Moje in naše
Na četrti strani tokratne številke smo pripravili daljši zapis v zvezi z javno raz-pravo o avtocestnem »U« sistemu, ki bo obkrožil Ljubljano. Obkrožil in, žal, na ne-katerih mestih tudi »obdrsnil« to ali ono naselje ali razpolovil to ali ono njivo, travnik.
Nedolgo tega je občinska skupščina raz-pravljala o peticiji lastnikov vrstnih hiš in nekaterih drugih občanov, ki so zahtevali, naj bi zadnji del prenovljene Večne poti skrenil drugam (po končani javni razpra-vi!). Ne mimo njihovih domov, temveč v gradbeno zahtevnem in dragem ovinku, ki bi promet in hrup speljal pod druga okna. Teh oken bi bilo seveda dobesedno vzeto nekaj manj, in tudi občani, ki staniijejo za njimi, ne bi delali toliiko sitnosti — ker gre za povsem drugačno struikturo prebivalcev, kakršna je med podpisniki in pobudniki pe-ticije. — No, ta svojevrsten poskus je ob-činska skpuščina zavrnila, se pravi, zavrnili so jo delegati...
Nekaj resnic je pač takšnih, kakršne so in jih zaenkrat ni moč zaobiti: predvsem je res, da cest pač ni mogoče graditi po zraku. Da pa je zemlja, ki je zaenkrat edini ustre-zen »medij« za gradnjo cest, tako nerodno razdeljena, da vedno in na vsakem koščku nekomu pripada. In da temu, razumljivo, ne more biti vseeno, če se nova avtocesta za-kadi ravno čez njegov košček (ali mimo njegove hiše). Traso bi lahko prestavljali, kolikor bi hoteli, vedno bi zadeli na enega izmed ožjih interesov posameznika ali skupine občanov...
Seveda pa problema zgolj s takšnimi to-lažbami ne bomo rešili. To bomo storili le na širokih in demokratičnih javnih razpra-vah, zborih občanov in predvsem v prime-ru, če bomo to poskušali storiti PRAVO-ČASNO, z argumenti in odgovorno. Pri tem pa bomo vendarle morali bolj kot do-slej razlikovati med dvema pojmoma: moj interes in interes širše družbene skupno-sti...