Prof. Fr. Pengov: ! Obrtniki v naravi. (Konec |relep majnikov dan je. Zelen je travnik in gozd in v njem ču-dovita pestrost barv na pisanih cveticah — kakšna krasota! Pa vse te lepotije bi ne bile, ko bi se neraoteno razvila vsa jajčeca metuljev, vešč, kobilic, hroščev in bi zagospodarile brezštevilne njih ličinke in gosenice. Kako velikanska je rodovitnost večine žuželk, si moreš komaj predstavljati, Ijubi moj; Borova grizlica (podobna naši muhi) zleže na leto kakih 120 jajčec; če bi živeli potomci ene same take množice deset let brez sovražnikov, ki jih pokončajo, bi oglodale lahko vse borovje dveh ali treh Jugoslavij do golega v enem saraem letu. Veliki prirodoslovec Linne je dokazal, da zamore malo število zapljunkarice ali mesarske muhe požreti konja v krajšem času nego lev. Par takih muh zaplodi lahko tekom enega poletja zarod, ki šteje 500 milijonov. Če bi se izlegla vsa žuželčja jajčeca, bi požrle iz njih izrasle žiValce vse sadove zemlje, oglodale vso zelenjad do korenin, oropale listja vse drevje — krvavi bič bi vihtela strahotna lakota nad narodi, in šele potem, ko bi zemlja skoro ne mogla več sprejeti brezštevilnih mrličev iz dežele in iz mest, bi poginjje kobilice in gosenice, ko bi bilo že vse opustošeno. Grozna kuga bi brusila svojo koso ob prestolih kraljev in ob lesenih ležiščih beračev: le Bog sam ve, če ne bi vseh narodov zemlje položila v orjaških gubah svoje mrtvaške srajce k večnemu počitku? Stran 126 VRTEC Leto 51 A Bog pošilja v številnih hroščih, mrežo- in kožokrildh, pticah itd. svoje kmetovalce v najraznovrstnejših narodnih nošah in z dobrim orodjem preskrbljene, da pregledajo malce po polju in logu, pa zabranijo morebitno škodo in popravijo že nastalo. Med najslabšimi te vrste gotovo niso najezdniki ali ihnevmonidi. Čudna bitja so to. Po viteško oborožena z dolgo sulico (leglom) cvrčijo med vejevjem pa zadajajo kot angeli-pokončevalci smrt in pogubo uničevalcem gozda. Lep je hrastov gozd. Kot orjaški tempelj božji iz najkrepkejšega železa in betona, se zdi, da je ustvarjen. In posamezno drevo! Kakšna divje-pogumna lepota, kakšna moč je v njem! Naj besni vihar, le šopi listov trepečejo; krepke veje se klanjajo le iz vljudnosti orkanu nalahko. Globoko razorana skorja obdaja kot viteški oklep polna debla. Že davno počiva srčasto listje lipino in zobato javorjevo na tleh pri svojih prednikih, ko je hrastovo še sveže na deblu, da, celo zarjavelo listje šumi še kirepko na veji v zimskem pišu. In ta kralj gozdov bi moral poginiti, sesuti se v prah, ko bi na milijone majhnih kmetovalcev s. paznimi očmi ne skrbelo zanj. Postoj za trenutek! Glejj, ravnokar je priveslal tak najezdnik, goseničar mu je ime, na hrastov list. Skrbno ga ogleduje zgoraj in spodaj. Tu leži gosenica izprevodnega prelca, zloglasnega hra-stovega škodljivca. Hitro mu nastavi goseničar sulico na prsi. Seveda se zvija gosenica kot majhen zmaj — a kaj ji to pomaga? Prefina bojna se- kirica na koncu sulice je že vrezala v njeno telo majhno odprtino — urno je s pomočjo legla spravljeno pod kožo žc tudi drobno jajčece, in ne samo eno, ampak cel ducat. Nabodena gosenica, v začetku tako razburjena, se zopet pomiri, in njen apetit je dober, kot je bil prej. Pride čas, ko bi se imela gosenica zabubiti, Mirno sedi na listu, a ne kaže nobenega veselja do tega dela. V telesu pa jo ščiplje nekaj in gloda in rije od znotraj nazven. Glej, črvič se privrta z glavico na dan, se steguje in zvija in zapusti mesto, kjer se je rodil. Za njim pa drugi in tretji, vsi do zadnjega. Gosenica mora to trpeti in še ne more poginiti. Kot varuhinja leži še dneve in dneve poleg sovražne zalege. Kolesje njenega življenja gre vedno slabeje, vedno tiše, slednjič . . . obstane. — Nič bolje se ne godi pogubni ličinki rilčkarjevi, lubadarjevi in likarjevi (hrošči), ki ne živi na javni cesti, ampak za trdnimi za-pahi — pod lubjem in v lesu. Kako priti tem do živega? Velikanski črni najezdnik kmalu zavoha skrivališča teh so- vragov, in njegova turška sablja, na videz tako nežna, prodre z največjo gotovostjo skozi deblo in v trdi les. Žolna tudi lahko najde na deblu mesto, kjer se nahaja škodljiva ličinka. Ima ne samo silno občutljiv nos, ampak tudi s kladivom urno Leto 51 VRTEC N Stran 127 preudari, kj^ se začne votlina in kje neha. Kako pa zaleze in zadene naš ktnetič-najezdnik pravo mesto — kdo mi more to pojasniti? Starodaven je zakon v naravi, ki ga ji je dal Stvarnik! Čim se kaka žuželka ali druga žival (miši, zajci) razmnoži tako,' da je v nevarnoti red ali harmonija v celotni naravi, prikaže se takoj v istem razmerju tudi njen sovražnik, ki pomete z neredneži, in uveljavi zopet ravnovesje v naravi. Zapodite te kmetovalce preko mej, in iz majevega raja in hrasto-vega loga postane puščava, — * * ¦ . * Tudi za zdravje (higieno) v naravi je poskrbel dobri Stvarnik. Kakor je splošno znano, ne nastane v mrtvih, trohnečih truplih samo kužen smrad, ampak se razvija v njih tudi nevaren mrliški strup-Pik muhe, na primer, ki se je nasesala na mrtvem človeku ali živali tega strupa, zada lahko grozno bolezen, mnogokrat tudi smrt. V časo-pisih niso redka taka poročila. Pa takoj, ko nas zaskrbi ob takih novicah, se nam pride predsta-viti načelnik zdravstvene (sanitetne) policije v naravi, v osebi starega modrijana — krokarja. V družbi vran in srak urno pospravlja gnijoča trupla ptic in sesalcev. Zato najdeš tako poredko zunaj v naravi-kako mrtvo ptico ali poginolo divjačino. Bistro oko in prefini voh precej pri-pelje naše pogrebce na pravo sled, Še važnejše nego pri nas so take zdravstvene komisije za vroče kraje. Zakaj pod južnim solncem jazpadajo trupla še vse hitreje nego pri nas. Če bi jih nihče urno ne odstranjal, bi se napolnilo ozračje s kužnimi bacili (miazmi), pa bi jih raznesli vetrovi na vse strani, in no-bena človeška sila bi ne mogla ustaviti strašae kuge. Vroči kraji bi bili človeku nedostopni, ko bi ne bilo ondi ja-strebov in hijen, šakalov in psov. A ti se dobro zavedajo svoje važne naloge in so vsak hipec pripravljeni tako na morskem bregu ka-kor sredi savane (pustinje), v močvirju in v širnih pragozdih, pa tudi na cesti obljudenih mest in vasi. Leni orientalec (prebivalec vzhodnih de-žela) se ne zmeni za poginolega osla ali za psa ali za kamelo; zato so pa tem prej pri poslu naši zdravniki iz živalstva ali bolje konjederci. Celi oblaki jastrebov rojijo včasih ob kaki mrhovinL Saj pravi še sveto pismo: »Kjer je mrhovina, tam se zbirajo tudi jastrebi-« Le suhe kosti ostanejo čež" par uric od grozne sedmine. Ne, niti te ne! Ponoči se priplazijo strahopetne, ščetinaste hijene in mrholjubi ^ šakali na ostanke. Z železnimi kočnjaki zdrobijo najdebelejše stegne-nice in posrebljajo mozeg iz njih. Vroče afrikansko solnce najde drugo jutro le še suhe koščice, da jih pobeli. Nevarnost okuženja je popol-noma odstranjena. Stran 128___________________X5T^_____________________Leto 51 Druge vrste pogreb lahko opazuješ doma na vrtu, če le hočeš biti nekoliko pazljiv in potrpežljiv. Ob potu leži mrtev krt. Ce pogledaš natančneje, se ti dozdeva, da se pregiblje od časa do časa. Če ga obrneš s palico, zalotiš pod njim nevelikega hrošča, rumeno in črno obrobljenega kot mrtvaški prt — grobarja- Prizadeva si, da pokoplje mrliča. Prav nič se ne da motiti pri svojetn delu. A ker so tla trdo shojena in posuta s kametijem, se mu to noče posrečiti. Pa zapusti krta in steče precej daleč ob potu- Po daljšem dirjanju sem in tja se obrne proti bližnji njivi. Komaj začuti rahlo prst pod seboj, se obrne in loti lznova svojega dela, poskušajoč, da spravi krta naprej, na njivo. A zastonj. — Odleti. .. Mož li obupa nad uspehom? — Kako se začudiš, ko pridc čez nekaj minut nazaj, a z več tovariši. Kakor bi se bili zgovorili, zlezejo vsi naenkrat pod krta in ga neso, počasi sicer, a naravnost proti njivi. Dospevši na mesto, kjer je bil prej naš prvi grobar nekaj kopal, se ustavijo in končajo pokop. Vedno več prsti sipljejo izpod krta, vedno globočje se pogreza mrtvak. Slednjič se prikažejo vsi pogrebci na vrhu, in kmalu je grob zaprt. Na mrtvem krtu pa bodo našli mladiči grobarjevi čez par dni sta- novanje in tečno hrano. * * i Odkod pač izvira vsa ta smotrenost v naravi ? Vse to delo po na-črtu ? Kdo zapoveduje malemu grobarju in orjaškemu kondorju (jastrebu Južne Amerike), da morata biti vsak ob svojem času na svojem mestu? Kdo drugi, če ne »Oni, ki hrani mlade krokarje na gori in vodi divje orle v puščavi k studencu. Oni, »ki odpira svojo roko in napolnjuje vsa živa bitja z blagoslovom«, kakor divno poje psalmist. Živali in rastline, ne v zadnji vrsti mali žužki, so neovrgljive priče večne Previdnosti. Vsako gibanje ima svoj namen, vsaka kocinica svoj smoter, Stnrt in življenje, razmnoževanje in poginjevanje, ljubezen in so-vraštvo — vse ima svoj vzrok in svoj konec, vse deluje z združenimi močni za ohranjenje vesoljstva, vse je preračunala že vnaprej neraz-umljiva Modrost. — Čudimo se umetniji človeški. Pa nikar ne zatiskajmo očes pred umetnostjo malih bitij, ki se trudijo, da izvršujejo čudovita svoja dela v delavnici Vsemogočnega! Leto 51_______________ VRTEC _______ Stran 129 J