Poštnina za kraljevino SHS v gotovini plačana.
BOGOSLOVNI VESTNIK
IZDAJA
BOGOSLOVNA AKADEMIJA
LETO VIII ZVEZEK 1
LJUBLJANA 1928
KAZALO
(INDEKS)
Razprave (DissertationesJ:
Türk, Tomaž Hren.....................1
Dolenc, Kaikonita zaščiU spovedne tajnosti (Le garantie dir secret de la confessionj ...... „ , ... 30
Praktični del (Pars practica) i
Katoličan in država (,!. Ujfič}...........
O stigmatizadji (Jan. Fabijan)...... , .	63
Radio in katoličani (C. Potočnik) .	..... (¡a
Privilegiji pri recitaciji bre vir jn [C, Potočnik) . . , .72, Pogodba o kavlelah pri mešanem zakonu . , ' .	.71
Slovstvo (Litteratura}; a) Pregledi;
Staro kričansko slovstvo (F. K. Lukinšn) .......75
bj O e e n e in poročila:
Zimmermann, Psihologija za srednja učiličča (A- U.j 81 — Fr obje Si Psychologia spcculativa, Tom. L Psychologie n«n-sitiva (A. U.) 82 Wunderle, Einführung in die moderno Religionspsychtilogic (E. L,) 83 S p i c (J, Die Religion st heorie von Einst '¡Witsch (A. U.) Bf - Sinirak , De rclitionibui StaVÖriim MeridiiinaUuni cum Sancln Romana Sfcde Apostolica saeculis XVII; et XVJII. Vol. I. f.i. Türk) 8S — Ost-vald, KuJ-turna pedagogika (Jos. Demšarl S7 R a i i č , O religijskoj nastavi u naftni srednjim školama (Jos. Demšar) 90 — Opeka, Večni knjiga (C. Potočnik) 90 Manete in dileetione mea (C. Potočnik) 91.
Razno (Varia}: .
Peti un i on i stični shod na Velehradu (A. Snoj) 91 — Narod in država 93 — Sv. Bernard Meri t paski pulron prehivavcem gora in planincem 96 — O mučenju sv. Mohorja (VaL IJernik) 96 — Etični prerod (A, U.) 96.

t
k
TOMAŽ HREN.1
Dr. Jos. Türk — Ljubljana
N o 1.1, — Auctor vilam i( gesla Thnmae Hren (Chrcen), IX, episropi Labacensis (1597—1630], descripsit pro Léxica bio grap Ii ico Slovimo (Slov, hijografski leksikon). Cum urliculus sat aKt en sub, íiintiuin atque litleraturae apparatu instructus, in léxico pub I i cari diTiicuiler poss.it, in eommenlario nostra integrum in luceni edimus, in léxico autem laudato brevier ponetur arti Cuius, in quo Sector, qui uberiorem dt- Thuma notiliam quaeret, ad nostrum remittitur articulan!. Naratio histórica in sex dividilur parles: L Thnmae curriculum vitae. — IL Thema« laborea ad protestan!lum in-iLmum referendum et III, ad Testnurationcm et reformationem catholiemn ensequen dam. — IV. Thomac episcopi merita de IUI er is Slovenis. — V. 1 hum.ii arlis .sacrae promotor. — VI. Thomae indoles a I que Ingenium.
Hren Tomaž, deveti ljubljanski škof, je bil rojen 13. novembra 1560 V Ljubljani (Kol, 1622. 13, nov, MHK 1862, 103) jn je umrl 10. februarja 1630 v Gornjem ¿rado. Bil je sin protestantskih staršev, Leñarla, ljubljanskega meščana, večkratnega sodnika in župana, ter Uršule, sestre dunajskega vseuči-tiškega profesorja etike in vsaj od I, 1572, vladnega svetnika v Gradcu, dr. Gašparja Žitnika (o njem Radies MHK I860, 3).
I. Vplivi domače protestantske verske vzgoje v njegovi prvi mladoiti niso zapustili pri njem nobenih sledov, dasi je bil na svoje domače s srcem zelo navezan. Žc v tem je prvič pokazal svojo samostojnost. Tem močnejši pa so bili vplivi, ki so prihajali nanj od strani njegovega odličnega ujca G, Žitnika in od vzgoje, katero mu je ta z očetovsko ljubeznijo poskrbel. Kakor pravi H, sam (Formulare maius 85), ga je 1. 1563. osemletnega dečka iztrgal iz žrela krivovercev (ex ínucibus haereti-corum), ki so se tedaj v Ljubljani tako šopirili, in ga vzel k sebi na Dunaj. Iz H,-ove pripomhe »post obitlim patris« bi bilo treba sklepati, da je bil njegov oče že takrat mrtev (gl, pa SBL »Hreni«], A že naslednje leto ga je moral tudi od tu rešiti
1 Temeljno gradivo za Slov. bipogr. leksikon, zato so tudi kratice navedene po njegovi tehniki.
Pola ■¡ovni VVilnrk.	t
2
druge, telesne nevamosli, namreč kuge in ga spravili v liho zavetje admontskcga samostana, kjer je ostal tri leta. L. 1573. ga je poslal v jezuitske Sole v Gradec. S tem je stopil II. v naj-odločilncjšo fazo svoje mladosti. Sicer je tudi benediktinskemu samostanu v Admontu obranil trajno hvaležnost za tam dobljeno vzgojo {pismo predstojniku adnionL. samosl. Sebastijanu Nehelu 28, jan. 1615, Radics, LMS 1878, 20—21), a za to, kar je postal pozneje, se je imel zahvaliti vzgoji, ki jo je dobil pri jezuitih [Vol. II. PPP. 279—283; Valv. Vili. 708), Tudi Žitnik je v tem času vplival nanj v veliko bolj določni smeri. Zaradi njegove slabotne telesne konstitucije ga je namenil za duhovski stan in mu kol ubogemu dijaku v dosego tega cilja že 13. maja 1573 pridobil od nadvojvoda Karla beneNcij Žalostne Matere božje v kapeli sv. Treh Kraljev v celjski župni cerkvi (Vol. II. PPP, 348), Ta beneficij je H. pridržaf do L 1599. L. 1617. ga je dobil na H.-ovo prizadevanje (Vol, II. PPP, 203) njegov nečak po sestri Uršuli, TomaŽ Butalič, rojen 7. marca 1598 (Vol, II. PPP. 69), prezentiran za kanonika v Ljubljani od Ferdinanda II, 14. sept. 1623 (Vol. II. PPP, 446, Acta Aquileien. et Labac. 95): njegov ujec Andrej ga 25. avg. 1615 imenuje »nostrum nepotem. pessimum hominem«, čigar mati *cruciatur misera ob malatn eius vilam« [Orožen III, 264—271). Tomažu Hrenu se je torej že tedaj v vsakem oziru obetala lepa karijera, in sicer tem bolj, čim holj so se razvijale njegove odlične duševne zmožnosti in v čim tesnejšo zvezo je skušal priti z jezuiti in po njih ter po svojem ujcu s katoliškim graškim dvorom. Dokument o tozadevni pozornosti, ki jo je H. vzhujal že tedaj, je njegova oda. ki jo je spesnil v proslavo rojstva Ferdinanda II. 1. 1578., in ki je bila o priliki Ferdinandovega krsta izobeSena v cerkvi sv, Egidija (ZZ 1897, 627—8; Kol, 1620, MHK 1862, 100). Kot slušatelju retorike se mu je vzbudila pesniška žila v Gradcu, a večino pesmi, ki jih jo spretno zlagal v latinskem jeziku v proslavo odličnih osebnosti, je menda zložil na vseučilišču na Dunaju, kamor ga je pOslal Žilnik L 1579. Tu je študiral filozofijo štiri leta s pomočjo kranjske štipendije Brikcija in Raf-munga v burzi Agni, Po dokončanih filozofskih študijah na Dunaju se je menda mudil zopeL v Gradcu pri svojem ujcu [ZZ 648).
Medtem je H. opustil misel na duhovski stan. V tem oziru je zanj značilna njegova literarno morda najlepša glo-
3
boko sentimentalna pesem Triumphus amoris (ZZ 631—637), Poleg misli na karijeru v državni službi ga jc moralo mikati romantično dijaško življenje v [taliji, Študirati je hotel pravo v Padovi. 2ilnik tej njegovi odločitvi ni delal zaprek. S tem je ti. našim poznejšim dijaškim generacijam pokazal smer, v katero bi se pa po vsej priliki ne bile obrnile, če bi H.-u ne bil prihranjen nov preobrat njegovih načrtov,
S pesnijo se je 11. poslovil od svojega neprecenljivega ujca in dobrotnika že 18- fehruarja 15S5; že tedaj je bil torej storjen njegov sklep, da gre v Padovo. Na tej poti je prišel iz Gradca v Ljubljano koncem januarja 1586. Tu pa jc doma pri svoji materi, ki je bila v onem času še iuleranka, 2. fehr. 158fj /bolel na smrt in bil že tudi previden po katoliškem obredu. Vest mu je začela očitati, da ni storil prav, ku je spremenil svoj poklic, da ga hočeta Bog in Mati božja s to boleznijo odvrniti od nadaljnjega potovanja v Italijo, kjer bi se utegnil ujet v mreže raznih grehov pogubiti (ne forte variis pecca-torum laquets perirem irretitus). Zato se je v tej bolezni spreobrnil: obljubil je, da bo, če ozdravi, obiskal Loreto in vstopil v duhovski stan. Prvo obljubo mu je spovednik o priliki svetega lela spremenil v tem smislu, da mesto lavretanske cerkve lahko obišče kako drugo Marijino cerkev; drugo pa je izpolnil brž, ko se mu je okoli velike noči povrnilo popolno zdravje.
Odšel je še istega leta študirat teologijo v Gradec. L. 1588. ga je s Tavčarjevim dovoljenjem v Sckovi posvetil za mašnika sekovski škof Brenner (Vol. II. PPP. 347—49). Medlem je že premišljal, katera služba bi mu bila bolj všeč. Zvedel jc, da se jc ljubljanski kanonik Jakob Eridij umaknil iz Ljubljane na kapiteljsko župnijo Dob. Kot rojstno mesto je bila Ljubljana Hrenu zelo draga. Zato je še kot diakon zaprosil za La kanonikat pri nadvojvodu Karlu, ki je njegovo prošnjo 9. maja 1588 poslal v preudarek škofu Tavčarju. Ta se je izjavil, da imenovani kanonikat s tem nikakor ni izpraznjen: da pa bi njegova prošnja ne bila zastonj, je svetoval Tavčar Karlu, naj ga presentirá na mesto kanonika-odpadnika Primoža Truharja (t 15S6), katero je ostalo do tedaj nezasedeno, Nato ga je Karel prezentiral 24. julija 1588 in 11. jc dobi! Trubarjev kanonikat [Fasc. 6, 8). V tem činu je deloval kol stolni pridigar in po smrti dekana Sebastijana Zamujena 16, nov, 15%
i*
4
sani poslal stolni dekan (Vol- I. PPP, 375), Po smrti škofa Tavčarja, ki je nadvojvodu Ferdinandu priporočil za naslednika H,-a (islotam), ¿a jc nadvojvoda 18. okt. 1597 imenoval, zlasti spričo njegovih zaslug na stolni prižnici, za ljubljanskega Škola (Kol. 1597, 18. okt. MHK 1S61, 74; Vol II. PPP, 207; Fasc. 57. 17), Dokler ni H, postal škof, je užival tudi beneficij sv. Jakoba v župni cerkvi v Konjicah (Koblar, 1MK 1892, 65). H.-ovega imenovanja za ljubljanskega Škofa se je zlasti veselila nadvojvod i nja-mat i Marija, duša protireformacijskega gibanja v Notranji Avstriji; čestitala mu je in mu obljubila vso svojo naklonjenost, Njene pomoči je H, tudi kmalu potreboval, ko je šlo za potrditev njegovega imenovanja od strani papeža. Če smemo za enkrat verjeti H.-u, je ona s svojo osebno intervencijo pri Klemenu VIII, v Ferrari dosegla, da je kot kandidat za ljubljansko škofijo zmagal II. nad svojima rivaloma, trža* škim škofom Ursinom de Berthis, ki je hotel dobiti ljubljansko škofijo, in nuncijem Hier. Porzia, ki je hotel imeti tržaško škofijo (Vol. 1L PPP. 263, 291; Fasc. 57, 17). Od tega časa datira sovraštvo teh dveh proti H.-u. Pri dvojnem informativnem procesu o H.-u sla ga skušala izpodriniti s sumniči e njem o seksualno moralnih zablodah celo z lastno Sestro (fasc. ? St. 27, str. 46; Loserth II, 290, prim. Č.IKZ 1927, 215). H.-a je potrdil Klemen VIII, 29. marca 1599, v roko jc H, dobil potrdilo šele meseca julija (Fasc. 57, 26) in 12. sept. 1599 ga je posvetil v škofa sam nuncij Porzia. Na dneva potrditve in konsekracije spominjata H.-ovi svetinji, ki se hranita v Nar. muzeju v Ljubljani, Na istem mestu (fasc. ? št. 27, str. 46) pravi H., da mu je Ursinus zavidal tudi namestniško mesto v Gradcu, kamor ga je Ferdinand imenoval 24, okt. 1614 [Argo 1894, 19S); prišel jc v Gradec 21. dec. 1614 {Vol, II, PPP, 94. 95), To dejstvo o Ursinovi zavisti popolnoma potrjuje graški nuncij Paravicini, ki ni stal na Il.-ovi strani (ČJKZ 1927, str, 228. 229. št. 129, 130, 131). Namestniško službo jc H, opravljal do U, avg, 1621 (Kol. 1621, ii. avg. MHK 1862, 101). L. 5628. je dobil naslov tajnega cesarskega svetnika, Kot škof je stoloval večinoma v Gornjem gradu in bil tu tudi pokopan, ne da bi bili kdaj njegovo truplo prevažali, kakor Irdi Gruden (na str. 870).
II, Hren je živel v času, ki jc imel ogromno nalogo, da izvede cerkveno reformo v duhu in po programu tridentinskoga cerkvenega zbora. Tudi boj med protestanti in katoličani še ni
5
bi! končan. Značilno jc, kako so na la boj vplivali svetovni politični dogodki, V Notranji Avstriji so sí znali pridobiti protestanti v drugi polovici 16. stol. pod pritiskom turške nevarnosti gotovo versko svobodo, a pod Ferdinandom II. se je začela korenita prolireformacija. Ta naloga je bila prevelika, da bi jo bila mogla izvesti ena sama osebnost; združiti se je moralo več gibalnih sil, katere je v enaki meri prešinjal isti, pu triduntinskem koncilu poživljeni katoliški verski duh. Proti-reformaeijske gibalne sile v Notranji Avstriji so bile papež Klemen VIII,, nadvojvodinja Marija in njen sin Ferdinand II, ter škofje Slobej, Brenner in Hren,
Klemen VIII. je od počelka svoje vlade z budnim očesom zasledoval razvoj verskih razmer v Notranji Avstriji, poznal jih je deloma iz lastnega opazovanja 1. 15S8, Klemen VIII. je hotel izvesti najprej reformo, potem šele katoliško restavracijo, Po njegovem nasvetu naj najvažnejša mesta zasedejo katoličani, nato pa naj izvrši knez pravico, ki mu gre po avgs' burškem miru. Vse to naj se izvrši previdno, modro, zmerno. Radi pomanjkanja duhovnikov naj se s konkuhinarcí potrpi, dokler ne pride holjši naraščaj, Za vzgojo cluhovskega naraščaja se priporočajo šole jezuitov in semenišča, Predvsem naj nuncij izvrši splošno vizitacíjo, pri kateri naj mu previdno pomaga tudi svetna oblast. Reformo samo pa naj izvrše deželni škofje. Značilno je, da je Klemen VIII. polagal pri tem največjo va¿nost na reformo klera (instrukcija za nuncija Porzia 1. 1592.: Schuster 1—lój-Pastor XI, 256).
Za avstrijski del oglejskega palriarhala je papež 1, 1593. poveril vizitacfjo oglejskemu patriarhu Francu Barbaro. V teh pokrajinah namreč žc sto let ni bilo nobene vizitacije, vsled česar je svetna in redovna duhovščina skoraj povsod nravno in umsko hudo propadla. Obenem s temi reformnimi težnjami se je pojavila težnja izpodriniti protestantizem. Kakor rečeno je bila duša tega gibanja vdova nadvojvodinja Marija in pa njen bral Viljem Bavarski [Pastor XI, 253). Da se je položaj protestantov ob nastopu vlade njenega sina Ferdinanda II, tako zelo spremenil, si moremo razlagali deloma iz mišljenja in značaja novega deželnega gospoda, ki je bil v jezuitskih šolah vzgojen v globoki vernosti, deloma pa ¡z vedenja njegovih protestantskih podanikov, ki jc deželnega kneza naravnost izzivalo (Pastor XI, 258, 259). Zato je proti
b
njim začel izvajati pravice deželnega gospoda. Praktične nasvete za to nalogo imi je dal lavant, Škof Slobej 20. avg. 1598: 1. upravo provinc in mest naj izroči katoličanom, 2, proiesianli naj se ne sprejemajo več v deželne zbore, 3. naj izda odredbo, da mora vsakdo prestopiti h katoliški cerkvi ali pa deželo zapustiti. Začne naj pri pred i kan tih, ne pa pri vseii naenkrat [Pastor XI, 2bG). Temu nasvetu so sledili Ferdinandovi septembrski odloki !. 15^8,, 13- sept., 23. sept., 28, sept., s katerimi je izgnal predikante iz Gradca; 30. septembra pa je vse lutrske meščane svojih dežel pozval, naj prestopijo li katoliški cerkvi ali pa naj se izselijo; javna iutrska služba božja je bila s tem prepovedana. Izvedle so te dekrete na Štajerskem in Koroškem verske reformacijske komisije, katerim je načeloval odlični sekovski škof M, Breilner. H,-ovo stališče do teh nad-vojvodovill akcij je bilo od poeetka jasno. Cerkvene reforme v njegovi škofiji ni nič bolj oviralo kakor luteranstvo. ki se ¡e v deželi vkoreninilo. Sicer je imel v svojem dušnopastirskem delovanju kot slolni pridigar gotovo lepe uspehe; z zadovoljstvom je zabeležil v svoj kolediir oživiLev cerkvenih navad, kakor darovanje sveč na svečnicu in praznovanje sv, Jurija na ljubljanskem gradu l. 1597. (Kol. 1597, 2. febr. in 24, apr. MHK 1861, 74), vendar se je zavedal, da brez pomoči javne oblasti proti protestantom ne bo mogoče uspeti. Ze njegovi nastopi pred septembrskimi odloki kažejo, da je bil H, o versko politični akciji istega mišljenja kakor nadvojvodov svetovalec Stnbej. Koraki proti protestantom na Štajerskem 1, 1598. in IftC^. so le še bulj podžgali njegovo podjetnost (Kol. 1598, 25., 28. sept. MHK 1861, 75; Kol. 1600. jan,}, Sicer je H,-u svelil pred očmi kot zgled škof Brcnner (Fasc. 157, 39 fol 62 b',; Scliu-ster HSOj, vendar ga je H. po svojem odkritem boju proti protestantom {Premier se je v apologiji protireformacije skril pod ime Rosolen/a) in po svojib neustrašenih nastopih v deželnem zboru nadkriljeval, Brenner sam je za svojega naslednika priporočal moža, ki bo neustrašeno nastopal v deželnem zboru [Schuster 851). Neustrašenosi napram protestantom, katero je Stnbej priporočal Ferdinandu in vsem katoličanom, je imel H. že od narave in se je z njo tudi že izkazal. Tako je H. neustrašeno nastopil v deželnem zboru 10. iebr. 1597 za poklonitev dežele Ferdinandu pred izročitvijo verskih pritožb; bila je to njegova prva pomenljiva zmaga v boju s protestanti, Tako
7
neustrašeno je nastopil v precedenčneni prepiru z grofom Ahaci jeni Thurnom 2. aprila 1598 (Kol. MHK 1861, 74; Argo 1894, 164), pri osvoboditvi škocijanske farc pri Turjaku iz rok protestantov {MHK 1861, 74, 75; Fasc, 57, 17; Koblar, lz letopisov 31) in pozneje pri precedtrnenem prepiru z Jak. pL Edlingom (Kol, 1610, 26, aprila MHK 1862, 25), pri zavzetju špitalske cerkve v Ljubljani, ali ko je nastopal za pravice duhovščine, restitucijo cerkvenega premoženja (Dimitz, MHK 1867, 115), za pravico mest in trgov napram plemstvu, pri izgonu pred i kan to v (MHK 1867, 99; Dim it z [II, 309; Fasc, 57, 12) in pri izterja vanju protestantskih knjig (MHK 1867, 113; Vodnikov spomenik 2C6). On urgira pri nadvojvodinji Mariji, ki je Že 6, uvg. 1590 (MHK 1867, 80) zahtevala za Ljubljano katoliškega sodnika, naj dela na to, da pridejo v mestni svet sami katoličani (MHK 1861, 74; MHK 1864, 1; Dimitz, MHK 1867, 105; Fasc. 78, 48 in ne obratno kakor Dimitz I. c.). Od I. 1599, je bila mestna (¡hlnsl v Ljubljani stalno v katoliških rokah. Ko so verske komisije izvršile svoje delo na Štajerskem in Koroškem, je hotel Ferdinand delo reformacijske komisije za Kranjsko odložiti iz strahu pred zunanjim političnim položajem [padec Kaniže) na poznejši Čas; a nadvojvodinja Marija, jezuiti in H. so ga pregovorili [Dimilz 111, 332), da je ustanovil reformacijsko komisijo tudi za Kranjsko in ji postavil na čelo škofa II,-a. Izgon predikantov se je formalno izvrši! ne dolgo prej. Komisija jc začela delovaLi proti koncu L 1600, in v celoti nazunaj dovršila svoje delo do l, 1503, Glavni uspehi komisije so gotovo H.-ova zasluga. V naslednji dobi je njeno delo obstojalo v nadziranju katoliškega življenja pri onih, ki so se radi ali neradi, resnično ali samo navidezno spreobrnili od luteran-stva h katoliški veri. Za slučaje nepokorščine je razpolagala z raznimi občutnimi kaznimi.
L. 1604,, 24. okt. jc H. poslal na dvor poročilo (protestanti so ga nazvall Famosschrift, ponatisnjeno v Loserthu II, nr, 1632), v katerem se je zavzemal za trgovske koristi mest in njihovo glasovalno pravico v deželnem zboru; hotel je na ta način ojačili katoliško stranko v deželnem zboru proti Jutrskim gospodom in plemičem. Ta korak so protestanti H.-u silno zamerili in od svoje strani poslali nadvojvodu 18. avg. 1607 vse pritožbe, kar so jih mogli zbrati proti H.-u (tekst pri Loserthu II, nr. 1734). H. jih je na Ferdinandov poziv 30. juL 150S
8
ovrgel točko za točko, Zal, da Loserth tega H.-ovega odgovora ni ponatisnil. Nahaja se v dunajski Nar. biblioteki pod št. 7250, foL 112—136; v njem imenuje luteransko pritožnico eine Ca-lumniosehrift. Ta razpor, vsled katerega so 3. dec. 1607 H.-a iz sej deželnega zboru izključili, je poravnal Ferdinand 24. dec, 1608 {Loserth II, nr. 1771, nr. 1759).
Na znotraj prolireformacija ni napredovala tako, kakor bi kdo po njenih zunanjih uspehih pričakoval. Vzrok je v tem. da so Se vedno smeli bivali v deželi protestantski plemiči, nad katerimi reformacijske komisije niso imele oblasti, dasi jim je bila luteranska služba božja prepovedana i. marca 1601, 12. sept. 1602, 26, jun. 1604 in 20, sept, 1604 (Loserth II, nr. 1442, 1501, 1590, 1625), V protestantskih plemičih so imeli Oni meščani in kmetje, ki so v srcu £e ostali Julerani, svojo močno zaslombo, H, se je ves čas zavzemal za misel, da je treba tudi luteranske plemiče izgnati iz dežele (Fasc. 157, 39 fol. 29, 30 v—31 v). Ta želja se mu je končno izpolnila. Po zmagah Tillyja in Wallensteina se je Ferdinand brez strahu odločil za izgon luteranskega plemstva. S tem je padla zadnja trdnjava luteranstva v deželi. Značilno je, da se je v tem letu vlada zavedla tudi druge važne naloge, reforme klera. Malo zaledna duhovščina, ki je v tako velikem številu živela v kou-kubinatih, jc restavracijo katolicizma močno zavirala. Vzrok tega nevrednega položaja klera so bili slabi zbledi luteranskih pridigarjev in pa do izgona luteranskega plemstva nevarnosL luferanstva. Cerkvene oblasti so ga z žalostjo v duši trpele, če niso hotele dopustiti, da bi izpraznjena mesta duhovnikov konkuhinarcev zasedli predikanti in ljudstvo zapeljali v lute-ranstvo. Zato je bila naloga škofov pri nolranji reformi cerkve zelo težavna; šele zdaj jim je tudi v tem oziru prišla vlada na pomoč.
111. H. se je na vso moč trudil za utrditev in poglobitev verskega življenja med ljudstvom in duhovščino (Fasc, 157, 39 fol. 1 v; KO 1901, 298-^299). Delal je v lem oziru neumorno podnevi in ponoči. Niso ga straSili nobeni napori, SkuSal si je vzgojiti dober duhovski naraščaj v Marijinem kolegiju v Gornjem gradu, ki ga je 1, 1605. na novo obudil k življenju (Formulare maius 29). Žal je tudi z njegovimi gojenci doživel bridka razočaranja. Za bodoči duhovski naraščaj je ustanovil štipendije pri jezuitih v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju (For-
9
mulare maius 45, 49, 77, 85; Fasc. 57, 40; Fasc. ? št, 13). Vizi-tiral je svojo škofijo [IMK 1895, 59, 60; Fasc, 157, 39 fol. 55) in vsako lelu sklical duhovnike na sinodo v Gornji ¿rad (6, februarja), kjer so se obravnavale vse cerkveno življenje in disciplino duhovnikov tičoče se zadeve; Vse gotovo niso bile enako zanimive in enako dobro obiskane. Dne 6. febr. 1621 (Orožen II, 67} so duhovniki H,-a prosili, naj bi se namesto pozimi vršile v polelnem času, vendar se v tem oziru iz neznanih vzrokov nt nič spremenilo. Posebno važna je gornjegrajska sinoda 1. 1604. Na lej sinodi je H. prvi objavil v ljubljanski škofiji tridentinski odlok o sklepanju zakonov [decretum Ta-metsi) v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku. Slovenski tekst je priobčil Steska, Cas 1912, 55—57. Sploh se iz sklepov te gornjegrajske sinode jasno razodeva prizadevanje H.-ovo, da bi se v ljudstvu in med duhovščino ljubljanske škofije res izvedla reforma, kakor jo je zahteval tridentinski koncil. Poleg zakramenta sv. zakona, ki ga urejuje natančno po določilih tridentinskega koncila in ščifi proti raznim grdim pregreham v narodu, daje H. času primerne določbe tudi o vseh drugih zakramentih razen o zakramentu sv. birme, o katerem pa vemo, da ga je H. z vso gorečnostjo delil, Urgira krstne In poročne matice, poudarja korist zakramenta sv. poslednjega olja, o katerem naj duhovniki ljudstvo tem bolj poučujejo, čim bolj se je ta zakrament do tedaj zanemarjal. Z vso odločnostjo prepoveduje razvade nekaterih duhovnikov, ki so v veri omahljive lajike obhajali pod obema podobama in kar več osebam skupaj delili sv. odvezo. Natančne predpise daje duhovnikom; prepoveduje jim popivanje po gostilnah; pod kiiznijn, da izgube svoje službe, kakor tudi pod kaznimi, ki jih je določil v isti namen nadvojvoda Ferdinand, naj takoj odpravijo svoje konkuhinc; župnišča in cerkve naj pridno in skrbno popravljajo in krase? nabavijo naj si katekizem »ad paroehos« in ga pridno študirajo, istotako naj si nabavijo Romanum Sacerdotale. Izpovedujejo naj se ledcnsko ali vsaj mesečno, brevir naj molijo kolikor mogoče po rimskem obredu vsak dan, istotako naj se kolikor mogoče poslužujejo rimskega misala, dočini naj dele zakramente po rimskem ali pa po dotedanjem oglejskem obredu, Pn pridigi naj molijo na glas in počasi molitev za krščansko cerkev, oče-na5, angelsko češčenje, vero, deset božjih in pet cerkvenih zapovedi, sedem sv. zakramentov, sedem poglavitnih grehov,
JO
sedem del telesnega in duhovnega usmiljenja, da se bodo na ta način mogli polagoma naučiti teh najpotrebnejših reči tudi neuki ljudje.
Kar se lice posebe vere, naj straziju sebi izročeno čredo pred predikanti; naj ne-puste, da bi se širile heretične knjige, ampak naj jih ljudem v njegovem imenu odvzemo in sežgo. Brez njegovega dovoljenja tudi ne smejo dopustiti, da bi se v cerkvah pokopavali heretiki, pa naj bodo kateregakoli stanu. Njemu v roke so morali priseči na tridentinsko veroizpoved. Da ne nastane pomanjkanje dobrih duhovnikov, naj vsak župnik po svojih močeh vzdržuje kakega ubožnega dijaka, ki naj bi potem služil cerkvi v duhovskem stanu. Svoji cerkvi naj budo dobri in gostoljubni gospodarji, svojo hišo in družino naj pobožno vodijo in uče z besedo in z zgledom, kakor je Kristus, glava telesu vesoljne cerkve, začel delati in učiti. Spominjajo naj se. da so po njegovi milosti postavljeni ne pod mernik, ampak na svečnik cerkve in da morajo bili sol in kič sveta.
Zanimivi so ti H.-ovi odloki zaradi tega, ker jih je izdal pred vizitacijo nuncija Salvaga I. 1607., ki v svojih poročilih uiti z besedico ne omenja teh II.-o vi h prizadevanj, temveč ga bijoč dejstvom v obraz, očrnjuje v ravno nasprotnem smislu.
Vprašanje je, ali se je nuncij Salvago zavedal krivice, ki jo je dela! H.-u s svojimi poročili kardinalu-državnemu tajniku Borgheseju. Hren nam pojasnjuje, da je Salvago svoje sovražno stališče Droli njemu podedoval od svojega prednika, nuncija Porzia (Vol. 11. PPP. 263). Tudi iz Rima je dobil Salvago na koncu opomin, zakaj se ni o resničnosti obtožb proti H.-u bolje informiral (CJKZ 1927, str. 221, it. 115). H.~u sploh ni hotel dali prilike, da bi dokazal svojo nedolžnost glede očitanega incesta, dokler ga k temu ni prisilil Rim. Tako ga je moral 22. nov, 1610 pripustiti li *ka no ničnemu očiščenju-, t. j. tiste vrsle procesu, v katerem obtoženec s prisego in s prisežnimi pomagači dokaže svojo nedolžnost. Izročili mu je moral pismeno oprostilno razsodbo, v kateri jc izjavil, da je bil H. denunciran po obrekovanju (d, Turk, Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z, dne 27. novembra 1609). Torej ravno canonica purgatio [CJKZ 1927, str. 221—222, šl. 116, 118} postavi očitke o Hrenovem nemoralnem življenju na laž. Ce bi ne bili H.-a poznali, ga cenili in ščitili Ferdinand 11. Tn jezuiti, J t- i ga bili pri tej priliki njegovi nasprotniki uničili. V Kamniku so protestanti ponoči nanj na-
11
ravnost streljali. Kakor v delu tako se je H. izkazal junaka tudi v trpljenju in hrepenel po mučeniški kroni (eorum [lut. píe • niiéevj calumnias, Lechnas et persecutiones nihili plane euro et moror; sed litinam daretur mihi pro Eeclesia Dei cum h. Thoma episcopu Cantuariensi occumbere et si placet divinae Bonitaii ut, cum ah ipsis iam saepius irt publicfs viis turn etiam in oppido Canmicensi medio Labacum versus itinere ubi in me in acdibus meis quiescentem nocturno tempore aliquot sclopetos cxplo-serunt fuerim appetitus, ab haereticis intcrficiar, tako H. v svoji instrukciji L Í608. Fasc, 57, 17). Bridknsti ju teiavc so mu pri vladi .škofije prizadevali celo njegovi najbližji prelfiti prošt Gašpar Freudenschuss (Fasc. 157r 39 fol, 18; Fasc. 136, 1; Fase. ?, št. 21; Vol. 11. PPP. 545?}, prošt Andrej Kralj [Fasc. 157, 39 fol. 18 v, fol, 74 v, 75; Fasc. 205, Í4; Fasc. 138, 20; Vol, II. PPP. 162—3). stalni dekan Mikec (Fasc. 157, 39 fol 20, fol. 78 v do 79 v) in prošt Gašp. Bobek [Fasc. HI, 25; Fasc, 57. 33, Fasc. ? št. 27, str. 21, 44), prej kaplan graškega nuncija Paravicinija, ki se je ravno zaradi Bobka spustil v intrige proti H.-u. Para-vicini jc bit po značaju velik pesimist, kj je videl in slikal vse črno (Uulir, Gesch. der Jesuiten II, 2, 6%). Triumfirati jc hotel nad H.-om z apostolsko vizitacijo, ki pa je Rim ravno zaradi tega njegovega razpoloženja ni maral poveriti njemu, temveč jo je poveril škoiu dominikancu Ksistu Carcanu 1, 1620. in 1621. (Fasc- 41, 41; Fasc, 43. 5; Vol. II. PPP. 261—3). Težave mu j<r delal oglejski patriarh, ki si je prisvajal oblast nad kartuzijan-skim samostanom v Bistri ii; nad cistercijanskim samostanom v Kostanjevici, nad Kranjem in župnijo Šale k na Štajerskem (Fasc. 48, 25; Fasc. 133. 1; Fasc, 111, 1; Fasc, 57, 18; Fasc. 157, 39 fol, 52 v, 53; Fasc- 57. 26; Vol. I. PPP. 343—4, 352—3; Vol, II. PPP, 152; Orožen V, 127—130). Patriarh je le z gnevom prenašal, da je bila ljubljanska škofija od njegove nadoblasti eksemptna. Ko je njegov vizitator tržaški škof Ursinus posvetil v Kostanjevici (I. 1611.) tri oltarje, v Bistri pa dva in poleg tega tu tudi birnial nekaj oseb, ki jih je v ta namen pripeljal s seboj jz Cirknice, je H. nací posvečenimi oltarji proglasil interdikt in oltarne plošče z relikvijami vred dal odstraniti, v Kranju pa je vizitatorju Ursinu (1611) osebna zabranil vstop v cerkev in radi teli protipostavnih dejanj proglasil nad njim su-spenzijo (IMK 1895, 61—62, 110, 111; Vol. I. PPP. 349—52; Fase. 57, 17), V vrtincu teh nasprotovanj je bil škof Hren
12
tem hvaležnejši svojim vzgojiteljem in najboljšim sotrud-nikom pri cerkveni reformi, jezuitom, pri katerih je našel v najhujših trenutkih tolačb« in moralno podporo, Ik hvaležnosti in verske gorečnosti jim je pomagal gradili v Ljubljani njihov koleg, šolo in cerkev sv, Jakoba, ki jo je posvetil dne 15. novembra 1615; zgradil jim je nanovo njihovo vilo v Tivoliju (1611J, prj Trstu pa vilo Coronaeum (Kol, 1626, 27, februarja MHK 1862, 1051- Obrnil se je 17, marca 1610 na papeža s prošnjo, da se čim prej proglasi za svetnika Tgnacij Lojola, katerega je imenoval patronn ljubljanske škofije (Kol. 1610, 19. jun, MHK 1862, 25). Nič manj dragi so mu hi!i kapucini, ki so se pod njegovo vlado naselili v Ljubljani in uspešno delovali za versko obnovo med ljudstvom. Odkazana jim je hila spočetka špitalska cerkev [Fasc, 57, 17),
O uspehih in težavah svojega škufovanja je II. poročal v Rim v globoki vdanosti do vrhovnega cerkvenega poglavarja, dasi je vsled žalostnih izkušenj z graškimi nunciji postal do uradnikov rimske kurije nezaupen (Fasc, 157, 39 fol, 68), Poročil 7.a Rim je spisal vsaj šest, če so Je bila tudi vsa odposlana (Fasc. 48, 2; Fasc, 57, 12; Fasc. 57, 17; Fasc. 57, 26; Fasc, 57. 40; Fasc. 157, 39 fol 34 v—35 v). V njih omenja tudi, kako je kot reformacijski komisar porušil in razstrelil več luleranskih sinagog in da je dal trupla protestantov iz grobnic v katoliških cerkvah izkopati, n. pr. truplo superintendenta Spindlerja, ki ga je iz špitalske cerkve sv. Elizabete dal ponoči vreči v Ljubljanico (Danica 1903. 146), Za sežiganje protestantskih knjig je dobil iz Rima celo pohvalo (Fasc. 57, 31). Vsekakor se je jasno zavedal svoje dolžnosti glede viztlacije limmuni aposto-lorum, dasi je sam osebno nikdar ni opravil; bil je vsaj šestkriU dispenziran iz najrazličnejših vzrokov kakor vsled bolezni, vojne nevarnosti, slabega materialnega položaja škofije, vsled preobilnih poslov, ki so zahtevali njegovo bivanje v domovini itd. (Fasc. 57, št. It, 13. 14. 15. 16, 19, 20, 21, 52, 36, 42, 47, 74; Fasc. 76, 36^ Kakor druge škofe v onem časti je vsled neprevidnega odlašanja vi?„ Um. tudi njega ipso facto zadela cerkvena kazen. [Zgoditi se je moralo to v četrtem kvadrieniju 1611—1615; Fasc. 57, št, 22, 25). Njegovem« spovedniku je potem rimska kongregacija dala pooblastilo, da ga od te cenzure odveže (Fasc. 57. 30). V Italiji ni sploh nikdar prišel dalie kot do Ogleja in to o priliki goriške sinode I. 1602,.
13
kamor ¿a je bil nadvojvoda poslal kot svojega komisarja. Na tej sinodi je napram nelojalnemu patriarhu na javni seji nastopil tako odločno za svoje pravice nad kostanjcviškim samostanom, da je patriarhu za trenutek zaprl sapo (Protocoll, št. 31, str, 298), Leta I62S- si je pridobil patronat nad Kamnikom (Fasc. 81, 46; Fasc. 126, 4); ustanovil jc dve novi župniji, Kropo in Belo peč- Koliko cerkva in oltarjev je posvetil, koliko klerikov ordiniral in koliko oseb birma!, o tem najbolj jasno govore njegovi škofijski protokoli. Njegovo pospeševanje raznih bratovščin, bratovščine žalostne M. b. pri njegovem hene-ficiju v Celju (Orožen lil, 249), bratovščine sv. R. T. in Marije vnebovzete v Ljubljani in bratovščine Marijinega oznanjenja v Gornjem gradil omenimo le mimogrede (Pase. 57, 26). Ljudstvu je oznanjal besedo božjo v njegovem jeziku in ž njim prepeval slovenske cerkvene pesmi. Pri cerkvenih ljudskih po-božnostih pri Novi Štifti je neenkrat prebil spovedujoč in poslušajoč cerkvene pesmi celo noč; zjutraj je imel govor, nato pontifikalno mašo, potem birmo vanje in druge vespere in šele pozno popoldne se je podal h kosilu. Ni čuda, če so ga taki napori položili na bolniško postelj, zlasti če pomislimo, da ni bil nikoli trdnega zdravja; poleg tega je moral biti, kot se zdi, majhne aft vsaj slabotne postave, v kateri je prebival velik in neupogljiv duh, Svoje telo imenuje namreč vedno le corpus-culum. Ko je l. 1617, zbolel na smrt [Vol, II. PPP. 185), je ne-oiicialno že do papeža prišla vest, da je umrl. Vsaj tako je dejal Pavel V. ljubljanskima kanonikoma Bertogni in Diensl ■ mannu v avdijenci 6. nov. 1619 (Fasc, 57, 32). Verjetno je, da je svoje ozdravljenje iz te smrtno nevarne bolezni kakor ono na razpotju svojega poklica in pozneje I, 1626, 22. maja [MHK 1862, 106) pripisoval Materi božji. Do Matere božje je sploh gojil nežno in zvesto ijubezen, Ona mu je Magna Mater Virgo in izrek Laus Deo eiusque Magnae Matri Virgin i smetno imenovali H.-ovo drugo geslo. Tako, in ne kakor Orožen V, 115, je treba razrešiti napis, ki ga je dal napraviti na župnišču v Skalah, Če se je za delo navduševal z geslom: Terret tabor, aspice piaemium, mu je drugo geslo prikipelo iz srca po dovršenem delu kot hvaležna molitev.
Poživil je nadalje slovensko božjo pot v Aachenu in ta-mošnje češčenje sv, Cirila in Metoda, katerih beneficij se jc nahajal lam (ss. Cyrilli et Melhodii coniessorum nationis sla-
14
vicac aposloloruin ac patronorum... huius nostrae nationis slavicac; Schumi II, 75, 106; Grivec, Sv, Ciril in Metod 143j-
Na pomen pro t ¡reformacije v narodnem oziru in za duševno življenje Jugoslovanov je v zadnjem času opravičeno opozoril Murko (Die Bedeutung der KeformaLion und Gegeiircformation iur das geistige Leben der Stidslaven. Prag u, Heidelberg 1927), iMed drugim ji daje poseben pomen gihanje za cerkveno zeiti-njenje. II. temu pokrelu nikakor ni stal pasivno ob strani, Zmag nad tedanjim sovražnikom našega naroda in krščanskega imena, nad Turki, pred katerimi so pribežali Uskoki do naših mej, se ni kdo kmalu veselil bolj kakor on. Slavno zmago nad Turki pri Sisku 1. 1593. je hote! tudi on ovekovečiti [in anathema oblivionis IMK 1900, 130) v pesmi in sliki.
0 bitki pri Sisku je dal napraviti II. dve sliki na platmi. Ena je visela v stari ljubljanski stolnici, Na to se nanaša H.-ov slavospev o zmagi nad Turki pri Sisku Depictas tabulis in (mogoče tudi H.-ov) slavospev Turcica signa, o katerem pravi Valv. XV, 534, da je bil napisan pod podobo, ki je visela v deželni hiši; nanjo se nanašata slavospeva H.-ovega prijatelja Sošljančiča Dena super bis in Hite oeulos, izmed katerih je drugi posvečen H,-u. Po tej sliki je bila 1, 1731, menda posneta slika na bakreni plošči, ki se nahaja v Nar. muzeju v Ljubljani, Drugo sliko, ki je visela v dežeini hiši, je posnel Valvazor XV, 534 (Koblar, IMK 1900, 128—134, kjer so ponatisnjeni siavo-spevi Depictas tabulis, Dena super bis in Hue oeulos, do čim je slavospev Turcica signa ponatisnjen v Dol ni Carjevi Hist. eccl. cath. 19; Radics, LMS 1878, 27). Zmago pri Sisku je H, proslavil še s slavospevom In vexillum Hassan, ponatisnjenim pri Valv, XV, 534.
Kraje, po kalerih so se vršiii boji s Turki, zlasti Sisek, si je H. sam ogledal 1. 1601. Za obmejno posadku v Petrinji je zgradil cerkev večinoma na svoje stroške.
iz obleke Hasana-pase je H. dal napraviti za ljubljansko stolnico paramente, v katerih je na dan sv, Ahacija sam ma-ševal. Mašni plašč se v ljubljanski stolnici še danes hrani, a se v njem ne mašuje rarli praznika spoznaval ca Pavlina (22. junija), kar ljudstvo pogreša, Moglo bi se iz Rima dobiti dovoljenje za škof. proprium.
Delo za cerkveno zedinjenje med Uskoki je H, pospeševal s svojimi nasveti in s praktičnimi ukrepi. Kot humanist sicer
15
glagolizma menda ni ljubil, tudi za vzhodni obred se menda ni navduševal. Zelo pa mu je bilo pri srcu vprašanje, kako privesti Uskoke v katoliško cerkev. Za Uskoke sta se posehno zanimala zagrebški škof Peter Domitrovic |J6i8—1628), kale-rega je 1. 16G0. v mašnika posveti! H. iVol. 1. PPP, 349), in duhovnik Martin Duhravic, oba uskoška sinova, Poslednjega je dal El. na svoje lastne stroške izšolali v Gradcu; z njim se je I. 1619, posvetoval, Itako bi se dalo izboljšati dušno paslirstvo med Uskoki, Dubravič jc med Uskoki zelo dobro deloval. Ko je pečki patriarh Ivan na željo Uskokov poslal Simeona Vratanja, ki naj bi med njimi vršil vrhovno oblast, ga je Dubravič podpiral v gospodarskem oziru in ga pridobil za to, da je priznal rimski primat in lako poslal prvi unijatski škof (Mal 152, 153). Ko jc pozneje dunajski nuncij Caraffa 1. 1625. vprašal zagrebškega, tržaškega in ljubljanskega škofa za svet o delu za unijo, jc najhitreje odgovoril H. s pismom od 31. dec, 1625 (Šimrak 40—43). Njegov nasvet, katerega jc polagal na srce nadvojvodu Ferdinandu že v dobi svojega nameslnišlva v Gradcu, je, naj bi katoliški škofje in preiati vzgojili na svoje stroške Uskokom vsaj 12 domačih duhovnikov, ki bi se polem podali med svoje uskoške rojake in tam delovali. H. je že dva mladeniča vzgajal v ta namen, a sta umrla; sedaj (1625, a tudi še 1629) da vzgaja v isli namen dva turška sinova, Gregorja Aljiča in Ivico Toma, ki ju je iz Žumherka poslal študirat v Gornji grad. Ta H.-ov načrt jc ugajal Dubravicu in I. 1629. p. Metodiju Terleckiju, ki je v imenu ruskega metropolila obiskal Rim in se na povratku ustavil pri H.-u v Gornjem gradu, Že prej je Terlecki deloval med Uskoki kot apostolski vizitator in se še nameraval povrnili k njim; vendar se to ni zgodilo, ker je postal bolniški škof (1630—1649). Caraffa je H-ovo pismo 25. marca 1626 poslal s posebnim odobravanjem kongregaciji de propaganda fide (Šimrak 47). Kongregacija je razpravljala o poročilih zagrebškega, tržaškega in ljubljanskega škofa 1. in 2. jun. 1626 in sklenila še počakati na informacije od strani cesarja (Simrak 49), Morda je za lo zvedel tudi H., ker je proti koncu I, 1626. tudi cesarju sporočil svoj načrt (Kol, 1626, 11. nov. MHK 1862, 106). V svoj koledar je zapisal, da je njegov nasvet obveljal. Dne 16. jun. 1627 je nuncij sporočil kongregaciji cesarjevo mnenje, ki kaže, da bi hila najboljša rešitev vprašanja ta. da se kak duhovnik, ki se nagiba h
16
katulicizmu, Imenuje za uskoškega škofa, ki bo potem verske razmere med Uskoki sam urejeval (Sirnrak 50, 51). Vendar je H.-ov načrt kongregaciji ugajal in graško semenišče je bilo L 1627, že določeno za Uskoke (Šimrak 52), H. je 1, okt, 1629 pisal vplivnemu cesarjevemu spovedniku Viljemu Lamormai-niju skoraj dobesedno isto pismo, kakor ga je pisal 31. decembra 1625 nunciju Caraffi. Hotel je menda s tem doseči, da bi na cesarjevo povelje poveljniki v Obmejni krajini poizkusili poslati zares zadostno število Uikoških gojencev v Gradec [koncept tega pisma se nahaja v semeniški knjižnici v Ljubljani}. Lepo započeto delo za zedinjenje je po H.-ovi smrti zastalo: poleg njega so pomrli tudi drugi voditelji tega gibanja Dubravič, Simeon Vratanja itd. Terlecki pa se med Uskoke ni povrnil več. Šele čez deset let se je to gibanje obnovilo.
Za popolno oceno H.-ovega škofovanja pride na zadnjem mestu v poštev še vprašanje o škofijskih posestvih, Takoj od početka je H. spravil v svojo popolno oblast grad Goričane, ki ga je nekako pred 26 leti izročil njegov prednik Konrad Glušič v zakup lutrskemu plemiču Juriju Crobalhu (Fasc, 57, 17). 2e od L 1598. [Fasc. 57, 75) dalje je imel H, za škofijskega oskrbnika svojega brata Andreja, kateremu je tudi on dal v zastavo Goričane, ker je bil pri njem na dolgu. Da bi bil s tem
H.	oškodoval škofijo, ni dokazano. Nuncijev j tozadevni očitki nas ne morejo presenetiti. Tudi Scarlichi v svojem poročilu
I.	1633, (Fasc. 57, 501 tefia ne trdi- Dotično mesto je v MHK 1854, 87 ze!o slabo prevedeno.
Če je Scarlichi že pred L 1633. dobil Goričane v svojo popolno oblast, potem se mu ni bilo treba več boriti zanje po Andrejevi smrti L 1645., ko tudi Scarlicliija ni bilo več med živimi, Važno je tudi dejstvo, da je dal H. Goričane v zastavo svojemu bratu s cesarjevim privoljenjem, najsi tudi bi bilo izsiljeno, kar trdi Scarlichi/
A tudi Scarlichi je izročil Goričane pod tem ali onim naslovom v tu(e roke. Iz pravde (Fasc. 50, 21), ki je tekla po H.-ovi smrti med Andrejem Hrenom, Mihaelom, oz, Tomažem Butaličem in Scarlichijem o nekem baje Andreju podarjenem dolžnem pismu za 5500 gold. iz zapuščine Tomaža Hrena, tudi vidimo, da sta Tomaž in Andrej znala delati razliko med privatnim in škofijskim premoženjem. Škof Hren je pomnožil
17
škofijsko premoženje z nakupom Marijinega grada (Vol, II. PPP. 321, 325, 349; Orožen II, 171; MUK 1&52, 35), za katerega je plačal štajerskim deželnim stanovom 14.000 rajnišev, V Gornjem gradu je imel od L 1602. do 1. 1607. nadležne prepire s podložnimi kmeti radi tlake, desetine in vslcd svoje odredbe, da morajo ob kugi pokopavati svoje mrliče mesto pri gornjegrajski cerkvi pri oddaljenejši cerkvi sv. Magdalene (DS 1894, 26; Orožen II, S—9). Za posredovanje v tem prepiru se je H. obrnil na svelno oblast, vsletl česar ga je papež Klemen VIII. opozoril, da lo ne gre (Fasc. 56, št, 44), Zato se je moral prepir poravnali pred ccrkveno oblastjo, kar se je zgodilo pod nuncijem Salvagom 23, sept. 1607, Da sc je nuncij postavil proti H.-u na stran kmetov, temu se sedaj ne moremo več čudili. Če Gruden ni imel pred očmi drugih virov, poleni tudi ne moremo reči, da bi se bil dal v tem prepiru zapeljati do »neopravičljive krutostih
IV. Hren si svojega spomenika nikakor ni hotel postaviti na žalostnih razvalinah. Ne glede na to metaforo ludi njegov resnični kamenili spomenik, ki stoji danes na Ambroževem trgu v Ljubljani, ne datira iz prve dobe njegovega protireforma-djskega delovanja. Poslaviti ga jc dal I, 1622., lorej ob pet' indvajsetlelnici svojega plodonosnega škofovskega delovanja, v času pozitivnega katoliškega kulturnega razmaha. Kar velja za njegovo cerkveno škofovsko delovanje, to velja tudi za njegovo kulturno delo v književnosti in umetnosti, ki od njegove dobe dalje kajpada nosi katoliški pečat.
Poudarili je treba, da protestanlovskih književnih spomenikov kot takih ni uničeval; v tem ožim naše književne kulturne tradicije ni pretrgal na bolesten način. Saj tvori Dalmatin podlago njegovim Evangelijem in listom; on je izposloval svojim duhovnikom iz Rima dovoljenje (21. jul. 1602 Kol. MHK 1862. 22; 1. jul, 1621, Fasc, 81, 43), da smejo čitali protestantske knjige, on se je trudil za ustanovitev tiskarne (Fasc, 57, 26) z o žirom na to, da so jo imeli tudi prolestanli, tiskarne, v kateri naj bi se tiskale knjige v večjo čast našega jezika (pro honore patriae linguac augendoj. Kapital za to tiskarno naj bi vsaj deloma izviral iz posojilnice (Fasc. 4, 20), katero je istotako nameraval ustanovili. Nalogo ustanovili tiskarno je od H.-a podedoval Scarlichi, in da je tudi on ni mogel izvršiti, so bili vsaj deloma krivi mestni očetje (IMK 1894, 214).
ft<i||0iiorni Talnflb	2
18
Seveda se književno delo H.-ove dobe ne da primerjati z onim v protesLantski dobi: ni namreč originalno, a prezreti gii v razvojni zgodovini naše književnosti ni mogoče. Imelo je poleg nekaterih svojih značilnosti stoleten vpliv, dejstvo, ki daje na eni strani slabo spričevalo poznejšim generacijam, na drugi strani pa zvišuje historični pomen II,-ovega književnega dela, ki samo na sebi izven lega zgodovinskega okvira nikakor ni izrazito in pomenljivo.
Za originalni prevod evangelijev in listov hi bil H. kot dober poznavalec sv. pisma — citate iz sv, pisma je imel vedno pri roki — gotovo, čeprav ne vedno v vsakem ožim, zmožen« A zaradi obilnih poslov je še Candikov prevod evangelijev in listov z žalostjo ogledoval, da ga radi drobne pisave ni mogel korigirati pri nočni svetiljki.
Sporazumno z jezuit) je deloval H. tudi na literarnem polju, odtod različno imenovanje avtorjev tedanjih književnih del in publikacij, S H,-ovo literarno akcijo in tradicijo je bil izmed takratnih ljubljanskih jezuitov v zvezi edini Janez Čandik, V literarni program so bile sprejete sledeče publikacije: nedeljski evangeliji in listi, cerkvena pesmarica, prevod malega in velikega Kanizijevega katekizma. Oba katekizma je moral prevesti Čandik, a izdaja velikega katekizma I. 1618. ostane problematična, dokler se ne najde kak primerek. Prevod malega katekizma je izšel v založbi ljubljanskega stolnega dekana Mikca 1. 1615., tiskan v Augsburgu; danes nam ni znan noben njegov primerek; L 1816, ga je še videl Dobrovsky v kr. hihl. v Sluttgartu, a ga tam do danes še niso našli (Kidrič, Č.IKZ 1921—22, 85, 86, 106—107), 0 ohranjenih primerkih Evangelijev in listov gl, Kidrič 1. c, 114. Evangeliji in listi so izšli in bili tiskani v Gradcu v 1. 1612,—13. na H.-ove stroške v 3000 izvodih. Prevod je oskrbel Čandik, H. ga je le pregledal in s p. Malijem popravil, t, j, razne germanizme je nadomestil Z domačimi izrazi (H.-ovo pismo Candiku 10. aprila 1612). V koliko pa imata Hrcn-Čandik s svojimi evangeliji in listi zaslug za slovenski jezik gl. Breznik, Liter, tradicija v Evang. in listih, DS 1917. Mogoče je seveda, da je H, že sam poleg pesmarice in katekizma pripravil prevod evangelijev in listov (pismo Čan-diku 10. aprila 1612, Steska, 1MK 1902, 7—8), a la njegov prevod sploh ni izšel in se je, če je eksisliral, porazgubil že v H.-ovem času (pismo 1. c.). Sicer pa je treba pripisovanje Evan-
19
gelijev in listov, katekizma in pesmarice (Kol, 15, avg. 1653, MHK 1862, 89] H,-u aii H,-ovo lastno prisvajanje umeti v aktivno kavzativnem smislu. Drugi ljubljanski jezuiti poleg Čandika pa so delovali za slovenščino pri danih prilikah v šoli (!MK 1902, 11) in v cerkvi sv, Jakoba, kjer so že od prve adventne nedelje 1. 1597. imeli slovenski krščanski nauk, 1. 1615. pa so z uspehom začeli tudi s slovenskimi pridigami, čeprav jim je 1L spočetka v tej točki iz neznanih vzrokov nasproloval (KO 1901, 207). Z mislijo na izdajo slovenskega katekizma se je II. skupno z jezuiti pečal že na početku svojega škofovanja (pismo p. Ziegelfesta H,-u 3. maja 1606; Mal, Cas 1915, 339).
Veliko bolj samostojen je bil H. pri zbiranju gradiva za slovensko pesmarico; povod zanjo so mu dale potrebe romarjev na božji poti pri Novi Štifti, kjer se je prepevalo mnogo ccrkvenih pesmi, H. je imel kot prijatelj petja nad ljudskim petjem romarskih množic, hi so se lam zbirale, veliko veselje.
Druge dokumente slovenskega pismensiva iz H.-nve dobe našteva Kidrič v Opombah CJKZ 1921—22. Mogoče ]e vse seslavil II.; li so: protireformacijska prisega okoli 1600 (H,-ov rokopis v semeniski knjižnici v Ljubljani, ponatisnjen pr, v Novicah 185S, št. 27, 211; MHK 1864, 3; Jezičnik 1883. 23; KO 1901, 102), prevod tridentinskega dekreta Tametsi iz t. 1604., ki je iz Kidričevega seznama pomotoma izpadel, prevod papeževega dekreta z dne 3. Rvg, 1621 iz istega leta in tri molitve proti kugi v Hrenovem Vol. II. PPP. 333—334. Wiesthaler (LMS izd, 1883, 99) misli, da je tudi prvi slovenski pastirski list, ki ga je L 1631, razposlal Scariichi, vsaj v svojem temelju H.-ovo delo.
0 drugih slovenskih H.-ovih delih ni nobenih sledov. Omenimo le, kaj piše H. v svoji instrukciji za Rim iz I. 160S. (Gruden, Carn, 1916, 93 ima napačno I. 1605]: »varii orationum, precationum et contionum libelli in lingtiam nostram slavicam sunt a me translati mulfiqne alii tractatus, qiios parturio, Deo volente ac faventc materno nostro ac vernaculo idiomate ad eommunem Ecclesiae catholicac in his parlibus ulilitatem, quoad eius fieri poterit, propediem quantum per publica munia licuerit vel ab ipsis respirare aliquando conccssum erit, redden lur in hicemque prodibunt« (Fasc. 57, 17).
Ohranili pa so se številni H,-ovi večinoma latinski iaslni rokopisi, ki so važni zgodovinski viri za spoznavanje njega in
2*
20
njegove dobe. Iz njegove mladostne dobe izvira zvezek pesmi, Libellus poemaium, ki se hrani v drž. štud. knjiž, v Ljubljani, ponatisnjen v ZZ 1897, 609—670.
V prvi vrsti n njegovem škofovskem delovanju priča Volumen Frimum Primi Protocolli Pontificalium fcit. Vol, L PPP.J, ki si ga je bil iz škofijskega arhiva izposodil Valvazor, a ga ni več vrnil; pri razprodaji njegove zapuščine je prišel v zagrebški nadškofijski arhiv in se sedaj nahaja vezan v rokopisu Miscellanea- Ker ga zagrebški ordinariat vkljub prošnji in dokazilu ljubljanskega škofa dr. Jegliča, da je imenovani rokopis last ljubljanskega škofijskega arhiva, ni hotel vrniti, je ljubljanski škofijski arhivar Fr. Pokorn priredil L 1903. za ljubljanski škofijski arhiv posebno kopijo (po kateri so navedeni naši citati). Ta H.-ov zapisnik je Valvazor nazval Annales, o katerih so nastale verzije kot nekem posebnem zgodovinskem delu Hrenovem. Katero H.-ovo delo si je isti Valvazor predstavljal za Opus canonicum, dozdaj še ni bilo mogoče določiti. Nadaljevanje ravnokar imenovanega H.-ovcga škofijskega zapisnika je Volumen Secundum Primi Protocolli Pontificalium (Vol, II, PPP), ki se nahaja v škofijskem arhivu v Ljubljani. H.-ove latinske pridige (MI IK 1852, 26—27}, ki jih je menda l. 16f>0. zbral Schonleben, se pod naslovom Vcneranda Anliquilas, Tho-mae IX lab. episeopi sermones nahajajo, žal mestoma zelo poškodovane, v ljublj. škofijskem arhivu. Slovenskih pridig (Argo 1S94, 161), med njimi ni. H.-ove slovenske pridige v proslavo kanonizacije sv. Ignacija Loj., ki bi bila izšla v tisku v Ljubljani 1601, ne pozna nihče drugi kakor samo Pohlin. A Pohlinu ni prišlo na misel, da takrat v Ljubljani nt bilo nobene tiskarne in da je bil tudi sv. Ignacij Loj, kanoniziran šele L 1622. H,-ovi koledarji so radi H.-ovih zapiskov nepogrešljiv vir za zgodovino prolirefonnacije, njegovo biografijo, zgodovino umetnosti in celo gospodarstva. Danes se nahajala dva, t. j, I. 1600, in 1607. v ljubljanskem kapileljskem arhivu, do čim se drugi nahajajo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Priobčevati sta jih začela Radics v MHK 1861, 74—75 in Dimitz v MHK 1862, 17—30, 87—90, 99- 109, Poleg H.-ovega rokopisa v kapiteljskem arhivu v Ljubljani, Fasc. 157, 39, ki vsebuje kopije raznih H.-ovih in drugih pisem, in poleg H.-ovih pisem in aktov, ki se nahajajo v originalu ali v prepisih po raznih arhivih, omenimo posebe sc II.-ov Mempriale o zgodovini reformacije na Slovenskem, ki
21
ga je poslal na proSnjo sekovskemu škofu Brenncrju, tla ga je precej svobodno porabil za svoj -.Griindl. Gegenbericht«. Koncept lega memoriala se nahaja v ljubljanski semeniški knjižnici. Njegov tekst je izdal Kidrič, CZN 1924, 20—24. K temu primeri J. Tur k, Kritične pripombe k tekslu v CZN 1927, 88—89 in popravi tiskovne pomote: v 14. vrsti od spodaj prointialium v provinlialium, v 16. vrsti: Derending v Dernding, Derdingon pa v Derndingeu.
V. Na razvoj naše umetnosti je imel II. blagodejen posreden in neposreden vpliv. DoOim pomeni reformacija v razvoju naše umetnosti niočno zavoro (Štele, Oris 39}, pa tvori tal-ioimeno-vana protireformacija, kateri na čelu stoji Hren, eno najvažnejših razdobij v razvoju umetnosti naše domovine (Slele 38). S Hrenom se začne pri nas tudi restavracija umetnosti v vsem njenem obsegu (1. c, 41), »Protestantizem je zadal cerkveni spomeniški posesti občutno vrzel s tem, da je uničil celo vrsto do takrat ohranjenih del. S Chronovo dobo se začne sistematično nadomeščanje uničenih predmetov z novimi. Ker s¡ je Chron pridno zapisoval svoje funkcije in vse dogovore, ki jih je sklepal s trgovci in umetniki, se nam je v njegovih dnevnikih ohranila cela vrsta imen takratnih umetnikov. Imen imamo iz le dobe več kot za vso prejšnjo skupaj in tudi kol za desetletja po njem^ (I. c. 41—42).
Pri umetnikih in umetniških obrtnikih je Hren naročal dela za olepšavanje cerkva, v spomin svojim prednikom in sorodnikom. v svoj lastni spomin (portreti, dve grobnici) in v spomin svoje domovine. Kar sc liče olepšavanja cerkva, se je oziral seveda v prvi vrsti na cerkev v Gornjem gradu in na ljubljansko stolnico, naroča! pa je dela tudi za jezuite, avguštince, kapu-cine, frančiškanski samostan v Ljubljani, za cerkev sv. Petra v Ljubljani in cerkev v Braslovčah.
V gomjegrajski cerkvi je delal 1. 16C6. kipar Peter Hoffer in kamnosek Vidal (Orožen II, 17), 1. 1608, Janez Janzil. L. 1611. je poslikal Ilübíner kapelo sv. Martina in Marijinega oznanjenja, kjer si je H. dal napravili lastno grobnico (Kol. 1611, 22. aprila MHK 1862, 87), L 1613- je dobil slikar Planer od H.-a nalogo, da naslika na okenska nbočja gornjegrajske cerkve 12 apostolov (Kol, 1613, 19. apr. MHK 1862, 88; Kol. 1613, dec, MHK 1862, 90). Istega leta 1613. jc naredil veliki oltar v gornjegrajski cerkvi kipar Lenart Kern; pomagal mu je Kilia'i
22
Schneyder, ki je v cerkvi menda tudi slikal (Kol. 1613, dec. MHK 1862, 90). V Gornjem gradu je postavil H. nekaterim svojim prednikom nagrobne napise: škofu Textorju L 1619., Tavčarju 1. 1622., Glušiču 1. 1623., in istega leta Radliču »slavice dicend! perititsimo«, ter prvemu ljubljanskemu škofu Lambergu 1. 1625., kateremu je na cvangeljski strani postavil tudi kip (Orožen II. 20).
V svojem poročilu papežu Pavlu V. 1. 1616. omenja H. zaradi odličnega stavbinskega sloga tri kapele, ki jih je dal napraviti: kapelo sv. aposlola Tumaža in sv, Martina in Marijinega oznanjenja v Gornjem gradu ter kapelo sv. apostola Tomaža, sv, Florijana in vseh svetnikov v ljubljanski stolnici (Fasc- 57, 26).
Ce H„ ki je večinoma stoloval v Gornjem gradu, ni toliko skrbel za popravo in olepšavo ljubljanskega škofijskega dvorca (Steska, ZUZ 1926, 30}, je pa tem bolj lepšal ljubljansko stolnico- L. 1611. je v njej oltar sv. križa naredil kipar Janez Costa (Kol. 1611 maj in 3. okt. MHK 1862. 87. 88). Istega leta je po njegovem naročilu slikar Krištof Weysmann poslikal tri polja tedanje gotske stolnice [Steska, Slov. uniet. 14). Kipar Peter Hoffer pa je 1. 1613. naredil za stolnico podobe sv. Tomaža, sv. Mihaela, Matere božje in križ (Kol. 1613, 30, marca MHK 1862, 88), Istega leta jc imel H. račune za druga dela v stolnici, za tlak v cerkvi in koru, za zvonik z Janezom Janzilom in arhitektom Janezom Donino (Fasc, 4, 20), Tu je dal napraviti kapelo sv. Tomaža, sv. Florijnna in vseh svetnikov obenem s svojo razkošno grobnico za več ko 2000 gld, To ali pa ono grobnico v Gornjem gradu je slikal Guetfsolz (Kol. 1607, 18, dec.).
Za jezuitsko cerkev sv. Jaknha je naročil pri slikarju Ger-bardu Kranu tri slike za veliki oltar I, 1627. (Kol. 1627, 5. jan, MHK 1862, 106), istega leta je menda pri istem slikarju naročil eno sliko za veliki oltar avguštinske cerkve v Ljubljani {Knl, 1627, 10. febr. MHK 1862, 107). Za frančiškanski križni hodnik v Ljubljani je H. I. 1613. nabavil sliko ujetega Kristusa (Ko!. 1613, dec. MHK 1862, 90), 8. dec. 1627 se je pogodil s kiparjem Jurijem Skarnosom za oltar sv, Mihaela v cerkvi sv. Petra v Ljubljani, ki jo je tudi sicer izdatno popravil, odkar so jo bili ooustošili Turki (Kol. 1627, 8, dec. MHK 1862, 109: Fasc, 57, 17). Na pokopališču pri sv. Petru v Ljubljani je dal H. Eliju
23
Wolfil 1. 1626. naslikati na nagrobnik svoje matere poslednjo sodbo {Kol. 1626, 26. nov, MHK 1862, 106). Isto tam je dal
1.	1603. napravili nagrobni napis G- Žitniku, njegovim in svojim sorodnikom (Thalnitscher, Cypressus Labaccmis, rokopis v semeniški knjižnici v Ljubljani, str. 49). Za kapucinsko cerkev v Celju je H. J, 1613- naročil pri slikarju Planerju sliko povišanja sv. križa z raznimi svetniki (Kol. 1613, 2. dec. MHK 1862, 90).
Tudi slikar Egidij Thunib je !, 1600. po H.-ovem naročilu slikal oltar v Braslovčah (Kol. 1600, 18. okt.).
Sliki v domovinsko zgodovinski spomin zmage pri Sisku smo že zgoraj omenili.
Od H.-ovih portretov so se nam ohranili trije; dva se nahajata v ljubljanskem škofijskem dvorcu, izmed katerih fe starejši iz L 1611. izrazito delo, eden pa se nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani (Mantuani, DS 1922, 463—66). Vsi trije so brez podpisa slikarjev, Sliki v škofijskem dvorcu sta natisnjeni v Grudnovi Zgodovini str. 869, 959, Stroj Kratka zgodovina katoliške ccrkve 1922 str, XIII, M 1924, 106, DS 1922 si. 57. Poleg tega se nahaja v Narodnem muzeju fotografija H,-ove slike iz Erhergove galerije znamenitih Kranjcev, ki je v Grudnu natisnjena na str. 821. V kapeli škofijskega dvorca je dal napraviti H.-ovo sliko škof in poznejši kardinal Missia, na zunanji severni strani stolnice pa je napravil IL-Ov kip po naročilu prelata, tedanjega ravnatelja bogoslovja dr. .los. Lesarja, kipar Pengov.
Spomenik, ki ga je dal napraviti L 1622., stoji danes na Ambroževem trgn v Ljubljani.
Da&i je bil od svoje obljube, da bn obiskal Marijino cerkev v Lorelo, dispenziran, je v spominu nanjo I. 1624. zgradil blizu Marijinega grada cerkev Marije v Nazaretu (Vol. H. PPP. 351—53), Ko jo je I. 1627. mimogrede obiskal tržaški Skof Scarlichi, se je napram H.-U izrazil, da je popolnoma podobna oni v Loretu (Kol. 1627, 10, marca MUK 1S62, 107).
Tudi gledališko umetnost, ki so jo gojili jezuiti, je H. pospeševal s svojim zanimanjem in lionoriranjcm (Kol. 1626,
2.	iebr, MHK 1862, 105), Glasbenega sijaja pri raznih procesijah pa skoraj nikoli ne pozabi omeniti, V svoji instrukciji iz 1. 1608. (Fase, 57, 17) omenja, da je dal napraviti v Gornjem gradu nove orgle benečanskemu mojstru Vincenciju Columna,
24
Za svojo kapelo in oltar v Koroneju pri Trstu je poslal 6. ju L 1627 fKoL 1627, 6. jul. MHK 1862, 105) lepo sliko Matere božje, sv, Katarine, sv. Lucije in sv, Uršule, Za isti Koronej je pri kiparju Juriju Skaruosu naročil kameni! grb, Sicer je H.-ovih kamenitih grobov «hranjenih več: v Ljubljani v zidu na dvoriSfu škofijske palače, v zidu na vrlu kanoniške hiše Pred škofijo 8, na spomeniku na Ambr. trgu, v Gor. gradu na nagrobniku in tistem delu gornjegrajske rezidence, ki jo je sam pozidal (Gruden 869, 872). Njegov škofijski pečat, kakršnega je L 1601. naročil pri Ahelu Degenu (KoL 1601, dec. MHK. 1862, 21), se lepo vidi v ljubljanskem kapiteljskem arhivu nu fasciklu 205, 14, V kapeli škofijskega dvorca v Ljubljani spominjajo na H.-a kropilni kotliček in posodice za sv. olje (Steska, ZUZ 1926, 32, 33).
VI, Pri vseh svojih delih je imel H, jasen cilj pred očmi: radikalno iztrebitev proteslantizma na Kranjskem in radikalno obnovitev katoliškega življenja v duhu tridentskega koncila. Prva njegova naloga se tipično izraža v uničevanju protestantskih knjig, da se ob enem z njimi uniči spomin njih pisateljev (Fasc. 57, .17), v razstreljevanju lu teran sldh shodnic, v izganjanju luleranov in v izkopavanju protestanlovskih trupel. Vendar bi si ustvarili o H.-u napačno sodbo, če bi mislili, da tega niso delali tudi drugi. A lo postopanje vendar popolnoma odgovarja H.-ovemu značaju Radikalnost v obnovitvi katolicizma se kaže v njegovem prizadevanju za duhovsko disciplino, zlasti v preganjanju konkubinatov (Fasc, 157, 39 iol, 1, 2, 4, 6 v, 16 v, 18, 20 v, 82, 83, 83 v; Fasc. 7 st. 27. str. 52—53; Acta Aquiieien. et Labac. str. 58), v trudu za vzgojo novega duhovskega naraščaja, v zvezi z na j radikalnejšim splošnim faktorjem tedanje cerkvene reforme, z jczuilt, in v njegovem neumornem delu podnevi in ponoči.
Ravno tako radikalen je bil v boju za svoje škofovske pravice n. pr. na sinodi v Gorici radi kostanjeviškega samostana, ali ko je suspendiral Ursina in ga v Kranju ni pustil čez cerkveni prag, oltarje pa, katere je Ursinus posvetil, obložil z interdiktom in naročil, da se oltarne plošče od teh oltarjev odstranijo.
Ker je imel jasen cilj pred očmi, zalo tudi ni poznal omahovanja, l, j, imel je tudi neomahljlvo voljo. V službi svojega cilja je delal, kakor da bi bil sam svoj suženj, in bil pri tem
25
neutrudljiv in neustrašen; zanj je bil pripravljen dati življenje. V svesti si jasnega cilja je delal in snoval naglo. Njegovi pri-piski na aktih a tergo (cito) in v pismih v vrsti datuma (raptim, raptissime) so značilni. Njegovi koledarski zapiski, se zdi, da so odsev njegovega značaja; kratki in markantni, brez doigegii opisovanja, pisani kot na hitrem pohodu in zraven medseboj vendarle zvezani kot mozaični kamenčki v veliko sintezo — v sliko njegovega značaja in dela.
Ljubi! je svojo domovino (nostra natio slavica, cantus slavici, compatriota nosler), se veselil zmag nad Turki, ki so prizadeli toliko škode naši domovini, in delal za cerkveno unijo Uskokov, Kakor je dalje z budnim očesom motril vpliv oglejskega patriarhata na naše kraje, tako se na severu kol notranfe-avstrijskr namestnik ni počutil dobro, kakor tudi je bil tesno zvezan s katoliško vladarsko hišo v Gradcu — a to v zavesti, da brez in jnimn političnih faktorjev prolireformacije V njegovi domovini ni mogoče izvesti. Kadarkoli je dobil kot namestnik od dvora dovoljenje, da se je smel podali v svojo škofijo, vselej je šel »domov« (n. pr. Vol. IL 230, 252). In ta njegova domovinska ljubezen datira iz njegove mladosti in vzgoje v domači hiši. V pesmi Friunipluis amoris sc spominja materinih besed, ki mil jih je govorila, ko sc je poslavljal od doma v tevtonsko deželo (cum mihi tristis ait — Theutona regna petes fili dulcissime matrem — amplius Iiaud poteris forte viderc tuam — vade et sis foelix, redeas felicibus auris). In I, 1585. je bil pij vsej priliki v Gradcu, ko se jc v isli pesmi spominjal svoje domovine.
Hren se je zavedal svoje vodilne in odločilne oblasti v škofiji. Kar se je imelo zgodili v korist cerkve in domovine, naj bi se ne zgodilo mimo njega, Zato v kavzativnem smislu govori o delih drugih kot o svojih delih. Kapucine imenuje »svoje* že zaradi tega, ker so se pod njim naselili v Ljubljani (Fasc. 157, 39 fol. 66). Sploh slopa njegova osebnost izrazito na dan. Že zgoraj smo omenili, kako strogo je nastopil proti onim, ki so njegovi oblasti nasprotovali, tako proli oglejskemu patriarhu, proti Ursinu, a tudi proti svojim podrejenim prelatom, n. pr. stolnemu dekanu Mikcti in proštu Andreju Kralju, ki si je neopravičeno prisvajal gorenjski arhidiakonat (IMK 1895, 112—113) in pravico konfirmacij nad nekaterimi beneftciji, Na svojo oblast je bi! H. ljubosumen, vendar je preko mej ni maral
26
širiti. Protestanti so mu v deželnem zboru očitali, da stremi pu svetni oblasti, in da ne puste, da bi vladal v deželi samo eden. namreč on. Zgodovinsko jedro teh enostranskih očitkov je to, da je stal H. na strani resnice in pravice in da teh v ugodnih prilikah ni mogoče premagali ne s politično silo in ne s tem, da jih stoji na strani ncpravice in neresnice več kakor na nasprotni strani. Voditeljem protireformacije se je očitalo nasilje v zadevi vesti. Z zgolj historičnega stališča moramo pomisliti, da je bila tedaj konfesija veliko bolj navezana na teritorij kakor danes, ko se je omejila bolj na človeško notranjost in versko-duševno organizacijo ter na le majhen teritorij, kakor so cerkvena tla, Zato je napram takim očitkom protestantov mogel Ferdinand s čisto mirnim srcem reči, da v zadevi vesti ne mara nikomur delati nasilja, ker je vsakomur, ki se mu njegove odredbe niso ^dele skladne z vestjo, dal na izbiro, da gre. Tako je tudi H, sam imenoval protestante in zlasti predikante invasores.
Krivice, ki so se mu godile od višjih — tudi Ferdinand mu je včasih na pritisk protestantov poslal kak opomin, naj se drži v svojih mejah [Dimitz, MHK 1867, 116) — je prenašal velikodušno v zaupanju, da mora končno zmagati pravica in resnica. V tem smislu je umeli njegov rek: Veritas temporis filia (Fase, 157. 39 íol, 23 v), ki je bil morda že v H.-oveni času in v zvezi s H.-om napisan na solnčno uro na stari ljubljanski stolnici (Thalnitscher, Hist. eccl. caili, 27). To tolažbo je H. ne-enkral Ludi doživel in tedaj je vedno mogel reči: Tandem causa triumphal bona (Kol, 1626, R. nov. MUK 1862, 106) ali; Triumphant verítas el iustitia (Kol, 1620, 6. jan. MíIK 1862, 100) ali: Et sic me nt i tur iniquitas sibi, síc eadem os euum oppilat et sic invidus alterius rebus macrescit opimis [Vol, II, PPP. 263). Tako se njegova odločna, neustrašena, vztrajna delavnost in zavest končne zmage, li temeljni potezi njegovega značaja, izražate v njegovem geslu: Terret labor, aspice praemium. Zdi se, da H. niti v najhujših trenutkih preganjanja in nasprotovanja ni izgubil svoje dovtipností. Menda je mislil na svoje nasprotnike, ko je zapisal drastično dovtipni stavek: Is spuil in se, qui Spuit versus Olympum [Fase. ? s t. 27 na zadnji strani).
Njegova neustrašenost in odločna volja ga je menda privedla do lega, da je o svojih načrtih govoril, kakor da bi bili izvršen! že s tem samim, da jih je zasnoval [knjige, tiskarna).
27
In če se mu ¿i načrt! radi ovir le niso posrečili, ne govori rad ali pa sploh ne o njih, ker bi si bil moral morda priznact, da oviram le ni bil kos. kakor si je mislil. Na la način menimo, da se dajo razni njegovi ukrepi in koraki razložiti veliko globlje in bolj iz celole njegovega značaja, kakor če bi iskali razlaga zanje v njegovi zgolj osebni časlihlepnosli, dasi mu je bilo mnogo za stanovsko čast kot kneza in najvišjega dostojanstvenika v škofiji.
Pri vsej svoji veliki in mogočni agilnosfi pa je bil H. tudi spreten diplomat. Kd so ga v deželnem zboru napadali, je v svojem zagovoru (Dimitz lil, 349) hranil veliko bolj Ferdinanda kakor pa sebe: tako spretno se jc znal postaviti pod okrilje Ferdinandovih narcdb iii povelj, dejstvo, ki je važno dovolj, da pravilno presodimo njegovo samostojnost in inicijativnosl. Znal si je pridobili naklonjenost pri vseh, ki niso bili njegovi smrtni sovražniki. Dobrega razmerja do njih vkljub težkočani, ki so naslale, ni maral rušiti. Napram svojim nespravljivim protestantskim nasprotnikom pa je uporabljal premišljeno taktiko
Z njegovo humanistično smerjo v zvezi je njegovo zanimanje za znanosti, zlasli za zgodovino, ti je bil izobražen humanist. Snoval je hiblioteko pri stolnici (LMS 1878, 32) in poleg škofijskega arhiva v Gornjem gradu osnoval tudi škofijski arhiv v Ljubljani [Fasc. 57. 26). Kar se tiče zgodovine, mu v njegovem viharnem boju proti luleranslvti kajpada ni hila dana prilika, da hi se posvelil temeljitemu in kritičnemu študiju preteklosti; on se je veliko bolj zavedal, da se bije hoj za bodočnost naroda, in temu boju je posvetil v prvi vrsti svoje moči. Za zgodovinski materija!, ki nam ga je zapustil o tem in drugem svojem delu, mu moramo biti hvaležni.
Zanimive so sodbe o H.-u, Kot odlično osebnost in gorečega cerkvenega kneza so ga stavili že njegovi sodobniki. Seveda moramo izjave od strani nuncijev [Fasc. 64, 2) ali pa tudi rimskih krogov (Fasc. 48. 2; FasC. 57. 41) sprejeli z rezervo o diploniatični etiketi. Ali kakorkoli so njegovi sodobniki osebno o njem mislili, s svojimi izjavami o njegovem odličnem pomenu so stvarno zadeli resnico. V 17. stol-piše Vnlvaznr, da je bilo v njegovem času o ll.-u razširjeno mnenje kot o kranjskem apostolu. Neki stiski rokopis iz 18. stol., ki ga jc mogoče spisal Dizma Florijančič, ga seveda v primerni razdalji primerja z Gregorjem VIL (IMK 18%, 239). To so
28
sodbe katoliške dobe, Za njo je prišla liberalna doba, v kateri ga je Richter nazval velikega kranjskega inkvizitorja, m ta naslov je bil menda tudi Dimitzu še najbolj všeč ¡Dimitz III, 379), Za sodbe protestantov je značilna sodba protestantskega kranjskega zgodovinarja Elzeja: Khrgeiz und Renegateneifer in Verbindung mit angeeigneter Ucberzeugung trieben ihn, die protestantische Kirche und die aus ihr hervorgegangene slove-nische Literatur zu vernichten (ciL. Jczičnik 1H83. 25),
Če se ne oziramo na različna stališča, s katerih so hile podane te sodbe, in Se opiramo samo na historični materija] in na historični pomen H.-ov, potem je resnici najbližja sodba, ki jo najdemo v Valv. VI, 350: »dass man in Crain dafür halt, er mögte mit ailen Ehren der Crainer Apostel genannt werden«. Kratek, a historično zanimiv stavek. Tako je sodil o il.-u katoliški kranjski svet 17. stol-, ki se je zavedal, da mu je H. znova prižgal luč katoliške vere. Dokazuje, da je H.-ovo delo obrodilo popolne sadove šele deselletja po njegovi smrti, in ravno zato tudi priča, da je naša cerkvena in kulturna zgodovina brez Hrena nerazumljiva.
*
a} Viri. — Škofijski arhiv v Ljubljani; Vol, I. PPP. [kopija); Vol. 11, PPP,: Formulare maius; Acta Aquik1 iensia cl Labacensiaj Proloeolluni it. 31; Fast. 4. 20. — Kapiteljski arhiv v Ljubljani; Fasc, 6, S; Fasc. -11, 41; Fasc. 43. 5; Fasc. 48. 2: Fase. -IB. 25: Fase. 50, 21; Fase. 56. -14; Fase. 57 ät. II. 12. 13. 14. 15. 16, 17. 18. 19. 20. 21, 22, 25, 2b. 30. 31. 32. 33, 36, 40, 41. 42. 47, 5(1, 74. 75: Fase. 64, 2; Fasc. 16. 36; Fase, 78. 48: Fasc. 81. 43: Fasc. 81, 46; Fasc. III, 1: Fast. 126. 4; Fasc. 136. 1; Fasc, 138. 20l Fasc. ]41, 25; Fasc. 157, 31); Fasc, 205, 14; Fasc. ? St, 18: Fasc. ? št, 21; Fasc. ? IL 27.
b) Literatura. (Scxtiam literatura po prijaznem sodelovanju g. univ. prof, Fr. Kidriča, ) _ Roso I en z, Gründl. Gegenber. 1606. 63 b, 64, 64 h; Valv. VI, 350; VII, 468: VIII. 667. 668, 669, 670. 671. 673, 706. 708. 710, 711; X. 359, 360: XI, 22, 190—192, 191. 540. 695 , 696, 118; XV. 534. 550; Thal-nilichcr. Hisf. ccel. ealh. 1701 izd. 1882. 14, 16, 19, 20. 30. 33. 34, 37; Jan Greg. Thatberg, Kpitome ehTonol, 1114, 64—68: Linhart, Versuch einer Gesch. v, Krain i. 17&8 v predgovoru* Puhlin, Kopitar, Gramm, XL1L Cataiog, eleri dioec. lah. 1843: Costa, Keiscerinnerlingeil aus Krain, 1848, 10—11; Jellouschek, MHK 1849, 95, tOO; isti. MUK 1850, 14: RohiLsch. Gesch, d. Protestantismus in Steiermark, 1850; Harter, Gesch. Kais. Ferrl. II. IV. zv. 1851, 13, 14. 15, 222, 223, 275, 276; MHK 1851. 49, 50; Drobtinice 1851. tli do 118: Klun, Archiv f. d. Landesgeseh. I, 1852. 48. 49; K lun, MtlK 1852. 26, 27, 35. 3H; is Ii, MHK I8')1l 41—43. 45—47, 62—64, 69—70, 87: Stepischnegg, Thomas Chr«n. Salzburg !856; KSun, MHK 1857, 48: MHK 1858, 13—18; Vodnikov spomenik. 199—210; Hudič, Ucher ein Protncoll Relig. Reform, in Krain-MHK 1859. 27—29. 89, 90; Radič. Cypressus Lahaeensis, MHK 1S60. 3, 51, 52:
29
Radies, MUK 1661, 73, 74, 75, 97; UitniU, Historische Notizen aus den im Museal-Archive atiibewahrten Kalendern dos BischofesTh.Cbrön, MHK 1862, 17—30, 87—90, 99—109, 40 |o portretu v Erhcrßovi zbirkiJ: BK 1863. 71? Kitzinger, Beitrüge zur Gesell, der Reformation in Laibach, .MHK 1864, I, 3; Radies, Libe] Ins poematuin Thoma« Chrün, MHK 1864, 76—7B; Saf,. 1864, 17; IJK 1865 , 43—44, 47? Radies, Triglav 1865 št. 29, 30; MHK 1865, 24; Elze, Trüber und die Reform, in Knill, Real. Enzykl. I, prot. Theol. u. Kirche, Suppl. III, 186b; Dimitz, Urkunden zur Gesch. dur Reform, in Kraio ans den Jahren 1540—1634, MHK 1867, 105, 110—] 17; Marn, KM D I8b8, 42—46; Dimití III, 1875, 270, 273, 274. 278, 281, 283, 284, 285. 286, 287, 294. 309, 331, 332. 333, 334, 335, 336. 339, 340, 34t, 342 , 343, 349, 350, 351, 352, 353. 354, 355, 356, 357. 358, 360. 363, 364 . 365. 366, 368, 3i>9, 372. 379, 380, 385, 397, 437, 441, 450, 457. 458, 459, 473; Oroien H/1, 1877; 8, 9, 11. 12, 17, 19, 20, 24, 26, 29, 30, 31, 32. 34, 42, 44, 54—62, 62 - 67, 73. 74, 123, 134, 135, 145, 169—170. 171, 177, 179, 182, 187, 202, 208, 215, 222, 223, 237, 246, 247, 248, 249; Radies, L MS 1878, 1—33; Orožen III. 1880, 85. 185, 186, 249, 263, 264—271,-Wiest ha Icr, LMS 1883. 96, 99; Jezičnih 1883, 32—25; Strahl, Kunstzuslände Krains, 1884, 17, 18: Orožen V, 1884. 24, 30^31, 31—32. 35, 38, 39. 49, 57, 77, 78, 79, 80, 8t, 82, 83, 88, 110—Ii2, 115, 127, 128, 129, £30, 131—132, 206, 207, 209—258. 281, 302, 347, 359, 360, 398, 404, 411—412, 453, 455, 4SI, 490, 541, 542; Schumi II. J884.'1887. 75. 76, 77. 86, 94, 105, 106; Ehe, Trüber v Kcal, Enzykl. XVIS 1885; 7.7. 1890. 113. 127; J. S., 1z zapuäiine Skofa T. H.-a, 77 189t, 22^—230; Koblnr, IMK 1892 , 65; Orožen VIH. 1893 , 363, 364, 462, 593; US 1894, 26, 56; Radies, MMK 1894, 65; IHK 1894; A. K , 80; Slekovec, Pobirki iz dnevnikov ljubljanskega íkoía H.-a, MS—156; Barle, £e jednu poročilo o /.mugí pri Sisku, 20\—204; Vrhovec, Nekdanji rog na ljubljanskem gradu, 211—212: isti. Tiskarna Tomaia H.-a. 214—215, 216; K L„ Dvoj« listin iz reionii, dobe, 242: Radies, Thomas Chron, Arge 1894. 139 do 144, 160—164, 19S—199: Glaser L 1S94, 147. 148, 149, 150, 151, 152: Sic klasa, LMS 1895, 100, 142—144; ßarlc, Obseg ljubljanske äkolije pod i kolon T, H.-dm, IMK 1895, 56. 61. 62, 110—115; Vrhovnik. Škota H.-a spouiinik, IHK 1896, 238—241; ZZ 1897. Ltbellus poematum Thomac Chronn, 609^670: Vrb ovc c. Mehanski špital, LMS 1098 , 35. 38. 40. 41, 43. 45 , 67; Schuster, Martin Brenner; 1898. 495—496, 654, 848. 880; Nítfl-Zeldler, Dcutsch-oslerr. Lileraturgosch, 1899. 488; IMK 1900; Koblar, Troje slavoipevov na zmago pri Sisku, 128—134; isti, 200, Steska, Delničarjeva ^Bibliothcca Labaecnsis ' » publica* 154, 200; isti, Noii denarji,.. 116. 117; Prelesnik, Proti-reformacija na Kranjskem pod i kolo O) Tomažem Hrenom, KO 1901, 3—17, 99—115. 205—224, 296—341; VRV 1901, 372, 424. 442. 443: l.avtižar, Cerkve in zvonovi v dekani;: Kranj, Í901, 223; Koblar. IMK 1901. 48: Siuska, Janez Čaudik, IMK 1902, 1—32; isti. SU 1902, 146; Vrhovec, Xgodov, äenlpeterskc Iure ZMS 1903. 6. 28. 29. 34—38. 40, 41. 42, 43; Danica 1903. 145. 146, 342—43; Danica 1904, 303—304; Loserlh, Akten und Korrespondenzen zur Geschieh lc der Gegenreformation in Inncriiüterr, unter Ferdinand II. II. Teil. (Fontes mum Austriac. 11, Ablcil. Diplomataria et aela LX. Bd.] 1907 glej v regislruí Ktoh Thomas; Schmidlin, Die kirchl. Zustande in Deutschland vor dem 30[ähr. Kriege. I. T.j Österreich, 1908: Gruden, Carn. 1910, 96; Steskn, T. H. in gornjegr. sinoda l. 1604, Cas 1912, 49 do
30
S7; Gruden, /ur Autortchatl det Griindlidicn Gegeub«rioiitas«, Catti. 1M2, 103—115; Mantuanr, Zgod, razvoj slov. cerkvene pesmi, 1913, 13, iS; Pregelj, KM D 1913, ¡8—21 (povest); Lesar, DS 1913, 447—453; Duhr, Geseliiclile der Je t uit en 1913. 11. zv. i. del 345—346; Izobraževalna knjižnica Í1!. zv, 1914: Koblar, Iz letopisov IjublinriíkiJi ¡cznilov 30. 31, 32, 33, 37, 40, 41; Gruden, Zfiodov. slov. nar., 1914, 1915, 624, 625, 730, 731, 7%. 816, 819—822, 824, 826, 833-837, 842—B44. 855—857, 857—860. 865, 868—872; Mal. Cas 1915. 337—340; Urtiden, Carn. 1915. 6, 7; isti. Carn. 1916. 93: Arcll. f. ostcrr. Geich. 1916; Stegcníek. ČZN 1917, 102; Breznik, Lit. trud. v Evangelijih in listih*, DS 1917: Uren. Neki odlok škota H.-a, Carn, 19(7, 260; Cralenau«r, Kratka zgod. slov. slovslva, 1919. 64—66; Kidrič, Jnrij Kobila, ČJKZ 1920. 279; isti istolam, Troborji na Raičici. 296; Kidrič. Opombe k protireforai. dobi. CJICZ 1921 22; Manluani, Portret škofa H.-a, DS 1922, 163-466; Kidrič, Ogrodja ¿a biogr, Primoža Trubarja. RDIJV 1923 passitn; Prcmrou, ČZN 1923, 66, Pr. Uieničnik, BV 1924, 123, 124; Pirjevec, Mladika 1924. 106; Štele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 1924, 41. 42, 46, 52. 56. 57, 58. 61; Mal, Uskočke seobe i slovenske pokrajine (Srpski etnografski zbornik knj. XXX), 1924, 152. 154, 155, 157. 159; Kidrič, Doneski sk, H-a za zgodovino reformacije. C/N 1924, 20—24; Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbib, 1924, 24. 34; Piemrou, GMS 1924.25. 63; Kidrič, fcitiditf. SBL; isti, Jutro 23. sept. 1925; [VI, Knnflič). Jutro 23. maja 1926; Steska, Ljubljanski íkoftjski dvorec, ZUZ 1926, 30, 31, 32, 33, 34, 38; Simrak, De relationibus Slavorum Meridiana liu m cum Sánela Komuna Sede Apostólica saeculis XVII. el XVIII. vol. L 1926. 11. 21. 22 . 30. 40—43, 48-51; Premrou, Vatikanski dokumenti iz 1603—21 o vlndiki U,-u, ČJKZ 1926, 68—107, ČJKZ t927. 199—229; Grivec, Slovan, apoit, sv. Ciril in Metod. 1927, 143; Pastor, Geseh. der Papste, 11. z v. 1927, 263; S leska, Slovenska umetnost. 1. del; Slikarslvo, Tisk Mohorjeve družb« 1927, 14, 15; J, Turk, Kritični; pripombe, CZN 1927, 88—89: isti. Kje je umrl in bil pokopan T. H., iziti« v BV¡ isti. Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. nov, 1609, izide v BV,
ZAKONITA ZAŠČITA SPOVEDNE TAJNOSTI.
Ln (¡uran lie du secret de la confession.
Prof, tir, Meloa Dolenc.
SOMMAIRE. — Et l' Etat et 1' Ejflisu catholique ont prévu des prescriptions spéciales pour garantir le secret du la confession. L'article suivant examine, si les prescriptions de part et d' autre nu se contredisant pas, en considérant surtout la préparation de la loi pénale uniforme.
Il discute d'il bord de le ¿o lata pour toutes Ic9 si* régions différentes. des points de vue historique et dogmatique, les règles de droit civil et de droit criminel concernant l'interdiction d'interroger comme témoins les confesseurs sur ce qui leur a é!é cunfessč. 11 y plaide I' opinion que le tribunal no doit non plus interroger les conlosseurs comme accusés sur ce qu'ils onl appris en confession, mais que ce qu'ils ont déposé en violant sciemmenl le devoir de iecrel peut servir à la libre appréciation de preuves du tribunal. Il examine encore les dispositions qui établissent
31
une sanction pénale pour ta violatiun Ju secret de la confession, niais qui n' existent dans l'Etat SUS que dans. la foi pénale serbe et monténégrine. f-a comparaison des textes du droit prussu (Allg. Land-Rccbt) (17'Mj et du Code pénal jlfllO) fixe la genèse de cette disposition légale dans la loi pénale prnsse [1S51 | qui a servi de modèle au législateur serbe (et monténégrin), t.' assimilation des ecclésiastiques aux médecins, pbar» maciens etc. est réduite â un ample emploi des matériaux de la loi pénale prusse, et à celle occasion I auteur renvoie au fait que lus matériaux mentionnés facilitaient I' assimilation dus ecclésiastiques au grnupe des personnes qui doivent sous peine garder le secret professionnel, parce que le protestantisme ne connaît pas la confession auriculaire comme sacrement. Par la comparaison des textes de la loi pénale serbe et monténégrine avec l'art. 12 du la constitution du Royaume SHS il conclut que les dispositions sur la violatiun du secret de la confession, surtout celles, concernant T ad' uiissibililè de la destitution tî'un ecclésiastique par arrêt d'un tribunal, et celles, décidant que, si des raisons excluant une peine existent, les confesseurs peuvent déposer comme témoins, sont abolies par la constitution.
Eïnfin il étudie de lege [et'Cllds quelques propositions de réforme étrangères et la genèsu du § 2-lfi du projet du gouvernement pour la loi pénale unifurrne, où parmi les personnes qui doivent suus sanction pénale garder le sucrut professionnel les représentants de religion« sont aussi énuinèrés. 1! démontre que le fait qu'on souffre une possibilité de violation impunie du secret de la confession par les confesseurs est inconstilutionel, et relève surtout I expression que seulement la violation »incompétentea doit être punie, parce qu'elle est en contrediction avec les prescriptions de 1" Eglise, qui, d'après la constitution, règle seule ses affaires, Le résultai est la recommandation de rayer lus »représentants de religions du luKte du g 248.
I, Opredelitev problema.
§ 1. Vera državljanov je pravna dobrina, kalero ščitijo državni zakoni, v kolikor je vera priznane verske izpovedi. Prepovedane vere ne morejo biti predmet pravne zaščite1, Ni pa zaščitena samo vera kot taka, ampak dosledno glavnemu načelu so zaščitene tudi posamezne versko-cerkveno institucije. Spoved, rOiifpfsfiiû, se znači za integralen institut krščans kili verskih izpovedi in je bai za to zaščitena v več pogledih:
a) Država ne dovoljuje, da bi njeni organi v državnih poslih (sodstvo, uprava) uradno vpraševali verske
1 Fnako Lohttntf! Oest. Strafprozessrccht in system. DaTsielhing, str. 317, 3i8: Mayer: Kommcntar zu der Ocst. STFO. Str. 5W. Na* sprotnega nazora pa je vsaj za civilnopravdno postopanj« na Ogrskem [v Vojvodini): <J 0 11 1 : Ung. Ziv.-Rroz.-Ordnung, str. 2?8. Za n.lSe pravne razmere pa je mcrodftino besedilo £l. 12. Ustave. Ui jam ti le ravnopravDosî pred zakonom >ra usvojen« veroizpovedi«.
2,2
organe, ki opravljajo spoved, o tem, česa se je vernik spovedal. Ta zabranilev povpraševanja mora veljati napram dnhovniku tudi za tisti poznejši čas, ko je postal apostat, ker gre za stvarno zaščito spovedanih tajnosti vernikov, ki ne sme biti odvisna od osebe spovednika4,
b) Država pa more zaščititi tajnost spovedi tudi tako, da stavi kršitev le tajnosti od strani spovednika pod sankcijo državne kazni, ki zadene spovednika.
§2. Katoliška cerkev ima seveda tudi predpise, ki ščitijo spovedno tajnost. C,'mi, 889 pravi v § 1:
Sacraméntale sigi! i um inviolabile est; quare caveat diligent er cojifessaríus ne verbo ai it signo imt alio quoviB modo et qiHtvis de causa prodat aliquatentis peccatorum. ß 2, Öbliga-lione ser rundí sacraméntale sigillutti tenelín- qnoque interpret a Iii que omnes ad qUOs noli tin tonfessionis qnoque modo per-veneriL*
Can, 890 ima še nadaljnje predpise glede isle snovi: § 1: Omni »o prohibitum eat confessurio nsua ur i entine er confessione acquiéitae cum gravamine poeriilentie, excluso etiam quo día revelalionis peri culo. § 2. Tam superiores pro tempore existentes, quam c on fessarii qui postea superiores fuer int remind nt i, not ¡tía quam de per rti ti s in confession? habuerint, ad exterior em gubernationem ¡tullo modo itli pOíñunt.
Cerkvena kazen, ki naj zadene spovednika, če prekrši spovedno tajnost, je izrečena v ran. 23G9, § J, za neposredno kršenje exfommttiitíffíto speciaIis3tmo modo sedi Apostoli cae rezervata, za posredno pa aiisjiensio a celebrations Mtssae, <ib líudiendis saeramentalibus confessionibus, s katero so lahko združene še druge stranske cerkvene kazni do degradacije.
Tudi pravoslavno cerkveno pravo smatra za »pre-stup«, ki ga morejo nčinili »sveŠtena lica.«, »kad jedan episkop ili prcsviler povrijedi pečat ispovíjedi i javi trecima kakav prijestup, sto mu je na ispovijedi neko otkrio«4,
§ 3, Država in cerkev imata torej vsaka zase svoje predpise, ki ščitijo spovedno tajnost. Predmet naše razprave bodi
3 Mayer, 1. c. 510, pravi samo. da jc neodločilno, ali jc duhovnik ic v službi, pri tem su sklicuje na Voitus, Kommentar, str. 119.
Tu je misel o spovedi po tolmačih, ki je dovoljena pO can. 903-Gl- tudi Knie j; Cerkveno pravo, str, 333.
' Glej: M i 1 a ž - K a z i in i r o v i i s Pravoslavno cerkveno pravo, str. 522,
33
razčiščen je vprašanja, a i i vsebuje ta parttlelizem v naši državi de lege lata in de lege i e r e n d a kakšno navzkrižje ali vsaj kali, ki bi do navzkrižja vesli mogle.
Slednjič pa bo preiskati, ali je kaj ukreniti, da zakonodaji ne zadene te druga ob drugo'1. V tem pogledu se znači razprava tudi kot prinos kritike j edinstvenega kazenskega zakonika naše države,
II, Današnja zakonodaja.
§ 4, Zabranitev uradnega izpraševanja spovednikov kol prič po spovednih tajnostih od strani državnih organov pravosodja je izvedena dosledno na ta način, da so vnesene ustrezajoče zakonite določbe v zakone o postopanju: a) v zasebno-pravnih stvareh (civilni proces), b) v kazenskopravnih stvareh (kriminalni proces).
Ni pa po današnji zakunoduji v naši državi predpisov o načinu zaslišavanja prič za upravno pravosodje, djisi govori čl. 43 kraljeve uredbe o poslovnem redu državnega sveta in upravnih sodišč od 5, septembra 1921, SI, N, štev. 196 (Ur. 1. za Slov., kos 97), o zaslišavanju prič pred navedenimi sodišči .
V naslednjih vrsticah hočemo čisto na kmtko navesti sedei >HiUei'tae v zakonodaji naših šestem raztičnopravnih zakonskih področij, to pa v kronologičnem redu postanka določb, da se vidi, vsaj kolikor-loliko, vsakočasni napredek v zakonodaji.
a) Civilna sodišča. Najstarejši civilno pravdni red ima Hrvaška in Slavonija (datiran z dne 16. septembra 1852). Njegov § 154, 11. odst., pravi;
»Istotako ne mujju svjedocl biti duliuvnki o livar i h savjesti. ko je im te prihodom Juhovnuga njihova, nredovanja povjere pod peejtnm tkrd' vitnsti.«
s 0 tem problemu smo na kratko i« govorili in naznanili pričujočo razpravo v »Slov. Pravniku«, I. 1927, str, 156. 157 v razpravi »Zdravmika tajnost v kazenskem pravu»,
* Pravilnik upravnega sodišča za Slovenijo, sestavljen ud dr. Henrika 5 t e s k e |gl. njegovo knjigo: »O javni upravi«, str. 137 do 173). predpostavlja pač v § 37, zaradi potrebnih dejanskih ugotovitev pritegnitev prič k ustni razpravi, navaja tudi neke predpise glede zalli-iavanja na ta način, da odreja uporabo določb c, pr. r,; duhovnikovega pričevanja pa ne omenja. Navzlic temu leži po naiem mnenju tu analogijo * civilnim postopanjem pred sodišči na tllani.
DogolEovnl Vcalnik.	3
34
Značilno je, da tU o spovedni tajnosti šc ni govora, vendar so duhovniki v označenem pogledu sploh »nepripustni, abso Iutno zavržni svjedocU''.
Srbija ima zakon o postopku sudskom u gradj, parni-eama z dne 20. februarja 1865: v svojem § 220 govori najprej o «zakletim činovnicima<*, nadaljuje pa:
• Isto tako i sv ¿Stenici duhovni i murski o onom šla im jg duhovni lajna izpnvjedenn. ne moiu kao svjedoci pitani bili i njihova svedoi.ba <> Ifimc nc vajU.*"
Bosna in Hercegovina ima v svojem c. pr. redu dne 14, aprila 1883 določbo § 151 t. 1, po kateri ne smejo biti zaslišani kot priče duhovniki glede tega, kar jim je bilo zaupano pod pečatom duhovske uradne molčečnosti. Vtdi se, da tu o spovedi izrecno ni govora, to pač oči vidno % ozirom na mohamedance, ki nimajo spovedi in so bili ob času poslanka zakona še turški podaniki, Takoj pripominjamo, da je Črna gora dobila svoj civilno pravdni red dne 1. septembra 1905, da pa je bil le slabo uspel posnetek baš omenjenega c. pr. reda za Bosno in Hercegovino11.
V vrsto najmodernejših c, pr. redov prihaja časovno kol prvi c, pr, r, od 1, avgusta 1895, veljaven za Slovenijo in Dalmacijo (po prevratu tudi za Prekmurje), V g 320 je odrejeno, da
ne smejo biti zaslišani kot priče duhovniki glede lega, kur jiiT! je bilo pri spovedi ali pod pečatom duhovske uradne molčečnosti zaupano .
v § 362 pa je isto ponovljeno za stranke, če so zaslišane v dokazne sv^ie'". Najmlajši e. pr. r, jc oni za Ogrsko (zak.
7 Glej Silovit-Kušnov: Tumač grad j ans komu parbenom po-slupniku, itr. 152, Pojasnilo, Züknj tU ie ni (Jfivnra o Spovedi kot taki pride pome je,
" Glu j Nike t it; Gradj. stidski po« t upa k, str. 197.
11 Glej o tem Werk; Osvrt na črnogorsko takonodav»!m, v; Pravni Pregled, knjiga 1. str. 55.
10 Prim. Pollak; System des oest. Zivjlproressrechtes, itr. 510. ki pa misli samo na spoved; dalje N e II ni a n n : Kommentar zu dem Pr Gvselit, str, 1006 in 1051, ki pa ne ve prav ntiesnr navesti o dvostroini zabranitvi zasliiavanja prič ali stranke. Glej za avstrijsko pravo še: Adler: In welchen Fällen begründet nach oest, Kcclite der Verrat de^ Geheimnisses eine livil* oder straf rechtliche Verantwortlichkeit? .tur. Viertel).-Schrift od 1906. str, 153 sl,
35
čl. i. iz 1, 1911.. sanke, dne 8. januarja 1911), ki pravi v § 298. da ne sme hiti kot priča zaslišan duhovnik
o tem, kar mu je hibi priobčeno pri spovedi ali jiicer pod pečatom de-liovske molčečnosti«.
Po motivih k temu določilu se duhovnik v označenih stvareh ne sme zaslišali, tudi če bi bi! sam pripravljen izpovedati kot priča".
b) Kazenska sodišča. Kazensko pravdnih redov jc šestero za različnopravne pokrajine, vendar veljajo, to bodi v naprej navedeno, po predpisu tiskovnega zakona z dne 6. avgusta 1925 za vsakatero teh pokrajin za tiskovne procese, enako kot za navadne, še nadalje, in to navzlic temu. da je tiskovni zakon ¡edinstven za vso državo.
Najstarejši kazenskopravni red ima Srbija, namreč z dne 20. februarja 1865; znači se kol posnetek t, zv. Hye-Glu-neekovega reakcionarnega avstrijskega k. pr. r, iz 1. 1853, ki je bil v skladu z ukinjenim liberalnejšim avstr. k. pr. r. iz l. 1850 prinesel nova določila o duhovniški tajnosti. § 91 srb. kaz. pr. postopnika pravi:
■ Kao s v« doc i ne niogu sc izpiti vati: 1. «veitena lica lil ir skuj; i mu-naikojj čina 11 sffllatranju orio£ Slo im ¡e ispovedjeno, ili innče pod iinlovoni duhnvnog čulanja pOVereHO« ,,,
Vidi se takoj, da ta predpis ni docela skladen /. onim za srbska civilna sodišča, a pripomniti je, da se zastopa tudi mišljenje, da morajo duhovniki svedočiti pred kazenskim sodiščem, kadar jih je oprostil nd ohveze molčečnosti tisti, ki ji rti je tajnost zaupal45,
V najtesnejši zvezi po svoji miselnosti so tri naslednji zakoni, k. pr, red za Slovenijo (s Prekmurjem) in Dalmacijo od 23. maja 1873, za Hrvatsko in Slavonijo ud 17. maja 1875 in za Ho s no ter Hercegovino od
11 Glej Golil, l c„ sir. 228.
" Tako Žj varni v tč: Krivični (kazmuii| zakonik i Zakonik o po-(tupku u krivičnim dcliaia kraljevine Srbiji, i], del, sir. -Ki. Mar ko v i C Udibenik srpK|(o£ krivičnoji pnslupka (1926) pa uči haS nasprotno od Živanoviča (jjt, str, 334J, V koliko se strinja praksa s prt-enavedenim nazorom, ki pojmuje pravnn dobrino zaupanja v cerkvene urjfane HnceU krivo, ni razvidno nili iz Nike l i če ve deloma komentirane izdaja -.Krivični zakonik t postupak*, str. 190, 191,
36
30- januarja 1891. saj se drugi in tretji tesno naslanjata nn prviT od Julija G 1 a s e r j a zasnovani kaz. pr. r. Po njihovih določilih (§ 151, odn. 142, odnr 159] velja v bistvu enako, da se
-za priče m: smejo zusli£avati, ker hi sicer njih izusliln bilo nično: L duhovni o tem, kar jim jc hilo pri spovedi ali sicer pod pečatom duhovske uradne zamoljčljivosli zaupano^11'.
Črnogorski kaz. pravdni red z dne 20. januarja 1910 se smiselno ujema s tem določilom, za Vojvodino veljavni kaz, pravdni red z dne 4. decembru 1896 (časovno torej izšet pred črnogorskim) pa iina tudi zelo slično besedilo (§ 209), namreč da du S e b r i ž ni ki nc smejo biti vprašani pod ničnostjo o tem, kar jim je bilo priobčeno pri spovedi ali sicer pod cerkveno obveznostjo molčečnosti.
Kot obči državni zakon pa velja »zakonik o postupku vojnih sudova o krivičnim delima«, prvotno izdan za Srbijo 15. februarja 1901 (izmenjen in dopolnjen z zakonom od 20. marca 1909), čigar veljavnost je bila razširjena na vso kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev s čl. 127 finančnega zakona z dne 31. marca 1927 za l, 1927.28, Služb. N. z dne l. apr. 1927, št. 73.XVI.. (Ur, 1, za Slov. kos 45). V tem zakoniku sloji v § 203:
• Ne mogli ic ispi ti vitli kan jvedocl; ... 2, duhovna iica o imonle, Slo i m ¡e na ispovesti povereno,*
K vsem tem, med seboj le malo različnim določbam pa je pripomniti, da ni nikjer govora o tem, ali se duhovnik (svečenik, dušebrižnik) sme vprašati po tem, o čemer se kot priča ne sine zaslišali, tedaj, ko stoji pred sodiščem kot osumljenec, obdolženec ali obtoženec. Zakonodajalec prav za prav ni imel nujnega povoda, da bi tako določbo posebej uzakonil. Saj osebe, ki se dolžč zločina, vohče nimajo dolžnosti dati ndgovor na sodnikova vprašanja. Navzlic temu pa po našem mnenju radi analogije s predpisi o pričali — sodišče duhovnikov, tudi če niso priče, ampak obdolženi kakšnega zločina, ne sme vprašati o stvareh, ki jih krije spovedna tajnost, Druga pa je v primeru, da duhovnik sam prostovoljno, zavestno kršeč cerkvene predpise, izpove o tem, kar mu je bilo pri spovedi
" Citat je >7. madnega prevoda, pri kalerem je sodeloval v prvi vrsti Mat« v i C i g a 1 c , pomagal pa mu je — po ustnem izročilu — Fran Levstik. Za molčečnost jc rnhil C i g a 1 e v .iurid, pnlilische Termtno-Ingie fizd. 1853] Se izTaz »zamolkljivosl-.
37
zaupano. Kazenski proces hoče in mora doseči, da se ugotovi h is iorično-maler ia j na resnica: za to ne sme odklanjali pre-motrenja izpovedbe obdolženega duhovnika, čeprav je cerkveno, ali celo po kaz. zakoniku kazniva. Molk zakonodajalca v tem pogledu nt sankcionira kršitve cerkvenih predpisov za dopustno, ampak samo trpi, da sodnik oceni tako, ev. še posebej motivirano izpoved po načelih kazenskopravd-enga reda, torej v Sloveniji, na Hrvatskem, v Vojvodini, v Bosni vseskozi po svobodnem prepričanju, v Srbiji pa le deloma, ker veljajo bas po kazenskem postopniku po večini še dokazna pravila".
§ 5. K izvajanjem prejšnjega poglavja je s pravno-dogma-tienega stališča pripomniti sledeče;
a) V zakonitih določilih označena dvoslročna zaščita: sp-vedne tajnosti kot lake na eni strani, pod pečatom duhovske uradne molčečnosti zaupane stvari pa na drugi strani, ima svojo zgodovino, ki je za naša raziskavanja pomembna. Dotično določilo je priälo do porabe najprej v avstr. kaz. pravd, redu iz leta 1850 (avtor J o s e f p 1. W ir t h), prevzel ga je kaz. pr. red iz I. 1853 (avtor H y c - G l u n e c k). Pri posvetovanju o reformi dotičnega določila pa je Julij Glaser {avtor za sedaj veljavni k. pr. r.J najprej predlagal, da naj dostavek o sicer pod pečatom duhovske uradne molčečnosti zaupanih stvareh« odpade, češ, če v lakih zadevah obdolženec sam prosi za zaslišanje duhovnika o tem, kar mu je zaupal, se mu tak razbremenilni dokaz ne sme vzkratiti, za spovedtio tajnost pa je uveljavljal, »daas man... unter allen Umstünden an dem Beichtsiegel nicht rütteln könne*", Od deseterih osnutkov za novi kaz. pr. red so imeli oni od štev. III. do IX. samo spovedmi
11 S Iv m vprašan join se ni bavil nuben komentar avstr. k. pr. r.; nai nazor pa podpira o&ohitn določba § 206. avslr. k. pr. r., ki pravi, da pripoznanjc obdolženca preiskovalnega sodnika ne opraSča dolinosti. da dejanski sta» koiikur n»ioit razčisti. Lege nun distingeente. velja ta predpis tudi za pripominja s kršitvijo spoYedne tajnosti. [Glej Miltor-h a c h e ? - N c n m a y e r : l.i lautcrun£cn ¿ur STPO., str. 420: Mayer: Cntnutenlar zu der nesl. Str. Pr. Ordnung, str, 713.
11 Poskusili) pa sc je tudi spo vedno tajnost z drž. /.akonuni orna jat i za primer, da dre za hudodelstvo veleizdajc. Tu naj bi imel spnvconik pravico izpovedati o zaupani tajnosti kot priča pred «odiičem, Tako je predlagal p 1. Waser v nekem članku Allg. oest, Gcrichtszeitung, 1872, it. 56, a pobijal je nje^uv predlog Kril | is to ta ni, št, 72j. 0 tem glej M it le r-b a c h c r - N e u m a y e r , I. e., sfr. 338. Tudt Irancosko in nngfeSfto pravu
38
tajnost v mislih, v X. pa se je zopet pojavil tekst, kakor je današnji, torej z dvostročno zaščito. Pa baš o tem sc je razvil v gosposki zbornici b»j. Sam poročevalec p I. Tschab use h n i g g je zagovarjal besedilo, ki jemlje le spovednu tajnost v misel. V glavnem je utemeljeval svoj predlog tako, da je v interesu pravosodja, če je čim manj izjem od dolžnosti pričevanja- dalje, da nobena verska izpoved ne zabranjuje duhovniku izpovedati pri kazenskem sodišču a tajnostih, ki so mu zaupane izven spovedi; dalje, da bi zamolčanje o tem, da je sama stranka priznala duhovniku, kaj mu je pri vodenju krstnih, poročnih in mrliških matrik ali pri sodelovanju v bračnih zadevah napačnega zaupala, napravilo duhovnika naravnost za podpomočnika zločincu; slednjič, da ne gre dovoljevati, da hi o. pr. predstojnik konventualov zahranil le-tem pod pečatom uradne molčečnosti izpovedati o tem, kako je svojo kazensko pravico prekoračil. Tem izvajanjem, ki so tudi še naravnost očitala nekakšno vtihotapljenje zadevnega določila, sta se postavila po robu baron Apialtrern in opat Reslhuberj pokazala sta na praktično ncizvedlji-vost stroge ločitve obeh vrst tajnosti, ker bi bil pri takšni ločitvi mnogokrat duhovnik prisiljen sklicevati se na spuvedno tajnost, a bi s tem le-to že izdal. Tudi ne gre, da bi se nc-krščanom, ki spovedi ne poznajo, odvzel neki privileg, ki je krsčanom dan, namreč, da si morejo olajšati vest —- 7. zaupanjem neke skrivnosti fn. pr. storjene tatvine) duhovniku, ki naj poravna škodo tatvine. Na to je bil predlog glede § 151 v takem besedilu sprejet, kakor ga imamo še danes1",
h) Ratio legi/; v govoru stoječe prepovedi je torej i n -teres občestva, da se ohrani spovedna tajnost, ne pa interes posameznika, da se ne izve njegova tajnost; zaščita občestva državljanov naj se nudi z ustanovitvijo nedotakljivosti verskocerkvenega instituta spovedi",
nedotakljivost $ povedne tajnosti priznava fgl, Mayer. L c. [komentar!, str- 509).
" 0 zgodovini postanka Jj 151, avatr, k, pr, r. glej Kaserer; Die StPO vorti 23. Mai IS73 Und das EinliifirungsguSelz mit Materialen, str, 415—118; Maver: Entslehungsgcschichtc der oest. STPO, str. 551 do 553; Mitterb&cller - N tlimiytri 1. C,, sir. 339. 340; tu }e govora tudi o postanku k, pr, r. za Saksonsko in Nemčijo.
,f Adlcr, 1, C„ Str. 159, pravi da SO predpisi pozitivnega prava o očuvanju tajnosti ustanovljeni rZum Sctmtze d«s Getnetnwe*cns, der Khe und der aun diesun ViiTlirlZurifiun cnlspringvndvii Nachteile«.
39
Iz tega načelnega vidika je sklepati dosledno, da tisti, ki je zaupal svojo tajnost duhovniku, le-tega nc more osloboditi dolžnosti molčečnosti"'; dalje, da ne izpreminja na tem ničesar dejstvo, da je izpovedanec umrl; da ni razlike, ali se tiče tajnost,' zaupana pri spovedi, le izpovedanca ali tudi drugih oseb ali samo tretjih oseb, Vse to pa mora govoriti za domnevo, da je duhovnik nekaj zvedel pri spovedi kot tajnost, če se brani izpovedati v stvari kot priča. Ako se to ne prizna, postane vrednost verskega instituta popolnoma iluzorična. Praksa pa se vsekako nagiblje k nazoru, da sme sodišča duhovnika pozvati za pričo, če je treba dognati neko dejstvo, katero on lahko pojasni, in da ga sme, če se brani pričati, sklicujoč se na spovedno molčečnost, tudi zaprisefci kot pričn v potrdilo, da ne ve o predmetu dokazovanja razen tega, kar je zvedel prt spovedi, ničesar11',
c) Dosledno temu, kar smo doslej izvajali, je zakon tako za civilno kakor tudi za kazensko postopanje ustanovi! določilo, da jc zaslišanje o tajnosti, pridobljene pri spovedi ali sicer pod pečatom uradne duhovske molčečnosti duhovnika, nično. O kakšni kazni, ki naj zadene sodnika, ako navzlic zakoniti zabranitvi takšno zaslišanje izvede, ni nikjer posebej govora. Foda s tein še ni rečeno, da je njegovo postopanje opravičljivo, nekaznivo. Kazen ga zadene, če je storil tako dejanje iz nepremišljenosti, nevednosti, kulpozno, najmanj disciplinarna; če pa je storil to z namenom, kršiti svojo uradno oblast v škodo neke druge osebe ali pravne osebnosti, zakrivi zločin zlorabe uradne oblasti in se kaznuje kazensko in disciplinsko".
§ 6. Pridemo k drugi vrsti zaščite spovedne tajnosti, ki jo more država dati, namreč na ta način, da kaznuje spovednika, ki izda tajnost, V tem pogledu pa je razlikovati v naši državi dvoje skupin zakonodaje:
w Enako M a y e r : Komniiinlnr, de, str, 510, G c y c f ; Dic Ltliri' voiii Besvei&c, str. 521. Mitterbachcr-Nemnayer, i, c, str, 311, citira it ¿t. 213, snks. k- pr. r,, po katerem sme oseba, ki j« Zaupata neko tajnost duhovniku izven spovedi, le-lpfja osloboditi molčečnosti. glede tajnosti, zaupane pri spnvudi, pa nc.
Tako M e y i; r : Kontniantar i-lc,, str. Sli); M i t [ e t b a c h c r -Ncumayen I, c., str. 2A2.
O kaznovanju disciplinskim potom glej predpise čl, 89., I (H, zakona i> uradnikih in drugih drinvnih ushiihcncih z dne 31, julija 1923-
40
L skupino tvorijo a) Slovenija (s Prckmurjem) in Dalmacija s kaz. zak. od 27. maja 1852; h) Hrvatska in Slavonija z istim zakonom, k) je bil pozneje sicer drugače prenarejen kot v Avstriji, vendar ne glede predmeta naše razprave; c) Bosna in llcrcegovina s kaz, zak, od 26, junija J879 in čj Vojvodina, ki ima še ogrski kaz, zak.: čl. V. iz I. 1878, noveliran z zakonom čl- XXXVI iz 1. 1908. Vsi ti zakoni imajo posebno določilo v zaščito poklicne tajnosti in so ti poklici izrečno navedeni, namreč ad a) in bi § 498: — zdravniki, ranocelniki, porodničarji in babice, ad cj § 453: — liječniki, pomagači pri porodaju ili babice, ad d) § 328: ■—■ javni uradniki, odvetniki, zdravniki, ranocelniki, lekarnarji in babice.
1!. skupino tvorita a) Srbija s kaz. zak. od 29. marca 1860, ki pravi v § 282 dobesedno takole:
»Svc£ten.i i duhovna licu. lekari. apotekari. babice, hlrurzi i druga lica. koja po javnem duzvuljeitju mi kuju struku IcčCilja upražfljavaju, ako on« tajne, Itoju su njima u sle da t vu njihovug zvailja ili zanimanja otkrivenv i UDpittae, ili za ko ju su osa po svojo j struci točenja ili po nom zvaaju doznala, drugim olkriju, dn sc kune nn tuibu ličučili se licu u no*rCu od pedeset do Iristii lalira, Ili za tvorom do tri meseca; u po v to r enem slučaju ¿¿tvorom, do ^odine dana, a pnred toga zabraniče im se J,i nc mogu za neko vreme svoje z vanje ili limbuje b a mo stalno uprainjavatl«,
b) Črna gora s kaz. zak, od 23, februarja 1906, ki se naslanja močno na srbski kaz. zakonik, pa ima v § 282 določila, ki se strinjajo glede »sveštenih in duhovnih lica« sicer popolnoma s srbskim vzorcem, le kazen je izpremenjena, da se izreka v novcu od 200 do 1500 kron, v zaporu pa od l do 3 mesece. Možnost sodne zabranitve izvrševanja poklica jc pa doslovno vzdržana111,
Nastane vprašanje, a) kako to, da so Srbi privzeli v določbo, ki se tiče poklicne tajnosti, tudi duhovnike, in pa b) kakšen pomen ima to za praktično uporabo kazenskega prava.	»
Ad a): Srbski kazenski zakonik je bil napravljen poglaviLo po pruskem kaz. zak. od 14. aprila 1851", le-tu pa je nastal
Dobesedni tekst črnogorskega § 282. glej tudi v «Slov, Pravn.« 192i. sfr. 133, Divergeiieu so malenkostne in se tiiejo le zdravnikov,
™ Glej 2 i v a n o v i č , Osnovi krivičnog prava, OpSti deo, M.lr. -13; liti : 0 uvredi i kleveti, str. 16, 17 et passiiji.
41
po dolgotrajnih pripravah kol nckakitn kompromis med ¿aH-uemeines Latldrerhl fUr die Preunnisrhtm Stanten- \z 1. 1791 : iti med francoskim rotit; pdvul od 22. februarja 1810, na novo teksti ranim 23. aprila 1832. Za pravilno uniev&nje, kaj in zakaj je srbski zakon prevzel v svoj g 282 tudi duhovnike, treba si ogledati njegova predhodnika pobližje:
A. I.. It. I7'.)i.
VII. Atsch will; i im den Verbrechet i der IHener de* St unten:
§ ,rM: Ante, Wandärsle ««<' Hebammen sollen die ihnen bekanntgewordenen (¡ebfrdten und Famillenoehrimnine, infoferne ex nicht Verbrechen sind, bei Vermeidung einer nach den Umxiä» den :m bealirnmendcn Oaldbitssv ron !> bin Hl Thalern, Niemand offenbaren.
ff 006; Verstlntwißen nie ein not h r« begehendes Verhrecheu, welches sie ohne lleyhilfe der <lhri(fkeit nicht verhindern können, ni ainrl sie als Teilnehmer daran eeranticortlich.
§ Ks): .Wie öbritpn, irohhe. ab mV (deich nicht in unmillel-hnrem Dienste des Staates »leiten, di'nttoch demselben, rermSge ihren stiindeii. besonders verpflichtet xjnd, teerden hei Übertretung dir .für Pflichten mir Ii den darüber erifmuienen be.iiiiidrren Verordnungen bextraft."*
1z ob eh doloci) je nastal § 155 pruskega zakona od 14,
C o d « i> v H u I. iSto :
C'hapUre yremier: Heu crimen et delila rOlihe les perutnini'/;:
Les m eil in h a, Chirurgien» et tittlres off iti et t de »anli, ofttti tj tie t es pharnKiCienx. lex Mpeafe-minex, el tont outres per mirne* dčpoaiiai* rcs, pur etat m profesiion, de ne-cretx tfii'nu teur confia, '¡vi Ii ort leg c an nii tu tili* les obline 't se parler, ilemiuriuteiirx, s er im t renči č itr.s Ht'crelx, seron t piinis d'un, moix ii ni.r mgil el d'une nniendi de cen t francii it rimi reut h /rnnc*.
po dolgotrajnih posvetovanjih1'' sprüs 1851, ki slove:
» LujI, Lehrbuch des Deutschen Strulruchtes, 22. Aufl. (str. 52) označuje ta zakonik tako: »In seiner behilflichen Breite, seinem ängstlichen Wohlwollen, seiner Iiis zum lächerlichen reichenden Sorge für Vorbeu-l^ungsniassrugeln ... ist die Strafgesetigebtmg des ALK ein bezeichnender Ausdruck der den aufgeklärten Polizeistaat beherrschenden Ansichten ,.
" Besedilu je prepisano iz izvirne izdaje z naslovom: Allgemeine« Landrcchl für die Preussischen Staaten (2. Auflage], IV, ß., Berlin 179'!, ki se nahaja v dunajski vseuiiliiki knjižnici.
» 0 teh glej O Is h au s en: Kom. zum 5TG,, X. izd., str. 1253. usobito pa £c H u J o Halschner: Geschichte des Brandenburg-Prcus-
42
1.1. Tili I: Verletz ungen d e r H h r n.S5
S 1 B5: .VeiiiciiiiilppflriJBif)! on d (trmi OehSifen, notciv ultr l'rmot te", trilehe unbefugter iceiae PrivalfjchcimnisBe offenbaren, die ihnen Kniff Um'* l ii'.ti'x, Standes öfter Getctrbes naver (Mut xiwrt, itvn/ew mit Qeidbuste hin ;ii ,M0 Thah'M nrlrr mi! Giffiiiirjiiix his -U ,'f Nona! iwxtrnft.
Iz historiala predhodnikov in njihovega besedila je jasno, da v g 155 priisk, kaz. zak, iz 1. 1851 ideje ALR, (1794) niso prišle do pravega izraza, one rode penal-a pa pač, ker je v/poredil zdravnikom še vse druge osebe brez razlike, ki se jim zaupavajo zasebne tajnosti. Srbskim kodifi-katorjem pa ni bil znan le tekst pruskega kaz, zak, od 14. aprila 1851, ampak s pridom so se okoristili tudi materiali) k zakoniku", v katerih je izrečno navedeno, da so mišljene med tistimi osebami, ki jih veže § 155, »HU.istff den Beamten hauptsächlich die Geistlichen. A erste, Advokaten, Hebammen, Apotheker Če izvzamemo odvetnike, ki so dobili za kršenje poverenja posebno določbo v § 279 srb. kaz. zak,, so pat vsi stanovi iz teh materiali j prešli v srbski kazenski zakonik, ie kirurgi so prevzeti iz r o d e p f' Hfl l - a. Nova zakonodajna misel v srbskem kazenskem pravu je pa bila v primeri s codč pvnirt-om ta, da pride rlo — odv/.clja pravice izvrševati poklic potom sodbe. Ta ideja pa je čisto gotovo povzeta iz določbe § 498 avstr. kaz. zak,,
sisehen Slrafrethles (1855), str, 370— 282, Na strani 276 ju ¿¡lati, da .so renske province ntt zanikale potrebnost reforme kazenskega zakonika, weil ans dem geschlossenen Systeme der französischen Gesetzgebung Icein Pleiler he rausgeh rac hl werden kann, wenn nicht d.i.s ganze Gebäude in allen seinen Teilen erschüttert werden soll, Nur die grosse Strenge ein ¿einer Slraibestimmungen als ein leicht in beseitigender FcMir des code pünal wird anerkannta,
an Da stvar ne spada dobro med zločine zoper čast, priznava jil razlaga kot posledico, da so hoteli izločili zdravnike iz kroga »obrtnikov- . G o 11 d a ni in e r : Die Materialien ¿um Strafßcsetzbliche f. d. preussischen Staaten (18511, 11. del, str, 327 , 328, Istotam. kakor tudi v Ilalschner, I. c., str. 282, pa je poudarjeno, da je bai partija o zločinih zoper čail posneta pO določbah code p£nal-a.
» El, O o I t d a m m e r , 1. c„ str. 328. Naj navedemo ii predgovora k lil- sr.vezkll izdajatelja materiali}; i-Verkenncn wir es nicht, dnss das Straf-rechl des allg. US- unserer Ptaxis keine Vorschule für dieses neue Recht war, ja, dass es selbst dem wissenschaftlichen Geiste, welchen die*e* voraussetzt, hinderlich gewesen ist.«
m Od leta 1»5I. (pruski kaz. zak,) du lela 1360, (srbski kaz. zak.) je iziul ie saksonski kazenski zakonik (1855), ki pa ludi v ustreznih svojih določbah ne omenja i nobeno besedo duhovnikov.
43
ki ju hila pristna cvetka policijskega duha države51, Omiljena je bila lc v toliko, da je Avstrija kaznovala zdravnike takoj t zabranitvijo prakse, Srbija pa le pri ponovnem kršenju tc določbe. Da pa jc bila v Srbiji otvorjena možnost odvzemali svečenikom pravico izvrševanja njihovega poklica, si moremo razlagati samo iz tega dejstva, da je bila pravoslavna vera državna vera v Srbiji3",
Ad b): Danes veljajo torej v Srbiji in Črni gori predpisi, ki smo jih gori označili kot posnetek c Od e p é n a I - a, Enako pa veljajo istotam tudi predpisi Vido v danske ustave in to seveda za pravoslavne in rimsko-katoliške vernike. ČL 12 te ustave pa pravi med drugim:
«Usvojene i priznate vere samoslalno uredjuju svoje unulrašnjv ver^kt pOfloVBj*
Čl. H2 pa: »Od toga dan,T* (■¡C, ko postimo provovuljavna uslava) *pre-staju važili vsi pravni propi«, kojt bi bili rtji-mu prolivni,«
Pri pravilnem vpoštevanju gori v § 2 navedenih predpisov codiclS (llfij ranoitiri, ki urejajo samostalno notranje verske posle katoliške cerkve, moramo glede katolikov smatrati predpise § 282 srb., ozir, črnog. kaz, zak, v teh pogledih za derogirane:
n) Odstavitev (privatio) odn odstranitev (amotio) vršilccv katoliških cerkvenih služb, ki pridejo v položaj, da jim verniki zaupajo skrivnosti bodisi pri spovedi, bodisi sicer pod pečatom duhovske uradne molčečnosti, s sodbo kazenskega sodišča sploh ni dopustna, ker so te ukrcnilve interna stvar katoliške cerkve111.
O le m gícj Dúleae: Zdravniška tajnost v kazenskem pravu, I. e.,
sir. MG.
-1" Su veda Pruska ni imela posebnih pomislekov zopur prilegajte v duhovnikov v krog prizadetih čuvarjev tajnosti. Protestanti nimajo zakramentalne spovedi, ki bi zahtevala osebno ustno navudho vseh grehov spovedniku. -Conlessio privatno, pri kateri si spuvudancc olajša vest s tem, da navede duhovniku idie Silndun ini allgcmuincn und spcziell die schivc-reren« [Nitzscb* Lchrbuth dur uvang. Dogmatik, 3. izd., sir 174J ni potrebna za dosego odpuščanju grehov. — V navedenih maleriatijah k pruskemu kaz. zak. (18511 j« razlaga tudi, da kulpozna litiiltV dolžnosti čuvati tajnost rti kazniva in da dovolitev prizadele zasebne osebe, tajnost izdati, ukine kaznivost. Isto nazoru srečamo enako in brez utemeljiLve v delu ¿ivanovió: Osnovi kriv. prava, str. 140, in že v gori omenjenem f§ 3.) komentiranem izdan ju srh. kaz, pravdnega postopnika istega avtorja.
11 Glej dottčnc določbe pri Kušej, I, c.p str. 194.
44
/;) Kar se tiče spovednc tajnosti, ki je ne sme kršili spovednik na noben način in iz nikakšnega vzroka, treba določbo o kaznovanju kršilve te tajnosti [ne pa tajnosti, zaupane sicer pod pečatom duhovske uradne molčečnosti) izločiti iz § 262 srb. kaz. zak., ker bi dovoljevala po občih, uvodoma izraženih pravilih istega kazenskega zakonika vendar le ne kazniv o izdanje tajnosti tam, kjer bi šlo za krivdo izključujoče razloge, kakor za nepremagljivo silo, silobran ali stanje skrajne sil e1J. Če rode,v ¿Uft,l rannnici ureja notranje verske posle tako, da duhovnik ne sme pod nobenim pogojem izdati spovednc tajnosti, kazenski sodnik po predpisu in v duhu ustave razodetja tajnosti ne sme dovoljevati. Seveda bi ga v teh primerih ne kaznoval, ali že vsa procedura s postopanjem zoper takega duhovnika ne sme biti dopustna, če proglaša ustava, da naj cerkev svoje verske posle v cerkvi sama urejuje. Ni dvoma, da je spoved prav tako notranji posel cerkve kot vse drugo, kar sloji ž njo v bistveni, notranji zvezi. Če se ne pristane v to razlago, so krščanski svečeniki razen tega v večji meri kot drugoverski izpostavljeni nevarnosti, da jih njihovi ncprijatclji ovajajo radi kršitve spovednc tajnosti samo v nameri, da bi jim delali sitnosti. Kajti dokaz, da so kršili spovedno tajnost, je sicer zelo težka reč, ali tudi obramba radi takšne ovadbe je vrlo neprijetna,
Vzporeditev duhovnikov in zdravnikov i, l. d. do babic je vrhu tega neumestna v pogledu posledic, ki naj jih ima privolitev prizadete osebe, da se izda njena tajnost. Pri zdravnikih mora biti taka privolitev vpoštevana; takšna izdaja tajnosti ni samo nekazniva, ampak kazensko pravno irelevantcn čin. Temu nasproti privolitev pri spovednikih — ne sme bili vpoštevana. Sodnik, ki bi jo kot krivdo izključujoč razlog vpušteval, bi zadel ob predpise codicis ¡uria calumici, če je ne bi vpošleval, bi omalovaževal predpise kazenskega zakonika glede vzporejenih zdravnikov Skratka — vzporedba zdravnikov in duhovnikov glede očuvanja tajnosti je zgrešena!
:li Glej Dolenc: Zdravniška tajnost v kuz. pmvu, Slov.	1927.
sir. 144, kjer so /a zdravnike navedeni še drugj razlogi, ki o praviiu je jo nckamivosl raiodtlja tajnosti.
Da hi bilo pravilno za duhovnike 1l' drugo mnenju, srno žc povdarili v op, II. Da ne gre vzporejali svečeniku in zdravnike, je opazil htdi 2 iv a no v i č, Osnovi kriv, pravo, posuhni dio, II. izd., str, 135, vendar pravi, da skupno obravnavanje glede vseh stanov ni neumestno.
45
III. Bodoča zakonodaja,
§ 7, Bodi dovoljeno, da si ogledamo čislo na kratko zakonodaje iii zakonodajne načrte drugih držav razen že omenjene Francije, Enako kot Francija, določajo Italija (§ 16S kaz,, zak. od 30. junija 1 Sft9). dalje švicarski kantoni Wallis (čl. 286), Freiburg (čl, 410), Genève (č!. 378). Bern (Čl, 187), Neuenbürg fčl. 352), da so ludi duhovniki kaznivi, če kršijo zaupane jim tajnosti. Vendar duhovniki niso v dolični določbi izrecno navedeni. Kanton Luzern (§ 120) pa našteva le zdravnike, babice in uradnike kot osebe, ki so dolžne pod sankcijo kazni čuvali zaupano jim tajnost. Kanton Tessin (čl. 358) kaznuje sicer vsako osebo, ki vsled poklica ali službe zaupano ji tajnost izda, vendar le tedaj, če tista izdana tajnost ruši dober sloves prizadete osebe".
Ogrski zakon čl, V. iz I. 1878, noveliran z zakonom čl. XXXVI. iz L 1008, navaja kol osebe, ki so doižne čuvati zaupano tajnost, javne uradnike, advokate, zdravnike, rann-celnike, apolekarje in babice, državni kaz, zakonik za Nemčijo od 15. maja 1871, torej tisti zakon, ki je nadomestil s svojim S 300 gori citirani § 155 prnsk. kaz, zakona (185Î), je tudi naštel vse stanove, ki morajo čuvali zaupane tajnosti, nima pa med njimi duhovnikov.
Od novejših načrtov za bodočo zakonodajo naj navedemo avstrijskega iz 1. 1909 in nemškega iz lota 1925 kol laka, ki ne štejeta duhovnikov v krog poklicev, ki morajo čuvali tajnost, švicarskega iz leta 1918 ter češkoslovaškega iz 1. 1926 pa, ki jih pritegneta v ta krog, K švicarskemu načrtu pa je pripomniti, da v svojem čl. 285 (marginalna rubrika; kršitev poklicne tajnosti) izrecno dostavlja, da razodetje tajnosti ni kaznivo, ako se zgodi s privolitvijo upravičenca ali pa ako je potrebno, da se očuvn kak višji interes1'. Češkoslovaški načrt utemeljuje svnj
" Besedilo italijanske določbe glej tudi v »SI, Pravn.« I- 1927., str. 134, ostala besedila švicarskih zakonov pa v S t o o j I j Die Grundzüge des schweizerischen Slmfrechtes, Ii., slr, 169, 170.
M Vsa utemeljitev, ki jn navaj.i ofieielna »Botschaft des Bundesrates an die Bundesversammlung zum Entwürfe eines Schweix. St. C. Buches (vom 23, Juli 191B). pa se glasi t.iku-le (str, &5J: »Auch gewisse Privatpersonen unterstehen einzelnen Strafhcslimmungen dieses Abschnitten . .. Endlich eine Reihe von Rcniisiculen, die ein Berufsgeheimnis zu wallten haben fArt. 285). Tatsächlich musí man ihnen dasselbe Vertrauen wie den
46
§ 340 s pozivom »na novejšo zakonodajo«, ki razširjuje krog oseb, ki so »zavezane k molčečnosti«, poudarja pa potrebo, da je le-ie izrecno našteti. D ostavka o privolitvi k razodetju tajnosti iz švicarskega načrta, tlasi se izrecno na legn poziva, pa ni prevzel1"
§ 8, V naši državi se dela na tem, da pridemo do ¡edinstvenega kazenskega zakonika. Preddela je že izvršila Srbija, ki je dala napraviti leta 1908 po posebni komisiji strokovnjakov načrt novega kazenskega zakonika. Predlog glede čuvanja tajnosti v § 214 se je glasi! tako, da so med osebami, ki so kaznujejo, akn »neovlaščeno drugima otkrtju tajne, knje su njima usled njihovng zvanja ili zanimanja«, na prvem mestu navedena »sveštena i duhovna lica«. Po ujedinjenju je poslovala nova komisija, ki je izdala nov »projekat kaznenog zakonika iz god. 1922.«. V tem projektu [{j 247) je ostalo glede kroga oseb, ki so dolžne čuvati tajnost, pri prejšnji dikciji tudi glede duhov? nikov, Ta projekt je bil vnovič predelan ter ga je vlada dne 3 8. februarja 1926 predložila narodni skupščini, (lil je že predmet posvetovanja podkomisije in plenunla zakonodajnega odbora sedaj razpuSfiene narodne skupščine. Prej navedeni § 247 projekta ima sedaj številko S 248 ter je bil v plenumti sprejet brez izpremembe. Uvrščen je v poglavje XXI: »Krivična dela protiv lične slohode i sigurnostih in se glasi tako-le;
§ 246: Zatvorom de 6 mcseci ili novčano do 5000 Din knzniče s^ verski pre t stavnici, pravo z as (upnici, hrnmoci i Mi l upnici ii pravnim poslovilna. lekari, medicin (Ti, babice, apoteka« i pomočnici ovili lica i uopif-s vi orjjani sanilctikc policije i bolnica i organi javnih i privatnih organizacija Zfl osiguranje iivota, zdruvljn i invalidske polpore i Osigurahja od nesrečnih slučajev«, ako tajne, koje su sasnali u vrienj« svnga poziva neovlaščcno drugima otkriju.
Iz motivov k tej določbi ne izvemo prav ničesar drugega, nego da so poklici, ki so dolžni čuvati tajnost, taksativna navedeni, glede objekta tajnosti pa, da spada sem vse, »što se
Beamtcn entgtgcnbriflgiMi; der Biirger soli leissen. dns» dieses Vcrtrouen nicht ungeslrafl verlelzl wcrden dari*. Torej Se z duhovnici.spovedniki posebej niti ne buvij
™ Gkj Pripravne usnovy lieslniho z:ikona luredno iidanje. 1926). Str, 193, kjer se je pa vrinila napaka, ker se Irdi, da k med tistimi novej-iimi zakoni, ki su pritegnili tudi (duhovnike* v krog oseh, zavezanih k molteinosU glede zaupanih tajnosti, tudi Ogrski zakon (l. V. ii I. kar pa ne odgovarja resnici.
47
im odgovori na njihovo pitanje od strani osobe, koja traži njihovu pomoč«. Kaj jc razumeti pod ^neovlaščeno«. ni nikjer razloženo".
Če primerjamo novo določho o poklicni tajnosti s staro, ki smo jo zgoraj v § 7 ad b) z vidika Vidovdanske ustave kritično premotrili, vidimo predvsem, da je dostavek glede odvzetja duhovniške službe kol kazni izpuščen, S tem je sicer ijdpal glavni kamen spotike, ali oba druga pa sta vendar ostala in pojavil se je še nov pomislek, ki ga prej ni bilo.
Ostane namreč določilo, ki ni v skladu z Vidovdansko ustavo, da bo duhovniku dovoljeno kršiti brez sodne kazni tajnost, če gre za nepremagljivo silo, silabran ali stanje skrajne sile (untDiderstehUcher Zwang, Notwehr, Notstand); ostalo bo tudi navzkrižje, da je zdravnikom dovoljeno s privolil vi j o prizadete osebe njeno tajnost izdati brez kazni, duhovnikom pa ne. Vsaj za spovedne tajnosti mora pri zabranitvi ostati; lahko pa se glede izvenspovednili tajnosti duhovnikom prizna isti krivdo-izključevalni razlog kut zdravnikom.
Zadnji pomislek velja izrazu »neovlaščeno* ki bodi zakonita, negativno opredeljena kvalifikacija za zabranjeno razodetje tajnosti. Ali more za katoliškega spovednika sploh kakšna »upravičenost« v poštev priti? In vendar jo zakonodajalec predpostavlja kot možno! Kakšne zmede utegnejo tu nastati bas z ozirom na že obravnavano potrebo konslatacijc, da ve duhovnik o neki stvari le iz spovedi in da mu je zabra-njeno o tem pričati. Ali ne bo prav lahko sodnik stvar tako tolmačil, da predeči spovedniku položaj, v katerem naj le-la s svojo izpovedho »reši« obdolženca neke obtožbe in mu razlagal, da ga sam ka z, zakonik s svojimi predpisi o skrajni sili ali silo b ran u »o v 1 a š č a-< izdati lajnost?!
Zavedamo se, da predpisi glede spovedne tajnosti v praksi ne hodo nikdar imeli tako velikega pomena kot predpisi iste vrste glede zdravnikov, lek ar [ličarjev i. L d, Pa bas radi tega ie celo ne gre kršiti avtonomne ureditve notranjih katoliško-cerkvenih institutov! {Prav islo bo veljalo seveda tudi za druge verske izpovedi,) Pa tudi »sicer pcid pečatom uradne duhovske
a» Obäirneje razpravljamo o teh motivih t SI. Pr,» 1937, sir, 153.
i,!i »Nuovlaseeno« — nemški mnbetugLi ali uinie Bcfujiniv	itali-
jansko seniu £iusla causa« slovcnimo z »neupravičeno-.
18
molčečnosti zaupane tajnosti« so tako redke stvari, da ne kaže, delati glede izvenspovednih tajnosti posebnih predpisov za verske predstavnike.
Za to smo mišljenja, da naj novo izvoljeno narodna skupščina iz spoštovanja pred ustavo, ki dovolj ti je priznanim veram samostal-no urejevanje svojih notranjih verskih poslov, »verske pretstavnike« v § 248 »Predloge za kazenski zakon kraljevine Srbov, Hrvat o v in Slovencev* kratko malo črta".
PRAKTIČNI DEL,
Katoličan in drsava.
1.	Že po svoji naravi je človek usmerjen, da živi v ohčeilvu: potrebe posameznika, pa naj bi bil še tako skromen, so dejanski zelii mnog ost ranske, in človek bi jim nikakor ne mogel zadostiti, ko bi hotel živeti sam za sc. Pomislimo novorojenčka, ki naj bi bil prepuščen sam sebi! Toda I udi odrasli človek je vsa,k trenutek navezan na pomoč drugih ljudi; nehote se mora spomniti, da je res ens sociale, da mora nujno živeti v «občestvu- , v katerem morajo drugi njemu pomagati, on pa po svojih silah drugim: est necussarium ho-mini, quod In imilliLudine vivat, ut unus ah alio adjuvelur (Thorn , □e regim. princip. 1. t, c. 1).
2.	Tega občestva si človek ne izbere sam, temveč v občestv i ga privede narava sama. Prva družba, v kalero stopi človek je
družina-, katera mu nudi najbolj potrebna sredstva za življenje in temelje vzgoje. Toda družina, čeprav je naravno nujno in nekako sveto občestvo, vendarle nc zadostuje za širie potrebe. Človek se telesno, zlasti pa duševno razvija, širi se njegovo obzorji s tem pa raste tudi stremljenje po raznih dobrinah, katerih mu ne more nuditi mala družina, temveč samo večje občestvo, kjer je mnogo ljudi organično združenih. To občestvo so imenovali Grki
3.	Ni namen lega praktičnega prispevka, razpravljati o vprašanju, kako naslane in coacreto uši. t? ali država, temveč hočemo le poudariti, da je država nujno občestvo, ker jo človek po naravi usmerjen k državnemu življenju: ker je pač sj j e i toMtiv.ov li^iv (Aristotel. Polit. 1. 2, 1253 a 3}. Da človek pripada dejanski tej ali oni državi, izhaja seveda iz kakega konkretnega lakla (n. pr. A je
" Ostale pomisleke glede besidila g 248. v pogludu mi j.dravnisko tainost v svoji večkrat citirani razpravi (»SI, Pr.* 1427, str, 128- 1691 se-(cda popolnoma vzHriujemo,
49
rojen od atenskih slariàev; H je bival v deželi, ki so jo Atene podjarmile, C je ■optica!" za to državo, 13 je postal državljan, ker so ga poklicali V drža vrni službo); toda živeti v državi sploh, je naravna tii:;:) nujno. To zatrjuje tudi Leon Xlll. Tako pravi v svojem izklesanem slogu, da Rog zahteva po naravnih zakonih, naj človek živi v družbi: sanc homines in civilt societatc vivere natura jubet seu verius auctor naturae Deus (Leo XilL, »Diuturnum«).
4. Ta družba se imenuje država. 0 njej trdijo cerkveni pisatelji cnodušno, da je lo sucietas naturalis nccessaria. Če je naturalis, je od Noga. Bog hoče, da živimo v državnem občestvu, radi javnega ali skupnega hlagra. V tem se kaže delovanje božje previdnosti: prorsus divin.i pro viden lia régna constituimhir humana (Aug., De Civ. Dei V. 1; PL 41, 141].
Povsem abutno je torej mnenje, ki ga je Luîntam čilati v kaki moderni publikaciji, češ da je država »potrebno zlo . Ko hi bila res zlo, bi morata biti od hudobnega duha, kar SO trdili nekateri Stari čudaki, proti katerim nastopa že Irene j, trdeč: Država je postavljena v korist narodu ud Boga in ne od hudiča, ki ni sam nikoli miren :ii ne privošči ljudstvu miru. Postavljena je zalo, da se ljudje bojijo človeškega vladarslva, da se med seboj ne požrejo« (ConlTa tiaer. V. 2; PG 7, 1187).
5- Seveda se moramo pa tudi varovati, da ne pretiravamo važnosti države, kakor da bi bila sa m a sebi n am en. 'lake napake nahajamo že pri starih poganih, ki so prezirljivo gledati na druge narode in oboževali samo lastno državo. Kristjanom je pač država velika dobrina, ne pa mali k. Pretirani radikalni nacionalizem, šovinizem, sacro egoismo« in druge slične sLruje, ki menijo, da jo država na zemlji navzoči Bog, se ne dajo spravili v soglasje s krščanstvom. Država je kristjanu s r C dsl v <», ki mu pomaga doseči zadnji cilj, ni pa zadnji cilj. Država mora nuditi državljanu pripomočke, da sc vedno bolj izpopolnjuje za dosego zadnjega cilja, ki je Bog. Non enim ob liane causant gemiit natura societam ut ipsam bomo scqueretur Umquani finem, sed ut in ea et per earn adjtimcnla ad perEcctionem sut apla reperiret fLeo Xlll-, Sapienliae christianae ),
6. Z iiterarno-zgodovmskega stališča je pod tem vidikom zanimivo. da Eitamo pri sv. Avguštinu misel, da rimski imperij ni bi! država. Na prvi pogled zveni ta stavek paradoksno in vendarle nam je, če ga motrimo v Avguštinov« m duhu, povsem umljiv, Imperium namreč m služi! edinemu Bogu, ki je zadnji smoter vsega, in torej rimska država ni dosegla najvišjega smotra, ki bi ga morali doseči: Ubi j u s t i t i a non csl, non esse rempubjicam. Quae igitur jastitia est luiminis, quae ipsum hominem Deo vero tollil, et immundis daemonibus subdit? (August,, De civ. Dei XIX, 21; PL 41, 619). Na drugem mestu pa priznava, da je bil imperij država, vsaj v neke m pomenu besede: secundum prnbabiliores défini t ione s pro s u o modo quudam (quondam?) res p ubile a (uit; el melius ab anti-qmoribus Romanis, quam a poslerioribus administra ta est [De civ. Dei II, 21. 4; PL 41, 6fi|.
Bogoslovni Ve*link.
-i
50
7, Važno je vprašanje, odkod dobiva predstojnik države svojo oblast? Ako nočemo odpreti poti neizprosnemu despolizmu, ki identificira državo in osebo vladarja, moramo reči, da jo ima ali od zgoraj ali pa od zdolaj. Kajti da bi ju imel i z sebe, je izključeno: kako naj bi si dal imperator naenkrat nekaj, česar sploh ni imel"? — Neki čuden kompromis med tema dvema m6£nostima vidimo v poganskem rimskem ccsarru. ki je bil kot cesar kar — bog! Kol tak seveda ni potreboval oblasti ne od zgoraj ne od zdelaj; sicer pa se tudi ni mogel braniti, če je prišlo njegovim gardistom na um, da ga zadušijo.
3. Katoliški teologi niso nikoli učili, da hi oblast kot laka prihajala iz ljudstva, Nauk o ljudski suverenosti, ki ga je posebno izpilil Rousseau, spada sicer k glavnini doktrinam liberalizma in je danes zelo razširjen, vendar moramo poudarili, da teologi, čeprav vztrajno zagovarjajo ljudske svoboščine, ne morejo priznati, da bi oblast državnega predstojnika izvirala iz ljudstva. Pb Roussuau-jevem nauku hi dosledno vlada, ki nima kar večine (taki slučaji niso redki) dosledno bila hrez oblasti, kajti ta vlada gotovo ne more trditi, da ji je ljudstvo poverilo oblast,'
9.	Ce hočemo zvedeti o tem vprašanju kaj jasnega, moramo vprašati sveto pismo. 2e stara zaveza poudarja, da kralji kraljujejo po Bogu in da zakonodajavci določajo po njem. kar je pravično: Per me reges regnant, et lejium conditores justa decernunt: per m C principcs iinpcrant, et potentes decernunt justitiam [Prov. 8. 15--16].
Klasičen pa je tekst sv. Pavla: Omnis anima suhlimiorihus po-testatibus subdita sit; non est enim polestas nisi a Deo: quae auteni sunt, a Deo ordinatae sunt; ilaquc qui resist!t potestali, Dei ordina-tioni resistit (Rom, 13, 1—2), Sv. Krizostom omenja pri ra/.tagi lego teksta izrečno; iZ vseh strani se je razglašalo, da so apostoli uporniki in novotarji, ki da hočejo zrušiti obstoječe zakone fChrys. in Rom. hom. 23, 1; PG 60, 616). Zato je bilo potrebno, da je Pavel pojasni) pred vsem svelom stališče, ki ga zavzema v tem vprašanju krščanska religija.
10.	Pri tej priliki bodi omenjeno, kar poudarja že Zlatoust, da govori apostol ne o Osebi, ki nosi oblast, temveč o izviru oblasti. Non dixit: non est princeps nisi a Den, sed de ipsa re loquitur: nun est po test as nisi a Deo (PG 60, 615], Načelno je oblast vedno od Hoga, čeprav se nahaja v rokah nevrednega nosilca: kakor sta načelno vezana mož in žena jure divino, ne da hi bilo s tem rečem», da je Bog vezal »lega« prav s ^lo«, čeprav čitamo v knjigi Pregovorov; A Den aptahir viro mulier (Prov. 19, 14): non quia
1 Tudi V onih državah, kjer si ljudstvo samo direktno voli svojega suverena ali predsednika, ne dobiva predstojnik oblasti od ljudstva, tenivoi od Boga: ljudstvo določi le osebe, ne prenese pa na poglavarja oblasti: quo <ane delcclu dcsignatuT princeps, non conlçruntur jura principa till; nuque mandatar impermm, sed statuitur a qtlû »it Sciendum (Leo XIII . iDiulurnumi). — Krim. O. Schilling, Die Frnge der Volks-iniivcranitiil. Thtol. Qtrtrlalschr, IDS [\W\ 115—192.
5 J
singulis qui m ulic res ducunt, ipse conjunxertt: mullns quippe vi-de.uus, qui male el ntm ex nuptiarum lege junguntur neque hoc Deo imputaverimiia (Chrysost.J. Podobno poudarja tudi Tcodoret Ciru pri razlagi pavlmskcga teksta, da je sicer določila Previdnost, Ju so sploh vladarji in pudložniki, ne pa, da je vprav L a ali oni človek vladar; Sciendum est, quod et imperarc et imperio subesse a divina pro videni i« pcndcrc cloceat divinus Apostolus, non autem. ul h i c vel lil c principatum teneat (The od or. Cyr, in Rom, 13: PC 82, 194), Načelo, da izviri politična oblast od Boga, je nespremenljivo, ker je utemeljeno v naravnem pravu in v božjem razodetju: tega načeU se je držalu in sc bo držala cerkev ne samo glede cerkvenih predstojnikov, temveč lurfi glede politične oblasti: ad politicum principatum quod attinet, illmu a Deo proficisei reete docet Ecclesia (Leo Xlll., 'Ditilurnum»),
11,	Zgodovina prvih stoletij nam izpričuje, da so kristjani veJno poudarjali to načelo, aiko ravno so bili nositciji oblasti v rimskem cesarstvu mnogokrat njih krvniki- V svojem odnosu do rimskega Cesarja SO imeli kristjani samo eno principijelno težavo. Dvorni ceremonijcl je zahteval, naj ga časte kot boga. To je bil postulat, kateremu se kristjani niso mogli vdati, ker bi bili s tem ali lagali ali zasmehovali vladarja Non enim Deuiu Imperatorem dicam, vel quia men liri nescio, vel quia ilium deriderc non audeu (TertulJ,, Apol. c- 33; PL 1. 449), Tertulijan pravi, naj se cesar zadovolji z imenom imperator . saj jc to ime dosti veliko in je dano od Bojia: Satis ha beat sippcllari Imperator; grande el hoc no m en est, quod a Deo traditur (Tertull., Apol. c. 33; PL 1, 449). Sicer pa mu je ludi irne ra tor i I n v e k , in če jc cesar, se ima zahvaliti Bogu, ki inti je dal prej človeško življenju nego cesarstvo, Inde esl imperator, unde est ct bomo antequam imperator (Terlull., Apol. c. 30; PL 1, 442).
Ker naglašajo cerkveni pisatelji, da ima cesar oblast od Boga, in sicer od onega Boga, ki ga molijo kristjani, smejo opravičeno trditi, da jc cesar bolj njih nego poganov: Merilo dixertm: noster est mag is Caesar, ut a noslro Deo constilutus (Tertull., Apol. c. 33, PL I, 448}.
12.	i'rvini kristjanom so pripisovali najgTŠe zločine: sovraštvo do bogov, cesarjev, zakonov, običajev itd. (Tertull., Apol. c. 2: PL 1. 277), čeprav so bili telo pokorni zakonom in so praktično več storili, nego so zakoni zahtevali: ohscqminlur legibus quae sancitae, el suii vilac genere leges superant (Ep. ad Diognel. c. 5; PG 2, 1174). V resnici niso kristjani nikoli odrekli cesarju dolžnega spoštovanja, le religioznega kulta mu niso mogli izkazovali, ker ta kult gre samo Bogu, ki jc kralja postavil: Regem colam, non tamen cuin adorans, sed preces pro eo fundens, Verum autem et exsistenteai Deuni adoro. cum regem ab eo factum sciam (Theophil-, Ad Autolyc. I 1, n, ll! PG 6, 1042).
Ako pa zahteva cesar izvršitev dolžnosti, n. pr, plačati davke. no to voljni storili, ker priznavajo, d« so njegovi podložniki. Samo
4+
52
naj ne zahteva ničesar, kar hi bilo proti Bogu. tedaj hu kristjan rajši umrl, nego da bi ubogal: Jubel rex tributa pondere? Para tus sum solvere. Servituten! agnosco. Homo enim ut liominem decet. colendus est: solus autem Deus metuendus. Hunc negare si jubcar, hac Lantuiu in re non parcho, m orí arque pot i us, nemendax et Ingratas urguar (Taliaii. Assyr., Adv. Graec. n. 4; PG 6, S14),
13.	Poporni nauku sv. Pavla (lit. 3, 1; Í Tim 2, 1—2) su stari kristjani molsli za cesarje, za njih družine in za povečanje imperija. To je bilo tudi v njih lastnem interesu, ker so s tem molili za mir, ki je skupen dobrim in Ei udobnim: Pr-o imperio v estro precamur, ut til i us (namr. cesarjev) a patre, prout aequissimum, reg n um accipiatis. et accessionibus et increment» Imperium vest rum, omnibus ditiom veslrae subjeclis, augeatur. Alque id quidem nostra etiam interest, quo tranquillas vitam agamus (Alhenag. Legat, pro ChrisLiau, n. 37; PG 6, 971).
Ta zadnji stavek nas močno spominja na nauk, ki ga daje staro/a vezni prerok ekskulantom Rahiloniji: (Júnente paceni civitatis, ad quam transmigrare vos leci: ct oíate pro ca ad Dominum: qtiia in pace illius erit pa* vuhis (Jerem. 29. 7).
Iz Tcrtulijanovih knjig doznavamo predmet molitve za cesarja in tudi to, da so vedno molili «a vladarje; P recantes sumus umne; semper pro omnibus ímperatoribusj prosijo jim pa vitam proIixum: Imperium securum, domum lutam. enercitus fortes, populum probum, orbem quietuni (TertulI., Apol. c. 30; PL 1, 443), Te besede nam dokazujejo, da so bili stari kristjani res dobri patrioljc ali domoljubi v idealnem smislu besede; lega domoljubja ni mogla uničiti niti največja krutost rimskih ccsarjev: zakaj Čimbolj so se odlikovali imperatorji po krutosti, tembolj so jili skušali prekaiaLi krisLjani s pokorščino: plane ut i lil (imperator«*) crudelitale, isti (Chrisliani) obsequio ccrlare viderentur (Leo XJ1L, Diulunituii ).
14.	Naravnost prijetno nasprolje opažamo, ako primerjani" nektere današnje *palrijotc in stare kristjane, ko gre za davčno dolžnost. Stari apologet Justin lavno poudarja pred poganskim svetom, da so kristjani prvi, ko je treba plačati davke, in da radi vršijo to dolžnost kakor [udi druge državljanske dolžnosti; le eno zahtevajo, naj se jim dovoli češčenje enega Boga, v vseli drugih zadevah pa bodo radi služili Ler molili za vladarje: studio nobis est, ut vectigalia et census.,, primi omnium pendamus , , , Nos solum Ueuni ado-ramus; vobis autem in rebus aliis laeLi servimus, reges ae principes homtnum esse agnosccntes, et sünul precantes, ut cum regia pote-state sanam qiinque m en tí m oblinere comperiamini [Justin,. Apol I. n. 17; PG 6. 354).
15.	Tudi kar se tiče vojaške dolžnosti, nam izpričuje zgodovina, da so bili krifanski vojaki vedno zvesti branitclji domovine. Nič jih ni oviralo dejstvo, da je cesar pogan; saj so bili zvesti še takemu cesarju, ki je bil prej kristjan, pa jc odpadel od vere: krščanski vojaki so bili pokorni Julijanu Apostatu, ker so dobro razlikovali večnega Gospoda od časnega gospodarja, ter so radi večnega Go-
53
spodarja bili pokorni Časnemu: distinguehaní «mm dominum aeicr-ntim a domino temporali et lamen subditi eran! propter dominuin aeternum etiam domino temporal! (August., in ps. 124 n, 7; PL 37, 1654).
lb. V kréCanáki rcltgiji je pač načelo avklorilete sakrosanktno svetu. Nosilclj oblasti je časti vreden radi oblasti, ki jo ima od zgoraj, čeprav ni osebno svetnik. - Pilat gotovo ni bil značajnež, in vendar Kristus priznava njegovo avktorilelo, ker jo je dobil «d zgoraj: non haberes poleslatem adversus me uliani, nisi tihi datum essel desuper (Joan. l1), 11).
Tiberij »pada med najbolj zloglasne tirane svetovne zgodovine, in vendar pravi Kristus vprav pod njegovo vlado: Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Zvetičar pač ni uslanovil svoje religije, da bi z njo podiral države, lemveč, da bi jih popravil, pravi Hrizostom: Chrislum non ad eversionem communis politiac leges suas induxisse, sed ad emendationem (Chrys., in Rom, bom. 23, n. 1; PG 60, 613),
17.	Isti sv. ilrizoslom tudi puudarja, da moramo spoštovati i namestnike, ki jib cesar pošlje, čeprav su nepošteni, korup-clonisti itd.: etenim si vulgares istos praefectos ab Imperatore designates, eliamsi sint improbi, si lures, si pracdones, si injusti, si quod-eumque aliud fue rint, time mus el liorrctnus, non propter malitiim descipicie-ntes eos, sed propter dignitatem illius, a quo electi suni, reverentes (Chrys, de Davide el Saule bom. i; PG 54, S65), Ta tekst nam nudi precejšen vpogled, v kakšnih rokah je inórala bili tedaj uprava rimskega tesarstva. Ce pa Hrizostom liko jasno naglasa cesarjevo avktoritelo, ne smemo nikakor mislili, da je on bil »bizanlinec^, čeprav je živel v Bizanliju. Ce je bilo potrebno, je povedal tudi navzgor priv krepke rcsnice, in prav radi lega mu je poskrbela cesarica posebno ^letovišče« v Armeniji, Dvorjani pa so mu menda kaj malo imponirali: »aula regia: OEines suni infijti el lumidi, qui autem nnn sunt, sludium ponunt, ut liant (Chrys. in Epb. bom. 21, n. 3; PG 62, 152}. Hud poper.
18.	Ker zatrjuje krščanstvo, da je avklorileta od Boga, uživa vladar v krščanstvu poseben sijaj. V stari zavezi so bili kralji «maziljeuci« Gospodovi: David ni bolel ubili kralja Savla, ki ga je kruto preganjal, dast ga je imel že povsem v rokah, ker je videl v kralju maziljenca Gospodovega, kakor lepo pripominja sv. Hrizostom: Ncque dixit »Rex esU, sed »Cliristus Domim est ', nun ab humano honore, sed a coelesli judicio snmplo honorífico testimonio (Chrys. de Davide et Saule, bom. L, n. 6; PG 54, 685),
Cesir je krščanskim pisateljem nekak d e I i 1 e c božjih darov. Zalo zahteva Gregor iz Nazianza, naj imajo cesarji spoštovanje pred lastnim škrlalom. teT nadaljuje z nekoliko drzno retorično biperbolo, naj se cesarji izkažejo svojim podanikom kot bogovi: Im-peratores, pupurim veneramini., . subditis veslris deos vos praebete, ut audacius aliquid dicam. »Cor regis in manu Dei est«, ut ex Scrip-tura aitdimus el credimus (Gregor Naz., or. 36, n. ti; PG 36. 27S)
54
19. v naravnem redu je vladar gjliva državnega organizma, po kateri Bog deli zakone; Ipsa jura humana por lmperatorcs et reges saeculi JJeus distribuit generi humano (Aug. in Join.ii- 1, 6, 25: PL 35, 1437). Kralj je na neki poseben način božja podoba, ker je v kraljestvu, kar Bug na svetu; i line maguitudo regiae virtulis apparet, quod praecipue Dei simili tu d in cm geni, dum agit in regno quud lieu* in mundo (Thorn., De reg. princ. 1. 1, c, 9).
2(J. V krščanstvu pa je postalo razmerje med vladarjem in državljani bolj intimno; kar ukazuje vladar dobrega, ukazuje po nauku sv. Avguština sam Kristus: oum bonum jubent (imperatores), per eus non jubet nisi Christus (Aug. ep. 105. 3, 11; PI. 33, 398). — S Kristusom pa smo vsi združeni v eno telo in vsi Smo otroci njegove cerkvc; kaj pa mure hiti bolj častno, nego da sc i cesar imenuje sin cerkve? Quid enim honorificentius, quam ut imperator ecclcsiae filius esse dicatur? fAmbrus. sermo ciintra Auxcnt, n. 36; PL 16, 101&).
21.	Kol tak je vladar od g o v o r e n cerkvi za svoja dejanju, je podvržen njeni jurisdikeiji v versko-nravnih zadevah, kakor so njemu podrejeni državljani v profan i h rečeh. Vlidar ne repfezentira torej kake absolutne vrednote: ne pred Rogom, ker pred njim sploh ni nič absolutnega, kajl: njemu je vse podrejeno; in ne pred ljudmi, kajli kot sin cerkve je podrejen cerkvenim predstojnikom.
22.	Cerkev pa se zopet dobrn zaveda, da ima vladar svojo oblasl ud istega Boga. kateremu ona slu/.i. Svojim otrokom naroča, naj spifštujeju vladarja radi Bag a, naj .so njemu pokorni v politikih rečeh kot božjemu služabniku, kakor so cerkvenim predstojnikom dolžni pokorščino v verskem oziru, — Tako dobiva vladarjeva Čast poseben sijaj in posehno moč-
23.	Ateistična in sploh »religiozni država, ki ne priznava Bofia kot začetnika politifike oblasti, jemlje vladarju najlepši sijaj rn mu prereže življenjske žile: etenim jus imperandi nolle ad De ura rcierre aucltircm nihil est aliud quam polilieae potestatis et pulcherrtinum spltrndin em velle dclclum el nervös ineisns (Leo Xi[l.,
• Diutiirniiii] ),
24.	Pod temi vidiki je ¡/.ključen od strani vladarja vsak despoti v. e in. Državljani vedo, da vladar ni nič absolutnega in da so nad njim in nad vsemi ljudmi božji zakoni, katere mora vladar v prvi vrsti spoälovati: in ker mora dati tudi v državne m življenju doher zgled, zahteva sv. Ambrož, naj ccsar kot prvi spoštuje i one zakone, ki jih je sam dal; Leges imperator fert, quas primus ipse cvistodiat (Amhros. ep 21, n- 9: PL 16, 1004),
25.	A k 11 nekateri očitajo cerkvi, da je Favorizirala absolutizem, se zelo motijo. Sv. Gregorij Vel. uči kralja Tcodurika in Teodeberta. da je najlepši lastnost kraljev, gojili pravičnost ter varovati podanike pred nasiljem; Suni m tun in regibus bonum est justitiam colere. ftC sua cuique jura servare et in subjeclos non sinere quod potestatis est fieri, s cd quod aequum est enstndiri {Gregor. Theodorico cl Then-debcrto regih. Franc.; ep. lib. 9, n, 116; PL 77. 1047). S v. Hilarfj pa pife cesarju . .., naj skrbi, da hudu uživali vsi podlnžniki "dulcissimam
SS
libértateme in da st- nemiri poravnajo ¿amo tako, da se dovolijo vsakemu potrebne svoboščine; Exeubalis e liani et vigiiatií, nt omnes quibus imperatis d u i e i s s i m a I i b c r l a t e poliantur: non aiia ratione quae turba la sunt, compon!, quae divisa sunt coerceri possunt, nisi unusquisque nulla serviluLis necessitate adscriptus, integrum hibeat vivendi nrbitrium {Ílilac ad Const. 1, 1, 11, PL 10, 55S).
Gregorij Veliki pa piše, naj si rimski imperator zapemni, da je cesar svobodnih in ne sužnjev; /.alu naj povsod upošteva najprej sicer pravičnost, potem pa naj varuje povsod svobodo; Reges gentium domini servorum suni, imperator vero Komanorum dominus bbero-runi. Unde et vos quidquid agitis, prius quidem sérvala justitia, deindc cus t odi ta peT omnia libértale age re debelis (Gregor ep. Üb. 10, n. 51; PL 77, IIÖ7). Svobudo svujili podložnikov morajo državni poglavarji spoštovati kol .svuju; in če sami nočejo trpeti krivice od višjih, naj spoštujejo in varujejo svobodo svujili nižjih! L i b e r t a l e :n ergo eoruni qui vobis in discussionem commissi sunt, nt v e s t r am special! tur a t tendere debet ig, et si ipsi a majoribus vestrís injuriar! liberlatem veslram non vultis, suhjectorum vestrorum h on orando liberta lern euslodite (Gregor ep. lib. 10 n. 51; PL 77. 1107).
Se pri vojakih, pri katerih mora sieer vladati posebna disciplina, je potrebno, da imperator ne omejuje preveč njih svobode; najlaže si pridobi simpatije, če zna ljubili ( primerno spoštovati] njih svo-h odo: Nihil enim in vobis iinperaloribus tam pupulare eL tam atnabile, quam liberlatem etiam in iis deligcre, qui obsequio militae vobis subdili sunt (Ambros-, ep. -10 ad Tiißudus. n. 2; PL 16. 1102).
26, Vladarjeva naloga je, oslvariti oni smol er, ki ga ima država: pospeševali mora javni blagor: Deus enim prineipatus eonsli-luil ud comniunem utiliLatein. pridiga Krizostom (in J Tim, lion, 6, n. 1¡ PG 62, S31 J.
Slifino uči Avguštin, da vladarji zbirajo vse svoje skrbi le v t a namen; Quid autem boni agitis in his tan lis curis et laboribus vestris, nisi ut bene sit h o m i n i b u s (ep, 151, ji 14; PL 33, 652). Saj še vojska nima drugega namena, nego da ohrani dobrine države: ut civitatis turraeque com m oda lucatur, rex et propugnat et milites conserihit [Synesius, De regno n, 18: PC 66. 1009). Nazorno slika Teodore 1 rz Cira, kako državljan lahko mirno uživa svojo domačo srečo, ko mora vladar radi javnega blagra sprejeti nase odgovornost za vojsko: tu enim dormis, et illc communeni curam suslinet: et tu domi quidem sedes, illc autem pro pace obtinenda bellum suscipit (Theod. Cyr. in Rom 13: PC 82, 195).
Proti absolutističnim tendencam, ki bi rade postavile v prvo vrsto interese dinastij in vladnih krogov, zatrjuje Leo XJIL. da se mora upravljati država v korist državljanom in ne onim, ki vodijo državo: procurationem rei publicae ad utilitatem eorum qui commissi Stint, non ad eorum. quibtis commissi est geii oportere (Leo XIII.. ^Diuturnumti).
Glavno je paE, da imajo oni. ki SO zgoraj, ne samo moč nad ljudstvom, temveč ludi ljubezendo ljudstva. Kaj nam pomaga
56
demokratija (beseda, ki jo ljudje tolikokrat izgovarjajo lažnivo) če tli d e m h I i l i j e : ljubezen je iti ostane najboljši kit tudi v državnem življenju: riliil sie commendat principom, sicul erga si bi subject OŠ amor (Chrys. bum. 21; PG 63, 697).
27. In concreto pa seveda žal ni izključeno, da bi vladar ali r.pb)h predstojnik ne zlorabil svoje sile: človek je človek, naj nosi krono ali pa tijaro, Zavest) da ima vladar veliko ohlast od zgoraj, bo napolnila pobožnega regenta s svetim strahom radi odgovornosti, ki jo ima pred Njim, ki mu je dal to oblast: nepobožnejji, ali kar pogana pa lahko zavede uprav zavesi moči do zlorabe ali naravnost do krutosti. Tu se je lahko zgodilo posebno v časih, ko vladar ni imel ob boku parlimetila: ./ato je lahko rekel Synesius ccsarju Arka-dijti'značilne besede: Regiae difjnilati tyrannis próxima (Or. de regno n. 3; PC 66, 1063). — Ce pišejo ncivej.ie knjige, da je to vprašanje 7.a nas brez lktualnosti in da ima danes samo historičen pomen, se usojam biti drugega mnenja. Režim Bela Kluma. sovjetsko divjanje po Ruskem, neronsko postopanje vladnili krogov v Mehiki dokazujejo, da je to vprašanje na dnevnem redu, kakor je moglo bili le za časa rimskih cesarjev. In tudi umori visokih glav (današnji izraz je »politiški umor«) so tako mnogobrojm. da bi sc Se stari Rimljani čudili, koliko umorjenih dinastov bi lahko našteli v teku zadnjih 30 let, da ne govorimo ti nuštevilnib uspelih (ct neuspelih atentatih na ministre in -druge visoke državne osebnosti, .le toréj Sc danes aktualno vprašanje »sitne liciltim lyrannieidium«, ali. kakor bi rekli v modernem jeziku, »kako .naj presojamo politiške umore*-?
2B. Zgodovina cerkve je videla toliko tiranov, da ni čudno, akn je bil pojav tirana', za njene pisatelje prav problem. Mislimo le na Nerona, na Dccija, na Domiciana! Koliko potokov nedolžne krvi jc teklo po pesku ikoloseja! Umevno, da so se kristjani vpraševali: odkurJ Lo zlo? Kaj smemo Storili proti temu?
28. Na prvo vpraíanje so odgovarjali z razlogi božje pravičnosti, katera dovoljuje, da pridejo tudi slabi vladarji na krmilo v kazen grešnikom: cum vtilt eos. qui peccant castigare, eos etiam a rnalis principibus regi pcrmillit (Theodor, Cyr. ¡n Rom i3; PG S2, 194). Tu motivacijo so stari kristjani lahko umeli in jo tudi sprejeli.
Kaj pa naj rečejo pravični, ki zraven trpijo? Te poučuje sveli Avguštin, da njih trpljenje ni kazen za greli, temveč preskušnja v kreposti: juslis quidquid inalorum ab miquis d o mints irrogatur, nun est poena eriminis, sed virtulis examen (Aug., De civ. Dei IV.. 3] PL 41, 114).
Predstojnik pa ostane predstojnik, tudi če je nemoralen ali nepravičen, kol predstojniku mu je treba izkazovati primerno čast. Avguštin povsem mirno priznava, da se večkrat povzpejti na visoka mesta nevredni: to Bog dovoljuje v svarilev ljudstva: popler disciplinam plebis suae, propter disciplinam populi sui; vendar jc absolutno potrebno, da jim izkazujemo čast, ki gre oblasti; non potest fieri nisi ut exhrheatur illis honor débitos pot «tati (August, in ps. 124, n. 7- PL 37. 1653).
57
29.	Ali se sme pa državljan konečno vendarle upreli7
Da človek ni dolžan izvršiti abolnih naredb kakega tirana, vidi vsakdo, kdor priznava naravni etični zakon in komur omnipotence države ni malik, iz katerega izvirajo vsa prava. Zgolj ne izvršili" takih naredb, hn običajno najholj pametno: taka icsislcntia passiva ne škoduje ne ugledu vladarja in ne koristim države. Da kristjan ne sme storili ničesar, kar je proti božjim zakonom, Ludi če Iti in ukazali vsi vladarji tetfo sveta, je jasno: Oportet Deo magis oboedîre quam hominibus.
Bolj kočljivo pa je vprašanje, sme li podložnik sploh ukrenili pozitivne korake proli nositelju oblasti, ki zlorablja svojo moč, in kake pripomočke sme uporabiti?
30.	Žn Origen se j« dotaknil tega vprašanja v svojem delu Contra Cclsum fVlJI, 68), kjor pravi, da je magna qizaeâtio, je li dovoljena Y.zttnxjz'.ç* kraljev in din as to v, qui erudele imperium exercent. Origcn je vprašanje načel, pa ga žal ni resi).
Avguštinov pogled je tudi v leni vprašanju obrnjen kvišku v večno domovino; tukajšna inu je pač le prehod v nad/.ernsko, in v dosego večne domovine naj kristjani po trpi jo tudi najslabšo vlado: kilerare Christi famuli jubentur pes si main eliam, si ita necesse esl, flagiliossiniainque rempublicani (De Civit. Dei XNf 19; PL 41, 65). Iliponski učenik poudarja pač, naj kristjani udejstvujejo pasivne kreposti, v vprašanje o pozitivnem upnru se ne spušča ne on in ludi ne drugi očetje.
.30, Sploh ne smemo pričakovali pri starih očelih sistematične razprave o tem vprašanju, Čeprav bi se mislilo, da bi bilo v stari cerkvi aktualno spričo tolikega mučeništva. Stari kristjani so pač pisali svojo slavno zgodovino bolj s tem, da so prelivali kri za Kristusa nego črnilo za razprave. Očetje niso sestavljali moralno-teo-loikih učbenikov, Icmveč So pridigali ali pa pisali za širšo javnost-Pred la forum pa ne spada tako delikaten problem, ki zahteva mnogo, mnogo treznosti in tudi rutine v mišljenju.
Ce torej iščemo v patrističnili spisih pojasnila o tem vprašanju, moramo reči, da bo žetev za akademski študij bolj pičla, kar se pa tiče prakse, so očetje reševali to vprašanje teodicejsko tako, kakor sploh vsak problem o trpljenju.
32, Bolj es professo obdeluje to vprašanje skolaslika. Tudi sko-lasliki stoje na stališču, da je tiranija kazen za greh: in ultionem peccati divina permissions impii accipiunl principalum (Thom. De reg. princ, I, 6).
[Zanimivo je, kar piie sv. Tomaž, da do tiranije ne pride tolikokrat, če vlada ena oseba, kot akn vlada klika več oseb: lyrannis non minus, sed magis eonimgere snlel in regimine plurium quam tinius (de Teg, princ. 1, 6).
" K^-tït:®')^; pomeni »odstavilcv«, torej latinski: d ^ sliluiio. in ni' »cen stilulio. regiim cl dynastarum, kakor prevaja Migne PG 11, 1684.
58
Naravno, da pod takim režimom mnogi postanejo ser vi lin in nesposobni za večja de!a; naturale est, ul homines sub timare nutriti m servilem degencreut animum et piisillaninies Mailt ad cm me civile opus (o c. I, 3), Sicer pa pravi Tomaž, in tu je tolažba v tikih žalostnih časih, da se lak režim ne more dolgu vzdrževali, ker je množici silno odiozens t yranno rum dominium diuturnum esse non potest, cum sit inulliludini o dio s um (o. c, I, 10).
33.	Kaj pa, če vendarle lak despot ostane dalje časa na krmilu? Tomaž govori najprej o pripomočkih, ki -¡o v lakem slučaju še siako-nitu možni:
a)	(Jt' ima država pravico voliti svojega kralja (mi bi danes rekli ^predsednika republike«), se mora potruditi, da izbere lakega, ki ne bo zašel na pota krutosti: laborandum est dili¿enti studio, ut sic multitudini p rov idea tur de rege, ut tum mcidal in tyrannum. [De regim. princ. I, b.) V domači slovenščini so reče: «pusti krogljico v pravo skrinjico!
b)	Potem zahteva, naj zakoni omejijo kraljevo ohlasl: sic regis tempere tur potesías, ul in tyramiidcm de facile declinare non possit (ibid ).
c)	Ce je sama množica volila kralja (danes predsednika-*), ga sme odstavili, ako tiranizira ljudstvo: si ad jus mulíitudinis pertinent sibi providere de rege, non ínjusle ab eadem rex inslitutus destruí (menda destituí) vel refraenari ejus poleslas, si pole-state regia obu-lalur: toda izrečno pravi: non privata praesumtione, sed aucloritale puhlica procedenduiu.
d)	Tu in tam je možno rekurirali na kakega Se višjega dinasta, kakor so n. pr. Judje tožili svojega kralja Heroda cesarju v Rima.
34,	Kaj pa, če vse lo ne pomaga?
a)	Ndkateri, pravi I omaž, so mislili, da je v skrajnem slučaju dovoljeno ubili tirana: si si! inlolerabilis excessus Lyrannidis, quibtis-dani visum fuit ut ad lortium V ¡ra rum virtutem pertineat tyrannum interim ere, seque pro libe rat lo ne multitudini i ex pon ere perieulis mortis. Toda ta sentenca, pise Akvincc. ne odgovarja apostolskemu nauku; sed hoc apostólicas doclrinac non cimgruit, Docet enim nos Petrus, non bonis Lantum el mudes lis, verum otiaiii discolis domini s reve-renter subditos esse (De reg, princ. 1, (9),
b)	Vobče bi bilo javnosti škodljivo, če bi se prepustilo zasebniku, da bi smel kar napasti predstojnika, četudi je tiran: csset autem hoc multitudini periculosum et ejus reo tor i bus, si privata praesumptione atiqui atitentarent praesidenfium necem. etiani tyrannorum (ibnd.) Vsak privatnik bí hotel k on črno sodili leni, je Ii tiran zaslužil smrt, in bi ga propria aucloritale spravil na drug s ve l, S tem bi bila odprta široka pot drznosti in samovolji, ter bi bila škod«, ki bi jo družba trpela radi takega sistema, mnogo večja nego škoda, ki jo trpi od tiranstva: magis igitur ex hujusmodi praesumptione immincret periculum multitudini de ammissionc regis, quam rcmcdluiii de sub-tractione tyranni (ibid.).
59
cj Ne preostane torej nič drugega, nego obrniti se do kralja vseh kraljev: quod si omnino contra tyrannum auxilium humanuni haberi nun potest, recurrendum est ad regem omnium Deum, qui est adjutor in opportunitatibus in tribulatione, Hjus enim polentiae subtsst, ut cor lyranni crudele convertal in mansueludineui secunduin Salomoms sentfcntiam: Cor regis in nianu Domini, quocuinque volu-erit, inclinabit illtid (Proy. 21. 1).
d) V dosego te uidcsti pa je potrebno, da se ljudstvo loči od greha: sed ut hoc benefioium populus a De o consequi mereatur, debel a peecalis cessare (ibidr). kor je pač tiranstvo večkrat kazen t a grehe,., tollend a est igitur culpa, ut cesset iyramiorum plaga (ibid,). — S kletvmanii ne bo človek opravil pred Bogom nič.
35. V kljub temu jasnemu nauku sv, Tomaža je luillt&m učil kak avtor, da je v skrajnih slučajih in x velikimi omejitvami dovoljeno usmrtiti tirana. Nekam dvomljivo slavo si je pridobil v tem oziru Mariana, španski teolog I6./17. slol., ki je učil v svoji sicer duhovito spisani knjigi »De rejje et regis institulione-, da je v skrajnih slučajih dovoljeno usmrtiti tirana, toda da ie^a ne sme storiti nihče suo privalo arbtlrio, temveč da mora bili publica vox populi za to in da se treba posvetovati z izobraženimi in resnimi ljudmi. Sicer pa priznava on sam, da se lahko v tem vprašanju moli. In v resnici se je zmotil, kajh cerkev ne dovoljuje v nobenem slučaju usmi liti legitimnega predstojnika, četudi bi zlorabljal svojo oblast. Za katolika je merodajno, da je Pij IX, obsodil stavek: -Legitimis principibus irbedientiom detreetare, imo el rebellarc licet'- (Syllab. n. 63}.
36- Sicer je treba priznali, da v 16. stoletju niso obravnavali teh vprašanj z ono farizejsko .občutljivostjo kakor v puznejši dobi. Mariana je mogel mtrno posvetiti svoje delo španskemu kralju Filipu III., knjiga je izjtla s kraljevim dovoljenjem, iz česar sledi, da Španski d volni videl v njegovi doktrini nika.ke nevarnosti za dinastijo (prim. Cathrem, Muralphilosophie |1924) II, 716). Kar je u&U Mariana z velikimi omejitvami, to sil učili v mnogo bolj nevarnih oblikah razni predstavniki reformacije; povsem nepravično je pripisovati jezuitom nauk, kakor da bi oni učili tyrannicidiuin, kor je bil Mariana jezuit. Jezuit siki general je povodom Marianove publikacije strogo z obranil, da bi se v jezuitskih šolah učil tak nauk, in mislim, da se pri nebroju političnih umorov, ki smo jih doživeli zadnje deeenije, ni noben atentator skliceval na Mariano ali jezuite
37.	Glede novejšega časa nam precizira stanje lega vprašanja Schindler s sledečimi besedami: >Die Krage, ob es sittlich zulässig sei, einen übermütigen und alle Untertanenrechte mit Füßen tretenden Herrscher mit Gewaltanwendung entgegenzutreten, wird in neuerer Zeil ebenso unter gewissen EinscbrÄnkungeo behauptet (z. B. von Ahrems. Bluntschli. K- v. Mohl, Th, Zietfler, Fr, Pauken), wie verneint (von Stahl, Trendelenburg, F- Waller].«. (Moraltheologie III. 794,)
38.	Avtentično nam podaje doktrino cerkve Leon XIII.. čigar navodila se krijejo skoro dobesedno z nauki Sv. Tomaža: iSi taineil
60
quandoqun continent teinere ut ultra nu>dum publicum ;t prineipibui potcstatem esterceri, catllolicae etclesi^c doCtrifia in ens msurgere proprio marie non sinil, ne ordinis tranquil lit as magis magi.s que luv-betur, neve socictas maju s esinde dulrimentum capiat; cum res en devenerit, ut nulla alia spes sal litis efiulgeat, doccl christianftfe palien-liae mentis el inslantibus ad Dium precibus rimed i um matitranduitl [Leo XIII-, »Quod Aposlolici ) Obenem pa cerkev opozarja vladarje, da ¡im je oblast poverjena »in a edification em, el nun in destructiooein , ter da bodo, a'ko ne delaj« pravično, občutili strogost najvišjega sodnika. ^Ecdesia Chrisli optportunissime moaet etiam 1'rincipibus supremi judicis severilutem imminere« (Leo XIII. ibici.), Mad njimi se bodo izpolnile beesde; »Potentes aulem potenter tormenla pa-lienlur« (Sap, 6, 7), Za katolika je 6 tem vprašanje zaključeno.
39,	Iz gornjih izvajanj bo čilatelj lahko sklepal, da so politični atentati po katoliški morali obsojeni; če se ne sme usmrtiti vladar, se tudi ne sme ubiti njegov namestnik aH minister- Ali naj se imajo presodili pri odmeri kazni pred državnim forumom politični atentati nekoliko milejše nego običajni umori, to je zadeva, o kateri naj razpravljajo juristi: elično je tudi (politični umor pravi umor, regi-cidium pa še povrh kvalificiran umor, Napačno je torej, ako se lak umor glorifidra, ker se tako i zp odkopavaj o temelji morale in s tem podlaga vsa'kc avklorilete.
40.	Ako smo govorili do zdaj o vladarju, o krafju in singulari, ni s tem rečeno, da cerkev uči izrecno monarhični sistem: oblika vladavine je indifercnlna; glavna stvar je, da bodi vlada dobra in pravična, sicer pa je piv&transko, da li stoji na čelu države cn kralj, ali pa nekaj oplimatov, ali pa odposlanci celega naroda: tunc esse rcmpubiicam, id est rem populi, cum bene ac juste regitur, sive ab uno rege, siva a paucis optimalibus, sive ab universo populo [Aug., De civ. Dei II, 21: PL 41, 67).
Stalno, to kar »drži«, je »držav a«, ki je stabilna {status«); oblika pa se lahko spreminja po časih in po potrefih ljudstva. Forma regiminis ordinari debet secundum dispositionem gentis [De reg. princ- IV, S).
Na tem stališču stoji že sv. Avguštin, ki zagovarja direktno modemi parlamentarni sistem, seveda pa pod tem pogojem, da je narod zrel in zavzet za ijavno blaginjo: Si populus sit bene moralus et gravis, in quo untisquisque minor is rem privatain quam puhlicam pendat, nonne lex ferlur, qua huic ipsi populo liceat creare sibi magistratus, per quos sua ws, id est publica admiinvstrfctur (Aug., De hb, arb-, I, 14; PL 32, 1229).
Üe pa narod prodajvi svoje glasove in poverja časti lopovom, potem je dobro, če pride kak mogočen in pošten mož, vzame narodu oblast delili tasti in jo poveri enemu. Si paulaliin depravatus idem populus rem privatani rci puhlicae praeferat atque h »beat venale suffragium, corruptusque ab eis qui honores amanl regimen in se ftagiiiosis scelestique com mi t (at, nonnc item recte. si quis tunc cxli-lerif vir bonus, qui pLurimum po&sit. adimal hie p^pulo potcslatem
M
J and j ihonorea, el in paueorum bunuruiiii, vel e liani unius redila t arbitrium? (Aug. ibid.) — Kakor se vidi, sv. Avguslin ni nikakor načelni nasprotnik diktature, če je le v poštenih rokah.
41. Cerkev pa nima nikakega razloga, da bi se izrazila bolj zi la ali oni način vladavine; njej je vsaka oblika dobra, bodisi monarhija, bodisi poliarhija, da je le pravična: »Nthil esl, cur nun Ecciesia probelur aut unius aut plurium principatus, si modo justus sit, el in comniunem utilitatem intentus ¡Leo XIII., »Diuturnunutji
.los, Ujfič,
O sfigmatiziiciji.
Vprašanje o stigmatizaciji je aktualno. Oseba Terezije Ncuiuann iz Knnnersreutha na Havarskem in izredni pojavi, ki se godijo V njej in na njenem telesu, so zbudili in vzvalovali zanimanje za skrivnostne dogodke, ki jih izraža beseda stigmatizacija. Nemški katoliški, protestantski in svobodomiselni listi so že mnogo pisali o njih. Zdravniki, teologi in drugi znanstveniki se zanimajo za ta slučaj. Tudi neneinSki časopisi so poročali O njem1. Preprosti KonnersreuUi je postal v zadnjih dveh letih zelo obiskan, na tisoče ljudstva vseh stanov in narodnosti prihaja tja, nekateri iz znanstvenih namenov, drugi v pobožnosli, nekateri v načelni neverni skepsi, zopel drugi pa iz gole radovednosti in hlepenja po izrednih dogodkih. Zalo je potrebno, da o teh pojavih nekoliko govorimo, najprej o stigmatizaciji sploino, pa tudi o zgodovinskih slučajih in potem še o tem zadnjem pojavu3.
1, Pojav stigmatizacije.
Skoraj vsak katoličan ve, da je bil sv, Frančišek AsiSki deležen milosti, da je sprejel in ohranil do konca življenja na svojem telesu rane kot znak Kristusovega trpljenja. Cerkev je uvedla tudi praznik v spomin na ta dogodek*'. Sv. Frančišek pa je Ludi prvi, o katerem zgodovina poroča, da je doživel to izredno dejstvo religioznega višjega življenja.
Ko je par let pred smrtjo v samoti na gori Alverni molil, s čuvslvom velike ljubezni in z nežnim globokim sočutjem premišljeval trpljenje Križanega, je zagledal podobo Serala, ki se je spuščal z neba proti njemu z veliko hitrostjo. Imel je šest puroti. Ko se je približaj, je sv. Franiiiek spoznal v njem Križanega, z raztegnjenimi rokami pribitega na križ. čuvstva strmenja, bolesti, veselja so Frančiška prevzela, najbolj pa bolečina sočutja s Križanim. Dobil je pri
' M. pr. Le Journal (Paris 17. sept 1927) z naslovom: lin phenomčne d'exlasc my^tique. Therese Neumann csl-eile bysterique ou saintc- — Lc Malin (Paus 16-sept, 1937]: Un cas aurim d' extase mystique.
1 Tcniholi sc zdi potrebno, ker je Rogoljub v oktobrski Številki prine?el porofdo, povzeto do Kalh. Kirchenzeilung. in j c tudi dnevno časopisje (Slo-
vence, Jutro) piiilo 0 Kunnerireuthu,
3 17. sept.; In Impressione Ss. Stigmatum S, Fjructeei.
62
tej prikazni notranje razodetje, da ne bo poslal podoben Kristusu in združen ž nfitn po telesnem mučeništvu, ampak se mora po ognju duha pretvoriti, da ho podoba Kristusa v njeni, Ko je vizija po leni zaupnem razgovoru začenjala izginjati in je bila FranCiäkova duša polna ognjevite ljubezni, so se takoj pojavile na njegovih nogah in rokah rane, kakor i>i žeblji prcbodJi roke z dlani na vnanjo slran in noge z zgornje strani skozi stopalo. Tudi desna stran je dobila rdečo s kožico prekrito rano, iz katere pa je večkrat začela liti kriV ponižnosti je hotel prikriti la izredni dogodek in odznake ran, a ni IrajnO mogel*.
Meditacija božje ljubezni v Kristusovem trpljenju, duše popolnoma napolnjujoče čuvslvo ljubezni, dlihovnp-fizično občutje trpljenja Kristusovega, ne v abstraktni, ampak konkretno duhovno gledani osebi Križanega, Eioga-človcka, vtisi ran na istih delili telesa kakor pri Kristusu so torej bili glavni znaki stiguiatizacije sv. Frančiška in so tudi pri vseh zgodovinskih pojavih te vrste. Prav tak o se navadno to godi kakor pri Frančišku v ekstazi v vizijah, ki jili spremljajo lahko duhovni razgovori ali ra/.odetja. Francoski zdravnik dr. Iinberl je mnogo let posvetil študiju stigmatizacije. V knjigi La Stigmatisation (Paris 1894) našteva 321 oseb, na katerih so se vršili ti izredni dogodki, ne da bi la število podal kot popolno. Med temi osebami je 62 takih, ki jih je Cerkev po njihovi smrti prištela med svetnike ali blažene. Naštejmo le nekatere bolj znane: sv. Marjeta Korlonska (1247—97), sv.Jedert (1256—1302), hI. Angela iz 1'oligna (fl309), sv. Katarina iz Siene (1317 80). sv. Frančiika Rimska (1384 1440), sv. Lid vina (1380—M33), sv. Janez od lioga (1 495 — 1550). sv. Katarina Ricci {1522-89), sv, Marija Magdalena de Pazai (1566—16071, sv. Marjeta Alacoque (1647— 90) itd. V 19. stoletju našteva Imbert 29 fttigmatikov. Med temi so posebno znamenite: Katarina Emmerich (1774—1824, iz Nemčije), Elizabeta Canori Mora (1774—1825), Ana Marija Taigi (1769—1837), Marija D. Lazzari (1815—48), Marija Mori (1812—68, umrla v Kolternu na Tirolskem). Luiza Lateau [1850 — 83) iz líois d'ilainc v Belgiji,
V množici Stigmatikov so moSki in ženske, čeprav je teh veliko več. Ni omejen ta pojav na določen stan ali pa dobo: osebe, ki žive v skrbi in delu za vsakdanji kruh se pravlako nahajajo v tem številu, kakor redovniki in redovnice, ki gojijo predvsem kontem-plalivno življenje. Spokorniki in nedolžni, vdove, olroci in póstame osebe se nahajajo med njimi.
A način in obseg stigmatizacije ni pri vseli popolnoma enak. Nekateri dobijo tudi znarnepja ran, ki jih je povzročilo Kristusu kronanje s Irnjem ali bičanje ali leža križa. Tudi Se ne prikažejo vedno rane naenkrat, marveč včasih zaporedno. Rana na prsih je navadno na levi slrani, včasih pa tudi uu desni (kakor je bila pri Kristusu), Včasih ostanejo znaki ran do smrti vidni, pri nekaterih pa izginejo pozneje in ostane le notranje trpljenje, I ako je sv. Ka-
1 Tako popisuje sv. Bonaventura. Gl. I.eet. II. Nacturni 17. sept.
63
tarina Sienska ponižno prosila, da I>i zunanja znamenja izginila in bi se ohranile samo nevidne rane, kar se je zgodilo.
Velika različnost je v posameznih ugotovljenih slučajih z ozirom na način in Število ran. Pri vseh pa so zdravniki konstatirali, da so rane brez vnetja ali gnojenja, se ne dajo tudi na umeten način z obliži ali drugimi zdravili odpraviti. Večkrat se širi nd njih prijeten duh, nikoli smrad. Le pri sv. Kiti Kasijski je rana srca, ki jo jc povzročil trn iz krone Kristusove, razširjala neznosen duh, Čeprav se ni gnojila. Rane, ki so navadno zaprte, prevlečene s tenko kožico, se pa večkrat (pogosto v petkih) odpro in teče iz njih resnična kri.
Kakor sem omenil, spremljajo te pojave navadno tudi razni drugi skrivnostni dogodki: zamaknjeni a, v katerih oseba čutno popolnoma odmre zunanjemu svetli, vizije bodisi vizionamo doživljanje trpljenja Kristusovega (Katarina Emmerich) ali pa vizije deteta Jezusa ali kakega svetnika n. pr, sv, Frančiška. Večkrat izhajajo od prikazni ognjeni ali krvavi iarki, in ko zadenejo telo zamaknjene osebe, začuti ta silno bolečino in obenem dobi stigmata. Telo lahko dolgu časa pogreša hrano, pri nekaterih sligmatrkih celo vr^lo let. o$tanejo pa vendar še delazmožni; tudi brez spanja lahko dolgo i.ive. Tem pojavom pa sc pridružijo včasih posebne bolezni, n. pr. ohromenjc stigmatiziranili udov,
Med moralnimi lastnostmi stigmalikov so najbolj žive; želja po trpljenju, občutljivost /.a trpljenje, potrpežljivo*! v najhujšem trpljenju, ljubezen do Boga in Kristusa.
2. Terezija Ncumann.
Terezija Neumann jc preprosto dekle iz Konnersreulha ob železniški progi Regensburg-Heb (Fger). Oče je krojaški mojster. Družina Z desetimi otroki je živela skromno. Terezija, ki je danes 30 let stara, je bila močno dekle, služila je za deklo pri nekem kmetu. Ob priliki požara pri sosedu je radi napornega dolgotrajnega podavanja vode naenkrat začutila velike bolečine v hrbtenici v okolici ledij in postala nesposobna za vsako nekoliko težje delo. Krči in delna obromenja so jo mučila. L. 1919. jc oslepela. Na dan proglašenja Terezije od Deteta Jezusa za blaženo, ki jo je zelo častila, 29. aprila 1923 pa je zopet spregledala. Druga bolezen je pa ostala do 17. maja 1925, ko je bila Mala Terezija prišle ta med svetnice. Ta dan jc imela Ncumann vizijo čudovite svetlobe in jc slišala prijazen glas, ki jo je vprašal, če želi zdravja, in pripomnil, da bo morala kljub temu še veliko trpeti. Bolečine v hrbtenici, krči, ohromenje jc prenehalo. Dne 30. sepl. 1925 je imela zopet vizijo. 7. novembra 1925 je zopet zbolela in zdravnik je ugotovil akutno, gnojno vnetje slepiča ter odredil hitro operacijo, Dali so ji še relikvijo sv. Male Terezije. Imela je vizijo čudovite svetlobe, Hipno je ozdravela, izginilo je vnetje in prešla mrzlica.
Pred pustom I. 1926, je Terezija zopet zbolela. Oči so ji pričele krvaveti. V sredi postnega časa se je na srčni strani prs pokazala kake tri centimetre dolga rana, ki je močno krvavela, a se ni nikdar
64
gnojila, Že v postnem času je imela v ekstazi večkrat vizije Kristusovega trpljenja, Najhujše trpljenje pa je bilo na veliki petek. Doživeta in občutila je vse stopnje trpljenja Kristusovega. Od tega dne ima na zgornji strani rok in nog okrogle rane; iz teh je odslej ob petkih vedno tekla kri, ko je ona v ekstazi doživljala Kristusovo trpljenje. Vizijo čudovite luči je zopet imela 17. maja 1926: obenem pa je slišala isti glas, ki ji je naznanil še mnogo trpljenja in jo opominjal k ponižnosti, otroškemu mišljenju in popolni vdanosti Zveličarju, V novembru 1926 jo je napadla močna bronehitis, silne bolečine v glavi, slabost srca. Vsi so pričakovali smrti. A 19. nov. je hipoma ozdravela v trenutku, ko je dobila zopet vizijo. Pojavile pa so se rane na glavi, kakor po trnjevi kroni, ir. njih je curljala kri, Te rane so, kakor druge, med tednom zaprte, v petkih pa se cdpro. Na božični večer 1926 je imela vizijo božjega deteta, slišala je angelsko petje. Prof, dr, Wulz iz nichstiilla je v raznih jezikih skušal, kakšne besede je slišala. Ko je ponovil besede: Siava Rogu na vi* šavah v aramejskem jeziku, je potrdila, da je bilo tako. Tudi pri poznejši viziji Marijinega oznanenja je slišala besede v aramejskem jeziku. Od božiča 1926 naprej ne zauživa nobene jedi, tudi ne pijače, razen malega koščka sv. ho&tije s par kapljicami vode, a tudi to težko. Ni vedno v postelji, ampak hodi okoli, gre v cerkev, sprejema obiske. V petek 25. marca 1927 in na veliki petek je prešla njena duša in čutila njeno telo vse faze Kristusovega trpljenja; vse se je odražalo na njenih gibih in kretnjah do smrtnega boja na križu. Urednik list i Altottingrr Liebfraucnbote, C, Vegi, ki je bil s prof. Wutzom navzoč, pravi, da se ta doživetja v bistvenih delih popolnoma vjemajo z vizijami Katarine kmmericli. le vizije Kristusovega trpljenja so se vrstile v posameznih .olikah, v katerih je neposredno gledala kraje in dogodke. Pokazali so ji pozneje razne slike Kristusovega trpljenja, Fugelove so jo posebno presenetile, 1'ugel pa je sam izjavil, da je študiral tudi vizije Katarine Kmmench in jih primerjal z evangelijih
Tudi vizije dogodkov iz Kristusovega življenja na veliki četrtek je imela, 6, avg, poveličanja na gori, 10. avg. mu če ruske smrti sv. Lav-rencija, 15. avg. Marijine smrti in vnebovzetja.
Med ekstazo zgubi Terezija 4 kg svoje teže, v soboto po ekstazi pa ima zopet navadno težo 55 kg. Osebnost Terezije Neumnnn označuje po opisih očividcev vedra, zdrava naravna preprostost, globoka, krepka religioznost hrez sentimentalnosti, popolnoma otroška vdanost Bogu in Kristusu.
Taki so dogodki, ki jih doživlja to preprosto deklo v Konners* reuthu&. O dejstvih ni mogoče dvomiti in jih tudi priznavajo razni
s Kathol- Kirchenzeltung it. 35 fi927).
4 Povzel sem lih po Kath Kirebcn/.eitun^ 1927 it. 3,, 18,, 35,, 36,, kjer so citirani popisi očividcev, ki so dolgo ¿asa opa/ovnli Terwijo, do bi študirati in ugotoviti pojave, O zadevi se mnogo piše. tedenski seznam kniižniti novosti, ki ga izdaja borzno društvo nemških kniigotržcev. naznanja tkanj v vsakem zvezku kako novo broiuro o Konnersreuthu, včasi tudi po več; v it. 44 su bile n pr, naznanjene kur Štiri,
65
časopisi, ki so vse prej kakor lahkoverni n, pr. Neue Freie Presse, Die S tunele, Le Journal iid.7. Prevara ali sleparija je v tem slučaju radi dolgotrajnega natančnega vsestranskega opazovanja izključena. Saj ugotovitev takega pojava ni težka. Težka pa je razlaga teli pojavov. Ali so nadnormalni a naravni pojavi, ali pa čudeži v ožjem pomenu besede?
■
3r Razlaga stigmatizadje,
Motrimo samo pojav sligmatizacije in pustimo za enkrat na strani druge pojave, ki jo spremljajo, posebno vizije in razodetja i Razlage moremo deliti v tri vrste: 1, Vse je prevara tu sleparstvo. — 2. Vsi pojavi so čisto naravni, a nenormalni, t. j. radi izredne duševne dispozicije pod vplivom religioznih idej se razvijajoče in delujoče neznane sile človeškega organizma (kakor pri hipnozi, avto-sugestiji ali histeriji). -	Pojavi so nadnaravnega značaja. Tu pa
je zopet treha razločevali: ali so sligmata neposredno, torej čudežno povzročena od Roga in je notranje duševno in fizično življenje le predpogoj, ki ni niti nujen; ali pa So vidna stigniata le zunanji učinek, posledica tega religioznega silnega, a preprostega življenja z milostjo in v tem oziru torej naravni sami v sebi. Milost, ki vzbuja oživlja iti razplamteva duhovno življenje, more biti izredna, čisto poseben stik Boga z dušo. V tem slučaju bi bila torej stigrna-tizacija učmek čudeža milosti. Stlgmatizaclja ima Se vedno ka-rizmatičen značaj. Ali pa slednjič ni potrebna izredna milost, — to je tretja možnost, —- ampak je z zvestim sodelovanjem z redno milostjo, z meditacijo, preprosto in popolno vdanostjo Bogu mogoče priti da takega notranjega doživetja Kristusovega trpljenja, da notranji občut, nevidna stigniata spremene tudi telo in ga oblikujejo po notranjem duhovnem življenju. A to oblikovanje telesa ju odvisno v lem slučaju tudi od njegovih dispozicij in zato tudi ni možen lak učinek v vsakem organizmu. V tem slučaju bi bilo treba pri presoji sligmatizacijc posebno paziti na kreposti in nagibe, ki so bistvena osnova vsakega duhovnega življenja, n, pr, p o ni žnost, pokorščina nasproti cerkveni avtoriteti, čednost vdane ljubezni do Boga, čistost vseh namenov in nagibov. Le po njih bi se mogel pojav potem presojati kot resnično karizmaličen. V tem (sicer radi priznanja milosti nadnaravnem] pojavu bi torej tudi vladala naravna zakonitost tvorne vzročnosti, ki bi seveda dosegla zunanji učinek le, ako so vsa *praerequisita ad agendum" podana, torej ako je organizem na neki način disponiran. Spadal pa bi pojav po teh
' Kavnateij mednarodnega iiictapsihiiriùgji lavnda v Pqtïïu dr. Ooly je izjavil Jottmalovctiiu dopiamku! II m'est rfilbciie de donner une opinion valable Sur cette stigmatisée, car je nu l'ai pas vue. Le rappurt de mes illustres confrère» allemandes dit Cpie ¡es stigmates Sûût réels: et il serait impossible de ne pas s'être rendu compte de la supercherie si on se trouvait en face d'une simulatrice. En principe, tout esl possihle dans l'être humain. Sklieuje se na ncenaae silc, ki so v ïloveSkem telesu |Le Journal 17, sept. 1927],
itnjuflovd! Votait
5
66
učinkih v vrsto rasnih drugih analognih nadnormalnih pojavov hipnoze in avlosugestije alt morebiti histerije, a ohranil bi svoj-stvenost, posebno ako ga motrimo v celoti in v zvezi z ekstatič-nimi pojavi.
Glede najlažega odgovora, da je vse prevara ali sleparstvo sem že Omenil, da se dandanes znanstvenik, ki bi tako odgovarjal, samo osmeši.' Premnogi slučaji so tako vsestransko izpričani, da ne more biti nobenega dvoma o pojavih. Če je možna prevara v teb dogodkih, sledi samo, da je potrebno skrbno preiskati vsak slučaj, in gotovo se slcparstvo razkrinka, Aprioristična negacija pu razodeva samo principielni strah pred nadnaravnimi stvarmi, kar je znamenje večje slabosti, kakor pa lahkoverna nekritičnosi z druge strani. Gotovo je, da je radi substancialne zveze duše s telesom vpliv du-ševnosti na telesnost in obratno večji, kakor ga moremo danes do/nati, Pravtako pa moramo smatrati /vezo narave in nadnaravnih bilnosti milosti kot dejstvo, ki je vir in vzrok mnogih pojavov, za čisto naravno racionalno motrenje skrivnostnih in neumljivih. Za nadnaravno delovanje božje pa je načelo tudi, da je sicer gotova zakonitost v tem delovanju, ki jo nam razkriva razodetje, vendar pa svoboda božjega Duha s tem ni vezana, da bi ne mogla Se izredno vplivati na človeško naravo Zalo morejo biti stigmata čudeži v fizičnem ali vsaj moralnem pomenu.
Sv. Ignacija Loj. je vprašal p. Ribadeneira, kaj misli o stigma-tizaciji. Odgovoril mu je r Bog sam posvečuje človeško dušo, vpliva nanjo in jo napolnjuje s svojimi darovi, Včasih nepravi to v izredno veliki meri, da duša prekipeva milosti in jo izžarja tudi na telo, in potem to, kar se v notranjosti godi, prodre tudi na ven, Ali taki slučaji so red k iS, Tudi Gijrres in Scar&melli sodita podobno,
Za ta pojav mističnega življenja ju po Gorresovem mnenju potrebno nadnaravno božje sodelovanje, ki pretvarja človeško dušo v vedno popolnejšo podobo božjo. Proces pri teh pojavih je najprej od znotraj na ven: delovanje milosti v duši, aíektí ljubezni, sočutja itd. dušo približujejo Kristusu Križanemn. ti afekti vplivajo na telesnost in morejo projicirati podobo na ven (vi/i je) in od teh lahko potem izhaja vpliv na znotraj**.
Prof. dr. G. Wunderle fe z ozironi na slučaj v Konnersreuthu izjavil: Non liquet, Niti zgolj naravnega značaja tega pojavu ni mogoče ugotoviti niti nadnaravnega, karizmatičnega. Izključuje pa W. vsako zavestno prevaro ali sleparijo, pravlako tudi histerijo. Nagiba se k naravni razlagb Telesno oslabljeni, duševno posebno občutljivi ljudje merejo pod vplivom rednih milosti tako močno di živeti v sebi podobo Križanega, da to duševno ¿ivijenje vpliva organsko na telolü.
s Kirelicnlexikon XI», &!<>.
• Kircheolexikon XIa, 8Z0.
15 Die Stigmatisiert« von Konncrsruuth Tatsachen. Iii 11 d rücke, lirwii-gungen. Gl. Kalh. Kirclivnzuiting l9¿7, it. I?.
67
Odločno pa je mnenja, da se da pojav stigmatiaacijd sainoposebi naravno razložiti, župnik Zim mer v članku Uber Stigmatisation und ihre Erklarungli.
P, Pliiir je v članku Stigmatisation1-, ki je bil spisan seveda že ].	zavrgel čisto naravno razlago in se pridružil v razlagi
Giirresu, Scaramelliju in dr, Imbertu. Aug. Poulain poudarja, da so vsi dosedanji argumenti medicincev, katoliških ali svobodomiselnih, s katerimi skušajo stigmati^acijo zgolj naravno razložiti, bodisi kot učinek domišljije, hipnoze, avtosugestijc ali histerije, še popolnoma nezadostni, same hipotezu in teorije. Pripominja pa, da niti religija niti mistično življenje msla odvisna od načina, kako se bo to vprašanje enkrat morebiti jasno razrešilo, in da tudi cerkev v procesih kanonizacije pojava stigmatizacije ne šteje med popolne čudeže13.
i. Stališče cerkve.
Cerkvena avtoriteta je v presojanju vseh mističnih pojavov zelo previdna. G ede stigmatizacije nimamo še nobenega odloka, ki bi pozitivno potrdil njen čudežni značaj, Ce je vpeljala praznik ran sv. Frančiška za vesoljno cerkev in potrdila pra/nike za nekatere posamezne redove v spomin stigmatizacije njih članov, je s tem predvsem samo potrdila, da so ti dogodki v skladu s katoliškim naukom in verskim duhom. Moremo v posameznih odredbah ali odlokih cerkve dobiti še, da so ti zunanji pojavi učinki posebne milosti, torej karizmatičnega značaja, iz Česar pa nikakor ne sledi, da je to n ačel o, po katerem bi morali in mogli razlagati vsak posamezen slučaj Siigmatizacijc. Pravtako taka potrditev karizmatičnega značaja stigmalizacije v kakem posameznem slučaju ne one-niogočuje psihološkega, medicinskega ali drugega znanstvenega študija tega pojava in ne izključuje mnenja, da po psihofizični zakonitosti sledi iz notranjega življenja zunanji pojav, ali da so vidna stigmata v vzročni zvezi z nev dnimi notranjimi.
Glede Terezije Neumann in njenih doživetij vodi cevkvena oblast preiskavo, ic lansko leto je odredila, naj se omeji ob sk na zdravnike in teologe. In pred kratkim je na nekem zborovanju v Niirnbergu bumberški škof Hauck opomnil katoličane, naj so previdni v svojih sodbah. Cerkev ne potrebuje zase teli potrdil. Zato pa počasi in temeljito raziskuje, Zahtevali pa sme, da tudi Terezija Neumann sprejme njeno zahtevo in se podvrže komisiji, ki jo bo cerkvena avtoriteta določila. PokorSčina nasproti cerkvi jc preizkušnja katoliškega mišljenja. Odklanjati mora razne senzacionalne obiske^, RegensburSki ordinariat je sporočil rezultat stroge zdravniške preiskave, ki je ugotovila, da Terezija Neumann ni zaužila 15 dni prav nobene hrane'5,
11 Pastor bonus 1931 zv, S, str. 343 si.
II KircliL'nlcxiknn Xt=	826,
11 Članek .Stignmtu" v the catholic encyclopedia XIV, ¿91 (New York 1912).
M Gurman a, B. okt. 1927.
11 Cirmatiia v ¡sli škvilki.
5*
68
Ali bo cerkev kdaj določila značaj stigmatizacije pri Tereziji Neumann? Ne veni, Pri Luizi Laleau, ki je petnajst iet imela raz le vizije Kristusovega trpljenja ter skozi 12 let po zdravniških ugotovitvah ni zaužila nobene hrane, je cerkvena oblast samo konsta-tiraia ta dejstva, ne da bi o njihovem nadnaravnem značaju kaj odločila. Radi tega in pa tudi radi rjepcznanja raznih okolnosti iz notranjega in zunanjega življenja Terezije Neumanu in radi skrivnostnosti takih pojavov sploh ne moreni izreči trdne sodbe o naravi in Značaju teh pojavov, dasi se osebno nagibam k mnenju, ki ga j« izrekel dr, Wunderlc.
Poudariti pa moram, da je treba duhovniku pri njegovem du-šnopastirskem delu velike previdnosti v uporabi takih zgledov. Na osebno svetost ne more iz vestno sklepati iz pojava samega, čeprav je karizmatičen. Za čudež ga tudi ne more s popolno gotovostjo proglasiti, Pa tudi svetost cevkve v vseh časih se iz teb pojavov, če so milosti, da ie indirektno potrdili,	Jnn, Fabijan.
Radio iti katoličani.
Ni kmalu stvari, ki bi se bila v zadnjih letih tako izpopolnila z vedno novimi iznajdbami, kot ju radio, Pred nekaj leti so se zato Zanimali le naravoslovci in profesorji fizike, danes pa imajo sprejemne aparate po privatnih hišah ne le pi> mestih, ampak tudi po deželi. Po drugih državah v se veliko večjem številu kol pri nas. Ker bomo dobili tudi v Ljubljani v kratkem oddajno postajo, se bo prav gotovo zanimanje pri nas zelo povečalo. Vredno je, da si ogledamo od blizu vprašanje, kakšno stališče naj zavzame katolik do te moderne iznajdbe, ker se večkrat slišijo popolnoma nasprotujoče si Sodbe.
Katoliki so bili spočetka pionirji, ki so širili zanimanje za radio. Eno izmed prvih oddajnih postaj je zgradil v Ameriki na univerzi v Nt, Louisu jezuitski p;itur. Prav tako veliko oddajno postajo na univerzi Marquctte. Ameriški benediktinci imajo več oddajnih postaj, po katerih vzgajajo in poučujejo mlade ljudi. Eno izmed največjih postaj v Ameriki imajo v rokah oo. pavlisli, ki store veliko dobrega. Otvoritveni govor je imel kardinal Hayes, katerega je poslušalo več kot milijon ljudi. Prvo sprejemno postajo v Italiji so zgradili leta 1913 benediktinci na Monlecassinu: papež sam jim je pred dvema letoma podaril krasen nov aparat. Tudi danes se veliko škofov in duhovnikov sirom sveta Zanima Za to vprašanje.
2e iz tega vidimo, da te stvari ne kaže a priori odklanjati. Nekaj podobnega je z njo kot s kinom. Oboje se lahko uporabi za slabo in za dobro: vse je odvisno od lega, kdo ima odločujočo besedo. Pri kinu. se zdi, smo bili katoličani prepozni; potem šele smo se začeli zanj zanimali, ko so bila velika podjetja že v rokah takih ljudi, ki jim vera in morala ni veliko mar, in ko smo videli, kako puguhonosne so posledice slabili filmov.
Tudi pri radiu so gotove nevarnosti, ki bodo postajale leto za letom večje, čim bolj se bodo aparati izpopolnjevali. Rene-
69
diktinski pater, fizik Paolini', posebej opozarja nu tele stvari: Plesi bodo postajali bolj in bolj pogostni, Sedaj ne bo treba več po mestih naročati dragega orkestra ali po vaseh stikati za godci; sprejemni aparat z zvočnikom, pa luido ob zvokih godbe iz Miiana, Neapola, Dunaja po taktu plesali ne le po velikih plesnih dvoranah, ampak tudi po navadnih gostilniških sobah v mestih in v zadnji gorski vasi Kol se že sedaj vidi, imajo nekatere, zlasti italijanske oddajne postaje na programu večkrat moderne zloglasne plese Charleston, fox trot, one step, tango i- dr. .lazz-band, ki umetniško nima nobene vrednosti, lahko od raznih strani poslušate vsak večer, Glede jazz-banda pravi italijanski muzik maestro Mascagni, da bi moral bili sploh prepovedan, kol sla prepovedana upij in kokain, ker ta godba podobno vpliva na duha kot ona dva strupa na telo.
Druga nevarnost je v tem, da se Sirijo operete, ki niso dobre. Družine, ki so poprej kolikor toliko še pazile na dobro vzgojo, niso puščate svojih otrok k takim prireditvam. Sedaj jim skoraj ne morejo več branili, ko je tako teiko kontrolirati, kaj prinašajo ti skrivnostni valovi v družinsko sobo. Kjer pa ni prave vzgoje, tam bo škoda še večja.
Dalje se s poslušanjem radia lahko izgubi veliko dragocenega časa. Če gre večer za večerom po par ur, škoda jih je, Spet pridejo v poštev v prvi vrsti mladi ljudje, katerim bi tako kn-ristilo, da hi se naučili svoj čas izkoristiti z resnim delom.
Prav tako bi se po radiu lahko širila veri in nravnosti nevarna predavanja. In ljudje, ki bi dan za dnem to poslušali, se bodo počasi podobno navzeli strupa kot sedaj iz slabih knjig in časopisov. To so resne nevarnosti, ki jih ne moremo tajili.
Kadi tega S<> nekateri škofje, kakor n. pr. v I.ombardiji, zavzeli precej odločno stališče proti radiu. Prepovedali so n. pr., da ne smejo imeti aparatov duhovniške hiše, vzgojni katoliški zavodi in samostani. ■É un lusso ¿conveniente alia morigeratezza di cul devonu dare esempio i Saccrdoti; t un segno di mondana curiositá, disdiccvole c pericolosa alio spirilo saccrdotale; é facilc occassione di perditempo c di convcgni inopportuni ncllc case det Sacerdoli, massime nelle canoniche del Clero in cura d1 anima.--'
Podobno tudi škofje na Španskem. Tudi tam so se večkrat od-diijate stvari, ki sn bile v nasprotju z moralo in vero. Španski kallist HI Siglo Futuro je pisal, da so se slišala predavanja, v katerih se je nespoštljivo govorilo o Kristusu, posebej o njegovem trpljenju. Ttidi nemški škofje niso dali radiju preveč ugodnega spričevala.
Vse to je res. Na drugi strani pa tudi ne smerno tajiti, da že sedaj marsikje prav radio zelo dobro služi katoliški stvari. Na primer misijonom. Apostolski prefekt Tuiquetil je lansko leto šel v Kanado, da bi tamkaj pogledal za svojimi revnimi misijoni. V mestu Ottawa je oddajna radio-postaja in dovolili So mu, da je govoril od lani svojim misijonarjem in vernikom, ki žive daleč proč proti severu
1 Pri m. Osser valore Romano, 25. nvg, 1927.
1 O s ser v. Rumano 21, in 25, avg. 1921.
70
Misijonarji, ki le mesece in mesece niso dobili od doma nikakih sporočil, so bili vsi srečni, k" so slišali govoriti svojega predstojnika. I i misijonarji namreč le parkrat na leto dobivajo pošto. Govoril jim ju kar v treh jezikih, francosko, angleško in v jeziku eskimov. Najprej nagovor na vse, nato pa je sporočil Se novice, ki so jih zanimale. In sedaj so dale tudi druge postaje, n. pr. v Pittsburgu, Springlieldu, določene dneve svoje aparate na razpolago ¡-.a misijonske svrhe. Tako so misijonarji v zvezi s kulturnim svetom in pogosteje izvedo vesti od svojih dragih, od katerih so ločeni."
Prav tako poročajo časopisi, da je anglikanski pastor Rev. H. Kenneth Mc Kinsley v New Yorku konvertiral, ker je posluial po radiu govore oo. pavlistov. Sedaj Študira teologijo v Orîskanyju in hoče poslali katoliški duhovnik,1
Posebno ugodna poročila pa prihajajo iz Francije, Tam so dovolili kardinali v Parizu, lïordeauxu in foulousu, da SO letošnji post postavili v stolnicah mikrofone, po katerih je lahko cela Francija poslušala dobro pripravljene postne govore. Razen tega so začeli lansko zimo v Parizu s posebnimi verskimi govori nalašč za radio, torej ne v cerkvi, ampak na oddajni postaji sami, Doslej so govorili znani govorniki P, Lhande, P, Gillet in P. Dieux. Sporočajo, da so z uspehom prav zadovoljni.
Zelo zanimive so izjave p. Lhandeja. ^Govor po radiu mora biti čist;> svoje vrsle- Ce poslušalci poslušajo pridige iz slolnic pn radiu, jih to pač zanima iz radovednosti, pa nimajo velikih sadov, Nekoč sem sam govoril tak govor v Toulnusil, pa nisem nato dohiJ nobenega pisma. Tukaj jc pa slvar drugačna. 2a pO prvem govoru na stotine sporočil. Taki govori morajo biti preprosti, domači, primerni za vse, uravnani taka, da jih lahko poslušajo zlasli (isti, ki imajo malo vere. Tako je treba govoriti kot v kakšni domači družbi. Misliti moraš na to, da so tvoji poslušalci v domači sobi, v copatah, ne pa v kaki prostrani cerkvi. Ti govori mene samega včasih zelo prevzamejo. Vem, da sen! čislu sam pred mikrofonom, pa imam vendar na tisoče in tisoče poslušalcev. — Niti enega pisma nisem dobil, v kalerem bi kdo protestiral pToti govorom verske vsebine, pač pa veliko takih, v katerih se mi poslušalci toplo zahvaljujejo. Neki protestantski pa-slor je pisal iz àvicc, da je svoje popoldanske govore nalašč prestavil na bolj zgodnjo uro, da bodo tudi njegovi verniki Lahko poslušali moje govore, Posebno pa je s tem ustreženo bolnikom, ki ne morejo v cerkev, Naravnost ganilo me jc pismo, ki mi ga je pisala bolnica, ki je že 40 let priklenjena na bolniško postelj in ni v tem času nikoli slišala božje besede,
Pa so se kmalu oglasili veri sovražni časopisi, češ, da govorniki-pridigarji niso prosti in da ne morejo povedati, kar mislijo, ker morajo svoje govore prej predložiti ordinariatu. Dobro odgovarja P. Lhande; »Ordinariat s tem le skrbi za svoje poslušalce, Gre zato,
' Prim, La Vie Catholique 16, apr. 1927. 1 Let Nouvelles Religieuses i927, str.
■ Prim. La Vie Catholique 1927. it. 129.
71
da so govori tehtni, preudarjeni, ne banalni, kot sc včasih slišijo v cerkvi. Sicer pa jc treba tudi ravnateljstvu oddajne postaje govore in konference vseh vrst vedno prej predložili v odobritev.-
Podobno poroča tudi p. Oillct. Imel je osem radlo-govorov o temi L' ideal chrčhun«. Dobil je veliko priznalnih pisem. Omenim le eno, ki ga jc pisalo mlado dekle iv neke bolnišnice: »Iščem resnice, Včasih sem verovala v Roga, pa sc je vse izpremenilo. Tako se sramujem sama sebe, da si nc upam k spovednici. težak boj bojujem in sc bojim, da bom podlegla. Poslušala sem vaše guvore, pa bi rada dobila kako dobro knjigo, i/, katere bi črpala moči. Ne romanov, molitvenika prosim. Vse sem pozabila. Komaj znam moliti Oče naš in Ceščeno Marijo in nekaj malega Vero.«"
Po radiu pride na ta način božja beseda tudi do Ustih, ki se sramujejo ili v cerkev.
Kakšno staliSčc naj torej zavzamejo katoličani? Zanimiv je poziv, ki ga je letošnje poletje Izdal dunajski kardinal Pilil. Takole približno pravi; Kol vsaka stvar, tako lahko tudi radio služi ali v pmklclstvo ali v blagoslov. Toliko bolj, ker obsega vse panoge znanosti in umetnosti. Zanimajo se zu to novo ¡/najdbo po velikih mestih in v zadnji gorski vasi. Tisočem nadomešča glcdiičc, opero in koncertno dvorano, Po njem so tisoči v zvezi z znanstvenim svetom. Gotovo je, da jc to važen kulturni element.
Katoličani morajo biti vudno prvi, ko gre za pravi napredek. Pri radiu je za nas mogoča le dvojna pot: ali popolnoma stati oh strani in pustiti vse nasprotnikom katoliške stvari ali pa poskrbeti, da imamo katoličani velik, sond ločujoč Vpliv. In potem nadaljuje dobesedno: Die christliche Bevölkerung darf sich ein Verständigungs-iniltel wie das Radio nicht entgleiten lassen und muß versuchen, den Rundspruch in Ralincn zu lenken, die zum Heile der Menschheit auslaufen. Es gilt zu verhüten, daß der österreichische Rundspruch etwa zum Monopol der Gegner eliristlirh-dculschen Denkens und in ihrer Hand zum ant ¡christlichen Propagandamittel werde.« K sklepu zelo priporoča vstop v katoliško radio-organizacijo österreichischer Radiobund.
Ko so na Španskem videli, da radio, kakršen jc. ni za katoličane, so takoj ustanovili poseben odbor, ki je skrbel, da sc je ustanovila lastna katoliška oddajna postaja* S. A- Radio Espana E. A, J, 2. Ravnatelj je neki Cuesla, ki pa ima poleg sehe cerkvenega cenzorja, Med ustanovniki jc tudi kaTdinal-nadškof iz Tolcda, škofa i z Saragosse in Madrid-Alcalc in mnogo uglednih katoliških laikov. Svojo oddajno postajo so ustanovili zato, da bi paralizirali slab vpliv drugih oddajnih postaj s tem, da bodo skrbeli za poitenc, koristne in zanimive programe.
Na t"rancoskcm je posebna organizacija kalol. radio-prijateljcv, Radio - Enmille. Njen namen jc, imeti v pregledu vse programe in 3 svojim vplivom poskrbeti, da sc nc bo oddajalo kaj takega, kar
" l.es HouvelltS RcligiclMM 1927. str. 572,
72
hi žalilo veri) ali nravnost. V Parizu jc centrali, drugod po Franciji so pokrajinski odbori. V odbor volijo Dioie, katerih beseda nekaj pomeni,
Na Holandskem v Amsterdamu imajo tudi katoličani svojo lastno radio-organizacijo Institut catholique de raidiophonic, odobreno ud cerkveno oblasti, škofje vabijo vernike, naj vanjo pristopajo. Po deželi napravljajo krajevne skupine, ki so pridružene centralni organizaciji v Amsterdamu,
In to stališče je pravor Katoličani morajo povsod gledati, da dubc odločilno besedo. Abstinenca v tem ozirtl bi nam gotovo pozneje veliko škodovala, zlasti, čc pomislimo, da je radio Šc VCS v razvoju. Razvoj bo šel po svoji poii dalje, če ne z nami pa brez in preko nas; zdi se, da je prav tukaj skrita še velika sita, Ne kaži; nam stati ob strani in gledaLi, kako bo svet izrabil te skrivne sile zato, da duše odtuji Bogo. ampak povsod si moramo priborili Laka mesta, da nam bo mogoče slabo zavirati in širiti pravega duha Kristusovega.	C. Potočnik.
Privilegiji pri recitaciji hrevirja.
Znano je, da sveta cerkev v rečeh, v -katerih se nanjo obračaj-1 redovni poglavarji, gre zelo na roke. Velikokrat napravi za posamezne redovc izjeme in jim da velike ptedpravice. Zanimal sem se za recita cijo hrevirja in nekatere zanimive privilegije naj omenim.1
1.	Papež Klemen t VII. jc dovolil, da smejo redovni poglavarji svoje podložnike dispcnzrrati tid molitve hrevirja, kadar so zaposleni S pri-diganjem, spoved o v an jem, s t udiranjem, obiskavanjein bolnikov itd Naložc naj jim mesto brcvirja kako drugo kratko molitev, ki naj obsega vsaj šest ali sedem psalmov, sedem očenašev in dvakrat Credo, za težko bolne en Puter in sedem Ave (Const. Dudutn 1533, Pius V. Const- Ad immarcescibilem 1567).
Vse bolj nejasno in rcslringiranu se glasi isti privilegij za frančiškanske rcdovc: Fratres Minorcs el Moniales quando sunt infirm i possunl dicere? Ave Maria el unum Pater noster loco officii divini, aut quid aliud sibi assignatum a conlessario suo; ct si infir* mitas sit gravis ct nicdicus ila judicaverit, ne ad hoc quid em ernni obligati, sed suf licit sola intentio, qua vclint iilud reel tare (Suntma-rium Indulgentiarum appr. 30. jul. 18-11).
2.	Klarisinjam (komim sestram) jc že inocencij TV. dovolil, da smejo ex r a t i o n a b i I i causa molili mesto ofici.ja v koru oficij laiškili sester. Po komunikaciji privilegijev imajo tudi frančiškanski moški in ženski redov i ta privileg. Na vprašanje, kaj je causa ratio-rtabilis, odgovarjajo k um en ta t or ji, i>si gravi sit ut juslo negotio oecu-pata, si sit nimis serupulosa, si capitis indisposition em paliatur, si nescial expedite legerc-; za moške dostavlja sv. Alfonz, .si laxali
1 Prim. P. Ani c r Ludwig 0. F. M,, Comes patloralis confcssarii prae-■ertiin religiosi- FulH«, Kl^tcr Fraueubcrf, I926\ str. t6. 19.
73
sint ex ¡Untre vel contione, si confluat multitude pueiiitenlium itd. Po pravilu SV- Frančiška obsega laiški oficij 76 očenašev; zato, ac mi zdi, je že treba dobro preudarili, preden bi se človek posbižil tega privilegija.
3, Najbolj zanimiv je pa tretji privilegij. P. Anler lakote piše O njem: »Leo X. soli 1516 dem 0. F. M. das Privileg gewahrt haben, das Olficium divinum privatim mentaliler zu heten: Reguläres posse extra chorum, quaodo soli el privatim rccitanl, totiun olficium recilare menlaliler.j Za lern omenja nekaj avtorjev, ki zagovarjajo avtentičnost in veljavo lega privilegija, in par drugih, ki privilegiju ne verujejo. Kako je t. njim?1
Oficij, kot ga molimo sedaj, je bi! prvotno namenjen na pelje, *aj drugače nekaterih delov brevirja ni.1 L razumuli ne moremo. Vsa arhitektura brevirja je tako zgrajena, da se na njej kaže koralni značaj. Najstarejši kodeksi brevirja so knjige z notami. Več stoletij so imeli dolžnost opravljati brevir le lisli, .ki so ga molili skupno, bodisi redovniki ali svetni duhovniki pri stolnicah itd. Ce niso prišli v kor, tudi hrevirja ni bilo treba opraviti. Po lelu tisoč se je počasi vpeljala privatna recitacija, pa so sc tudi pri lej skušali približevati recitaciji v koru; nobene stvari niso opuščali in vse besede tudi res formirali.
Gotovo da b> vrhovni cerkveni poglavar lahko dovolil, da se hrevir opravlja samo m en t a Ii t er , ne da bi besede Formirali. Ali vprašanje je, £e je papež res kdaj izdal tak privileg.
Ta privileg naj bi bil nastal v 16- stoletju. Kardinal i'ucci je sporočil frančiškanom, da je papež Leon X. 15- aprila 1516 dal 20 privilegijev, med drugimi enega, ki sc tiče brevirja in se takole glasi: «lila, quae in Ordinario iubentur dici secreto sub silentio in Hons cano-nicis quam etiam in Missa, non teneantur proferre vocaliter, sed satisfaeiant dicendo mentaliter... et eodem modo possit facere, qui dicit Officium per se solus, cum prolalio vcrbalis sit praccipue uf ab aliis intclligatur.'
Veliki in uvaževanja vredni avtorji dvomijo o pristnosti tega dokumenta. Pa naj si bo že kakorkoli, gotovo je, da je že papež Gregor XV. s konstitucijo "Romanus Pontifc*- 2. julija 1622 preklical vse koncesije, ki so jih izdali papeži ustno, razen tistih, ki so jih dobili kardinali. Papež Urban VII!, pa je z drugo kons ti tue i jo »Alias felicis« 20. dec. 1631 popolnoma odpravil vse privilegije, ki so bili podeljeni le ustno, in tudi kardinali niso bili izvzeti. Sicer je res isti papež 11. aprila 1635 z drugo konstitucijo »Alias fclicis' svojo splošno prepoved nekoliko omilil, ko pravi, »da ostanejo še nadalje v veljavi ustni privilegiji«, nostris et Sediš Apostolicae offlcialibus seu miniStrie qui, corum officioruni seu munerutn ratione, de gratiis, cortces-sionilius et dispositionibus quibuscumquc per nos facicndis . . . negotii! gerendis nobiscum diver.sa tractant-, vendar se zdi, da se kardinal Pucci pač ne more imenovat! »officials seu minister l eonu X.
1 P. A n 1 c r I), c. 19.
74
Kar se tiče obsega privilegija, bi lahko takole rekli: Ce vzamemo besedilo strogo sluvnično, bi sledilo, da se smejo le Paler, Ave, Credo in še par kratkih molitev menlaliLer moliti; tak privileg po ne pomeni nobene olajšave. Iz besed »et oodem modo possít faceré qui dicit Officium per se solus, cum prnlalio verbalis sit pruecipue nt ab aliis inEelligalur;. in pa iz drugih besed kardinala Puccija -nt iuerant com peli ta eoncessa flierunt , se zdi, da bi smeli ptt pravici sklepati, da — če bi bili dokumenti pristni in hi ta privileg til- bil preklican — se razteza na ves oficij.
Iz vsega bi sledilo, da feludi hi bil papež Leon X- kdaj izdal privilegij o mentalni molitvi brevirja, sedaj ne velja več za nobeno redovno družino. Vsi se moramo držati ruhrilk v hrevirju, ki vedno govore le o recitaciji, k čemur spada formatio verborum.n
C. Potočnik.
Pogodba o kavtelah pri mešanem zakonu.
V 2, številki Notarskega Vestnika« L 1927.J objavlja dr. Ivan Grašič obrazec pogodbe, katero skleneta pred mešanim zakonom ženin in nevesta o veroizpo vedan ju in verski goji otrok in ki popolnoma odgovarja predpisom kan. tOfil in je veljavna na državnem področju. Ker je tudi za dušno pastirstvo velikega pomena, da župnik ve, kakšna je pravilna pogodba, omenjeni obrazec dobesedno ponalisktijcmo,
»Pogodba,
katero sta dogovorila in sklenila: ženin A. B.t delavec v K. št. , . .,
pravoslavne vere, in nevesta C. C., posestnika hči v K. št.....rimsko
katoliške vere, nastopno:
§ i, Ženin A. B. se premišljeno, popolnoma prosto in neprisiljen zaveže: t. da ho vse svoje otroke, sinove in hčere, ki bodo sledili iz njegovega braka s C. C., dal krstiti po katoliškem obredu in jih kot člane katoliške cerkve vzgajal v rimsko katoliški veri. Zato se odpove vsem imim pravicam, ki gredo po državljanskih zakonih glede verske vKgoje otrok ali bodo Sle pripadnikom pravoslavne veroizpovedi, 2, da ne bo nikoli in na noben način oviral svoje katoliške žene v izpolnjevanju njenih verskih dolžnosti in pri katoliški vzgoji otrok iz njunega bodočega braka, 3. da bo prepustil svoji ženi popolno svobodo živeli po katoliški veri in odstranil vsako nevarnost odpada svoje žene od katoliške vere, torej tudi nevarnost, ki bi izhajala ne le od njega samega, ampak od koderkoli.
§ 2. Nevesta C. Č. sprejme to slovesno zavezo ženina A. B, z izjavo, da je njena trdna in nespremenljiva volja ostati zvesta katoliški cerkvi, njene predpise in zapovedi natanko, vestno ¡11 nepretrgoma do smrli izpolnjevati, ter vse otroke, ki bodo rojeni iz braka z A. B., dali krstiti po katoliškem obredu in jih kot člane
1 Prim, Traluci in Gremier v F.phcincrides Litúrgica« 1927. str. 289—2%.
* Priloga »Slov. Pravnika« 1927, štev. 7—tO.
75
katoliške cerkve vzgajati v rimsko katoliški veri — in to tudi, če sama kdaj odpade od katoliške cerkve, vslcd česar se izrečno odpove vsem onim pravicam, ki ji v tem primeru po državljanskih zakonih glede* verske vzgoje otrok gredo aLi ji bodo šle.
§ 3, Pogodbenika se zavežeta to pogodbo ves čas obstoja njune bračne zveze obdržati neizpremenjeno z izjavo, da jo vsaka izpre-memba tc pogodbe žc vnaprej nedopustna in neveljavna, ter dovolila končno, da sme drug drugega na izpolnitev le pogodbe tudi oblastveno, zlasti pa sodnim potom prisiliti.
V K. ..dne ..,	Podpisi — legalizacija.''
SLOVSTVO.
a) Pregledi.
Staro krščansko slovstvo.
Pred tremi leti sem v tem časopisu (BV V |1925j 74—82) poročal O večjem Številu del, ki obravnavajo zgodovino starejšega cerkvenega slovstva. Odtlc je izšlo več novih, da je umestno novo poročilo.
t. Belgijski jezuit Avg, Coemuns je pred 18 leti izdal "Noinen-clator fontium traditiocis Christianae«, tri tabele, na katerih je podal imena važnejših ccrkvenih pisateljev do 8. stol., serijo rimskih papežev, herezije, razkole in važnejše cerkvene zbore. To delce je izpopolnil J, Crcilicn S. J, s svojimi latmlac Fontium Triiditionis Christianae- (Freiburg i. Br. 1911), v katerih je podal zapadne in vzhodne cerkvene pisatelje do konca tridentskega zbora (1563). Sedaj je F, vid Fyen S. .1. priredil novo izdajo Creusenovih tabel, ki ni le tehnično izboljšana, marveč tudi stvarno izpopolnjena ter navaja cerkvene pisatelje, za-padne in vzhodne (pravoslavne), prav do naših dni1. Na 18 straneh pred tabelami je predgovor, so načela in pripomočki za sestavo tabel; nato slede abecedni seznami papežev, občnih in parlikutarnih konciljev, seznam pisateljev, ki se v tabelah navajajo, in ločena seznama krajev na pridujanih dveh zemljevidih, slednjič seznam kratic in znamenj v tabelah. Tabele so natisnjene na listih v velikosLi dvakratnega formata čez vso širino in vezane kakor karte v atlantih, Obsegajo po dve stoletji, Horizontalne rdeče črte delijo desetletja, vertikalne črne črte pa delijo stolpce, v katerih je gradivo stvarno razdeljeno. V prvem stolpcu je na vseh tabelah vrsta rimskih papežev; herezije in cerkveni zbori ter zapadni in vzhodni pisatelji so v naslednjih kohimnah, ki so na posameznih tabelah razporejene, kakor je gradivo zahtevalo. Načrt je dobro premišljen in izveden, Da se v zadnji koiunmi navajajo pravoslavni teologi, grški in ruski, je
1 C r b h s c o. S. J, cl F. van liyen S, .1,. Tabulae Fontium Tradi-tionis Chrlitianae ad anaum 1926. EdiUo altera FMIo (25X35 cm), t8 sir.,
10 tabel * i 7. dve strani, 2 zemljevida. Loiivnin 1926. Muscum l.ensianum, Liiuvain, Rut des Eičcollcls, 1).
76
hvale vredno; Ireba bi pa jo bilo na X, tabeli izpopolnili. Na 1. tabeli bi bil smel avtor brez skrbi navesli ludi kanoničnc spise novega zakona; saj bi jih bil mogel kot take označiti s primernim znakom. Na V. tabeli bi se morala navesti tudi sv, Ciril in Melodij", Pridejani sta dve karti. N;i prvi je Orbis cbrislianus medio saeculo IV v merilu t : 8,300-000 s postransko karto Palestine, na drugi pa Francija in rimsko » nemško cesarstvo v drugi polovici 13, stoletja v merilu 1 : 4,000-000 .s postranskima karticama tedanjega Pariza in Petrovega patnmoniju, — Creusen-van Hyenovc Tabulae so zelo porabilo delo.
2. Rauschenova patrologija je izšla v Wiltigovi predelavi drugič-, sedaj v zbirki Herders 'i'hcoîogische Grundrisse. Prvo Wiltigovo predelavo sem ocenil v BV H (1922) 191 nsl., in takrat izrečena ugodna sodba velja tudi za novo, zelo skrbno prirejeno izdajo. Manjših dolí ta vkov in popravkov v tekstu in izpopolnitev v slovstvenih podatkih ie nebro j; samo večje spremembe in dodatke naj tukaj omenim. Prvo poglavje o najstarejših anonimnih in apokrifnih spisih je dobilo nov primeren naslov: »Zwisehen Bibel und Valerscliriften. Cemeinde-biicíier, VoLksbiieher u, a,* Tu je dobil g 5, o apostolskem simbolu nov tekst, čigar hipotetična stilizacija me ne zadovoljuje. Na mesto prejšnjih §§ 13- in 14, o krščanskih Sibilah tn epitafih je stopil novi § 13, z dostavkoma o počelkih krščansko himnodije in o Sckstovih rekih- Nova sta § 49 o eremitih in cen obiti h in § 50. o Aleksandrijciii Petru in Aleksandru in o Ariju. § 5t- o Alunaziju je dobil dostavek O Kost ju in Fvstatiiu tz Antiohije. Razîirjen je § 52 {prej 51.) o drugih egiptskili pisateljih, dostavkoma o Hesfhiju in Serapiunu (ta je bil v prejšnji izdaji omenjen pri Alanaziju), V § 55- je ne.kaj sirskih pisateljev, ki jih v prejšnji izdaji ni bilo. Med Antiohijce v § 65. je na 7. mestu pravilno uvrščen Nestorij (prej omenjen pri aledtsandrijskcm Cirilu). Latinski krščanski pesniki 4. in 5. stol., .prej razdeljeni na §§ 67, in 79,. so zdaj združeni v § na novo se imenujejo avtor pesnitev Laudes Domini, De Sodoma, De Jona, Avzonij in KI, Klav-dian, V § 70, se je v Pacían iz Barcinone, v prejšnji izdaji pozabljen, pridružil Firmiku Matcrnu, Mariju Viktorinu in Zenonu iz Vcrone. \ g75. nastopijo nanovo med Hieronimovirni sodobniki: Gregorij iz Flvire. gotski Škof Maksimin in Pchgij. Tudi Število Avgustinovih prijateljev, učtnccv in braniteljev je v nov: izdaji večje (§ 81); nanovo se imenuje karlaginski škof Quodvulldcns. Da je Tiro Prosper avlor traktata De vocatione omnium gentium, je nedavno z upoštevanja vredno argumentacijo podprl Dom M, C appuyas v razpravi L'auteur du :->De vocatione omnium gentium (Revue Bénédictine 39 [19271 198—226), Nova izdaja je ohranila napačno letnico rojstva Apolinarija Sidonija: 40J namesto 431 (g 83, 4). V § 88. se pri papežu Vigiliiu nanovo imenuje pet pisateljev iz kontroverze u treh poglavjih (diakona Rusticus in Liberatus in škofje Facundus llermianski, Verecundos iz Junke in Primasius 1 íadrumctíiki), ki bi jim bilo bolje dali poseben paragraf
- Dr. Gerhard K a u s c h e n , GrundriH der Potrologie. Die Schriílen der Kirchenviiter und ihr l.chrgcbnlt. 8. und 9. neiibcarheitelc AuFlage flS. bis 17. Tau s end |. 12", XX in 484 sir. Freihnrj! i. B, 1926, Hcrder fc Co,
77
Nov je § 93. o (nionoiizitskih) teologih t», stoletja Severu Anliohij-ikem, Julianu iz Halikarnasa, Janezu Filoponu in Stciinu Gobaru. Pri Severu je prezrl dobro monografijo J. Lebon, Le Monophysisme siverien (Louvain 1909). — Novi Wiltigov Rauschen — starega K. skoraj nič več ni — je odlično delo. Knjiga ne vzbudi niti slutnje, kakSno pot ie nje avtor šel, kmalu ko jo je izdal.
Zelo stisnjen pregled stare krščanske grški in latinske literature do 5. stoletja z marsikatero točno in duhovito karakterizacijo jc napisal P. Wend land za Gcrckc-Nordenovo »Einleituiig in die Aller-tumswissenschaft'. Za novo izdajo jo je predelal Hans I. ietz -mani1. Pregled je pisan za filologc,
3. Na tretjem mestu je treba navesti tri dela manjšega obsega o prakrščanskem slovstvu, V dveh zvezkih (št. in 935) znane Go-ichenove zbirke je podal profesor M Dibelius zgodovino prakrSčan-ske literature1. Tako označuje knjige nov »zakonskega kanuna in novo-zakonske apokrife; meje med obema skupinama avtoT nobene ne pu-zna (1, 10 nsl,), Nam znani prakrščanski spisi so pisani v grščini, ne dajo pa sc kralkomilo uvrstiti v razvoj grške literature. Dali bi se, če bi bili njih avtorji »pisatelji v pravem pomenu, ki bi poznali Vsa literarna sredstva svoje dobet pisali po okusu svojega časa, ustrezali literarnim potrebam sodobnikov, ustvarjali dela za širno, literarno .«bčinslvo, Avtorji teli spisov pa so možje brez posebne izobrazbe v zmislu grškega literatstva; literarno častihlepje jim jc tuje; njih čila-telji so zvečine neuki ljudje prvih krščanskih občin; njih dela so ali neliterarna, torej zasebna, ali polliterarna, torej izvestnim krogom na menjeno »malo slovstvo. Šele apologeti 2. stoletja so stopili s svojimi Spisi v ikrog »velike literature . — Prvi .problem Marokrščanske literarne zgodovine, meni Dibelius, je, kako so nastale tradicije, ki so porabljene v (k.moničmli in apokrifnih) evangelijih, apostolskih delih, pa Ludi v parcnelični, apokaliptični in celo epistolarni literaturi. I o vprašanje da je tem resnejše, ker prvi kristjani po svojem socialnem položaju in svojem cshaloluškem mišljenju niso bili pripravni, da ustvarijo tradicijo. Povode Za ustvarjanje tradicije sluti llibelius v krSčanskem občestvenem življenju, kultu in misijonarjenju. Druga naloga starokričanske slovstvene zgodovine pa je tn, »da zasleduje, kako so iz teh pučetkov nastale knjige in kako se je literarna tehnika in umetnost kristjanov vedno bolj in bolj pri oblikovala svetu«. Na ta samo po sebi pravilno stavljena problema odgovarja avtor s svojega posebnega forme motrečega stališča. Njegova izvajanja nudijo brez dvoma mnogo resničnega, dajejo mnogo pobude, vzbujajo pa nič manj pomislekov. Enostransko gledanje.
* Paul W e n d 1 .i n d , Die christliche Literatur, null bearh. von Hons I, i e l z m a ti 11- (Einloitung in die AlterlunnwitMnsehcift,. - hsg, v, A. Gcreke und Ed. Norden. 1, Band 5. Hfitl.) 3, Atifl, 8". 36. Leipzig u. tlerliti 1923. B. G. Tuubner.
1 Mnrlin DibclitlSi Gescliichtc der nrchri si lichen Literatur, I.
Kvanjfelicn und Apokilyjiscn. ¡2", lOfl str, — II, Apcstoli-schei und iN a e h a p o s t u 1 i s c h e i, 12", 110 str. Berlin nnet Leipzig 1926, Walter de Gruyter & Co.
78
V Couchodovi zbirki Christianisme je utrechtski profesor v an deri R e r g h vin E y s i « g a izdal zvezek o starokrščanski literaturi1, h kateri prišteva tudi apologete Kvadrata, Aristida, Justina, anonimnega avtorja lista Diognctu, Taliana in Athenagora. Njegov namen je. «uvesti v Fr&nCijo proučavanje prvotne krščanske literature po radikalnih vidikih . Avtor je reprezentant holandske radikalno kritične šole in se postavlja oh van Manena, 1'iersona, Lomana. vati Loona in Hollande. Jezus jim ni historična Osebnost, evangelijska zgodovina ni zgodovina eno osebnosti, marveč zgodovina krščanske srenje, ki jo je sama intuitivno in spontano ustvarila ali SO jo ustvarili modreci ali gnostiki, Jasno je, meni naš avtor, da izvira krščanstvo od enega človeka ali več, ni pa več jasno, da ga je ustanovil neki Jezus, kakor tLidi iz Dionysovcga, Osi risovega ali f ieraklcjcvega kulta ne sledi, da so Dionysos, Osilis ali ilerakles historične osebe. To so osnove, na katerih sloni avtorjevo motrenje kanoničnih in izvenkano-ničnih prakrščanskih spisov,
Marko Mikijelj, docent na belgrajski teološki fakulteti, je pričel objavljali večje delo z naslovom: -dstorija hriščanske književnosti. Pred sebuj imamo prvo knjigo o apostolskih očetih11; koliko zvezkov ho še sledilo, ne izvemo, Med apostolske očete šteje M. Ps.-Barnaba, Klemcnta, Ignalijn, Polikarpa, Papija, llenna, avtorja poslanice Diognctu in Učenje 12 apostolov- Da se je v izdajah tekstov za vse te spise ohranila označba »apostolski očetje*, ki jo je uvedel Cotclier, je opravičen ti; ne kaže pa je v tem obsegu Uporabljati v zgodovinski obdelavi, kajli poslanica Diognctu je nastala Se le na meji 2. in 3, stol., Hermov Pastir, vsaj v sedanji obliki, še Je v sredi 2. stoletja in tudi Ps.-Barnaba je težko spraviti v okvir »apostolskih očetov . — Pri spisih znanih avtorjev podaja M, življenjepis pisateljev, pri psevdo- in anonimnih spisih registrira razna mnenja, kdaj in kje je spis nastaf. Vsebinska analiza spisov jc skrbno sestavljena. Na koncu vsakega oddelka je obsežen seznam specialne literature. — Stvarno bi se dalo pisatelju v marsičem oporekati; z ugovori in pomisleki bi lahko napolnil preeej prostora. Samo malo pripomb. Cisto odveč je Barnabova biografija, ko lisi ni njegov; Barnabovo prvotno ime je Joseph (ali Joses), 0 času lista piše M.: >1 bez svake s um nje ili za vlade Nervine ili u vrlo skorom vremenu pre ili posle Nerve je nastala ova poslanica« (str. 12. 13), Jc ii to bez svake sumnje? — V razpravi o rimskem Klemenlu se M. dvakrat obrne proti rimskemu primalu. Ker imenuje Irenej Lina prvega, Klemcnta tretjega rimskega škofa, sklepa: -'Po ovihii tvrdenju jasno vidimo da Irinej nikako nije smalrao apostole Petra i Pavla za prve episkopc rimske crkve. On je apostole smatra, o za episkopc celokupne vase-Ijenske crkve, te /bog loga on počinjc brojati rimske episkope ne orl
^ G.-A. v,in der Rcrjih van K y * i a j£ a , La littérature chrétienne primitive. 12", 235 pp. Paris 1936- F. Ricdur lit Cie, éditeurs.
11 IJr. Marko Mikijelj, Morija hriiénnskc književnosti. Apostolski m nie v i. Knjiga prva. 8", Vili in 151 str. Beograd 1926. Geea Kon. Ktiii^a je natisnjena v cirilici.
79
apostola, samih, nego od Lina...« (str. 20). Nekoliki» pome j«: »Kato-liiki bogoslovi se trudu da dokazu iz prve poslanice Korinčanima da je korintska erkva jo5 u I, veku priznavala jurisdikcionu vlast rim-akog episkopa. , (str. 32). Nato navaja en stavek iz Alzogovega orisa patrotogije in nadaljuje: .¡Ovi dokazi kojc iznose katoliški bogo-slovi nisu ni u nekoliko t atni, jer praksa koja vladaie u staroj crkvi uči nas sasvim drugčije. Naime vladaSe običaj u starim erkvama da priztvaju u pomoč jed na drugo, kada biSe jeretiei ili šizmatici izazvali neki nered ili poiuctnju u nekoj crkvi, Svaka erkva. koja je bila uznemiravana od jeresi ili šizme, Iražila je od druge crkve bratsku pomoč i oslonac u borbi protiv jeretika i SizmatiJca* (str. 32. 33). Ne glede na to, da sta zadnja dva sLavka v svoji sploš-nosti historično netočna, je frL-ba pripomniti, da avtor prezira težišče v sklepanju katoliških teologov, kako namreč rimska cerkev nastopa v korinlski zadevi. In vrhlega: je Ji tako dognano, da ni rimska cerkev motu proprio posegla v korittlske zmede? Tudi o tolmačenju dveh Igoatijevih izrazov o rimski cerkvi na začetku lista Rimljanom meni M., da 'pogledi i lumačenja katoliških bogoslova nisu ni u koliko lačni i opravdani (str. 85). Pa tudi tukaj gre mimo ležišča argumentacije. Kot leto Polikarpove Eiiučeniške smrti se mora upoštevati poleg 155 še 156 (str. 103J- Razprava o Hcrmti jc zelo nepregledna. Cemu dolga polemika proli Nirschlu in njegovi trditvi, da ¡l* bil Hermas škof, ko se danes nihče ne zmeni zanjo? Sličnih argumentacij zoper zastarele in davno opuščene teze je v knjigi več, Tudi v tej razpravi dobijo kalolički hogoslovi, koji hoče da na svakom koraku islaknu primat papski , svojo lekcijo, — 0 anonimnem listu Diognetu meni M.: 1/ sadržaja i načina pisanja vidi se da pred sobom imamo jednog aposlnlskog učenika, Stavi ga v leta Trajanove vlade (98—117). V tem mu ho težko kdo pritegnil. Prav tako ne v trditvi, da je list «vakafco prva hrisčanska apologija protiv .levreja i nezna-božae.as in ne v nadaljnji: kako se najbolje pri samom zavrietku vidi, pisac je teiio da učenje .lovanovo i Pavlovo prikaže kao jedno« (sir. 137). Glede 11. in 12. pogl. naših izdaj M. odločno Irdi, da sla ti poglavji sklep poslanice; ■■-.svakako se jasno vidi da 11 i 12. glava sloji u vtei s prethodnim glavama. Sto se lite stila, možemo s a sigurnošču utvrditi, da je p o t p u n o isti u dvema poslednjim glavama poslanice D. kao i u ostalim glavama iste poslanico* (str. 137). V resnici prvo nt jasno in drugo ne sigurno. — čisto napačna je karaktcrizacija Učenja 12 apostolov: Ko je pisac ovoga dela ne može se sigurno znati. Svekako je bio (o neki hrrščanin koji je hteo da izioži neznabošcima učenje apostola i da ili pouči o hriščan-skoi veri i o dužnoslinia koje imaju da vrše pre krštenja i posle kritenja* (str. 14!; sličtio na str. 142). M. sodi, da je Učenje nastalo sredi 2, slolclja. ker ga citira Klement Alcksandrijski in ker pisnteli Učenja »citira t. zv, Barnabov list in llermovega Pastirja. V Tesnici je razmerje med Učenjem ter Ps.-Barnahom in llermom ravno narobe. 0 domovini Učenja misli M, da «možemo biti sigurni, da je zbilja ova knjiga napisana u Egiptu naročito za kati-
so
humane, i to btz s um nje ti Aleksandriji« (str, 142). K tej brc* sumnje zmotni sodbi se je dal M. zapeljati, ker je napačno določil odnos Učenja do Ps,-Barnab a. in ker iz aleksandrijsltega Klementn sklepa, da »se ona najpre upotrebljavaše u aleksandrijskoj crkvi gde i uživaše vrlo veliki ugled* (str. 142). »I/, same sadržine« sklepati na sredo 2, stol, nikakor ne gre: vprav v 3. delu Učenja se zrcali za več dccenijev starejsa faza cerkvenega razvoja. — V teh in mnogih drugih stvareh se z avtorjem ne strinjam. — Tisk je naravnost pod kritiko. Že v srbskem tekstu je več pogreikov, nego bi jih p» skrbni korekturi smolo bili; v imenih tujih avtorjev in v francoskih, latinskih, nemških in angleških naslovih knjig in razprav, zlasti pa v grških besedah pogreškov kar mrgoli. Knjiga je v prvi vrsti namenjena slušateljem teologije in vprav ti iraaio pravico pričakovati in zahtevati, da se jim nudijo točni, pravilni in zanesljivi podatki.
4. K zgodovini latinskega slarokršeanskega slovstva moram navesti pet del, Najprej dve mali knjižici, ki sla izšli v dveh SirSim krogom izobražencev namenjenih zbirkah, francoski Payotovi in nemški Gosehenovi. Avtor prve je Paul Monceaux7, avtor druge Alfred G u d c m a n", Knjigi nudita več, nego bi od njiju pričakoval Monceaux se razodeva kot ixhorcn pjiznavalelj kulturnega ambicnta, v katerem se je krščanstvo najprej ¡Urilo in katerega ¡e začelo polagoma preobrazovali. V ta živi tok življenja je postavil razvoj literature. Gudeman pa ima izredno dober Čut za stil in obrača na krščansko poezijo pozornost, ki ni običajna. Kakor sem zvedel, sodeluje Guderman pri velikem slovarju Thésaurus lïngtiae latinae. Monceaux izdaja obsežno literarno zgodovino krščanske Afrike, ki bom o njej poročal, ko na novo izidejo prvi trije zvezki, ki so zdaj razprodani
Odlično zgodovino latinske patristične literature je na novo izdal P. de Lahriolle1. Nova izdaja je po tekstu identična s prvo iz I. 1920., ima pa Î5 strani dostavkov in popravkov v najdrobnejšem tisku. Tvarina, je razdeljena na pet knjig: 1. Početki; 2, III. stoletje do ccrkvenega miru f3-13)I 3. Zlata doba lat. krši, lileralure; 4. Rajzpad cesarstva; 5- Na pragti srednjega veka. — V prvi knjigi razpravlja pisatelj najprej o prvih latinskih prevodih svetega pisma in njih vplivu na jezik in slovstvo. Tudi Monceaux in Moricca začenjata z bibličnim prevodom, in to je zelo prav. Veliko skrb je de I.abriolle prvrabi' za karakterizacijo osebnosti večjih pisateljev, z:i analizo njih del in oceno formalne plati. Priloženih je na str 705—730 osem kronoloških tabel. Na prvi je sinkronistični primerjalni pregled kršč. lat. literature, razdeljene po pokrajinah, z važnejšimi pojavi v grški krščanski
7 Paul Monceau*, Histoire de la Littérature laÜnu chrétienne. [Collection Fayot,) 1SIJ, 176. Paris 1924. Payot.
■ Dr. Alfred Ci u d a m a n . Geschichte der Allchrlstl. Lateinischen Literatur vom 2,—6, Jahrhundert, (Sammlung Giischen Nr. 8%.) I?'. 120. Berlin u, Leipzig ¡925. Waltor de Grnytcr & Co.
" Pierre de Lnbriollc, Histotr« de la Littérature latine chrétienne. Deuxième édition, H", VIII et 765 pp. Paris 1924. Société d'édition Jîelles-I.«lires«.
81
ler v grški in latinski profani literaturi- Druga laliela nudi verjetni kronološki red Tertullianovih spisov ter pregled izdaj in francoskih prevodov. Enako so urejene naslednje tabele za dela sv. Ciprijana (tab. 3), sv. Hilarija (tab. 4), sv. Ambrozija (lab. 5), za anonimne pesnitve 4. stol. (tab. 6), za dela sv. Hieronima (tab. 7) in sv. Avguština (Lab. S).
Bolj na široko ko de Labriolle je zasnoval svojo zgodovino latinske patristične literature Umberto M ori c c a1". Obsegala bo tri de bele zvezke v formatu vel. 8". V uvodu k prvemu zvezku riše pisatelj kulturni položaj v prvih treh stoletjih krščanske erc in položaj mladega krščanstva v tej okolici. Potem začne z latinskim prevodom svetega pisma in obdelava latinske pisatelje do Viktorina iz Ptuja. Na začetku vsakega poglavja je zelo obsežna bibliografija, potem sledi življenjepis, lepo zložno pripovedovan in ne brez retorike, potem analiza in presoja spisov z vsemi konlroverznitni vprašanji, ki se jih drže; vse to je lepo in zložno izvedeno. Obseg ie sicer vsled tega načina pisanja narastel, knjiga pa se prav prijetno bere, V kontro-verznih vprašanjih je pisatelj zelo previden in trezno tehta Tazloge Kot zgled nai navedem vprašanje, kdo ima časovno prioriteto, Minu-cijev dialog Oclavius ali Tertullianov Apologeticum; Morieca brani prav laku šivamo kot živahno zgovorno Minucijcvo prioriteto. Ali pa razprava o domovini in času pesnika Komodiana. Slednjič naj s pohvalo omenim, da je knjiga lepo in skrbno natisnjena in da v ne-italijanskih imenih in knjižnih naslovih skoraj ni pogreška.
München ski filolog Carl Wey m an je v lepem zvezku zbral prispevke k zgodovini latinskega krščanskega pesništva, ki jib je v teku let objavil v raznih časopisih1". So to razprave, drobili prispevki k interpretaciji, književna poročila in ocene, vsega skupaj M številk, stvarno razporejenih na 36 poglavij. Knjiga je lorej sestavljena iz zelo različnih delcev. Pazporedha jo kronološka od Komodiana v 3- stoletju do srede srednjega veka. Vsaka Weymanova ocena, beležka, razpravica podata neverjetno mnogo materiala za jezikovno interpretacijo tekstov, ki iih obdelave- Tu Vi'eyman pn Krezovo raz-stplje s svojim fenomenalnim znanjem- lega pa je tticti ja<mn, koliko je vredno, da je te prispevke, ki so bili raztreseni po 15 revijah in zbornikih, zbral v en zvezek-	F. K. LuJcman
b) Ocene in poročila.
Zimmermann St,, Psihologija za srednja ilčiliŠLa. Zagreb 1927. Tisak nadbískupske tiskarc. VIII in 168 str.
To je iako lepa psihologija za srednje šole. Glavni del je empiričen prikaz doživljajev: zaznavanja (percept ¡vitega, reprezentativnega
io Uíiiberlo Mor i cea, Storin detla LeHerafiir« latina cristiana. Valúale I: Baile Ofigini lino al tempo di C-O stan t in o. Xft in 687 str. Torino. Societi editrfce internaiinnale. (Brci letnice, toda izšla 1925.]
" Cari Weyman, Beifrafte zur Geschichte der c hri s tlich-leti minchen
Pnes!e, S". XJI in 3Ce. Miinchcn 1Q26, Max lluehur.
fiojjiilti.ni Vntullt.	®
82
in miselnega znanja), čuvstvovanja in hotenja. Prvi dodatek prehaja od empirije k filozofskemu problemu o duši in nje naravi; drugi dodatek podaja kratko zgodovino psihologije; poseben dodatek pa daje še rama pojasnila, zlasti glede pojma znanosti in filozofije, ter kratek slovarček iz terminologije, V uvodu je pridana podlaga za psihologijo, na koncu so pa dodane še risbe za tekst o živčevju. Ta tekst je pregledal prof. anatomije D, Perovič, risbe pa napravil dijak N. Bulgakov. Ker je knjigo odobrilo ministrstvo prosvetc, jo lahko rabijo in sicer s pridom tudi profesorji filozofije na naših Srednjih šolah.
Tuintam izražanje ni dosti jasno. Na str. 37—38 se premalo ločijo občuti in predmeti ob&utov; vriva se misel, kakor da so predmeti skupek obču to v. Isto se ponavlja na str. 40. Na str. 52 se pa celo zdi, kakor da se to filozofsko utemeljuje. Tu se namreč pravi, da opaženo čutno vsebino projiciramo na ven in jo tako objektiviramo, tako da dobi tudi vsak občut značaj objcklivacijc in mi /poedine občute smatramo kot sestavne dele ali svojstva fizičnega objekta*. Na str. 14 se čutne predstave ne opredelijo zadosti nasproti pojmovnim -"predstavam . Govori se o umevanju značenfa besed«, to nima s čutnimi predstavami nobenega opravka. Razlaga sama čutnih občnih II. zv. shematičnih) predstav spominja na sensualize m v teoriji pojmov. Na str. 11S se navaja za dokaz svobode feuvsivo svobode; takoj sledeča razlaga ]e prava, a izraz »čuvstvo-< tu mutljiv. Na str. 125 se glasi naslov: »O naravi jastva ili o duši*. Treba bi bilo nekaj pripomnjc, sicer bo ta »ili* dijake motil; govorimo namreč, da jaz jem, hodim, ne pravimo pa: duša je, duša bodi.
Tujk je dosti, Tajši preveč. Takšne, kakor necesitirann' |128), so malo blagoglasne.	A. U,
F r 6 b e s J., S. J,, Psycbologia speculative in usuni scholar um. Tom us 1: Psychologia sensiliva, B", VIII, 253 str. Freiburg i. B., 1927, Herder
Frobes, ki je znanstvenemu svelu poznan po svojem delu Lehrbuch der expcrimentellen Psychologic« (2. B., 2. Aufl., 1923), ki pa že 20 let uči tudi spekulalivnu psihologijo po skolastični metodi, je sklenil sedaj podati na empiričnem znanju naše dnbe lundirano spe-kulativno psihogogijo. Ta, prvi zvezek, obsega psihologijo čutnosti, drugi ho obsegal psihologijo umetnosti. Že prvi zvezek očituje, da ho to delo zopet v svojem redu prvovrstno. Ne, da hi b. mogel podati končno rešitev vseh problemov, a vsaj to pokazuje, koliko problemov je ie in kje je najbrž iskati njih rešitve v svitu empiričnih izsleditev naše dobe. Opozarjam iz bogate vsebine le na nekatere takšne probleme: ali je tudi čutna (živalskii) duša enovita (Sli si. 93 si); ali so občuti razsežni (ill si); kaj je z barvami, zvoki itd-, aii so takšni zunaj na predmetih [113); kaj prvotno zaznavamo, dojme v sebi ali objekte zunaj sebe si); kje so prav za prav občuti, v čutilih ali v možganih (135 si, po F. v možganih; iz tega težko vprašanje o pomc-ščevanju, j lokal izaciji« ob čutov, 186 si), po čem so doživljaji zavestni, sami po sebi ali po refleksiji (145 si; F. meni, da sami po sebi; to jt
83
za tale tako zvanl se ris as intimus); kaj je nagon (26 si, 173 si); na čem slani spomin na zgolj fiziološki, ali zgolj psihološki, ali na fiziološko-psihološki podlagi (63 si); kako zaznamo prostornost, ali zc prvotno, ali šele sčasoma po izkustveni orientaciji 1188); kaj je skolastični »habitus«> ali kako razpoloženje zmožnosti ali le rezut-tuntu asociacij (247 si; F. sodi. da to drugo) itd. ta kratki pregled kaže, koliko zanimivih vprašanj je obdelanih v tej knjigi. Metoda je jikolajtična: teza. pojmi, razni nazori, dokazi teze, ugovori in odgo-voTi, vse kolikor mogoče kratko, a vendar določeno. Jezik je latinski (tuintam precej trd in kot izraz modernih misli časih Lcžko umljiv). Moli v predgovoru že v prvi vrsti hiba, da jc delo »compendium psychologiae empiricae« (VI). ko je le, kakor je rečeno potem izrečno v uvodu, conipendium psychologiae speč ui a t i ft« (I), Izmed drugih hib je motljiva tudi napaka na str, 95, v, 4, kjeT mora biti nam. »animaeu pravilno »materiae«.	A. U-
W Lin d t r 1 i , Dr. Georg, Einfiihrtiag in die moderne Reli-gionspsychoIogie (Sammlung Kosci Nr. %). 140 Str. Kcmpten 1922, .1. Kosci 11. F. Puslct.
V zadnji dobi jc zavladalo veliko Zanimanje za versko psihologijo, tako da se je razvila poleg Zgodovine Verstev posebna znanstvena panoga: psihologija religije. Splošna idejna dcsorientacija s li na eni strani posebno pO vojni VSe idealne duhove nazaj k večnim verskim resnicam, na drugi strani pa jc mogočni razmah empirične psihologije dal pobudo tudi za versko psihologijo. Prav dobro je torej došla knjižica znanega psihologa dr. Wi.indcrlcja, ki nam pregledno slika Zgodovino in novejše metode verske psihologije ter jih tudi ocenjuje. Zanimivo je zvedeti, da je sicer metodično, znanstveno opazovanje notranjega verskega doživljanja zasluga modernih psihologov, da so pa tudi v tej vedi orali ledino veliki pisatelji krščanske preteklosti, sv, Avguštin, sv. Bernard, sv. Bonaventura, sv. Tomaž, sv. Terezija, pri katerih se nahajajo pravi biseri versko-psiholoških opazovanj.
Kot nalogo verske psihologije označuje avtor; Frlcbnis-beschreibung, Typcnforschung, Erlcbniserklii-rung, Sinndeutung. S tem označuje to vedo kot »Tatsachen-wisscnschaftc, ki nima namena, pripisovati ugotovljenim verskim doživetjem normativni značaj resničnosti. Obsoja one (Schleiermacher, Vfohbcrmin, Leuba, deloma fennmenaliste), katerim je versko izkustvo norma religije in njene resničnosti (psihologizem, Er-Ichnistheologie),
Izmed modernih metod psihologije odklanja fenomen 'nško [Musserl, Seheler), ki hoče bistvo verskih pojavov «gledati^ neposredno in ki spominja na intuicionizcm ali untologizem, kot nerabno za dosego občeveljavnih znanstvenih rezultatov, ravnotako Wundt-OVO metodo, ki smatra vero izključno kot tvorbo mase (ne pa po-cdinca) in vsled tega kot primitiven stadij duševnega razvoja človeštva. GU"de metod empirične psihologije, ki hoče dognali versko doživetje pO opazovanju samega sebe, statistike, nakljnčnih po-
6'
84
izkusov (Testverfahren; otroci so pozvani, da sc izjavijo o svojih idealih, da izrečejo moralne sodbe o tem ali onem slučaju. ali pa se celo naravnost »-eksperimentiram i njimi, da izvršijo verski ali moralni čin) avtor svari pred diletantizmom in mehanično profanacijo. Eksperimentalno" psihologijo sploh odklanja, ker verski pojavi eksaklnih* naravoslovnih metod tie prenašajo, Knjižica je koristna. ker nudi kratek pregled modernih, kompliciranih teorij nove vede; opredelba tvarine po zgodovini* in »metodah* pa ni praktična, ker sega tvarina obeli delov druga v drugo.	L. E.
Spieß Emil, D. Dr, phil. el theol-, Die Religions t hcoric von Ernst Troeltsch. Paderborn 1927. Verl. F. Schöningh. Sir. 604.
Ernst Tffiltsch (1865—1923) je morda največji teolog protesLan-tizma (poleg A Harnacka, ki je pa bolj historik). A pTav v njem se je pokazala vsa tragika, ki nekako usodno zajema resne protestan lovske znanstvenike. Triiltsch je bil po svoji naravi globoko veren (baron fliigel, seveda modernist, izpričuje, kako je do konca ohranil živo vem v Boga in Zveličarja), toda po svoji znanosti se komaj Še more imc> novati kristjan. Zaman se je trudil vse življenje, da bi našel soglasje med svojo znanostjo in svojo vero. Lepo je dejal o njem protcslan-tovski teolog Ernst: »Es liegt eine Tragik über dem ganzen Denken dieses umfassenden Geistes, der den Kampf aulnimmt mit all dem, was seine Zeit erduldet, ohne endgültig helfen zu können- (o. c. 264), Zakaj se mu kljub vsej darävitpSti in vsemu (enomenalnemu znanju delo za soglasje vere in vede ni moglo posrečiti, /.nkaj je moral tL'udea onemoči? Njegova tragika izvira iz nesrečnega predsodka, da moderni znanstvenik ne samo ne more miiuo Kanta, ampak da mora snovati svoje zamisli na kantovstvu. Tyko je Tröltsch prevzel iz kantovstva brez kritike, tako rekoč apriori, dvoju osnovnih načel vse svoje Teligijske teorije, agnoslicizem in relativizem. Apriori mu je gotovo, da absolutnosti krščanstva ni mogoče doznati, prav tako mu je apriori gotovo, da je vse, kar stopi v zgodovino, le relativno. Ko bi torej krščanstvo tudi bilo absolutno — česar pa po prvem načelu ni mogoče dognati , je, ker se je pojavilo v zgodovini, po drugem načelu nujno relativno, Zato se Tröltschu pod vplivom teb načel vse zmaiiči: nadnaravni značaj krščanstva, dogme, božja ustanova Cerkve, božja moč zakramentov, kratkomalo, vse blitvo krščanstva, Tega se je Tröltsch tudi zavedal, a je menil, da to ni bistvo krščanstva, ampak samo katolicizma, za krščanstvo da zadostuje božja ideja, vera v nekakšno nesmrtnost duše in nekakšno notranje prerajanje, vse to doživljeno ob Jezusovi osebnosti, seveda brez dogmatične vezanosti na Kristusa (po drugem načelu je Jezusovo božanstvo itak izključeno). A odkod ie ta religioznost7 Psihološka in spoznavno - kritična analiia mu kaže na nekak religozni apriori, filozofija zgodovine pa mu tudi odkriva neko notranjo teologijo vsega gajanja, tako da moramo smatrati zgodovino kot nekakšno manifestacijo božanstva v svetu in človeštvu, religije pa kot razne aspekte te manifestacije. Toda niti ob tem se duh ne more umiriti. Glede religioznega apriori se vzbuja dvom, d;i takšen apriori, kakor


ju priznaval Sani sam, nikakor ie ne jamči za resnično realnost religioznega objekta. Zgodovinsko gajanjc pa tudi ni tako vidno teološko, da bi mogli smatrati vse religije za manifestacijo božanstva, in pa — kar jc poglavitno - krščanstvo po tein pojmovanju ni več krščanstvo; ampak le ena poleg drugih religij, relativen pojav [vileg drugih relativnih pojavov. Na oboje je Trollsch odgovoril, da treba nekakšne vere, nekakšne osebne in svobodne odločitve; njegova verska filozofija da ima zraisel le ¿¡i listega, ki mu religija ni iluzija. Sledi pa iz, te filozofije kajpa. da je krščanstvo le ena poleg religij, da Lorej o kaki edini resničnosti krščanstva ne more biti govora; razne religije so le razni aspekti božjega razodevanja v svetu, Sploh objektivnega merila za resničnost nimamo, merilo nam more biti le subjektivna sodba o večji ali manjši vrednosti, globini, jasnim in moti kake religije. Po takšni naši sodbi ju krščanstvo najvišja religija —■ seveda za nas in doslej —, za nas je krščanstvo ludi usoda, ker je notranje združeno s strukturo našega bitja. Kajpada zopet krščanstvo, ki se z moderno znanostjo tudi samo modernizira, torej krščanstvo brez dogem in brez božje moči. Tako je dospel Tröltseh tja, kamor modernizem, ki je o njem po pravici dejal Pij X., da je pot v ateizem. S srcem sc je še oklepal Bog!*, a um je bil s srcem razprt in poln dvomov.
To se mi zdi. da so rezultati mogočnega dela, ki ga je napisal o Trüitschevi verski filozofiji P, Spiel), Delo je zelo na široko osnovano. Po uvodu o Tröltsehcv) osebnosti, njegovem bogatem /nanju in nemirni življentki hoThi opisuje S, najprej v prvem delu (28—200) Troltschevo razmerje do Kanta in njegovo odvisnost od nemških filozofov, zlasti novokanlovcev. Ob tem se kaže, kako je TrÖllSCh sprejemal in si osvajal raznovrstne vplive, a jih zopcl zavračal, kokbajoč sem ter tja. Nekaj časa je bil odvisen od Megla, potem zelo od Kickerla, nazadnje močno od Rergsona, Z druge strani So nanj vplivali iz kantovstva izišli teologi, zlasti Schleiermacher. V drugem delu (201—331) tolmači S, Troltschevo psihološko in spoznavno -kritično teorijo, dodajajoč povsod svojo kritiko. Ker je v knjigi predelano vse Troltschevo literarno delo, poleg tega pa obširno podane teorije drugih protestantovskili znanstvenikov o teh problemih, je omogočeno ne le poznanje Trollseba, temveč se odpira čitatelju tudi dosli širok razgkd sploh po polju moderne protestan-tovske religiozne znanosti.
Vendar h: človek sodil, da je, kakor pravimo, dobrega skoraj preveč. Te vodne in dolge ekskurzije o teorijah drugih znanstvenikov utrujajo ir> motijo enotni pregled. Saj je n. pr, samo o Belini napisanih trideset strani, o Dunkmannu dvanajst itd. S. je res zbr;il Ogromno snovi, a bilo bi bulje, da hi je bilo mani, a bi hibi la kar moči dobrn predelana in vdelana v celoit. laki) da bi sl iz vsega Leni k repke je odražala Troltscheva verska liloznfija in nje t mote. Tudi hi morale biti idejne mene v TröltwlKvem razvoju jjsittje označene: Seveda ic treba priznati, da je laku meniji to filozofijo težko čisto zajeti in jasno podati.	A, U.
Si mrak dr, J„ De relationibus Slavorum Meridionalium cum Sancta Romana Sede ApostoHea s&cculis XVII. et XVJ11. Vol. k D c rebus geslis unionis in confiniis Croatiac al"
«6
episcopo Simeone- V r a t a n j a usque ad Sabbaui Stanislavih (1611 — 1661). Hrvatska Boguslovska akademija, z, v, Vil. 8", 176 str. Zagreb 1926.
Simrák jc v tej knjigi izdal dokumente, ki se nanašajo na prve uskoške uniranc škofe Simeona Vratanja (1611 ---1630], Maksima Prcdojeviča (1630—16*12), Gabrijela Predojcviča (1042- 16-14), Basu-lija Predojcviča [1644—1648) in Savo Stanislaviča (1648—1661). Objavljeni dokumenti se nahajajo v Rimu v vatikanskem tajnem arhivu, arhivu brevov, v arhivu kongregacije za razširjanje vere ter v arhivu zagrebške stolne cerkve, Iz njih se razvidi, kakšni so bili odao&iji teh Škofov do Kima, do avstrijske vlade in do sosedne latinske cerkve. Med njuni in Rimom jc obstojala prijazno razmerje. Zagrebški skol Peter DoditrOvič [1611 —1628) jc za unijo mnogo delal, njegova naslednika Benedikt Vinkovič (1637—1642] in Peter Pelrelic (1648 1667) pa sla se vkljub dobri volji s svojim bojem proti neodvisnosti uskoške skolije pri Uskokih O »vmžil l.
Ta škofa Sta bila obenem z drugimi latinskimi prelati tako kratkovidna, da sta Zaladi grfikosiovanskega obreda smatrala uskoške škofe zu razkulnike tudi še potem, ko so ti že vse storili, kar jc v S vrbo zedinjenja od njih zahteval Rim. Temu neprijaznemu mišljenju se je potem pridružil še prepir za desetine, ki naj bi jih uskoški Škofje dajali zagrebškim škofom. Y teh okoliščinah Jj; razumljivo, da je ta in oni izvoljeni uskoški škof, ki je bil pripravljen zediniti se z Rimom, odšel po školovsko potrditev in posvečenjc k pečkemu patriarhu. Pečki patriarha! je bil uskoSkim vernikom .središče grškoslovanskcga obreda in srbske nacionalne cerkve, pečki patriarhi pa brani tel ji nacionalne neodvisnosti uskoške škofije proti latinskim, predvsem zagrebškim škofom. Uskoki so hoteli ohraniti svoj grškoslovanski obred in nacionalno neodvisnost svoje škofije, dočim so nasprotno zagrebški škofje s svojimi pristaši skušali grškoslovanski obred odpraviti in ga nadomestili z latinskim in poleg tega dušeči, dü bi bili uskoiki škofje le vikarji zagrebških in drugih sosednih latinskih škofov, v kojih teritoriju so bivali Uskoki. Vkljuh zvezi uskoikih škofov s pečkimi patriarhi prišteva £imrak imenovane uskoške škofe med /.edinjene Škofe, ker so se tedaj od strani Rima tudi s pecktmi patriarhi vršila pogajanja za cerkveno ze-dinjenje,
K navedenim težkočam so sc pridružita še politična nasprotja. Avstrijska vlada je hotela po svojih centralističnih načrtih spraviti Uskoke izpod hrvatske oblasti pod oblast karlov£kih in varaždinskih obmejnih poveljnikov, čemur so se upirali hrvatski stanovi z zagrebškim škofom ua čelu. Cesarski poveljniki so zaradi tega ščitili Uskoke v njih politični neodvisnosti od hrvatskih stanov in dosledno v njih cerkveni neodvisnosti od zagrebškega škofa, tako da cesar ni hotel imenovati za uskoškega škofa onega kandidata, katerega sta mu priporočila nuncij in zagrebški škof,
iz tega se vidi, kako važni so objavljeni dokumenti za zgodovino dela za cerkveno zedinjenje Uskokov v 17. stoletju. Kolikor
87
prinaša zbirka, materiala o ljubljanskem škofu Hrenu, sem ga uporabi! že drugje. Začetek Hrenovega škofov anja (na str. 11, 21, 40J ni točno naveden; Mrena je imenoval nadvojvoda za škofa 18- okt. 1597. papež pa ga je potrdi! šele 29 marca 1599. Knjiga nas more pri zanimanju za vzhodno cerkev dobro podpirati. O važnosti tega zanimanja pričajo besede, ki so se v rimski kongregaciji de propaganda fide poudarile L 1629.: ad salutem animarum procurandam et pro infidelium schismalicorumque conversionem tol missions* fiunl ad ultimas lerrae partes, ad orientis et occidentis plagas, ad Ja-ponias insulas, ad Cliinorum regnum, in iithiopia et Persia, ad quas terrae partes aliquando duorum, aliquando vero vix trium annorum navigation« percurritur, quomodo per mittimus sen pcrmittemus mis tut milia animarum hie tam prope, fere domi (ut ita dic&ni] ante ianuam ttrbis ultra AdHaticum mare - - .in tcnebris ignorantiae ac schismatis absque cathailicae verilatis lumine perirc? Absit.. (str. 75).
Auianja izdajateljska tehnika publikacije, žal, ni na višini, Ta nedoslatck uvira ramo preglednost in lahko uporabo materiala.
Poleg popravljenih napak l treba popraviti Se tiskovne pojjrcske, kakor sledi (citirani stran in vrsto): 2fl, 3 petitionibus; 21, 17 PelruS Domitr ivič (1611—I62S); 22 v predzadnji vrsti RudolfsvMrtcDsisi 60. 35 Tcletrii; 117, 3 ctvnsilinrium; I2i. 6 nune; 121, 24 PeOeilsiuin; 123, 25 prncstilcrit; 128 v zadnji vriti Bajilius: 135, 14 itidicabit; 142, 8 nullum; 142, 37 annum; M4, la inimimttaferili; M6. 35 scandalosis; 149, 6 ad episcopalu ni; 159 naslov strani De Basilio Predojevii; 173 Pessler, .. Rudoliswertac. Slovnični napaki stu str. 4: nt se., »oirffltnr; stT, 121 horletur v pasivnem pumenu.
Jos, Turk.
O z v a 1 d dr. K., Kulturna pedagogika. Kažipot za mri e vanje učlovečevanja. (Priročno pedagoška knjižica. I.) 8", 254 str. Ljubljana 1927. Založila Slovenska Šolska Malica.
»Kulturna pedagogika, izhaja iz prepričanja, da je med kulturo pa vzgojo in izobrazbo Svojevrsten odnos, da z ene strani kultura ni nič drugega nego vzgoja in izobrazba in da t. druge strani vzgoja in izobrazba ni nič drugega nego kultura, da se v vseh zivijenskih oblikah oči vidno javlja vzgojstveno dejstvovanje in da je zato nalogu pedagoške teorije, doumevati razvoj kulturnega življenja v njega različnih oblikah, V prvem, kulturnodovnem delu opisuje in presoja knjiga nekako monografično razna področja, na katerih se udejstvujc življenji' duha, kot so: gospodarstvo, tehnika, znanstvo, umetnost, verstvo, v drugem delu pa razpravlja o Soli kol enem najvažnejših sredstev, ki si jih kulturno življenje ustvarja za dosego svojih ciljev, in sicer o liinlvn šole, njenih nalogah in oblikah, o ljudski, srednji, poklicnih iti strokovnih šolali, o reformnih težnjah na področju šolstva, o enotni, delovni, ljudski visoki šoli, o cerkvi in vzgojslvu.
Takoj v uvodnih poglavjih se pisatelj Kulturne pedagogike Sicer zavaruje proti temu, da hi hila znanstvena pedagogika tehnologija, iskanje in postavljanje pravil za uspešno postopanje V pedagoški praksi, vendar se bo praktično usmerjeni pedagog nehote vprašal, kaj imam od -kulturne pedagogike za svojo pedagoško prakso.
ss
tembolj ki;r tudi pisatelj sam noče trdili, da bi gledanje sveta «d le strani, od katere ga gleda kulturna pedagogika, hibi brez pomena za praktično usmerjene plati življenja, in svoje delo poklanja vsem listini možem in ženam, ki čutijo v sebi klic, bili res obliko ve, te tji našega človeka v soli in izven šole in ne samo njega šablon ski vežbači pa priskulni mu nagajivci.
Kullurna pedagogika nas UtrfUjc v prepričanju, da je -^vzgoj-stvcna realnost nekaj nad vse bujnopestrega«, polna skrivnosti, v katere moremo prodirali le po mnogem razmišljanju. da »šolska pedagogika , ki hoče vse vzgojno dejstvovanje do podrobnosti vklenili v pravilu, gleda na vzgojstvo res >z zapečkarskegu vidika in da je šola na napačnem polu, ako se smatra za neke vrste otok hlaženih«, na katerem se ni treba brigati za valovanje življenja in tok časa, iz tega samo po sebi poteka, kar pravi prof. Ozvald o verski Soli: Na trajni uspeh se tla računati samo tamkaj, kjer en duh preveva vse soudeležene faktorje: učni nauk, učitelje, šolsko in rodhinsku življenje. Zato gre s čislo pedagoškega stališča prednost konfesionalni šoli, kjer bi gibalo vsega izobraževalnega proccsa bil isti verski duh, isto etično temeljno naziranje. — Važno je za vzgojno prakso tudi dejstvo, na katero prav kulturna pedagogika opozarja, da namreč prav za prav nikdar nismo vzgojeni, da ^nuj bi torej prav umevan vzgo-jovalni proces v šolskih Jelih ne bil nič drugega nego pripravljanje za poznejši? samovzgojo , kt se posebno očitno pričenja po končani Soli in traja vse življenje,
Naj iz vrste posameznih izsledkov, do katerih prihaja .Kulturna pedagogika", omenimo le nekatere, vaine zlasli za čilatelje »Bog. Vestatka«,
Uvaievanje miljeja je mogočen zaveznik vzgoje, Komur je resno mart vzgoji- mladega zaroda, ta utegne ob silnem, tiranskem vplivu miljeja poslati malodušen. Pa ni treba. Ce dobro poznaš sovražnika in njegove policije, bi ne bilo modro, se na slepo vdati. — »Duhovni privilegij človečanstva ni lagodno darilo, ki bi že otroku bilo v zibko položeno iz darežljivih rok prirode, marveč je nekaj, kar <;i je Ireba z neprestanim bojem pošteno in trdo zaslužiti. — »Mladina se mora tako vzgajati, da bo čimprej usposobljena za izvrševanje svojega poklica, A pri vzgoji ji je Ireba bolj vzvišeno pojmovanje življenja nego ga izkazuje današnja grobo koristolovska in egoislično sladkoslrastna doba. Zalo se naj navadi spoštovati duhovne vrednote, kakor jih zlasti srečavamo na področju znanstva, umeinosti in vcTstva.;
Za verouČitelje posebej je pomembno dejstvo, da je silno važen in vzgoje v al CU največjo odgovornost nalagajoč moment v življenju posameznika in raznih ljudskih skupin prûbod od tistega znanja, ki ga daje v tradiciji zakoreninjeno gledanje, pa do kritično podzidanlh raznih misli o svetu in življenju. Biblijski nauk o stvarjenju sveta n. pr, se ne da v sleherni duši kar brez vseh potresov in motenj nadomestiti s Kant-La place o vo teorijo o postanku svetovja, Profesor Ozvald meni, da se bo znanstveno-kr ¡lično naziranje o ustroju pa postanku vesoljstva samo tedaj organsko, brez mučnih dvomov pri-
59
jelo v duši mladoletnika, ako je v tej duši prejšnje, na verski tradiciji sloneče naziranje o vesolfstvti iz tega ali onega ra/Joga že zamrlo, To bi bilo res, ako bi Kant-Laplaceova teorija nasprotovala bibličnemu poročilu: v resnici ic pa naloga verončiteljeva, podali otroku biblično poročilo tako, da ga pozneje nt1 bo treba z nobeno teorijo nadomestiti, ampak da se bo to poročilo dalu le izpopolniti. Nauki, ki jih podaja verouk otroku, morajo bili sicer izraženi otroškemu domnevanju primerno, toda obenem morajo biLi vedno strogo resnični, sicer prehod od otroškega do kritičnega gledanja sveta in življenju v duši mladoletnika ozirom na verske nauke res ne bo brez potresov in motenj.
Pisatelj želi svoji Kulturni pedagogiki- čitateljev, ki bi jo Čitali v duhu in resnici, ne da bi jo imeli ia navaden učbenik pedagogike in bi iskali v njej pedagoškega na vdahnenja v šolskem pomenu besede. Običajen učbenik Kulturna pedagogika res ni in bi za idejno podlago, raz katero bi bilo mogoče pedagoška vprašanja smiselno staviti in reševati' , mogla služili le »pedagogom v Širokem, kulturnem pomenu besede-, ki so že pogledali globoko v svet pedagoškega udej-stvovanja; srednje vrste pedagogi, kakršni smo te in one vrste učitelji vsaj po večini, pa »pravil» za vzgojno in zlasti učno delo ne bodo mogli pogrešali, vsaj za tako delo ne. kakor ga zahteva šola dandanes. Ko me je nadzornik Hubad — znan po boju, ki ga je imel 7. Bežekom za formalne stopnje prvikrat nadzoroval, je po šolski uri izrazil svoje zadovoljstvu nad tem, da je bila kftteheza zasnovana po formalnih stopnjah. Meni pa so bile takrat formalne stopnje Se skoro neznane in nič se nisem zavedal, da poučujem po formalnih stopnjah. Večkrat res podzavestno delamo po tem, kar imenujejo drugi pravila, in včasih nam žc naravna pedagoška pamet pove. kaj je prav in primerno, kaj pa napačno in neprimerno. Vendar slučajno najdemo pedagoško zrno le lu in tam: navadno pa n;mi je za praktično delo treba pravil. Na letošnjem pedagoškem tečaju v Berlinu je eden izmed preda vatel je v. *ieer hud nasprotnik metodičnih pravil) prostodušno priznal vsaj relativno vrednost formalnih stopenj, češ s poukom po formalnih stopnjah tudi manj sposoben učitelj vsaj nekaj doseže; brez metodičnih pravil bi nc dosegel ničesar.
Hospitacijc pri pouku na berlinskih poskusnih Šolah so vsakega lahko poučile, da je res tako. Urez učnega načrta in urnika, brez predpisanih učnih knjig in zvezkov, brez redov in kazni kažejo te sole čudovite uspehe, toda le v razredih z učitelji, ki s svojo izredro osebnostjo izvabijo vj- učenca toliko in se več kot drugje dobri učitelji x običajnimi pedagoškimi in učnimi sredstvi; kjer pa le srednje sposoben učitujj poučuje po metodi poskusne šole brez metode, tam ju vsaka ura .šolskega dela za Učitelja in učenca izgubljen čas, in tudi poskusne šole, ki so sicer načelne nasprotnice »metode1 . dajejo učiteljem, ki su ne čutijo sposobne, da bi poučevali in vzgajali v smislu poskusnih sol, na proslo, da se drže običajnih melodičnih pravil,
Za sedaj še nismo vzgojeni in izobraženi tako, da bi nam Kulturna pedagogika mogla nadomestiti učbenike pedagogike in
90
metodike. Hvaležni pa smo prol. Ozvaldu, da našo Sedo od vraču ud ^sterilne pedagogike s suhoparnimi pravili, ki nimajo slika z živ-Ijenskimi procesi, in od fornialnojtii ki mori duha učitelju in učencu, ter nam odpira oči za nove vidike, raz katere hi smiselno mogli motriti to, kar imenujemo vzgojstvo.	Jos. Demšar.
Rajič Ljubomir N., profesor, O religijskoj nastavi u našim skolama. 8", 23 str. Beograd 1026. (V cirilici.]
Razprava je bila napisana žc lela 1918. na povabilo srbskega »Prosvetnega oddelka' v Parizu kot odgovor na vprašanje, kakšne naj bodo šole v bodoči jugoslovanski' državi. Pisatelj je razpravo izdal sedaj z ozirmn na to, da se pripravljajo novi šolski zakoni. Opozoriti hoče zlasti one, ki hodo o zakoniti odločevali, na važnost verskega pouka na srednjih Šolah in jih pridobili za to, da veronauk nc samo tam, kjer se žc poučuje, ostane, marveč da se kot obvezni učni predmet vpelje.v vse razrede srednjih šol po vsej državi. Kajti splošno priznavajo, da mora šola vzgajati k nravnosti; naj vpliv neje pa vzgaja krščanska etika s svojimi nauki in sredstvi.
Ugovori proti veronauku ne veljajo. Sklicujejo sc na Svobodo vesti. Toda nastopali proti verouku v imenu svobode vesli je nevarno žc za nacionalno vzgojo samo na sebi, za katero bi prav tako lahko kdo zahteval svobodo vesti, tem lažje, ker sc s propadanjem verskih idealov začno rušiti tudi drugi ideali. — Tudi s strahom pred klerikalizmom sc proti verouku ne tla pametno ugovarjati, kei vera sama na sebi ni v zvezi z nobeno politično obliko; sicer pa, kdor se iz strahu pred klerikalizmom upira verouku, bi sc moral iz istega razloga upirati vsem drugim učnim predmetom; vsak predmet se da politično izrabljati, ako učitelj hoče. Nekateri so proti verouku, ker da v solo spada le pouk o eksaktnlh vedah. Toda kje je kaka veda, kateri bi bilo vse jasno, vse gotovo in ki bi koliknrloliko ne slonela na verovanju. Naloga veronauka pa je prav ta, pomagali učencu do vere, ki sloni na razumnih razlogih. Verouk pa bo seveda le tedaj mogel z uspehom delati za svojo Vzvišeno nalogo, ako bodo /. veroukom Sodelovale domača hiša, šola in javnost. Razprava je pisana S toplo ljubeznijo do mladine, ki naj bi ji bil verouk kažipot do sreče.	Jos Demšar.
Opeka, Dr, M,. Večna knjiga, Deset govorov o svetem pismu, 8", str. 96. V Ljubljani 1927. Založila Prodajalna K. T D. (prej H. Ničiuan),
Ljubljanski stolni pridigar si je letošnje leto izbral za predmet svojim govorom sv. pismo. -Gotovo so bili li govori potrebni, Saj imajo ljudje o svetih knjigah dostikrat zelo napačne pojme. Po listih sc večni knjigi dostikrat podtikajo reči, ki jih v njej nikakor ni-Pa tudi tisti, ki jo spoštujejo, je ne jemljejo dosti pogosto v roke, da bt črpali iz neusahljivih zakladov božje besede. Opekovi govori bodo gotovo pripomogli k večji ljubezni in k holišcinu ume vanju svetih knjig, — Govornik nc razpravlja podrobno o posameznih knjigah, ampak ra/.jasnjuje le splošna vprašanja, ki sc tičejo eeleg» uvelega
91
pismu, Tele reči obravnava: Kaj je sv. pismo? Obseg, starost, jezik. Začetnik in pravi pisatelj sv. pisma. Vsebina sv. pisma in nje cena. Pristnost sv, pisma novega zakona. Ne po k v ar jen ost in verodostojnost
pisma novega zakona- AH so v sv, pismu bajke, zmote, laži? Sv. pismo ni edini vir božjega razodetja. Cuvarica in razlagavka sv. pisma. Ali cerkev komu prepoveduje brati sv. pismo? V sklepnem govori! še enkrat toplo priporoča čitanje svetih knjig. Globoki in jasni govori zaslužijo, da bi se razširili ne le med duhovnike, ampak tudi med laike, katerim hndo še posebno velikn koristili.
C, Potočnik.
Manetc in dilectione mea. Srce Jezusove: in duhovnik. Priredil dr. Josip Jerše. Založil Glasnik. Ljubljana, Zrinjslcega e, 9. Mala 8" Str. 67.
Drobno knjižico, ki ima namen, v duhovnikih vneti ljubezen do Gospodovega Srca. je spisal v italijanskem jeziku pobožen in učen duhovnik kontemplativnega reda in je prevedena že v veliko evropskih jezikov. Pisana je z veliko ljubeznijo in bo gotovo tudi v slovenskem prevodu mnogo koristila. Lepa vsebina, priročna oblika in nizka cena jo priporočajo,	C, Potočnik.
RAZNO.
Peti umonistični kongres na Velehradu.
Najvažnejša znanstvena prireditev v jubilejnem letu sv. Cirila je bil mednarodni kongres za cerkveno zedinjcnjč na Velehradu od 20. du 2-1. julija L. 1. Glede števila udeležencev in zunanjega sijaja je stal na približno isti višini kot zadnji I. 1924.; glede na tehnično stran in na izvedbe* znanstvenega programa so pa prireditelji marsikaj koristnega posneli po kongresu za proučevanje vzhodnega bogoslovja v Ljubljani L 1925.
Udeležencev je bilo nad 350. med njimi prvi strokovnjaki z vsega svela Zastopane so bile v najlepši bratski slogi skoraj vse evropske narodnosti, Vzhodni zavod v Rimu je poslal svojega predsednika, škofa M. d H e r b i g n y j i ter dva profesorja. S p d £ i I a in Gor-d i 11 a. Iz Rima sta prišla tudi Dom Placid de Meesler in za. stopnik vzhodne kongregacije msgr. Mar g o t ti (razen prof. Gor-dilla so se vsi ti I. 1925. udeležili tudi ljubljanskega kongresa). Navzočih je bilo nad dvaj^cl nadškofov in Škofov, kar je dalo kongresu poseben zunanji sijaj. Od jugoslovanskega episkopata sta prišla na kongres nadikola dr. A. B a ue i in R. Rodit ter škof dr. D. N.ja-radi, Pismeno ali po odposlincih so kongres pozdravili visoki cerkveni dostojanstveniki, med drugimi španski prlmas, kardinal Rcig y Casanova (Toledo), westrnmsterski nadškof, kardinal B o urne , nemški kardinal B e r t r a m iz Bresta v a in mnogi odlični znanstveniki, med njimi Rusa K a r t a š o v (Pariz) in Globo, k o v s k i j (Sofija).
92
Kongres se je otvonl s ponliiikalno službo hitijo, ki jo je po vzhodnem obredu opravil Ivovski metropoli! Andrej £ e p t i c k Po sv. maši se je v zboroval ti i dvorani prečilal papežev breve, ki ga jc iz Kima prinesel msgr. Margotti. V tem papeževem pismu se % velikim priznanjem omenja Irud za sp:avu med krščanskim Vzhodom in Zahodom v duhu sv. Cirila in Metoda; poudarja se, kako je svetemu očetu pri srcu A p os tolst vo sv, Cirila in Metoda, ki prireja take kongrese. Nato se je izvolilo predsedstvo, ki je vodilo zborovanja in diskusije. Izvoljeni so bdi Irije škofje, Su p lički, d'Meril i g 11 y in K m e t k o [Nitra), ter trije znanstveniki, P. 1). M e c -sler, dr. F. Grivee ter prof dr, ,1, Mejčl [te Olomuea).
Znanstvena predavanja, porazdeljena na tri dneve, so se doti-kaJa prvi dan bolj zgodovinske, drugi dan dogmaličtie, tretji dan pa lilurgične strani vzhodnega cerkvcnega vprašanja. Zgodovinska reierala sta imela univ. pTof. dr, .1. Vasica iz Olomuea in univ. doc. dr, F, Dvornik iz Prage. Prvi je dokazoval, da se je v zgodovini toliko bolj zbujala zavest, kako potrebno je delo za cerkveno edinost, kolikor bolj se jc širilo poznanje življenja slovanskih blago-vestniknv sv, Cirila in Metoda; s toplimi besedami je slavii zasluge škofa Slomška za cirilnielodijsko idejo. Drugi referent je obravnaval življenje in delovanje sv. Cirila in Metoda v luči bizantinske zgodovine.
Trije govorniki so razpravljali o jtiridizinu, ki ga pravoslavna teologija očita zapadnemu katoličanslvu. Prof. Gordillo (Spanec) je pojasnjeval, kako se razlikuje duh vzhodne in zapadne teologije: pokazal je, da so zdra\ juridizem, zlasti v pojmovanju cerkve kol vidne družbe z zunanjo organizacijo in avtoriteto, branili tudi vzhodni cerkveni očetje, 7. islega stališča sta prof, S p a č i I i ti dr, Konrad Lubeck (prof. bogosl, v FuldiJ obravnavala nauk vzhodne in za-padne cerkve o zakramentih sploh ter posebej o zakramentih svete hirme, sv. pokore in sv. poslednjega olja.
O duhu vzhodne liturgije ter posebej o epik lezi je govoril asumpcionist P. Severin Salaville iz Carigrada Njegovo predavanje je dopolnil škof Azis Ho h. generalni vikar kaldejskega patriarha za kaldejsko cerkev v Egiptu, z zanimivimi prispevki o pojmovanju epikleze v kaldejski liturgiji. Oha sla dokazovala, tla epikleza (prošnja k Sv. Duhu, ki se v vzhodni lilurgiji moli neposredno po krmsekraciji) ne nasprotuje katoliškemu nauku o daritvi sv. maše.
Govorili so še škof M. d'Herbigny o vernikih vzhodnega obreda, zlasti o stanju rusEih emigrantov v Ameriki, škot Azis hI o h o primatu po nauku neslorijancev in o teženju ncslorijancev po zbližanju s katoliško cerkvijo, dr. Hominghaus (z Weslfal-skega] o duhovnih vajah kot najuspešnejšem sredstvu za pospeševanje cerkvene edinosti,
S posebnim odobravanjem je bilo sprejeto predavanje prof. dr, F. G r i v c a o metodi delovanja za cerkveno edinost. Referent jc naglasa!, da je to delo v organski zvezi s pospeševanjem verskega
93
življenja in krščanske obnove med katoličani samimi. Opozarjal je na kvarne posledice, ki jih rodi sovraštvi* in nezaupanje med katoliškimi narodi na zapadli, ter pozival k topli, vseos vajajoči ljubezni. Zlasti ob vzhodnih mejah, je dejal, morajo katoličani dajati lep zgled krščanske ljubezni; zato mora prenehati sovraSlvo med katoliškimi Poljaki in Ukrajinci, Vsak, kdor hoče biti apostol cerkvene edinosti, mora poslati cel učenec Kristusov, kajti »ne gospodujemo nad tujo vestjo, pač pa nad svojo {Solovjevj. Predavanje je napravilo na navzoče nenavadno globok vtisk, tako da je ves kongres ostal pod njegovim vplivom. Tudi resolucije so bile povzete iz tega predavanja. Tako se n. pr, v eni izmed resolucij katoliškim vernikom priporoča, naj darujejo sv, obhajilo za vernike drugega naroda, zlasti tistega, ki ga imajo za sovražnega.
V nedeljo 20, julija jc bil kongres zaključen z evharistično procesijo. kalem je vodil poljski škof P r z e z d .z i e c k i in s slovesno mašo. ki jo je daroval zagrebški nadškof dr. B a u e r. Procesije so se v velikem številu udeležile moravske katoliške mladinske organizacijo >Venkovska omladina^ in -Orel«, ki so ta dan napravila .svojo jubilejno božjo pot na Vele h rad.
Popoldne so se še sestali strokovnjaki in se posvetovali o programu naslednjega veiehradskega kongresa, ki bo leta 1930. Določili en tudi, da se prihodnje leto vrši na Poljskem tečaj za vzhodno bogoslovje podobno kakor I 1925. v Ljubljani.
Tako je bil izčrpan bogati program petega veiehradskega kongresa. Vsa zborovanja in vse diskusije so potekle v najlepšem redu, dasi so bili poleg katoličanov navzočni tudi pravoslavni, poleg Francozov tudi Nemci, poleg Ukrajincev tudi Poljaki. Vse je družila ena sama velika misel: edinost med Vzhodom in Zahodom. Vsi so bili presinjeni z zavestjo, da jc za to misel Ireba vse žrtvovali in se odreči vsem predsodkom, ki so dosedaj razdvajali. Kongres je pa tudi pokazal, da vedno bolj rasle Število znanstvenikov, ki se hočejo udeleževali plemenite tekme v delu za cerkveno edinosl. Slovan ni več sam, pridružil se mu je Francoz. Anglež, Spanec, Italijan, nazadnje tudi Ncmcc. Vsi hočejo sodelovati, da se Čimprej premosti globoki prepad, ki loči krščanski Vzhod od Zahoda, in da si podasta roko v spravo brala, ki ju jc pred devetimi stoletji razdvojil žalostni razkol.	A. Snoj.
Narod in država.
P. Hiacml Wcroniecki O, P-, profesor na univerzi v Lublinu, jc v obnovljeni reviji -Divus Thomas«1 naredil zanimiv poskus, moderno vprašanje o narodu in državi obdelati v strogi obliki ekolistične Quaestionis disputalae*. Na prvi pogled se tako sodobno vpraSanju
b Divui Thomas. C.iniment.irium d t; pbilosophia ct llieologia, Časopis, četrtletni k, jc I. 1924. po lOU [nem presledku začel zapet izhajati. Uredništvo it: v Piacenzi, Cotlegio Alberone,
: Q u a e s t i o disputata de tiaUone el statu civili, Divu« Thomas. Ser. fll., an. lil. ¡1926) 25—54.
94
nekam čudno presentirá v stari formi. A o leni ni dvoma; problem vsakega ¿lena je jasno postavljen, spurne tofrke precizirane, pojmi določeni, odgovori točni, Kol hvalevreden prispevek k rešitvi problema naj sledi kralek posnetek vsebine sedmih Členov.
Art. L fJtrum natio cl status civilis formaliter difieran! . . . Re&p. dicencfiim nationem el statum non esse ouinino idem, sed po Ii us specific*? inter distinguí. , per sua elementa foriuaiia constitutiva, seil, per ipsa principia, quae muititudinein ¡ediicunl ad unitatem. Si cut enim status constituí tur per unitatem polestaLis civilis, ita natio con-stituitur per unitatem mo rum ct consueludmum, quae multitudini uniformem quendam modum agendi tribuunt, et sicut »leges sunt organa quaedam id finem civitatis«, ita mores organa sunt quaedam ad finem nalionis. Art. II. Ulrum idem sit finis na t ioni* et status... Rcsp. die, nihil prohibcre, qtiominus plurium a^enlium sit urtus finis . . . Inde xequitur nationem et statum eundem finem habere (lie nip c bonum commune multitudinis, praebens singulis civihus possihilitaleiii bene vivere secundum vir lute m k | et media ad ipsum conducentia dividere inter so et nialenaliter et formaliter. MüLerialiter quid em, quia in mullís bonum commune socielatis iisdem me d i is prosequunlur: leges enim et mores in m nI t is concordant et opinio eadetn reprobat, quae potestas civilis poenis rcprimil. Mullo magis aulcin secundum divisionein formalem, nam alitor et aliter adhihenl media, quae ad finem socielatis conducunt. Status modo magis visibili et ab extra, dum per leges positivas, vi coercitiva munilas, civcs ad bonum commune et eorum bonum proprium condncit. NaEini vero modo minus visibili et ab intra: regit enim suos nationales per mores, qui stinl quasi leges scriptae in cordihus et conscicntiis et ad eorum observantiani com-pellit eos vi morali opinionis publicae. — Art, ¡ff. Ulrum itulio et status ex natural! inclmafione nrianim- ... Kesp. die. socielates, in quibus homines coadunantur, semper fundan in aliqua communica-tione et tendentia ad aliquod bonum, quod est commune membris huius socictatis. (Sledi pojasnjevanje odnosa raznih dobrin do naravnega smotra; po tem odnosu se razlikuje (a socielas neeessaria in libera.).. Palet ergo lam nationem quam statutu oTiginem in ipsa natura humana hahere, etsi ex dtversis eiusdeni naturae necessitsfi-bus piofluunt- — Art. IV, Utrum natio et slotus solvantur a legibus moralitatis, quibus reguntur actus singulorum hoiriinum .. . Resp. die. totam activifatem humanim, quae a volúntate delibérala precedit, sive ad fines particulares singulorum lendaf. sive bonum commune alicuius societatis prosequntur, legibus moroHbus regi oportet. . attamen inter has leges dari qtiasdam, quae aliter oblijfant nationem et statum et aliter singulos homines, — Ari, V, Ulrum natio pracemineat stalui,.. Resp. die. nihil prohibcre, quominus dune res, dum a<1 mviccm eomparantur, sub quodam particular! rcspecfu praeemi-nentia gaudeanl, ita ut una pracemineat sub uno rcspccEu, alia sub alio... Nalio simpliciter praeeminet statui, etsi status pracemineat secundum quid, nempe quoad cxternam unitatem et efficaciam adhi-hendorum mediorum. — Art. VI. Ulrum homo teneatur magis diligere
95
ex caritate suos ctmnatioil&Iiis quam suos concives . . . Kcsp, die, in ordine e ari ta tis du« esse consideran da: 1. relatio ad obicctum dilec-tionis . . . 2. relatio ad ugentuin . - - Sie ergo amicitia connationalium apparet prior et C CT nationales magis Sunt diligendi ex caritate quam concives, tum qma coniunetio nationalis est intimior et stahilior. tum quia, ut in pluribus, corroboratur pluribus aliis coniunetionibus, quac speciales raLiones diligendi Connationales SC cum lernt. Sed alíae ami-eitiae, praesertim illa, qua qiligtmus concives, possunt esse poüorcs secundum quid, i. e. secundum illud, quod est proprium unictlique coniunetioni. Art. Vit. Utrum in thesi propugn^ndus sit status, qui un jus sit naliortis, i. e. sie dictus status natfonalis . , , Resp die- m te morali el multo magis in rc puliticu a duplici errore CSSC cavtndiim: 1. ne velimus ciirsiin: rerum humanaruiu secundum quasdam doctrina*; rtimiü angu.slas et a priori excogítalas dirigere ... 2, aulcm, ne ex alia parle omnes normas ideales directivas vitae socialis reiieiamus Ct omnem doctrinam socialem parvipendamus, ne S¡ vita socialis omnino esset trraf ionalis nullisque legibus subiecta -. Unde sequitur doctri-nam de statu national! nee esse a limine reüctendain nee nimis exagge-randam et urgendam. Adhibenda tarnen est ad melius intclligcndum et solvendum problema nationale nostroruill temporum. ubi duae ten-dentiae manifestanlur: ex una parte status vult omnes subditos suos rcdiicerc ad unitatem nationalem, ex alia vero singulae naliones vd-lunt COnStituerc status indcpendentcs Oppositac in praxi tendentiac isfae es uno fon le profluunt, sctliect ex convictionc. quud vita social!* tanto melius evolvitur. quanlo aretius natío et status uniuntur et cooperan tur, Ufraque proinde tendentia est pro legitima habenda, dumm odo non excedal limites, quos in rebus moraltbtis et multo magis in polilici.s theoriae abstrae t ae observare debent, i. e. dummodo non vulint obtinere absolut am applícntioncm, non respiciendo ad irreductí-bilos circumslantias particulares. 1 n t h e s i ergo statuenda est unio ínter natiemem et statum. tla ut status sit unius nationis et unaquae-que nalio suus status. In hypothesi vero respicicnduni est ad varias circumstantias et conditíones particulares vitae socialis.
Sv. Bernard Mentonski patrón prebivaveem gora in planincem.
Rojstno leto sv. Bernarda Mentonskeßa zgodovinsko ni dognano, a ljudska tradicija pripoveduje, da se je rodil 1. 923. na gradu Mcu-tbonu v annecyski škofiji. Ob domnevni tisočletnici je poslal sv. oče Pij XI. škofu annecyskcmu pismo, v katerem v prisrčnih, toplih besedah slavi -apostola planin". Nad štirideset let je delal sv. Bernard kot kanonik in arhidiakon v Aosli, a gorečnost za zveličanje duä ga jc gnala, da je obiskaval zapuščena selišča po samotnih dolinah in gorah. Njegov spomin se je ohranil na dveh gorah, ki se po njem imenujeta Veliki in Mali sv. Bernard. Tu jc zgradil svetnik gostišče, kjer naj bi imeli zavetje potniki, ki jih je v planinah zajel vihar ali ki so na zasneženih prelazih onemogli. Odkar so v novejši dobi pod planinami izkopali predore, gostiSče na gori sv. Bernarda ni veČ to,
9t>
kar je bilo prej; a planinci vsako poletje radi pohajajo tja gori in čuvaji gostišča, regulirani kanoniki iz Aoste, izredno gostoljubno sprejemajo trudne potnike- Sv oče se hvaležno spominja, kolikokrat je po napornem delu šel na goro sv. Bernarda, da se odpočije in okrepi dušno in telesno- Nobeno pošteno razvedrilo, piše Pij XI., ni bolj zdravo kakor pohajanje po visokih gorah; varuj se samo vratolomne drznosti. Pot kvišku v čiste zračne višave je trda in naporna, pa nam obnavlja telesne moči, Vsakršne zapreke, ki jih treba premagati, dajo duhu poguma za težko delo življenja. In ko 2. vrha visokih planin gledamo neskočnost in lepoto stvarstva, se nam duša dviga k Bogu, Stvarniku in Gospodu narave. Da proslavi tisočletni spomin na »apostola planin?, je papež izbral sv, Bernarda Mcnton-skega za palrona in variha planincev in prcbivavcev gora (Kpist-aposl. ad Florentinum du Bois de la Villerahel, episeopum Anne-ciensem, 20. avgusta 1923. AAS 1923. 437—442).
Ne vem, kdo je v slovcnSčmi prvi zapisal, da jc tnnog ukazal jv. Mohorja konju na rep privezati in po mestu (Ogleju) vlačiti. To pa vem, da je to napačno umevanje legendinega poročila prešlo v vse tiskane slovenske pridige o sv, Mohorju. V brcviariju {ljubljanski proprij II- nokt. 4, lekcija) sloji: », . . iubetur ia equuleo suspendi et itnguihu-« pecLus dilaniari.« Kquuleus sicer prvotno pomeni irebe ali malega konja, toda V najem slučaju imamo pred seboj besedo v prenesenem pomenu. Equuleus v zgornjem poročilu ni konjski rep, tudi ne živ konjiček, ampak lesenemu konju podobno mučilno orodje, natezalnica. Na natezalnici nalegnjenemu mučencu so mnogokrat trgali meso po bokih z železnimi kremplji ftingulis).
D. A, Živkovič, vseučiliški profesor v Žagrcbu, jc objavil v Katoličkern Listu- in posebej v knjižici spis »K a lolička Crkva i duh evropske kulture, ki v njem dobro zavrača očitke sarajevskega reformatorja M. Vidoviča znper katoliško cerkev, kakor da cerkev ni ve£ zmožna nravno preroditi modernega člnveka t. dokazuje, da jc katoliška cerkev mali evropske kulture in da brez nje tudi modernemu človeku ni rešitve.	A, U.
O mučenju sv. Mohorja.
Val. liernik,
Etični prerod.
V oceno smo prejeli
[do m nov, 19211:
Böminghaus E., S. J., Die Aszese der Igu a lian i sehen Exerzitien. Ihr Sinn und Wert im Lichte heutiger Fragen und Bedürfnisse. [Exerzitienbibliolhek 5. Bd.] 12<\ VIII + 176, freiburg i. B., Herder, M 3'50; 4 30.
Ca y ré F, A. A„ Là contemplation augustinieane, Principes de la spiritualité de smnt Augustin. S", XII + 337- Paris 1927, André Blot.
Probes Ji, S. J, Psychologie speoiilativa. Tom. I: Psychologia sensitiva. 8a, V1ÏI+254. Friburgi Brisg. 1927. M 4 — ; 5-50. — Tom, II: Psychologe rationalis. 8,J, VI344. 1 h idem. M 5'20; 6-70.
Cr'Uwank, Dr K., Staat und Wissenschaft im Deutschen lîeich. [Schriften zur deutschen Politik . H. 17. 18.] 8ft, VIII +134, Freiburg i, B. 1-937. Herder. M 5 —.
H cid am Art., Isus Rristos u istorijí i veri, S cnglcskfig preveo Dra-> gomir Marič, prof. bog. u Bitulju. 8°, XV f 200. Beograd 1927, Knjiiara »Vreme«;
Manete in dileclione mea. Srce Jezusovo in duhovnik. Priredil dr. Jos. 1 Jeric, 8n, 68. Ljubljana (brez letnice), G lesnik.
Misijonski koledar za 1. 1928. IX. letnik. 8", 110 str, in 16 tablic. Misijonišče v Grobljab 1927.
Misijonstvo doma in drugod, (Unio Clari Missionaxia pro Jugoilavia-Kn|. II.] 8", 110. Ljubljana 1927. Unio Cleri. Din 10 -,
Opeka, Dr. M., Večna knjiga. Deset govorov o svetem pismu. 6°, 96. Ljubljana 1927. Prodajalna K. T. D. i prej H. Nitman). Din 16-—,
Oz v al d, Dr. K., Kulturna pedagogika. Kažipot za utnevanje učlo-večevanja, ¡Priročna pedagoška knjižnica I.] 8", 254. Ljubljana 1927. Slov, Šolska Matica. Din 32—.
S c 11 e r c r, Em. Cl., Geschichte und KirclicngcSchicTite an den deutschen Universitäten, Ihre Anfänge im Zeitalter des Humanismus und ihre Ausbildung zu Selbständigen Disziplinen. 8", XXX+ 522, Freibnrg i. B, 1927, Herder. M IS—; 20-—,
Steska V-, Slovenska umetnost, I. Slikarstvo. [Mohorjeva knjižnica 16,] 12", 432-
Si mciki. Dr. F,, Ljubav prema neprijatelja po nauči sv- Crkve i katoličkih bogoslovaca. 8', X + 163. Zagreb 1927.
T e r a i Mavr., O. M. Cap., čuvajmo zaklad svete verel V spomin 11. stoletnice rojstva sv. Cirila. 8n, i00. Celje 1927, Rodé in Mar-linčič. Dk 10 —.
Naročnikom.
Ob zadetku Vili. letnika ' Bogoslovnega Vestnika« prosimo gospode, ki so mu bili zvesti naročniki doslej, naj mu ostanejo zvesti tudi za naprej in mu pridobivajo novih prijateljev. Naročnina bo ostala stara? 50 Din za Jugoslavijo, 60 Din za inozcmstvo-
Z -Bogoslovnim Veslntkom- -smo stopili v slik z zunanjim ^nati-stvepim svetom. Redno prinaiajo posnetke razprav te-le inozemske znanstvene revije: Ephemerides theologicae Lovanienses (Louvain), Revue des sciences philosophiques et théologiques (Paris), Divus Thomas (PîacenzaJ, La ScuoLa Cattolica (Milano); registrirajo pa jih v svojih bibliografijah naslednje; Revue d'histoire ecclésiastique (Lou-vain), Gregorhnum (Rim), Jus Pontiiicium (Rim).
Uprava »Bogoslovnega Vcstnika prosi gg. naročnike, naj poiljejo naročnino takoj. Naročnina je edini gmotni vir naSega lista. Na osnovi plačane naročnine je mogoče narediti letni proračun in določili listu obseg, Tiskarski stroški znašajo za polo okroglo 2000 Din {garmond-tisk nekaj manj, drobne j Si borgis-Elsk nekaj več). Gg. naročniki, ki za leto 1927. Se niso poslali naročnine, naj jo izvolijo takoj poravnati. Z zaostalo naročnino bi mogli pokriti stroike za Štiri tiskane pole, t. j, za dve tretjini tega zvezka.
N Eiročtiike, ki spremene svoje bivaliiče, n a j -uljudneje prosimo, naj javijo upravi novi naslov.
Naročila in vse, kar zadeva upravo, naj izvolijo gg, naslavljati na upravo »Bog. Vestnika*, Prodajalna K. T. D.. Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2, — Pošiljatve, k.i so namenjene uredništvu, naj se nasLavljajo na teolo&ko fakulteto, Ljubljana, Poljanska cesfa 4, Pri upravi lista se naročajo tudi vse druge publikacije Bogoslovne Akademije. Naročniki «Bog. Vestni k a« so co ipso podporni člani Akademije in dobivajo vse druge publikaoije Akademije po znižani ceni [10% popusta).
Naznaniio.
Razprava g. docenta dr. Josipa Tu.rka , Tomaž Hren, je izšla tudi posebej kot 5. snopič Razprav Bogoslovno Akademije, Dobiva se pri upravništvu »Bog, Vestnika^v Prodajalni K, T. D, (prej H. Nič-man}, Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2. Cena pri upravni&tvu Din 4—, v knjigarnah Din 5'—,
Nota.
-Bogoslovni Vestnik* quater per annum in lucem editur. Prctium subnet alio nis pro vol. VI1.1. (1928} extra regnum SHS (Jugoslaviam) est Din 60'—. — Directio et administratio commentarii 'Bogoslovni Vestnik : Ljubljana, Faculté de Théologie (Yougoslavie).
7-a uredništvo in izdajatelja oblasti odgovoren: prof. dr. Lukman. Za Jugoslovansko tiskamo: Karel Če i.
Poštnina za kraljevino SHS v gotovini plačana.
BOGOSLOVNI VESTNIK
IZDAJA
BOGOSLOVNA AKADEMIJA
LETO VIII 2I/E2EK II
LJUBLJANA 1928
KAZALO
(INDEX)
Razpi-ave jDissertationes):
Močnik, Nedopustnost sodelovanja pri mešanih zakonih brez danih poroštev [De illiceitalc assistentiae malrimuniis mixlis, in quibus partes pervicaclter denegant cautionefi) 97 L u k man, Epilafij ikofa Gaudenlija (De epilaphio Gaudentii
episcopi] . ..................
Ehrlich, Spiritizem (De spiritismn].........123
Praktični del {Fars practica):
Katoličan in država (Nadaljevanje in konec) [J. Ujčič) ...	150
Bnciklik* Mortalium animos (J, Fahtjan).......157
Odgovori odbora za razlaganje cerkvenega zakonika (F. US«'
njčnik)	................161
Občni državljanski zakonik v slov, prevodu in nekaj O obveznosti civilnega zakona in foro conscienliae (J. Ujiič) ...	165 Plesna norost (ft.)................i69
Slovstvo [Litteratura}:
a)	Pregledi;
Novejša francoska asce Lična literatur« IC. Potočnik)	. 170
b)	Ocene in poročila:
Enchiridion biblicum (Snoj) 181 — Lagrange-Lavergnc, Synopsis evangehea [Snoj) 181— LeicheT, institutiones thco-logiae dogmatieae in usum scholarum. Voh t [L, Ehrlich) 182 — d'Ales. De sacramento pnenitentine (F, K Ltlktnnn) 183 — Über die Reue als Sukramentsleil und als Disposition der Rückfälligen (F. Ušeničnik) lS4 — Simečki. Ljubav prema nepri-jatelju (A. Žužok D, J.) 185 Böminghaus, Die Aszeae der Ignatianischen Exerzitien (R.) 185 — M " r k o v i č , Ideologija katoličke akcijo [M. Slavič) 186 — v, Kepplcr, Wasser aus dem Felsen T. Rd. (F. T.) 186.
Razno (Varia):
^Očitna izpoved« med črno mašo (F, U.šeničnik) 186 - Nadškof Louis Petit t (F. K. Lukman) 191 — -Bogoslovna Akademija« za univerzo 192.
NEDOPUSTNOST SODELOVANJA PRI MEŠANiH ZAKONIH BREZ DANEGA POROŠTVA.
(D c i 1 I i c e i t a t e assistentiac matrimonii s mix-lis, in quibus partes pervicaciler d c n c g a n t
cjuliones.)
Or. Vinko Močnih — Maribor.
Suinwatlum, — 1, Delineator assistcnlia secundum vetus el novum ins. — 2. Dclerminatur obtectmn conccssinnum Gregorji XVI, «I Inslmctio-[«iiti CaTd. Lairtbrujchim. — 3. Explicit t nr responsum SCSOH d« die 26, nov. 1919 datum Oidinariatui Praflensi, 1. E*pJi<t*tnr responsum eiusdem SCSOfl do die 24. nov, 1920 Ordinariatui Lavantino dalum. Ex dispnlalis daducitori a) Instruction?* Card, Lambmschiiii in*ta C1C esse abrugatm una cum dispOsitionc SCSOli de die 21. ion. 1912, a qua Eormafitcr eaedem Iflitruetkinti (fcpendebant: hj ad valorem matrimonii iuxla CIC rcquiri a c ti vam parocbi assistcntiam in senstl dccrcli Ne lemcre IV g 3 el can onum 1095, 1099 «t 1102; c) ad liceilatem huitismodi BMbtentinc necessarian esse cnulelas a parlibns datas una cum dis puns alio ne ab i nip end i men to inixtae Tclijfioniii. Hue usque A p. Sedcs n on dum concessit activanl parocbi assisten-liam in sensu can. 1095. praeslandam matrimonii s liUKtii abiquc eautclii et ahiique d i apen sat ionu inemidis.
V 5, letniku Zbornika znanstvenih razprav, ki ga izdaja profesorski zbor ljubljanske pravne fakultete, je dr, Kušej, profesor cerkvenega prava na isti fakulteti, objavil daljšo razpravo o pasivni asistenci pri mešanih zakonih po prejšnjem in po novem katoliškem cerkvenem pravu1. Rezultat nje-gnve preiskave je ta, da so Lambruschiuijeve instrukcije avstrijskim in ogrskim škofom iz 1. 1841., -^kolikor dovoljujejo katoliško poroko versko mešanih zaročencev brez danih garancij, kot določenim Škofom, diecezam in državam dovoljeni privilegiji in indulti*v smislu c. 4, CIC Še danes veljavne ", z drugimi besedami, da je katoliška poroka versko mešanih zaročencev brez danih garancij še danes pravno dopustna.
1 Str. 296—332. Za Zbumik boni robi I kratico Zb,
* Zb, str. 33t.
Bojoilovni Vnlfllk
7
98
četudi se je spremeni! način sodelovanja cerkvenega fukcio-narja, kujega zadržanje pri takih porokah je bilo po prejšnjem pravu čisto pasivno, po novem pa se je to njegovo pasivno zadržanje spremenilo v aktivno sodelovanje, O tej razpravi poroča kratko dr. Rozman, profesor cerkvenega prava na ljubljanski bogoslovni fakulteti, v BVy; po njegovem poročilu je razprava prof. Kušeja vsekakor velike praktične vrednosti, znanstveno se zdi dobro utemeljena; indult, ki ga vsebujejo L. instrukcije, da velja za vso Slovenijo, za zagrebško cerkveno provinco itd.'
Gotovo ima vprašanje o veljavnosti ali neveljavnosti nekdanjih koncesij praktičen pomen, toda njega nepravilna rešitev nima ne praktične nc znanstvene vrednosti. Kar se tiče vsaj lavantinske škofije, so rezultati KuSejeve razprave nedvomno napačni, kakor bomo pozneje videli11, A ker je predmetno vprašanje po izjavi prof. KuJeja* 5e dalje odprlo, avtoritativno neodločeno in je njega pravilna rešitev prepuščena teoriji in praksi, zato ne bo odveč, da se o vprašanju ponovno razpravlja.
Ktišejeva razprava je v pretežni večini zgodovinska, pravno dogmatični značaj ima lc zadnja tretjina; v tem delu nas predvsem zanimata točka 8,, v kateri določa pisec jedro vprašanja, in točka 10., ki razlaga odgovor SCSOff z dne 26. nov. 1919. A tudi osLali dve točki, namreč 9., ki preiskuje pravni značaj predmetnih koncesij in insfrukdf, ter 11. o bistvu pasivne asistence po sedanjem pravu, nam bosta nudili marsikaj,
Treba da razpravljamo 1. o asistenci po starem in po novem pravu, 2. o predmetu koncesij Gregor i ja XVI, in L. instnikcij, 3. o odgovoru SCSOff z dne 26. nov. 1919 praškemu in 4. o odgovoru SCSOff z dne 24, nov, 1920 lavanlinskemu ordinariatu.
a BV VII (1927] 155 risi. V poročilu se napačno navaja, da «i bil« koncesiji; ogrskim škofom dane X istim dnem k<il avstrijskim; dane tn bile samo z istim letom.
*	Dmgejja mnenja je bil isti avtor v razpravi: Me&nu zakoni v cerkvenem pravu. BV II (1922) 136—60, kjer dokazuj e odpravo L, in štrukelj in nedopustno*! asistenco pri porokah brez garancij in brez spregleda,
*	Prijatelj dr, Lenz na Bavarskem mi poroča, da so instrukcije kardinala Bernetlija prenehale z dnem. ko je stopil novi cerkveni zakonik v veljavo.
*	Zb. str. 331.
99
1. Asistenca po starem in po novem pravu.
Asistenca pomenja v cerkvenem zakonskem pravu sodelovanje i duhovnika i prič pri sklepanju ?,akona ali pri poroki7; vendar se pa ta izraz splošno in v pretežni večini slučajev rabi kot terminus technicus za sodelovanje cerkvenega funkcionarja pri poroki. Razlog je ta, da je sodelovanje prid pri poroki bilo in je še danes zgolj pasivno, dočitn je duhovnikovo sodelovanje tekom razvoja dobilo vei oblik.
Neka asistenca duhovnika je bila pri poroki od najstarejših časov sem v navadis; ta asistenca je postala zakonita in sicer tako, da je bil zakon, sklenjen brez vsakega sodelovanja cerkve, ne sicer neveljaven, ampak samo nedopusten, Triden-tinski cerkveni zbor pa je stori! korak dalje; določil je, da (t: zakon, ki ni bil sklenjen v prisotnosti cerkve in dveh ali treh prič, neveljaven11. Kajpada je ta odločba veljala samo za školije ill župnije, v katerih se je dekret Tametsi po naročilu triden-tinskih očetov tudi dejanski razgíasi!; a še za te kraje je apostolska stolica pozneje dovoljevala izjeme, da ne omenimo drugih okoliščin, radi katerih je prenehala obveznost Iriden-tinske poročne oblike tudi v krajih, ki je v njih bil pravilno razglašen dekret Tametsi1".
Asistenca cerkvenega funkcionarja pri poroki se more deliti lr glede učinka in 2. glede načina. Glede učinka je asistenca a) veljavna ali neveljavna in bj dopustna ali nedopustna; glede načina pa je a) aktivna, b) pasivna in c) čist« pasivna ali materialna [mere passiv», mere materialis).
Veljavna je asistenca, ako ima vse pravne učinke, ki jih po zakonu sploh more imeti, dopustna ali dovoljena pa, ako ne krši nikakega zakona. Aktivna je asistenca tedaj, ako pričujoči cerkveni lunkcionar vpraša za privolitev v zakon
» Prim, Werna, Ins Dccrctalium (Roma«; 1911), IV, I, str, 274,
" Iniwccnthis I, Ep. 2 c. 6¡ Bencdictio quae per sacerdotero super Huben te« impomtur; Siriciua Papa, Ep. I, c, 4: Benedict» quam mipturae s a cerdo s imponit; Ambrosius, Ep, 19 ad Vi g, i Nam (cum) Ipsum coniuftttim vdaminc sacerdotal et benedictione sanctificari oportet.,.
* Seil, XXIV, Deer, de Ref. ma tr. cap. 1: Qui aliter quam praetcnU-parocho vel alio sacerdote de ipsius par och i seu ordinarti liccniio, et duobus vel tribus Les tí bu j, malrimonium Coíltrahere attentabunt, eos aaneia Syno-dtis ad ñe cOntrahentium omnínO inhábil es ri'ddit etc.
>° Glei Wernsc, o. C. sir. 249 si.
7'
í 00
¡a jo sprejme obenem z vsemi obredi, ki jih predpisuje cerkev; pasivna, ako izostanejo vsi ali le nekateri obredi, izvzemši vprašanje za privolitev v zakon, iti čisto pasivna, ako izostane z obredi vred tudi vprašanje asistenta za privolitev v zakon. Ta delitev asistence glede načina velja za staro in novo cerkveno pravo.
Po tridentinskem pravu jc zadostovala za veljavnost poroke kakršnakoli asistenca duhovnikova, tudi čisto pasivna. Toda dopustna ali dovoljena je bila po njem samo aktivna, Iridentinski ccrkvcni zbor je namreč določil: Parochus viro et muliere interrogatis et eorum mutuo consensu jntellecto, vel dicat etc." Isto določa rimski obrednik. Zato čisto pravilno poudarja Wemz: (Nam) ex. cap, Tametsi et Rituali Romano evid enter huiusmodi solleninis interroga t i o et responsio í i e r i debe t1-, Aktivna asistenca je bila torej edino zakonita, vsaka druga pa protizakonita in zato nedopustna; mogla jc postali dopustna le na podlagi izreČnega ali vsaj tihega dovoljenja apostolske slolice.
Tridentinsko zakonsko pravo ne omenja mešanih zakonov, zato v njem tudi ni govora ne o navadni pasivni, ne o čislo pasivni obliki asistence; predpisi in načela glede mešanih zakonov, ki so se sklepali kajpada tudi pred iridentinskiin zborom, so po dekretu Tametsi ostala nespremenjena. Skozi ves srednji vek cerkev ni imela posebnega povoda, da bi izdala kaka nova določila glede mešanih zakonov; drugače pa je postalo za časa verskega razkola v 16- stoletju po triden-linskeni cerkvenem zboru. V krajih, kjer je bil dekret Tametsi promulgiran, se namreč zakoni sploh, torej tudi mešani zakoni, niso mogli več veljavno sklepali brez sodelovanja cerkve, pri sklepanju mešanih zakonov pa cerkev ni mogla sodelovati, ker bi sicer dejanski odobravala, kar jc v svojem nauku obsojala; sodelovanje cerkve je postalo možno šele tedaj, ako je apostolska stolica dala spregled od zadržka mešane vere. Pogoj za spregled je bil od početka ta,, da se je nekatoliški zaročenec odrekel zmoti in postal katoličan^1, le v izjemnih
11 Sv.is, XXIV, Uecr. d? Kcf. motr, eup. t. „, - » O, c, str. 314 op, 273.,
11 Eencd, XIV Magnac nobis, 29. iun-	Ñeque licentia ñeque
dispensaba cunccdiLur. niti Ime expressa lege scu condicione adiccti, nimiruiti abiurata prnis haeresi. Gaip&rri, Fontcs 11, n, 387, § 4. SCPl'"
101
slučajih sc je apostolska stolica zadovoljila s poroštvi", Za Pija VI. so se slučaji mešanih zakonov v Belgiji radi zakonodaje Jožefa II,, ki je to vrsto zakonov brez ozira na katoliška načela dovolil in obenem ukazal asistenco katoliških župnikom, tako pomnožili, da je apostolska stnlica bila prisiljena izdati za belgijske škofe navodila, katerih določbe so dobile občepraven pomen. Tako so mešani zakoni v teku časa postali pod gotovimi pogoji občepravno dopustni; vendar cerkev s tem nikakor ni odobravala takih zakonov, kar je razen iz izrecnih izjav dovolj razvidno tudi iz predpisov, ki se tičejo a) dopustnosti mešanih zakonov in bj poročne oblike. Nas predvsem zanima oblika, oziroma natančneje asistenca duhovnikova.
Pij VI. je v svojem navodilu za belgijske škofe dovolil le materialno prisotnost duhovnikovo brez svetih oblačil, brez molitev, brez blagoslova in izven svetega kraja11; isto je zahtevala SCSOff leta 1824," in še leta 1838.ir. Vendar pri tej čisto pasivni ali materialni asistenci ni ostalo, vsaj povsod ne: v nekaterih krajih, kakor n, pr, na Francoskem, v Severni Ameriki, je postalo običajno, da je župnik vprašal zaročenca za privolitev v zakon in jo sprejel, ne da bi pri tem izvršil še
21. apr. 1627: A Sede aposiolica numquani conctdunhiT d i spe a sat ionu k ad huiusmndi tna trillion i a con traben d,i nisi cum clausula, ut prius hflereticus fiat catholic tis et iure [ in eat ho lica tide se ricturum et morit u rum Zhism ;in, Das Eherecht d, orient. K., Wien 1864, str, 545, op, i.
14 Klemens Viti (1592-1605) v zakonski zadevi vojvode l.otharin-?kega; Urha.tms VIII (1623—t644| V zakonski zadevi Karola I Angleškega; Klemens XI j 1700-—1721) v zakonski zadevi Filipa Ernstn von Hohenlohe.
li... poterit tunc paroehus catholieus maternični suani cxhiWe pracsentiiun, sic lamen.. . I, ut non a«istat tali matrimonii) in loco sacro. nec al [qua veite ritum sacrum praeferente indtitus. ne que recitabit super COuHrahcntcs prices aliquOs eeclesiasticas ct nullo modo ipsis benedieit, Gasparri, Fontes ti, n. 471, 4,
u Episcopus... terviri curet praxim S, S, rvgulasque ab ea pr«e&cribi sdlitas. i. nimirum nt matrimonii! II) COram p.ifocho et Lestibus cclebretuj" extra teclesiam ei umissa nupliati benedictions uüinique ritu sacPO, Gaspari i,
Fontes IV, n. 866 ad 5.
17 .. , Ipse (paroehüs) eiusinodi maltimonio qua simple* testis idllt sine stola absque superpellieeo, quin iaciat quid qua m, quod Rituale Ro-uianum praeseribil, quin partes de e or u m consensu inlerroget, sine annuli ben edietione, sine ionna eohSueta: Ejgo vos CO ni llilgo etc, absque bene-dictione demum rtu p Li ali. Külschker, Da« Eherecht d kalb. Kirche {Wien 1856 57) zv. 4, str. 788.
102
kak drug obred'". Proti taki praksi apostolska stolica ni nastopila, ampak je celo izjavila, da je niti najmanj ne prepoveduje10. V naših krajih pa se je razvila še milejša praksa. V naših krajih so se sklepali dovoljeni mešani zakoni čisto po obredniku; in Gregorij XVI. te prakse 1841, leta ni zavrgel, ampak je previdno molčal o njej. Toda slučaji mešanih zakonov, ki so se sklepali po tej milejši praksi, so se sfasora lako pomnožili, da je Pij IX, bil prisiljen opomniti po kardinalu Antonelliju 15. nov. 1858 s posebno instrukcijo škofe, da se imajo versko mešane poroke vršiti extra ecclusiaro et absque paroehi benedietione alioque ccclesiastieo rit ua,h. Le tam, kjer se je vsled okoliščin bilo bati zlih poslcdic ali večje škode, je apostolska stolica pooblastila škofe, da morejo dovoliti, ako so bili izpolnjeni vsi pogoji, poroko pu obredniku, toda vedno brez maše2', Pri tem je tudi ostalo do najnovejšega časa, kakor kažeta odločba SCSOff z dne 29. nov, 18992) in novi cerkveni zakonik21.
Vedno pa cerkev ni mogla doseči, da bi stranke dale predpisano poroštvo in tako omogočile dispenzo; zaročenci so brez ozira na božje in cerkveno pravo hoteli stopiti v zakon in se poročiti celo v katoliški obliki. Taki slučaji, kt so pa bili bolj redki, so ste začeli pojavljati od 1590. leta dalje; apostolska stolica je stala od vsega početka sem na stališču,
u Gas-parri, De niatrimonio [189ZJ, 1, str. 306 Kn Francoske navaja Kutsdtker, o. c. iv. 4. str, 76S besedilo pariškega o brodnika: ... et ipse (paroclius] sola veste talari indulus. sine stiperpcUteco ct stola, consensu™ utr.iu&qLH! contra h en lis reeipiet sive in saeristia sive in alto dceenti locn extra eccksiam, ulrumque suecesivc inteTrro|iando ut soquitur,
11 Pour lea catholiques avec des hérétiques nu des infidèles nous C OA Cessons auparavant, pour plus grande sûreté, la partie catholique et nous nous contentons tic demander ensuite le consentement des deux pu rti es, — R. Ralionem sive mud tun i bi descripltim c«niugcndi conlra-hentei de quibus agiLur, nrin-iinu vulari, dummodû detur consensus cxtrfl eeclcsinm ele, SCSOIf It, d«c. 1SS0. Gasparri, Pontes IV, n. 913 ud 22,
™ Arehiv f. k. KR. 1865, z v. H (B) str. 332.
11 IstoLam, str. 334; Aiehner. Compend. air. ce cl. 1864, sir. 556.
-J Se possa continuant I' uso ivi introdirtto di Celcbrare i matrimoni misli in chiesii. senzft Messa e sen^a benedizKmc nuzialc per évitera <1 pericûto di Confrarli preSso i ministri eretici elle sojjlkrtio eclebrare ni 11a
chiçsa i matnmnri mis ti. _ R.. Dt-lur fnstnictio An ton el liana dici 15. Nov.
I85fl, Casparri, Fontes ÎV, n, 1230 ad 2, C. 1102.
103
da katoliški duhovnik ne more sodelovati pri takih hožjepravno, a tudi cerkvenopravno nedopustnih porokah". Toda posebne okoliščine v nekaterih krajih so jo pripravile do tega, da je popustila od svoje prvotne strogosti, Tako je SCC že leta 1795, izdala inslrukctjo škofu v Zipsu na Ogrskem, v kateri je dovolila samo materialno prisotnost ali čisto pasivno asistenco5®. Dobrega četrt stoletja pozneje je Pij VIII, poreniskim škofom dovolil čisto pasivno asistenco20; to koncesijo je instrukcija kardinala Berncttija raztegnila na Bavarsko3', Gregorij XVI. jo je dovolil ogrskim škofom™, tri tedne za tem tudi avstrijskim in 5 let pozneje friburškemu nadškofu na Badenskenr",
O načinu te asistence nam ni treba mnogo govoriti; videli smo namreč, da je cerkev ta način asisttnce zahtevala vsaj do 1850. leta tudi pri dovoljenih mešanih zakonih. Sicer pa je način čisto pasivne asistence razviden iz apostolskih pisem in instrukcij, prav posebno še iz dveli instrukcij, ki j: je dal ogrski episkopat svojemu klsru*1; asistent ni smel zaročencev vprašati za privolitev v zakon, temveč kvečjemu besede suge-rirati ali prečilati. V tem torej obstoja čisto pasivna asistenca ali samo materialna prisotnost duhovnika, da sprejme zaročencev privolitev v zakon, ne da bi po njej vprašal in izvršil sploh kak obred*5.
» SCC 2. fc br, 1590; 22, iuu. 1624; SCSOff 17. iun. 1829; Pum Vil. v rc-skriptu gen. vikarju v Ekrenbreiistemu 23. npr, 1817; Grcgorius XVI, Sumino i iigi ter, 27. inaii 1832.
"> 16, apr.: eorumtjuc (epi s čopom m cl parochoruutj ptr&esentia, si nc-cessilas urgeat, sil Lanluuiiuodo mnlerialis. Kulscliker, o. c. sir. 786.
M Lil te ris nlleTD, 25. mart. 1830. Gasparri, Foules II, o. 482.
" 12, sept. 1834. Besedilo pri Sehupf, [[andbuch d. k. KR. Sehallhausen 1857, iv. 3, sir, 221 >il,
*H Lrtl, np. {Juas veslru, 30, npr. 1841, Gasparri, Fontes If, n, 497.
" tnstnictio card. Lam hmschini 22. maii 1841, Besedilu pri Seliopt o. c. -tir. 209 sil,
* Kp, Non sine gravi, 23+ maii 1846, Ca.spa.rri, Fontea II, n. 503.
11 2. iul. in 16. nov. 1840: Kutschker, o. C. 4, str. 786 si.
" Mnogi, tudi najbolj! avtorji ne ločijo strogo in dosledno med pa-, vadno pasivno in tisto pas-ivno ali mjitcria-lno asislenco, n, pr. We r m-Limfen tiu», raz-Vida 1. Kutachkcr, Kuiej Hd.; pTavibio Cappelo, Dc jaero» m en tis, 1927 vol, lil, n, 717: a&iiateiUia mere pacava, itn scil. ut paroehus ne oon&vnsuni quidt:ii: cx<juireret, sed tantuai sineret. ut eoram &e cxpri-meretur, nullo prnrsus a d h ¡bilo ritu rcligioso. Pred lliim Že Chtlodi, ht* matrimuniale, 3. izd., str. 155.
104
Pu dekretu Ne temere se je asistenca toliko spremenila, da je samo materialna prisotnost cerkvenega funkcionarja postala nemogoča, ker se morata zaročenca za veljavnost, ne samo za dopustnost zakona, kakor je bilo po Iridentinskcni pravu, vprašati brez izjeme za konsenz. Za dopustnost poroke se zahtevajo pri čisto katoliških zakonih slovesnosti ohrednika (maša z ženitovanjskim blagoslovom ni obvezna), pri mešanih zakonih pa so obredi načelno zabranjeni; le v gotovih okoliščinah morejo škofje dovoliti la ali oni obred, eventualno tudi vse. jzvzemši vedno sveto mašo. Te pravne določbe izza dekreta Ne temere so prešle v novi cerkveni zakonik; tato kanonisti tudi danes razločujejo aktivno in pasivno asistenco. Bolje pa je govoriti o pravni in lilurgični obliki poroke in zato tudi o pravni in liturgičnj asistenci; čisto katoliški zakoni se morajo sklepati v pravni in liturgični obliki (exceptis cxcipien-dis), mešani pa načelno samo v pravni, tako da je asistenca cerkvenega funkcionarja pri prvih i pravna i liturgična, pri drugih pa načelno samo pravna.
2. Predmet koncesij Gregorija XVI. in Lambruschinijevih
instrukcij.
Vprašanje o predmetu koncesij Gregorija XVI. in L. instrukcij je važno radi tega, ker skuša prof, Kušej ravno ¡j določitvijo predmeta omenjenih koncesij dokazati dopustnost sodelovanja katoliškega župnika pri mešanih zakonih brez predpisanih poroštev tudi za čas, odkar je v moči novi cerkveni zakonik. Vprašanje je tole: ali se omenjene koncesije nanašajo na čisto pasivno asistenco alt pa na katoliško poročno obliko in s tem katoliško poroko versko mešanih zaročencev, ki niso hoteli dati zahtevanih poroštev in si niso izprosili spregleda zadržka mešane vere.
Prof. Kušej se je odločil za katoliško poročno obliko; mi se moramo odločiti za pasivno asistenco, in sicer iz sledečih razlogov;
I. Na kaj se nanašajo omenjene koncesije, moremo in moramo predvsem razbrali iz besedila; besedilo je prvo, na kar se moramo pri tolmačenju opirati. Iz besedila pa sledi čisto jasno, da govore Gregorijeve koncesije izrečno in neposredno o sodelovanju katoliškega župnika pri sklepanju
105
nedispenziranih mešanih zakonov, torej o asistenci, in sicer o čisto pasivni asistenci*3. Zato ni samo neosnovana, ampak je ludi napačna trditev, češ da se omenjene koncesije ne nanašajo na čisto pasivno asistenco.
2. Teorija in praksa sta stali vedno na stališču, da koncesije Gregorija XVI in L. instrukcije dovoljujejo čisto pasivno asistenco. O tem nam ni treha mnogo govoriti; dovolj je, da pogledamo učbenik cerkvencga prava tega aii onega kanonisla, ki vsi govore o pasivni asistenci in ne o poročni obliki '. Pomembne so v tem oziru besede apostolske stolice: Si vero catholici nullo modo adduci poterunt. ut vel a cclebrandis perversis hiscc mtpíiis desistan! vel legis naturalis vel divinae praeceptis obtemperen!, lune veslrae erít prudentiae indicare, utrum omni habita rerum, locorum et personarum ratione exigi aut admitti pessit ac debeat i! ¡ a passiva assistentia. quam Grcgorius XVI. fei. rec. ad niaiora mala et ob maiorem tanturo Ecclesíae utililatem tolerar! posse de clara v it/'1 In v dekretu clc paroehi assistentia matrimoniis mixtis pravi apostolska slolica: Graves in praxi difficulLaies orlae sunt relate ad mixtas nuptias in quíbus, cienegatis pervicaciter a partibus debitis cautionibus, S. S., attentis peculiaribus quorundam locorum circumstantüs, materialom t a n I u m paroehi praesentiam, per modum cxcepíionis ac veluti ultimum tolerantiae límite m anlea aliquando permiserat. " Spričo teh dejstev je mnogo bolj neosnovana trditev, da se nanašajo L. instrukcije ne na pasivno asistenco, marveč na katoliško poročno obliko, nego teorija in praksa. Vrh tega je ravno praksa najboljši tolmač zakonov in ustvarjac prava'17.
Gregorius XVI »tfuns Vgstro«, 30. apir. 1841: .., tujic parochus catholic us.,. poteril indun nuptiís material i tan turn pea« sentía, excluso que-vis eeclesiástico rihi. adesie, perinde.,. InsLr. Card. Lambru.ithini 30, opr, 1841: ... ut idum catholicus parothus . .. matrimonio ipsi materíali tantum praeseniia. nullo adhibito ecclesiastic« riltt, inlcrsit ., . In-.tr, eiu«Iítn
22. maii 1841; lime paruchus eatholícus ,., poterit iisdem nuptiis material!
lafttum pracScirLia___.idcise . ..
" Schcrcr, Aichner, Wcrn7-Laurenttus. Wemz-Vidal, Schocpf, Ginicl, Hariíijí, Leítner, Nolífin. Sacgrnicller, flcinet ild,
m SCPF a. 1S58; Wcrnz-Lauren lbs, lus nuilrim IV/2 <¡tr_ <15í>, np, 58. » SCSOff 21. ¡un. 1912, AAS 1912, n. 12, p. W s. 17 Prim, can 29.
106
3.	Kmalu potem, ko je izšel dekret Ne temere, ki za veljavnost poroke ne pozna več čisto pasivne asistence, ampak zahteva aktivno sodelovanje ¿upnikovo v tem smislu, da mora zaročenca vprašati za privolitev v zakon, se je pojavil dvom, da 1Í velja to aktivno sodelovanje tudi za mešane zakone. Apostolska stolica je odgovorila z »da« in obenem poudarila, da se je glede dopustnosti ravnati po predpisih in inslrukcijah svete slolice \ iz tega odgovora sklepa poročevalec v Archiv f. k, KR,', da je župnikovo aktivno sodelovanje pri meSanih zakonih le tedaj dovoljeno, ako se je zadostilo cerkvenim predpisom in se je izprosil spregled; sicer da je asistenca čisto nedovoljena".
4.	Kušejeva razlaga je nemogoča in napačna je njegova trditev, da je bila pri mešanih zakonih v smislu dekreta Tametsi brez ozira na to, ali so stranke dale garancije in izposlovale di.ipenzo, pasivna asistenca sploh edino dopustna oblika sodelovanja41. Dekret Tametsi ne pozna za dopustnost poroke nikake pasivne asistence, ampak samo aktivno; obe obliki pasivne asistence sta se razvili po tridentinskem cerkvenem /.boru ter pomenjata derogacijo tridentinskega prava". Mogoča po dekretu Tametsi je bila pasivna asistenca samo fizično, ne pa moralne in pravno; in ker pravno ni bila mogoča, to je dopustna, zato se je morala dovoliti baš pasivna asistenca, da je mogel župnik dopustno poroki pasivno asistirali,
5.	Pogrešna je trditev, da se koncesije Gregorija XVI, in L inslrukcij nanašajo na dovolitev katoliške poročne oblike11'. Prvič se je čisto pasivna asistenca
** Ati vi decreti Na Uniere eliam ad matrimonia mixta valid« contra-lienda ab Ordinario vel a parodio exquirendus ct cxcipicndus sit contra-licntium coascotu*. — R. Aífiruialivu, sni vat rs ad UceJtatem qu&ad reíiqua praescriptinnibus el instructiiniibus 5S. SCC 27. iul. 1908.
"» Arcli. 1. ít. Kli. IW9, str. 569.
ia Die Assistcnc des Pfarrcrs bei solehen Ehescblicflungun ist niso d u rchaus unstatihjift,
" Zb. str, 125
" Tffcmz-Vidal, o. c. slr. 660, odsL 2, op. 40; haec assistentia paseiva non eret Ififitum accidental^ modifica!» inris coniimmii in celebruliocie rnatrimonii, sed eral contra tus communc etc. Sdierer, Handb. d. KR II, ■rtr. 425, jo smatra za ne blitve rt o modifikacijo občnega pravu. a nima prav Prim- tudi zgoraj op. 10.
" Zb, ítr. 225/6.
107
dovoljevala le za lisic kraje, v katerih je bila tridentinska poročna oblika obvezna vsaj za dopustnost, ako že ne za veljavnost zakona"; če pa so stranke bile navezane na katoliško poročno obliko že pred koncesijami, potem je nemogoče govoriti o tem, da so jo dovolile šele koncesije. Govoriti o dovolitvi ima le tedaj smisel, ako se dovolitev nanaša na predmet, ki je po obstoječih pravnih predpisih zabranjen.
Drugič; če bi omenjene koncesije dovoljevale katoliško poročno obliko, bi s tem logično dovoljevale tudi katoliško poroko; zalo je Čisto logična trditev, da jc L. pismo ogrskim škofom obsegalo ... tudi dovoljenje katoliške poroke pri mešanih zakonih brez dispenz*' aii: L. inslrukctje ,. ., kolikor dovoljujejo katoliško poroko versko mešanih zaročencev brez garancij". Toda, če je poroka dovoljena, mora biti tudi zakon dovoljen; ni mogoče, da bi bila pogodba, v našem slučaju zakonska pogodba, dopustna, to pa, kar sledi iz te pogodbe, ne bi bilo dopustno po njej. In vendar govori prof. Kušej o dovoljenih in nedovoljenih mešanih zakonih; prve imenuje tiste, za katere so se dala poroštva in se jc izprosil spregled, druge pa tiste, za katere se niso dale garancije in se zato tudi ni mogel dobiti spregled.
Dalje; poroka ni nič drugega nego način sklepanja zakona (matrimonium in fieri]; pri njej sodelujeta predvsem zaročenca, potem sodeluje župnik s pričami. O pričah nam ni treba posebej govoriti; omejiti se hočemo na župnika in na zaročenca. Kar se tiče zaročencev, je njun korak nedovoljen, z njune strani je poroka nedopustna, To izrečno poudarjajo omenjene koncesije". Razlog je jasen; zaročenca, ki skleneta zakon brez garancij in brez dispenze, ravnata proti božjemu in cerkvenemu pravu, kar je zlo in zato nedovoljeno. Pri taki nedovoljeni poroki župnik božjepravno že niti pasivno ne more meni nič tebi nič sodelovati, ampak le v gotovih slučajih in
Jl Pri m. Gasparri, Fonk-s IV, n. 859.
" Zb. str. 326,
ia lato tO m. $tr, 331.
47 Grcganius XVI »Quas Vcslrtic 30. apf. 1641; bi huiusmodi nupluC, {{imnliinivis vetitae cl illicitac. In&tr. Card. L. 30. apr. 1841: si illud (scil. irtaLrintonlumJ quaitlumvis velitum ct it lici tura ,.. Eiutdem Instr. 22. moji 1841: si huiuictinodi nuptiae, qiiantumvis vcbitae et illicitnc .. ,
870
ob gotovih pogojih; toda, če je božjepravno v i?.vestnih slučajih dopustno pasivno sodelovanje pri nedovoljenem početju, iz tega se ne sledi, da je tudi že cerkvenopravno dovoljeno. Pasivna asistenca po dekretu Tametsi ni bila dovoljena, dasi je bila zadostna za veljavnost; dovolili jo je morala apostolska stoika, da je postala i cerkvenopravno dopustna.
6. Da se apostolske koncesije nanašajo na pasivnost asistence in ne na asistenco sploh, nam dokazujejo motivi, iz katerih so se razni školje obračali na apostolsko stolico in ji tožili svoje težave glede mešanih zakonov brez poroštev. Ti motivi so bili negotovost in dvomi, da li ravnajo glede mešanih zakonov v okoliščinah, v katerih živijo, pravilno ali ne, Instruk-cija SCC 16. apr. 1795 navaja dobesedno tak dvom zipskega škofa iz leta 1782.: ... Hacc res gravem movet dilficultatem, quomodo paroehus veluti influere in eiusmodi matrimonium per suam assistentiam possit .., unde videtur rei intrinsece malae cooperari. His posilis modus et via requirenda est, ut certci eognosci possit, qua tuta ratione et Episcopus et paroehi in eiusmodi accasionibus se jjcrcrc deheant, . . . Angustiantur aulem in tanfa necessitate et Episcopus el Parochi, ne forte illicite in suo niinisterio versentur,1'1 Te angustiae se omenjajo v apostolskem pismu Gregorjja XVI. in v obeh instrukcijah. Nedvomno gre predvsem za način sodelovanja pri nedovoljeni poroki, za pasivnost asistence in ne za dovolitev katoliške poročne ohlike.
Da je tako, priznava i prof, Kušej, ko pravi, da »v novem pravu predpisana aktivna asistenca ne pomeni njih {nam, privilegijev in indultov L, instrukcij) preklica, ker se mduli ne tiče načina, ampak dejstva sodelovanj a«", Ali; Stare koncesije in instrukcije rimske stolice o lakozvani pasivni asistenci so ostale torej..nadaljnji obstoj izjemnih indultov o lakozvani pasivni asistenci../1 Iz vseh teh besed sledi, da se L, instrukcije vendarle nanašajo na sodelovanje župnika, torej na asistenco, in sicer vprav na pasivno asistenco, Brezpomembna je razlika med načinom in dejstvom sodelovanja župnikovega pri poroki; dejstvo sodelovanja pri
" Kutuhker, o. c, str. 7B6, '» Zb. str. 329.
istolam, str. 326. « Istiitam. sfr. 330 si.
109
sklepanju zakonov je bilo potrebno vsaj za dopustnost, ako že ne za veljavnost poroke v krajih, v katerih je bil v moči tridentinski dekrel, Zato se indult ne more tikati dejstva, ampak se more tikati direktno le načina sodelovanja11*.
Nepravilna je načelna trditev, da ^-sprememba načina sodelovanja ne znači nikdar prepoved sodelovanja, ako ta ne sledi nujno iz drugih razlogov«"1. Nasprotno, ako je v gotovih stuČRjih in oh gotovih pogojih sicer mogoč le materialni način sodelovanja — sam po sebi niti ta ni dovoljen — in se ta materialni način spremeni v formalni, bodisi od sodelovalca, bodisi od zakonodavca, ki ga zahteva brez izjeme za veljavnost ali za dopustnost pravnega opravila za svoj forum, sodelovanje samo v tslih slučajih ni več dovoljeno, Dekrel Ne temere je nekdaj čisto pasivno asistenco odpravil s tem, da je predpisal za veljavnost zakonov brez izjeme aktivno sodelovanje župnikov, ki je vsaj radi okoliščin, v katerih živimo, formalno. Zalo je bilo po dekretu Ne temere nedovoljeno sodelovanje samo, ne samo način sodelovanja pri porokah brez poroštev in brez spregleda1'1.
Naš sklep je torej ta, da se predmetne koncesije nanašajo neposredno na pasivnost asistence, posredno pa seveda tudi na asistenco samo ali na sodelovanje cerkvenega funkcionarja, ki je bilo v škofijah, katerim so bile dane koncesije, vsaj za dopustnost zakona potrebno; načina brez sodelovanja ni, ker je način prilika, a Sodelovanja samega tudi ni, ker mora imeti neko obliko, neki izraz ali način. Način sodelovanja po tridentinskem pravu jc bil čisto aktiven za dopustnost poroke, ki se ni mogel uporabiti pri sklepanju mešanih zakonov sploh, najmanj pri takih, ki so se sklepali brez garancij in brez spregieda; zato jo bilo treba tridentinsko pravo derogirati, da se je omogočilo sodelovanje župnikov pri porokah versko mešanih zaročencev.
3, Razlaga odgovora SCSOfi z dne 26- nov. 1919,
Vsakemu, ki hoče zagovarjati veljavnost L. inslrukcij za čas, odkar je stopil v veljavo novi cerkveni zakonik, dela vsaj
M Prim, zgoraj op, 42.
Zb. sir, 327.
M GI*f spoduj op. 63.
no
nekaj preglavic odgovor apostolske stolice praškemu ordinarialu na vprašanje, kako se je vesti duhovniku pri poroki versko-mešanih zaročencev brez poroštev in brez spregleda.
Najprej se moramo pomuditi pri trditvi prof. Kušeja, da »besedila te odločbe ne moremo smatrali za preklic prejšnjih privilegijev«", in prt trditvi, da bi se »tak preklic ,moral izvršiti na popolnoma jasen in brezdvomen način®1*. Iz teh stavkov zveni namreč čisto jasno zahteva po preklicu privilegijev s strani apostolske stolice, da bi jih mogli smatrati za ugasle; dr, K. jih celo smatra za pooblastila, ki »veljajo, ker so dana za nedoločen čas, do preklic a«DT. Prvič, da govorimo teoretično, ne da bi s tem hoteli ludi že trditi, da so predmetne koncesije dejanski radi tega prenehale, preklica s strani apostolske stolice sploh ni treba, formalnega namreč. Čisto pasivno asistenco pri mešanih zakonih brez garancij je namreč apostolska stolica dovolila iz dveh razlogov: 1. da bi obvarovala cerkev v krajih, kjer so bili župniki pO državnem zakonu pod kaznijo prisiljeni asislirati takim zakonom, večje škode, in 2) quoties ex temporum, locorum ac personarum condilione etc,6* Kadar prenehata ta dva razloga, e o i p s o , preneha dopustnost pasivne asistence, ne da bi bil potreben kak preklic, Zato je napačna ali vsaj netočna trditev, da so koncesije bile dane za nedoločen čas; kalendarično čas seveda ni bil določen, ali iniplicife je bil določen dovolj točno. Drugič pa je čisto nepotrebno od odgovora SCSOfi zahtevati ali pričakovati preklic privilegijev, ko je dntične privilegije po izjavi iste kongregacije preklical že novi zakonik sam. Vprav ta izjava kongregacije vzbuja pozornost; ta izjava kongregacije je najmanj toliko vredna kakor trditev kateregakoli cerkveno-pravnega znanstvenika v isti zadevi. V resnici je vredna mnogo več; koliko, bomo kmalu slišali.
Nepravo smer ima trditev, da besedila odločbe z dne 26, novembra 1919 ne moremo smatrati »niti za avtentično interpretacijo kodeksa -v tem smisJu, da so predmetni indulti prenehali, ker ni izdana od inlerpretacljske komisije in tudi
» Zb. sir, 329,
11 Istotam, vir, 338, « Isto tam, str. 329.
H Glej Gnsparri, Dc matrimnilio, 1, str.. 294.
lit
ni službeno v AAS razglašena.«'". Ta trditev ima samo to svrho, da zmanjša pomen odgovora sv. oficija, Toda predmetni odgovor ni nikaka interpretacija v strogem smislu, marveč je po svoji vsebini instrukcija, kako treba ravnati z mešanimi zakoni; nikakor ni interpretacija kakega kanona. Naloga inter-pretacijske komisije je, da avtentično razlaga kimone, in-strukcije pa dajejo pristojne kongregacije. Zato je odgovor SCSOff z dne 26. nov, 1919 praškemu ordinariatu, kar se tiče osebe, avtentičen; pa tudi okolnost, da odgovor ni bil službeno razglašen, ne škoduje avtentičnosti, ker bi sicer tisočere rešitve apostolske stolice ne bile avtentične. Vrhu tega niti ni potrebno, da bi se morala vsaka interpretacija, tudi interpolacijske komisije, službeno razglasiti"*
Nepravilno je Kušejevo tolmačenje odgovora SCSOff zato, ker se je od vsega početka postavil enostransko na stališče, češ, vprašanje praškega ordinariata se je glasilo samo splošno in je rešitev dana zgolj s stališča občnega prava; zaradi tega pa jako malo, skoraj nič ne računa z možnostjo, da se je praški ordinariat vendar Je skliceval na nekdanje koncesije, vkljub temu, da po piščevi lastni izjavi iz besedila odgovora ni razvidno, ali se }e vprašanje na partikularne indulte sploh sklicevalo ali se je glasilo samo splošno'11, Toda, če ni razvidno, ali se je vprašanje na partikularne indulte siklicevalo, mar sledi že iz tega, da se ni sklicevalo? Kaj pa potem, če se je dejanski vendar le sklicevalo7
Res, tudi tega vprašanja se dotakne prof. Kušej in ga reši z enim stavkom. »Pa tudi v primeru,« pravi on, uda je hotel sv. oficij s svojim odgovorom v istini zanikati nadaljnji obstoj izjemnih indultov o takozvani pasivni asistenci, bi Slo samo za naziranje, ki veže kvečjemu onega, ki mu je bilo sporočeno, a tudi tega samo za konkreten primer, ki je dal povod za vprašanje,V istini je stvar čisto drugačna. Razločevati namreč treba trojno vrsto odločb rimskih kongregacij: 1. formalno partikularne, ki se nanašajo na partikularne kraje, osebe, predmete, kakor n, pr. če prosita Pavel in Pavla za spregled sorodstva v drugem kolenu; 2. formalno generalne.
** Zb. str. 329.
Prirn. can. H, g 2. « Zb. str, 329. « l stotima, sir, 330 si.
112
ki veljajo za vso cerkev in imajo tudi generalno obliko; 3, na-I itn o (aequipollenter) generalne, ki so po obiiki sicer partiku-larne, a imajo splošno obvezno moč, ker je njih predmet generalen, teprav se da v takem slučaju odločba posamezni škofiji in nosi na čelu ludi naslov kake škofije, ker je dolična škofija predložila vprašanje, vendar če je predmet generalen, je tudi odgovor generalen in ima splošno obvezno moč. Takšen je odgovor SCSOff 7, dne 26, nov, 1919 praškemu ordinariatu, takšen je odgovor iste kongregacije lavantinskemu ordinariatu z dne 24. nov, 1920. In ker kanoni, ki sc v obeh odgovorih navajajo, objektivno ne dopuščajo nikakega dvoma in ker odgovora nista nikaka interpretacija v strogem smislu, ne kom-prehenzivna, še manj ekstenzivna ali restriktivna, zato tudi ni potrebna njiju službena razglasitev, da bi imela obvezno moč zakona. Zalo odgovor sv. oficija ne veže praškega ordinnriata samo za. konkreten primer, ki je dal povod za vprašanje, ampak za vse primere versko mešanih porok; in ker je odgovor nalično generalen, ima sam iz iehe obvezno moč ludi za vse druge, praktično seveda le takrat, kadar zanj zaznajo in so prepričani o njega avtentičnosti.
4, Odgovor sv. oficija lavantinskemu ordinariatu.
Mešani zakoni so se sklepali in se še sklepajo tudi v la-vantinski škofiji, V večini slučajev dado zaročenci predpisana poroštva in si izprosijo potrebni spregled; vendar so se dogajali in se še dogajajo slučaji, da zaročenca odklonita dati porošlva, a vkljub temu želita biti katoliško poročena, Dokler so bile v moči L. instrukcije, se je or dinar ia t mogel po njih ravnati; ko je pa izšel novi cerkveni zakonik, je nastalo vprašanje, da li se še more posluževati indulta, ki ga vsebujejo L. instrukcije, dane avstrijskim škofom 22, maja 1841,
Lavantinski ordinariat je dvomil o nadaljnjem obstoju omenjenih instrukcij ter je zato 30, sept. i920 predložil apostolski stolici vprašanje, an in času, si partes debitas cautiones exhibere pertinaciter renuant, sed coram paroclio catholico contrahere velint, tuto ad salvandum matrimonii valorem concedi possit assistentia quae dicitur passiva, ad men-tem Litt. Apost, Gregorii PP. XVI. ad Episcopos Hungariae de die 30, apr. 1841 necnon Instmctionis ad Archiepiseopos et
113
Episcopos Austriacae ditionis de die 22. maii 1841, confírmala ultimo per decreta S. Ofl. de dte 21. jun. 1912 et de díe 25. aug, 1916.
Na to generalno vprašanje je dobil lavantinskí ordinaria! odgovor, datiran z dnem 24, nov, 1920, ki se glasi: S. haec Congregatio [scil, SCSOff) perlectis precibus istius Episcopalis Curiae datis die 30, sept. 1920, quibus petis quumodo se ge-rere debeat in excipíendo consensu sacerdos, qui adsístít celebrationi matrímonií inter catholicum et acatholicum qui non dant eautiones, Emi ac Rini DD. Cardinales Inquisitores Generales respondcndum mandarunt: In ómnibus servandas esse praescriptiones CIC, Hinc sacerdos his malrimoniis adsi-stere nequit nisi, praestitis cautionihus, obtenía fuerit dispen-satio super impedimento niixtae religionis aut di spari ta t i s cultus ad normam can. 1060—1061 ¡ consensum vero requi-rendum esse ad normam can. 1102 et 1095. — Contríriae S. S. praescriptiones atque contraria indulta per ipsitm CIC abro-gata sunt.
Tudi ta odgovor ni bil službeno razglašen v AAS in ni izdan od interpretacijske komisije, a Je kljub temu zelo avtentičen. Pravtako je tudi ta odgovor formalno sicer partikularen, a po predmetu, po vsebini je generalen in veze 7,ato za vse primere mešanih zakonov ne samo lavanlinski ordinarial, ampak tudi vse druge, kakor hitro seveda zaznajo zanj. Pri tem je treba še poudariti, da je ista kongregacija v teku enega leta o istem predmetu izdala isto določbo, kar tudi nekaj pomeni.
Zanimivo je dejstvo, da kongregacija sv. oficija tudi v tem odgovoru izjavlja: Contrariae S, S, praescriptiones atque contraria indulta per ipsum CIC abrógala sunt, vkljub tenru, da se je lav, ordinaria! v svojem vprašanju skliceval na indult iz 1, 1841 Ta avtentična izjava enega najvišjih administrativnih arganov ima samo v doklrinalnem ozirrj foliko vrednost, da je vsak poskus nasprotne trditve in nasprotnega dokazovanja neploden. Ker pa kongregacija ne dokazuje, ampak samo izjavlja, da je nasprotne predpise in indulte novi cerkveni zakonik sam odpravil, treba, da mi poiščemo dokaze in tako podkrepimo resničnost ter pravilnost odgovora sv. oficija.
Apostolsko pismo Gregorija XVI, kakor L. instrukcije vsebujejo dovolitev čisto materialne prisotnosti župnika ali
boío»¡ütu1 Vrlini k-	8
114
ordinarija prt sklepanju mešanega, zakona brez garancij; to je bilo vse, kar je mogla cerkev dopustiti, da ni dejanski odobravala tega, kar je v nauku vedno obsojala in proglašala za nedovoljeno"*. Ta način asistence je dekret Ne temere IV § 3 in XI § 2 odpravil in z njim vse nasprotne indulte, ki so bili do tedaj dani raznim pokrajinam, izvzemši Provida ea Nemčijo.
Odveč je ločiti način sodelovanja od dejstva sodelovanja: ako je božjepravno mogoč samo materialen način sodelovanja in še ta le v gotovih slučajih in ob gotovih pognjih, drug način, materialnemu diametralno nasproten, ne more biti dovoljen. S tem, da jc cerkev določila za veljavnost poroke aktivno asistenco za vse poroke hrez izjem, še ni izrekla, da je aktivna asistenca tudi pri vseh porokah dopustna; dopustnost se ravna nujno v prvi vrsti po predmetu, Ako cerkev da spregled mešane vere, je zakon dovoljen in dopusten in je zato tudi asistenca dopustna, kakor se je izjavila SCSOff111, A sensu com trario potem zakoni hrez spregleda niso dovoljeni; zato pa tudi asistenca ni dopustna: servatis ad liceitateni quoad reliqua praescriptionibus et instmctionibus SS"11.
Predpisi in instrukcije v tem odgovoru se ne morejo nanašati ne na Gregorija XVI. ne na Lambruschinija, ker so bili z dekretom Ne temere vsi nasprotni indulli razen enega odpravljeni. Kar se namreč tiče mešanih zakonov, ki se sklepajo ali s spregledom ali brez njega, je dekret Ne temere določil isto pravno obliko in isti pravni način kakor za čisto katoliške zakone, vendar je Še dopustil neke izjeme"®. Med te izjeme pa sodi samo Prnvida, kakor je avtentično Izjavila apostolska stolica4'. Zato je nepravilna trditev, da so stare koncesije in
M Materia leni L an t um paroehi pr&eseoMua, per modu m uxccptiojiia ¡it rclull ulLimum lolctanlije Umitem etc, SCSOfl 21. iun. 1912.
H Instr. 16. sept. 1824; Vi enim concessions dispensation i s apo.itrliciie licituni illud (šcil. jnatiinrnniuTii] uvndcret idenque ct ličila pnrnchi prac sfulia, Gasparri, Pontes IV, n. 866 ad 5.
" SCC 21. ItiL 1908. Briin. ijJoraj op, 3fi. in
** Mc Temere XI g 2: Vigcnl quoque (stil. ktfes stiperius statutae) pro i i sdem de qui bus supra enih ulici s, ri eiiui aealholicis &ive Implicit i s si T c nun baplizatis . _ _ nia tri m rimu m coni™ him t: nisi pm a H quo particular! luco aut regione nliier a SS jit stalufuin.
An sub art. XI § 2, in execptioni enunriata IIlis verbifl "Jlild pro alkjuo particular! loco aut regioue alitor a SS sit staftitum« comprehcn-dalur tantutnntodo CoflstilutJo Brncdiclina et ccter« elusmodi indulta iro-
115
inslrukcije rimske stoüce o tako zvani pasivni asistenci óslale po dekretu Ne temere nespremenjene in so ohranile v deželah ogrske krone . . . svoj neodvisen obstoj*"1, V resnici je nekdanje koncesije in indulte, ki so 1908 prenehali, apostolska stolica zopet »postavila z dekretom SCSOff 21. jim. 1912 in i deklaracijo SCSOff 25. avg, 1916; vso svojo pravno moč imajo ior-malno od teh dveh odlokov SCSOff in zato tudi s tema odločbama stojijo in padejo. Novi cerkveni zakonik je dekret SCSOff 21. jun, 1912 kot partikularen zakon odpravil in s tem tudi vse indulte, ki jih je ta dekret s poznejšo deklaracijo bi! upostavil; Contraria« praeseriptiones atque contraria indulta per ipsiim CIC abrogata suni.
Neupravičena je trditev, da je dvomljiv in nejasen postal \sled odst, IV g 3 samo način sodelovanja katoliških župnikov pri mešanih zakonih brez garancij'1". Kakšen način sodelovanja je bil potreben po mlencijab apostolske stolice za veljavnost zakona, tudi takega brez garancij in brez spregleda, je bilo dovolj jasno razvidno iz odst. IV g 3 v zvezi z odst, XI § 2; in ako je še kje obstojal kak dvom, ga je moral razpršiti odgovor SCC 27, jul. 1908, Ne, način sodelovanja, kakor ¿a je določila apostolska sto!ica za veljavnost poroke, nikakor ni bil dvomljiv in nejaien, temveč pasivna asistenca ni bila več zadostna za veljavnost, aktivna pa ni bila dovoljena. To je povzročalo v praksi težave, ki so bile apostolski stolici predložene v reš:levru, In dejstvo je, da apostolska stolicn ni dovolila aktivne asistence v smislu dekreta Ne temere, marveč je rajši uvedla zopet [poslhac) čisto pasivno v smislu starega prava. Pravilnu piše ChelodP: quod (scíl, assistentia activa in sensu decreti Ne temere) hactenus, ut vel species cooperations devilaretur, prohibitum erat.
Prof, KuSej smatra omenjene koncesije in instrukcije apostolske slulice za privilegije S stališča škofov, katerih nadaljnji
pedimentum clandcslinitatis rcgpicicnlia. K, Compre hendí tantummode Constitution v m Próvida, non auk m oewnprehendi alia qunec unique decreta, SCC Í, febr, 1908. Prim, ludi Arch. f. k. K.R 190A. str, 763.
* Zb. sit. 226.
" Istotam.
™ Graves in piaxi difficulties orlac sunt relate ad mixtas niiptilt etc. SCSOff 21. 6, 1912,
7J fus matrimonióle, 3. iíd., str. 155.
í¡*
116
obstoj je po kodeksu priznan'". Ker se pa »z njimi <ipra3čajo nupturienti (?!) in cerkveni organi obveznosti, ki jih obče pravo sicer za dopustnost poroke poslavlja'!1", je jasno, da so ti privilegiji contra ius, in sicer contra ius antepiano-benedietinum. Danes je kodeks izključni zakon; zato so vsi privilegiji contra ius antiquum, ki ga niti implicite niti explicite ne vsebuje kodeks, kot oprostitve od prava prenehali; a tudi privilegiji contra ius, Ki ga implicite ali explicite vsebuje kodeks, so morali prenehali, ker pravo kodeksa iormalno ni več staro pravo, ampak novo, Da je tako, potrjuje kodeks sam, ki izrecno omenja, da ta ali oni privilegij ostane v veljavi i po novem pravu ali pa pristavlja splošno klavzulo: salvis privilegiis; polrjuje pa tudi praksa rimskih kongregacij71. Kot sklep naših izvajanj ugotavljamo: L. i n s t r u k e i j e iz 1. 1S4Î, po kan. 4. ne veljajo več, ampak so odpravljene po kodeksu z dispozicijo SCSOff 21. jun. 1912 vred, od katere so bile predmetne instruketje formalno odvisne.
Za veljavnost zakona se po kodeksu zahteva aktivno sodelovanje župnikovo v smislu odst. IV § 3 dekreta Ne temere ali kan. 1095 § 1 n. 3, Î099 § 1 n. 2 in 1102. Samo pasivno zadržanje ni Se nedopustno, ampak tudi nezadostno za veljavnost zakona.
Za dopustnost aktivnega sodelovanja ¿upnikovega pri poroki treba, da zaročenca različne veroizpovedi dasta poroštva in si izprosita spregled; v nasprotnem slučaju je župnikovo sodelovanje sicer veljavno, loda nedopustno. Do sedaj šc cerkev ni dovolila pri versko mešanih zakonih brez garancij in brez spregleda aktivnega sodelovanja v smislu kan, Î095 § 1 n. 3
" Zb, str, 329.
I sto ta m. str. 327, 14 GUi Oietii, Comment, in Cod- t, str, 60 si.
117
EPITAFIJ ŠKOFA GAUDENTIJA.
(Epitaphium Gaudentii cpiscopL)
Dr, F, K. Lukman — Ljubljana
S u m nu r i n m. An, 1925, in vieo St. Kouli, 13 km a Ccleia (Celje] ver sna occasum silo, in ve ti t a est inseripliu aepulcrolU Gaudentii cuiu&dam episcopi. Inscriptio, quiit est prnlla vetus episcopal!?; in Norico invenia, ocio hexainclris sat. elegantibus cOmposila est. In disscrlntione scqucnte 1. disCussio instiluitur de tektU, quantum mulilus est, supplendo, praesertim de vv. 6. ct 8.; deinde 2; vero simillimuiu ostcndittir Gaudentii sedctn episcopal t m Celeiae Euissc c um que 3. probabiliLer versus medium sacculuiu VI. flnruisse.
Nagrobni napis škofa Gaudentija, ki ga je prof, F, Kovačič i. 1925, odkril v Št, Pavlu pri Preboldu1, je prvi škofovski epi-tafij iz stare krščanske dobe, ki se je doslej našel na tleh starega Norika. V tej razpravi hočem čitatelje ^Bogoslovnega Vest-njka« seznanili s prezanimivim spominikom in dostaviti nekaj pripomb k temu, kar se je doslej o njem pisalo.
1, Napis je zložen v osmiii heksametrih. Mramorna plošča, ki meri 102 X cm. je na desnem robu okrušena, tako da manjka v 6, in 8. verzu cela zadnja beseda (v 6. verzu se poznajo sledovi zgornjega dela prve in dnige črke), v ostalih vernih pa so ohranjene od zadnje besede začetne črke. V 1., 5. in 7. verzu je dopolnitev lahka in ni dvoma, kakšna beseda je stala na koncu; v 2,, 3, tn 4, verzu si je treba pomagati s konjektur». Poleg tega je tekst pokvarjen na ¡tačetku 3. verza, kjer manjkajo v prvi besedi srednje tri črke. Te so izginile, ko so v ploščo, ki je bila v stari šentpavelski cerkvi oltarna plošča, vdolbli sepulcrum za relikvije. Nad napisom je med dvema pavoma okrogel venec s simetričnima trakoma, pod napisom je z večjimi črkami vdolbena beseda EPJSCOP[i (zadnja črka je odkrfmjena), Začetne črke heksametrov dajo zložene ime: CAVDENTT,
1 0 najdbi so poročali l VJ. Travnei v Slovencu 28. avgusta 1925. St, 194; V, Skrobnr v CilticT Žetim lig 3- sept. 1925; F. Kovačič v Časopisu za zgodovino in narodopisje (ČZN) XX [1925} Jfi7; F, Stelč v Zborniku za umetnostno zjfodoviao Vi [1926J 52- 53; W. Schmid v XV. Bericht der rnmisch-jjcrmiimschen Kcmmiasioil 1923 24, Rom. torschunj( in Ostcrrciefc 1912—24. II. Die siidlichen Oslalptnliiiiiler str, 207 [po Skrabar-jevem poročilu v Cillicr Zcitiui|r).
880
V Časopisu za zgodovino in narodopisje XXI (1926} 112 do 114 sem poskusil tekst rekonslruirati in sem napis pojasnil z epigrafičnim materialom. Odtlej je dunajski univ. prof. Rudolf E g g e r objavil svojo rekonstrukcijo, ozirajoč se na mojo, in pridejal obširnejši historični komentar', Razlika med obema rekonstrukcijama je na koncu 3., 4., 6. in S, verza, Glede dopolnitve 3. in 4, verza se vdam, v 6. in 8. verzu pa se mi ne zdi Eggerjeva dopolnitev nič manj problematična ko moja,
Naj sledi dopolnjeni tekst napisa. Dopolnitve so od ohranjenega besedila ločene z oglatim oklepajem in natisnjene z malimi črkami. V 6. in 8. verzu pridržim svojo dopolnitev.
GAVDE TERRA SOLO ET LONGVM LAETARE PER AEVjum ACCIPE PACIFICVM CORPVS ET FLORE CO[rona V[ati]S INNOCVI SUP QUO PASTORK BE[mgno D ID 101 MVS DOMINI LEGEM PIA VOCE C[ancnte EN AGE SI MERIT VS NOBIS HE C MVNERA DE(dit NE ALIVD SANCTI QVAM BALSAM A CORPVS [venustent TV AVTEM DE DOMINO PREC1BUS ORARE MEM[ento IN TVA NE VENT AT GREGE LEO FERVID VS ¡hostis
EPI S C O P (i
K tekstu samo nekaj pripomb.
Egg e r je konec 3. verza dopolnil BE(nigno. Njegova utemeljitev drži,
Na koncu 4. verza meni Egger, da sta vidni črki CA; ima ji tudi na risbi, ki jo je naredil po fotografiji. Na kamenu samem sem mogel ugotovili samo zgornji lok prve črke. Ker se mi je zdelo, da je spodnja črta krivulje na desno zategnjena, sem mislil, da je lok ostanek črke S, in sem dopolnil S[onare, Ponovno opazovanje fotografije mi jc zbudilo dvom, ali je spodnja črta res na desno ¡jaiegnjena; vrhtega je lok precej širok in zato sodim, da je ostanek črke C in da je začetek neke oblike glagola canere ali canfare. Sonare, canere in cantare se rabijo sinonimno v pomenu; predavati, prednaŠati, — Katera glftrfolska oblika prihaja v poštev? Mislil sem na infinitiv,
1 R. lig g or, Einu altchrisllidiii Biichuisinscliriifl, Mitteitungcn det Vorcms klassischfT Philolofcn in Wien, i<>27, IV,
119
odvisen od DIDICIMVS. Pridružujem pa se sedaj Kggerju, ki je verz dopolnil z ablativom sedanjikovega deležnika; Cjanente. Avtor našega napisa je hotel poudariti, da je škof predaval, pridigal, in da so se slušatelji učili, Zmisel 3. tn 4. verza je jasen, četudi ju je mogoče gramatikalno različno ■aslagati, DOMINI LEGEM more namreč hiti objekt glagolu DIDICIMVS ali pa deležniku C[anente. Dalje more biti izraz PIA VOCE Cfanente dostavek k SVP QVO PA STORE BEfttigno v 3. verzu, ali pa je ahlativus absolutus, Mogoči so torej tile prevodi: 1, . . . pod njim, blagim pastirjem, z milim glasom govorečim, smo se učili Gospodove postave; 2. .„, poti njim, blagim pastirjem, z milim glasom govorečim Gospodovo postavo, smo se učili; 3. . .. pod njim. blagim pastirjem, smo se učili Gospodovo postavo, ko nam je mili glas govoril; 4, ... pod njim, blagim pastirjem, smo se učili, ko nam je mili glas govoril Gospodovo postavo. Bodi tako ali tako, zmisel je jasen.
Pri 6. verzu pripominja Egger: Z. 6 Ende glaube ich I und den Anfang eines N zu sehen, Lukman fvenustent], Zato dopolnjuje; inundent. OdloČil sem se za V in dopolnil venu-stent, ker ohranjena črta (vidi se je nekako tretjina) ni navpična, temveč nagnjena, vzporedna s prvo črto Črke V v prejšnji besedi CORPVS; vsi drugi I stoje navpično, V zmislu ni razlike, naj je tu stalo imindent [Egger) ali venustent, in Eggerjeva stvarna pojasnila veljajo za oboje.
V zadnjem verzu je Egger dopolnil intro (. .. ne veniat ... intro), toda pripomnil: .., auch hostis (Lukman) oder ira, Ablativ abhängig von fervidus kämen in Betracht Stvarni pojasnitvi, da je veljala sedisvakanca za posebno nevarno dobo, ko se je bilo bati hudobnih motnjav, dostavljam še poročilo Sulpicija Severa o smrti sv. Martina; »Time vero mueror et luctus omnium et vox una plangentium; Cur nos. pater, deseris? aut cur nos desolatos relinquis? invadent gre-gem tuum hipi rapaces: qnis nos a morsibus eorum percttsso pastore prohibebit?«*
Besedilo epitalija škofa Gaudentija je torej ugotovljeno z izjemama na koncu 6, in 8, verza, ki pa umevanja nikakor ne
' Sutpieii Severi Kp. Ill, n. 10 [ed. C. Halm. Corp, script, «cot. lat. t [Vindubonae 1866] p. MHJ.
120
motila. Za stvarno tolmačenje gl, Eggerjeva izvajanja in moj epigrafični material. Egger je ocenil tudi formalno plat pesnitve; njegova sodba je po pravici ugodna,
2. Pokojnikovo ime in njegov stan nam nagrobni napis jasno sporoča; Gaudenli episeopi. Toda kje je bil Gaudentius Škof in kdaj je deloval?
Prof, K o vadi č je brca obotave mislil na bližnje Celje', Tudi prof, Egger v navedeni razpravi prav nič ne dvnmi, da gie za celjskega škofa. Enako J, Orožen1. Zelo previdno pa se je o verzih izrazil F, Štele, da se njih »lepa poetična vsebina nanaša na grob najhrž celj$kcgu(?) škofa Gaudeniija-j Tudi prof, B. S a r i a je nedavno v razgovoru podvomil, da bi bil Gaudcntius celjski škof.
Pred vsem je brez dvoma mogoče, da je bil Gauden-Utis škof v Celju. Po obliki črk sodi prof. Egger v večkrat omenjeni razpravi, da je epitafij iz 6, stoletja, Kvečenui bi priiel v poštev še konec 5, stoletja7. V tem času pa je bilo Celje škofov sedež. Zadnji celjski škof je bil Ivan od sedemdesetih do devetdesetih iet 6. stoletja'1.
Preko te gole možnosti se da priti do velike verjetnosti, da je bil Gaudentius škof v Celju. Njegov nagrobni kamen prvotnn ni bil v Št. Pavlu, marveč so ga tja
*	ČZN XX 11925] 167; prim. [udi njegovi knjigi Slovenska StnjcTska in Prtkjnurje ¡Ljubljana 1926 J 47. 43 in Zgodovina lovim tinjke škofije (M,iri-bor 1928) 14.
11 Zgndov-ina Celja, I. Prazgo do vinska in rimska Ccleia (Celje 1927) 32-
*	Zbornik za ume In osi no zgodovino y[ ji^j^j 52 53
7 F. Kovafič, Slov. Štajerska bi Prckmurfc 48 gA je postavil v sredn 4, stoletja, pa jc svoje ninenje popravil v Zgod, lavani. Škofije 15, ■■ J. Orni en, £god. Celja 1, 32 misli Se vedno na sredino 4. elolelja. Efiienevc razprave O, ne pozna.
*	R. Egger loc. cil.; F, Knvičič, Slov. Štajerska in Preltmurje 45 nas), in Zgod. lavant. škofije 14, 17; F. Kos, Gradivo za *god-ovim> Slovencev v srednjem veku I, it, 85, 100, — Sinodo v Uradcčo 1. 579. imaj'> za izimfiljotino: C. J, Hcfclc, Conciliengcschichte H (Fretburg i. B. 1856) 893; F. K o v a f i 5 locijt cit-: F. Kos, Gradiv« I, str. 94 op. 1; J, O r o ž e n luc. cit. — It dejstva, dn so akti ponarejeni, pa !e nc sledi, da I. 579. Škofovskega sesfanka ni bilo. L, Duchesne, L'Jlgliie du Vl^™" (Pariš 19251 244 sodi. da se fe sinoda * riti a. 0 imenih pod ponarejenim suiodainint zapisnikom pravi Diictitm« op. crt. 244': ».,, los signaluTC« roitscrvits par le Chronicon paraissent aulhentiques.<i — Dalje prim. P. F. Kehr. Regesta Romanorum Pontificum. llalia PruiUiicia, Vol VII. Viru;-tiae et Histria. Pari 1: Provinci.! Aqniloiensis (Rorolini 1923) 12. 13,
121
pripeljali od drugod, O leni pač ni dvoma, Ce ga niso dobili iz Celja, so ga dobili iz Poetovija ali Emone, Slednje je zelo malo verjetno. Da bi pa bil prišel škofov nagrobni spomenik še od dalje, je skoroda izključeno, — Celje je bilo bogato s spomeniki iz rimske dobe. Pisatelj stare celjske kronike, mi-norit v Celju, pripoveduje o močnih zidovih in o velikih mra-mornih kamenih, zlasti okoli studenca sv, Maksimiliana, kt so v njegovem času ležali na površju zemlje in pričali o nekdanjem sijaju in bogastvu1'. Mnogo teh spomenikov je izginilo, da nihče ne ve kam. Do najnovejšega časa se je dogajalo, da je marsikateri na novo izkopani kamen preminil brez sledu. Lepa je zbirka celjskega muzeja, marsikaj se je ohranilo v mestu in in bližnji okolici, nekaj izkopanin je na Dunaju in v Gradcu, druge so se sicer izgubile, pa imamo vsaj njih opise"1, toda mnogo starih kamenov so odpeljali, ne da bi se bil ohranil spomin nanje". Po srečnem naključju zna ta ali oni izgubljenec se priti na dan.
Ako se vse to upošteva, se zdi več ko verjetno, da je tudi Gaudentijev nagrobnik v Št. Pavlu takšen celjski izgubljenec.
Kdaj je prišel v Št. Pavel? Poročila o tem ni nobenega. Morda se sme izreči podmena.
Vizitacijski zapisnik iz leta 1752, omenja, da je župnijska cerkev konsekrirana, toda neprimerna [ineonvemens) in podrt-Ijiva (ruinosum laqucare cum muri«)11, Župnik Jožef Gregor Riedler (1762—1775) je pozidal novo cerkev1*, ki je stala do 1. 1896., ko se je morala umakniti sedanji. Riedler je bil ne
"F, Kreuts, Die Frcii-n von Saneck und ihre Chronik als Graitn von CillJ (Graz 1883) 11, 62. 63: »... das Cüll die stadt die zeit so mechtig ist gewesen, das pnfft man noch heutiges tags wohl an den »tarckcn mauren und an den grossen manne Ist ein, die mim du findet, und sonderlich bei dem jungprunnen, da vormalln ein saal gewesen ist, Wenn man wot fin solchem sluck findet, d-fts kein httllzerner wagen magk erb-agm, wie die dar kommen sind, das ist mil grosser macht und rcichthumb daxgegangen Und dieselben leuth hellen ihn gern ewigk gcdcchltms gemacht und jeder litt ihm sein zeichen und nahmen mit hairpLpuechstnhen graben in die hurten marmclstcin.«
Seznam ohranjenih ali vsaj zminih spoiniilikov podaja J. Oroicn, Zgod. CcJja I, 67—139.
11 Nekaj takih izkopin, ki sn izginile brez sledu, nmenj« A., Gubo, Gcschichtc der Stadl Cilli (Graz 1909] n. pr. ah. 23, 25, 35, 42 itd.
" I, Orožen, Das Dekanat Fraßl.in (Marburg 1860] 155,
11 i. Oiaäen loc. cit.
122
samo za hišo božjo in nje lepoto vnet duhovnik (insignis zelator ac bcnefactor ecciesiae funditus reaedificatae), marveč tudi učen mož, arlium liberalium et philosophiae magister, s, theo-logiae baccalaureus formatu-s1*. Ni li morda vprav on iskal v Celju primerne plošče za veliki oltar svoje nove cerkve in jo po srečnem naključju našel v nagrobnem kamenu škofa iz davnih stoletij? To je seveda ugibanje, pa ni brez verjetnosti.
Gaudentija smemo z veliko verjetnostjo imeti za celjskega škofa, dokler se nasprotno ne dokaže.
3. 0 času Gaudentijcvega delovanja nam epitafij pove nekaj direktno, nekaj tndirektno. Direktno pričajo črke s svojo obliko, da so iz 6, stoletja. Skrajni konec 5. stoletja bi še prišel v poštev, Napis je bii sestavljen in gotovo tudi vklesan kmalu po škofovi smrti, najbrž še preden je bil izvoljen naslednik. Indi-rektno pa se do o času sklepati iz razmer, ki jih napis podstavlja.
Gaudentius je deloval v relativno mirnem času. Vzneseni poziv, naj se zemlja raduje, naj s cvetjem ovenča pokojnikovo telo, ter želja, naj balzam zaljša njegovo truplo, ne sodita v čase vojnega vrveža. Dalje avtor naglaSa, da so se verniki učili božje postave, ko fini jo je škof 7. milini glasom razlagal. Izvrševal je torej svojo učiteljsko službo in vernikom delil duhovne dobrote redno, brez večjih motnjav. Zadnja dva verza, naj rajni prosi pri Gospodu, da ne pride v njegovo čredo lev, se nanašata predvsem na zapletljaje, ki bi mogli nastali za sedisvakance in pri volilvi novega škofa. V tem z Eggerjem soglašam .Nemara pa je avtor imel v mislih tudi zunanje sovražnike katerih je bila Gaudentijeva cerkev dotlej obvarovana, ki pa se je slišalo, da divjajo kje v daljnji soseščini.
Po osvajalnem pohodu Langohardov v Italijo 1. 56&, ki so mu sledili vpadi Slovencev, takih mirnih časov Celje ni več imelo. Pač pa v prejšnjih decenijih 6- stoletja,
A ko prej izrečena podmena drži, da je avtor nagrobnega spomimka v zadnjih dveh heksametrih imel v mislih tudi zunanje sovražnike, bi se' smelo misliti na drugo četrtino 6. stoletja in na boje pod nasledniki gotskega kralja Teodorika (t 526]. Ti boji niso segali na noriška tla, vršili pa so se v tako bližnjih pokrajinah, da je glas o njih mogel vzbujati skrb in strah pri prebivalcih južnovzhodnega Norika,
" Sen t pav« tik ,i mrtvaitka knjigo. 1. O roži« op, dt, 171.
123
SPmiTÏZEM.
(De spi riti smo-)
Dr. Lambert Ehrlich - Ljubljana.
S u m m a r i u m. — Cum Spiritismus ú) dies dilatetur jmi»erut>qu\: asscclartim eitlî auge a tur, nt «s sa ri um csl. ut theologi «crio in ko qccu -pen tur. Disscrtntio bipartita est. I, Expiicatur terminologi«, quae nune s d il ib cri sol et, dein in realitalcni píiaenomcnóruni paraph y siée ru m et polyptychic orum inquirí t ur. II. Explica t i on es animistic a et spiritistic a, quae vucantur, expununtur eorumque delectus detcgunlur. In fine dissertations met or phacnumeiia ista occulta in luce historia«, comparativas hisLohae i eligió nu m ethnulofjuiu necnun theolojíae considvranda MIA dicit. Quam c muid era t ion cm in special] (lisser ta L iona sc instil uturuin esse prom il t it.
Moderni spiritizem je nastal v Severni Ameriki okrog 1. 1S50. m se je naglo Siril po vsem svetu. Največjo pobudo pa mu je daia svetovna vojna. V strelskih jarkih kakor ludi v zaledju so se spiritislične knjige naravnost požirale. Prvi zvezek Ohlhaverjeve knjige; Die Toten leben! je izšel I. 1917 in je doživel v devetih mesecih 16 izdaj in v kratkem je bilo razprodanih 800.000 izvodov. Podoben uspeh na knjižnem trgu je imela knjiga; O. Lodge, Raymond oder Lehen und Tod, 1916 Menda se peía danes 70—30 milijonov ljudi s spiritizmom.
Časniki in časopisi najrazličnejših svetovnih nazorov poročajo stalno o spiritističnih sejah, fenomenih, medijih itd. V nemškem, francoskem, ogrskem itd, jeziku izhajajo poljudni spiri-stični časopisi.
Za pojave spiritizma so se začeli zanimati tudi znanstveniki. Nastala je cela vrsta društev in institutov, ki se načeiloma pečajo s to panogo. Tako v Ameriki in Angliji: Society for psychical research, na Dunaju; Parapsychisches Institut, v Berlinu: Deutsche Gesellschaft für wissenschaftlichen Okkultismus, v Parizu: Psihološki institut, V zvezi s temi izhaja veliko število strokovnih revij ali drugih publikacij, tako n. pr. Proceedings of Society for psychical research, nemški reviji; Der Okkultismus, Psychische Studien, v francoskem jeziku: Annales des sciences psychiques in Revue metapsychique. Danes si je spiritizem pod imenom akulltzma ali parapsihologičtiih studi) priboril v znanstvu svoje mesto, tako da se pri vseh narodih peča cela vrsta učenjakov s to stroko.
J 24
Tudi za teologe je spiritizem postal važen problem in tako protestantski kakor katoliški teologi mu posvečajo primerno pozornost. Spiritisti poudarjajo, da je spiritizem važna opora za krščansko filozofijo in teologijo, ker nudi učinkovito orožje proti materializmu; še več, da bo prevzel vlogo pozitivnega krščanstva, ker so baje razodetja duhov po medijih izpopolnitev in nadomestilo za zgodovinsko razodetje, kakor ga krščan-sLvo uči. Zato se prirejajo spiritistične seje kot božja služba, pri kateri se moli, poje itd, Spiritisti gredo pa še dalje ter razlagajo čudežne pojave pri prerokih in pri Kristusu (n, pr. spre-menjenje na Taboru, vstajenje od mrtvih) kot spiritistične fenomene.
Spiritizem je nadalje postal važen pastoralni problem, ne samo za mesta, ampak pravtako za deželo. Tudi v našem narodu je teoretično in ^praktično« zanimanje za spiritizem izredno veliko. Kjerkoli so se vršila predavanja, so biie dvorane napolnjene, povsod pa je bilo mogoče tudi ugotoviti sledove »praktičnega« spiritizma.
Kot teologi in dušni pastirji se moramo za ta moderni problem zanimati, ga po možnosti pojasniti in se vpraïati, od kod to nagibanje k spiritizmu.
Razpravo mislim razdeliti tako-le:
T. Kratka objasnitev terminologije; fenomeni in njih isti-nost,
II, Razlaga: 1. Dosedanji poizkusi razlage (ammiïein, spiritizem). 2. Poizkus razlage v luči zgodovine, etnologije, primerjalnega veroslovja in teologije.
Za to razpravo sem porabil v glavnem sledeči vite m spise r Schrcnck-Notzing, Materialisatiens-Phoenomcne, 1923. — Lehman n, Abcrglaube ¡md Zjutbcr, v ne mi k i pristavi, 1925. _ GulaL-
Wellenburg, von KI in C k IVI I r ù a m , Rmsenbusch, Dei phystk*liiche Medinmismus, 1925 (se imenuje »Dreimanneftuch«), — B i c h 1 -m air, Okkultisiiius und Scelsorgc, 1926. — Hcrcdin-Ellerhoriit. Die Wabrbiîl des S pi ri tis mus. 1926. — Gutlcrer, l>cr w isscnsctiaftlichi: Okkultiîmus und sein Verhaltnis zur Phikinophic, 1927. — Mal tat tt, MeJUthiûsCcIc und Okkulti&mus. 1924/25 (7]. — M o 11. Dur Spiritisme. -Nordmann, L'Au-delà, 1927. Raupert, Der Spîriiismufl i m Lichie der Vûlltn Wahrheit, 1925, — T i s e h n c r, GeschieMc der okkulUrn l-'or-schung, ïï. Bd.. 1924. - Krati ce v Icikslii! S. P. H. — Soainty for psychical réscarcfl. — T. — fiscbiKT, Geschicblc ... G. Gattdrci-, Dcr wixsenschaHHchc Okkttliismus . .. — 111. — Rreirnannerhuch. — N. — Nord-maiin. L'Au-delà.
125
I. Terminologija; i en omeni,
S p i r i ti z c m v vulgarnem pomenu je umetnost občevanja z dušami mrtvih. Ker to občevanje posredujejo ljudje, ki imajo za to posebno zmožnost, tako zvani mediji, se spiri-tizem imenuje tudi mediumizem.
Danes se rab: v zvezi s sptritiKmom tudi naziv okuU tizem, ki je pomenil v prejsnijh stoletjih vse tajne vede kakor alhimijo, magijo, astrologijo itd. Znanstveni okultizem je danes veda, ki preiskuje na medijih nadnormalne fizične in psihične pojave, ki presegajo nam znane sile človeka in katere je povzročila kaka inteligenca, Razlaga, ki pripisuje take pojave nam sedaj še neznanim silam duše in telesa, se imenuje ani mistična, druga, ki pripisuje te fenomene duhovom (bodisi dušam mrtvih ali drugim duhovom), se imenuje s p i -ritis tična.
Ker imenujejo nadnormalne fizične pojave metafizične ali parafizične, duševne pojave pa parapsihiČne, govorijo znanstveniki danes tudi o p a r a f i z i k i in parapsihologiji namesio o okultizmu.
Med parafizičnimi pojavi omenjamo t e 1 e k i -n e z o , premikanje predmetov brez vidnih ali čutnih sredstev, inaterializacijo (— tele-, ektoplastiko), ustvar-tanje novih tvorb, predvsem organičnih (rok, glav itd.); ideo-plastika pomeni, da medij svojo snov vimetava in pretvarja,
Med parapsihičnimi pojavi; psihografija pisava, nastala brca vidne ali čutne pomoči kakega človeka; čitanje misli, prenos misli od ene navzočnih oseb na drugo; telepatija, prenos misli na osebe v dalji, oziroma prejemanje vtisov iz dalje; psihoskoptja (-metrija): nad-normalna zaznava zadev kake osebe po dotikanju ali tipanju kakega njenega predmeta; bistrovidnost, drugi vid, doznava dogodkov m predmetov, prostorno ali časovno oddaljenih.
Paraiizični fenomeni.
fz nepregledne mase fenomenov, ki jih je zbrala ogromna ?piritistična literatura, hočem navesti nekaj tipičnih zgledov.
126
a) Trkanje, te I e kineza, svetloba.
L, 1891, je slovita Eusapia Paladino [lil, 160; T., 303) v
Neaplju pred prvim učenjakom za duševne bolezni, Lombrosom proizvajala sledeče: Ko je več profesorjev gledalo na roke iti noge medija, je prišel zvonček sani od druge mize pred učenjake; prišla je mizica sama iz druge sobice, gvitarc so same igrale; L 1892, so frčali v neki seji v Milanu razni predmeti sami po sobi, prikazovale so se roke, ali pa so se tuje roke dotikale navzočnih. Lombroso je končno izjavil; »Presenečen sem in obžalujem, da sem tako dolgo tajil možnost spiri-tističnili pojavov.«
L. 1925. meseca oktobra in 1. 1926. meseca maja je gospa Silbert (57 let stara) v Gradcu pred profesorji Gattererjcm Michclitschem, Wa1terjem, Udejem in drugimi proizvajala sledeče (G, 54 s.}; Medtem ko počivajo njene roke mirno na mizi, začne trkati v mizi, potem v stenah, na glasovirjti; zdaj votlo potem ostro, končno je razbijalo, zdaj počasi, zdaj naglo kakor prasketanje strojnih pušk. Duh »Nell«, tako se je sam imenoval, je narekoval razne stvari tako s trkanjem ali pa je medij Silbertova videla odgovor v črkah pred seboj. Ako je kdo kako melodijo z rokami začel trkati na mizo, je nadaljeval ■NelU trkanje pravilno do konca, tudi melodije tujih pesmi
Ko so sedeli omenjeni pri polni razsvetljavi okrog mize je ta ali oni vzkliknil: Dotaknila se me je roka! Ali če je kdo hipoma pomolil roko pod mizo, češ »NelL naj jn prime, je tuja roka segla vanjo ali jo krepko stisnila,
Cigaretne doze, ure, zvončke, ki so jih položili pod mizo, je neka tajna sila vlačila sem in tja po tleh; večkrat so skočili na mizo, hipoma zginili in gospa Silbert jih je potem vloviia kakor v zraku (G. 53). Pa iudi polne čaše kave in vina so se premikale in so romale po sobi, ne da bi sc izlila kapljica.
V	bližini gospe Silbert so se pojavljali zeleni svetlobni prameni, ki so švigali kakor meteorji okrog nje.
V	Pragi se je L 192*), zgodilo sledeče1; Gospa Silbert je hila v nekem gledališču in hipoma sc je pojavilo okrog nje zelenkasto svellikanje. Ko so vseuČiliflJri profesorji Sy!laba. MareS, Fischer i, dr. preiskovali pojave, jih je dtth jvNcII« pr<-jemal za roke itd. Zdelo sc jim je. da so v stiku z nekim ne
' Življenje in svet. 1927, str. 1168
127
znanim svetom, Duh »Nell« se je izdajal za nekega človeka iz 15. stoletja.
V	Gradcu je »duh Nell« večkrat v zaprtih kuvertih kaj napisal ali graviral svoje ime na ure, doze itd.
V	mnogih sejah je I. 1914. Poljakinja Stanislava Toraczik pred zdravnikom dr, Sçhrenck-Notz.ingom dvigala krogle ali tehtnice višje in nižje, kakor je s svojo roko prišla samo v njihovo bližino, ne da bi se jih dotikala.
b) Roke, obrazi, telesne prikazni -duhov« [materializacije, teleplastika).
Monakovski zdravnik Schrenck-NotzingJ je delal 1. 1910 do 1914. v Parizu in v Monakovem poizkuse s Francozinjo Carrière, ki se imenuje kot medij »F-va«. — Pojavljala se je mnogokrat kaka meglena snov, ki se je polagoma zgosčala; bila je kakor gaza ali svilnata vata; prihajala je ta fina stvar iz nosnic, ust, glave, rok medija ->Eve« in se polagoma razvijala v roke, noge, v obraze, potem v celolne telesne prikazni Obrazi in glave so bili, kot da rastejo iz telesa »Eve«, Enkrat so spoznali obraz umrlega pisatelja Bissona, potem zopet koga drugega. Obrazi, glave, ki jo navidezno raslli iz glave, telesa medija Eve, so se pogosto kazale v omenjenih sejah.
Učenjaka dr, Geley in Richet v Parizu3 sta delala poizkuse 1. 1920.—21. s Poljakom Francem Kluskim. (z njega so izhajale lajinstvene meglene snovi, ki so se polagoma zgoščale v pravcate roke in noge. »Duh« je na prošnjo učenjakov roko in nogo pomočil v parafin, tako da je ostal teflek odliv roke in noge ko se je spet razblinila.
Roke »duhov« se večkrat dotikajo navzočnih. Tako je 18. nov, 1910 otroška roka s tremi prsti in nohti močno otipala roko zdravnika Notzinga.
Zdi se, da so duhovi postali v zadnjih letih bolj previdni ali bolj rezervirani: prej so se namreč duhovi v spiritističnib sejah pogosto javljali v celi človeški velikosti. Znani so pojavi iz 1, I&73. in 1874, pri mediju Florenci Cookovi (IS56—1904J, ki jih je preiskoval kemik William Grookes (T„ 57 s.). Pojavljala se je v sejah ženska prikazen, ki si je nadevala ime
11 Schr«ick-NotziiijfP op. c. 505» [dem, op, c, 630 e.
J 28
■K.alie King« in je baje živela pred nekaj stoletji. Ko je medij Florence Cuuk (18 letno dekle) ležala v spiritističnem spanju v kabinetu, je hodila ¡ Katie King« po sobi, Crookes se jc s lem »duhom* celo sprehajal z roko v roki po sobi, Crookes izjavlja: Imam popolno izvestnost, da sla «Katic King« in Florence Cook dve različni osebi. Glede terminologije omenim: ■idioplastika« pomeni tvorbe, ki jih medij iz sebe vzmeta na zunaj; nekateri govorijo tudi o »efluvijih«, »efiorescencah« v istem smislu.
e) Duhovi se dajo f o t o g r a f i r a t J«4,
seveda prvič v Ameriki! Neki Mumler, fotograf, je hotel I. 1862, samega sebe slikati in za njegovo sliko se je pojavila na plošči slika njegovega umrlega očela, Mnogo ljudi se jc dalo slikati prt njem in nevidni duhovi so se pojavljali na slikali poleg njih.
Parapsibícní fenomeni,
a) Duhovi pišejo (psihografija),
Crookes poroča 1- 1874., da je držal medij gdčno. Fox za obe roki in da se je spustila od stropa blesteča roka, ki mu je vzela iz rok svinčnik, naglo napisala nekaj na papir, vrgla svinčnik proč in zopet izginila v temi (T. 73).
Fizik Barre 11 v Dublmu je držal, kakor poroča »Psycho-graphy« 1. 1878, (T, 72), desko na mizi, pod desko je bil majhen košček škrilja, medij Slade se je dotikal 7, eno roko deske Takoj se je Čulo neko škripanje in praskanje po deski, deska jc bila popisana.
b) T e i e p a t i j a , bistrovidnost, psíhoskopija (-metrija) , inkarnacije, »križno dopisovanje«,
V Angliji in Ameriki je posebno društvo za preiskovanje duševnih pojavov (Societv for Psychical Research), ki preiskuje Se dolga leta razne pojave na medijih in izdaja tudi poročila o teh preiskavah, Najobširnejša so poročila (JOOO str.), ki jih je to društvo priobčilo o gospej Piper iz Bostona v Ameriki. Ta gospa je začela nastopati kol medij leta 1S84, (T, 174 s,),
' Letim a nn. op, c, 336 s,
129
Veliki učenjaki, kot znani filozof James (1842—'1910), univ, profesor Hyslop (1854—1920), Richard Hodgson (1855—1905), se V mnogoštevilnih sejah zanimali za izjave gospe Piper,
ki je trdila, da sprejema svoja poročila od duhov, ki so se označevali kot dr. Phinuit, Pelham itd. in so iiveli kot sloviti možje v srednjem veku. Posredovali so med njo m med dušami mrtvih. Gospa Piper je večkrat poznala najbolj skrite zadeve kakega mrtvega, Čeprav ni poznala njegovih še živečih sorodnikov, Opisala je hiše in stanovanja in opravo, kjer je nekdaj ta ali oni stanoval. Enkrat je javila Amerikancu Minolu Savage-u, da ga njegov umrli sin prosi, naj takoj odstrani neke skrite spise iz sobe, kjer je nekdaj stanoval, Oče je spise tudi res našel. Ponovno je napüve-dala tudi približno čas smrli za nekatere sorodnike onih, ki so sejam prisostvovali.
Učenjaki, ki so se sej udeleževali, so izjavili, da je gospa Piper večkrat v slogu, v načinu izraževanja, v zunanjih kretnjah zelo presenetljivo tega ali onega mrtveca označevala ali posnemala (inkarnacija), in navzočni so nujno dobili vtis, da gospa res občuje z mrtvimi.	,
Posebno tajinstven pojav je vzajemno dopisovanja (Kreuzkorrespondenz), da mediji, ki bivajo v različnih deželah, podajajo istočasno izjave, ki se med seboj izpopolnjujejo ali ki so v neki notranji zvez! (T, 188). Tako n. pr, so 8, aprila 1907 gospa Holland v Indiji, gospa Piper v Londonu in gospa Vcrrall v Cambridge-u govorile o istem predmetu. Taki pojavi so vzbudili vtis, da je, kakor pravi profesor James, neka enotna tuja volja vmes (T. 192),
Gospa Piper je večkrat tudi znala povedali, kakšni predmeti so v zaprtem zaboju.
Medij in črni kabinet.
Tajni pojavi se kažejo predvsem v temi in ponoči. V kotu sobe se napravi črni kabinet, zavese se zagrnejo, da zakrivajo posredovalno osebo, medij, pred opazovavci. Kvečjemu medla rdeča luč sme brleti. Kabinel je črno tapeciran, medij navadno črno oblečen.
Medij kmalu preide v posebno spiritistično spanje, ki ga imenujejo »Irance«, To ni navadno spanje, ampak medij je nekako odmaknjen zunanjemu svetu, je med spanjem in bde-
Hn¿0*1 ovni Vcitnlk.	9
130
njem, vtopljen v notranje gledanje in neobčutljiv za zunanje vtise. Medij se a!i sam spravi v to stanje s tem, da sklene odtegniti se vsem zunanjim vplivom, željam in mikom, in z naporom osredotoči vse svoje mišljenje in hotenje na to, da stopi v stik z duhovi, ali pa kdo drugi ga \imetno uspava, kakor se to godi pri hipnozi.
Pri mnogih medijih narava nekako trpi ter se upira. Medij stoka, se vije in trese v krčih, usta se penijo itd. V tem stanju medij navadno ne ve, kaj se je zgodilo v tem nenavadnem spanju,
Spiritizem med Slovenci.
Dne 16. januarja 1928 se je vršila v Trbovljah spiritistična seja vpričo srezkega poglavarja. Kakih deset žensk je sedelo v pisarni okrog mize; zakrile so obraz iti začele moliti ter pozivale duhove. Nekatere ženske so se začele krčevito tresti in ena izmed njih je vprašala: »Dragi bral, prvi na moji desni, povej, kdo sil« »Ferdinand Jožičar, eesini delavec iz Notranjske, umrl pred 178 leti.« Žena, ki se je tresla, je izjavila, da Jožicar trpi in da naj molijo zanj. V drugi ženski se je oglasila duša Josipa Markoviča iz Krškega, ki je umrl pred 48 leti. ^Trpini, hudo trpim... Bog me je kaznoval*, tako je izjavil {Slovenec«' in »Jutro«, 19. jan. 1928).
Resničnost pojavov. Najlaže opravijo s spiritizmom oni, ki pravijo, da je vse goljufija, prevara; seveda bi bila s tem vsa vprašanja nakrat rešena.
Toda je ta rešitev resnična? je-li znanstvena?
a) Slučaji prevare. Veliko medijev, recimo večina, je bi!» v teku dolgoletnih poizkusov v tem ali onem slučaju razkrinkani!) kol laki, ki so skušali varati. Nekaj zgledov!
Medij Pinckert je I, 1892. govoril (v Berlinu) po navodilu duha »Martina«, kakor je izjavil; pred kabinetom sla nastopila še dve druga duhova, ki sta izginila, k« ju je zdravnik dr. Moli obrizgal z nekn rdečo tekočino. Ko je potem Moli preiskal Pinokerta, je našel v njegovem žepu neko tenčico skupaj zvilo, ki je bila vsa rdeče obrtzgana: torej duh v žepnem robcu!
Ul
Slovito Eusapiju Pal adi nu (lil, 160 s.}, Italijanko ki je dvigala mizice itd., je v New-Yorku zadela usoda. Ame-rikanec, ki je ležal skrit pod mizo, je ugrabil njeno nogo, ki jo je bila potegnila iz čevlja, da bi prijela za gvitaro; duh v nogi!
Madjar Ladislav Las zlo {III, 471) je nekaj časa v Budimpešti proizvajal razne prikazni in duhove. Varal je dolgo časa vse učenjake, a 1, 1923. so ga razkrinkali. Njegov tovariš Sclienk je skočil pri neki seji k njemu ter mu iztrgal »duiha*; ki se je izkazal kot neka Fina snov kakor kak Sifon ali gaza. Skrival ¡o je za uSesi ali jo celo požrl, jo izbruhal ter z jezikom odvil, Enkrat je to snov skril celo v suknjo zdravnika dr. Schrenck-Notzinga ter potem iz črnega kabineta segel v suknjo po njo: torej duh za ušesi, v želodcu itd.
Danca E j n a r Nielsena (ill, 464, N. 57) so razkrinkali 1. 192t. ter ugotovili, da je imel snov za izdelovanje j»duhov-spravljeno v mastmkul
Leta 1873. so prijeli duha »Katie King*, ki se je izkazal kot medij Florence Cook.
Katleen Goligher, ki je proizvajala »ektopUsme«, katere je lizik Crawford do L 1920. imel za resnične, je bila razkrinkana od zdravnika Fournier d'Albe-a (N. 64),
Takih in podobnih slučajev bi mogli še več navesti. Tudi fotografije duhov so se izkazale kot prevara. Fotografa duhov, Francoza B u g u e t ac, ki je 1, 1873 začel v Parizu izdelovati fotografije duhov, je razkrinkal drug fotograf Lombard, ki je zahteval, da se plošča, preden jo je Buguet vtaknil v aparat, razvije, in izkazalo se je, da je duh že na plošči. Buguet je imel več nagačenih ^duhov«, slik itd,, ki jih je prej spravil na plošče.
Glede duševnih pojavov, ko mediji gledajo navidezno v preteklost ali bodočnost ali vidijo oddaljene predmete in poznajo tajne stvari, misli, je treba predvsem opozorili na to0, da nekateri mediji potujejo najprej lajno od mesta do mesta ter poizvedujejo po policiji, otrocih, znancih, služkinjah itd, za tajne vesti spirističnih družin, si napravijo veliko knjigo o vsem. Nadalje so mediji med sabo v zvezi in si izmenjavajo ali prodajajo te tajnosti.
1 Lehmnnn. op, e., 329, ( HcrodLi.-KNiirhorjt. op^ c. 77 i.
S*
32
Zalo pa trdijo nekateri učenjaki, da je sploh nemogoče znanstveno dokazati resničnost okultnih pojavov; poudarjajo, da noben medij ni zanesljivo pošEen, vprav ker fe abnormalen in ker so tudi okoliščine poizkusov take, da je znanstvena preiskava nemogoča. Zakaj? Za znastveno preiskavo je potrebno, da učenjak dobro vidi in razločuje, kaj se godi. Tu je pa tema ali pa zelo varljiva rdeča luč. Oni, ki preiskujejo, morajo z napeto pozornostjo gledati po več ur v temen ali medlo razsvetljen kahinet in v tej luči človek nima pravega /misla za razdalje. Nadalje preiskovavci ne smejo prikazni prijemati aH se jih dotikati; ta pogoj stavi vsak medij, češ. da bi tako prijemanje škodovalo mediju. Vprav zato, da se ne spozabijo, se morajo navadno vsi, ki prisostvujejo, držati za roke.
Za sleparstvo govori tudi to, da se sloviti mediji niso odzvali pozivom znanstvenih komisij, ki so jih hotele preiskati. Amerikanski časopis »Scientific American« je n. pr. razpisal nagrado 2500 dolarjev in časopis -^Science and Invention« 10.000 dolarjev za medij, ki bi dokazal resničnost telesnih, vidnih prikazni. A na ta razpis skoraj ni bilo odziva.
Je lorej res vse sleparstvo in je res vsak dokaz izključen?
b) Resnični pojavi.
Zdi se, da imamo iz zadnjih časov dokaze za resničnost okultnih pojavov, Prof, dr, Gruber opisuje seje (G. 79], ki so se vršile v Monakovem 1. 1922,/23. i WII1yjem Schneiderjem. V neki seji so držali obe nogi in roki medija, označili so jih tudi z blestečimi trakovi, da bi mogli nadzorovati vse njegove kretnje. Kljub temu so se predmeti premikali in skakali sem in tja.
V	seji 17. jan, 1925 v Monakovem, kjer je nastopil kol medij Rudi Schneider (G. 37), je bilo okrog 10 oseb, med temi sedem učenjakov navzočnih. Na dveh mizah so ležali ra?.ni predmeti, tambtirin, harmonika, gosli itd. Dve osebi sta držali medij, ki je sedel pred kabinetom, za roki in nogi. Zagrinjalo se je samo odprlo, gosli so začele udarjati takt h godbi s tako silo, da so se razbile; harmonika je sama igrala, zvonček se je dvignil v zrak in zvonil, končno so se prevrnile mize.
V	seji dne 5. okt. 1925 v Braunau-u je jezuit dr. Gatterer imel poizkuse z istim medijem {G. 45). Držal jc na svoji dlani
133
zvonček in iz zavese se je prikazala, mala roka s štirimi prsti, ter zagrabila za zvonček: to je trajalo tri do štiri sekunde, obenem je zdravnik dr. Rch drža! Rudija za roki in nogi. Na zahtevo je močno Likalo na okno itd.
Spominjamo tudi na poročila o sejah z medijem Silberlovo.
Zdi se, da taki poizkusi res izključujejo vsako namerno ali drugo prevaro; čeprav torej je bilo mnogo prevar dokazanih. Se ni vse nujno prevara, kakor niso vsi dijaki sleparji, četudi nekateri varajo profesorje. Spretnost, previdnost preiskovavca mora pač hiti taka, da izključuje prevaro.
Poročila o pojavih pri navadnih sejah, ki jih uprizarjajo Liki in neuki ljudje vsevprek, so seveda brez vsake vrednosti, vprav ker nadzorstvo ni zanesljivo.
Ce pa izvemo, da se zberejo {Schrenck op, c. 558) strokovnjaki namenoma, da preiskujejo te pojave, če čujemo, da je 1921,22 medij Willy Schneider kazal svoje pojave v 56 sejali in da je prisostvovalo sejam 23 univ. profesorjev, Í8 zdravnikov in 19 drugih resnih udeležencev, ki velika večina njih priznava istinitost pojavov, moramo vendar postati previdni s pavšalno sodbo; vse je prevara; tako sodbo navadno izrekajo oni, ki se sami nikdar niso udeležili poizkusov. Kritizirati izjave in izpri-čevanja drugih ni težko. KajLi vsak zapisnik katerekoli razprave ali kateregakoli dogodka je pomanjkljiv! Cc kdo začne prestavljati vejicc in črke itd., najde v vsakem zapisniku po-nianjkljivosli, Osebni vtis se ne da ?. nobenim zapisnikom nadomestiti; vtis o načinu dogajanja je pri navzočih tako jasen, prepričevalen in neposreden, da sodi večina njih, tudi učenjaki, da ni prevara. Fenomeni so iako mnogolični in si sledijo tako naglo in v taki razdalji, da je neumljivo, kako naj bi bil medij, ki ga držijo za roki in nogi, mogel kakorkoli sodelovati, O pujavih pri Willyju Schneiderju je izjavil 1. 1922, E. J. Dingwalls, tajnik društva za preiskovanje duševnih pojavov v Londonu, da so očitni in jasni; ni treba poznati, je menil, nobenih rokohitrslev, da človek spozna istinitost pojavov (G. 90). Izumili so razne aparate, da kontrolirajo kretnje medija; tako rabijo skrite električne toke ali sveteee se znake; toda prišli bodo gotovo čez nekaj časa drugi učenjaki, ki bodo zahtevali za kontrolo novih aparatov, tako da pretirana kritika nikdar ne bo zadovoljna, prav kakor pri čudežih v Lurdu.
134
Pa bo kdo ugovarjal: medijem, ki so bili enkrat razkrinkani, vendar ne moremo več verjeti. Toda pomislimo, da je imediumuem« bolesten pojav v človeku. Saj zdravniki izjavljajo, da vsi mediji s časom začno živčno in duševno bolehati-Mediji proizvajajo večkrat v spiritističnem spanju razna dejanja kakor somnabuli, ki hodijo v spanju. Obdani so od opazovalcev, ki vsi napeto pričakujejo pojavov, in marsikateremu mediju je kakor igralcu na odru, ki mora za vsako ceno odpreti usta, govorili, kazati, peti itd. Mediji so trdno zaverovani v to, da jih v spanju kak duh obsede ali vodi, in zaspijo s to mislijo, da mora duh nastopili; zamislijo se sami v vlogo duha in nevede ga večkrat glumijo. Niso torej vedno sleparji.
Znan je ugovor proti istinitosti fizikaličnih pojavov. Taki pojavi bi prevrgli naravne fizikalično-kemične zakone, naj jih povzroča človek sam ali kak izvenčloveški faktor. Nadalje so ti pojavi neverjetni, ker se ne dajo poljubno ponoviti kakor fizikalični poizkusi. Že francoski fizik Babinet (1794—1872) je tako argumentiral: označil je fenomene kot »absurdne in naravnim zakonom nasprotujoče«, začenši od »magije starih časov, astrologije, konvitlsionarjev v SainE-Mcdardu (jansenistov), čudežnih ozdravljenj Mcsmerjevih, živalskega magnetizma do sedanjih vrtečih se mizic«. Toda danes je cela vrsta teh pojavov priznana in so predme! mcdicinske znanosti [N, 22). Zagovorniki naravnih zakonov morajo postati bolj previdni in bolj znanstveni. Kdo pozna vse zakone?
Čeprav se okultni pojavi ne dajo poljubno ponavljati, so lahko istiniti. Richet pravi, da se solnčni in lunini mrki tudi ne dajo poljubno ponoviti, kakor tudi meteorji ne padajo ob času, kakor bi mi to želeli, a kljuh temu so ti pojavi resnični čeprav je sloviti kemik Lavoisier 1794) trdil, da meteorjev ni. ker na nebesih ni kamenovj (N. 24.) Presenetljivo je dejstvo, da so vprav naravoslovci velike iznajdbe začetkoma zanikali kot nemogoče.
Največjo težavo delajo naravoslovcem materializacije; človeški udje, glave, roke itd,, ki naj izhlapevajo ali iz psihične sile medija ali od kod. Glede teh je še mnogo skeptikov kakor Nordmann (str, 89) in drugi. Dosedanji dokazi so prešibki, da bi brezpogojno priznali dejstvo materiali žagi je; tu bo treba več gradiva Toda pri drugih fizikaličnih pojavih je dvom manj opravičen.
135
Za istinitost pojavov pri spiritističnih sejah govori še drug razlog: dogodki, ki se lu pa tam pojavljajo kot spontani »strahovi« brez posebnih sej. Oglejmo si tak slučaj (Malfatti, o. c. 178, G, 29).
V letih 1921 ,i22, se je zgodilo v neki gostilni v Lieserbrücke (v bližini Spitala) na Koroškem sledeče: V bližini 15 letne služkinje Ivanke P. je trkalo, škripalo po stropu, stenah, pojavili so se svetli prameni, predmeti, čaše, steklenice so frčaie okrog; v bližini medija se je videla »Huidalna* roka. Marca 1922 je stopila v službo pri kapitanu Kogelniku v Brau-nau-u; 8. maja je strašenje* doseglo višek, Ključi, pokrovi, posode, krožniki, lopate: vse je letalo po zraku. Ko je kuharica dekleta vse, je dobila hipoma rano na glavi- Pojavi so se opisali v angleškem časopisu: »Psychic science« 1922. Ti pojavi so popolnoma podobni onim, ki se dogajajo pri spiritističnih
sejah, in je težko reči: vse je prevara. Nekaj poročil o takih dogodkih bom omenil pozneje.
Tudi izredni duševni pojavi so ugotovljeni. Zapisniki S. P. R. nam izpričujejo istinitost telepatije, katero je 1. 1881,/82. začela S. P. R. znanstveno preiskavah [Tischner 148). Zapisniki omenjenega angleškega društva poročajo o dveh gospeh, Ramsden in Miles, ki sta na razdaljo 20 angl, milj doznavali medsebojne misli (T. 293).
Dokazalo se je, da medij ne ugane samo misli, ampak tudi risbe in številke, ki jih ima kdo drugi pred očmi, ali pa zaznava harvo, na katero kdo misli, ali bolečine ali okuse drugih.
Gospa Piper (T, 176} je v seji 25, maja 189'] izpovedala v prisotnosti ttniv. profesorja Shalerja podrobnosti O neki ji neznani umrli osebi, od kalere so ji daü predmet v roke (psi-hometrija).
Dr. Chowrin (T, 290) pripoveduje v svoji knjigi; Experimentelle Untersuchungen auf dem Gebiete des räumlichen Kellsehens (1919), da je neki medij uganil večkrat vsebino skrbno zapečatenega pisma (bistrovidnost).
Dr. Wasielewski poroča v svoji knjigi: Telepathic u. Hellsehen {1921) 0 poizkusih, pri katerih je medij točno zaznal za predmete v zaprtih zabojih ali bral zaprta pisma in tiskane odlomke. Pn medij je v dogovorjenem trenotku znal tudi
136
povedati, kaj Wasielewski dela v razdalji 800 km [prostorna bislrovidnost; T. 297).
Da so ludí laki pojavi mogoči, sledi iz tega, da se dogajajo tudi nehote, ne da bi jih kak medij namenoma hotel povzročiti. Tako pripoveduje Mnlfatti [Menschenseele und Okkultismus, str, lió) sledeči dogodek: V ötztalu sedijo nekega dne v kmetski hiši ljudje okrog ognja. Hipoma vzklikneta dva; »Si videl?« »Da.« — Videla sla, kako je na nekem mestu snežni plaz zasul voz z ljudmi. Takih pojavov je mnogo in ljudstvo na Tirolskem, Weslfalskem in Irskem je tega vajeno,
c) Kaj pravijo učenjaki?
Naravnost priznavajo istinitost fenomenov; Aksakow' Bichlmair", Bisson*, B o 11 a z z i10, Bozzano11, Bradley1", Car-rington111, C li o w r i n14, Crawford10, C r o o k e s1", Conan Doyle", Driesch1", Dunrille1*, Flammarlon111, Gatterer, Ge -1 e yT1, G r a b i n s k i", Grube rSÍ, G u t b c r 1 e t1*, H e r e -
r Ànimismus und Spiritismu», Iol0.*> Okkultismus und Seclsorge, 192b. 4 Lts Phénomènes dits de matérialisation, 1914.
10	Die wissenschaftlichen Untersuchungen der Eus a pian isc h en PhällO' ment an der Universität Neapel. Deutsch von J, Peter, 19(18.
11	Les Phénomènes de Hantise. 192(1.
" Tourards the Stars.
13 Modern Psychieal Fluinöiuenu. 1919.
M Experimentelle Uutersuehungen auf dem Gebiete des räumlichen He H sehens. 1019,
5i Tb« Keaiity of Psychie Phenomena. 1019.2
" Researches in the Phenomena of Spiritunlism. 1674.
17 Das Nebelland, 1026. — The new Révélation, 1016, — The vital Message, 19(9,
1B Die metapsychischen Phänomene im Rahmen der Biologie, 1925,
Der FluidalkBrper des lebenden Menschen, 1012. w L'Inconnue et le Prohlême psychique, 1900, Rätsel des Seelenlebens, 1909. — Les forces naturelle» inconnues, 1907- Unbekannte Natur, krätte, Î908. — La mort et son mystère. 1920,
!l L'Etre viibconsclent, 1919. De l'Inconscient au Conscient 1919-L'ect Optas me et la clairvoyance, 1024.
" Spuk und Gcisterurscheinungen edir was sonst? 1022,2 ï3 Piirapsychologisctic Erlebnisse, 1925,
Der Spiritismus. 18Û5, — Dar ficjjenwürtifie Stand der spiritistischen Bewegung, 1915.
137
din-Ellerhors t", H y s l o p", Jaschke-', Kaesen51*, Ko-tik", Lambcr t™ Lodge", Lombros o*1, Ludwig", Mager54, MalfalLi"', May nage"1, Morselli" Myers™, Ochoro-wicz:i\ Oesterreic K'", Ohlhaver11, Passaro'*, du P r e R&upert", Riehe t*'', Schneide r", v. Schrenk-No-izing17, Thürs t o n,s, T i s c h n e r", W asie 1 e w s k i", Zurbonsen*1, — Med temi so Amerikaner, Angleži, Francozi, Italijani, Nemci, Rusi; nadalje so med njimi resni učenjaki, katerih imena smo podčrtali.
1!> Spi ri l is m and Common Sense, 1922.
* Contmct with the other World, 1919.
a! Djc p 3 m psyeholog i sehen Erscheinungen 1926.
Spiritismus, «23, S(f Die Emanation der psychophysisebtin Energi«, 1908,
30	Geheimnisvolle Tatsachen, 1023. Spuk, Gespenster und Appori-pllänomenc, 1*523. Die okkulten Ta(suchen und die neunten Medien« entlarvungen, 1925.3
a| The survivft] of man, 1912. Raymond or Life and Heutll, 1916.
Ricerche sui fenomeni ipnotici e spiritisliei, 1909.
Geschichte der okkultistischen Forschung von dt'r Antike bis zur Gegenwart, 1922.
31	Zur Fragu des Okkultismus utul Spiritismus, 1925. 31 Menschen seelc und Okkultismus.
" Di i Religion des Spiritismus. 1924. " Psicolojjta e Spiritismo, 1908.
M Human personality and Iis survivnl from bodily death, t903, 30 Experimentelle Studien. 1912, 1913.
10	Der Okkultismus im modernen Weltbild, 1923.' " Die Toten lebcnl 1921.
Unumstößliche Beweise für den Spiritismus.
11	Philosophie der Mystik, 1910,- — Die Enldeckung der Seele durch die Ccheiniwissenschaften 1. 1910.' II, 1922, — Monistische Seelonlehre, 1926.=
" Der Spiritismus im Lichte der vollen Wahrheit, 1925, 11 Grundriß der Parapsycholojie und i'.irapsychophysik, 1923. u Der neuere Geisterglaube, 1913.'
Materiulisalion^-Phanornene, 1923.~ — Die physikalischen Phänomene der großen Medien, 1926.
1,1 danek v Teviji »The Month-, 1920. The Problem of Materialisation 1923,
Einführung In den Okkultismus und Spiritismus, 1923.- Gcschichlu der ukkulten Forschung von der Antike his zur Gegenwart, 1924. r,u Telepatbi« und Hellsehen, 1923,1,1 Das zweite Gesicht. I916>
138
Tem nasproti pa stoje drugi, ki zanikajo resničnost pojavov. N. pr. B a e r w a 1 d11*, B a p p e r t"*, Bessme r#1, Brühl", D e s s o t r», Gulat-Wellenhur gr'7, K e m n i t z™, KI i n c k 6 w atroe m ( Lehmann", Moll"0, Seitz01, Tudi med nasprotniki se nahajajo imena resnih učenjakov, Nekateri nasprotujejo spiritizmu, v kolikor so ugotovili prevaro v tem ali onem slučaju, drugi v načelu ne priznavajo spiritisličnih pojavov, ker obstoji po njihovem svetovnem nazoru samo tvar, ki slepo sledi zakonom narave.
Nekateri učenjaki [Oookes, Myers, James, Hyslop) so prvotno zanikali fenomene, a pozneje so jih začeli priznavati.
Tischner, ki je pisal zgodovino okultizma I, 1924., zaključuje svojo knjigo z izjavo {p, 362 s), da se je znanstvenemu preiskovanju zadnjih 80 let posrečilo ugotovili istinitost izrednih pojavov, in sicer telesnih in duševnih. Glede vidnih telesnih pojavov pravi, da je danes ugotovljena istinitost telekineze (premikanja oddaljenih predmetov) in materializacije [nastanek človeških udov). P r i n o s oddaljenih predmetov in neposredna pisava nista tako jasno dokazana, misli Tischner,
Na vprašanje, so li pojavi okultizma in s pili.ti zrna resnični, smemo torej odgovoriti; velik del t, zv, spiritističnih pojavov je prevara. Drugi pojavi še niso dosti znani; ne moremo torej izreči sodbe. Ostane pa precejšnje število duševnih in telesnih pojavov, ki se ne dajo več zanikati. Vsaj to smemo reč:, da bi bilo drzno zanikati jih v imenu znanosti.
" Der Okkultismus in Urkunden, Die intellektuellen Phänomene, 1925. H Kritik des Okkultismus vom Standpunkt der Philosophie und Religion, 192t,
14 Clanki v reviji »Stimmen der Zeit« (zv. 62, 64, 102, 106). rri ulanki v fasopisu »Linier theo], pr&kl. Qu-schritt« [n. 77, 76). rjl Der Okkultismus in Urkunden. Vom Jenseits der Seele, 1920, C. von Klincknwstroem, H, Roscnhusch, Dur physikalischc Medium-isihus, 1925.'
Moderne Mcdi«aforsehung, 1914, 4,1 Aberglaube und Zauberei, 1925.
Okkultismus. Mystik, Spiritismus, 1921. Okkultismus. Wissenschaft und Religion, 1926.
139
II. Razlaga.
Izvirajo ii pojavi od tajnih človekovih sil (animizem)?
So znanstveniki, ki pripisujejo spiritistične pojave telesni lajni sili v Človeku. Baje ima ta sila svoj sedež v človeškem živčevju, ki jo izžareva. Imenujejo to silo »od« ali izžarevanje živcev, Taka sila bi nekako izhlapevala iz človeka kakor tančica ali megla. Opazovalci pravijo, da so videli take snovi, ki so se izvijale kakor ktivo ali pajcolan iz medija in se polagoma zgoščale v kako orodje, s katerim so mediji premikali oddaljene predmete, aH pa postale naravnost roke, noge, obrazi itd.
Toda doslej se takšna izžarevanja živcev ali valovanja, ki hi premikala predmete ali povzročala v naših Čutilih vtise in občutke ali ki bi vplivala kakor žarki radija, izkustvenim potom niso mogla ugotoviti, kakor priznava tudi Lehmann (o. c, 665 s.).
Drugi zopet govorijo o posebni življenski sili (»vitalnosti«), ki hi bila različna od telesnih fizikalno-kemičnih sil, in vendar ne duševna, in ki bi uravnavala ostale telesne sile. Baje se je neka -podzavestna snov« vsled ž.ivljenske sile, ki je v njej, polagoma razvila do zavesti; ta ^psihofizična«, »psiho-dinamična« sila je ustvarila po razvoju ves svet in speča v podzavesti ustvarja še zdaj iz sebe one mnogolične spiritistične pojave. Tako približno razlagajo Geley, Schrenck in drugi okultne fenomene (T. 374). Pa kdo more razumeti, kako naj se pojavlja poleg fizikalno-kemičnih energij še neka drugovrstna, . vitalna« energija? Fiziki pravijo, da je količina energije, ki se javlja v procesih narave, vedno ista {zakon o ohranitvi energije), a tu bi iz nekega neznanega vira vrela vedno nova energija, oziroma bi zopet izginjala. To kar uravnava fizikalno-kemične sile v živem organizmu in kar je različno od teh sil, je vprav bistvo življenja in kaže na »andere Scinsart«, kakor pravi Driesch, na nekaj nematerialnega, z eno besedo na dušo, pravimo mi (prim. A, Ušeničnik, Uvod v filozofijo II, 102),
Te in podobne teorije, ki zanikajo človeško dušo kot nad-tvarnega duha, so za razlago okultnih pojavov nezadostne, V teh pojavih se očituje izrazita inteligentna sila, ne samo pri duševnih, ampak tudi pri fizikalnih fenomenih, Večji in komplicirani pojavi stoje očitno pod nekim vodstvom, ki je neodvisno od prisotnih. V slučaju Silbertove so se premikali pred-
140
meti v zraku, se izogibali oseb in medij jih je ulovil, roke so se dotikale obrazov. Omenjene teorije niti lakih fizikaličnih pojavov ne morejo razložiti, ker kaze njihova smotrnost na duhoven princip.
V izredni meri pa se pojavlja smotrno delovanje inteligence v parapsihičnih pojavih, kakor v telepaliji, bistrovidnosU, predvsem gledanju v bodočnost. Mnogi mislijo na duševne, taine sile medija, ki se baje pojavljajo v spi rit isti čne m Spanju v nam doslej še neznani meri.
To teorijo zagovarjajo n. pr, Tischncr, Lehmann in drugi. Možnosti bi hile sledeče:
a) Medij črpa spomine iz lastne zavesti in podzavesti (kriptomnezija).
Vsak človek ima veliko zakladnico spominov, ki se večkrat nehote pojavljajo; večkrat kak vtis sedanjosti pokliče iz podzavesti celo vrsto pozabljenih vtisov (recimo slika davno umrlega znanca). Tudi avtoma lične kretnje se pojavljajo, ki izvirajo iz podzavesti. Večkrat nam pomagajo umetna sredstva, da vzbudimo lake pozabljene spomine. Zagledamo se kam, da nekako ustavimo svoje misli, potem pa pridejo pnkopani spomini na površje, Narodi v raznih delih sveta rabijo kake blesteče predmete, recimo kristale ali zrcala ali gledajo v vodo: ponekod nastavljajo školjke na uho; gledanje v praznino in poslušanje povzroča neko Irenotno zaniaknenje aH hipnotično spanje in trenotno duševno odsotnost, da se pozabljeni spomini tako rekoč lahko prerinejo na površje. Pri Avstralcih in drugih preprostih narodih imajo take vidce za čarovnike.
Celo avtomatično pisanje medijev se da deloma tako tolmačiti, saj vsak človek nezavestno večkrat kaj riše ali piše. Za vzbujanje podzavestnih vtisov nam nudi dramatičen zgled filozof Flournoy v svoji knjigi Des Indes à la Planète Mars, 1909 (T, 278, Lehmaan, o. c. 662). V leni svojem delu razlaga pojave, ki jih je opazoval pri mediju Heleni Smith v mnogoštevilnih spiritističnih sejah. Helena Smith je igrala v spiritističnem spanju vlogo zgodovinskih oseb in je spletla cele romane. Izvrstno je ghimila vlogo kraljice Marije Antoinette ali pa vlogo neke Arabkinje k 15, slol,, ki je živela v Indiji; pisala je in govorila nekaj stavkov v arabščini în v sanskritu. Drugič
141
je opisala celo ljudi in živali na planetu Marsu in sestavila jezik, ki ga baje tam govorijo. Spiritist! so verjeli njeni izjavi, da dobiva poročila od raznih duhov. Flournoy pa je dokazal, da je vse samo iz podzavesti medija, ki je vzbujal spomine i7. knjig, prebranih v mladosti. V spiritističnem spanju se lahko cepi osebnost v tem smislu, da gotovi idejni kompleksi silijo v ospredje zavesti in sicer s tako močjo, da prenesemo lastno osebnost na tuje osebe. Saj se nekaj podobnega dogaja tudi v navadnem spanju (n. pr. prepiramo se sami s seboj itd.), Jezik prebivalcev na Marsu je bila pokvarjena francoščina. Helena Smith je pač imela izredno pisateljsko domišljijo, ki ji je pomagala pri teh podzavestnih tvorhah. Trditve medija, da o tem ali onem ni ničesar in nikdar vedel, ne omajajo te razlage, ker gre za vzbujanje podzavestnih spominov.
Toda ta razlaga ne pojasni vseh okultnih pojavov, ker medij zaznava dostikrat njemu res popolnoma tuje stvari in domisleke. Zato govorijo o drugi možnosti,
b) Medij črpa iz zavesti in podzavesti drugih.
Pred vsem je podzavest, kakor trdita Lehmann (o. c.) in Baerwald (Die intellektuellen Phänomene, 1925), ključ za rešitev vseh okultnih ugank,
Vzemimo zgled, Neki Dorr je vprašal 1. 1908- medij Pi-perjevo (T. 193), kakšne misli ji pridejo pri besedi »Lethe«; polagoma je omenila razna imena kakor Iris, Morpheus, govorila je o votlini, spanju, puščicah itd, Vse lo se nahaja v neki bajki Ovida, ki jo je bral g. Dorr v mladosti, na katero pa je popolnoma pozabil, Tischner razlaga to tako, da je Dorrova podzavest sama to prenesla na medij.
Tako skušajo razlagati tudi skrivnosti križnega (vzajemnega) dopisovanja. Pri tem pojavu jc morala porazdeliti neka inteligenca delne misli na več medijev. Katera? Tiscbner misli [T. 195 s,), d;i lahko kaka podzavest telepatično razdeli na več i-trnni svoje misli; saj vendar tudi v hipnozi podzavest izvrši zelo komplicirane duševne procese; v hipnotičnem spanju zna podzavest posnemali druge osebnosti; zakaj bi torej podzavest ne mogla ludi bolj samostojno postopati, po načrtu razdeliti medijem vloge itd,
Toda ta argumentacija znanstveno ni točna. Recimo, da vsa ona poročila medijev ne presegajo vsebine podzavesti na-
142
vzočnih ali prizadetih oseb, hi iz tega sicer smeli sklepati, da izvira znanje medijev iz podzavesti drugih, ne sledi pa iz tega prenos po telepatiji, to se pravi: neposreden oseben prenos od podzavesti do podzavesti. Za ta prenos misli od podzavesti na podzavest predvsem ni nobenega izkustvenega dokazat kajti vsi slučaji, v katerih se dokazuje doznava vsebine iz druge podzavesti po kakem mediju, dokazujejo v resnici samo to, da je medij nadnormalnim potom doznal vsebino tuje podzavesti, nikakor pa ne dokazujejo onega neposrednega prehoda. Kaj pa, če je črpala izvenčloveška inteligenca iz tuje podzavesti?
Možnost takega neposrednega prehoda od podzavesti do podzavesti je nadalje težko umljiva. Da vsled dotikanja rok, šepeta ustnic itd. razberemo kako misel drugega, je umljivo. Težje pa je priznati »duševne žarke ali valove«, »Gedankenvollen* (Dr, Gicse, Die Lehre von den Gedankenwellen, 1910), ki baje izžarevajo iz naših možganov v svetovne prostore, kje* jîh mediji ulove, kakor n. pr. antene sprejemne postaje ulove električne valove. Saj misli Richcl (Grundriss der Parapsychologie u, Para psycho physik, 1923), da ima človek poseben tipalni čut, ki bi mogel dojemati kake miselne valove.
Seveda so to same teorije po analogiji radio-valov, kolikor bi fizikalično-kemični procesi v možganih mogli oddajali lake odtenke v svet. Toda samo na sebi analogije ne dokazujejo nič in so lahko zapeljive, kakor tudi Tischner (Über Telepathie u. Hellsehen, 19Î9) omenja. Sprejemni čut, kakor si ga misli Rîchet, bi bila neka nam doslej neznana zmožnost človeškega organizma, popolnoma različna od nam znanih čutov in čutil
Sicer pa vse te teorije odpovedo pri bistrovidnosti (drugem vidu) v bodočnost, ko n. pr. kdo zagleda mrtvaški oder z mrličem, ki ga, recimo, čez nekaj let v resnici vidi v isti obliki, na istem mestu itd. N, pr. trgovec Theodor Simon iz West-fslskega poroča, da je njegov 20 letni bral pri večerni molitvi hipoma zagledal v drugi sobi luč, ki je obsevala mrtvaški oder z očetovim truplom. Več let pozneje se je to gledanje do pičice uresničilo (Zurbonsen, Das zweite Gesicht, 19Q8; p, 53).
Pri gledanju kakega dogodka v bodočnosti niti izžarevanje predmetov niti možgansko valovanje kake podzavesti ne pride v poštev. Glede istinitosti teh pojavov bodi omenjeno: Čeprav je marsikak takšen pojav izrodek domišljije in halucinacije, ki
143
nastane vsled slutenj ali pa sploh nima notranje zveze z bodočim dogodkom, ker ¿a videe ali sanjač samo umetno prilagodi resničnemu dogodku, se resni znanstveniki ne morejo odtegniti vtisu, da so slučaji resnične bistrovidnasti, to se pravi, da nekateri ljudje spoznavajo bodoče dogodke, ki niso v nobeni vzročni zvezi s sedanjostjo. Tischner (str. 30) pravi, da so S. F. R., Annales des sciences psychique in Psychische Studien objavili toliko kritično preiskanih slučajev, da ni dvomiti o pojavu.
Lehmann (Aberglaube und Zauberei 1925, str, 597), trdi. da je histruvidnost nedokazana in da se vsa taka poročila dajo razlagati z delno ali navidezno podobnostjo dogodka in spomina. Toda take trditve ne upoštevajo vsega materiala. Lehmann se sploh krčevito trudi, da bi razložil vse spiritističnc pojave na naraven način, ali pa jih taji, Iz Lehmanna črpajo oni, ki se upirajo katerikoli spiritistični razlagi, navadno svoje argumente. Toda Lehmann je v marsičem nezanesljiv. N. pr. glede vere in magije primitivnih narodov".
Pred vsem pa odpove teorija podzavesti in sploh vsaka irnimistična teorija pri fizikaličnili pojavih spiritizma in spontanih dogodkov, pri ^strahovih«.
Kakor nam kažejo dela učenjakov iz zadnjih časov (E Bozzano"', Br, Grabinski"1. J. ïllig", R. Lambert", Kemmerieh07},
w Nekateri učenjaki, ki čutijo nezadostnost te razlage, mislijo zato na drug izhnd. Duia črpa morda iz znanja »praduäe», »vesoljnega človeškega duha«, alt pa vsi predmeti so prepojeni z nekim »parfumom* duEev-Miti, ki fpominja na vse osebe, ki so kdaj bile v stiku < njimi, medij pa v svoji teokočulnosti doznava take siedi,
Drugi ^pet mislijo {kakor Oesterreich, Der Okkultismus im modernen Weltbild, Sibyllen-Verlag, Dresden 1923], da so izveslni mediji V telepa-HSni zvezi i vsemi živimi. Morda imamo celo od početka sveta nepretrgano teîeputiino Iradîcijo v tem smislu, da so živeli mediji ob vseh časih, ki so tako ohranjevali in izroi&li ves idejni laklad preteklosti poznejšim rodovom. Tako bi mogel kak medij slikali recimo bilko Grkov pri Ma-ralhonu {G. 1051. Wasieluwski govori v svoiem delu »Telepathie und Hellsehen* o panesteziji, zmožnosti, s katero bi človek inotfel nekako vse doznali brez ozira na časovne in prostorne prilike (T. 29S).
** Le« Phénomènes de Hantise. Altan, Paris 1920.
1,1 Spuk- und Geistererschcinungen oder was sonst? Borgmeycr, Hildesheim 1922.
F.wiges Schweigen? Unin Deutsche Verlagsges, Stuttgart 1994, Spuk, Gespenster, Apporlphänomenc, Pyramidcnverl,, Berlin 1923.
*7 Gespenster und Spuk, Llwtzlty, Ludwigshafer 1921,
144
je dokazano, da so se pojavljali raznj sirahovi (ropot, glasovi fantomi j več let na istem prostoru. Vzemimo slučaj, ki se je dogodil t 1916. v Oeslu v Sleziji (G. 235). Uradnik Fenske je najel stanovanje in 20. jan. so se pojavili razni ropoti: trkalo je, hreščalo, potem se je zdelo, da kdo prežvekava ali požira, potem spel je bobnalo, igralo na gosli, slišalo se je kukanje kukavice. Pri teh pojavih se f<? začutil tudi mrzel piš, nadalje so sc kazale ognjene iskre itd. Pred vsem so sledili ti pojavi obema deklicama od sobe do sobe. Stranka je morala zapustiti stanovanje.
Istega leta se poroča o strahu v Grosserlachu na Wurtlem-berškem, kjer je v neki hiši plesalo poleno na ognjišču ali pa se premikalo skozi okno, dalje so vse posode skočile s svojih mest, ali pa so padale naravnost po osebah, končno so skočila vrata iz tečajev, postelje SO se raz.trgale itd., tako da je morala stranka zapustiti hišo.
Jasno je, da tukaj psihična sila medija (podzavest} ne more priti v poštev. Kajti medija pri teh strahovih sploh ni, ali kdo bi se tako osmešil, da bi hotel pripisovati preganjanje onih dveh otrok po sobah njuni podzavesti, ali pa pobijanje posod in plesanje polen podzavesti kmetov, ki so te nenavadne fenomene dolgo gledali. Pred vsem pa je katerakoli podzavest izključena v slučaju, ko se pojavljajo laki strahovi pri ljudeh, ki niso ničesar vedeli o tem.
Tudi fizikalični pojavi so večkrat laki, da presegajo katerekoli naravne sile medija. Omenili smo pri gospej Silberlovi pojave svetlobe, trkanje, pred vsem pojave, ki so očtvidno pod vplivom kake inteligence. Premikajo se predmeti ali sc prinašajo na izrecno željo, godala svirajo, končno se pojavljajo udje telesa, glave, ki imajo znake pravega življenja.
Sc da vse to razložiti z duševno polenco medija samega7
Sicer je res, da so pojavi v nekem nujnem stiku z medijem da sc kake telesne tvorhe ali tudi premikanje predmetov pojavljajo v bližini medija, da je ves organizem medija med pojavi v stanju skrajnega fizičnega napnra, da se vije v krčih, da stoka, da so srce, živci in mišice prizadete, da se zmanjša telesna teža itd. Vse to kaže, da medij nekako sodeluje pri ustvarjanju fenomenov. Nikajkor pa ne dokazuje, da su zgolj naravne sile medija na delu.
i 45
Znanstveno pravilno je, da upoštevamo vse pojave, ne samo nekatere neznatne. Kako naj si pa razlagamo, da naj duša medija hipoma pretvori lastno snov v druge zunanje organske tvorbe, ki sû anatomsko pravilno zgrajene, ali pa kako naj človek sam v zvezi s temi tvorbami odda ali izgubi znaten del svoje teže? Ali ne gre tukaj za proces, v katerega so zapleteni milijoni celic? Francoski učenjak Geley, ki je delal veliko poizkusov na tem polju in napisal več del, priznava v svojem de-lu »De l'Inconscient au Conscient«, Paris, 1919 [G, 130), da višji in komplicirani pojavi očitujejo neko namerno Lçndenco, za katero medij tli odgovoren, tako da ne moremo najti izvora teh pojavov niti v normalnih niti v abnormalnih vtisih in stremljenjih medija.
S tem pa pridemo do novega vprašanja.
Ali so udeleženi duhovi mrtvih?
Sîovitj amerikanski psiholog James, ki je večkrat delal poizkuse z medijem Piper je v o, je še v zadnjem spisu o tem mediju (1909) izjavil; Imam vtis, da je bržkone vmes tuja \olja... če me pa kdo vpraša, ali je res hotel Hodgson (učenjak, ki je bil umrl 1. 1905.) stopiti v stik z menoj ali pa če fe to bil drug duhr ki je posnemal Hodgsona, bi ne znal odgovoriti (Tischner 216),
Hyslop (1854—1920), profesor filozofije, je hil najprej materialist, a polagoma se je vsled poizkusov z medijem Piperjevo prelevil v spiritista. Pred vsem ostro kritizira teorijo telepatičnega prenosa iz podzavesti drugih. Poudarja, da ves način javljanja raznih vesti, kakor se dogaja pri medijih, kaže na to, da stoje za medijem samostojne osebnosti. Omenili smo že prej, da je tako daleč segajoča telcpatija samo podmena, ki izkustveno nikakor ni dokazana ( 1 isehner 218), Dr. Hndgsnn, ki je bil razkrinkal teozofislko Blavatsko, se je največ pečal z medijem Piperjevo in se je končno odločil za spiritistično solucijo.
Najznamenitejši učenjak angleškega društva S, P, R,, Frederic Myers (f 1901), dokazuje v svojem glavnem delu; Human personality and its survival from bodily death. London 1903, da vplivajo duhovi (misli na duhove mrtvih) na medij, O medijih Staintonu Mosesu in Piper je vi misli, da sta bila obsedena od takih duhov.
Bû jO »lovcu Vrstnik,
10
908
Angleški fizik Barrett je prvotno vse pojave razlagal s teorijo valovanja, a končno se je nagibal k spiritistični razlagi Bozzano priznava v svojem delu: Les Phenomčnes de Hantise (1920) istinitost spontanih strahov in jih pripisuje duhovom (Tischner 284). Do istih rezultatov sta prišla Nemca Kemmerich (Gespenster und Spuk 1921) in Lambert (Geheimnisvolle Tatsachen 1923). Imenujmo še dva Rusa: znanega matematika Ostrogradskega (1801—bi) in slovitega Aleksandra Aksakova (1832—1903), Njegova knjiga »Animism us und Spiritismus« je veljala za biblijo spiritizma.
Namenoma smo navedli toliko znanstvenikov, da vidimo kako resna je hipoteza spiritizma,
Podmore (f 1910), najduhovitejši kritik v S. P. R„ ki je najbolj ostro kritiziral in skušal razkrinkati poročila o fizi-kaličnih pojavih, je v poznejših letih omilil svoje stališče proti spiritizmU; v svojem zadnjem delu: ^The newer Spiritualisnit (1910) se je izrazil, da se ne da izreči jasna sodba, ali izvirajo ti pojavi od živih ali mrtvih (Tischner 221).
Prav za Anglijo je značilno, da taki trezni in stvarni kritiki kakor Podmore mislijo, da spiritistična razlaga ni izključena.
Na splošno lahko rečemo, da se znanstvenikom ni posrečilo izpodriniti z zadostnimi prot'dokazj spiritistično teorijo in da število njenih pristašev rajši narašča kot pada, Tischner pravi (str, 217), da spiritistična hipoteza ni tako abotna, kot trdi večina modernih filozofov, in Francoz Flouraoy pravi ironično, da že sama beseda spiritizem povzroča pri večini modernih mislecev epileptične napade. Izjavi sta zanimivi po-s&bno, ker sta oba znanstvenika zastopnika animistične razlage Glavni razlog, zakaj se moderni znanstveniki tako upirajo spiritislični razlagi je ta, da bi bilo treba, ¡kakor pravi Tischner (str, 185), temeljito preurediti vso znanost. Saj pravi Oesterreich (G. 141), da bo vsied spiritizma nastopila v Evropi nova doba znanslva in svetovnega nazora. Spiritizem namreč trdi, da mrtvi živijo in govorijo pn medijih, večina modernih znanstvenikov pa prisega na materializem, ter taji dušo in posmrlno življenje,
Med zastopniki animizma in spiritizma se hije velik in načelen boj. Ti pravijo, da je vprav spiritizem, ki dokazuje občevanje medijev z mrtvimi, poklican premagati maturializem.
147
Kot dokaz za svojo trditev navajajo spiritisti pred vsem tako zvano ¡okrizno dopisovanje« in dokaze identitete,
Na to odgovarjajo animisti z besedama; podzavest in telcpatija, Istočasne izjave raznih medijev na raznih krajih, ki se pri »križnem dopisovanju« med sabo izpopolnjujejo, je mogla podzavest kakega medija telepatično razdelili na razne medije.
Izjave medijev pa, ki naj izkazujejo identiteto kakega mrtveca, lahko pridejo iz istega vira, kajti vsako znamenje ali poročilo, ki ga daje mrtvec po mediju, mora itak biti v spominu kake žive osebe ali v kakem dokumentu, sicer se ne more legitimirati; potem ga pa lahko medij izve po telepatiji ali v bistrovidnosti.
Zato je po mnenju animlstov dokaz identitete sploh nemogoč.
Gospa Piper je n. pr, povedala v neki seji prof, Hyslopu, da se ji javlja njegova žena pod imenom »Mamie«. IIyslop je bil silno presenečen in je trdil, da bi umrla žena ne bila mogla podati boljšega dokaza za svojo identiteto, kajti to je bilo intimno ime, s katerim so nalivali sorodniki njegovo ženo in ki ga nihče drug ni rabil (T, 183). Animisti odgovarjajo, da je Piper jeva lahko brala to ime v podzavesti Hyslopovi,
Medij Leonardova [T, 205] je v zadnjem času [od 1, 1917. naprej) kot dokaz identitete mrtveca, ki baje govori skozi njo povedala, da se nahaja na gotovi strani v gotovi vrsti kake knjige ta in oni citat, ki spominja na ta ali oni dogodek iz življenja mrtveca, Zopet odgovarjajo animisti: medij spoznava po bistrovidnosti, psihoskopiji itd. skrite predmete, torej tudi vsebino knjig.
Sicer se pa tudi taki dokazi identitete, ki bi po mnenju animistov itak ne držali, večkrat ponesrečijo. Zanimiv je slučaj učenjaka Myersa, ki je izročil pred svojo smrtjo (I. 1902,) prijatelju Oliverju Lodge-u zapečaten zavoj, čigar vsebino je hotel javiti kakemu mediju po svoji smrti. Pismo je bilo shranjeno v arhivih S. P. R. in res se je medij gospa Verral! javila, da priobči vsebino pisma. Toda njene izjave so bile popolnoma različne od vsebine pisma (Raupert o, c, 43 s,).
Dostikrat delajo li mrtveci v svojih izjavah nedopustljive pomote in napake. N. pr. ne poznajo niti naslovov lastnih knjig, imen sorodnikov ali svojih itd, Raupertu se je javil po
10"
148
nekem mediju njegov umrli prijatelj, a ko je Raupert opazil, da ne ve za neki intimen dogodek, ga je vprašal v imenu Roga, ali je res tisti. Po mediju je prišel odgovor, da ne (o, c. 46),
Oliver Lodge, ki je mislil, da občuje z umrlim sinom Ray-inondom, je opazil v svoje presenečenje, da la niti ne ve za domače ime »Pat«, s katerim so ga bili nazivali v življenju Ti »mrtveci« ugibajo, iščejo, tipajo itd. [Bessmer, Stimmen der Zeit, 1923, 6).
■Aniniisti imajo pa še drug dokaz zoper teorijo spiritislov.
Izjave, ki jih podajajo mrtveci po mediju, so tako banalne, tako brezpomembne, tako otročje, tako zmotne, da so res nedostojne za duše mrtvili na drugem svetu, To so odlomki zelo omejene inteligence, večkral uganjajo burke in zabavajo udeležence spiritističnih sej, razbijajo prediuele, se zanimajo za malenkosti, ki bi niti nas ne zanimale, Conan Doyle (Raupert p. 126) pravi, da so duhovi na onem svetu očividno polni istih slabosti, kot so jih bili tu; oni svet bi bil tudi poln slaboumnih in nagajivih ljudi in tistemu, ki hoče pogledati tja (po spirilizmu), se lahko pripeti kaj neprijetnega, V svetu duhov je prav toliko norcev kakor na zemlji, pravi More,- in vprav Li šaljivci in nagajivci se javljajo pri sejah, Hodgson pravi, da je občevanje z duhovi mrtvih podobno občevanju, če bi se hoteli ljudje med seboj pogovarjati po dveh pijancih,
Rade volje priznamo: okultni pojavi medijev ne nudijo nobenega dokaza za nesmrtnost duše, zalo je pa tudi boj materialistov proti *tem dokazom« nepotreben, ker je podoben hoju don Kišota proti mlinom na veler. Čisto drugo vprašanje je, če ne dokazujejo okultni pojavi drugih stvari, ki so prav tako zanimive za nas kakor posmrtnost. Naivno in preuranjeno je Nordmannovo veselje (str, 89), Če misli, da je odpravil te probleme s tem, da je osmešil ektoplasme.
»Non liquet«.
Rezultat, do katerega pridemo, če pregledamo ogromno moderno lite-ratiiro o oktiltizmu in spiritizmu, je malo razveseljiv, »Non 1 i q u e I.« Deskriptivni del le literature, imenujmo jo »spiritografijo«, nam nudi ogromno snovi; ko pa ižčemo nestrpno drugi važni del, v katerem bi se morala podati
149
smletična razlaga, spi rilo logi j a in -sofija, pa zaidemo v kaotično močvirji: najrazličnejših hipotez. Zgodovinski pregled, ki ga je podal Tischner v svoji zgodovini spiritislične lilerature, nam slikovito predstavlja to zmešnjavo teorij. Na skrajni desnici so teoznfi in spiritisti, ki razlikujejo »višje ravnine in sferen na unciti svetu, iz katerega se baje duše mrtvih poljubno po-zivljejo po medijih na ta svet. Drugi trdijo, da izjave mrtvih kažejo na praeksistenco duše in na njena ponovna vtelešenja. tako da govorijo iz spomina na preteklost; spet drugi mislijo na »astralno« telo, ki je nekako poduhovljeno telo, neki ovoj duše. &e bolj zagonclne in zamotane so teorije o okultnih silah človeške narave, o psihičnih in živčnih izžarevanjih, o miselnih valovih, o odu itd.
Tudi katoliški avtorji še niso prišli na jasno. N. pr. jezuit Hercdia podaja sicer v prvem delu svoje knjige jasno analizo raznih prevar, ko pride do razlage, pa nekako obmolkne in se začne skrivati za telepatijo, ki zna bržkone pojasniti problem >psihičnih fenomenov« (str, 107). — Brühl (Linzcr Quartalschrift 1924, p. 85) kratkomalo taji vse okultne pojave. — Jezuit Ressmer (Stimmen der Zeit, 1923) misli, da okultni pojavi še niso dokazani, da hi pa kvečjemu mogli priti V poštev zli duhovi, ne pa mrtveci, — Gatterer (o, c.) je prišel v teoretični razlagi dalje kot drugi ter sklepa na podlagi primerjanja spojitanih in umetno povzročenih okultnih pojavov na vplive raznih duhov, dobrih in slabih.
Meni se zdi, da je pri znanstvenem ohravnavanju modernega spiritizma neka pomanjkljivost. Moderni spiriti-zeni ni poseben problem zase, ampak je samo majhen in morda neznaten izrezek iz k o I o s a 1 -nega fenomena, ki stalno spremlja zgodovino človeka. Zato je .baza za preiskovanje, ki se omejuje na fenomene zadnjih, desetletij, preozka. Dolžnost znanosti je, da upošteva ves material, ki prihaja v poštev, in da formulira problem v znanstveno točni obliki, TakLi Formulacija in sintelična razlaga okullizma je po mojem mnenju mogoča samo v luči zgodovine, primerjalnega veroslovja, etnologije in — last not least -— teologije. Tudi ta ima besedo.
V drugi razpravi bom skusil pojasniti ta problem s tega širšega vidika, seveda v previdni in skromni obliki, kakor jo priporoča ogromnost snovi in delikatnost problema,
15U
PRAKTIČNI DEL.
Katoličan in država.
(Nadaljevanje in konic,]
42.	Tudi sv, pismo ne zagovarja brezpogojno te ali one o b i i k c vladavine, temveč poudarja le načelo oblasti, katero moramo vsi spoštovati, ker je od Boga [Rom 13, 1).
Zgodovinsko vidimo že pri Judih različne vladavine, Doba 3 o d n i k o v je bila doba demokratske republike, »ko ni bilo kralja v Izraelu in je vsak delal, kar mu je bilo drago« (Sodn 17, 6). — Ker pa so imeli sosednji narodi kralje, ki eo s svojim sijajem imponirall Judom, so le-ti zahtevali tudi za se takega regenta, Samuelu zahteva ni bilo prav po volji, toda Judje so hoteli biti kakor vsi drugi narodi: »Naj bo kralj nad nami, da bomo kakor vsi narodi; naj nam sodi naš kralj in naj gre v vojsko pred nami« (1 Sam 8, 20), na kar jim je Bog dal kralja.
43.	Gotovo je, da ima vsaka oblika vladavine svoje šolnine strani, toda tudi svoje senčne.
M onarhtstična oblika daje državi neki poseben sijaj, skrbi za kontinuiteto ne samo vladarske hiše, temveč tudi dobrih upravnih nazorov, je pa nevarno, da nositelj oblasti zlorabi svojo silo; Ljudevit XIV. je bil brezdvomno duhovit vladar, toda s tvojim sijajem« je privedel Francijo na rob gmotnega prepada ter je zapustil svojim naslednikom žalostno dediščino. Ljudevit XVI. jc izpil čašo, ki jo je nalil Ljudevit TiTV.
Slično ima i demokratska oblika vladavine svoj »za« in »proti«. Ta oblika bolj varuje svoboščine državljanov, jih spodbuja, naj se zanimajo za politično življenje, naj smatrajo državne interese za lastne interese: toda tudi ta oblika lahko degenerira v ohlokratijo, partizanstvo, kjer se koristi gotove klike ali pa izvestne stranke zamenjujejo s koristmi države! Zanimivo je dejstvo, ko živimo sredi demokratske dobe, da imamo v Evropi toliko diktatur, katere narodi mirno prenaiajo. Diktatura ne izvira samo iz osebne energije diktatorja. temveč že iz nebroja raznih okoliščin, zaradi katerih narod tolerira diktaturo kot minus malum,
44.	Pri vsaki obliki jc najvažnejše, da bodi načelnik vlade pošten: ta naj vlada bolj nad svojimi strastmi nego nad svojimi brati, pa bo prav, uči Gregor: summus locus bene regitur, cum is, qui praeest, vitiis potius, quam fratribus dominatur (Gregor M., Reg. Past. II, 6: PL 67, 36).
45.	Katoliška cerkev s svojim untverzulisllčnim programom se sploh ne more zavzeti izkljnčno za to ali ono obliko. Zakonita je lahko repuhlika, zakonita je lahko monarhija. Nekateri se zavzemajo za prvo, drugi za drugo. Kdo bi Spancu zameril, čc je Ognjevit monarhist? Kdo pa naj graja Francoza, čc se ogreva za repuhliko? Katoličan kot katoličan ne sme biti enostranski pristai
51
lenke oblike v taki meri, da bi drugo kar a limine anatematiziral: labko poudarja in zagovarja z vsemi zakonitimi sredstvi tvoje stališče, toda pri tem ne sme žaliti nasprotnega naziranja.
46, Posebno pa ne sme proglasiti katoličan svojega osebnega stališča za specifično katoliško. Po jasnem nauku Leona XIII. je namreč oblika vladavine nekaj indiferentnega; zato se teologija ne more enostransko izjaviti za nobeno obliko. Katoliška stranka kajpada lahko zastopa to ali ono politično obliko, toda jo mora zagovarjati kot »političnim« in ne kot »religiosum«.
Prav napačno postopa »Action Française «, ki zagovarja za svojo domovino monarhistično obliko vlade kot najboljšo, p:i tudi zahteva, naj bi cerkveni krogi kot taki podpirali njeno politično stališče. Cerkev nima te naloge, njena pi va naloga je »rem c Ii r i -s t i a n a m salvam esse-' (Leo XIII. ad archiepiscopuiii Paris., 22, oct, 1S80). V zgolj političnih zadevah prepušča vsakemu, naj svobodno sodi, kakor mu drago, da se le ta Sodba ne protivi religiji in pravičnosti: pri tem pa je treba razlikovati civilne zadeve od cerkvenih in ne gre, da bi kdo proglasil religijo kot zašfilnico kakega zgolj političnega programa; to bi bila usodcpolna zmota: Quaiïlvis auturti tas cuîqne sit suum de rebus mere politicks judicium, modo ne religion! justitiaeque repugnet, honeste legitinieque tuefi, tarnen vide tis, vcnerahilos Fratres, pçrniciûSum crrOreni, si qui stint, qui rem sacrum rcmqnc civilem non satis secernant, religionisque nomen ad politicarum partium trahant patrocinium (l.eo XIII ad eppisCopos Lusitaniae, 14 sept. 1886).
47- Cerkev je pač nad strankami: stranke so v političnih in gospodarskih vprašanjih lahko različnega mnenja; lahko o tem diskutirajo, toda ne smejo holeti pred svoj poliliški voz vpreči KrisLusovo cerkev: Non dubium est, quin quacdnm sit in génère politico honesta conlentio, cum scilicet in coin mi verilnte justitinque ccrtatur, ut opiniones rc usuque valcant, quae ad commune bonum prae ceteris conducibiles videantur. Sed Ecclesiam trabere ad partes aut omnino adjulricem vellc ad eos. quibus contcnditur, superandos, hominum est rcligione intemperanter abutentüim {Leo XIII., »Sapicn-tiae christianae- ),
4fi. Pri vsej svobodi, ki jo moramo priznati državljanu v čisto političnih vprašanjih, vendarle državljan kot katolik ne sme pozabiti, da ima posebne dolžnosti do ccrkve: »Civis idem et christian us* (Leo X1IL, ilmmortale Dei«). Ce so v ospredju cerkveni interesi, mora katolik — vsaj začasno — zapostaviti svoj politični program in ščititi v prvi vrsti verske interese. Jubentur Christian! in omni vitae actione atque adeo in civ ici s etiam rebus salute tli suam sempiternam respiccrc, et prae religio ne officii mor-talia omnia minoris ducere (Leo XIll. ad cpiscopos Hiberniae »de patriae causa juste tuenda* 1. aug. 1882).
Slično poudarja Leo XIII. v svojem pismu španskim škofom: Faut0res contrariarum partium, cetera dissentientes, in hoc oportet
152
univerti conveniant, r e m e a t h o 1 i ca m in c i v i t a L e salvam cg■ c oportere (Leo XIII. ¡±d episcopos Hispanos S. dec. IB82).
49.	S tem katolik najbolj koristi svojemu političnemu programu in svoji domovini. Kajti blagostanje države j« odvisno od vnetusli in načina, s katerim goje državljani religijo. Srečna je namreč država le tedaj, če jo ščitijo poštenje in pravičnost, ne samo močni zidovi: Seipio non censebat lelicem esse rempuhlicum a t a fl t i h U s m o e -nibus, ruenttbus m o r i h u .s (Aug. de Clv, Dni I, 23; PL 41, 45).
Sveti Avguštin zahteva kot temelj države ■ vineulum fidei«, ki išče Boga, največje dobro: ncque enim eonditur el custoditur opiime ciVitas nisi fundamento et vioculo fidei, iirtnaeque concordiae, cum bitnimi commune deligitur, cjuod summum ae verissiuluiu Deus est
(Aug, ep. 137, 17; PL 33. 524).
Ako skrbijo kralji [uči Avguštin), da bodo obveljale zapovedi religije v državi, bo srečna zemelj.ska domovina in obenem bi>de ljudje dosegli večno: eujus praecepta de juslis probisque moribus, si simul uudirent atque curarent reges terrae . , . et lerras vitae praesenti urna rt*t sna lelicitate respubliea et vitae aelcrnae culmen beatissimae regnatura conscenderet (Aug. de Civ. dei, l, 19: PL 41, 64).
50.	Glavna stvar v državi je torej, da doseže res puhlica vse stransko blagostanje in ne da se absolutno poudarja ta alt ona oblika. Oblika vladavine ni cilj sama sebi, temveč le sredstvo; oblika je stična obleki, ki nima drugega namena, nego da se tel«) počuti dobro.
51.	Napačno je torej, če se slranke eksponirajo v političnih bojih 7,3 obliko v taki nicTi, da pri teul trpi ves državni organizem. V tako napako zapade lahko tudi tako zvani »I C £ i t J m rji e m*. Pisec teh vrstic ne obsoja legi Um iziti a kot politične tendence, toda izrečno odklanja ekstremni legitimizem.
52.	Brezdvomno je pieleta do bivšega vladarja, katerega je odstavila revolucija in kojega sedež jc zasedel eventualno kak uzurpator, iuvstvo, ki zasluži, da ga spoštujemo. Pomislimo samo na dve veliki revoluciji: francosko in rusko. Kako tragično sta končali dinastiji Bourbonov in Homanov svoje večstoletno vladanje! Tragika vzbuja simpatije: kdo bo zameril ruskim emigrantom, ako nosijo v dnu svojega srca še lik Nikolajev, ko vidijo, kako pustošijo Rusijo brezbožni sovjeti, čeprav tudi Nikolaj ni bil nikukšna posebna kapaciteta. Dinastije in narodi so živeli skupno, in ločitev je otožna še tedaj, če se niso vselej prav razumeli. To je človeško! Vendarle se moramo iudt tukaj varovati ekstrema. F.kstrem bi bil, če bi kdo mislil, da je država lastnina dinasta, oziroma njegovih zakonitih naslednikov, Cc mi je kdo odnesel uro, jo smem brezpogojno zahtevati nazaj, ker ura je moja privatna lastnina, Ni pa država privatna lastnina dinastije, temveč je dinastija radi države in ne obratnoi saj tudi v cerkvi ni Škofija ali župnija radi škofa ali župnika, temveč sta škof in župnik radi ljudstva.
53.	Kes je, da uzurpator ni prišel po zakoniti poti na vlado, res je, da sd državljani dolžni zvestobo zakonitemu poglavarju. Toda
153
medtem, ko je zakoniti poglavar odsoten, mora vendarle nekdo upravljali državo; in ta nekdo je pač novi oblastnik. V kolikor izdaja naredbe, ki pospešujejo javno dobro (socialni red. varnost itd-), morajo državljani izpolnjevati te zakone, ne ker izvirajo od uiur-patorja, temveč ker jih zahteva javni blagor (prim, Schindler, Moraltheologie- lil, 79-1).
54 Tudi izgnati smejo državljani uzurpatorja, ako se jim zdi verjetno, da se jim bo akcija posrečila, V tem slučaju se borijo za legitimnega vladarja, čigar oblast ni nehala, temveč je le praktično suspendirana. — Kaj pa, če je novi oblastnik delj časa na vladi in so se razmere tako izprcmenilc, da ni mogoče zopet postaviti atare dinastije brez močnih pretresljajcv države? Vzemimo za zgled Francijo: I. 1848, je kralj Ljudevit Filip (čigar oče Filip Fgalitë je hil v francoski revoluciji glasoval za — smrtno obsodbo svojega kralja in sorodnika Ljudevila XVI.) vsled februarske revolucije pobegnil v Anglijo; ljudstvo je proglasilo republiko tn se ni nič zmenilo za kralja ne za njegovo odpoved na prestol v korist njegovemu vnuku, ^pariškemu grofu« Ljudevitu Filipu (i 1894), -— Royalisli so videli seveda v Bourbonih svoje legitimne vladarje, in od časa do časa se čita, da je ta ali oni princ postal nositelj dinamičnih pravic (»prétendent); dokler »pretendentL samo uigrajo* kralje in se spominjajo t rad ici svojega rodu, jim tega ne bo nihče zameril; kri je kri, in malo časti, če ne win re«, pa vsaj "per fictionein juris«, ima slednjič marsikdo rad; toda ko bi kdo hotel to fikcijo tudi udejstviti, stojimo pred težkim problemom: kdo naj danes po tolikih desetletjih zopet postavi na francoski prestol Bourbonel? Taka akcija, če bi jo dejansko izvedli, bi naravnost pretresla ne samo Fmncijo, temveč vso JIvropo.
55.	Javni blagor zahteva torej v tem slučaju, da se privatna pravica nekdaj legitimne dinastije umakne, oziroma da ugasne; kdor bi netil tisti mati plamenček. ki formalno znabiti še brli v juri-dični svetilki dinastije, bi ne daroval ljudstvu blagonosne luči, temveč povzrofcil požar, ki bi zelo škodoval državi. V kalercm trenutku pa popolnoma ugasne pravo depOsûdirane dinastije, je stvar, ki se ne da m a Le m a lično izračunati; in concreto je treba upoštevati, kaj bi bilo večje zlo /a ljudstvo: pustiti na vladi nove oblastnike ali pa red integrira l i stare. Ho daljšem času pa gotovo Ugasne pravica dinastije, ker njena prava niso večna, kakor si to predstavlja ekstremni legitimize m.
56.	Kadi tega je pisal Leon XIII. Francozom, da oblike vladavine ne moremo smatrali kot nekaj nespremenljivega, pa naj bi bilo to v začetku vladavine izrecno nameravano, Cas spreminja pač vsu na zemlji (. . . le temps, ce grand transformateur de tout ici-bas), tako ludi oblike držav: quelle que soit la forme de pouvoirs civils dans une nation, on ne peut la considérer comme tellement définitive, que elle doive demeurer immuable, fût-ce l'intenlion de ceu qui, à l'ori-(!ine l'ont déterminée (l.eo Xffï. De eivitatis regimine, ad episcopos Galliae 16. febr. 1892).
154
Papeï se sklicuje ludi na lo, da je cerkev ostala v odnosih z viemi vladami, ki so se v teku enega stoletja izmenjale v Franciji; tako tia.j store tudi Francozi nasproti republiki, ki je zdaj oblika vlade Za njih narod. Naj pozabijo politične razlike, ki jih delijo, in naj posvetijo vse svoje delo za moralno veličino Svoje domovine: Lo n d'eux ces dissentiments politiques, qui les divisent; tous leuTS efforts doivent se combiner pour conserver OU relavar la grandeur de leur patrie [Leo XIII. ibid).
Da Se doseže ta cilj, naj sprejmejo vsi FVancozi (tudi rOvalisli) republikansko vladavino, ki pri njih obstoji, in naj jo spoStujejo kot nosileljico oblasti, ki je od Boga; »Acceptez la République c'est-à-dire le pouvoir constitué et existant parmi vousi respectez-le; soyez lui soumis comme représentant le pouvoir venu de Dieu (Leo Xlll. ad cardin. GallUe, 3- maja 1892)
57.	[z tega je razvidno, da ljubezen do dinastije in ljubezen do domovine ni isto. Prva ljubezen je ljubezen do oblike države, druga pa do države same. Seveda pa se v monarhiji lahko harmonično spaja: »pro rege el patria*.
58.	Tía ie ljubezen do domovine prava krepost, u tem si je kričali-ska literatura na jasnem. Domovino postavlja Ambrozij med najbolj dostojne predmete ljubezni: vitam amamus tamcuam Del munus, patri a m parentesoue diligimus, deinde aequaies quibus sociari cupimus (De ofF, i, 27; Pf, 16, 61).
Sv, Avguštin pa prelepo uči, kako se lahko povzdignemo od ljubezni do zemske domovine do ljubezni nebeïke domovine (De civil. Dei V, Î6; PL 41, 160) — Domovina spada pač med naše naj-ve£;e dobrotnike, in radi tega ji dolgujemo hvaležnost: post Peiun est homo maxime debitor parentibus et patriae, iz česar sledi, da moramo ljubili domovino tudi, ako zahteva Žrtve, pa naj bo i žrtev življenja: pro bono commun! reifublicae vel sointuali vel tempOrali virtuosum est, quod nliquis rropriam vilam Ciuponat perieulo (2 II, q. 31 a. 3 ad 2; cf. t IT, q. 92, a, 1 ad 3; 2 If, q. 26. a, 3 corp.).
Ca (Tre za blagor domovine, je po natfku sv. Avguština (lias domovine Je vefii ne^o glas staršev: Maior sU patria et ipsis paren-tibus tuis. ut quidquid jusserint párenles contra patrio m, non aud'am» tnr Kt qnîdquid jusïerH n^lna contra Deum, non audiatur [Aug, sermo 62, 5, 8; PL ?B, 418).
59.	Kristjan tedaj ne more btli kozmopolit v onem smislu besede, kakor da bi kot * Allerwcltsbürfier« n e dolgoval tnkake ljubezni svoji rodni zemlji. Ce je učila svof čas stoa, v novejli dobi »internat ionala«. da je ves svel človekova domovina, sta pač obe struii pretiravali nekaj kar zakriva v sebi looo zrno resnice. Res je. da smo člani človečke družbe, toda le ta obstoja iz velikega Števila d'íav. katere zopet zasledujejo skumio blačmjo cneea de'a te druíbe na do'ofenem ozemlju? res je. da ima človek do človeka moralne dolžnosti preko vsake nacionalne in državne meje, loda radi tega ne prenehajo dolžnosti posamezniki do lastne države,
155
kakor ne prenehajo dolžnosti posameznika do družine, čeprav je dan države; ljubezen do rodne zemlje, pravi sv. Uieronim, jc naravi) a in domovina je človeku sladka; natural« est ut unusquique genitale diligat solum, et nihil dulcius habeat patrid (in Jerem II, 7; PL 24, 729). In Leon XIII. bi rekel: Patriae caritas naturalis (-Sapient iac chr.isLiaaaen),
Patriotizem je torej evetka, ki raste iz korenike ljubezni, katera nas uči, naj javne interese predpostavljamo privatnim: Amur patriae in rad ice cbaritatis lundalur, quae com m uma propriis, non propria commumbus asnteponrt (De regirn. princ. III, c. 4),
60.	Jeli ta domovinska ljubezen tudi nadnaravna? To je vprašanje, ki zanima zlasti katoliškega državljana. Brez dvoma! Ako izvira patriotizem iz ljubezni, mora biti nadnaraven, kajti ljubezen je v kristjanu nadnaravna čednost. Sicer pa smemo sklepati na nadnaravni značaj domoljubja Ludi iz ukaza, naj damo cesarju, kar je cesarjevega, Ta ukaz prihaja iz Kristusovih ust, ki je začetnik nadnaravnega reda; torej je tudi izvrševanje te zapovedi 23 nas vernike nadnaraven čin,
61.	Seveda bi lahko kdo ugovarjal, da je država pojav in postulal že zgolj naravnega reda, da je tedaj patriotizem zaukazan že jure naturae In je dosledno čin naravnega reda.
Gotovi je patriotizem zankjzan ie po naravnem zakonu, torej jc ludi pogan dolžan ljubiti domovino; pri poganu se/edj p&triotični čini ne bodo imeli n a d naravnega sijaja, temveč pomenijo le naravm> %rcdno!o vendarle so krepostni čini; lako hvali av. AvguStin fctaTe Rimljane radi njih »virtutes politicao- in zalrjuje, da so bile te kreposti poplačane od Boga s tem, da uživajo zgodovinsko slavo: hodie lilleris el historio gloriosi sunt, pene in omnibus getilibus (Aug. de civ. Dei IV, 15; PL 41, 160).
Vsekakor je nesporno, da izvira dolžnost domoljubja od Boga.
62.	Ker jc Bog, ki jc v naravnem redu začetnik države, obenem v nadnaravnem začetnik cerkve, jc očividno, da med ljubeznijo, ki jo po evangeliju dolgujemo cerkvi, in med ono, ki jo že po naravi dolgujemo državi, ne more biti nasprotja, ker prihajata obe iz enega vira. CeEerum, vere si iudicare volumus, supernatural is amor Ecclc-siae patriaeque carilas naluralis. geminae suni ab eodem sempitemo principio profectae c a r i t a l e s , cum ipse sit utriusquc auctor et causa Deus: ex quo consequitur. n-on posse alterum otficium pugtiare cum altero (Leo XIII. »Sapienliae clmstianae*).
63.	Zato je velika zabloda, če hočejo nekateri povsem Ločiti politiko od religije, kakor da bi ne imeli nič skupnega. Religija je vir, ki izliva svoj plodonosni vpliv tudi na politično življenje; tega vira nikakor ne smemo zamašiti! Solent enim nonnulli rem politicam a refigione non distinguere solum, sed penitus sejungere ac separare, nihil ut esse utrique commune velint, nec quicquam ad alteram ab altera influere putent oporlere. Hi ... tanto doterlus errant, quod rempublicam uberrimo utilitatem ionte temcre prohibent (Leo XIII. ad episcopos Hispanos 8, dee. 1882).
156
Ce soglašata cerkev kot zakladnica večnih versko-muralnih načel in država ki>t zastopnica časnih koristi ljudstva, imata obe od tega le ¡korist: si cum sacra licclesiae potestalc civilis auctoritas ¿mice cnngruat, magna utrique neccsse est fiat utilitatis accessio (Leo XIII. »Arcanum«),
Medsebojni odnosi so pač tako o*bsežni in segajo lako globoko v življenje naroda, da je to vedno le v levar političnemu življenju, če se okrniujejo pravice religije; »rationes regni el religion is ila esse conjunclas, ut quantum de hac detraliiLur, ta n tirni de subdilorum officio et de imperii majestate decedat (Leo XIII. Quod Apostolicé j.
To misel poudarja Leo XIII- tudi v pismu ruskemu cesarju Aleksandru II-, kateremu priporoča, naj prizna katoliški cerkvi svobodo. kajti od tega bo imel sam cesar in bo imela njegova država največjo korist: Catholícam religion em pro suo muñere id perpetuo spcctarc, lit paeis apiri tum lale promoveat, ac regnorum et popu-torum quieti possit esse praesidio (Leo XIII, ad Russtae Impe.ratorem 12, apr. 1880).
Ko bi bil ruski dvor razumel besede Leona Xlll!
64.	To nalogo vrši katoliška cerkev ne samo v krščanskih drŽavah, temveč prav tako v poganskih. To vidimo v rimskem imperiju, to velja tudi za današnje poganske kraje. Ko priporoča Len XIII. japonskemu cesarju katoliške miaijone, mu niše. da lahko pričakuje velike pripomočke za razvoj države bnš od katoliške vere: adjumenta ad incolumilaitem imperii non exigua especiare a religiono catFiolica potes (Lío XIII . ad Japoniae Imperatoren! 12, maja 1885). Saj katoličani v državi ne žele drugo nisi quae IranpuMta et honesta sunt« (Leo XIII,, ibid.). Radi tega prosi papež cesarja, nai dovoli kristjanom čim večjo svobodo; igitur vehementer petimus, ut ma:orem quam potes, Jibertatem christianís impertías, eorumqlie instituta patrocinio graitiaque lúa, ut soles, lueri pergas (Leo XIIL ibid.).
65.	Katoliška religija, zlasti ako se more pros l o razvijati, uij v sebi cudovilo učinkovite sile za sncialno blagostanje; le sile ne pojemajo, temveč delujejo vedno kol vir živih voda. če ga le ne za mašimo i siquidem in sapientia institutisque catliolicis virtus et cHicentia ienst , , , mira prorsus et multiplex ad humanae socíetatis bonum; ñeque ea cum aelatibus exarescil, sed cadem semper el vivida, no vis item temporibus, modo ne opprimatur. constant er est profutura [Leo Xlll, ad Mungariae episcopos I. maja 1896)
2al, narodi te čudovite sile mnogokrat ne spoznajo, in ker je ne poznajo, je ne upoštevajo: Sa Chiesa possiede «na segreta virtú invincibile, che il mondo neppur sa comprendere perché non viene dal mondo [Leo Xlll. Allocutio 1 mart. 1892}.
66.	Zato je brezumno, ako se neki politični, ali bolje rečeno, pülrtikujoúi krogi naravnost boje religije v javnem življenju, oziroma L. zv iklerikalizma», če sinemo rabiti v RV ta sicer povsem inade-k valen izraz. Ko hočejo izločiti delovünje cerkve iz državnega življenja ter konstuirati neko nasprotstvo med tronom in oltarjem, Škodujejo le državi: nihil sane deterius reique publicae nocentiuí
157
quam eL opinio sit, civil o ra Ínter auclorilatem et Ecelesíam nesessario dissidium esse (Leo XML ad card. Schimborn 1. maja 1894).
Konkordat, v katerem se obe oblasti zcdinila glede zadev, ki so skupnega interesa, ni korisLen samo cerkvi, temveč tudi državi, in tej Se bolj nego cerkvi. Saj uprav cerkev zagovarja pravice ljudstva, in neumevno je, kako se more bali današnja ■ demokratska, doba vpliva religije, ki nas uči, da resnične pravice ljudi izvirajo iz naših dolžnosti do Boga: les vrais droits de l'homme naissent prë-ebčmenl de sev devoirs enver.; Dieu (Le-j Xlfl. ad e-Discopos Galliae 10. Febr. 1892).
67. Dogovor med državo in cerkvijo hoče zavarovali V prvi vrsti religiozne interese katoličanov, jMi katoličani se politične svobode prav nič ne bojimo, želimo si le tudi verske; naša vera noče konfliktov z državnim organizmom, saj moli v lilurgiji: ^Domine salv Um fac regem«, »SalvuOl fac populum tuum Domine«. Leo XIII. noče razdora med obema oblastima, temveč soglasje: non seeessionem alterius potestatis ab altera, mul.toque minus conlenlionem, sed plane eoneordtani (»Immortale Dei«),
Da bi dosegli to soglasje, so bili papeži v pogajanjih z državami popustljivi, kar so le mogli; pri takih razpravah postopa cerkev kot mati: Eeclesia - - - malernae pietatis eximia documenta praebet, cum lacililalis indiflgentiaeque tantum adhibere soleat, quantum maxime potest (Leo XÏIÎ. nïmmortale Dei <). Konkordat noče nikakejja *kle-Tikulizma-i, temveč le eno: katoličan bodi veren cerkvi in domovini)	Josip Ujčič.
Enciklika „Morfalium ánimos".1
Vsebina eneiklike Pija XL o pospeševanju pravega edinstva v veri (de vera religionis unitate) je iz časopisnih poročil že ¿nana'', Najvišja Cerkvena avtoriteta razlaga v njej stališče, ki ga zavzema katoliška cerkev nasproti mnogoštevilnim poizkusom za zedinjenjc krščanskih cerkva. Lansko leto od 3. do 21. avgusta so se seêlï v l.ausanni v Švici zastopniki 9(1 kričanskih cerkva«. Katoliška cerkev se oficie)no nt udeležila ne tega ne podobnih prejšnjih zborovanj, teprav je bila povabljena. Nedvomno je misel o zedinjenju vseh kristjanov vsakemu dobremu katoličanu simpatična in nihče si zedinjenja bolj ne žeii kakor katoliška cerkev. À prav zato morajo katoličani imeti jasno sodbo o možnosti in načinu zedinjenja. Zato je ta cnciklika velike načelne važnosti xa vse katoličane, ker jim omogoča jasen pogled na aktualni problem z.edinjcnja vseh kristjanov.
Konferenca v Lausanni je imela brez dvoma ta vidni uspeh, da je pokazala močno in iskreno hrepenenje po edinstvu in ga še povečala. Pokazale pa so se tudi nepremostljive težave, da 4a
1 Acta Apostólicac Sediš 1928 1 ss.
* CI. Slovenec IS. ian.
158
edinstvo v Kristusu dejansko doseže, dokler vlada tnkn razcepljenost mišljenja o Kristusu in njegovem nauku1,
I. Vsebina enctklike.
Podam najprej glavne misli, ki sestavljajo encikliko, potem pa hočem posebej nekoliko obširneje govoriti o glavnih zmotah, radi katerih katoličani ne morejo sodelovati pri Lakih poizkusih.
1. Hrepenenje po svetovnem miru,
V uvodu omenja papež veliko hrepenenje narodov po realizaciji svetovnega miru, »Človeštvo ni še morebiti nikoli tako čulilo potrebo po onem bratstvu, ki nas tako tesno veže med seboj in ki je osnovano v skupnem izvoru in enotnosti človeške narave.t Enotnost človeškega rodu je danes splošno priznana. Treba jo je le kot vrednoto in mogočno silo uporabiti, da bo nje živa zavest v človeštvu odslranjala bolj in bolj ovire miru: zunanje spore in notranje hoje*,
2. Zelja po verskem edinstvu.
Podobne napore za zvezo in edinost vidimo tudi z oziroin na red, ki ga je Gospod Jezus Kristus postavil. Mnogi Upajo, da bi se mogli zediniti narodi, čeprav imajo in ohranijo različne verske nazore, Osnovo zedinjenja in edinstva bi tvoril religiozni čut (sensus religiosus). ki se nahaja skoro pri vseh ljudeh. Poleg tega imajo še nekatere nazore skupne. Tako moremo dobiti temelj za neko skupno duhovno, religiozno življenje, Tako bi mogli najti tudi vez med nekristjani in kristjani in ustvariti tudi med njimi neko zajednico za boj proti brezboitvu.
Se bolj mikavna, a tudi varljiva je misel, zediniti vse kristjane na osnovi nazorov, ki So jim skupni in ki jim je središče Kristus. Kristus sam želi, da bi bili vsi njegovi učenci edini, ut unum sin t (Jan !7r 21). Ta edinost se rodi in obšlo ja v medsehojni ljubezni (Jan 13, 35). Čeprav ostane Še naprej needinost, svoboda v mišljenju, v različnem pojmovanju krščanstva, je možno in dobro, da se vsi kristjani združimo v eno zajednico. Tako bi postalo krščanstvo vplivnejše in boj proli rastočemu brc/, verstvu uspešnejši5.
* Prirn, poročilo o konferenci Slovcnec 20. dec, M)27 O raznih prej-injih pot ritmih EhTlich, Kntoliika Cerkev. 3. zv. 1927, sir. 245 si. Crivcc, Cerkev, sir. 236 si,
1 Po bridkih preizkušnjah je torej človeštvo prialo do živega spoznanju enotnosti človeškega rodu, Katolicizem je lo resnico vedno oznanjal in jo tudi kot ziudinjujoč nagih poudarjal. Tudi antropokijka ¿nanosi je prtShi. do prepričanja, da ima iloveiivo ikupeti izvor in je torej po svoji naravi človek ilovekti bistveno «rtak. Seveda bo misel o enotnem iivoru v»eh ljudi potem bistveno močnejša, če pridejo miilcci do tcjja, da bodo pojmovali enotnost izvora tako, kfllcor jn t e 5 t ti ni po^ linije- enoten tzvor človeka — od Boga Stvarnika.
" Protestantski misijonarji tožijo, da j« misijonsko d*Jo zelo ofeikoienu med pogani, kj vidijo, kako so kristjani razcepljeni v razne cerkve in loiinv.
159
3. iN auk katoliške cerkve □ pravem e d i ti s L v 11.
Nato razlaga Pij XI, nauk katoliške cerkve O pravi in resnični edinosti, ir. tesar je mogoče razvide ti zmotnost osnov, na katerih hočejo »panehristiani« priti do krščanske edinosti. Nimamo samo naravnega reda in torej naravne religije. Od Roga je objavljeno Tazodetje, r. njim postavljen nadnaravni red. Iz lega sledi, du je le ona religija prava, ki obsega to razodetje V celoti. Človek ima dolžnost sprejeti vse, kar je Rog razodel v stari in novi zavezi. Kristus jc ustanovit cerkev, Kctor hoče biti kristjan, mora tudi to priznati. Cerkev je vidna družba, eno telo, ki mu daje enotnost en nauk, eno učiteljstvo, ena oblast, en studenec milosti po zakramentih, eno kraljestvo, en dom, ena čreda. Kristus živi v njej, zato bo trajala skozi vse čase in vedno is-.ta, nezmotljiva,
4, Zmote pan kristjanov.
Po tej jasni razlagi nauka o cerkvi, preide ene i klik a na z m o t n e predpostavke in razloge *p a n k r i s t j a n o v*. Temeljna zmota — »unde tota eiusmodi causa pendere videtur, itemque acatholicorum actio ct conspiratio proficisci ilia multiplex, quae ad consociandas Christianas ecclesias pertinet« — je mnenje, da edin-stva v cerkvi Kristusovi dosedaj Se ni bilo in ga ni ter je torej treba šele ustvariti. Edinstvo v cerkvi, enotnost vere in oblasti, je prav za prav dosedaj samo abstrakcija. Cerkev jc v svoji naravi razdeljena. Obstoja več cerkva ali občestev, ki so vsa Kristusova. Nekatere stvari imajo enake, v drugih se razlikujejo, a vsa ta občestva so euakopra\rna.
Nekateri pač priznavajo, da je bila cerkev edinstvena od začetka skozi dobo prvih cerkvenih zborov, a potem se je razdelila v več cerkva, ki so vse Kristusove,
Iz tega pojmovanja edinstva cerkve v zgodovini pa izvira mnenje, da se je treba vrnili nazaj do evangelija ali pa do stanja ob prvih cerkvenih zborih. To osnovo da je treba sprejeti in na tej sestaviti veroizpoved /a vse cerkve, vse druge poznejše uredbe pa je pustiti kot neobvezne za skupno krščansko občestvo. Pro-tcstanlizem je marsikatere verske nauke in obrede neutemeljeno zavrgel, ki jih rimska cerkev še ima. Te bi protestantje morali prevzeti. Pravtako pa je rimska cerkev pomnožila prvotno vsebino vere z novimi dogmami, ki so evangeliju nasprotne. Posebno prvenstvo rimskega papeža, kakor ga katoliška cerkev pojmuje, je nesprejemljivo. Kvečjemu bi mogli priznati primat časti ali predsedstva. Z rimsko cerkvijo se morejo pogajati le kot sebi enako, z njo se zediniti, tako da bi ohranili svoje prepričanje in seveda ne da bi se podvrgli praktično papeževi oblasti. Po pogodbi bi se jim zagotovila njihova svojstvenost.
To je osnovna zmota o edinstvu cerkve. Radi te zmote ne katoliška cerkev in tudi ne posamezni katoličani ne morejo aktivno sodelovati pri tem delu in se udeleževati kongresov, ki jih to mišljenje preveva.
460
Če bi sodelovali, bi priznali to zmota, hi prezirali in omalovaževali raiodete resnico, Papež našteva zmote, ki so v tem mišljenju obsežene in ki so obenem razlog, da noben haLoličan ne more pospeševati takega dela s svojim glasovanjem ali svojo pomočjo. S Leto bi zmotni krščanski religiji, ki je odtujena Kristusovi eerkvi, priznali ugled in veljavo, ki je nima. Razodeta resnica bi se napravila za predmet, o katerem se morejo vršiti pogajanja. Priznalo bi se, da se je apostolski nauk v cerkvi, ki jo vodi in vlada Bog, ali popolnoma izgubil (penitus detecit) ali vsaj pokvaril, pomešal z zmotami. Prav tako bi potrdili, da je vsebina vere v teku stoletij tako otemnela in postala negotova, da bi bilo treba danes lolerirali v temeljnih stvareh nasprotujoča si mnenja. Ali ni dal Zveličar svojega nauka za vse bodoče čase? Prihod sv. Duha na apostole, njegovo življenje v cerkvi, nauk Jezusa Kristusa, ki je torej zgubil že pred več stoletji svojo moč in vrednost [eificacium utilitalemque), ne bi imel več učinkov, ne rodil vidnih sadov.
Kristus je dal cerkvi zapoved, naj vedno uei njegov nauk, dal je zapoved vere za vsi ljudi, ki se hočejo zveličati (Mk 16. 16), Kako bi bilo to mogoče, če bi cerkev vseh krščanskih resnic ne mogla nezmotljivo razlagati?
Zmotno je mnenje, da so dobrine vere sicer na zemlji, v človeški družbi, a jih je treba šele odkriti z dolgotrajnim študijem in je morebiti potrebno celo življenje zato, da jih človek odkrije in občuti njihovo vrednost ter jih uveljavi. Ali jc Bog dal razodetje samo za stare in učene ljudi? Ali ga je dal v taki obliki, da ga morejo samo ti Spoznati? Ali ga ni dal zalo, da vodi vse človekovo življenje?
5, Občestvo ljubezni ni možno brez edin siv a v veri.
Najbolj močno in vabljivo pa je geslo »Vsekristjanov, ki izraža obenem njihov zaželjeni cilj: vsi kristjani naj se združijo v eno občestvo ljubezni za skupno uveljavljanje religioznih vrednot na etiškem. kulturnem, socialnem in političnem polju. Ali bi ne bilo mogoče, da bi prenehala medsebojna nasprotstva in bi skupno delali, čeprav bi vsak mogel ohraniti svoje versko prepričanje? Pij XI. pa vprašuje: at tamen qui fieri potest ut in fidei detrimentum caritas vcrgat? Ne more in ne sine prava ljubezen biti veri v škodo. Ce priznamo zapoved: Ljubite se med seboj! ne smemo prezreti zapovedi istega apostola; Če pride kdo k vam in ne prinese tega nauka, ga ne sprejmite v svojo hišo in ga tudi ne pozdravile [11 .lan 10), Temelj Ifubezni jc vera, in sicer popolna. EdinosL v veri mora biti prva vez med verniki. Te p« med vvsekristjani" ni. Vse polno globoko segajočih razlik v verskih naukih je med njimi (tradicija, hierarhija, evharistija, češčenje svetnikov, posebno Marije),
Pot do pravega edinstva cerkve je le po enem učitel jstvu, eni postavi verovanja, eni veri kristjanov. Dokler pa vlada ta raz
161
ličnost mnenj, bi edinstvo, kakršno si zamišljajo »vse kristjan i s pospeševalo le indiierentizem, modernistične nazore o relativni resničnosti dogem ter Iprotcstanlovsko) naziranjc o temeljnih in ne-tcmeljnih verskih resnicah. A pravo pojmovanje božjega razodetja, rednega in izrednega cerkvenega uči te! (siv a te nazore izključuje.
6, Edina pot k e d i n s t v u,
Popolnoma jasno in odločno pove papež, do je nemogoče mislili in delati za edinstvo kristjanov drugače, kakor da se pospešuje vrnitev ločenih kristjanov v edino resnično Kristusovo cerkev. Eno je mistično telo Kristusovo in z njim se mora združiti, kdor hoče biti njegov ud V tej edini cerkvi Kristusovi m niliče, ki ne priznava avtoritete in oblasti PcLra in njegovih naslednikov. Predniki protestantov in pravoslavnih so bili nekoč v zvezi pokorščine nasproti rimskemu škofu. Naj se vrnejo v očetovo hišo! Sv. oče prav srčno želi, da bi doživel srečni dogodek zedinjenja vseh kristjanov v eni resnični Kristusovi cerkvi. »In negotio sane gravissimo" prosi Boga in Zveličarja, nuj bi se kmalu vrnili v cerkev vsi kristjani. Izraža trdno upanje, da bodo spoznali pravo Kristusovo cerkev, a ko bodo v ponižni molitvi prosili razsvetljenja.
Jasen je govor poglavarja katoliške cerkve, nepopustljiv v varstvu razodetega nauka. Vsako popuščanje v le m oziru bi pomenilo dvom o božjem izvoru katoliške cerkve in katoliške vere. A obenem je mi! kakor glas očeta, ki moli, da bi Duh božji privedel nazaj v Kristusovo ccrkev vse, ki jih je človeška zmota odtrgala od nje, ki pa že čutijo domotožje,	J. Fabijan.
{Nadaljevanje in konec prihodnjič,)
Odgovori odbora za razlaganje cerkvenega zakonika.
Pojavili so se dvomi, kako treba umeli nekatere kinone. Odbor za razlaganje cerkvenega zakonika [pontificia commisaio ad eodicis canones atilhcntice interpretandos) jc k vprašanjem odgovoril dne 28, decembra 1927 (AAS 1928, 61—62).
1, O izpovedi redovnic, Kanon 522. določa-. »Si alicpia rcligiosa, ad suae conscicntiac trEmqxiillilalerti, conlessarium udeat ab Ordinario loci pro mutieribus approbalum, confessio in (¡ualihet eccle-sia vel oiatio etiam semipublico peraetu, validu ct licita esl. V pomirjen je vesli se sme redovnica obrniti do vsakega mašmka, ki je pooblaščen za izpovedovanje, d asi ne posebej za redovnice, in se pri njem veljavno in dopustno izpove v vsaki cerkvi in ludi v javnem ali napol javnem oratoriju.
n) Komaj je bil zakonik objavljen, SO kanonisti in moralisti začeli povpraševati, kako naj se umejejo besede; »conlessio in qualihct ccclesia vel oralorio etiam semipublico peraeta valida et licita e$t«. Ali bi bila izpoved, ki bi jo redovnica opravila na kakem drugem kraju, ne v cerkvi in ne v javnem ali v napol jivnem oraloriju, nc samo nedopustna, ampak tudi neveljavna?
□ oiofloinl VcilnEh.	11
162
K temu vprašanju je odgovoril odbor za razlaganje zakonika 24. novembra 1920 (AAS 1920, 575, de religlosis ad III): »Canon 522 ita est intelligcndus, ut confesiones, quas ad suac conscicntiae tran-qurllilatcm religiosae peragunt apud conlessarium ab Ordinario luci pro mulieribus approbatum, lici La e et validae sint,dummodt> fiant in tcclesia vel oratorio etiam semipublico. aut in loco ad audtendas confesiones mulierum legitime destínate." (Prim, J3V 1, 169.)
Odgovor pa kanoniste ni popolnoma zadovoljil. Izvečine so besedilo tako tolmačili: £e redovnica opravi izpoved kje drugič, torej ne v cerkvi, ne v vsaj napol javnem oratoriju, ne na kraju, ki ga je cerkvena oblast določila za izpoveda vanje, taka izpoved ni samo nedopustna, kar je jasno, ampak je neveljavna, Mnogi pa so zagovarjali milejši nazor: izpoved je v tem slučaju sicer nedopustna, je pa veljavna. Razlog, ki so ga navajali za svo^e milejše tolmačenje, je bil zlasti La-lc: bilo bi čudno in nenavadno, ko bi veljavnost izpovedi bita zavisna od tega. kje se opravi, na tem ali onem kraju.1 K temu razlogu bi lahko pripomnili: V slučaju, o katerem govori kan. 522, tnašnik ni žc prej pooblaščen xa izpovedavanie rcdovnic, ampak dobi tu po ob laičen je ieie po kánonu. Zato pa ni čudno, če jo zakonodavec to izredno poobliščenjc omejil in določil kraj, kje naj se izpoved vr£i. Kamin dovoljuje redovnicam -svobodo, da se smejo v pomirjenje vesti obrniti za izpoved do vsakega mašnika, ki je pooblaščen za izpovedovanje, dasi ne posebej za redovnice. Nc bomo rekli, da jc čudno, čc ta svoboda ni absolutna, ampak je omejena glede na kraj
Preporno vprašanje je razsodil odbor za razlaganje cerkvenega zakonika: Če opravi rcdovnica izpoved drugje, kakor določata kan. 522 in odgovor z dne 24. nov. 192(1, izpoved ni samit nedopustna, ampak je neveljavna.
b) Kanonisti in moralisti ludi v tem nisti bih edini, kaj ptimeni V kan. 522 beseda: »adeal< . Alt se sme redovnica v pomn jenje vesti obrniti samo do mašnika, ki se iz kakega drugega vzroka mudi v hiši? Ali pa sme izpnvedmka, ki nima jurisdikcije zu redovnice, tudi poklicali v sanmstan?
Odbor je k temu vprašanju odgovoril: lieduvnica Sme izpuved-nika v samostan poklicati.
2, O odvezi v smrtni nevarnosti, Za one, ki So v smrtni nevarnosti, veli kánon 832: iln periculu mortis omnes sacerdotes,, litet ad confesiones non appmbati. valide et licite absolvuni quos-fibet pocnitenlcs a quibusvis peccatis aut censuris, quanlumvis reser-vališ et mtloriis, etiamsi praesens sit saCcrdoS approfcatus, salvo prac-seripto can. S84, 2252.-'
Vsak mašnik more torej v smrtni nevarnosti dati odvezo za vse grehe in vse cenzure Za one, ki bi bili zagrešili ahsnbitionem citm-plicis, velja ob koncu navedeni kánon 884. Če je cenzura pridriana
1 Cf. A. Vcrnieerseh S. J., Thctil. mor,. HI, Rmnae 1923, pg. 3S9—391. — A, Vermeerseh S, J, lil J. Crenscn S. .1., Epítome jnr. Can„ !, cd, 2, p£. 336 do 337 — Fr. IleehE P, S M„ Pastor bonus 1921 /22 , 2ni Ss. — G, Ocstede O, S, B„ Arcbiv f. kal L Kirchtnr. 1923, 138-142.
163
papežu modo speciaJissímo, se je iteba ravnati po kánonu 2252. O tem ni nobenega dvoma. Ni pa čisla razvidno iz kánona 882, če odveza ccnzur, dana v smrtni nevarnosti, velja tudi pro foro externo.
Za cenzuro »ab temine-*, to ju kazen, ki jo poglavar naloži grelniku ipO posebnem odloku ali sodnem reku, veli kánon 2252: če je nepooblaščen mašnik odvezali spokornika v smrtni nevarnosti cenzure ab h omine: se mora, spokornik, ee smrtna nevarnost mine, obrniti do tistega, ki mti je cenzuro naložil.
Kako pa je s cenzuro lalae sentcnliae. t j. s kaznijo, ki si jo človek nakoplje ipso lacto, brez sodnika, ie samo s tem. da je grešil? Ali odveza, ki jo kdu dobi za laku cenzuro v smrtni nevarnosti, velja tudi pro foro externo? V mislili imamo seveda samu stučaj, ko je javno znano, da se jc kdo zapletel v eenzuro. Zakaj če je zadeva tajna, je saran po sebi umevno, da zadostuje odveza »in foro mlernu«.
7-a spokornik», ki je o njem javno znano, da ga veže cenzura, določa kánon 2251: Kdor je dobil odvezo in foro interno« in je popravil pohujšanje, se tudi na zunaj le h ko vede kot tak, ki je oproščen cenzure- Toda če se odveza nolorične cenzure na zunaj ne izpriča ali vsaj upravičeno ne presumirá, morejo poglavarji zahtevati, da spokornik na zunai ravna tako, kakor da je obremenjen s cenzuru, dokler ne dobi odveze tudi «in foro externo«. V svetem letu 1925. so morali izpovedniki v Rimu takim, ki bi jih vezala javna cenzura, pa so se spokorilt, dati izpričevalo, v katerem £0 označili ime, priimek, diecezo spokornikovo in javno cenzuro in izjavili, da so spokornika odvezali cenzure, S to izjavo je šel spokornik do sv. penitencian je, kjer so mu dali pismo za domačega škofa. V tem pismu izpričuje sv. peniLenciarija, da je spokornik pri izpovedi bil oproščen javne cenzure in se po kén. 2251 tudi in loro externo-* more smatrali za oproščenega.1 — Podobno bi moral ravnati izpo-vednik, ko bi po kánonn 2254 § 1 - in casibus urgentioribus< odveza! spokornika cenzure latae sentenliac, kadar je zadeva javna, Dal bi ¡.pokorniku pisaueno izjavo, da ga je odvezal. S to izravo bi spokornik šel do cerkvenega poglavarja, do škofa, da mu la prizna odvezo tudi vprn foro externo".
Razlog za tako ravnanje moremo posneli iz samega kan. 2254. Kánon. ki pooblaá$uje Spovedniki za odvezo cenzur »Ln casibus ur-gentiorihus«, govori samo o odvezi itn Ioto sacramentali«. »In foro fciilerno« torej odveza javne cenzure v teli okoližčinali sama po sebi ne velja.	*
Drugače pa bi mogel kdo soditi za kánon SS2, ki daje masniku pravico, da more spokornika v smrtni nevarnosti odvezali vseh cenzur, naj so tudi javno znane. Kánon govori kar vobče in ne razločuje nobenega fora. Zalo se je pojavil dvom v obliki vprašanja:
1 Pius XI. eonst. Si u n q u a m a I i a s , 5, ¡ul. 1934, n. V], S, Poenitenl , Mónita. 31. ful. 1934, n. V (AAS 1924. 311— 388).
II-
164
An absolutio ill pcriculo mortis secunda m eanoriem 882 limilelur ad forum internum, an cxlendatur etiam ad forum externum? — Odhor za razlaganje zakonika je odgovoril k temu vpTS&anju: «Affirm a -live ad primam partem, negative ad secundum.« lo se pravi: odveza cenzur V smrtni nevarnosti se omejuje na »forum internum Ce je torej spokomiik dobil odvezo za notorično cenzuro, pa smrtna nevarnost mine. vc?e spokornika »in foro Externo« prej omenjeni kénon 2251,
3.	0 i z p r e ¡i 1 e d u zakonskih zadržkov- Če je za poroko Se vse pripravljeno in se razkrije zadržek, pa ni mogoče za izpregled obrniti se do škiifa, ali ko hi se bilo bati, da bi se kršila tajnost, ko bi iskali spregleda pri Škofu, tedaj more, po kánonu 1015 § 3, za lajne zadržke («pro casibus occtdlis«) dati izprejilcd župnik, malnik, ki je navzoč pri poroki v smislu ká.n, 1098, n 2, in izpoved-nik, a tn samo pro foro interno in le pri izpovedi,
Slučaj je tajen, casus occullus, če s e »in foro externo- ne dá dokazati in je obenem v resnici neznan večjemu Številu ljudi. V [cm smislu ([«vori ,kám>n 1037: »Publicum censetur impedimentum, quod probari in foro externo poteši; secus est occult um. t
Imenuje pa se zadržek tajen tudi tedaj, kiidar se sam po sebi, po svoji naravi, dá dokazali (n. pr. sorodstvo, svaitvo), a je v resnici, dejansko, neznan, to se pravi, nikomur ali le malemu šlevilu ljudi znan.1
Kako naj sc umejc v kámvnu 1045 § 3 določilo «pro ca-sibus occultism, ali samo v prvem ali ludi v drugem pomenu, o tem niso vsi enako sodili. Vprašanje je torej: An verba pro casibus occul-tis canonis 1045 § 3 intelli^enda sint ianhiro de impedimentis matri-monialihus naLura sua et facto occultis, an etiam natura sua publicis et facto nccultis? — Odbor za razlaganje cerkvenega zakonika je odgovoril: Negative ad primam partem, affirm alive ad se-cundam. To se pravi: v okoliščinah, ki 0 njih govori kánon 1045, more župnik, tna&nik, ki jc navzoč pri poroki po kán. 1098, izpovednik dati izpregled ne samo za zadržke, ki so me dajo dokazati in so obenem v resnici neznani, ampak tudi za Laike, ki se sicer dajo dokazati, a so v resnici ¡neznani.
4.	0 s u b d e 1 e ¿ a c i j i za poroko, a) Kapelan, vicarius coopcralor, more po k ¿no mi 1096 g 1 dobiti splošno poobUSčenje (delegationem generalem) za poroke v i.upniji, v kateri je nastavljen. Dá mu pooblaSčenje ordtnarij ali p:i župnik. Ni pa bilo med kanonisti dognano, Če more kapelun, ki je pooblaščen za vse poroke, drugega določenega maŠnika suhdelegirati za določeno poroko. Odbor za laalagamje zakonika je izjavil: kapclan, ki je sam pooblaščen za vse poroke, more drugega mainika suhdelcgirali; biti pa mora ta maáni'k določen, in porolka mora biti določena.
1 Gf. Roiman, Župnikova in »povednikova ohhst za »¡íregled zakon skega zadržka. Bofiosl. Vestnik. 1^25, Jtlfi—1Q9.
165
b) Župnik ali ordinacij more po kanonu I09Í) § 1 pooblastiti določenega mašnika za določeno poroko. Dvonmo pa je bilo, ali more župnik ali ordinarij temu določenemu maSniku dovoliti, da more ta drugega določenega mašnika subdelegirati za isto določeno poroko, Odtn>r za razlaganje zakonika je dvom razreSil in odgovoril, da je tu m ojJ oče.	F r, Uš e n i č n i k.
Občni državljanski zakonik
v slovenskem prevodu in nekaj o obveznosti civilnega zakona in foro conscientiae,
Za. pretekli božič je iziel v Ljubljani slovenski prevod civilnega. zakonika, ki sta ga priredila dvorna svetnika Bcžck in t fíe-gally. Z ozirom na Regallyia je torej knjiga nekak opus post-buraum; je pa tudi zares »Spatgeburt«, kajti Regally je začel prirejati prevod že t, 1905, (če ne prej), svoj rokopis pa je predložil šele i. 1913, Pisec teh vrstic je poznal ¡íegaílyja osebno, in pri njegovi tankovestnosti, ki je mejila naravnost že na skrupuloznost, se prav nič ne čudi, da je delo napredovalo tako počasi, — Za redakcijo besedila je obstojal poseben odbor prvih juristov, ki je predelal du julija 19H 602 paragrafa. Tedaj je izbruhnila vojska in s tem je povedano vse; Ínter arma silenl Musac, tudi če redigirajo tako važno knjigo kot državljanski zakonik.
Kakor je razvidno iz zgodovinskih podatkov v predgovoru (setavil jih je prof. Polec), se je boril redakcijski odbor z mnogimi težavami: zato smo bili za božič tembolj veseli, ko je La važna knjiga vendarle zagledala luč sveta; predstavila se je v priročni in lični ohhki.
Knjiga nam no nudi sanio slovenskega prevoda zakonika, kakor je hil razglašen l.jun. 1811, temveč tudi »novele« k zakoniku, ki so bde promulgirane med vojsko. Spremembe, ki so jih uvedle ^novele«, so podčrtane, dodano pa je tudi staro besedilo v ležečem tisku, kjer je zopet podčrtano to, kar je stvarno odpadlo, — Dalje je uvaževal redakcijski odbor tudi spremembe, ki so nastale za časa naše nove države (prim. n. pr. dodatek k g 34.j. Opomb in pravorekuv pod črto, kcjkur jih ima Manzova izdaja, slovenski prevod nima, kar bodn ínahiti nekateri pogreSali.
Prevod ie stal mnogo truda, in za la trud moram« biti delavcem hvaležni; knjiga bo dohrodojla ne samo juristom, temveč tudi teologom. Radi lega meniir, da sme i BV povodom edicije tega dela i spregovorit i paT besedi.
Za nas teologe je dobro, da imamo za juridtčne pojme vendarle enkrat priznane slovenske izraze.
V morali moramo predelati precej na dolgo traktat de justitia ct jure«; naša latinska terminologija je sicer fiksna, toda bogoslovee si želi za praktično življenje — slovenske; in le to mu nudi novi prevod.
ióó
Ni moj najncn, d.i urenim slovenščino prevoda,	to nisem pu-
klican —, vandar xani m a ti se stuem za stvar. Za besedi} »unentgvltJoch« ima prevod »neodplatnoi; ko wm cilal boffoílovcam to besedo, jim ni posebno ugajala. V § 126. in drugod menim, da bi se »Ubvr^abc* prevedlo s ^-prtdajo in ne r. »izmjikvijo.; ».izročitev* bi £ahtevda nukn predajo iz roke v roko, dcc:ni i predaja' tega ni Tnhtcva; mislim, da bi lortj kazalo reči: »predaja t znamenji«. /a erloschcn» ima § 1480, glagol »prestati*, § HS'i pa »ti^asniti«; ta zadnji izraz se mi zdi hoijSi. -—* V ktuahl sum hotcJ najti, jc-li veljaven v Sloveniji testamant, (¿pisan v Itebrej&čim: iskal tem pod »Jezik«, kjer |u rečeno -nI, pisava«, besede pa v kazalu ni. Tiskovnih napak nis«m iikal, le slučajno sem naletel na str. 209 na roboknpno po-tíodho.
Za -latinski »l(!v nuil rcspicil retro« ima novi prevod lep izraz: »Zakoni lie učinkujejo nazaj«; kak purist znabili ne bo s tem soglašal, prevod pa je praktičen.
Moralistov seveda ne zanima toliko jezikovna stran prevoda, temveč mnogo bolj vprašanje obveznosti civilnih zakonov pro i o to in I črno: zlasti ko gtc za ^stvarne pravice«, za »pogodbe i, »odškodnino«, »zastaranje* in sjično. To so vprašanja, ki dajo dela ne samo juri situ, temveč i spovedniku,
Važno je za teologe, da državljanski zakonik priznava »j u s natur&le«; pri -.razlagi« zakona se mora za primer dvoma odločiti ;-po naravnih prav ni h načeli h- (§ 1(j.); vsaJí človek ima -prirojene, ze po r ft z umu vidne pravic e <. (§ I6.1i ozirati se je na tO, kar jc primerno prirojenim naravnim pri-vicam (§ 17). Zanimivo je, da zakonik prav kakor moralisti ne priznava družb, ki nasprotujejo »dobremu nravstvir [§ 26.). Take družbe tudi po zakoniku ne morejo pridobivati nikakih pravic, kar je važno za primer restitucije Povsem v duhu naravnega prava uči § 22., dc *cclo nerojeni otroci imajo od časa, ko so bili spočeti, pravico do zaščite po zakonih« in da so nositelji pravic lz tega slcvli. da abortus involvira ne samo „unor, temveč eventualno tudi obveznost restitucije.
iz istega duha izvira novela k § 142., ki določa, da more sodišče brez ozira na svoje prejšnje odredbe ali na dogovore zakoncev na novo odrediti, kar je potrebno v korist otrok. Zakonodajalec je imel tu s<vcialne namene.
Tak socialen namen se kaže tudi v noveliranem § 167,, po katerem jc nezakonski oče zavezan povrniti maiteri a) stroške poroda, h) stroške njenega vzdrževanja za prvih šest mesecev, in c) tudi oaljnje i-zdatke, ako so potrebni vsled poroda. Moralisti niso taki strogi; Notdin pravi: a) Fornicator ad partus expensas solvendas non Icnetur, si mater cas Ierre potest, quia maiter in peccatum libere consensit; b] onus alen d i prole m ex jure naturae ti trique parenti incumbit, • Modernemu ženskemu gibanju, ki hoče, da bodi 'žena povsem enakopravna mo/.u, bi pravzaprav boli odgovarjalo stališče — moralistov! Vendarle moramo priznati i noveli, da ima tehtne argumente zase: Novela vidi v moškem glavnega povzročitelja (causa primaria damni) in mu nalaga precejšnja bremena, cía se varuje! Seveda ji možno, da i ženska zlorabi ia zakon in se pusti
167
Idila zapeljivi i, ker ve. da mora ^on« vse plačali. Civilni sodnik bo sodil kajpada saniu po besedilu zakona, njegov prav Drek pa bo veljaven tudi in cončcientia [*>post scnlcntiam judicis«). — Ker smo ravno pri »tej« tvarini, bi omenil še § 163,. po katerem so domneva, da je zarodi! nezakonskega otroka moški, kateremu se dokaže, da se je združil 7, materjo v dobi od ne več kakor 300 dni m ne manj kakor ISO dni pred rojstvom. Kaj pa, če je mali imela posla z več moškimi in n e ve, kdo je pravi oče? Potem sme prijaviti tudi po vesti poljubnega izmed njih, in doličnik mora prevzeti vsa bremena nase tudi in conscienlia (seveda post senienliam judicis; ante scntcnliam judicis lahko reče, da ni dokazano, da je on oče, in iz negotovega očetovstva ne more sledili golova obveznost, plačati alimcnlacijo). Civilni zakonik prav nič ne favorizira moške lahkomiselnosti, pač pa hoče, da bo otrok (ki ni kriv, da se je rodil iz lake dvojice! primerno preskrbljen,
Teologa bo zanimal n, pr. tudi § 320. Glede užitkov velja pri moraliNtih staro, naravnopravrlo načelo: res fruetificat donimo,, ki je ic itak jasno, Po tem aksiomu mora vrniti tudi possessor bon&C Bde i lastniku predmeta ne samo stvar, temveč tudi iz nje izvirajoče plodove, Civilni zakonik pa da poštenemu posestniku neke pr^dpravice, ko pravi: »Poštenemu posestniku pripadajo vsi iz stvari izvirajoči predmeti, čim od stvari odločeni; njemu pripadajo tudi vsi drugi že p t e j e i i užitki, kolikor so že dospeli za časa mimo posestih [§ 330.) Za teologa naslane vprašanje, se li more katoličan poslužili le blagodati zakona tudi v vesti, in sicer še ante sententiam judicis; Noldin odgovarja, da sme: dispositio enim legis in bono communt fundatur, ut nempe per eum innumer&e difficultalcs et lites praecaveantur (Theol Moral li1-1, n. 441, 3, h).
Analogno bo sodil teolog o veljavnosti S 422,, po kalerem sine \sak zemljiški lastnik izruvati korenine tujega drevesa iz svojega sveta in odsekati ali drugače porabili veje, ki vise v njegov zračni prostor. — Da obmejna drevesa kalijo večkrat mir med sosedi, je znano; duhovnik večkrat vidi. da bo prišlo do razprtij itd Seveda bi> duhovnik v duhu svojega poklica upošleval vse okoliščine konkretnega fakla in dal kol prijatelj nasvet secundum aequum; vendarle ve&kral ne more samo pomirjevali, temveč mora tudi odločiti; vpraša se, je-li S 422. veljaven tudi in conscientia? Po mnenju podpisanega ni dvoma o tem; Schindler, govoreč o »UebeT-hangerechl", citira § 442., ne da bi izrazil kak pomislek o njegovi veljavnosti pro foro conscienliae tM-oraltheologic 111-, 609)
Slično bi mogli navesti mnoge druge paragrafe, toda kdo naj izčrpa znabili tri četrtine zakonika?
Sploh stoje moralisti na stališču, da je v materiji »de justitia et jure' treba smatrali civilne zakone kol merodajne tudi za forum i n t e r n u ni, kes jc, da sodijo moralisti večkrat zgolj na podlagi naravnega prava; prej nego obstoji kak puzitivni zakon, tudi ne morejo drugače. Toda naravno pravo nam govori mnogokrat v univerzalnih stavkih, njegovi postulati imajo splošno obleko; te
168
njegove zahtevc je treba v življenju formulirali primerno vsakokratnim okoliščinam in zlasti, ko gre za pridobitev lastnine, jasno precizirati to, kar je povedani) v naravnem pravu bolj na splošno. Lastnino pridobimo pošteno le tedaj, ako jo pridobimo v soglasju L normami naravnega in pozitivnega prava: nur jener Erwerb von Sondereigenluin kann die Anerkennung fordern, als rechtmäßiger lirveerh zu gelten, welcher auf dem Boden des natürlichen und positiven Rechtes zustande kommt (Schindler, Moraltheokigie IIIs, 600),
Pozitivni zakoni imajo pat svrho, da pojasnjujejo naravni zakon in da prilagodijo njegove principe danim razmeram; saj pravi sv. Irmiaž O civilnem pravu; jus civile, secundum quod quaelifiet civ i t as aliquid sibi aCcOinmode determinat (1 11, q. 95, aH, 4); .seveda mora pozitivni zakon upoštevati vse razmere: oportet, quod Je* ad mulla respicial et secundum personam, et secundum negotia, et secundum tempma (1 11, q. 96, art, 1). Ce je enltrat civilni zaikon pravimo sklenjen z ozirom na avtorja, tvartno in obliko, rodi ohveznost v vesli: leges (civile s) si justae sini, iiabent vim o h 1 i g a n d i in f o t o conscientiae a lege ssierna, a qua d e r i v a n t u r (1 11. q. 96, arf. 4). To je jasen nauk sholastike, in prav nič ne gre, da bi kdo proglasil vse civilne zakone kar en bloc za zgolj pena ¡ne.
Seveda pa bo pisateli etike, ko razpravlja o lastninski pravici, naletel v civilnem zakoniku na dejanske ali pa navidezne razlike med pozitivnim pravom in jus naturale.
Tozadevno omenjamo: 1. Prave razlike prav za prav ni lam, kjer državni zakon predpisuje nekaj več, nego zahtevn naturni zakon; ta predpisuje, da morajo bili n, pr. priče pri testamentu sposobne: stari g 591. je smatral člane duhovnega reda (in ženske) za »nezmožne, kot priče pri poslednjih voljah; gotovo ni In nujna zahteva naravnega prava (Novela T, § 56. je Že rtak to stvar spremenita). Toda to so formalnosti, ki jih država radi Tcda sme in mora zahtevati, državljani pa jih nioraio spoštovati; in jure nalurae je akt, kateremu manjkajo potrebne formalnosti, Se veljaven; če pa ga proglasi sodnnk za neveljavnega, ugasne ne samo njegova civilna, temveč tudi natumu veljavnost.
2. Neka r a i I i k a se pojavlja med forum naturae in forum civile, ako drž. zakonik noče priznali veljavnosti čiru. ki je po vsebini in 7. ozirom na pucisccnlc de jure nalurae povsem v redu: vzemimo, da 20leten mladenič popolnoma prostovoljno proda svojo kmetijo in sicer za pošteno ceno; toda tu nastopi civilni zakon, ki omejuje njegovo svobodo in sme razveljaviti pogodbo. So li lake naredhe zakona etično utemeljene in dosledno obvezne? Odgovarjamo: ako je naredba aj moralno ncoporočna in ne sega čez meje državne kompelence (n, pr na cerkveno polje), h) ter je jasno, da je splošnosli koristna, moramo priznali nje obveznos-t. tudi če bi se nam v posameznem slučaju zdela brezpredmetna: zur Wahrunji des Gemeinwohles kann es notwendig sein, einem bestimmten na tur rechtlich gilUgen Rechtsgeschäfte die staatliche Recblsgiltig-
169
keii z« versagen, ran mißbräuchlicher Anwendung solcher Rechtsgeschäfte vorzubeugen (Schindler, Moraltheologie Ii- 60J).
Ka r se le da, moramo skrbeti, da dosežemo soglasje med forum civile in forum conscientiae. Pomislimo, da je državljan obenem vernik in nasprotno: ne smemo ga razdvojiti, ker je vest v človeku Je ena. Le tedaj, če bi državni zakonik kaj zahteval, kar je jasno proti etičnim načelom (n. pr. dvoboj, ali da mora katoličan aktivno sodelovati pn drugo verskih činih), mu človek sme in moro odreči pokorščino: oboedire oportet Deo magis quam iiominihus (Act. 5. 29); dokler pa je civilni zakonik v mejah svoje kompetence, mu moramo priznati obveznost tudi za notranji forum.	Josip Ujčič.
Plesna norost.
■ Tempus plungendi et sultandií (Prid- 3, ■)), Sv, pismo postavlja plesanj« v nasprotje žalovanju. Pies, neki ritmični gibi In skoki k pesmi ali gddbt, je naraven izraz veselja, mladostno radostnega razpoloženja. Naraven pojav v človeškem rddu, v vseh plemenih in dobah. — Toda, kar moramo danes pod imenom plesa v vseh kulLurnih« središčih, pa tudi že na deželi gledati, to izdaleč ni več naraven izraz radosti. Socialistični list Rheinische Zeitung« je o pustu 1927 pisal laku-le: »Postavimo, da Kristusov čisti evangelij ni prišel na svet, dn Kristus ni umrl na Golgati in da se njegova pridiga ni o/nanjevala skozi di-utisoč let v cerkvah tega mesta; postavimo, da se po naši deželi na oltarjih daruje Veneri in Apolonu' kaj mislile, ljubi kristjani, ali bi mogli plesi naših dni biti bolj divji, kakor so? Cednejši, lepši morda — bolj noroglavi pa težko.* Ostra, a žal le preveč upravičena sodba,
Kako obvarovati m ladino te norosti-? To je težavno, a nujno vprašanje dušnega pastirovanja. Pa ne samo pri nas, drugod morda še nujnejse, Nemški škofje in duhovniki se s strahom vprašujejo, kam drvi plesu vdana mladina? Odpraviti ples ali kategorično ga prepovedali? Vsaj za Porenje — tako trdijo sami — nemogoče, To bi pomenilo tirali tudi katoliško mladino na najbolj nevarna plesišča, kjer ni nadzorstva in nobenih moralnih oíirov. V > Jtigendfiilirung, Beiblatt für Präsides« 192Á, I lev. 1, razpravlja kaplan Schöllgcn z načelnega in prakličnega mladinsko-pastoralnega stališča o plesu. Kako velika je nevarnost v Porenju, kaže primer, da ima njegova župnija - podeželska — s 3500 dušami, 10% delavstva, na razpolago sedem plesnih dvoran. Načeloma plesa ne odklanja — in v tem vprašanju so si duhovniki vsi edini. Gojili je treba ples v omejeni meri tako, da SC reducirajn nravne nevarnosti na minimum. Nemški škofje so za to določili dve nepremakljiva principa: t. Plesni tečaji se smejo vršiti le pod nadzorstvom staršev in morajo biti predvsem poučevanje olikanega, vileškega vedenja, nespodobni plesi so izključeni; 2. družabne prireditve s plesom so dovoljene samo kot zaključene družinske proslave, h katerim je vslnp mogoč le z na ime se glaseen vstopnico.
170
Nespodobno oblečene udeleženke se na mestu izključijo, istotako moški, ki bi se količkaj neumestno vedli. — S tein pa seveda še niso vsa praktična vprašanja rešena. Važna je izbira plesov, da se ne izključujejo vsi moderni plesi brez razlike. Vsaka doha je imela svoje plese, tudi naša jili ima. Piesi iz dobe rokukoja in bider-majerstva ljudem dvajsetega stoletja ne nudijo tega, kar so nekdaj. Tudi vprašanje učitelja ni nepomembno. —■ Dvojno pot kažejo, ki vodi iz današnje plesne norosti. Prvič je treba uvesti zopet plesnu kulturo. Javno plesišče ne .sme hiti mladini plesna šola. Drugič je treba iskati zvez z ljudsko tradicijo in narodovimi šegami, da ne viadajo iz tujine tmportirani plesi, ki našemu ljudstvu nimajo prav nič povedati. — Vsa ta vprašanja pričenjajo trkati tudi na vrata slovenskih dušnih pastirjev in vzgojiteljev,
Sodobna plesna norost je predrla tudi nekoč ljudem vendarle sveto in spoštovano mejo, kt jo stavi postni čas. Ne samo z verskega in cerkvenega vidika, tudi v. zgolj vzgojenega in narodnogospodarskega je upoštevanje spokornega časa koristno. Uvidevne oblasti skušajo same s primernimi odredbami ali vsaj s sicer razumljivo geslo omejevati v postnem času plesne zabave. Kalh. Kirchenzeitung [1928, št. 3] poroča, da nemška drž. vlada načeloma odklanja v času od pepelnice do velike noči udeležbo pri družabnih prireditvah. To je za boljše kroge, ki na udeležbo ministrov redek tirajo, dovolj razumljiv mig, naj v času pokore ne aranžirajo takih prireditev —-naj si so še tako deconlne, - Plesu slična norost je športna. Ne pozna nobenih praznikov. Da je le dela prosi dan, kn se more upati na obisk občinstva, sc prirejajo najbolj divje tekme itd. Vsaj največje praznike svoje vere bi morati tudi še tako navdušeni športniki praznovati, Tudi proti tej norosti bi morala javnost zavzeti odklonilno stališče, v prvi vrsti dnevni tisk. Prntestanske Danziger neueste Nachrichten« n. pr, so prinesle izjavo, da na največje cvangeljske praznike {t. j, veliki petek in spomin rajnih) o športnih stvareh ne bodo več poročale.	R-
SLOVSTVO.
a) Pregledi.
Novejša francoska ascetična literature.
Francozi imajo zelo- bogato hscetično literaturo; tudi v zadnjih letih po vojni je izšlo precej lepih del. ki so se v velikem številu razširila po Franciji in tudi izven nje. Zdi se mi, da imajii francoski ascetični pisatelji to prednost, da znajo težka vprašanja j a s n o obdelati in na tak način, da se človek, ko jih čita, nehote zanje ogreje. Ne puste ga hladnega kot pogosto ascelična dela v drugih jezikih, S tem pa nikakor nočem reči, da bi bilo vse, kur napišejo, dobro; ne, marsikaj, kar nosi blesteč naslov, je plitvo, brez teološke
171
vrednosti. Veliko pa je tudi dobrega in nekaj bolj važnih nowjsih aseetičnih del bom \ tem pregledu omenil.
f Sistematična ascetika. Znani dogmatik À d. Tan-q m t- r e y 1 je na večer svojega življenja napisal zelo lepo delo, ki sistematično obravnava ascetiko in mistiko, z naslovom: Pricis de Théologie Ascétique et Mystique, 51' éd. Strani XLVHI in 1000. Mala 8". Paris 1925, Desclée et Co. Prvotno je izšla ta knjiga v dveh zvezkih, prvi Î923,. drugi 1924. 1. Silno hitro je Lilo treba novih izdaj, in to je tudi za Francoze izredno, če je treba kako delo v par letih kar petkrat ponatisniti, T. dobro pozna asee-tjfno in mistično literaturo; precej na uvodnih straneh poda celoten |,regl(id važnejših del iz patristične dobe, srednjega veka in najnovejšega časa. V novejši dobi upošteva predvsem francosko in angleško literaturo, pa tudi nemški pisatelji mu niso neznani. Takoj spočetka točno označi razliko med ascetiko in mistiko.
S preciznostjo profesorja dogmatike govori prav zanimivo o Jezusovem mističnem telesu [str. 98—103) in še prej na splošno, kaj je za kristjana Jezus in njegovo odrešilno delo. One strani, ki jih je posveti i češčonju Marijinemu, so še posebno dobre; na sedmih straneh (str. 119—126) razlaga popolno posvetitev Materi božji kot jo je učil hI. Grignon Montfortski, To jc za sistematično ascetiko nekaj novegu; drugi se v takih knjigah te pobožnosti navadno uiti ne spomnijo ne.
Prav tako je zanimivo lil. poglnvje, ki govori o krščanski popolnostL Popolnost je v ljubezni, ljubezen pa suponira žrtev. Popolnost ima svoje stopnje in svoje meje, Prcmnogokrat prav ta pojem tudi pri dobrih ljudeh ni jasen in večkrat naravnost zmoten. Že Frančišek Sal. je zapisal, da popolnost razume vsak »selon sa passion et fantaisie . Nekateri menijo, da je svet in popoln tisti, kdor je vpisan v nešteto bratovščin, kdor recitira vse polno ustnih molitev, četudi pri tem zanemarja stanovske dolžnosti. Ti zamenjavajo sredstva in cilj. Spet drugi gledajo le na zunanjo strogost, z a ljubezen do bližnjega, ki je druga največja napoved, pa jim ni dosti mar. Tretji hočejo le z zunanjim delom za druge rešiti svet, pri tem pa ne skrbe zadosti za lastno dušno posvečenje. Vsem tem in še veliko drugim jc treba povedati, da so v zmoti, in da je bistvo popolnosti v ljubezni in v nobeni drugi stvari ne.
V posebnem poglavju govori o duhovnikovi svetosti. Sv. Tomaža vzame za podlago; -per sacrum ordmeni aliquis deputalur ad dignis-sima ministeria,, .. ad quod requiritur major sanctitas interior, quam requirat etiam religiiinis status« (2 II, q. 184, a. fl corpl. Temiaževc besede podpre z evangelijem, sv. Pavlom in pontifikalom. Isto sledi tudi že iz Opravil, ki jih duhovnik izvršuje kol mediator inter Deiim et homines.
1 T. je pred par leti nehal predavali v semenišču St. Stulpice v pariškem (¡redriestju lssy. Scdnj je v istem kraju rektor noviciat* io teologe, ko po dnvrîenïh bogoslovnih Študijah vstopijo v konßreßaeijö svetnih duhovniki v-ïiilpicijtincev, ki imaju n svoj namen vïgojo duhovniškega naraiiajn.
172
Kol sredstva za svelost rtâV9 j a T. 4 notranja in 4 zunanja- Notranja: hrepenenje pu svetosti, spoznavanje Boga in spoznavanje sebe, skladnost z voljo božjo in molitev; zunanja: duhovno vodstvo, urejeno življenje, duhovno branje in duhovni razgovori. Nekaj novcg;i je poglavje, V katerem razpravlja o tem, kako mora človek posvetili Ludi svoj odnos do družhe.
Drugi del je še bolj praktičen. [Prvotno sta bila vsak del xasa vezana, sedaj pa sta združena v eno knjigo.) Kot splošno asee lični pisatelji, Se tudi T. drži stare razdelitve: via purgativa, via ¡Iluminativa. in via unitiva. Začne spet z naukom o mističnem telesu. Nu moremo ae drugače očistiti, kot če smo bolj in bolj ucepljeni v Kristusa. V svojih navodilih spremlja dušo od tistega trenutka, ko se je odločila služili Bogu, do največje popolnosti, ki jo dušeči more. Du£no očiščevanje se vrši tako, da veiiko moli, da dela pokoro za storjene grehe, da se zatajuje in da se stanovitno ustavlja skušnjavam.
Pri drugi poti, via ¡Iluminativa, prav tako pri tretji, via unitiva prav pogosto rabi sv. Terezijo, sv. Janeza od Križa in znano Sau-dreaujevo delo Les Degrés de la Vie Spirituelle. Ko razlaga meditacijo, ne razloži le metode sv. Ignacija, ampak tudi druge, zlasti Olierjevo, ker je T. sam sulpicijanec. (J. J. Olier, u. 1657, je bil nstanovnik semenišča in kongregacije sv. Sulpicija )
T. ascetika je prav dobra, človek se na njegove nauke lahko zanese, je praktično pisana, z ljubeznijo in ni preobširna. Namenjena je v prvi vrsti teologom in duhovnikom, pa ludi redovnim družinam in izobraženim laikom. Nekaj takega bi mi Slovenci potrebovali.
Drugo sistematično aScetiko je spisal redemptorist P. J. Dosda •/. naslovom L'Union avec Dieu, Ses commencements, ses progrès, sa perfection. Mala B"_ Nouvelle éd. Vol. L [X in 4991. IL (str. 537). París Í925. Libraire A, Giraudon. P. Dosda je izkušen misijonar. zato piše zelo praktično in v lahkem slogu; ker je redemptorist, veliko rabi sv- Alfonza Prav tako kot T. tudi Dosda spremlja dušo od trenutka, ko fe začela živeti sa Boga po via purgativa, via íIluminativa, vja unitiva do popolnosti. Ta nova izdaja je precej izpopolnjena in zboljSana. zlasti oni del, v katerem obravnava mistična vprašanja. Svoja izvajanja dobro podpira s sv, pismom in s cerkvenimi očeti. Tako globok pa ni kol T.
2. Molitev, posebej premišljevanja. Na prvem mestu naj omenim lepo delo: Dom Vital L e h o d e y, abbé de la Trappe de Bricquebec, Les Voies du l'Oraison Mentale. 8IJ, 11' mille. Str. 422. Paris 1023- Librairie Lecnfft e-Gabalda, — Izhaja iz misli, da molitev ni le potreba, ampak tudi zapoved. Vsak človek mora moliti. Pojasnjuje razloček med uslno in premišljevalno molitvijo. Praktično je poglavje o vzrokih, zakaj naše mulilve velikokrat niso dobre. Najbolj obširno pa govori o meditaciji, nu celih 77 straneh. Za prakso so prav porabnl nasveti, ki jih daje na straneh 172—1S7, kako moremo mcditacijo nadomestiti z drugačno molitvijo; v ta namen po sv. Ignaciju priporoča tres modi orandi. 3. del obsega mistično molitev. Lehodeyevo delo je premišljeno in dobm.
173
Se bolj obširno piše o molitvi jezuitski pater René M a u m i g n y v knjigi Pratique de ! Oraison Mentale, Premier Traité, Oraison ordinaire, 13 cd, Mala 8U. Str. 384. Deuxième Traité, Oraison extraordinaire, 11 êd. Mala 8°. Str. 316. Paris 1922, Beau-ebesne, — Prvi del je posebno dober in bolj porahen kot drugi. Da bi v citate I ju vzbudil neko sveto spoštovanje do molitve, govori najprej o njeni odličnosti. Prošnjo molitev, ki jo največkrat rabimo, najbolj na široko razlaga, Za prakso je zlasti dobro, kar piSe v 4. poglavju: Težave pri meditaciji. Bolj na široko omenja »duhovno suho t o*, o kateri pravi že v uvodu, da je kakor puSčava, ki jo mora vsak prehoditi, če hoče priti v obljubljeno deželo. Prav v tej preskušnji, ki pride nad vse. ki se trudijo za svetost, jih premnogo odneha, Tudi je vredno opozoriti na to, da dobra meditacija že sfiponira gotove kreposti in če premišljevanje ni dohro, je večkrat tukajle krivda, Sv. Ignacij bi to imenoval praeparatio remota. Oh koncu prvega dela jasno razloži razne načine molitve po sv. Ignaciju.
Tudi drugi del je dober, pa manj praktičen^ Kot že naslov pove, piše o mistični molitvi, Začne s takoimenovano kontemplacijo. Po sv. Tereziji tudi to razdeli na razne stopnje. Za poglavje, v katerem govori o preskušnjah in trpljenju, ki ga morajo prestali duše, katere Bog dvigne h kontemplaciji, je rabil poleg sv. Terezije zlasti sv. Janeza od Križa in sv. Katarino iz Gcnue. Kot za meditacijo tako je za kontemplacijo še bolj potrebna gotova stopnja čednosti. Posebno poglavje obravnava izredne pojave, kol so vizije, privatna razodetja itd. Tudi lo je potrebno, ker glede tega vlada pogosto zlasti pri poboinih osebah napačno mnenje.
Moralist A. Vermeersch, S. J., profesor na Gregoriani v Rimu, je spisal lepa premišljevanja o Srcu Jez. z naslovom: Pratique et Doctrine de la Dévotion nu Sacré-Coeur. 6t éd. Maîa 8". 2 vol. I. La Pratique. Sir. 493. II. Partie doctrinale et liturgique. Sir. 291. Paris 1922. Castcrman. Knjiga je izšla tudi v nemškem prevodu, — Vse, kar se da solidnega povedali o pobožnosti Srca Jez., je v glavnem tukaj zbrano. Prvi del obsega razne posvetitve Srcu Jez., ki so ud Cerkve potrjene, zatem 9 premišljevali! o lakoimenovanih »službah". Spet nova serija meditacij za noveno pred praznikom Srca J, in za tem še za cel mesec junij posebna premišljevanja o Gosp. Srcu. Premišljevanja so bolj kratka, tuintam morda malo suha, drugače pa porabna. — Drugi del je doktrlnalcn. Dogma tično razlaga, v čem prav za prav obstoji pobožnost Srca Jez,; posebej ko poinudi pri tako imenovani veliki obljubi. Llturgični del obsega para frazo mainega formularja Miseremini in onega v čast cvhnrističncmu Srcu Je*., ki je v nekaterih Škofijah vpeljan. Za cerkvene govore so porabni zgodovinski podatki o početku lita.iij Srca Jez. in tudi kratke meditacije, s kalorimi razlaga invokacljc. K sklepu doda še avtentične dokumente rimskih kongregadj in
1 Pred par tedni je îiïel nemški prevod pod naslovom Reiclislktler S. J. — Mnumijtnv S. .1., Kiithelisclie Mvstik. 8", Str. X in 334. Herder, Freiburg
i. B, 1928.
174
papežev, ki se nu k> puliožnosl nanašajo. Vtrmeefachçva knjiga je čisto gotovo en a izmed najboljših in najbolj solidnih, ki govore o Presv. Sreu.
Posebno prikupljiva, z veliko ljubeznijo, pa. zato nič manj solidno so pisana premiSI|evanju, ki }iil je izdal jezuit P. lUlldu l. Les £ v a n |> e I i q u e s. Vie de Jésus - Christ méditée. SO1" nulle. 12" Str. 837. Lille 1924. Desclèe de ßruuwer. — Prvu izdaja je izšla I. 1909. in bila pruv hitro razprodana. Sedaj je la čez 80.000 teli meditacij v rokah duhovnikov in laikov. Kaj je na njih posehiiegíi? Silno preproste so, kratke — nobena ni daljin kot dve do tri strani
—	in pa neka ljubezen in toplota veje iz vsakega stavka, Vsa meditacija je neprisiljena in aplikacija samaposebl sledi iz premišljevanja. Nič ni prisiljenega, nenaravnega. Kako zna n. pr. v 5, meditaciji naravno in lepo orisati angelov razgovor r. Marijo pri oznanjenju. Ni treba nič truda, kar spontano klečii pred Devico in proslä, da bi mogel kol angel molili Ave, gratia. plena, Celotna knjiga obsega 325 meditacij, vse iz Gospodovega življenja. Nemci imajo tudi kratke meditacije ;-fiir vielbeschäftigte Priester«, ki jih je izdal P. Huonder S- J. v dveh zvezkih z naslovom; Zu Füßen des Meisters [Der Arbeitstag in die Leidensnacht]. Pa je med obema avtorjema zelo velik razloček. Pri Huondru je glavno aplikacija, meditacije m dosti, pri Haudutu je glavno meditacija, aplikacije prav malo, Zalo bi tistemu, ki hoče res meditirali, francosko knjigo veliko bolj priporočal,
M a Ii i c il Hier,, S. T. D,v je napisal meditacijsko knjigo z naslovom: P r o b a t i o c a r i t a t i s. Meditationes ad uSUm eleri. Ed. 3. Mala 8", Str. XXI in 609. Urngis 1923. Sumptibu* C. ßeyaert.
—	Knjiga je pisana latinsko, pač pa ima precej francoskih citatov zlasti iz Franc. Sal. To niso meditacije, v katerih bi premišljevali kot smo vajeni, življenje Jezusovo, ampak v obliki meditacij nam razloži ves ascetični nauk- Navadno laku, da v uvodu pri vsakem poglavju in v opazkah poda bolj teoretično razlago, zatem pa pravo tvanno za premišljevanje. Seveda je oboje v organi črti medsebojni üvezi. Kdor meditacije ni dosti vajen, bo knjigo lažje rabil za duhovno berilo kot za premišljevanje.
Pisana je zelo juMio in teološko solidno. Vso aScetiko zgradi na fúndame nt u ljubezni, človekovo Življenje na zemlji pa je proba lio ljubezni. Caritas mu je izhodišče in konec duhovnega življenja, prav kot uči Frančišek Sal. Knjiga se deli na tri dele: Potreba in odličnost ljubezni, ljubezen do Roga in ljubezen do bližnjega.
Meditacije svoje vrste je spisal redemptorist P. JÏ o u c h a g e , Pratique des Vertus. Méthode pour travailler à la Perfection au moyen d'un exercise de vertu chaque jour. Nouvelle éd. 3 vol. Mala 8". I. (593), If. [53!), III. (590). Paris 1925. G. Bcauchesne.
—	K.ut redemptorist se drži metode sv. Alfonza, Zalu ne podaja v premišljevanjih življenja .Jezusovega, ampak čednosLi, za katere naj bi se trudili. Sv. Alfonz je namreč takole naročal svojim redovnikom: Ce hočete, da boste Kristusa posnemali v njegovih čednostih, se vadite mesec za mesecem v eni izmed 12 čednosti. Indi vse druge
175
Verske vaje kot posebno izpraševanje Vesti, duhovnu berilo, posebni sklepi: vse naj S£ suče okrog čednosti, O kateri meditirate. Tako je torej tudi P. Bouchage vzel za podlago svojim meditacijam 12 čednosti: vero, upanje, ljubezen do Boga, ljubezen do bližnjega, uboštvo, čistost, pokorščino, krotkost in ponižnost, Zatajevanje Samega sebe, zbranost, duha molitve, odpoved in ljubezen do križa. Vsak mesec obdela eno čednost, v vsakem delu štiri. Posamezni meseci imajo svojega zavetnika-apostula po redu, kot so našteti v kanonu. Začetne meditacije v prvih dneh vsakega meseca so navadno bolj doktrinalne, v drugi polovici, zlasti pa proti koncu vedno bolj praktične. Zdi se mi pa, da je precej težko vztrajati pri lakih meditacijah celo leto, kdor ni vajen te metode. Nič pa ne dvomim, da bi imel veliko koristi, kdor bi vse po vrsti predelal. Lahko se rabi tudi xa duhovno berilo ali pri pripravi za pridige o čednostih.
Premišljevanja duhovnih vaj je izdal jezuit P. Longhaye, Retraite annuelle de huit jours d'après les Exercises de Saint Ignace. 8". Str. 728. Paris. Casterman. Premišljevanja So zapisana čisto tako kot jih jc govorit svojim duhovnim sobr&tom — redovnikom; prvotno jc tudi bila knjiga tiskana le kot manuskript za jezuitske samostane. Pred leti pa jc bila ueizpreiUcnjena izročena javnosti. Nekaj podobnega je z njo kot z Mcschlerjevimi duhovnimi vajami, ki so tudi bile najprej tiskane le kot manuskript. Razlika je v tem, da so MeschlerjeVe bile v izdaji za javnost precej močno skrajšane, deloma predelane, Longhayeje pa so sedaj prav take kot v manuskriptu. Poudaril sem že, da je velika prednost francoskih ascetičnih pisateljev jasnost, s katero obravnavajo tudi najgloblja vprašanja: tudi te duhovne vaje se po jasnosti odlikujejo. Pri dispoziciji se drži pisatelj točno sv. Ignacija, vendar je v delu veliko lastnega truda. Meditacije niso le pisane točke za premišljevanje, ampak premišljevanja so popolnoma izdelana. Vsako obsega tO—12 strani, tako da so v knjigi popolnoma izdelana in razvila premišljevanja za osemdnevne duhovne vaje. 4 meditacije so n fundamentu, 10 iz prvega tedna, pa tudi one iz Gospodovega življenja SO dobre. Poleg tega ima še osem knnlerenc o veri, Zelo pametna je tudi misel, da pri vseh premišljevanjih na robti poda jasno in prccej obširno vsebino, lako da se knjige prav lahko poslužuje tudi tisti, ki nima časa, da bi vso Ivarino prebral
Duhovnikom in bogoslovccm so namenjena premišljevanja: A. Charrier, S. J,, L c Sacré-Coeur et le Sacerdoce. 5" mille. Mala S<\ Str. XXIX in 258. Paris 1920. Beauchesne. Meditacije So globoke, jasne, primerne zlasti za mesec junij in za prve petke. Pisane so z ljubeznijo, po zunanji obliki pa niso razdeljene tako. kot smo navijeni. Izide iz premišljevanj, da je duhovnik delo neskončne ljubezni božje, izbran zato. da ljudi vodi na Gospodovo Stcc. V drugem delu so zbrana premišljevanja o duhovniških čednostih Srca Jez., v tretjem razkriva Gospodovo ljubezen za duhovnike,
176
V malih zvezkih izdaja jezuit Charles Pirra pod skupnim naslovom L'Evangile du Sacré-Coeur duhovita premišljevanja iz Gospodovega, življenja. Pa ne sistematično. Doslej so izšli trije zvezki v dvauajslerki s teinile naslovi: L D é t h a n i e. NeuÎ Méditations sur l'Évangile de Lazftre, 10' mille. Str. 141. Toulouse 1925. 3 i. T i b é r i a d e. Neuf Méditïilions sur les Passades de l'Évangile. 10'' mille. Sir. 141. Toulouse 1925. I1L Sur la Montagne. 7« mille. Str. 157, Toulouse 1926. Vse tri je založil Apostolat de la Prière, 9, rue Monlplaisir, Toulouse. Vse meditacije so dobre; v uvodu k prvemu zvezku dogmatično razloži pobožnost Srca Jez. Tudi oblika je zelo priročna-
Se eno zbirko naj omenim, ki so jo izdali belgijski jezuiti v kolekciji Muséum Leséianum. Section ascétique et mystique, 8 Spisal jo je Pierre Charles, S, J,, La Prière de toutes les Heures 1<= série. 12>' mille. 8". Str, XIV in 168, série. 12' mille. S". Sir. XIV in 165. Bruges 1923, Beyaert. — V vsakem delu je 33 meditacij. Tudi ne sistematično kot smo vajeni, Eno misel vzame iz evangelija, listo, ki je za njegovo aplikacijo najbolj primerna. Na njej nam duhovito pokaže nauk, mimo katerega bi morda šli z zaprtimi očmi. Tako razglablja v prvem delu, kako vsako pošteno življenje človeka pripelje k Bogu, v drugem, kako usmiljeni Bog potrpi z našimi slabostmi, in kako mi sami velikokrat nespametno preprečujemo njegove načrte. Premišljevanja niso dolga, 4—5 strani, pa za našo dobo zelo primerna. Rabijo se prav lahko tudi za duhovno berilo,
3, H a g i o g r a 1 i i a. Izmed številnih biogralij svetnikov naj omenim samo dve. Prvo o sv. Tereziji Deteta Jezusa, drugo o svetem arskem župniku Janezu Vianneyju. Prvo je «tpisal Mgr, L a ve i lie, Vicaire général de Meaux, Sainte Thérèse de l'Enfant Jésus. (1873—1897.) D'après les documents officiels du Carme! de Lisleux. 8". Str. XV in 446. Lisieux 1926. Office Centrale de S*c Thérèse, Delo je tudi že prevedeno v nemščino. — O tej svetnici, ki je umrla pred dobrimi tridesetimi leti, je napisana že cela obiirna literatura, in to ne le pri Francozih, ampak tudi pri drugih narodih. Omenim le najbolj važno avtobiografijo, ki jc izšla po iijenî snirli z naslovom Histoire d'une âme, écrite par elle-même. V nekaj letih jih je šlo na stoiisoče med ljudi; prevedena je že na nešteto jezikov. Laveillevo delo ono drugo lepo izpopolnuje. Marsikatere podrobnosti, ki jih svetnica v svoji ponižnosti ni zapisala, izvemo iz nje. Laveilie je priznan hagiogral, njegovi spisi so pisani v lepem slogu in dosti kritični- Tudi pri tej knjigi je rabil veliko Se ne objavljenih rokopisov in akte za kammizacijo. Delo je predložil v pregled nekaterim teologom in trem še živečim sestram sv. Male Terezije; rektor pariške katoliške univerze Mgr, Baudrillart pa je napisal prav lep uvod, v katerem poudarja pomen česčenja naïe svetnice, zlasti se za tiste, ki delajo intelektualno.
Drugo je izdal Abbé Fr„ Trochu, Le Curé d'Ars. Saint Jean-Marie-Baptiste Vianney (178û—1859) d'après toutes les pièces
177
du Proces de canonisation et de nombreux documents inédits. Ouvrage couronné par l'Académie Française, 24° mille. 8". Str. XVJI in 702. Lyon-Paris 1927, Vit te, — To je prva kritična biografija o arškem župniku. Zasipavanja za beatifikacijo su se začela takoj po njegovi smrti; veliko zanesljivega so izpovedali tisti, ki so ga dobro poznali, njegova sestra Marjeta, tovariši iz mladih let, součenci i?, semenišča, župljani in še drugi, ki so bili z njim v osebnih zvezah. Vsi akti za bcatilikacijo in kmoniziqo obsegajo nič manj kot 5 debelih folio knjig, skupno 4560 strani. Ves ta ogromni material je preštudiral marljivi Abbé Trochu in razen tega še ves arhiv v Arsu. škofijski arhiv v Belleyll in Lyonu, svetnikove spise, njugove iivljenjepise, Annales d'Ars, ki so začeli v Arsu izhajali 1. 1900., in ic veliko drugega.
Doslej sta veljali za najboljši biografiji lista, ki ju je napisal misijonar Aifrcd Monnin, ki je sam Vianncya dobro poznal. Izšla je v dveh prccej debelih zvezkih- Druga je krajša, spisal jo je Jožef Vianney. Mocninova biografija je bila doslej najbolj obširna in izpopolnjena. Pa je tudi v njej še precej pomanjkljivosti, ker je pisatelj pisal prehitro in tako ni mogel vsega zadosti preiskati. Slo je zato, da ljudstvo kar mogoče Ilitro dobi v roko Vian-neyev življenjepis, Zato so se vrinile v tekst nekatere kronološke napake, ona doba pred 1, 1855, ni zadosti točno orisana in marsikatere zanimivosti iz svetnikovega življenja so opuščene, Tako se nam v novi luči pokažejo tele življenske dobe Vianneyeve: njegovo bivanje v Noësu od 1809—1811, v semenišču v Lyonu od 1813—1814: ona doba v Arsu, ko so se začeli kazati sadovi njegovega dela, njegova bolezen in smrt. V knjigi je tudi 22 ne posebno lepih slik,
4. Dela o posameznih vprašanjih iz ascetike. P. S. M. G i r a il d , Prêtre et Hostie, Notre Seigneur Jésus-Christ et son Prêtre considérés dans l'éminenie dignité du sacerdoce et les saintes dispositions de l'étal d'Hostie, 51' éd. Mala 8°. 2 vol, 1. (XXXIX in 625). II, Str. 686. Paris 1924, G, Beauchcsne. — Prva izdaja je izila že I. 1885. Ko se je mladi Giraud pripravljal z duhovnimi vajami za sv, mainiiko pusvečenje, je zapisal 17. dec. 1853 med svoje sklepe tudi tele besede: >Če hočem poslati tak duhovnik, kot hoče Jezus, moram bili prav laku duhovnik kot žrtev.« In ta misel je Sla z njim celo življenje. Duhovnik ne participira samo od Kristusovega duhovniJlva. ampak tudi od njegove Kalvarije, kjer se je kot krvava Žrtev daroval Očetu. Zato je tako tesna vez med duhovnikom in žrtvijo, da teh dveh stvari lotiti ne moremo. Veliko lepili misli je glede tega zapisal že sv. Janez Krizostom, prav tako sv. Avguštin, sv. Ambrož, sv. Hieronim, vendar celotno pri očetih to vprašanje ni nikjer obdelano. Gotovo je Giraudovo delo najbolj obširno in tudi zelo temeljilo. [Sc drugo lepo delo imajo Francozi, ki pod nekoliko drugačnim vidikom obravnava isti problem, tu je J. Grimai, S. M., Le Sacerdoce et le Sacrifice de Nôtre-Seigneur Jésus-Christ, 3" éd. 8'. Str, XIX in 394 Pans 1923. G. Beauchcsne.)
Bojoikivni Viilalk.
12
940
Začne s Kristusom, ki ju obenem sacerdos et liostia. Človeku je naš Gospod izročil duhovniško čast in oblast, prav Lako pa tudi vse dispozicije, da postane žrtev za Gospoda, Le takrat, te ima že gotovo mero čednosti, bû sledil temu Gospodovemu klicu. Prav lepo je poglavje, kjer govori o tem, kako je duhovnik celo svoje življenje žrtev. To je njegov poklic, da se žrtvuje Bogu, ko dela za izveličanje svoje lastne duše in za ¡zveličanje drugih. — Tudi drugi del je dober in globok. Razpravlja o milostih, ki jih prejema mladenič od tiste ure, ko se je odločil, da bo služil Gospodu pri oltarju. Pod vidikom odpovedi, žrtve govori o življenju v semenišču, o tonzuri, o nižjih in višjih redovih. Čim bolj se bliža duhovniški kandidat prezbiteralu, tem večja mora biti v njeni pripravljenost r.a žrtve. In da se v to misel bolj in bolj uglablja, mora duhovnik veliko premišljevati o Kristusu, da ga spoznava in pogumno stopa za njim, dokler z njim ne zakliče: Consummatuiu esL Za sklep doda še pel krajših poglavij o mističnem duhovniàtvU Matere božje, Zelo veliko lepih misli je zbranih v tem delu, vendar pa so nekatere reči le malo preveč na .široko obdelane.
Se eno delo o žrtvi naj omenim, t, j, J, M, B u a L h i e r . Le S a. c r i I i e e dan.s le dogme catholique et dans la vie chrétienne. 11« éd. Mala 8". Str. 509. Paris 1922, G. Be-auchesne- — Vsi, ki hočejo Boga resnično ljubili, se morajo sprijazniti z mislijo na žrlve. Ljubezen in žrtev sta v tem življenju neločljivo združeni, Zato se mi ne zdi čudno, če ravno listi narod, ki je dal in še vedno daje cerkvi toliko svetnikov, to vprašanje zelo razglablja, Buathier začne s pojmom daritve. Preko daritev med izraelskim ljudstvom in pri drugi narodih preide na največjo daritev, kar jih je videl svet, na Kalvarijo. Daritev se še vedno daruje Bogu v cerkvi, ki jo je Kristus ustanovil. Pa samo ta daritev ne zadošča. Vse naše individualno in socialno življenj® mora biti prežeto z idejo daritve. Daritev je vera v skrivnosti, daritev je upanje, ki trga človeka od zemlji, da hrepeni po večnih dobrinah, daritev je ljubezen, ki odpira trpečim dušo in srce. Daritev je življenje v družini, prav tako v državi, kjer naj hi vsak gledat v svojem bližnjem brata v Kristusu in se v prid skupnosti odpovedal marsikateri reči. — Za našo doho so dela te vrste zelo aktualna in potrebna; ljudje sami to čutijo, saj je najboljši doka/, to, da je knjiga izšla že v 11. izdaji.
Največjo pozornost pa so vzbudili v zadnjem desetletju spisi opata M a r m i o n a, Po rodu je Irec*, pa je dolgo živel v francoskem samostanu v MarcdsoUiil. Najbolj znana in zelo razširjena, so tale njegova dela; Le Christ, Vie ci e l'Aine. Conférences spirituelles, 50" mille. Maia 8", Sir, XVltl in 522, Paris 1925. — Le Christ dans ses Mystères, Conférences spirituelles. 10*' êd-Mala 8". Str. XIII in 495. Paris 1923. — Le Christ, Idéal du
1 H. I. aprila 1858 v DuMimi- Njejtov nfe Irec, ninti Francozinja. Prt dovricnih študijah v Rimu, je bil nekaj (Siisn profesor Icolii^ifc, pnmejc je vstopil v samostan oo. Irapistov, kjer ju 30. ¡an. 1023 kot opat umrl.
179
Moine. Conférences spirituelles sur ia vie monastique el religieuse. 4® éd. Mala 8". Str. IX. in 621. Paris 1923. Za redovnice je spisaî Sponsa V c r b L La Vierge consacrée au Christ. Conférences spirituelles. Vse knjige se dobe pri Libriuirie de l'Abbaye de Maredsous (Nanuirj ali pri Desclécju.
Vsi ti spisi so nastali tako, da je eden izmed patrov zapisoval Marmionove konference, jih zbral m kolikor mogoče v njegovem jeziku podal. Pred vsako konferenco je napisan kratek summarium, iz katerega je prav lepo razvidna cela njena vsebina, Konfercnce so precej dolge, obsegajo 20 30 strani. Pisane sn nekoliko težje, zelo globoko, tako da bit le tisti ndnesel iz njih veliko koristi, kdor jili bo prebiral meditando. Vidi se, da je v njih zbrano deln in premišljevanje dolgih let.
Najlepša med vsemi je gotovo prva knjiga Le Christ, Vie de 1" A in e. Prevedena je že na flamski, italijanski, nemški, poljski, španski in angleški jezik. Vse konference se sučejo okrog centralne misli; Kristus je življenje naših duš. Pavli tiska misel o mističnem Jezusovem telesu je dosledno izpeljana v celi knjigi. Vera je podlaga življenju s Kristusom. S sv. krstom odmremo grehu in živimo le Kristusu; izgubljeno življenje Se vrača v zakramentu sv. pokore. Rastemo pa v Kristusu posebno po evharističnem kruhu, Globoke so njegove konference o molitvi, o ljubezni du bližnjega in o Materi učlovečene Besede.
V	drugi knjigi Le Christ dans Ses Mystères, ki obsega 20 konferenc, se že malo ponavlja. Konference logično slede onim, ki Sii v prejšnji zbirki. Živeti moramo s Kristusom, ki nam je s svojim življenjem vzor vseh čednosti. Jezusove skrivnosti SO naše skrivnosti. Da razumemo nadnaravno življenje, moramo poznati Njega, ki je z veliko žrtvijo odrešil svet. Celo knjigo razdeli na dva dela: Jezusova oseba in Jezusovo življenje.
V	delu Le Christ Idéal du Moine se drži pri dispoziciji misli: Reliquimus omnia et secuti sumuu te, V zgoraj omenjenih knjigah razpravlja o zapovedih, tukaj o svetih, Zelo veliko stvari je takih, ki razlagajo pravila sv. Benedikta; pa saj to ni drugega kot komentar k evangeliju, zlasti za ona mesta, kjer govori o svetih, Potem, ko je v začetnih konferencah nasplosno razložil samostansko življenje, govori v prvem delu o odpovedi — reliquimus omnia — v drugem pa o zdrjžitvi s Kristusom — secuti Sumus te —, Nekaj posebnega imajo na sebi njegove konference; razkrivajo nam globoke zaklade katoliške dogme in veličino Gospodove osebe.
Dom Vital L e h o d e y , Abbé de Notre Dame de Grâce, Le Saint Abandon. 4e dd. 8". Str, XIII in 530, Paris, Gabalda. Nli prvi, ki se je lotil tega vprašanja: vdanosti v voljo božjo. Že Rodrigue^ je veliko pisal o tem predmetu, /.lasti pa sv. Prančišck SaJ; in sv. Alfonz Liguori. Teh dveh se tudi L. precej poslužuje. Ideal ■nora bili ta: Z ene strani se moramo popolnoma prepustiti Previdnosti božji, z druge pa moramo vendar biti zelo aktivni, da se izkažemo vredne božjega varstva. Razprava ohsega poglavja: Na-
12"
180
lava vdanosti v vol ju božjo, podlaga, predmet, odličnost in sadovi. Ker ga vodi sv. Fr. Šaleški, je njegov nauk soliden in lahko umljiv.
Poleg Marmiona so ijudje v zadnjih letih najbolj segali po asce-Ličnih knjigah jezuila P, P 1 it s a, Napisal je že veliko, omenjam le 4 najbolj važna dela: Dieu en nous, 70f: mille, Mala 8". Str. XVU1 in 233. 1925. — Dana le C h r i s I Jésus. 30' mille. Mala S". Sir. XVIII in 306, — Le Christ dans nos frères. 35'" mille. Mala 8°, Sir. 327. 1925. — La Folie de la Croix. Mala S". 1926. Vse založil Apostolat de la Prière, Toulouse, 9. rue Monlplaisir. Dieu en nous je prevedeno na nemško.
Pisatelj P, Plus je zelo plodovii. Ima silno prijetno besedo, piše preprosto, lahko umljiyo, ludi najbolj glohoke resnice čudovito jasno razlaga, tako da se njegove zelo solidno pisane knjige berejo kol povesi- V stilu se zelo loči od Marmiona, ki je veliko bolj ležali. Prve tri knjige prav za prav vse obravnavajo isti predmet: mistično telo Jezusovo. Najboljša je pač prva: Dieu en nous. To, kar Tanquerey v svoji sistematični ascetiki obdela na par straneh, P, Plus razpravlja v celi knjigi. Bistvo posvečujoče ulilosti božje je v tem, da smo olroci božji, da v nas prebiva sv- Duh, da smo torej tempelj sv. Duha, alier Christus. Čisto pav-linska misel, S smrtnim grehom pa je ta živa zveza pretrgana. Lepo piše o našem razmerju do 13oga Očeta, do Sina in sv. Duha.
Isto misel naprej razvija v drugi knjigi Dans ic Christ Jésus. Takoj na naslovno stran je pisatelj zapisal, da besede »in Christo Jesu« rabi sv. Pavel nič manj kol 164 krat in sveti Janez 24 krat. Če smo v milosti božji, smo tako tesno združeni s Kristusom — mistično telo! — kakor mladike s trto. Zopet piše pod tem vidikom o strašnih posledicah smrtnega greha za tistega, ki je Kristusov ud. Temeljilo razloži, kaj se to pravi: umreti s Kristusom in z njim vstati, priti V nebesa Z njim in po njem.
Tako je z nami. Toda tudi naš bližnji nam je brat v Kristusu, tako v knjigi Le Christ dans nos frères, Zopet mistično telo Gospodovo. Odtod velika postava ljubezni do bližnjega, odtod dolžnost vsestranskega apostolskega dela.
La Folie de la Croix pa se mi ne zdi za prakso tako porahna. Se že ozira na sv. pismo, pa je toliko citatov iil privatnih razodetij, da je skoraj preveč. Zgodovinsko opisuje, kako se ;e v cerkvi širila pobožnost križa. Kako je bilo pred sv. Bernardom, knko za časa sv, Frančiška As., Katarine Sienske. Ignacija, Franč. Sal- in šc pozneje. Dobro je orisana moderna, doba, ko se zopet bolj poudarja Gospodovo mislično telo, ko se goji pohnžnust do Srca Jez, in sv. Evharistije, ljubezen do lilurgije in se holj in bolj širijo duhovne vaje.
Samo zaradi pregleda naj omenim še dve važni deli, o katerih je pa BV ic poročai fV, 1-14: Vf, 211 lu VII 203): F r, Vincent, Saint François de Sales. Directeur d'âmes (Paris 1924) in Arnaud d'A g n c 1 , Saint Vincent de Paul, Directeur de conscience (Paris 1925].	C-. Potočnik.
181
b) Ocent in poročila.
Enchiridion biblicum. Documenta ccclesiaslicu Sacram Scripturam spectantia aucloritate Pontificiae commisionis de re biblica edita. 8". XI+lfJ4. Romac ID27. Libraria Vaticana.
Viii. ki sc zanimajo za biblični študij, bodo z veseljem pozdravili to najnovejšo zbirko ccrkvenih odlokov in izjav o svetopisemskih vprašanjih, ki jo je oskrbela in izdala biblična komisija v Kiinu. Potrebo po taki zbriki so čutili zlasti učitelji bibličnih ved in slušatelji teologije. Mala knjižica, ki jo je svoj čas izdal P. Fonck |Documenta ad Ponlifidam cpmmissioncm de re biblica speetantia. Romae 1915, str. 47). obsega samo cerkvene odloke, ki se nanašajo na ustanovitev biblične komisije in odgovore biblične komisije na stavljena ji vprašanja in dvome od l. 1905. do 1915.
Piičujoči Enchiridion- podaja v kronološkem redil vse odloke o sv. pismu, kar jih je cerkvena oblast kedaj izdala. V zbirko sta sprejeta tudi Fragmentom Mulatorianum- [2. stol.) in DcCreluni Gelasianum« [4. ali 5. stol.], katerih izvor je še danes V temi, a sla velike važnosti za zgodovino kauona. Iz daljših odlokov se navajajo samo tisti odstavki, ki se nanašajo na sv. pismo, V Celoti pa sla med drugim sprejeti encikliki . Providcntissimiis IJcus ■ Leonu XIII, in Spiritus Piiaclitus* Benedikta XV. ter dekret »Lani en I ab i ti sane exitu i? I, 19t)7. Iz knjige spoznamo, d^. je sv. terkev posvečala svetopisemskim vprašanjem posebno pužnjo od Leona Xltt-dalje; iz le dobe je največ odlokov fstr. 22 -171). V knjigi so zbrane tudi vse izjave biblične komisije glede vprašanj in dvomov, ki so ji bili predloženi. Vrednost knjige pomnožujc /lasti pregledne in sistematično urejeno stvarni) kazalo (173-183). V predgovoru se naglasa, da je la zbirka odlokov avtentična.	Snoj.
M, J. Lagrange -C. L a v e r g n e , O. P.. Synopsis evangeliea (graece). Barcinonae apud Editorial Aipha<, Pftrisiis apud V, Le-toifre, bihliopolam, 1. Gabalda editorem 1926. Leks.-format strani XXVIII + 178.
Lagrange si je s svojimi komentarji k vsem evangelijem [priin. BV 1926, str. 345.6| v znanstvenem svetu pridobil velik ugled. Sedaj je kot sad dolgoletnega proučevanja štirih evangelijev izdal grško evangeijsko sinopso.
Knjiga obsega kratuk uvod (IX—XI). kazalo svetopisemskih periknp po kronološkem redu (XIII—XXII, kazalo svetopisemskih mest (XXÜI—XXV), geografično karto Palestine z označbo tistih krajev, ki se omenjajo v evangelijih (XXVl|, zgodovinski pregled važnejših dogodkov iz Jezusovega življenja (XXVIIJ, svetopisemski tekst (3—175), podan sinoptično (paralelna mesta pri dveh ali treh foz. štirihj evangelistih so v stolpcih drugo zraven drugega).
Glede kronološke vrste dogodkov sc pisatelj drži sv. Luka; Lukov tekst zulo navaja, na prvem mestu, nato Markov (ki sc glede kronologije najbolj približuje Luku), pntem Matejev, nazadnje dane zov,
182
Značilno je, da je vse dogodke Jezusovega javnega delovanja ulesnil v okvir dveh le L (28—30 po Kr.). Opira se pri tem na četrti evangelij. '1! i^rij (Jan 5. 1) mu ju judovski binkoštni praznik (po 2. vel. noči], ne drugi velikonočni praznik, kar se da mnogo lagije zagovarjali; druga velika noč mu je ona, ki jo omenja sv. Janez v 4, verzu 6. poglavja. Da lorej Jezusovo javno delovanje skrajša na dve leti, stavi v kronološkem redu Janezovo šesto poglavje pred peto. Razloge za lako premestitev je navedel že v komentavju k evangeliju sv. Janeza (Paris 1925).
Knjiga je namenjena znanstvenim krogom. Znanstvenik ho pa v njej pogreial kritičnega aparata k tekstu pod črto. V opombah pod črLo so označene samo razlike med Tischendorfovo, West-colt-llorlovo, v. Sodenovo in Vogelsovo izdajo grškega sv. pisma. Mnogo bolj bi hiln sinopsa tudi uporabna, če hi avlor s tiskom označil, katere besede ali stavke imajo razni evangelisti skupne, kakor je storil n. pr. Larfeld (Griechische Synopse, Tubingen 1911). Zunanjost knjige je razkošna, papir neprimerno finejši kot v komentarjih, tisk idealno lep.	Snoj.
Lercher LudovicilS S, J., instítutíones theologiae dogmaticac in n s u m s c h o 1 a r u m. Volumen primum continent libros tres: De vera religione, De Ecclesla Chrisli, De tradi-lionc et Scriptura. 8", X in 658 str. Ocnipontc 1027, Foi, Ranch,
Dva zvezka tega učbenika sta že prej izšla (II. zv. 1924, 111. zv. 1925). Preciznost in soliclnost v spelculali vnih delih Lcrcherjeve dogmatike je primerno osvetlila recenzija v Bogoslovnem Vestniku Í927, 150. Tudi v I. zv. kaže Lcrcher v tem ožini iste vrline. Lercher je hotel podati kratko pregledno dogmatiko za cursus minor, za krajši, navadni doginatični študij, kakor je v navadi po bogoslovjih.
Vendar pa tudi za taka bogoslovna učilišča Lerefierjev učbenik ne zadostuje več. Učbenik obravnava po tradicionalni metodi vprašanja apologetike in v tem oztru nikakor ni slabli kot drugi učbeniki, Toda zdi se nam, da mora apologetika jemati v poštev tok časa in prikrojili način svoje argumentacije modernim potrebam. íie nai duhovni pastir, katehel, profesor verouka črna gradivo i/ ti knjige, ne bo na višini današnje naloge- Nekaj primerov v dokaz. Glede različnega pojmovanja in definicij religije navaja Lercher samo ideje Krnta in njegovih idejnih potomcev ter modernistov. Danes ko je primerjalno v^roslovje v polnem razmahu, imamo kakih 50 različnih definicij, kajti vsak etnolog in veroslovec čuti potrebo, podati svojo idejo o religiji
Na 4, str, je pavšalna trditev, da imajo vsi narodi vseh časov idejo in kult višjih osebnih bitij; avtor se pri tem sklicuje na pregled vtrslev pri Dorschu ir Tanqucrcyju. Brez ozira na to» da je pregled pri obeh zastarel, deloma tudi netočen in varljiv, bi te važne točke ne smel prezreti danes noben apologet več. Tu gre za dokaz, da je vsaj relativni monolcizem najstarejši verski pojav in da so da
183
po metodi kulturno-historične šole že danes po primerni razvrstitvi kulturnih skupin narodov dokazati, ilu ju vsaj v moralnem zniislu verstvo vesoljni pojav. Apologet danes ne sme več prezreti sijajnih rezultatov kulturno-historične šole, kakor jih ju podal p. Sehmidt m v celoti doslej .najbolj pregledno dr. Gahs v Hoguslovski Smotri 1925,26,
Važno poglavje De origine religiunis ni primerno obdelano ali sploh ne. Dokazi za nadnaravni značaj krščanstva, posebno oni. ki bi vplivali na psiho modernega človeka, niso dobili pri avtorju primerne oblike ali so izpuščeni. Tako je n, pr. razprava o možnosti čudeža prekratka in pogrešam tako primerno razlago čudeža, da Čudež ne spreminja naravnih zakonov, ampak samo potek fenomenov, in sicer vsled posebnega hožjega vpliva, ki pa ne tangira naravnega zakona. Več pozornosti bi bilo treba posvetiti ravno pri razlagi čudeža pojavom okultnih ved. — Poglavje o vzvišenosti krščanstva bi moralo imeti v svojem pozitivnem delu čisto drug zanos, negativni del, primerjanje z vrednotami drugih verstev (budizem, islam itd.) je sploh odpadel. Ravno tako pogrešam dokaz, ki se opira na originalnost in svojevrstnost verskega pojava pri Judih v primeri z verstvi drugih narodov. — Prav lahko bi pa odpadlo poglavje o avtentiji evangelijev. Tu naj apologet prepusti biblicistu,
V drugem delu i De Ecdesia Chrisli« se avtor premalo ozira na probleme pravoslavja in vzhoda sploh. 0 literaturi vzhoda (o slovanski literaturi sploh) ne najdemo nič v tej knjigi. Zakaj n. pr. avtor ne upošteva knjige dr. Grivca »Cerkev«;? Poglavje o mističnem telesu Kristusovem bi moralo hiti obširneje obdelano, — "De notis Fcctesiaci, v kolikor hoče dokazati, da pritičejo rimski cerkvi znaki edinstva, vesoljstva, odpravi avlor na šestih straneh! Toda vprav za današnje čase je tako zvani dokaz »katoliškega dujslva« zelo primeren in duhovnik bi ga rahil povsod. Plodovitost, vesoljnosl, svetost cerkve so živa dejstva, ki proti protest a nlizmu in pravosluvju nudijo zelo primerno orožje,
Lercherjev učbenik je kot ločna, precizna, kratka knjiga, ki obsega znana poglavja tradicionalne apologelike. le priporočljiva. Z namenom pa sem navedel nekaj točk, ki jih apologeti v bodočnosti ne smejo prezirati, če hočejo npologetiko vzdržali na primerni višini.	L Ehrlich.
d" A U s Adhemar, De saeramento paenitentiae, 8°, XT 176, Pariš 1926. Gabriel Reauchesne.
Po svojih dogemskohistoričnih monografijah o Tertulianu, Ci>-prianu, Novaliftnu, Hipolitu, Kalistovem ediktu in drugih dobro znani avtor, profesor na katoliškem institutu v Parizu, je v pričujoči knjigi, ki jo označuje kot prima linfcamcnta tractalus dogmalich. podal posnetek svojih dogmatičnih predavanj o zakramentu sv. pokore. Zhran je ogromen material, ki ga je mogel pisatelj stisniti na 167 strani ¡kar jih je več, gre na uvod in na kazala), ker je pisal v skrajno kondenziranem, rekel bi brzojavnem slogu, Gre mu za točno so° kulalivno objasnitev in solidno pozitivno utemeljitev katoliškega
184
nauka. Zato se ne spušča v podrobno pretresu nje snbtilnih fcontro-verz, kot je n. pr. znana kontroverza med kontricionisti in atricionisti v različnih odtenkih. Pri razpravi o za k™ mentalni zadostitvi pogrešani točne označbe naziranja, ki ga v tem vprašanju zastopajo vzhodni teologi; pripomba:. >cum Protestant ¡bus, Graeci schismatici Vendar ni zadostna in tudi ne točna.
Knjiga je dobra podlaga za dograatična predavanja in za poglobljen študij traktata o zakramentu sv, pokore.
F. K. l.uk m an.
Ucber die Reue als Sakramentsteil nnd »Is Disposition der Riickfaltigeri. Von einem romisch-kathoiisčhen Pries ter, Volks-schriftcn-Verlag Tli, Mazurezak, Spcichcr (Schweiz) 1926. Strani 55.
Anonimni pisatelj je uverjen, da v naši dobi izpovedniki prelahko odvezujejo rccidivne grešnike. Da je mogoče dispozicijo formalno recidivncga grešnika prav presoditi, ne zadostujejo navadni znaki kosanja [signa ordinaria]: confessio rite peraetu« in pa -assertio poenitentis, se dolerc et proponere emcudalionem : treba je pobolj-šanja še pred izpovedjo, vzdihov, solza, miloščine i. dr Da bi to dokazal, gevori pisatelj najprej o kosanju (str. 6 13), pdlern o pravi normi našega rnvnanja fconscientii eerta, sir. 13—21) in to normo uporabi za odvezanje recidivnih, Izredne znake kosanja zahtevajo izreki sv. pisma [str, 24, 25, 37—40], stari kanoni in cerkveni očetje [str, 21 29, -11—46) iti mnogi teološki pisatelji (str. 29—35). Končna sodba pisateljeva je: izpovednik, ki odveže formalno rccidivneg:i brez izrednih znakov kesanja, greSi.
Msd noviijiimi avtorji, kt m: pisa^lj proti njim obrača, ima v mislili j:osebe p, Nol-tiria. Ali po pfaviii? Nol-Ji.i uči (Iti n 410:2); Quoad rucidLvos au'eni difficult,!^ csl iri fonnan l i iildicio de (»runi disposition«: CK fri:quenli nntiri rulapsu in nadem pucejtLa gravis ingcrihir puspicio pravne al i cuius adhaesioim, exigui horroris pcccafi ft dctecLus striae voluntatis sesc emendandi. Uacc snspicin dub in in r-ddil coruni [lispouilk'neni, eLii atlirmeot so de pcccalin 5ius dole re, iduoqnri ir.ipedit, qiiominus prudenter iiidicari posiint dtsposiU, nisi peculiar if a'llqua ratio accedat, qua dubiiim tie dispositions soflicicritcr rcmoveatui1.« Posebni r&ltoM, ki
si t njimi izpovednik pomaga v dvOlnu. so ztusti oni znaki dispozicije, ki jih našteva Noldinova knjiga (ill u, 405, d.| pod naslovom: cireunislantiae poenitentis Ti 7,Tlaki ^n nekakn isli, ki jih označuje sv. Alfonz |lib, 6, TI. kol »signn extraordinary a a, Če imamo na milu cclulen nauk p. Noldlna, pt, tem bonin (udi pravično tclnuičili. kar veli v opombi ad n. 411: izpn-vednik sme -odrezati rccidivnega, ie le more po pameti soditi, d» jc penitent reS diiponiran: kakršnokoli n.ij je znamenje, ki se nanj opira izp.}-vednikova tndba.
0 reetdivnem, Iti o njem izpovednik dvorni, če je difponiran ali ne, pravi Noldin (lil n, 411, c): «Si recidmis est d u h i u d i s p o s i t u s ct non urgef necessity? cum sub condicione absulvcndii per Se differentia est absclulia, ul liac ralitine de vuluntatc poenitentis pet expgrieniiain cun-starc possit. Vtruin quia nostris tempoobus paesertim in civitatilnu, in qnibuit fidii languet et otticia Christiana ncgligimlur, negnfio jeu dilatio absolution is plcrumque panim prode sit, i m me peccalores po tins oTfeiisos alque indignaLps reddit magisque indural, ordinarie melius agil con fes sarins, qui talem poenilenlem fl'i dolorem et pToposilum di>;puncrc c'qnatur, ei parlj-cularia media emendaf ion is praeseribii eumque absolvrt.« K temu Noldi-nfu'emu, psihološko utemeljeni!mu nazoru pripominja anonimni avtor fstr. 47);
185
»Ich kann es nickt unterlassen, zu einem Einwurf Noldinx Stellung zu nahmen (Iheol. mar., de Sacram., de pocnit.). Er (Noidin) schreibt: Cum fides evanencit el difleratio ah<olittt'ofiis nihil prodent prae*t=rtini in den Großstädten, So Sei die Lossprcchung den Rückfälligen zu erteilen,« — Prav taiko Niddin ne govori, ne po saiishi, ne po besedi] — In potem se bruzimeni pisatelj povpraiuie: iCur fides \i\aneseit?. In odgovarja, da vera v naši dobi propadu tudi zato, ker izpove dniki prelahko odvezujeju grelnike. To je pa i trd «i i tek!
Avtnr je zbm! množino reknv iz sv. pisma, iz knjig cerkvenih očetov in bogoslovnih pisateljev. Pa zdi se tu in l.nii, da je citate bolj itel, nego tehtal Drugače i i ne moreni aiisbli, da bi proti recidivnemu spokorn kii navajal iudi Sir. JJ. -In kaj iuoie lužnik resničnega povedati?« — in zupel Sir. 12, JO; Svojemu sovražniku vekomaj ne verjemi* (sir, 24. 25).
Na sir. -16, je navedel besede papeža Leona Vel, [tp, 3!, al, 108, cafi. 4]: »tn dispensandis itaque Dei doniš min debemuj esse diffkilcs nec
aceusan liuni se Incrimas gemiluäque negligere, cum ipsani poenilenti :iflecL:uneni ex Dei credainus inspiratio^e eonceplam.« Also beruht der Glaube, daß die geniilus lacrima^que nun esse ngligendas, dan heitit, daß man auch de zu achten hat, also mit andern Worten d;ir< Gebot der signa extraordinär! a auE göttlicher Offenbarung.* A l.con Ve!, veli samo: ne prezira jmo solz in vzdihov onth, ki se nbtnžujejo, ker verujemo, da jc kosanje dar božje milosii,
Delo brezimnega pisatelja je bilo natisnjena brez škofijskega »Imprimatur«.
Fr, Uicničnik.
Š i m e t k i, Dr. Franjo, Ljubav prema ncprijatclju. Po nauči sv. erkve i kaloličkih hogoslovuca. 8", str. 101. Zagreb 1927.
Pisatelj obdeluje težko tvarino izčrpno, pregledno in točno z zgodovinskega fütr, 8 44), moralnega (sir. 44--8ü| in pastoralnega stališča. Natanko razločil je, kaj jc pri lej krščanski čednosti stroga zapoved io kaj svet, kaj zahteva od nas ljubezen do neprijatclja, kaj pravičnost- Delo je znanstveno, a razumljivo vsakemu izobražencu. Knjiga ho dobro došla cerkvenim govornikom, katebetom in spovednikom, ki najdejo v njej praktično navodilo, kako naj pri svoji službi postopajo. Veliko ho koristila duhovnikom v župnijah, kjer jc mnogo sovraživa, želeli bi pa, da pride knjiga tudi v roke laikom, ?>aj je Ijuhcsen do sovražnikov splošna dolžnost in višek krščanske kreposti, ki kristjana odlikuje pred vsemi verskimi sistemi.
A. Žužek D. J.
Bö m in g h aus , Ernst, S. .1., Aszesc der Ignatianäschen Exerzitien. Ihr Sinn und Wert im Lichte heutiger Kragen und Bedürfnisse. (Exerzitien-Bibliosthfik. Erläuterungen der Exerzitien und Aszcse des Ii! Ignatius Loyola. Herausgegeben von deutschen .lesuilen, Fünfter Band.) 12", |XVllf il 176 S.) Freiburg i, Br. ¡927, Herder,
Že iz prvih strani se spozna, da ni pisatelju za koristi reda, ki mu pripada, marveč da mu je to delo narekovala ljuhezen do prave tradicije in pravega življenja. Temeljito poznavanje tako fgnacijcvc askeze kakor sodobnega verskega stremljenja ti svedoči vsaka stran. Ko je Vodil akademsko zborovanje v UEma in Dresdcmi, ki je razpravljalo o vprašanjih sodobne pobbinosti, je uvidel, da so najgloblja vprašanja kolikortoliko v zvezi z preizkušeno askezo duhovnih vaj sv. Ignacija, Iz tega prepričanja je nastala knjiga. Da pregleda vse
i 86
moderne religiozne struje. jili vzporeja temeljnim načelom duhovnih vaj in na tem ozadju se izkaže ves pomen in vsa vrednost Ignacijeve askeze tudi za sodobne strtije v pobožnosti; vsaka se lahko sprijazni z njo, vsaka sc lahko orientira na nji.
Ker so imele eksercicije sv. Ignacija silen vpliv na verski prerod novega veka, hi bil krivičen, če ne bi jih skuša! spoznati in po zaslugi upoštevati, kdor goji ali zagovarja moderno pohožnost, Poznali treba vsaj jedro, vsaj bistvene poteze Ignacijeve askezc. In 13. mu jih podaje v tej knjigi, ne da bi izgubil iz vidika splošno katoliško pobož-nost. Drži se pristnega Sporočila in ga skuša širokugrudno spraviti v sklad z novodobnimi potrebami in zahtevami. Ni ga pomembnejšega vprašanja v verskem stremljenju modernih, ki ga ne bi omenil. Pojasnjuje: stališče, ki ga zavzemaj Bog v bogotjubnem življenju, pohožnost do Jezusa, cerkev in pohožnost. antropocentrično in teocentrično pohožnost, liturgično gibanje, FrančiSkovega duha, askezo volje in prvenstvo milosti, askezo in mistiko,
Čeravno je knjiga pisana za nemške razmere, bo tudi nyin dobro služila V orientacijo, ker sc pojavljajo tudi pri nas nastavki tamošnjill stroj. .Je sicer pisana v težjem jeziku, ali kdor stre trdo lupino, ho okusil sladko jedro.	ft.
Markovič, dr. Z von i mir, Ideologija katoličke akcije, R", 122 str. Da k ovo 1927.
G. Markovič, prolesor bogoslovja v Dakovem, je izdal v tej knjižici svoja pastoralna predavanja, v katerih lepo tolmači italijanski tip katoliške akcije.	M, Slavič.
v. Keppler, Dr. Paul Wilhelm, weil. Rtschor von Katlenburg. Wasser aus dem Felsen. Neue Folge der Homilien und Predigten. I, Bd. 8" (VIfl u. 380 S.). Freiburg i. Br. 1927, Herder.
Vrline, s katerimi sc odlikuje K. kol cerkven govornik, so: dovršenost v obliki, jasnost v dokazovanju, praktičnost in predvsem uporaba sv. pisma.
V tem delu so zbrani pastirski lisli, nekalcri postni govori in več drugih govorov, katere je govoril ob različnih priložnostih, večinoma v zadnjih petih letih svojega škofovanja. Nekateri so pravi biseri ccrkvencga govorništva in, dasi zamišljeni za gotove okolnosif, vendar v podobnih razmerah, n, pr. v postnem času, dobro uporabni,
F. T.
RAZNO.
„Očitna izpoved" med črno sv. jnašo-
Marljivi raziskovalec starih listin, g. mestni župnik Ant. Koblar, je v (arnem arhivu v Kranju našel več ustanovnih pisem iz dobe med 1463. in 1528. ]. V teh pismih se bere, da mora duhovnik pri sv. maši za rajne po evangeliju moliti »očitno izpoved'. Gospod Koblar je nakratko posnel vsebino osmih pisem in izpiske poslal uredniku Bogoslov. Cestnika. Urednik je izpiske izročil meni, da bi jih pregledal in v pojasnilo morda kaj pripomnil.
187
Tli priobčujem izpiske neizpremenjene; ob koncu sem dodal nekaj opazk,
1.	L. 1463, dne 21, avgusta, je dal Erazem Steiner kmetijo v Sr, Fodbrezjab bratovščini sv, Kcšnjcga Telesa v Kranju za obletnico z vigilijo (vigili), eno peto sv, mašo (pesingende Sdlenambt), s petimi tihimi mašami (gesproehenc mess). Po evangeliju pete maše mora mašnik za starše ustaflOvnika moliti očitno izpoved (ain offne peyebt sprechen vnd bci nam bitten umb herrn Miklascn Stayner seel vnd vmb trauen Kathrcin seel, seiner hausfrauen«),
2.	L. 1476, dne 6, januvarja- Jurij Kytzpichel. vikar v Selcih, ustanovi pri bratovščini sv. R, Telesa v Kranju pete vigilije zvečer in črno peto sv. mašo zjutraj pri altar ju sv. Kešnjega Telesa v zupni cerkvi in 9 tihih maš (gesproehene messenj vnd mit ciner offen pcicht za-sc in za svoje prednike-
3.	L, 1483, dne 12, septembra. Kranjski sodnik Ivan Sluga in drugi ustanovitelji kapitanije pri bratovščini sv, Uršule v Kranju so določili, da naj kapelan poje vsak ponedeljek zadušnico in vmes moli očitno izpoved (ain offen pcicht sprechen); moli naj tudi za žive in mrtve dobrotnike te Štifte (ustanove], Na pismo jc svoj pečat pritisnil prvi ljubljanski škof 2iga Lambergar kot priča, oglejski patrijarh je pa ustanovo potrdil, Transsumpt ¡z I. 1512,, 3. maja, obsega iste določbe.
4.	L. 1494. dne 25- aprila. Kranjski meščan Ivan Sluga ustanovi kapclanijo pri altarju bratovščine sv. Nikolaja v župni cerkvi v Kranju in naloži kapclanu dolžnost, da mora peti vsako sredo pri altarju sv, Nikolaja mašo, mcci mašo moliti očitno spoved (ein off ne beicht sprechen) in molili za živo in mrlvc ude bratovščine,
5.	L. 1499, jc dobila bratovščina sv- licšujega Telesa v Kranju nova pravila, katera jc potrdil namestnik oglejskega patrijarha Se-hastijan Nasamben. V pravilih so na Osmino praznika sv, R. Telesa za ude bratovščine določene tri sv. maše. Med tretjo mašo naj pridigar po Credo moli očitno izpoved [puhlicam confessionem),
6.	L. 1504, dne 14. septembra. Stolni kanonik Nikolaj Sparavec ustanovi v Kranju pri altarju bratovščine sv. Janeza obletnico, katero nuj župni duhovni opravijo vsako kvalrno sredo, tako da hodo zvečer pele vigilije, zjutraj peta zadušnica (Sellaml) in med peto mašo naj se moli očitna spoved za ustanovnike (ain off ne pcicht sprechen).
7.	L. 1522, dne 1. avgusta. Doroteja Parala ustanovi pri bra tovščini Matere božje v župni cerkvi v Kranju obletnico z določbami, da bo imel župnik s svojo duhovšično zvečer pete vigilije [vigili], drugo jutro peio obletnico [Sellcnamt) pri altarju sv. Katarine, vmes naj moli »in offen peycht* za sorodnike Parule; tačas naj bodo tudi 4 tihe maše (gesproehene messen] in polem exequies (libera).
8.	I„ 1528, dne 1, avgusta Furian iz Zgornjih Dupljan ustanovi v kranjski špitalski cerkvi obletnico ra-se in za svoje prednike tako;
ein requiem mit cingelegter jabrtag collected vnd vnter dein
338
Seelampt ein offen beicht vnd fiierpeet, mein vnd meiner vnrvur-dern Gedächtnis mit namen«.
Maše, o katerih govore ta pisma, so bile črne maše; le maša, ki ¡o določa pismo pod št, 5, je morala biti navadna, Missa de tJficio diei, Kako naj umejemo to, da so v mašo za rajne vpletali obred očitne izpovedi? —
Navadno je main i k z verniki skupaj molil očitno izpoved v nedelje in praznike po pridigi, Očitna izpoved je hila, kakor pridiga, del nedeljske in prazniSke lihirgije. Ljudje so grehe, ki so se jih v sv. pokori Žc bili izpovedali in zanje prejeli iakramentalno odvezo, v očitni izpovedi iznova obžalovali: obtoževali so sc tudi manjših stvari, vobče vseh pozabljenih grehov; mašnik pa jih je odveza!, to se pravi, molil je nad njimi molitev za odpuščanje grehov: fndulgentiam, absolutionem ete, (GI, Bogosb Vcsln. 1926, 287 s. 291 s.)
Po očilni izpovedi pa je mašnik z verniki skupaj molil ru sveto cerkev, za papeža, za domačega škofa, za romarje, zu bolnike, za jetnike, za vse knslijane in prav posebe tudi za umrle.
Očitna izpoved sama zase, brez teh molitev, se zdi, do ni v skladu s črno mašo. Ce pa pomislimo; da so po očitni izpovedi molili dolge molitve v razne namene, se spominjali živih in mrtvih, je mogoče, da so ustanovniki sv. maš za rajne želeli, naj se pri teli mašah opravljajo molitve, kakršne so molili v nedelje in praznike v zvezi z očitno izpovedjo. Dve izmed imenovanih pisem (ät. 3. in 4.) izrečno velita, naj mašnik moli za Žive in mrtve dobrotnike, za žive in mrtve ndc bratovščine. Za druga pisma, ki ne omenjajo posebe molitev za žive in mrtve, pa se lahko samo po sebi ume je, da so ustanovniki hoteli te molitve, ker so pač z Očitno izpovedjo v onem času družili molitve za žive in mrl ve.
To razlaganje očitne zpovedi pri črni maši se zdi nekako najbolj naravno. Priznavam pa, da stvar ni čisto jasna. Utegnil bi kdo ugovarjali, da je vendar čudno, kako da SO pri črni mail, ko je ves ohred posvečen spominu na rajne, nav zočni verniki v očitni izpovedi se obtoževali svojih grehov in prosili zase odpuščanja. Zato bom poskusil slvar drugače razvozlali.
V srednjem veku je bil ponekod na Laškem, Francoskem, Angleškem običaj, da so mašnik i pri pokopa vanju ob odprtem grobu molili nad mrličem molitve, kakor da 7. njimi rajnega odvezujejo grehov. Molili so: Dominus Jesus Christus, qui b, Petro apostola vuo caeterisque discipulta suis Ii centi am dedit ligandi atqiic solvendi, ipse te ahsolval ab omni" vinculo delictnnun tuorum N. Et quantum meac fragilifati pcrmiltHur, ego absolvo te, slaque absolutus ante tribunal ejusdem D. N. J. Ch, ab omnibus pecealis tuis, habeasqtli vitam actcrnam et vivas in saecula saecülorutn. Amen.™1
1 Edm. it a r L č n e , De antiquis ccclesiue rltibus.	Tom. 11. Anlucr-
piae 1761. pg. 4i)2. — Več lakih formnlarjev je zbral	Nik. Paulus v
knjigi Giichichte d« Ablasses im Mittelalter, 1. Hd,	Paderborn 1922. S. 18. 49.
189
Formular se glasi kakor odveza po izpovedi. Ohranile so se nan; ludi molitve, ki pri njih moramo mislili, da je kdo izmed klerikov v imenu rajnega molil očitno izpoved in potem je mašnik podelil odvezo. Taka je molitev; Absolvimus te, fraier N., vice S, Petri apostoli, cui Domin« s dedit potekla te m ligandi a t que solvendi, ut in quantum L u a e x p e L i l accusatio et ad nos pcrtinel reniissio, sit libi omnipotent Deus creator tuus vita el salus et omnium peccatorum tuorum indultor propicius.*-
Resede inquantum tua expulit accusalio se zdi, da treba tako tolmačili, da je nekdo ita mrtvega molil očitni > izpoved. To bomo iuglje tuneli, če pomislimo, da vsa iiturgija za mrlvc kaže nekak dramatičen značaj, Zbor klerikov izvršuie obrede, moli, poje nekaj v svoji osebi, nekaj v osebi Kristusovi, nekaj v osebi rajnega. Na ta dramatični ustroj liturgije za rajne spuminja že X. rimski Ordo ¡i/ 11. 12. si olj, ki veli, da se (a in ta antifona, psaltn moli in persona defunetk.1 — »In persona defunelin, v osebi rajnega, moli mašnik pri pogrebu Miserere mci Dciis«; v njegovi osebi se obtožuje pred Bogom; »lihi soli peccavi et malum coram te feci», in prosi usmiljenja.
Ponekod se polem, ko so končali molitve ob odprtem grobu, spisano obtožbo in odvezo položili mrliču na prsi. Marlene poroča, da so še v početku 18. stoletja v Besan^onu umrlim kanonikom dali v roko spisan formular očitne izpoved i i Confiteor Ueo omnipotent, bcutae Mariae Virgini, omnibus Sanctis, et vohis fratres, peccata quae feci corde, ore, opere, et oinissione: mea culpa, Dcus, me a culpa, mea gravissinia culpa. Idep dcprecor vos, ul oretis pro mc/1
Pa. uc samo na pokopališču ob odprtem grobu, tudi že v eurkvi pri sv. maši za rajne Je bilo V navadi, da so nad mrličem molili molitve, ki nas spominjajo na odvezo, ki jo nlašnik daje spn-Uornikom. Isti Martene pripoveduje, da SO še v njegovem easuT t. j. ob koncu 17. in v pOČetku 18. stoletja, V benediktinskem samostanu sv. Avdena v Kouenun pred daroianjem vsi mašniki v koru molili nad mrličem: Dominus .lexus Christus, qui dixit discipulis suis, quaecumque ligaveritis etc., de quorum numtro quamvts indignos nos esse volujl, ipse te absolvftt N, per mill isle rium nostrum ah omnibus pcccatis tuis, quaecumque cogitations, locutione aut operationo negligenter egisti, et a ncxihus peccaloruiti absolutum per-ducerc dignelur ad regna cnelorum,«11
Če je kdo v osebi rajnega molil tudi očilnu izpoved, lega Martene ne omenja. A izvestno je, da hi bila očitna izpoved ob tej priliki v skladu a celotnim obredom, Molitev, ki so jo molili nad mrličem, je kakor odgovor n;i obtožbo,
= Piiulus. 1 48-,
J Ordo Rom. X, n. 39 [Mi^ne P. L. 78, 1024); gl, F. U„ Pastor, bugosl II 098.
1 Martin«, II 368, S. Audberius Episcopus et Conftssor Rothomagoniis, v rimskem iBuftirologiju 24, avgusta.
» Martini. jI 375; Paulm, I 4<)>-
190
in tale obred, ta molitev v obliki odveze, ki so jo molili nad mrličem med sv. mašo, pred darovanjem, bi mogla biti tisto, kar hočejo ustanovna pisma v kranjskem župncm arhivu, ki o njih poroča g. Koblar. Po evangeliju, lore j pred darovanjem, je mašnik molil očitno izpoved. Če to ni bihi očitna izpoved, kakršno so verniki z mašnikom vred molili po pridigi v nedelje in praznike: moramo reči, da je mašnik pri črni maši molil očitno izpoved v osebi rajnega, j in persona defunetk, in potem opravil molitev za odpuščanje,
Komur torej ne bi ugajala prva, bolj preprosta in bolj naravna razlaga, bi inorda mogel sprejeti In drugo. Liturgija sv. maše na dan pogreba je bila podobna lilurgiji ob obletnici,
V	dveh listinah beremo, naj mašnik moli za žive in mitve dobrotnike, za žive in mrtve ude bratovščine. To molitev za žive med liturgijo 2a mrLvc bi mogli tako umeti, da je mašnik nazadnje dodal molitev, v kateri se je spominjal obenem živih in mrtvih. Moliti je mogel nekako tako, kakor še sedaj molimo pri sv, maii v postnem času v tisti molitvi, ki je naslovljena: pro vivis et deiunctis, zu žive in mrtve: Omnipotens senipiteme De ti s, qui vivorum dominaris simul et luortuomm etc.« Molitev »pro vivis et defunct is« se d<> besede tako kakor v rimskem tnisalu nahaja tudi že v oglejskem m i salu iz 1. 1508."
V	oglejskem obredniku iz leta 1495. je tudi vsa liturgija za mrtve: ordo ad conducendum funus a domo in ecclesiam: ordo cxe-quiarum pracsenle corpore; ordo sepeliendi funus adulti; ordo se-peliendi funus pucri seu inianlisr ordo exequiirum in conmemora-lione seplimo, tricesittlo vel anniversario defuneti.8 Toda o očilni izpovedi in odvezi med sv, mašo za mrtve obredni k ne govor;. Takisto oglejski misal iz i. 1508- ne spominja tega obreda. V arhivu župne cerkve v Kranju hranijo pisan oglejski misal iz 15. stoletja; pa g. Koblar je sporočil, da je v njem zastonj iskal očitne izpovedi pri črni maši. Sacerdotale Romanum iz leta 1523., rimski obrednik, ki so ga tudi v naših krajih rabili vsaj proti koncu 16. stoletja, omenja očitno izpoved pri nedeljski maši, molči pa o tem posebnem obredu v liturgiji za mrtve. To bi kazalo, da očitna izpoved mod črno mašo, kakor o njej govore uitanovna pisma, shranjena v arhivu kranjske župne cerkve, pri nas nikoli ni bil splošen običaj, Za župno cerkev v Kranju pa moramo reči, da ju v 15. in 16, stoletju duhovnik po evangeliju pri črni maši res molil očitno izpoved, bodisi z verniki kakor v nedelje in praznike, ali pa -in persona defunetir, v osebi rajnega, in potem opravil zanj posebne molitve,
Tista molitev za rajne, ki se glasi kakor formulur za odvezo v zakramentu svete pokore, je v resnici samo prošnja, naj bi bil Bog duši rajnega milostiv. Pomeni torej vprav to, kar molitev, ki jo še sedaj mašnik moli nad mrličem: >■Absolve, quaesumus, Domine, animam famuli tu: N. ab omni vinculo delietorum etc.«
' Misialc Aquil. etc!., «d- Venet, 1508, lol. 214 v,
* Agenda dyoccsis Aqeilefiiensis. Venetiii 1495, fol. 30 r, — 41 v.
191
Kdo bi utegnil misliti, da so v srednjem veku s to moli vi jo dušam umrlih podeljevali odpustke. A treba je pomniti, da so pri pogrebu tako molili navadni mašniki, ki niso nikoli v svojem imenu mogli dovoljevati odpustkov."	F. Ušeničnik.
Nadškof Louis Pefif t-
Za poživitev p roui a v an j a vzhodne cerkve na zapadu proti koncu minulega in v začetku tega stoletja ima izredno velike zasluge bivši atenski nadškof Louis Petit, ki je umrl 5. nov, 1927 v Mentonu v 60. letu starosti.
L- Petit je hi i po rodu Savojec, rojen 21. febr. 1B6S v Viuz-la-Chiésazu v annecyjski škofiji. Zgodaj je vstopil v kongregacijo asump-cionistov, v njej dovršil študije in bil 1, 1891. oidiniran. V januarju 1893 je šel v oricnl kal ravnail elj malega semenišča asumpcionistev v Fanarakiju. Po enoletnem delovanju na vzhodu je postal predstojnik redovne hiše v Toulouseu, kjer je stopil v stik s lamoânjo lepo se razvijajočo katoliško visoko iolo. V jeseni 1S95 se je v Kadi-Koju ustanovila postojanka asu mpc i on is lov za orienlailske študije in Louis Petit ji je bil postavljen na čelo. Dotlej je imel samo običajne teološke študije svojega reda. Tedaj pa se je z nepopisno vnemo in energijo vrgel na proučavanje krščanskega vzhoda in si v kratkem času pridobil nenavadno temeljito filolosko in historično znanje, ki mu je bilo za Študij vzhodne ccrkvc potrebno. V jeseni 1897 je H kadi-kojske hiše izšel prvi zvezek revije Echos d'Orient, ki se je lepo razvijala in postala ugleden organi za proučavanje krščanskega orienta. Med Petilovimi prvimi sotrudniki sta bila asunipcionisla Julrj Pargoirc, avlor lepe knjige L'église' byzantine de 527 à 847, in Sofronij HaboLS-Bouquet, ki si je nadel grško ime Petrides. Prvi je umrl 1. 1907.. drugi 1. 1911. V letih 1901. in 1905. je Petit proučeval knjižnice na sveti gori Athos V tem času je zasnoval dva velika literarna načrta: v zvezi s sortrudntki je hotel nadaljevati in izpopolnili delo francoskega domini kanca Mih. Le Quiena (u. 1733}, Oriens christianus (trije folianti, Paris 1740), in pa nadškofa Jan, Dom. Mansija zbirko sinodalnih aktov, Sacrorum conciHorum no^va et anvplisstma collectio. Prvega načrta ni izvršil; nabral je pač mnogo dragocenega gradiva, urediti in obdelali ga ni mogel, ker sta mu umrla njegova zvesta sot rudnika, Mansijevo kolckcik1 pa je nadaljeval najprej s sodelovanjem lyonskeg^ profesorja Jan, Krst, Martina, po njegovi smrti sam (folianti 36—53 zbirke). Pose-bne vrednosti so akti vzhodnih sinod, uvrščeni v zbirko. Zadnji folianti obsegajo akte vatikanskega koncila. Priprave za nadaljevanje Mansijeve kolekcije so ga vedle v bogate rimske, florenlinske, pariške in madridske bilioteke in arhive. Kot vrhovni asislent svoje kongregaei.je v Rimu (od 190S) je 1 1911. sodeloval kot konzulEor pri armenski katoliški sinodi v Rimu.
• Paul u S, Î 49.
192
L. 1912. jc bil imenovan za nadškofa v Atenah in apostolskega, delegata v Grčiji, Na tem mestu je ostal do pomladi 1927; ku se ic poslovil t. Grškega, je dobi! naslov korintskcga nadškola.. Kot nadškof se je z vnemo posvetil skrbi za svojo cerkev, pa prav tako vztrajno je nadaljeval znanstveno delo, Vei foliantov kuncilske zbirke jc izšlo uprav v teli letih. Dalje je I. 1920, in i923, v Graflin-Nauovi Pat roloji i a orientSlis i*dal antikonciliarne spise deškega nictropolita Murka tvgcnika s kritičnimi uvodi in latinsko prestavo. Bollandi-stom je za 111, in IV, novembrski zvezek prispeval grškega bagio-grafskegs gradiva in I, 1926. je pri njih izšla njegova knjiga Kubsidia hagiographicar Bibltographie des Acolmitliies grccques. V zadnjem času je pripravljal izdajo del prvega patriarha po padcu Carigrada, Gennadiia II, (Georgija Scholarija). Izdaja je zasnovana na 7 avezkov; stroške jc prevzel neki grški pravoslavni prijatelj rajnega. Korektura stavka za prvi zvezek je bilo zadnje delo Petitovo, Izdajo bo nadaljeval neki njegov učenec.
Nadškof Peli t je ime! velike zasluge za ustanovitev rimska kon-grcgacije za vzhodno cerkev in papeškega zavoda vzhodne študije, L. 1916. je Benediktu XV. predloži! o tej zadevi izčrpen referat, s katerim je bil papež popolnoma zadovoljen. Nato je 1. 1917. i. maja izšel Benediktov Motu proprio, s katerim je ustanovil kongregacijn, 15. oktobra pa drugi Motu proprio o ustanovitvi instituta,
Dne 18. nov. 1927 so v Kadi-Ktiju priredili žalno slovesnost za pokojnim ustanoviteljem, oziroma prvim predstojnikom, pri kateri je p. Severian Salavillc imel spominski govor,1	F. K. Lukman.
1 Sevirien Sakivilic, tlojje tunthre de MjJr T,ouU Pctii des All£uSlins de VAsson}]}tiijn, Conslantinopole 1937. Biojjr.ilske podatke sem posnel j> >
knrižici in pii nekrotogu v licvuc des sciences pbilosofplijqucs et theo-loiiqnes XVII (t«S) 174.
„Bogoslovna Akademija" za univerzo,
,Znanstveno društvo -Bogoslovna Akademija« v Ljubljani se pridružuje splošni zahtevi slovenskega naroda, da se neokrnjena ohrani cela ljubljanska univerza z vsemi sedanjimi fakultetami, ker je dosedanje re.snn znanstveno delo dokazalo, kako koristno in potrebno je sodelovanje vseh fakultet. Vsaka okrnitev bi bila nenadomestljiva škoda za znanost, za naš narod in za našo državo. Za-tn merodajne čini tel jc slovesno poživljamo, naj zasigurajo miren razvoj naše neokrnjene univerze, da bo mogla v častni tekmi z univerzama v Zagrebu in Beogradu smotreno delovati za napredek znanosti, kakor to zahtevajo koristi in ugled naše narodne države,
V Ljubljani, 21. decembra 5927,
Dr, Josip Ujčič 1. r.
t. č. lajn ¡k.
Dr. F. Grivec 1, r,
l, t. predsednik.
V oceno smo prcfeii
{do 29, febr. 1928):
Acta V. Conventus Velehradensis anno MCMXXVI1, post s. Cyrilluni na t. um MC. 8". 322 pagg. Olomucii 1927. Ki 50"
Feldmans Jos,, Okkulte Philosophie. 8°, VIII -f 223 str. Paderborn 1927, F, Schoningh.
J c i e n i č , dr. fra Julijau, Povijcsl Hriatoye erkve, III. knjiga (god. 692—1054). 8°; IV -r 256. Zagreh 1928. Hi v, Bogosl. Akademija. Din 80'—,
Jtlcnič, dr, fra Julijan, Spomenici kulturnoga rada Fra nje vata Bosne Srebreničke. 8n, Vili 4-375. Mostar 1927, Povjesno druSlvo za prouiavanje profciosli jugoslav. Franjevaca, Din 75"—,
K r ž i i , prof. An L, Zvezde in cvetice- Knjiga o hvaležnosti, 12°, 304. Ljubljana 1927. Din 25'—,
Lacombc Garges, Praepositini Canceliarii Parisiensis (1206 ad 1210). Opera umnia. L La vic et les Ceuvres de Prevostin. 8", X ; 221. Le baulchoir. Kain {Belgiflüe) W27. Fr. 25'—.
Markovii, dr. Zvonimir, Ideologija kaloličke akcije, 8". 122, Da-kovo 1927.
M a t h i s , P, Burkhard, O. M. Cap,. Die Privilegien des Fvanziskancr-ordens bis zum Konzil vor Vienne (1311), 8", XVI -f 179. Paderborn 1928. F. Schöningb. M. 6"—.
Opeka, dr. Mih,, Memento hömol Petnajst govorov o molitvi, delu in misli na smrt, 141, Ljubljana 1928. Prodajalna KTD (H- Nič-nian), Din 22'—,
Šanc, dr, Fr,, S. J., Senfcntia AristoUdis de compositum? curpurum ^ e materia cl lorma in ordine physico et metaphysico in elemtntis Icrrcslribus consideraia, 8°, VI -(- 119. Zagreb 1928, llrv. Bogos!, Akodemtja-
T i s c Ii I e d e r, jlr P,, Die geistesgescbichtliche Bedeutung des hl. Thomas von Aquui für Metaphysik, Ethik und Theologie, Sa. VIII-{-38. Freiburg i, B. 1927, Herder. M. I'6Ö.
Wab., Hr. J. H., Die Füi'bilte der Heiligen. 8«, XVI + 168. Frcibui'g i. B- 1927. Herder. M- 6'—.
Weingart ner, Dr. .los-, Marienverehrung und religiöse Kultur. Neun kurze Morienprudigten, 12", X+68. Freiburg 1. B. 1927, Herder, M, 1'SO.
Z an koW Steph-, Das orthodoxe Christentum des Ostens. 8°. 148. Berlin ]92Bf Für che-Verlag. M. 6*—.	*
Ž i v k o v i i . dr. A„ Problem etiike kulture. 88 Mostir 1927, Hrv. tisk. F. P, Din 10'^.
Naročnikom,
Uprava RV prn.si narofniliC, ki spremene svoje bivališče, naj javijo novi naslov.
Vsi dopisi, ki so namenjeni upravi lista. naj te pošiljajo na naslov: Uprava Bogoslovnega Vrstnika■■, Ljubljana, Prodajalna Kal- tisk. društva, Kopitarjeva ut. 2.
Gg, naročniku, ki Se dolgujejo naročnino, prosimo, tiaj jo poravnajo tako;.
Nota.
Bogoslovni Vestmk* quater per annum in lucem editur, Pretium subnolalionis pro vol. Vfll. (192S) extra refinum SHS (Jugoslaviam) est Din 60*—. — Directîo et administratio commentarii »Bogoslovni Vestnik ; Lj u b 1 j a n a . Faculté de Théologie (Yougoslavie),
Dr, F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku.
Peti zvezek lega dela, knjiga z več ko 660 stranmi, bo izšel v kratkem. Leonova družbiu je otvonla na ta zvezek subskripcijo po izredno nizki ceni 165 Din (s poštnino), Subskripcijo prejema samo Leonova družba- [Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna, kblportažni. oddelek). Denarje treba poslali naprej, najlaže s položnico ljubljanske podružnice poštne hranilnice, ki se dobi na vsaki poŠti in kt naj Sl> izpoini nu naslov Leonove družbe, Ljubljana, in označi s številko družbinega čekovnega računa 10433. Subskripcijski rok je do 15. aprila l- t Pozneje se ho tudi pri založnici knjiga dobivala le pii znatno viSji knjigo tržni ceni.
Za uredmiiivo in izdajatelja oblasti odjjovoren; prof, dr, Lukmnp. Za Jugoslovansko tiskamo; Karel čcč,

Poštnina za kraljevino S/iS v gotovini plačana.
BOGOSLOVNI VESTMIK
1 i-'
IZDAJA
BOGOSLOVNA AKADEMIJA
LETO VIII ZVEZEK lll/JU
LJUBLJANA 1928
KAZALO (Index)
Razprave (Dissertation es):
Grivsc, Mistična telo Kristusovo. Metodična in praktična vprašanja (Quaestiones methodicae ae practicae de Corpore Christi mystico).............193
Potočnik, Simbolizem v razlagali rimske mašne liturgije
[De symbolismo in expositionibus liturgiae Romanae) . 2li) K nie j, Pasivna asistenca in sedanji cerkveni zakonik
(Assistentia passiva ex Codex iuris canonici) .... 256 Ehr lieb, Okultizem v grških orakljih in misterijib (De occultismo in oraculis et mysleriis Graecorum) .... 265
Praktični del (Pars practica):
Enciklika Morlalium anlmos<>. Konec. (J. Fabijanl ...	281
Katoličan in parlamentarizem (J. Lljčič) ......	288
Umazana konktirenea fJ. Ujčič)..........29-1
Odlična knjiga za premišljevanje (V CadeŽ.).....296
Odloki sv. stolice |F, Uieničnik) . .........298
^ O delegaciji za jioroko fG. Roimun) ........	302
Slovstvo (Litleratura):
a) Pregledi:
Francoske bogoslovne revije (F, K. Luk man).....305
bj Ocene in poročila: Tricerri, I Canti divini I. 11. [M. Slavič) 308, — Diirr, Religiöse Lebens wer te des Alten Testaments (M. Slavič) 309. — B a r d c n Ii e v e r, Der Brief des hl, Jakobus (A. Snoj) 310. — H c d i a m , Isus Hrislos u istoriji i veri (A, Snoj) — Š a n c , Scnlenlia Aristotelis de Composilione corporilm (A, U.) 312. — Probe s, Psvchologia speculaliva II (A. U.) 314. — Živ-kovič. Problem etičke kulture (A, U.) 314. — Brunsmann, Lehrbuch der Apologetik I (L. Ehrlich) 314. — Zanko v , Das orthodoxe Christentum des Ostens fF. Grivec) 316.
—	Lang, Die Loci theologici des Melchior Cano (F, K. Luk-man) 317. Walz. Die FürbUte der Heiligen (F. K. Lukman)
" 318. — Acta V. Conventus Vclehradensis |F. K. Lukman) 320.
—	Bum, The hvmn Te Deum and its author fF. K. Lukman) 321. — Ii o h e n e k , Morava, metropole sv. Methodöje [F. GH-vcc) 322. — Lacombc, Fraepositinl, Cancellarii Parisicnsis, Opera omnia 1 (F. K, Lukican) 322, Malhis, Die Privilegien des Franziskärterurdens (O, Rožman) 324. — Dt Hin-migny, Katholische Mystik (F. K.) 325. W a.S.m a n □ , Eins in Gott 326. — Opeka, Mementu homof (C. Potočnik) 326, — Weing artner, Marienverehrung (V. Mortl) 326. A h Č i n , Skrivnosti Marijinega življenja (P. K. Lukman) 327, — Leiber, Konnersreuth 327, — Mučeniška Mehika. — Mexico 327-
Razno [Varia):
Ruska cerkev (F. Grivec) 327.
j
MISTIČNO TELO KRISTUSOVO.
Metodična in praktična vprašanja.
(Quaestinncs me t hqd i cae ac practicne de Cerpore Christi mystico.] Dr. t', üriuec — Ljubljano.
Sunimarium, — S. Pnuli dciinitionem «cdesiae, corporis Christi my-stici, indigents actatis nostrac praeprimis accouimodalam, d lis ccclesíau dcfinilionibus praefcrendam atque ante omnia in animis lidelium escitan-dam esse, a schcmatc Vaticano dc ccclcsia satii patet (n. 1—2). R. Pontífices f.co XIII., Pius X. ac Pius XI, banc ccclesiae spicieni clarissimis die tis ac fact is illustraverunt Jn. 3). Actat« posUrid«rntina tractates de tcclisiae visihili constitutions forma scientific! eonipletus est; concilium Vnticanuiii. conlrovcrsiis dc primatu atque infallibility« iinitis. novam tbcologiae imau-fiumvit aeiatcm, qua pracicr visihikm hierarchical!! ecCleinae curtstiluliunein intima quoquc ecclesiae conslitufio fusius systematic« tractanda est (4). Qui ecclcsiflnj consider.indi modus rivera in tractatibus de ecclesia recentio-ribus, m 1 ibris apnlogcticis, asceticis aliisque at que in »actionc cat bulica* in dies inc re m en turn eapit (5). sLudiis orientnlibtlS fM, d'Htrbigny, S p a t i 1, S a I O v j c v e. a-) instanter urge tur (6), Dúgma [71 Corporis Christi mystici, sicut tempore s. Pauli, ita et hodie ad nuslr&e actatis vulnera medenda atque genus humsnum in Chrisio instaurandum plurimunt vnlet (8—9), Mithodicis adnexis obsorvationibus de instruction« populi cluistiani (10), disscrtatic concluditur senlentiis de Iheoretiea ac practica biiius ncclesiae speciei jjravitale (11),
Skoraj dvatisočletno versko vprašanje; «Kaj mislite o Kristusu?« se bolj in bolj očitno javlja v obliki: *Kaj mislite o cerkvi Kristusovi?« Cerkev ohranja in uči versko resnico ter daje sredstva nadnaravnega življenja. Zato je versko vprašanje prav za prav cerkveno vprašanje. To je odločilno za vero in versko življenje.
Í. Kakor v Pavlovi dobi, tako se tudi sedaj kristjani vedno jasneje zavedajo, da je cerkev objektivno os t varjeni Kristusov nauk, nadaljevanje Kristusovega učlovečenja in odrešenja, teio Kristusovo, Kristus, ki na skrivnosten način se živi in deluje na zemlji.
Bogci! ovni V c sin k.

594
Paviovo pojmovanje cerkve je prešlo v liturgijo, prevladovalo je v patristični in sholastični teologiji, V sistema ličnih traktatih o cerkvi, ki so bili spisani od 36. stoletja dalje, se je nekoliko umaknilo v ozadje. Na vatikanskem cerkvenem zboru pa se je zopet odločno poudarilo, v zadnjih desetletjih se goji se s posebno ljubeznijo ter postaja vodilna ideja verske prenovitve, kakor je bila že v Pavlovi dobi.
V BV J926, str, 319—321, sem že pojasnil, zakaj se v sistematičnih traktatih o cerkvi Pavlovo pojmovanje cerkve ni obširneje poudarjalo,1 Kakor se je v Pavlovi dobi in še pozneje do 15. stoletja nauk o cerkveni hierarhiji suponiral kol znan in priznan ter se je razpravljalo samo o posameznih kontro-verznih vprašanjih, tako se je od 16. stoletja dalje Pavlovo pojmovanje cerkve suponiralo kot znano in priznano, Traktat o cerkvi je bil polemično in apologetično usmerjen; proti Vikle-fovim, Husovim, protestantskim in galikanskim zmotam se je razvijal sistematični traktat o božjepravni cerkveni ustavi, o hierarhiji, o primatu, o znakih cerkve, o tradiciji, Vera v nadnaravno stran cerkve je bila takrat trdna, Danes pa je položaj bistveno spremenjen.
Na vatikanskem koncilu (1869.70) so bile galikanske zmote končno obsojene. Cerkvena hierarhična uredba, cerkvena avktoriteta, posebno papeževa, že davno ni biLa tako trdno in jasno opredeljena, teoretično in praktično, Celo nasprotniki katoliške cerkve občudujejo njeno trdno organizacijo, Zelo pa je opešala vera v nadnaravno. Tako zvani ortodoksni prote-stantizem, protestanlizem 16. stoletja, je pretiraval nevidno nadnaravno stran cerkve. Sedanji službeni in znanstveni pro-testantizem pa relijjijo in cerkev predstavlja kot naravno človeško tvorbo, kot proizvod naravnega razvoja; z velikim znanstvenim aparatom se skuša dokazati naravni izvor cerkvene ustave, hierarhije in primata, Protestantske in modernistične teorije so močno vplivale na miselnost modernega človeka. V zvezi z materialistično in naturalistično smerjo moderne dobe in izobrazbe prehajajo te zmote v razne znanstvene stroke in v javno mnenje ter ustvarjajo duhovno ozračje, v katerem se zastruplja tudi miselnost mnogih katoličanov. Po subjektivistič-
1 Gl. tudi knjigo: Cerkev sir. 82.
195
nili teorijah in po novejših prevratih se je omajalo spoštovanje do vsake človeške avktoritete.
Proti tem zmotam in proti tej miselnosti je treba poudarjati in pojasnjevati nadnaravno stran cerkve. V obrambo cerkvene avktoriteie je treba poudarjati, da so nositelji cerkvene avkto-ritete Kristusovi organi, po katerih deluje Kristus v cerkvi. Cerkev se mora predstavljati kot nadnaravna družba, kot mistično telo Kristusovo, ter se zavarovati, da se ne bo v njo prenašalo moderno prezirljivo presojevanje vsake človeške avktoritete,
2, Na vatikanskem cerkvenem zboru je bil predložen načrt (schema) nauka o cerkvi. V tem načrtu se na prvem mestu lepo in krepko poudarja Pavlovo pojmovanje cerkve. 0 načrtu se ni moglo V celoti razpravljati. Vprašanje D papeževem prvenstvu in o nezmotnosti je bilo takrat še predmet mnogih kontroverz celo med katoličani, torej res pereče. Po rešitvi tega vprašanja pa se je moral koncil raziti. O mističnem telesu Kristusovem se ni razpravljalo. A žc sam predloženi načrt ima veliko apolo-getično in načelno vrednost, ker dokazuje, da cerkev tega nauka tudi v zadnjih treh stoletjih ni prezrla, V vatikanskem načrtu je ta nauk metodično in načelno zelo spretno in odločno predložen kot jasen nauk sv, pisma in krščanske tradicije. Teologi vatikanskega koncila so s tem dali močno pobudo za glasnejše poudarjanje Pavlove definicije cerkve,
Pojem mističnega telesa Kristusovega je v živi zvezi z naukom o zakramentih. V pojasnjevanju nauka o zakramentih se je težko izogniti temu pojmu cerkve. Kako naj razložimo, da nas sv. krst včlani cerkvt, ako ne fcd hoteli poudariti, da je cerkev nadnaravna družba, telo Kristusovo? Od te strani tudi vatikanski načrt uvaja v pojem mističnega telesa Kristusovega.
Sin božji se je zato učlovečil, da bi meseni ljudje oblekli novega človeka, po božji podobi ustvarjenega, ter tvorili mistično telo, katerega glava je on sam. Za izvršitev tega zedi-njenja v mističnem telesu je postavil sveti krst prerojenja in prenovitve, da bi človeški otroci, očiščeni grehov, postali udje med seboj, spojeni s svojo božjo glavo po veri, upanju in ljubezni ter oživljeni po istem njegovem Duhu. Nikoli ne moremo zadosti priporočiti, naj se ta odlični pojem cerkve, katere glava
(3*
196
je Kristus, vernikom pojasnjuje in se jim globoka vtisne. To je smisel 1. poglavja vatikanskega načrta,-
To pojmovanje se v opazkah takole utemeljuje: »'Ad deseri-bendam Ecclesiae naturam secundum veram et catholicam doctrinam statuitur p r i m o loco, illam esse corpus Christi mysticum, eo quod 1, in sacris litteris Ecclesia Christi nullo alio scheniate (specie) frequentius accuratius et dissertius pro-poniturj 2. quod eodem schemate continetur ipsa intima Ecclesiae essentia et praeslantissima, id est d i v i n a eius species ac v i s ; 3. ut stalim a principio excludatur vulgata apud novatores tam recentiores quam vetustiores exceptio, quasi per catholicos tota Ecclesiae Veritas revocaretur ad externa ac sensibilia tantum; 4. nisi ilia interna Ecclesiae species habeatur ob oculos, constitui aestimarique, ut par est, de iis non posse, quae ad ipsum e x t e r n a m eiusdem facie m spectant; et notum est omnibus 5. ipsam in prinxis esse mystici corporis spectem, quae nunc inter homines adeo carnales ac inundanos aui penit u s ignoratur, aut, ttti oportct, non attenditur; quare ilia videbatur ante omnia in animis fidelimn excitanda,*3
Ti razlogi vatikanskih teologov so gotovo še danes veljavni in resnega razmišljanja vredni. Vsaka beseda je važna in tehtna. Cerkev se mora torej po katoliškem nauku pojmovati v prvi vrsti kot mistično telo Kristusovo, ker se s tem najbolj točno (accuratius) zaznamuje njeno notranje bistvo; samo s pomočjo tega pojmovanja se more pravilno ume vati in presojati vnanja cerkvena organizacija ter uspešno braniti proti nasprot-
3 LJnigcnitus Dei Filius. .. vi^ibilis apparuit in as.sumpta tiostri Corporis forma, ill terrcni homines atquc ciirnak1 n, novum hominem induentes. corpus cformarent mysticum, cuius ipse exislerct caput. Ad hanc vcro mystici corporis unionL-m eificicndam, Christus DomiiKis sacrum regenc ratjonis et renavatioms instituit tavacrum, quo iiiii ho milium tot noniinibus inter sc divisi, maxinie vero pcccatis dilapsi, ah omni culpa nun sorde mundati, membra csscnt ad inviccm, suoque divino capi Li fide, spu nt caritatc coniuncti. uno eitis špiritu vivificarentur,,. Atque haee ost, quae, ut tide-, lii-m mcnttbus obiiciatur a lie que defixa hacreut, satis nunquntn commcndari potest, praecellens Ecclesiae spccics, cuius caput est Christus, ex quo lotum corpus compaetum .,. secundum optralionem in mensurarn uniuscuiusque membri, aufimcntum corporis facll in nediiicationem sui in caritatc (Eph. 4, 16), Collectio Lacensis Vfl. 567.
» Coll*ctio Lacensis Vfl, 578.
197
nikom, Velika škoda, da se to pojmovanje v naši naturalistični dc-bi preveč zanemarja. Zato smo tem bolj dolžni ta pojem poudarjati in pojasnjevati.'
V vseh dobah je v dušah pobožnih vernikov živelo Pav lovo pojmovanje cerkve. V svetniških dušah izvoljencev božjih se je to pojmovanje praktično udejstvovalo. Če lega pojmovanja morebiti niso izjavljali v teoriji, pa je njih življenje glasno oznanjevalo s sv. Pavlom; »Ne živim več jaz, marveč Kristus živi v meni« [Gal 2, 20). te se to pojmovanje ni obširno in sistematično razpravljalo, gotovo pa se je bolj ali manj očitno oznanjalo v nabožnih spisih in zgledih. Najbolj očitno se to javlja v življenju in spisih tislih svetnikov in bogoiskateljev, ki so prestali velike borbe na potu k resnici [Avguštin, Newman, Solovjev, Benson i. dr.). Nekdaj ni bilo nevarnosti, da bi se to pojmovanje z enostranskimi teorijami preveč potiskalo v ozadje, ker sploh še ni bilo veliko teorij aili traktatov v cerkvi, V novi dobi pa se obširno in sistematično razpravlja o cerkvi. Nevarnost je, da se ne bi v dobi naturalistične miselnosti z enostranskimi sistemi ki traktati zastiralo pravilno pojmovanje bistva cerkve. Zalo so vatikanski teologi v dobi traktatov in katekizmov, v dobi tehnike in organizacije tako glasno zaklicali, da se mora cerkev na prvem mestu predstavljati kot mistično telo Kristusovo in da se mora to pojmovanje zopet obuditi v dušah vernikov,
3. Po vatikanskem koncilu so ostri znanstven! boji o cerkveni ustavi ter politični in socialni boji še nekoliko odvračali pozornost od Pavlove definicije. Ob koncu 19. stoletja in v sedanjem stoletju, zlasti pn svetovni vojni, pa je Pavlovo pojmovanje začelo osvajati duhove vseh globlje mislečih katoličanov, vzporedno s teoretičnim in praktičnim delom za duhovno prenovitev človeštva.
Papež Leon XIII. je bistroumno kazal pota in predlagal sredstva za rešitev velikih socialnih in verskih vprašanj nove dobe. Ko se je dan njegovega življenja že nagibal k zatonu, se je zatopil v razmišljanje o globokem notranjem bistvu cerkve. Kot 86letni starček je v okrožnici o cerkveni edinosli (Satis cognitum, 1696) v zvezi s temelji enotnega vnanjega cerkvenega usirojstva tako globoko razpravljal o notranjem bistvu cerkve
* Gl. knjiga; Cerkev str. SI—82 i. dr.
i 86
in o živem organizmu mističnega lelcsa Kristusovega, da teologi še zdaj občudujejo tn okrožnico, jo večkrat citirajo ali celo v celoti ponatiskujejo v traktatu o cerkvi (n. pr. D i e c k m a :i n). V okrožnici o Sv, Duhu (Divinum illud, 1897) pa svoje deU za prenovitev človeštva in za obnovitev krščanskega edinslva priporoča Sv. Duhu, duhu edinosti in ljubezni, duši svete cerkve, da bi to delo pospešil in dovršil. Ta okrožnica suponira in dopolnjuje pojmovanje o mističnem telesu Kristusovem.
Obnovitveno geslo Pija X. «Instaurare omnia in Christo«-v duhu grškega izvirnika [Ef. 1, 10} pomeni podreditev človeštva oživljajoči glavi Kristusu; torej suponira pojem mističnega telesa Kristusovega. Pijeve liturglčne reforme so obrnile novo pozornost na mistično telo Kristusovo, ki je poleg pojma kraljestva božjega vodilna ideja liturgije. V isti črti nadaljuje Pij XI. z geslom: »Mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem« in z novim praznikom Kralja Kristusa,1'1
4. Iniciativa vatikanskega koncila za obnovitev Pavlovega pojmovanja cerkve je ostala še v načrtu, toda ideja ni ostala zaprta v vatikanskih zgodovinskih arhivih, marveč je zmagovito prodirala v versko mišljenje in življenje, pospeševana po izjavah in delovanju papežev od Leona XIII. do Pija XI. Staro-krščanski Pavlov, patrislični in liturgični pojem cerkve je dokazal svojo nepremagljivo vitalnost; obenem pa se je pokazala vitalna moč svete cerkve, ki se ne da zatreli po enostranosti šolske teologije.
V tej točki se je pač pokazala enostranost šolske teologije. Toda tega očitka ne smemo pretiravati; enostranost teologije je v mnogoterem ozira opravičljiva. Katoliška teologija je šele v 16. stoleLju začela sistematično gradili nauk o cerkvi. V 18.
1 n V naj o ovčji i okrožnici »Mjserenlissimm litdemplor* (8. maja 1928) plie; ^Passio Christi eupiatrisc re no valut et <|uodnimiiodo cofilimtatnr et adimpiclur in corpore suo mysLico, qund «si ccclesia ,,. Quod quidein Du-minus ¡pse Jeius deciaraie dignatus «si, cum ad Sfiulum , , . loquuns: ^Ego suni, i nq u i t, Jeflus quen> tu perscqueris«<, tiaud obscure significans, com-molis in ecclesiam inseclalinnibiiK, ipsum divinum oppLjiiiari ac viisiri etclcsiae Caput. ture igilur mcriloquc ChrisluS in Curperc luO mystico adhuc patiens nos rxpialionii sune socios habere exoplal. . .; nam ciun simus »corpus Chrisli et membra de membro«, quiquid palitur caput, onima cum eo inembra pa lian tur upor tir L« Podohnc misli sc v tej okrožnici ponovna poudarjajo v zvezi z zadostilno pohožnosljo Srcu Jezusovemu.
199
in 19. stoletju pa je marala prestali hude boje in krize. Pod vplivom državnega galikanizma in jožefinizma so se nasilno rušile tradicije potridentmske teologije. Razumljivo je, da se je morala teologija sistematično oboroževaLi proti najnevarnejšim sodobnim zmotam in napadom ter torej morala biti kolikor toliko enostranska. A priznati moramo, da je traktat o cerkvi po tristoletneni znanstvenem delu zares sistematično napredoval do velike dovršenosti. Z vatikanskim koncilom pa se je začela nova doba katoliške teologije o cerkvi, ko je treha poLridentinsko smer s p o -polniti z bibličnim, patrističnim in liturgičnim pojmovanjem cerkve ter globlje in obširneje razpravljati tudi o njenem notranjem bistvu in nadnaravnem življenju. To so v sliku z življenjem začutili nekateri leologi že pred vatikanskim koncilom. Tako n. pr. M ö h I e r , P a s s a g 1 i a' in S c h e e b e n . Se bolj se je mogel nauk o cerkvi spopolnjevati po vatikanskem koncilu.
Znameniti vatikanski teolog kardinal Franzelin S, J, je v svojih lezah o cerkvi globoko in obširno pojasnjeval notranje bistvo cerkve, mistično telo Kristusovo. Njegovo izražanje v marsičem spominja na vatikanski načrt. V soglasju i. opazkami vatikanskih teologov poudarja, da je to najodličnejše pojmovanje cerkve, skupno sv. Pavlu, cerkvenim očetom in teologom, pa tudi vernemu ljudstvu tak ft domače, da sc sme imenovali krščanska definicija cerkve,T
5. Razumljivo je, da niso vsi teologi tako globoki in samostojni kakor kardinal Franzelin in da niso vsi tako doumeli važnosti Pavlove krščanske definicije cerkve. Zlasti pisatelji in kompiiatorji šolskih kompendijev so še ostajali pod močnim vplivom tradicije zadnjih treh stoletij; podobno tudi katekizmi. Šolske knjige so spluh zelo konservativne. Novejši napredek bogoslovne znanosti po vsem svetu pa vpliva tudi na šolske kompendije. Najbolj razširjen je Tanquereyev kompendij (Synopsis dogmaticae fundamentalis); 1925, je doživel že
1 De ecclesia Christi Ii. Rntisbonnc 1856.
" Mysterien des Christentums, 1. izdaja 1865.
7 llic modus consldwondi ecclesiam nun solum apuH tu. Patres et ttnrlorcs communis wl, sed uliarn populo chrisliano familiaris, enque manifest inr ciuü praeslantia^ ul furo dici pcissil christiaun definitio iiilesfntf. (TKcses de ccclcsia, Roma 1887, str. 3C8).
200
20 izdajo, V njem se prav zanimivo opaža napredek teologije. V starejših izdajah je bil o mističnem telesu Kristusovem samo kratek sholij 7. drobnim tiskom, ki v mladih kandidatih zbuja veselo nado, da se bo stvar morebiti smela izpustiti. V najnovejših izdajah pa je uvrščeno posebno poglavje »De intima ecclesiae conslitutione« [v 20. izd. str. 546—552), na četu dog-matičnega razpravljanja o cerkveni ustavi.
Samostojnejši teologi so pu zgledu kardinala Fran te lina razpravljanje o mističnem telesu Kristusovem v obliki leze (ali celo več tez) uvrstiti v traktat o cerkvi. Znameniti teolog H. H u r t e r s tem pojmom dokazuje nadnaravni značaj cerkve", podobno tudi nekateri drugi teologi. V uvodu 27, zvezka svoje zbirke cerkvenih DČelov (Ss. Palrum opuscula selecta) je objavil kratko razpravo o mističnem telesu Kristusovem, podprto z izhranimi citati iz svetili očetov.
V zadnjem desetletju pa se v samostojnejših traktatih o cerkvi, v boljših kompendijih, v apologetični literaturi sploh, v iiturgičnih, bibličnih in asketičnih Študijah tako poudarja Pavlova ideja cerkve, da se šteje že med vodilne verske ideje. Prešla je že v laiške in mladinske kroge, ki jo včasih nekoliko pretiravajo in netočno izražajo. V strokovnih bogoslovnih znanstvenih in praktičnih razpravah pa razpravljanje o tem predmetu lepo sistematično napreduje. Med najnovejšimi traktati o cerkvi se odlikuje H. Dieckmann |De ecclesia II. F^iburgi Br. 1925, str. 226—240), ki prav dobro uporablja biblične, pa-tristične in dogmatične znanstvene rezultate.
Pavlova ideja cerkve zopet postaja vodilna verska ideja, kakor je bila v Pavlovi in patrislični dobi. V francoski bogoslovni literaturi se posebno uveljavlja v asketični literaturi (M a r m i o n , P I u s i. dr,; gl, BV 1928, 178—180), v strokovnih bibličnih delih (Pral, Theologic de St. Paul 11) in v traktatih o cerkvi (M. d'Herbigny i, dr.), V Nemčiji in Belgiji jo pospešuje liturgično gibanje z bogato znanstveno in praktično lileraUtro, Nemška apologetična in versko-obnovitvena literatura je prežeta s to idejo; nemško mladinsko gibanje jo goji 7. veliko vnemo in s toplo ljubeznijo. Na nemških akademskih zborovanjih je bila v zadnjih letih ideja cerkve pod tem vidikom glavni predmet zanimanja in razpravljanja (BV 1926, 321—323).
s Theologiae dcgitialicae Conipendiiim I1" [Ocmpontc 1900) 227—237.
201
Ker so naše razmere glede na javno delovanje katoličanov podobne nemškim, zato je naravno, da ta ideja razvnema tudi našo mladino,"
t. Katoliško teologijo Se en važen razlog opozarja na to idejo, Benedikt XV. in Pij XI. sta z resnimi izjavami in z ustanovitvijo Papeškega vzhodnega instituta katoliško teologijo opozorila, naj svoj pogled obrne na vzhod in naj skuša dohiteti, kar je v zadnjih stoletjih zamudila. Vzhodna teologija izvaja i/. Pavlove ideje cerkve resne ugovore proti katoliški teologiji. Katoliška teologija se mora v tej smeri spopolniti in preorienti-rati, To bo vplivalo tudi na metodo.
Profesorji Papeškega vzhodnega instituta so se za to orientacijo dobro pripravili, posebno profesor S p a č i 1 in rektor škof M. d' H e t b i g n y. Profesor S p a č i 1 je prvi podrobneje obdelal vprašanje o hierarhiji in o primatu z ozironi na pojem mističnega telesa Kristusovega.111 M. d'Herbigny pa se je že pred nastopom svoje službe proslavi! z delom > Theologica de ecclesla« (2 zv,, 2, iz,d. Pariš 1920—1921), v katerem se strokovnjaško ozira na vzhodno bogoslovje in na Pavlovo pojmovanje cerkve (I 95-—100; IS 234—238) ter načelno poudarja važnost tega pojmovanja. Ko je izšla slovenska knjiga »Cerkev^ (1924) s to orientacijo, so jo profesorji Papeškega vzhodnega instituta prav zato podprli s svojim priznanjem ter tudi sv. očela Pija XI. opozorili na njo,11
» BV 1926. 333 pod črte. — Na Nemikein so se katoličani vilrajnc in spretna ude ji Ivo vali v javnem življenju in v organizacijah. Zato so v zadnjem desetletju tembolj začutili, da su mora sedaj krepkeje poudarjati Pavlova ideja cerkve,
10	Bessarionc vol. 36 (1920} 147—176 (Chriitus Caput corpotls mystici ccclesiae).
11	V pričujoči razpravi VeCkrtt citiram knjigo "Cerkev*, ker sc v njej podrobne razpravi);) o notranjem bistvu cerkve. Da je ne bi kdo vsled prvih težav tega nauka dal odrkiiti. češ da je knjiga nejasna. O p C ■ zarjam, da je strokovna kritika izreian poudarita jasnost knjige. Profesor S p ¿1 č i 1 ponovno poudarja, da knjiga »eminet darila te e*positioms lit dietionis, sensil praclicn... ob suam daritatem in brevitate«, da je pisana *stylo e! locutionc limpidn ct simplici, it,i nt gum facilitate et iucunditalc legi posait«; posebe opozarja, da d mističnem telesu Kristusovem razpravlja •ditfacide«. lOrieTitalia Christiana, nr. 1(1, sir. 314—317). Jasnost in pravilnost nauka poudarja lud i pismo sv. očeta |po kardinalu Gasparri-u); priznava se melodična pravilnost nauka o mističnem telesu Kristusovem. Poudarja se tudi, da knjiga zbuja ljubezen do cerkve.
202
Vsi tisti katoliški teologi, ki se bavjjo s tem vprašanjem, priznavajo živo zvezo med vzhodno orientacijo in med vodilnimi idejami za versko obnovo naše dobe.,j Ta notranja zveza se nekako osredotočuje v skupnem poudarjanju mističnega telesa Kristusovega in sorodnih idej.
Prenovitev v Kristusu kot pogoj za vesoljno krščansko edinost, mistično telo Kristusovo kot vodilno idejo prenovitve in vez edinosti, Bogočloveštvo kot most med vzhodno in zapadno miselnostjo, te ideje je z nedosežno histro umnostjo in ognjevitostjo oznanjal ruski mislec Vladimir S o 1 o v j e v. Te vodilne ideje velikega ruskega misleca močno vplivajo na najnnvejše nemško katoliško gibanje in Se dalje na zapad; Vplivale so celo na M. d' Herbigny-a in kardinala M e r c i e r a. Vedno bolj se poudarja zveza verske obnove in krščanske edinosti ter mističnega telesa Kristusovega,
7, Pavlovo pojmovanje cerkvc se je zadnja tri stoletja v sistematičnih traktatih o cerkvi in v katekizmih malo omenjalo ali celo opuščalo. Zalo se morebiti komu zdi, da je ta nauk sumljiva novotarija. Toda vprav nasprotno je resnično. Prezi-ranje lega nauka bi bila sumljiva novotarija.
Vatikanski teologi so v opazkah k vatikanskemu tiačrtu o cerkvi dobro utemeljili trdno podlago tega nauka v razodetju, v sv. pismu in v krščanski tradiciji; krepko so podčrtali njegovpj veliko važnost in praktično vrednost za našo dobo. Bistveno isto je izjavil kardinal Franzeiin v svojih tezah o cerkvi; Pavlovo pojmovanje nazivlje krščansko definicijo cerkve,
Trditev, da je cerkev mistično telo Kristusovo, je dogma, ja^no obsežena v sv. pismu in v tradiciji, Sliolastika je Pavlovo definicijo dopolnila z dodatkom vmistično«, ki pa je implicite obsežen že v Pavlovem nauku. Sv, Pavel je prejemal razodetje in je pisal pod navdihnjen jem Sv, Duha, Sam večkrat poudarja, da njegov verski nauk ni njegova iznajdba ali izmišljotina, marveč da ga je prejel iz razodetja, da mu je bi! izročen. Ideja cerkve, telesa Kristusovega, da je Kristus glava cerkve, mi
11 Jaku bi se motil, kdor bi mislil, da je zveza med tako zvano idejn cinl-lriclodijsku tn med idejami Verske obnove prisiljena ali t-za kise privlečena-.; Lo zvezo priznavajo ne samo VeiCaki, marveč ¡udi cerkvena avktoritela.
203
pa udje Kristusovi, cerkev kol živ nadnaravni organizem, je vodilna ideja apostola Pavla. To ni morebiti samo slučajna primera ali pesniška prispodoba, marveč s tem se predstavlja bistvo cerkve, narava cerkve ter stvarna zveza Kristusa s cerkvijo. Ko apostol Pavel poudarja, da je njegov nauk razodet, božji, božja beseda, velja to gotovo tudi o njegovem pojmu cerkve.
Cerkev kot živ organizem je izražena že v Kristusovi primeri o vinski trti in njenih mladikah (Jan 15, 1—5). Tu je že obsežen bistveni smisel Pavlovega pojmovanja.
Raba prilik, primer, podob, metafor spada k svetopisemskemu slogu in k Jezusovi govorici. Celo za izražanje vidnega cerkvenega ustrojstva je Kristus rabil primere. Ustanovna listina Petrovega in rimskega prvenstva (Mt 16, IS—19) je polna primer in metafor; to je skoraj kopičenje primer. Pomen teh primer je sicer bolj jasen, kakor pomen Pavlove ideje, ker se z njimi zaznamuje nekaj vidnega, Pavlovo pojmovanje cerkve pa izraža v prvi vrsti njeno nadnaravno, skrivnostno notranje bistvo. Zato je pomen njegovih primer pač globok in tudi skrivnosten, Toda heretična (ali vsaj »haeresim sapiens«) bi bila trditev, da je to samo simbolizem, samo primera.
Smisel pojmovanja mističnega telesa Kristusovega je razviden iz pisem apostola Pavla, Katoliški teologi pa so že zadosti razložili formalno stran lega izražanja, koliko je to izražanje metaforično in koliko se približuje svojskemti smislu; v kakšnem smislu je Kristus glava cerkve; v kakšnem pa Peter in njegovi nasledniki."
Apostol Pavel tega pojmovanja ni rabil kot govorniški okrasek ali kot golo primero, S tem je izražal globoko resnico, iz katere je izvajal najkrepkejše nagibe proti mesenosti in nečistosti, proti sovraštvu med stanovi in med narodi. Odtod sledi velika važnoit tega pojmovanja za versko prenovitev in za krščansko življenje.
11 Cerkev 83 in 87; 89—91; 145; 204-205. Kaloliiki teologi omenjajo, dn je Kristusovim primeram o cerkvi (vuli kopo tu znosi, veličastnost, a ohenetll prvprsstost) Vtisnjen pečal velikega, bosanskega uma (gl. Cerkev, sir 24 in 147). Isto smemo trditi o Pavlovi ideji cerkve; pozna se ji pečat božjega izvor A, biiž|cga razodetja. Zato ni čudno, če sc nnm slabovidnim bleifi, ko zT4mo In idejo.
204
*
8. Glavni poznavalci Pavlove leologije trdijo, da je mistično telo Kristusovo središče njegovega nauka in višek (kulminacija} njegove morale." Teologi vatikanskega koncila pa so odločno poudarili, da se mora to pojmovanje cerkve vernikom globoko vtisniti v srce. V tem pojmovanju se namreč predstavlja notranje božje bistvo in božja moč cerkve; samo iz tega notranjega bistva je mogoče pravilno umevati in presojati njeno vidno stran, Koliko bolj sedanji naturalistični in meseni svet prezira nadnaravno bistvo in pojmovanje cerkve, toliko bolj je potrebno, da vernikom predstavljamo cerkev predvsem od te strani, S tem so vatikanski teologi jasno povedali, da ima Pavlovo pojmovanje cerkve še danes vsaj približno isto važnost in moč kakor v Pavlovi dobi, Preziranje tega nauka bi bilo torej zelo škodljivo in nevarno. Trditev, da to pojmovanje cerkve v naši dobi ni važno, bi bila lahkomiselna in predrzna (temeraria).
Pavlovo pojmovanje cerkve bi se morebiti komu zdelo preveč enostransko mistično. Starejši in mnogi novejši protestanti celo trdijo, da se s tem izključuje vidno hierarhično uslrojstvo. Resnično je, da mistično telo Kristusovo znači predvsem skrivnostno notranjo organizacijo in nadnaravno življenje cerkve, Toda že izraz telo jasno izraža, da je v tem pojmovanju bistveno obseženo tudi vidno hierarhično cerkveno uslrojstvo. Mistično telo Kristusovo znači v i d n (t cerkev v njenem dejanskem, živem in bistvenem odnosu do dejansko živega Kristusa,'1 Zato nauk o mističnem telesu Kristusovem zelo pospešuje ono nolranje razpoloženje, ki je potrebno za radovoljno priznavanje hierarhične cerkvene ohlasti; poživlja sveto spoštovanje in olajšuje pokorščino do cerkve, S tem naukom se pravilno in privlačno osvetljuje vidna stran cerkve, da se more po njej tem uspešneje javljati božja moč, kakor pravijo vatikanski teologi. V toplem siju mističnega Kristusa izginjajo odbijajoči robovi pravne organizacije; cerkvena organizacija se spaja z živini organizmom. Prepričevalno !n uspešno se rešuje moderni problem osebnosti in a v k t o r : t e t e, Cerkev dobiva
" Fral, La Thčolo(fic d« Saint Paul. II" (Pariš 1923) 334. Cerkev 81 in 98—107,
205
večjo privlačnost za zbegane in odtujene svoje člane ter za drugoverce, To potrjajo mnoge skušnje iz moderne dobe,10
9. V Kristusu, Bogučloveku in Odrešeniku, so kakor v žarišču zbrane glavne krščanske resnice, Kristus je vzor, vir in moč bogopodobnega krščanskega življenja. Cerkev pa je mistični Kristus. V njej živi in deluje Kristus, da bi mogli vsi ljudje do konca sveta postati deležni njegovega odrešenja in življenja, j»Ut salutiierum redemptionis opus perenne redderet, sanetam aedificare ecclesiam decrevit«, uči vatikanski koncil. Zakramentalni organizem sv. cerkve, misterij cerkve, mistični Kristus je torej nekak »mysterium iidei«, žarišče verskih resnic in svetega življenja, ognjišče božje moči za prenovitev sveta. Zato je bila ideja mističnega Kristusa apostolu Pavlu središče krščanskega evangelija in višek njegove morale za prenovitev sveta v Kristusu. Iz tega pojmovanja je izvajal najkrepkejže nagibe proti poganski mesenosti (1 Kor 6, 15 i, dr,), proti poganski mržnji med stanovi in narodi, proti prepirom in stran-karstvu med kristjani. Pod tem vidikom je priporočal in tolmačil veliko moč in čudovite učinke presvete evharistije. Evharistija mu je zakrament edinosti, bratske enakosti in vzajemnosti, obenem pa zakrament cerkvene vesoljnosti,
Apostol Pavel je bil navdihnjen, prejemal je razodetje, gledal je Kristusa in nebeške skrivnosti ter imel v svojem srcu in telesu vtisnjene rane ljubezni Kristusove. On je pač najbolje mogel soditi o načelni verski in praktični življenski važnosti mističnega telesa Kristusovega. Potrebe in bolezni našega časa so podobne kakor v apostolski dobi. Tudi današnji svet je treba dvigati iz poganske mesenosti ter ga prenavljati v Kristusu, tudi danes grozeče zija prepad med stanovi in divja mržnja med narodi. Zato se današnja verska obnova in najnovejše katoliško gibanje upravičeno povrača k Pavlovim smernicam. Iz cerkve, kraljestva božjega in mističnega telesa Kristusovega, se po Pavlovem vzoru izvajajo tri vodilne ideje sedanje verske obnove: L prenovitev v Kristusu (geslo Pija X.
14 O veliki važnosti in uspešnosti tega nauka z ozirom na vzhodne kristjane jc predaval M. d'Herbigny na kongresu v Ljubljani 1925 (Acla convenlus pro studiis orientalibus. BV 1926, 19—29). V tem globokem pre. davanjn se suponirajo osnovni pojmi a mističnem telesu Kristusovem, ki
i 11) je M. d' Hcrbigny razložil v svojem traktatu o cerkvi 1, 95—100 i" II, 234.
206
in sedanje katoliške akcije«}, 2. sprava med stanovi in 3. sporazum med narodi (»mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem«). S temi idejami pa je živo Spojena ideja vesoljnega cerkvenega edinstva (naša oiril-metodijska ideja); ta zveza se tako splošno priznava, da se ne more prezreti,
Naj se torej Pavlovo pojmovanje cerkve globoko vtisne v srca vernikov, kakor opominja vatikanski koncil. Naj se prenaša v versko življenje. Verniki naj se n. pr. opozarjajo, da naj prejemajo sv. obhajilo in se udeležujejo evharistične daritve s to zavestjo in s tem namenom, da bi se po lastni notranji prenovitvi in po nadnaravnih realnih evharjstičnih občestvenih vezeh prenavljali tudi odnosi do hližnjega, socialni odnosi, da bi se poživljala ljubezen in vzajemnost med verniki, med razprtimi stanovi in narodi, da bi cerkev dobila večjo privlačnost za vse kristjane, tudi za tiste, ki so od nje ločeni po grehu, odpadu in razkolu ter da bi svctleje zasijala vesoljna edinost svete cerkve." Evharistija Je duhovna hrana in učinkuje, če smo pravilno duhovno disponirani. Zato je treba te ideje vernikom pojasnjevati, da se bodo za tako delovanje milosti in za to smer nadnaravnega življenja disponirali. Saj je to idejo tudi apostol Pavel tolikokrat poudarjal. V tej zvezi bo globoka ideja krščanske ohčestvenosti tudi psihologično bolj učinkovita. Potem bomo bolje umeli nauk svetega Tomaža Akvinskega, da je evharistija »saeramentum ccdesiaslicae unitatis« in da je njen učinek vmitas corporis mystici« (STh, 3, 73, 2 in 3).
Nemški katoličani, mojstri krščanskega organizacijskega dela, svoje organizacijsko in dušnopastirsko delo (zlasti med inteligenco) že skoraj eno desetletje sistematično in vneto poživljajo in poglabljajo z idejo mističnega telesa Kristusovega, Nekoliko drugače, bolj indirektno, a tudi vneto se goji ta ideja v francoski in italijanski katoliški akciji. Pri nas se je zadnjih deset lel mnogo grešilo in zamudilo. Nikar več ne čakajmo, da bo moderne, a obenem Pavlove, liturgične in vatikanske ideje širila mladina brez bogoslovne izobrazbe. Nič ne pomaga, če se pohujšujemo nad netočnim ali celo napačnim izražanjem mladine, če pa sami grešimo v nasprotni skrajnosti. Nikar ne prezirajmo občestvene moči misterija sveLe cerkve in evha*
" BV 1936, 233—124. _ Vziijemnosl 1927. sir. 5—9,
207
ris ti j«. Saj ne bomo tajili, da je sedanjemu svetu potrebna notranja prenovitev.1,1
10. Čuvaji Siona morajo torej dobro poznati Pavlovo definicijo in idejo cerkve. Naj bi se o tem večkrat razpravljalo na pastoralnih in podobnih duhovniških konferencah, da se bo ta ideja uspešno uporabljala v dušnopastirskem in drugem duhovnikovem delovanju,
Za premaganje prvih težav bi si dovolil dati nekoliko navodil,
VpraSanje je globoko in obširno. Zato naj se razčleni v več vprašanj. Posebno naj se pretresa, kako bomo to uporabljali v paslirstvu, v Soli, v organizacijah. Naj se ne trati čas z razpravljanjem, če je ta nauk sploh upravičen ali važen za dušno pastirstvo. To je i.c rešeno, deloma dogmatično (de fidej, deloma po soglasju tradicije in teologov.
Nikar ne mislimo, da je to novotarija. Ta nauk duhovnik vedno srečuje v sv. pismu, v brevirju, v liturgiji in v meditacijah1"; supunira in razlaga ga v razlaganju nauka o odrešenju in o zakramentih. Le da se tega premalo zavedamo, ako nismo posebe opozorjeni. Sistematično znanstveno se je ta nauk do najnovejše dobe res manj obravnaval, zlasti se ni zadosti uveljavljal v šolski teologiji, kakor se n. pr. tudi znanstveni sistem asketike šele zdaj uvaja v redni šolski bogoslovni pouk. Sistematično razpravljata o tem Lingens [innere Schönheit des Christentums 3, Freiburg 1914) in Schechen (Mysterien des Christentums." Freiburg i912, str. 4GG do 523), Globoko in izvirno piše S o I o v j e v. Za slovensko duhovščino ho pač najbolj praktično, da prouči dotične strani v knjigi »Cerkevi. Izmed novejših traktatov o cerkvi se poleg M. d' H e r -bignya priporoča zlasti Dieckmann |gl. odzg. nr. 5], ker je
Ne dajmo se zavajati k trditvam: »Ideja mističnega telesa je lepi. Toda kaj pomaga delavcu brez organizacije!« laka trditev je nesrečno zastavljena, Saj je ideja mističnega telesa Kristusovega po Pavlovem in vatikanskem opominu vprav socialna aplikacija krščanstva in cerkve, — Nesrečna bi bila tudi trditev; »Naj ie tako globokoumno razglabljamo o mističnem telesu Kristusovem, končno vendarle odločuje duhovnikov» osebnost.* To so nesrečno ivczanc misli. — Glej igoraj nr. 5 na koncu in 9. opumbo j ."j J črto.
" N. pr, Tcsnitrc, Handbuch der Anbetung des hlst. Altarsakramentes, 11. 4. izdaja, str. —44 in ic večkrat. — M. M esc hier s to idejo mvriuje meditacije o Kristusovem ii vi jen ju [Das Lehen unseres Herrn Jesu Christi) in ji posvečuje več meditacij ob koncu drugega zvezka. Isti pisati j j o tem o Wime razpravlja tudi v meditacijah o Sv, Duhu (Die Gabe des hl. Pfingstiestes); keko tepe misli za binkoSlre praznike! še bolj pogosto in sistematično se ta ideja goji v novejSi nemSki in francoski liturgični, asketični in apologetiCni literaturi.
208
dober poznavalec sv. pisma in dobro tolmači in pojasnjuje nauk apostola Pavla.™
Kako naj ljudstvo uvedemo v to pojmovanje? Izraz mistično telo naj se ne rabi pogosto, zlasti ne v začetku; pred preprostim občinstvom pa rabimo izraz »skrivnostno«, kadar je splob treba. Po navodilu vatikanskih teologov naveiinio na nauk o učlovečenju in odrešenju. Kristus je zato postal človek, da bi ljudje mogli postati tako rekoč njegovi udje; zato je sprejel vidno telo, da bi nas sebi vcepil in nas nadnaravno oživljal kot trta mladike. V cerkvi še biva med nami in nadaljnje svoje odrešilno delo do konca sveta. V krstu se meseni Človek prerodi v otroka božjega in se vcepi v nadnaravno deblo sv. cerkve (vinska trta, Kristus); s tem se včlani v cerkev, Tu se mu vtisne tudi neizbrisno člansko znamenje, neizbrisni društveni znak. Ttidi birma in svečeništvo vtisne neizbrisno znamenje in dotične vernike uvršča v trdno strukturo ccrkvencga organizma. Navadni verniki rmj nikar ne žalujejo, ako ne morejo cerkvi služiti kot pravi svečeniki. Po neizbrisnem znamenju sv. krsta in birme so deležni Kristusovega «večeništva (¿1. Cerkev 119 i. dr.) ter nc sEtmo usposobljeni, marveč (posebno po birmi) celo dolini aktivno sodelovati s cerkvijo, kakor polnoletni državljani in vojaki. Zakrament svečeništva pa k temu poklicane povzdiguje odgovornosti polne organe Kristusovega svečeništva. Odvezo daje (formula absolutions!) ne duhovnik sam, marveč Kristus; Kristus izvršuje evha-ristično pretvorbo, in duhovnik izgovarja dotične besede v Kristusovem imenu. V evharistiji pa se tudi fizično Kristusovo telo [in kri) združuje z verniki in vanje prihaja kot nadnaravna hrana, nekako sorazmerna nadnaravnemu organizmu svete cerkve. Včlanjcnjc po krstu, evharislija, neizbrisna znamenja sv. krsta, birme in sveče-nistva, svečeništvo kot organ in srednik Kristusov, to so realnosti, ki tudi preprostemu verniku kažejo, da skrivnostno Kristusovo telo ni medlo ponavljanje nauka o milosti, niti prazen simbolizem ali votla primera. — Božjepravna oblast vladanja [in učiteljstva) je bistveno spojena z životvorno svečeniško službo. Po stopnjah svečeniŠtva se v glavnem določajo stopnje hierarhije. (Papeštvo je izjema, gl. Cerkev 106 in 122). Cerkev ni tfamo trdna stavba s stalnim hierarhičnim ustrojstvom, marveč tudi živ organizem, živo telo Kristusovo. Coe-lestis urbs Jerusalem * quae... de v i v e n t i b n s saxis ad astra tolleris Christo iugata Principi! Skratka: Kristus živi v cerkvi, jo spaja (»corpus compactum et connexum per omnem iuneturam«; Ef. d, 16). v njej in p« njej deluje. Potem pa še organizacijska moč cerkvene občestvenosti (BV 1927, 260)!
» Angleški konverlit H. Benson v knjigi »Kristus v ccrkvi« i atiiiiogijo iz moderne biologije pojasnjuje, kako morejo individualno ločeni člani LvoriLi enoten nadnaravni, po Kristusu oiivlfeni organizem. Saj tudi moderno naravoslovje uči, da so organizmi sestavljeni iz tisoče v ločenih stanic. a vendar enotni, oživljeni po enem iivljcnskein principu (nemški prevod: Chnslus in der Kirchc. Kegensburg 1913, str, 20|.
209
Morebiti bi koga kaj motila Bcllarminova definicij» cerkve. 13 1, Bellarmin je cerkev dobro definiral, a njegova definicija je prikrojena po potrebah njegove dobe; sklada se s smerjo traktata o cerkvi do vatikanskega koncila. Vatikanski koncil pa je hierarhično cerkveno uredbo ie bolj trdno zavaroval, kakor jo more navadna šolska definicija. Zato je isti koncil v načrtu o cerkvi odločno opozoril na globlji pojem cerkve. Nič ne grešimo proti pieteti blaženega Betlarmincvega spomina, ako ugotovimo, da Pavlovo pojmovanje cerkve v Bcltarminovi deliniciji ni zadostno izraženo. Pač pa bi bilo napačno, ako bi tiščali, da je v njegovi definiciji to, Česar v njej ni.
11. Po velikih vnanjih prevratih zadnjih dveh desetletij je nastal prevrat tudi v človeški miselnosti. Tradicije so omajane. Potrebna je revizija človeških tradicij. Pogledi človeštva se obračajo nazaj k globljim, trdnejšim, trajnejšim temeljem. Revizija tradicij se vrši tudi v bogoslovni znanosti. Napredek historičnih študij daje podlago za globlje Minevanje svetega pisma in velikih tradicij prvih krščanskih stoletij. Nazaj k staro-krščanskim tradicijam se ozira tudi katoliška obnova in obrača pozernost na dva resnično velikopotezna in globoka pojma, ki imata pečat božanskega izvora in večnostnega pomena: na kraljestvo božje, glavno idejo Kristusove hlagovesli, in mistično telo Kristusovo, vodilno idejo najbistroumnejšega apostola Kristusovega. Ti dve, po izvoru in pomenu sorodni ideji z novo lučjo ožarjata sistematični nauk o cerkvi in ga uvrščata v svetli okvir krščanskih skrivnosti, vežeta nebo in zemljo, Boga približujeta človeku, človeka pa dvigata k Bogu, To so velika ideje, kakor jih potrebuje naša doba, ko se nam majejo tla pod nogami in se rušijo najponosnejše zgradbe človeškega uma in Človeške energije.
Kristus, Rogčlovek, je središče svelovne zgodovine, rre-dišce krščanske dogmatike in morale. In ta Kristus ni morebiti obledel spnmin iz davne prof los ti, marveč še živi in deluje med nami; skrivnostno sicer, a resnično živi in deluje v božječlove-škem organizmu svete cerkve, ki je njegovo mistično telo. Po tej ideji se pojem cerkve nadnaravno nžarja in dviga ter se v veličastnem sistemu spaja z najbolj tolažilnimi in oživljajočimi resnicami o odrešenju, o milosti tn o zakramentih. V lem okviru nam jasneje in uspešneje sveti skrivnost, da je cerkev nevesta Kristusova in naša mati. Tu je najgloblja podlaga njene ne-zmotnostl, poroštvo njene nepremagljive stanovitnosti, vir njene svetosti in neizčrpne vitalnosti.
Bagoilc mi Vtttnik.	14
210
SIMBOLIZEM V RAZLAGAH RIMSKE MASNE LITURGiJE,
(De symbol Umu in e:xpositionibus liturgiae Romanae.) Dr, Ciril Ptilačnlk — Ljubljana.
Sumnianum, — J. Primis s a« cul is nonnisi smguli ritu» symboEict cx-plicabantur, non vero tola iilurjia. Populus enim inlclli^ebat ti verba el ca ere m on !&s. Maximus Con lessor «I Saphromu* in Orient«:, ct expasitio liturgia« Gailicanae, quae altribuilur s. Germanu Parisians!, in Occidenlc lam satis clorc tundaincnta pusucmnl, C* quibua facu« symbol is mu s reine-maraitivus evolvi polnit, — 2. Maximum vero inftuxum exercuit lato medio aevo Ainalarius Me ten sis, qui tolius missae urdinem allegurice (symbu-lismo rememarativo) ex plana bat, Symboli Bitma isle in syrodn Quierzensi 3-&J reieclus qui dem est, melhadus vero, juxla quam in sacrilicio tuissac lota Chris ti vila reprae »nI libit], in dies magis acceplabalur ab omnibus fere nuj medio aevo de rebus Jiiurftcis sen be Until. — 3. Iva de ChiiTlrcs nexum inter sacrificia V. T. el inlor (acrificium N, T. quaere bat, quae idea permu Jlis placuit, Honor J us Augustoduncnsis novas compiiraiiunes inlroduxit, ji.xla quas in sacrilicio Missac rtipracfientaLiLr pugna Chfisti cum diabolo, David cum Goliath, amniae christianae cunt ipiritu immundo, actio judicial is, tragoedio. Similiter Ruperlus Tuitiensis el Joannes Belcih. Isaac dc Sielln ftro coaiparalionem instituit inter MisSne cueremunia^ el unimuc profec-lum usque ad conleitiplaliiiiiein. Maximi vero momenti luerunt scripta InrtoContii III,, Thomas Aqniftatis CI Uurandi, qui vcleres cx plica titinus ci. t to online dispo.suerun! at auctoftl&li: sua confirm a runt, Euruni libri in rnanibus omnium fere sacerdotuin ct at: I ut ab ipsis pupuiu explicabantur, 4. SaeCulo XV. alms modus expOncndi lilurgiam invaluit: Passiu Chris t i <id lotam .Mi s sail) symbolic e applicator, Ainalirif method us vero praeser-tim in explicalionibus latinis adhuc a per mollis adhibebatur. Hoc tempore tr an situs pracparntur ad historic am methodum in rebus: liturgicis. — 5. Sed cl reCenti acvo symbolicac explicMiones lion omnino evanuerunl. Comnic ■ wurantur explanation«?! Miss a v confectae a Uellnrmino. G&vanti, Cardinal« Bcna, de Vert, fe Urun, lltnediclo XtV., de Hsrdi, Gilir, Chaignon, For-letcue, Vandeur el quibusdain aliis usque ud bodicrnum diem.
PununLur prineipia de symbolismo adhibende; I. Admiltcnda csl symbo-lica signifies li o singulorum rilunin v. g, ablution i s digitOTum, intusionis aquae in vinum ante offfcrtorium. 2. In uxplicaliumbus, quae non liabcnl prae ocu-lis Eulujuiuudo finem (cienUficum, symbol ismus ascciico-du^inaticus, si Laule adhibulur su (fit ¿enter expo si t« liistorica c volu t ione rituuiu, laudan-dus est, 3. Similiter ct symbol i Km us rcnicmorativns in explicatinnibu^ prac-ticis noil universal i t« r rcprohandus est.
Ni naroda, ki ne bi vsak dan rabil simbolov v občevanju, zlasti pa še pri bogoslužnih opravilih. Stari Grki so izročili gostu polovico iesene tablice, drugo polovico so si pridržali
211
sami, da bi po tem znamenju ob svidenju spoznal ¿ost svojega goslitelja in gostitelj ¿osla, ko bi ločeni polovici strnili v celoto (ou/t/J«A/.tit1). Odtod beseda simbol. Na podlagi tega bi lahko rekli, da je simbol zunanje znamenje, v katerem je izražena neka ideja na. čuten način1. Raba simbolov je utemeljena v človeški naravi sami, ki je čutno-duhovna; zato ¿a sili, da svoje misli, svoje čuvstvovanje izraža ne Je z besedo, ampak tudi na drug za človeški» oko razumljiv zunanji način. To stori z rabo simbolov.
Človek je po svoji naravi reoligiozno bitje. Etnologija dokazuje, da imajo najstarejši primitivni narodi vero v eno samo najvišje bitje, kateremu izkazujejo tudi zunanje češčenje, čeprav je mnogo degeneriranih narodov, ki tega v tej jasni obliki več ne kažejo. Ker pri bogoslužju gre zato, da svoje misli, želje, spoštovanje, čuvstvovanje človek na zunaj izrazi, je razumljivo, da je v verskih obredih raba simbolov posebno pogostna. In to tudi pri drugih narodih, ne le krščanskih. Raba simbolov v lilurgiji je torej nekaj splošno človeškega, ne nekaj specifično krščanskega. Zato tudi že a priori na splošno ne moremo trditi, da bi bila krščanska liturgjja povzela svoje simbole iz poganskega ali judovskega bogoslužja.
Ločimo pa dve vrsti simbolov: naravne fsignuni natu* rale) in vpeljane (signum arbilrarium, conventionale). Prvi so listi, ki že po svoji naravi zadostno izražajo zvezo z označenim predmetom kot n. pr. pokleki, pokloni, trkanje na prsi itd. Pri drugih pa obstoja le odnos, ki ga je vpeljala človeška volja; zato moremo ta odnos spoznali le iz izpovedi tisLega, ki je simbol vpeljal, ali iz splošnega pojmovanja, ki je že prešlo v navado. Taki simboli so v liturgiji n. pr. bela obleka, sveča, sol pri krstnem obredu, udarce na lice pri delitvi zakramenta sv. birme, škofovska palica itd, Raba simbolov ima objektivno podlago v tisti podobnosti, skladnosti, OZ. vzročnosti inter signum et signilicatum ali pa samo v človeški čulno-dtihovni naravi, ki teži za tem, da svoje ideje
1 Jos. Samir v svoji knjigi: Symbolik ties Kircbengebaudus imd sem;r Autalattusf in der Aullasning dizs Milleliillcrs [FrcibiiTg i. B. 1902) 2 simbol tu kole definira: Symbol ist nicbts nls tin Bilil zur Daratellung tines Gedati-kens nder ciner Talsaclic, die nichl nolvventlig und oline Wei teres ius diMi! Br^rifi jenes Rildcs well ergeben.
M*
212
na kar najbolj razumljiv način razodeva. Rabo simbolov pa imenujemo simbolizem'-.
V tej razpravi bomo skusili pregledati poglavitne simbolične razlage rimske maSne l i t u r g t j c , pojasniti njihov postanek in razvoj; druge liturgije sem vpošteval le v toliko, v kolikor so potrebne za timevanje našega vprašanja, prav tako se tudi nisem oziral na domače slovstvo, ker mislim te stvari posebej obdelati. Ob koncu bom dodal načela, katerih naj hi se držal, kdor razlaga mašni obred bodisi z besedo ali s peresom.
L Prvi početki.
Apostolska doba in naslednja Id stoletja nam niso ohranila celotne razlage masne liturgije. Vendar že iz legi, kolikor je ohranjenega, spoznamo, da so le posamezne obrede poskušali simbolično razlagati. Cerkveni pisatelji poudarjajo resnico, da se pri sv. maši Kristus daruje Bogu, tla naj se zato verniki potrudijo, da se bodo daritve udeleževali s pravo po-božnostjo. Obred sam je bil preprost in zalo ljudem umljiv, razen tega so ljudje tudi razumeli jezik, v katerem so se sveti obredi vršili. Prvotni liturgični jezik je bil grški, zapadna cerkev pa je že v 2, in 3, stoletju rabila latinščino, ki je v 4. stol. grščino popolnoma izpodrinila". Pa tudi previdnost jim je velevala, da v dobi preganjanj niso preveč pisali a skrivnostih svoje vere, da ne bi nepoklicani dobili vpogleda v krščanske niisterije (disciplina arcani).
Kolikor sem mogel ugotoviti, je najstarejša simbolična razlaga za obred, ko duhovnik vinu, odločenemu za daritev, prilije par kapljic vode, V začetku 2, stol. je papež Aleksander L baje določil, da se ne sme darovati ne samo vina ne sama voda, »ut a patri bus accepimus et ipsa ratio docet, , , sed utrumque permixtum, quia titrumqiie ex latere ejus in
1 Prim. AI. Harth Symbol v Btichbcrger. Kirchliches Handlexikon
(München 1912) II 2265; Braun. Liturgisches Handlexikon1 JRejinshurg I92i| 333—335 s. v. Symbol; Thurston, Syinbolism v The Catiiulic Kncyclnpcdia (New York 1912) XIV 373—377 (kratiea: CK); C. Callewaert, Lilurjficac Inati-tulioaea. Tractittus primus. De S. Litur^hi utiivcmm (Bruals 1925) 44, n,
3 Ad. Forteseui, La Mcssu. Etüde sur Li Liturgie Romaine, Trndilit de I'anglais par A. Boudinlmn (Paris 19211 166—167.
213
passione sua profluxisse legitur«\ Constitutiones A p o -s t o 1 o r u in poročajo, kako so si duhovniki po osculum pacis umili roke v znamenje [a&ftjivXoV) Bogu posvečenih duš. To umivanje rok se je izvršilo pred darovanjem in je imelo simboličen pomen1. Ko je [lilo darovanje ¡¡končano, so diakoni pri maknili darove k oltarju proti škofu, duhovniki pa so se postavili ob njegovi desni in levi »ul discipuli magistre assistentes-'. Tudi Ciprijan omenja simbolizem vode, ki primeša pred darovanjem vinu. Vino predsLavlja kri, voda vernike. Vino in voda se v kelihu tako tesno združita, da ju ni mogoče več ločiti, »sicut nec Ecclesia potest a Christo dividi«". Ne sme se darovati samo voda, pa tudi samo vino ne, Te bi se darovalo samo vino, bi bil Kristus brez nas, če sama voda, mi brez Kristusa, Ciril Jeruzalemski |+ 386) poudarja simbolizem pri umivanju rok. Duhovnik si umije roke »nullatenus propter corporeas sordes extergendas.,. Mon, inquam, propterea, ... at ea manuum ablutio symbolum est ((TtJ/jfiii/.di» snu), mundos vos ab omnibus peccatis et uraevari-eationihus esse debere... Itaque quod manus abluuntur, sign um est immunitatis a peccatis«". Isti Ciril Jcr, ludi poudarja, da osculum pacis pri maSnem obredu ni navaden poljub, ki je običajen med ljudmi, ampak simbol odpuščanja", Hiero-nim (f 420) poroča, da vzhodne cerkve prižigajo luči med čitanjem evangelija, četudi že sveti solnce, ne zato, da bi razpršili temo, ampak v znamenje veselja'". Iz začetka 6. stoletja nnm je ohranjen spis Pseudo-Dionizija A r et op a g i ta »De Ecclesiastic a Hierarchia«. Lahko bi ga imenovali najstarejšo liturgik», Med drugim tudi dobro in na kratko opisuje celoten mašni obred, Nekatera liturgična dejanja tudi mistično
1 Mansi, Sacrorum Coneiliomni Colkelio I 639.
5 VTII, c. 11. v. 12. Didascalia el Constiluliones aposlolorum «I- Funk ¡P;iderborn 1905J 495. — Durandus (t 1296] omenja v Svojem Ratfonak I c. 38, da si i o v njegovem času duhovniki pred darovanjem umivati roke: Prins quam aacirdon offcral, mnnns ilurum lavat. Istolako še danes določa rubrika v Caerenioniale episeoporum i. 2, c. 8, a. 57. da si cclebraitl pri poiitifikalm maii umije Toke hidi pied darovanjem.
' O, c, Vili, c. 12, v, 3, Funk 497,
' PL 83, 755,
H Cateeh. myslai£ 5. PG 33, 1110,
* Ibid, PG 33, 1114.
"> Liber conlra Vij|ilanUlim. PL 23. 346.
214
razlaga"; vendar je njegov simbolizem le moralno-asce-tičen ali dogmatično-ascetičen, to je tak, ki skuša na podlagi gotovega obreda v duši vzbuditi pobožna čuvstva, dajati nauke za življenje ali pa v zvezi z obredom razlaga in pojasnjuje kako versko resnico. Pri našem vprašanju nam gre predvsem za takoimenovani r e m em or a t i v ni simbolizem, to je tisti, po katerem masni uhredi predstavljajo gotuve stvari iz starega zakona, ki so v zvezi z odrešenjem, zlasti pa dogodke iz življenja, trpljenja in smrti Kristusove, zalo v tem oziru Pseudo-Areopagiiove razlage niso posebno karakteristične. Veliko važnejše pa je vse njegovo pojmovanje in razlaganje duhovnega življenja, celotni njegov moralni nauk, ki je imel tudi na poznejše srednjeveške razlagalce mašne liturgije velik vpliv, kot bomo iz nadaljnjega spoznali.
Pseudo-Amhrozij na svoj način simbolično razloži, zakaj se pred darovanjem vinu primeša nekaj vode. Ko je huda žeja mučila izraelsko ljudstvo v puščavi, je Bog Mozesu zapovedal, naj s palico udari po skali. In prileklo je zadosti vode in vse ljudstvo je pilo. Zatem takole nadaljuje; »Vitle mysierium: Moyses. hoc est prophcta; virga, hoc esl v erb um dei. Sacerdos verho dei tangit petram, et Flui t aqua, et hibit populus dei. Tangi t ergo sacerdos, redundat aqua in calice, salit in vitam aeternam, et bibit populus dei, qui gratiam consecutus est.«15
V prvih petih stoletjih torej masnih obredov niso pogosto razlagali, ker to nt bilo tako potrebno, S preseljevanjem narodov pa SO se razmere bistveno izpremenile, Krščanska vera je vedno bolj prodirala med ljudstva, ki liturgičnega jezika niso razumela. Mašni obred sam ni bil več tako preprost kot v prvih stoletjih; molitve so se bolj ustalile, postale krajše, zalo pa večkrat težje umljive, dejanja, obredov pa je bilo več kot v prvotni cerkvi. Za duhovnike same so postale razlage potrebne in to tem bolj, čim bolj so pozabljali, kako so se obredi zgodovinsko razvili". Ker torej razlagalci pogosto niso poznali pravega razvoja, jim je bilo veliko lažje manj umljive
" De eccl. Hier, c. 3, § 9 v PG 3, 43fl; § 10, col. 439. " De (Bcramcntia V c. 1, 2—3 v Kauschen, Flurilcgium patristicuin VII 118.
u Adulpb Kranz, Die Messe im deutschen Mittelalter |FreihurfI i, B,
1902]
215
obrede razlagati simbolično. Take razlage so sprejemali duhovniki in tako tudi poučevali vernike.
Grško mašno liturgijo je v celoti rememorativno-simbo-lično razložil pobožni in učeni Sofronij (t 638). Žal, da njegov »Commentarius liturgicus« ni popoln14. Vsi mašni obredi predstavljajo dogodke iz Kristusovega življenja. Vse, kar se rabi pri službi božji, vsak obred, vsaka akcija je simbol, ki nas spominja Kristusovega življenja, posebno pa še njegovega trpljenja in smrti. Poleg škofa, ki predstavlja Kristusa, sede pri oltarju tudi duhovniki v začetku sv, maše, »ac si cuiji Christo erucifixi essent cLim passionibus et desideriis«1". Oltarna menza je grob, kamor je bilo položeno Gospodovo truplo, Duhovniki so zopet na drugem mestu angeli, nadangeli in kerubi, ki stoječ na olLarnih stopnjicah vedno hvalijo in časte Bo|ialfl, Kakor si je nematerialni Bog privzel lelo iz Device, j^ita et nov um corpus cujusdam utero et sanguine,,, id est ex tubslanlia panis, diaconus et sacerdos dissecant Ferro, scilicet ianoea«17. Duhovnik v pričetku liturgije predstavlja Janeza Krstnika, ko je oznanjeval pokoro. Ko zagleda škofa, ki bo darova) sv. mašo, se umakne kot Janez Krslnik, kakor bi hotel reči: Utrne oportel crescere, me autem minui. Po Trisagion (sanetus) gre skof zopet na Iron v spremstvu diakonov-angelov, Z njim gredo tudi duhovniki kot s Kristusom apostoli na goro izpremenjenja. iMašnik odpre s strahom in svetim spoštovanjem evangeljsko knjigo in ljudstvo molče posluša oznanjevanje božje besede, kot so molče poslušali Mozes in Elija in vsi preroki. kadar je govoril Z njimi Bog", Eiliton devtilvunl diaconi, kakor sta tudi storila Jožef in Nikodem. ko sta pokopala Kristusa. Diakoni prenesejo svete skrivnosti z mize pri oltarju [¿ionih oif), da lako ponazoril je jo Gospodovo življenje od jaslic do groba",
Kakor smo videli, Sofronijeva rememorativna razlaga ni dosledna logično izpeljana; iste lilurgične osebe predstavljajo
" PG 87 (111] 3981—4003.
» O, c, 3983.
O. c, 3986 aL
IT O. c. 3990.
" O. c. 3991—3994.
'" O. c. 3999.
982
različne osebe, ki so v zveni z Udrešenikom, V celi razlagi se vidi iskanje novega brez doslednega enotnega zanuisla.
Isto masno liturgijo je razloži! tudi Sofronijev sobojevnik v bojti z monote!etizmom, Maksim Confessor ( j- 662J'". Nič ne skriva, tla hoče le dopolnili razlago Pseudo-Dionizija Areopagita; v uvodu to še izrecno omenja, S Sofronijem nima nič skupnega. Piic precej nejasno, Po njegovem mnenju mašili obredi predstavljajo, kako pricie človek i/, nevere k veri, iz greha k čednostnemu življenju. Na nekaj mestih samo spominja na Kristusov prvi in drugi prihod na zemljo
V zapadni cerkvi je najstarejša reme mora ti vna simbolična masna razlaga galikanskega obreda, ki se je dolgo časa pripisovala pariškemu škofu Germanu (*j- 576}-*. Novejia raziskavanja pa so s precejšnjo gotovostjo dognala, da to ni delo sv. Germana, ampak je poznejšega datuma; spisana naj bi bila na koncu 7. ali v začetku 8. stoletja"', V Mignevi zbirki ima naslov: Expositío brevís antiquae líturgiae gallicanae-'. V celotnem xamislu se gotovo kaže bizantinski vpliv. Duhovnik predstavlja Kristusa; Aius	pred evangelijem spominja
na klice angelov, ki so Šli s Kristusom v predpekel in klicali; Tollilc portas... Za evangelij se razvrsti procesija, ki predstavlja Kristusovo zmagoslavje ob njegovem vstajenju »cum septem candelabris luminis quae sunt septem dona Spiritus Sancli«. Sanctus, ki ga poje kler po evangeliju, znači hvalospeve svetnikov, s katerimi so slavili Kristusa, vračajočega se iz predpekla, ali pa tudi onih 24 starčkov, ki jih omenja Janez v Apokalipsi, kako polagajo svoje krone pred Jagnje, prepevajoč sladko pesem1"1.
Tudi v tej razlagi vidimo nekaj podobnega kol pri Sofro-nijevi in Maksimovi: željo, da bi celo mašo rememorativuo simbolično razložil; vsak obred naj bi spominjal na Kristusa, Vendar pa ni še vse dosledno in logično izvedeno,
» Myslajiogia v PG 91, 657—7i8.
» O. c. e. 74, col. 707.
M Takti Se Duchesne, Originen du eulte chrčliun (Paris 19(18) 156. Tlial-hofer-Eisenhofer, iiniidhncti der kalholischen Liturgik1 (Freiburg I9l2| I 106.
M Prim. Witmart, Germain dc Paris v Dictioniiaire d'.irchénlogic ehrč-liunne ef de lilurjjiu (Paris |924) V! f, 1040—1102. — Poslej bom ta fliction-nairi? navajal s kratico DAL.
PL 12, 89— 98
» PL 72, 91.
217
II. Amularíj.
Devetcí stoletje je prineslo izredno veliko svežega življenja v ves liturgični študij. Do takrat je bilu število liturgičnih spisov jako omejeno, razlage o maši zelo redke, v tem in v naslednjih stoletjih pa se je Hturgična literatura prav hitro množila. Gotovo so k temu precej pripomogle naredbe in navodila Karla Velikega, ki mu je bilo mnogo na iemr da bi bili duhovniki v svojih strokah zadosti izobraženi. Opazil je. da duhovniki sami svetih obredov dosti ne razumejo in da jih vsled tega tudi ljudstvu ne morejo tolmačiti. Obrnil se je do škofov, ki so mu obljubili, da bodo poskrbeli za primerne razlage. In svojo obljubo so tudi izpolnili-".
Za naše vprašanje so najvažnejši spisi škofa A m a 1 a r i j a iz Metza (roj. krog 780, u. 850 ali 851)-'. Res je, kar piše Cabrol, da je zapustil ¿w seboj celo liturgično šolcrH. Njegov učitelj je bil Alkvin, od katerega je poleg drugega dobil tudi veselje do lilitrgije. Alkvin je bil velik prijatelj simboličnih in alegoričnih razlag masnih obredov; ceremonije je razlagal
31 Franz o. c. 341—345.
Literatura n tem možu, ki je dal smer za simbolično mašim razlago či lemu srednjemu veku in Se dalje, je zelo velika. Najbolj preporno je vprašanje, ali sta v priblii.no islcm iasu živela dva Amalarija — prvi Amalarij Stmlozij, drugi nadškof v Tricra Am. Forltinat — ali cn sam. Nemci na sploino ipa ne vsi) zagovarjajo, da sla bila dva; tako Franz, o, c. 377, Thai* hofer, Lilurgik' I 113; ludi Hftuek, Kirehengeschichle DeutschlandsJ (1912) 11 662. op. 4 in 136, op. ! sc boli nagiba na to stran, Francozi in za njimi Angleži pa istolako s tehtnimi dokazi utemeljujejo svojo trditev, da ji bil na* Ama]arij ¡denličen z lyonskim ikofom. Glavna avtoriteta je priznani liiurfiik in literarni hislorik D, G, Moriti, ki je o tem vprašanju napisal v«f ilankov, izmed katerih so najvažnejši objavljeni v Revue Bin«dletini; 1891. 1692 in 1894, Istotako Debroisc v DAL 1321—1330, Callewaerl o. c, 53, Besson \ Dictionnaire d'lliítoire el de Geographic ecclfiúitlqtiti (fans 19141 11 922—923, Morcan v Članku Les explications allégoriquM des «remontes de la sainle Mcssc au muyen atíe (Nouvelle Révuc Théologtquc 1921, 124), Prav tako tudi Gu^iü. Ainalaire oí Meti v CF. 1 376. Forlescue o. c. 254. Morda bt se vprašanje dala taki) celiti, da je bil naš Amalar!) imenovan I. 81], za škofa v Trier, 613 je odšel kol cesarjev poslanec v Carigrad, po Karlm^tnovi smrti se je vrnil v domovino, pa He več v Trier, ampak v Metz. Odtod je šel kot cesarjev odposlanec v Kini k papežu Gregnriju IV. Ko je bil lyonski £kof Agobard odstavljen, je pri&cl Am. na njegovo mesto, izrini Dchrnise 1. c. Priznani pa, d,i tudi ta domneva nt brez težav. Vprašanje ni kon£novcljavno reíenti.
" introduction aux Etudes Liturgiques |Paris 1907) 30.
218
remetnorativno, Dokler ni nastopil Amalarij v Metan z njegovimi idejami, je bilo vse mirno, ker je Alkvin gojil to razlago le v svojem samostanu sv. Martina v Toursti'". Amalarij je opisal znamenito delo v štirih knjigah z naslovom: De officiis ecclesiasticis, v katerem masno lilurgijo v gotovem sistemu rememorativno-alegorično razlaga. Knjiga je bila pisana po i. 819, Usodni so bili zanj boji za nemški prestol. Lyonski škof Agobard se je namreč postavil proti Ludoviku Pobožnemu, ki mu je vsled tega I. 835,, ko je prišel do moči, škofijo vzel in jo izročil Amalariju. Ta je kmalu pričel s cerkvenimi reformami, zlasti z reformo petja in liturgije. Naletel pa je na velik odpor. Nasprotniki so posebno izrabljali njegove spise, zlasli že omenjeno delo De olficiis ecclesiasltcis. Voditelj nezadovolj-nežev je bil diakon F 1 o r u s. Bil je jako izobražen, nadarjen, vztrajen in izvrsten dialektik Prepir je postajal hujši in hujši; na Agobardovo prošnjo so sklicali sinodo v Quierzy, na kateri je bil Amalarij s svojo alegorično metodo tubsojen. Agobard se ie vrnil v Lyon, Am?.lnrij pa se je umaknil v Metz, kjer je ostal do svoje smrti.
Kakšna je bila njegova simbolična razlaga? Njegovo načelo je biln tole: Non vacat a mysterio quidquid in eo officio agitur jnxta Constitutionen! Patrum.10 [sto misel je že pred njim izpovedal Alkvin™. Vse, kar se godi na otlarju, predstavlja dogodke predvsem iz Gospodovega trpljenja, pa tudi njegovo rojstvo in vstajenje. Duhovnik je podoben Kristusu, kol sta kruh in vino podohna telesi: Gospodovemu. Kakor ima vsa maäna obleka moralno-simboličen pomen, tako so vsi obredi reprezentativni simboli Gospodovega trpljenja:".
Škofov pristop k oltarju nam predstavlja Kristusa prihajajočega na svet. Pevci ga zmagoslavno pozdravljajo. Da jim v
'» Zeitschrift für katholische Theoloßio 37 (1913) 320.
Jq PL 105, 1152,
Nil esse sine causa tn ccclesiaiticis consuetudinibus a docloribus constitutum praecipuis. Cil, v Franz o. c, 361, op. 4,
33 In sii c rii me ti I o panis et vini, nccnon etiam in memoria mca, passio Christi in prumplu est. Dixil ipse: Haie quolicscumque ieccriÜS, in mei rnemuriam facietis. kl est, quuüetcttmque hunc panem et caliccm benedixe-rifi.i, recordamin: meae nativitaliä securlduttl humanifatem, passionis et resurrectionis. De off, ecel. 1. 3, PL 105. 1141. — CJuae aguntur in cclcbra-tionc rrussac, ia sacramento Dominicas paisionia aj{untur, vit ipse praeccpil diccns: Hacc quoliescumquc. Praef. in II. de oif. ccci, PL 105. 989.
219
duši ne bi vstala kaka prevzetna misel, zapojo: Kyrie eleisou. Število tistih, ki nosijo sveče, naj ne bo nad sedem, »quoniam septiformi Špiritu illuminatur omnis Ecclesia«, Skof pri oltarju gre od ene strani na drugo, kar pomenja, da Krislus šel iz trpljenja v večno slavo, Zato se sedaj zapoje Gloria, ker je v nebesih zavladalo nepopisno veselje, ko so se angelskim zborom pridružili se pravični iz predpekla. Krislus je šel v nebesa, kjer sedi na desnici Očetovi; vse to mora tudi škof, vicarius Christi, predstavljati. To se zgodi takrat, ko gre z asistenco ad sedes. Škof sedi na Lronu, izmed asistence pa nekateri sede, drugi stoje. Tisti, ki sede, predstavljajo pravične, ki so v miru umrli, listi, ki stoje, one, ki se še na zemlji bojujejo. Cltanje epistole predstavlja pridigovanje v stari zavezi. Pri darovanju duhovnik sprejema darove, medlem pevci prepevajo, v spomin, kako je vse pozdravljalo Gospoda prihajajočega v Jeruzalem. Vinu se prilije pred darovanjem nekaj vode, ki predstavlja ljudstvo in njegovo pridružitev Kristusu. MaSnik pri Nobis quoque peccatoribus glas spremeni, da tako spomni na stotnika, ki je ob Gospodovi smrti zaklicali Vere hic liomo justus erat. Pri sklepnih besedah Per Christum Do-minum nostrum pred Per quem omnia se subdiakoni od celebrante umaknejo, da s tem ponazorijo, kako so žene po pokopu Odrešenikovega trupla grob zapustile. Molitev Očenaša ima Iri dele, kot je bilo Zveličarjevo truplo tri dni v grobu. Po Pax Domini duhovnik položi svete podobe na pateno v spomin, da so se izpolnile želje pobožnih žen, ker so izvedele, da je pozdravil svoje učence in tako izpričal, da je res vstal od mrtvih", Masnik razlomi hostijo na tri dele. Zakaj? Vse ima globlji, skrivnostnejši pomen. Naj navedem celotni tekst, ker je prav La tako močno vplival na njegovo obsodb« na sinodi v Quierzyju in ga pri poznejših pisateljih neštetokrat dobimo v raznih variantah; »Triforme est corpus Christi, eorum scilicet, qui guslaverunl mor t cm et mori turi sunt, Primum videlicet, sanetum et immaculatum, quod assumplum est ex Maria vir-gine; alterum, quod ambulat in ierra; tertium, quod jacet in sepulcris. Per parliculam oblalae immlssae in calicem oslen-ditur Christi corpus, quod jam resUrrexit a mortuisj per CO-niestam a sacerdote vel a populo, ambulans adhuc super
De olf, eccl. I. 3, PL 105, 1107. 11 H. 1115, 1117. It». 1131. 1140. 1141. 1143. 1144 1151.
220
terram, per relictam in altari, jacens in sepulcris.« 11 Pred kau-cem maše duhovnik ljudstvo blagoslovi, kot je Kristus pred vneboliodom blagoslovil apostole, — Omenil sem važnejše re-memorativne simbolizme, moralnih niseni upošteval, ker za nas ne pridejo toliko v poštev.
Drugi spis, ki se Amalariju pripisuje, so Eclogae de ofiicio missae1, V njih so marsikatere reči lepše in bolj logično izpeljane kot v zgoraj omenjeni mašni razlagi, Mašna liturgija do evangelija predstavlja Jezusovo življenje do takrat, ko je šel na cvetno nedeljo v Jeruzalem, lntroitus spominja na preroke Kyrie eleison na tiste izmed njih, ki so živeli ob času Odreše-nikovega rojstva, zlasti na Caharija in Janeza Krstnika. Gloria se moli pri maši v spomin na angelsko petje ob Kristusovem rojstvu. Prva kolekla spominja na dvanajstletnega Jezusa v templju, epistola na priditfovanje Janeza Krstnika. evangelij na Odrešenikovo oznanjevanje božje besede, Obredi po evangeliju se ozirajo na Gospodovo življenje po cvetni nedelji in dogodke do binkoštnega praznika. Molitve, ki se molijo od tihe molitve do Nobis quoque peccatoribus, pomenjajo Zveltčarjevo molitev na Oljski gori; molitve po Nobts qutx|uc tisti čas, ko je njegovo truplo počivalo v grobu. Ko niašnik spusti košček hostije v vino, naznnči, da sc je Kristusova duša spel združila s telesom. Kar sledi po tem obredu, spominja na pozdrave, s katerimi je Kristus po vstajenju potolažil apostole. MaSnik razi orni hostijo, kot je razlomil Kristus v Emavsu kruh in ga dal učencema "V
Kako pa je prišlo do takih razlag? Zakaj je nekatere mašne obtede že Amalarij včasih razlagal tako prisiljeno in izumetničeno? Veliko stvari je treba upoštevati. Da moremo pravično presoditi te spise, se je treba vživeti v pobožni in glcbokovcrni srednji vek, ki je na splošno tako tesno živel življenje s cerkvijo in njenimi verskimi resnicami, Liturgični pisatelji od Amalarija naprej so pri masnih razlagah imeli pred očmi resnico, da se na oltarju obnavlja bistveno ista daritev, ki se je na krvav način darovala na Kalvariji, Videli so razne obrede, ki so se razvili v teku stoletij, pa jih velikokrat niso
Ibid. c. 55. PL 105. 1154.
M Franz o. C. 381—391 meni, da to rti Amalarijevo delu; po njem tudi Thnihnler o. c. i I 13, pa se mu dokazi niso povsem posrečili. Po Morinu. Debrniseju, Moreauju jih Se vednn Lahko pripisujemo Amalariju.
M PL 105. 1315—1316.
22 L
znali prav tolmačiti, ker niso vedeli, odkod in zakaj so se uveli v liturgijo. Na drugi strani pa so prav dobro poznali alegorične razlage sv, pisma. In kadar so prišli v cerkev, so videli po stenah, po stropu in tudi zunaj cerkve razne simbole, ki so jih spominjali tia višje stvari. Arhitektura sama se je v tisti dobi prav pogoslo posluževala simboIov'\ Treba je bilo storiti le še korak in lo, kar je bilo že drugod vpeljano, uvesti še v razlago masnih obredov. Splošni duh časa je bil torej tak, da so bila tla za vsake vrste simbolizma kar najbolj ugodna. Ker ima domišljija pri takih razlagah silno široko polje, pogosto ni mogoče dognali, zakaj so obrede ravno tako in ne drugače razložili.
Če se povrnemo k Amalariju, vidimo, da je gotovo poznal spise AvguStina, Ambroža, Gregorija Velikega. Tudi si skoraj ni mogoče misliti, da bi mu bili tuji nauki Pseudo-Dionizija Areopagita, čeprav se njegov direkten vpliv ne da dokazati, Kot cesarjev poslanec je bil v Carigradu, Ker se je vse življenje živo zanimal za liturgijo, je zelo verjetno, da je tudi tam kaj izvedel o grških liturgičnih pisateljih, o Sofroniju in Maksimu in o njunih masnih razlagah. In tako bi hil tudi Pseudo-Dionizij Areopagit vsaj posredno nanj vplival, kar se mi zdi zelo verjetno, če upoštevamo vso njegovo miselnost. Težje je reči, ali je poznal luJi staro galikansko razlago. V svojih spisih se sicer nikjer ne sklicuje na tiste može, ki so pisali pred njimM, pa Eo ni nič čudnega, ker so takrat na splošno uporabljali in prepisovali tuja dela, ne da bi se v spisih nanje sklicevali. Gotovo A m. simbolične razlage ni iznašel, ampak jo je le kolikor toliko spravil v neki sistem^, Gotovo je v ljubezni do simbolizma šel predaleč prav tako kol skoraj vsi srednjeveški razlagalci; veliko je že v njegovi razlagi samovoljnega, tuintam naravnost smešnega. Tudi ni v svojih spisih dosleden in logičen. Suh-diakoni n, pr. enkrat predstavljajo apostole, vse žalujoče nad Gospodovo smrtjo, drugič pa žene pod križem ali Jožefa iz Ar imate je, kot se mu je zdelo zbolj primerno za tisti obred.
'' Soucr, Svnibolik pasi]ni.
InterrojftltuB uhi h.me ¡izurit ... in suci špiritu »t IC ji s s c- re&pLindil. Florus, Opuseuhtm de causn fidei PL 119. 82,
w Dcbruise je v DAL I 1324 mpisal o njeni tule sodbo; C'usl un cu-ric ti x, lin comptlsteur, nn colleetinnneur de fiirmulcs; c'etai t buaucnup pol i t Tipucjut,
322
Prav tako so diakoni enkrat preroki, drugič pa učenci Gospodovi, Podobnih zgledov bi še več lahko našteli.
Zakaj pa je bil obsojen na sinodi v Quierzyju? Kot smo že spomnili, je naletel v lyonski škofiji na hude nasprotnike, ko je pričel z reformami. Ti so zgrabili z vso silo njegovo preveč samovoljno simbolično razlago in ga začeli dolžili herezije. Mnogo je k temu pripomogla ¡zborna dialektika diakona Flora. Najbolj so obsojali njegovo razlago Corpus Christi Informe. Pa tudi vsa njegova simbolična metoda je bila obsojena kot nedovoljena in smešna3", čeprav mu ni mogel nihče dokazati, da bi hila /.motna, niti Florus niti Agohard. Florus sam je spisal proti njemu novo mašno razlago Opusculum de actione missarum41, v kaLeri se skrbno izogiba vsake simbolične razlage Prav tako je tudi Agobard po obsodbi objavil spis Contra libros quatuor Amalarii^, v katerem ostro obsoja njegovo metodo.
Vendar je dejansko zmagal obsojeni Amalarij s svojo meLodo. Njegovi spisi so se silno hitro širili, tudi učenj teologi so jih rad! prebirali, tako da je zapisal diakon Florus: Ceite iibri ipsi fere ubiqtte dispersi, fere omnibus noti sunt." Njegov močan vpliv se kaže skoraj pri vseh srednjeveških razlagalcih, svoje sledove pa je pustil prav do današnjih dni.
III. Simbolizem v cvetu.
Ker je v naslednjih stoletjih število liturgičnih pisateljev zelo veliko, sem se omejil le na tiste, ki so imeli znafen vpliv na poznejšo dobo, in pa tiste, ki so v svojo razlago uvedli kaj novega.
Pred vsemi drugimi so se odlikovali po številu in po kakovosti mašnih razlag samostani, zlasti benediktinski, Med temi je v 9. stoletju zavzemal prvo mesto samostan v F u 1 d i Za zgodovino liturgije je važen R a b a n u s M a ur u a (t 856}, ki je bil del j časa opat (822—842), umrl pa je kol škof v Mainzu. Ta in pa njegov učenec Walafrid Strabo (t 849) še nimata reme-nicrativnega simbolizma pri razlagi inaSne liturgije; R. Maurus
*"■ rioru? o. c. PL lig, fil
« PL 119, 15—72,
« PL 104, 339—350.
11 Opuscula adversus A moUriuTn I, PJ. 119, 14.
223
simbolično razlaga masni prt, kelih in pateno in tudi nekaj posameznih obredov". Tudi 10, in 11, stoletje ni prineslo kaj važnejšega za naše vprašanje. Razlag so pač imeli več. pa so se vse precej tesno naslanjale na Amalarija. Spomnim le na razlago anonimnega pisatelja, ki jo je oh javil Hittorp pod naslovom: Expositlo Missae, transeripla ex venerandac vetustatis codicibus. To je preprosta remcmora.fi v na, simbolična razlaga, malo bolj dosledno in logično izpeljana kot pri Anialariju41.
12. in 13. stol. pa je za razvoj simboličnih razlag zelo važno, Simbolizem je bil v polnem cvetu in na koncu 13, stol, je dosegel višek, V to dobo spada zanimivi lilurgični spis Micrologusi dolgo časa so mislili, da je njegov avtor Ivo Chartreski, najnovejša raziskavanja pa so dognala, da ga je spisal benediktinec Be r n o ld iz Konstanza (t 1100)". Ta mož se je zelo trudil, da bi izpeljal načrte Gregor i ja Veh, da bi sc povsod uvedla enotna rimska liturgija. Pisal je tudi zanimive liturgične stvari, V Micro-logti govori o maši v prvih 23 poglavjih, Obred« do kanona razlaga le zgodovinsko in rubricistično, od tu dalje pa do konca preide v simbolizem, v katerem gleda uprizorjeno vse Gospodovo trpljenje in vstajenje. Duhovnik pogosto dela križe nad kruhom in vinom, pa vedno v lihem številu. Zakaj? Vse ima skrivnosten pomen, En križ spominja na enega Boga, trije na sv. Trojico, pet na Kristusovo trpljenje, ki se deli v pet delov ali dejanj. Duhovnik ima v kanonu razprostrte roke v podobi križa, ne radi pobožnosti, ampak zato, da predstavlja na križ pribitega Kristusa. V kanonu se molitve petkrat kon-čavajo z besedami Pcr Christum Dominum nos trum. To nas spominja na petere rane Gospodove (quinariarn Domini vulne-rationem). Kot Amalarij tudi ta simbolično razlaga višji glas pri Nobis quoque peccatoribus. Na stotnika se pri tem spomni, ki je oh Odrešenikovi smrti glasno pričal: Resnično, ta je bil Sin
u Dc institutione clcritOTUJU e. 22 in 23, PL 107, 321, 326, zlasti Additio de m is s j 324—326.
" lliltorpius Mclcllior, De calholieae ecelesiae divinis nifichs ac minitLeriis variis vetusioram fere emniuin ficclesiac Patrurn oe scriptoruni libri (Roma« 1591) 677—68 U Fran*, o. C, 409 si dokazuje sorndnosl med to in Amalarijcvo razlago.
14 Franz, o. c. 414; 5chw*rtiier, Bc rnold ol Constance v CE II 513 Micrologus je ponatisnjen v Pl. 151. 977—1022.
224
bczjiP" Kelih je pokril s pal,o, kar ima od Očenaša daJje simboličen pomen. Kakor je namreč Kristus bil tri dni zakrit v grobu, lako je zakrit s palo ludi kclih med tridelno molitvijo, namreč med uvodno molitvijo k Očenašu, med Očenašem samim in tako-imenovanim embolizmom (Libera nos), Pred kimonom je pa ta obred čisto naravno razložil, ko je zapisal: Cooperitur quoquc calix non tam causa mysterii quam cautelae.1* Po Amalariju Ludi On razlaga corpus Christi triforme. Z Micrologom je hil ze storjen korak naprej k zboljšanju simboličnih razlag11.
Za njim je prišel Ivo Cliartreski (f 1116), ki je prinesel nove misli v razlago niašne liturgije. Spis ima naslov: Sermo V, sive opusculum de convenientia veteris et novi sacri-licii/" Načelo, katerega se drži, pove proti koncu s temile besedami: Tantum fuit propositum nostrum, convenientiam quae-rere inter vetus et nO v Um sacerdotium, ut quod ibi multiplici sacrificiorum ritu praefigurabalur, in novo sacerdotio paucis-simis ei factu facillimis et augustissimis saeramentorum obser-vationibus comp le tum esse nionstretur.'' V začetnih poglavjih obširno govori o tem, kako so knjige stare zaveze napovedovale življenje, trpljenje, vstajenje in vnebohod Odrcšenikov. Z Gospodovo smrtjo na križu so bile odpravljene daritve stare zaveze, ki so bile le predpodoba Kristusove krvave daritve. Daritev sv. maše je bistveno ista kot ona na Kalvariji? v njeni liturgiji se nam kaže, kaj so daritve stare zaveze kot predpodobe pomenjale. Ves masni obred namreč odgovarja daritvam pred Kristusom.
Obredi do darovanja nas spominjajo na tiste daritve, ki so se upravljale v tempeljskem preddvoru, kamor je imelo dostop tudi ljudstvo; po darovanju na one, ki so jih darovali duhovniki v najsvetejiem". Samo nekaj zgledov omenjam, da vidimo, kako se še tako prava in lepa misel lahko osmeši, če hoče prav za vsako stvar dobiti predpodobo v starem zakonu. Na primer pri maši imenuje duhovnik darove, za daritev odbrane, dona. saeri-ficia, munera, tri imena, kakor so se v stari zavezi darovale
" PL 151, 986 -988.
O. C- 10, PL 151, 983.
" Moreau i. c. 133 imenuje Microlog »clicf d'ocvrt de s&ine raison-
rJ1 Pl„ 162. 535—562.
11 O. c. 561.
» O. c. 551, 552.
225
tri vrste živali, teleta, ovni in dva kozla, kar je vse pomenjalo sacramentum Dominicae pnssionis, Dva kozla sta pomenjala, da sta v Kristusu dve naravi"1". Tiha molitev (secrela) spominja na trojno Gospodovo molitev na Oljski gori. Predpodobe zanjo so bile v stari zavezi, ko so darovali Lele za velikega duhovnika, ovna za žgalno daritev in kozla, ki ga je zadel žreb, za grehe v.sega ljudstva \ Duhovnik je poškropil s krvjo sveto in šotor; pri maši pa mašnik nove zaveze to posnema, kolikorkrat obrnjen proti v/.hodu, odkoder je prišel Kristus, dela nad darovi znamenje sv. križ»". Po obhajilu slede molitve, v katerih se spominjamo prejetih dobrot in se zanje zahvaljujemo. Tudi za to dvoje (namreč za ta spomin in za zahvalo za prejete dobrole) dobimo že predpodobe v stari zavezi. To je bil pepel tclice (vitulae), ki so jo sežgali zunaj mesta in njen pepel spravili na čistem kraju, kot po obhajilu Kristus počiva v čistem srcu'".
Kot je Amalarij pri svoji razlagi izšel iz resnice, da se na oltarju obnavlja ista daritev kot na križu, tako je Ivo povzel drugo resnico, da so v novem zakonu vse daritve stare zaveze prenehale, ker so bile le predpodoba Kristusove daritve na križu. Edina in obenem najpopolnejša daritev nove zaveze je daritev sv. maše. Torej mora ta imeti v sebi vse, kar je bilo daritev pred Kristusom. To veliko pravo misel je imel pred očmi, pri aplikaciji na obrede pa je postopal čisto po Amalari-jevem načinu, ki ga je dobro poznal, Cerkvena stavba sama je v tisti dobi pogostokrat predstavljala uresničenje starozakonskih tipov; Noetove ladje, svetega šatora, Salomovega templja. Tudi to ni ostalo brez vpliva na njegovo masno razlago^1.
V pesniški obliki je njegovo razlago predelal Hi 1 de b e r t I, a v a r d i n s k i , ki je umrl leta 1133. ali 1134. kot nadškof v Toursu. Pesnitev ima naslov; Versus de mysterio missae/"
Ivo je imel s svojo razlago velik vpliv; to sc je prav kmalu pokazalo, Eno izmed najbolj znanih liturgičnih del v 12. stol. je Gcmma animac, ki jo je spisal Hnnorij Autunski (Augustodunensis + 1125). Trije narodi ga hočejo imeti zase.
M 0. v. 554. H O. c. 553. ■■> O, c. 556, ■ O. c. 561.
11 Sauer □. c, 5. w PL 171, 1177—1192.
HnjJoilami Vritnik.
15
226
Deloval je v Nemčiji in v Franciji, rojen pa je bil prejkone na Angleškem1', Ri! jc najbrž benediktince. Vendar njegovo življenje Še do danes ni povsem pojasnjeno, Pa kot je sam skrivnostna osebnost, tako so tudi skrivnostne, pnlne nerazložljivih simbolizmov njegove masne razlage. Na široko razpleta misli iz Ivonove razlage, potem pa primerja mašno liturgijo vojskovanju Kristusa in krščanske duše s hudobnim duhom, žaloigri in sodni obravnavi. Ni je stvari, ki mu ne bi bila simbolična.
Celo mašo razdeli na sedem oficijev. V prvem se nam predstavlja Gospodov prihod na zemljo; njegova predpodoba je Mozes. V drugem oficiju, pri episloli, mislimo na cerkev, ki nam oznanja božjo besedo; njen tipus je bila Marija, Mo-zesova sestra. Tretji oficij, evangelij, nam kaže na Kristusa, oznanjujočega blagovest; njegova predpodoba jo Mozes, ki je šel na goro, kjer je prejel od Gospoda tabli z božjimi zapovedmi. Darovanje, četrti oficij, predstavlja cerkev, ki od vernikov sprejema darove in jih daruje Bogu; njena predpodoba je Mozes takrat, ko je prišel z gore, pa mu je ljudstvo darovalo dragocenosti, da bi jih porabil za sveti Šator. Lahko pa tudi mislimo na Kristusa, kateremu na je na cvetno nedeljo vse ljudstvo prepevajoč in hvaleč Gospoda prihitelo nasproti. Kanon je peti oficij, »in quo summi ponlificis hostia et regis gloriosa pugna repraesentalur«, Predpodoba je Mozes, ko je na gori molil, ko se je Jozve boril z Amalečani. Tako sc je Kristus boril na Kalvariji, ko je islotako molil z razprostrtimi rokami za nehvaležno ljudstvo in se boril pod zastavo sv, križa z Amalekom, to je s hudobnim duhom. Ko daje škof ljudstvu blagoslov, je šesti oficij; takrat moramo misliti na Kristusa, ki je šel v pred-pckel. Njegova predpodoba je Mozes, ki jc umirajoč blagoslovil izraelsko ljudstvo in naročil Jozvetu, naj je pelje v obljubljeno deželo. Pri Pax vobis je sedmi in zadnji oficij, Predstavlja nam Kristusa, ki je s svojim vstajenjem vsemu svetu prinesel mir. Predpodoba je Jozve, ki je osvojil izraelsko deželo in jo razdelil med posamezne rodove40.
Tumor, Honorius ot Autun v CK VII 461—462. — Sauer, Symbolik des Kirchenjiebäudes, Sonderdruck der Nachträge zur i weilen Auflage [Freiburg i. B. 1924) 385. Fr, Schllbcrl, Die Mette rltlsininj; der {Je nun a animne. Theologie und Glaübu 7 (t| 1915 63S--644.
Gcmiuii animae 1, t. c, 3, 11 19. 26, 43, 60, 61 v PL 112. 531. 548. 550. 552. 557. 562.
227
Mašna liltirgija mu pa ludi predstavlja boj krščanske duše s hudobnim duhom in njeno zmago, ko nam je Kristus odprl vrata v večno domovino''1, Skof gre k oltarju s škofovsko palico v roki kakor kralj s kraljevskim žezlom. Kantor, ki prične peli liturgicne speve, je trobentač, ki daje znamenje za boj. Pevci, niso v cerkvi gologlavi, ampak si pokrivajo glavo s pokrivali in držijo v rokah »tabulas«: prav lako kot si vojaki pokrivajo glavo s čelado in se zavarujejo z bojnim orožjem. Bitka se prične s trobentanjem in /. vpitjem čel; naš duhovni boj se prične z zvonenjem in s petjem klera. Lektor, ki bere epistolo, je glasnik, ki v taboru razglaša vojskovodjeva povelja, Ko nekateri pevci utrujeni omagujejo, pa drugi pomagajo in petje gre !epo naprej. Tako v vojski tistim, ki so že vsi izmučeni, nove, sveže čete priskočijo na pomoč, Diakon bere evangelij na vzvišenem prostoru kot glasnik, ki po končanem boju zbira razkropljene čete. Zalem ima škol nagovor na zbrane vernike kot poveljnik, ki zmagovalcem s pohvalno besedo izkaže svoje priznanje. Donašanje darov primerja s tem, da si vpričo poveljnika zmagovalci razdele plen, Petje prí oferloriju je hvala, katero sprejema poveljnik od čet".
Ti dve simbolični razlagi sta najbolj obširno izpeljani v ilonorijevih spisih. Pa ima še štiri čisto svoje misli. Tako primerja posamezne obrede z dogodki iz zgodovine izraelskega ljudstva"*; dalje vidi v maši uprizorjen boj Davida z Go-1 j atom, kar je le predpodoba duhovnega boja s hudobnim duhom in s strastmi", nekako nadaljevanje one misli, o kateri govori v c. 73, 74, 77. Prav tako primerja mašni obred z veliko sodnijsko razprav Ko pozvoni za mašno daritev, se mu zdi, da sliši znamenje, ki se je dalo ljudstvu, da
al Missa qua qui: iiuítatur eujusdum pugnae conflictum, et victorias triumph um, qua hoslis nititer Amate cb pronternitur et via nobis ad patriara per Jesum panditur. O, c. e, 72, l'L 172 , 566. — Prim, molitev pri naprav-tjaufii za (v. mašo: Ad amictum; Impone, Domine, capi ti meo g a I it a m salutU nd cxpujjnandns diabólicos incurs us.
» O. c. c. 73, 74. 77 v PL 172, 567.
» O, e, t. 1, c. 68—7t. PL 172. 565—566. N, pr. Tabulae testamenti a monte accipiuntur, et libri Evangel« ab altari ad portandum siimuntur. Los columna ignis pracccssít, et nos candelac lumen prancedit. Nie popuki* sanja ¡ni afpergcbahir, tste aqua henedieta aspe rgi tur, C, 69, PL 172. 565 " O, c. L 1, c. 7Ä v PL 172, 56®, « O. c. c. 80, PL 172, 568.
15*
228
se zbere v sodni dvorani. Cerkev je sodna dvorana, v kateri sedi Bog na prestolu kot sodnik. Ljudstvo je toženec, hudobni duh tožitelj, duhovnik zagovornik. Slednjič pojmuje mašo tudi kol veliko dramo, tragedij o'\ Glavno vlogo ima Kristus, ki ga predstavlja duhovnik. Ko se po darovanju obrne k ljudstvu z besedami OraLe fratres, stori prav tako kol Kristus, ki je opominjal apostole k čuječnosti, Tihe molitve moli tiho, da posnema Krislusa, ki je kot jagnje brez besede šel v smrt, Kanon se ne moli na glas, da je lako uprizorjena tišina velike sobote.
Kako je prišel do vseh teh različnih simboličnih razlag, je težko razumeti. Gotovo je rabil Amalarija in prav tako tudi Ivona. Menim, da je do analogije z bojem prišel po premišljevanju, da se na ultarju obnavlja Kristusova krvava daritev na nekrvav način. V Gospodovem trpljenju se je boril najhujši boj med njim in med satanom; ker nam mašna daritev »predstavlja« to njegovo trpljenje, mora biti tudi boj v mašnili obredih uprizorjen. Pa saj se v vsakem človeku bojuje hoj med satanom in Bogom, tudi to nam maša predstavlja. Tako bi morda tudi pojasnili njegovo pojmovanje masne liturgije kot tragedije. Težje je umljivo, zakaj si je H, predstavljal mašni obred kol sodno obravnavo. Ne zdi se mi nemogoče, da sta ga do tega privedli dve misli: sv. masa je spravna in zadostilna daritev, ki se po duhovnikovem posredovanju daruje Bogu. Mašnik je nekak zagovornik pred Gospodom, ki sodi o vseh človeških dejanjih in mislih. Na sodbo je bil opozorjen takoj pri vstopu v cerkev, ker so že takrat radi upodabljali na portalu motive iz posebne in poslednje sodbe.
Honorij je bil gotovo zelo izobražen, pobožen in duhovit, seveda so pa njegove razlage večkrat samovoljne, pretirane, pogosto naravnost iskane in si jih ne moremo dmgače razlagati kot le tako, da vpoštevamo mistični duh časa, v katerem so ljudje z. veseljem pozdravili vsak nov simbolizem, ki jim je pojasnjeval velikokrat neumljive mašne obrede.
Ivonovo razlago je tudi močno uporabljal benediktinec Štefan de Ralgiaco, škof v Autunu (f 1139 ali 1140)".
"A O. c, c. S3, PL 172. S70.
41 Hitji en rein er, Stephan, Bise hol v, Autun v U Hellberger, Kirctieri-lexikon IMüncben 1912) II 22C8, Mershman, Stephen ol AuIuti v CK XIV 290. 291. — Kranz n. e 427 im.i ltet letnico njegove smrti označeno 113fi;
229
V njegovem spisu Tractatus de sacramento altaris so paralele med daritvami slare zaveze in med maánimi obredi popolnoma I v on ovc"*.
R upe rt, benediktinski opat v Deutzu (11135}, je tudi zanimiv liturgičen pisatelj te dobe. Dobro je poznal patristicne spise, zlasti Avguština, izmed liturgičnih pisateljev pa je p«-sebno rabil Amalarija. O tem, kar je drugod izvedel, je dalje razmišljal, povedal v drugačni, novi obliki in dodajal svoje misli"1,0 maši govori v prvi knjigi 17—37 in v drugi knjigi 1—22 lilurgičnega spisa De divinis offieiis per anni eirctilum libri 12, Duhovnika, ki gre k oltarju opozarja, naj pomisli, da se na oltarju obnavljajo skrivnosti učloveEcnja, trpljenja, vstajenja in vnebohoda Gospodovega5". Podrobneje pa razlaga le kanon v zvezi s Kristusovim trpljenjem. Mašnik po ofertorijti ne moli več na glas, ker bo kmalu začel misliti na Odrešenikovo trpljenje. Obrnjen je ves čas k oltarju v znamenje, da Kristus ni več javno učil, ker so ga .(udje hoteli umoriti. Križe, ki jih dela duhovnik v kanonu nad darovi, spravlja vse v zanimivo ivezo s Irpljenjem. Prvi trije pri besedah haec dona, haec muñera pomenjajo, da je Bog izročit Kristusa v trpljenje, ali pa. da se je sam za nas daroval. BÜ pa je izročen in prodan tudi od apostola Juda in to pomenjajo Irojni krizi pri besedah benc-dietam, adscriplam, ratam, Križi prí Per quem haec omnia, Domine, semper bona creas, santificas, vivificas značijo konec Gospodovih muk, Fax Domini nam kliče v spomin vstajenje, Agnus Dei pa Kristusov vnebohod7'. Na nekaterih mestih tudi dela paralelo med daritvami v stari in med daritvijo v novi zavezi \ Pri Rupertu stoji v ospredju misel na Odrešenikovo trpljenje in iz le dobiva snovi za svojo rememoralivno-simbolično razlago. Njegovi spisi so bili zlasti po južni in severni Nemčiji razširjeni,
lnkra.1 je le reiifinira) na íkefijo in se umaknil v samosiars Clnny. Hurler, Momeclalor literarius (Ocníponte 1906) 11 75.
" C. 20 du 30 v PL 172, 1283—1305.
nu NKqUl! enim auCloritali veterum Cjuidquam Uciraliinius, Anunalüríi scilicct «t átiorum, »i qui torte seripserunt de hujusmodi. sed lic uit, sem-jerque liccbil cuique dicere iftlva fide, quod senserit. PL 170, Prologns
13. 14.
™ O. c. L J, c. 28f PL 170, 26. Franzova irdituv¡ In dem Gange
der Mssse iiebt er die Guscliichle des Lcidcns dargestellt, ni povsem točna.
™ O. c. I. 2 c. b. 15. 17 V PL 170, 3fi. 45. 16.
O- C, L l, C. 17 v PL 170, 30 in 21.
23<J
Doslej smo omenili le francoske in nemške iiturgične pisatelje. Kalija namreč ni imela takih, ki bi se lahko kosali s francoskimi in nemškimi. V sredi 12. stoletja pa je izšla juridična zbirka Decretum Gratiani, v katerem je kodificiranih tudi nekaj splošno sprejetih simboličnih razlag posameznih maSnih obredov. Tako beremo, da se v mašni lilurgiji opušča Alleluja devet tednov, pri čemer lahko mislimo na devet angelskih z^borov: quorum decimus ordo per superbiam corruens, angeiicum nu-merum minuit et a felicitate perturbavit;i. Pri darovanju je treba pri I iti vinu nekaj vode, ker je na križu pritekla kri in voda iz prebodene Gospodove strani'1. Cela hostija predstavlja triforme corpus Christi popolnoma tako, kot je razložil Amalarij in kar so mu na sinodi v Quierzyju tako silno očitali", Decretum Gratiani sem spomnil radi tega, da vidimo, kako zelo je bil simbolizem v rabi, ko je dobil doslop celo v juridično zbirko,
Janez B e 1 e t h (f 1182}, rektor pariške teološke šole je napisal lilurgično delo Rationale divinorum officiorum. Gotovo pred 1. 1165.; takrat je namreč umrla opatinja benediktinskega samostana Elizabeta Schbnau, ki jo E. še kot živečo omenja78. Je simbolist, pa za listo dobo nekaj zmernejši od drugih, najsi že jemlje svoje simbole iz življenja in Irpljenja Kristusovega ali pa iz starega zakona. Poznal je zgodovinski masni razvoj in zato v simbolizmu ni šel tako daleč kot drugi. Najbolj obširno je izpeljana misel, da vsa mašna liturgija predstavlja bojevanje duše s hudobnim duhom. Zato se duhovnik obleče v mašno obleko, kot si vojak pred bojem nadene bojno opravo. Pri evangeliju tako rekoč z mečem prehode hudobnega duha. Ko da Pax, naznani, da je sovražnik poražen1', — Zelo mu je tudi všeč številčna simbolika, Število oracij mora biti vedno liho ali ena ali tri ali pet ali sedem. Zakaj? Ena zato, ker je le ena epistola, en evangelij in en Bog, Tri radi sv, Trojice ali zato, ker je Kristus trikrat molil v trpljenju. Pet radi trpljenja Go-
Ta De consecr, dis.1. 1, C. 55. H De cnnsccr. dist. 2, e. 1.
74 De consccr. dist. 2, e. 22. Prim, tudi dist, 2, c. 37-J" NihilomiJius tanien mulicr quuudani religiusissima appellata HlisahcU), quae Cliam nunc in vivis est, habitatque in finibu; Suonlic, C. 146 V PL 202, 148.
" O. c. e. 32. 33 v PL 202, 43-
231
spodovega, ki se deli na pet delov, ali radi petero njegovih ran; sedem zato, ker imamo sedem prošenj v Očenašu ali sedem darov sv. Duha1*. Po mojem mnenju so prav take in podobne razlage vplivale, da je Se danes v misalu določba, da se sme in festis simplicibus et feriis per annum, če ni drugače določeno, vzeti ali tri ali pet ali sedem oracij7'. Belcih je rabil zlasti Ho-norijevo razlago. Njegov spis je ohranil dolgo časa ugled in veljavo, še celo potem, ko je Durandus spisal svoj Rationale"'.
Nekaj novega je uvedel v masno razlago Izak, opat ci-Stercijanskega Samostana Stella v škofiji Poitiers (f 1169). Po rodu Anglež je živel v Franciji že od 1. 1145. dalje. Na prošnjo Janeza, škofa v Pojtiersu, je napisal v obliki pisma kratko razlago mašnih obredov, med 1, 1162—1169*1, Obsega pa pravzaprav le kanon. Kot se iz vsega vidi, je rabil Ivonove spise, v katerih primerja stare daritve z daritvijo nove zaveze. Obenem pa jim je dodal novo misel, kaLere pri drugih razlagalcih nisem dobil v tem obsegu izpeljane, namreč: mašna liturgija nam predstavlja dušo na njeni poti k popolnosti, od tislega časa, ko se je odločila živeti za Boga, pa do visoke kontemplacije, V kanonu, pravi, lahko ločimo tri glavna dejanja (aetiones); od Te igitur do kon-sekracije, drugo od konsekracije do molitve Supra quae inch, tretja je molitev Supplices, Za ta tri dejanja je treba treh oltarjev, treh duhovnikov in trojne darilve, V stari zavezi je bil sveli šator tako postavljen, da je imel v preddvoru bronasti ultar, V šatoru samem zlat kadilni oltar, za njim pa na najvišjem mestu propitiatorium, ki se imenuje najsvetejše, Na prvem sd darovali živali, na drugem kadilo, v najsvetejšem pa je stala skrinja zaveze. Bronasti oltar predstavlja dušo skrušeno od kesanja nad grehi, T aki namreč moramo darovati kruh in vino. Kruh In vino sta potrebna za naše življenje, Ce torej darujemo Bogu to dvoje, hočemo s tem reci, da mu sami sebe darujemo, Tako pridemo do zlatega oltarja, na katerem očiščeni človek daruje daritev pravičnosti, to je Telo in Kri Gospodovo. Ko pa pride duša v najsvetejše, propitiatorium, se dvigne nad vse zemeljsko in pre-
n 0. c. c. 37 v PL 203. 45 si.
:i| Ruhr. ged. Miss. FX, De Oration i bus a. 12.
""> Frani o. g. 443. 444.
hl PL	1889—1B96. RazlajJa ima naslov: Epislnla ad Joanncm
F-piscupum Pičla viensem de officio Missac.
232
mišljuje le božje reči"-. Prva daritev je daritev sužnosti, druga prostosti, tretja združitve. Pokora nas loči od hudobnega duha, pravičnost nas druži z. Bogom, spoznanje (intelligentia) pa se
v Bogu veseli,
Prav gotovo — kot se vidi iz navedenih primerov — je hotel pobožni opat v masni razlagi izpeljati misel, kako se duša bolj in bnlj dviga k svojemu Bogu po tisti trojni poti, ki se navadno imenuje via purgativa, via illuminativa, via unitiva in ki jo je vpeljal v krščansko aseetiko in mistiko Pseudo-Dionizij AreopagitakS. Je to nekaj podobnega, kot smo že videli pri nekaterih razlagalcih, ki primerjajo masno liturgijo z bojevanjem s hudobnim duhom, pa je zopet čisto nekaj svojega. Gotovo so prej omenjeni pisatelji vplivali na njegovo razlago, prav tako sc pa pri Izaku posebno jasno vidi direkten vpliv Pseudo-Dionizija Areopagita. Naj navedem v potrdilo svoje trditve le tale Pseudo-Dionizijev stavek: Oportet igitur ut arbitror, eos qui purgantur, puros effici omnino, atque omni dissimilitudinis commistione liberari; omnes vero qui illuminanlur divino luruine repleri. ad contemplativum sta turn atque virtutem castissimis mentis oculis evehendos; denique eos qui perficmntur, ab imper-fectione translates, illorum quae eontuiti sunt, sacrorum per-fectivae scientlae participes exsislere." Iste inisli in prav podobno izražanje kot pri Izaku. Zlasti proti koncu omenjene mašne razlage imamo sllčne kratke aforistične stavke v podobnem slogu in s podobno vsebino koi pri Dioniziju. Oba tudi tako močno poudarjata intelektualno plat pri popolnosti, prav malo aH skoraj nič pa ne govorita o ljubezni, v čemer je vendar bistvo krščanske svetosti, To preveč intelektualistično pojmovanje je zanesel v mistiko Pseudo-Dionizij Areopagita. Njegovi spisi so bili tako ugledni, da so jih pogosto znali na pamet, in so imeli le malo manj veljave kot sv. pismo, To radi tega, ker so mislili.
0. c. PL 1890. 1891, — Zanimive so tudi misli oh sklupu pisma: Priinum igitur sacrilkium pocnilenliae, quum super cur conlrilum špiritu* rectus olfert, id ust compunclio; secundum jusLiliac, quam super cor mundiim offert Spiritns sanctus. id est devotio; tertium vero inLel|t|jCnUae, quam super cor allum oiler! spiritns principalis, id est contcmplatio. PL 1M, 1892" K, Riehstatier S, J., Der »Valcr der cliristlichcn My stik« and sein verhangnisvoller Einflufi, Sliiiinien der Zeil 114 (1028) 253.
De codcsli hierarchia c, 3, 93 v PG 3.
233
da je bil Areopagita učencc apostolov, kateremu je sv, Pavel sam neposredno razodel svoja zamaknjenja in vizije, Na zapadu so se bolj razširili njegovi spisi v 9. stoletju**, prebirali in Študirali so jih predvsem v samostanih. In vprav redovniki so napisali največ mainih razlag, Zato tako pogosto naletimo na vpliv Dionizijevih spisov, četudi se ne da povsod tako jasno pokazati kot pri Izaku.
Prav podobno razlaga masne obrede ludi duhovnik Robert P a u 1 u 1 u s iz Amiensa, ki je živel proti koncu 12. stol." Spisal je tri knjige De cerenioniis, saeramentis, officii® et obser-vatiunibus ucclesiasticisl>'; o maši govori v 2. knjigi c. 11- 41.
V	uvodu pove, da si masne razlage ni izmislil sam, marveč »in diversis reperta libris, prout potui breviando transeripsi, et quasi paleas amovens grana congregavi«". Do oferlorija močno rabi Amalarija, O kanonu pa poda iste misli, pogosto tudi z istimi besedami, kot jih beremo pri Izaku. V traktaciji sicer pravi, da je po božjem navdihnjenju spoznal take skrivnosti"', pa je vendar jasno, da je rabil razlago cisterijanca Izaka. Nekatere stvari je izboljšal, ker jih je zapisal bolj jasno in pregledno,
Premonstratenski redovnik R i h a r d iz samostana Wc-di n g h a u s e n a pri Kolnu je razložil mašne obrede v spisu; Libellus de canone mystici libamims,1" Pisal je v zadnjem četrtletju 12, stoletja, Zanimiv je radi tega, ker ima podrobno izpeljano primero med učinki znamenja sv. križa in med učinki sv. maše. Je tudi velik prijatelj številčne simbolike (3, 5, 7. zlasti pa številke 3), Par zgledov naj nam pokaže njegov način pisanja. Maša se daruje v trojen namen: v čast svetnikom, za blaginjo živih in za pokoj rajnih, Tri vrste maš ločimo: miisae de sanetis, dc tempore, pro fidelibus defimctts. Trojen je sklep masne litur-gije; lie, missa est, Benedicamus Domino, Requiescant in pace.
V	začetku kanona spomnimo Boga na trojne darove, ki mu jih darujemo: kruh, vino in vodo. Za tri vrste ljudi prosimo: najprej
»» Richsliilter, o, C. 244. 247. Frani o. t. 440. PL 177, 416—43S. •"> Ibid. Prael. 381.
w Consult ns vero intirmitali noitrac divina gratia, anliqua CapiHila s<-ns u u ni nnvitate saepe perfundit, ut tjiius majores in eis «entire neqtu-Vcrnnt itlipiranlc Dei sapienlia sentinnl m in ores I. 2, C. 25, PL 177, 426 » PL 117, 455—470.
234
za vse, potem za znance, ki jili ni pri maši, slednjič za vse nav-zočne. Dalje prosimo zopet za tri reči: da bi zavladal mir v naših dneh, da bi bili rešeni večnega pogubljenja in da bi nas Gospod prištel v svojo čredo"1. Nima pa siinbolizmov iz Jezusovega življenja kot Amalarij. Seveda tudi s takimi simbolizmi in takimi številčnimi razlagami, kot jih vidimo pri Rihardu, danes ne bi bili zadovoljni,
V Italiji je spisal v začetku 13. stoletja obširno mašno razlago po tedanjem okusu Sikard, škof iz Cremone [+1215). Celo liturgično delo ima naslov M i t r a l c seu de officiis eccle-siasticis; mašne obrede popiše v tretji knjigi pod naslovom De officiis ministroruro EcclesiaeL,i, Kar je bilo do takrat zname-nitejšega o tem predmetu, je z veliko pridnostjo zbral, včasih dobesedno prepisal, včasih nekoliko predelal, okrasil s citati sv. pisma in dodal tudi kake svoje misli. Največ je rabil Hono-rijevo Genima animae in Beletha. Mašo razdeli po Honoriju na sedem oficijev. Cela liturgija mu predstavlja Kristusovo življenje, njegovo trpljenje, njegov pokop, vstajenje in vnebohod. Prav tako kot Amalarij1*1. Dalje primerja mašne obrede z bojevanjem Davida z Goljatom, Savla s Filistejci, Kristusa s hudobnim duhom. Istotako z bojem ljudi s svetom, hudobnim duhom in lastnim hudim poželenjem: mašo pojmuje tudi kot sodno obravnavo in tragedijo"1, Vse nam že znane simbolične razlage. Sikardove razlage nimajo veliko njegovega, večkrat tudi sam omenja, da je to pisal že pred njim »quidam«, in se tako sklicuje na drugo literaturo, kot je bilo takrat običajno.
Med liturgičniml masnimi spis: srednjega veka zavzema zelo odlično mesto delo papeža I n o c e n c i j a III (fl216), Prvič zato, ker nam je v njegovih spisih točno ohranjen tedanji rimski mašni obred, drugič radi tega, ker je s svojimi maSnimi razlagami potrdil in, kot pravi jezuit Moreau, kanoniziral simbolično razlago01. Celotno delo De sacro altaris mysterio obsega šest knjig, mašni obred je popisan v 2,, 3. in 5, knjigi. Pri tem velikem možu jasno vidimo, kako je vsak človek otrok svojega
" O. c. c. 1—3 v PL m, -1&8—460. " C, 1—9 v PL 213, 89—H8. « O. c, L 3, c. 1 v PL 21 J, 91, 92. » O. c. L 3, c. 9 v PL 213. 144—H6.
1,5 En inetlant sa plume au servies du Synibnlismc le plus radi le grand pontife l'a pour ainsi dire canonisé. 0, c. 136,
235
časa, ko je tudi njega celotno simbolično pojmovanje potegnilo za seboj, da ves navdušen /.a skrivnostne razlaga pojasnjuje velike masne misterije za našo doho na nerazumljiv način1", Nima veliko svojega; to, kar so uglednejši pisatelji pred njim spisali, je zbral, dodal svoje misli ter jih jasno in pregledno zapisal. Simbolizmi so isti, kot smo jih že videli pri Amalariju, Honoriju, Belethu, Izaku in drugih. Razlage so pri njem bolj logične kot pri drugih, vendar tudi sam s svojim delom ni bil zadovoljen. Ob sklepu loži, da mu je pri tako obilnili poslih primanjkovalo časa, da bi bil mogel vse dobro preudariti in premisliti". Važno je inocencijevo delo zato, ker je s svojo cerkveno avktoriteto pomagal simbolizmu do zmage. Vsi poznejši srednjeveški razlagalci so ga rabili in se nanj kot na avktoriteto sklicevali. Zlasti prolog in epilog so radi pripisoval!"'1.
Tudi Tomaž A k vin s ki (j 1274) govori v 11!. delu svoje Summe qu. 83 o masnih obredih. Po njegovem mnenju imajo vsi obredi trojen namen: nekateri ta, da nam predstavljajo Kristusovo trpljenje, drugi, da so verniki bolj pobožno pri av, maši. tretji so radi spoštovanja do sv. zakramenta'". V podrobnostih pa se drži tradicionalnega simbolizma. Trojni Kyrie moli duhovnik contra triplicem miseriani ignorantiae, culpae et poenae; trije križi nad darovi pri besedah haec dona,,, spominjajo trojno izročenje (traditio) Gospodovo, po Očetu, po Judu in po Judih. Dva križa pri besedah ut nobis corpus et sanguis mu predstavljata Osebo izdajalca Juda in izdanega Kristusa. Prav tako, kot je zapisal Inocenclj. Mašnik ima po konsekraciji razprostrte roke, kot je imel Kristus roke na križu razpete. Duhovnik se petkrat obrne proti ljudstvu, ker se je Gospod petkrat prikazal na dan vstajenja. Hostija se razlotni na Iri dele v spomin na Gospodovo divisio corporis v njegovem trpljenju, na razlike med udi mističnega Gospodovega telesa, na delitev milosti, ki poteka iz njegovega trpljenja. Kot Decretun) Gratiani tako tudi Tomaž razlaga corpus Christi tri forme1"".
Aubcr, Hislnirc cl Thioriu du äyniholismc rulißieux (Paris 1871) II 615—618.
07 O. c. concl. v PL 217, 91+
^ Prim. )i. pr. Nikolaus Slftr, ücitschrifl I. kath. Theol, 21, (lfi<i8) 165. 166, Durandus, Rationale, Prooemiurn n. 1.
™ S. Th, III, q 83, a, 5 C.
M» S, Th in, q, 83, a, 5 ad 5 -8.
236
Višek pa je dosegla simbolična-rememorativna razlaga z Durandom (Durantis, Duranti), škofom mendskim (Meode v južni Franciji, f 1296), Ze kot profesor cerkvenega prava v Bo-lcgni si je pridobil sloves med učenjaki, ko je izdal juridično delo Speculum iudiciate. Še bolj pa je zaslovel po svoji liturgični knjigi Rationale divinorum officioruin1ki jo je spisal !. 1286. V njej je poleg drugih lilurgičnih vprašanj, ki jih obravnava zelo obširno, zbrano vse, kar je srednji vek mislil in učil o sv, maši. Mašno liturgijo obdelava v četrti knjigi, ki obsega 59 poglavij, Zdelu se mu je potrebno, da spiše tako delo, ker je še v njegovem času vladala silna nevednost v lilurgičnih stvareh, celo med duhovniki in cerkvenimi prelati. Poznal je vso liturgično literaturo, pisano pred njim, in jo tudi zelo pridno rabil. Glavni voditelj mu je bal papež Inocencj III., na katerega se najbolj pogosto sklicuje. Razen tega imenuje v čelrli knjigi še Ivona, Honorija, Beletha, Micrologus in še nekaj manj znanih lilurgičnih pisateljev. Kolj kot vse druge pa je rabil za celotno delo spise pariškega kancelarja Praepositina, četudi ga nikjer ne omenja. Včasih je cela poglavja do besede prepisal brez dostavka, včasih pa jih tudi komentiral"1-,
V tem delu so zbrane vse simbolične razlage, ki so hile do takrat znane. V traktaciji se ne drži enotne misli, četudi je zapisal takoj v ?,ačetku svoje razlage; Missae officium tam provida reperilur ordinati one dispositum, ut quae per Christum et in Christum, ex quo de coelo descendit, usque dum in coe-lum ascendil, gesta suni, magna ex parte contineat, et ea tani
,ut Ime rationalu v uvodu takole pojasni; Nam (]liaemadniodun] iit rationali judicii, quod legulis Honliiex Icrebal in peetore. SCriptURl eral manilcslatio el ve ril 115, sic et liic rationes varietalum in divínis otficiis el cf.ruin varietates duscrihuntur el iiiamlcslantur, quas in scrínio pectons suí ecclesiaru rn praelati ct sacerdotes dehenl {ideliter conservare. C¡t. po :zda;i Vcnetiis 1577, Prooem, n. 18-
,u* Duhovnik Georfles L a c o m b e 17 San Francisca je lansko lelo izdal znamenito delo ¿ najíoVom; Praepn¡sítini Cancellaril Parisienas (1206 do 1210) npern omilili. L La Vic el les Oeuvres de Privoslin. Kain 1921. V njem dokaíe, da fe Durand sprejel v svot Knlinnale skoro ves Praepu-sittnov spis Summs de ofhcüs. Radi lega bo treba bili previden pri rabi Rstionuln. ko bo i!o za kak obiéaj, o katerem govori, kol da bi bil takrat v navadi, ko je to morda veljalo le za konec 12. stol. Prlm. tudi H. Quenlin. Uuc aouvelle source de Durand de Mcrnle la >$umma de Ofticiis« de Prévostin. Epheaieridcs Liturgicae 12 ¡192S}, 74—79.
237
verbis quam signis admirahili quadam specie repraesetitet,1" V uvodu postavi načelo, po katerem naj bi presojali masne obrede, s temile besedami: Seduio pensandum est, quod circa ipsa divina officia piures sunt usuales observance, quae nec ad moralem, nec ad mystícum ex institutione reierantur intelleetum, sed nonmillae propter necessitatem, quaedam propter congruitatem, quaedam propter vetcris el novae legis diUerentiam, quaedam propter ear um convenientiam, et quaedam propter maiorem ipsorum officiorum celebritatem, et reve-rentiam inolevisse cognoscuntur.l,t4 V spisu samem pa se ne drži lega principa. Bolj zvest ostane načelu, ki ga istotako napove ze v uvodu, da je namreč Ireba masne obrede razlagati prav tako kot sv. pismo na štiri načine: zgodovinsko, alegorično, tropološko in anagogično, Vendar tudi ta misel ni njegova, ampak jo je vzel iz Praepositina101. Durandova razlaga se je silno hitro širila in pri masni razlagi so jo vsevprek rabili. Kako so jo spoštovali in kako jc bila priljubljena, vidimo iz tega, da se je ohranilo zelo veliko število rokopisov posebno v francoskih knjižnicah, ki nekateri izmed njih segajo skoraj do njegovega časa, da je bil Rationale ena izmed prvih tiskanih knjig in da je bil do L i500. že prihližno 43krat ponatisnjen1'11.
IV, Prehodna doba k zgodovinskim razlagam.
Kot smo videli, skolastika ni prinesla v KturgiČni študij nikake nove smeri. Starejši skolastiki sploh o obredih niso mnogo pisali; njihova poglavitna naloga je bila, spekulativno raziskovati dogmalična vprašanja, Ko je hila skolastika v cvetu, so obravnavali tudi mašne obrede, držali so se pa s par izjemami tradicionalne simbolične metode.
14. in 15. stoletje nima takih spisov o sv. maši, ki bi se mogli kosati 7. ínocencijevim ali Durandovitn, Spočetka so večinoma pisali le redovniki kratke razlage, s katerimi so uvajali mlajše v umevanje mašne liturgije. Te razlage pogosto niso bile nič drugega kot ekscerpti iz Inocencija ali Duranda, Šele ko
1<ia O, c. c. t, n. 11. 11,1 O. c, proocm, o, 17.
Summa de Off, 1, 2, 14—17, Prim. Lacombe o. c, 93. ln* Hilgcnreiner, DüTandus v BuchberjJer K irr h cul ex. 1 1206: Gälte Wae rt o, c, 78. np. 1: Sauer o. c, 32.
238
SO nemške univerze začele živahno znanstveno delovati, SO tudi svetni duhovniki stopili v krog littirgičtiih pisateljev. Ohranjenih nam je precej veliko število teh razlag, tako rokopisnih kot tudi tiskanih; znamenje, da so te razlage bile potrebne in da so tisti, ki so imeli v rokah vzgojo duhovnikov, za nje tudi poskrbeli. Pridigarji, ki so bili o mašni lilurgiji zadosti poučeni, so jo ljudem tudi s prižnice pogosto tolmačili. V doka/, temn so pridige iz tiste dobe. Držali so se simbolične metode, kot si jo je zamislil Amalarij in kot sta jo izpeljala Inocencij in Durandus1"7. Pri vseh teh praktičnih navodilih, kako je treba biti pobožno pri sv. maši, so poudarjali, naj ljudje premišljujejo le Kristusovo trpljenje, ha katero spominja vsaka akcija, vsaka molitev, vsak križ v kanonu, Nekateri sploh niso dovoljevali, da bi verniki pri službi božji molili kaj drugega. Prišlo je je celo tako daleč, da so nekaleri zahtevali, naj bi se tudi iz inisalov odstranile tiste kolekle, epistole in evangeliji, ki se ne nanašajo na trpljenje Kristusovo1"". —. MašfiO obleko so že v 13- stol. tako razlagali, da so posamezni kosi spominjali na Gospodovo trpljenje1"', a v celotni mašni obred te misli niso tako hitro prenesli, Premočno je bila ukoreninjena Amal ari jeva ideja, po kateri muša predstavlja celo Kristusovo življenje. Latinske razlage v srednjem veku sploh niso popustile od tega že vpeljanega načina pojasnjevanja tnašne liturgije110. Pač pa nekatere nemške razlage vidijo v celi maši le trpečega Kristusa. Tako n. pr. beremo v rokopisu iz srede 15. stol.; Dar umb ist ze wissen, das der priesler mit allen kleidern und gevvant, das er zu der mesz anlegt und atich mit allem seinen tu en, wortten und vvereken in der (mesz) besunderlich aUe marter und leiden hedcwt Gristi des herren und opifert das dem allmechtigen gott dem vatter in dem namen unsers herren Jesu Christi lur aH eristen,1" Vsak obred torej, ne le obleka, jipominja takoj spočetka sv. maše na prizore iz Kristusovega trpljenja. Vendar pa nimamo tako močnih osebnosti, ki bi bile s tako razlago druge potegnile za seboj, tako da bi bili Amala-rija izpodrinili,
,0J Franz o. c. 493—711. 1WI Frani o. c. 26,
Durandus, Kationale I. J, c, 2—7,
110 Frani o. c. 735,
239
Iz le dobe naj spomnim dva moža: Kadulfa, ki je bi) dekan v Tongernu (t 1403), in G a b r i e i a B i e ] a , ki je bil profesor na univerzi v Tiibingenu, Prvi piše o mašnih obredih v 23. poglavju spisa De canonum Observantia11-. V kolikor razlaga obrede, se drži siare alegorične metode. Vendar pa že dodaja zgodovinske opazke, tako da se razlikuje od onili litur-gičnih pisateljev, katerim je bilo vse samo simbolizem.
še bolj jasno se vidi prehod k zgodovinski razlagi mašnih obredov pri nominalistu Gabrielu Rielu (f 1495), ki je sudeloval pri ustanovitvi vseučilišča v fubingenu in bil tam ludi profesor. Napisal je zelo obširno niašno razlago Sacri canonis missae lum mystica turn Iitteralis expositio. Gahrie! Biel ni samostojna osebnost, kot ne v filozofiji, kjer je v vseh rečeli sel za Ockamom111, laku tudi v omenjenem doginatično-liturgičnem .spisu ne. To, kar je napisal, so prav za prav le predavanja licenoiala Eggelinga v Mainzu, samo nekoliko raz-širjenalu. Poznal je tudi starejše pisatelje, zlasti Inoceneija in Duranda, pa tudi druge navaja v. imenom. Mašo razlaga zgodovinsko, alegorično, najbolj na široko pa je razpletena besedna razlaga in S tem v zvezi obravnava prav obšimn dog-matična vprašanja, ki imajo ¡s obredi in s celotno liturgijo komaj kako zvezo.
V mašnih obredih še vedno vidi uprizorjeno vse Gospodovo življenje, njegovo trpljenje, vstajenje in vnebohod"7. Vendar pa je iz celega dela težko dobiti logično izpeljano enotno razlago kot pri starejših pisateljih. Posamezne obrede razloži, kakor je že bral pri starejših razlagalcih, zdaj se drži enega, zdaj drugega. Albertu Velikemu zelo zameri, ker v svoji razlagi
111 Cil. v Frunz o. c. 704.
"s Hitlorpius o. c, 666—674.
Ilil Lfcherwog, Crundriss der Gcschichte d«T Philosophic, 10. Aufl., t.rsjj. v. Hiiuitifjart nt r jRcrlin	631-
"* V uvodu i-akolc pjSe: Sacri canonis tuisse cxpositio, ., Gabrielii BieL,. ct viri clartssimi ingenii quondam actrrimi magistri Egjielingi de brunssvvij.., in insigni metropoli maguntina ad členim pronunciala decla-rnta ci ocposila: paueis omissis: pluribus add iti« ac mutatis atquc accura-lissimc composlala, 0. e, (Lugdunuin 1515) fol. 2 a.
11= ipsa Domini pasiio, resiirreclio. a&iensio et cetera ad humani generis salulem acta: non modo verbis; sed gestu et tignii rcprat-senlantur. O. C, led. 89. fol. 194 a.
240
kanona ne polaga dosti važnosti na simbolizem^". Vzemimo samo par njegovih simbolismo v. Zakaj se oltar dvakrat incen-zira? Zalo, ker nam ullar predstavlja Kristusa, in Kristusa je Magdalena dvakrat mazllila"7. Zakaj se rabi pri konsekraciji pel besed: Hoc est enim corpus meum. Ni brez skrivnosti. S petimi besedami je Marija odgovorila angelu, ko ji je sporočil, da bo postala mati božja? Fiat mihi secundum verbum tuum. Pet besed je rabil cestnina? v svetopisemski paraboli, ko je ¿el opravičen na svoj dom: Deus, prupitius esto rnihi peccatori. Prav tako je Kristus s petimi besedami odpustil grehe mrtvo-udnemu: Fili, remittuntur libi peccata lua. Tudi desnemu razbojniku je Kristus s petimi besedami obljubil raj: Hodie mecum cris in paradiso11H, Kot vidimo iz teh primerov, so simbolizira iste vrste kot pri prejšnjih pisateljih; prehod k zgodovinski razlagi pa je Bielov spis radi tega, ker te vrste premišljevanja ne polnijo toliko prostora kot pri prejšnjih, ampak so mnogo obsežnejša zgodovinska, besedna in dogmatična razglab!janja.
Delo je pisano teološko globoko in je gotovo koristilo duhovnikom, ki so je preštudirali, za globlje umevanje masnih skrivnosti. Pisano je pa v zelo težko prebavljivem slogu1".
V. Novi vek.
Naslednja stolelja. so prinesla velik preokreE v Hlitrgičnem študiju kakor tudi v mašni razlagi. Simbolične razlage so se polagoma začele umikati zgodovinskim in besednim. Kaj je vplivalo na la preobrat?
Kot za srednji vek tako moramo tudi tukaj upoštevati splošen duh časa. V filozofiji se je pojavila nova smer nomina-lizma, ki se je pečala s poedinimi predmeti in je pripravljala pot humanizmu, kar je gotovo pospeševalo zanimanje za pozi'
,w Admira ri. vi* suiliciû, Cur Uni tu ni m VIT litterarum hlljusmodi enyiticaHones per totas ciaonls exposltionea valut spernenda deride&t, O c. lect. 89, fol. 194 a. „
117 O. c. Icct. 17, fol. 21 b. 11H 0. c. Icct. 38, fol. 65 a, b.
"" Le Brun je zapisal V uvodu svnji maSni ïii/htiii Implication de In Messe (Paris 17261 f, XV o Ricin taknlc sndbo, ki je prccej reldiinl: Il a charge son Commentaire de tani de questions et d'nutnrUer scholnstiques, qu'il pcTd, et fait perdre souvent de viie le vrai sens de la lettre; et qu'il se trouve peu de Lecteurs qui ayent la patience d'aller jusqu' au hout.
1007
livne naravoslovske znanosti in posebej za zgodovinski študij. Srednjeveški idealizem je začel giniti in se umikati realizmu, ki simbolizmu ni bil naklonjen. V umetnosti, zlasti arhitekturi, so se prav tako one forme, ki so bolj dvigale duha kot pa služile le praksi (gotika), začele umikati drugim, katerim je stal praktični moment v ospredju.
Prišel je še p rp t e s l a n t i z e m in vse skupaj je IïUir-gičnemu študiju dalo drugo smer. Luterani so zavrgli zakramente razen dveh, treh, zanikali duhovništvo kot posebno od Kristusa postavljeno ustanovo, odrekali sveti maši daritveni značaj in napadali ludí cerkvene obrede15", Še bolj dosledni so bili kalvinci, ki so biii skoraj proti vsem masnim obredom, ki so bili takrat v navadi15'. Norčevali so se iz katoliške liturgije, zlasti tudi iz velikokrat pretiranih simboličnih srednjeveških razlag. Katoličani so bili prisiljeni znanstveno hraniti svojo liturgijo. Seči so morali po cerkvenih Očetih in drugih starih spisih, ki so ohranili zapisane stare cerkvene obrede. Do takrat so katoliški liturgični pisatelji res preveč zanemarjali zgodovinski študij, četudi protestanti niso bili nič na boljšem1". Vendar pa ni takoj ob pričetku reformacije prišlo do mirnega znanstvenega dela na tem polju, ampak šele kesneje, ko so se duhovi nekoliko pomirili. V 16 stoletju so na katoliški strani izdali iiturgične dokumente Jurij Cassander (f 1566), Jakob Panief (f 1587), Angelus Rocca (f I620),;a.
V naslednjem se bom oziral le na važnejše Iiturgične pisatelje, ki so obravnavali masno liturgijo in so zavzeli gotovo stališče do simboličnih razlag, na tiste, ki so pisali le zgodovinske razprave, oz, izdajali dokumente za stare liturgije samo v toliko, kolikor je to potrebno za umevanje našega vprašanja.
11,1 Lutliunis in Üb. de caplivil. Babylon, cap. da Eucharistie serihitr Primo, Missam eo esse in.igis chrístíanarii, quo est simplieior, cl sirtailior Misiae Christi, in qua nulla luil vestium, ¿cstuuin, cantuiini, aliarumque tacrcmoniarum pompa: quibus verbis oblique caercmoriias rcprchendit, Bcllwmin, De sacrificio Missae 1. 6, c, 13 (Venciiis 1731) I. IN. 431.
'-1 Calvinista« omnes fer« cae re montas Miaîae esecrantur et abro-gandas ceiwent.., et Calvini»... eas rubigmem Cocuae Domini appcllat, et ait natas esse ex procnciUte tuuaanac couf identiae, quae se coatine re nor potest, quin in Dei mplteríii luda!, el lasciviat, Be Hartum iliid.
Thaíliofer o. c. I 136—140.
"» Thalhoíer o. c. I 141,
So¿UlluY£> VllUlil.
16
242
Velika simbolizma je še ohranjenega v važnem li-turgičnem delu D e rit i b u s e c c 1 e s i a e c a t h olic a e libri tres, ki je je spisal Štefan Dura nt i (f 1589), senator v Tou-lousu. Obredna in dngmatična vprašanja, ki se tičejo sv. maše, obravnava v 2. knjigi v 58 poglavjih. Glavni voditelji so mu Durandov Rationale, Inocencijeva iti Rieiova masna razlaga-Sklicuje se tudi na Micrologus, Beletha, Hildeberta, bodisi da jih je direktno rabil ali pa morda le indireklno, v kolikor so vsa La dela v zgoraj omenjenih masnih razlagah obsežena. Vsa sv, maša mu še vedno predstavlja skrivnosti iz celega Kristusovega življenja. Preden duhovnik gre k oltarju, se mora za maso pripraviti. Ta priprava ga spuminj¿i na Janeza Krst-nika, ki je pripravljal pot Gospodu, [ntroit kaže prvi prihod Gospodov na zemljo, kanon pu njegovo trpljenje. Podobne misli kot smo jih brali pri Durandu in lnocenciju, le nekoliko bolj trezne. Tudi trije razlomljeni deli hoslije mu še vedno pomenjajo corpus Chrísti tríforme1'4,
D uran ti je simbolist. Dobro pozna sv, pismo in cerkvene očete, ne podaja pa samo simbolične razlage obredov, ampak velikokrat tudi pojasni njihov zgodovinski postanek.
Čisto drugačna je Bellarminova (f 162Í) razlaga masnih obredov, ki jo je podal v učenem traktatu De sacrificio Mime v 3. knjigi v poglavjih 13—27. Pri njem že izgine tisti način predstavljanja Jezusovega življenja in trpljenja, le posamezne obrede razlaga še simbolično; pa Se takral navadno poprej pojasni zgodovinski počelek. Umivanje rok mu pomenja srčno cislosL; incensalio tudi razloži simbolično, pa še pri tem obredu ne izključuje realne razlage1-"1. Križe, ki jih dela duhovnik nad darovi, razloži simbolično, kot je bral v Mierologu; eden pnmenja božje histvo, trije tri božje osebe, pet petere rane Kristusove, Mašnik pri besedah Huec com-
1H Jaarmis Slephafíi Duran li. De rilibus ccclcsiae calhulicac jCotnniae
Afiripinac 1592) JJ, c. 7. 8. <). 15. 51, püg. 297, 3ÍX). 411. 631. M2- 677. 678.
Causa vero ciir thuris odor ac luimis in sacrificio adhibeatur, .. est, tum ut sifJnüiccLur honus odor Kvaniíeln, ct cornil!, Cjul Lvangcliiim
praedicare debent, tum nh simititudincm, quam habvt inccilsum cuni ora-tione,. , tum etiam ad glnríam De i rcpraesentfmílam, . . , tum dtniqtic ad Iclrum odorcm, si qtiis ex mullí indine hnminum ir. Ecülesia ciisteret tblttt-¡»endum. O, c. (Vcneiiis 1721) III, L 6, c. 15, pag. 443.
243
mixtio et consecratio spusti košček hostije v kelih, kar mu po Amalariju predstavlja Kristusovo vstajenje1''1,
Bellarminov namen je bil, pisati proti dogma tičmin motam tedanje dohe. Zato tudi obrede mntri bolj z dogmaličnega stališča. Večinoma rabi cerkvene očete in koncile, nekaj pa tudi Amalarija, Micrologus, Inocencija lil. — Razen omenjenega dela je spisal še kratko razpravo o obredih, v kaLeri pa le z zgodovTnsko-dofimatiOnega stališča zagovarja kaloliškn litur-gijo proti reformatorjem, zlasti Kalvinu, in se na simbolične razlage sploh ne ozira'".
Iz te dobe nam je ohranjena v cerkvenih govorih Matija Fabra It 1653) mašna razlaga, ki je zanimiva, ker nam na kratko pove, kako so aplicirali Kristusovo trpljenje na masne obrede. Tole so glavne misli: Pri Confíteor mislimo na Kristusov prihod na Oljsko goro in njegovo molitev. Pri introitu na to, kako so ga peljali h Kajfu, Pri Kyrie se spominjamo na devet vrst krivic, ki jih je trpel Kristus v Kajfovi palači. V začetku Gbrije je treba misliti na petelinovo petje, v nadaljevanju na Petrove solze, Mašnik gre od srede oltarja na epistelsko stran, pa se spet vrne v sredo in gre na evangeljsko stran, da bere evangelij; to predstavlja Kristusova pota k Pilatu, k Herodu in k Pilatu nazaj. Ko se moli Credo, mislimo na Kristusovo bičanje; duhovnik pri besedah et incarnatus est poklekne; to spominja na zaničevanje Kristusovo med bičanjem. Pri ofertoriju poslušaj vpitje Judov; Tolle, tolle. Umivanje rok predstavlja Pilata, ko si je po obsodbi umi! roke. V naslednjih obredih se spominjamo Kristusa, ki je sprejel križ in ga nesel na Kalvarijo, Pri povzdigovanju gledamo pred seboj dvigneni Gospodov križ in Križanega na njem. Zvončkanje pomenja potres ob njegovi smrti. Pet kri Ž«v nad posvečenimi darovi spominja na pet vrs! bolečin, ki jih je trpel na križu. Sedem prošenj v Očenasu sedem Gospodovih besed, Fractiu hosliae predstavlja Gospodovo sniTt, Duhovnik položi hostijo na pa-teno; Kristusova duša je Sla v predpekel; partikulo spusti v kelih: Gospodovn truplo snamejo s križa; moli Agnus Dei: duše
,7H In ilia commix litine, nova lit consecra tío, dum spucics i I Lie, quae divisae, Chrisli mortem representaban t, nunc inter sc coajunctac, resttr-rcclioncm Domini rcpraesenlnnt. Ibid, c. 27. 459. Dc sacrttmenlia in genere 1. 2. c. 29—32,
15*
244
pravičnih se razvesele ob Kristusovem prihodu v predpekel. Obhajilo nas spominja na Kristusov pogreb. Ko si mašnik naltje vina v ketih: Gospodovo vstajenje. Postcommunio: Odrešeni-kova prikazovanja in. razgovori z apostoli po vstajenju. Zadnji blagoslov; prihod sv. Duha.,:iV
Na podoben način so tudi kesneje razlagali mašue obrede tisti, ki so hoteli, naj bi se med sv. mašo premišljevalo samo Kristusovo trpljenje. Vendar pa ¡e Amalarijev vpliv in njegov način razlaganja tudi v poznejših stoletjih ostal močnejši pri onihr ki so mašo razlagali rememorativno-simboličnu.
Barlolomej Ga v an ti, vrhovni predstojnik barnabitov, je prvi zbral iz oficielnih izdaj mi sala in brevirja rubrike, jib lepo razporedil ler komentiral. Kot izvrsten lilurgik je bil pod Klemcntom Vili. in Urbanom VIII, član komisije za izdajo novega mi sala in brevirja. Njegova liturgična knjiga je izšla najprej 1. 1628. v Milanu z naslovom Commenlaria in mbricas Missalis, druga izdaja izšla v Rimu in istočasno v lienetkah I, 1630. z naslovom Thesaurus sacrortim rituum seu commentary in rubricas Missalis el breviarii Romani, Pri rubrikah najprej razloži, kako so se zgodovinsko razvile, pove, kakšen pomen imajo, in ponekod dostavlja tudi simbolična tolmačenja obredov, kot jih je dobil pri starejših pisateljih. Proti koncu pa je zapisal še kratko, jasno in pregledno simbolično razlago cele maš ne lilurgije: Mystica expositio Missae secundum oidi-nem totius Vitae Christi, quam rep^esenta!.1-11 V uvodu pnve, da pozna vse dosedanje razlage, da ga pa nobena popolnoma ne zadovolji. Zato da si je izbral iz raznih razlag to, kar se mu je zdelo najbolj primerno, iu da jih je slrnil v celoto. Opozarja pa čitatelja, da nimajo vsi obredi mističnega pomena*'1". Res je rabil za svojo razlago skoraj vse srednjeveške liturgične pisatelje: Germana, A malarija, ivona, Honorija, Micrologus,
,L"1 Concionunt opus tripertitum. Instructum auetore Matthia i'abro, ss, Theolu^iae Ličen liato, Pnrocho (Ingolstadt 1631). Peria. 111. Pnichae, ccm-cin III. F__vplicantur ritus saeiilieii Missnc. II 1007—1008. M, Faber je bil najprej sveten duhovnik, I, 1637, pa je vstopil v jezuitski red,
»» Thesaurus (Coloniae Ajiripinae 1705). 145—149.
,n0 Noodum Invenerim attetorem, quem omnino sequar, ab initio Missac usque ad iinem ojuaderp, certa el ordinata serin, vel Passionis, vel totius vitae Christi; quare a pluribui excerpani... nnn tam en mlnEittailma quae-que persequar, quae taedin esse posscnt; ncque singula omnia mystieum habent senium, O. c. 145.
245
Inocencija, Tomaia Akvinskega, Duranda in še poznejše. Piše logično, pregledno, jasno, simbolizem je pa skoraj isti kot pri razlagalcih, ki jih je rabil. Malo reči je, ki bi pm v tej razlagi ne dajal simboličnega pomena111. Le tako na dolgo in na Široko ne piše kot njegovi predhodniki, Thesaurus sam je bil zelo velikokrat ponatisnjen, z novimi rubrikami dopolnjen in popravljen in ima še danes svojo vrednost.
Klasično delo o sv. maši jc napisal cisterijanski redovnik kardinal Bona (+ 1674), ki je izšlo prvič v Rimu 1. 1671. 2e L 1658. je izdal ascetično mašno razlago De sacrificio Missae. V njej ne dobimo nič več rememorativnega simbolizma, Za ono drugo veliko delo se je pa težko odločil. Saj je vedel, da je bila njegova doba taka, da bi odklonila vsako delo, ki ne bi bilo skoz in skoz solidno pisano. Celih sedem let je naporno delal, mučila ga je vmes dolgotrajna bolezen, razen tega je v tem času postal kardinal, kar je njegovo znanstveno delo le oviralo, Njegov namen je, podati zgodovinski razvoj masnih obredov. Zato je pri svojem delu najbolj rabil cerkvene očete in koncile, iz drugih knjig, ki obravnavajo mašno IHurgijo, pa je povzel le zgodovinske podatke. Masnih obredov ne razlaga simbolično, ker je te vrste razlag že dosti napisanih1'3,
Le redkokdaj naletimo na simbolizem, Za zgled naj omenim umivanje rok pri Lavabo, ki ga razlaga kot znamenje dušne čistosti. Pa še pri tem zgodovinsko pojasnjuje, kako je prišlo do tega obreda, in dostavlja, da jc manuum ablutio post oblationem skupna vsem narodom'". Tudi pri lomljenju hostije
lsl IcjJa n. pr>, ku duhovnik odide v zakristijo: Kcjfresstu in saeristiam est ad ncccssitatcm, non ad mysterium. O. e. 149.
In eo cunscribcjido Hiutoriae limites practcrgrcssus non sum ,. . Symbolic» explicatiu a plurihus hoberi potest, qui da illa cnpínsissiine scrip-strani. S di oía s I i ris disputaLionibus plena sunt ingentia Theplogorum volumina. Polémica illis reliqui, qui Missam vindican t a calumníis hacrclico-rum, O, c. cd, Roberlus Sala Taurinensis (Allguslac Taiirmorum 1747], T. J, pag. XI, Xlt
1W O, c. 1. 2. c. 9, S 6* T, IN. 323. Četudi ¡c spočetka bilo umivanje role T.jjolj simboličen obred, jc pozneje priitl V poiUev tudi naraven razlog, ki o n>tm govori R. Sala, lito velja ic sedaj; obred jc simboličen, ima pa vsaj pri slovesnih mašah praktičen pomen. Rubrike same to suponirajo; za liho mušo namreč naročajo; lavat manus. id est. cxtremílales digitorum pollicis ct iriditis: za slgvcsnn mašo pa velevajo: Celebran*, post qua m inccnsatus luerit. lavat niankts (Rit, gelebr. Missam VII, n. 6. 10). Rubrieisti
246
opušča simbolizem. Kristus -—- pravi — je razlamil kruh pri zadnji večerji, dal naročilo apostolom, naj isto delajo v njegov spomin. Ti so njegovo zapoved izpolnili in njegovo naročilo izročili drugim"'1.
Razlaga kardinala Bona je prvovrstna, na njej so se učili drugi, kako je Ireba masne obrede s spoštovanjem zgodovinsko razlagali.
V popolnem nasprotju s srednjeveškimi razlagalci je razložil mašno Jiturgijo francoski benediktinec de Vert (f 1708}. Knjigi je dal naslov Explication simple, littérale et historique des cérémonies de l'Eglise1". De Vert simbolizem načelno odklanja, ker ni nobenega obreda — tako piše — ki bi bil nastal radi simbolizma. Vsi obredi so se razvijali naravno po potrebi. Tudi to n. pr.( da se v cerkvi zažiga kadilo, ni nič simboličnega, ampak ima namen - pour dissiper les mauvaises odeurs«"'1. Gotovo ima de Vert za nadaljnji razvoj precej pomena, saj so se pozneje zelo ugledni možje nanj sklicevali, kot n. pr. Henedikt XIV,, a na splošno je njegov način pisanja le preveč realističen. Takoj ko je izšla njegova razlaga, so jo pozdravili z veseljem, a tisti, ki so jo preštudirali in jo kritično presodili, so na njej odkrili tudi pomanjkljivosti1"7.
še posebej to umivanje utemeljujejo: duhovnik naj paai, da bo s snažnimi rokami nadaljeval daritev, in riaj jih umije, ker si jih je lahko s kadilnico umazal, — Nekdaj je ikof polagal roke na glav« katehumcnnm in spokor-nikom, preden so po homiliji in pred darovanjem cerkev zapustili. Ker si je pri polaganju reke lahko onesnažil, iih jc umit. že jeruzalemski Ciril je zapisal, da so si jih tudi presbiterji, ki so s škuiom katehunjenem in spu-komikom polagali roke, vrnili Tako dostavlja Ji. Sala v komentarju o. c. 223. 224, up. I,
131 O. c. I. 2, c. 15. S 3. Iti, 327. — Izdajatelj H ob, Sala je na več mestih dostavil (udi simbolično razlago, vendar se lahko loči, kaj je tekst B, in kaj pozneje dostavljeno. P rim. 1. 2, c. 4, e. 15, lil. 75, op. 10; 329 op. 1; 335, op. 7.
Izšlo v Parizu V štirih Zvezkih, prva dva 1706 in 17U8, druf<a dva iclc po avtorjevi mirti 1713.
0. c. II, 390 v op. 1,7 Cabrol jc zapisal o njegovem delu, da je bilo skoro škandal za IB. stol. Introduct. 53. — Prini. tudi Moreau, L'iipticaUon realiste den cčrč-nionies de la samic Messe, Nouvellc Revne Th£ologiqtie 48 jl921j	119,
247
Proti njemu je najprej nastopil L a n g u e 11 škof v Sois-sonsu (1715), pozneje nadškof v Sensu (1730)!1\ Prav tako tudi eden izmed največjih liturgikov tedanje dobe, oratorijanec 1 e Brun [pišejo tudi Lebrun, -f 1729), ki je napisal jako obširno in znamenito razlago masnih ohredov,'<v. De Verta zelo ostro obsoja. Njegova knjiga — pravi — ne zasluži imena »Explication littérale et historique«, bolj bi ji pristojal naslov »Con' jeetures sur les Cérémonies«"", Njemu ni všeč pretirani de Verlov realizem, pa se tudi ne navdušuje za srednjeveški simbolizem, Med obema ho resnica, in to srednjo pot — tako misli — je on ubral v svoji mašni razlagi1,11, Vodilna načela so mu bila tale; 1. Pri vseh obredih je treba najprej ugotoviti, kje in kdaj so nastali. Simbolizem je to zanemaril in deloma tudi de Vert. 2. Primerjati je treba stare masne molitve in sedanje; to nam bo večkrat pokazalo pot do prave razlage. 3. Varovati se je treba napake pri preiskavanju, ki jo je zagrešil de Vert, da hi že kar naprej določili za razlago gotov sistem, v katerega bi skušali vse vtakniti, pa naj že vanj spacîa ali ne. Tako delo je a priori potreseno iu tako je odprta silno široka pot avtorjevi domišljiji. 4. Preiskavati je treba vzroke, ki so vodili cerkev, ko je uvajala nove obrede11-.
Obredi niso nastali vsi na isti način, »II y en a qui ont été introduites par nécessité, d'autres pour la commodité ou la bienseance, et un grand nombre pour des raisons mystérieuses, Elles ne peuvent pas être réduites a une même cause.«11"1 Nekateri obredi imajo le praktičen pomen. Mašna knjiga n. pr. je le radi tega na evangeljski strani pri darovanju, da je na listni strani prostor za pripravo darov. Prav tako se pokriva kelih s palo le iz praktičnih ozirov. Drugi imajo
IM Du véritable esprit de l'Eglise dans l'usage des cérémonies oo réfutation du traité de Dom Claude de Vert. Izšlo prviî 1715, v latinskem prevodu pa je jo izdal I. 1257, Asscip.ini. ki jc napisal tudi dol^ uvod, v katerem sku£a spraviti v sklad nazi ran ja obeh avtorjev.
LJ" Explication littérale, historique et do^mf,Liiluc des Prières et des Cérémonies de la Messe, 4 vol. Parts 1726, Kimski main i »bred raila^j v prvi knjigi.
0, c. I. XXXIV v op.
Ibid, L.
»* Ibid. XL^XLIV.
Ibid. XXIII.
248
praktičen in simboličen pomen, Tako si duhovnik priveze albo s cingulom, da se rte vleče za njim po lleh, pa Indi zalo, da ga opozarja na čistost, kot je izrazeno v cerkveni molitvi. Podobno ludi lomljenje hostije. Nekatere stvari so imele spočetka Je praktičen pomen, pa se je ta tekom časa izgubil in danes je ostal le simhollčen, Tako je z manipijem, Spočetka je imel vse drugačen pomen kot danes, ko duhovnika le opozarja, naj se ne straši dela in truda za božje kraljestvo, da bo deležen bogatega plačila. Nekaj obredov, ki so bili vpeljani "par une raisun de convenance«, se je izpremenilo iz simboličnih, mističnih razlogov. Tako n. pr, je do konca 9. stol. bil diakon pri evangeliju obrnjen proti jugu, kjer so stali moški, ker je primerno, da se njim v prvi vrsti oznanja božja beseda. Od 9. stol. dalje pa se v Franciji in Nemčiji diakon obrne proti severu in to ima zgolj simboličen pomen, Nekateri obredi pa so vedno imeli le simboličen pomen, kol n. pr. da se stoje moli ob nedeljah in o velikonočnem času'".
Če pregledavamo njegovo razlago, vidimo, da je pisana res zelo trezno in da je upošteval vse momente, ki pri masni lazlagi prihajajo v poštev. Remeinorativni simbolizem, ki je videl v celi liturgiji uprizorjeno Gospodovo življenje, je izginil, le nekatere posamezne obrede še razloži simbolično kot n. pr. incensatio"1', lavabo, posebej še to, da si mašnik umije le konce prstov, obred, ko spusti košček hostije v kelih in še par drugih.
Prav takrat, ko je pripravljal de VerL svojo realistično ruzlafjo, je napisal pobožni kapucinski pater Martin
C o c h e m 3 k i ( j' 1712) za ljudstvo svojo rememorativno-sim-bolično razlago popolnoma v slogu srednjeveških razlagalcev"". Važna je radi tega, ker se je v neštetih izvodih razširila med ljudi in jo tudi danes verniki še radi prebirajo. Cela tri leta je molit in zbiral gradivo, preštudiral vse knjige, ki obravnavajo sv, mašo; razlaga — tako piše v uvodu — ni njegova, ampak vzeta iz svetega pisma, očetov koncilov, cerkvenih in pisateljev. Ljudje so o maši premalo poučeni, zato je ne
'« Ihid, XLIir-XLVHL '« Ibid. 66. 151—153. 164, 587,
»** Prva iidaja je jz5la I, 1698. v Augiburiu, 7~n cit, rabim izdajo: Erklärung des heiligen Messopfors. Neu bcfirbeili't von einem Priester der Diöitit Basel7 [Einsiideln 1S95).
249
cenijo, kol Ki biJo treba. Vsi tako številni (500 po številu) in tako različni obredi imajo globlji duhovni pomen, Predvsem ne smemo nikoli pozabiti, da se pri masnih obredih prestavljajo poglavitne skrivnosti Gospodovega življenja in njegove inirti, Cerkev sama nas uči, da se pri maši obnavlja Odreše-nikovo rojstvo, ker naroča, da duhovnik moli Glorijo, ki so jo peli angeli božično noč. Še bolj jasno se obnavlja njegovo trpljenje. Vse na to kaže, zlasti pa znamenje sv. križa, ki se tolikokrat ponavlja. Tudi mašna obleka in vsa oprava ima rememorativni simbolični pomen1*'1. Simbolizem je v glavnem isti kot pri starejših pisateljih, le bolj izčiščen in bolj resen.
Veliko zaslug za cerkveno liturgijo si je pridobil papež Benedikt XIV. (f 1758). Izdal je Pontificale, Caeremoniale
O- c. 8. 37, 59. 81. 112. 34. — Da vidimo, v koliko sc njegov siinbo-lizem loii od srednjevefkega, na| v celoti navedem npegovo razlago;
Mit den priesterlichen K.ieid«rn hat er (namrei Kristus) sich nämlich bekleidet in der hciligslcn Verborgenheit des mütterlichen SchuÜes, in welchem er unser Fleisch angenommen und das Kleid unserer Sterblichkeit i.ngczngen hat. Aus dieser Verborgenheit, gleichsam Sakristei, ist er in der heiligen Chrislnacht hervorgegangen und hat den ] n t r o i t u s, d. i. den Eingang zur heiligen Messe angefangen, da er in die Well eintrat. Das Kyrie eleison hat er gebetet, als er in der Krippe liegend weinte. Das Ginria in excelsis haben die Engel gesungen, als sie den Hirten erschienen und mit ihnen zum Stalle nach [letlchcm gingen. Die Kollekte hat Christus gebetet, als er Moses und die Prnpheten erklärte und auf Erfüllung ihrer Weissagungen an Ihm hinwies. Das Evangelium hat er gesungen, als er im jüdischen Lande umherzog und seine heilige Lehre verkündete. Das 0 f f e r l o r i n in ha! er gehalten, da er sich tiiglich Gott dem Vater zur Erlösung der Menschen aufopferte und alles zu leiden sieh anbot. Die P r ii 1 a 1 i o n bat er gesungen, als er an unserer Statt unaufhörlich Colt t^bte und liit' die erzeigten Wohltaten Dank sagte. Das Sanetus hat das hehriiischc Vnlk am Falmsonulag gesungen, als er ausrief: alloch gelobt, der dn kommt im Namen des Herrn; iiosanna in der Hohe!« Die Wandlung hat er am letzten Abendmahle vollzogen, als Er Brot und Wein in seinen Leib und sein Blut verwandelte. Die Aufhebung ist geschehen, als er an das Kreuz genagelt, in die Höhe gehoben und aller Welt zum Schauspiels vorgestellt wurde. Das PateT noster bat er gebetet, als er die sieben Worte am Kreuze sprach. Die Üerbreehung der Hostie ist geschehen, als seine heiligste Seele von seinem Leibe schied. Das Agnus Dei hat der Hauptmann und seine Rotte gesprochen, als sie an ihre Brust schlagend ausriefen* „Wahrlich, dieser ist Gottes Sohn gewesen!« Die hl, K o m m u n i n n ist geschehen, als der Leichnam gesalbt und in das Gmh gelegt wurde. Den Regen am Ende der hl Messe hat er gegeben, als er gegen Himmel fahrend, seine Jünger gesegnet hat, 0, e. 96. 97.
250
episcoporum in Matyrologium. Napisal je Indi obširno razlago maínih obredov v knjigi: De s s. sacrificio m i s s a e, Za svoje delo je rabil vse do takrat spisane večje interpretacije. Velikokrat se sklicuje na sv. Tomaža, Micrologus, Gemma ani-mae. Inocencija, Duranda, večkrat tudi citira Expositio missae. ki se je pripisovala sv. Bonavenluru, Gavanta, le Brtma, de Verta in še druge. Pri razpravi se drži dogmatične in zgodovinske razlage, a tudi simbolične pri posameznih obredih ne odklanja. Masnik pri darovanju prilije vinu nekaj kapljic vode, to mu po Ciprijami pomenja pridružitev vernega ljudstva Kristusu; vino namreč zaznamuje Kristusovo kri, voda ljudstvo. Omenja tudi drugo simbolično razlago, po kateri naj bi ta obred pomenjal združitev Kristusove božje narave s človeško, za kar govore besede, ki jih duhovnik pri tem moli. Spet drugi pa Lo tako razlože, da nam obred predstavlja kri in vodo, ki je pritekla na križu iz Gospodove strani1*". Molitev, ki jo pri sv. maši na tem mestu molijo kartuzijanci, na to spominja; De latere Christi exivíl sanguis et aqua, ln nomine Palris et, „. Križi pred povzdigovanjem so prava bUgoslavljanja; duhovnik z njimi prosi, da bi božja vsemogočnost izpremenila darove v telo in kri Gospodovo. Ta blagoslavljanja se zato vrše z znamenjem sv. križa, da bi se vedno spominjali Kristusovega trpljenja"'. Splošno se drži tega načela, da najprej vsak obred razloži zgodovinsko, polem pa pri nekalerih dodaja tudi simbolični pomen. Nedvomno, da je prav ta razlaga zelo vplivala, da so liturgični pisatelji v rabi simbolizma postajali zmernejši, da ga pa tudi niso povsem prezirali in odklanjali.
Vedno bolj se kažeta pri razlagi mašne fiturgije dve smeri. Tisti, ki znanstveno obravnavajo liturgična vprašanja, zasledujejo le zgodovinski razvoj, simbolizem priznavajo tam, kjer se da dokazati, da so bili obredi res vpeljani pod tem vidikom. Prim. n. pr. pri Nemcih Probslovu liturgična dela, pri Francozih so veliko storili za povzdigo liturgičnega študija Duchesne, Cabro!, L,ee!erq. Drugi, ki imajo namen, da bi Se verniki z vedno večjo koristjo udeleževali sv, maše, obrede
111 De sacrusanulo sacrificio Misjae. Libri tres, Ex itálico in laLininn sermonetn vcrlit M, A. d« Ciucumcllis. lid, Schndder S, J, (Mognntiac 1K79) II, c, 10, n. 13. M, pag. 143.
O. c., c. 13. n. 28. 180.
251
tudi zgodovinsko pojasnjujejo, kolikor je lo za umevaiije potrebno, zraven pa rabijo moralno-dogmatični simbolizem, nekateri tudi rememoraUvni. Razlage, ki bi se za zgodovino nie ne brigale, postajajo vedno bolj redke,
izmed novejših rubricističnih pisateljev omenjam inalin-skega (Malincs-Mechelnj kanonika de Herdta, ki je v svojo knjigo sprejel tudi mašn-o razlago1"'. Maša mu predstavlja celo Jezusovo življenje. Vendar te misli ne razpleta na široko, ampak jo le tU in tam spominja, drugače pa je njegova razlaga bolj literalna in ascetično-sim bo lična. Kossing lepo združuje zgodovino in simbolizem. V uvodu poudarja, da je treba biti zmeren pri mistični in moralni masni razlagi, Res je, da imajo nekateri obredi simboličen pomen, pri veliki večini pa tega ni, Splošno so se cerkveni obredi razvili iz tega, da bi bila služba božja lepa in urejena. Kdor bi hotel vse obrede razlagati simbolično, bi ne delal po želji cerkve1'1. Simbolizem rabi pri razlagi mešanja vina z vodo, umivanju rok in pri lomljenju hostije. Nekaj vet simbolizma ima Jos. A m b e r g e i v svoji pastoralni teologiji. Njegovo načelo je: Die rechte Erklärung muß aus dem Wesen des Opfers sich entwickeln und auf die Geschichte sich stützen,,r'J Nova je misel, ki jo razvija z ozirom na Jezusovo trojno službo: učeniško, duhovniško in kraljevsko, Kristus tudi še sedaj nadaljuje svoje delo v cerkvi koi učenik, duhovnik in kralj, zlasti po evharistlčni daritvi. Zato Ima tudi niašna liturgija tri dele. Prvi se prične z introiLom in predstavlja Gospodovo učeniško delo, drugi i ofertorijem, ki kaže na njegovo duhovniško, tretji z Oeenašeni, ki spominja na njegovo kraljevsko delovanje113. Introil mu pomenja Kristusov prihod na zemljo, ofertorij njegovo molitev, ki jo je molil z apostoli, idoč čez potok Cedron v trpljenje, s
lso Sacrfti liturginc prani* juxU ritutn Romanom. Prva izdaja ie izita i. J85L. v 3 zvezkih, Cil. po 6, izd. fLovnnii 1887). Razlaga maSnih ubruduv ju v II, 94—164 pod naslovom: Explicalio liUeralijt et mystica H tu ura et cacremuniuruin uiisitac privalai ct solemnis. Rabit je moä drugimi Ino. ccncija, Gavanla, le Bruna, Durantfl.
111 Lilurg, Erklärung d. hl, Messe-1 {Regensburg	III. IV.
™ Pastoralihcologie {Regcnshurfi 18S3] II 60. Celotni mašni obred obravnava obširno v II 17—240, O, c. II 55
252
kanonom se prične njegovo Lrpljenjeir'\ Misli, ki jih je povzel iz Atnalarija, fnoceneija in Durauda.
V najnovejšem času se je ne le med Nemci, ampak tudi med Francozi in Angleži razširila masna razlaga Nikolaja Gih r a ; prvič je izšla 1, 1877.1111 Li t ur gi jo razlaga dogma-iično, lilurgično in ascetično. Odločno odklanja tiste razlagalce, ki v maŠnih obredih ne vidijo nič globljega, nič skrivnostnega, in hočejo vse samo naravno m zgodovinsko razložiti. Treba se je pa varovati tudi drugega ekstrema, ki išče simbolov v vsakem najmanjšem obredu1"1. Vsi obredi pospešujejo red in lepoto hogoslužja, Večina izmed njih dviga človeškega duha k Bogu in tako pospešuje notranje življenje. Nekaj pa je takih, ki so bili vpeljani le radi simboličnega pomena. Ti nas posebno spominjajo na skrivnost« krščanske vere in krščanskega življenja. Taki so n, pr. raba križa, luči in kadila, mešanje vina z vodo, umivanje rok po darovanju, obred, da mašnik razlomi hostijo in majhen košček spusti v kelih1", V tem simboličnem pomenu tudi te obrede razloži11". Pri njem ni nič prisiljenega, nenaravnega, tudi ascetično-moralni simbolizem je prav na mestu.
Obširna in temeljita je tudi razlaga masnih obredov v Thalhoferjevi Hturgiki'". Vso liturgijo razloži pred-
lr"' O. C, n, 62, 95, 124, 138. 164, Nekateri; ieči prav prisiljeno Tazloi.i kot n, pr., da pomen ja kelih Srce Jezusovo.
l7J> Das heilige Meßopfer dogmatisch, liturgisch und asketisch erklärt. 17—19 AofL [FrcibuTi i, Br, 1922), Str. X in 687.
1Selbstverständlich ist jene unkirchliche Anschauung zurückzuweisen, welche mit Vcrkennnng alles höheren Sinnes die geheimnisvolle Liturgie auf blos natürliche und geschichtliche Weise erklären will, indem sie alle Zeremonien auf Grunde der Notwendigkeit, Angemessenheit und Schicklichkeit zurückzufahren sucht. Doch ist auch bei der mystischen Auslegung des Ritus ein anderer Fehler zu vermeiden, welcher darin besteht, daß man ohne Rücksicht auf die Absicht der Kirche allerlei willkürliche Deutungen vorbringt, in kleinlichen Spielereien und gesuchten Künsteleien sich cTßeht. O. c. 287.
O. c. 289.
Ü, e. 320. 338. 459. 519. 559. — Prav podobno kol G ihr razlaga d klinu lilurgijo tudi S c h ü C h V svojem pastoralnem bogoslovju fSchiich-Pulü, Handbuch der Pnstoraltheologie, 16. und 17. Aull. Innsbruck 1914, str. 426—454). Nekaj Več simbolizmu v ima Liidtke, Erklärung des heiligen Meßopfers. Eine Wsinachtsgahc iiir Studierende (Danzfg 1S92). itr, SS—159.
O. c. IIS—244.
253
vsem historično, ob koncu vsakega odstavka pa doda tudi srednjeveško simbolično razlago, tako tisto, ki je videla v maši uprizorjeno celo Kristusovo življenje, kot tudi ono, ki je vse aplicirala le na njegovo trpljenje1'"'.
Pri Francozih je napisal lepo zgodovinsko razlago masnih ccremonij benediktinec Vandeur, ki ima prav malo sim-bolizmov, tako rememorativnih kol moralnih1"1. Pri Angležih je zelo znana historično pisana razlaga, ki jo je izdal Forlesen e1"2. Asceličtio pisana z mnogimi moralnimi nauki, je razlaga jezuitskega patra C h a i g n o n alc\ Namenjena je duhovnikom kot spomin na duhovne vaje. Najboljši način male-vanja — piše — je ta, da mislimo ali na smisel molitev, ki jih recitiramo, ali na pomen obredov in obenem spremljamo Kristusa v njegovem trpljenju.1"1 Duhovnik, ki pričenja sveto mašo, je kot Kristus na Oljski gori. MoliLve in obredi pred darovanjem mu kličejo v spomin, kako so vodili v Jeruzalemu Jezusa od enega sodnika do drugega. Celebrant odkrije kelih v spomin, da so Kristusu pri bičanju slekli obleko. Prvi del kanona mu kaže Odrešenika, ki so ga križali in mu dali piti vina z žolčem mešanega"'1. Njegova razlaga je retnemorativno-simbolična, tako pisana, da vzpodbuja k pobožnosti in čitatelja ne odbija.
Zaključek.
Ce pregledamo celotni razvoj simbolizma v masnih razlagah, vidimo, da ga je vpeljala, razvila in ohranila želja, da bi duhovniki in laiki daritev sv. mase bolje umeli in se je holj pobožno udeleževali. Namen je bil torej predvsem ascetičen.
«" O. c. n. pr. 46. 54. 55. 62. 65. 66. 91. 136. it J,
1,1 La sainlc Atesse, Notes sur la LiturjJitr. I1! ed.[ Pariš 1924). O lomljenju Imsiijc n. pr. piše: Le symbulisine rcafjit mčme sur la curemiinie qtii n'avait pas d'aulrc hut d'nhord quc I,i distrihution du puin saeri. O. c. 258.
tn The Mass. A study of tbc romati liturgv. London 1912.
<*■ Le Pretrd a 1'aulel uu le Saiiil Saerifice de la Messe di^nement c ¿lii bre. 16'' ¿d. (Pariš 1922.) Obrtd je ra^loien na str, 143 - 360.
O. c, 148.
O. c. 150. 157. 16S. 169. 173. t«.
254
Osnovna misel ima pri vseli razlagah dogmalično podlago, pri aplikaciji na posamezne obrede pa so pogosto šli predaleč in njihovih razlag v celoti ne moremo vzdržali, če mislimo na zgodovinski poslanek masnih ceremonij. Zmotna je trditev, ki so jo večkrat poudarjali, češ da so imeli tisti, ki so kak obred vpeijali vedno pred očmi tudi globlji, skrivnostni, simbolični namen, ker je zgodovinsko raziskavanje dognalo, da so se obredi cesto razvili iz bolj naravnih vzrokov,
Že Albert Veliki (f 1280) je odločno odklanjal pretirane razlage, ki primerjajo posamezne mašne obrede z dogodki iz Kristusovega trpljenja. >.Quod hic quídam dicunt, quod per ojjculuni altaris quod hic facit sacerdos, significetur osculum Judae, ... et per duas cruces, quae fiunt super corpus et sanguinem, significantur vincula et Iracliones, quibus trahe-batur Dominus ad Annam pontificem, et per crucem, qua faciem suam signal sacerdos, signilicentur sputa, quibus con-spulus est Dominus, omnino profanum est et omnibus fidelibus abominandum,« Za zgled omenja še, kako so včasih razlagali antitono Cummunio, kot da bi značila veselje učencev nud Gospodovim vstajenjem, potem pa dostavlja: »Antiqui quídam monachi hoc tradiderunt, cuius aliam non puto cuusam esse, nisi quia melius aliquid tradere nescienint.«""1
Rememorativnega simbolizma pa za tisto dobo ne smemo prestrogo obsojati, Pisatelji so imeli pred očmi praktičen namen: pouk duhovnikov in vernikov. In težko bi biio v tistem času, ko je vse iskalo simbolov v liturgiji in drugod, te razlage z drugačnimi nadomestiti1"'. Brez takih razlag bi bilo ostalo o svetih skrivnostih nepoučenih veliko laikov in tudi duhovnikov.
Katerih načel pa naj se danes držimo glede simbolizma pri masnih razlagah?
I, Napačno bi bilo zametati vsa It simbolizem in prav vse razlagati le zgodovinsko ter odklanjati vsak globlji pomen. To velja splošno za vse cerkvene obrede in tudi za masno iilurgijo. Tridenti.num takole določa: Cumque
t4<1 De sECríí, Missuc Ir. 3, c, 15, n. 2 in c. 23, n. 1, Oboju cil. v GihT, o, c, 2Ü7, op. 2.
Zcitschrift f. k.ith. Thenlotfic 31 (1*13) 331.
255
nature hominum ca sit, ut non Facile quest sine adminiculis exterioribus ad rerun: divinarum meditationem exlollii prop-terea pta mater ecctesia ritus quosdam, ut scilicet quae dam subfflissa voce, alia vero elatiore in Missa pronuntiarentur, instiluit caeremonias item adliihuit, ut niysticas bencdictiones, lumina, thymiamaUi, vestes, aliaque id genus multa, ex Apostolica disciplina et tradition«, quo et majestas tanti sacrificii commendarctur, et mentes fidelium per haec visibilia religionis et pietatis signa ad rerum altissimarum, quae in hoc sacriiicio latent, contemplatinnem e^citarentur.1,1" Cerkev ima torej pri s\ojih obredih tudi namen, vernike po vidnih stvareh voditi k nevidnim, duhovnim. Nekateri maš ni obredi imajo gotovo tudi simboličen poinen, kot n. pr, mešanje vina z vodo1'", umivanje rok.
2.	V razlagah, ki nimajo strogo znanstvenega namena, lahko zmerno rabimo moralno-ascetični in dogmatični simbolizem, potem ko smo si na jasnem o zgodovinskem začetku obreda,
3,	Prav tako tudi ne moremo popolnoma izločili pii takih razlagali rememorativnega simbolizma, ko je verska resnica, da se na oltarju na nekrvav način daruje ista daritev ki se je darovala na Kalvariji na krvav način. Osnovne misli simboličnih razlagalcev imajo dogmatično podlago in so radi lega pravilne. Varovali pa se treba vsakega pretiravanja, s katerim hi masnih obredov ne pojasnili, ampak le še drugim vzeli ugled in veljavo'7".
Sess. XXII, c. 5. De nzing er-Ba n n wa rl, Euch indigu" (¡0211 943.
Cone, F) oren t,, Deer pro Armcnis in Bulla Eugenli IV. »Exsultafe lito-. Dcnzinjiur o. c. n. b()ft; Tridentinum, sess. XXII., De sacriiieiu missae, cap. 7, ibid. n, 945.
i:11 Fran/ o. c. 737 takole pravi; Ihre Grundgedanken haben auch heute noch Wert .., fur die crbaulichu volkstümliche Erklärung derselben. lür welche eine maßvolle Anwendung der rememoralivcn Allegorie sicherlich nicht unzulässig ist.
256
PASIVNA ASISTENCA IN SEDANJI CERKVENI
ZAKONIK,
(Assistentia passiva et Codex juris canonici.)
Prof. dr. Hudo Kuici.
Nota. — Ure vis rcplicüLin ad deductiones Di is Močnik in hot: pcriudicu p. 97 ss.
G, dr. Močnik, profesor bogoslovja v Mariboru, je priobčil v /.adnji šle vilki BV razpravo pod naslovom; »Nedopustno s t sodelovanja pri mešanih zakonih brez danega poroštva.« V Lern spisu si je nadel nalogo, da ovrže rezultate mojega prispevka v Zolgerjevem Zborniku iz I. 1926, o pasivni asistenci po starem in po sedaj veljavnem pravu zapadne cerkve. Močnikova izvajanja zahtevajo nekaj odgovora iz več razlogov:
1.	da se oni čitatelji BV, katerim moja razprava ni lahko dostopna, o obstoječem problemu objektivno pouče;
2,	da se preskusi Močnikova argumentacija po njeni logični sklepčnosti in juristični pravilnosti;
3.	da se pokaže, da razlaga, ki jo daje avtor odgovoru Sv. oficija lavantinskemu ordinariatu, ni nujna, in da tudi ta odgovor ne pomeni rešitve problema;
4,	da opozorimo na besedilo in pomen rešitve interpreta-cijske komisije z dne 10. marca t, l,
1.
Vsa Močnikova razprava je samo polemika proti mojim izvajanjem. Koj ob početku omenja pisec tudi svoječasno oceno mojega spisa po g, dr. Rozmanu, ki mu je priznal veliko praktično vrednost in ga smatral za znanstveno dobro utemeljenega. To g. Močniku ni všeč, ki naglasa a priori, da rešitev m pravilna in da vsled tega »ntma ne praktične ne znanstvene vrednosti«,
Taka apodiktična trditev o absolutni abrogaciji Lambru-schinijevih pisem po kodeksu vzbuja v meni naravnost občudovanje! Žal, da me ne more prepričati, ker argumenti zanjo niso ne jurislično ne logično brezhibni. Toda brezmiselno bi bilo, pisati proti Močni ko vi razpravi zopet protirazpravo. Dovolj bo opozoriti na sledeče:
257
G, Močnik mi dela na eni strani preveč časti, na drugi strani pa predstavlja problem preveč enostransko, ker ne omenja niti enega izmed priznanih avtorjev, ki zagovarjajo in so že pred menoj zagovarjali naziranje, da predmetne konccsije rimske stolice niso preklicane.
Naj navedem vsaj tri cerkvene avtoritete: a) Prümmer D. pUe v svojem Manuale Theologiae moralis tom. UP"3, 1923 n, 754: p. . . In ilíis autem regionibus, quibus concessiones speciales íactae et instrucíiones datae íuerant a S. Sede ad praecavenda maiora mala fe. g. ad evi-tandum scanda'lum publiei concubinatus aut ne contTahatur matrimonium corani ministro haercticn) parochus ejus ve vi-cesgerens pote¿t iisdem nuptiis passive assistere tainquam testis qualificatus, excluso lamen quovís ecclesiastico ritu. Itaque assistentia sie dicta passiva dehinc non jam est valida, nisi adsit Privilegium speciale.«
V enakem smislu se izraža o predmetu veleugledni moralist Tanque rey v svoji Synopsis Theologiae Moralis et Pastoralis tom. I9, 1922 n, 909: »Passiva tarnen parochi assistentia a S. Sede toleratur in quibusdam regionibus: a) si lege cívili sub gravibus pnenis requiratur; b) quoties matrimonium mixtum sine graviori damno impediri nequit, atque insuper Ecdesiae utilitati cotnmunique bono expedire videtur, si illud coram parocho potiusquam coram ministro acatholico, ad quem partes facile confugerent, contrahatur. — Caeterum in his casihus parochus ad Episcopum recurrat, et Episcopus ipse ad S, Sedem, si tempus est et agitur de locis, pro quibus haec dedaratio data non fuit.«
ü obliki pasivne asistence ne govorita posebej ne Priimmer ne Tanquerey, A toliko je jasno, da jo smatrata za dopustno, kjer je bila nekdaj dovoljena s posebno deklaracijo sv, stolice (Priimmer: »datae fuerantv). Torej morajo po njunem prepričanju te deklaracije stati še danes v veljavi.
bj Čisto jasen je glede dopustnosti in ohlike pasivne asistence Peter Vidal, profesor kanonskega prava na papeški gregorianski univerzi v Rimu, ki oskrbuje za ta znanstveni zavod po kodeksu predelano izdajo slovitega W e r n -zovega priročnika pod imenom »Jus Canonicum«, V tomu V. iz 1. 1925. govori na str. 659—661 o našem vprašanju, navaja pod črto vse od rimske stoiice glede pasivne asistence
BojoiIOMU VtJlmk.	I 7
258
podeljene koncesije, na podlagi katerih je Sv. oficij podal deklaraciji z dne 21. junija 1912 in 2, avgusta 1916, ter pravi glede teh dobesedno: »Ergo illa decreta solummodo respi-ciebant assistentiam sacerdotis in malrimonio mixLo, de se prohibitam, ubi illa tolerabatur, et effioiebant ut tolerantni, non exlenderetux nisi ad assistentiam mere passivam etiam postquam a c ti v a vi decreti Ne te mere erat necessaria ad valorem.« Naslednji odstavek prinaša važen zaključek: *Quae particulares dispositiones dlcendae sunt cessasse post-quam Codex sine ulla distinclione in matrimoniis mixtis jubet interrogationes a sacerdote iieri debere atque esse necessarias ud valorem. Quare ubi antea tolerabatur assislentia passiva, nune erit tolerata eadem assislentia sed adhibitis interroga-tionihus de consensu; ideoque conceptus assistentiae mere passivae nune importat exclusionem cuiusvis ritus saeri, sed includit ex.quisitionem cunsensus per cunsuetas inlerroga-tioneS-K Z odgovorom, danim praškemu ordinariatu 26. novembra 1919, po Vid al U »S. O. declaravit, derogationem factam decr. Ne temere per decreta S. 0. in textu relata (z dne 21. junija 1912 in 2. avgusta 1916) per Codicem fuisse ab roga tam«.
Dal sem tu Izraženemu naziranju rimskega cerkveno avtoriziranega učenjaka v svoji razpravi samo širšo pravno-histnrično in koneizno juristiično-logičnil utemeljitev, katero odpravi g. Močnik z eno samo gesto, da je rešitev nepravilna, zato brez praktičnega in brez znanstvenega pomena! Bolj znanstveno je na vsak način njegovo pozivanje na prijatelja i/. Bavarske, ki mu sporoča, da so Bernettijeve instrukcije izgubile veljavo! Brez dvoma pa nasprotuje v znanstvenem svetu priznanim običajem, da se pri pobijanju mnenja enega avtorja vsi drugi, ki z njim soglašajo in na katere se izrečno sklicuje, popolnoma zamolčijo. Seveda bi bil nastop proti uglednim cerkvenim možem nudil manj izgleda na cenen uspeh kakor nastop proti laiku, ki se čitateljem ali poslušalcem pokaže brez vsake družbe, po možnosti še kot zagovornik za cerkev nevarnih naukov!
c) Koj ko je Žolgerjev Zbornik izšel, sem poslal poseben odtis svoje razprave med drugim profesorju na teološki fakulteti v Grazu g, dr. H a r i n g u , ki jo je z vidnim zanimanjem preštudiral in mi pismeno priznal, da je moja rešitev problema
259
originalna in mogoča. V istem smislu je poročal v Theol,- prakt, Quartalschritt 1927, str, 145 s.r podajajoč kratek pregled o problemu pasivne asistence. Kmalu na to mi je uredništvo omenjene revije pisalo, da smalra avstrijski episkopat vprašanje za tako važno, da se misli obrniti skupno na rimsko stolico s prošnjo, da se povsem razčisti. Glavni motiv, kateri škofe vodi, da je »die Giiltigmachung sehr vieler ungtiltiger Ehen«. Jaz sem bil s tem zadovoljen, kajti v Rimu, kjer uživa Quartalschrift ugled in pozornost, bodo po njej zaznali tudi za moj poskus rešitve čedalje bolj pereče zadeve, katerega zavrnitev po g. Močniku mi spričo Haringuvega priznanja ne dela preveč preglavice. Na vsak način je bil znanstveni namen moje razprave dosežen s tem, da ste jo dve ugledni katoliški reviji, namreč Archiv fiir kath, Kirchenrecht 1926 in omenjena Quartalschrift registrirali.
2.
G. Močnik secira včasih tudi poedine moje stavke, celo izrabe, in jih označuje kol nepravilne in pogrešne, dasi njih smisel ne more biti niti najmanj dvomljiv. Tako pravi na str, 106: »Napačna je trditev, da je bila pri mešanih zakonih v smislu dekreta Tame t si brez ozira na to, ali so stranke dale garancije, pasivna asistenca sploh edino dopustna oblika sodelovanja. t Temu nasproti ugotavljam jaz, da je pogrešna Moč-nikova trditev, da pozna dekret »T a m e t s i« za dopustnost poroke samo aktivno asistenco, ker dekret o obliki asi-sience sploh ne govori in ker so bili po tridentinskem pravu vdjavni in dopustni tudi zakoni, pri katerih sklenitvi župnik sploh ni spregovoril besedice, ampak so stranke brez vsakega njegovega sodelovanja pred njim svojo voljo izjavile. To je v teoriji sploh nesporno in je Močnikova trditev v nasprotju z njo. Na drugi strani jc pa za vsakogar v tem vprašanju količkaj informiranega jasno, da pomenijo moje besede »v smislu dekreta Tarnata« isto kakor »v smislu trident i tis k ega prava«, ki se je na osnovi dekreta Tametsi razvilo v teoriji in praksi. Da je po občem pravu, veljavnem pred kodeksom, bila tudi pri eelebraciji dispenziranilt mešanih zakonov dopustna samo pasivna asistenca, o tem se naj prepriča g. Močnik iz Benedikta XIV. dela De synodo dioecesana L. VI, c. V. n. 5, in če hoče iz S c h ti l t e j a , System des kath. Eherechts, str, 272 s-(
15*
260
da drugih avtorjev ne omenim. Če stvar ni bila laka po starem pravu, zakaj neki celo C- J, C. dela razliko med sodelovanjem pri dispenziranih mešanih in pri čisto katoliških zakonih. Močnik pač ne loči bistvene, t, j. pravno edino mero-dajne, in nebistvene oblike asistence, zato je mogel zapisati kanonistično nevzdržen stavek, da je bila pasivna asistenca po dekretu Tametsi samo fizično, ne pa moralno in pravno m o g o č a 1
Svojo od Močnika grajano trditev, da se koncesije Gregorja XVI, in L, inslrtikcije nanašaijo na dovolitev katoliške poročne oblike, vzdržujem v polnem obsegu, Seveda ta dovolitev ni bila izražena cjcpressis verbis, ampalt vsebovana je v izjavi sv. stolice, da hoče trpeti (tolerare), da se sklepajo mešani zakoni brez dispenze pred katoliškim župnikom, Koncesija te tolerance je torej principa le. Brez nje bi bilo sploh vsako sodelovanje katoliškega župnika izključeno, tudi čisto pasivno zadržanje. Kaka logika je v tem, če pravi Močnik, da se apostolske koncesije nanašajo na pasivnost asistence in ne na asistenco sploh? Vprašam, ali more nastati vprašanje po kakovosti sodelovanja, če je pa sodelovanje samo zabranjeno? Pasivnost je samo logična posledica koncedirane tolerance na sebi nedovoljene asistence. Kolikor izjavi vrhovni cerkveni zakonodajalce, da hoče vsled sile razmer tudi nekaj pravno nedovoljenega trpeti, postane tej izjavi kongruentno dejanje cerkvenega organa zanj dovoljeno. Zato v resnici lahko govorimo s stališča sodelujočih verskih organov o dovolitvi katoliške poročne oblike, ki pa ostane napram nupturientom samo tolerirana in vsled tega pravno še vedno riedovoljena-To vendar vse jasno sledi iz besedila danth koncesij samih in ničesar drugega moja izvajanja ne trde. Ravno radi tega, ker ostanejo taki zakoni nedovoljeni, se je moralo sodelovanje župnikov, ki je za veljavnost potrebno, reducirati na minimum, Ta minimum je bilo pasivno zadržanje župnika, ker po triden-tinskeni pravu aktivno sodelovanje ni Ivilo pogoj za veljavnost zakona. Po koncesijah gre za omogočenje sklepanja veljavnih, ne pa tudi dovoljenih zakonov. Za veljavnost je potrebna asistenca katoliškega župnika, njena oblika je bila po prejšnjem pravu postranskega pomena, Že iz tega sledi, da je »tolerantia assistentiae« kaitoliškega župnika pri nedispenziranih mešanih zakonih »principale« predmetnih koncesij, pasivnost pa samo
261
»quale->:. Bistveno je prvo, drugo samo zunanji izraz na sebi odklonilnega stališča cerkve, ki dopušča zgolj to, kar je za veljavnost zakona absolutno potrebno. Vsa izvajanja Močni-kova, s katerimi hoče dokazati, da je predmet koncesij pasivnost asistence in ne asistenca sploh, so logično nevzdržna in gredo mimo cilja, ki ga zasledujejo, ker tega, kar hoče Močnik z njimi na mojih ugotovitvah ovreči, v svoji razpravi trdil nisem in tudi nisem bolel trditi. Sicer je pa iz instrukcije S. C, C. 16. aprila 1795 zipškemu škofu, ki jo citira Močnik, najbolje razvidno, da so negotovost in dvomi (angustiae), ki so duhovščino napolnjevali, izvirali iz dejstva njihovega sodelovanja pri mešanih zakonih in ne iz njegove kakovosti. Sodelovanje, bodisi aktivno ali samo pasivno, pa pomeni po triden-tinskem pravu katoliško poročno obliko, ki je postala po omenjenih koncesijah tudi nupturienlom mešane veroizpovesti brez danih garancij dostopna, Za to je šlo katoliškim škofom in njihovemu duhovništvu in za to je šlo v prvi vrsti protestantom, da se tako na zunaj pokaže ravnopravnost njihove vere s katoliško. Brez tolerance asistence kat, župnika, t, j, brez omogočenja kat. poročne oblike, bi tudi o pasivni asistenci ne mogli govoriti. Zalo g, Močnik nikogar ne bo prepričal, če trdi, da je razlika med načinom in dejstvom sodelovanja brezpomembna in da se koncesije nanašajo neposredno na pasivnost asistence in šele posredno na asistenco samo (!!).
G. Močnik ni mogel ovreči mojih razlogov, da je smatrati Lambruschinijeve instrukcije za privilegije v smislu c, 4 C. J. C., on l rdi samo, da so kot pri vi legi a contra jus antcpiano-benedictinum prenehali, ker je danes kodeks izključni zakon! Kakšen pomen ostane potem 5e cc. 4, 71 in 60 C. J, C.? Ti predpisi govore odločno proti Močnik o vi iezi, ker bi izgubili potem sploh vsak smisel. Res je nasprotno, da, ker niso privilegiji izrečno opozvani, veljajo še danes! Tudi Ojetti, na katerega se Močnik sklicuje, ne govori v njegov prilog. Ojetti zastopa mnenje, da ostanejo po c. 4 v veljavi samo privilegia praeter, ne pa privilegia conlra jus. Tudi če ima Ojetti prav, kar pa na tem mestu ne bomo raziskovali, ni s tem za pravilnost Močnikovega naziranja prav nič dokazano, ker ni res, da gre za privilegia contra jus, kajti koncedirana toleranca se
262
tiče po prejšnjem in sedanjem pravu veljavnega, a nedovoljenega pravnega čina in ni v kodeksu izrečno nikjer preklicana.
3.
Nekaj drugega je vprašanje — in to prof. Haringovim izvajanjem v Theolog.-praktische Quartalschrift 1927, str, 145 s. rad priznam — da li je od mene podana rešitev našega problema skladna z intencijami, ki jih sv. stolica s strogim izvajanjem predpisov o dopustnosti mešanih zakonov zasleduje. Dosedanja praksa in tudi oba odgovora Sv. oficija se držita predpisov kodeksa. Ce bi bilo pa, kakor meni g. Močnik, juristično povsem jasno, da je, odkar velja novi kodeks, sploh vsaka asistenca kat. župnika pri sklepanju mešanih zakonov brez garancij absolutno zabranjena, zakaj so potem celo rimski kanonisli nasprotnega mišljenja in zakaj sv. stolica okleva, dati jasno izjavo v svojem službenem glasilu A, A. S.? Vse, kar imamo od nje, sta odgovora Sv, oficija praškemu in lavaniin-skemu ordinariatu. 0 !e-tem pa širša javnost pred Močnikovo razpravo sploh nič vedela ni. Močnik seveda misli, da je s to instnikcijo moja ugotovitev, da veljajo Lambruschinijeva pisma še danes, vsaj za lavanlinsko škofijo ovržena. On precenjuje pomen instrukcijc, glede katere velja to, kar je zapisal prof. Hilling v A. f. k. K. R. 1927, str, 534 o nekem drugem navodilu istega oblaslva: »Odloku ne gre pripisovati veljavnosti preko poedinega primera. Kajti doslej ni bil razglašen v službenem oglasniku sv. slolice. Ker pa spada (odlnk) nedvomno pod predpis c. 17, § 2, po katerem se morajo tolmačenja, ki kak zakon zožujejo ali razširjajo ali pa kak dvomljiv zakon razjasnjujejo, razglasiti, bi bila službena promulgacija za naš primer neobhodno potrebna. Vrh tega je uvaževati, da pridržuje motu proprio Benedikta XV, »Cum juris« z dne 15. septembra 1917 (A. A. S. IX, 483) avtentično razlaganje samo Inlerprctacijski komisiji kodeksa, Nalašč navajam razloge priznane cerkvene osebnosti, ker je z njimi podprto moje mnenje o pomenu svoječasnega odgovora praškemu ordinariatu in obenem točno določen smisel mojega izraza »avtentična razlaga«, katerega pomen hoče g. Močnik oslabiti s tem, da reklamira avtentičnost tudi za odgovor Sv, oficija. Vzporcditev avtentične razlage zakonov in avtentičnosti odlokov kakega oblastva je vsekako na poseben način znanstvena!
263
II i 11 i n g izvaja {i, c. str. 57i ss.) popolnoma pravilno, da so odloki rimskih oblastev lahko tudi pravno pomotni, Celo če smatramo, da je odgovor Sv. oficija lavantinskemu ordinariatu za vprašajoče oblastvo obvezen, pomeni to samo, da se vsled njega pasivna asistenca v lavantinski škofiji ne bo izvajala, nikakor pa odgovor nc znati, da so predmetni privilegij) de jure ugasli. Ako poudarja odlok: contrariae praesCriptiones et contraria indulta pcr ipsum codieem abrogata sunt, je s Lemi besedajni izraženo samo naziranje Sv. oficija za konkreten primer na posebno vprašanje, ne pa v svrho, da se da z njim za celotno cerkev veljavna norma, Navzlic odloku ostanejo Lambruschinijeve instrukcije tudi za lavantinsko škofijo tako dolgo objektivno pravo, dokler jih sv, stollca kot privilegije izrecno ne prekliče alt ne izjavi, da so bile smatrati zgolj kot partikularni zakoni, ki so po 6. n. 1. C. J, C. izgubili svojo moč.
Niti eno niti drugo se doslej ni zgodilo, dasi je rimski stolici brez dvoma znano, da je ordinarijem dostikrat težko, odbijati prošnje katoličanov, naj se omogoči tudi katoliška poroka, dasi nekatoliška stranka zahtevana poroštva odklanja. Res je, da se doseže isti uspeh potom sanacije v korenini, toda ta sanacija na zunaj navadno ni vidna in doiični katoličan se vsled svoje nekatoliške poroke smatra od drugih cerkvenih članov skoraj vedno za odpadnika. Največkrat pa v istini odpadnik postane.
4.
Oprezno in previdno postopanje sv. slolice v tem vprašanju dela vtis, kakor da zanjo še ni prišel čas, izreči dokončno besedo o obstoju ali ugasnitvi svojedobno izdanih parlikularnih predpisov n asistenci pri nedovoljenih mešanih zakonih, V tem pogledu je posebno poučna pravkar v službenem vatikanskem glasilu priobčena izjava interpretacijske komisije z dne 10, marca t. 1. (A. A. S. XX, pag. 120). Ditbium je formuliran tako; An canone 1102, § 1 revocala sit facullas, alicubi a S, Sede coneessa, passive assistendi malrimonijs mixtis illicitis, Responstim se glasi: Affirmative, Ta odgovor potrjuje samo to, kar je Sv, oficij že prej izjavil, in pomeni nujno samo negacijo pasivne asistence v smislu tridentinskega prava, ki po kodeksu za veljavnost ni več zadostna. On znaei z drugimi besedami, da sta dekreta Sv. oficija z dne 21. Vi. 1912 in z dne
264
2, V]II. 1916 abrngirana in da mora sedaj celebrator tudi pri nedovoljenih mešanih zakonih stranke za konsenz vprašali. Jasno je sedaj za ves katoliški svet, da je prejšnja pasivna asistenca po svoji obliki izginila, a s tem stopa vprašanje starih privilegijev in indultov, po katerih katoliška cerkev tole-rira veljavno sklepanje nedovoljenih mešanih zakonov, morda še bolj kot prej v ospredje.
Bolj zanimivo nego odgovor je vprašanje, ki ga je komisija rešila. Sestavljeno je pa oboje tako preudarno, da ostane na eni strani ves problem slej kot prej odprl, da se pa na drugi strani varuje princip, da so pred vsem merodajna določila kodeksa.
Pred vsem je značilno dejstvo, da je v vprašanju rabljen izraz, facultas, kar potrjuje pravilnost nazora, da gre za pooblastila škofom, torej za privilegije. Poudarek je po mojem mnenju na besedah passive assistendi, ki so razumeti v smislu prava, veljavnega pred kodeksom, kakor jasno izhaja iz citacije c. 1102, § 1, po katerem zgolj pasivno Siadržanje duhovnika poročitelja za veljavnost ni ve£ zadostno. Ker omenjeni Icánon nobene izjeme ne pozna, odgovor komisije ni mogel biii niti najmanj dvomljiv. 0 tem, da je pasivna asistenca v obliki, veljavni pred kodeksom, prenehala, so si na jasnem tudi oni, kt so prepričani, da predmetne koncesije niso odpravljene, Zato jih rešitev komisije niti najmanj ne bo presenetila, Obratno, ta rešitev bistveno podpira pravilnost načina, kako presoja in razlaga sedanje stanje problema W e r n z -Vidal (zgoraj, str, 258}, kateremu sem se jaz v svoji razpravi pridružil. Spričo te sedaj res avtentične razlage c, 1102, § 1 stopa pomen instrukcij Sv. oficija praškemu in lavantin-skemu ordinariatu celo v ozadje, že iz razloga, ker nista obče znani, V prilog zagovornikom veljavnosti koncesij se lahko navaja tudi dejstvo, da po razglasitvi dekreta »Ne temere« ni bil dvomljiv nadaljnji obstoj teh partikularnih predpisov, ampak samo način njili izvajanja. Dvom glede izvajanja je sedaj razčiščen. Vprašanje o nadaljnji veljavnosti privilegijev pa ni bilo stavljeno. Sv, stolici je doslej vedno dobro uspelo, ogniti se jedru cele zadeve, ker so vsi predloženi dvomi poudarjali pasivno asistcnco, o kateri po novem pravu v istini ne moremo več govoriti. Rimskim oblastvom pa tudi ne smemo aameriti, če se morda zavestno ogibajo prilike, dati izjavo, da hoče
265
sv. stolica. trpeti slej kot prej pravno nedovoljene čine. Morda bi njenim intencijam bolje odgovarjalo, da se ordinariji tozadevno ravnajo po svoji vesti. Saj bi službeno izjavo, da indtilt o toleranci še velja, res znali tolmačiti nepoklicani kot slabotno odstopanje cerkvenega vodstva od slovesno uzakonjenih načel. To je morda pravi razlog za to, da sv. stolica toliko časa ni dala v službenem glasilu nobene izjave in da je tudi odločba z dne 10. marca tako previdno stilizirana. Ako bi škoije navzlic tem uvaževanjem smatrali za potrebno, da dobe iz Rima povsem jasen odgovor, bi se mogel dubium mogoče formulirati takole: An etiam hodie, secundum instruetiones et declarationes a S, S. olim nonnullis dioecesibus dataa, suh conditionibus ibidem positis loleranda et indulgenda sit assistentia in matri-moniis mixtis illicitis ita ut paroehi, excluso eran exxlesiastico rilu, ad normam can. 1102, § 1 exquiranl excipiantque partinm concensum.
Dokler ne pride do jasne rešitve, ostane vprašanje sporno in vsakemu je svobodno, zastopati eno alt drugo mnenje. Z a sodnike o tem, katero mnenje je pravilno, so poklicani najprej čitatelji, nato praksa in kot zadnja instanca zakonodavno oblastvo, dočim pristoja avtorjem samim zgolj pobijanje argumentov zastopnikov nasprotnega naziranja. Zato je g. Močnik, kolikor je zaključke moje razprave obsodil kot nepravilne, vsled tega spis sam kot neznanstven in brez praktične vrednosti, kot znanstvenik svojo kompetenco prekoračil.
OKULTIZEM V GRŠKIH ORAKLJIH IN MJSTERUIHL
(De oecultismo in oraculis et mysteriís Graecorum,
Dr. L. Ehrlich ■— Ljubljana.
S um m dri Lini- — In dissertatiortC praecedenk [pag. 123—149) auetor admonuit spiritistit» pliaunomcna in lucí: comparativac histuriae ruliginimm considvranda ussu. In praesuntu inquisitiono ostundit occulti&muni intime eolia ur ere cum cultura maínarchah cjuau vocutur. Hic intiiuus nexus ciare apparul in oraculis, prausertim Dctphico, in cultu Ausculapii, in mystcriis Díonysi, Demo tris, Mafjnac matris, Deac Syriao,
Moderni spiritizem je izrezek iz kolosalnega fenomena, ki je imel v zgodovini človeštva izredno ulogo, tako da je dobršen del kulturne in verske zgodovine človeštva z njim pre-
266
pleten. Za to smatram metodo, ki. hoče problem spiritizma reševati iz pigmejske perspektive modernega spiritizma, za pogrešeno. Zgodovina spiritizma kaže presenetljive rezultate. Okultizem je vkoreninjen v nekrščan-skih verstvih kulturnih in primitivnih narodov, v krščanstvu je izgubil svojo domovinsko pravico in se javlja več ali manj le sporadično, zato ne nudi zgodovina krščanskih narodov dosti široke podlage za. temeljito raziskovanje tega pojava.
Pri poganskih narodih je spiritizem se* stavni del mogočnega kulturnega toka, ki valovi preko cele zemlje in ki ga danes imenujejo etnologi matriarhalno kulturo.
Pisatelji, ki so nam doslej skušali orisati zgodovino spiritizma, tega dejstva niso znali upoštevati, njihova zgodovina zato ni pragmatična in ne sega problemu do dna1.
Preden razpravljamo o notranjem bistvu okultnih problemov in o njihovi istinitosti, moramo spoznati izvor raznih komponent okultizma in celoto njegovih pojavov; zato razpravljamo najprej d sledečih problemih.
1.	Matriarhalna kultura — kulturno ozadje okuitizma;
2.	dokaz iz višjih kultur;
3.	dokaz iz nižjih kultur.
Zibelka okultizma v malfiarhatu,
Kulturno-historična šola je v zadnjih desetletjih ugotovila, da je človeška kultura, ki se izkazuje kot vedno bolj zamotan kompleks različnih komponent, nastala in se razvijala pod vplivi mnogih činiteljev: pred vsem vsled mogočne pobude iznajdljivih ženijev, selitve in mešanja raznih kultur, geografskega okolja.
Eden najmogočnejših kulturnih valov ali krogov je kultura poljedelstva, v kateri stopi žena v ospredje vsled svoje gospodarske važnosti. Nekje in nekdaj (podatkov nimamo) je žena vsadila prvo setne v zemljo in si gospodarsko udinjala
1 Vesme-Fcilgenhiiucr, Geich, des Spiritismus, JH98, Kiese wctlcr, Die Fnlwicklungsgesch, des Spiritismus von der Urzeit bis Zur Gegenwart 1893, Ludwig, Geschichte der okkultistischen (nie In psych i seilen) Forschung von der Antike bis zur Gegenwart 1931.
267
naravo. Obdelovanje zemlje je postalo glavni vir življenja in žena, poljedelka, nositeljica gospodarskega življenja, je dobila nadvlado nad moškim. Zemlja je v posesti žene in otroci dedujejo po materi posest in ime. »Mati zemlja« vpliva tudi na verske ideje.
V	najstarejši kulturi (pigmejski in tasmanski) je človek častil najvišje bitje, stvarnika in zakonodajca, torej pravega Boga. Nekoliko pozneje postavi na mesto najvišjega bitja prvega človeka, praočeta, čigar simbol vidi v luni, ki v svojih raznih fazah tako slikovito predstavlja človekovo usodo. V poljedelski kulturi začne častiti pramater namesto praočeta in tudi luna je zdaj ženskega spola, pramati luna. V tej kulturi boginja pramati postane tudi »mali zemlja« po razumljivi analogiji. Kakor se iz pramatere razvije veš človeški rod, tako iz matere zemlje vse življenje v naravi,
Vsled vpliva lunarne mitologije dobi boginja mati dva boga pomočnika. Mitološka fantazija personificira svetlo in temno fazo lune kot lunarna junaka ali kot bogova poleg matere boginje,
V	istem siogu ustvarja religiozna fantazija matriarhalne kulture vse polno duhov: »mati zemljaki je že personitt-cirana, rodi duhove rastlin, dreves, šum, rek, gora itd. Nastane animizem, ki poživlja z duhovi vso naravo. K temu je bržčas pripomoglo dejstvo, da zapadejo vsi mrtvi materi zemlji in živijo v njej kot duhovi, ker je človek iz mnogih drugih ozirov veroval v posmrtno življenje.
Da se razumemo: s to razlago nočemo reči, da so vsi duhovi izmišljotina človeške fantazije in da ni človek prvotno v prazgodovini že vsled prarazodetja veroval v duhove, dobre in slabe, poudariti smo hoteli samo, da je v matriarhalni kulturi nastal zemski in podzemski značaj mnogih duhov. Kulturno-historična šola je ugotovila, da je animizem širom zemlje v tesni zvezi z matriarhalno kulluro.
Mnogoterim duhovom narave se je človek začel klanjati in jih častiti, kar nam pojasni nastanek verskega animizma ali kulta bogov narave.
V	matriarhalni kulturi, ki stremi za tem, da obvlada in izkorišča naravo in zemljo, je človek skušal priti z duhovi narave v ožje stike, jih obvladati in to je skušal doseči s posebnimi, zelo kompliciranimi obredi, ki gredo za tem, da se
268
človek polasti duhov, oziroma da je od njih obseden in da se knebi svoje osebnosti, Ta umetnost je duhovna magija in tisti, ki se na njo razumejo, so posredovalci (šamani, čarovniki itd.). Ekstaza, >verski entuziazem«, orgiastična omama, bistrovidnost, prerokovanje (pod vplivi duhov) imajo svoj Izvor v stari matriarhalni kulturi.
Grška kultura,-
Namenoma izberem iz zgodovine oni izrez poganske kulture, ki ga najbolje poznamo, ker je ohranjenih toliko virov, Grki so prišli med 1, 2000,—1500. pr. Kr. s severa v sedanjo Grčijo. Pred njimi so bivala tam predarijska plemena Pelasgi ali Lelegi. ki so bili v sorodu z EtruskL, Iliri, Liguri itd., imeli i\uj lasten jezik, ki ga grški pisatelji označujejo kot barbarskega, in so bili bržčas temne polti. Njihova visoka kultura, ki jo poznamo iz Schliemanovih razkritij v Mikeni in Evan-sovih na Kreti, se je odlikovala po monumentalni stavbeni umetnosti in je danes znana pod imeni »mikenska, staro-kretska, egejska«.
V to predgrško kulturo spadajo mnogoštevilni bogovi poznejše grške mitologije; Hera, Afrodita, Posejdon, Dionysos, Demeter, Kore-Persephone^1, Saj trdi tudi ITerodot, da so imena bogov prišla iz Egipta ali od Pelasgov.
Grki so kot mladi čvrsti nomadi zavojevaii deželo, sprejeli so pa višjo tehniško kulturo »premaganih harbarov«, njihovo poljedelstvo, pa tudi mnogo versko-misličnili elementov. Kultura Pelasgov je bila tipično matriarhalna; v verskem oziru je bila mati boginja v ospredju, okrog nje pa je mrgolelo bogov in boginj vegetacije in narave.
Grki so prinesli s seboj silno važen verski element: Zevsa, starega nomadskega boga nebesnih višav, ki je isti kot vedski > Dyaus« in iranski »Ahura Mazda«, Grški Zevs je nadčloveško bitje, Vsèvidni, vsemogočni, nesmrtni, nespremenljivi bog, varuh prisege in pogodbe, zakonske zvestobe, prijateljstva in gostoljubnosti, Aischylos pravi o Zevsu: nO kralj
- Rualluxiiton der Vorgcschiclilc (Ma* F.bcrt, Berlin Î924) p»d; Grie* chen, Mykenische Kultur, Doppulaxl.
■' Oêlir, Arhiv za Lirbiihtisku starinu, jezik i eLnologiju, IV, 13, 46,
269
kraljev, blaženi med blaženimi, o srečni Zevs, o Zevs srečni kralji«'
Vzvišenost in zmagovitost nebesnega Zevsa nad prejšnjimi htonskimi (zcmskimi) božanstvi razberemo iz Homerja in Hesioda.
Malriarhaini značaj predarijske kulture,
Evans je iz mnogoštevilnih izkopin v Knosu na Kreti spoznal, da prevladuje v stari kulturi žensko božanstvo. Dva leva sta mu ob strani. Posebni simboli tega božanstva so rogovi bikov, biki sploh in pred vsem sloviti »labris«, kar pomeni dvorezilo, dvorezno sekiro, ki se nahaja v neštetih variantah kot dekorativen motiv ali kot simbol v rokah ženskega božanstva (nikdar moškega) aH med rogovi bikove lobanje. Mnogo figuric je s kačami ovitih. Slike nadalje predstavljajo ekstatične plese, da se drevesa tresejo in vejice lomijo. Našle so se sfinge, bitja pol človeška pol živalska, ženske figurice z glavo krave in ovce: skratka plesi in maske, Udomačen je bil tudi kult kameno v.
Tz primerjalne astralne mitologije"1 vemo, da so rogovi bikov in kače tipični simboli luninih krajcev, kamen simbol temne lune, matere lune. Tudi labris smatram kot lunarni simbol, ker Ima obliko luninih krajcev. Lahko je služilo tudi kot orožje, saj je v Avstraliji tudi orožje bumerang simboliziralo luno. Če nosi na Kreti samo žensko božanstvo »labris«, je lo razumljivo, ker je to božanstvo v malriarhalni kulturi identično z materjo luno. V tej zvezi je lunarni značaj »labrtsa« umljiv.
Tudi eniinentna vloga bika, goveda sploh na Kreti kaže na matriariialno kulturo, kajti govedoreja je nastala kje v južni Aziji in je v zvezi z matriarhalno kulturo.
Maske in ekstatični plesi so tipičen pojav matriarhalne kulture, v kateri nastajajo kot reakcija proti ženskovladju tajne moške zveze, ki uprizarjajo v pošastnih maskah plese, da našemljeni kot duhovi plašijo ženski spol",
^Boginja mali« je obvladala vse območje Sredozemskega morja pod različnimi imeni. Na Kreti se je imenovala Reja,
*	Habcrl. L» Religion <Je la Gr^cc antique, 1910, p. 3H,
6 Ehrenrcich Paul, Die allgem, Mytholofiie, 1910, p. 114 s.
*	W, Sehmidl und Koppcrs, Volkir und Kttlluriii I, sir. 275, 507.
270
v Atiki Alêne, v Eleusini Demeter. na Cipru Afrodite, v Traciji Semele, v Siriji Atargatis, v Egiptu Izis,
Ko nomadski staroarijski bog Zevs z Grki zmagovito prodira, prevzame deloma vïogo »boginje matere«, deloma mora delati kompromise. Tako je v Kariji Zevs vzel ženski flabris« v svoje roke in se je časlil kot Zevs »Labraundenos*. Hesiodski mit, ki pripoveduje, da je Reja, Kronova žena, rešila sinčka Zevsa pred požrešnim očetom, ki ji je že vse druge otroke požrl, v neki votlini, je izrazit simbol mešanice dveh kultur. Ko Zevs dorasle, odvzame Kronu vlado7. Požrešnost očeta Krona, ki svoje lastne otroke požira, je bržčas simbolični izraz pojemajoče lune. Zevs, ki je skrit v votlini in pride na svetlo ter premaga Krona, je mlaj, ki prehaja iz temne lune in polagoma narašča ter prevzema vlado od nje, Toutain, L'Archéologie religieuse de la Crète ancienne* ugotavlja, da sta bili na Kreti dve božanstvi, višje žensko in nižje moško (kot sin ali mož prvega). Sedaj nam je stvar jasna. Nomadski bog Zevs se v matriarhalni kulturi identificira z lunarnim svetlim junakom in dobi lunarne poteze, proces, ki se ponavlja analogno po mnogih mitologijah sirom sveta.
Ce nam Homer slika večkrat domače prepire Zevsa s Hero, če grška mitologija poroča o »izvenzakonskem občevanju«. Zevsa z Demetro, Diono, Semelo, je to samo mitološka oprema zgodovinske amalgamacije nomadske in matriarhalne kulture.
Sv, Avguštin1" nam je ohranil dragoceni mit o rivalité ti Posejdona (Zevsovega brata) in boginje Atene za vlado nad atenskim mestom. Prepir so odločili Atenčani z glasovanjem v prid boginje Atene. Zmagale so namreč ženske z enim glasom večine, kajti tedaj je hilu še žensko glasovanje v navadi. Moški so se maščevali nad ženskim spolom, da so vzeli ženskam pravico glasovanja v javnih zadevah in da se novorojenci ne smejo več imenovati po materi. Bolj naiven in jasen dokaz za prehod od matriarhalne kulture do patriarhalne nî lahko mogoč.
Mnogo se trudijo pristaši zastarele evoluciomstične šole, da bi spravili vse pojave grške in predgrške verske mitologije
' Hubert, o. c. 274.
» Hubert, o. c. 129.
» De ei vi late Dei 18, 9.
271
in verskega udejstvovanja v neko genetično vez in da bi psihološko razložili, kako se je baje Človek od češčenja narave dvigni! do antropoinorfističnih bogov. N e razvoj, ne prehod od nižjega elementa do višjega, marveč trčenje nebesne Zcvsove kulture z zemsko kulturo »boginje matere«: to dokazujejo zgodovinska dejstva. Posledica tega zgodovinskega dogodka so bile razne kompromisne tvorbe kakor proročišča v Deliih in drugod, misteriji v Eleusini, Mali Aziji, kult Eskulapa in Dionysa. Pri teh kompromisnih tvorbah se pojavlja medi-umizem in okultizem v zelo izraziti obliki, njihova analiza nam bo pokazala, da izvira ta element jz matriarhalne kulture, ne pa iz Zevsove.
0 rake lj v Deliih.
V	Grčiji je bilo 22 proročišč, v katerih se je baje javljal Apolon, nadalje so bila proročišča, kjer so se javljali polbogovi Herakles, Trofonij (v Boiotiji); v Tesaliji in Herakleji (Propontis) so baje mrtveci govorili po oraklju.
Najslovitejše proročišče je bilo v Deliih, kjer je Apolon nad 1000 let [Plutarh trdi 3000 let) s svojim orakljcm odločilno vplival na zgodovino Grkov, Platon'" pravi, da je privolitev delfijskega oraklja potrehna za ustanovitev svetišč, za ureditev kulta božanstev, demonov in herojev. (Grki so imenovali vse duhove demone, šele v krščanski dobi je demon tipični izraz za zle duhove). Nadalje so Grki vpraševali orakelj za nasvet pri ustanovitvi novih kolonij, pred napovedjo vojne, državniki so se pozivali na Apolona glede zakonodaje (lako Likurg za zakonodajo v Šparti, Solon v Atenah itd,).
V	templju je bila nizka kamenita soha, ki so jo Grki smatrali za popek, središče zemlje [5fi<pa/.o^ ^d,:]. V bližini je bila zemska odprtina, iz katere so puhteli omamljivi sopari, in nad njo je bil trinožen stolček. Kadar so želeli klienli Apolonov nasvet, je sedla pitifa na stolček ter omamljena od zemskih so-parov in od narkotičnih zelišč, ki jih je žvečila, dajala od sebe histerične glasove, ki so jih »svečeniki« tolmačili, navadno v verzih. Na ta način se je po stoletni grški tradiciji javljal Apolon, ki je veljal knt zaščitnik mantikc in bisfrovida. Kol
,n Nilsson, Dic Gcicchen, v Bcrtholcl-Lehmann, Lilirbuch der Rcli-Riiins^schichic. II (19251, p. 353.
272
pitije so službovale starejše ženske, izbrane; iz nižjih, neukih slojev mesta Delfov. V stoletjih pred Kristusom so bile po iri pitije v službi, v dobi rimskih cesarjev ena, polagoma je odgovarjal orakelj samo enkrat na mesec, končno samo Se dvakrat na leto. Klijenti in pilija so se morali pred prorokovanjem postiti tri dni!
Mitologija11 pripoveduje, da je Apolon prišel z Olimpa kot Zevsov sin in da je ubil v Delfih veliko kačo dpdttfliva, zmaja, ki je nosil tudi ime Delfines (baje odtod ime Delti). Na nekem kovanem denarju je oni ftfttpalog ovit od kače ali zmaja. Po Varronu je 5(itpa/.og grobišče zmaja.
Homer pripoveduje v svojem himnu na Apolona (II 317), da je Apolon v obliki delfina privabil KreČane iz Knosa (!) v Delfe, da so tam kol	vršili kult v njegovo čast, in
na nekem reliefu sloji Apolon mogočno in zmagovito zraven sestra Artemida mu pa v znak kulta izliva v čašo
libacijo.15*
Razlaga; Apolon je zastopnik nebesne olimpijske religije Zevsa, ki prihaja v Delfe, kjer najde kult »matere boginje«, Že dolgo časa poprej (Plutarh govori o 3000 letih) je tam duhovnica, pitija, omamljena od zemskih soparov, bila obsedena od duha pramatere, To je bila mistična iracionalna religija okultističnega klicanja duhov. Pitija je izrazita sa-manka, Kamen, ki velja kot popek zemlje in je ovit od kače, simbolizira pramater zemljo in mater luno, izvira pa ta del-fijska kultura pramatere iz matriarhalne kulture na Kreti, kakor nam to Homerjev mit tako izrazito namigava.
Taktična poteza Grkov je bila, da je njihov olimpijski bog Apolon prevzel vlogo pramatere, da je on prorokovap skleniti pa je moral, čeprav je sicer v mitologiji izrazit sovražnik ženskega spola, kompromis s staro ljudsko religijo ter pustiti žensko pilijo kol svojo namestnico v Delfih
V Delfih je po državniški modrosti Grkov vihtel Apolon svoje žczlo nad Grki in imel nalogo, da javlja Zevsovo voljo. Duhovniki v Delfih so zastopali pri svojih razlagah ideje raci-
11 Pauly-Wissovn, Realencvktopiidic der klasisclicn AllertiunwissL'Tl-
schaft, IV. 2522; Ddphi,
Harrison, Proltfiomeria tO the Sludy of Grcck Religion, 3. cd. 1922,
str, 330,
273
onalne in visoko etične religije Zevsove in so v svojih orakljih poudarjali visoko moralo, elitna načela prednikov, svetost starih zakonov; Apolon ni bil revolucionar, ampak varuh prastare konservativne Zevsove tradicije. Ne. kar se bo zgodilo, ampak, kaj se n a j zgodi v interesu grškega naroda in grških držav, to je orakelj dostikrat napovedal.
Platon je v svojem JtPhaidru« proslavljal blagonosni vpliv, ki je izhajal iz proročišč za grško ljudstvo.
Grki so iz državnega interesa mediumizem matriarhalne kulture proglasili kot javno nacionalno državno ustanovo.
Delil je torej tipičen zgled kombinacije Zevsove racionalne konservativne religije, religije Logosa, z mistično, iracionalno, alogično, okultistično religijo matriarhalnega animizma.
A sklepi os."
Grški Asklepios, bog zdravja in čudežnega zdravljenja, je imel na Grikem okrog 90 svetišč. Najbolj znano je bilo njegovo svetišče v Epidauru na Saronskem zalivu v Peleponezu.
V	templju [»hieron«) so	strežniki boga Askle-pija, ozdravljali bolnike. Najprej so se ti kopali, potem so jim strežniki ^zacori« zapovedali, da spe v prostoru »abatonn. To spanje na živalskih kožah se je imenovalo ¡»incubare deo* (ŠXolfi*}Oi£, spati bogu) in v spanju jim jc baje Asklepios javljal sredstva za ozdravljenje, Tudi o posebni postelji in mizi izvemo, ki so jo posredovalci med Asklepijem in bolnik uporabljali [cfr. spiritis lična mizica).
Gre očividno za hipnotično spanje ali kaj podobnega. Uspavanje, posredovalci, kopeli, mizice nas spominjajo na okultizem. V spanju so strežniki dostikrat z naravnimi sredstvi ozdravljali, baje celo operacije izvrševali, a lahko so se mogla tam dogajati zdravljenja izvennaravnega, okultnega značaja.
V	lemplju ste uživali poseben kult ženski božanstvi Damia in Auksezija, ki sta se pozneje istovetili z Demetro in Koro,M V tem se kaže zveza z matriarhalno kulturo.
u Van der Elit, Vraies et Fausses GuéTÎsons Miraculeuses, Paris, 1923, p. 132 ss.; NiJsson, Religion der Griechen, 1937, p, 88, " Pauly-VCissova o. c. V. p. 2236 s. v, Demeter. Bo£DJIO*BI Vitlalk.	19
274
Dionysos-1'1
Božanstvo Dionysos j« bilo Grkom tuje in v svojem bisivu zoprno. Prišlo je iz Tracije in si je polagoma osvojilo grïkn ozemlje. Njegov kult se je praznoval vsako leto in je bil iracionalen in orgiastičcn, Ženske, ki so bile združene v posebnih društvih [v Atenah Tijade, drugod Menade ali BakantkeJ, so ponoči, odete v srnjakove kože, nekdaj tudi maskirane, ob divjem udarjanju bobna in zvokih flavt, z lutki jam i v rokah, omamljene od pijač, v divjem plesu med markiranim muka-njem bikov drvele v gozd in tam na kaki višavski planoti v ekstazi raztrgale živega bika ali ovco, pile še toplo kri in uživale sirovo meso. Na ta način so se hotele združiti ?. bogom Dionysom v ekstazi, to se pravi iznebili se svoje osebnosti in biti obsedene od Dionvsa. Bika, ki so ga raztrgale, so imele za Dionysa.
V slovesnih procesijah na čast Dionysu so nosile menade v sprevodu phallos (simbol plodnosti?}, ki je sploh v tesni zvez! z Dionysom, Euripid je v svojih Bakantkah podaj sijajno sliko tega kulta.
Razlaga: Za časa Homerja je bil Dionysos skoraj neznan; v Olimp med bogove ga Grki nikdar niso sprejeli. Euripid ga slika kot plavolasega mladeniča, ki je prišel iz Lidije v Grčijo. Navadno velja Tracija kot njegova domovina. Dionysos je lorej Grkom prvotno tuj. O njegovem rojstvu se pripoveduje, da je izšel iz zveze Zevsa s Semeio in da ga je Zevs bil skril pred Hero v svojih hedrih. Ko stopi Dionysos na svetlo, je njegovo čelo s kačami ovito in ima bikove rogove. Menade pletejo pri kultnih prireditvah kače v svoje lase, da bi se priličile Dionysu. Rogovje in kače kažejo na kult pramutere lune. Maske in plesi kažejo isto. O bobnih pravi Euripid v uvodu, da sta jih iznašla Dionysos in boginja mati Reja: zanimiva opomba, kajti boben je po vsem svetu tipično godalo za matrjarhalno kulturo. Htonski ali zemski izvor Dionysa kažejo njegovi priimki Bromios in Sabazios1*. Bromios pomeni opojno pijačo iz ovsa (pivo); Sabazios pride od Sabaja, kakor poroča Amtnianus
fs Nils&on, Keti£ionsf<G!>ch:chLe clc,, 11,	p. 365 , 366. — Euripid, Ba-kftritke.
" Harrison, Prolcjjnmcna to the Study	of Greek Religion Hi \\V22). sir, 411 a,
275
Marce llinus, in je opojna pijača, ki so jo delali domačini v Iliriji il žita; tudi Hieronim poroča (In Isai. 6, 1£>), da pridelujejo domačini v Dalmaciji în Panonlji pijačo h sadežev. Sa-va pomeni v etruškem jeziku zemljo (Oštir).
Vse to kaže na predgrški agrarni htonski značaj Dionvsov.
Entuziastična obsedenost in trganje bika je čisto v stilu matriarhalne kulture; menade se hočejo napolniti z duhom praočeta in raztrgajo in zauživajo njegovega zastopnika, bika. Menade, ki so omamljene in obsedene od Dionysa, imajo dar bîstrovîdnosti, saj je tudi Dionysos videč in prerok, kakor pravi Euripid,
Matriarhalni značaj Dionysa označuje tudi uloga, ki jo imajo ženske v tem kultu; moški spol mora pustiti svobodo ženskam. Euripid slika pogin tebskega kralja Penteja, ki se je hotel ustavljati blaznemu početju tebskih žena. Menade so ga raztrgale. Dobro pa je označil Pentej ta kult >kot žensko bolezen*.
Eleusis.17
V	Eleusini blizu Aten so Grki praznovali v čast boginje Demetre misterije v mesecu oktobru. V prvem delu se je dramatično predstavljal mit boginj Demetre in Kore, V drugem delu se je vršila slovesna iniciacija mistov.
V	himnu Homerja na boginjo Demetro {V, 38—50, 192—210, 480—489)1" heremo, da je boginja Demeter izgubila svojo hčer Koro (= Persefono); ugrabil jo je namreč podzemski bog Hades. Vsa zbegana pride Demeter v Eleuslno h kralju Kelcju in se tam izda za begunko s Krete. Našla je gostoljuben sprejem in ko je dobila svojo izgubljeno hčer, je izročila eleusinskemu junaku Triptolemu žitno klasje, da uvede po grških deželah poljedelstvo.
Mit simbolično izraža vegetacijski proces v naravi. Po žetvi se je spravljalo žilo v podzemske hrame in je predstavljalo bogastvo (,v.o5toç). Tudi semensko žito je bilo lam spravljeno tri mesece do setve. Mati zemlja žaluje za izgubljeno hčerko Koro (žitom), V Siciliji se je žetev imenovala: i&iprçç xaTiiytoyi) ; spravljanje Kore; ko se žilo spet kot seme polaga
Ot to Korit, Die (¡riechischen Mysltrrien der k I assise h en Zcil, 1927, str, I., Pauly-Wiscnwa, Roaleucyklopiidie, V, 2730 s. v.; Demvter.
lft Nilsson, Kcliliionsgeseluchlliclics Lescbuch A. Religion d. tiriechcn
p 49.
J 6*
276
v zemljo, se Demeter veseli. Žito (Korc) je ugrabil Plutos, ki je poosebljeno bogastvo. Plutos se je identificiral v mitologiji s podzemskim bogom Hadom", ker s-ta oba pod zemljo.
Boginja Demeter je postala pokroviteljica človeške plodnosti sploh, ker je analogija med plodnostjo narave in živih bitij naravna in vsem narodom znana.
Tako so se dali Grki uvesti v misterije Demetre z namenom, da bi se napolnili z oploditveno močjo Demetre in si zagotovili srečno posmrtno življenje v Hadesu, Saj pravi Ciceron, da »smo sprejeli Demetro« ne samo zaradi bolj veselega življenja, ampak tudi radi boljšega upanja na smrt.=D
Na te misterije so se kandidati pripravljali s postom in kopel jo v Atenah, Najprej so morali darovati svinjo in se z njeno krvjo poškropiti. Slovesen pohod, ki se je vršil v oktobru v Elettsino, je štel na tisoče mistov. Državna oblast v Atenah je bila sklenila premirje s sosednimi državami in jih povabila k slavnosti. Po prihodu v Eleusino je opravila najprej državna oblast daritev v čast Demetre.
V	prvem delu misterijev so strežniki Demetre vodili kandidate najprej po temnih hodnikih, kjer so jim kazali divje pošasti in izrekali so stare nerazumljive reke ny.oye,	. . .« nakar so jih privedli v sijajno razsvetlieno dvorano. Tako so simbolično predstavljali rop Kore in nje rešitev.
V	svetišču {telesterion ali mysterlon) so gledali misti najprej veliko podobo Demetre, sedečo na cisti (košari). Iz ciste so vzeli strežniki Demetre njene tajne simbole, ki so predstavljali materino telo (vagina) in se jih dotaknili rekoč; »Potil sem se, pil sem mešano pijačo, vzel sem iz cistet deloval sem, položil sem v košaro, iz košare v cisto « To besedilo nam je ohranil cerkveni pisatelj Klemens Aleksandrijski [Protr, 2, 21), S tem obredom so misti izrazili mistično združitev z hoginjo.
V	drugem delu iniciacije se je posebnim izvoljencem (epoptom) kazal še drug prizor, združitev hierofanta (vrhovnega strežnika Demetre) in »duhovnice*, ki je simbolizirala združitev Hevsa in Demetre. Javil je, da je božja j>Brimo« rodila »Brimo« (Plutosa)'1. Duhovnica je pa pokazala žitno klasje kot sad tega rojstva.
1(1 Nitisao v Ldirbuch d, R«li£ion*ieschichle II, p. 323. 369.
" Turchi, Slona dtlla Retifiioni, 1922, str. 465.
41 Ker«, a. c. 68.
277
Kulturnozgodovinsko ozadje teh misterijev je sledeče; Grki kot nomadi pridejo v poljedelsko predgrško Atiko in. tam najdejo kult malriarhalne Demetre. Dcmelra je bila Grkom prej tuja in Herodot (II, 171)" pravi, da je prišel ta kult iz, Egipta. Očividno izvira od juga. Omenili smo že, da se De me ter v Home rje vem htmnu sama predstavlja kot begunka s Krete. Tudi Hesiod v Teogoniji (v. 969) omenja kretski izvor Demetre. Od 5. stol. naprej so Grki Demetro pogostoma istovetili z boginjo-materjo na Kreli, Rejo, v Lidiji pa se je stopila z malo-azijsko hoginjo materjo Kibelo. Votivni relief iz Kttle v Maioniji (Mala Azija] nam kaže Demetro (Wissowa, o. c, 274fy) v zvezi s Kibelo. V rokah ima žilno klasje, pod pasom lunin srp, kača se vije okrog nje, noseča polhino. Vse to jasno kaže v zmislu prejšnjih izvajanj, da je Demetra mati zemlja, mati luna, mati boginja, kakor odgovarja verskim tvorbam matriarhalne kulture.
Grški Zevs se pritegne v to mitologijo in fungira kot delivec nebeškega dežja in kot oplodite!) Demetre, matere zemlje. Dobi priimek zemski, jrOovutg, Na matriarhalni značaj misterijev kaže tudi darovanje svinje in škropljenje z njeno krvjo. Svinja je namreč tipična žival posebno mlajše matriarhalne kulture. Kri živali nadomešča lastno kri.
V	čast Demetre so se vršile še posebne slavnosti, »thesmo-pheria", pri katerih je bil moški spol izključen. Častila se je Demeter Thesmophoros koi pokroviteljica ženske plodnosti,
S kultom Demetre so bile po vsej priliki združene v prejšnjih časih maske, kajti Pausanias (VII, 1"5, 1—4; cfr, Pauly-Wissowa 1. c.) poroča, da se je v svetišču Demetre v Pheneju (Arkadija) shranjevala maska »kidarijske« Demetre. »Kidaris^ je bil poseben arkadijski ples. 0 posebnih slovesnostih si je »duhovnik De metre« nataknil masko in je predstavljal boginjo ter udarjal s palico na zemljo. Maske in plesi so značilni za matriarhalno kulturo.
V	eleusinskih misterijih se nam javlja tipično okultni pojav; misli hočejo hiti prevzeli od duha Demetre, Res je, da orgia-stični iracionalni element ne stopa v ospredje kakor drugod; morda je zdrava jasna atenska kultura, nekako racionalizirala misterije.
Eleusinski misteriji so imeli značaj državne slovesnosti.
Faiily-Wissowa, o. t. Demeter 2747,
278
Kibele-AI tis."
Predanjska Frigija je domovina matere boginje Kibele in Atisa. Mit nam slikajo pisatelji [Pausanias, Arnobius, Ovid), v variantah. Glavna ideja je: boginja Kibele žaluje za Atisom, ki je poginil, bodisi ker ga je umoril merjasec, bodisi ker je v blaznosti skopil samega sebe. Kibele išče izgubljenega Atisa, ki potem spet vstane k življenju.
Glavno svetišče za kult Kibele je bilo v mestu Pesjnu v Frigiji. Mit očividno simbolizira vegetacijski proces narave; vedno zelena smreka ali mandeljevo drevo sta stalni simbol Atisa. V enem milu se je rodil iz mandeljevega drevesa, v drugem umira pod smreko,
Misteriji v čast boginje Kibele so imeli namen, da napolnijo miste z njeno oživljajoče plodnostjo. Za kult Kibele je bila posebna kasta, »galli«, tako imenovani po reki istega imena v Frigiji, ki je nje voda omamljala pivce. Ti »galli« so skopih same sebe, da bi se tako priličili materi boginji. Za časa miste-rijev so rojili po gozdovih ob oglušajoči godbi bobnov in flaut in se vedli kot od boginje obsedeni".
Dolgo časa se kult Kibele pri Grkih ni mogel udomačiti; sicer so zgradili Atenci v 5, stol. Metroon v čast Demetre, a kult Atisa in »gallov« je bil izključen,
V Rimu je državna oblast l. 205. pr, Kr. oficielno vpeljala kult Kibele, a vršiti so morali obrede irigijski galli, kajti rimski zakoni so celo sužnjem strogo prepovedovali skopitev.
Izraz galli je potem sploh pomenil skopce in ti so bili zaničevani kot »semiviri«, ki doživljajo »muKebria«, Gaili so bili v Rimu posebno društvo; izvršili so operacijo z ostrim kame-nom, kar tudi spominja na starejšo kulturo; nosili so žensko nošo in dolge lase. V Rimu so hodili ob zvokih barbarske godbe, bobna in flavte; nvaticinantes fanatico carmine«, kako" značilno pravi Livij 38, 18, Galli so se vrteli, tresli so svojo grivo, postali v omami neobčutljivi, se vbadali v meso in večkrat se je pri lakih orgijah kak gledalec vrgel med nje, se skopil in postal njihov adept. V tem orgiastičnem stanju so stokali in. prorokovali.
Vse to nas spominja na Delfe, Dlonysa in Eleusino.
M Pauly-Wissowa, Rcaicncycl<ipikilii: 1 i. V, ALtis. " Pauly-Wissowa. Rcalencyclnpiidic II s. v, Gallus.
279
Malriarhalni značaj teh misterijev je na dlani. Plutarh pravi, da so te misterije vtihotapili v Grčijo in Rim ženske in evnuhi iz pokrajin barbarskega praznoverja. V Pesinu sta stalno službovala dva strežnika Atis in Batekes. Obe imeni sta pred-arijskega izvora, kakor mi je razložil prof. dr. Ošlir. Atis pomeni luno in sicer po nekaterih virih [cf. Pauly-Wissowa s. v,] srebrno, torej svetlo luno. Batakes je bržkone v zvezi z batas (bassus) ftanig, navzdol. Tako n. pr. pomeni Kautopates v etruškem jziku zahajajoče solnce-:' in je ime za solnčnega boga, ki se slika z dol obrnjeno bakljo,
Kibele, Atis, Batakes je torej izrazila trilogija iz lunarne mitologije, mati luna z junakoma svetle in temne lune.
Kibele je istovetna s kretsko Rejo, z atensko Demetro, in z dellijskim djtg>aXo£t Zdi se mi, da je slika boginje Reje z dvema levoma na Kreti ali sploh matere boginje z levoma v Rimu iz lunarne mitologije, tako da leva pomenita podrejeni moški božanstvi.
Dea Syrian
Njeno ime je Atargatis (pri Feničanih bržkone Astarte). Sircem je veljala kot boginja plodovitosti, Grki so jo sami primerjali s kretsko Rejo in aziatsko Kibelo. Njeno glavno svetišče je bilo v Bambyki v Siriji. Z njo v zvezi je moško božanstvo Adad, ki je enkrat sin, enkrat mož boginje. Njen kult se je vršil na podoben način kakor kult Kibele, misti so plesali, se vrteli v entuziastični omami, si prebadali kožo tudi skopili sn sami sebe, da bi postali sužnji boginje, njej popolnoma enaki.
Lunarno mitološko potezo te boginje nam svedoči izrek Makrobija (I, 23, 18): Simulacrum Adad insigne cernitur radiis inclt natis,,. Adargatidis simulacrum sursum ver sum r e c 1 i n a t i s radiis insigne est. ., Sub eodem simulacro species leonum sunt.* Očividno kakor pri Kibeli je Adad simbol temne pojemajoče lune, svetli lunin junak pa je obtičal v materi boginji. Dva leva, ki sta pa pod kipom boginje, spominjata bržkone še na dva lunarna junaka.
O matriarhalnem značaju sirske boginje ni dvomiti, če pomislimo, da morajo misli se skopiti in postati nekako ženske, da zadobijo mistično moč boginje, Ravno ta pojav se bo nam v sodobnem sibirskem šamanstvu kazal v presenetljivi obliki.
11 Oitir, Arhiv za arbanaske slarine II, 1925, 337,
M Pauly-Wissowa, V, p, 2236; Deft Syria,
280
Rezultati,
1.	Grška religija in mitologija ni résultat premočrtnega razvoja iste miselnosti od nižjih do višjih oblik, ampak je re-zultatnta dveh tujih si svetov in kultur nomadskega in materiar-halnega kulturnega kroga. Prvotni Grki so nosilci jasne nebesne Zevsove religije, religije Logosa; okrog Sredozemskega morja pa se je bila bohotno razpasla matriarhalna religija praniatere zemlje in pramatere lune, z velikim kaosom duhov narave,
2.	Srečanje in križanje obeh kultur je za nekn dobo (od 1000 -500 pr. Kr.) prineslo Zevsu zmago nad pramaterjo boginjo, a številni duhovi narave so silili v Olimp k Zevsu, ki jim je moral dati prostora in jih deloma sprejeti v svoj Olimp, Nastale so kompromisne tvorbe, V Delfih Zcvs po svojem sinu Apolonu kolikor toliko obvladuje staro htonsko vero iz nižave, Dionysos ne dobi nikdar pristopa v Olimp, Demetro so Grki nekako »civilizirali« in »olimpizir&li«,
3.	Orgiastični, iracionalni, okultni element je bistven del matriarhalne kulture, ki je v diametralnem nasprotju z nebesno religijo Zevsa.
4.	Okultizem je bil s svojimi magičnimi in iracionalnimi kulti tako ukoreninjen, da je dobil aficielni značaj državnega kulta tudi pri Grkih; seveda je vprav ta državna kontrola prt Grkih omilila in ohlažila in oplemenitila temne strani okultizma.
5.	Grki in Rimljani so se polagoma začeli udajati bolj in bolj iracionalnemu verstvu matirarhalnih mistcrijev, čimbolj so zapostavljali nebesnega Zevsa in njegove zakone. Sele Kristus je vpostavil spet racionalno religijo Logosa,
6.	V Kristusu je racionalna religija Logosa dobila najmočnejši izraz in ta religija je brezpogojno in neusmiljeno odklonila vse kompromise z okultnimi iracionalnimi verstvi; krščanski apologeti so se namreč postavili brez izjeme na stališče, da za vsemi temi kulti tičijo pravi demoni, o čemer bomo še govorili.
Zato so iracionalni misleriji polagoma izginili. Značilen je v tem oziru odgovor, ki ga je prejel cesar Dioklecijan od Apo-lonovega oraklja v Miletu; Pravični, ki so po zemlji razširjeni, ovirajo prerokovanje. Poganski duhovniki so soglasno razlagali, da so kristjani listi » pravi čni«. " V krščanstvu ni več mesta za iracionalni okultizem; samo sporadjčno se še vtihotaplja.
47 Zori, V [cm mamcnju boš imajjul, 1913, sir, 132,
281
PRAKTIČNI DEL. Encikllka „Morfalium ánimos".
(Nadaljuvanjc in koncc,] 11, [ndifercntizem.
Če bi izkušali doseči edinstvo cerkva na osnovi dejansko skupnih nazorov in bi vse nauke in uredbe, ki niso skupne, proglasili za svobodne, bi s tem prešli v indiferentizem. Ta indiferentizem bi bil načelen, ne samo praktičnega značaja. Ne bi samo opustili uporabo mnogih naukov za usmerjenje etiSkega, kulturnega in socialnega življenja, ampak bi to storili v miselnosti, da dotični nauki niso od Boga vazodeti ali vsaj ne spadajo k obveznemu razodetju. Postranske važnosti bi se smatrali nauki o Kristusu Bogu, ker nekateri kristjani ne verujejo v Kristusovo božanstvo, o Kristusovi pričujoč-nosti v evharistiji, o zakramentih, o oblasti Cerkve. To bi moralo bistveno vplivati na kult, na religiozno in moralno življenje,
Načelni verski indilerentizem je bil v devetnajstem stoletju od cerkvene cblasti ponovno obsojen. Indiferentizem jc ony lažno mnenje, da more človek doseči večno zveličanje qualibet fidei pro-fessione'i, da le pošteno in pravično Živi'. Indifcrentist — naj jc član katerekoli cerkve — prezira verske nauku svoje cerkve ne zato, ker je morebiti spoznal, da ti niso resnični in bi torej iskal prave cerkve in resničnega verskega nauka, ampak zame tuje sploh bodisi razodeti značaj ali obveznost vere in njeno zvezo z večnim zveiičanjem. Proglaša neodvisnost življenja od verovanja. ^Nekateri katoličani so v žalostni zmoti, da morejo ljudje, ki žive v zmotah in se ločijo od prave vere in edinstvene cerkve, priti do večnega zveličanja. To mnenje je popolnoma nasprotno katoliškemu nauku.
Že Pij IX. je svaril katoličane, naj ne vstopajo v ligo »ad procurandam christianitatis unitatem , ki se je ustanovila 1. 1857, v Londonu. Ustanovljena je bila za katoličane, protestante in pravoslavne. Člani naj molijo, darujejo sv. maše v namen lige, da bi se vse tri cerkve enkrat zedinile tudi v eno ■telo*. Osnovana pa je bila ta liga na misli, da so vse tri cerkve sestavni deli ene Kristusove cerkve in torej popolnoma enakopravne, dasi nj zunaj še ločene. Ta zmota in tudi delo po namenu lige, na taki osnovi stuječe, »tolerari millo modo potestv. Zakaj katoliška cerkev ie obstoji, je že corpus connexum atque eomp&ctum. S pristopom v tako ligo bi zapadli nevarnosti indiferentizma-'1.
V silabu Pija IX. je bistvo mdilerentizma označeno v štirih stavkih: 1. Vsak človek more svobodno sprejeti in izpovedovati
1 bnciklika Mirari vos arbitrarnur 1832 (prolí F. de I.amenniMSU) Deni,-B¡mnw. 1613,
Pij IX. v encikliki Quanto moerore nffiejmur. Deni.-Bannw, 1677,
I udi bistvo verskega liberalizma je inditerentizem.
» Dcnz.'Bannw, 1665—1667. Plim. Grivec. o. c. str. 236.
282
ono religijo, ki jo po svojem razumu smatra za resnično, — 2. Ljudje morejo v kultu katerekoli religije najti pot večnega zveličanja in doseči večno zveličanjc. — 3, Vsaj utemeljeno upanje moremo imeli, da morejo biti vsi zveličani, ki niso v resnični Kristusovi cerkvi. — 4, Protcslantizem ni nič drugega kakor drugačna oblika iste krščanske vere, v kateri je možno prav tako ugajati Bogu kakor v katoliški cerkvi.1
Leon XIII, zavrača v okrožnici Immortale De i mnenje, da ni nobene razlike med rajnimi nasprotujočimi si oblikami verstva. To mnenje prehaja nazadnje do sklepa, da se noče človek ii nobeno vero odločiti in nobene izvrševali. Tako mišljenje in življenje se morebiti po besedi loči od ateizma, stvarno ni med njima nobene razlike, Kdor je prepričan, da liog liiva, vendar ne more biti tako nespameten in misliti, da so uredbe v kultu, čeprav so še tako različne in v najvažnejših točkah med .seboj nasprotne, vseeno enako resnične, enako dobre, enako Bogu všeč. Niti posameznik niti država nimata pravice dolžnosti vere prezirati ali jih staviti v isti red vrednot kakor popolnoma različne stvari (n, pr. navadne državljanske pravice).
Tudi modernizem vključuje v svoji verstveni filozofiji indiferen-tizem. Kriterij za resničnost kake vere in motiv izvestnosti verovanja je edino notranje subjektivno izkustvo, doživetje. Ta religiozni čut in izkustvo pa sla možna v vseh verstvih, v vsakem verskem občestvu. Dogme, racionalno izraženi verski nauki so le simbol in interpretacija verskega doživetja. Po tem nazoru je treba smatrati vsakj vero za resnično. Modernisti tega principielno tudi ne tajijo1. Modernistično pojmovanje dogem je relativizem. Verski nauki se po svojem zmislu spreminjajo, so pa kljub temu vedno resnični. Tako SO prvi kristjani po naziranju tega dogmatičnega cvolucionizma V nauku sv. pisma, da je dezus Kristus Bog, umeli samo, da je Mesija in nič več, in pozneje SO položili v to formulo smisel, da ima resnično božjo naravo. Krščanska zavest se je razvijala in oblikovala svojo vero. Nešteti pogledi na predmet »verskega čuta« so možni, enkrat se nam odkrije ta, potem drugi. Tako se spreminjajo naša verovanja, tako so relativne tudi dogme".
Poleg naturalističnega pojmovanja vere vsebuje modernizem torej tudi indiferentizem, ki priznava ali dosledno mora priznavati za načelno enake vse religije, ne samo krščanske, ampak tudi izven-krščanske, Graditi na osnovi splošnega verskega čuta neko veršku zajednico se pravi omejiti se na naturalizem in pripustiti vanjo celo ateizem.
lz islih razlogov, radi katerih katoliška cerkev obsoja indife-renlizem, zametava tudi načelo o svobodi vesti, ki izvira Vp T3, V ® ex hoe putidissimo indifferentismi errure«7. To načelo je
1 Denz.-Bnnniv. 1715—1718.
1 Denz.-Banm*'. ?0T).
* Dcnz.-Banntv. 2079,
' Deni.-Banniv. 1913.
283
/motno, v kolikor pomeni pravico človeka in prostost od vsake naravne obveznosti do verovanja ali popolno svobodo misliti in učiti kakršnokoli zmoto in jo tudi v javnosti Sirili. Upravičeno jo pač, v kolikor zavrača poskus z nasiljem bodisi fizičnim ali psihičnim človeka primorati do verovanja. Pomeniti more le svobodo človeka in afirmacijo te svobode, nikakor pa ne prostost obveznosti nasproti Bogu in njegovemu razodetju. Ako bi hoteli to načeto, kakor ga moderni čas pogosto pojmuje, uporabiti dosledno, pridemo do absolutno neodvisnega individualizma in tako do anarhizma.
Tudi načelo popolne svobode in enakopravnosti kultov vključuje indiferenlizem. Praktično je seveda v raznih državah potrebno pustiti to svobodo in jo priznati. A že države mnogokrat načela popolnoma ne priznajo, ker zahtevajo vedno, da mora posamezna veroizpoved biti priznana po ustavi ali po posebnih zakonih, preden sme javno izvrševati svoje bogočastje, Čim pa bi to načelo katoličan sprejel, bi že vključno priznal enakopravnost vseh kultov in bi psihološko kaj hitro prišel do omalovaževanja lastnega*. Glede svojega nauka jc torej katoliška cerkev neodjenljiva, ne more sklepati nobenega kompromisa in nobenega edinstva z drugimi ccrkvami, ako te nočejo sprejeti celega za podlago edinosti. Prepričana je, da varuje in razlaga popolni >depositum fidei*, popolno božje razodetje, ki ni dovoljeno o njem dvomiti ali se pogajati o njem.
Temu prepričanju o edinozveiičavnosti katoliškega nauka pa nič ne nasprotuje drugi nauk, da se more zveličati tudi človek, ki se nahaja izven katoliške cerkve, ako le veruje v Boga, najvišji smoter človeškega življenja, in po vesli ter spoznani volji božji uravnava svoje življenje. Velja pa to načelo le v slučaju, da gre za nezadolženo nepoznanje in popolno nevednost celotnega božjega razodetja in prave Kristusove cerkve, Taki nimajo nobene osehne krivde, če niso v katoliški cerkvi, Brez krivde pa ni nihče pogubljen*. Indiferentizem pa vprav vključuje zavestno omalovaževanje razodetega nauka10.
Koliko ljudi in vernikov drugih cerkva je v tej »dobri veri«, ima to pošteno dispozicijo volje, je seveda nemogoče določiti. Kdo bi se drznil označiti meje te »nevednosti« za pravo Kristusovo cerkev po narodih, pokrajinah, osebnem značaju in različnih drugih stvareh? Le Bog sam ve, kako se stikala njegovo usmiljenje in
* Obsojen jo v silnim stavek: Enim vero lalsum esl, civilcm iimjsque cullus libcrlatem ilemque plcnam potcslatem onmibtts atlrihutam ^ u a s-
I i bet opioioncs cngitationcsqu<i palam publiceque manilestandi con-duCurc ad popu I o rum m ure s aftimosqiM fuctlius corruriipt ndos ac indiffercn-tisnii pestim propagandam. Denz.-Bannvtf. 1779.
' Pij IX, Singulari quadnm. (Junnlo conlicimur moerorc. Deni.-Bannw, 1647, 1677.
1(1 Sed noti&simlim quoqtie esl calholicum dogma, nemi nem &ciliecl eitra eathoticam Ecclcsiam possc salvari. ct cnntumaces advefTLt» eiiudera Fcclesiae auelorilatcm, dc fini t ionu t, et ab ipsus Eeck-siaC unitalc at que a Petri sueces&or« Romano Pontilice Cui vincae CUStodia a, Salvatore esl cnmmissu, pertmaciter divisos selemaiti non possc consequi salutem. Ibid.
284
njegova pravičnost". Reči moremo nasplošno Je, da tO nerado I že no nevednost priznamo veliko težje pri ljudeh, ki so ¿lani katoliške cerkve samo po imenu, kakor pa pri onih, ki nikoli ie niso bili njeni člani. Se manj pa ta dogmatična neodjenljivost katoliške cerkve izključuje dejansko ljubezen do drugovereev. Saj zapoved ljubezni do sočloveka spada k bistvu katoliškega nauka. Kdor bi lega nauka ne priznal, sploh ne hi mogel postali katoličan1-. Na noben način ne smejo nikoli sinovi katoliške cerkve sovražiti onib, ki niso V zvezi vere in ljubezni z nami zedinjeiii, temveč jih morajo podpirali z vsemi deli krščanske ljubezni, če so v revSčini ali bolezni ali drugih bridkostih". Skušajo naj jih privesti tudi v katoliško Cerkev. V tem oziru je dal poleg drugih Benedikt XV. prelep zgled pravega urnevanju katoliškega nauka, ko je z očetovsko skrbjo podpiral med vojsko in po vojski uboge in zatirane vseh konlesij, Pij XI. pa je s Svojo akcijo za Rusijo tudi dokazal, da sta »fides intrepida« in *ignis ardens Caritalis« združena — jfides vivg. oathoJica.«,
III. Temeljne in ne temeljne dogme.
Predmet krščanske vere je vse, kar je Bog razodel. Bog sam, ki je govoril človeitvu, je porok za resničnost celega razodetja. Nezmotljivost njegovega neskončnega spoznanja in absolutna resnicoljubnost umirita nai razum, da sprejme tudi nauke, ki jih ne doume, obenem z onimi, ki so ISU po naravnem izkustvu ali uvtd-nosti znani. Ničesar ne ame prerekati ali zavreči, o čemer je gotovo, da je od Boga. Čeprav se zdi neznatne važnosti za boljše spoznanje o Bogu ali celo brezpomembno za življenje. Cel »corpufftf razodetja mora sprejeti, ne more delati v tem oziru razlike med posameznimi resnicami ali dejstvi, o katerih nauk božji poroča. Tajiti ali zametati nekaj, kar spuda k razodetju, bi sc reklo oaporavati nezmotnost božjega spoznanja ali svojevoljno predpostavljati, da se v nekaterih stvareh mora verovati Bogu, v drugih pa je to prepuičeno poljubni izbiri. To je znano teološko poglavje o Formalnem predmetu ali nagibu verovanja. »Formalis ratio omnium credibilium est una. scilicet veritas prima; et ex hac parte articuli non dlstinguuntur,"1* Vse razodcle resnice ali dejstva nosijo na sebi poroštvo božje; v toliko in zato so "crcdibiliii* — predmet vere. Tudi če motrimo razodetje v tej obliki razvoja, v katerem je danes, ne moremo razlikovati med dogmami, ki so temeljne in jih je dolžan vsakdo priznati ter verovali, in dogmami, ki bi bile postranskega pomena ter bi jih lahko prezrli in odklonili. V tem pogledu je, pravi Pij XI., popolnoma enaka obveznost vere v skrivnost sv. Trojice kakor v brezmadežno spočetje Device Marije, pravtako vera v včlovečenje
11 Denz,-Bannw. \fyil.
" Zato je tudi absolutni nacionalnem bistveno aovroicu katoliškemu nauku.
11 Denz.-Hannw. 1678,
" S. Th. 2, II, q. J, a. 6.
285
Gospodovo kakor v nczmotnost učenja rimskega papeža, Dogmatičm razvoj ni ustvarjal novih resnic, ampak ic formulacijo resnic, ki jih jc Bog razodel, Casovnost jasne opredelitve, ki se jih drži, je odvisna mnogokrat od zgolj zunanjih povodov, Pojavih so se ?motni nauki aii nastale nejasnosti in cerkev je ob lakih prilikah opredelila razodeti nauk od ziuot.
Ako pa gledamo na razodetje in njegove dele kakor na vrednote, ki jih jc Bog dal z ozirom na naše umsko in moralno življenje, moremo pač klasificirati posamezne verske resnice in dole razodetja. Razodetje jc manifestacija Boga. Dano je bilo človeku zato, da njegovo dušo in njegovo življenje združi z Bogom stvarnikom in najvišjim smotrom na najtesnejši način, ki ga človeška narava sama ne more doseči. Princip nadnaravnega reda je Bog kot nadnaravni smoter človeškega življenja. Ce pa pusamezne dele razodetja gledamo v tej zvezi z nadnaravnim smotrom in zmerimo njihovo histve* no s t za usovršenje človeka k temu smotru, potem moremo razporediti resnice razodetja po neposredni nujnosti in bistveni važnosti ali po posredni in manj bistveni. Sv. Pavel postavi kot neobhodno potrebno vero v Boga, »tjuia est, et inquirentibus se remunerator sil« (Hebr. 11, 6). To sta dve temeljni resnici, ki jih mora vsak poznali in verovati, kdor se hoče zveličati. Teologi razlikujejo »objeetum primarnim, secundarium, pure aecidentarmm- vere. Primarni objekt je Bog, ker se on razodeva v vseh resnicah in ima razodetje namen voditi človeško spoznanje in življenje k njemu Piav tako Jezus Kristus, v katerem biva »polnost božanstva«, ki je obenem pot v življenje«. Sekundarni predmet so pa resnice, ki govorijo o sredstvih za ta smoter človeškega življenja, Tako imamo osrednje dogme in one, ki niso tako temeljne, pa vendar spadajo med »res fidei et morum ad aedificationcm christianae doetrinae«.
V sv. pismu pa se nahaja mnogo stavkov, ki so inspirirani, a govore o dejstvih ali resnicah, ki nimajo notranje nujne zveze za namen razodetja in cilj vere. Dejstvo, da je sv. Pave! pustil pero v Troadi ali da je Adam živel toliko in toliko let, nima nobene važnosti za življenje po veri aLi spoznanje Boga. Vendar pa spada k organski celoti razodetja, kakor je bilo dejansko dana, »revelatum per eoncomitantiam , Take stvari so sicer »res Bde i«, ker spadajo k razodetju, a niso »res fidei ad aedificationem doctrinae chri-stianae«111.
Sv. Tomaž utemeljuje razporeditev predmeta vere v posamezne člene iz definicijo vere pri sv. Pavlu (Hebr. II, t). Predmet vere je »aliquid non visum circa divjna«. Kadarkoli jc v razodetju »aliquid spcciali ratione non visum«, imamo nov člen vere. Glavni predmet vere jc »substantia sperandarum rerum«, združitev z Bogom, našim smotrom. In tako je bistveni predmet vere vse. kar nas naravnost veže s ciljem in vodi k njemu (sv. Trojica, včlovečenje itd.). Mnoge
JJ> L, BiHot, De virtulibus infusts str. 233 si,
286
druge stvari, ki jih razodetje pripoveduje, pa nimajo naravnost tega namena, ampak služijo le »>ad praedietorum maniicslationemc n. pr. da je Abraham imel dva sina. Te vrste resnice se ne uvrščujejo kot posebni členi v veroizpoved"1.
Po tem vrednotenju razodetih resnic, ki temelji v namenu, radi katerega se je Bog razodel človeštvu, se ravna tudi učenje cerkve. Iz njega izhaja tudi razlikovanje med »Jides explicita«, ki je potrebna z ozircm na nekatere resnice, in lides :mplicita'(p ki zadošča za druge. Prav tako daje smer oznanjevanju božje besede in verski izobrazbi kristjanov. Zato tudi katekizem ¡lovori O šestih temeljnih resnicah in apostolska veroizpoved obsega najvažnejše razudete nauke. Naravna zapoved, Iti sledi iz dejstva razodetja, pa sili k vedno širši verski izobrazbi, k vedno globljemu in natančnejšemu spoznanju celotnega razodetja in pn njem vedno globljemu tei.enju k Bogu. Le racionalizem posega v razodetje z namenom, da nekaj sprejme, drugo pa prepušča človeški samovolji.
IV. Odmev enciklike v uckatoliških krogih.
Z encikliko Satis cognitum {29. jun. 1696} je Leon XIII. razdr! iluzije raznih anglikancev, ki so si predstavljali zedinjenjc s katoliško cerkvijo kot neko kompromisno pogodbo, v kateri si bodo pogodbeniki dali medsebojne koncesije glede dogme in cerkvene organizacije. Tudi mnogi odlični katoličani, ki so neposredno v času pred encikliko od zvez z anglikanci pričakovali uspeha v pogledu edinosti, so bili tako opozorjeni, da teh uspehov ne morejo pričakovati, dokler take iluzije obstojajo. Zedinjenje je možno le, ako priznajo ločeni kristjani nauk katoliške cerkve in oblast naslednika sv. Petra17, Anglikancem in pravoslavnim kristjanom ta encikhka, ki je iluzije razpršila in napravila jasnost, ni bila všeč. Zdelo Se jim je. da je znamenje neke prevzetnosti in trmaste neodjenljivosti-Dolžili SO Rim, da kopiči ovire za zedinjenje krščanstva. posebno ko je Leon XIII. s pismom Apostolicae curae [1896] še odločil, da so ordinacije v anglikanski cerkvi neveljavne14.
Precej enak odmev jc imela tudi enciklika Mortalium animos v mnogih nckatoliških krogih, ki še živijo v iluziji, da je možmi na osnovi pegajanj ali medsehojnega popuščanja glede nauka priti do zedinjenja krščanskih cerkva1". Zopet so se čuli očitki o intransi-gentnosti katoliške cerkve, Nad&kof iz Upsale, Socderblom, ki je izmed glavnih zagovornikov »vsekrščanstva » (obenem s prof. Hci-lerjem iz Marburga) trdi, da so oni prav za prav katoliški, vesoljni, ker hočejo ediifstvo vsega krščanskega sveta, rimska ccrkev pa to preprečuje-". In če pomeni "vsekristjan* celega, popolnega
S. Th, 2. 11, q. 1, a. 6.
» AcU Sunelae Stdis XXVIU (1895/961.
" Acta Sanctae Scdis XXIX [18m97). Études 5. iebr. 1928, str, 349 »L
" Éludes 5. tebr. 1928. str. 350.
» Das evangit, Deutscliland 12, febT. 1928, cil. Éludes 20. npr. 1928. sil. 206.
2S7
kristjana, je ta naslov lep. »Dogmatične formule in cerkvene uredbe ohranjajo resnico V ilovnatih posodah.* Po Kristusovih besedah p« je treba Boga moliti v duhu in resnici. Na to papež porablja. Enci-k lika je nesprejemljiva, ker razvija program pravo vernost i in zahteva enostavno pokorščino Rimu".
V	zbirki "Kritische Stimmen zum päpstlichen Rundschreiben über die Einigungsfrage der Kirchen" (Sämann-Verlag, Berlin) so objavljene izjave nekatoliških osebnosti iz anglikanskih, staro katoliških, pravoslavnih, največ pa protestantskih krogov. Najbolj obširno piše zopet nadškof Soederblom. Na splošno so vsa razmotrivanja v zbirki stvarna, le v nekaterih pisatelji psu jejo katoliško cerkev in papeštvo. Drugi očitajo encikliki, da je pisana v tako hladnem tonu".
Tudi v angleški visoki cerkvi je enciklika zbudila mnogo pozornosti, V protestantskih krogih Severne Amerike je bita sprejeta s spoštovanjem. Uverili so se znova povsod, da se katoliška cerkev ne bo pTav nič pogajala o dogmatičnem nauku. Vse verske in cerkvene ločine, ki mislijo, da hi mogle po pogajanjih priti do zedinjenja, se motijo".
Grški metropolit Germanos je izjavil, da ga enciklika ni razočarala. Vedel je vnaprej, kakšna bo, Omejenost duha, ekskluziv-nost in želje po »papeškem sistemu« so v njej. Zato pa naj težijo vse druge cerkve k novi slavbi krščanstva, ki nje poglavar ne bo papež, ampak Kristus".
V	Journalu de Genève priznava neki kalvinislični poročevalec, da je enciklika napisana v resnem in dostojanstvenem tonu. Če bi se katoliška cerkev udeležila konference v l.ausanni, bi izvršila samomor™.
Enciklika Mor tali um anjmos je torej zopet enkrat razčistila mišljenje i« teionje v pogledu zedinjenja krščanstva. Rimsko-kato-Itška cerkev se zaveda, da je prava Kristusova ccrkcv in čuva njegov nauk, /iato se nc more glede tega spustiti v nobena pogajanja. Se manj more stopiti v praktično zvezo z drugimi cerkvami z namenom, da bi potom razvoja prišlo enkrat tudi do edinosti v nauku in mišljenju".
A želeti moramo iskreno, moliti moramo vedno, da bi Duh božji odstranil ovire zedinjenja, saj imamo tudi katoličani v svojih prednikih delež krivde na ločitvi krščanstva,
Jan, Fabijan.
« L c.
» Schöner« Zukunft III (29, ;ipr. 1926) 677 si. 53 Schönere Zukunft III (S. febr. 1928) str, 411,
" Le ClirisLianisine au XX. siecle 8, marca 1928, cit po £iudcg
20.	apr, 1928 Str. 206 sl,
L'uniU eattolica (Firenze) 10. febr, 1928,
** Tako so »i na konferenci v Lausamii predstavljali mnogi zcdmjunje cerkva. Gl, M, Reichmanti, Die Weltkonferenz voll Lausanne vom 3. bis
21,	August 1927. [Stimmen der Zeil, Marz 1928 str. 425 *l)
288
Katoličan in parlamentarizem.
»Apolitičnost« nemogoča.
1.	Čeprav slišimo večkrat tudi iz ust pozitivno vernih in pobožnih ljudi resigniran vzdih, da je najbolje ne pečati se s politiko, vendarle moramo priznati, da v praktičnem življenju ti vzdihi ne zadostujejo, Odnosi, ki jih ima vsak državljan, torej tudi katoličan do države, so tako mnogobrojni, da hočeš nočeš potegnejo tudi najbolj mirnega človeka v politiško areno, Saj je vprav politika ono torišče, kjer se bijejo hoji za splošni blagor: za ta blagor pa moramo biti zavzeti vsi; dosledno ne more biti nihče povsem »a p o 1 i t i č e n*.
2,	Katolik se ne more postaviti ne v religioznem ne v socialnem življenju na enostransko individualistično stališče: »da se le jaz posvetim, da le jaz živim, pa je dobro; za drugo se ne zanimam«. To stališče bi bilo nasprotno veliki zapovedi ljubezni do bližnjega. Vi tam piorum non solum šibi, sed etiam aliis esse utiiem decet (Leo. M. sermo 35. 3; PL 54, 251).
Ta ljubezen je eminenten socialen činitelj, ki nas nagiblje, da delamo za razvoj kraljestva božjega [n. pr. misijonska akcija] in za časni blagor ljudstva (socialno delo). Delo za širjenje vere in delo za časni blagor ljudstva pa zadene mnogokrat na politiške zapreke, ali pa se naravnost razvija na kakem politiikem vulkanu. Poglejmo mehikanski kulturni boj«, ozrimo se na ^Action Fran<;aise*, študi-rajmo nemški »Centrum«, povsod bomo našli, da gre za to, ali prizna politika naše verske resnice in so M naša elična načela merodajna ne samo v privatnem, temveč tudi v javnem življenju. Iz teh zgledov je razvidno, da se katoličan v politiškem življenju ne inore povsem desinteresirati; tak ^desinteressement« hi pomenil mnogokrat etično a p a t i j o.
3.	Pes so nekateri politiški predmeti sami po sebi indiferentui; toda in conercto tudi ti postanejo moralno pozitivni ali negativni vsled okoliščin ali pa vsled namena, ki ga kdo zasleduje s takim predmetom; Lako je n. pr, moralno indiferentno, naj li ima Ljubljana s svojo okolico avtomobilsko zvezo ali pa električno železnico. Toda to vprašanje neha biti »indiferentno«, ko mi strokovnjaki dokažejo, da je n. pr. avtomobilska zveza gospodarsko bolj koristna; potem se moram tudi etično opredeliti za njo, ker sem dolžan hoteti to, kar je občini najbolj koristno. Bonum commune je tako visoka ideja, da ji moramo povsod služiti, kjer je to možno salvis fide et moribus.
4,	Naše življenje v državi je tako mnogostransko, da stoji katoličan neštetokrat pred vprašanjem: kako naj se opredeli v tej ali oni zadevi, ki je važna za javno življenje. Njegovo italiiče mora biti: doseči Čim večjo mero splošnega hlagra, ne da bi se pri tem niti najmanj kršili moralni zakoni.
Ce bi pa kdo zahteval, naj se katoličan kar izloči iz politiškega življenja, bi prvič kršil pravice katoliških državljanov in drugič bi
289
oropal državo sodelovanja najboljših udov. Priznam, da je večkrat komodno, ako nujre človek izjaviti a suvereno gesto, da stoji »nad^ strankami in da se ne zanima za nikako politiko, toda praktično življenje ga ho šiloma pritegnilo na politiško bojišče, če ne kjt poveljnika, pa vsaj kot črnovojnika,
Volitve kot sodelovanje pri polit ¡enem življenju.
5. Na tako bojišče pride katoličan n. pr, za časa volitev. Moderne drŽave si ne moremo predstavljati brez volitev; patriarhalni časi, ko je nosil vso skrb in odgovornost za občni blagor le vladar, so minuli. Narodi so postali »polnoletni« in hočejo biti sami hovači svoje sreče. To je jedro tako zvane demokracije, ki se konkretno udejsLvoje največ v parlamentarnem življenju. Za to demokracijo so se narodi vedno borili, ker široke mase niso hotele biti zgolj vladane, temveč so si želele tudi udeležbe pri vladi; klasičen zgled za to nam nudi Rim, kjer »plebst ni odnehala, dokler si ni priborila politiške enakopravnosti x n ris to kritičnimi patriciji.
V novejši dobi je vsaj formalno povsod odpravljena absolutistična oblika vladavin, pri kateri je vladar bil istoveten z državo in v kateri so državljani smatrali za posebno milost, če se jih je vladar sploh spomnili pravim * formalnozakaj laktično kaže absolutizem zopet svoje rožičke v obliki diktatorstva ali neomejenega stran-karstva, — Proti temu absolutizmu se more ljudstvo braniti uspešno le s tem, da pošlje v parlament poslance, ki so res iskrenega demokratičnega mišljenja.
Kandidatova kvalifikacija,
7. Kake lastnosti mora imeti kandidat, da mu more ljudstvo z mirno vestjo poverili svoje zaupanje? Moralisti zahtevajo, da mora imeti zadostno znanje, poštenje in marljivost. Z ozirom na znanje seveda ne moremo zahtevati, da bi bil poslanec ^Universalgenie*! teh je tako malo. da ne moremo z njimi računati. Mora pa znati, kakšen smoter ima država, v čem jc resnični splošni blagor, ter imeti jusne pojme o odnosu cerkve in države. Pognati mora glavne točke domače legislature, vedeti, kake lastnosti mora imeti predmet zakonskega načrta, da more obveljati zakon tudi pred Bogom in ne samo pred ljudmi. Razen tega pa mora poznati vsaj eno panogo javnega življenja precej dobro: n, pr. poljedelstvo, šolstvo, higijeno, trgovstvo, socialno skrbstvo itd. Kaj naj bi sicer delal pri parlamentarnih razpravah!? Da bi pa poznal vse probleme, tega nihče ne zahteva. Ne moremo zahtevati od kakega zemljoradnika iz Bosne, da govori o uredbi ljubljanske univerze, ali od kakega muslimanskega bega, da nastopi kot generalni govornik v vprašanju konkordata. — Ce posamezni poslanec nima v konkretnem primeru zadostnega znanja, .se mora informirati pri Vestnem kolegu, ki je V stvari poučen, in se držati njegovega mnenja.
&ȣaik,rai Vntnilt.
9
290
8,	Parlament arec mora bili osebnu po j t en. Zavedati se mora, da je zakonodaja prav za prav v rokab poslancev in da je odvisno od njegovega glasu, bo h dobila država dobre ali slabe zakone. Zavedati se mora, da parlament zastopa vso državo in da morajo splošni državni interesi imeti prednost pred eventualnimi partikular-nimi interesi te ali one dežele; prav tako je treha staviti splošne interese nad interese stranke uli socialnega sloja, ki ga zastopa kak klub; posJanec-induslrijulee n. pr. ne sme enostransko zastopali samo interese industrije, temveč če gre za interese celega naroda, mora tem-lc podredili korist svojega s lanu; isto velja seveda za vsak drug stan-
9,	Poštenost zahteva obenem boj proti vsaki korupciji in protekcijj, Kar je bitu v gotovih epohah cerkvene zgodovine simonlja, to je v državnem življenju korupcija. Parlamentarec ne sme sam uganjati takega zločina, temveč ¿a mora pobijati, kjerkoli bi ga zapazil, n. pr. pri uradih. Prav tako mora pobijati prolu-žiranje nesposobnih ali manj sposobnih oseb, ki se pulijo za javne službe, Občina (država) ima pravico, da jo upravljajo sposobni ljudje, radi lega je vsako protežiranje nesposobnih protisocialno, protidržavno in dosledno nemoralni), .lavne službe ne smejo biti sinekute, temveč so mesta za delo; državna uprava rabi manj uradnikov, ti pa naj bodo sposobni, delavni in — tudi dobro plačani,
10,	V zbornico pošlje narod odposlanca na delo. Kdor ne kaže veselja do dela, tega ni Ireba kandidirali v korpOracijbi katera sklepa o usodi države. Poslanec mora prisostvovati sejam, zanimati se za dnevni red, zlasti pa skrbeti, da bo navzoč, ko se bo glasovalo Večkrat je odvisna vsa situacija le od par glasov; če se pri važnem glasovanju kak poslance »odlikuje* po svoji nenavzočnosti, si nakoplje veliko moralno odgovornost.
11,	Kakor razvidno, se mora človek sam sebe moralno preiskali, prej ko sprejme kandidaturo, kajti moralna odgovornost, ki jo ima parlamentarni delavec, ni mala.
Z druge strani naj tudi ljudstvo dobro preudari, koinn poveri svoje zaupanje; v demokratski drŽavi bi ljudstvo sploh ne imelo pravice, da se pritožuje čez vlado; kajti vlada je le odsvit parlamenta, parlament pa izraz ljudske volje. Logično bi moralo tnrej ljudstvo reči mea culpa<, če državni voz ne more iz blata; pri naslednjih volitvah pa naj poveri vlado boljšim krm i 1 ar je m; saj v ta namen ima ljudstvo na razpolago volivne kroglice.
Kaiuistično bi se pojavilo tu vprašanje, sme li katoličan kdaj voliti tudi nedobrega (sit vijnia verbol) kandidata. Jasno je, da na sploSno tega ne more storiti. More li izjemno oddati svoj glas takemu kandidatu, je odvisno od okoliščin; za take primere je treba upoštevati načela de cooperalione materiali, — iormalna eooperatio ad malum je itak brezpogojno zabranjena. Materialno sodelovnnje se bo presojalo po doktrini »de malo minnre«, glede katerega uči No I • din: »Non sulum minus malum snadere. sed ad minus mnhun
291
aetione indifferent! etinm cooperari licet ad majus malum impcdicn-duin, quod alias impediri non potest« (Theol. Moral-, De praeceptis1' n. H 3), Praktično govorimo tedaj o »kom pro ni i s tie m« kandidatu (alf o kompromisni listi); v političnih bojih so taki kompromisi večkrat dejansko neizogibni, čeprav je človeku mučno, ko se zanje odloči-Kompromisna volitev konča mnogokrat s tem, da sta stranki druga z drugo nezadovoljni, obe pa — pri svojih volivcih kompromitirani.
Volivni sistemi.
12.	Ob tej priložnosti bi smeli izpregovoriti besedo g volivnera sistemu. Najprej bodi omenjeno, da tiekaleTe legislature poznyjo ne samo volivno pravico, temveč nalagajo tudi volivno dolžnost. Kjer obstoja taka volivna dolžnost, je državljan tudi in conscientia dolžan ubogati, in sicer ex justitia legali. Kjer pa obstoja volivna pravica, je pa moralno obvezan, da se posluži le pravice v korist celokupnega občestva. Izgovor, da »bodo že brez njega opravili", ne drži. ker smo vsi, vsak po svojih močeh, duižnt prispevati ad bonum commune; le resen razlog (n. pr. holezen) bi opravičil odsotnost.
13.	Ker je država živ organizem (Suarez jt imenuje corpus politicum mysticum«), je nu smemo smatrati zgolj za fizičen
konglomerat mnogih delov, v katerem bi veljal materialistični princip same majoritete; država obstoja is družin in družabnih slojev, ne iz posameznih individuov. Na to se mora ozirali tudi volivni sistem.
14.	Radi tega se pisec teh vrstic ne more navdušiti za samo splošno enako voiivno pravico. Gotovo je potrebno, da priznamo vsakemu državljanu pravico, da manifestira na političnem polju svoje stališče; v leni ozira pomeni splošna enaka volivna pravica brezdvomno velik napredek v primeri s stanjem v drugi polovici XIX, stoletja, ko so smeli voliti samo gotovi sloji. Toda, kakor omenjeno. država je velik corpus, corpus pa obstoji ne iz nebroja delcev, temveč iz Velikega števila organov. Funkcije teh organov SO sicer vse usmerjene v ohranitev vsega telesa, vendar ne moremo reči, da so vsi organi enako važni ali pa enako plemeniti. Slično je V drŽavi, Ta obstoji iz najbolj različnih slojev: vsak sloj ima svojo nalogo V korist države; če so svoj čas pisali, da obstoji družba iz Lehrstand, Nahrstand und Wehrstnnd, je to bistveno pravilno; samo da imamo danes mnogo bolj bogato diferenciacijo poklicev, od katerih je veČina ž.e itak organizirana. Kdo naj našfeje vse te organizacije? Kaka dolga pot bi bila n. pr. od organizacije močnih veleindustrijalcev do organizacije . . brivskih pomočnikov, ki zahtevajo, da se odpravi napitnina! 7 Interesi človeškega življenja so kaj mnogovrstni in se odsvilajo v vseh možnih barvah, Odtod tudi pojav, da so nekatere osebe včlanjene pri tucatu organizacij, Bai to veliko število organizacij je — zavestna ali podzavestna — reakcija proti individualističnemu stališču. Človek čuti, da je kot posameznik velika ničla in da se mora dosledno pridružiti drugim, ki imajo slične interese kot
19-
292
uri- Ti interesi sn luiutam političnega značaja, mnogokrat pa gospodarskega, zdravstvenega, znanstvenega, religioznega značaja itd,
15,	Moderne volitve pa se vrše de facto le v znamenju politike, Poiitiška stranka mora potem v?,eti na se Se ohrambo n, pr. gospodarskih interesov... to pa ¡e večkrat izredno mučno. Hrvatski iede-rslisti so n. pr, čisto politiška stranka, v kateri vidiš profesorje, duhovnike, odvetnike itd.; kako stališče naj zavzame stranka, ako nastane interesni prepir med produeenti (hrvaškimi kmeti] in konsu-menli [Zagrebčani)? Zato bi kazalo imeli razen zbornice, ki je knmpetentna za čisto politiška vprašanja, še zbornico za gospodarske zadeve. Zgodovina parlamentov dokazuje, da je radi kakega strankarskega poliLiškega spora ljudstvo moralo Čakati dolgo, dolgo, preden so se rešili važni gospodarski problemi,
Razen gospodarskih interesov pa obstojajo tudi važni kulturni interesi, n. pr. ustanovitev ali ohranitev kake univerze. — S tem seveda nismo nikakor vsega izčrpali.
16.	1 t. Lega sledi, da hi se morale volitve vršiti ne zgolj po numeričnem stanju kakega ozemlja, temveč tudi po interesnih sferah; praktično povedano: na mestu bi bil pluralni volilni sistem, po katerem bi volilec oddal svojo glasovnico prvikrat kot državljan, potem kot zastopnik kake gospodarske ali pa kulturne enote. Tako bi se zrcalilo v parlamentu resnično stanje, ki ni zgolj politiiko, temveč tudi kulturno in gospodarsko občestvo,
Ženska volilna pravica?
17. V tem občestvu pa imajo posebno važnost tudi žene. Do zadnjih stoletij se žena ni ude js t v oval a v javnosti, vsaj v znatni meri ne; njen delokrog je bila notranjost liiše, kjer je ona v resnici kraljica; blagor hisi, ki ima pridno in plemenito kraljico. ~ Socialni razvoj pa je potegnil tudi /,eno v inctež javnega življenja. Spričo lega dejstva ne morejo moralisti sklepati rok in zdihovati, da nekdaj ni bilo tako, temveč morajo pregledati problemu v oči ter prispevati k rešitvi vsak pro suo modulo. Dejstvo je, da mnoge žene ostanejo neomožene, bodisi ker so mnogi moški postali radi svoje lahkomiselnosti zakonobežni«, hotlisi ker jim ne dopuSčajo gospodarske razmere, da bi ustanovili družino. Dalje je modema industrija poklicala veliko število žensk na delo, kakršnega prejšnji Časi niso poznali in pri katerem imajo res svoje gospodarske interese. Slično je v trgovinah polno ženskih nameščenk, istotako po uradih in na prosvetnem polju, časi, da bi videli žensko samo kot gospodarico ali pa kot sobarico, so minuli; v družbi se je izkristalizirala nova kategorija žensk, katerih absolutno ne moremo prištevati med služinčadi in s tem k družini; umevno, da te žene stremijo po socialnih in politiških pravicah.
Omenil bi končno Se najbolj plemenito kategorijo, to so naSc matere, katere imajo vprav kot materfc važne kulturne naloge in dosledno tudi zahteve. Vem, da bodo nekateri rekli, naj zagovarjajo
293
le zadeve njih možje; toda nikakor ne pozabimo, da. je na žalost med možem in ženo večkrat precejšnja razlika glede na svetovno naziranjej mati je n< pr. odločno zavzeta za versko vzgojo otrok, dočim je njen mož no-lončen kulturobojnik. Ali naj velja pri tako važnem vprašanju res samo beseda moškega državljana.
IS. Iz tega je razvidno, da ne smemo nikakor ignorirati one s trnje, ki hoče »emancipacijo« ženske. Za besedo emancipacija« nisem navdušen, saj vendarle tudi doslej žena ni bita mancipium, vendar stvar sama je vredna, da o njej razmišljamo. Z moralnega stališča ne moremo ugovarjati, ako ženska želi biti volilka. Voliti poslance ni nikako zlo, ni torej razloga, da bi tako dejanje ženi kar a priori zabranjevali, Je-Ii priporočljivo, da podeli država tudi ženskam aktivno volilno pravico, to že več ni nikako tfuaestio principu, temveč quaestio facti, in zlasti, so Ii zanjo zrele . . Glede zadnje točke seveda se bo kaka eventualna čitateljica BV namuznila, češ, so li moški povsem zreli za politiku ...?
Vobče pa moramo priznati, da imajo ženske kot ženske v javnosti že mnogo interesov in da je opravičena njih tendenca, naj bi našli li interesi tudi v legislaturi svoje zagovornike. Prepričan sem, da bi to mor&li prav nič ne škodovalo; nasprotno, marsikak paragraf, kateremu se vidi na prvi pogled, da je izšel iz krepke, in sicer direktno dominujoče moške roke, bi morai privzeti nekoliko bolj humane oblike, ali pa izraziti bolj pravične poslulate (tako je n- pr. pri detomorih res nečloveško, da se vedno pokliče na odgovornost samo izvenzakonska mali, dočim je on« redno na svobodi).
19.	Nekoliko skepse kažejo nekateri pisatelji, ko gTe za pasivno volilno pravico žensk. Tudi tukaj smemo reči, da ni direktnih razlogov, da bi jo vsled njih kar a limine morali odkloniti. Krščanska religija je širokogrudna, ona je neštetokrat priznala ženske kot kraljice, ne veni torej, zakaj bj ženska ne mogla biti narodni poslanec, fies je, da pri ženah odločuje zelo motiv čuvstva, in pod tem vidikom so nekoliko manj sposobne za javne korporacije; res pa je tudi, da imajo mnogo čuta za razna kulturna, posebno vzgojna vprašanja, za nekatere socialne panoge, za sirote itd., kar zopet kompenzira delno ženino inferiornost na politiškem torišču. — Vsekakor bi morala parlamentarna kandid^tinja imeti lepo mero izobrazhe, plemenito srce ter biti obenem socialno in gmotno precej neodvisna. Mati, ki mora skrbeti za celo vrsto otrok, ne spada V napeto atmosfero politiške zbornice, temveč naj ostane V svetišču družine: dobre matere so najboljši kvas i a obnovitev družbe.
Ena ali dve zbornici?
20.	Ko govorimo o politilki areni, mislimo navadni» na parlament, ali tako zvano nižjo zbornico«. Nekatere države imajo eno samo zbornico, koje Člani so izbrani (pri nas) po splošni enaki volilni pravici. Druge drŽave pa imajo raczn te zbornice še Senat', kojega člani se izbirajo na različne načine. Z moralnoleuloškega
294
stališča je samo po sebi indiferentno, ima I j drŽava eno ali dve zakonodajni zbornici. Lahko izhaja z eno in vozi dobro, lallko ima live ct ambo in fovcam cadunt. Vse je pač odvisno od okoliščin. Colovo pa ima tudi -senat-' dobrih razlogov zase: dočim parlament zaslopa bol) progresivne ideje, najdemo v senatu večkrat boij konservativne elemente; brezdvoinno je za državo dobro, da nastopijo na javni tribuni tudi inoije, ki sicer po Svojem temperamentu niso sposobni za Trommel feuer* vsakdanjih politilkih ho je v pri volitvah in parlamentu, imajo pa mnogo resnosti in visoko izobrazbo. Vredno je, da se pokličejo Ludi ugledni kulturni delavci k političnemu delu, in sicer na forum, kjer vlada bolj mir in objektivnost. «•Senat« ima koristno nalogo, da odpre v pravem trenutku parni ventil, ako kotel v -parlamentu« preveč zavre, in na ta način prepreči eksplozijo; para, ki jo izpusti, napravi sicer velik šum, toda nobene škode. Seveda pa mora imeti tak senat ludi precejšnjo kom peterico; če mu listava prizna le ulogo pivnika, ki naj hitro še 31. decembra posuši, kai jc napisal parlament po dolgih bojih še le JO. decembra, potem jc bolje, da ga ni,
21. V vseh slučajih pa — naj imamo eno ali dve zhornici — treba, da poslanci pošteno delajo. Smisel za potrebe ljudstva in pošteno delo je najboljša kvalifikacija za vsakega parlamentarca. Če tega ni, zgubi parlament svoj ugled, narod pa zanimanje za parlament. Parlamenta ne more pokopati ne kralj ne ljudstvo; on sam jc svoj grobokop, in sicer je njegnv grob tem globlji, čim manj parlament dela. — Parlament je sam po sebi simpatična demokratična institucija: Če noče Zgubiti pri narodu simpatij, — naj dela za narod-	Jos. Ujčič,
Umazana konkurenca.
Peter naroči pri tovarni Sideria več poljedelskih strojev, ki bodo veljali 100.000 Din; v islem mestu sc nahaja tovarna Fusoria, ki bi seveda tudi rada dobila naročilo, Kar tako pa stvar nt gre, ker Peter ne bo brez razloga razveljavil naročita pri Sidoriji; zato je treba zvijače, in FuSoria najde pravo pot, da >pridobi« Petra in spravi Siderijo ob naročilo, — Direktor Fusorijc povabi starega, dobrodušnega župnika Abundija k večerji, mu pripoveduje to in ono, ter končno pride na Petra in na njegovo naročilo; ¿upniku opisuje, kako bo Peter nasedel pri Sidoriji, ki da ima slab matcrijal in ki da more samo radi takega malerijula dati stroje po istih cenah, kakor Fusoria. Župnik, ki jc ves vnet ne samo za dušni blagor, temveč ludi za časne interese svojih faranov, misli, da stori dobro delo, ako opozori Petra na škodo, ki jo bo utrpel, Peter zopet kot stara poštena korenina ni najmanj ne dvomi o tem, kar sliši, ter raeveljavi svoje naročilo pri Sidcriji, Odda jo tovarni Fusoriji, ki mu za istii ceno proda potrebne stroje iz — slabšega mu» Urijala.
Quid ad času m?
295
Prav 2a prav je fa casus silno preprost: lako preprost, da se na prvi pogled ne da nič povedati. !n vendarle jc vzet iz Življenja, ks žal ne rešuje vseh kazusov po Noldinu ali Lebmkuhlu, temveč po svojih trenotnih interesih.
Po moráli je t vomica Fusoris dolžna poravnati škodo, ki ju jc utrpela tvorni ca Sideria; tudi ne glede na to, da je imela I c ta naročilo že v rokah, zahteva morala restitucijo, ker je Fusoria 2 obrekovanjem preprečila, da ni mogla Sideria izvršiti naroČila, Vsak trgovec ima namreč pravico, da gu drugi 7, nepravičnimi sredstvi ne ovirajo pri dosegi poštenega dobička. > -., quisque jure gaudot, ne malis artibus impedía t ur a consecutione boni quo non est positive indignus« (Müller, Theol. Moral. II § 139 regula V)
Zahranjene so lorej pri konkurenci (in isto velja o reklami) ma lac artes . — Ni pa zabranjena prošnja, naj bi Peter kupil rajši pri meni nego pri drugem: tako prošnjo sme izreči vsak trgovec, sme tudi hvaliti svoje blago {na to smo že itak navajeni), toda ne sme lagati na škodo drugemu; umazana konkurcnca ni v tem, da vabim kupce v svojo trgovino, temveč v tem, da uporabljam nepravična sredstva proti drugi.
V kolikor so ta nepravična sredstva obenem causa efficax damni alterius mercatoris, nastopa za lažnika tudi obligatio resti-tutionis; znabiti se bo moglo priznati, da je bil prvič v dobri veri in da se ni zavedal posledic svojega dejanja, v drugič je pa tako dejanje presoditi natančno po vseh moralnih principih de resti-tutíone. Ce se zdijo te zahteve komu prestroge, odgovarjam, da nam edino le spoštovanje moralnih naukov more zujamčiti reciño in solidno trgovino.
Kaj pa če kak Irgovcc ima v resnici slabo blago? Tedaj smem to vsakemu znancu povedati, ker ima kupce pravico, da dobi za svoj dober denar tudi dobro blago. Če ima trgovec po nesreči ali po nemarnosti slabše blago nego drugi, mora pač znižati blagu cene. ker ne more zahtevati, da bi nosili škodo kupci, ki morejo kupiti drugje dobro blago po dnevnih cenah. Da pa sama po sebi umevna zahteva trgovcu ne diši", priznam, toda zakaj bi morale »dišati« take cene kupcem? Morila zahteva: dobro blago in pošteno plačilo, Ce se je trgovcu pokvarilo blago, mora utrpeti sam škodo po principu: Res naturaliter perit domino,
Ce pa pri izvršitvi naroČila da slabše blago nego je bilo dogovorjeno, mora primerno manj računati.
In casn exposito mora torej Fusoria popravili izgubo, ki jo je trpela radi njenega obrekovanja Sideria, in razen tega znižati Petru ceno, v kolikor mu je dala manj vreden materijah
Ko bi morali Irgovci poslušati nekaj tednov moralnoteološka predavanja de justititia et jure«, bi se marši kaka vest zdramila in prišlo bi do marsikake restilueije, na katero trenotno nihče ne misli.	Jos, Ujčič.
296
Od H Sna knjiga za premišljevanje.
Pametna želja je, naj trezen kritik javno priporoča knjigo, o katen se je do dobra prepričal, da je priporočila vredna. Tako se duhovnik lahko dostikrat obvaruje nepotrebnih izdatkov za knjige plitve vsebine in si nabavi le take, katerim je premišljena kritika prisodila odlično mesto. Zato mislim, da bom ustregel sobratom, ako jih opozorim na dc Pontejcve mcditacijc. Sicer se zdi značilno za naso dobo, da radi pretiravamo in kopičimo superlative tam, kjer bi navadno s ponižnim poeitivom docela zadostili resnici, tako da resen človek našega časa z neko skepso sprejme domala vsak E.uperlativ; vendar naj se kljub temu sledeče vrste sprejmejo pitone — kol upam — s strogo pravičnega stališča in brez pretiravanja-Sicer se nam omenjena knjiga v uvodu izdajatelja Lehmkuhla pred {¿tavi dokaj skromno, a zasluži, da hi postala Vadeinecum Vsakega duhovnika.
»Meditatiories de praecipnis fidei noslrae nysteriis« so prvo klasično asketično dalo jezuita Ludovika de P O n t e (1554 — 1624). Napisal jih je tik, 1600 v vzorni k a s t i I .s k i španščini in izdal 1. 1605. Kmalu so bile prevedene v razne jezike. Latinski prevod jezuita Melh. Trevinnija je na novo izdal p. Avg. Lchmkuhl pri Hcrderju v Freihurgu (1909 nsl,; 2. izdaja 1925 si.). Izdaja je uvrščena v Herderjevo Bibliotheca ascctica mystica«. V tej izdaji je delo razdeljeno na Sest zvezkov. Prvi obravnava resnice, ki spadajo k tako zvani vi a purgativa. Nadaljnji Irije zvezki nudijo premišljevanja o Jezusovem življenju, trpljenju in smrli ter naj služijo za via illumi-naliva. Peti zvezek obsega premišljevanja o poveličanju Gospodovem, o svetem Duhu, o apostolih in o Materi božji, Sesti razpravlja zlasti o božjih lastnostih. Ta dva zvezka pojasnjujeta viSek popolnosti — via unitiva.
Katere prednosti odlikujejo de Fontejcve meditacije? Naj navedem nekatere, dasi bo pazno oko zasledilo bržkone ie druge.
1.	Avtor se strogo drži sv. pisma in mu ne dela sik. Natančno loči, kar je gotovo v sv, pismu, od lega, kar ni gotovo ali je le verjetno, Vsepovsod opažaš, da sv. pismo razlaga mož, ki ve, kaj ic sv, pismo; odkriva ti morda čisto nepoznane zaklade in lepote ter razlaga resnicc, ki slede nujno iz svetega teksta in niso k sad proste domišljije,
2.	Evangeljske perikope razlaga z veliko natančnostjo in obiir-nostjo. navadno besedo za besedo, kojih vsako razdrobi, da zrci kakor v kalejdoskopu bogastvo evange! jskega sicer tuko kratkega poročila. Samo uvod v premišljevanje o Gospodovem trpljenju obsega 50 strani! Več kakor dolgo hesedičenje nam bo pojasnil en primer iz lil. zvezka str. 334 fj,, kjer pisatelj razlaga čudež nad gobavcem, ki je .lezusa prosil: J-Gospod, če hočeš, me moreš očistiti« (Mat. 8, 21. Navesti hočem v doslovnum prevodu samo prvo točko premišljevanja o prošnji gobavca.
297
De Pont« pravi: »Učimo se načina, Kako rabiti vzdihljajef Premišljevati nam jc tukaj velike čednosti tega gobavca, katere je razodel s svojo molitvijo. Prva jc bila veliko spoštovanje, zunanie in notranje; pokleknil je namrcE in padel na zemljo na svoj obraz ter Kristusa molil in imenoval Gospoda. Druga je velika vera v vsemogočnost Kristosa, Gospoda našega, s katero jc priznal, da ga more on s samo voljo ozdraviti. Ni namreč rekel: če boš Boga prosil, ampak: če hočeš, moreš, ter Ir ko izpovedal, da ji on Mesija in Sin božji. In onega »te lioieii ni rekel, kakor da bi dvomil o njegovem usmiljenju, ampak ker ni vedel, če ni morda Zaradi svojih grehov nevreden, da bi se mu podelila tolika dobrota, ali pa čc mu koristi, da doseže ono telesno zdravje. T r e 1 j a je bila veliko zatu|«nje lastne volj«; ničesar namreč ni izrečno prosil. Niti ni rtkel: očisti me! ampak svojo potrebo in željo je razodel s ker najkrajšimi besedami in izpovedal Kristusovo vsemogočnost, čigar volji jc prepustil svoje zdravje.
S temi čednostmi ozaljšan moram stopiti pred Kristusa kol človek, poln gob grehov in drugih slabosti. Preudariti pa hočem, katere so gobe mojih zmožnosti, čutov in cele moje duše. To je namreč je/a, jio^rešnosL, napuh in ostale pregrehe. In takoj hočem reči z veliko dušno ponižnostjo, t. najglobljim stoStovnnjcm( z živo vero in najpopolnejšo vdanostjo: Gospod, če h r> č e š „ me mdr« j očistiti. Toda mesto besede »Gospod« lahko rabim druga božja imena, katera Boga nagibi jejo k usmiljenju , mene pa k večjemu spoštovanju. Prav Laku mesto besede ^očistiti« postavim lahko druge, s katerimi prosim pomočka zoper kake posebne potrebe, rekoč; moj oče, moj zdravnik, moj odrešenšk in vse moje dobro! če hočei, me morei ozdraviti mojega napuha, pcŽTeinosti, jeze itd,( če hočeš, marci moj um razsvetliti, UŽgati me Z ognjeni svoje ljubezni; če hofei, me moreš narediti potrpežljivega, krotkega, ponižnega itd. Ne dvomim o tvoji vsemogočnosti, ker preinoreš vse, tudi ne o tvoji volji, da hočei vrniti moii duii zdravje, o katerem veni, da mi želiš, dvomim pa radi svoje nevrednosLj. Zato se vsega izročim v t\oje roke in tvoji volji prepuščam pomoč. To je eoa izmed molitev, katere nazivajo vzdihljajc, vredna, da jo večkrat Čez dan ponavljamo; po tem zgledu si lahko napravimo druge slične in jih uporabljamo..
Dolgost premišljevanj pa niti najmanj ne sme biti vzrok, da bi se kdo ustrašil dc Ponteja radi pomanjkanja časa; kajti premišljevanja so razdeljena navadno v več točk in te zopet večinoma v več pododdelkov. Brez škode za celotno premišljevanje lahko prenehaš, kjer in kadar hočeš, sicer pa pri bogastvu misli v tej knjigi itak ne moreš hiteti, ako hočeš v resnici premišljevati.
3, Pisatelj se skozi in skozi naslanja na sv. Tomaža Akv,, kojega tako visoko ceni, da mu on sam zadostuje /.a deset tisoč prič (f, 3J. Ž njim se je postavil na trdna tla, da se pri svojih naukih ne premakne od resnice in da ne zahteva nemogočih reči, kar se žal neredko dogaja v asketičnib knjigah- Neznosen rigorizem, ki se ga še do danes niso vsi otresli, pri de Ponteju nima mesta; tako n, pr. on ne pozna zahteve, naj se vsakega dela poprimemo z istim veseljem, zahteve, ki gre preko osnovnih psiholoških pojmov, pa jo vendar nekateri asketični pisatelji stavijo. In zopet: kako hitro se lahko vrinejo dogmatične netočnosti pri pisatelju, ki mu jc sv. Tomaž tuj. Vzemimo le težak problem božje previdnosti! De Ponte hodi pri obravnavanju tega vprašanja varno pot, začrtano od sv. Tomaža, dočim se pri nekaterih pisateljih najdejo vprav tu misli, ki so bližje hereziji nefjo resnici.
1064
4.	Zlasti v zvezkih 1L—V,p v kojih avtor razlaga evangelij, stopa pred bravca slika božjega Zve ličarja vedno lepša in lepša. V poprej morda neslntcncm vcličastvu opazujei Jezusa in se vednu bolj diviS njegovi neskončni ljubeznivosti in dobrotljivosli. Kako malo včasih poznamo Kristusa, četudi bi si morali prav posebno prizadevati, spoznavati ga čim dalje bolj m bolj (Imit, I, t). Kakšna razlika n. pr. je tu med našim pisateljem in med dr. Grimmom v knjigi Das Lehen Jesu«! Dasi slednji v dolgoveznih, dejal hi demostenskih periodah, veliko bolj na široko razpleta razlago Jezusovega življenja kol de Ponte in dasi ta ni povzel v svoja premišljevanja razlage vseh čudežev Gospodovih, se mi vendar zdi, da najdem pri de Ponteju mnogo popolnejšo sliko o Jezusu kakor pri Grimmu. Slično se mi godi, če primerjani Haggeneya in Cladderja z de Potitejem, dasi jima brezdvomno pristoja tudi častno mesto med razlagavci Gospodovega življenja.
5.	Praviloma naj hi o asketičnih stvareh pisali knjige le oni, ki askezo dejansko izvršujejo in to, kar uče, tudi sami izpolnjujejo. De Ponte je tej zahtevi gotovo v polni meri zadostil, saj je Cerkev sama i. 1759. priznala, da je izvrševal heroične čednosti ter ga prištela med častitljive (venerabilcs). Vsled neugodnih časovnih razmer, ki so za tem nastopile, se njegova kanomzacija do danes še ni izvedla,
6.	Latinski prevod je lahko umljiv, a slog je lapidaren; v malo stavkih je časih nagromadenih toliko misli,, da zlepil ne prideš n;tprej in se ne moreš dovolj načuditi globokoumnosti pisateljevi.
To bi bile nekatere prednosti tega dragocenega dela Sicer pač nihče ne bo trdil, da bi bilo to delo brez vsake hibe, vendar se pa upam zagovarjati trditev, da je popolno kot malokatero delo te vrste. Pri razlagi heksaemerona n. pr. se drži de Ponte še stare literarne razlage, vendar pa to nič ne moti pobožnega bravca, ker afekti, ki jih pri teh meditacijah vzbuja, imajo svoj večno veljaven pomen, kakor tudi izdajatelj to v uvodu omenja.
Knjiga je pisana zi vse, obsega pa mnogo praktičnih migljajev 2i duhovnika in še posebej za dušnega pastirja. Skoraj odveč se ml zdi pripomniti, da pridigar najde tukaj bogato zakladnico za cerkvene govore, zlasti, ako ni suženj črke in zna premišljcvano tvorino prisvojiti ter jo v poljudni obliki podati ljudstvu,
Za sklep rečeni le še: kakor je sv. Avguštin obžaloval, da je pričel tako pozno Boga ljubiti, tako obžalujem jaz, da sem se tako pozno seznanil s tem biserom asketičnega slovstva. V, Cadcž.
Odloki sv. stolice.
O tajnem prenašanju presv, Rcšnjefia Telesa k bolnikom.
Kanon 847. veli: »Sv, obhajilo se prinaša bolnikom javno, če upravičen in pameten razlog ne zahteva drugače.« Kdo pa sodi o tem, ali je vzrok upravičen in pameten? — S. C. de Sacramentis
299
jc dne 23. decembra 1912 (AAS 1912, 725] odločila: Ordin^rij more iz upravičenega in pametnega razloga dovoliti, da sme mašnik sv, obhajilo bolnikom prinašati skrivaj, Kanon 847. v novem zakoniku pa molči o tem, da bi moral o vzroku za tajno prenašanje svetega obhajila soditi škol. Zato so kanonisti in moralisti po novem zakoniku učili, da je prepuščeno posameznemu mašniku, da presodi, ali so v konkretnem slučaju okoliščine take, da bi kazalo, sv. obhajilo bolniku nesli skrivaj. Proti temu nazoru pa se je pojavil dvom, in sicer na Španskem, kjer skoraj povsod javno prinašajo bolnikom sv, obhajilo. Nekateri so mislili, da se krati škofom njih pravica, če sme vsak mašnik o tem soditi, kdaj jc dovoljeno nesli skrivaj bolniku sv. obhajilo. Vprašali so v Rimu; Kdo sodi o upravičenem in pametnem vzroku, vsak mašnik ali samo ordinarij? — S. C. de Sacra-mentis je dne 16. dec. 1927 odgovorila: O zadostnem vzroku za tajno prenašanje sv. obhajila sodi Ordinarius loci, ne pa katerikoli mašnik. K temu načelnemu odgovoru pa pripominja S. C.: »Če po obči izkušnji in občem mnenju v diccezi ali v posebnem kraju ni nobene neprilike za tajno prenašanje sv. obhajila k bolnikom, naj škofje ne odtegujejo bolnikom tolažbe pogostnega alt tudi vsakdanjega svetega obhajila, s tem, da bi po preveč tesnih ali preveč splošnih navodilih ukazovali javno prenašanje najsvetejšega zakramenta, alt da bi sebi pridrževali dovoljenje za tajno prenašanje v vsakem slučaju posebej [AAS 1928, 81).
Ali sme mašnik ob priliki, ko prinese sv, obhajilo bolniku, tudi druge vernike izpovedali in obhajati.
V Piemunlu, v škofiji Mondovi, so župuije, kjer so selišča in domovi raztreseni po gorah, daleč proč od župne cerkve. Vprašali so, li bi smel mašnik, ki gre k bolniku v gorah, obenem spovedati in obhajati slabotne in stare ljudi, pu. tudi zdrave, ki tisti dan ne morejo v župno cerkev? C. de Sacramentis je dne 5. januarja 1928 odgovorila, da po kan. 822 S 4 škof to mort dovoliti za posamezne slučaje, pro singulis casibus et per mudum aetusu. Po tem kanonu more namreč škof tudi sv. mašo dovoliti v privatni hiši iz pravičnega in pametnega vzroka v izrednem slučaju. Soba mora biti dostojna, nikdar spalnica. Ce ni maše, se lahko deli samo sv. obhajilo, Se manj težave je za sv. izpoved. Veli pa kongregacija, da se je treba ravnati po kdn. 909 in 910, ki ukazujeta za izpovedovanje žensk izpovedntco razen v bolezni in resnični sili.
Utegne pa se zgoditi, da bi verniki prosili za izpoved in sveto obhajilo, mašnik bi pa ne mogel obrniti se do škofa za dovoljenje. K temu slučaju pripominja tajnik sv. kongregacije, da bi mašnik mogel dohiti od škofa pooblaščenje, delegacijo, da sme podeliti sv, obhajilo v teb okoliščinah. £kof pa bi smel dati pooblaščenje le modremu maŠniku, za katerega ve, da ne bo zlorabil dane pravice.
Odlok C, de Sacramentis je splošen; sme se torej uporabiti povsod, kjer so take okoliščine, ki o njih odlok govori fAAS 1928, 27).
300
Kako naj se upodablja Sv, Duh?
Vprašali so pri kongrcgaciji sv. oiicija: alt se sme Sv. Duh upodabljati v človeški podobi, bodisi sam zase, bodisi skupaj z Očetom in Sinom? Kongregacija sv. oficija je dne 16. marca 1928 odgovorila, da naj se Sv, Duh n c upodablja v človeški podobi (A AS 1928. 103}.
Zoper one, ki prihajajo iz orienta in nabirajo mašne štipendije.
Sv. kongrcgacija za vzhodno cerkev je izdala tale opomin: Sv. kongregacija je že večkrat dobila poročilo, da hodijo sem in Ija po Italiji in drugih deželah ljudje, ki pravijo, da so iz orienta, ali ki pod izmišljenim imenom tudi trdijo, da so mašniki vzhodne cerkve, in nabirajo denar ali prosijo tudi mašnih štipendij.
Da bi laglje druge varali, kažejo pisma in listine, časih foto-graiije, ki so jih, kakor pravijo, prejeli od cerkvenih prelatov. Toda la pisma so ponarejena, ali pa so jih prejeti v kak drug namen.
Sv. kongregacija za Vzhodno Cerkev zato izjavlja, da nikomur n: dala pravice, da bi smel nabirati denar in darove za sv. maše. Da bi se ta drznost zatrla, in zlasti, da bi se čuvala čast in dobro ime vernikov in posebej mašnikov vzhodne cerkve, sv. kongregacija zopet opominja škofe, naj pazijo, da se župniki in poglavarji redovnih hiš, pa tudi verniki, ne bodo dali slepiti tem nabiračem, zlasti jim nikar ne izročajo darov za SV. maše, in naj se zavedajo, da su Za sv, maše v vesti vezani fAAS 1928, 107),
Ali morejo bili redovne osebe člani društva za razširjanje vere 7
Mnoge redovne osebe, moški in ženske, se želč vpisati v društvo za razširjanje sv. vere, da bi bile deležne odpustkov in privilegov, ki so z njimi papeži obdarili to društvo. Ker pa jih veže obljuba uboštva, ne morejo prispevati določenega daru. Sv, oče je zato dne 11. januarja 1928 v tej stvari tole odločil:
a| Redovne nsehe, moški in ženske, onih redov in kongregacij, ki njih člani, vsaj nekateri, delajo v misijonskih deželah pri oznanjevanju sv. evangelija med neverniki, se morejo udeleževali vseh milosti, ki so dovoljene društvu za razširjanje sv. vere; molili pa morajo vsak dan določene molitvi, to je Oče naš in Češčeno Marijo, in dodati prošnjo; Sv. Frančišek Ksaverij, prosi za nas.
h] Člani drugih redov in kongregacij pa morejo biti deležni teh milosti, če molijo vsak dan določene molitve, in če poleg tega redovna hiša, v kateri hivajo, da vsako leto neko miloščino društvu za razširjanje sv. vere.
To izjavo je kongregacija za razširjanje sv, vere priobčila dne I iebruarja 1928 [AAS 1928, 109).
301
O sklepanju sv. zakona samo pred pričami, brez pristojnega župnika.
Po kanonu 1098. se more sv. zakon veljavno in dopustno skleniti samo pred pričami, brez župnika ali pooblaščenega mašnika, kadar se po pameti more naprej videti, da mesec dni brez velike težave ne bo mogoče priti do župnika ali do pooblaščenega mašnika. — Že dne 10. novembra J925 (AAS 1925, -185) pa je odbor za razlaganje zakonika izjavil: da se more sv zakon pred samimi pričami skleniti veljavno in dopustno, ni dosti to, da je župnik odsoten (nun sulfidi factum absentiac); ampak mora biLi moralno izvestno, bodisi da je to obče znano, bodisi da se doze ne po poizvedovanju, da župnika ne bo ves mesec in ni mogoče do njega priti brez velike težave. — Tudt po tej izjavi pa še ni bilo jasno, ali naj se umeje kan. 1098. samo o fizični odsotnosti župnikovj ali tudi drugače. Odbor za razlaganje zakonika je dne 10, marca 1928 razsodil: Sdnon 1098, je treba umevati samo o fizični odsotnosti župnikov! [AAS 1928, 120),
O župnikovj pasivni asistenci prt sklepanju mešanega zakona.
Predno je izšel novi cerkveni zakonik, je sv. stolica za nekatere kraje izjemoma dovoljevala župnikovo pasivno navzočnost pri sklepanju zakona, če ženin in nevesta nista obljubila katoliške vzgoje otrok. Tako dovoljenje je rimska stolica dala 1. 1830. za nekatere škofije v Nemčiji; 1, 3841, so dobile ta indult tudi avstrijske in ogrske škofije. Dekret *Ne temere®, z dne 2. avg. 1907, je ukazal kar splošno: paroehi »requirant excipiantquc contrahcniium consen-sum-;, Zato so se pojavili resni dvomi, ali je poslej še kje dovoljena samo pasivna župnikova navzočnost. C. S. Officii je 21. junija 1912 odgovorila, da indult o pasivni navzočnosti še velja, vendar samo za tiste kraje, za katere je bil dan, in samo pod tistimi pogoji, pod katerimi je bil dan. Isto je C, S. Officii ponovila 5, avgusta I'J16 in dostavila, da je sklepanje zakonov s pasivno ¿upnikovo navzočnostjo v drugih krajih, za katere indult ni bil dovoljen, ne le nedopustno, ampa ktudi neveljavno.
Kanon 1102. § 1 v novem zakoniku iziečno veli: pri sklepanju zakona med katoličanom in nekaloličanom, mora župnik ženina in nevesto vprašati za privoljenje v zakon, kakor to določa kan. 1095. § 1 n. 3: »Parochus et loei Ordinarius requirant excipiantque con-trabentium con-sensuma. Ta kanon sedaj splošno tako umevajo, da je indult za samo pasivno župnikovo navzočnost povsod prenehal. Od kraja, ko je novi zakonik izšel, niso vsi tako sodili. Da ne bo v prihodnje nobenega dvoma več, je dal odbor za razlaganje zakonika avtentično izjavo. K vprašanju: An canone 1102 § 1 revocata sit facultas, alicubi a S, Sede concessa, passive assistendi matri-moniis mixtis illicitis? — je odbor dne 10. marca 1928 odgovoril: Affirmative (ASS 1928, 120).
Izjava se ujema z odgovorom, ki ga je C. S, Officii dne 24. novembra 1920 dalu k vprašanju Invanlmskega ordinariata o tej stvari
302
(OI- o tem odgovoru BV 1928, 97—116: Dr. V. Močnik, Nedopustnost sodelovanja i. dr.; prim, tudi BV 1928, 256—265: Dr. R. KuSej: Pasivna asistenca in sedanji cerkveni zakonik), F. Dšeničnik.
O delegaciji ¿a poroko.
Pravilna delegacija za poroko je za dopustnost in tudi veljavnost zakona tako v cerkvenem kakor državnem področju odločilnega pomena. Zato ne bo odveč, ako poskusimo nekatere dvome o tozadevnih predpisih cerkvenega prava razjasnili,
1.	Terminologija v C, I. C, ni povsem enotna, Govori sicer o dovoljenju« (iieentia), katero mora dati za veljavno poroko parochus loci, i.a dopustno pa tudi paruchus proprius sponsoruin (kân. 1095 g 2, 1096, 1097), a v isti sapi rabi ludi izraz ■¡delegation (kán. 1096 g 1), tako da moremo oba izraza rabiti v enotnem pomenu: dovoljenje za poroko. Tudi o. d. z. §§ 75, 71 ne rabi izraza »delegacija-, ampak pravi: «imenovali namestnika«, kar je seveda isto. Vendar ob pomanjkanju strogo enotnega izražanja pravnih virov se more za obojni forum rabiti eden in isti izraz; delegatio, puobla-stitev.
2,	Ali so kaplani ipso i u r e (kan 476 § 2) upravičeni veljavno poročati brez izrečnega £ upnikovega pooblastila? Po besedilu kán. 476 g 2 bi se moglo na to vprašanje pritrdilno odgovoiiti, seveda s pridržkom: »alta ordinarij v nastavitvenem dekretu ni odredil drugače ali če si ni župnik asistence pri porokah izrečno pridržal,« kajti kânon pravi o dolžnostih kaplanovih: »debet ratione officii paroehi vicem supplere eutnque ad ju v are in universo pttroccíali ministerio, excepta iipplicatione Missae pro populo«. Tako tudi res razlagajo nekateri kanonisti. Ker imajo kaplani župnika podpirati v polnem obsegu župne uprave, jih -smemo v primerih potrebe smatrati upravičenim tudi za izvrševanje porok, ako Skof ne odredi izrečno drugače* (Kuiej, Cerkv. pravo'J, 47S st.). Izraz »v primerih potrebe« bo pač razumeti za slučaj, da župnik sam ne more UvrSiti poroke, tedaj namreč kaplan debet vicem Snpplere«. Nekoliko drugačnega mnenja je Wernz-Vidal, ki trdi, da kaplani niso kompetentni za poroke, razen ako jim Skof pri nastavitvi da facultatcm generulcm quoad sacramenta non excepto matrimonio« (Jus can. V, nr, 533). Iz besedila kán. 476 S 2 se po mojem mnenju res ne dajo izvajati tako daleč segajoči sklepi, namreč da bi mogel kaplan hrez vsakega poublaščenjn asistirafi porokam,. Kànon ne govori direktno o prn-vicah, temveč o dolžnostih kaplanov (>d e h e t vicem sup-plereij. S tem da kinon nalaga kaplanom dolžnost župnika nado-mestovati v vsej upravi, ni rečeno, da ima tudi ie pravico brez nadaljnjega pooblaščenja ali dovoljenja. Na podlagi tega kánona more župnik kaplana prisiliti, da vrši vsako službo namesto njega, seveda tudi poroke, — če župnik to zahteva; le za maše pro populo ne more župnik kaplanu prisiliti, tako namreč, da bi brez odškodnine
303
(Štipendija) moral namesto župnika pro popu I o maievttti. Proti tej razlagi se ne more uveljavljati, da odgovarja dolžnosti kaplanovi tudi pravica njegova, ker tej kaplanovi dolžnosti odgovarja Ic na strani župnika pravica, kaplanove pomoči se posluževati. Ako pa primerjamo kanon 1096 § i, nam postane še bolj jasno, da jo kapla-nova kompetenca za poroko odvisna od župnikovega dovoljenja-Kan. 1096. namreč določa, da more župnik generalno pooblastiti za poroke le svoje kaplane, ne pa drugih duhovnikov, Ako bi hili kaplani že ipso iure (kAn. 476 § 6) pooblaičeni za poroke, bi bila določba kanona 1096 § 1 skoraj brezpredmetna; tako redki hi mogli biti slučaji generalne pooblastitve. Ker gre za veljavnost zakona, se moramo ravnati pač po načelih tutiorizma. Pa tudi če bi se strinjali z mnenjem onih kanonistov, ki smatrajo kaplane za upravičene izvršiti poroko, ako škof drugače ne ukrene, je vsaj za ljubljansko škofijo vprašanje negativno rešeno. Ob priliki dekreta	temere« jc škofijski list objavil razlago, da pod izrazom »paroehus« ni razumevati kaplanov, dodeljenih župnikom v pomoč {Škof. list 1908, str. 47), Do danes ta railaga ni bila preklicana in tudi kanon 476 § 6 je ne prcklicujc, ampak daje škofom pravico, natančneje določevati kaplanovc dolžnosti in pravice.
3.	S u b d e I e g a c i j a. Pri nas nihče ni dvomil nad tem. da sme generalno delegiran kaplan svoje pooblastilo v posameznih primerih subdelegirati in da sme župnik z delegacijo, ki jo da drugemu duhovniku, dati istemu tudi dovoljenje za snbdelegaeijo. To je jasno razvidno iz kanona 199. Navzlic tej jasnosti se je papeški komisiji za avtentično razlago kodeksa predložilo oho je vprašanje, na katero je seveda odgovorila >affirmative«, t. j. tako, kakor se je pri nas že splošno prakticiralo {Com. Pont. 2S. XII. 1927, A AS 192S, 61 sq.).
4.	Obrazec za delegacijo. Posamezne škofije imajo različne obrazce za pooblaščenje in dovoljenje. Najpopolnejši se mi zdi oni, ki ga je tiskanega [v nemščini) izdala krška (celovška} škofija in ima sledeče besedilo: "Spodaj navedena Ženin in nevesta sta bila pri podpisanem župnem uradu izprašana, predložila sta vse listine, ki so za dopustno in veljavno poroko potrebne, proti njuni poroki ni bil javi jen noben zadržek, nobena prepoved, Ženin |ime, priimek, stan, dornovaliite; ime, stan in domovališče staršev; vera, starost, rojstni kraj in datum, pristojnost):... Nevesta (isti podatki):.,. Oklici (kdaj in kje so se izvršili):... Opomba ¡dovoljenje nedoletnim, morebitne dispenze itd.):... Dovoljenje in delegacija; Za dopustno in veljavno poroko tega ženina in te neveste se s tem pooblašča župnijska duhovščina [Pfarrgeistlichkeit) v ... cum jure subdelegandi. Podpis in pečat.« Tako besedilo, h kateremu nekaj pripomb. Župnik, ki daje delegacijo, je odgovoren za to, da je za veljavno in dopustno poroka vse v redu, Ako ni, ne sme dati delegacije (kin. J096 § 2). Delegirani duhovnik se mora zanašati na deleganta, zato naj ta v pooblastilu izrečno izjavi in potrdi, da je vse v redu, ob enem mora navesti vse podatke, ki so za vpis v
304
poročno knjigo potrebni. Ce to stori, ni treba prilagati dokumentov. Delegat tuta conscientia lahko asistira puroki, odgovornost zn isti-nitost in pravilnost vseh podatkov nosi delegant. Oziri na zaročence, da jim namreč gre na roko, ga ne smejo nagniti, da bi zanemaril svojo dolžnost pri ugotovitvi samskega stanu, t. j. sposobnosti in upravičenosti za zakon. Po zgoraj citiranem obrazcu se daje dovoljenje »župnijski duhovščini , s čimer je dana delegacija morda več osebam hkrati. Kumulativna delegacija je veljavna, a osebe, katerim se daje dovoljenje, morajo biti tako previdno in nedvoumno določene, da ne more nastati dvom, kdo da je delegiran. Izraz »župnijska duhovščina« nedvoumno določa osebe, t. j. vse tiste, ki aetualiter izvršujejo dušnopastirsko službo na dotični župniji sub auetoritate Ordinarii, Taki so poleg župnika kaplani in tudi namestniki po kanonu 4(i5 §§ 4, 5. Skupna delegacija se more nanašati na več oseb ali istodobnu ali sukcesivno, Ako ni jasno drugače označeno, bo pač vedno smatrati, da so vse osebe istočasno in enakopravno delegirane, in tista oseba izvrši veljavno in dopustno poroko, kaleru dobi delegacijo prej v roko,
5, Ali mora delegat vedeti za delegacijo, oziroma jo sprejeti? Na sploSno velja, da mora delegat za po-oblaščenje vedeti in ga vsaj iinplicite sprejeti. Če delegat sam zaprosi ali z njegovo vednostjo kdo drugi prosi za delegacijo, je v tem že tudi vključena volja, delegacijo sprejeti in izvršili. In tO zadostuje. Kaj pa, ako je delegacija sicer dana, a delegatu še ni bila javljena, ta pa vkljub temu asistira poroki? Delegacija je dana, delegat ima tudi voljo jo sprejeti, torej more veljavno asistirati, vendar ravna nedopustno. Zakon je glede oblike veljavno sklonjen, asistencija pa je bila illicita. Casus verus: Župnik v A- naj bi poročal v podružtii cerkvi župnije B, Naroči ženinu, naj oskrbi od župnika v B. dovoljenje. Ženin najde doma samo kaplana, ki misleč, da gre zgolj za dovoljenje cerkvene funkcije, da to dovoljenje s pripombo, da ličen-cije za poroko on ne more dati, ampak samo župnik, Župnik pri večerji na pripovedovanje kaplanovo odgovori: Lahko bi bil dal tudi licencijo, saj nimam nič proti temu, da se poroka vrti v imenovani podružnici. Ženin svojemu župniku sporoči, da je dovoljenje ¡kaplanovo) dano. Župnik v A, nato prihodnji dan, meneč, da ima dovoljenje za poroko, asistira. Ko pa se je zadeva pojasnila, je nastal dvom o veljavnosti poroke. Višja oblast je odgovorila, da je zakon veljaven. Dovoljenje je bilo dano z odgovorom župnika v B. pri večerji, župnik v A. pa je imel voljo sprejeti dovoljenje in po njem ravnati. — V nujnem slučaju se more prositi za delegacijo tudi brzojavno ali telefonično, cJasi je v obče in v rednih razmerah predpisano pismeno pooblastilo, Tudi v krajih, kjer bi bilo partikulamopravno prepovedano dajati delegacije telefonično ali brzojavno, bi bila tako podeljena delegacija veljavna, pač pa .lillicite dala«, — Vsiliti se komu delegacija ne more, aka ni dotični subditus delcganta in mu ta naloži delegacijo z ukazom. Škof more per statutum generale vel per lege m dioeccsanam dati
305
gotovim osebam dovoljenj« za poroke. Ni potreba, da bi te osebe delegacijo sprejele, ker veljavnost lakih odredb ni odvisna od tega, ali jih »suhditi« sprejmejo ali ne. Taki so tudi proti svoji volji delegirani. Izsiljena delegacija pa je veljavna, seveda je nedopustna. Svoboda se zahteva le ;ca duhovnika, ki asistira poroki [kan, 1095 § 1, ur. 3), ne pa tudi /a tistega, ki dovoljenje da, N- pr. nevesta' hoče, da asistira poroki njen bivši katebeti župnik note dati delegacije, ženin jo pa izsili. Vsled grožnje se župnik uda — katehet potem svobodno in neprisiljeno vpraša, za konsenz. Poroka je veljavna.	G. Rožman.
SLOVSTVO, a) Pregledi.
Francoske bogoslovne revije.
Od dveh strani se je izrazila želja, naj bi Bogoslovni Vestnik prinesel pregled francoskih bogoslovnih revij. Tej želji hočem ustreči z naslednjim poročilom, obsegujočim revije, ki jih imata bogoslovna (akulleta in Bogoslovna Akademija v Ljubljani, Manjkajo v njem Revue d'histoire de l'église de France, Kevue Thomiste in par revij, ki jih izdajajo cerkveni redovi, n. pr. Études Franciscaines, Tudi obeh revij za asketiko in mistiko (ha vie spirituelle in Revue d'ascétique et de mystique) ni v tem pregledu; o njiju bo Bogoslovni Vestnik pozneje obširneje poročal.
È
Anaiecta Bollandiana, ustanovljena kot dopolnilo velikemu hagiografskemu podjetju bolUndistov, so postala prvovrsten organ ¡ca bagiografijo. Poleg na novo najdenih in prvič publiciranih hagio-grafskih tekstov prinašajo odlične kritične študije. Posebne vrednosti je kritično motrenje literature, ki ima le količkaj stika z hagio-grafijo; v 45, letniku (1927) je n, pr. ocenjenih 225 del, Anaiecta izhajajo četrtletno (po vojni v resnici polletno); izdajajo jih H. De-lehaye. P, Pceters in R. Lcchat iz Družbe Jezusove, razpošilja jih Société des Bollandistes, Bruxelles, Boulevard Saint-Michel, 24; cena 15 belg1.
T3ulle[in de Littérature ecclésiastique je organ katoliškega instituta v Toulouseu, majhen po obsegu — 10 številk na leto v skupnem obsegu 15 pol —, pa po vsebini na priznanja vredni znanstveni višini tako v člankih ko v ocenah teoloških del. Naslov ni v soglasju z vsebino lista, kakršna je dejanski: že davno prinaša list ne le slovstvena poročila, marveč tudi samostojne razprave in že marsikatera tehtna je izšla na njegovih straneh. Cena za inozemstvo 20 Franc. Jrankov; administracija v Toulouseu, rue de la Fonderie, 31,
1 Ena hclff.i je 5 bclg. Irankav, t. j. okoli 8 Din, Bodoilovai Vcilaik-
20
306
Ecbos d'Orient so letos stopili v 31, leto- Ustanovil jih je iani umrli nadškof Louis Petit (gl, BV 1928, 19J) in njegovi redovni sobratje, asumpcionisti, jih nadaljujejo. Glavni sotrudnikj so V, Gru-mel, H. Janin, M. Jugi«, S. Sulaviilc — vsakemu, ki se bavi z vzhodno cerkvijo, dobro znana imena. Vsebina četrtletnih zvezkov po OSeui pol je zelo bogata: razprave o zgodovini, teologiji, pravu vzhodnih eerkva V sedanjosti in preteklosti, poročila o sodobnih dogodkih v cerkvah, slovstveni pregledi, literarna poročila in ocene. Lani n. pr. je p. SaluviMe objavil ludi za nas poučen Bulletin serbo-croate-slovčne. Sekretariat revije: Maison de la Bonne Presse, Paris VIJ1, rue Bayard, 5. Cena za inozemstvo 28 franc. frankov, — Popularizaciji dela zu cerkveno zudinjenje služi zanimivo urejevani ilustrovani dvomesečnik L'union des Églises, ki izhaja v istem založništvu in stane za inozemstvu 0 franc, frankov,
Ephemerides théologie«« Lovanienses, L, 1924, je začela katoliška univerza v Louvainu izdajati tu čelrtletnik kot organ za dogmatiko, mural ko in cerkveno pravo. Časopis prinaša obsežne razprave iz teh disciplin, krajše prispevke (ki pa obsegajo večkrat po 15 in 20 strani), veliko število ocen, zelo bogato bibliografijo, ki se kosa s cerkvenn-zgodo vinsko bibliografijo cerkveno-zgodovinske revije [Revue d'histoire ecclésiastique), 1er poročila O znanstvenih dogodkih pO raznih deželah. Poleg francosko in latinsko pisanih prispevkov so ludi spisi v fUmskem jeziku. Administracija revije je v knjigarni Karla Beyaerta, Bruges, rue Moire Dame, ti; cena za inozemstvo 12 belg.
Irémkon je mesečnik za Širjenje ideje Cerkvene edinosti. Izdajajo ga bendiktinci vzhodnega obreda v samostanu Amay-sur-Meiise v Belgiji. Članki seznanjajo z religioznim duhom vzhodne cerkve in religioznim življenjem na vzhodu, manjši prispevki skušajo direktno ali indirektno pobujali delo za cerkveno edinstvo in mu služiti, kronika beleži važnejše pojave na vzhodu in zapadu, ki se tičejo cerkvenega edinsivar »izmenjava pogledov« odpira oči zu druga «tališča in bistri čut za »imponderabilia«, poseben oddelek opozarja na članke po revijah in na knjige, ki ie kakorkoli nanašajo na cerkveno edinstvo. pod naslovom uLes oeuvres« so zbrani podatki o delu za edinost na katoliški in nek&toliški strani. Na koncu vsakega zvezka je priloga,' reprodukcija kakega dela vzhodne cerkvene umetnost, Upravo revije, ki stane za inozemstvo 5 belg, ima M, Duculot, Gcmbloux (Relgiqiie). Poleg mesečnika izhaja zbirka razprav (10 zvezkov na leto), ki bi jih bilo radi obsega težje opraviti v list Cena mesečniku in razpravam 10 belg.
Nouvelle Revue théologique izhaja kot mesečnik v snopičih po 5 pol pod vodstvom jezuitov [Louvain, rue des Récollets, 11) in je namenjena na splošno duhovnikom. Nudi lepe razprave, poroča o odlokih centralne cerkvene oblasti, prinaša rešitve moralnih, cer-kvenopravnih, liturgičnih in stičnih slučajev, podaja književna poročila in ocene knjig, Cena za inozemstvo 7 belg ali t dolar; admi-
307
nistracija; Établissements Caslerraatt, S, A., Tournai, rue des Soeurs-Noires, 2B.
Recherches de science religieuse, teološka revija francoskih jezuitov, se sicer ne omejuje na to ali ono disciplino, vendar pretežno goji biblično in cerkveno historično znanost. Tako razprave kot krajši prispevki (notes cl mélanges) so velike vrednosti. Prav odlična so po strokah urejena periodično slovstvena poročila. Revija izhaja šestkrat na leto v zvezkih pO 80 str.; uprava je v Parizu VII, Place du Président-Mithouard, 5, Cena za inozemstvo 32 franc, frankov [za naročnike polumesečnika Etudes;« 27 Jrankov).
Revue Apologétique je mesečnik (zvezki po 7 pol), namenjen širšim krogom izobražencev, V direkloriju so rektor in dva profesorja katoliškega instituta v Parizu (Msgr. Baudrillart 1er Vcrdicr in Bainvel), Revija prinaša razprave fvčasi zelo teološke), preglede o aktualnih religioznih vprašanjih, po strokah urejene preglede o filozofski in teološki literaturi, ki inure zentmati tudi katoliške laike, in slednjič krajše beleike, odgovore na poslana vprašanja, pregled revij in bibliografske drobline. Revija je prav dobra, Stoji v 25. letu. Zalaga je podjetni knjigarnar Gabriel Beauchcsne v Parizu (Rue de Rennes, 117); cena za inozemstvo 36 franc, frankov.
Revue Bénédictine. — L. 1928. izhaja 40. letnik le odlične revije, ki jo v četrtletnih zvezkih izdajajo hcncdiklinci opatije Mii-redsous v Belgiji, Goji historično leulogijo, zlasti zgodovino patri-stičnega in zgodnje-srednjeveškega slovstva, monasličnu zgodovino ter zgodovino îifurgije. Za ta področja najuglednejša revija. Prinaša izjemno tudi razprave v angleškem ali nemškem jeziku. V slovstvenih poročilih se ozira na vse teološke discipline. Posamezni zvezki prinašajo dva posebej paginirana dodatka: poročilo o puhli-kacijah o starokrščanskem latinskem slovstvu (doslej 609 številk) in pa poročilo o publikacijah, ki se nanašajo na zgodovino benediktinskega reda. Uredništvo in uprava v opatiji Marcdsuns; naročnina za inozemstvo 25 dolarja.
Revue biblique izhaja 37. leto pod vodstvom dominikanskega bibličnega zavoda v Jeruzalemu (École pratique d éludes bibliques) v četrtletnih zvezkih po 10 pol. Eden glavnih sotrudnikov je znani francoski biblicist p. Lagrangc, Med sotrudniki so člani Taznih redov in ne redovnik i- V reviji je izšlo veliko število tehtnih razprav iz vseh disciplin, ki prihajajo pri študiju svetega pisma kakorkoli v poštev. Prav sedaj pubiicira p. Lagrange zanimivo studijo o religiji gnostične sekte Mandejccv, ki so njene svete knjige še le v zadnjem času postale znane. Pod naslovom Mélanges^ so zbrani krajši samostojni prispevki. Chronique« poroča pred vsem o novih razkritjih in rezultatih izkopavanj v Palestini in drugih sprednjeorientskih deželah, Pod naslovom Recensions« so daljše ocene bi bi i cističnih del in pod napisom Bulletin« kratke beležke o novih publikacijah. Revija izhaja v Parizu v knjigarni V. Lecoffrc (J. Gabalda et Fil si, rue Bonaparte. 90. Cena za inozemstvo 60 [rane. Irankov.
20*
308
Revue des sciences philosophiques et théologiques je znanstveno glasilo francoskih dominikancev. Izdajajo ga profesorji v dominikanskem kolegiju Le Saulchoir, Kain v Relgiji, administracija je v Parizu (Librairie Lccoffre, Paris 6( rue Bonaparte, 90). Revija je francoski veji dominikanskega reda v čast. V razpravah se bavijo po večini s spektdalivnimi vprašanji ali s historičnimi, ki se tičejo miselccv iz dominikanskega reda. Temeljita in bogata so po disciplinah in tvarinskih skupinah sestavljena slovstvena poročila. Kronika beleži dogodke po svetu, ki morejo zanimati teologa. Pregled čez revije prinaša vsebino razprav iz 79 revij, tudi iz Bogoslovnega Vestnika. Cena reviji, ki izhaja v četrtletnih zvezkih po 10 pol, jc 50 franc, frankov.
Revue des sciences religieuses, ustanovljena l- 192 L kot glasilo kal. teološke fakultete na državni univerzi v Strasbourgu, izhaja četrtletno ter prinaša razprave iz vseh teoloških disciplin, potem pa v določenem ttirnusu preglede čez literaturo posameznih teoloških strok [chroniques], Te preglede pišejo samo strasburški profesorji. Revija stane 40 franc, frankov; uprava: Strasbourg, rue des Frères, 9 bis.
Revue d'histoire des missions izhaja 5, leto v Četrtletnih zvezkih po 10 pol. V razpravah se bavi z misijonskim delom v preteklosti in sedanjosti. Letošnji prvi zvezek je med drugimi objavil n. pr, zelo poučni razpravi o vstajenju katolicizma na Japonskem v 19. stol. in o protestan t izmu in islamu v francoskem Kongu. Pod naslovom »Documents* so zbrana poročila o misijonskih družbah in podjetjih. Kronika poroča o sodobnem misijonskem delu in prinaša bogat statistični material. Na koncu so ocene knjig, ki se tičejo misijonstva, in poročila o člankih iz raznih revij, ki se nanašajo na misijonstvo. Uredniki so: J, Brunhes, G. Goyau, R, Pinon in J.-B, PioleL. Uprava reviji: »Éditions Spes*, Paris (V1'), 17, rue Soufflot; cena za inozemstvo 40 franc, frankov.
Revue d'histoire ecclésiastique, največji organ za splošno cerkveno zgodovino, je publikacija katoliške univerze v Louvainu, Četrtletni snopiči imajo po 15 in več pol. Prinašajo daljše razprave, krajše beležke (notes et mélanges], veliko število occn, obsežna poročila ÎZ raznih držav o historičnem delu {društvih, publikacijah, kongresih itd.). Vsakemu snopiču je pridejanih po več pol posebej pagtnirane cerkvenohisloričnc bibliografije, vzorne po preglednosti in popolnosti. Uredništvo in uprava revije je v Louvainu, rue de Naniur, 10; cena za dežele z nizko valuto 80 belg, frankov.
F. K, Lukman.
b) Ocene in poročila.
Trioerri P. Domenico M. O, P., I canti divini. lntrodu-zione-Traduzione-Comrnento estetico. Vol. L S" (XXIV, 428 p.). Casa éditrice Mariettl, Torino-Roma, 1925. Vol. II. S" (IV, 418 p.), lbid. 1926. Lire 38,
309
Svetopisemski psalmi se v letih po vojski pri večih narodih na različne načine razlagajo, Večkrat se izdajajo običajne razlage na podlagi dobrih prevodov, Tricerri je pogodil nekaj novega. Na 42S straneh 1. in 418 straneh 11, zvezka nam je prikazal svetopisemsko poezijo v jako prikupljivi, sijajni obliki, tako da čitatelja tudi debela zvezka nikakor ne utrudita, Delo je na strogo znanstveni podlagi, ne da bi se spuščalo v drobnarije, Za praktično spoznavanje in uživanje psalmov nevažna vprašanja O nadpisih tn historičnem postanku posumeznih psalmov se sploh ne obravnavajo. Glavno je, da bralec občuti vzvišenost in lepoto hebrejske poezije. V ta namen se nam podajajo svete pesmi v dovršenih, lahko umljivih prevodih, ki slede strokovnim zgledom Zennerja, Condamina, Filliona, Vigonrouxa. V kratkih uvodih in opombah se ilustrira pesem kot celota in v posameznih idejah, da se tem bolj spozna globokost vsebine in krasota zunanje oblike. Ker psalmi v psalleriju niso zbrani po logični ali vsebinski zvezi, zato so v tem delu razvrščeni po drugih vidikih, ne po številčnem redu psalterija.
Delo nam prikazuje svetopisemsko poezijo sploh, ne samo psalmov. Zato nam prinaša v začetku historične speve (Laineha, Mojzesa, Debore itd.), na koncu pa nekaj spevov iz preroških knjig. Pesmi ^Davidove harie« pa ima v tehle skupinah: 1. prolog (1. psalm); 2. pesmi o Bogu (o stvarniku, stvarstvu itd.}; 3, mesijanski psahni; 4. narodne pesmi (vojne in zmage, elegije, Jeruzalem); 5. monarhija (kralj, izdajalci, krivični sodniki); 6. pesmi pregnanstva; 7. liturgične pesmi; 8. spokorne pesnu; 9. pesmi iz vsakdanjega življenja (bolečine in radosti pravičnega); 10. moralno vprašanje; 11, ode; 12. zhorove pesmi; 13. pesmi v dialogih; 14. alfabetični psalmi; 15. didaktični psalmi; 16. pesmi Alleluja«,
Pri vsakem spevu se avtor ozira z obsežnim strokovnim znanjem na krog eksegetov, ki so o njeni govorili, in tuintam na kakega svetnega pesnika, ki je govoril o podobni Ivarini. Prav je tudi, da čitatclja ne moti s hipeikritičnimi razpravami, ki bi ga ne podpirale pri njegovem namenu. Zato bi bilo tudi odveč, če bi hoteli kritično odtehtati vsako njegovo kritično opombo ali njegovo odločitev pri prevodih. Na splošno je delo jako solidno, podprto z avtoriteto priznanih avtorjev in prevod lahko umljiv, ki nam kaže vzvišenost in globok Os t svetopisemske poezije.
V dodatku primerja avtor v ilustracijo svetega pisma speve med seboj in pa s spevi v indijskem, egiptskem in babilonskem slovstvu ter z modernimi poezijami. Zanimive so tu sorodnosti in podobnosti; svetopisemska poezija se lahko kosa z vsako drugo poezijo,
Kdor razume dobro italijansko, bo segel po lej knjigi, da bo videl, kako lahki (lahko umljivi) in lepi so psalmi.	M, Slavič.
D ii r r Lorenz, Religiose Lebensverte des Altea Testamenti, 8* (VIII, 156 S.). Freiburg i, Br. 1928, Hcrder. M 3 —,
Raziskovanje starozakonskega teksta in starozakonske zgodovine je s svojim pretiravanjem in z nedokazanimi podmenami privedlo do tega, da je Priedr. Delitzsch v svojem delu >Die grofie Tausehung
310
začel svariti pred knjigami stare zaveze sploh. V drugem oziru pa je sv, pismo stare zaveze širšim krogom neznano. Poznajo ie nekaj zgodhic iz prvega šolskega leta. Poučne in preroške knjige pa so večini neodpečatena knjiga. In tako je zakopan zaklad slarozakon. skega razodetja. Dvigniti ta zaklad, pokazati njegove vrednote za versko življenje, je namen te razprave. S srečno, fino občuteno razlago svetopisemskih tekstov je avtor nanizal v sistematični ohliki Celo vrsto verskih resnic, ki jih ima stara zaveza pred vsemi drugimi narodi, življenskih vrednot, ki so tudi našemu času potrebne.
Prvi del govori o velikem pomenu stare zaveze, da je učila čisli monoteizcm, zvezo med vero in nravnostjo, ter v svoji zgodovini kazala na hiagodejrti vpliv religije na življenje posameznikov in naroda. Drugi del pa nam kaže posamezne verskoživljenskc Vrednote, ki jih lahko črpamo iz starozakonskih knjig: 1„ neposredno, toplo zavesi božje eksistence in božjega delovanja v stvarstvu in življenju človeštva, 2. zaupanje v Boga, ki ostane neoinahljivo kljub zlu in trpljenju na svetu, 3. odkritosrčno pohožnost in brezpogojno vdanost v voljo božjo, ki se kaže v Jiturgiji in v molitvah, zlasti v psalmih 4. praktično življensko modrost, ki jo razodevajo poučne knjige stare zaveze.
Avtor je vse podprl z lepo izbranimi in dobro razloženimi citati, ki jih je povrh tuintam še utemeljil s kratkimi inlroduktoričnimi opombami. Razprava nam res stori sveta pismo stare zaveze pri -kupljivo, Kdor jo bo čital, ho občudoval bogato zakladnico in tem rajši segel po sv. pismu samem.	M, Slavlč.
Bardenhetier, Dr, O t to, Der Brief des heiligen Jokobus. 8* (VIII, 160), Freiburg i, Br. 1928, Hcrdcr, M 440.
Za kratkim komentarjem k pismu do Rimljanov (piim. BV 1927, str, 257—25S) je sedaj izda! Bardenhewer komentar k pismu sv. Jakoba, Tudi o tem najnovejšem komentarju velja v splošnem isto, kar o komentarju k pismu do Rimljanov: Nemški prevod, ki stoji na Čelu vsakega odstavka, je zelo točen, a ni suženjski: razlaga, dasi nekoliko obširnejša kot v pismu do Rimljanov, je jasna in nikjer utrudljiva, V nasprotju s tistimi, ki vidijo v Jakobovem pismu same sentence brez ožje notranje zveze, skuša B, v razlagi predvsem vedno dognati notranjo miselno zvezo med posameznimi sentencami in daljšimi odstavki. Velika prednost Bardenhevvcrjevih komentarjev pred drugimi je neka iziedna. lahkota, s katero zna v malo besedah pojasniti najtežja mesta. Ker je Jakobovo pismo posebno primerno za homilelično uporabo, ho vsem. ki bodo komentar rabili, močno ustreženo, ker je pisatelj k posameznim mestom tega pisma dodal sentenc^ iz SZ in evangelijev, iz palristične, talnuidistične, da celo iz grške in latinske klasične literature (gl. n. pr, str. 41—42. 49. 114 pod Črto, 130 in drugod). Glede tckslnokritičnih opazk se je avtor omejil na najnujnejše.
V seznani eksegetiČELc literature (20—23) hi vsekakor spadala (udi M, Meinertz, Der Jakobusbricf (Die hcilige Schrill dea Neuen Testamenti, Bonn 1916) in H. W i n d i * e h , Der Jnkobtisbrief {Handboch zum
311
N. T. IV, Bd, 2. T(!it, Tiibingcn l*)ll|. — Glede avtorja pisma se je B. v nasprotju s katoliškimi teologi odločil m mnenje, da je list pisal Jakob.
bral Gospodovi, ki pa ni identičen z apostolom Jakobom ml., sinom Alfejevim {6—10). Dokazi, ki jih za to navaja, ne nudijo nič novega, zato nc vidim razloga, zakaj je avtor v tej točki zapustil tradicionalno katoliško stališču in šel za protestanti.	A, Snuj.
H e d 1 a m , Artur C., episkop glosterski i profesor Oksfordskog Univerziteta, Isus Hristos u j s torij i i veri, S engleskog preveo Dra-gomir Maric, profesor bogoslovij« u Biloljti, 8" (XV, 200 str.j, Beograd, fzdanje knjižare Vreme«, 1927 (Cir.).
Pričujoča knjiga obsega osem daljših, zaokroženih predavanj, ki jih je imel glouceslerski škof Artur Headlam 1. 1924- na Havvardski univerzi v Ameriki. Temata, ki se obravnavajo, so sledeča: i. Historične priče o delu Jezusa Kristusa, 2, življenje Jezusa iz Nazareta, 3. Jezusov nauk. 4. Jezusova osebnost, 5. Jezusova smrt. 6, Vstajenje in rojstvo iz Device, 7. *Kaj sc vam zdi o Kristusu, čigav sin je?* 8, Krščanska cerkev.
Pisatelj, profesor oxfordske teološke fakultete, ki je zaslovel že po svoji knjigi Life and teaehing of Jesus Christ* (»Življenje in esufc Jezusa Kristusa«, London 1923) je, kakor omenja prevajatclj prof, Marič v predgovoru, velik prijatelj Srhov in pravoslavne cerkve ter eden najagilnejših članov udruženja za zedinjenje anglikanske cerkve s pravoslavno. Da bi bolje spoznal pravoslavno cerkev, je že pred vojno prepotoval Rusijo in z istim namenom o veliki noči 1. 1926- obiskal Srbijo, Med vojno je bil predsednik odbora, ki je v Ox[ordu skrbel za srbske teologe, slušatelje tamošnjc teološke fakultete (sir- VHf).
V pričujočem delu primerja historično sliko Jezusovo, kakor jo predstavljajo evangeliji, z religioznim pojmovanjem Jezusa Kristusa v zgodovini krščanske cerkve. Prihaja do zaključka, da je Kristus, kakor živi v veri vseh krščanskih vekov, prav tisti Kristus, ki nam ga predstavljajo evangeliji in da je Jezus Kristus štirih evangelijev pravi historični Kristus, nc pa zavestna ali nezavestna potvorha druge in tretje krščanske generacije, kakor hoče negativna kritika današnjega Časa. Ostro graja metodo historično-kritične eksegetične šole, ki življenju in delu Jezusa Kristusa nc priznava nadnaravnega značaja, ne morda, kakor da bi dokazni materijo! nc bil dober, ampak ker ta obsega stvari, ki jih racionalizem a priori odklanja (36), Proti tej šoli avtor z veliko odločnostjo brani zgodovinsko verodostojnost evangelijev. V sinoptičnem vprašanju se drži teorije dveh virov (Markov evangelij. Gospodovi govori), ki sta služila za podlago Matejevemu in Lukovemu kanoničnemu evangeliju, Markov evangelij je bil po njegovem mnenju kot prvi spisan med 1. 60, in 70. v Rimu. Matejev kmalu po razdejanju Jeruzalema (najbrž pod vtj-skoro tega dogodka), Lukov med I. 70, in 80., Janezov okrog 1. 100-(str. 9—131. Proti negativni kritiki zagovarja možnost čudežev, Kristusovo vstajenje in rojstvo Jezusovo iz Device; rojstvo iz Device, pravi, popolnoma soglaša z naŠitn pojmovanjem hožje osebe Kristusove (154).
312
¿al tudi pisatelj sam ni vedno dosleden ter hodi včasih pi> enaki poti kot njegovi nasprotniki, Na vetih mestih sc dvomljivo izraža o integriteti evangelijev, 0 Janezovem evangeliju pravi, da ima samo dogmatičen namen, zato njegova kronologija ni zanesljiva (33); dopušča mož,nosi, da je apostol .(anez samo posredni avtor četrtega evangelija (35). Marko ni pisa] samo na podlagi Petrovih govorov, ampak je rabil še druge vire; odtod včasih dvojno poročilo o enem ter istem dogodku, n, pr. o čudežnem pomnoženju kruha, ki se je zgodilo samo enkrat (14) itd.
Gotovo se tudi pravoslavni teologi ne bodo strinjali z Vsako posamezno trditvijo duhovitega anglikanskega, pisatelja, vendar bc knjiga, ki jo je prof. Maric podal svojim rojakom v lepem, jasno pisanem prevodu, ne samo pravoslavnim bogoslovnim krogom, marveč tudi laiiki inteligenci nad vse dobo došla; saj toži preva-jütelj v predgovoru nad siromaštvom njihove literature v teh vprašanjih in obžaluje, da mnogi, ki hočejo znanstveno proučevati Življenje in delo Kristusovo, še vedno v ta namen čitajo Renanovo Življenje Jezusovo« (str. IX).
G točnosti prevoda ne morem izreči sodbe, ker nimam pri rokah originala. Na enem mestu se mi zdi prevod gotovo pogrešen, namreč na str. 113, ko se beseda crucííragium (pravilno crurifragium) v oklepaju tolmači kot »raspinjanje na krst«. Citatelj znanstvenik bo tudi pogrešal v prevajalčevem predgovoru natančen naslov angleškega izvirnika z vsemi drugimi podatki, ki so potrebni za citiranje (Arthur C. ffeadlam, Jesus Christ in Hlstory and Faith. XVIil, 232 str. London, 1925. Murray).	A. Snoj.
É a n c Dr. Frandscus S. J., Sentenlia Aristolelis de compo-sitione corporum e materia et lorma in ordinc p h y s i c o el metaphysico in e 1 e m e n t i s terrestribus considera t a. (Hrvatska Rogoslovska Akademija svez. IX.) Zagreb 1928, vel. VI, 119.
Prof, Sancu se je zazdelo, da se v navadnem ume vanju Aristotelovega nauka o materiji in formi nekaj ne ujema: ali je treba Aristotela drugače umeti, ali so pa ugovori Zellerja in drugih res nerešljivi in Aristoteles sam sehi nasprotuje. Da bi to dognal, je iznova, neodvisno od vseh komentatorjev, samostojno predelal Aristotelova dela glede na nauk o materiji in formi. Prišel je do sklepa, da treba pri Aristotelu ločili materijo in formo v fizičnem in metafizičnem zmislu: časih mu je materija lako zvana »materia prima« (fizično), torej tvar, ki tvori s formami ali podstatnimi deji (varna bitja, časih pa »materia ultima« (metafizično), torej isto kar »prva podstat« aH indivíduum. V prvem pomenu se jemlje »ut pars«, v drugem »ut totum«. Prav taka je pa tudi S formo. Tudi ta je fizično del celote, metafizično pa celota sama; v prvem pomenu se ne dopoveduje in recto [človek n. pr. ni anima), v drugem pomenu pa (človek je animal raí iona le). Dočim sta materij« in foTma v fizičnem pomenu med seboj stvarno (realiter) različni, se ločita materija in forma v metafizičnem zmislu samo pojmovno (raiione).
313
Na podlagi te distinkcije prof. Sanc z lahkoto rešuje Zellerjeve ugovure in nnvideznn nasprotja pri Aristotelu. Z metafizičnim pojmom forme tolmači dr. Sane tudi Aristotelov spoznavni realizem, z metafizičnim pojmom materije pa individualne razlike med po-edinei.
Ob tem študiju se mu je pa odkrilo še nekaj drugega. Dobil je pri Aristotelu čisto drugi pojem »pudslatne forme«, kakor ga pa poznamo iz skolastike, Po tem odkritju Aristotelu forme tvarnih prvin niso nič substancialnega, ampak le posebna značilna svojslva, prav za prav kompleksi svojstev, ki se po njih prvine med seboj ločijo, a tudi družijo, in ker so ločljiva, tudi izpreminjajo iz prvin v prvine, iz sestavin v sestavine,
Gotovo bo to skrbno in strogo znanstveno delo vzbudilo pri strokovnjakih zanimanje, pri mnogih, iti so se veliko bavili s sko-lastičnimi miselei, a manj naravnost z Aristotelom, tudi presenečenje, Ali ne grozi njih nazorom o hiiomorlizmu popoln prevrat?
Nas zanima najprej, kaj bi dejal na to Tomaž Akvinslci. Glede prve točke je ie v opuse. De enlc cl essentia (cc. J—3) omenil, da sc rabi beaeda »forma. tudi za bistvo in da ae bistvo izraza lehko »ut totuui-(n, pr, homoj ali mt pars«, (n. pr. humamtaa). Besede .■■ ni a teria-i pa v takšnem metafizičnem pomenu ne rabi, pravi samo, rta se ima, kar se motri kot subjekt za metafizično formo, »ut materiale« (tako n. pr. »ganus iiimitur a roaleria, quamvis non sit materia«, je pa perfectio generis »ut mutcrialis, se habens itd ulteriorem pcrfeetionem«], Zdi se torej, da tistega teksta v Metafiziki (1029 a 20—21] ni uineval o materiji V metafizičnem, ampak v fizičnem zniislu. Sicer sc pa v bistvu s temi metafizičnimi pojmi ujema. Vscknko je pa po prof, Šancuvem umevaaju rot Sc preprostejša: ako se forma tako umeva, zakaj ne tudi nje korelat materija? Druge reči |n. pr. vpraianja o individualnih razlikah in o pnčelu poedinja) pa htdi po tem naziranju niso tako preproste, kakor se na prvi videz zdi.
Glede drugo točke je tudi SV. Toma?, čutil, da se nekaj ne ujema. Zelo zanimivo je, kako si je on stvar razlagal. V komentarju De gen, cl corr (1. II, lect. 2} pravi; vlnquirit hie Philosophus principia corporum sensibilium, inquanttun sensibilia sunt, ut ipse dicit in littera. Si aulem dicatuT, qund velil inqnirere principia formalia subs lantlalia, tunc dicendum est, quud quia fonnae subs tun fisi Its sunt nobis ijjnotae, quia insensibiles, ideo per istas qualitates, quae sunt inunediata principia transmntalioni*; substantial is, dat intclligerc ipsa formalin princi pia substantial)!),« Torej, Aristoteles ali govori le o poiclih Čutnih teles, kolikor so čutna, ali pa sub s Unci al ne forme poimenuje po čutno zaznatnih emanaetjah, ker jih samih na sebi ne poznamo. Toda ne prva ne druga podmena ni posebno zadovoljiva, torej ostane le Sancova misel, da pri prvinah in kemičnih sestavinah pu Aristotelu ni pravih substancialnih form v skol&stiinem z mi slu. Tedaj pa seveda to delo potrebufe nujnega dopolnila. Prof. Šant. ki sc je že v to stvar tako vglobil, naj bi v novem delu pojasnil: 1, kako jfl pu Aristotelu s subslancifdno formo pri živih bitjih, ali ie morda po Aristotelovem mnenju tudi tu le nekaj v bistvu nkcidentnlnejja. ali jp marveč, knkor .se povsem zdi, substantial na v skolastičnem zmislu? 2. kako in kdaj je nastal nauk o substancialnih formah ludi za prvine in kemične sestavine, ali morda po arabskih komentatorjih in po refleksu teorije o sestavi živili bitij? in 3, katero mnenje je zlasti Se z Mirom na najnovejSi: nazore o strukturi snovi . boli utemeljeno. Aristotelovo ali skolastično? Tako bi ta vsekako znamenita monografija dobila ie veEjo vrednost, ker neposredni pomen za vpraianje o hilomorfizmu.
314
V tisku j« ostalo precej t Likovnih hib. Motijo hibe aa str. 31: qui« pati possuni nam. quin patt pnssint; na str. 93; para nam, ars, na str. 79: v, ;i>j TL namesto t) fii)	il. Težko je str. 16; homo et animal et
rationale est, non habet; z mis el je; človek je animal, ne more se reii, du i tn a animal, kakor nasprotno ima dušo, a ni duSq; treha hi bilo torej est in habet vsaj razpreti.	A. U.
F r 6 b e s Jos. S. .(., Psychologin spectdntäva, Tom, II: Psycho-logia rutiwnalis. 8U, VI, 344. Freiburg i, B„ 1927. Herder.
Za prvim zvezkom, ki obsega psihologijo Čutnosti (prim, BV VIII, 1928. 82/3), je iziel sedaj tudi ta fdrugi zvezek) o psihologiji umnosti z istimi vrlinami (bogato vsebino, izrabo modernih izsleditev, skola-stifno preciznostjo itd.j. Razdelitev jc običajna; o umu, o volji, o duši, Posebej treba Opozoriti na temeljito poglavje o svobodni volji (166-221).	A. U,
Živkovič dr. A-, Problem etičke kulture, (Savreinena pitanja sv. XXVI.) Mostar 1927. Str. 83,
Iz Sarajeva se iiri nov pok ret za etični preporod, Početnik mu je Miljcnko Vidovič, Ker se bori ta pokret zoper materializem in za idealizem, za nravno povzdigo. za plemenitost, požrtvovalnost, nesebičnost, za sočutje in ljubezen do ponižanih in trpečih ljudi, zato je mnogim zelo simpatičen, zato se širi bolj in holj, dalje in dalje. Prof, Živkovič je že večkrat opozoril na to, da je ta pokret kljub lepemu videzu in nekim resničnim vrlinam dejansko za naš narod poguben. V tej knjižici o tem posebej razpravlja. Vidovičev etični pokret — to je zmisel tega dela — ni nič drugega kakor tako avani pokret za etično kulturo' , ki so ga na zapadu započeli Felix Adler. Gizycki, W. Foerster (oče znanega pedagoga), Jodl in dr. Ta pokret hoče etiko osamosvojiti od religije, osnovati jo na »humaniteto«, ustanoviti etiko ¿čiste človečnosti . To prizadevanje je pa za narode pogubno, zakaj brez religije za narode ni etike, ni etičnega preporoda, temveč le propasl. Zato bi tudi Vidovič, če bi uspel, naS narod najprej versko, a potem tudi nravno razdjal.
Krepko pisana in z dokazi podprta knjižica je tudi za nas aktualna, saj sega Vidovičev vpliv že tudi k nam,
Opozorili bi pa na to, da je korektura teh kajliic zelo nedostatna. Prim, v tej samo prvo opazko na str, 80, Kaki na zbrodal
A. U.
Rrunsmann, Johannes S, V, D,, Lehrbuch der Apologetik,
I. D.: Religion und Offenbarung, 8" 403 S, Missionsdruckerei St, Gabriel bei Wien,
Knjiga hoče biti praktičen učbenik apolog etike, ki naj da duhovniku v koncizni in v pregledni obliki sistematično apologetiko, kakor jo zahtevajo potrebe današnjega časa,
Važnost apologetike je v tem, da danes velja boj ne toliko posamnim dogmam, ampak pred vsem temeljem krščanstva. Močni tok naravoslovne vede zanika možnost in spoznatnost razodetja in njegovih nadnaravnih kriterijev (čudeža itd.). Mnogo modemih psihologov izločuje iz religije racionalni element in vidi bistvo vere
315
v iracionalnem ču vsi vo vanju, ekstazi itd. Veroslovci odrekajo krščanstvu originalnost in razlagajo njegov izvor z netočnimi analogijami iz drugih verstev. Proti tem strujam mora apologetika braniti nadnaravno svojstvenost in originalnost krščanstva.
Zdi se mi, da je Brunsmann to nalogo v izredni meri pogodil s svojim nemškim učbenikom. Terminologija je vsled novih raziskovanj v psihologiji, naravoslovju in v primerjalnem verostovju zeli» obogatela in je tako svojstvena modernemu času, da je iz praktičnih ozirov priporočljivo razpravljali o teh vprašanjih v kakem Živem jeziku, Latinski učbeniki morajo vso moderno terminologijo prestavljati v mrtev jezik, duhovnik pa potrebuje danes muderno terminologijo,
Z zanimanjem bo bral moderni človek jasno razlago verskega akta (41—47) in razpravo o izvoru religije, kateri je avtor posvetil posebno pažnjo (58—109), Tu se nam razvritajo kakor na dlani najrazličnejši domisleki o zgodovinskem in psihološkem nastanku vere, Na tem ozadju se tem veličastne je odraža resnica o racionalnem izvoru religije in o njeni monoteistični obliki v pradavnini. Upravičeno jc avtor posvetil četrtino knjige razpravi o naravni religiji, da dokaže, kako je razodetje navezano na elementarni pojav človeške narave, kako pa jc tudi nujno moralo dopolniti nedostatno naravno religija,
V drugem delu je avtor z veliko skrbjo obdelal najprej vprašanje možnosti razodetja in njega nadnaravnih kriterijev. Simpatična mora biti njegova razlaga čudežev, ki pusti naravne zakone neokrnjene (str. 158 nsl,). Čudež spremeni samo zunanji potek fenomenov, nikakor pa ne notranje zakonitosti narave. Pri čudežih in prerokbah so pojavi ckultizma, tako fizikalični kakor psihični, pri merno upoštevani [str. 172, 189}.
Med pozitivnimi dokazi za razodetje je važno mesto odkazano staremu zakonu, kar je z ozirum na pretendirane analogije med judovskim verstvom in drugimi orientalskimi religijami popolnoma upravičeno. Vprav te analogije je osvetlil avtor v sijajni razpravi (367—383). Dokazi iz novega zakona (Čudeži Kristusovi, njegovo vstajenje) odgovarjajo zahtevam današnje znanstvene tehnike.
Današnjemu apologetu postaja vsled novo nastajajočih vprašanj tradicionalni okvir apologetike pretesen. Izbor in primerno oblikovanje argumentov in argumentacije je zanj težaven problem. Apologeti iščejo najprimernejšo obliko za svoj tema in diskusija o tem jc živahna. Tako si dovolim nekaj opomb k Brunsmannovi knjigi-
Gotovo je eno najtežavnejših vprašanj apologetike, kako primemo naslikati dejstvo vesoljnosti verskega pojava, Pavšalne trditve rimskih modrijanov (Cicero itd.) in modernih etnologov (Waitz, Pcschl, Katzcl i. dr.) niso posebno umestne (str. 52). Izjave etnologov, ki pravijo, da ni brezverskib narodov, ne zadenejo jedra, ker štejejo ti etnologi ravno tipične areligiozne pojave (magijo, totemizem) k verstvu. Pregled verstev bo moral danes dobiti drugo obliko, kot jo nudi Brunsmann (str. 85—107), Kazalo bi postaviti na prvo mesti
316
pregled prakulturnih verstev in navezali nanje verske ideje Ireh nomadnih sknpin: Sibircev, Semitov in Arijcev. Pri vseh teh se da dognati izrazita munoteistična tendenca,. Od tu se nudi velikopotezen prehod k višjim kulturam, tako od Sibircev h Kitajcem, od prvotnih Arijcev k Indijcem, Irancem in Evropcem. Tako se širi pogled v monoleistično versko mentoliielo celih kontinentov, ko gledamo, kako so nomadi, ki so zajeli v svoji gospodarski element a most i velike prostore zemlje, ponesli slavo »nebesnega vladarja« širom sveta. Ob koncu bi kazalo razpravljati o onih malih, a mnogoštevilnih skupinah primitivnih narodov, ki jih jc inlicirala dekadenca matriarhalne in tolemistične kulture, Najvažnejša je stomiii-jonska skupina zamorcev.
Za vso tozadevno razpravo pride v pošte v slovstvo zadnjih ¿asovi C ar noy. Les Indoeuropéens (1921); Schröder, Arische Religionen (1924), Brockel mann, Allah und die Gfttzeh {1922); za Afriko najnovejša raziskovanja Schcbeste, Schumacherja itd. Delo, ki ga Brunsmann pred vsem uporablja, Cbantepie de la Saussaye, Religionsgeschichte 1905, ¡e zastarelo. Tako so n, pr. njegova izvajanja o religiji Irancev, o Milri, o Grkih netočnu. Žalibog so Kelti in Slovani sploh izpuščeni,
Ncdostatcn se mi zdi Brunsmannov dokaz iz verske vsebine starega in novega zakona, Tu tiči bogat zaklad za apologete, ki ga je treba dvigniti in podati modernemu svetu v pravi obliki. Vzvišenost slarozakonskega monoteizma in Kristusovega nauka v luči drugih verstev, ki jih danes veroslovci toliko proučavajo, se ne prikazuje v polnem obsegu. — Tudi naglo širjenje krščanstva v prvih stoletjih mora najti pri apologetih drugo dokazilno obliko.
Nemcem lahko čestitamo, da so dobili tako izvrsten učbenik apologetike. Dvomim, če ima kak drug narod v svojem jeziku tako izvrstno knjigo na tem polju.	L, Ehrlich.
Zaakov, Dr. Stephan, Das orthodoxe Christentum des Ostens.
Sein Wesen und seine gegenwärtige Gestalt. 8", 148 str. Berlin 1928, Furche-Verlag. M. 0.
V pričujoči knjigi so zbrana predavanja, ki jih je znani bolgarski profesor bogoslovja imel na protestantski teološki fakulteti berlinske univerze v letnem semestru 1927. Predavanja so po vsebini in po duhu prikrojena za ta namen. Povsod se opaža velika blagoholnost nasproti protestantizmu, poudarjanje sorodnosti in prijateljstva s protestanti. V tem se pisatelj znatno oddaljuje od pravuslavne izjave na svetovni cerkveni konferenci v Lausanni 1927. Tam so pravoslavni zastopniki poudarjali, da v verskih (dogmatičnih) vprašanjih niso možni kompromisi in da je cerkvena edinost 1er »communicaito in sacnB* nemogoča brez verskega edinstva. Cankov pa gre v kompromisih brez dvoma predaleč. Prav zalo je njegova knjiga manj porabna.
Knjiga je pisana jasno, precizno in pregledno- Literatura, ki jo navaja, in tvarina, ki fo obravnava, je dobro izbrana. Po uvodnih
317
opazkah o sedanjem stanju ločenih vzhodnih cerkva razpravlja o dogmah, d cerkvi, o bogoslužju, o vzhodni pobožnosti in delavnosti, na koncu pa o vprašanju cerkvenega zedinjenja, Toda v vseh teh vprašanjih se premalo uveljavlja tradicionalno pravoslavno stališče; povsod se predstavlja predvsem subjektivistična novejša smer pravoslavne teologije, ki se ji pozna protestantski vpliv.
Pravilno &c poudarja, da cerkev ni aarai organizacija, marvei tudi organizem [str. 64—6fi). a netočno se zabrisuje hierarhično ccrkveno ustroj-slvo, zmotno se zaleinnjuju božjepravna učiteljska in vladna oblast epi. skopata, vsaj indirekino sc iaji nezmotno ccrkveno učiteljstvo (79—85). Katoliški nauk se predstavlja enostransko, večkrat celo krivo. Cerkvena spravljivost. ki it med Bol(ari znatno raziirjciia, sc preveč uveljavlja v razmerju do protestantov. Pisatelj dvakrat (str, 16 in 120) citira mojo knjigo j Prav o slavje«, a zelo nclofno |n. pr, navaja str. ¡39, kalcrc v knjigi sploh ni|; najbrž ne razume toliko slovenskega, da bi mogel o nji soditi, Na splošno sc npaia, da pisatelj V do gmaliinih vprašanjih ni tako trden, kukor v zgodovinskih. To x;u&tlišuje praktiino vrednost lepe in zanimivi knjig«.	F. Grivec.
Lang, Dr. Albert, Die Loci theologici des Melchior Cano
und die Methode des theologischen Beweises, liin Beitrag zur theologischen Methodologie und ihrer Geschichte. (Münchener Studien zur historischen Theologie, Heft 6.) 8" (VIII, 256). Münchcn 1925, Jos. Kösel u F. Pustet, K-G, M, 5-50.
V	spodnjem naslovu je naznačen dvojni namen te skrbno izdelane monografije: prispevati k teološki metodologiji in k zgodovini teološke metodologije. Obojni namen je pisatelj srečno dosegel. Uvod razpravi je kratka, v markantnih potezah podana življenska skica in karakteristika Španskega dominikanca Melhiorja Cana (1509—1560), Cigar delo De locis theologicis libri XII, nastalo med 1. 15-13. in 1560., ima mesto med klasičnimi deli katoliške teologije in prvači med metodološkimi deli.
V	1. pogl. so orisani oddaljeni in bližnji historični pogoji, pod katerimi je delo nastalo: metodološki poskusi klasične skolastike, metodološko tavanje pozne skolastike, metodološka preoricntacija v dobi humanizma, metodološke smernice reformatorske teologije in po njih izzvana refleksija o metodi katoliškega bo£oznanstva in slednjič restavracija katoliške teologije, zlasti v Španiji, kot rodovitna tla, iz katerih je vzklilo Canovo delo. Drugo poglavje pojasnjuje, kaj je bil topos v Aristotelovi dialektiki, kaj locus Ciceronu (na str, 57, v 3. vrsti 3. odstavka mora stati Cicero mesto Cano) in kaj je
bil locus pri humanistu Rudolfu Agricoli (1442—1485), ki mu je Cano t sledil, kar je Lang točno dokazal- Loci theologici so po Canovcm pojmovanju teološki spoznavni viri, iz katerih teolog zajema svoje principe, načela, pozicije, da presodi njih dogmafično izvrstnost in iz njih dela nadaljnje zaključke. Auctoritas in ratio sta teologiji najvišja spoznavna vira. Določili njiju medsebojni odnos je bil važen problem skolastike. Velikopotezni harmoniji obeh v Tomaževem sistemu je sledilo utesnjevpnje umstvenega dela po skotizmu in razdor soglasja po nominalizmu. Slednjega je povečal in do konca
318
izvedel Luther. Cano upostavlja v duhu sv. Tomaža Akvinskega harmonijo med auctoritas in ratio: v teologiji je treba razodclc resnice verno sprejeli, potem pa jih racionalni) obdelati; poleg pozitivne teologije ima mesto spekulativna, in teologija uporablja poleg verskih tudi naravne spoznave. Tako se loci theologici, ki jih Cano našteva deset (3. pogl.), po svoji naravi dele Ha dve skupini: teologiji lastne (sveto pismo, ustno izročilo, kat. cerkev, rimsko cerkev, cerkvene zbore, cerkven« očete, tkolaatifine teologe) in teologiji tuje, t. j. take naravnega reda (naravne spoznave, filozofe, zgodovino). V 4, pogl. povzema avtor Canova navodila, kako se dajo iz posameznih loci dognati teološki principi (positiones, petitionus) in kot taki izkazati. V 5. pogl, izvemo, kako je po Canti treba presojali najdene principe z ozirom na njih dogmatično izvestnost. 1 emu poglavju je uvod posnetek Canovs? analize verskega deja, zaključek pa njegova izvajanja o teoloških cenzurah, Lang je tukaj tudi točno pokazal, da je španski dominikanec F. Marin-Sola v knjigi L'évolution homogène du dogme catholique (gl. moje kratko poročilo BV VU, 249) napačno umel Canovo vrednotenje teoloških konklu/.ij. Zadnji dve poglavji govorita o Cannvih nazorih o sistematični obdelavi teoloških pozicij, t. j, o spekulativni teologiji, ki jo prav tako odločno brani kakor odklanja biperdialektično postopanje, in pa o njegovih navodilih za tehnično izvedbo in za formalno oblikovanje dogma ličnega dokazovanja.
Langova monografija je zelo poučna in z živo pozornostjo jo Čitaš od začetka do konca. Rad podpišem njegovo končno sodbo o »očetu teološke metodologije*: Canovo delo je tudi za današnjo teologijo še koristno in merodajno. Današnja dogmatika si bo morala prisvojiti izsledke eksegetičnili in historičnih študij, njih dogmatična presoja pa se bo ie vedno morala vršiti po klasičnih pravilih Canovih loci theologici,- »Pnaitivna temeljitost Melhiorja Cana in spekulativna genialnost sv. Tomaža se morata izpopolnjevati, obe skupaj sta ideal katoliške teologije.« ieleti bi bilo, da bi skoraj vstal teolog, ki bi za današnji položaj ustvaril tako vzorno delo kot so bih Canovi loci theologici za njegovo dobo. To bi bilo zopet delo za stoletja.	F. K. Lukman.
Wal t, Dr. tbeol. Joh. Bapt.. Privatdozent d. Dogmatik a. d. Universität Würzburg, Die Fürbitte der Heiligen. Eine dogmatische Studie. ^ (XVI, 168 S). Freiborg i. B. 1927, Herder. M. 6; vez. M. 720.
Walzova dogmatifria monografija o priprošnji Svetnikov je razdeljena na Štiri oddelke. Prvi oddelek (str. 3—20): Katoliški nauk o priprošnji svetnikov po partikulnrnih in ekumenskih sinodah; nauk simboličnih knjig pravoslavne cerkve; Luther, Zwingli, Kalvin; simbolične knjige evangeljsko-lutrovskih in reformiranih cerkva. — Drugi oddelek (str, 21—92): 1 Direktna in indirektna pričevanja svetega pisma o priprošnji svetnikov. 2. Tradicija, a) Osnova nauka o svetniški priprošnji v prakrŠčanslvu do konca 2. stoletja, b) Pri-
319
prošnja svetnikov v verskem prepričanju dobe pred Konstantinom: pričevanje cerkvenih očetov in pisateljev, nagrobni napisi, spominiki krščanske umetnosti (orante, stike sodbe), c) Popolno izoblikovanje nauka v 4. in 5. stoletju: očetje do Ltona Velikega; epigrami, graffiti, slike: Marijino češčenje v tem razdobju; češčenje asketov in Škofov; liturgija (razlaga spomina svetnikov v Kri/ostomovi lilurgiji in prvega spomina v Klenientovi lilurgiji, ki se je bržčas pozneje vrinil). — Tretji oddelek (str. 93—129): Kaj pričakuje cerkev svetniške priprošnje? 1. Pred vsem nadnaravne darove milosti. Med cerkvenim češčenjem svetnikov in poganskim češčenjem božanstev in herojev je velika razlika i po vsebini i po zunanji obliki i po duhu. Avtor se v teh izvajanjih opira na bolandista H. Delehayeja (Les origines du culte des martyrs. Bruxelles 1912), najbolj temeljitega poznavatelja te materije. Pričevanja očetov, napisov in liturgije 2. Svetniki naj izprosijo časnih dobrin, kolikor pomagajo doseči nadnaravne in večne. To je cerkveno stališče; ljudska pobožnosl je ila včasi preko mej cerkvenega nauka in cerkvene prakse. Svetniki kot zaščitniki posameznih vernikov (krstni patroni), zaščitniki mest, dežel, stanov in priprošnjiki v posebnih zadevah in potrebah. — Cetrli oddelek (str. 130—163). 1. Svetniki poznajo človeške potrebe in spoznavajo v Bogu, kdo jih prosi za priprošnjo. 2. Moč njih pri-prošnje izvira iz njih popolne ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega 1er iz božje uredbe, ki daje sekundarnim vzrokom mesto v zveličavnem redu, — Sklepna beseda (sir. 164—168) pojasnjuje odnos nauka o priprošnji svetnikov do nauka o Bogu in božjih lastnosti, do nauka o odrešenju po Kristusu in do nauka o cerkvi, delilkj in posredovalki zveličavne milosti.
Monografija zasluži toplo priznanje. Posebej je treba s pohvalo omeniti, da se je avtor ozrl na simbolične knjige pravoslavne cerkve in na vzhodne lituigije (v IV. oddelku bi se bil leliko tudi na grško teologijo do cerkvenega zbora v Firenzif, potem pa to, da je v velikem obsegu porabil epigraiični material in spominike staro-krščanske umetnosti.
Naposled moram omeniti nekaj netočnosti in pomanjkljivosti,
Pogrešam kratke ocene vzhodnega ikonoklazma in zapadne kontro-verze o čeičenju svetnikov in njih podob v karlovski dobi, — Str. 22: Gen 48, 16 nc more hiti ne direktno ne mdireTctno dokar. ia priproSnio umrlih pravičnih —■ /a tatinski epigraiični material naj bi se sedaj porabila ïbirka E, Dichl, Inscriptions* latinae christianac veteres (Rerolini 1924 ss,l. — K str. 26; Za moi medsebojnega podpiranja z molitvijo j« vain j beseda Jak 5, sl„ ki je avtor ne omenja, — K -Ur. 57: Pri sv. Ambroziju naj hi se navedla munografija J. E, Niedcrhuber, Die Lchrc des Id. Ambrosius vom Reiclie Gottes auf Erden (Mainz 190*11 218—232, -- V 11. oddelku naj hi se omenila skrbna slutîija h. V a C a n d a r ci, Les origines du culte des maints v zbirki Études de critique et d'histoire religieuse HI ¡Paris 1412) 57,—212, — K str. s!.: O Marijinem ïeïfeniu v prvih treh stoletjih priai, E. Ntuberl, Matic dans l'église anténicécnne (Paris 1908J Za èeSti-nje Matere božje je Se vedno upoštevanja vreden J. 11. New-mano v spis IZ t. 1365.: Lutter to Pusey on his reccnt Eirtnicon, Certain difficultés felt by Anglicans in efilholie tçaçhing (francoski prevod: Du culte de la sainte Vierge dans l'église catholique fParis 19081: nemški okraj-
320
šani prevod; Die heilige Maria. Eine Apologie und historische Begründung des Mnrienkultus. Deutsch von H, Riejch IRcgcasburg 1911]), — K. str. 102; »Suii. pele pro nubis, ul salvi sinius, n je napačno prevedeno: ».. > daß wir heilig seien.* —■ K str. 103: Ali je dognano, da je Dol m ata osebna lastno ime7 — K str. 104: Gralfito: •Marcdline. Petre, petile pro Gallienn ehri-stiano. nt izraža projnje. da hi G, postal kristjan (Erlangung des christlichen Glaubens]. — K sir, 143t Theophil von Alexandrien je lapsus ealami za Anllochlen.	F. K. Lukman.
Acta V. Convenlus Velehradensis anno MCMXXVI1 post s, Cyrill um natura MC, (Operiim Acad. Vclehradensis toin. XL) 6". 322 pagg, Olomucii 1927. Sumptibus Acad. Velehrad, Kč 50-~.
Tri mesecc po V. velehradskem shodu (20.—24, jul. 1927} je izšlo o njem to obsežno poročilo. Za apostolskim pismom papeža Pija XI. jugoslovanskim in češkoslovaškim škofom ob 1100 letnici rojstva sv. Cirila in apostolskim pismom olomuškemu nadškofu za V. shod na Velehradu sledi obsežno — preobsežno — poročilo o pripravah za shod in o njega poteku (str, 17—71). Na str. 75—155 so natisnjena leološka predavanja na kongresu in na str, 159—241 poročila o delu za cerkveno edinstvo. Str. 245—2S2 prinašajo važnejša poročila, ki so o shodu izšla v raznih časopisih. Na koncu so: seznam udeležencev, osebni in stvarni register (zelo hvalevredno!) in pregled vsebine. Knjiga je natisnjena na zelo lepem papirju, toda črke se mi za tako publikacijo ne zdijo najprimernejše; oči se pri čitanju prehitro utrudijo, Pogreškov v tisku je legija. Lepe so priložene slike (nadškofa Prečnim, skupna slika vseh udeležencev in slike manjših skupin).
Bog, Vestnik je že prinesel splošno poročilo o shodu (gl. ta letnik str. 91—93); zato se smem omejiti na strogo teološka predavanja. — Mavricij Gordillo S, J,, profesor na papeškem vzhodnem zavodu v Rimu, je v predavanju o juridizmu pri vzhodnih in zapadnih cerkvenih očetih bolj naznačil nego izvedel dokaz, da katoliško nazlranje o odnosu cerkvene in svetne oblasti, o avktori-teti Škofov in o avktoritcti rimskega papeža nad vso cerkvijo soglaša z mislimi cerkvenih očetov. Predavatelj obeta, da bo v posebni razpravi pokazal, kako si je sv. Bazilij Veliki misiji cerkveno edinstvo. — Škof Peter Aziz H oh. generalni vikar kaldej-skega patriarha, je podal zelo zanimivo poročilo, kako se je v vzhodno-sirski (siro-kaldejski) cerkvi, tudi ko je zašla v nestoria-niicm, ohranilo prepričanje o prvenstvu rimskega škofa, in je to pojasnil z dolgo vrsto zgodovinskih dejstev, — Prof. S p äCf 1 S- J. jc po svoji preprosti, pa prav zato tako jasni in varni metodi analiziral pravoslavni in katoliški nauk o dejslvenosti zakramentov in pokazal, da pravoslavni očitek jnridizma ne zadeva katoliškega nauka o zakramentalni dejstvenosti cx opere operato, ne nauka o zakramentalnem znaku, ki ga trije zakramenti vtisnejo, nc nauka, da more nevernik ali jud ali heretik veljavno podeliti zakrament, n. pr. krst. — K. L ü b e c k je pojasnil razlike med pravoslavnim in katoliškim učenjem o birmi in sv, poslednjem olju. Prav dobro je historično razložil, odkod je v nekaterih pravoslavnih cerkvah ponavljanje birme v izvestmh slučajih ter podeljevanje poslednjega olja
321
zdravim- — P, S. Sala ville je po splošnih opomhah o duhu vzhodne lilurgije razloži! /misel evharistične epikleze v grških litur-gijab, Njegova razlaga je brez dvoma pravilna. Do ¡sle solucije sem prišel pri študiju Nikolaja Kabasila, ki izrecno opozarja na analogijo med evharisiičnu epiklesû in epiklezami pri drugih zakramentih, Evharistična epikleza je »samo pariikulareu primer splošnega litur-gičnega sloga ali postopka, pa večje važnosti, ker se trans&ubstan-ciacija svetemu Duhu prilašča«. Po vsej pravici S. naglasa, da se epikleza ne nanaša samo na posvečevanje vernikov in obhajilo, marveč na transsubstanciacijo samo. Pri konsekraciji delujejo vse tri božje osebe in ta mist! je izražena v trinilarni evhoiogiji, ki se v kontekstu anafore (kanona) jasno kaže. Pred Gospodovimi besedami bi epikleza ne bila na mestu (dasi poznamo tudi nekaj primerov predhodne epikleze), epikleza vzporedno z Gospodovimi besedami ni mogoča, torej mora stati za njimi. Vprašanje, kaj pomeni epikleza, je postalo zamotano, ko so se začeli vpraševali, kdaj, v katerem trenutku, se posvečenje izvrši, in ko je Markos Evgenikos prenesel konsekratorično moč izključno na epiklezo, — Msgr, P. Aziz !I o h je v kratkem predavanju rekel, da je v siro-kaldejskt liturgiji epikleza »zgotj iiturgična formalnost«, ki naj pove, da čudovita izpre-menitev kruha in vina z Gospodovimi besedami ni delo duhovnika-Človeka, marveč je delo svetega Duha. Nova je njegova razlaga, kako je prišel trikratni > svet« (Iz fi, 3) v liturgijo, na začetek anaiore (kanonaj. Misli namreč, opirajoč se na razlago sirskih pisateljev (sv. Efrcma, monofizita Jakoba iz Saruga in nestoriancu Narsaija), da se je to zgodilo zaradi besed Iz 6, 5—7, ker se je na posvečene partikule naubračalu beseda o žarečem oglju, ki £i ju angel s kleščami vzel z oltarja in SC ž njim dotaknil vizionarjevih ustnic ter jih očistil. Zanimiva je ta razlaga, verjetna pa ni.
Navedene razprave obsegajo toliko tehtnega, da jih ne bi smel v nemar pustiti noben dogmatik.	F. K. Lukman.
Burn, A. E., D. D., Dean of Salisbury, The hymn Te Deum and its author, 8" (VI11, 8b pag,), London 3 926, Faith Press. 2 s. 6 d.
L. 1894, je Dom Gaston M or in v Revne Bénédictine postavil in s tehtnimi razlogi podprl tezo, da je avtor v ritmični prozi sestavljenega himna Te Deum škof Niceta iz Remcsiane (danes Bela Pa-Janka vzhodno od Niša). Mortn se je oprl na podatke več rokopisov irske provenience in na vzporednice v Nicctovih spisih ter je pozneje svojo tezo odločno branil proti P. Caginu, Za Niceta se je potem izjavil A. F. Burn v avojt editio jirincips Nicetovih del (Niceta of Remesiana. His life and works [Cambridge 19051- 7, The authorship of the Te Deum pag. XCVfl—CXXV). V pričujoči knjižici Burn bistveno novega ne prinaša. Neposredno s himnom Te Deum se ha vi 1. poglavje, kjer je zbrano gradivo, Iti prihaja za vpraïanje o avtorstvu v p oš te v (prim, tudi konec 3. pogl. str. 52. 53). Dve poglavji {2. in 3.) poročata O Niçctu, njegovem literarnem delu in učenju, 4, pogl. podaja sliko javnega bogoslužja V 4, stol., 5. pa govori o starem cerkvenem petju [plamsong),
tio£nn[,ivfli Voit nil*.
21
322
Ni dvoma, da je Moriuova m Burnova teza ti Nicetovem avtorstvu zelo verjetna iti dobro podprta. Lahko sc podpiše Burnov zaključek: V 30 lu lih, ki so pretekla, kar je Dom Monn prvi izrekel svojo teorijo o avtorstvu, se je ta krepko napada!a in tudi krepko branila ter ima danes znatno oporo« [a considérable amount of support pag. 21).	F. K. Lukman.
Rob ene k, Dr. Fr., Morava, Mogafiov, metropole sv. Metho-
dejc. S1', str. Brno 1928.
Pisatelj, profesor nadškofijske gimnazije v Kroinčirižu, po novih potih išče, kje je bila prestolnica sv, Metoda m glavno mesto Rasti-slavove in Svetopolkove Moravske, Tradicija, potrjena po dokumentih iz 13, in H, stoletja, govori za sedanji Vclehrad, oziroma za ozemlje okoli Starega Mčsta in Ogrskega Hradišta, Novejši zgodovinarji se bolj odločajo za Devin pri Bratislavi, kar se more deloma združiti s tradicijo o Velebradu. Pisatelj ti dve mnenji kar mimogrede odklanja ter gre ob Donavi še dalje proti vzhodu, Po njegovem mnenju se je Svetopolkovo giavnp mesto imenovalo Morava in jc stalo tam, kjer je današnji Ostrogon (Esztergom, Gran). To dokazuje na podlagi nemških, slovanskih, bizantinskih in ogrskih IctopisCev ter arabskih geografov. Pisatelj razodeva obširno in temeljito zgodovinsko znanje, a metodično bo moral svoje razpravljanje še znatno izpopolniti, Njegova razprava (ponatisnjena iz »Hlidke* 1927/26) je zbirka fragmentarnih hipotez. Pocdine vire bi moral bolj kritično presoditi, razvrstiti ter svoje rezultate bolj pregledno spojiti v zaokroženo celoto.	Fr. Grivec,
Lacombe Georges, Praepositini Canceliarii Parisiensis (1206 ad 1310) Opera omnia, 1, La vie et les oeuvres de P revoit in, (Bibliothèque Thomiste XL) 8" (X, 221 pag.). Le Saulchoir, Kain [Belgique), 25 Ir, franç.
Lepo napredujoča iBibliothèque Thomiste* francoskih domini-kancev prinaša v 11. zvezku prolegomena k izdaji spisov Praepo-sitina, 1206—1210 pariškega kancelarja, ki ima odlično mesto med pariškimi sunimisti ob koncu 12. in v začetku 13. stoletja (o njih prim. M. Gra.hma.nn, Geschichte der scholastischen Méthode II [Freiburg i. B. 1911) 501—563), Njegov ugled je bil velik: saj ga teologi 13. stoletja navajajo češče nego njegove vrstnike, citira ga Akvinec in še večkrat Albert Veliki. O življenju tega moža je bilo doslej prav malo znano. Pisateljem, ki poročajo o njem in ki jih Lacombe navaja na str. Vili., bi se mogel dodali H. 11 ur ter, Nomenclalor literarius iheologiae catholicae II® (Oeniponte 1906] 224. Na Praepositina je avtorja opozori) dominikancc G, Théry, ki z velikim uspehom raziskuje vpliv Psevdo-Aeropaglta za srednjeveško teologijo in ki jo pred dvema letoma s sorbonskim profesorjem E. G il so nom ustanovil nov organ za izdajanje srednjeveških tekstov in za idejnozgodovinska raziskavanja, Archives d'histoire doctrinale et littéraire.
323
V prvem deiu (str. 3—46} jc Lacombe iz raztresenega materiala, ki git doslej niso upoštevali, sestavil sliko Praepositinovega življenja. Marsikaj je tudi sedaj še nepojasnjeno in zagonetno. 2e priimek Praepositinus. ime mu je bilo morda Peter, nemara pa Viljem. Da je bil iz Lombard i je. stoji. Nekaj rokopisov ga imenuje »Gremo* nensis», eden Pergamensis ■. V eremonskih arhivih ni sledu o njem ali o njegovi (amiliji, arhivov v Bergamu pa Lacombe ni mogel preiskati. Rodil se je med 1140 in 1150, Kje se jc začel Solati, se ne ve. Pozneje je prišel v Pariz, kjer mu jc bil učitelj Mavricij de Sully, od 1.1160, pariški škof, V latinskem jeziku je dosegel lepo spretnost, grškega ni poznat, hebrejščina pa mu ni bila tuja. Poznejše delovanje in spisi pričajo, da je bil dobro podkovan v svetem pismu in v teologiji, v liturgiki in v cerkvenem pravu. Magister je postal, ko je bil Peter Comestor pariški kaneelar (1164—1176), V Parizu je poučeval I, 1193, in nekaj let prej, Več let — koliko in kdaj se ne ve — je deloval kot misijonar med heretiki. Ker je »Suinma contra haereticos« plod tega delovanja in ker v njej zavrača kature in pasagijce, zgornjeitalsko pavrsto valdencev, se sme sklepati, da je misijonarji v Zgornji Italiji. Od 1. 1194, do 1203. je bil seholasticus, t. j, predstojnik slolne šole v Mogunciji. Kako je prišel v Moguncijo, ne vemo, Ko je bil v Mogunciji, je nastopil kot rimski pooblaščenec v dveh spornih zadevah. Po smrti nadškofa Konrada (v oktobru 1200), ki jc bit Praepositinu zelo naklonjen, se je začel dolg in hud prepir za naslednika. Kapiteljska večinn je v sporazumu s kraljem Filipom Svabskim, pa proti predpisom cerkvenega prava, izvolila wonnskega škofa Liupoida, manjšina je postavila Sifrida Eppensteinskega, Priiepositinus. je bil na Liupoldovi strani. Inocencij lil. je Liupoldovo izvolitev razveljavil in priznal Sifrida. Dne 4. aprila 1203 je poslal Inocencij Praeposilmu zelo nemi-lostno pismo, v katerem ga je pozval, naj v enem meseca prizna Sifrida za nadškofa, sicer bo ob vse beneMcije. Neposlušni kapilelj pi je papež 9. aprila izobčil in zagrozil, da bo nadfckofijo premestil. Da bi se izognil cerkvene kazni, se je Praepoiitinus v maju 1203 odpovedal skolastikatu, Kje je bival naslednja leta, ni znano. Najbrž se je vrnil v Pariz, V maju 1206 se pojavi kot imenovani pariški kaneelar- v neki sporni zadevi chartreske škofije, zopet kot pooblaščenec Tirnske stolice. Kot rimski pooblaščence je nastopil v Parizu še večkrat , poslednji krat v avgustu 1209. Kot kaneelar pariškega škofa je bil Frafepositinus tudi kancebr pariške visoke šole, ki se je vprav v tistem času naravnost bohotno razvijala. Bil je priljubljen pridigar, L. 1209, izgine vsak njegov sled. Pripomba v nekem toulouskem rokopisu, da jc bil nadškof v Londonu, ne zasluži nikake vere. Najbrž se je kancelarstvu odpovedal, živel v tihoti. morda v kakem samostanu, in je 1. 1210- ali naslednjega umrl. Dve pariSki mrtvaški knjigi sporočata dan njegove smrti, ne pa leta: Sni n t -M ar ti n- des -Champs 25. februar, Saintc-Genevieve 26. februar.
Ko se o Praepositinu doslej ni skoraj nič zanesljivega vedelo, so to bogati izsledki, pridobljeni z varno metodo,
Ji*
324
0 einigem, obsežnejšem delu o Prueposilinovih spisih (str, 49 do 205) lehko krajše poročam.
Iv Quaestiones Praepositini Cancellarii Parisiensis«: 158 kve-slij brez logičnega reda (kv, 126—128 o izvirnem grehu). O njih značaju se še nc da izreči zadnja beseda. Spis je nastal v Parizu ok. 1170—1180.
2.	»Summa de penitentia iniungcnda« je praktično navodilo, ki ga je Pracpositinus sestavil na prošnjo nekega prijatelja, preden |e postal skolastik v Mogunciji- V ekskurzu k temu poglavju omenja Lacombe nekaj Praepositinovih verzov.
3.	»Tractatus de officiis« jc liturgično delo iz zadnjih 10 let 12. stoletja. Viljem Durandus je prevzel skoraj ves Praepositinov traktat v svoje litnrgično delo »Hationale divinorum officiorum-i (gl, primerjalno tabelo na str, 84--103).
4.	»Summa super Psalterium« je prolog in komentar k prvim 59 psabnom nekako iz I- 1196,—1898. Lacombe preiskuje v tem poglavju Dislinctiones Praepositini m Collecta ex Dist. Praep. in njih odnos du nekaj drugih spisov te vrste.
5.	>Summa contra haereticos«, prvi del o kalarili, drugi o pasagijcib. Summa je nastala med 1184 in 1210, bržkone v prvih letih ponfilikata Inocencija 111., in je važen in objektiven vir za nauk teh sekt, zlasti druge. Preko literarno-historičnib mej, ki si jih jc Lacombe začrtal, povzema v tem poglavju nauk paSagijcev, v katerem je mnogo elementnv, ki so jih uveljavili razni reformatorji 16, stoletja,
6.	»Summa theologica« je ohranjena v 36 rokopisih, 5 drugih, ki je znano, da je bila Summa v njih, se je izgubilo Razdeljena je na štiri knjige kakor Lombardove sentence, četrto knjigo je Pracpositinus napisal, ko je bil kancelar v Parizu, prejšnje morda žc prej.
7.	Govori. V rokopisih se prilašča Praepositinu 78 govorov, pa vsi niso njegova last. Pristni so iz dobe od I. 1187. naprej.
Lilcramo se je najbolj izkoristil »Tractatus de officiist, idejno je najširje vplivala teološka summu, kut zgodovinski vir je najtehtnejša »Summa Contra haereticos«.
Na koncu so Addenda (str. 205) z važnimi pojasnili, potem seznam rokopisov s Praepositi novimi deli in register lastnih imen.
Lacombe je v pričujoči knjigi podal solidna uvodna rnziskavanja za izdajo Praepositinovih spisov, ki jo obetajo naslednji zvezki zbirke »Bibliothèque Thomiste«, Priredili jo bodo Lacombe sam, Edvard Bauer in gdč, Marta Dulong, ki so vsi prišli iz pariške École des Chartes.	F. K. Lukman.
Mat h is, P. Burk h. O. M, Cap., Die Privilegien des Franzi s kan eror de ns bis zum Konzil von Vienne (1311) im Zusammenhang mit dem Privilegienrechl der früheren Orden dargestellt. 8« (XVl-j- 179 str.], Paderborn 1927. Schöningh.
325
te pregled uporabljene literature kaže, da sc je avtor lotil precejšne ledine. Ozir na obseg in ceno knjige, lako domnevam, ga je pa silil, du se je čim najkračje izražal in da preštudiranih virov ni mogel v večjem obsegu navesti; a toliko jib je podal, kolikor je za nujno kontrolo znanstvenih izsledkov potrebno. % medikanti je stopila v cerkveno zgodovino čisto nova vrsta redovnikov- S tem je bilo pa tudi cerkveno pravo postavljeno pred povsem nove probleme, Kako je prišlo do danes veljavne rešitve teh problemov, to je še vse premalo preiskano, Avtor ima veliko zaslugo, da je objavil plod svojega študija vsaj v jedrnatem izvlečku. Zlasti primerjanje s privilegiji prejšnjih redov stavi frančiškanske nove privilegije šc le v pravo luč, Delo ni samo važno za zgodovino frančiškanskega reda. ampak za zgodovino celotnega rodovniškega prava, katero obstoja po večini iz izjem od občega prava, O eksempeiji, o privilegijih glede ordinacije, božje službe, pogrebov, pridigovanja, spovedovanja, zidanja cerkvu, ccnzur itd, najdemo v tej knjigi mnogo razjasnitev in solidno pot za nadaljnja podrobnejša raziskovanja. Tisk je jako skrben in skoraj brez napak,	Rozman.
De Maumigny, Kene, S, J„ Katholische Mystik. Das äussertewohnliche Gebet, Mit einem Lebensbild des Verfassers und einer Einführung in die Mystik von Kurl RichstätLer S. J. S" (X ti. 334 S.J. Freiburg im Breisgau 1928, Herder. 6 M.; vez. 7 40 M.
Ta knjiga je kratek in tudi Širšim krogom razumljiv uvod v milostno mistično življenje.
Brvi del opisuje na 32 straneh življenje P. de Maumignyja, ki je bolj ko kdo drug sposoben, nas uvesti v težavno in skrivnostno mistiko. Krasi ga filozofska'" in bogoslovna izobrazba, izredna psihološka izkušnja in trezna, pa ostra kritičnost. Vzorno je vodil mnogo od Boga bogato obdarjenih duš po strmih potih mistike. V redu je opravljal odgovorno službo učitelja mladih patrov v tretji preskušnji na koncu vseh študij. — V drugem delu (33—130) pojasnjuje priznani strokovnjak v mistiki, P. Richstatter, jasno in pregledno, kaj je mistika. Ozira se na sodobne in na manj uvaževane mistike prejšnjih stoletij, zlasti uveljavlja dominikanca P. Denifleja kot prvega raziskovalca srednjeveške mistike. Slednjič podaje načela znanstvene mistike za prakso, ki so velike važnosti za presojanje vzporednih pojavov, kakor n. pr. konnersreuthskega. — V tretjem delu [131—328] sledi prevod de Mauniignyjeve ^Oraison extraorcinaire, o izredni molitvi«, ki je v Franciji razširjena v več ko 20,000 izvodih in še v raznih prevodih. Na podlagi nauka svetega Tomaža, sv, Janeza od križa, sv. Terezije in sv. Alfonza Ligvorija razvija odlični strokovnjak v šestih oddelkih bistvo mistične molitve, razne njene stopnje, preskušnje mističnih duš in sredstva za napredek, vizije in razodetja in končno Se poklic k mistični milosti. Strokovnjaki vele, da je to najboljše delo o katoliški mistiki.
Katholische Mystik- je praktična knjiga za vsakdanjo življenje; zato so izpuščene težke dogmatične razprave. Kdor se hoče v
326
kratkem poučiti o skrivnostni mistiki, na} I« poseže po tej knjigi; zadovoljen bo. [n tudi strokovnjak bo našel v njej marsikaj novega in neopaicnega iz zgodovine mistiku. Kolikor vemo, se prireja že 11. izdaja izvirnika, ki pa bo v marsičem še izpopolnjena. F. R.
W a s m a n n , Erich, S. J,, Eins in Gott. Gedankcn cines clirist-lipfcen Naturforscliers. 3. verm, AufI, von > Chrisllicher Monismus- . (Biicher für Seelenkultm.j 12" (XIV u. 104 S.j. Freiburg ¡ni Brcisgau 1923, Herderí 2 M.; vez. 3 M.
Zanimiva knjiga! Pi irodoslovec kaže v nji modernim bogoiska-teljem naravoslovcem ne le pni do Boga, marveč tudi do najtesnejše /družitve Z njim. Pa tudi drugim vernikom bo vsadila v srcc ljubezen do velikega Boga, v katerem živimo in se gibljemo in smo t (Ap. dela 17, 28].
Opeka, Dr. M., Memetilo hoino. Petnajst govorov o molitvi, delu in misli na smrt, Mala S". Str- 141. V Ljubljani 1928. Založila Prodajalna K. T. D. H. Nič man.
To jc že štirinajsta knjiga našega odličnega govornika, V njej nam ne podaja enotnega cikla, ampak tri krajše. Začne ■/. molitvijo in v petero krepkih govorih razloži z jasno besedo Vse, kar mora vedeti vsak kristjan o tem predmetu. Trije govori obravnavajo delo, ki je nam slika vse v nadnaravni luči. Skoraj polovico cele zbirke (sedeni govorov) pa obsegajo pridige o smrti. Posebno dobri so prvi štirje, kjer nam govornik z mogočno plastiko riše trpljenje in strah smrti pri ljudeh, ki so se Bogu odtujili, Morda bo tudi le bolj močno zgrabila iitnrgiCna misel pepelnične srede: Memento homo, Dobro izbrani zgledi zelo požive celo zbirko.
Naslov »Memento homo» se mi pa za culo /.br.iko ne zdi najbolj primeren, V njej namreč niso le govori o smrti, ampak dobro polovico za va arnaco pridige o delu in o molitvi. Po naslov» sodeč bi pa opravičeno sklepal, da nam bo pisatelj podu! pridige k o smrti ali vsaj o Štirih poslednjih rečeh. Sicer beremo v üVO-du; -Misel na smrt uči prav moliti in prav delati«, kar jc vse rc.s. Vendar bi i isto motivacijo lahko utemeljil izpolnjevanje viake h ni je in cerkvene zapovedi. Pri govorih o Smrti, ki so res tako zapisani, da čk)ve)ka pretrese jo, bi kazalo dodati ob koncu kako tolaíilno misel, da tudi greiniki odnesejo s seboj ne «trati, ampak tudi zaupanje v hnžjc usmiljenju. GTede okrajSav pri etlatih iz sv. pisma bi bih dobim, ko bi se vsi oprijeli ti«lih kot so na str, XV, v nove-rri slovenskem prevodu novega lakona označene,	C, Potočnik.
Weinga finer, Dr, Josef, Marienverehrung und religiosa Kultur, Neun kurze Marienprcdigten. 12" (X in 68 str ) Freiburg i, ji.. Herder. Karton. M. 180,
Kakor je iz naslova posameznih pridig, n. pr, Marija in versko življenje, Marijini prazniki, Marijanskc pobtižnosti, Marijine božje poti, Marija in upodahljajoče umetnosti, Marijina pesem itd, razvidno, si je avtor izbral konkretno zgodovinsko snov, namreč udci-stvovanjc Marijinega češčenja v verskem in kulturnem življenju sv. Cerkve. Kar nudi, niso suhoparne znanstvene razprave, ampak homilctičuo dovršeni cerkveni govori, pitati vsakršne smele špekulacije in eksegeze, v katero je na tem polju že marsikateri pridigar
1093
zašel i ležko ju namreč ravno pri Marijinih pridigah najti trajno nove snovi in zalo nikjer dmgje ni tolike nevarnosti za smelo m samo? voljno razlago bibličnih iekstov. — Druga vrlina leh pridig je njih splošna uporabnost, čeravno imamo povod njih postanka iskali v lokalno omejeni potrebi (devetdnevnima oh obletnici vstoiičenja z:nanu L. Cranachove Marijine slike v prošlijski cerkvi V Inomostuj in so zato tudi temu svojemu prvotnemu namenu primerno prikrojene, — Govori so kratki in pregn&nini in ludi zato dobrodošli pridigarjem in bralcem.	Val. Mortl.
A hči n, dr. Janez, Skrivnosti Marijinega življenja. 8", 235 sir. Ljubljana 1926, Prodajalna K. T. D. (H. Niiman). Din 36 —,
Smai niče, ki bodo tudi preko majnika 192S ohranile aktualnost in vrednost. Za čitanjc pri majniški pobožnosti so morda celo malo težke, V 31 odstavkih — 20, je v kazalu po pomoti izostal — je obdelana vsa mariologija, dogmatično solidno, eksegetičnn dobro. Pridigarjem za niarijanske govore dobro pomagalo.
F. K, Lukman.
Leiber, Robert, S. J.. Konnersreuth. Tatsachen und Grundsätze. Sechstes bis neuntes Tausend. Freiburg im Rreisgau 1928, Herder.
Cc se hočeš znajti v mnogih nasprotujočih si mnenjih, ki So jih povzročili pojavi na Tereziji Neumannovi v Konnersreuthu med učenimi krogi, najdeš v tej knjižici na 45 straneh v zmerni, stro-kovnjaški, znanstveni razpravi ključ do zadovoljive jasnosti.
Mučeniška Mehika, Uprava Glasnika, Ljubljana, Zrinjskega. c. 9, Cena 6 Din, po pošti 7. Din.
Mexiko. Die Synagoge der Hölle. Von dr. Jos. Gorbach. Caritasverband Feldkirch. 8n, 48 S.
Časi katakomb, časi krvavega mučen ištva se ponavljajo, Vzroke in potek preganjanja kristjanov v Mehiki nam prva knjižica pregledno in zanesljivo podaje.
Pij XI. je pozval katoliški svet, naj naznanja javnosti, kaka grozodejstva se dogajajo v Mehiki po peščici krvoločnežev. Druga knjižica prinaša, v besedi in podobi mnogo posameznosti, ki vpijejo proti nameri sovražnikov katoliške Cerkve, ki bi hoteli z molkom kriti te zločine.
UAZNO.
Ruska cerkev.
Ruska cerkev preživlja najtežjo krizo, ki bo imela morebiti odločilne posledice za vse vzhodno krščanstvo. Toda zadnje desetletje ruskega cerkvenega življenja je bilo za nas zavito v skoraj neprodirno meglo. Niti najboljši ruski časopisa (kakor n. pr. P u t j v ParizuJ niso mogli podati celotne točne slike o ruski cerkvi. M. d' H e r b i g n y je v poročilih o svojem bivanju v sovjetski Rusiji odkril mnogo zanimivega iz sedanjega življenja ruske cerkve. Dober
328
pregled o zadnjem desetletju ruske cerkvene zgodovine jt: na podlagi ruskih virov podal časopis »Echos d'Orient«. Vse le poskuse pa je nadkrilif J. Schweigl S. J., profesor Papeikega .vzhodnega instituta.
Jožef Sehweigl S. J. je v jeseni leta 1926. obiskal Moskvo in odšel v Odeso, kjer je bil določen za profesorja na bogoslovnem semeniSČuj Toda boljševiška vlada je profesorjem nameravanega semenišča zabranila bivanje v Rusiji in s tem zatrla semenišče. V jeseni 1927 je Scb. nastopil kot profesor na Papeškem vzhodnem institutu; pričel je predavati »Uvod v vzhodno bogoslovje«. Njegov prvi obširnejši spis je pravkar izšel kol 4b. snopič zbirke «0 r i e n -tali a Christiana pud naslovom: Die Hierarchien der getrennten Orthodoxie in Sowjetrussland ¡76 str., cena S lir).
Pisatelj pregledno in točno opisuje zadnje desetletje ruskega cerkvenega življenja. Povsod se opira na ruske vire. Doslej še noben pisatelj ni zbral toliko ruske literature in izvirnih ruskih dokumentov o tem predmetu. Uporabil je akte ruskega cerkvenega zbora 1917/18, časopise, izjave, brošure in knjige raznih cerkvenih skupin in cerkvenih voditeljev, Točno je dokazano, da je patriarh Tihon leta 191&. odločno obsodi! brezbožno boljševiško vlado, leta 1922. pa nastopil proti odvzemanju cerkvenih dragocenosti- Potem pa se je skušal spraviti z vlado in doseči legalizacijo cerkve ali vsaj neki modus vivendi -. Po njegovi smrti (S. aprila 1925) je rusko cerkev vodit metropolit Peter Krutickij, od 6. decembra 1925 dalje pa metropolit Sergij. Prizadevanje za spravo z boljševiško vlado se je nadaljevalo. Ruska cerkev je v ta namen formalno priznata bolj-ševiško vlado (v maju 1927); to je metropolit Sergij proglasil 29, julija 1927.
Manjše reformistične cerkvene skupine, ki so nastale 1- 1922., so deloma popolnoma propadle, deloma pa so se tako skrčile, da se z njimi nič več ne računa. Ohranila se je samo še »sinodalna cerkev-, obnov ljenje<, pod vodstvom metropolita Vvedenskega z velikim številom škofov (okoli 200J in duhovnikov, a z rarmerno majhnim številom vernikov, V dogmatičnib vprašanjih se drži tradicij, v cerkveni disciplini pa je reformisfična: nasproti vladi je preveč uslužna in vedro denuncira tihonovsko hierarhijo, da je protivladna. Tihonovska hierarhija se je leta 1925, razcepila v manjšo skupino začasnega vrhovnega cerkvenega sveta« [^mali zbor škofov«) in v večjo skupino pod metropol itom Sergijem. Sergije va Sprava z boljševiki ( I927J je napravila veliko zmede med emigrantskimi škofi, a tudi v Rusiji ni popolnega soglasja.
Vse to opisuje J, Schweigl na podlagi prvih ruskih virov. Obeta še en snopič o kanoničnih temeljih posameznih skupili in o vplivu sovjetske vlade na razvoj ruske cerkve. S takimi publikacijami so »Orientalia Christiana« kot glasilo Papeškega vzhodnega instituta postala središče znanstvenega dela in praktičnih informacij v vzhodnem krščanstvu, Naslov: Roma 128, Piazza S. Maria Maggiore 1.
F. črivec.
V oceno smo prejeti
(od 1. marca do 30. junija 1926]:
A h i i n , dr. .lan., Skrivnosti Marijinega življenju, £marn.icc. 12", 233 sir. Ljubljana 1928. Prodajalna K TD |J1. Ničman), Din 36 —.
0 ft i d e ah e w e r , Dr, 0-, Dur Brief des hl. Jncobus. 8" (VIII, 160 S.J. Fieibari i. B. 1928, Herder. M 4 40.
BatifFoI, r., Saint Grigoire le Grand. 2. ed. 1211, 23s p. Parts 1928. [.ihr, V. Ucoifre hr. 750.
Bauer, Dr. G- L,. Der AlLar und seine Ausstattung nach Auffassung und Anordnung der Kirche. Sonderahdrtick aus Bonner Zeit sehr, j. Theologie u. Secltorge 1928, fl"f 31 S. Diisseldurl, L, StliWailD.
Ciegzy4slc'i, X. N. L,, Roczniki Katolickie na rok partski I92S. 8" ¡XXXVI, 70Q). Poznart 1926. N«kl. autora.
Cinactier, l*„ Pnur iludicr le Code de droit c.mnniqu^. 12" (IV. 245 p.J. Paris I92E. Libr. V. LoceHrt. b>. 12 -
Duhovniški poklici. (Glasnikovu knjižnica 1.) 16", M str Ljubljana 1923, Glasnik presv. Srca .lezusovcgu.
Dürr, L„ BÄlifiiÖie Lebengwerte des Alien Testament». (VJIh l56j. Kreiburi! 1, ß, 192S. Herder. M 3"—.
Gorbach. Dr. J.. Meiico. Die Synagoge der Hello, 8". 46 S. Feldkirch 1928, Carilasverband. Pf, 80.
De Gr jndmaisnn, L,, La religio;! pcrsonncllü. 3. ed. 12", 182 p- Pariü 1927. Libr. Utoffre.
Herder-Bücher, I. Aus aller Gebieten. 8". 133 S. Freiburg L H, 1928. Herder.
Hülster, Placid-, O. Cist., Codicis .lun:- canonici iuicrprelalio autheu-lica. fr, -{S p Paderborn 1928, F. Schüuingh. M 160.
Jfiblanovi'i Dr, J., Gfliiteo Galilei. (Savremcna pitanja (v. XXVII.J 8", 74 str. Mos i a r 192B. Hrv. tiskara F. P. Din 10 - .
Karg, Kus. O. M, Cap., V Kristusovi soli, I. zv.- Mala skrivnost. Slovencem priredil H. Vodiiiik O. Cist. ref. 12", 70 str. Gorica 1937, Kal. knjigarni!.
Ko». Fr., Gradivu za zgodovioo Slovenccv v srednjem veku. V. knjiga 11201 -1246). Uredil Milko Kos. 8" [I.V1II. 5861- Ljubljane 1928,
Leonova družba.
K u I b a k i n , Št,. Mluvmce }azyka siaroslovfusktho. Z rukopisti preložil B. Hftvränck. ff' (X, 214 str.). V Praze" 1928. Jcdn, českicli liMogii.
Leiber. Rob.,- S. J., Koniicntretilh. Tatsachen und Grundsatze. 6.—e Tausend. 12*. 5. FrrfbiirC i, Br. 192Ö, Herder,
De M j o m j ¡j n y , R,, S. J„ Katholische Mystik. Das auüergeuiibnliche Gebet. Mi; einem Lebensbilde des Verfassers u. einer Einführung in die Mystik von K, Richstiiller S, .1, 5" IX, 334j. Freiburg i. H, 1928, Herdtr, M tr—.
Mučeni i k» Mehiki. Trpl.enjo in boj mehikanskih katoličanov zu vuvsko svobodo. 8U, 56 .str. Ljubljana 1928, Din 7"—.
Pohl, dr, Wtnc., De vern religionr quaegtiones Silectiic 84 fXX, 333J-Freihurft i B. 1928, Herder. M 9- .
So i run, Thadd., O. F. M,, Das heilige Buch, Anleitung /.nr Lesung der hl Schrift des Neuen TcslamcnU, 8" (V'lli. 152). Freiburg i. B. 1928, Herder. M 3—,
Tischte der, Dr. P., Der Katholische Klerus und der deutsche Gegen wartsitiafct, (Flirt und Herde H. 16.} 8" [X, 202). Frcibtir* i. Ii. 1923, Herder. M 4-60,
Wa-rnionn, Frich, S. J.r lüins in Gott. Gedanken eines christlichen Naturforschers. (Bücher für Seelenkitliur,] 12" tXIV, 104), Freiburg i. B. 1S2S, Herder. M 2—,
Worliticlicck, Aal,, Persönlich k eil* pflege, fiü (Vi, 144). Freihurg r. B. 1920, Herder. M ,
I
Bogoslovna Akademija.
Razprave 6. zvezek:
G r i v c c, Dr. F.: Mistično telo Kristusovo, Metodična in praktična vpraSanja 8", 17 str. Cena Din 4-—.
Za BA so darovati: Dr. L. Ehrlicb, univ. prof., Ljubljana 217 Din; dr. Mat. Slavič, univ. prof., Ljubljana 60 Din; dr. Gr, Rožman, univ. prof., Ljubljana 9450 Din; dr. A. Ušeničnik, univ. prof,, Ljubljana llQ'50 Din; dr. Fr. Ušeničnik, univ, prof,, Ljubljana 54 Din; dr, J, Fa-bifan, univ, prof., Ljubljana 108 Din; dr, J. DetnSar, prof., i.jtibljan;i 42 Din; dr. Jos, lljčic, univ. prol,, Ljubljana 6650 Din,
Nota.
>litigesloviii Vcstnik* quater per annum >n luçem editur. Pretium sulmOtationis pro vol. VI1L [1928} extra regnum SHS (Jugoslavîam) est Din 60'—. Directio et administratio commentant -.Rogoslovni Veslnik-; Lj u b I j a n a , Faculté de Théologie [Yougoslavie).
Za uredništvo in izdajatelja oblasti odgovoren: prof. dr. Luk man, Za Jugoslovansko tiskarno: Karel Če č.