Prirodopisno-natoroznansko polje
Štorklja.
( S1 i k a  i/,   n a r av e. i
prvo vzpomladno sapico, ko se polje in log oblačita v novo, lepo zeleno ' oblačilo, ko po prekopih in osojnih bregovih zvone snežno-beli zvončki in trobijo rumene trobentice, ko se ob rahlo žuborečem potoku razevita vrbov grm, prikaže se v sinjih zračnih višavah štorklja ter se v širokih kolobarjih spušča na streho, kder iraa svoje gnezdo.
In kako veselje, kaka radost zavlada mej bosoputo vaško mladino, kadar za-gleda to zvesto človeško tovarišico. Veselo kriče in jo pozdravljajo, pojoč:
., Roda, voda, roda!
^1      '          '•      "                   Štrk, strk, štrk!                   
Zlati strijc brez brk, Daj nam zlata, zlata!"
In zakaj tako veselje med otroci ? Zato, ker vedo da bode dolgočasna zima naposled vender pobrala svoja kopita ter se umaknila prekrasni vzpomladi, katero so v/.e tako težko prieakovali.
A ne samo brezskrbni otroci, tudi kmetovalec se veseli štorkljinega prihoda, ker mu je všeč njeno pametno vedenje, njena čistoba in njena velika skrb za mladiče. Storklja prinese srečo in zadovoljnost pod sreho, karaor se naseli. A gorje, ako bi se ji kdo predrznil, kaj žalega storiti, gnezdo razdreti ali še eelo mladiče vzeti: treščilo bi v hišo, da bi do tal pogorela, in Bog si ga vedi kaj bi se še vse zgodilo. Tako uči babica svoje vnučke, ki jo seveda prav pazno poslušajo.
Štorklja je povsod znana, priljubljena in z veseljem vzprejeta ptica. Pa, saj je tudi res lepa žival to! Le poglejte jo, kadar se sprehaja po senožetih! Kako oprezno prestavlja svoji dolgi nogi, obuti v ozki, rdeči nogavici! Na njih se ve-ličastno ziblje truplo, ki je oblečeno v belo, vedno čisto suknjico. Vrhu dolgega, zakrivljenega vratu se ponosno ziblje glava z lepo, snežnobelo perjanico. Iz meh-kega perja gleda dvoje rujavih očij, obrobljenih s črnim vencem. —
Ko čez nekoliko dnij prižene tudi samico želja po domovini z vročega juga, zaeneta znašati primerno gradivo za gnezdo. Od prvega solnčega svita do trde noči se trudita in potita pridna delavca, da bi pripravila mehko posteljico svojemu ' bodočemu zarodu. Pomenljivo s kljunom klepetaje se posvetujeta in ugibljeta, kako bi se dalo gnezdo bolje narediti: kako velika bodi kotanja, s čim jo bo treba nastljati. In kako umno jo izdelujeta! Ko naaosita vej in suhega dračja na kiip, naredita v sredi dosti prostorno kotanjo ter jo obložita z bičjem, perjem in drugo mehko šaro. Za teden dnij je delo končano, kar z glasnim klepetanjem naznanjata svojim tovarišicam.
Toda sedaj se začno za oba resnejši časi. Treba je valiti in to seveda niso majhne skrbi. Dan za dnevom, noč za nočjo mirno žedi saraica na nadepolnih jajcih. Samo časi se gre nekoliko okrepčat, a nikoli se ne sme preveč zakasniti, da ji tatinska podlasica ne uni6i najlepše nade. V tem, ko ona skrbno sedi na jajcih in jih greje s svojo gorkoto, da bi čim preje upihala v njih iskrico življenja, donaša ji samec hrane ter jo zabava s svojim umeteljnim letanjem. — To vam je kričanja gori na slamnati strehi, ko konci četrtega tedna pričivkajo iz jajec goli raladiči! Sedaj stoprav se prično trudapolni časi; štiri zmirom lačne požeruhe preskrbljevati s potrebno hrano, to pač ni kar tako. Od zore do mraka se trudita skrbna roditelja, oba imata čez glavo skrbij za nežni mladi zarod. Hej, to vam je vriščanja, kadar jira priueseta živeža! Vsi imajo nenasitna grla široko odprta in nestrpljivo čakajo, kdaj jim bode kaj zdrčalo v lačni želodček. Veliko se morata prizadevati roditelja, predno jih naučita jesti in letati. Od početka si ne upajo daleč, a sčasoma se navadijo, iskati si hrane, ter se ločijo od starišev.
Najlepši čas za štorkljo je zgodnjega poletnega jutra. Ko še tema pokriva zemljo, zbudi se iz svojega lehnega spaaja. striplje s kreljuti, zaklopoee, da bi vzbudila svoje še sladko speče tovarišice ter si pogladi razmršeno perje. Želodec se ji vže močno oglaša. Eazpne torej svoji široki peroti ter glasno plahutajoč zapusti svoje gorko ležišče.   Sprva le poeasi s peroti mahajoč reže sveži zrak, in
00
ko doseže neko višino, plava, ne da bi mignila s peroti. Mirno pluje dalje in opa-zuje širni svet pod seboj, kde bi se dobilo kaj za njen želodec. V velikih krogih se začnt! spuščati v goščavo, katero je zapazila globoko pod seboj. Znjirom manjše in manjše kroge dela, kar potegne kreljuti k sebi in lahno prileti na breg potoka, ki se mej vrbovjem in olševjem vije skozi goščavo. Žabe, ki so se solnčile na bregu, prestrašene poskačejo v vodo. He, kako raičejo štorkljo brezskrbne ribice, katere švigajo po potoku sem ter tjsi ter se veselo poganjajo za mušicami iz vode. Oprezno stopi v vodo, da bi jih ne preplašila. Le poglejte jo, kako mirno stoji na svojih dolgih nogah v plitvi strugi! Liki v zemljo zabit kol stoji ter gleda v vodo pred-se, kakor bi se ji sanjalo in bi se ne brigala za nobeno stvar. Toda ona dobro ve, kaj se godi okolo nje in preži na ribice, ki plešejo okolo nje. Glej! zdajci priplava jedna naravnost proti njej. Nenadoma iztegne svoj dolgi vrat, da bi ne zamudila lepe prilike, vtakne svoj kljun v vodo, iu vže polzi trepetajoča ribica po njenem dolgem grlu. Ko ujame še nekoliko ribic, gre se izprehajat po bregu. Kako oprezno stopa, da bi se kaka nesnaga ne prijela njenib nog, kako visoko jih privzdiguje. Skrbno privzdigne vsak listek, pod vsak kamen vtakne svoj kljun. Zamišljeno in zibajoč se koraka naprej ter pobira črve, polže, žuželke in vse, kar jej pride pod kljun. Ho, kaj paje to? Pod 6nim-le listkom je nekaj za-šumelo. Morda je zoppt kaj za lačno belosuknjico. Jeden. dva koraka —¦ in vže drži za bedro žabo, ki si pa ne more več pomagati. Nekoliko časa jo ščiplje, da jo umori, potem jo pa slastno pog6ltne. Zopet previdno naprej! Izpod kamena prepodi martinčka, ondii skoči za hitro kobilico. Ko se nasiti, razprostre zopet dolgi kreljuti ter z zvitim vratom in stegnjenimi nogarai odleti domov. Opoludne. ko solnce najbolj pripeka, sedi na gnezdu, popoludne gre zopet na lov, proti večeru se Trne ter se odpravi klepetajoč spat.
Tako preteče štorklji dan za dnevom, teden za tednom. Kmalu se približa čas njenega odlioda. Po svetem Jakobu začno vže misliti na potovanje. Vsak dan se zbira s svojimi tovarišicami na določenem kraji, kjer se posvetujejo. Nekega dne se vzdigne vsa tfilpa visoko pod veslajoče oblake ter odpluje proti jugu.
-k-