Vprašanje hribovskih kmetij v občini je aktualno
Vprašanje hribovskih kmetij ni bilo še nikoli tako aktualno, vendar nikoli tako za-postavljeno, kot je dandanašnji. Vsako mo-drovanje o tem je povsem odveč. Tudi naše kmetijstvo je zgrešilo pot, ki pelje v Evropo. Spotoma ko »gremo v Evropo«, si oglejmo organizacijo in uspehe hribovskih kmetij v Avstriji in v Švid, ki sta že v Evropi, tudi po zaslugi odnosov do kmetijstva, pri čemer niso izvzete bribovske kmetije. Koliko časa bomo še zaman trkali na evropska vrata ob zanemarjanju hribovskih kmetij, to je sedaj vprašanje, ki mora zanimati tako gospodar-stvenike kot strokovnjake in kmete zlasti in predvsem v občini Ljubljana Vie-Rudnik. »Uzdaj se use i u svoje kljuse«, bi morali reči enoglasno.
Načrten razvoj hribovskih kmetij v naši občini bi moral zajeti vsaj tri osnovne usme-ritve:
-  oskrba Ljubljane z živili, zlasti mlekom in mesom,
-  pridelava bolj čiste in zdrave hrane in
-  strateški vidik pridelovanja hrane, ter obstoj hribovskih kmetij za potrebe v izred-nih razmerah.
Naša samostojna in neodvisna država Slo-venija je končno dobila svoje meje, s tem pa tudi svoj življenjski prostor, v katerem živi-mo, toda kako? Bolj siti ali bolj lačni. Pro-stor, ki ga itnamo za pridelovanje hrane, je zavidljiv; tudi v naši občini. Danes je manj lačnih, kot jih bo jutri in več kot včeraj. Lakota ni sramota lačnih, temveč sramota tistih, ki na plodni zetnlji gospodarijo tako, da ni dovolj dostopne hrane za vse. Konvoji z najrazličnejšimi živili iz drugih republik bivše Jugoslavije se redčijo, količine hrane pri nas pa manjšajo. Kaj torej storiti danes in kaj jutri? Največji greh bomo storili, če se
bomo spustili v dolgovezno dogovarjanje o tem, kako bi vrnili zemljo bivšim lastni-kom, zanemarili pa obdelavo te zemlje. Obe usmeritvi morata potekati hkrati. Evropskih izkušenj o pospeševanju hribovskih kmetij nikakor ne smemo zanemariti. Proizvodne in razvojne usmeritve hribovskih in obmest-nih ktnetij pa moramo prilagoditi potrebam svojega, zlast? ožjega tržišča, zlasti mesta.
Statistični podatki o potrebi posameznih živil so znani ali bi vsaj morali biti znani. Ni pa še znano, kdo bo in pod kakšnimi pogoji pridelal potrebne količine hrane. Osnovne proizvodne enote bodo morale postati dru-žinske kmetije, ki se bodo približale evrop-skim farmam šele ko se bodo razprostirale na najmanj tridesetih hektarjih obdelovalne površine. Na hribovitejših predelih naj bi se po izvedbi agromelioracijskih posegov osno-vale eksperimentalno vzorčne farme: kozje-rejske, ovčjerejske, kunčjerejske, na boljših in večjih zemljiščih pa tudi govedorejske.
Te programe naj bi vključili tudi v progra-me javnih del, saj bi tako zmanjšali število nezaposlenih za več tisoč.
Za pridelovanje bolj zdrave in čiste hrane bi kazalo izdelati ekološke karte, ki bi prika-zovale čistost zraka in zemlje za pridelova-nje »bio« hrane. Tako pridelano hrano pa bi kazalo zakonsko zaščititi.
Strateški pomen organiziranja hribovskih kmetij in pridelovanje hrane na teh kmeti-jah, se je izkazal v dosedanjih vojnah in naravnih katastrofah kot nenadomestljiv, ta-ko glede oskrbe s hrano, kot glede pribeža-lišča beguncev in koriščenje objektov od gospodarskih objektov do vodoosicrbnih ob-jektov in transportnih komunikacij za even-tuelno evakuacijo.
JOŽEF ŠKOF