-^»g-vA e-ргучкЈ
ALI NE ?
Ko bi vedeli, da je lepo vreme danes!
Ko bi videli topel nasmeh branjevke na trgu! In če bi videli,
da so ceste ravne in pločniki čisti...
In ko bi vedeli, da so nekateri ljudje tudi .dobri prijatelji...
... A ne, da bi bilo lepo?
ZGODBA 0 PRAHU
Bili so štirje muzikantje.
In so igrali in igrali igrali!
In je rekel bobnar Ne! Ne gre!	f
Imam ženo in otroke...	'
...in ni denarja...	\
»	j
Bili so trije muzikantje	J
in so igrali
pijancem
prostitutkam
potepuhom
in ljudem, ki so dišali' po prahu s ceste...
In bila sta še dva muzikanta in nista več igrala...
Vsako noč sta šla skupaj in zjutraj sta zaspala...
Zaspala sta v sobi, ki je dišala po cestnem prahu...
ZDeUfeA S^&AKJ
srečal sem ga poeta z gora iz zelene suknje je gledal obraz
govoril je nekaj o zlu med ljudmi o samoti med reko in goro
ko pa sem suknjo zeleno odpel je zasijal skelet iz besed in srca nikjer
Takrat, ko dnevi odteko v doline in razgalijo smrt brata in sestre ostaneš sam, vpet med spomine in bolečino, ki te tre.
Z očmi v razpokanih pobočij greš zgubljen, s slutnjo med izpito travo stopiš in med rastjem izgubljene in razlomljene besede spneš v šopke za neznance.
jutra pomladi dnevi noči podajo ti roke in odhitijo med jutra vesela dneve noči zdrsnejo vate ti vanje in spet komaj še v jutru podajo roko ti in je slovo
A <qr^-AM
takole po dežju sedem čez divan oblečem jasnino
pa če hočem se mi nasmeh razlij kralju čez obličje da se vidi zlat
moj oče je tesar in pije vino.
moja mama je dobra vila in preveč govori.
moje ime je peter
pijem vino in preveč govorim.
Pa so vrata zletela s tečajev in se namotala na žico,
da bodo za brano so se ponudila, za seme bo sol, jaz naj bom konj!
oči ti spijo priprte, ko ti jih, medo, izližem.
Srečne pa niso, ker vejo za sol.
сеј^А
MORJE
buta v skalo dlan ob dlan
in sonca blesk ki pride sem ta dan
in belo peno si nalije trči s steno in izpije
pozno v noč se je napije
ves pijan se vzpne, orkan v zraku me pozdravi nežno trči v mojo dlan in me naplavi
V SVETU SVEC
Ti sploh ne veš, kaj si naredila.
Ti sploh ne veš, da si me popeljala v svet sveč Čisto mirno, tiho, brez panike.
Tukaj sem obstal, tukaj sploh ni velik pro štor mogoče pa je le vid eti ga ni vidim stebre k i verjetno niso okrogli in svetlobo sveč ki pada na stebre in osvetljuje prostor sveče so razpore jene v polkrogu ni pa vi deti na čem stojijo so v višini bokov zdi se mi d a so nad stebri oboki ve ndar jih verjetno ni ker tukaj nič ničemur ne slu ži da ne bi kdo mislil d a vse to kaj pomeni vse to nič ne pomeni to je s amo svet sveč moj svet s več
Ti sploh	ne	veš,	kaj si naredila.
Ti sploh	ne	veš,	da si me	popeljala v svet sveč
Ti sploh	ne	veš,	da vidim	tisto,
česar drugi	ne vidijo.
Preselil sem se v svet sveč,
da lahko tukaj mislim nate in na mojega ubogega
psa, ki sem ga imel tako rad
in so mi ga zastrupili pred tremi leti.
KO PA BO ABSOLUTNA NULA,
BOM UMRL ŽE OD SAMEGA MRAZA.
\/Ag>|A
^ре
,-рЧ
TRNJE
VRTNICA Vzcvetela ge.
Majhen zelen popek ge počil in na dan ge prilezel prekrasen cvet.
Razširil ge svoje cvetne liste v prelepi žametni črni barvi Razkošno je pogledal v svet in se obrnil proti Soncu.
Polni zeleni listi so ponosno vzdihovali svež zrak.
Listi so se povesili.
Ohlapno so viseli ob močnem steblu. Neznana bolezen.
Vrtnica je poskušala skriti trnje, ga poskušala potegniti vase.
Trnje je ostalo.
Steblo je ponovno stalo in dvignilo razkošen cvet.
Živijenski sok je odtekal, močne celice so oslabele.
Steblo je žalostno povesilo cvet proti zemlji in umrlo.
Ostal je cvet.
Prišel je vrtnar, odrezal lepi cvet in ga prodal za staro železo.
KAKTUS
Vzcvetel sem.
Točno ob zori sem se vzpel iznad trnja, se vzpel nad bodice in z rokami objel ves svet.
Navajen mehke, sočne, vendar sončne notranjosti
sem se prikazal v krasnih barvah, v najnežnejši obliki.
A zakaj kažem trde bodice? Nočem jih!
In ta dan je hitro minil.
Sonce je padlo na obzornice in nastala je tema.
Cvetel sem en sam dan in umrl sem skupaj z Vrtnico, padel in se nasadil na svoje bodice.
i
AKACIJA Vzcvetela je.
Radovedno je pogledala v novi svet in zadišala od sreče, da živi.
Iz višine je opazila Vrtnico in Kaktus.
Zdelo se ji je, da je Kaktus Vrtnico poljubil preden sta umrla... "Sicer pa kaj mi mar, saj živim, cvetim..."
Niti besede o trnju
_VAei/v
SESTA
Vstanem ves pri volji za lubenice jest in že hitim, ves vzhičen vam pokažem, ves divji od vneme, že čisto nor na lubenice vam pravim, da to sploh nič ni, nič kaj takega, ni in je lepo in še bolj bi bilo, če bi vsi to, in da se na tem tako dela.
fiarsikak pogled mi marsikaj pove, marsikaj me ustavi.
Pravim: teh njiv ne zatajiti, pač pa v skrajni sili kroginkrog posaditi kaktuse, pol pa najuriš na jadransko obalo, da bojo vse riti poskakale v morje.
Sproži me nekaj! aktiviraj se, žeja krokodilska! A.... ah! P, naj bo P. Prrr..kk..orkamadona od kdaj nune stokajo v gol? od kdaj se levi z mokrimi brisačami po nagi riti tepejo? Atletika italijanska v bokih Prenosna, čudo narodov, bolnih opoj; sprožaj me še! pikaj me v rit. Ikebana, zmotiviraj me v alpinista!
Geslo? Puške dol!
Prepričanje? Spoštovanje njim, ki gasijo, ki jih starost izsusi.
Naj živi orgazem s priimkom Požigalec!
Vas\ a.
^ед1о£>о <=s^	:	|z.yofc_
'JT^AtOA HAEUekOD
LltOVNJl МАуешМ- |e" ^eiSpGVAlTV
■MGtIjEsU/4