O zgodovini
^ Peter Vodopivec
"Beseda zgodovina je zelo stara, tako stara, da smo se je včasih že naveličali," je med drugo svetovno vojno zapisal znani francoski zgodovinar Marc Bloch. V slovenskem jeziku -kot tudi mnogih drugih - ima zgodovina dva pomena: na eni strani označuje vse, kar se je v preteklosti dogajalo in zgodilo, na drugi pa vedo (stroko) o tem, kar se je dogajalo in zgodilo. Tako večkrat slišimo, da je "zgodovina veda (ali celo znanost) o preteklosti", kar pa, kot opozarja Bloch, ni zelo prepričljivo.
Predmet zgodovine
Preteklosti ne želimo spoznati in je ne raziskujemo le zato, ker je preteklost, temveč predvsem zato, ker nam pripoveduje o tem, kako so ljudje v različnih preteklih obdobjih živeli, kako so urejali medsebojne odnose, kaj in kako so proizvajali, da so preživeli, kako so se združevali in si vladali, kako so odkrivali svet in izražali svoje predstave o življenju in svetu. Predmet zgodovine (vede) potemtakem ni preteklost sama po sebi, predmet zgodovine (vede) je človeška zgodovina, to je bivanje in delovanje ljudi v času, "v spreminjanju in trajanju". V zadnjih desetletjih se zgodovinarji res vse bolj ukvarjajo tudi z raziskovanjem naravnih sprememb in krajine v preteklosti, toda tudi v središču teh raziskav je predvsem spreminjanje človekovega okolja pod vplivom človekove dejavnosti in človekovih poseganj vanj.
Zavest o preteklosti
Ljudje so imeli od nekdaj in povsod "zavest o preteklosti", tam, kjer si preteklih dogodkov in izkušenj niso zapisovali, so pa o njih pripovedovali (in si še pripovedujejo). Vse človeške skupnosti imajo zgodovino in vse se je poskušajo na različne načine spominjati. V kulturi zahodnega sveta sta bila obujanje in ohranjanje spomina dediščina tako antike kot krščanstva. Antični, grški in rimski zgodovino-pisci, ki so pretekle dogodke popisovali bodisi zato, da bi bralce zabavali, bodisi zato, da bi jih poučevali in jih seznanjali s tem, "kar se je zgodilo", so se že povsem nedvoumno zavedali pomena zgodovinskih sporočil. Zavest o večtisočletni človeški zgodovini pa je, v nasprotju z nekaterimi drugimi verstvi, ki so svoja verovanja in verske obrede "oprla na mitologijo domala zunaj človeškega časa", živo prisotna tudi v krščanstvu: krščanske svete knjige so zgodovinske knjige, krščanski verski obredi obujajo spomin na tuzemsko bivanje Božjega sina in z njim povezane dogodke in cerkveni očetje, ki so pisali zgodovino Cerkve in raziskovali življenje svetnikov, so bili med začetniki kritičnega proučevanja zgodovinopisnih virov. Sicer pa je, kot je ugotavljal Bloch, krščanstvo zgodovinsko "še drugače in globlje: usoda človeštva, postavljena med izvirni greh in zadnjo sodbo, je v krščanskih
U Zgodovine je okoli nas (in v nas samih) vedno več, kot vidimo in prepoznavamo, saj jo ohranjamo v prevzetih in podedovanih vzorcih mišljenja, obnašanja in ravnanja, četudi se tega tedaj, ko bi bilo to koristno in potrebno, zvečine slabo ali sploh ne zavedamo.	W
očeh dolga in negotova pot in vsako posamično življenje, vsako posamično 'romanje' je njen odsev; osrednja os krščanskega mišljenja, velika drama greha in odrešenja, poteka v trajanju, na poti k zgodovini".
Opazovanje življenja v toku časa
Preteklost in zgodovina sta torej trajna razsežnost človekove zavesti in neizogiben sestavni del človekovih predstav o življenju in svetu. Odnos do zgodovine se je skozi stoletja seveda spreminjal, in če je bila zgodovina v večini preteklih stoletij skupaj s podedovano tradicijo vzorec in vzor za vsakokratno sedanjost, je v sodobnem času predvsem izjemno bogato in dragoceno gradivo o oblikovanju sodobnega sveta in sodobnih družb, odnosov med različnimi deli sveta ter skupinami ljudi, generacijami in posamezniki v različnih preteklih obdobjih, skratka: kot pravi Bloch, gradivo o človeku ter o vseh oblikah človeškega življenja in človekovega odzivanja na svet v "času, trajanju in spreminjanju". Prav težnja po opazovanju človeka, družbe ter družbenih in kulturnih tokov v različnih, neredko protislovnih razmerah in obdobjih ter težnja po soočanju "sodobnega trenutka" z "daljšim časom" je temelj "zgodovinskega mišljenja" in umešča zgodovino med temeljne družbene vede.
Zgodovinsko gradivo
Preteklosti, ki naj bi jo raziskovalci zgodovine odkrili in popisali, ko enkrat mine, seveda ni več in je tudi ni več mogoče obnoviti ali ponoviti. Kar zadeva zgodovino, se raziskovalci vedno srečujejo le z ostanki, pričevanji in dediščino, svet, ki je nekdaj bil, pa
jim je dostopen le po delih: spoznavati ga je mogoče s pomočjo materialnih ostankov in iz zapisov, ki so bili (oziroma največkrat ne) namenjeni potomcem. Odkrivati ga je mogoče preko pričevanj, ki so zdaj bolj, zdaj manj točna in verodostojna, z njim se je mogoče soočati s pomočjo tistega, kar se je tako ali drugače zapisalo v nikoli enoten in celovit zgodovinski
objektivno približati, zvečine ne delajo več utvar. Posameznikov odnos do zgodovine je pač sestavni del njegovega odnosa do sveta. To nikakor ne pomeni, da zgodovinopisje danes nima več strogih pravil in raziskovalne etike: raziskovalec mora še naprej upoštevati strogo določene postopke, ko ugotavlja, izbira ter predstavlja podatke in dejstva. Vsak podatek mora kritično
spomin. Zgodovine je sicer okoli nas (in v nas samih) vedno več, kot vidimo in prepoznavamo, saj jo ohranjamo v prevzetih in podedovanih vzorcih mišljenja, obnašanja in ravnanja, četudi se tega tedaj, ko bi bilo to koristno in potrebno, zvečine slabo ali sploh ne zavedamo.
Metode zgodovinarja
V 19. in v prvi polovici 20. stoletja je prevladovalo mnenje, da lahko raziskovalci, ki spoštujejo stroga zgodovinopisna pravila, popišejo zgodovino, kot se je "res zgodila", danes pa si raziskovalci o tem, da se je mogoče tistemu, kar "se je zgodilo", celovito in
pretresti, ga primerjati z drugimi poročili o istem dogodku in umestiti v zgodovinski čas in prostor. Toda zgodovinski podatki so le ogrodje: med njimi so zdaj večji, zdaj manjši prazni prostori, ki jih je treba povezati in zapolniti. Kako to raziskovalec stori, je ne le stvar njegovega znanja in poznavanja časa, ki ga raziskuje, temveč tudi njegove strokovne in intelektualne odgovornosti. Pri tem odgovor na vprašanje o zgodovinarjevi sposobnosti, da se dvigne nad vsakokratne delitve sveta in družbe ter se znebi preveč osebno ali ideološko obarvanih naočnikov, ni nič drugačen kot pri strokovnjakih drugih ved: bolj kot je človek nesamostojen in odvisen od neposredne življenjske
okolice, teže se tudi z zgodovino sooča z višine in razdalje, ki širita obzorje in zorni kot.
Šolska zgodovina
Vse povedano velja tudi za zgodovino v šoli. Pouk zgodovine je po učbenikih in učnih načrtih sodeč, še naprej prepoln podatkov in apodik-tičnih sodb, ki vse prevečkrat niso jasno obrazložene, v njem pa je malo resničnega življenja. Cilj pouka zgodovine naj ne bi bil, da učencem posreduje čim več podatkovnega znanja o domači (narodni) in obči zgodovini, temveč predvsem, da ga spodbudi k zanimanju za preteklost in življenje v preteklosti, pri tem pa mu pomaga oblikovati občutek za zgodovinski čas in sposobnost zgodovinskega mišljenja. Sam se včasih, ko prelistavam stare učbenike, prav čudim, kaj vse smo se učili in kaj vse sem pozabil, toda še danes se živo spominjam profesorja Mirka Avsenaka, kako je leta 1963, ko sem bil v drugem razredu gimnazije, stopil na stol in učno uro o Veliki listini svoboščin angleških baronov iz leta 1215 razširil v pravo predavanje o ideji svobode v človeški zgodovini. To sem si zapomnil za vse življenje. ■
Viri
Bloch, Marc (1996): Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Ljubljana.: Studia humanitatis.
Hobsbawm, Eric (1998): The Sense of the Past. V: Hobsbawm, Eric: On History. London: Abacus.
Vodopivec, Peter (1994): Zgodovina kot pogled na svet. V: Razgledi, časopis za umetnost družbo in humanistiko, št. 11, 27. maja 1994, str. 19-20.