjava mehanskih lastno-8. sti mokrih plezalnih vrvi različnih proizvajal- cev, izpostavljenih impulznemu obremenje- vanju. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo. Tršelič Buble, I., Potočnik, R., Emri, I., Nikonov, 9. A., (2004). Analiza poteka pojemka pri pona- vljajočih se impulznih obremenitvah. Seminar- ska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo. Tehovnik, M. (2007). 10. Primerjava vrvi različnih proizvajalcev pri dinamičnih obremenitvah. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za strojništvo. Udovč, M. (2005). 11. Študij vpliva impulzne obre- menitve na vzdržljivost plezalne vrvi. Diplom- sko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za strojništvo. (www.bealropes.com/english.dir/standards.12. html) (www.bealropes.com/anglais/spelenium1.13. html) (www.rescue-eguip.com.au/REstandards.14. html). prof. dr. Stojan Burnik, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi e-naslov: stojan.burnik@fsp.uni-lj.si Raziskavo je finančno podprla Fun- dacija za financiranje športnih orga- nizacij v Republiki Sloveniji. Nastala je v okviru raziskovalnega programa Kineziologija monostrukturnih, poli- strukturnih in konvencionalnih špor- tov pod vodstvom dr. Milana Čoha. raziskovalna dejavnost 139 Differences of morfological characteristics between female and male secondary school students from Ptuj and from the rest of Slovenian population Abstract The aim of the research was to analyse results of some morphological tests of the body among secondary school female and male students who aged 15 to 18 between 1994 and 2004 and came from Ptuj and from other Slovenian population. They all attended school in the schoolyears 1994 and 2004: grammar school, technical and vocational schools. The research was carried out on a re- presentative sample of 1161 boys and girls in 1994 and 1382 boys and girls in 2004. Basic statistical parameters and parameters of univariate analysis of variance have shown, that the differences between the results in the morphological variables by secondary school male and female students from Ptuj and from other regions of Slovenia in 1994 and 2004 were significant by all morpholo- gical variables of body except by girth of thigh. The differences were the highest in 2004 by girls with skin folds, which were higher by girls from Ptuj compared to the Slovenian girls of the same age. Key words: high school, body morphological characteristics, youth, differences, Slovenia. Izvleček Z raziskavo smo želeli ugotoviti razlike v nekaterih telesnih razsežnostih med ptujskimi in ostalimi slo­ venskimi dijaki in dijakinjami, starimi od 15 do 18 let, ki so v šolskih letih 1994 in 2004 obiskovali tri različne srednješolske programe: gimnazijski, sre­ dnje tehniški in poklicni program. Vzorec je zaje­ mal 1161 merjencev v letu 1994 in 1382 merjencev v letu 2004. Univariatna analiza variance in primer­ java srednjih vrednosti sta pokazali na statistič­ no pomembne razlike med srednješolci s Ptuja in ostalimi slovenskimi srednješolci glede na spol pri vseh izbranih telesnih merah, razen pri meri obseg stegna. Primerjava srednjih vrednosti je pokazala, da so razlike največje pri dijakinjah in to v letu 2004 pri merah kožne gube, kjer so vrednosti ptujskih dijakinj višje v primerjavi s slovenskimi vrstnicami. Ključne besede: srednja šola, telesne razsežnosti, mladi, razlike, Slovenija. Lovro Beranič, Janko Strel, Gregor Jurak Razlike v nekaterih telesnih razsežnostih med srednješolci s Ptuja in ostalimi slovenskimi srednješolci Foto: Niko Slana 140 Uvod „ Spremljanje psihosomatskega stanja šoloobveznih otrok in mladine, kamor spadajo tudi človekove telesne razse- žnosti, je za sleherno družbo izjemnega pomena. Dolgoročno spremljanje tele- snega razvoja slovenskih otrok in mladi- ne kaže, da sta telesna teža in podkožno maščevje v porastu (Strel, Kovač, Lesko- šek, Jurak in Starc 2002; Strel, Kovač in Rogelj, 2006; Strel, Kovač, Starc, Jurak in Leskošek, 2007a; Starc in Strel, 2011) in da slovenski osnovno in srednješolci name- njajo premalo prostega časa športni de- javnosti ter več časa namenjajo gledanju televizije in računalniškim igram (Štihec in Strel, 1998; Jurak, Kovač, Strel in Starc, 2007a). Leta 1993 je bilo v času poletnih počitnic 10,6 odstotkov, leta 2004 pa 15,2 odstotka mladih športno povsem nede- javnih, kar pomeni, da se niso ukvarjali z nobeno športno dejavnostjo (Jurak idr. 2003). Podobno je tudi v razvitejših drža- vah, kot je npr. Velika Britanija, kjer ugo- tavljajo (Gavarry, Giacomoni, Bernard, Seymat in Falgairete, 2003; Smith, Green in Roberts, 2004), da sta posledici pre- majhne telesne aktivnosti debelost ter prekomerna telesna teža in to v največji meri prav med šoloobvezno mladino. Šolska praksa (Štemberger, 2003, v Kovač, Strel, Jurak in Starc, 2007b) in raziskovalni izsledki (Bučar-Pajek, Strel in Kovač, 2004; Strel idr., 2007a; Kovač idr., 2007a; Strel idr., 2003; Leskošek, Strel in Kovač, 2010; Strel in Sila, 2010) opozarjajo, da velja za mlade v Sloveniji: pospešena rast v zgodnejšem razvojnem obdobju, epidemija preko- merne telesne teže in debelosti, nega- tivne spremembe v gibalnem potenci- alu, predvsem pri dlje časa trajajočem delu, sedeč način življenja, povečuje se pasiven način preživljanja prostega časa (»kava in cigarete« življenjski slog), spre- minja se pojmovanje telesa, predvsem pri ženskah je v ospredju zunanji videz, kjer ima lepo telo simbolično sporočilo, izključenost nekaterih skupin iz športa ter trendi v vsakdanjem življenju in špor- tu, ki vplivajo tudi na šport otrok in mla- dine (Kovač idr., 2007b). Ker se je v Slove- niji med letoma 1995 in 2004 potrošnja čokolade, keksov in biskvita povečala za več kot 200 odstotkov (Statistični letopis Republike Slovenije, 2006), predvide- vamo, da je potrošnja omenjenih pre- hrambenih izdelkov večja predvsem pri otrocih in mladini, kar posledično pome- ni tudi manj kakovostno oziroma zdravo prehranjevanje. K temu stanju je zagoto- vo pripomogel tudi dvig življenjske rav- ni. Statistični kazalci življenjske rasti v RS kažejo, da so se v povprečju realne plače po letu 1990 zniževale do leta 1993, nakar je sledila postopna rast do leta 1997, ko se je povprečna realna plača izenačila z letom 1990. V letu 2004 so plače realno za 24,3 odstotkov višje v primerjavi z le- tom 1997 in z letom 1990 (Statistični leto- pis Republike Slovenije, 2006). Za Slovenijo je značilno, da posamezne regije niso enako gospodarsko razvite (UMAR, 2005). Po nekaterih statističnih kazalcih podravska regija ne dosega slo- venskega povprečja. Tako je v letih 1995 in 2004 na devetem oziroma sedmem mestu po BDP na prebivalca, glede na odstotek brezposelnih pa je v omenje- nem obdobju celo na dnu med dvanaj- stimi slovenskimi statističnimi regijami. V letu 2004 dosega podravska regija 93,9 odstotkov povprečne slovenske plače1, medtem ko je stopnja zaposlenosti v obdobju med leti 1997 in 2003 najnižja v Sloveniji. Za podravsko regijo je v letu 2002 značilna predvsem višja koncen- tracija srednješolske izobrazbe, medtem ko je koncentracija visoko izobraženega prebivalstva precej nižja. V Upravni enoti 1 Index 100 pomeni slovensko povprečje. Ptuj, ki spada v podravsko regijo in je re- gionalno izobraževalno središče, se je v obdobju od leta 1994 do 2004 vsako leto izobraževalo okrog 3000 dijakov in dija- kinj, pretežno iz občin z Dravskega polja (UMAR, 2005). Za Slovenijo prav tako ve- ljajo razlike v športni dejavnosti med raz- ličnimi sloji prebivalcev. Prebivalci, ki pri- padajo vaškemu okolju, so v primerjavi s primestnim in mestnim okoljem mnogo manj športno aktivni (Petrovič in Doupo- na, 2000, Beranič, 2002). Najnovejše raziskave, ki obravnavajo slovenske srednješolce, pokažejo, da obstajajo značilne razlike v telesnih raz- sežnostih in v gibalni učinkovitosti glede na spol in vrsto izobraževalnega progra- ma. Kovač (2006) je ugotovila, da imajo gimnazijke boljšo morfološko strukturo telesa v primerjavi z drugima dvema sku- pinama, dijakinje srednje tehniškega in poklicnega izobraževanja pa se v morfo- loški strukturi telesa razlikujejo v manjši meri. Gimnazijci so v povprečju višji od vrstnikov ostalih dveh vrst izobraževal- nega programa, vendar med skupinami ni ugotovljenih razlik v telesni masi in ko- žni gubi (Kovač, Leskošek in Strel, 2007a). Avtorji sklepajo, da so nastale razlike v telesnih razsežnostih in gibalni zmoglji- vosti dijakov in dijakinj posledica vplivov Preglednica 1: Merski postopki za merjenje telesnih razsežnosti. Izbrani testi za merjenje na­ slednjih latentnih morfoloških dimenzij telesa oznaka testa št. ponovitev merska enota 1. Dolžinske razsežnosti telesa Telesna višina ATV 1 Mm Dolžina roke ADR 1 Mm Dolžina noge ADN 1 Mm 2. Voluminoznost telesa Telesna teža ATT 1 Dkg Obseg podlahti AOP 1 Mm Obseg stegna AOS 1 Mm 3. Prečne razsežnosti telesa Širina ramen SRM 1 Mm Premer zapestja APZ 1 Mm Premer kolena APK 1 Mm Premer gležnja APG 1 Mm 4. Količina podkožnega maščevja Kožna guba bicepsa AKGB 1 Desetinka mm Kožna guba trebuha AKGT 1 Desetinka mm Kožna guba stegna AKGS 1 Desetinka mm Kožna guba hrbta AKGH 1 Desetinka mm raziskovalna dejavnost 141 dejavnikov fizičnega in socialnega oko- lja pa tudi manjšega števila ur športne vzgoje v programih poklicnih šol. Dijaki in dijakinje različnih izobraževalnih pro- gramov prihajajo iz različnih socialno- ekonomskih okolij, kar se verjetno kaže v različnem načinu in kakovosti prehra- njevanja. Rezultati raziskave HBSC2 (Ga- brijelčič Blenkuš, 2004, v Jurak idr., 2007a) kažejo, da v Sloveniji redno zajtrkuje le 42 % fantov in 37 % deklet, med tednom 2 Health Behavior School-aged Children Study. ima vsak dan kosilo 80 % mladih, večerjo pa 61 % fantov in 43 % deklet. Po naved- bah Gabrijelčič Blenkuš (2001, v Jurak idr., 2007a) imajo mladostniki, ki se bolj redno prehranjujejo, tudi boljšo sestavo prehra- ne in višjo telesno samopodobo. Z našo raziskavo smo želeli ugotoviti velikost in smer razlik v morfoloških raz- sežnostih telesa med ptujskimi in sloven- skimi dijaki ter dijakinjami, starimi od 15 do 18 let, v letih 1994 in 2004. Metode dela „ Meritve telesnih razsežnosti so bile opra- vljene v okviru obsežnejše raziskave avtorjev Strela in sodelavcev »Analiza ra- zvojnih trendov motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti in relacij obeh s psi- hološkimi in sociološkimi dimenzijami slo- venskih otrok in mladine med 7. in 18. letom starosti v obdobju 1993/94–2004«. Meritve so potekale v mesecu septembru in ok- tobru v letu 1994 in v letu 2004 v optimal- Preglednica 2: Vrednosti telesnih razsežnosti pri dijakih Ptuja in Slovenije. DIJAKI PTUJ 1944 SLOVENIJA 1994 PTUJ 2004 SLOVENIJA 2004 SPREMENLJIVKE N AS SO N AS SO N AS SO N AS SO TELESNA VIŠINA 58 1759,74 68,0 558 1759,23 71,5 99 1775,30 69,5 685 1767,08 68,9 DOLŽINA ROKE 58 777,82 37,7 558 773,48 36,9 99 792,25 34,4 685 781,48 37,1 DOLŽINA NOGE 58 1008,11 50,2 558 1006,97 51,1 99 1013,27 48,5 685 1011,70 48,9 TELESNA TEŽA 58 664,23 89,4 558 661,53 99,2 99 690,82 109,6 685 698,89 120,6 OBSEG PODLAHTI 58 255,90 16,7 558 257,63 17,7 99 250,24 16,9 685 254,98 18,7 OBSEG STEGNA 58 541,24 38,1 558 540,41 46,7 99 536,70 47,6 685 536,93 50,9 ŠIRINA RAMEN 58 388,10 24,0 558 386,57 23,0 99 391,59 19,7 685 388,57 22,8 PREMER ZAPESTJA 58 55,74 3,7 558 57,22 3,8 99 57,62 2,8 685 57,24 3,3 PREMER KOLENA 58 97,66 4,5 558 96,03 5,6 99 88,03 4,5 685 89,04 6,1 PREMER GLEŽNJA 58 74,53 4,5 558 72,57 4,4 99 73,75 3,7 685 73,89 4,4 KOŽNA G. BICEPSA 58 45,68 18,9 558 47,41 20,8 99 63,53 27,3 685 57,01 28,4 KOŽNA G. TREBUHA 58 126,75 79,2 558 121,01 77,7 99 150,3 69,5 685 143,51 80,8 KOŽNA G. STEGNA 58 132,63 52,6 558 136,71 62,1 99 162,54 58,9 685 142,84 59,0 KOŽNA G. HRBTA 58 86,45 79,7 558 90,07 40,2 99 108,54 29,4 685 106,32 39,8 Preglednica 3: Vrednosti telesnih razsežnosti pri dijakinjah Ptuja in Slovenije. DIJAKINJE PTUJ 1944 SLOVENIJA 1994 PTUJ 2004 SLOVENIJA 2004 SPREMENLJIVKE N AS SO N AS SO N AS SO N AS SO TELESNA VIŠINA 59 1632,22 56,5 486 1643,54 57,5 94 1647,73 53,2 504 1650,00 60,6 DOLŽINA ROKE 59 697,37 37,7 486 707,56 55,6 94 720,37 29,0 504 713,07 34,6 DOLŽINA NOGE 59 917,16 50,2 486 928,10 42,6 94 926,62 52,4 504 936,77 46,7 TELESNA TEŽA 59 558,11 71,4 486 572,56 76,5 94 590,36 87,4 504 578,98 84,4 OBSEG PODLAHTI 59 227,63 14,4 486 230,91 14,3 94 226,08 15,3 504 227,09 14,5 OBSEG STEGNA 59 550,33 41,7 486 550,23 42,8 94 539,93 49,9 504 529,27 44,5 ŠIRINA RAMEN 59 361,08 15,8 486 355,21 19,2 94 350,79 16,2 504 351,45 19,1 PREMER ZAPESTJA 59 49,69 3,2 486 50,74 2,9 94 50,47 2,5 504 50,83 2,7 PREMER KOLENA 59 87,53 4,1 486 86,83 4,1 94 89,36 4,3 504 78,72 5,7 PREMER GLEŽNJA 59 65,59 3,9 486 63,86 3,4 94 66,90 3,3 504 65,64 3,4 KOŽNA G. BICEPSA 59 73,87 28,6 486 76,61 28,5 94 94,96 36,7 504 89,31 33,6 KOŽNA G. TREBUHA 59 172,79 68,8 486 160,90 69,8 94 211,18 77,8 504 177,67 64,7 KOŽNA G. STEGNA 59 229,91 45,7 486 257,49 68,7 94 267,48 62,6 504 201,20 58,4 KOŽNA G. HRBTA 59 119,48 37,7 486 130,21 55,9 94 129,08 51,3 504 123,71 42,0 142 nih vremenskih okoliščinah in primernih materialnih pogojih. V raziskavo so bili vključeni merjenci in merjenke, stari od 15 do 18 let. Vzorec je zajemal 1161 dija- kov in dijakinj v letu 1994, od tega jih je bilo 117 iz Ptuja in 1044 iz drugih delov Slovenije. V letu 2004 je bilo 1382 dijakov in dijakinj, od tega jih je bilo 193 iz Ptuja in 1189 iz drugih delov Slovenije. Vzorec je reprezentativen za Slovenijo, med sre- dnjimi šolami so bile izbrane šole, ki jih uvrščamo v različne programe srednje- šolskega izobraževanja (gimnazija, sre- dnje tehniško in poklicno izobraževanje) iz Ljubljane, Postojne in Ptuja. S standardnimi postopki smo izračunali osnovne deskriptivne statistične para- metre in dobili podatke o porazdelitvi uporabljenih spremenljivk. Izračunana sta bila aritmetična sredina rezultatov posameznega itema (AS) in njihovo povprečno odstopanje od aritmetične sredine (SO) (preglednici 2 in 3). Vsi ostali parametri osnovne statistike so bili izra- čunani za celotno populacijo slovenskih dijakov ter dijakinj in se nahajajo na Inšti- tutu za kineziologijo Fakultete za šport v Ljubljani. Da bi v prostoru izbranih te- lesnih razsežnosti ugotovili razlike med slovenskimi ter ptujskimi dijaki in dijaki- njami glede na spol, smo izvedli univa- riatno in multivariatno analizo variance (preglednici 4 in 5). Rezultati in razlaga „ Po opravljeni multivariatni analizi vari- ance razlik med ptujskim3 in slovenskim vzorcem lahko glede na neodvisno spre- menljivko spol pojasnimo 64,3 % varian- ce razlik, glede na leto merjenja 37,1 % variance razlik, glede na starost pa 19,7 % variance razlik (preglednica 4). Pri ne- odvisni spremenljivki spol vidimo, da je delež razlik največji pri testih, ki merijo te- lesno višino (26,5 %), dolžino noge (23,3 %), dolžino roke (28,7 %), premer zapestja (28,9 %) in premer gležnja (29,7 %) (pre- glednica 5). Rezultati univariatne analize variance pokažejo, da so vrednosti razlik med srednješolci, ki prihajajo iz Ptuja in ostalimi slovenskimi srednješolci v letih 1994 in 2004 glede na spol, statistično pomembne pri vseh merjenih telesnih razsežnostih, izjema je spremenljivka ob- seg stegna, kjer vrednosti niso statistično pomembne (preglednica 5). Analiza razlik med srednjimi vrednostmi izbranih telesnih razsežnosti pri obeh vzorcih je pokazala, da imajo ostali slo- venski dijaki v primerjavi s ptujskimi viš- je vrednosti v obeh letih merjenja pri testu, ki meri obseg podlahti, medtem ko sta pri slovenskih dijakih v primerjavi s ptujskimi izmerjeni vrednosti kožnih gub bicepsa in hrbta višji v letu 1994. V letu 2004 so ostali slovenski dijaki v pri- merjavi s ptujskimi v povprečju nekoliko težji, imajo nekoliko večji obseg podlah- ti in večji premer kolena4 (preglednici 2 in 3). Ptujski dijaki pa imajo v letu 1994 v primerjavi z ostalimi slovenskimi neko- liko večji obseg stegen, nekoliko so širši v ramenih, imajo nekoliko bolj izraženo kožno gubo na trebuhu ter večji premer kolena in gležnja. V letu 2004 so ptujski dijaki v primerjavi z ostalimi slovenskimi dijaki nekoliko višji, imajo temu primer- 3 V »ptujski« vzorec spadajo dijaki in dijakinje iz Ptuja, v »slovenski« vzorec pa dijaki in dijakinje iz drugih delov Slovenije. 4 Razlike so povečini majhne, na primer pri pre- meru kolena je razlika 1 mm. Preglednica 4: Testiranje multivariatnih razlik. Neodvisne spremenljivke Test Vrednost F Df SIGN ŋ²part Starost Wilks’ Lamba ,803 22,836(a) 14,00 ,000 ,197 Spol Wilks’ Lamba ,357 167,166(a) 14,00 ,000 ,643 leto merjenj Wilks’ Lamba ,629 54,797(a) 14,00 ,000 ,371 Ptuj Wilks’ Lamba ,859 15,282(a) 14,00 ,000 ,141 leto* spol Wilks’ Lamba ,086 8,718(a) 14,00 ,000 ,086 Spol * Ptuj Wilks’ Lamba ,944 5,472(a) 14,00 ,000 ,056 Leto * Ptuj Wilks’ Lamba ,917 8,413(a) 14,00 ,000 ,083 spol* leto*Ptuj Wilks’ Lamba ,931 6,932(a) 14,00 ,000 ,069 Preglednica 5: Testiranje univariatnih razlik pri spremenljivkah telesnih razsežnosti med ptujskimi in slovenskimi srednješolci glede na spol. Mere telesnih razsežnosti SS df MS F SIGN ŋ²part ATV 3793373,130 1 3793373,130 915,907 ,000 ,265 ADR 1314496,507 1 1314496,507 1019,585 ,000 ,287 ADN 1759171,468 1 1759171,468 768,089 ,000 ,233 ATT 2578780,582 1 2578780,582 294,622 ,000 ,104 AOP 173399,239 1 173399,239 665,466 ,000 ,208 AOS 6187,841 1 6187,841 3,030 ,082 ,001 SRM 287927,492 1 287927,492 687,591 ,000 ,213 AKGB 231704,236 1 231704,236 298,498 ,000 ,105 AKGT 555868,582 1 555868,582 104,947 ,000 ,040 AKGS 2291084,634 1 2291084,634 628,170 ,000 ,199 AKGH 203821,128 1 203821,128 112,224 ,000 ,042 APK 12898,678 1 12898,678 416,358 ,000 ,141 AZP 10946,071 1 10946,071 1028,211 ,000 ,289 APG 17231,845 1 17231,845 1069,836 ,000 ,297 Oznake in okrajšave v posameznih preglednicah pomenijo: DF = stopnje prostosti; F = F koeficient razmerja; N = število merjencev, merjenk; AS = aritmetična sredina; SIGN F = značilnost F koeficienta; SO = standardni odklon; Wilks'Lamba = testiranje multivariatnih razlik; SS = vsota kvadratov; MS = srednji kvadrat; ŋ²part = parcialno eta kvadrat; SIGN = statistična značilnost za ŋ²part. raziskovalna dejavnost 143 no višje vrednosti v spremenljivkah, s katerimi merimo dolžino roke in dolžino noge ter premer zapestja. Prav tako se od svojih slovenskih vrstnikov razlikujejo po tem, da imajo v letu 2004 nekoliko šir- ša ramena, nekoliko bolj izraženo kožno gubo bicepsa in trebuha ter pomembno višjo vrednost pri testu, ki meri kožno gubo stegna (preglednici 2 in 3). Ostale slovenske dijakinje so v letu 1994 v pri- merjavi s ptujskimi nekoliko višje, temu primerno so nekoliko težje, imajo višje vrednosti pri testih, s katerimi merimo dolžino roke in noge in imajo prav tako nekoliko večji obseg podlahti in bolj izra- žene vrednosti pri testih, ki merijo kožno gubo bicepsa, stegna in hrbta. Za obe leti merjenja velja, da so ostale slovenske dijakinje v primerjavi s ptujskimi nekoli- ko višje, imajo višje vrednosti v testih, ki merijo dolžino noge in premer zapestja (preglednici 2 in 3). Ptujske dijakinje so v letu 1994 v primerjavi z ostalimi sloven- skimi nekoliko širše v ramenih, dosegajo višje vrednosti pri testu, ki meri kožno gubo na trebuhu in premer kolena ter gležnja. V letu 2004 so Ptujčanke težje od svojih slovenskih vrstnic, dosegajo višje vrednosti v testih, ki merijo dolžino roke, obseg stegna in kožno gubo bicepsa, trebuha, stegna in na hrbtu (akgb, akgt, akgs, akgh) ter premer kolena in gležnja (preglednici 2 in 3). Obstoječe razlike v vrednostih izbranih telesnih razsežnostih v letih 1994 in 2004 smo analizirali posebej znotraj »ptujske- ga« in znotraj »slovenskega« vzorca. Pri- merjava med letoma pokaže, da imajo ptujski dijaki v letu 2004 v primerjavi z letom 1994 višje vrednosti v dolžinskih in dveh prečnih razsežnostih telesa (telesna višina, dolžina roke in noge, širina ramen in premer zapestja). Prav tako imajo višje vrednosti pri vseh štirih kožnih gubah in nekoliko bolj izraženo voluminoznost te- lesa (telesna teža). V letu 2004 (glede na 1994) imajo ptujski dijaki nižje vrednosti pri premeru kolena in gležnja. Ptujske dijakinje imajo v letu 2004 v primerjavi z letom 1994 višje vrednosti v dolžinskih in treh prečnih razsežnostih telesa (telesna višina, dolžina roke in noge, premer ko- lena, zapestja in gležnja). Prav tako imajo višje vrednosti pri vseh štirih kožnih gu- bah in nekoliko bolj izraženo volumino- znost telesa (telesna teža). Slabše imajo izražen obseg stegna in so nekoliko ožje v ramenih (preglednici 2 in 3). Ostali slo- venski dijaki imajo podobno kot dijaki iz Ptuja v letu 2004 v primerjavi z letom 1994 višje vrednosti v dolžinskih in preč- nih razsežnostih telesa (telesna višina, dolžina roke in noge, širina ramen, pre- mer zapestja in gležnja). Prav tako imajo višje vrednosti pri vseh štirih kožnih gu- bah in nekoliko bolj izraženo volumino- znost telesa (telesna teža) (preglednici 2 in 3). Ostale slovenske dijakinje imajo po- dobno kot dijakinje iz Ptuja v letu 2004 v primerjavi z letom 1994 višje vrednosti v dolžinskih in prečnih razsežnostih telesa (telesna višina, dolžina roke in noge, pre- mer zapestja in gležnja), pri kožnih gu- bah bicepsa in trebuha ter nekoliko bolj izraženo voluminoznost telesa (telesna teža). Precej slabše je pri njih izražen tudi obseg stegna in so nekoliko ožje v rame- nih (preglednici 2 in 3). Podrobnejša analiza srednjih vrednosti med ptujskim in slovenskim vzorcem srednješolcev v obeh letih meritev in pri obeh spolih je pokazala, da so največja odstopanja med obema vzorcema pri dolžini rok in nog, telesni teži, obsegu stegen in pri vseh štirih kožnih gubah, kjer so vrednosti prirasti posebej velike v letu 2004 glede na leto 1994 (preglednici 2 in 3). Med leti merjenja (1994–2004) je povprečen prirast kožne gube bicepsa pri ptujskih dijakih 39 %5, pri ptujskih di- jakinjah je 28,5 %, pri slovenskih vrstnikih je ta prirast 20 %, pri slovenskih vrstnicah pa je 16,7 %. Povprečen prirast kožne gube trebuha je pri ptujskih dijakih v tem obdobju 18,7 %, pri ptujskih dijaki- njah pa 22,3 %, medtem ko je ta prirast v istem obdobju pri ostalih slovenskih dijakih 18,6 %, pri ostalih slovenskih di- jakinjah pa je 10,5 %. Povprečen prirast kožne gube stegna je med omenjenimi leti meritev pri ptujskih dijakih 22,6 %, pri ptujskih dijakinjah je 16,4 %, medtem ko je pri ostalih slovenskih dijakih le 4 %, pri slovenskih dijakinjah pa je ugotovljen celo 21,9 % padec. Povprečen prirast ko- žne gube na hrbtu je pri ptujskih dijakih v tem obdobju 25,6 %, pri ptujskih dijaki- njah pa 8 %, pri ostalih slovenskih dijakih je 18 %, pri slovenskih dijakinjah pa je ponovno ugotovljen padec, in sicer 5 % (preglednici 2 in 3). Sklep „ Ugotovitev, da so pri obeh spolih razlike v telesni višini med leti meritev sorazmerno 5 Pri kožnih gubah so razlike razmeroma velike zato, ker je osnovna enota, v katerih smo izme- rili kožne gube, desetinka milimetra. V primeru, da bi uporabili osnovno enoto milimeter, bi bile razlike desetkrat manjše. majhne, lahko pomeni dvoje. Najprej, da gre za umiritev pojava pospešene rasti, ki je lahko posledica optimalnih življenjskih pogojev, s tem pa se je doseglo biološko mejo zmogljivosti pri tempu prirastka te- lesne višine med generacijami (Štefančič idr., 1996). Lahko pa je to posledica pre- obremenjenosti šoloobveznih otrok in posledično spremenjenega življenjskega sloga, kjer je manj igrivosti in svobodno izražene gibalne dejavnosti. Glede na umiritev pospešene rasti, višjih vrednosti v nekaterih dolžinskih razsežnostih (dol- žina roke, dolžina noge) v letu 2004 glede na leto 1994 pri obeh vzorcih in obeh spolih ter glede na izsledke drugih avtor- jev (Matejek, 2007; Strel idr., 2007b; Bera- nič, 2009) lahko domnevamo, da gre za pojav zgodnejšega biološkega dozoreva- nja. Porast telesne teže in višje vrednosti kožnih gub pri obeh vzorcih in obeh spo- lih v letu 2004 (glede na 1994) kažeta na občuten porast zamaščenosti pri sloven- ski srednješolski populaciji, kar se ujema z uvodoma naštetimi trditvami drugih avtorjev: pospešena rast v zgodnejšem razvojnem obdobju, epidemija preko- merne telesne teže in debelosti. Njihovi najpomembnejši povzročitelji so nega- tivne spremembe v gibalnem potencialu in predvsem sedeči način življenja oziro- ma pasiven način preživljanja prostega časa (Bučar-Pajek, Strel in Kovač, 2004; Strel idr., 2007a; Kovač idr., 2007a; Strel idr., 2003; Leskošek, Strel in Kovač, 2010; Strel in Sila, 2010). O slabše izraženi mišič- ni masi nog in posledično slabši gibalni zmogljivosti v tem segmentu telesa ptuj- skih dijakinj v primerjavi s slovenskimi vrstnicami lahko domnevamo posredno zaradi višjih vrednosti pri obsegu stegna in premeru kolena, ki jih v letu 2004 glede na leto 1994 dosegajo ptujske dijakinje v primerjavi s slovenskimi vrstnicami, kar je najverjetneje posledica prirasta kožne gube na stegnu in ne prirasta mišičnega tkiva. Pri ostalih slovenskih dijakinjah je obrnjeno, saj imajo v letu 2004 (glede na 1994) glede na ptujske občutno manj podkožnega maščevja na stegnu (kožna guba), zaradi boljše telesne zgradbe pa lahko domnevno izražajo večji gibalni potencial v predelu stegen glede na ptuj- ske vrstnice. Zaradi podobnega obsega stegna in premera kolena ter občutno večjem prirastu kožne gube na stegnu pri ptujskih dijakih glede na slovenske v letu 2004 (glede na 1994) domnevamo, da imajo Ptujčani v letu 2004 v primer- javi z letom 1994 nekoliko slabši gibalni 144 potencial v predelu stegen v primerjavi s slovenskimi vrstniki. Razlike v vrednostih ostalih telesnih razsežnosti (obseg pod- lahti, širina ramen, premer gležnja, premer zapestja) so majhne, natančnejšo razlago, enako kot pri ostalih merah, bi verjetno podala primerjava med starostnimi ra- zredi (15, 16, 17 in 18 let) in med progra- mi izobraževanja (gimnazijski, tehniški in poklicni), vendar nam vzorec merjencev ne omogoča tovrstne primerjave. Kljub dvigu materialne opremljenosti in števila športnih površin na prebivalca v obdobju do leta 2000 (Plestenjak, 2000) domnevamo, da je na podeželju celotna ponudba za ukvarjanjem s športnimi ak- tivnostmi v prostem času manj kvalitetna v primerjavi z urbanim, mestnim oko- ljem. Ob dejstvu, da je v ruralnem okolju mnogokrat prisoten tudi nekoliko nižji življenjski standard in nižja splošna izo- brazba, lahko sklepamo, da na ptujskem podeželju starši nudijo svojim otrokom manj vzpodbud za športno udejstvo- vanje in temu primerno oblikujejo tudi njihov odnos do športne in nasploh do gibalne dejavnosti. Tako se verjetno na ptujskem podeželju način preživljanja prostega časa pri mladih razlikuje od mestnega in primestnega okolja, kjer so mladi v prostem času najverjetneje špor- tno dejavnejši. Našteti dejavniki lahko pri podeželskih otrocih in mladini pogojuje- jo manjšo obremenitev gibalnega apa- rata in kardio-respiratornih funkcij, ki ne predstavlja primeren aerobni ekvivalent za vsakodnevne umske in telesne napo- re, kar je v Sloveniji posebej simptomatič- no po petnajstem letom starosti, ko je pri dekletih praktično že dosežena telesna višina in je prirast voluminoznosti telesa predvsem posledica pridobivanja tele- sna teže in manj mišične mase, hkrati pa je prisoten trend upadanja prostočasne gibalne dejavnosti (Strel idr., 2007a). Gibalne sposobnosti in telesne razsežno- sti so soodvisne, saj telesne razsežnosti pogojujejo samo gibalno učinkovitost, v obdobju rasti pa gibalna dejavnost pred- stavlja prepotrebne impulze pri oblikova- nju telesa otrok in mladostnikov (Agrež, 1976; Strel, 1976; Pistotnik, 1989; Kondrič, 2000; Beranič, 2009). Zaradi negativnega vpliva, ki ga ima povečana količina pod- kožnega maščevja na manifestacijo moči pri mladih (Kurelič idr., 1975), lahko skle- pamo, da je posledica prirasta pri kožnih gubah, ki je v letu 2004 večja pri ptujskih dijakinjah v primerjavi s slovenskimi vr- stnicami, tudi manjši napredek v gibalni učinkovitosti ptujskih dijakinj glede na slovenske vrstnice (Beranič, 2009). Do- mnevamo lahko, da je v ptujskem okolju v primerjavi z ostalim urbanim delom Slovenije manj primernih vsebin, recimo plesne dejavnosti (plesne delavnice, ae- robika idr.) in za te dejavnosti premalo usposobljenih vadbenih prostorov in va- diteljskega kadra. Podatek, da so imele v šolskem letu 2007/08 samo štiri osnovne šole (Kidričevo, Olga Meglič, Markovci in Gorišnica) od skupaj trinajstih osnovnih šol, kolikor jih je v Upravni enoti Ptuj, vadbeni prostor za izvajanje plesnih de- javnosti, je zelo zgovoren. Tudi razmerje moških in ženskih športnih pedagogov, ki poučujejo na omenjenih osnovnih šo- lah, pokaže, da prevladujejo moški učite- lji, posledično je pri športni vzgoji temu primerno manj športnih vsebin za dekle- ta (ples ipd.). Od skupaj 25-ih športnih pedagogov, ki so v šolskem letu 2007/08 poučevali športno vzgojo na omenjenih trinajstih osnovnih šolah, ki spadajo v Upravno enoto Ptuj, je bilo 18 moških in 7 žensk. Na šestih šolah so bili samo mo- ški učitelji, teh je bilo skupaj deset, na eni šoli je bila samo ena ženska učiteljica, na preostalih sedmih šolah pa so bili špor- tni pedagogi obeh spolov, po en moški in ena ženska učiteljica športne vzgoje. Podobno je tudi na srednjih šolah, na pri- mer na Gimnaziji Ptuj poučujejo športno vzgojo štirje moški in dve športni peda- goginji, medtem ko je na šoli približno dve tretjini dijakinj v primerjavi z eno tretjino dijakov. Na srednji ekonomski šoli je razmerje med dijakinjami in dijaki podobno, v aktivu športnih pedagogov pa so štirje moški športni pedagogi in samo ena ženska športna pedagoginja. Na poklicni in srednje kmetijski šoli je za- poslen samo en moški športni pedagog. Podatek, da poučujejo športno vzgojo na ptujskih srednjih šolah v izobraževal- nih programih, kjer se vpisujejo dekleta, samo tri športne pedagoginje in 9 špor- tnih pedagogov, je dovolj zgovoren in kaže, da je temu primerno manj »žen- skih« športnih vsebin v srednjih šolah. Prav tako Mestna občina Ptuj finančno ne podpira izvajanja interesnih šolskih športnih dejavnosti na srednjih šolah, kjer učitelji samoiniciativno pripravljajo dijake in dijakinje na srednješolska tek- movanja (Beranič, 2009). V zadnjem času se je v ptujskem okolju izboljšala ponudba programov s podro- čja plesa za otroke in mlade. V šolskem letu 2006/2007 je bilo v plesnem klubu »Mambo« iz Ptuja v vadbo vključenih okoli 150 otrok in mladih, v šolskem letu 2007/08 pa že okoli 250, in sicer največ osnovnošolcev, pri čemer prevladujejo dekleta, ki jih je bilo približno 90 %. V Sloveniji se je materialni položaj za špor- te, ki so namenjeni ženskam, izboljšal predvsem z gradnjo ter opremljanjem plesnih delavnic in primernih vadbenih prostorov za organizirano športno de- javnost deklet (Plestenjak, 2000). Meni- mo, da je v Mestni občini Ptuj ponudba športov za dekleta zadovoljiva (odbojka, rokomet, ples, atletika, namizni tenis, pla- vanje, tenis …), kar pa ne velja za ptujsko podeželje, kjer razen redkih izjem (aero- bika, judo, strelstvo) ni organizirane špor- tne vadbe za dekleta. V prihodnje lahko pričakujemo kot posledico boljše plesne in nasploh športne ponudbe za dekleta podoben dvig deleža športno aktivnih deklet tudi v ptujskem okolju. Domnevamo lahko, da je napredek ptuj- skih dijakov v gibalni učinkovitosti v pri- merjavi s ptujskimi vrstnicami v letu 2004 glede na leto 1994 (Beranič, 2009) prav tako posledica večjega števila strokovno usposobljenih športnih kadrov in kako- vostnejšega programiranja ter vodenja procesa šolske športne vzgoje v ome- njenem obdobju, kjer je najverjetneje primanjkovalo »ženskih« športnih vsebin. Zagotovo pa je tudi posledica novo iz- grajenih športnih dvoran pri nekaterih osnovnih in srednjih šolah (osnovne šole Majšperk, Gorišnica, Hajdina, Destr- nik, Žetale in Gimnazija Ptuj) ter novega atletskega stadiona pri ŠC Ptuj. Zgrajeni objekti predstavljajo boljše pogoje za šolsko športno vzgojo, za organizirano dejavnost v športnih klubih in nasploh za prostočasno športno dejavnost otrok in mladine, kjer pa je ponudba športnih vsebin za otroke in mlade nekoliko bolj- ša za fantovsko populacijo v primerjavi z dekliško. Pri tem je zgovoren podatek, da je bilo v koledarskem letu 2006 v 20-ih športnih klubih ali društvih, ki ponuja- jo vadbene programe s področja 16-ih športnih panog, s katerimi se najpogo- steje ukvarjajo mladi v Mestni občini Ptuj (atletika, badminton, gimnastika, judo, kegljanje, kolesarjenje, košarka, nogomet, namizni tenis, odbojka, plavanje, smu- čanje, strelstvo, ples, rokomet in tenis), vključenih več fantov kot deklet. Ptujski dijaki so gibalno učinkovitejši v primer- javi s ptujskimi vrstnicami tudi zaradi večjega števila tistih športnih klubov, kjer raziskovalna dejavnost 145 vadijo izključno ali pretežno samo fantje (nogomet, rokomet, košarka, kolesarstvo, judo), izjemi sta dva ženska nogometna kluba, in sicer na Ptuju in v Dornavi, ter ženski rokometni klub na Ptuju. Na Ptu- ju je odbojka izključno ženski šport, z njo se organizirano ukvarjajo dekleta v dveh odbojkarskih klubih (Beranič, 2009). Navedene ugotovitve naj vzpodbudijo strokovno javnost v Ptujski regiji k iskanju novih strategij pri izgradnji ter obnovi po- kritih in odkritih športnih objektov. Nujne so spremembe v kadrovski strukturi, saj je pomanjkanje športnih pedagoginj na večini šol, pomanjkanje pa je tudi v za- sebništvu in v civilni organiziranosti. Prav tako bi bilo potrebno oblikovati takšna programska izhodišča, ki bodo bolj ena- kopravno upoštevala potrebe pri razvoju ženskega športa, ob podpori komercial- nega športa pa enakomerno in primerno kakovostno podprla športne dejavnosti otrok, mladine in odraslih. Literatura „ Agrež, F. (1976). 1. Struktura gibljivosti. Doktor- ska disertacija. Zagreb: Sveučilišče u Zagre- bu. Fakultet za fizičku kulturo. Beranič, L. (2002). 2. Športnorekreativna dejav- nost odraslih prebivalcev Slovenije v povezavi z njihovimi socialno-demografskimi značilnost- mi. Magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Beranič, L., (2009). 3. Primerjava sprememb mor- foloških značilnosti in motoričnih sposobnosti srednješolcev glede na spol v letih 1994 in 2004. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Bučar-Pajek, M., Strel, J. in Kovač, M. (2004). 4. Spremembe indeksa telesne mase in po- rast debelosti učenk starih 7-10 let [Chan- ges in body mass index and prevalence of obesity for schoolgirls, aged 7 to 10 years. V M. Kovač in G. Starc (Ur.), Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 61–78). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport in Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Gavarry, O., Giacomoni, M., Bernard, T., Se-5. ymat, M. in Falgairete, G. (2003). Habitual physical Activity in Children and Adolescents during School and Free Days. Medicine & Sci- ence in sport & Exercise, 35 (3), 525–531. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Majerič, M., Starc, 6. G. in Filipčič, T. (2003). Sport activities of Slo- venian children and young people during their summer holidays. Ljubljana: University of Lju- bljana, Faculty of Sport. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. in Starc, G. (2007a). 7. Nasprotujoča si življenjska sloga slovenskih dijakov. V M. Kovač in G. Starc (Ur.), Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 203–219). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport in Zveza društev športnih pedagogov. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2007b). Prosto-8. časna športna dejavnost mladih. V M. Kovač in G. Starc (Ur.), Šport in življenjski slogi sloven- skih otrok in mladine (str. 191-201). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport in Zveza društev športnih pedagogov. Kondrič, M. (2000). 9. Promjene odnosa između nekih antropometrijskih osobina i motoričkih sposobnosti učenika od 7. do 18. godine. Dok- torska disertacija. Zagreb: Sveučilište u Za- grebu. Fakultet za fizičku kulturo. Kovač, M. (2006). When social becomes bio-10. logical: The effect of different physical edu- cation curricula on motor and physical deve- lopment of high-school girl. Anthropological notebooks 12 (2): 97–112. Slovene Anthropo- logical Society 2006. Kovač, M., Leskošek, B. in Strel, J. (2007a). 11. Morphological characteristics and motor abilities of boys following different secon- dary-school programmes. Kinesiology 39 (1), 62–73. Kovač, M., Strel, J. Jurak, G. in Starc, G. (2007b). 12. Uvod. V M. Kovač in G. Starc (Ur.), Šport in ži- vljenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 7–27). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul- teta za šport in Zveza društev športnih pe- dagogov Kurelič N., Momirovič, K., Stojanovič, M., 13. Šturm, J., Radojevič, D. in Viskič-Štalec, D. (1975). Struktura i razvoj motoričkih i morfolo- ških dimenzija omladine. Beograd: Inštitut za naučna istraživanja Fakulteta za fizičku kultu- ru Univerziteta u Beogradu Leskošek, B., Strel, J. in Kovač, M. (2010). 14. Owerweight and obesity in Slovenian schoolgirls, 1991-2006 (Prekomjerna debljina i pretilnost kod slovenskih učenica, 1991- 2006). Coll. Antropol., 2010,. 34 (4), 1303–1308. Matejek, Č. (2007). 15. Spremembe v povezanosti gibalne učinkovitosti in telesnih razsežnosti de- setletnih deklic med letoma 1993 in 2003. Magi- strska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Petrovič, K. in Doupona, M., (2000). 16. Šport in družba - sociološki vidiki. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pistotnik, B. (1989). 17. Objektivnost rezultatov linearnih merskih postopkov za ugotavljanje gibljivosti glede na morfološke značilnosti mer- jencev. Ljubljana: inštitut za kineziologijo. Plestenjak, M. (2000). Razvitost športnih 18. objektov. Šport mladih. Informator 2, 10–11. Regije 2005 – izbrani socio-ekonomski kazal-19. niki po regijah (2005). Urad RS za makroeko- nomske analize in razvoj (UMAR). Smith, A., Gren, K. in Roberts, K. (2004). Sports 20. participatrion and the »obesity/health cri- sis«. International review for the sociology of sport, 39 (4), 475–464. Starc, G. in Strel, J. (2011). Tracking axcess 21. weigt and obesity from childhood to yo- ung adulthood: a 12-yearprospective cohort study in Slovenia. Public health nutr. (Walling- ford), 14 (1), 49–55. Statistični letopis Republike Slovenije22. (2006). Ljubljana: Statistični urad RS, Ljubljana, Vo- žarski pot 12. Strel, J. (1976).23. Spremembe relacij med nekate- rimi antropometričnimi in motoričnimi karak- teristikami v obdobju od 11. do 15. leta. Magi- strsko delo. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo. Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B., Jurak, G. in 24. Starc, G. (2002). Telesni in gibalni razvoj otrok in mladine v Sloveniji v letih 1990-2000. Slo- venska Pediatrija 9 (1), 90–101. Strel, J., Kovač M., Jurak G., Bednarik J., Lesko-25. šek B., Starc G. idr. (2003). Nekateri morfološki, motorični, funkcionalni in zdravstveni parame- tri otrok in mladine v Sloveniji v letih 1990–2000. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Strel, J., Kovač, M. in Rogelj, A. (2006). 26. Podat- kovna zbirka Športnovzgojni karton – poročilo za šolsko leto 2005/2006 in nekatere primerjave s šolskim letom 2004/2005. Ljubljana: Fakulte- ta za šport. Strel, J., Kovač, M., Starc, G., Jurak, G. in Lesko-27. šek, B. (2007a). Razvoj gibalnih sposobnosti v zadnjih desetletjih. V M. Kovač in G. Starc (Ur.), Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 79–96). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport in Zveza društev športnih pedagogov. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Bučar 28. Pajek, M. in Leskošek, B. (2007b). Kako smo rasli v zadnjih tridesetih letih: Telesni razvoj otrok in mladine v zadnjih desetletjih. V M., Kovač, G., Starc, M., (Ur.), Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 45-60). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport in Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, 2007. Strel, J. in Sila, B. (2010). Športne dejavnosti 29. slovenske mladine med 15. in 18. letom sta- rosti. Šport 58 (1-2), 124–129. Štihec, J. in Strel, J. (1998). Analiza načina na 30. koji učenici osnovnih i srednjih škola Repu- blike Slovenije provode ljetne praznike. Kine- ziologija 30 (1), 13–20. Štefančič, M., Arko U., Brodar, V., Dovečar, F., 31. Juričič M., Macarol Hiti, M. Leben Seljak, P. idr. (1996). Zdravstveno varstvo. Ocena tele- sne rasti in razvoja otrok in mladine v Ljubljani. Ljubljana: Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštitut za va- rovanje zdravja R Slovenije. Dr. Lovro Beranič, Grajena 66 Ptuj, Gimnazija Ptuj, tel: 031 215426, lovro. beranic@guest.arnes.si