«^p i ¦,¦" «i <                                         Sirota.                                                     j >  r
"':          '   '     '"'                      (Spisala Lujiza Pesjakova.)
Živelo je ubogo dekletce. Bilo je sirota, samohrana v širocem svetu. Hižice nij imela, kder Ibi bila doma, ni posteljice, d» bi na njej spala, niti ne sladkega naročaja, kateri bi jej bil v obrambo. Umejete li, mladi prijatelji, kaka nesreča je to? Premislite, kaj bi vi počeli brez očetine in materine lju-bezni, — brez tiste ljubezni, ki vas neprestano in milo pazi, ki se za vas žeitraje, ki sama sebe pozabivši razven vas ničesar na zemlji ne ve! Tega božijega darii se sirota nikoli nij veselila. Ko je ona ugledala laeli dan, tedaj je nje mati umirala;  goreče je poljubila svojo hčerko ter se z njo razstala.
Bilo je zima. Pod milim nebora je vse zmerzovalo in sneg je šel, da je cesto debelo zametal. V tem hudem vremenu je sirota šla v gozd, sama nij vedela, kam. Slaba srajčica, staro krilce sta bili nje jedino oblačilo, in težke lesene črevlje je imela na nožicah. V roci je nesla košček suhega re-ženega kruha, milostinjo usmiljene žene. Merzlo je bilo v gozdu! Ledni sever je bril skozi toge veje visokih dreves! In samota je bila tam, presamota! Le sem ter tja se je v debelem snegu videl boječi sled lehkonoge serne, ka-tera je plaha smuknila v germovje, ako je v dalji zavil gladni yolk. Ko sii-ota hodi tako po temnem lesu, tres6č se od groze in mraza, sreča otroka, ki je prosi: ,,daj mi kruha! Uže davno nijsem nič jedel; lačen sem!" Sirota mu di ves kruh; a dete izgine, rekši: ,,Bog ti poverni!" Dekletce dalje odpotuje terkmalu potem sreča, kakor je menila, drago dete, ki je bilo še slabeje oble-čeno nego li ona sama. ,,Daj mi svoje krilce, ne morem se geniti od rnraza!" Sirotka sleče jedino svoje krilce in va-nje obleče otročička. Tudi ta jej izgine izpred ofifj, rekši: ,,Bog ti poverni!" Jedva se nap6ti dalje, kar zagleda uže tretje dete, boso po snegu hodeče. ,,Ubožec!" misli sama v sebi ter se naglo sezuje ia lesene črevljice pomidi otroku, kateri je vzame in reče: ,,Bog ti po-Terni!" ter izgine.
Zdaj je bila sirotka bosa in v samej srajčki sredi neizmerne šume. Mislila je, da je bode konec od mraza; ali evo! svetloba zasije okolo nje in velik gospod je stal pred nj6. Krotko, neizrecno milo jo pogleda, in kadar mehko, blago roko položi sirotki na glavico, katere do zdaj nihče nij gladil in negoval, uže nij čutila ni mraza.ni saraote; ogrevala jo je nebeska radost. Minol je strah in groza; lepo se je ubožici zdelo tudi tam v divjej šumi, — zdaj uže nij bila sirota, kajti ljubezen se je na-njo ozirala! Gospod re6e: nker si me trikrat usmiljeno obdarila, da-si gladna in premražeua bivši, . hočem tudi jaz tebe darovati. Preljnba moja hfierka, po sedaj ne bodeš nikoli terpela niti gla-di niti bede na zemlji; srečna in blagoslovljeaa imaš po njej
— 73 —
hoditi." Svetli gospod pobere nekaj pestij snega, mahii in ilovice ter položf dekletcu v srajčico. Še se milostivo nagne k sirotki, še jo oblagoslovi njegova dobrodejna roka, ter on potem izgine izpred nje!
Nema, sterrneča si deklica oči mane, kakor da se je prebudila iz slad-kega spanja, — in kako lepe sanje so se jej sanjale! — 0 ne! — Okrog nje je še zdaj gozd in vsa njegova groza; v srajčki derži še, karje dobila od svet-lega gospoda. — Vse je bilo resnica! 0, da bi mogla dofti gospoda! Tja je odšel; tam ga je zadnjič vidila! Hitro, Mtro za njirn! Zaman, — sama samcata je zopet v teinnej šumi, zopet sirota, nesrečnejša nego li kedaj poprej; kajti nekaj hipcev je tudi njej sreča sijala. Kar ugleda Iepo hižo. Tja gre in poterka premraženimi persti. Star, pobožen mož je v njej sfc ženo prebival. Rada sta prijela dekletce. Ko sirota v gorko, razsvečeao izbo stopi, vidi se oblečeno v krasno svilfino odelo, katero je bleščalo, kakor pomladnja z6ra, in obuta je bila v najlepše vezene črevljice. A v naročaji je deržala namesto snega, mahii iii iloviee, mnogo zlata, biserov in dragih kamenov, svetlih, ka-kor migetaj6če zvezdice. Sedaj je bila aeizmemo bogata, in kar je še bolje, imela je domovino, kder je ljubeča skerb neprestano čula nad nj6. Stari mož in žena sta se je radovala, kakor se radujeta ded in babica jedlne svoje Tnuke. Nikdar nij deklica pozabila svetlega gospoda, ter verhu vse sreče je nje serce ostalo usmiljeno in blago; zato jo je vse ljubilo in čislalo. Mirao je mine-valo nje življenje, kakor čist potok beži mej cvetlicami: aa siroti je bil bla-goslov Ijubezni.         ¦¦    ,..   •¦ ¦                                    ,. ;.•       .   •.