Približajmo Barje Ljubljančanom!
Turistično drušfvo Barje je skupaj z Ljubljan-sko turistično zvezo v soboto, 16. septembra, naredilo prvi korak k približevanju svojega Barja Ljubljančanom in drugim gostom. Barjani so pri-pravili prireditev Med mostiščarji. ki pa si jo je, žal, prišlo ogledat bolj malo ljudi. Pa je škoda, saj je bilo popoldne ob hlevih in ogra^lah jahalnega kluba  Silverado  prav  prijetno in  kratkočasno
— pa še poučno obenem.
Pred Turističnem društvu, ustanovljenem aprila lani, se precej časa niso mogli odločiti, katero značilnost za življenje na Barju bi izbrali in pripra-vili kot tekmovanje. Izbrali so zabijanje kolov (pilotov), brez katerih v preteklosti ni mogla na Barju stati nobena hiša. Zdaj se graditelji sicer odločajo tudi za nasutje barjanskega zemljišča, čeprav so koli preizkušena zaščita pred ugreza-njem in pokanjem zgradb. Stara barjanska šola (nasproti Zadružnega doma) je narejena kar na 303 pilotih, sicer pa jih je za hišo polrebnih okrog 100 in za večje gospodarsko poslopje okrog 150.
Za tekmovalni ekipi je bilo pripravljenih šest kolov, dolgih okrog šest metrov (navadno so koli dolgi od pet do sedem metrov), izkopana jama do take globine, da je v njej že stala talna voda, toej še globlje od začetka ilovnate plasti, pripravljeno pa je bilo tudi orodje, bronasti oven in veriga. Gospodinji sta imeli pripravljena po dva litra vina
— za vsako zabijanje po liter za ekipo. Vino je bilo treba popiti do dna steklenice, drugače bi ekipa dobila dodaten kazenski čas.
V tekmovalni čas je bilo poleg zabijanja všteto tudi prinašanje in pospravljanje orodja. Devct-članski ekipi sta se tako izkazali, da so se vsi gledalci zavzeli za to, da sta bili kar obe zmagoval-ki, čeprav je čas (razlika je biia minimalna) poka-zal drugače. Za zabijanje enega kola sta ekipi potrebovali šest do sedem minut. Kol je bilo treba najprej postaviti na zaznamovano mesto, nato pa so se naj kot grozdi obesili vsi člani ekipe in ga porinili tako globoko, kot je le šlo. Nato so si pomagali z drugim drevesnim deblom. obešenim na verigo, nazadnje pa še s 130-kilogramskim
ovnom, narejenim iz brona. Kol je bilo treba zabiti do gladine podtalne vode, tako da je ves v vodi in zrak ne more priti do njega. Voda ga varuje pred razpadanjem. In nagrada? Zmagoval-na ekipa naj bi dobila 7 vreč cementa. ker pa sta bili prvi obe, sta dobili-vsaka po tri. Za sedmo večo so se dogovorili, da jo bodo prodali na dražbi in denar dali v blagajno turističnega društva.
Za prireditev je bilo pripravljenih tudi več ja-halnih točk oziroma tekmovanj, pripravil pa jih je klub Silverado. Najprej je bilo na vrsti kurirsko jahanje s preskakovanjem ovir, po zabijanju kolov pa še galopska dirka, ki pa se je končala z nesre-čo. Katja Dobre z Bleda je s svojo kobilo Sandro namreč padla in kobila se je tako poškodovala, da jo je bilo treba ubiti. Nesrečni dogodek je pokva-ril razpoloženje na prireditvi, saj izguba konja ni, kot če bi izgubil škatlico vžigalic. OdlQčati o tem. ali je bila kriva jahalka, ki je preveč priganjala svojega konja, ali nekakovostna proga, je težko. Verjetno je krivo oboje, na sobotni prireditvi pa je zato ostala črna pika, ki je marsikdo ne bo zlahka pozabil.
Ob vsem pa je treba reči, da so se Barjani res potrudili. Čeprav so obiskovalci dejali. da so cene pijače in hrane previsoke (in verjetno so bile res). je bila ponudba dobra. Domače gospodinje so na prodajni pult položile tudi domači jabolčni zavitek in tri vrste domače marmelade, na seznamu ponu-jenih reči pa sta bili med drugim tudi koruza in krompir na žaru.
Kljub nesreči in tričetrturnemu čakanju na za-četek prireditve lahko rečemo, da je uspela. Po-stala naj bi tradicionalna in upamo, da Barjani ne bodo kar tako hitro vrgli puške v koruzo. To soboto se je pokazalo, kaj bi bilo dobro spremeni-ti ali popraviti. prireditev pa bi morala ostati. To je res dober način približati to bogastvo naravne dediš&ne ljudem, ki Barja še ne znajo ceniti in varovati. Prej bodo spoznali, kaj imajo, več bo mogoče za ta del Ljubljane narediti. In vredno bi bilo.
MOJCA KAUČIČ