Časopis za sodelovanje humanističnih In naravoslovnih ved, za psihologijo In filozofijo Družboslovje Kerševan, Zgaga, Pečar, Barbič, Zidan, Cenčič, Godina-Vuk Filozofija Muhovič, Adlešič, Novak, Potrč, Justin, Pintar, Tonkli, švajncer, Pediček, Toth, Psihologija Friedl, Zupančič, Musek Sedanji trenutek družbe Rus, Ferfila Prevodi Wilkes Ocene Švajncer, Novak Anthro pos UDK 3 Leto 1989, letnik 20, številka I, II fo bV/oo - i „ I -> Gha - S, v* ČASOPIS ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH IN NARAVOSLOVNIH VED, ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev. Izdajateljski svet: dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Dcbcnjak, dr. Janez Grcgorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cveta Mlakar, dr. Janck Musck, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr. Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ulc, dr. Slavoj Žižek. Člani redakcije: dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Čarni (sociologija), dr France Černe (ekonomija), dr. France Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija). Odgovorni urednik: dr. Janck Musck, dr. Vojan Rus, dr. Franc Jerman Tajnica uredništva: Janja Novak Lektor: Mihael Hvastija Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija: Anthropos, Filozofska fakulteta,Oddelek za filozofijo,Ljubljana, Aškerčeva 12; telefon 332-611, int. 319 Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236. Letna naročnina za posameznike 50.000 din, za delovne organizacije 65.000 din. Cena enojne številke 10.000 din, dvojne številke 20.000 din in trojne številke 30.000 din. Računalniško stavljanjc in oblikovanje: RC TA MIR Tisk: SKUŠEK Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s finančno podporo Kulturne skupnosti Slovenije, Raziskovalne skupnosti Slovenije in Izobraževalne skupnosti Slovenije. Anthropos Družboslovje Filozofija Psihologija Sedanji trenutek družbe Prevodi Ocene VSEBINA (Antropos, št. 1 in 2/89) STR. 1. DRUŽBOSLOVJE 7 - 23 Marko Kcrševan: Barthova teologija in naš čas in prostor 24 - 44 Pavel Zgaga: Med Rosdolskim in Negrijcm 45-60 Janez Pečar: Neformalno nadzorovanje v lokalni skupnosti in soseski 61-78 Ana Barbič: Različni viri dohodkov družinskih kmetij in podeželskih skupnosti I. del 79 - 89 Alojzija Židan: O učenčevem vrednotnem in stališčnem oblikovanju v pedagoškem procesu 90-104 Mira Cencič: Vpliv družbenih razmer na izobraževalno vrednost osnovne šole 105 - 111 Vesna Godina Vuk: Antropologija danes n. FILOZOFIJA 115 -132 Jožef Muhovič: O vogelnih kamnih in kamnih spotike: vaja iz estetiške avtorefleksijc 133 - 138 Gregor Adlcšič: Beckett ali o anti-umeuiosti 139 - 154 Bogomir Novak: Problem utcmeljivosti moralnega dejanja pri Kantu 155- 172 Matjaž Potrč: Duševna stanja soodvisna od zunanjosti 173 - 183 JanezJustin: Semiotika: Od "znaka" k "operacijam" 184 - 208 Boris Pintar: Heglova kritika Kanta s poudarkom na kritiki antinomij 209 - 217 Andrina Tonkli: Husserlov pojem racionalnosti 218 - 224 Marija Švajncer: Pierre Raymond, 225 - 227 Franc Pediček: Znanost v luči dialektične spoznavnosti 228 - 242 Cvetka T6th: Subjcktivizcm v umetnosti naturalizma in impresionizma m. PSIHOLOGU A 245 - 257 Aleš Friedl: O odnosu med vrstnim redom pri izbiri barv in delovno uspešnostjo 258 - 269 Maja Zupančič: Fundamcntalna psihološka spoznanja o moralnem razvoju, I. del 270 - 286 Janck Musck: O osebnostnem profilu Slovencev IV. SEDANJI 1RENUTEK DRUŽBE 289 - 309 Vojan Rus: Nekaj besed o 17. plcnumu CK ZKJ 310 - 329 Bogomil Ferfila: Kriza - Zveza komunistov - izhodi V. PREVODI 333 - 350 Kathy V. Wilkes: "_", yishi, duh, um in zavest VI. OCENE 353 - 358 Marija Švajncer: Mayer, Jerman, Štrajn - avtorji novih filozofskih knjig 359 - 362 Bogomir Novak: Rudolf Stciner: Filozofija, kozmologija, religija. Antropozofska misel, Beograd 1987 VII. POVZETKI Družboslovje ■ Barthova teologija in naš čas in prostor MARKO KERŠEVAN 1. KRŠČANSKA VERA IN "NARAVNA TEOLOGIJA" Soočenje s Karlom Barthom je v teoloških krogih slaro toliko kot njegovo "Pismo Rimljanom", več kol pol stoletja torej. Od vsega začetka - in predvsem v začetku - je bilo soočenje živo zlasti v luteranskih in katoliških okoljih. Kol pogosto v podobnih primerih, so mnogi - da bi se nekako izognili oslrini izziva - namesto o sami usmerjenosti Barthovcga dela in argumentih zanjo, govorili predvsem ali celo zgolj o okviru, o teoloških in družbenih pogojih njenega nastanka, o mestu v kasnejšem Barthovem delu ipd. Tako so opravičujoče in omalovažujoče razlagali, da gre pri Barthu za reakcijo na enostranski razvoj znotraj protestantizma od Schlciermacherja dalje, ki je dobil svoj izraz v tako imenovanem kulturnem protestaniizmu in katerega vrh naj bi predstavljal, na primer, Adolf von Harnack (s katerim je Barih na Harnackovo pobudo dejansko vodil tudi izrecno pisemsko polemiko (Barth 1986,225-253). Ta naj bi si prizadeval, da se kolikor je le mogoče vključi duh časa; humanistična optika, pozitivizem in racionalizem v znanostih so vodili k temu, da seje celo znotraj teologije oziroma za samo teološko raziskovanje zagovarjal "metodični ateizem", ki naj bo kot vsaki znanosti lasten tudi teologiji; zaradi sožitja s svetom seje ali ekstremno poudarjalo luteranski nauk o dveh kraljestvih, ali pa nasprotno, šlo v najrazličnejše zveze in enačaje med krščanstvom in zahodno civilizacijo ("krščanstvo je zahodna civilizacija"), krščanstvom in narodom ("krščanstvo je narodno"), krščanstvom in socializmom ("krščanstvo je socializem"). Bart je to imenoval "vezajno krščanstvo, krščanstvo z vezajem". Na to se lahko navezuje tudi ocena, daje Barthova teologija v "Pismu Rimljanom" s svojim poudarjanjem distance med Bogom in človekom odraz kataklizme prve svetovne vojne in duhovne krize po njej, ki je izražala zlom evropskega meščanskega optimizma tudi v njegovi kulturno protestantski liberalni podobi (poudarjanje božje bližine, pobožanstvcnjc/humanizacijačloveka). Kol od Bartha kritizirani "kulturni protestantizem", naj bi bila tudi njegova kritika odraz-drugačnega-časa. Nekateri - ko Liibbe - vidijo v Barthovem "Pismu Rimljanom" oziroma njegovi' teologiji celo sestavni del tiste prolimeščanske, protilibcralne in protiprosvelljenske usmerjenosti, ki je v Nemčiji duhovno spodkopala kralkolrajno meščansko-socialistično weimarsko republiko, oziroma ji sploh onemogočila trdno duhovno utemeljitev. S tem naj bi tudi sama prispevala k prodoru nacizma. Barthova protinacistična usmeritev naj bi bila tako bolj posledica njegovega švicarskodcmokratskega in socialističnega refleksa, kot pa posledica njegove temeljne teološke in miselne usmeritve (za kar naj bi pričala tudi pot Barthovega sodelavca v dvajsetih letih F. Gogartcna, ki seje povsem približal nacizmu)(Lubbc, 284). Nasproti temu jc prepričljivejša in temeljitejša ocena T. Rendtorffa, daje Barthovo "Pismo Rimljanom" prvi korak novega razsvetljenstva, ki še enkrat razvije razsvetljenski proces in to ne zgodovinsko, temveč načelno in radikalno s tem, ko namesto svobode in avtonomije človeka postavi avtonomijo in svobodo Boga. To naj bi vodilo k dosti bolj radikalni kritiki tradicije, kot pa jo jc lahko razvilo novodobno prosvctljenstvo. Pod sodbo radikalne kritike so tako prišli vsi človeški uvidi, vse človeške religije, zgodovina krščanstva, tudi človekovo etično ravnanje, predvsem pa cerkev sama, ki predstavlja zadnjo človekovo religiozno možnost nasproti Bogu (prim.: Luthcrische Monatshefte, 212). Postaviti avtonomijo in svobodo Boga nasproti avtonomiji in svobodi človeka, ne pomeni, da človeka ponovno vežemo na "božje" in "sveto", na tradicijo, institucije, vrednote: izpostavili božjo svobodo, ravno pomeni razkritje vseh takih svetosti in božanskosti kot malikov, kot manifestacij neboga. Če je tudi po Lubbcju bistvo razsvetljenstva (v zadevah religije v tem, da religioznost ali nercligioznost nimata konsekvcnc za človeka kot državljana in občana, potem je Barthova pozicija, (ki to isto na svoj način teološko omogoča in zahteva), izrazito moderna in prosvctljenska oziroma le postmoderna in postprosvetljenska, ne pa protimoderna in protiprosvetljcnska. Barth jc protinacističen - ne da bi nacizcm v teoloških tekstih sploh omenjal-ravno zato, ker v imenu suverenosti Boga in Kristusa kot edine božje besede odreka rasi, narodu, naciji, vodji in bogu, o katerem govore, ali kateri da govori po njih in zanje - vsako (božjo) legitimnost. Ali če hočemo: njihovo religiozno legitimnost vnaprej razkrinka kot človeško uzurpacijo božjega imena in božje besede. Kot v podobnih primerih pa seveda tudi tokrat velja: iskanje vzrokov, razkrivanje motivov in nagibov za sprejem nekih idej še ne potrjuje niti ne zavrača samih idej in argumentov zanje proti nji m. Ponuja se tudi ocena, da jc Barth sam v kasnejšem delu opustil stališče "Pisma Rimljanom". "Pismo Rimljanom" jc namreč prvo Barthovo večje delo, bilo bi naj nekakšen mladostni greh, zaletavost in podobno. Dejstvo je, da jc Barthovo glavno in veliko delo več tisoč strani obsegajoča "Cerkvena dogmatika", ki jo je pisal vse do smrti leta 1968. "Cerkvena dogmatika" je pisana s širino, z crudicijo in potrpljenjem, usmerjena je tako k analizi kot k sintezi, medtem ko je "Pismo Rimljanom" napisano v zagretem in zgoščenem slogu. V njej naj bi opustil "diastatično pozicijo" značilno za "Pismo Rimljanom". Namesto dialektičnega izražanja naj bi pridobila na teži kategorija analogije, prispodobe (Glcichnis), pri čemer naj ne bi šlo za "analogijo biti", ampak "analogijo vere". Bistveni premik, nekateri ■radi govore cclo o zasuku, naj bi pri poznem Barthu pomenil prodor problematike božje bližine (v Jezusu Kristusu), božje ljubezni, človeškosti Boga; ne več ljubezni iz božje pravičnosti, ne več "zakon in evangelij", evangelij iz zakona ali proti njemu, temveč "evangelij in zakon", zakon iz evangelija. Razumljivo, daje pri taki zastavitvi spet prišel v ospredje problem prcdcstinacijc. Barth vztraja, da brez nje zaresna vera v Boga in suverenost božje milosti ni mogoča. Prodorna prcinterprctacija izhaja iz stališča, da Biblija ne odgovarja na vprašanja, ki jih ljudje postavljajo (brez nje): zakaj so ljudje dobri in zli, bogati in revni, uspešni in neuspešni na tem svetu in po analogiji tudi v drugem, posmrtnem življenju. "S svojimi odgovori nam hoče pokazati tudi prava vprašanja." Le prcdestinaci ja v okviru človeških vprašanj jc kruta, nečloveška, nepravična. Vnaprejšnja božja milostna izvolitev izhaja iz vnaprejšnje božje obsodbe in zavrnitve zla, ki je bila uresničena s Kristusovim dejanjem. To vnaprejšnje božje zavračanje zla pa ni identično z zavračanjem človeka, ki v svoji zgolj človeškosti dela zlo. Vsak človek ima - ne sam po sebi, ampak po Kristusu - zaradi svobodne božje volje vedno možnost, da se odreši od tega zla: izbranim ni potrebno grešili in po Kristusu so v tem smislu vsi izbrani. Kakorkoli: misliti božjo predeslinacijo in božjo ljubezen do ljudi ni lahko. Človeška misel se s lem neizogibno muči. "Teoretično in logično je problem nerazrešljiv, le vera ga da zares živeti" (po: Frii/.schc II, 226-228,231 -234). Vsekakor pa je ideja predestinacija po Barthu garancija proti vsakemu elitizmu, tudi verskemu oziroma religioznemu. Nasproti izigravanju "mladega" in "starega" Bartha, "Pisma Rimljanom" in zadnjih zvezkov "Cerkvene dogmatike" lahko pritegnemo H. Gollwitzerju v spremni besedi k skrajšani izdaji Cerkvene dogmatike: "Temeljna sprememba v Barthovi teologiji obstaja v tem, da je namesto patosa distance stopil palos evangelija, veselega oznanila o premaganju distance, pri čemer pa je ohranjeno spoznanje iz zgodnjega obdobja, ohanjena je zavest o nesamoumevnosti tega prekoračenja in blokiran padec v stare vczajc in enačaje, v mišljenje (Boga) od spodaj. Bog je Bog, je bil leta 1921 obrambni klic proti enačenju Boga s tem, kar človek v sebi najde kot zavest o Bogu - 30 let kasneje bo to hvaležno priznanje božji milosti, k božjemu približanju, k samorazodetju Boga na križu" (KD, 27). Navcdimo podporo tej oceni - o ohranjenem spoznanju, ki prežema Pismo Rimljanom - nekaj oznak o problematiki, ki smo jo posebej izpostavili, to je o razmerju religije in vere oziroma o naravi vere sploh, tokrat iz "Cerkvene dogmatike. "Ni iz zraka vzeto, če je bilo najstarejše krščanstvo od svojega okolja obtoževano za ateizem in bilo bi bolj ustrezno, če se njegovi apologeti tega očitka ne bi tako branili. Ni brez osnove, če je vsako izvorno oznanjanje krščanske vere vse do danes sprejeto kot motnja, celo rušenje religioznega življenja, bogastva in miru. Poleg Boga je samo njegovo stvarstvo ali pa napačni bogovi, in torej poleg vere vanj le religija kot religiozno praznoverje, zmotno verovanje in končno neverovanje." "Religija je nevera: religija je zadeva brezbožnega človeka, da, Zadeva brezbožnega človeka" (KD, 65). "To ni negativna vrednostna sodba, ne vsebuje rcligiološke ali filozofsko-religijske sodbe, ki bi temeljila na negativnih predsodbah o bistvu religije. Naj ne zadeva le neke drufec in njihovo religijo, temveč tudi in predvsem pripadnike krščanske religije. Formulira sodbo božjega razodetja o vsej religiji (...). Ne pomeni (...) odrekanja resničnosti, dobrega in lepega, ki jih pri pobližjem pogledu najdemo pri vseh religijah in seveda tudi v naši lastni, če ji prepričano pripadamo (...). Religija pa je kljub temu nemočan, toda tudi uporen, ošaben, a tudi nebogljen poskus, da bi človek s tem, kar bi zmogel, pa ravno ne zmore, naredil to, kar zmore le, ker in če mu to Bog sam omogoči: spoznanje resnice, spoznanje Boga. Tega poskusa ni mogoče razumeti tako, da človek harmonično sodeluje z božjim razodetjem v smislu, da je religija iztegnjena roka, ki jo potem Bog napolni s svojim razodetjem. Ni mogoče reči, da je očitna religiozna zmožnost ljudi splošna forma človeškega spoznanja (Boga), ki potem preko razodetja sprejme pristno in resnično vsebino. Pač pa imamo opravka z izključujočim protislovjem. V religiji se človek brani in zapre pred razodetjem s tem, da si ustvari nadomestek, da vnaprej vzame to, kar naj bi mu bilo dano od Boga (...). To, kar človek doseže na ta način, ni nikdar spoznanje Boga kot Boga in Gospoda in torej resnice, temveč zgolj in samo fikcija, ki z Bogom nima prav ničesar opraviti, ki je nek protibog" (KD, 67). "Ta mora biti šele spoznan in zavržen kot tak, ko pride resnica do njega, toda spoznan jc kot tak in kot fikcija lahko šele, ko pride do resnice do njega. Tu, v tej točki ni sporazuma, na primer, s katoliško teologijo, ki se tudi sama na tej točki vztrajno in z uspehom (brezupnim uspehom) postavlja nasproti z dogmatsko opredelitvijo, da jc Boga mogoče spoznati z naravnim razumom (iz narave)." V "Dogmatiki v očrtu" iz leta 1947 Barth naglaša: "Kar lahkočlovek spozna z naravno močjo svojega razuma in občutja, to jc v skrajnem primeru nekako najvišje bitje, absolutno bistvo, pojem svobodne moči, nad vsemi stvarmi stoječe bitje ali bistvo (Wcscn). To absolutno in najvišje bitje/bistvo, to zadnje in najgloblje, ta 'stvar po sebi', nima z Bogom ničesar opraviti. Pripada interesom in mejnim možnostim človeškega mišljenja, človeškega konstruiranja. To bitje človek lahko misli (lahko pa tudi ne, glej Kant - M.K.), toda s tem ni mišljen Bog." (Barth, 1983,26) Tudi katoliška tradicija bi podpisala tc vrstice - razen tiste, da s tem nima Bog ničesar opraviti, da s tem ni mišljen Bog. Formulacija Tomaža Akvinskega jc, da jc to preambula vere, stopnja, pot k veri do Boga. Prav to pa Barth zanika. "Mi seveda lahko pridemo do meje tega, kar imamo za zanesljivo človeško znanje, ki da prostor domnevam, mnenjem, postulatom, verjetnostnemu računu in sodbi, da bi potem to, tc postavke, domneve, verjetnosti izenačevali s predmetom teologije in ga v tem smislu potrdili. To lahko storimo, toda daje lo vera - tega naj nihče nc misli." Prav tako ni vera, če bi si "nekdo domišljal, da v svoji malovernosti lahko ponavzoči in aktualizira (s pomočjo zakramentov ali brez njih) Jezusovo utelešenje ali, v skromnejši varianti, njegovo vero in tako vpelje božansko v svoje življenje ali to božansko cclo ustvari (fides crcatrix divinitatis in nobis). Tako predrzno upanje ima lahko za vero kakšen hindujcc, ni pa ga mogoče ponujati kot krščansko vero. Krščanska vera sc dogaja v srečanju in tako v skupnosti verujočega s tistim, v katerega vcnijc, nepa v identificiranju z njim" (Barth 1985,109-110). In še in še: "Moramo si biti na jasnem, da, če govorimo o Bogu v smislu krščanskega verovanja, potem tega, ki sc tu imenuje Bog, nc gre razumeli kot nadaljevanje ali obogatitev pojma in idej, ki jih imamo o bogu nasploh. Bog v smislu krščanske vere nc sodi v vrsto bogov (...). Bog krščanske vere ni končno od ljudi najdeni Bog, ni izpolnitev, morda zadnja in najvišja izpolnitev tega, kar so ljudje že sicer iskali in vsaj v principu našli (...). Bog sc ljudem nc razodeva na temelju njihovega iskanja in najdenja, čutenja in mišljenja, temveč vedno le sam po sebi (...)" (Barth 1983,40). Vsako postavljanje - logično in časovno - boga nasploh pred razodetjem v Bibliji in Kristusu (v naravni teologiji, v religiozni filozofiji, v religiji sploh) jc po Barthu brezbožno dejanje. Prvič, ker najprej izdela predstavo, pojem, idejo boga kot takega in potem z njo presoja, jemlje mero Bogu in Kristusu Biblije (ali je bilo mogoče, ali je zares Bog, in podobno). Tudi če pride do pozitivnega odgovora, s tem naredi Boga odvisnega od človeških, vnaprejšnjih, brez Boga postavljenih predstav in meril. Govoriti o Bogu kot o Bogu vere brez Kristusa in odrešenja, jc zloraba, "imenovanje po nemarnem božjega imena" (nekaj drugega je seveda, če sc nek filozofski pojem poimenuje z izrazom bog, nc da bi sc s tem hotelo govorili o Bogu). To jc kršitev 3. božje zapovedi, kajti "kdor reče Bog v smislu Svetega pisma, ta mora vedno reči ludi Jezus Kristus". Kristus jc edina pot do Boga. Druge predstave o Bogu so kršitev 2. božje zapovedo ("nc delaj si rezane podobe, tudi nc kakršnekoli podobe") in kršitev 3. zapovedi, "nc skruni (nc imenuj po nemarnem) božjega imena". "Kdor jc razumel, kaj pomeni 'Bog v višavah', temu jc nemogoče hotenje po kakršnemkoli miselnem ali drugačnem odslikavanju Boga." (Barth 1983,44,46) Barth skratka zarcsno vzame svetopisemski izrek: "kjer je mnogo besed (o Bogu), tu ne gre brez greha". Sama teologija - tudi če pri tem misli na 1. božjo zapoved ("veruj v enega Boga") - se težko izogne prestopku proti 2. in 3. božji zapovedi: prepovedi čaščenja podob in skrunjenja božjega imena. Tudi Barth se seveda zaveda, da brez podob ne gre, da se človeški besedi pri govoru o Bogu ni mogoče izognili. Zato bi se verjetno strinjal s formulacijo kolege, teologa Rudolfa Bultmanna (s katerim se v marsičem nista strinjala): "Tudi ta govor (Bultmannov oziroma Barlhov teološki govor - M.K.) je govor o Bogu in je greh, če Bog je, če pa ga ni, je nesmisel. Toda če je smiseln in če je opravičen, ne zavisi od nas" (ampak od Boga samcga)(po: Fritzsche II, 139). Paradoks verovanja človeka kol človeka v Boga kot Boga! 2.PROTESTANTSKI PRINCIP IN KATOLIŠKI SINKRETIZEM Barth se je duhovno gibal predvsem v protestantskem cerkvenem in akademskem okolju: njegovo iskanje je bilo prvenstveno znotraj tega prostora. Neizogibno pa seje pri tem soočil tudi z drugimi krščanskimi tradicijami, še posebej s katoliško, saj je prav ta še bolj drastično vsebovala marsikaj, kar je imel Barth za nevzdržno že znotraj protestantskega razvoja. Ne pozabimo, da se nikakor ni hotel imeti za konfcsionalno vezanega teologa - kot teolog je govoril o krščanski, cerkveni dogmatiki, o krščanski (ne pa katoliški, luteranski, kalvinistični) veri. Barthovo razlikovanje religije in vere, njegovo nasprotovanje religiozni filozofiji in naravni teologiji kot osnovi, predstopnji spoznanja (krščanskega) Boga je neizogibno trčilo na katoliško pojmovanje, na katoliško doktrinarno zahtevo verovanja v možnost, da ljudje s svojim umom,, z dokazi iz stvarstva dokažejo obstoj osebnega Boga brez pomoči božjega razodetja in božje milosti (formulacije v encikliki Humani generis, povzeto po 1. vatikanskem koncilu)(prim.: tudi Stric 1977, str. 31). Temeljna opora in pot takega spoznanja naj bi bilo sklepanje po analogiji iz nižjih stopenj bivanja, sveta in človeka, na najvišje bivajoče - Boga. (Nauk o "analogii entis" so na osnovi srednjeveške mistične tradicije in sholastikc izoblikovali zlasti sodobni neotomisti. Znan je E. Przywara v svoji knjigi 'Analogia entis' (1932). Pri nas sta temu prizadevanju sledila Ušcničnik in Janžckovič: glej na primer tudi mojo polemiko z J. Janžekovičem v šestdesetih letih, zdaj objavljeno tudi v knjigah, J. Janžckovič: Marksizem in krščanstvo, Celje, 1981 in z druge strani M. Kerševan, Religija v samoupravni družbi, Ljubljana, 1984. Sam sem bil v tej polemiki blizu Barthove pozicije, čeprav Bartha neposredno takrat sploh še nisem bral, mislim pa, da ga tudi Janžckovič ni.) Morda je najbolje, če jo tu na kratko predstavimo tako, kot jo je v prvi obsežni katoliški polemiki z Barthom zelo dobro predstavil nemški teolog K. Adam leta 1926 (v reviji Hochland, 23/2, Kcmptcn-Munchen 1926, str. 282). Adam seje spraševal, kako je prišel Barth v "Pismu Rimljanom" do takega zoženja in popačenja Pavlove misli. Spominja na Barthovo inspiracijo pri Lulhru in Calvinu. Deo soli gloria ni mogoče bolj odločno zagotoviti, kot če se radikalno izključi vsaka človeška konkurenca, pa čeprav - Barth bi rekel zlasti - se to izraža v religioznem doživetju in duševni sprejemljivosti za božje. Spominja na Barlhov kozmološki pesimizem in na vpliv Kantove filozofije, zlasti prikaza antinomij čistega uma, pa že omenjene Kicrkcgaardove "neskončne kvalitativne razlike med časom in večnostjo" ter nadaljuje: "Barth bere Pavlovo Pismo Rimljanom, izhajajoč iz določenega pojma boga (...), Boga direktnega nasprotja, direktne 'drugačnosti', neskončne onostranosti vsem odnosom, ki jih zmore ustvarjeno bitje, Boga, ki stoji vsemu ustvarjenemu nasproti v bistvu kot paradoks, kot Da in Nc. Ali jc ta Bog grobega nasprotja krščanski Bog? Bog kot ga izpovedujejo starokrščanski simboli, Bog, ki stoji nasproti svetu v razmerju Stvarnika do ustvarjenega, slikarja do slike. V tem jc res sui generis, nc vzrok poleg drugih vzrokov, stvar med stvarmi, temveč vzrok pred vsemi drugimi vzroki, vnaprej dan, causa prima non causata. S tem res ni v odnosu do sveta kot nečesa v bistvu enakega, toda tudi nc v odnosu nasprotja, ampak podobnosti (analogia entis). Tuje odločilna točka razlike med Barthom in katolicizmom - v katoliški glavni besedi analogia entis. Božje povsem-drugačnosti nc razumemo kot nasprotje, temveč prav in samo kot drugačnost, seveda drugačnost, ki gre skozi vso bit in sc nikjer nc dotika ravni ustvarjenega, toda vendarle samo drugačnost, kakršna jc v bistvu dana s pojmom Stvarnika: neka drugačnost, ki nc izključuje, ampak vključuje radikalno naravnanost (Bczogcnhcit) ustvarjenega na Stvarnika, vse bili in njene ureditve na Boga. Iz takega pojmovanja stvarjenja od nekdaj izhaja tudi temeljna sestavina krščanskega verovanja, da stvarnost nosi nek dah božjega duha, saj Bog ustvarja po svoji božanski modrosti, ki jc on sam; stvarstvo mora torej bili na nek način božja slika in prispodoba (Glcichnis). Človekov duh sc torej lahko od tc ustvarjene podobe vsaj toliko povzpne do spoznanja božjega bivanja in bistva, da pridobi nepopolno spoznanje (sicul in acnigmatc). Katoliška dogma o možnosti naravnega spoznanja Boga sc opira torej na temeljno dejstvo 'analogic entis', torej na bistveno podobnost sveta in Stvarnika (nc pa na predpostavko bistvene enakosti). Zato tudi to spoznanje nc pomeni dejanske soudeležbe na božjem življenju, temveč vodi le do ravni, kjer sc Bog sam razodeva. Jc lc preambula vere (Tomaž Akvinski - M.K.). Ker pa temeljni odnos med Bogom in človekom ni nasprotje, temveč analogija, gre vendarle za dejansko spoznanje, za mišljenje, ki sklepa od dane dejanskosli sveta na božjo pra-danost. Nc gre torej za 'skok' k Bogu, ki bi sledil stiski znanja in vesti, nc gre za posluliranjc Boga, ki bi ga izsilil obup" (po Fritzsche II, 97-98). Barih jc bil in ostal do analogije entis neusmiljen. Vsaka doba, vsako niveliranje Boga in človeka v imenu bitja jc za Bartha absolutno protikrščansko. Izrekel jc cclo sodbo: "Analogijo entis imam za antikristovo izmišljotino. Zaradi nje ni mogoče postati katoličan. Pri tem cclo dopuščam, da so vsi drugi razlogi, zaradi katerih sc nc bi moglo biti katoličan, kratko-vidni in neresni" (Predgovor k Cerkveni dogmatiki, po Kungu 1987,472). Zgornja formulacija jc izraz maksimalne zaostritve in maksimalne konccsijc katolicizmu na drugi strani. Naravno spoznanje Boga brez razodetja po Barthu ni spoznanje Boga, kot to tudi ni nobena religiozna ali kaka druga filozofija. Vse to ima status religije in človeškega podjetja, ki samo nc vodi do Boga, ampak do malika. Barth nc bi nujno nasprotoval formulaciji, daje vsa religija z naravno teologijo vred lc preambula vere. Toda to preambulo bistveno drugače razume: naravna teologija (z bogom, ki ga dobimo po poti analogije entis) ni nikakršna nujna predstopnja spoznanja (vere v) Boga. Prcdslopnja je lc v tem smislu, kolikor kot izraz zgolj človeškega na najvišji stopnji izraža zlom, nemoč človeka in človeškega, da samo pride do česar več, kol do malika, Ncboga (do bogov, ki jih ustvarijo ljudje s svojimi rokami in jih polem časlc ali rušijo). Brez tc zavesti zloma, brez zavesti, da Bog stoji nasproti človeku tudi z "nc" (in nc lc z dobrohotnim "da"), oziroma da stoji nasproti človekovemu prizadevanju z DA, ki vključuje ludi NE - brez vere/milosti - pride človek v religiji, v naravni teologiji, v mistiki in religioznem doživljanju samo do malikov. Zato je čista 'analogia entis' - Antikristova iznajdba. Zato je lahko kritika take analogije entis in naravne teologije v ateizmu (na primer Fcuerbachovega tipa) ravno tako ali celo bolj 'preambula fidei', če razbija malike in ne vzpostavlja novih. (Po Barthu jih sicer s svojo kritiko bogov ravno tako neizogibno vzpostavlja, kol jih neizogibno vzpostavlja religiozna apologelika: ateizem in religija sta človeški početji in prideta lahko samo do človeškega rezultata -do(novih) malikov.) Videli pa smo že na radikalnih straneh Barthovega komentarja k Pismu Rimljanom, da je vedno vprašljivo, ali je človeška zavest kdaj sploh sama, ali je človeško spoznanje suverenosti Boga sploh lahko kdaj samo človeško spoznanje, ali natančneje, ali lahko kdaj sodimo, daje samo, brez milosti (edino kar lahko sami sodimo je, da nihče ni brez greha, ne pa, da je nekdo brez milosti). Od tod tudi spravljiv Pavlov in Barlhov iztek Pisma Rimljanom: Naj vsak poglablja svoje prepričanje; ne sodimo mi, da ne bomo sojeni; ne izključujmo, ker ne vemo, če je Bog vključil, ali izključil. Bog vedno stori svoje in bo vedno storil svoje. Ali morda ustrezneje: treba je brezkompromisno zavrniti načelo, da človekovo naravno spoznanje lahko vodi do Boga, enako kot načelo, da človekovo spoznanje lahko zanika Boga (ko oblikuje razulične podobe in pojme Boga, ali jih v drugem primeru ruši in jim jemlje utemeljenost). Ne gre pa obsojati človeka, ki razmišlja po poli analogije entis, ali po poli ateistične kritike, kajti z bo;?/o milostjo lahko prideta eden in drugi do Boga, po tem in v tem, ko sama storita tisto, kar pač lahko sama storita: poglabljata do konca svoje prepričanje. Bistveno v Barthovi kritiki religije in ateizma in s tem analogije bitja je, da ne postavlja na eno stran vse religiozne, ki iščejo in spoznavajo (pa čeprav nepopolno itd.) Boga - na drugo stran pa ateiste, ki da Boga in resnice ne iščejo in v nasprotju s prvimi ne najdejo niti nepopolne resnice. Religiozne in ateiste postavlja skupaj na eno stran - nasproti Bogu (in protesti ateistov proti dokazom za boga in njegovo pravičnost so lahko Bogu bližji kot hvalnice, ki se po nemarnem sklicujejo nanj - pri čemer seveda tudi tu velja: ne sodite, da ne boste sojeni). Del katoliške obrambe in teološko subtilnejše kritike (kol na primer Urs von Ballhasar v knjigi Kari Barth iz leta 1951), je dokazoval, da katoliški nauk o analogiji entis ni nujno tak, kot ga je prikazal in zavrnil Barth. Zasnovo lahko najdemo v že citiranem Adamovem tekstu. Poudaril je razliko med enakostjo in podobnostjo: 'analogija bitja' ne izbriše, daje onkraj vsake podobnosti še večja nepodobnost. Toda težko, da bi - in ludi ni - to lahko odvrnilo osi Barthove kritike. Tudi že delni enačaji - pa čeprav hkrati zanikani s še večjimi necnačaji - v principu pomenijo človekovo poseganje po Bogu. Če pa podobnost ne vsebuje nikakršnega enačaja - potem je razprava o tem seveda ad acta ... Druga smer odgovora/ugovora, ludi že razvidna iz prej citiranega katoliškega teksta, je v tem, da čislo "filozofska" "analogia entis" res pomeni nelegitimno sklepanje iz sveta in človeka na Boga. Toda v katoliškem nauku naj bi bila ta filozofija, to sklepanje z naravnim umom, že vključeno v vero, saj že izhaja iz verskega (razodetega, razumu predhodnega) spoznanja, da je človek ustvarjen od Boga Očeta in Stvarnika. Sklepanje se torej ne glasi: ker je človek (...) potem je Bog; ampak: ker je človek ustvarjen od Boga (in to je verska, razodeta resnica, ne pa rezultat nujnega ali poljubnega sklepanja človekovega uma), lahko od sebe kol stvarstva z močjo naravnega uma sklepamo na Boga -iz sebe spoznavamo Boga (pa čeprav nepopolno z vsemi mogočimi zadržki o še večjih nepodobnostih, ki spremljajo vsako podobnost itd.). Analogija entis jc znotraj vere - jc pravzaprav analogija vere. Urs von Balthasar izrecno dokazuje, da je tudi pri Barthu analogija entis vključena v njegovo teologijo, v njegovo 'analogijo vere' (Lulherhcftc, 210). Kristus je prapodoba človeškosti/ustvarjcnosti. Bog siccr s tem nc pridobi na filozofski prepričljivosti, dobi pa teološko vrednost. Ali drugače: zgubi svoj filozofski status (človeške postavke - sklepanja ali predpostavke), svojo naravo "malika" (proizvoda človeških rok in/ali razuma).Barthovc navezne formulacije so naslednje: "Če obstaja neka analogija med Bogom in človekom (...), analogija, v kateri in s katero bo dana spoznavnost Boga - kako jc lahko neka druga kot tista, ki jc postavljena in ustvarjena z dejanjem Boga samega, analogija bitja, ki ima svojo dejanskost od Boga in samo od Boga, torej v veri in samo v veri" (Kiing 1987,473-474). Spet še enkrat dosledno - kol pripominja tudi Kiing -: religijo in naravno teologijo je treba razumeti iz razodetja in nc narobe. Kaj pa jc razodclo, pove človeku - v veri - Bog in povedal jc kot Kristus, v besedi Nove in Stare zaveze. Mimogrede: Kiing v zvezi z "naravno teologijo" dokaj površno argumentira s Pavlovim 'Pismom Rimljanom' proli Barthu in njegovemu komentarju, češ Pavlovi pogani tudi brez razodetja spoznavajo "božjo večno moč in božanstvo". Toda poudarek Pavlovega pisma jc ravno v tem, da spoznanje Boga, vsemogočnega Stvarnika, ni pravo spoznanje Boga, kajti kršččanstvo ni vera v Boga kar tako, ampak vera v božje stvarjenje in odrešenje, ki vključuje tudi spoznanje o človekovi grešnosti in potrebi po odrešenju. "Spoznanje Boga" brez tega spoznanja ni pravo spoznanje, jc spoznanje nepravega boga, jc izgradnja in čaščenje malika. Poleg tega so po Pavlu - in Barthu - pogani boga, ki so ga poznali iz stvarstvo, povezovali s tem stvarstvom in ga častili skozi njegove podobe - ali pa cclo tc podobe same - nc pa v njegovi "nenazornosti", "nevidnosti", v čemer jc njegova "večna moč in božanstvo" (Rim, 1,20-23). Glede na premike na drugem vatikanskem koncilu, glede na dopolnila in na razvoj v poznem Barthovcm delu, pa glede na dejstvo, da tudi znotraj protestantizma Barthova rigorozna kristoccninLrična misel ni obče sprejeta, ampak, če že, lc z zadržki in dodatki, bi lahko sklepali, daje Barth danes v svoji specifični rigoroznosti presežen. Presežen pa jc lc, v kolikor so zares presežene tcndcncc, ki sc jim zopcrstavlja. Vsaj za katoliško okolje bi lahko rekli, da v tem smislu Barth nikakor ni presežen in da pravzaprav nikoli nc more bili presežen v tem smislu, da bi bil odveč. Nikoli ni presežen, ker prav v tem okolju nikoli ne morebiti realiziran. Barthov veliki katoliški teološki oponent Urs von Balthasar jc zapisal, daje pri Barthu dobil protcslantizcm svojo konsekventno podobo. Tudi sam Barih govori v "Pismu Rimljanom" o duhu svobode, ki ga prikazuje, kot o "bistvu protestantizma" (RB, 487). V zvezi z našo temo pomeni ta duh svobode svobodo vere v Boga, njeno nevezanost na kakršnakoli človeška spoznanja, norme, obrale, kulture, religije - in religijo sploh. Na prvi pogled - ali v bistvu, čc hočemo - tudi katolicizem poudarja, da vera in Cerkev nista vezani na nobeno politiko, kulturo, posebno moralo, v skrajnem primeru bi dopustili tudi, čc bi rekli: na posebno religijo. Vera ni istovetna z nobeno filozofijo, svetovnim nazorom, človeškim proizvodom, kot tudi Cerkev ni istovetna z nobenim narodom, državo, posvetno istitucijo. Po drugi strani tudi Barth (in protestantska tradicija nc zanika vrednot in resnice naroda, razuma, človeške morale in etike, cclo religije nc. Bistvena razlika jc v usmeritvi: za katolicizem naj bi bila značilna stalna usmerjenost - nc siccr k identiteti in zlitju, ampak - k povezavi in navezavi, k prilagoditvi, k naravi in milosti, k naravnemu razumu in razodetju, poganski religiji in krščanski veri, krščanstvu in civilizaciji, krščanstvu in socializmu, krščanstvu in narodu - k sinkretizmu z eno besedo, kot je to brez zadržkov izrekel eden od danes vodilnih mislecev katoliške tradicijc.Razodetje, milost, cerkev v tem pojmovanju presegajo, dopolnjujejo, povzemajo na drugem višjem nivoju različne zemeljske stvarnosti. Prav to seveda misli tudi L. BolT, ki je to odprtost katolicizma, to njegovo moč (in slabost= poimenoval z ustreznim izrazom: krščanski, oziroma natančneje, katoliški sinkretizem (Boff 1986, 162). L. Boff povezuje svojo oznako z razumevanjem razmerja med vero in religijo. Ker je to tudi naš problem, je prav, da si Boffovo pojmovanje nekoliko približamo, še posebej, ker Boff sam postavlja nasproti katoliško (sinkretizem) in protestantsko (opozicija, redukcija načelo. Obe načeli po njegovem delujeta tako znotraj konkretnega katolicizma kot konkretnega protestantizma, seveda v različnih razmerjih. Boff skuša prikazati svojo pozicijo kol "zdravo" in perspektivno, "katoliško" sredino med tradicionalističnim katolicizmom in protestantskimi skrajnostmi, kamor prišteva izrecno prav Barthovo zoperstavljanje vere in religije. Katoliško stališče je po Boffu umirjeno: zna razlikovati med vero in religijo, razume pa, da sta v praksi obe neločljiva enota. Pri Boffu najdemo formulacije, ki bi jih lahko zapisal tudi Barth (in nasprotno) in ki so eminentno krščanske. "Religija je človekov odgovor, vera pa je božji dar." "Religija je človekov odgovor na božji klic." Toda že nadaljnje opredelitve pokažejo na razliko: "Pri konkretni religiji gre v nepomešani in neločljivi enoti vedno za božjo besedo in človekov odgovor." "Vera se vedno pojavlja v podobi neke religije in religija vedno kaže na svoje prvotno jedro, na vero." "Religija je izrečena in institucionalizirana vera: vera je jedro in substanca religije." Religija je zalo lahko predmet znanosti, "jedra, iz katerega religija raste, vere pa znanstvena analiza ne more doseči: ne le zato, ker je svobodna, ampak tudi zato, ker se ne da objektivirati!." "Vera je prvinsko izkustvo in se ne da zvesti na nobeno drugo" (L. Boff 1986, 170-176). Stavek, da se vera ne da objektivirati, bi bil lahko Barthov. Toda prav zato je v nasprotju ali vsaj v nejasnem razmerju do formulacij (ki jih L. Boff povzema po bratu Clodovisu Boffu) o religiji kot institucionalizirani, izrečeni itd. veri. Razlika z Barthom (konsekventno protestantsko usmerjanostjo) je oči in o v tem, da za Bartha (na vsak način za Bartha Pisma Rimljanom) religija vsekakor ni izrečena in institucionalizirana vera in vera ni jedro in substrat religije. Vera je kot božja milost nekaj, kar presega afirmacijo in negacijo vsake religije kot človeškega proizvoda, ni njeno jedro in substanca (torej jedro in substanca nekega človeškega početja, kakršno je po Barthu brez preostanka tudi religija). Boffin katolicizem mimo tega vidita v religiji (človeškem podjetju tudi po njihovem) bodisi pot k veri, pripravo zanjo, bodisi posledico, nepopoln, relativen človeški odgovor, institucionalizacijo, konkretizacijo vere v vsakokratnem človeškem jeziku in kulturi. Logična posledica tega je, da se v vsaki religiji vidi nepopolno, nezadostno pripravo na božjo resnico, ali pa spet nujno nepopoln odmev vsaj delčka spoznanc/razodete božje resnice same. Prezre se možnost - po Barthu v "Pismu Rimljanom" celo nujnost - vsekakor pa resnost problema, da religija kot vsak človeški proizvod, kot proizvod grešnega bitja, zapira pot k Bogu. Ustvarja in časti malike, namesto živega in skritega/razodelega Boga. Če Bogu z religijo poti ni mogoče zapreti, je to zalo, ker mu ni mogoče zapreti nobene poti, ker je Bog Bog, ne pa, ker človek po naravi leži k Bogu. "Po naravi" je človek brez-božen (in zato religiozen). Tudi ncrcligioznosl, človeško zavračanje religije kot človeškega proizvoda, ravno tako ne more zapreti poti Bogu oziroma veri - oziroma jo lahko zapira le na isti način kot religija. Boff in siceršn ja katoliška pozicija ob vseh zadržkih (v smislu: vera kot milost jc suverena) navsezadnje postavlja vero in religijo v nerazdružno zvezo (jedro - institucija ipd.) Tako nastane opozicija: religija (z vero ali narobe) nasproti nereligiji in ateizmu, namesto opozicijo in zveze: vera nasproti religiji in nereligiji, božje nasproti človeškemu (pa čeprav sc seveda to božje tudi po Barthu človeško vedno sprejema s človeškimi ušesi in izgovarja s človeškim jezikom). Simptomatična jc žc uporaba besede religija v ednini za nekaj, kar sc vedno pojavlja v množini, kot religije. Logično jc, da se Boff zato ne strinja z oceno generalnega tajnika ckumcnskcga sveta ccrkva W. A. Visscrt Hooffa (protestanta), po katerem naj bi bil "sinkretizem krščanstvu nevarnejši od odkritega ateizma" (Boff 1986, 164). V ozadju Boffovc pozicijc jc seveda drugačno teološko gledanje na človekovo grešnost: pri frančiškanih, ki jim pripada, šc posebej pogosto zmanjševanje teže človekove grešnosti v primerjavi z lulcranstvom in kalvinizmom in s tem povezano nezaresno upoštevanje razlike, daje Bog Bog in človek človek (tc razlike Jezus Kristus kot Bog in človek nc zanika ali odpravlja, ampak afirmira in presega. Čc nc bi bilo tako, kaj bi bil Jezus, vprašuje Barth: bili so ljudje, ki so bolj modro govorili, več trpeli, bolj skromno živeli, sekot ljudje bolj žrtvovali za soljudi itd.). Od tod tudi neustaljivo - čeprav s pozivi in načelnimi deklaracijami stalno zaustavljano - katoliško drsenje v "opravičenje po delih", ki stalno izziva protestantsko zavračanje takega početja v imenu spoznanja, da z bogom, ki jc Bog, ni mogoče trgovati. Boff je dovolj subtilen teološki mislec, da ne bi pokazal na možnost in stvarnost patologije na eni in drugi strani, tudi na katoliški, ko sc religija spreminja v psihično funkcijo za frustriranc, v magično prakso, lcgitimacijsko dejavnost ali legalizem, ki spremeni opravičenje v prazno prizadevanje za "dela". Nasprotna skrajnost, ki vidi v religiji elementarno nasprotovanje veri, naj bi vodila v zanikanje socialnih razsežnosti religije, v individualizem in privatizem; z uničenjem matcrialnih.manifestacij, obredov in simbolov v agnosticizcm in ikonoklazem; z zavračanjem čustvovanja v abstrakcijo in razčlovečenega vernika; z zanikovanjem učiteljsko obdelane vere v popuščanje okusu posameznikov; z zanikanjem etičnih obveznosti v socialno neodgovornost (Boff, 181). "Da postanemo deležni odrešenja, ki ga ponuja Kristus, pa ni dovolj, da se pridružimo cerkveni skupnosti. Doživeti moramo tudi tisto izkustvo radikalnega otroštva in globokega bratstva, ki gaje imel Kristus. Etika hoje za Kristusom omogoča nastanek občestva, ki nas usposablja, da postanemo deležni odrešenja, ki nam ga on ponuja" (Boff, 184). Tekst na meji: izkustvo, ki ga moramo doživeti, moramo doseči; etično občestvo, ki nas usposablja, da postanemo deležni odrešenja, nc siccr zaradi pripadanja samega, pa vendarle. Gre za naše ravnanje in naše dosežke kot pogoj za odrešenje (čeprav je tekst na silo mogoče brati tudi drugače). Iz Barthove usmeritve nc izhaja zahteva po odpravi socialnc razsežnosti religije; ravno tako ncccrkvcnosti, materialnosti, čustvenega doživljanja v religiji. Ravno nasprotno, to so konstitutivne sestavine religije. Bart nasprotuje temu, da bi v tem, v človekovem delovanju in njegovih dosežkih videli pogojevanje vere, ali da bi v veri videli conditio sine qua non socialnih odgovornosti, etičnih dejanj in feligioznih doživetij. Vsa ta dejanja, čustva in odgovornosti poznajo enako kot verniki tudi brezverni ljudje v okviru svoje religije in poznajo jih tudi nereligiozni ljudje zunaj religije. Gre za človeške zadeve, ki so prav zato, ker so človeške, lahko sestavine religij kot človeških proizvodov, lahko pa obstajajo tudi zunaj njih in brez njih. Nasproti Boffu dajmo besedo zopet Barthu (ki je seveda ni izrekel proti Boffu) in to spel neposredno ob problemu naravne teologije, čeprav velja tudi širše. Naravna teologija je dejansko širši problem kot zgolj dokazovanje Boga z razumom iz narave brez razodetja. Naravna teologija je po Barthu le teoretska raven iste usmeritve, katere praktična raven je opravičenje po delih (tudi Kiing 1987,474). "Z veznikom 'in' seje povezovalo razodetje s pojmom razuma, zgodovine, humanitete in le s čisto površnimi zadržki seje branilo pred nevarnostmi takih kombinacij. Postavilo se je male vesele vczajc med besede 'moderen' in .pozitiven', 'religiozen' in 'socialen', 'nemški' in 'evangeličanski', kot da je to že samo po sebi umevno. Prezrlo se je, da to že kaže na trojanskega konja, s katerim seje nadmočni sovražnik že vsilil; prezrlo v taki meri, da seje za ortodoksijo imelo prav samoumevno priznavanje ene od kombinacij, medtem ko se je nasprotovanje temu, imelo za zanesenjaško enostranost in pretiravanje (...). Za samo naravno teologijo v ožjem smislu predvsem velja, da brez težnje k samovladi ne bi bila naravna teologija". "Po logiki stvari bi moralo povsod, kjer se da naravni teologiji le mali prst, priti do zanikanja božjega razodetja v Jezusu Kristusu." "Zgodovina zadnjih stoletij, in ne le njih, je ena sama zgodba mučnega spopadanja Cerkve z dejstvom, da vsiljeni 'tudi' (priznan od nje same) pomeni 'samo'" (KD, 69,70). Drastičen vzorec tega je bilo na enem koncu prosvetljenstvo, ki je razumelo naravno teologijo kot pojem vsega, kar vsi ljudje lahko mislijo o Bogu, in to ne kot predstopnjo ali pot, temveč kot pravo in bistveno - prav zato, ker je to splošno mnenje - nasproti posebnemu in specifičnemu v različnih pojavnih oblikah (religijah), v raznih krajih in okoljih. Bog in Nemci, Poljaki, Slovenci, Srbi itd.; vera/religija in civilizacija, narod, socializem; Bog kot nalogodajalcc in/ali zaščitnik Nemcev in Slovencev; religija in Cerkev kot opora, podpora, izvor ali izraz naroda, civilizacije, socializma; narod, civilizacija, socializem kot edino skupno in pravo, religija in cerkev kot sredstvo nacionalnega uresničevanja ali socialnega napredka in kot taka proglašena za vrednoto ali ignorirana in zavračana kot nepotrebna ali škodljiva. To je po Barthu notranja logika vezanja razodetja, vere in Cerkve na najrazličnejše življenjske vrednote. Pred temi povezavami je Cerkev v preteklosti varovala bolj inercija, miselna lenoba, nesposobnost, kot pa kaj drugega, pri čemer je treba še enkrat poudariti, da Barthova usmeritev ne zanika vrednosti narodnega, socialističnega, civilizacijskega, ne zanika, da bi bile to vrednote in resnice, niti ne nasprotuje temu, da Cerkev s svojim delovanjem de facto posega na ta področja; problem je po Barthu v tem, da jih (če jih) začne Cerkev uporabljali za vir svojega razodetja in za cilj svojega cerkvenega oznanjevanja. V takem primeru bo neizogibno zlorabljena, uporabljena kot sredstvo in v nič bo šlo tisto, po čemer in zaradi česar je Cerkev Cerkev in vera vera: oznanjevanje božje besede. Katoliška cerkev, ki je po tradiciji in definiciji najbolj nagnjena k takemu - po Barthu samo navideznem, saj gre za dejansko za podleganjc - sinkretizmu, je najbližja iluzijam, da lahko omenjene in druge vrednote, zlasti pa državo, civilizacijo, narod (in morda v bodočnosti ludi socializem) uporabi v prid vere. Toda največ, kar lahko s svojo posvetno organizacijsko močjo doseže, je, da se omenjeni neizogibni obrat izvrši znotraj nje same, da ona sama s klcrikalno-integristično usmeritvijo uporablja v zemeljskih interesih vero kot vero in cerkev kot cerkev, ne glede na to, koliko pri tem uresničuje zahteve različnih posvetnih zemeljskih interesov (države, naroda, civilizacije). "Veliki inkvizitor" Dostojevskega je in naj bi bil stalni opomin tudi in predvsem katoliški cerkvi, čeprav seveda ne le njej. Konstitutivno nagnjenje katoliške cerkve k nerazlikovanju med vero in religijo, neposluh za razliko (ki vključuje ludi nasprotje, nc lc stopnjevanje), za razliko med človeško (pa čeprav cerkveno) in božjo besedo, seveda to iluzijo lc še podpira. Uspeh, ki ga cerkev dosega na la način v "verskem življenju", jc lahko v najboljšem primeru uspeh religije, torej človeškega prizadevanja. (O tej izgubi posluha priča in k njej prispeva že usoda druge in tretje božje zapovedi v tradicionalnih katoliških katekizmih. "Vsakdo" v katoliškem okolju ve, da jc božjih zapovedi deset in da se glase: 1. veruj v enega Boga, 2. nc skruni božjega imena... 9. nc želi svojega bližnjega žene, 10. nc želi svojega bližnjega blaga. Vpogled v tekst Mojzesovih "deset zapovedi" pokaže, da jc ena zapoved preprosto izginila in to prav tista, ki pravi: "nc delaj si rezanih in drugih podob... in nc časti jih"; izginila jc z argumentom, češ daje zajeta že v prvi, čeprav jc pri Mojzesu razločno zapisana. Da bi bilo deset božjih zapovedi res deset, pa jc zadnja Mojzesova zapoved razdeljena na dve: "nc želi bližnjega žene", "ne želi bližnjega blaga", čeprav jc v starozaveznem patriarhalno lastninskem vzdušju žena pomešana med druge stvari: "nc želi svojega bližnjega hiše, nc žene, nc hlapca, nc dekle, nc vola, ne osla". Tretja zapoved: "nc imenuj po nemarnem božjega imena", jc po katekizmih tolmačena v zoženem pomenu: nc preklinjaj, nc kliči Boga za pričo ipd., nc da bi ostala jasna sled spoznanja, da jc vsako človeško govorjenje o Bogu neizogibno "nemarno". Drastično jc tako popredmetenje in "poreligioznenje" vere prišlo do izraza na primer v klerikalnem geslu iz himne: "Povsod Boga!", kot da so ljudje tisti, ki s svojo vnemo nekam prinašajo ali nc prinašajo Boga.) Katoliški sinkretizem jc stalno od znotraj in/ali od zunaj soočen s protestantskim načelom, katerega konsekventno podobo jc izoblikoval Kari Barth. V deželi z mnogo nckatoličani ali ateisti jc kot "narodna" religija katolicizem znosen lc, čc se vsaj preko svojih teoloških predstavnikov zaveda, da jc tudi katoliška cerkev lc religija, človeška zadeva, medtem ko Bog in Kristus delujeta tudi mimo nje za vse ljudi in za ves narod.Nc bi govorili o drugi, luteranski reakciji na katoliški klerikalizem in integralizem, o nauku o dveh kraljestvih, kjer jc vse zemeljsko z zunanjim bogočastjem in cerkvijo vred zadeva zakona in oblasti, nc pa evangelija in Cerkve. Taka luteranska pozicija predstavlja zaporo proti klcrikalizmu/intcgralizmu, toda kot je pokazalo soočenje z nacizmom, jc tudi ranljiva v tem smislu, da lahko ccrkev kot cerkev in vernika doccla odvrne od vprašanja, kaj - če sploh kaj - pomeni evangelij za zakon, za zemeljsko življenje kristjanov zdaj in tu, tudi čc nc živijo v iluziji/grehu, da zdaj in tu z zakonom in silo gradijo božje kraljestvo. 3. KRŠČANSTVO IN "NOVO SVETO" Eno najbližjih in najhitrejših, a tudi največjih napak naredimo, čc Bartha z njegovim razlikovanjem vere in religije ukalupimo v poznano shemo: religija in ccrkcv kot institucionalno,dogmatizirano.ritualizirano,organizirano,kolektivno,zunanje,nasproti veri kot notranjemu,čustvenemu in doživetemu, individualnemu in osebnemu. V novejšem času - v slovenski ogradi - bi bila temu blizu delitev na "izvorno sveto" in cerkveno institucionalizirano in funkcionalizirano sveto, "sakralno". Barth nc naseda taki ccncni opoziciji. Kol teolog par cxccllcncc, predobro vidi - bolje kot laični razlagalci, iskalci in razglašalci svelega - daje tudi notranje doživetje Boga, osebno iskanje in spoznanje božjega ali svetega še kako "religija", sc pravi človeški proizvod, in daje "grešno", kolje grešna vsaka človeška težnja po opravičenosti z lastnimi deli. Človek se ne opraviči in odreši sam z lastnimi deli, pa tudi z božjim doživetjem in spoznanjem ne, kolikor sta le obliki in stoponji človeškega prizadevanja in kot laki sodita med "dela". Človek je opravičen in odrešen po suvereni božji milosli, uresničeni v Kristusovem dejanju. Barih nadvse jasno opredeli razliko med (krščansko) vero in krščansko ali drugo gnozo: Ne osvobaja in odrešuje človeka spoznanje (Boga in samega sebe), še manj iluzorno in zavajajoče spoznanje samega sebe kot Boga, samega sebe v Bogu, Boga v sebi itd.; človek je odrešen po božji milosti s Kristusovim dejanjem. Vera je spoznanje tega dejanja in njenega učinka in kot taka spoznanje božjosti Boga in človeškosti človeka. Le preko Kristusa človek spoznava Boga in človeka, pri čemer je - po cerkvenih očetih, reformaciji in, čeprav manj jasno, ludi po katoliški tradiciji - ta sama vera izraz božje milosti, božje opredelitve za človeka. Vera ni nikakršna gnoza, nemogoče "samospoznanje, ki osvobaja", niti nemogoča udeleženost na božjem in svetem. Odveč bi bilo na tem mestu ponavljati, da je kakršnokoli direktno povezovanje - miselno ali doživeto - Boga ali svetega in naroda (rase, države...) ne le tostran vere, ampak tudi prof; krščanski veri. Nauk nacističnega posvečevanja narodnega je nadvse jasen... Vse kar je Barth povedal o naravni teologiji v Cerkvi, velja toliko bolj za laično religijo zunaj nje. O tem bi bilo odveč govorili, če ne bi v zadnjih letih s pospešeno hitrostjo vstajalo "narodno" in "sveto" (narodno kot sveto) tudi v našem prostoru, trenutno najbolj v srbskem in slovenskem. Če sem še lani za ilustracijo sodobnih stranpoti civilne religije oziroma nacionalizacije krščanstva navajal poljske primere, se zdaj kar vsiljujejo primeri iz Jugoslavije: od ritualnega potovanja - s častnim miličniškim spremstvom (?) - kosti, relikvij, svetega kneza Lazarja po Srbiji na Kosovo, do formulacij, kakršne lahko na primer preberemo pri M. Rožancu: "Narod v svojem najglobljem bistvu ni samo kulturen, ampak tudi religiozen pojav. Narod je mistični organizem realne človeške skupnosti, ki teži k nadčloveški in nadzgodovinski združitvi. Ta realna ljudska volja je volja po vsesplošni združitvi. Ta volja se ne more izraziti niti v eni obliki državnosti in družbenosti (...). Končni izraz te ljudske volje je lahko samo tcokracija, božja vladavina na zemlji, božja vladavina kot mera človeškega dogajanja, v kateri se uresničujeta tako človeška oseba kot nadosebna skupnost. (...) Narod je ... organizem, v katerem se osebno in družbeno afirmirata v transccndcnci" ("Svoboda in narod", Obzorja, Maribor 1988, 128-129). Sem sodijo tudi vedno pogostejši primeri (kot tisti iz časa vzpona nemškega narodnjaštva), ko se narod poveže z Bogom celo preko Kristusa: narod je kot trpeči narod (nemški, poljski, srbski... slovenski že in celo pri Kocbeku) izbran da priča, spominja na Kristusovo trpljenje in s tem na Kristusovo obljubo (narodnega) vstajenja... Spet Barth: mnogi so se žrtvovali in trpeli ne manj kot človek Jezus. Toda Jczusdovo trpljenje in vstajenje ima povsem drugačno ceno zato, ker je tudi Bog (KD 141-142): Kristusovo vstajenje ni oznanilo vstajenja nemškega naroda! (RB 362) Še en nauk se ponuja. Barthovo Pismo Rimljanom je bilo v drugi verziji napisano v začetku dvajsetih let, pred vzponom religioznega in drugega narodnjaštva in nato nacizma. Imelo naj bi velik odmev in vpliv, a vzpona religioznega narodnjaštva, krščanskega in poganskega ni preprečilo in njegove katastrofe tudi ne. Kvečjemu je pomagalo, da ta katastrofa ni pomenila enake katastrofe tudi za krščanstvo v Nemčiji. Olajšalo je Nemcem in kristjanom preživeti čas po katastrofi. Bo ludi za nas tako? Ravno tako jc Barlhova teologija (oziroma jc krščanstvo po Barthovcm prepričanju) nasprotna Hcidcggrovcmu bogu onkraj Boga in bogov. Hcideggrov govor o svetem (v nasprotju z 'aktivnim' gnosticizmom) siccr enako kot krščanstvo (nasproti Bogu) poudarja človekovo pasivnost, predanost nasproti biti in svetemu, ki se "daje", "dogaja" in "prihaja". Za oznako razlik in nasprotij ni treba navajati lc Hcidcggrovc izjave, da "bit" ni identična s krščanskim Bogom, niti njegovo množinsko uporabo besede bog (pričakovanje bogov), (koketiranje s predsokratskim grškim svetom?). Krščanstvo ni več krščanstvo in bog ni več Bog, čc ta ni osebni Bog za človeka, kot jc in ker jc Kristus edina pot človeka k Bogu, oziroma Boga k človeku. Krščanstva ni brez antropoccntrizma, kakorkoli sc človek povezuje tudi z naravo in doživlja odgovornost zanjo, vidi v sebi del narave itd. Trivialno jc spominjati, da za krščanstvo človek ni lc del narave, tudi zgolj privilegirani del nc. Po krščanstvu jc človek cilj in vzrok stvarjenja in/ker odrešenja. Bog, ki nc odrešuje sveta, ki ga jc ustvaril, ni Bog. Odrešuje pa ga zaradi človeka in po človeku/Bogu Jezusu Kristusu. "Svet ni svet" in tudi človek kot del sveta nc, zato tudi človeško življenje ali življenje nasploh nc. Lc Bog jc svet in zaradi njegove suverenosti jc človek 'obsojen na svobodo', izbiro, in zato odgovoren. Brez boga res nc bi bilo vse dovoljeno kot sc glasi klasični religiozni očitek nereligioznim, ampak vse prepovedano, ker nc bi bilo nič dovoljenega (Lacan). Toda, prepoveduje lc "bog" - druga plat Zakona - torej človeška religija. Za Boga Pisma Rimljanom jc, kot smo videli, "vse dovoljeno, čeprav ni vse k pridu" (Kor 10,23) in v korist (za človeka). Svet jc lc Bog onkraj sveta. Za krščanstvo jc sveto v svetu lc "sveto" - simbol, ker kaže na Boga. Tudi življenje ni sveto, sveto jc le "večno življenje" z Bogom, nc pa zemeljsko življenje. Zemeljsko življenje jc neizogibno in vedno tudi umiranje in morjenje - kolikor jc zgolj naravno. Svetost zemeljskega življenja vključuje neizogibno tudi svetost (posvečenost) mrtvih in svetost umora. ("Pustite mrtve, da pokopljejo svoje mrtve", pravi nasprotno Kristus, M=8,22), Kristus ni posvetil sveta s tem, ko je umrl, niti s tem, ko seje rodil. Svetost življenja (rojstva in smrti) jc poganski pojem. Kot tak jc navzoč seveda tudi v "šibkem" krščanstvu. Poznano trivialno vprašanje izdaja zadrego poganskega razumevanja svetosti življenja: ali naj bomo vcgctarijanci, da nc bomo ubijali (a tudi rastline so žive!), ali naj obstaja smrtna kazen za vsak umor ravno zato, ker jc življenje sveto in jc bilo z umorom oskrunjeno (kot jc v vseh tradicionalnih družbah (religijah s svetostjo življenja), ali naj se ritualno umori/žrtvuje predstavnik živega/človeka v odkup svetemu življenju za vse umore življenja, kijih živo/človek neizogibno izvrši (kot so to poznale religije, ki so poznale sveto v svetu). Svetost življenja, življenje kot poganski, nekrščanski bog, kliče še druge bogove, da jc z njim sploh mogoče živeti; boga smrti in mrtvih na primer (ali drugačnega, "dvojnega" boga življenja in smrti), pa boga, s katerim si bomo pomagali, ko bomo neizogibno kršili svetost življenja in sveta, kajti sveto jc absolutno nedotakljivo ali pa ni sveto. Eno sveto sc lahko po logiki svetega omeji in nekaznovano krši le v imenu in pod zaščito drugega svetega, drugega boga, boga svete vojne na primer (ali neke svete skupnosti in v njenem imenu, na primer naroda in "narodne biti"). Nič nc pomaga, čc bomo v predlogu za novo ustavo sprejeli za sveto "sam6" življenje -eno konkretno sveto v svetu kliče drugega, en bog kliče druge bogove, bogovi kličejo svoje zanikanje: v imenu edinega Boga, ki ni eden od bogov sveta, niti njihovo "globlje" osmišljanje ipd., ampak njihovo zanikanje; ali pa - čc se da - v imenu človeka in to človeka kar Uiko. Krščanski antropocentrični monoteizem in humanistični ateizem sta v tem oziru zares skupaj. Nič ne pomaga izmikanje: da tako govore tisti, ki novega svetega ne znajo misliti drugače kot staro, pogansko sveto ali kot cerkveno sakralno; da je treba vztrajati, neprestrašeno od prihajajočega svetega..Vsc to pove le, da glasniki "novega svetega" sami niso pripravljeni in (ker) niso sposobni misliti konsekvcnc svoje pozicije. Vključevanje postave o svetosti življenja v ustavo (pa čeprav le v njeno preambulo), v ta eminentno novodobni, dogovorni, humanistično samoomejujoči akt par excellence, bi bila retrogradna uvedba predkrščanskega in prcdhumanističnoatcističncga elementa v (post)krščansko in (post) ateističnohumanistično konfiguracijo našega časa in prostora. 4. "VERA" IN "ZNANSTVENA" RELIGIOLOGIJA Pri prikazu Barthovc teologije smo se doslej gibali znotraj krščansko religioznega okvira. Kako se kaže Barthova vera od zunaj, iz vidika religiologije, ne-teološke teorije religije? Od vseh teoloških oziroma znotraj religijskih refleksij, daje Barth znanstveni religiologiji največ prostora, največ koncesij in jo hkrati najbolj odklanja. Največ koncesij: saj sprejema izhodišče in rezultate znanstvene religiologije: vse religiozno, vse religije in vse v religijah je človeško prizadevanje in človeški proizvod. Največjo zaporo in odklonitev: krščanska vera, razodetje ni religija, ni religija med religijami ali nadreligija. Barth ne pristaja na tradicionalno "obrambno strategijo", na delitev: zunanje, ali pa individualno, psihično, ali pa kulturno-civilizacijsko specifično - to je predmet znanosti (od zgodovine do sociologije in psihologije); toda notranje, bistveno, središčno, splošno ali pa intimno - to je znanosti nedostopno. Po Barthu je vse v religiji, vključno z religioznim doživetjem in iskanjem, s splošnimi religioznimi vprašanji in odgovori (bog kot tak, transccndcnca kot taka) človeški proizvod, človekovo prizadevanje in kot tako seveda podvrženo raziskovanju različnih znanosti. Na drugi strani tudi razmerja med dejanskim krščanstvom in drugimi religijami ne misli po starem vzorcu: druge religije so človeške zablode, ali vsaj človeške tvorbe, naša je božje razodetje in spoznanje Boga. Tudi krščanstvo in Cerkev se po njegovem neizogibno pojavljata kot religija, v človeškem, to je religioznem jeziku, kot človeško poslušanje in govorjenje, razumevanje in vrednotenje. Vera/razodetje je čudež, ki se dogaja skozi krščanstvo kot religijo in kljub njej. Skozi cerkev in kljub cerkvi kot zgolj in docela človeški zadevi. Za znanstveno religiologijo, ki izhaja iz načela metodičnega ateizma in se giblje znotraj njega, tudi Barthova vera ne more bili zunaj tega. Ne more bili motrena drugače kot religija (v Barthovem pomenu), torej kot človeški proizvod, ki je zato proučevan na način, ki velja za proučevanje človeškega (v zgodovini, sociologiji, jezikoslovju, psihologiji itd.). Zanjo je krščanska vera - krščanstvo kot vera - lahko kvečjemu posebna stopnja ali način obstoja krščanske religije, tista najvišja stopnja, ki vključuje kot svojo predpostavko znanstveno-kritično zavest o religiji, o njenem jeziku, obredju, doživljanju, organizaciji kot o človeškem proizvodu. To spoznanje pa vključuje vase ne kot znanstveno, ampak kot religiozno/versko predstavo, daje Bog Bog in človek človek, daje vse človeško delovanje- z religijo vred - človeško, ravno zato, ker človek ni Bog. Lahko bi seveda brali razmerje religija-znanost ludi v drugi smeri: versko spoznanje/razodetje, daje Bog Bog, omogoča in zahteva gledati na človeka kot na človeka - in to brez preostanka. Lahko bi rekli, daje Barthova vera poizkus verodostojnega in vere dostojnega govora o Bogu po Kscnofantu, Kantu in Feuerbachu (Freudu). Barth sam priznava - deloma neposredno, delno preko Kierkcgaardove "neskončne kvalitativne razlike med Bogom in človekom" - neobhodnost Kanta in Feucrbacha ("protestantska teologija 19. stoletja se nc more znebili Fcucrbachovc sence"). Fcucrbach jc dejansko realiziral "zadnjo konsckvcnco pomembne in značilne možnosti sodobne teologije" (L. Fcucrbach 1982, 44-45). Problem, ki ga Barth rešuje, je: kako govoriti o Bogu, da to nc bo niti racionalistična dcdukcija (rezultat nekega možnega, a po Kantu nc več nujnega sklepanja iz sveta ali pojma) niti projekcija človekovega iskanja in hrepenenja (a la Fcucrbach ali Freud), niti seveda redukcija na neko abstraktno obče sveta (Spinozina substanca "ali bog" ipd.); kako govoriti tako, da skratka ne bo vezan na neko predstavo ali pojem boga (transcendence), ki seje izkazal kot človeška dcdukcija, rcdukcija, projckcija. V verskem/religioznem jeziku: Kako misliti Boga in kako govoriti o Bogu, da bo zaresno vzeta njegova absolutnost in suverenost; kako misliti Boga kot absolutno suverenega, čeprav človek kot človek v svojem delovanju in mišljenju, tudi v govorjenju in mišljenju o Bogu, nc zmore nič absolutnega in suverenega. Kako "preprečiti", stalno preprečevati, da Bog (po človeku in za človeka) nc bi nehal biti suveren in absoluten na račun lažne človeške suverenosti in absolutnosti? Odgovor in pot do njega nc /.moreta brez paradoksov. Človekova nereligiozna vera jc "nemogoča možnost", jc čudež - toda mogoča v Bogu in po Bogu, zunaj in znotraj religije in človekovega prizadevanja. Ta vera - še enkrat - za Bartha ni nikakršna mistika onkraj dogmatike, ritualov, organizirane religije. Mistika je zanj še kako religiozna, še več, jc kvintcscnca religije in cclo magije. ("Molk o Bogu jc resnica govora in molka o Bogu".) Navsezadnje po Barthu poznamo samo religijo, samo "Ezavovo ccrkcv". Vera jc čudež, ki izhaja iz Boga in jo pozna in prizna navsezadnje le Bog sam, samo Bog ve - in od Boga je odvisno - ali jc človeško spoznanje Jezusa Kristusa kol Boga in človeka in njegovega odrešenja več kot religija (več kot "opravičenje z deli", z "delom verovanja" v tem primeru: "veruj - da boš večno živel" v istem smislu kot "spošluj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji"). V svetu tega sveta in tega človeka, kaj drugega ni mogoče (ni mogoče seveda brez Boga).Znanstvcno lahko in moramo torej ostajali "metodično ateistični", ko obravnavamo človeški govor o Bogu, saj religijo kot človeško zadevo nc moremo obravnavati drugače kot človeške zadeve: ostajamo brezbožni v istem smislu kot jc brezbožen človek, ki zato, ker jc brez Boga, išče in ustvarja/odkriva v svojem svetu svoje bogove. Toda če teologija nc more ubežati Feuerbachovi scnci, tudi Fcucrbach in njegovi nasledniki, ki neizogibno mislijo o religiji po Feuerbachovi formuli "in človek jc ustvaril Boga po svoji podobi" - nc morejo ubežati scnci teologije. Eni in drugi pa v Barthovcm smislu nc morejo ubežati božji sodbi, ki jc navsezadnje v tem, daje brez Boga človek človek in lc Bog Bog in da človek o Bogu nc more presojati, pa naj govori o Bogu, ali pa govor o Bogu analizira kol govor (človeka) o človeku. (GLEJ TUDI: M. KERŠEVAN, PISMO RIMLJANOM KARLA BARTHA "2000", ŠT. 44-45, LJUBLJANA 1988) LITERATURA RB - "Romcrbricf". KD - "Kirchlichc Dogmalik". Pismo Rimljanom, 1984, Sveto pismo nove zaveze, Ljubljana, Nadškofijski ordinarial. Albert, Ilans, 1979, Das Elend dcrThcologic, Hamburg, Hoffmann und Campc. Balthasar, Urs von, 1951, Kari Barth, KOln. Barih, Kari, 1922, Der ROmerbricf (1922), Ziirich, Theologischer Verlag (RB). Barth, Kari, 1976, Kirchlichc Dogmatik (Ausgcwahlt und cingclcitct von Helmut Gollwitzcr), Giitcrslohcr Verlagshaus (KD). Barth, Kari, 1983, Dogmalik im Grundriss (1947), Ziirich, Thcologischcr Verlag. Barth, Kari, 1984, Rcchtfcrtigung und Recht, Christcngemcindc und Biirgcrgemeinde (1938, 1946), Ziirich, 'Hi eologiseher Verlag. Barth, Kari, 1985, Einfiihrung in die cvangclischc Thcologie (1962), Ziirich, Theologischer Verlag. Barth, Kari, 1986, Klarang, Wirkung, Aufbruch, Berlin (DDR), Union Verlag. Boff, Leonardo, 1986, Cerkev: karizma in moč, Maribor, Obzorja. Bošnjak, Branko, 1966, Filozofija i krščanstvo, Zagreb, Naprijcd. Cancik, Hubert (ur.), 1928, Religions- und Gcislcsgeschichte der Wcimarcr Republik, Diisseldorf, Patmos V. Daiber, Karl-Fritz, 1987, Produktion von Zivilreligion in der Predigt - Bcispiele aus Deulschland 1914-1945, Frankfurt, cpd Dokumcntation, 1987/47-48. Dcnzlcr G./Fabricius V. (ured.), 1984, Die Kirchcn im Drittcn Reich. Band 2: Dokumente, Frankfurt, Fischer Verlag. Fcucrbach, Ludwig, 1982, Bistvo krščanstva, Ljubljana, Slovenska matica. Fritzsche, Hans Gcorg, 1984,I.chrbuch der Dogmatik I, O, Berlin, Evangclischc Vcrlaganstalt. Kiing, Hans, 1974, Christ scin, Miinchcn, Piper V. Kiing, Hans, 1987, Postoji li Bog, Zagreb, Naprijcd. Liibbc, Hermann, 1986, Religion nach dcr Aufklarung, Graz-Wicn, Styria Verlag. Lutherischc Monatshcfte, 1986/5, Thcmma: Karl Barth. Matczak, Sebastian, 1968, Ix problem dc Dieu dans lapcnsče de Karl Barth, Louvain, Ed. du Nauwelaerts. Moltmann, Jiirgcn, 1984, Politische Thcologie - politische Ethik, Miinchcn, Chr. Kaiser Verlag. Miiller, Norbcrt, 1983, Evangclium und politische Existcnz, Berlin (DDR), Union Verlag. Strlc, Anton, 1977, Vera Cerkve, Celje, Mohorjeva družba. Trcbs, Herbert, 1986, Karti Barth, Berlin, Union Verlag. Zahmt, Heinz, 1967, Die Sachc mit Golt, Die protestantisehe Thcologie im 20. Jahrhundcrt, Miinchen, Piper Verlag. Med Rosdolskim in Negrijem (I.) PAVEL ZGAGA VZPON IN ZA TON REKONSTRUIRANJA KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE 1968-1978 Podobno, kot so neki nedoločeno široko pojmovani teoretski levici petdesetih in šestdesetih let tega stoletja veljali Marxovi Ekonomsko-filozofski rokopisi iz leta 1844 (prva objava: 1932) za temelj njenega konccptivnega delovanja, je v poznih šestdesetih in v pretežnem delu sedemdesetih let podobna vloga pripadala Očrtom kritike politične ekonomije, bolj znanim kot Grundrissc, t.j., Marxovim rokopisom iz zime 1857-58 /prva objava: 1939/41). Če jc prvo delo služilo za vzrast antropoloških in "humanističnih" oricntacij, ki so sc soočile s svojim potencialnim moralizmom šele ob socialni tektoniki s konca šestdesetih let, so sc ob drugem v pretežni meri razvile različne variante rekonstrukcij kritike politične ekonomije, zadevajoče problematiko revolucionarne transformacije razvite industrijske družbe s konca povojne, nenavadno dolgotrajne konjunkture. Kljub očitno izpostavljeni vlogi teh Marxovih rokopisov, ki jo jc z današnjega stališča kaj lahko razbrati na tkivu polpreteklih teoretskih diskusij, pa jc po drugi strani dokaj nenavadno, da imamo v vsem, približno deset let trajajočem obdobju, v katerem sta koincidirala "odkritje" tega tekstualnega korpusa ter historično pogojena teoretska senzibilnost za problematiko, ki jo ta korpus obravnava (1968-1978), opravka z vsega dvema deloma, ki bi ju lahko označili kot pravi monografiji o Očrtih. Prva je Rosdolskijeva: nastala je trudoma skozi vse neposredno povojno obdobje in daleč od središča strokovne diskusije, ob prepričanju, da bo njeno sporočilo nekoč le še potrebno. Izšla je žc posthumno: nekaj mcsccev po avtorjevi smrti, leta 1968, torej vzporedno z začetkom procesa "dokončnega odkritja" Očrtov-ter vzporedno z zgodovinskimi dogajanji na ulicah evropskih in svetovnih mest. Ta obširna analiza "Grobega osnutka" jc zato v marsičem nc lc močno popularizirala Marxovo delo samo, ali pa celo dala prvo popolnejšo informacijo o njih, pač pa jc tudi začrtala teren intcrprctacijskc problematike; ob samem Marxovcm besedilu- s katerim sta skoraj istočasno izšla v isti Članek predstavlja predelan odlomek iz obsežnejšega dela, ki raziskuje pomen zapoznele rcccpcije Marxovih Grundrissc na teorijo pred in po letu 1968: V citatih so kurzivno natisnjeni deli poudarjeni v izvirniku, polkrepko (ali v ustreznem oklepaju) pa tisti, ki jih podčrtuje (pristavlja) pisec tega besedila. Marxovc Očnc navajam na osnovi integralne slovenske izdaje (1985) 7. oznako Mim ter pripadajočo stranjo in vrstico. Celotno delo bo izšlo v zbirk i KRT. ' R. Rosdolsky. 7jur Entstchungsgcschichtc des Marxschcn "Kapital". Der Rohcntwurf des "Kapital", 1857-58. Bd. 1, 2. Frankfurt 1968. zbirki iste (zahodnonemške) založbe -je celo postala temeljna referenca nadaljnje diskusije, še posebej glede na veliki poudarek, ki gaje Rosdolsky namenil obravnavi razmerja Marx-Hegel, to je razmerja, ki je počasi postajalo nekakšen teoretski zaščitni znak Očrtov. 3 Druga je Ncgrijcva : videli ji je, da je nastala takorekoč v enem zamahu, izza katedra, vendar nikakor ne akademsko. Predvsem pa, da je nastala "onkraj" oseminšestdesetega: predgovor sam je datiran z decembrom 1978. Ta poskus ni brez tradicij in predpriprav: sledili bi jim lahko od Trontijeve interpretacije Očrtov v zgodnjih šestdesetih letih dalje. Posvečena je "mojim sestram in bratom v zaporu", vendar je bila napisana na univerzi, v francoski emigraciji, zbrana kot seminarsko gradivo, ki mu je zelo blizu stal tudi sam L. Althusser, eno izmed redkih velikih imen teorije, ki je ob prodoru dotlej nepoznanih rokopisov dobrih deset let poprej uspelo ohranili povsem mirno kri. Na zapoznel način se sicer tudi v Negrijevem besedilu razodeva taista šokantnost, ki je spremljala branja Očrtov ob koncu šestdesetih , vendar obenem že vsebuje nekaj resigniranega nepriznavanja odjenjanja revolucionarnega zanosa, ki je v politični praksi minevanja sedemdesetih let čedalje bolj sililo k zarotništvu, dotlej najbolj ortodoksno-militantne teoretike pa je vse bolj zaobračalo k enako ortodoksnemu dvomu v po njim samih nekoč izbrano avtoriteto, kar je tu moč razbrati že iz naslova: Marx onkraj Marxa. Med eno in drugo monografijo je obsežno območje raziskav, v katerih se Očrti pojavljajo bolj ali manj le kol moment (čeprav mogoče kol zelo pomemben ali celo najpomembnejši) v okviru nekega širšega problemskega sklopa: tako npr. ob vprašanju Marxovega konceptualnega razvoja (ki je okupiralo raziskovalce že od takrat, ko so 2 Delo jc izšlo pri založbi EVA, v zbirki "Politische Okonomic - Gcschichtc und Kritik", skoraj hkrati z nekakšnim "raubdruckom" izvirne nemške izdaje Očrtov, ki jc izšla v Moskvi 1939/41. Izvirna izdaja je bila natisnjena v dveh zvezkih (besodilo + dodatek 7. aparatom) v nakladi 3100 izvodov (separatna izdaja "Poglavja o denarju" je nekaj let poprej izšla v petkrat večji nakladi!); stavek njenega drugega zvezka jc šel v tisk teden dni po napadu Nemčije na SZ. Že ta dva podatka verjetno posredujeta zadosten razlog, da so osemdeset let neznani Marxovi rokopisi ludi po svoji prvi objavi ostali praktično še naprej neznani. I^eta 1953 jc vzhodnonemška založba Dietz oba zvezka predvojne izdaje združila v eni sami knjigi (fotomehanični ponatis), obenem pa jc oskrbela tudi licenčno izdajo za zahodnonemško, frankfurtsko EVA. S tem se jc število izvodov povečalo na 30.000, frekventnost tega Marxovega dela v teoretskih publikacijah petdesetih in šestdesetih let pa jc ostajala še naprej nizka in obrobna. Ne samo, da knjigotrška ponudba ni dovolj; recepciji starih rokopisov (tako kot interpretaciji sami) predhaja nujnost izoblikovanja ustrezne teoretske senzibilnosti, ki je povsem historičnega značaja. Pozna šestdeseta leta so iz Grundrissc takorekoč v trenutku napravila "medijsko" besedilo: k temu jc prispevalo pomemben delež prav Rosdolskijcvo delo ter omenjeni pollcgalni (t.j. brez kolofona oz. podatkov o copyrights) ponatis izdaje iz leta 1953 v ZRN' Prevedeni so v številne jezike (npr. 1965-74 v japonščino, 1967-68 v francoščino. 1968-69 v ruščino, 1968-70 v italijanščino, 1970-71 v španščino, do sredine sedemdesetih let še v češčino, slovaščino, romunščino, angleščino, portugalščino, danščino, kasneje pa še v vrsto drugih). •R. Negri, Marx oilre Mara, quademo di lavorosui Grundrissc, Milano, 1979. Delo jc bilo skoraj istočasno objavljeno tudi v Franciji, v celoti pa jc izšlo ludi v slovenščini: Delavci in dr}.* v a - Gospostvo in sabotaža - Marx onkraj Marxa (KRT 22), Ljubljana, 1985. Ta izdaja pa jc žal zaradi velikih in številnih tiskovnih napak, ki ponekod resno izkrivljajo smisel siccr korektno prevedenega besedila, praktično neuporabna pri resnem delu. Zaradi splošne oricnlacijc bom v nadaljevanju poleg italijanskega izvirnika navajal v oklepaju tudi ustrezno paginacijo slovenske izdaje. Prim. M. Tronti, Marx, fors.a-lavoro, classc operaia; v: Opcrai c capitate., Torino, 1966 (izbor v slovenščini: zbornik Boj proti delu, Ljubljana, 1985). Tako je npr. kasnejši prevajalec Očrtov v angleščino leta 1968 označil te rokopise kot delo, ki jc "cpohalncga pomena. Čeprav (Marx, op. P.Z.) tedaj ni mogel vedeti, jc ostalo edino, v katerem je bila njegova teorija kapitalizma orisana od izvorov do zloma v svoji celovitosti. Kakorkoli so nejasni in razdrobljeni, je moč na Grundrissc reči, da so edino zares popolno delo o politični ekonomiji, ki ga jc Marx kdajkoli napisal." - Prim. M. Nicolaus, /7ie Unknown Marx, v: New Left Revie, št. 48,1968, str. 43. Na drugi strani Rokavskcga preliva je tedanji "disident" KP Španije, pisatelj J. Semprun istočasno opozoril tudi na šokantnost dejstva, da Očrti kljub svoji pomembnosti še niso posuli deležni ustreznega teoretskega zanimanja: "Lahko je torej razumeli, zakaj Grundrissc še niso izzvali komentarjev eksegelov: bili bi prisiljeni pregledali in nedvodmno radikalno popraviti svoje temeljne teze o oblikovanju Marxovc misli." - Prim. J. Semprun, liconomie politique et philosophic dans les Grundrissc de Marx. V: LTiomme ct la socičtč, št. 7,1968, str. 65. zopcrstavili zgodnja dela ter Kapital), ob vprašanju "zgodovine nastanka Kapitala" (ki se je iz prejšnjega razvilo v tistem trenutku, ko si priznal "kontunuiteto" in ki ga je še zlasti potenciralo prvo ponovno resnejše zanimanje za ccloto Marxovih "zrelih" tekstov -pri tem pa jc bila vloga detonatorja namenjena ravno Očrtom), ob vprašanjih epistemološke in metodološke narave (ki so se navrgla ob odkritjih hcglovskih "fosilov" v plasteh "znanstvenega" Marxa), ob vprašanjih kritične socialne teorije in cmancipatoričnih perspektiv sodobnosti ter še ob marsičem. Na ta vprašanja navezana literatura, ki jc med svojimi osnovnimi viri posegala še zlasti po rokopisih iz leta 1857-58, je že na začetku sedemdesetih let poslala tako obširna in odpirajoča sc v tolike smeri, da ji tu nikakor ni več mogoče slediti v ccloti; za kaj takega bi bila potrebna posebna problemska obravnava rekonstrukcij kritike politične ekonomije v novejšem obdobju sploh. Posplošeno rečeno: Očrti so sc v desetih letih, ki bodo skicirana tu, vseskozi kazali kot tekst "po meri časa". Ko pa je ta "mera" - s prihodom nove depresije, z oseko kontestativnih socialnih gibanj, ki jih jc proizvedlo Oscminšcstdcscto, z vračanjem socialnih despotizmov (na točki, ko jc nova levica že skoraj verjela v historično izginotje stalinizmov) in s protiofenzivno "konservativne revolucije" - izginila, se v tisti historično določeni pojavnosti, ki nas je tu napeljala na raziskovanje, Očrti nc oglašajo več. Seveda v ccloti nc izginejo iz teoretskega obzorja, pač pa sc odslej v njem pojavljajo na močno spremenjen način, tako da ob svoji "večni" tekstualni materiaturi - hote ali nehote - rcflcktirajo tudi pravkrat minulo zgodovinsko izkušnjo, skupaj z lastno vlogo v njej. Odločna raziskovalna opredelitev za Očrte, zlasti v sedemdesetih letih, jc bila ob svoji siccršnji aktualni utemeljitvi posredovana tudi z vso povojno diskusijo o Marxu in marksizmu. Ncgrijcva stališča so dostikrat direktna izpeljava Trontijcvih tez iz začetka šestdesetih let, obenem pa tudi subjektivna reakcija na dotlej nakopičene interpretacije. Rosdolskijev interes za te Marxovc rokopise - pri tem lc ni moč spregledati subjektivne izkušnje tiste predvojne levice, ki jc bila tako žrtev stalinizma kot nacizma - pa sega še mnogo bolj nazaj, v čas neposredno po drugi svetovni vojni, ki je bil siccr praviloma za Očrte skoraj povsem nedovzeten. "Ko je imel pisce tega dela leta 1948 srečo, daje lahko pregledal enega izmed tedaj zelo redkih izvodov Marxovcga Grobega osnutka, mu jc bilo kmalu jasno, da gre za eno izmed temeljnih del marksistične teorije, ki pa jc zaradi svoje posebne forme ter zaradi svojega deloma težko razumljivega načina izražanja koma j primerno za prodor v širše kroge bralcev. Odtod izvira njegova odločitev, da z ene strani delo 'komentira' in z druge znanstveno ovrednoti nekatera v njem vsebovana nova spoznanja".' Za pisca, ki ni bil "nc ekonomist, nc filozof cx professo", jc bila to vsekakor zahtevna naloga, ki pa jo jc zlasti ' R. Rosdolsky, nav. delo, str. 7 - Naslov "Grobi osnutek" (="Rohcntwurf') jc poleg Rosdolskcga uporabljalo /a označitev rokopisov iz zime 1857/58 že nekaj sodobnih avtorjev, vendar sc jc kasneje bolj udomačilo ime "Gnindrissc". Eden redkih izvodov predvojne izdaje "v zahodnem svetu", kot pravi Rosdolsky, sc jc nahajal v knjižnici Jos. Buttingcrja v New Yodcu. 7 't* ' Ibid., str. 10. • Rosdolsky jc bil "cx professo" politični in gospodarski zgodovinar. Zanimivo pa jc, da jc kljub svoji obsežni analizi Očrtov, ki velja za eno pomembnejših del teoretske produkcije Šestdesetih let, ostal kot osebnost dokaj neznan. Nekaj življcnjcpisnih podatkov jc objavila založba na ovitku njegove knjige. Med drugim je bil v letih prve svetovne vojne pristaš F. Adlerja, po vojni jc Študiral politične vede v Pragi in na Dunaju, po opravljenem doktoratu pa je bd "od leta 1927 do Rjazanovc odstranitve leta 1931 sodelavec moskovskega Inštitut« Marxa in lingelsa". Od leta 1934 do izbruha vojne jc živel v rodnem Lvovu, kjer jc delal na univerzitetnem inštitutu za gospodarsko zgodovino.Hncga izmed obširnejših prikazov dela R. Rosdolskcga jc moč najti v Considerations on Western Marxism P. Andcrsona (I>ondon 1979) in siccr v kontekstu od "zahodnega marksizma" čisto "drugačne tradicije", to je, "teorije in zapuščine Trockcga" (str. 96). Kot prvi stoji za Andcrsona v tej tradiciji I. Dcutschcr. "Njegov najpomembnejši sodobnik in kolega jc bil šc cn zgodovinar. Roman Rosdolsky (1898- v njenem drugem delu in očilno brez posebnih poprejšnjih zgledov uspešno opravil. Ta naloga ga jc poslej spremljala skoraj dvajset let, do smrti, nc da bi šc dočakal izid svojega dela. V predgovoru, ki jc datiran z marcem 1967 (tj. dobrega pol leta pred smrtjo), je svoja prizadevanja in njihove rezultate komentiral tako: "Bolj ko je pisec prodiral v temo jasneje mu jc postajalo, da se bo najpomembnejšega ter teoretsko najbolj zanimivega problema, ki ga Grobi osnutek ponuja, lc dotaknil, ne da bi ga mogel kakorkoli globlje obdelati. In ta problem jc odnos Marxovega dela do Hegla, še posebej do njegove Logike". Tudi v nadaljevanju predgovora Rosdolskcga vznemirja to vprašanje, zlasti še prevladujoča trdovratna ignoranca, pravzaprav kar otrplo nezaznavanje povezave med Marxovo dialektično metodo in Heglovo filozofijo, ki jc bila delu Rosdolskijcve gcncracijc znana predvsem iz Leninovih beležk v njegovih Filozofskih zvezkih. Ta namig, ki pa pri Leninu ni šel čez okvire grobe hipoteze, je v tradiciji kominternovskega marksizma povsem izginil; škandalozno sporočilo, da je "ccsar vendar nag", zdaj posredujejo z dokazanim materialom vred Očrti. Rosdolskcga jc torej njihovo čitanjc - ob gotovo nemajhnem posredovanju tistega momenta, ki ga lahko označimo s stališčem antistalinskc komunistične levice tridesetih let (vulgo: "trockizmom") - pripeljalo do tiste problematike, ki bo z mnogo mlajšo gcncracijo teoretikov v začetku sedemdesetih let spet obveljala za ključno: vprašanje metode v marksizmu. Prav njegova specifična zgodovinska izkušnja, povezana s povojno emigrantsko izolacijo, jc po svoje verjetno prispevala k temu, da Očrtov ni bral skozi tiste dimenzije, ki jih jc siccr posredovala povojna diskusija in znotraj katere so v svojih prvih interpretacijah na začetku šestdesetih let ostajali vsaj pretežno podrejeni prevladujočemu diskurzu (ki sc jc gibal med "mladim" in "starim" Marxom) in temu ustrezajočemu spektru filozofskih problemov. Tam so bili Očrti primarno ključ za razširitev "interesne sfere" na "mladega" Marxa prisegajočih teoretikov, nc pa šc toliko ključ k ponovnemu filozofskemu branju Kapitala. V povojnem sovjetskem marksizmu imamo siccr tudi nekaj redkih obratnih poti, ki pa sc nc končujejo v apologiji, temveč z njo že začenjajo in jo lc razširjajo na "ekonomska" pripravljalna dela. Glede na tc trende 1967), rojen v Lvovu, jc bil eden izmed utemeljiteljev Komunistične partije zahodne Ukrajine. Ko jc pod Rjazanovim vodstvom delal na Dunaju kot dopisni član Inštituta Marxa in Engclsa, seje pridružil Trockijcvi kritiki uvrSčcvanja stalinizma v ZSSR in komintemovske politike do fašizma v Nemčiji v zgodnjih tridesetih letih. Vrnil seje v Lvov in od leta 1934 do 1938 je deloval v lokalnem trockisličncm gibanju v Galiciji ter obenem pisal dolgo študijo o zgodovini tlačanstva na tem področju. Med drugo svetovno vojno ga jc nemška armada aretirala in zaprt je bil v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ko jc bil leta 1945 izpuščen, je cmigriral v Združene države, kjer jc kot osamljen raziskovalce delal v New Yoiku in Dctroitu in opustil neposredno politično aktivnost. Tam jc napisal enega izmed redkih pomembnih marksističnih tekstov o nacionalnem problemu v Evropi, ki so sc pojavili v času po Leninu. Njegov magnum opus pa jc dolga raziskava v dveh zvezkih o Marxovih Grundrisse in njihovem razmerju do Kapitala, ki je bilo objavljeno posthumno v Zahodni Nemčiji leta 1968". (Prim. str. 98-99). Pripomnimo, da je v srbohrvatskem prevodu Andcrconovega dela (Hoograd 1986, str. 171-172) nekaj pomembnih malenkosti povedano čisto po svoje. Po drugih virih jc bil po vojni v ZDA sodclavcc zgodovinskega oddelka pri WayncUnivcrcity. R. Rosdolsky, nav. delo, str. 7-8. - Ta problem jc bil v času, ko je Rosdolsky zastavil svoje delo, še močno v ozadju. Vendar: "Marxov Gmhi osnutek bo v vsakem primeru napravil tej površnosti konec", (ibid., str. 19). Rosdolsky jc verjetno tudi prvi opozoril na problemsko zvezo med Očrti ter Leninovim aforizmom o branju Kapitala skozi Heglovo Ixtgiko (I*rim. ibid., str. 9), na katero so sc poslej sklicevali šc mnogi intcipreti Očrtov. Odkar ta rokopis obstaja v knjižni obliki, pa ni več treba "gristi v kislo jabolko in 'študirati vso Heglovo logiko', da bi razumeli Marxov Kapital - isti cilj je moč doseči po direktni poti, s študijem Grobega osnutka" (ibid, str. 675). S tem v zvezi velja omenili sploh prvo interpretacijo Očrtov, ki jc siccr po pravici ostala povsem v scnci. Gre za tipično diamatsko-ckonomistično interpretacijo Marxa izpod peresa L. A. Ixontjcva (to ime slovenski "marksistično-lcninislični" prevodni literaturi s konca štiridesetih let ni bilo neznano!) in 7. naslovom O prcdvariteljnom variante "Kapitala" Marksa, Moskva-Ijcningrad, 1946. Bistvo tega intcrprctacijskc postopka - t.j. dcfilo/.ofikacija Marxove ravni analize - se ohranja tudi pri kasnejšem in verjetno bolj znanem ruskem historiku Marxa V S. Vigodskcm: "Čc zasledujemo, kako Marx dodeluje jc Rosdolskijcvo delo - ne glede na slabosti, ki so bile deloma tudi rezultat pomanjkljive "profesije" - pionirsko in izjemno. Njegova obravnava Očrtov je orientirana iz perspektive Kapitala, ne pa iz zgodnjih del, vendar pa jc obenem povsem nasprotna uradni sovjetski verziji "marksistične politične ekonomije". Ne gre mu za potrjevanje "obstoječega" (v Heglovem smislu) ekonomskega modela, temveč za poskus rekonstrukcije mišljenja iz tiste perspektive, ki za Marxa v predgovoru k drugi izdaji Kapitala "vsebuje v pozitivnem razumevanju obstoječega hkrati tudi razumevanje njegove negacije", za tisto dimenzijo torej, v kateri se stikata dialektična teorija in emancipatorična, "prevratna" zgodovinska praksa. Očrti naj bi pomagali obnoviti takšno razumevanje Kapitala, kritike politične ekonomije. V tej intend pa jc bil Rosdolsky že blizu interesom tiste teoretske produkcije, ki je na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta občutila nekaj podobnega. Da jc takratna diskusija o metodi nekatere vidike, o katerih govori Rosdolsky, dopolnila, drugače apostrofirala ali cclo razvila v nasprotju z. njim, v ničemer ne oporeka njegovemu siceršnjemu pionirstvu. Naš namen tu seveda niti najmanj ni, da bi sledili Rosdolskemu v njegovem komentiranju Očrtov. Dovolj bo, če to komentiranje označimo kot pretežno povzemajoče osnovni tok misli iz rokopisov, ki jih avtor obenem kontinuirano primerja in povezuje s strukturo treh zvezkov Kapitala. Pri tem je vsaj na prvi pogled njegov temeljni interes "ckonomističen": gre mu zlasti za primerjavo zrelostne stopnje "vsebine" iz leta 1857-58 s poznejšimi variantami, ki so obveljale kot dokončne. Toda že pri nekoliko bolj skrbnemu branju jc moč opaziti, da izjave o velikem pomenu dialektične metode, ki smo jim sledili v predgovoru, niso bile zgolj deklarativne. Najprej je tu, predvsem v opombah pod črto, vedno znova moč slediti referencam, ki dokumentirajo Heglovo prisotnost v Očrtih (takšnih referenc je približno petdedest!). Res jc sicer, da se v njih Rosdolsky pretežno opira na redakcijski aparat iz leta 1941 in da praktično nikjer ne naredi v tej smeri vidnejšega koraka čezenj. Toda poleg te, torej pretežno zunanje navezave na problem metode je moč zaslediti v knjigi tudi neko globlje razumevanje problema metode -namreč razumevanje problema forme, ki se nahaja znotraj obdelave takorekoč "ekonomske" vsebine. Že groba primerjava Očrtov s Kapitalom osvetli razsežne metamorfoze strukture, ki jih mc Marxovo zamišljanjc dela doživljajo med leti 1857 in 1867. Ta primerjava pa za Rosdolskega ni nekaj povsem zunanjega, zanj jc problem tesno povezan z vprašanjem metode dela.. Marxov metodološki Uvod iz poznega poletja 1857 se končuje s prvim resnim orisom strukture, in tisto, kar ga že tu predvsem odlikuje, "jc opazovanje zgradbo Kapitala vidimo, da to strukturo polagoma osvobaja filozofskega gradbenega odra, s katerim jo jc prvotno obdal" (cit. po nemškem prevodu: Die Geschichte einergmssen Entdeckung, licrlin/DDR, 1967, str. 120; izvirnik: Moskva, 1965). V zabavo dodajmo, da srečamo metafom "zidarskega odra" na drugi strani pri M. Nicolausu (prim, njegov Foreword k prvi angleški izdaji Grundrissc, I-ondon, 1973, str. 60), navidez komunističnem nasprotniku "sovjetskih rcvizionistov", obenem pa objektu kritike althusscrjanskcga razumevanja kritike politične ekonomije, ki pa se sama - kot bomo še videli v drugem delu te razprave - v neki točki ne obnaša kaj dosti drugače. Ob zopcrsuvljanju "socialistične politične ekonomije" (ob primeru O. Ijnge) in "kritike politične ekonomije", ob vprašanju "obče", "nadhistorične" politične ekonomije, Rosdolsky takole komentira priročnike "socialistične kameralistike", t.j. sovjetske ekonomske znanosti: "Kar namreč nudijo bralcu, je zgolj amalgam nekoherentnih delov - o gospodarski zgodovini predkapitalističnih formacij družbe, o ekonomski teoriji družbe, kot jo je podal Marx, in desktriptivno-normativni nauk o današnjem sovjetskem gospodarstvu. Gotovo v najširšem pomenu besede je lahko vse to označeno kot znanost ekonomije' (Angleži uporabljajo tu izraz 'economics'). Toda tega niti Rosa Luxemburg niti N. Buharin nista zanesljivo nikoli oporekala; trdila sta vendar le, da ne potrebujemo nikakršne posebne ekonomske teorije socializma in predkapitalističnih formacij družbe . po vzoru Ricardovc in Marxove teorije. Tako izgleda, da se končno vsa kontroverza razreši v čisto terminološkem sporu". (Ibid., str. 663). meščanske ekonomije kot 'organske celote', stališče totalitete. 11 Mnoge kasnejše spremembe načrta, ki jim lahko sledimo že med pisanjem rokopisov leta 1857-58, vlečejo pa se praktično vse do Marxove smrti, torej niso nekakšna zgolj strokovno-ekonomska in še manj "artistična" ali "didaktična" zadeva. So fundamentalen teoretski problem, ki ga jc Marx spoznavno-teoretsko v osnovi razrešil že v Uvodu iz leta 1857. Marxova temeljna raziskovalna naloga jc zadevala "imanentne zakone kapitala"; takšno izhodišče je za svojo realizacijo zahtevalo eliminiranje vsakršne cmpiricističnc navlake, obenem pa jc potrebovalo takšno formo prikaza, ki ne bo zavajala v "idealistično maniro"."Kapital vobče", raziskava "čistega","logičnega gibanja" kapitala, se zatorej Rosdolskemu izkaže kot ključ za razumevanje njegove historične fakličnosti, "mnogih kapitalov", konkurence, dejanskosti kapitalističnega načina produkcije, vse do razsežnosti svetovnega trga, od katerih pa jc treba najpoprej "abstrahirali": to jc pot "reprodukcije konkretnega po miselni poti". "V mišljenju se "konkretno" zalo prikazuje kot proces povzemanja, kol rezultat, ne izhodišče"; pri tem pa seje treba zavarovati pred iluzijo, v katero je zašel Hegel, ki "realnega" ni dojel kot "dejansko izhodišče in zalo tudi izhodišče zrenja in predstave" (prim. METI 32.35-33.5). "Mi torej mislimo, da smo v kategorijah kapitala vobče in mnogih kapitalov (to jc, konkurence) našli ključ /a razumevanje ne le Grobega osnutka, temveč tudi kasnejšega dela, se pravi Kapitala." Prav metodološka razdelava kategorije "kapital vobče" je torej razlog, da se je prvotna, "samorazumevanju' služeča" struktura postopno spreminjala oz. izpopolnjevala. Nekaj podobnega jc moč videti na enem izmed najpomembnejših mest kritike politične ekonomije: pri dialektičnem izvajanju denarja iz vrednosti, kot smo mu priča v Očrtih, ali pa v kasnejših obdelavah prehoda iz vrednosti k denarju. V tej zvezi smo v Očrtih priča tolikokrat citirani opazki o nujnosti samokorekture "idealistične manirc prikaza" (prim. METI 72.29-33), ki jo Rosdolsky komentira v očimi navezavi na razdelek o "metodi politične ekonomije" (METI 32.8H): "Pri bralcu ne sme nastopiti predstava, da so ekonomske kategorije kaj drugega kot odrazi dejanskih razmerij in da lahko logična izpeljava teh kategorij sledi neodvisno od historičnega." Logično zaporedje kategorij blago - vrednost - denar - kapital torej ne sme biti zapopadeno zgolj kot rezultat nekakšne "dialektike pojmov", temveč v svojih imanentno materialističnih konsekvcncah, ki so bile nakazane že v Uvodu. "Samokorekcija" pa se spet ne reducira lc na vprašanje prikaza, pač pa že na tej stopnji zadeva ludi bolj substancialnc plasti raziskovanja. Po eni strani imamo tu opravka s potrebo po razrešitvi (navideznega) protislovja med dejstvom, da kategorije kapitala ni moč razviti brez predhodnih "enostavnih kategorij", kategorij "nižje stopnje", ter spoznanjem, da so le-te lahko popolnoma izoblikovane šele na osnovi historično delujočega kapitala. Po drugi strani pa Marxov temeljni kalegorialni aparat tukaj še ni precizno določen in še ne vključuje vseh pomembnih distinkcij, zlasti na ravni odnosa vrednost - cena. "Kategorija vrednosti deluje tu samo še kot abstraktna določitev, ki nlbid.,«lx.45. 1Z Ibid., str. 73. 13 Ibid, str. 144 - V op. 22 na isti strani dodaja Rosdolsky Se naslednji sklep, ki ga ilustrira z neko manj znano Marxovo pripombo: "Prav nujnost takSnc 'korekture' jc Marxa nagnila k temu, da je v spisu II kritiki pričel analizo z. blagom in ne z vrednostjo, kol je izvomo (Sc v svojem načnu z dne 2. IV. 1858) nameraval. - Prim. Marxovo obrobno pripombo k sir. 76 v Krakowu izdane Kaufmannovc knjige Teorija nihanja cen (v ruSčini): 'Predvsem jc napačno izhajati od vrednosti kot najvišje kategorije, namesto od konkretnega, od blaga <...>. Yes, bul not the single man, and not as an abstract being... Napaka - izhajali iz človeka kot misleca, in ne kot dejavnega...'" (Karl Man Album, 1953, sir. 115). izraža lc eno - čeprav temeljno - stran kapitalistične družbe: dejstvo, da sc morajo v njej vsi gospodarski subjekti (vključujoč medsebojno razmerje delavca in kapitalista) nanašati drug na drugega kot menjalci blag. Abstraktne določitve pa nc morejo biti direktno apliciranc na 'dalje razvita konkretna razmerja'; poprej morajo biti posredovane. Prav to posredovanje pa sc vzpostavlja s kategorijo cene produkcije.'Obrat v zakonu vrednosti', dialektični prehod od delovne vrednosti (ali od enostavnega blagovnega gospodarstva) do cen produkcijc (ali do kapitala) torej ni nikakršna historična dedukcija, temveč metoda zapopadenja konkretnega, tj. kapitalistične družbe same." Razmerje zgodovine in dialektike kot na neki način preseženo epistemološko zopcrstavljcnost emprije in teorije pa je prav v odnosu do Marxovih očrtov ob koncu šestdesetih let zaostril šc nek drug avtor, ki ga lahko postavimo na približno iste teoretske pozicijc, na katerih stoji sam Rosdolsky. Gre za O. Morfa in za drugo izdajo njegovega spisa o zgodovini in dialektiki. V tem delu sc izraziteje kot Rosdolsky posveča metodološkemu pomenu izvajanj v Očrtih, kar pa jc pogojevala že razlika med nalogama, ki sta si ju avtorja zastavila. Navidezno protislovna oblika, v katero so nekateri interpreti razccpljali Marxovo metodo kritike politične ekonomije (tudi takrat in tam, kjer Očrti šc nismo bili poznani), daje namreč moč "logično" strukturo na kapitalu utemeljene družbe "materialistično" utemeljiti lc na "induktivni" način, ki izhaja iz zapopadanja dejanskega zgodovinskega razvoja od cchov in manufaktur do industrijskega obrata, ali pa zapademo v nevarnosti "idealistične manire prikaza", se ob Morfovcm branju Očrtov raztaplja v procesu razumevanja kategorialnih zvez klasične ekonomske "trinitetne formule" kapital-zcmljiška lastnina - mezdno delo. Ko govori Marx v Očrtih o historičnem razvoju posameznih momentov vrednostne določitve, opozarja nasproti prikazu "zgodovine zemljiške lastnine" kot "zgodovinskega nastanka modernega kapitala", da "moderne zemljiške lastnine brez predpostavke kapitala sploh ni moč dojeti" (METI 149.16-17) ter da imamo tu "opraviti z nastalo meščansko družbo, ki se giblje na svoji lastni podlagi" (METI 149.34-35). Odnos med medsebojnim razmerjem kategorij, v katerih sc izraža "anatomija meščanske dužbe", ter dejanskim historičnim procesom jc tedaj treba razumeti nc kot nepojasnjeno "protislovje" Marxovcga prikaza, pač pa kot materialistično konsckvcnco metodološkega izpeljevanja v samem Uvodu: v mišljenju in "za" mišljenje, ki "rcproducira konkretno po miselni poti", se tudi dejanska zgodovina "prikazuje kot proccs povzemanja, kot rezultat, nc izhodišče", kar pa ni izgovor, da nc bi bil "tudi pri teoretski metodi <...> subjekt, družba, predstavi vselej pred očmi kot predpostavka "(METI 33.23-24). Marx tu ugotavlja; "Medsebojna razmerja kategorij, prehodi, so v sebi gibajoča se cclota, proccs,^ v katerem konstituira historično posebno svojo, total i teto kot kvalitativno novo." Znotraj argumentiranja, kakršnemu lahko sledimo v Očrtih se zdi to 14' Ibid., str. 210-211 ' -" O. Morf, Gcschichtc und Dialektik in der politisehen Okonomic, Frankfurt/Wicn, 1970. Ta izdaja nosi na začetku posvetilo: "In F.rinnerung an mcincn verstorbenen Frcund Roman Rosdolosky." Prva izdaja jc izšla že leta 1951; v njej jc na nekem mestu in iz druge roke (tj. iz nekega LukKscovcga eseja) Morf citiral mesto o dialektiki "meščanskega" in "romantičnega nazora" iz Marxovih Očrtov (prim. MITI 81.6-10); I.ukacscvo sklicevanje na izvirno izdajo (irondrissc pa jc Um posremil s komentarjem: "ta spis pri nas ni poznan". I-cta 1961, v času, ko seje po ponatisu Očrtov iz leta 1953 pričelo njihovo postopno podrobnejše raziskovanje, je Morfu ob razdelavi istega problema J. Zclcny (v delu O logični strukturi Marxovega Kapitala) poočital potencialni subjektivizem, predvsem zalo, ker "pisce sploh ni delal z Maxovimi Očrti". Tako jc Morf leta 1970 v omenjeni dnip izdaji svojega dela nc lc nekoliko užaljeno zavrnil ta očitek, češ - ni imel vsak razsikovalcc Marxa tc sreče, da bi lahko tako zgodaj, kot npr. Lukacs, bral Očrte. Po drugi strani jc za to izdajo pripravil poseben dodatek 7. naslovom O očrtih politične ekonomije, na katerega se bomo naslanjali v nadaljevanju. l6' Ibid., str. 209. razumljivo; toda v kakšnem razmerju jc korektura "idealistične manire" s prikazom, kakršnemu sledimo kasneje v Kapitalu - ali jc tam ta "manira" definitivno izčrtana? "Da", odgovarja Morf, toda samo, "kolikor jc odpravljen videz, da gre le za pojmovna določila, ter ne, kolikor jc pojem integriran v konkretno dialektiko predmeta. Terminološka oddaljenost Kapitala in Očrtov jc očima. Marx jc v Kapitalu izdelal predmetu ustrezen pojmovni aparat, tako da jc bil odpravljen videz, kakor da gre le za pojmovna določila in dialektiko teh pojmov'. V Očrtih pa nastopa prikaz - kot poudarja Marx, v maniri, torej na poseben način, toda zavestno poseben način, s katerim pomakne v ospredje specifično dialektično metodo, ki ni le zasluga nove recepcije Hegla. Ta manira ni učena igra z dialektičnimi formami, temveč jc dobesedno 'mučenje' dialektike vse do meja njenih zmožnosti. <...> Posebna terminologija Kapitala dokončno odpravlja videz, kot da jc zgodovina čista logocitcta, logidiccja, kot da sc nahaja le v bogastvu pojma, kot da sc začenja oz. steče le s strani subjekta. Dialektika ima svoje dejanske, realne predpostavke, brez katerih jc le abstraktna reprodukcija pojma pojmov. Zgodovina jc postala mejni pojem, mejni pojem pojma." Očitek, ki ga je Morfu namenil svojčas Zclcny, očitek "subjektivizma", jc ne glede na siceršnjo prenagljenost, pa vendar prav s pomočjo Očrtov učinkovito zavrnjen. "Osvobajanje" od Heglove forme dialektike, ki jc sicer tudi za Morfa "temeljna forma vsake dialektike," doseganje tistega, čemur jc Marx pravil "obračanje na noge", jc pri mnogih teoretikih, ki niso imeli - ali dokler niso imeli - priložnosti, da bi posegli po Očrtih, ostajalo v eni ali drugi skrajnosti. Zato pa jc tudi metodološka problematika Očrtov, ki so jo nekako od konca šestdesetih let sem pričeli čedalje intenzivneje cksploatirati, lahko nastopila kot nova skrajnost, ob kateri sc jc izgubila Marxova siceršnja prioritetna naloga: raziskali "anatomijo meščanske družbe" vis-a-vis "aktualne krize", poseči torej - na način dialektične kritike - v razumevanje medsebojnega razmerja temeljnih kategorij te historične družbene forme. Tako kot jc "Marxova politična ekonomija" v očeh vseh variant "ortodoksnega" marksizma (in enako kot pri vseh najostrejših kritikih Marxa) ostajala in še ostaja področje brez "svojske logike svojskega predmeta", (MEW 1: 296, Mcid I: 115), tako jc na drugi strani posebno intenzivni dražljaj, ki ga jc posredovala recepcija Očrtov in ki jc predvsem v filozofskih krogih rcvitaliziral senzibilnost za vprašanja dialektične metode, povzročil za določen čas tudi spccifično slepoto. Dialektična metoda kot problem krilikc politične ekonomije, vprašanja "prikaza", "formne določenosti" itd. so neločljivo zvezana in zavezana snovi, ki jo obravnava. Razccpljanjc kritike politične ekonomije na osamosvojeno "filozofijo" ter enako osamosvojeno "politično ekonomijo" jc povsem neutemeljeno, čeprav jc faktično. To slabost, ki sc jc kot ena skrajnost vlekla iz. petdesetih let v šestdeseta, nato pa kot svoje nasprotje iz šestdesetih v sedemdeseta, jc v novejšem času dobro osvetli F.E. Schradcr, ki jc raziskovanje Marxovega dela v petdesetih letih prejšnjega stoletja zastavil "z obeh strani": ob vplivu ponovne recepcije Hegla - ki pa jc po njegovem mnenju pri sodobnih avtorjih močno predimenzionirana - na to, da sc jc Marxu jeseni 1857 končno le ,7- Ibid., str. 220-221. 1 O • Ibid., str. 203. - "Kar jc v grobem osnutku ob presajanju dediščine osvetljeno ostreje kot v drugih Marxovih spisih, jc racionalno jedro Heglove dialektike, specifičnost materialistično-dialektične metode. Nastajanje celote nič več ne določa abstraktno zapopadena enotnost momentov, v absolutnem sc razrešujoča identičnost identičnega in ncidentičnega, temveč realna, dejanska enotnost historičnih momentov. <...>Marxovo genialno delo ne leži v prevzemanju Heglovih terminov, v psevdoempirični pojmovni dialektiki načela o identiteti identitete in ncidentitelc, temveč v konkretni določitvi vsebinskosti kot abstraktno-konkretni skladnosti predmeta s svojim formalnim prikazom." (Ibid., str. 213.) "odprlo", opozarja, da jc bil doslej skoraj povsem spregledan vpliv nekaterih "ekonomov" samih na oblikovanje tistega Marxovega načina prikaza, kot ga poznamo iz Očrtov. "V poglavju o denarju se na prvi pogled pokažejo delne analogije z razdelkom 'kvantiteta' iz Heglove Logike. Če sledimo Marxovim nakazovanjem, pa se izkaže, da se na odločilnih mestih grobega osnutka opira na Sismondija, Storcha in Saya - ne le ekonomsko, temveč tudi pojmovno ter celo konceptualno, in siccr prav v pasažah, ki se pokrivajo s Heglovo Logiko. 'Idealistična manira prikaza', ki jo jc Marx kritiziral na samem sebi in jo mislil kasneje korigirati, se nahaja predvsem pri Sismondijevi izpeljavi denarja in kapitala iz 'idee sociale' ter 'unite ideale' vrednosti. - Iz tega se zastavlja vprašanje, v kakšnem medsebojnem razmerju so si Heglova Logika ter v grobem osnutku predelani citirani ekonomi. - Presenetljivo jc, da takšno vprašanje v diskusiji o Marxu ni bilo zastavljeno. Toliko bolj so od relativno poznega 'odkritja' Očrtov mnogi marksisti in filozofi posvečali posebno pozornost Marxovi drugi recepciji Hegla, ki jc prišla v grobi osnutek. Tedaj jc treba razumeti Marxovo teorijo vrednosti kot materialistično dešifriranje Heglovega bistva, ideje ali svetovnega duha, v katere se je metafizično preoblekla vrednost. Na to navezujoča prizadevanja, da bi posthumno rekonstruirali pri Marxu dozdevno pričujočo, a nezadostno spoznavnoteoretsko zavest, izginjajo v pesku. Izvedeni so bili zgolj različni poskusi logičnega izvajanja izpeljave Marxovih pojmov ter teorija realne abstrakcije v blagovni menjavi Toda to razvijanje jc očitno možno lc s sodobne točke razvoja teorije. Do nje je speljana še dolga pot. V danih zgodovinskih razmerah je bilo Rosdolskijcvo delo ob svojem izidu ponekod verjetno še vedno lažje dostopno kot samo besedilo "grobega osnutka" - ne nazadnje verjetno tudi po zaslugi njegovega. vestnega, "didaktičnega" členjenja zapletenih mest in komentiranja rokopisov ter njihovega navezovanja na strukturno matrico Kapitala. Toda v eksplikacijo ekonomske problematike jc ravno toliko in tako uspešno priključil obči metodološko-tcorctski fundament, da jc njegovo delo vse do danes ohranilo vlogo prvega animatorja (ali vsaj enega izmed prvih) rehabilitacije tistega branja kritike politične ekonomije, ki je ncrazdružljivo od rekonstruiranja postopka dialektične kritike. Če bi Marxovo življenjsko delo brez težav in preostankov lahko reducirali bodisi na "matafizično" bodisi na "scicntistično" skrajnost, kar pa seveda ravno ni mogoče, potem takšna rekonstrukcija nc bi bila niti potrebna niti možna. Lc intcrpretacijskcmu procesu, ki sc historično začne že v socialdcmokraciji druge internacionalc in ki ga jc vsem ideološkim nasprotjem navkljub kominternovski čas le šc poglabljal, gre "zasluga", da Kapital sam ni več omogočal nastavkov za neko takšno rekonstrukcijo. Nc tekstura Kapitala, temveč "objektivno" samih historičnih procesov, iz katerih se konstituirajo subjekti branja, jc kardinalni problem metode substitualno z 1 o F.E. Schradcr, Restauration und Revolution, Hildcsheim, 1980 str. 134. - Prim, dalje, str. 136: "Delna analogija poglavja o denarju z razdelkom "kvantiteta' iz Heglove logike sc torej razjasnjujc iz tega, da obstajajo med materialom, ki ga jc Marx uporabil v določenih pasažah, in Heglovim razvojem kvantitete v bistvo določena formalna ustrezanja. Na značilen način nastopijo tudi prelomi v skladnosti grobega osnutka 7. logiko vsakokrat tam, kjer se predelava Storcha in Sismondija izčrpa in kjer Marx nadaljuje z obravnavo funkcij denarja. <...> Marxovo sporočUo o svojem odnosu do Heglove Logike pri pisanju grobega osnutka smemo brez filozofskih pomislekov prijeti za besedo. Nobene pomembne recepcije Hegla ni najti, nikakršen svetovni duh sc pri tem nc demaskira kot kapital, niti ni moč razbrati identitete med gibanjem bistva in vrednosti. Namesto tega se izpostavlja čisto pragmatično razmerje, ki sc pojasnjuje povsem plavzibilno. Marxu gre v grobem osnutku za to, da spravi v sistematično zvezo svoje postavke o denarni teoriji, ki so bile do prve stopnje že razdclanc v ckscerptnil1 zvezkih in predvsem v 'bullion' ter 'Citate'. Pri Storchu in Sismondiju Marx ob tem očitno vidi upanja poln nastavek, ki ga je moč dialektično-logično razviti naprej, ki pa ga predvsem zaradi problematične 'idealistične manirc prikaza' lahko sprejme lc s pridržkom. Pri tem je moč spoznati, kako zelo je grobi osnutek še privatno samorazjasnjevanjc, delovni proces in ne zaključeni delovni rezultat." rcdukcionizmom "dialektičnih zakonov", branih na način "ontologije reda." Kritika politične ekonomije pa vsebuje "nedisciplinirani" (nedisciplinami) moment, ki "posega čez" in s katerim nima (pa tudi ne ve!) kaj početi ne "kapitalistična", ne "socialistična" politična ekonomija. Ta transccndirajoči moment, prikrit v dialektiki, so torej pomagali v sodobnem času in v različnih intcrprctacijskih parametrih restavrirati prav Marxovi Očrti. Toda če velja za velik del sodobnih poskusov, da so zašli bodisi v skrajno filozofsko (abstrahirajoč zahteve, ki jih dialektični formi analize zastavlja ekonomska materija sama), bodisi v čisto pragmatično ("economics"!) siromašenje sintagme "kritika politične ekonomije", imamo pri Rosdolskcm - kljub temu, da ni bil ne filozof in ne ekonomist "cx professo" (ali pa prav zaradi tega), opravili vsaj v tcndcnci z bolj sintetičnim postopkom. Koliko jc bil takšen pristop s svojimi omejitvami vred vsaj delno tudi posledica "trockizma" (pri tem velja opozoriti na historično obremenjenost tega pojma!), tj. pozicijc, ki ji ni bilo treba na vso silo zagovarjati "graditve (realnega) socializma", ker jc bila iz nje historično eliminirana, niti ji iz istega razloga ni bilo treba odstopiti od militantnosti, bo tu ostalo le hipoteza. Da pa je imela ta pozicija vsaj v enem vidiku obnavljanja kritike politične ekonomije očitno določeno prednost pred ostalimi, dokazuje tudi delo drugega znanega "trockista", Belgijca E. Mandela, ki jc izšlo skoraj istočasno z Rosdolskijcvim. Gre za Mandclovo raziskovanje oblikovanja Marxovc ekonomske misli, ki je izšlo leta 1967 v Parizu. Avtor, ki ga poznamo kot enega najpomembnejših sodobnih marksističnih ekonomskih raziskovalcev, sc seveda tudi tu ne izmika "svoji" problematiki: osrednja pozornost jc namenjena tistim vsebinskim vidikom Marxovega opusa, ki sc navezujejo na vprašanje njegove rcccpcijc in predelave teorije delovne vrednosti. Pri tem pa obravnava - za razliko od Rosdolskega - Marxovc rezultate, do katerih se jc dokopal v nekako pol leta obsežnih rokopisih 1857-58, iz perspektive zgodnjega opusa in ne Kapitala. Njegova naloga pač zadeva neko drugo problemsko razsežnost, ki jo jc prinašala v ospredje diskusija o Marxu in marksizmu, kot se jc oblikovala v petdesetih in šestdesetih letih, in ki jc v zadnjega četrt stoletja (ob nekoliko drugačnih pogojih pa ludi že prej) vznemirjala mnoge avtorje: vprašanje Marxovega miselnega razvoja, vprašanje, ali je moč med "mladim" in "starim" Marxom začrtati kontinuiteto, "dialektične prehode", ali protislovje, "epistemološko zarezo" med "metafiziko" in "znanostjo". V poenostavljeni obliki običajno velja, da so se za protislovje odločali bodisi ekstremni marksistični dogmatiki ali pa ekstremni kritiki Marxa; kontinuiteto pa utemeljuje zlasti "rcvizionistična" rcccpcija Marxa tega časa, poleg mnogih "intelektualnih" marksistov torej tudi rcprczcntanli "revolucionarnega marksizma" (iz časov pred letom 1968!) kot jc Mandcl. Njegov oris razvoja Marxovc ekonomske misli pa se ne zaključuje s Kapitalom, kot bi utegnili pomisliti, temveč praktično že z Očrti: če izvzamemo dvoje povzemajočih zaključnih poglavij, se jih med devetimi kar pet ukvarja z Marxovim študijem iz let 1850 do 1859, tj. z obdobjem, katerega klimaks predstavljajo prav Očrti. Toda točka, na kateri poslane utrip Mandclovcga dela živahnejši in polemičen, sc začne onkraj poglavij, ki rekonstruirajo razvoj čisto ekonomske dimenzije Marxovc misli. Ob primerjavi Pariških rokopisov iz leta 1844 z londonskimi iz lcla 1857-58 sc vmešajo povsem aktualni ter provokativni toni. To jc 20 ' E. Mandcl. IM formation dc la pensec cconomique dc Karl Marx, Paris, 1968. - Navajam po nemikem prevodu: Entstchung und Entwicklung der iikonomisehen Lchrc von Karl Marx, Reinhcck bci Hamburg, 1982. dimenzija, ki pri Rosdolskem ni bila niti nakazana - vsaj deloma verjetno tudi zato, ker je njegovo delo nastajalo nekoliko prej in v drugem, hermetičnem prostoru. Vprašanje, ki sc zdaj pojavlja pri Mandclu, ima svoj smisel: gre za premislek posledic, ki jih jc -po, ob in nasproti diamatu - pustila diskusija o Marxovih zgodnjih delih na razumevanju njegove kritike politične ekonomije. Zato so pri njem Ekonomsko-filozofski rokopisi v razmerju do Očrtov tudi mnogo močneje akccntirani, kot jc bilo to možno kasneje, že izven šestdesetih let. "Pariški rokopisi predstavljajo fascinantno srečanje filozofije in politične ekonomije", pri tem pa jc "Heglova filozofija dela Marxu dobavila pojmovni instrumentarij, ki jc omogočil njegovo prvo konfrontacijo s politično ekonomijo." To konfrontacijo jc torej bistveno omogočila in vzdrževala kategorija odtujitve oz. odtujenega dela. Prav ta pojem jc v povojni diskusiji o Marxu in marksizmu za nekaj časa postal pravo razpoznavno znamenje dela teoretskih "lož"; fronte vpletenih strani so sc zarisovale s tem, kako so obtcžilc razmerje med Ekonomsko - filozofskimi rokopisi in Kapitalom. Po Mandclu so možnosti naslednje: a) Identifikacija Pariških rokopisov ter Kapitala: v načelu in bistveni orientaciji naj med njima nc bi bilo razlike. V tej skupini, ki "na nenavaden način združuje uradne komunistične avtorje, socialistične, a izrazito antikomunistične pisce, kot sta E.Fromm in M.Rubel, ter katoliške ideologe, kot so pater Bigo, pater Calvcz in H. Bartoli", obstaja povsem prezrto in nerazloženo dejstvo, da jc v Marxovih ekonomskih pogledih (zlasti glede na rcccpcijo teorije vrednosti) med enim in drugim spisom velikanska razlika. b) Nadrejanje teoretske teže Pariških rokopisov glede na Kapital: kategorija odtujenega dela jc pri zgodnjem Marxu mnogo bolj cclovito obdelana (tu je "dal temu pojmu etično, antropološko ali kar filozofsko dimenzijo, ki v Kapitalu manjka"), zato naj bi bilo treba pozno delo ponovno ovrednotiti v luči zgodnjega opusa. Ta orientacija "jc nastala z Landshutovim in Maycrjcvim uvodom k nemški objavi Pariških rokopisov <1932> in prinesla jc veliko število del, med katerimi so nekatera resnično zanimiva" (Mandcl poimensko navaja Axclosa, De Mana, Thiera, Popitza, Hommcsa, Lowilha, "delno" Marcuscja in druge). c) Nasprotje prejšnje - podcenjevanje tcorcLskc teže zgodnjega opusa glede na Kapital: zastopniki tc oricntacijc ("zagovorniki uradnih pogledov komunističnih partij v štiridesetih in petdesetih letih" - Jahn, Cornu, Bottigclli, Buhr, Althusscr) zgodnjega konccpta odtujenega dela "nc opazujejo lc v protislovju z ekonomsko analizo v Kapitalu, temveč ga imajo cclo za oviro, ki jc mladega Marxa zadrževala pred sprejemom teorije delovne vrednosti". Da sc Mandcl sam distancira od prvih dveh pozicij, nc glede na to, da jc z njima tu in tam zelo obziren, jc razumljivo že po imenih, ki jih navaja. Tretjo pozicijo, pozicijo "uradnega komunizma", pa komentira tako: "Na srečo vseh teh avtorjev sc Marx v Očrtih , pisanih 'in tempore non suspccto', v času, ki ga Althusscr sam določa kot začetek Marxove 'zrelosti' - obrača prav nazaj k pojmu odtujitve, in to zelo obširno (...) Nc lc da pojem odtujitve ni 'predmarksističen', temveč tvori sestavni del instrumentarija 2IIbid.,str. 152 in 153. "Ra/.voj Marxove ideje odtujenega dela jc torej jasen: od antropološke (fcucrbachovsko-hcglovskc) koncepcije pred Pariškimi rokopisi prihaja do dnižbcno-historičnc konccpcijc odtujitve (od od Ncntškc ideologije dalje). Pariški rokopisi predstavljajo prehod od prve k dnigi koncepciji" itd. - Pnm. ibid., str. 161. Prim.ibid., str. 162-174. zrelega Marxa". Pričakovano ali ne - v eksegetski spor o Marxu so na tem mestu, podobno kot še pri nekaterih drugih avtorjih šestdesetih let, na odločilen način vstopili rokopisi iz zime 1857-58 in takorekoč nakazali možnost četrte pozicije. Ta pozicija nastopa - to jc zdaj žc moč pričakovati - kot nasprotje zgolj-intelektualne recepcije Marxa, ali pa tiste, ki se je napajala iz zahtev "birokratsko apologetskih gledanj". Mandclu mora biti materialistično pojmovanje zgodovine seveda dovolj blizu, da v treh zgoraj skiciranih interpretatorskih pozicijah razmerja med zgodnjim in poznim Marxovim opusom razbere intcrfcrcnco s "historičnimi pogoji ter socio-ekonomskim sovpadanjem" obenem pa tudi ne vidi potrebe po tem, da bi to misel razvil podrobneje in ob upoštevanju subtilncjših distinkcij, kot jih lahko nudi njegova "razredno-stratifikatorska" shema: v sporu o "mladem" Marxu jc buržoazija hotela Marxa spraviti spet nazaj v okrilje Hegla, ga remistificirali in rcfilozoficirati; reformistična socialdemokracija jc hotela prikriti revolucionarno bistvo Marxovega dela oz. si v "humanističnem" Marxu vrača nazaj tisto, kar jc bila siccr izgubila v sporu za dediščino; končno; stalinizmu jc v njegovi apologctski drži konccpt odtujitve precksploziven, zato pa jc tudi nesposoben odgovorili na izzivanje prejšnjih dveh pozicij - v "razrednem boju v teoriji" je popolnoma nesposoben obraniti "avtentične" pozicije "revolucionarnega marksizma". Sama na sebi sc torej s tem podaja možnost in nujnost četrte pozicije, pozicije "stare nove levice", sposobne uničili genetsko deformirano "triado", ki sc jc namesto gibanja v smeri odprave ("negacija ncgacije") zavrtela okrog lastne osi. Zato jc Mandcl - s tem, ko jc preskočil ali prehitel druge odprte in globlje probleme razmerja med historično rcccpcijo Marxa (zgodovine marksizma in zgodovine cmancipatoričnih teorij nasploh) ter dejanskimi kontestativnimi socialnimi gibanji -utemeljil mogoče bolj, predvsem pa prej kol drugi pisci s konca šcstedclih let Marxovc Očrte kot tisto točko teoretske tradicije, s katere jc znova možen "naskok na nebo". Takšnemu pojmovanju Očrtov, predvsem razumevanju njihove vloge kot končno odkritega "veznega člena" med zgodnjim in poznim Marxom, smo kasneje priča še pri mnogih drugih avtorjih; tako rccimo tudi v Angliji, kjer je bila v sodobnem oz. polpreteklem času pozicija, ki jo tu označujemo s "trockizmom", dokaj vidno zastopana. Povezovalno vlogo, ki naj bi jo imeli v eksegezi Marxa Očrti, pa je bilo moč razumeli tudi drugače, manj militanlno (npr. v okviru pozicije "identifikacije" zgodnjega in poznega okusa), pa tudi teoretsko prodorneje, kar sc bo v nadaljevanju še pokazalo. Vsekakor pa jc eden izmed najintenzivnejših dražljajev, ki so jih sprožali Očrti na teoretsko zavest konca šestdesetih let, prav ta, ki jc antropološko, etično in včasih žc kar moralično diskusijo preusmeril nazaj k vprašanju "anatomije meščanske družbe", ne glede na to, kakšne politične konsckvcncc so taki vrnitvi sledile. 23 ' Ibid., sir. 175-176. - Očrti "kot pripravljalno delo za Kapital, ali točneje, kot razgrinjanje analize kapitalizma v vseh njegovih vidikih, ki jih jc izpostavilo Marxovo glavno delo, obenem vsebujejo material za vse, kar Marx razvije kasneje, poleg tega pa veliko število elementov, ki kasneje v novih delih niso bili ovrednoteni." (Ibid, str. 96.) 24, Ibid., str. 183; prim, podrobneje ibid., str. 183-185. ^' "Kritika meščanskih in birokratskih apologetstkih gledanj na vprašanje samoodtujitve človeka nas tako vodi nazaj k veličastni viziji brezrazredne dnižbe, ki jo jc priklical Karl Marx v svojih Očrtih. Ta vizija sc rcproducira na višji ravni, tj. približana z neštevilnimi znanstvenimi spoznanji in s koherentno sociockonomsko argumentacijo, podobno sliko prihodnosti, kot jc bila skicirana f.c v Pariških rokopisih iz leta 1844 in v Nemški ideologiji. - Vse gigantsko ekonomsko delo, ki ga jc Marx opravil od njegovega prvega branja klasičnih nacionalnih ekonomov v letih 1843-44 do rcdakcijc Oč/lov v letih 1857-58, jc moč povzeto prikazati kot spremembo teorije odtujitve iz antropološke, metafizične in k rcsignaciji sc nagibajoče v historični, dialektični in revolucionarni konccpt." (Ibid., str. 208). "Come back" problematike kritike politične ekonomije pa se - v razmerju do recepcije "zgodnjega" Marxa - ni odvijal lc znotraj tiste nepravoverne zahodnoevropske lcvicc, ki si ni dovolila rcsignacije ob v povojni prosperiteti "abdicirancm" (Marcuse) proletariate pač pa tudi znotraj vzhodnoevropskega marksizma. Kolikor so tudi v njegovem krilu (vsaj na skrajno oddaljenih raziskovalnih področjih, šc zlasti tistih, ki so posegala v historiografijo idej 19. stoletja) rezistentno vztrajale antiapologetske tendence, jc to samo po sebi razumljivo. Ti procesi seveda niso mogli potekati v krogih, ki bi imeli kakšno lastno politično pozicijo ali tradicijo; obratno, najlažje so se sprožali na čisto filozofskem področju, verjetno že zato, ker ga jc predhodno razmehčal tudi fen razprave o "mladem Marxu". Eno izmed najpomembnejših filozofskih trdnjav v deželah realnega socializma jc nedvomno predstavljala budimpeštanska, tj. "Lukacscva" šola. Eden izmed njenih članov - siccr že v času in položaju, ki je prej ali slej dolctcl bolj ali manj vse njene pripadnike, tj. že po emigraciji na Zahod -, Meszaros, je vključil Očrte v premišljevanje Marxovega miselnega razvoja in dozorevanja ter drugačnim historičnim razmeram primerno. Tudi on jc k Marxovim rokopisom iz leta 1857-58 potoval iz perspektive zgodnjih del, ali bolje, obravnaval jih jc iz pogojev, ki jih jc bila vsilila teoretska diskusija predreccpcijo nekam založenih Grundrisssc. Meszaros ob tem ravno dokazuje, da jc moč - kot smo zgoraj že nakazali - njihovo vlogo v ckscgcLskcm sporu izrabiti šc drugače. Najslabša stran tega približno dvajset let trajajočega spora je bila v "zopcrstavljanju politične ekonomije filozofiji ali filozofije politični ekonomiji", v razgrajevanju in dogmatskem zopcrstavljanju razgrajenih elementov Marxove miselne sinteze, ki sta imela poleg teoretskih šc povsem praktične posledice (in obratno). "Zavrnitev dihotomije 'mladi Marx proti zrelemu Marxu' nc pomeni zanikanja Marxovega intelektualnega razvoja. Kar jc zavrnjeno, jc dramatizirana predstava o radikalnem preokretu njegove pozicije v paberkovanju Rokopisov iz 1844" ' Pojem odtujitve, ob katerem se jc spor in omenjeno teoretsko razgrajevanje utemeljevalo, ni nikakršen odmev "intelektualne fraze", ki jc ob mladohcglovstvu svojčas strašila po Nemčiji in bi sc jo Marx po začetni fazi dozorevanja sramežljivo odrekel, pač pa se ob njem - nc glede na to, ali jc izrečen na glas ali pa med vrsticami - Marx navezuje na neko (v najboljšem pomenu besede) tradicionalno filozofsko temo, ki sc jc žc pri Heglu pokazala za edini možni nastavek miselnega zapopadenja razmerja filozofije in ekonomije, ob njenem subtilncm teoretskem razvijanju pa je Marx tudi dosegel svojo povsem lastno pozicijo. Danes jc pravzaprav res potrebna žc kar dobra mera koncentracije, da si živo predstavimo, kako jc moglo na sprte teoretske strani ob izteku šestdesetih let delovati branje tistih pasaž iz Očrtov, v katerih je pojem odtujitve dejansko spet vstopil v prvi plan: "Fact, da morajo predmetni pogoji dela, da mora upredmeteno delo z razvojem produktivnih sil dela rasti v razmerju do živega dela <...>, se s stališča kapitala nc prikazuje tako, da en moment družbene dejavnosti -predmetno delo - postaja čedalje silnejše telo drugega momenta, subjektivnega, živega • I. Mčsziros, Marx's Theory of Alienation, London, 1970, str. 232. - Prim., tudi str. 227: "Številne verzije pristopa 'mladi Marx proti zrelemu Marxu' (ali drugi ovinki) imajo nekaj skupnega. To jc: napor po zopcrstavljanju politične ekonomije fdozofiji ali filozofije politični ekonomiji ter uporabo Marxa kol podporne avtoritete v korist takšne pscvdoaltemativc. Na splošno rečeno, tisti, ki sc hočejo izognili ali zavreči temeljne - in nikakor nc spekulativne - filozofske probleme svobode ler posameznika, sc opredeljujejo za 'zrelega političnega ekonomista' ali 'znanstvenega Marxa', medtem ko tisti, ki želijo, da nc bi praktična moč marksizma (neločljiva od njegove dcmistifikacije kapitalistične ekonomije) nikoli obstajala, poveličujejo 'mladcca filozofa Marxa'." 27 .. .... ' "Pojem odtujitve je eminentno sintetičen pojem. To med drugim pomeni, da beseda 'odtujitev' ni nujno potrebna, ko sc kompleksna problematika, ki jo pokriva, predstavlja ali razvija v detajlirani obliki." (Ibid., sir. 237.) dela, temveč tako - in to jc pomembno za mezdno delo - da objektivni pogoji dela privzemajo čedalje kolosalnejšo samostojnost, ki sc upodablja z njihovim very extent, in družbeno bogastvo stopa v vse silnejših odmerkih delu nasproti kot tuja in obvladujoča moč" (prim. METI 607.38-608.9). Marxovo zgodnjo uporabo kategorije odtujitev jc torej treba jemati kot "preliminarno sintezo", s katero sc naloga nc konča, temveč šele prav začenja. "Če bralec vseeno dvomi v to interpretacijo, mora konzultirati Marxovc Grundrissc <...>, delo, ki jc bilo napisano med letoma 1857 in 1958, in primerjati mora to delo z njegovo nepopolno artikulacijo v treh zvezkih Kapitala. Rohcntwurfa jc Marxova druga široka sinteza; njena zasnova jc postala nujna ob velikanskem bogastvu materiala, ki ga jc nakopičil med leti 1844 in 1856. Ko jc poskušal vklopiti ta material v koherentno ccloto, se jc pojem odtujitve spet zrinil v ospredje in skozi ves rokopis je ohranil svojo prepričljivo prisotnost. (Dolžina tega Rohcnlwurf nekajkrat presega Rokopise iz leta 1844.) Medtem ko sc v Rohcntwurf termin 'odtujitev' pojavlja v neštevilnih kontekstih, zavzema v Kapitalu relativno skromno mesto. Ta druga široka sinteza - to jc treba povedati eksplicitno, da bi se izognili napačnim razumevanjem - nikakor ni nasprotna Rokopisom iz 1844: je le neprimerljivo bogatejša in bolj konkretno izčrpna. Dejansko jc Rohcntwurf povsem artikuliran ekvivalent zgodnjega sistema in statu nasccndi. Verjetno je največji posamezen teoretski spomenik Marxovega življenja." Drugod po vzhodni Evropi ni bilo moč priti tako daleč (Mcszaros pa jo jc med tem že zapustil). Od začetka šestdesetih let dalje sprva obetavna znamenja teoretskega prebujanja na Čchoslovaškcm so izginila z okupacijo avgusta 1968, skupaj z zatrtjem cclotnega nacionalnega življenja; razmere na Poljskem so bile vse prej naklonjene disidentstvu, ne pa resnemu marksološkemu raziskovanju, in samo tu je teoretska produkcija tudi beležila rezultate, ki so odstopali od dolgočasne uradne "teorije". Potem ko jc bil razgnan Blochov krog, tudi v Vzhodni Nemčiji ni bilo več moč pričakovati "divergentnega" filozofskega poseganja v diskusijo o Marxu in marksizmu: ob kopičenju "marksistično-lcninističnc" literature so teoretske pozicijc mirovale, kritično teoretske pa nazadovale in izginjale. Značilen "spomenik" tc dobe so končno tudi tiste izdaje Marxovih Pariških rokopisov, ki so nastopale brez zaključnega razdelka o "kritiki Heglove dialektike in sploh filozofije" (čeprav bi naslov sam utegnil biti zelo mamljiv!). Za malenkost več možnosti jc v teh pogojih ponujalo historično raziskovanje Marxa, nc nazadnje kot del nacionalne historiografijc, znotraj tega pa "izgradnja marksistične politične ekonomije". V obširni puščavi tega zgodovinskega prostora predstavlja prvo resnejšo obravnavo Očrtov posthumno izdano delo W. Tuchschcercrja: "To, da jc bilo za izgradnjo Marxovc teorije tako izredno pomembnim in poučnim Očrtom <...> v raziskovanju Marxa in Engclsa v naši republiki doslej prizanešeno, jc vendar v grobem nasprotju s pomenom,ki temu Marxovcmu rokopisu iz leta 1857-58 pripada. Če odmislimo nekatere publikacije, v. katerih so bili Očrti obrobno omenjeni, nc obstoji pri nas niti ena sama publikacija, v kateri bi bila raziskana izdelava politične ekonomije oz. nekatera delna vprašanja ekonomske teorije v Očrtih." Tuchschccrcrjcvo delo po formalni strani pristopa k svojemu predmetu 28' Ibid., str. 239-240. 29' W. Tuchschecrcr, Bcvor "Das Kapital" cnstand, Berlin/DDR, 1968, str. 330-331. Tuchscheerer je umrl aprila 1967 v starosti 38 let. Z Očrti seje prvikrat srečal kot Student v Sovjetski zvezi J.e sredi petdesetih let. podobno, kot smo to videli že pri Mandclu, vsebinsko pa ju seveda nikakor ni moč identificirati. Vsekakor pa jc bil njegov poskus, da opredeli razvoj Marxovih (ekonomskih) pogledov izhajajoč iz zgodnjih, glede ekonomske vsebine "filozofsko" problematizirajočih del, nc lc pionirski, pač pa v danih razmerah tudi dokaj pogumen. Za novejšo vzhodnoevropsko teoretsko literaturo nasploh, nc lc za ožja področja družboslovja, jc značilno, da nc zmore brez bolj ali manj dolgoveznih uvodov, ki bralca niti najmanj ne motivirajo in sprovocirajo, pač pa morajo služiti obveznemu legitimiranju avtorja. Vselej možni očitek, da jc raziskovalno delo v svoji najbolj notranji logiki - kar jc siccr samo po sebi razumljivo in predstavlja konstitucns ustvarjalne svobode - zašlo v takšno ali drugačno protislovje z uradno deklarirano ideologijo, naj bi bil s takšnim amuletom, ki citira zadnje partijske kongrese in osebe, ki v z vezaju sklenjeni verigi "utemeljitev znanstvenega socializma" nastopajo kot zadnji, zavrnjen in zaroten. Tudi Tuchschccrerjcv uvod nc odstopa od tega mističnega obrazca. Svojo raziskovalno usmeritev utemeljuje skoraj sramežljivo: "Kot jc pomembno <...> poznati marksizem ter še posebej ekonomsko teorijo marksizma v njegovi izdelani in popolni obliki, tako jc na drugi strani za polno razumevanje tc teorije pomembno <...> raziskati in spoznati potek izgradnje ter razvoja marksistične teorije do njene popolne forme." Raziskovanje "poteka izgradnje in razvoja", torej nepopolnega samega, pa vsaj potencialno nosi v sebi določeno relativiziranje popolnega: tudi boga jc bilo treba narediti! Zato sc je treba - siccr nc moremo z ničemer argumentirati, da jc Tuchschccrcr to tudi imel v mislih; toda tu govorimo o potencialni "disidentskosti" resnega raziskovanja Marxa glede na katerikoli uradni "marksistični nauk" - dodatno zavarovati; fundamcntalno raziskovanje jc treba prikazati v njegovih "aplikativnih" zmožnostih: "Raziskovanje življenja in dela Marxa in Engelsa pa je izjemno pomembno še v nekem drugem vidiku, zalo namreč, da bi bilo moč učinkovito nastopiti zo^cr potvorbe in izmaličenje življenja in dela utemeljiteljev znanstvenega socializam." Uvod torej razgrne nalogo v dvojnem pogledu kot ideološko utemeljeno: dodatno potrditi sliko "realnega marksizma" ter jo zavarovati preti "falsifikatorji". Vendar ima vsako raziskovanje svojo lastno logiko, čc jc lc dosledno samemu sebi. Tuchschecrcrja torej vodi pot od samih Marxovih začetkov (tu res ni moč najti še prav ničesar, kar bi odstopalo od znanih Marxovih biografij, ki so se dotlej pojavile) k zasledovanju poteka njegove rcccpcije Politične ekonomije po letu 1844. "Filozofski" poudarek kategorije odtujitev, nc pa njen politekonomski ekvivalent, naj bi bil rezultat trenutno dosežene stopnje v Marxovcm "filozofsko-svelovnonazorskem" oblikovanju. Ta kategorija, od katere seje prevladujoča uradna teorija na Vzhodu odvračala, nastopa "pri Marxu kol instrument analize in kritike na privatni lastnini osnovanega sveta." ' V svojem nadaljnjem razvoju in ob vse bolj ekstenzivnem ter intenzivnem študiju ekonomskih avtorjev jc Marx to začetno "filozofsko" stališče vse bolj "ekonomsko" bogatil in preciziral, dokler ni med študijem v času prvega desetletja londonskega ekzila razvil povsem lastno in novo teoretsko pozicijo: od leta 1857-58 dalje "datira prava 30' Ibid., sir. 17-18. ' Ibid., sli. 18. - Poanta seveda zadeva "wcstdcutschcn Marxismus-'Forschung'", šc posebej "Marxismus-Kommission der Studicngemcinschafi der Evangelischen Akademien" - za katero jc stalo "bonnsko ministrstvo za notranje zadeve" (prim, ibid., str. 19-20 in op.). Toda tudi v tem primeru (jc) velja(lo), da ima dosledno raziskovanje svojo logiko, nc pa policijsko. 32 Prim, ibid.,str. 141 ff. . . 33 marksistična politična ekonomija." Očrti imajo torej v Marxovem miselnem razvoju neko izjemno mesto, če že nc to besedilo samo v fizični logiki, pa vsaj to obdobje Marxovega študija). Zlasti glede na izjemen kontrast med njihovim pomenom in njihovo zanemarjenostjo - kontrast, ki so ga siccr v teh letih opažali le na ta ali drug način "divergentni" avtorji - bi pričakovali, da bo Tuchschccrcr vsaj med vrsticami poskusil iskati aktualne razloge takšnega stanja, vendar temu ni tako. V zadnjem izmed treh razdelkov, v katere sc deli njegovo delo, sc v celoti posveti le analizi londonskih petdesetih let ter posebej Očrtom - na tej točki pa raziskovanje "poteka izgradnje in razvoja marksistične teorije do njene popolne forme" tudi zaključi. Vsekakor pa jc ta analiza za svoje razmere izjemna: v njej sc prvič zgodi, da Očrti niso predstavljeni le kol "genialni korak" k "izgradnji marksistične politične ekonomije", pač pa nastopajo kot ta "izgrajenost" sama. Nc glede na to, da jc pri tem še vedno uporabljan stari jezik, ima ta novi akccnt določene teoretske konsckvcnce. Vsaj za uvodne strani Tuchschccrcrjcvcga prikaza Očrtov Sc toliko bolj velja, da ne segajo iz okvirov splošnosti, kakršno jc moč srečali v nekaterih delih dotedanje sovjetske literature: to velja še posebej za vprašanja "predmeta in metode politične ekonomije", oz. strukture rokopisov iz zime 1857-58, ob vprašanjih torej, za katera smo videli, da so v nekih drugih razmerah intervenirala v diskusijo na teoretsko nadvse temeljit način. Toda avtor sam opozarja, da sc je moral ob tako obsežnem in obenem neobdelanem tekstualnem telesu nujno omejiti: omejiti "na vprašanja teorije vrednosti." Prav tukaj pa na neki točki odstopi od ponavljanja znanih formul o "Marxovi izdelavi lastne teorije vrednosti in na tej osnovi teorije presežne vrednosti" ter - ne brez paralel z začetnim delom svoje raziskave - nakaže nekatera diskutabilna vprašanja teorije. V ospredje stopi način in rezultati raziskovanja forme vrednosti v Očrtih, vendar tako, da ni moč delali trdnejših zvez s tistimi rezultati, ki jih jc podobno raziskovanje doseglo pri zahodnih marksistih. "V Očrtih Marx nc raziskuje podrobnega razvoja vrednostnega izraza. kjer ima opravka z nastalo, razvito in na svoji lastni osnovi sc gibajočo blagovno produkcijo, kjer torej denar obstaja kot nekaj razpoložljivega in nc šele kot nekaj s historičnim procesom prihajajočega, Marx analizira vrednostni izraz prav v njegovi najbolj razviti formi, kot denarni izraz, raziskuje strani vrednostnega izraza - relativno vrednostno formo ter ekvivalentno -, ne da bi seveda pri tem žc uporabljal ustrezajočo terminologijo, ki jo jc izdelal šele kasneje." S kvantitativno analizo razlike med vrednostjo in ccno seje Marx dokopal do spoznanja, da mora biti ccna različna od vrednosti, s kvalitativno pa pokazal, "zakaj mora vrednost preiti v vrednostni izraz in od tam v ccno"; ta razlika "postavlja potrebo po nekem tretjem blagu kot meri, v kateri bo izražena vrednost." Marx se torej "ni zaustavil pri kvantitativni analizi. Njegovo raziskovanje ga jc vodilo h kvalitativni analizi produkcijskih razmerij, ki prihajajo do izraza v blagu, vrednosti, denarju itd. Ni mu zadoščalo rcproducirati vrednost na delovni čas, pač pa jc njegov historičnomalcrialistični način pojmovanja napeljeval k raziskovanju 31 Ibid., str. 427. 34'Ibid., str. 331. 35' Ibid., str. 366-367. ' Ibid., str. 350 in 356. - Na to, da jc sam problem substancc vrednosti kvalitativen problem, da ga torej ni moč razrešiti z analitično, pač pa s teoretsko metodo, opozarja na drugačen način tudi "mcSčanski teoretik" Rosdolsky: prim. nav. delo, str. 666. vprašanja, zakaj in pod katerimi pogoji tvori delo vrednost <...>, zakaj se produkcijska razmerja ljudi v blagovni produkciji prikazujejo neizbežno v tej postvareli formi." Ob takšnem spraševanju se nehuje stališče "običajne ekonomije, ki ima pred očmi lc producirane stvari" (METI 353.38-39), pozitivistično stališče, v katerem se stikata "economics" in "socialistična politična ekonomija". Istočasno se tu odpira eden izmed pomembnejših problemov kritike politične ekonomije, ki ga je določena marksistična tradicija popolnoma opustila: problem postvarclosti družbenih razmerij, problem fetišizma. Tukaj sc - za specifične vzhodnonemške razmere tega časa - tudi pokaže, v čem rczultira rcccpcija Očrtov, do katere prihaja iz smeri Pariških rokopisov, nc pa Kapitala (čeprav ne mimo njega!). Nikakor namreč ni moč prezreti, da se Tuchschcercr močno trudi pokazati, kako gre Marxu "pri raziskovanju problemov ekonomske teorije že od začetka za to, da bi razkril ekonomska razmerja, ki prihajajo v blagovni produkciji do izraza v postvarelih formah kot blago, denar itd. V ekscerptnih zvezkih iz leta 1844 se to dogaja šc v filozofsko obrobljeni formi teorije odtujitve dela. Vendar prihaja Marx že v ekscerptnih zvezkih do važne ugotovitve, da družbena razmerja produccntov pod pogoji privatne lastnine in na menjavi temelječe odtujitve dela nujno nastopajo v formi razmerij med stvarmi in da družbena razmerja ljudi samih postanejo odtujena." In čc jc tisti del uradnega vzhodnega marksizma, ki je kasneje delal tudi z Marxovimi Očrti, z veseljem posegla zlasti k Marxovim formulacijam o "svobodni individualnosti" (prim. npr. METI 77.24-27 ipd.), "Ker je bilo videti, kot da poveličujejo obstoječe" (MEW 23:27, K 1:22), zdaj Tuchschccrcrja očitno privlači neko drugo vlakno istega besedila: "Grobi materializem ekonomov, ki obravnavajo družbena produkcijska razmerja ljudi, in določitve, ki jih dobijo stvari, kolikor so subsumiranc tem razmerjem, kot naravne lastnosti reči, je hkrati tudi grobi idealizem, ja, feti-šizem, ki pripisuje rečem družbene odnose kot njim imanentne določitve in jih tako mistificira" (METI 493.2-6) ipd. Skozi branje Očrtov - in preko njihovega razumevanja tudi ob posredovanju vseh dotedanjih teoretskih kontroverz - se torej tudi tu kot najpomembnejši rezultat kristalizirajo obrisi drugačnega razmerja do Kapitala. "Mnoge od tukaj citiranih izjav jc Marx skoraj dobesedno prevzel v prvi zvezek Kapitala (1.4 -Fctišistični značaj blaga in njegova skrivnost). Toda prav nič manj pomembna ni tudi ugotovitev, da jc na straneh 74 do 82 (prim. METI 76-83) moč večkrat znova naleteti na pripombe, do katerih jc Marx prišel že v zgodnejših delih. Marx tu večkrat upošteva nam doslej neznane rokopise, ob katerih sc je po vsej verjetnosti v času med letom 1845 in 1847 pripravljalo delo 'H kritiki politike in nacionalne ekonomije', ki pa ni 37' Ibid., str. 371. 38 ' Ibid., str. 37Z - S takim raziskovanjem Mara nadaljuje v Sveti družini, "kjer obravnava mezdo, privatno lastnino, blago, denar, itd. kot postvarele forme ekonomskih razmerij ljudi" (str. 372); od nje pa "vodi v tem oziru direktna pot preko Nemikc ideologije (kjer Mara žc naleti na pojem družbenega produkcijskega načina <...> do Bede filozofije. V tem spisu Marx nasproti Proudhonu izrecno poudarja , da ekonomske kategorije niso izražene lastnosti stvari, temveč produkcijska razmerja ljudi, in da so ekonomske kategorije same le teoretski izrazi, teoretski odsevi, abstrakcije teh družbenih produkcijskih razmerij." (str. 372-373). 'Tako si sledi nepretrgana veriga misli, ki se giblje v dvigajoči liniji in se končno izteka v izdelavi teorije blagovnega in denarnega fetišizma v Očrtih. Ta je neločljivi sestavni del Marxove teorije vrednosti in jo lahko v določenem smislu razumemo kot ključ k njej, ker šele ta kvalitativna analiza v blagu, vrednosti in denarju izraženih produkcijskih razmerij, raziskovanje družbenih povezav v pogojih blagovne produkcije itd. omogoča, da odkrijemo vsebino v teh postvarelih formah izraženih razmerij v vsem bogastvu svojih določitev." (Ibid., str. 373). Tudi tu lahko nekaj podobnega spet pokažemo pri "meščanskemu teoretiku" Rosdolskem: "Vidimo: fetišizem blaga in tvorba denarja sta (kar je v učbenikih marksistične teorije običajno spregledano) samo dva vidika enega in istega dejstva" - da sc mora namreč "vrednost osamosvojiti nasproti blagu" (nav. delo, str. 160), dozorevanju tc koncepcije pa je moč slediti žc od leta 1844 dalje (prim, ibid., str. 157- 158). bilo dokončano." itd. Gotovo bi bilo zanimivo videti, kakšno funkcijo bi zadobili v "socialistični politični ekonomiji" problem fetišizma, "kvalitativna" stran vrednostnega razmerja ipd., če bi jih konsekventno razvijali naprej, toda Tuchscheercr je mnogo prezgodaj umrl. Tisti, ki so ostali, pa momenta, ki se jc pri njem nakazal, niso razvijali dalje. Tudi tu je očitno, da se jc "otoplitev", ki se je v šestdesetih letih pokazala na Vzhodu, ob koncu tega desetletja že končala. Pač pa sc je delno tudi ta vidik ob močni navezavi na reccpcijo Očrtov in na samostojen ter drugačen način izjemno plodno razvil pri zahodnonemških ("revizionističnih in meščanskih") teoretikih rekonstruiranja kritike politične ekonomije. Nekakšen njihov skupni manifest - nc glede na siccršnjo heterogenost tega toka - bi utegnili na^li v kratki razpravi H. G. Backhausa iz leta 1969: Zar Dialektik der Wertform. Z izpostavitvijo problema vrednostne forme se ponovno navezujemo na tisti tok v novejših rekonstrukcijah kritike politične ekonomije, ki siccr izgleda prevladujoč in zadeva v prvi vrsti metodološka vprašanja teorije. Na tej stopnji recepcijc že ni šlo več samo za novo branje Marxa, ki so ga posredovali njegovi Očrti; začetni impulz, ki so ga dali, sc je začel postopoma razširjati na vso raznoličnost Marxovega poznega opusa sploh, ki pa jc ob izgubi neke spccifičnc senzibilnosti (ki jo je v neki historični dobi revitaliziralo spet ravno branje zgodnjega opusa, čeprav samo ni bilo dovolj temeljito) dolgo dobo ostajala nespregledana. Interes raziskovanja sc je s tem polagoma odmikal od navdušenja nad aktualno udarnimi formulacijami "zrelega" Marxa iz Očrtov, v katerih jc bilo moč najti neposredno navezavo na filozofičnost zgodnjega Marxa. Vse manj so pritegovali pozornost kot nek posamezen spis, vse bolj pa kot iniciranjc določenega problema. Skozi branje Očrtov sc jc vse bolj posredovalo neko novo branje vsega tistega, kar označuje naslov Marxovega Kapitala, pa je mnogo bolj heterogeno, kot izgleda na prvi pogled. To branje jc v znatni meri posredovala diskusija o pozitivizmu, ki jc pod vplivom delovanja frankfurtskc šole še posebej široko zajela zahodnonemška šestdeseta leta. Razprave o filozofiji in znanosti pod vplivom tistih rezultatov, ki jih je dalo branje Očrtov, in ponoven močnejši interes za kritiko politične ekonomije sploh, tu ni bilo več težko preusmeriti k - v tem stoletju očitno močno zanemarjenemu - razmerju filozofije in ekonomije razmerju; v katerem "ravnodušnosti ekonomije do filozofije na drugi strani seveda ustreza ravnodušnost filozofije do ekonomije." Horizont se tudi tukaj nagiba od "kvantitativne" h "kvalitativni" strani 39' Ibid., str. 376. 40 ' Razprava jc bila objavljena v zborniku lieitrige zur marxistischen lirkenntnistheorie, Frankfurt, 1969, str. 128-152, ki ga jc izdal A. Schmidt. - Obstaja ludi slovenski prevod R. Rihc, ki je bil objavljen v Časopisu za kritiko znanosti, St.- 13-14,1976, str. 103-128. Po navedbi paginacijc po iz.vimiku bom v oklepaju navajal Sc paginacijo našega prevoda. '*'' Hackhaus, prim, ibid., str. 129 (104), opozarja na "problemsko slepost interpretov", zaradi katere niti nc pomislijo na primerjalno študijo Marxovih štirih poglavitnih publiciranih variant analize vrednostne form: II kritiki (1859). neposrednega izrastka dela na Očrtih, Prve izdaje Kapitala, njenega dodatka (1867) ter druge izdaje Kapitala (1873). '^ Tako se Backhaus izraža v enem izmed svojih novejših člankov; prim. Nekaj pripomb k razmerju med ekonomijo in niozoHjo Vcstnik IMŠ SAZU, št. 1-2,1986, str. 39, in to sodbo navezuje na sodobno situacijo: "Marxovi Očrti so meščanskim ekonomistom v ZRN popolnoma neznani, tako za neomarksistične ekonomiste kakor za njihove neoricardovskc kolege so knjiga s sedmimi pečati" (ibid.). Pripomniti velja, da to nikakor ne velja samo za ZRN. "Kako naj razumemo dejstvo, da so nemški povojni filozofi pogosto obravnavali Marxovc Pariške rokopise, nikoli pa sc niso ubadali s povezavo ekonomsko teoretskih in filozofskih vprašanj v tem Marxovcm delu - kakor da Marx v njem nikjer ni obravnaval teoremov Smitha, Saya, Ricarda, marveč zgolj dejstvo odtujitve in nekaj ezoteričnih problemov Heglove filozofije? Podobna vprašanja sc postavljajo, brJ. ko sc obrnemo k zahodnonemški sekundardni literaturi o Heglovi pravni filozofiji, ki še ni naredila niti koraka od prve Lukacsevc obravnave razmerja med ekonomijo in Heglovo filozofijo. Vse prej velja ugotovitev, da jc padla pod raven te prve zastavitve, saj bomo zaman iskali raziskavo o tem, kako sta klasike ekonomije recipirala na eni strani mladi Hegel in na dnigi mladi Marx; gre za recepciji, ki sla v marsičem neprimerljivi med seboj." (Ibid., str.40). Marxove analize, in če jc v neki splošni zavesti dolgo časa obstajalo trdno zasidrano prepričanje, da lahko v Marxovi "politični ekonomiji" filozofija nastopa lc kot moteči faktor, zapiše zdaj Backhaus nasproti temu, da jc bila v sekundarni literaturi h Kapitalu "teorija delovne vrednosti rccipirana ali kritizirana samo v grobo poenostavljeni in pogosto povsem popačeni obliki." Ni pa samo "problemska slepost interpretov" kriva za to pomanjkljivo recepcijo (ali kritiko): Marx sam nikjer nc zapušča nikakršne zaključene formulacije nauka o delovni vrednosti. V štirih objavljenih variantah rezultatov svojega raziskovanja smo cclo priča temu, da "dialektične implikacije problematike vrednostne forme vedno bolj bledijo", da jo Marx postopoma "kolikor mogoče popularizira": "Zato ostaja najpomembnejši desiderat raziskovanja Marxa, da se iz bolj ali manj fragmentarnih prikazov in številnih, v drugih delih raztresenih posamičnih opazk, rekonstruira celoto vrednostne teorije . 4 Če smo zgoraj Backhausov članek označili kot nekakšen manifest, potem to drži v toliko, kolikor so se po njem tudi dejansko začeli pojavljati mnogi poskusi takšne rekonstrukcije. Te rekonstrukcije so v okviru obnovljenega interesa za konccpt kritike politične ekonomije tako obsežne, da bi njihovo zasledovanje zahtevalo poseben naslov; tu bomo poskušali naznačiti lc vlogo, ki so jo pri tem odigrali Očrti. Tudi v tem horizontu sc izkaže neka njihova očitna prednost: glede na metamorfoze, ki jih jc bil prikaz analize vrednostne forme - kot najbolj zapleten in teoretsko najbolj odločilen problem kritike politične ekonomije, ki ga v jedru niso zapopadli niti tisti avtorji, ki so v marksističnih diskusijah nasprotovali "ekonomizmu" - deležen v Marxovih objavljenih variantah, so Očrti ravno s svojim nastajajočim značajem obvarovani pred zapleti, ki nastopijo z vprašanjem načina prikaza. Povsem v ospredju sc pojavijo pri eni izmed prvih bolj znanih izpeljav takšne rekonstrukcije, pri Reichcltovi analizi "logične strukture pojma kapitala". Tu sc z njimi kot s kontrastom Kapitala srečujemo že takoj v uvodu: "Kakor jc moč iz Kapitala za silo šc iznesti posamezne teoreme in diskutirati znotraj slrokovnoznanstvcnih horizontov, nc da bi se flagrantno prekršili zoper cclotno konccpcijo, tako kaj takega pri Očrtih <...>, grobem osnutku Kapitala, ni več mogoče. Razločncjc kot v Kapitalu sc tu pokaže, da jc 'težko razumljiv Heglov način izražanja' integralni sestavni del Marxove kritike. Prepletanje vsebine, ki jo na tradicionalen način vključuje ekonomska znanost, ter na Heglovo Logiko orientirane forme prikaza te vsebine, jc tu tako tesno, da ni moč prav nič več obravnavati enega ločeno od drugega <...>. - Tako pripada prav grobemu osnutku Kapitala edinstven ključni položaj v družbeni znanosti: iz njega jc moč razvideti nc lc, zakaj nc uspeva ekonomska teorija, temveč tudi, zakaj se velik del kritike, ki pristopa k Marxovcmu delu, žc vnaprej zavrača kot nezadosten, namreč kot kritika, ki dolguje prav stališču, ki ga jc Marxova teorija ravno žc preskočila." ' Zdaj bo počasi žc moč ugotavljati, da nimamo 11.G. Backhaus, ZurDialcktiktik der Wcrtfnmi, n.n.m. 128 (103). -" Kkonomistična' inlciprctacija pa mora zgrešili kritično intcnco Marxove vrednostne teorije: iz 'kritike politične ekonomije' postane ena 'ekonomija' med mnogimi drugimi." (ibid.) 44' Ibid., str. 129 (104). * "Celo tisti avtoiji, ki lahko zase trdijo, da so 'preštudirali in zapopadli vso Heglovo iMgikd, ne pojasnijo, na kakšen način so temeljni pojmi vrednostne teorije dialektično strukturirani. Dialektična metoda se nc more omejiti na to, da zgolj zvaja pojavne forme nazaj na bistvo. Pokazati mora tudi, zakaj privzame bistvo ravno to ali ono pojavno formo." (Ibid., str. 132 <106>). - Vodeči motiv Marxove analize vrednostne forme v Kapitalu jc vprašanje, "zakaj privzame ta vsebina tisto formo". (Ibid., str. 131 <105>). Tega "stroka" nc zna vprašati, zato nc razume - in torej ne vpraša. H. Rcichclt, Zur logisehen Struktur des KapitalhcgrilTs bci Marx, Frankfurt, 1970, str. 15-16. - Prim, dalje: "Kritika politične ekonomije sc razlikuje od vseh - tudi sedanjih - ekonomskih teoretskih tvorb s specifičnim zastavljanjem problema več opravka s tistim pristopom k metodološkim in fundamentalno teoretskim problemom Marxovega zrelega opusa, ki jih jc - tudi na način nekakšnega manifesta -vseboval tolikokrat ponavljani Leninov aforizem o branju Kapitala skozi Heglovo Logiko. Žc Rosdolsky jc opozoril, da s pojavom Očrtov takšno branje za doumevanje labirintov Marxovega mišljenja ni več nujno potrebno, čeprav sam še ni šel čez dialektiko "bistva in pojava". Tukaj zdaj ta dialektika nc prehaja le k vprašanju nujnih pojavnih form, pač pa sc - v tradiciji teoretskega spopada s pozitivizmom, ki ga jc vodila kritična teorija družbe - obrača k "Erkcnntniskritik" v polnem pomenu besede, tudi v pomenu (dialektične) kritike znanosti kol modela, ki ga jc moč rekonstruirali iz Marxovc kritike politične ekonomije. "Razmerje ekonomije in dialektike jc v grobem osnutku, ki ga jc Marx napisal izključno za samorazumevanje, tako tesno, da sc 'ekonomska vsebina' nc da prav nič več ločiti od forme prikaza, tako da prav to delo postavlja pred branje skoraj nepremagljive težave, obenem pa s to formo prvič odpira dostop do pravega jedra Marxovc kritike ekonomije in s tem tudi do logične strukture Kapitala." Dejstvo, da Marxu v teoriji brez Hegla nikakor "nc gre", postavlja razumevanje njegovega "koketiranja" z velikim dialektikom kol nečesa povsem zunanjega pod vprašaj. Tudi v Kapitalu Heglova navzočnost šc zdaleč ni le davek sentimentalnosti do mladostne duhovne avtoritete, ki bi jo bilo moč brez škode - ali celo v korist -eliminirati. Obratno, "med Marxovim pojmom kapitala in Heglovim pojmom duha obstaja nekakšna strukturalna identiteta ,ki pa seveda nc pomeni identitete teoretskih pozicij. Od takšne identitete jc potrebno odšteti prav Marxovo refleksijo Heglove filozofske sprevrnjenosti, ki pa jc prav kot sprevrnjenost dejanskih razmerij "v mislih" pomenila Marxu močnejšo osnovo kot katerokoli drugo "realistično slikanje dejstev": Heglov idealistični sistem ima ob izgradnji kritične družbene teorije prednost pred vsakim poprejšnjim materializmom prav zato, ker v sebi na sprevrnjen način integrira dejansko sprevrnjenost. "Heglov idealizem, ki trdi, da sc ljudje pokoravajo oblasti pojma, jc temu sprevrnjenemu svetu mnogo bolj primeren kot vsaka nominalistična teorija, ki hoče obče akceptirati le kot subjektivno-pojmovno. Njegov idealizem je meščanska družba - kot ontologija." Marxovega življenjskega dela pa nc lc, da nc moremo razumeti brez. pritegnitve Heglove filozofije, pač pa tudi brez tiste njene kritike, ki jojc Marx (zaradi "samorazumevanja"!) oblikoval šc v svojem zgodnjem obdobju, ko se - nc nazadnje v neposredni bližini razdelave kategorije ideologije - postopno osvešča teoretskih konsckvcnc kategorije sprevmitve. Brez predpriprave, brez "obračuna s staro filozofsko vestjo", to jc staro vestjo in nc smiselnostjo filozofskega spraševanja sploh, M;irxova teoretska intcrvcncija v politekonomsko vsebino nc bi bila možna. Tako jc po Rcicheltu geneza denarne forme iz strukture privatnega dela lc "rešitev programa četrte kaj sc skriva - tako jc moč Marxov nastavek povzeti v formi vprašanja - v samih kategorijah, v posebni vsebini ekonomskih formnih določil, torej v blagovni formi, denarni formi, kapitalski formi, formi profila, obresti, itd.? <...> Marxov nauk o ceni nc gre zapopasli kot teorijo ccnc v tradicionalnem smislu, pač pa sc Marx ukvarja lc z izpeljavo cenovne forme, forme, ki ima svoj logičen zaključek v denarnih imenih" (str. 16). 47' Ibid., str. 75. 48 ' Ibid., str. 76. - Reichclt opozarja na ncko mesto iz. Jcnacr Rcalphilosophic, "kjer Hegel cksplicitno konslatira to identiteto strukture duha in strukture denarja" (ibid.). ' Ibid., str. 80. - "Hcgcl anlicipira na filozofskem področju, kar Marx dešifrira kol skrivnost meščanske družbe: sprcvmilcv izhajajočega v ncko prvo <...>. Predvsem v grobem osnutku Kapitala sc pokaže, da ima kapital v Marxovcm prikazu mnogo več skupnega s Heglovim absolutnim pojmom, kot bi bilo dopustno za znanost, ki sc vede čvrslo materialistično." (Ibid., str. 77). teze o Feuerbachu na ravni politične ekonomije."50 Da dialektične metode Marx ni mogel neposredovano "prenesti" s Hegla na svoje področje, jc znano celo slabšim bralcem njegovega dela. Hkrati pa spet ni bilo v načelu teoretsko nikoli težko pokazati, da Marxovo "obračanje Hegla na noge" ni niti slučajno kar v redukciji "absolutne ideje", oblastvenega "pojma", na "različne oblike gibajoče se materije" kot lc dejanskega fetišizma dejavnosti ncrcflcktiranc ontologije reda. Tako kot za Marxa ni bilo osrednje vprašanje vrednostne forme v redukciji pojava na bistvo, pač pa v utemeljitvi in pojasnitvi, "zakaj privzame bistvo ravno to ali ono pojavno formo", tako se tudi preseganje idealistične dialektike nc more zadovoljiti s konstatiranjem "preobračanja" subjekta in predikata" ter filozofskih "namišljenih" sprevrnitev. Poseči mora v proces realnega sprevračanja in iz njega samega nc lc pojasniti njegovo "filozofsko podvojitev", temveč tudi razviti specifično metodo v "svojski logiki svojskega predmeta" (MEW 1:296, MEID 1:115). "Čeprav dialektične metode tako jasno Marx ni nikoli ekspliciral, lahko vendar predpostavimo, da z njo ne razume postopka, ki bi imel nadčasovno veljavo, pač pa mnogo prej metodo, ki je tako dobra ali slaba kot družba, ki ji odgovarja. Veljavo ima samo tam, kjer se obče uveljavlja na račun individualnega. Kot idealistična dialektika jc filozofska podvojitev realne sprevrnitve; kot materialistične dialektika je metoda na preklic, ki bo izginila s pogoji svoje eksistence. Zato jc zavajajoče predvsem, čc govorimo o 'uporabi dialektične metode', ker to posreduje vtis, kot da gre za postopek, ki se ga je moč naučiti in ki ga jc moč od zunaj prenesti na različne vsebine. Vsekakor Marx ni nikoli tako mislil; to zavajanje je najbrž mnogo prej izvedljivo iz našega današnjega načina gledanja, ki je bolj kot kdajkoli orientiran na metodični ideal naravoslovnih znanosti. Marx insistira na (cm - in v tem sc pokaže za pravega Heglovega učenca da o metodi, ločeni od vsebine, ni moč ničesar reči." Dialektična metoda kot "metoda na preklic" jc torej konceptualno drugačna "metoda" kot njene, skozi (naravoslovno) pozitivno znanost - to miselno formulo gospostva nad naravo, ki sc šele v filozofski "aplikaciji" na zgodovino, kot smo ji recimo priča v diamatu, prikaže kot miselna podvojitev realnega gospostva, ki torej šele v svoji ontološki dopolnitvi pokaže svoje historično in socialno poreklo - razvite sorodnice. Ta metoda jc "dialektika osvobajanja"; njeno plctivo jc moč načeti ravno tam, kjer "mistificira obstoječe", pri "filozofski podvojitvi realne sprevrnitve". Od tedaj, ko to sprevrnitev rcflcktiramo, se to pletivo para skoraj samo, čc nam lc uspe zapopasti skrivnosti forme, v kateri so ljudje subsumirani objektivnosti svojih lastnih razmerij. "Po njegovem razumevanju jc lahko politična ekonoma le znanost, ki poskuša teoretsko predreti pri ljudeh samih producirano objektivnost in ki končno kulminira v njegovi lastni kritiki politične ekonomije, ki jo razume kol odpravljajočo se znanost in ki jc le kot taka v stanju, da kapitalizem dejansko ustrezno zapopadc. Metodično gledano jc kapitalizem za Marxovo teorijo zaključena svetovna epoha, tudi ko se ta v dejanskosti nadaljuje." Torej: tem slabše za dejstva! Nadaljevanje in konec v prihodnji številki To trditev dolguje Reiehelt kolegu Backhausu, kakor sc nedvomno vidi iz njegovega Zur Dialektik der Wcrtform (kot zgoraj, str. 141 /114-115/; slovenski prevod tu prilagajam dikciji prevoda Tez o hcucrbachu iz MEID II): "Ricardo izhaja iz fakta ekonomske samoodtujitve, podvojitve produkta v vrednoto, v predstavljeno in dejansko reč. Njegova teorija je v tem, da razreši vrednost v delo. Spregleda, da je treba poglavitno Jc naredili. Dejstvo namreč, da sc produkt odpne od samega sebe in sc fiksira samoslojno kraljestvo ekonomskih kategorij onstran zavesti, jc razločljivo ravno lc iz samoraztrganosti in oporekanja-sebi-samemu družbenega dela. To samo jc treba torej najprej razumeti v njegovem protislovju in potem z odpravo protislovja praktično revolucionirati. Torej npr. potem, ko je delo odkrito kot skrivnost vrednosti, mora zdaj prvo samo biti teoretsko kritizirano in praktično preobmjeno." Ibid.,str. 81. 51 Ibid., str. 265-266. Neformalno nadzorovanje v lokalni skupnosti in soseski JANEZ PEČAR Nulla socictas in actcrnum coitio est Nobena lovarišija ni skupnost za večno V prizadevanjih za uspešnejšim zatiranje odklonskosti, nc samo v pomenu odkrivanja, marveč tudi preprečevanja in obravnavanja, ko se že ve, komu jc pomoč potrebna, svetovanje, zdravljenje in morda šc tretman ali postpcnalna skrb, sc jc v zadnjih dveh desetletjih pozornost močno obrnila h (lokalni) skupnosti in poleg nje deloma tudi h soseski. Od načrtovanja, urbanizma, revitalizacije naselij pa do nadzorovanja, so sc zlasti pri zadnjem začeli ukvarjati z vprašanji, kako izboljšati sodelovanje ljudi v njej, kaj je mogoče napraviti pri lokalnem nadzorstvu, kako naj delujejo državne inštilucije v komuni itd. Še posebno jc bilo pomembno usposabljanje vseh lokalnih virov za namene, ki so jih gojile posamezne predstave o tem, kaj sploh pričakovali od skupnosti. V tem smislu so sc zbrali tako teoretiki kol praktiki in politiki zalo, da bi "soseščino" ali "lokalno skupnost" bolj oživeli in zlasli ljudem v njiju ustvarili manj odtujeno, bolj prikladno in seveda tudi bolj učinkovito življenje Icr delovanje bodisi formalnih bodisi neformalnih inštitucij.Prcnckatcri so v tem videli celo "čarobno formulo" za reševanje vsakršnih težav, ki so sc dotlej pokazale šc posebej pereče. Dcviantnost med njimi gotovo ni med zadnjimi, posebno v velikih mestih. Prcnckatcrim jc bila žc samo beseda skupnost "bogata v simbolični moči, tako da ni imela nobenega negativnega pomena" Prcnckatcra sodobna preučevanja so sc vrnila k izhodiščem Durkcima, Wcbra, Marxa, Tonniesa, Simmla in drugih in iz te rctrospckcije skušala priti do novih spoznanj, kakšno naj bi bilo življenje v lokalni skupnosti, koliko demokracije ji dopustili, kakšne mehanizme ji dovoljevati, koliko naj vanjo vdira država, kako se v njej upirati osamljenosti, zapuščenosti, anomičnosti, kriminaliteti itd. Golovo je, da so sc v ta razmišljanja morali vključevati nc lc socialni psihologi, sociologi, socialni psihiatri, ampak tudi načrtovalci mest, kriminologi, tja do policistov in ideologov družbene kontrole. Janez Pečar, dipl. pravnik, doktor znanosti, redni profesor za kriminologijo. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakultclu UEK v Ljubljani, Trg osvoboditve 11,61 (X)0 Ljubljana. ' Kreissl.str. 269. ^ Cohen, S., str. 117. ' Glej Pusič, str. 11-26, Cohen, S., str. 118, in drugi. Kaj sploh jc skupnost (community) ni povsem jasno, saj jc o njej najmanj 94 definicij4, kar pomeni, da v opredelitvi ni soglasja. Večina opredelitev zadeva družbo, družbene organizacije ali družbeno ureditev, osebne interakcijo znotraj lokalnega institucionalnega sistema, kot nekaj, kar jc samozadostno, enovito, kot geografsko lokacijo, v kateri ljudje žive in dele skupno kulturo, do tega, da živijo iz oči v oči v določenih skupinah, so navezani na določen prostor, povezani med seboj, blizki, zaradi česar gre za neko družbeno organizacijo, skupino ljudi, ki jo povezujejo interesi itd. Ključni za lokalno skupnost so zlasti: ljudje v prostoru, njihove skupne potrebe, skupne dejavnosti za zadovoljevanje potreb in dinamičnost, ki sc razumeva z vidika proccsov . Skupnosti sc ločujejo na mestne in vaške. Soseska pomeni majhno naseljeno območje, prebivalstvo na njem in razmerja med ljudmi'. Pri njej gre šc za lastnosti primarnih skupin, ki so očitne v medsebojnem sodelovanju l judi, za stike "face to facc", prizadevanja za odpravljanje vsakdanjih težav, za vzajemno pomoč, medsebojno obiskovanje itd., ali preprosto, gre za razmeroma majhen družbeni in fizični prostor. Pri obeh jc v definicijah bolj ali manj poudarjeno razmerje s teritorialnostjo, določena stopnja organiziranosti in ljudje s svojimi odnosi in potrebami. Raznovrstnost opredeljevanja gotovo ustvarja prcnckatcrc konceptualne probleme, ki niso zadovoljivo rešeni iz premnogih razlogov, ki zahtevajo razvijanje ustreznejših teorij , v katere se tu nc spuščamo, ker to presega naš namen. Sestavek sc ukvarja s skupnostjo in sosesko kot prostorskima enotama z ljudmi in njihovimi možnostmi za vedenjsko kontrolo vred. Kajti "kontrola vedenja "jc tako potreba skupnosti, kol katerakoli druga. Vedenjska problematika v skupnosti nastaja predvsem v socialnih interakcijah, tako med posamezniki, kot med njimi in skupinami, ali med skupinami samimi. Od tod gotovo razlog za "kontrolo soseske ali skupnosti". Lc-ta jc loliko bolj v ospredju, kolikor bolj ljudje živijo za stalno na določenem območju, kolikor bolj so interakcijo intenzivne in kolikor bolj so njihove medsebojne vezi skupne. S tem seveda ni rečeno, da zamisel o "community control" ni za rabo na kakšnih drugih področjih, gotovo pa jc manj uspešna. 1. INTERESI IN POTREBE Čeprav skupnost (ali morebiti šc soseska) ni enakovredna "organizacija" (kolikor sploh lahko govorimo v tem smislu) skupini, zlasti ne primarni, daje vendarle veliko možnosti za pridobivanje izkušenj, izmenjavanje pogledov, ustvarjanje stikov (tudi iz oči v 4 Hillcry, v navedbi Pusic, sir. 11; A Dictionary of Social Scienccs, str. 114, in drugi. . Glej Pusic, str. 19-25. A Dictionary of Social Scienccs, str. 464. ' Glej: Rijcčnik sociologijci socialne psihologije, str. 293. X iiates/Hacon,str. 11. oči) in priložnosti za izražanje misli in idej, tja do zadovoljevanja kakšnih skupnih potreb in interesov kulturne, vzgojne, zdravstvene, ekonomske in kakšne druge narave. Ljudje v ožji (lokalni) skupnosti lahko izražajo svoje nc lc interese, ampak tudi vrednote, čeprav znatno manj na svoj način, kolikor bolj na splošno in družbeno, ki vanje prihajajo, hierarhično tudi od zgoraj in od strani, tako da nanje vplivajo dosti bolj številni, odprti in splošno družbeni proccsi. Težko jc reči, ali jc skupnost (community) v rcsnici postindustrijski družbi šc lahko nadomestilo za družino (primerjaj stanje pri nas), ki "nudi zavetišče, varnost in vzgojo" , seveda pa ji nc bi mogli odreči socializacijskih vlog in vplivov nasploh, ki jih ima na življenje v skupnosti, nc glede na to, ali gre za posameznika ali skupino, ali za fizične ali pravne osebe. To toliko bolj, če vzamemo v poštev čisto v določenen namen organizirane dejavnosti, ki sc v kontekstu kontrolizacijc vedenja ukvarjajo z vprašanji, ki sodijo na področja kakršnegakoli obravnavanja odklonskosti, in neodvisno od tega, ali gre za državne, samoupravne ali zasebne dejavnike. In kolikor gre za kakršnokoli nadzorstveno delovanje, sc danes šc vedno razmišlja tudi o tem, ali skupnost (in soseska) omogoča obravnavanje deviantnosti in deviantov v njej (community treatment) zalo, da nc bi bilo toliko ljudi prizadetih / obravnavanjem države in njenih mehanizmov. Hkrati se skupnost in soseka pojavljala kot skoraj nenadomesliljivi priložnosti za preprečevanje deviantnosti, da sploh nc omenjamo vseh možnosti, ki jih nudita za zastraševanje, obvladovanje, tja do odkrivanja pojavov, in lo toliko bolj, ker se v skupnosti žc pojavljajo državni mehanizmi, ki so posebej za to ustanovljeni. Lc-tch seveda nc gre ločevati od njiju, ker delujejo v njej, vplivajo na njiju s svojimi socialnoprofilaktičnimi in drugimi ukrepi in sploh z njima ustvarjajo (čeprav nc povsod enako intenzivno) družbeno reakcijo zoper odklonskost. Za naše razmere tudi nc bi mogli reči, brez vcrificirancga primerjanja, ali sc v tem smislu oblikuje ustrezni "community spirit" za skupnostno identiteto ali enotnost v pomenu stabilizacije skupnosti, skupnostne organiziranosti za odpravljanje razlogov za deviantnost in patološkost (v soseski, na ulici, v bloku itd.) in sploh za skupno moralnovrcdnostno naravnanost, ki bi bila uporabna za primerne programe (npr. primerjaj varnostne načrte pri nas, političnovarnostno occnc itd.). Od tod seveda tudi toliko zamisli o "v skupnosti zasnovanih inštitucijah" , ki naj bi nadomestile ali vzporedno delovale zlasti s splošnodržavnimi ustanovami in same ali skupaj z. njimi prispevale h kakovosti življenja v skupnosti in soseski, tudi pri varovanju pred dcviantnosljo ali pri njenem obravnavanju. Razmišljanja v tem kontekstu prinašajo tudi nove poglcdcojustici (ali pravičnosti) brc/, prava poleg tistega, kar v vsaki družbi omogoča pravosodje glede na njegovo urejenost in pristojnost. V (lokalno) skupnost in sosesko sc zato obrača pozornost tudi v smislu kontrol izacijc in nc lc v pomenu državnosti ampak tudi privatizacije. Pri nas bi šc posebej morali gojiti "samoupravnost" na tem področju, ki pa sc jc zaradi kriznih razmer umaknila agresivnim dejavnostim predvsem od državnih mehanizmov izvajanih nadzorstvenihopravil. Pojave in proccsc v skupnosti in soseski glede na naš namen obravnavajo teorije o socialni dczorganizaciji, o družbeni reakciji, teorije o kriminalu in drugem vedenju, pa organizacijske teorije, politološke teorije, teorije o družbenih gibanjih in druge zlasti ' Shoham, v navedbi Johnson, sir. 103. Krcissl.slr.275. BMkin.str.99. 12 13 socializacijskc , poleg seveda tistih, ki zadevajo samo "komuno" oziroma sosesko . Zadnje zlasti vsebujejo poglede na gospodarski razvoj, dckonccntracijo oblasti, sodelovanje ljudi v skupnosti in na tovrstna lotevanja naravnana različna vprašanja, ki danes tarejo ljudi in njihovo življenje v relativno manjših geografskih enotah, nenazadnje tudi v smislu Tonnicsovcga razločevanja skupnosti na Gcmcinschaft in Gcscllschaft . Skupnost mora seveda omogočati razne biološke, socialnc, gospodarske, emocionalne in tudi varnostne potrebe ter sproščati interese posameznikov, naselja, mesta, regije, države, itd., nenazadnje tudivpomcnukontrolizacijc. 2. MEDOSEBNI ODNOSI V lokalni skupnosti in soseski so v primerjavi s tesneje organiziranimi primarnimi (in nekaterimi sekundarnimi) skupinami dosti večji razločki zlasti v odnosih med ljudmi. Čeprav potekajo šc vedno predvsem iz oči v oči (ali s "facc to facc contact), pa so bolj diferencirani, hierarhizirani, različni po kulturni stopnji, odvisni od raznovrsti udeležbe in zagnanosti. Družbene vezi članov so odvisne od občutkov skupnosti in stanja reguliranih razmerij, kamor sodi tudi vplivnost vodij, od gostote osebnih stikov in njihove polivalcnlnosti (prijateljski, sosedski, inlcrnoskupinski odnosi itd.). Pomembno vlogo imajo interesi in želje v skupnosti, ki ključno vplivajo na razmerja med ljudmi, zaradi katerih sc združujejo, so pa manj čustveni in bolj racionalni, šc posebno kolikor gre za take potrebe, ki presegajo ravni ožjih skupin in odnosov in so odvisne od tega, kdo jih spodbuja v statusni hierarhiji, kako seje mogoče s temi željami cmotivno identificirati in koliko posameznik čuti svojo pripadnost skupnosti. Na medosebna razmerja v skupnosti (lokalni in v soseski) vplivajo dejavnosti, o katerih zahteve, predlogi ali soglasja prihajajo od oblasti. Nc dosti manj pomembne so različne ekonomske, vzgojnoizobraževalnc dejavnosti in nenazadnje morebiti vrsta potreb, ki sc odpirajo tudi v zadnjem času pri nas na Slovenskem. Vodstva skupnosti jih gotovo selekcionirajo in rešujejo skupaj z ljudmi na bolj ali manj demokratičen način, odvisno seveda od prcnckatcrih okoliščin, ki jih omogoča bolj ali manj harmonična ali njej nasprotna ureditev. Verjetno pa nobena skupnost s soseskami ni nikoli tako homogena, da bi bili objektivni in subjektivni interesi tako skladni, da nc bi povzročali konfliktov, navsezadnje tudi ni dosti rešitev, ki bi bile odvisne samo od lokalnih elit ali mehanizmov na tej ravni. Od tod zopet potrebe po selekciji spremembe in rešitev, ki nujno pripeljejo skupnost do tega, da sc ukvarja z vzgojo in propagando, četudi s politično in njej podobno. To pomeni, da potekajo v skupnosti intenzivne interakcije ali recipročna vplivanja na dejavnosti, med posameznimi osebami in skupinami navadno posredovane s komunikacijami , kar socialnopsihološko sodi v takoimenovani simbolični intcrakcionizcm, ki vsebuje "konkretnost, zasebnost, ustvarjalnost in transccndcnlnost" . 12 Glej Millcr/Ohlin.slr. 119-144. 13' Glej npr. Poplin, sir. 63, 103-105,116 117.143-146 itd. * Glej ottm Poplin, str. 116. A Dictionary of Social Scicnccs, str. 657. 16T.ichman,str.X0. V preučevanju skupnosti in soseske zlasti nc zanemarjajo prijateljskih skupin, ki sc oblikujejo po prostorskih značilnoslih. Kajti prostor in nagnjenost k prostorskosti vplivata na učinkovitost in pogostnost stikov, na komunikacijo in oblikovanje skupin, čeravno se ljudje zbližujejo šc zaradi podobnosti interesov in vrednost, posameznih nagnjenosti in celo zradi otrok ali pripadnosti (tudi politične, etične, poklicne itd.). Za lokalno skupnost sc kažejo kol zelo pomembna krajevna prostovoljna društva ali združenja, ki prispevajo k družbeni integraciji s povezovanjem ljudi, morda različnih vrst in statusov. Takšanc organizacijo prcnckatcrim članom omogočajo premagovati strah, osamljenost, izdvojenost, izoliranost in hkrati dvigujejo raven t.i. demokracije v skupnosti ali soseski. Ruralnc, nc pa toliko urbane skupnosti, navadno motijo "prišleki" s svojimi življcnskimi navadami, osebnostnimi značilnostmi in drugimi posebnostmi, odvisnimi tudi od položaja, poklica, načinov vedenja in razmerij z drugimi. Čcsto ustvarjajo probleme, ki jih dotlej ni bilo, ali vsaj motijo žc uvedeno sožitje v "komunalni strukturi" odnosov. Od tod tudi potrebe po preučevanju medosebnega vedenja, ki jc v socialni psihologiji privedlo do spoznavanja različnih tipov mehanizmov in refleksij. Nekateri so razvrščeni ludi na samo dveh oseh skrajnosti, kot sla gospodovalnost - podrcdljivost in ljubezen -sovraštvo, glede na njuna pozitivna in negativna predznaka . Mcdoscbni odnosi v skupnosti (soseski) so gotovo marsikdaj konfliklni in zahtevajo posredovanje, reševanje in spreminjanje. Zato pa jc potrebno dobro poznati razmere, ljudi in njihove ciljc oziroma interese. Potrebni so tudi primerni posredovalci in pripravljenost strank za vzajemno izmenjavo informacij, kajti siccr jc treba spore reševati s prisilo, s pomočjo države in brez prostovoljnosti in razumevanja ljudi v skupnosti, kar jc neugodno. Zato pa so potrebni modeli inštitucij skupnosti za vpletanje, z vsklajevanjem, prepričevanjem in šc z marsičem. 3. INSTRUMENTALIZACIJA VEDENJSKIH PRAVIL IN NADZORSTVA V skupnosti vključno s sosesko so vedenjska pravila v marsičem (zlasti ko upoštevamo naše razmere) žc bolj ali manj intrumcntali/.irana in tudi nadzorovanje v nekem smislu institucionalizirano, čeprav šc vedno prevladujejo ncsformaliziranc in nejuridične oblike. Kolikor gre za instrumentalizacijo vedenjskih pravil, le-te predvsem slede normam, ki so po svoji hierarhični stopnji višje od lokalne skupnosti in glede na to seveda pogosto tudi formalizirane. Toda na nižjih ravneh vendarle pomenijo vzorcc vedenja, s katerimi pa sc tu nc ukvarjamo, ker za naše razmišljanje to ni ključno, čeprav so vedenjska pravila del nadzorstvene ureditve, in ker sc nc ukvarjamo z možnostmi kontrolizacijc "od zgoraj", čeprav tudi to ni nepomembno vprašanje, saj gre navsezadnje za cclovitost problematike vplivanja na ljudi. Zato v tem kontekstu ni malo pisanja o komunalnih normah, o normativnem konsenzusu v lokalnih skupnostih, o moči lokalnih skupnosti, o pluralističnih interesih v soseski in nenazadnje o dcccntrali/.aciji družbenih vlog, ki prehajajo čedalje bolj na ramena lokalnih dejavnikov. Gotovo so to pomembna vprašanja spričo razločkov med dejanskimi in normativnimi potrebami, ki lahko ustvarjajo, čc nc kaj drugega, vsaj občutke 17 • Glej Athanasion/Yoshika, str. 43,44, in 48. " Glej npr. Ixary v navedbi llarc, str. 71 dczorganizacijc skupnosti in soseske, šc posebej, čc se nekateri posamezniki (ali skupine) čutijo v vlogi določevalcev norm, drugi pa predvsem v pozicijah, ki jim morajo slediti z izvajanjem. In glede na to, da v soseski in skupnosti marsikaj lahko nastaja kot neformalna oblast, jo jc včasih mogoče obravnali kot pravičnost ali juslico za revne (npr. v slovenskih razmcrahdclovanjcporavnalnihsvctov). Na zahodu je lokalna skupnost v marsičem postala sinonim za urejanje prenckatcrih procesov, od decentralizacijo, diversion, dckarccrizacijc in tretmana v lokalni skupnosti, tja do "community control" in šc marsičesa, zaradi česar sc jc ideologija skupnosti razširila zunaj ožjega pomena . V njej so videli različne možnosti zadcinstitucionalizacijo, vključno z"antiinstitucionalnoscntimcntalnostjo" , s katero so želeli veliko reči prepustiti ljudem, od zdravljenja, svetovanja, prehranjevanja, do tega, da bi radi vključevali v skupnost probleme potepuhov, beračev, zasvojcnccv, pa zapuščenih, odvisnih, zlorabljenih, izkoriščenih itd. ter uvajali dejavnosti, ki sodijo v problematiko azilov, bolnišnic, zaporov, poboljševalnih domov itd. Mariskjc so morali spoznati, da so sc ušteli, ker so morali za vse to, tako ali drugače, bolj ali manj znova institucionalizirano poskrbeli v lokalni skupnosti. Pripravili jc bilo treba veliko manjših programov, v katere so sc vključevala sodišča in sploh nadzorstvene institucije tja do podjetij, ki so želela na nižjih ravneh s svojo avtoriteto uravnavali družbeno življenje in sc hkrati ukvarjati z brezposelnimi, zdomci, devianti, odpuščenimi iz zaporov in sploh s "kontrole potrebnimi". To seveda pomeni, da morajo lokalne inštituti jc postajati "reaktivne organizacije" in s svojimi posredovanji vplivati na posameznike s "problematičnimi dispozijami". Najbrž tc vloge res postavljajo probleme pred skupnosti, ki naj bi se bolj ukvarjale z obravnavanjem ljudi in pojavov, katerih nc morejo obvladovati, saj je današnje življenje v urbaniziranih naseljih dosti bolj zapleteno in dinamično, kot bi želeli. Kajti družbeni proccsi vedno rojevajo najrazličnejše družbene probleme in bolj ko sc inštitucijc vpletajo v življenje posameznikov na nižjih ravneh, bolj lc-ti čutijo njihova prizadevanja kot izražanje moči . Čeprav razmerja med ljudmi v lokalni skupnosti in soseski pogosto potekajo kol navade, običaji, tradicijic itd., ki so verjetno tudi najbolj združujoča sila, jc vendarle res, da to za "kontrolo ni dovolj. Današnja družba prav .zato vgrajuje v skupnost šc druge funkcije, zaradi česar posebno zavzeto obravnavajo "funkcionalno lotevanje" .zlasti lokalne skupnosti. Lokalna skupnost ali soseska, v kateri sc prebivalci lahko počutijo različno osamljeni, odtujeni, dezorganizirani, anomični itd., jc zato na nižjih ravneh družbene organizacijo pomembna stopnja za ustanavljanje in združevanje družbenih interakcij in intcgracij, kljub možnim nasprotnim proccsom, ki v njej lahko nastajajo zlasti tam, kjer so šc pred neugodnimi vplivi od zunaj (kar zlasti velja za jugoslovanske razmere). Zalo skupnost prevzema prcnckatcrc naloge za ncvtralizacijo ali zmanjševanje vplivov, ali za boljše nadzorovanje in vedenjsko posredovanje. Pripisujejo ji tudi vlogo vmesnega člena med 24 družino in družbo ,ki neformalno kontrolizacijo (polagoma) spreminja v formalizirano. To pa od nje zahteva določeno instrumcntalizacijo, institucionalizacijo in formalizacijo 19' Glej Cohen, S., str. 116. 20 ' Beck, v navedbi prav lam, str. 120. 21' Baskin.str. 103. 22 Glej Baker, str. 242. 21 Poplin, str. 164. 24 Glej Johnson, P.. II., str. 105. vedenja ljudi in njihovega nadzorovanja. Koliko jc v tem uspešna, je gotovo odivsno od solidarnosti članov skupnosti in njihovih potreb po kohezivnosti, učenju, posnemanju javnega mnenja in predvsem od njihovih potreb ter interesov. 4. PRITISKI NA (LOKALNO) SKUPNOST Glede na to, da imajo kriminološke študije o skupnosti v marsičem ekološke tradicije, potem ko so začeli v Chicagu s preučevanjem dclinkvcntnosti in njene porazdeljenosti v prostoru, so sc kasneje močno obrnile k urbanizmu in problematiki, ki sc povezuje z njim, zlasti v velikih mestih. Seveda so sc nato nagnile k upoštevanju socioloških in drugih spoznanj, kajti ekologija v družboslovju ni nikoli zadovoljivo pojasnjevala etioloških vprašanj odklonskosti. To pa jc k ekološkim razsežnostim dodalo številne poglede iz preučevanja demografskih, kulturnih, etničnih, gospodarskih in cclo verskih problemov. Saj sc jc nenazadnje pokazalo, da so posamezni predeli mest različno obremenjeni s kriminalnostjo ludi zaradi kulturnih, verskih, rasnih, nacionalnih in drugih posebnosti. Usodno povezani z lokalno skupnostjo so sc pokazali zlasti proccsi urbanizacije, industrializacijcinbirokratizacijc , ki so privedli do uveljavljanja bolj skupnih vrednost, tja do nastajanja neformalnih inštitucij in organizacij, novih kontrolnih mehanizmov, do intenzivnejšega poseganja države v skupnosti itd. Vse to pa jc dosti bolj negativno učinkovalo (in učinkuje) na življenje v skupnosti in soseski, vpliva na zasebnost razmerij med ljudmi, vdira v njihovo intimnejše življenje, posamezni pojavi ustvarjajo razloge za državne intervencije in nenazadnje, država sili (ali pa ludi nc) ljudi v skupnosti, da se združujejo zaradi vzdrževanja svoje varnosti, ali pa ji pomagajo pri tem z najraličnejšimi dejavnostmi. Zelo zgodaj so spoznali, da razpadanje družinskih vezi ali dczorganizacija, mobilnost prebivalstva in zlasti nizki gospodarski položaj oziroma življenjski standard močno prizadevajo življenje v skupnosti in ustvarjajo razloge za upadanje uspešnosti neformalnega nadzorstvenega omrežja, ki ga predstavljajo družina, soseska, prijatelji, šola, različne skupnosti tja do religije. Revščina in migracije so sc pokazale ključne za normalizirano življenje v skupnosti, kajti oboje vodi do različnosti prcbivalccv, pospešuje razpadanje doledanjih vrednost, omogoča nazadovanje neformalnega nadzorstva. "Prišleki" največkrat nc delujejo integrati vno, nc s svojim vedenjem, nc z življenjskim stilom, navadami in običaji in nc s svojimi ctnopsihološkimi posebnostmi. In kol pravi Fischcr: "Vplivi urbanizma so posebni, dogaja sc odtujevanje v javnem živl jenju, manj jc pomoči, več konfliktov..." . Zasebnost sc iz. skupnosti in soseske seli v male primarne skupine in če obstaja v sekundarnih, jc močno okrnjena in potisnjena v kakšno posebno področje, kjer posamezniki šc namenjajo svojo pozornost drugim in to morda zelo selektivno in premišljeno, pogosto odvisno ludi od družbenopolitične ureditve, ki čestokrat vzpodbuja različne oblike kontrol izacijc. Lc-ta neredko, kljub morebitnim dobrim namenom, ustvarja občutke neugodnosti in tolalnc kontrol izacijc, ki morda s preliranostjo spominja na Orwcllovo 1984. In četudi (o ni resničnost, povzročeno vzdušje ustvarja nasprotne učinke od pričakovanih. Kajti če jc varnost posameznika ob koncu drugega tisočletja nove dobe 25 " Sampson, v Positive Criminolgy, str. 103. ^ Fischcr, v navedbi Sampson v Positive Criminology, str. 111. prcnckatcrc druge, potem ta vrednota nc sme biti dosežena z vdiranjem v zasebnost, ki jc prav tako pomembna enakovredna vrednota. To bi seveda pomenilo, da eno vrednoto dosegamo z zlorabljanjem druge in sploh nc manj vredne, ali tako, da bi lahko včasih dejali, da smo dali več za manj, ali dobili malo, žrtvovali pa veliko. Ta vprašanja sc gotovo sprožajo v zvezi s skupnostjo, življenjem v njej, proccsi v njej, torej tam kjer sc posameznik iz primarne skupine vključuje preko sekundarne (soseske) v širšo družbeno skupnost (komuno) na nižji ravni. Ali jc to potemtakem "zero sum" konflikt, v katerem morda dobiš prav toliko, kot zgubiš, ali kjer nekateri nekaj dosežejo, drugi pa isto zapravijo in imajo vsi skupaj v povprečju toliko kot prej? Hctcrogenc in neintegrirane skupnosti potrebujejo več posredovanja, nenazadnje tudi kontrolnega. V njih gre za kumulacijo najrazličnejših vplivov, ki zadevajo nc lc državne posege, marveč tudi veliko prostovoljnih socialnih akcij, samoorganiziranja, zbliževanja starih prebivalcev z novimi, reševanja problemov, ki izhajajo iz različnosti ljudi, pa tudi reagiranja od drugod in izven. Sterilnost skupnosti jc eno ključnih vprašanj, ki se ji pridružujejo še možnost identificiranja, tolerantnost, potrebe po obvladovanju precejšnjega dela skupnih vpra -šanj, reševanje skupnih problemov (primerjaj Kosovo) itd. Od tod seveda ni daleč spoznanje, da obravnavanje prcnckatcrih zadev v (lokalni) skupnosti hkrati zadeva tudi politične akcijc in razna družbena gibanja. J. MANIFESTNOST MOTENJ Skupnost (lokalna) jc nc glede na to, kako jo opredeljujemo, priložnost za najrazličnejše pojave dczorganizacijc in dezintegracije, kolikor nanjo gledamo predvsem z negativne plati. Morda jc tudi zato toliko zanimanja zanjo, kajti čc se v družbi sploh kaj dogaja, potem se dogaja v lokalni skupnosti (in v prav določeni soseski). Posamezne skupnosti so največkrat tudi odgovorne za probleme, ki jih tarejo, čeprav le-ti prihajajo z ljudmi od drugod. Kontrolizacija v skupnosti, ki nas zanima v tem pisanju, pa zadeva predvsem ljudi (in ne stvari). Z de/,organizacijo razumemo navadno degenerativne in neusklajene procesc v delovanju družbene skupnosti, razpoko v družbeni organizaciji oziroma rahljanje ali prekinitev vzorccv družbenih razmerij, pa tudi upadanje sposobnosti kontrole in zmanjševanje njenega vpliva na veljavna pravila, ki na^bi jih upoštevali posamezniki in skupine. Popolna dczorganizacija pomeni razpad sistema . Marsikdaj pa sc dczorganizacija razume kot stanje, v katerem jc treba nekaj spremeniti, spremembe pa lahko pomenijo razvoj in napredek. In ker ni organizacije brez dczorganizacijc, kajti težko bi rekli, da je neka organizacija popolna, potem dczorganizacija (tudi skupnosti) vendarle ni tako brezupno stanje. Pojave dczorganizacijc pogosto pojasnjujejo tudi z dezintegracijo. Le-ta podobno razlaga izgubo organizacije, sistema ali enotnosti. Pomeni razpadanje družbene skupine ali cele družbe, ali dezorganizacijo družbenih ustanov, ki nc delujejo med seboj vsklajenoali pa postajajo posamezni njeni deli žarišče družbene dczintcgracijc oziroma nasprotje med posameznikom in družbenimi skupinami. Dezintegracija pomeni nasprotne procese od 27 ' Glej Rijcčnik sociologije i socialnc psihologije, str. 100 in 1 IS; A Dictionary of Social Scienccs, str. 653. povezovanja, spajanja, združevanja posameznih virov v celoto. Skratka, pri družbeni dezintegraciji gre za razkrajanje ali konfliktnost v skupnih družbenih vrednotah, organizacijah, inštitucijah, normah in občutkih skupnih interesov. V kriminologiji pojem dezintegracije pogosto pomeni odstopanje od norm, neupoštevanje institucionalnega vedenja, spopadanje s skupinskimi pravili. Zalo jc blizu izrazuanomija. Pri obeh opredelitvah se srečujemo z dezintegracijo ali dczorganizacijo posameznika, družine, skupine, sloja al i kar cclotnc družbe . V lokalni skupnosti (ali soseski) pogosto nastaja socialno vzdušje, ki ustvarja nemoč ljudi in človeško frustriranost, scgrcgacijo in alicnacijo, kulturno dczorganizacijo in sckularizacijo, (nacionalnc) konflikte, izrazit individualizem na eni in razloge za množično viklimileto na drugi strani, socialni nered in stigmatizacijo kot družbeno rckacijo, strah in agresijo, dcmoralizacijo in dczoricntacijo, difcrcnciacijc različnih vrst, zgubljanjc kontrole itd., pri čemer ugotovljena manifcslnost motenj tako po vsebini kot po obliki nastaja na najrazličnejših področjih. Odrasli navadno nadzorujejo mlade in tujce, ki prihajajo v skupnost, pogosto sc zgražajo nad vedenjem drugih, počenjajo pa isto. V skupnosti jc iskali povzročitelja odklonskega vedenja, ki ga delijo na več skupin , odvisno od lega, kako ga obravnavati. Pogosto primerno nc lc leži, ampak tudi po interesu in "subjektivni lestvici vrednosti"' deviantov, kar jc gotovo najbolj neustrezno, kar sc lahko dogaja. Od tod v skupnosti različni kompromisi, nc lc v vrednotenju, marveč tudi v reagiranju in posledicah, nc lc v "community control", ampak tudi v "community treatment", kolikor sc za naše razmere družbene samozaščitnosti in "varnostnopolitičnega načrtovanja" sploh lahko spuščamo v to problematiko s te plati, ko neredko "težo konflikta določa obseg interesa, kajti več ko jc interesentov na vsaki strani v spopadu, težji jc konflikt" . V skupnosti torej ni malo problemov, ki jih gre occnjcvati glede na to, kaj ogrožajo, ali družbeni red ali osebno integriteto ali premoženje (zasebno - družbeno), ali ustvarjajo strah itd., tja do vrednotenja vsega tistega, kar sc upira manifestnosti motenj, bodisi da jc to samoupravna skupnost ali sila države (primerjaj pojem "sialism" za vpletanje države v lokalno skupnost, kar bi po naše pojmovali kot "državnost" in njeno vdiranje v samoupravnost). Intervencije v skupnosti so zelo različne, pogosto odvisne od nje same, šc večkrat pa od države - zgoraj, kar pogosto vzbuja vtis, da jc "skupnost" fikcija in so to različni poskusi oblikovanja "komunalnega duha" , ki naj pomagajo družbi (državi) vzdrževati izgubljeno socialno situacijo, so delo zaman, kajti skupnost je čedalje bolj "offensible space" , namesto da bi bila "defensible spacc". Glej Sociološki leksikon, sir, 90; Riječnik psihologije i socialne psihologije, sir. 100, 244; Obuhvalni riječnik psiholoških i psihoanaliličkih pojmova, sir. SO ild. Glej Millcr/Ohlin.sir. 106. 30- Pusič, str. 125. 31 Prav lam, sir. 126. 32" Krcissl, str. 270. 33 Fagan/Schwanz, str. 693. 6. "KONTROLIZACIJA" V SKUPNOSTI (IN SOSESKI) Prevladuje spoznanje, da jc izmed vseh vrst "kontrolizacije" šc vedno najbolj uspešno ncformalnonadz.orovanjc, ki ga zlasti predstavljajo neformalne skupine, in da so izmed vseh sredstev še vedno najbolj učinkoviti običaji, tradicijc, navade itd., nastali v katerihkoli družbenih strukturah. Ti kontrolni mehanizmi delujejo tudi v (lokalni) skupnosti in v soseščini in njuni viri "konlroli/.acijc" pomenijo "oči skupnosti" (eyes of community) , kot to radi poudarjajo v zahodni, predvsem severnoameriški kriminologiji. Hkrati prcnckatcra nadzorstvena posredovanja v skupnosti in soseski med skupaj živečimi in poznanimi ljudmi, ki imajo pogosto med seboj stalne stike in morebiti še prijateljska razmerja, pomenijo t.i. "non confrontational style of social control , kar jc vsekakor odvisno od prenckatcrih okoliščin, ki dopuščajo neuradno vpletanje v konflikte, pomirjanje in posredovanje, tolerantnost, reševanje problemov z razumevanjem in opozarjanjem, grožnjo ali kritiko ali kot sporočilo prizadetim in raznim organom. Gotovo jc, da ljudje med seboj prcnckatcra vedenjska vprašanja lahko rešujejo brez posredovanja države, šc posebno, čc gre za družbeno manj nevarne pojave ali za dogodke, odvisne od posameznikove osebnosti in njegovega gledanja na lastno družinsko skupnost, ali za kakšno drugi prizadetost in ogroženost. Lokalna skupnost in soseska sta zato raven, ki sta lahko v pomenu sporočanja dogodkov in prijavljanja ljudi dokaj selektivni in diskrccionarni, seveda odvisno od prenckatcrih okoliščin, kot so: razširjenost, obseg in nevarnost deviantnosti, razmerja med prebivalstvom, strah pred tujci, zaupanje v kazensko pravosodje s policijo, smisel za preprečevanje, sposobnost in zmogljivost odraslih za nadzorovanje mladih tudi /. različnimi prolektivnimi intervencijami, splošno spoštovanje norm, količina in narava deviantnosti, ki jo v določenem prostoru povzročajo nečlani skupnosti (ali soseske), ki prihajajo od drugod, gostota socialnih interakcij med ljudmi in sploh sodelovanje ljudi v skupnosti. Domet "kontrolizacije" v skupnosti jc vedno odvisen od obveščenosti o "grožnji", ki jo pomeni vedenjska odklonskost. V skupnosti nikoli ne gre samo za avtohtono prebivalstvo, marveč tudi za druge skupine, ki jih predstavljajo poslovneži, krajevni uradniki, svetovalne in pomagalne organizacije, prostovoljne inštitucijc, tja do legitimnih predstavnikov (državne) represije, ki jih nc gre izločevati iz skupnosti, saj žive v njej in delajo zanjo, vanjo so vključeni lc, da najpogosteje prcdslavljajodrugačncmchaniz.mcdružbcnckontrolizacije. Ideologija o nadzorstvu v skupnosti (community control) ' se predvsem opira na različne prostovoljne organizacije ali lokalne skupine, ki nadzorovanja nc opravljajo kot ključne dejavnosti, marveč kot stransko, kot nasledek nečesa drugega, zaradi česar sploh so in imajo kak pomen. Zanje jc ključno, da vzdržujejo obojne in nc lc enostranske komunikacije. Kajti "visoka stopnja stikov, naraščajoča raven izobraževanja in poklicna mobilnost razširjajo stopnjo, na kateri posameznik deluje in sc uravnava k višji ravni družbene organizacije". Prav to pogrešamo pri nas pri socializaciji s samozaščitnostjo, ki jc s politizacijo bolj odtujena kot sprejeta med ljudi, ki siccr morajo v velikem številu delovati npr. v "narodni zaščiti", pa to pretežno opravljajo kot od države in njenih mehanizmov vsiljeno nalogo, dosti manj pa kot odgovorno dolžnost v skupnosti ali 34' Sampson, v Positive Criminology, sir. 108. Baumgarlncr, v navedbi Krcissl, sir. 279. 36Taubclal.,slr.433. 37' Prav lam, sir. 438. soseski, ki jc najprej v korist njim samim. Z njo jc morebiti zasebno življenje v skupnosti šc bolj uravnano in odvisno od dejavnikov izven in iznad lokalne skupnosti. Z instilucionalizacijo "kontrolizacijc" jc lc-ta v lokalni skupnosti čedalje bolj urejena, čeravno zgodovinski proccsi potrjujejo, da formalno nepisano in prostovoljnostjo sprejeto nadzorovanje nc bo prišlo iz prakse, kajti za ncvtralizacijo odklonskega vedenja, za njegovo nezbirokratizirano, hitro in ceneno obravnavanje, za reševanje vprašanj, ki so poleg nadzorstvenega še kakšnega drugega pomena itd., jc neformalna "kontrolizacija" šc vedno najprikladncjša, čeravno tudi "komuni" vsiljujejo različne oblike bolj ali manj sformaliziranega nadzorovanja, bodisi s paradržavnimi bodisi s paraprofesionalnimi inštitucijami na področju vzgoje in izobraževanja, socialncga dela, delovnega mesta, zdravstva in nenazadnje preprečevanja in poboljšavanja deviantnosti. Zato (lokalne) skupnosti nc začenjajo imenovati kar tako zaman"vedenjskost rojevajoči sistem" (behavior generating system) V tem kontekstu pa v skupnosti razločujemo avtoritativne od 39 ncavtoritativnih inštitucij. Nekatere med njimi so lc izpostave višjih središč , kar vzbuja dileme okrog "psihološkega smisla skupnosti" . 7. VRSTE NADZORSTVENEGA DELOVANJA V SKUPNOSTI Lokalna skupnost jc raven družbene organiziranosti, kjer nadzorovanje poteka difuzno, torej po več tirih ali bolje povedano z več različnimi mehanizmi, lahko bi rekli ludi disperzno. Za razliko od drugod, imamo pri nas šc nekatere inšlilucijc samoupravne kontrolizacijc, ki s posameznimi mehanizmi (poravnalni svet, organizacijo samozaščitnosti, organi narodne zaščite, institucije za SLO in DS itd.) dopolnjujejo tradicionalne dejavnike formalne in neformalne kontrole v skupnosti. To seveda pomeni, da sc trihotomija kontrolne ureditve v Jugoslaviji vsaj formalno (čc žc nc dejansko) začne v (lokalni) krajevni skupnosti. In čc sta državno in samoupravno nadzorovanje sformalizirana in potekata po vnaprej predvidenih pravilih in predvsem proceduralno, jc neformalno nadzorstvo v skupnosti predvsemnesformalizirano. Država posega v lokalno skupnost, poleg vsega drugega, zlasti z dejavnostmi policijc. Patrolman, opazovalec, pozornik, obhodnik, tja do informanta, informatorja ali agenta so inštituti policijskega obvladovanja terena, znani žc od nekdaj. Infiltracija v sumljive skupine omogoča dodatne informacije s področij, ki so manj dostopna. Vloga policijc v skupnosti sc poudarja tudi iz drugih izhodišč. Policija naj bi bila vedno bolj vpletena v prcvcncijo, čedalje bolj negujejo t. i. policijske odnose z javnostjo, policija naj bi bila bolj integrirana v lokalno skupnost z različnimi načini in oblikami njenih razmerij z ljudmi, ki jih zlasti vsebuje zamisel "Community Oriented Policc Enforcement". Drugi kontrolni mehanizmi pravosodne narave nimajo v skupnosti svojih ekspozitur. Lc inšpckcijc različnih vrst v glavnem dopolnjujejo podobo v neposredni kontrolni organizaciji države v skupnosti tudi iz drugih izhodišč. Jugoslovanska komuna jc s svojo urejenostjo gotovo prinesla nove razsežnosti in ne nazadnje tudi obilno prakso. Toda problem "samoupravne kontrolizacijc" jc šc vedno 38'Millcr/Ohlin,str.l03. 39'Glej Pusic, str. 113. 40 ' Sarason, str. 268. najmanj teoretično obdelan, čeravno sc prcnckateri ideologizirani, spolitizirani in ne nazadnje ponekod dokaj zbirokratizirani mehanizmi z različno uspešnostjo trudijo vzdrževati določene sile za kontrolnoprcvcntivne in varnostnopolilične namene. Zato vsklajujejo in vodijo dejavnosti, ki so koristne za počutje ljudi, od civilne zaščite, požarnega varstva, narodne zaščite in sploh instituacionalizirane samozaščite, da oblik drugačnega združevanja lokalnih dejavnikov, ki so pomembni za uravnavanje proccsov v želeni smeri. Kolikor so bili uspešni v individualnih in naprej predvidenih akcijah, pa so v ccloti zatajili pri drugih večjih in globalnih, na kar nas opozarjajo vse oblike kri/., ki jih imamo. Le-tc imajo gotovo svoje zametke v soseski in v lokalni skupnosti tja do najvišjih dejavnikov oblasti in politike. Zaradi splošne neuspešnosti sformaliziranc kontrolizacije prihaja do čedalje večjega nezaupanja vanjo. Zato se povsod po svetu obračajo z naraščajočim pričakovanjem k neformalnim kontrolnim dejavnostim tudi v lokalni skupnosti. To "neformalno kontrolno omrežje", kot ga imenujejo, želijo usposabljati za razne dejavnosti, ki bi čimprej monopoliziralc prisilo, pač pa omogočale različne svetovalne in pomagalne službe za otroke, za starše, za pretepene žene in posiljene ženske, za medsebojno pomoč alkoholikov in narkomanov, za zdravljenje raznih bolezni, do tretmanov z obsojenci na prostosti, mimo inštitucije "diversion" in raznih oblik ravnanja z devianti na prostosti, ki imajo poleg drugih tudi ta namen, da bi posamezne družbe imele čimmanj ljudi v zaporih. Nasploh pa dobiva velik poudarek t.i. "Community based corrcction". Večino videnjših dejavnosti v lokalni skupnosti in soseski navadno opravljajo v fazi "post delietum", za kar imajo zasluge tudi službe izven in nad njimi. Toda, ključno vlogo skupnosti jc videti v preprečevanju deviantnosti, to jc v dejavnosti "ante delietum". Čeravno se skupnost ukvarja tudi s temi opravili v najrazličnejših oblikah opazovanja, pregledovanja, obveščanja, sporočanja, opozarjanja, tja do prijavljanja in cclo neposrednega ukrepanja (primerjaj pri nas dejavnosti narodne zaščite, Neighbourhood watch v ZDA, vloga družinikov v SZ itd.), so poslcdicc dvomljive glede na ncotipljivost uspešnosti in naraščanja odklonskosti povsod po svetu. Zato imata neformalna kontrola soseske in lokalne skupnosti omejen domet, šc posebej, ker so prcnckatcra (nc)posrcdovanja povezana s prijateljstvom, neodgovornostjo, pristranskostjo in prenckatcrimi drugimi slabostmi, ki jih poznamo zlasti v naši družbeni stvarnosti, kot okoliščine, ki omogočajo deviantnost. In kolikor sta soseska in lokalna skupnost (ki jc nc gre razumeti kol krajevno skupnost v našem upravnoteritorialnem pomenu) deviantnost nadzorujoči inštituciji, toliko sta hkrati tudi odklonskost rojevajoči območji. Čc gre pri tem šc za pojave, ki slabijo nadzorovanje v skupnosti, jc to še dodatni razlog za naraščanje dcviacij. V skupnosti sc po svetu poskuša z različnimi oblikami privatizacije, rutinizacijc, aktivizacjje, decentralizacije in fragmcntacijc kontrole, tja do "koloniziranja socialncga vedenja" , hkrati ko se tudi policija čedalje bolj posveča neformalni kontroli. Ali bodo potemtakem postajala pričakovanja od skupnosti vedno bolj fikcija ali realnost, še ni mogoče reči. Toda n i hče noče izgub i ti upanja. 41 Bask in, str. 106. 8. AKCIJSKI PREPREČEVALNI - KOT "NADZOROVALNI" PROGRAM Preprečevanje deviantnosti je prav tako nadzorovanje kot katerokoli drugo, lc da jc namen drugačen, in siccr odstranjevanje poslcdic šc preden so nastale. Pretežna večina vidnega ukvarjanja z. devianti in njihovimi dejanji sc dogaja "post delictum" in v lokalnih skupnostih današnjega modernega sveta sprejemajo čedalje več nalog, ki sodijo v obravnavanje devianlov, potem ko so bili spoznani za take. V skupnostih (local community) prirejajo zanje razne rehabililativne, rcsocializacijskc, svetovalne, pomagalne ipd. programe, s čimer naj bi dosegli stanje, v katerem čedalje manj ljudi doživlja travmatične vplive zaporov in dejavnosti kazenske represije. Navsezadnje začenjajo tudi žrtvam kaznivih dejanj pomagati na različne načine, bodisi njim samim bodisi njihovemu socialncmu okolju, včasih celo s sodelovanjem njihovih viktimizatorjev, kar doccla spreminja poglede na t.i. "kriminalno dvojico". Ker sc jc mogoče z deviantnostjo spopadati najbolj uspešno lam, kjer sc sploh pojavlja in kamor jc mogoče posegati z. uradnimi in neuradnimi intervencijami, sta soseska in lokalna skupnost gotovo tisti, kjer jc pričakovati z njuno pomočjo in njunim sodelovanjem še največ uspehov, četudi s prcnckatcrimi dokaj lokaliziranimi akcijami. Seveda skupnost nc more reševati vseh osebnih problemov, kajti premnogi tiče v globoki zasebnosti primarnih in sekundarnih skupin in prihajajo na dan z cksccsi, ko jc največkrat žc prepozno. Toda soseska in lokalna skupnost vendarle predstavljata nekakšno prvo stopnjo organizirane možnosti za vpletanje v najrazličnejše konflikte, osebna razmerja, nevarna stanja, itd., pogosto pa jih imenujejo lokalni kriminalnoprcprcčcvalni programi, vodene skupinske akcijc, nadzorovanje povzročujoči sistemi ali kar treatman v skupnosti, skupnostne akcijc itd. Njihov namen jc zadrževati odklonskost posameznih skupin pred naraščanjem, obvladovati stanje in pomagati združevali sile za preprečevanje, čc nc žc kar vnaprej zastraševati, kajti tudi preprečevanje jc lahko grožnja tistim, ki sc pripravljajo na dejanja in nikakor ni mogoče trditi, da lc represija vsebuje zastraševanje. Res da prcvcncija ni toliko prisiljevanje, ker jc na splošno manj naravnana k ljudem in bolj k pojavom, pa vendarle vsebuje opozorilo, nc glede na to, ali gre za varstvo stvari ali spreminjanje ljudi. Pri preprečevanju skušamo z inlcrnaliziranim moti viranjem pripravljati ljudi na previdnost in jih pridobivati za lastno varnost in varnost njihovega okolja. In čc sta soseska in deloma skupnost v nekem smislu lahko človeški sekundarni skupini, po svoji naravi omogočata bolje vodenje, uspešnejše vplivanje, načrtnejše organiziranje in seveda tudi normiranje marsikaterih obveznosti in dolžnosti kot ludi pravic in možnosti. V literaturi so znani modeli pripravljanja posameznih ureditev, ki v skupnosti zadevajo nadzorovanje, politikoobravnavanja vedenjskih vprašanj, mobilizacijo sil , seveda tako, da so varovane posameznikove človeške pravice in temeljne svoboščine. Posegi v skupnost z načrtovanimi programi morajo ustrezati lokalnim razmeram, ljudje v skupnosti jih morajo sprejemati, siccr so vnaprej obsojeni na neuspeh. Kajti čc se, kot npr. pri nas, z "varnostnopolilično" problematiko ukvarjajo predvsem forumi, ni v dejanskosti šc nič doseženega. Kar jc treba dosegali, morajo delali ljudje, spreminjati in poboljševati jc treba tiste, ki so tega potrebni in pred viktimizacijo jc treba varovati one, ki so v nevarnosti. Toda prav pri tem spoznavajo, da imajo "družbcnokontrolni (in s lem tudi preprečevalni -opomba pisca) procesi malo vpliva na tujce ali kriminalce, ki nc čulijo pritiskov, da bi sc 42' Glej Millcr/Ohlin,str. 108-118. konformirali. Dejansko isti problem jc tudi z dobrimi državljani, ki niso člani skupin" . Pripadnost skupinam in vsidranost v skupnost jc torej pogoj /.a vključevanje v skupnost, zato bi pri tem veljalo spoznanje: "dokler imaš enega samega prijatelja, imaš slik s človeštvom". Programi v skupnosti morajo temeljili na organizaciji, managcmenlu, strukturiranosti, načrtovanju in metodah delovanja, ob upoštevanju modelov soglasnosti, pluralizma in strukturalne konfliktnosti . Vsebovati morajo različne oblike bolj ali manj institucionaliziranega reševanja sporov (pri nas npr. poravnalni sveti, drugje konfliktnc komisije, centri za pravičnost v soseski, reševalni programi za prepire občanov itd.). V preprečevalne programe sc vključujejo strokovnjaki različnih disciplin, med njimi tudi socialni psihologi in psihiatri, hkrati ko jc veliko prizadevanj za družbeno vrednotenje in ocenjevanje programov i n morebitno nj ihovo sprem i njanje z ustrezn i mi teorijam i. SKLEP Nazaj k skupnosti ali v (lokalno) skupnost jc zadnja leta pri obravnavanju deviantnosti zelo pogosto vabilo, ki vsebuje med drugim tudi klicc k "vsakdanjemu življenju v skupnosti zunaj zidov institucij" . To seveda pomeni, da naj bi reševali pojave Uim, kjer sc dogajajo, in pomagali ljudem, kjer prebivajo, predvsem s poskusi dcbirokratizacijc, dcprofcsionahzacijc,dcccnU'alizacijc,racionalizacijcitd.Zatosc/ud/M^onIro//zac/)'a,'spij.?dfa na raven lokalne skupnosti in soseske, kjer jc pričakovati večje možnosti za upoštevanje skupnih vrednot, ki neredno pogojujejo naraščanje odklonskosli zlasti med mladimi in spodnjimi družbenimi plastmi, kolikor gre seveda za vidnejši, nasilniški, poulični in podobni kriminal. V višje sloje, zaključene skupine, na področje gospodarskega in drugega kriminala, sevala tudi dejavnosti v skupnosti nc morejo posegati, ker zato nimajo nc moči niti možnosti. Nadzorovanje, kakršnokoli žc, kolikor za naše razmere upoštevamo njegovo trihotomijo in nc glede na to, ali gre za represivno ali preventivno, jc v kontekstu lokalne skupnosti in soseske šc vedno predvsem ekološko, demografsko, tehnično, organizacijsko in šc kako drugačno, predvsem naravnano k malim ljudem (zlasti kolikor gre za dejavnosti v zahodnem svetu). Pri nas jc to drugače in na splošno bolj prepuščeno slihijnosti, čeprav nc bi mogli reči, da skupnost in soseska nc opravljata svojih nadzorstvenih vlog, toda bolj v pomenu spoštovanja tradicij, običajev, navad, morale itd., kot pa v smislu načrtovanega in organiziranega" vccpljanja" družbenega konformizma, za katerega si šc najbolj prizadevajo inštitucijc "zgoraj", izven skupnosti in soseske. Zato bi lahko rekli, spričo splošnih proccsov "ctatizacijc samoupravnosti", da gre pri nas za proccsc podržavljanja, oziroma "statism" v večjem obsegu, kol bi to radi priznavali. In če jc la "državnost" novega tipa ', jc seveda močno vprašljivo. Vsekakor pa ima naš "statism" to lastnost, daje veliko tistega, kar delajo v smislu kontrolizacijc v skupnosti pod močnim vplivom države oziroma njenih organov (četudi pri varnoslnopolitičnih načrtih). Naši, zlasti samoupravni kontrolni 43-Roscnbaum.str. 124. Glej Lees/Smith, str. VIII, 35. 45Cohcn,S.,str. 122. 46 Bask in, str. 105. mehanizmi v skupnosti (nc glede na to, ali so v krajevni skupnosti ali v delovni organizaciji) pa na splošno niso uspeli uresničili pričakovanj, ker so bila morebiti previsoka. Toda skupnosti sc povsod po svelu (primerjaj pri nas: jugoslovanska komuna) ponujajo kol možnost za reševanje prcnckatcrih vprašanj, pri katerih ludi "konlrolizacija" ni med zadnjimi, zlasti kolikor k njej prištevamo šc Irctman, rcsocializacijo, rehabilitacijo, korekcijo, prcvcncijo, skupinske akcijc itd., ki včasih, siccr izražene z različnimi sinonimi, pomenijo iste reči. Ključno za tako mišljeno skupnost jc vendarle "podružbljanjc" prcnckatcrih zadevaliproccsovkol proliuteži centraliziranega reševanja vprašanj ljudi, ki so v stiski in nemočni, ogroženi in nezavarovani, odklonski in obrobni ali šc kako drugače stigmatizirani, nc glede na to, ali gre za vzhod ali zahod. Končno sc soseska in skupnost kažeta tudi kot možnost za posameznikovo samouresničevanje, kolikor od njiju šc ni preveč odtujen in izoliran. Skupnost zato nudi možnosti preseganja tradicionalne kriminalnokontrolnc ideologije, ki s svojo socialno organizacijo, človeškimi, tako posameznikovimi kot skupinskimi, kolektivnimi dejavnostmi in drugimi posegi omogoča, čeprav pogosto intimno in morebiti prav zato ustreznejšo neformalno kontrolo. Vendar tudi pri njej nc gre brez prisilnosti, manipulacije in dominacije. Ker skupnost in soseska z njunimi mehanizmi kontrolizacijc hitreje dojemata svojo ranljivost zaradi javnih neredov, odklonskih pojavov, subkullumih proccsov itd., lahko tudi hitreje, kolikor nc reagirata sami, sporočata svoje probleme organom, ki lahko posredujejo s prisilo in od zunaj. Gotovo nc gre zanemariti te njune odvisnosti. Nekateri menijo, da spričo nakopičenosti problemov, s kateri sc lokalno skupnost težko sooča, prihaja njen zaton . Toda bodi kakorkoli žc, vedno sc bo morala skupnost čutiti odgovorno za svoje ljudi. Vprašanje, ki ostaja odprlo jc, kako naj organizirano vodi in razvija svoje dejavnosti za ljudi ludi v pomenu kontrolnih funkcij. Neuspešnost "kontrolizacijc" pa jc eden glavnih kazalcev lokalne dczorganizacijc in dcz.intcgracijc. Zato prav razvoju lokalne skupnosti dajejo tolikšen poudarek tudi v smislu raziskovanja, teoretičnega opredeljevanja in pojasnjevanja ter predvidevanja prihodnosti . Od tod tudi "iskanje skupnosti" ob premisi: "bolj ko začenjamo razumeti stare probleme in bolj ko jih rešujemo, več novih nam kljubuje" . LITERATURA 1. Argylc, M., Psychology and Social Problems, London, Methucn, 1964, str. 232. 2. Austin, R., Social I-caming and Social Control, Criminology, London, 15, 1977, 1, str. 111-116. 3. Baker, J., The Neighbourhood Advicc Centre, London, Routlcdgc & Kcgan, 1978, str. 310. 4. Baskin, D., Community Mediation and the Public/Private Problem, Social Justice, San Franciso, 15, 1988, 1, str. 98-115. 5. Bates, F., Bacon, L., Ilie Community as a Social System, Mental Health Digest, Washington, 4, 1972, 8, str. 11-14. 6. Brown, L., Wycoff, M. A., Policing Houston: Reducing Fear and Improving Scrvicc, Crime and Delinquency, London, 33, 1987, str. 71-89. 47'Clarke, str. 399. 48 ' Glej npr. Argylc, str. 205; Bates/Bacon, str. 14. 49 ■ Poplin, str. 7; Cohen, S., str. 116. ' Sarason, str. 193. 7. Clarke, M. J., Citizenship, Community, and the Managcmcnf of Crime, British Journal of Criminology, London, 27, 1987, str. 384-400. 8. Cohen, S., Visions or Social Control. Oxford, Polity Press, 1985, str. 325. 9. Černigoj-Sadar, N., Motivacija za spremembe, Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož, 1981, Ljubljana, Društvo psihologov SR Slovenije, 1982, str. 341-346. 10. Damjan, J., Vloga motivacijo pri vprašanju allruizma, Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož, 1981, Ljubljana, Društvo psihologov SR Slovenije, 1982, str. 347-350. 11. Dictionary of the Social Scienccs (Ed. J. Gould, W. L. Kolb. New York, Free Press, 1965, str. 114, 295-296,4654,653,657. 12. Družboslovje, Leksikoni C7., Ljubljana, Cankarjeva založba, 1979, str. 57,161,192,261. 13. English, II., English, A., Obuhvatni rečnik psiholoških i psihoanalitičkih pojmova. New York, Longmans, Green, 1966, str. 80, 193, 345, 611. 14. Hare, P., Handbook of Small Group Research, 2nd Ed. New York, London, Free Press, 1976, str. 781. 15. Hopper, E., Weyman, A., Modes of Conformity and Forms of Instrumental Adjustment to Feelings of Relative Deprivation, The liritis Journal of Sociology, London,26, 1975, 1, sir. 66-77. 16. Johnson, E. II., Community as an Intermediary in Sustaining the Urban Order, Annals Internationales de Criminologie, Mclun, 20, 1983,1-2, str. 103-112. 17. Krcissl, R., Die Simulation sozialer Ordnudng, Gcmcindcnahc Kriminalitalsbekampfung, Kriminologisches Journal, Weinheim, 19,1987, sir. 269-284. 18. Lees, R., Smith, G., Action Research in Community Development. London, Roullcdgc & Kegan, 1975, str. 202. 19. Lichtman, R., Symbolic Intcractionism and Social Reality. Berkeley Journal of Sociology, Berkeley, 1970, str. 75-94. 20. Magill, R. S., Clark, T. N., Community Power and Decision Making: Rcccnt and Its policy Implications, Social Service Review, Chicago, 49,1975,1, str. 33-45. 21. Miller, A., Ohlin, L., Delinquency and Community, Ixmdon, Sage, 1985, str. 208. 22. Morala in etika. Ixksikoni CZ, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1986, str. 115- 23. Opalič, P.,Socijalni aspekti kategorije samorcalizacije, Sociologija, Beograd, 2, 1978,4, str. 465-478. 24. Polič, M., Poskus ckopsihološkega pristopa k vprašanju človeških potreb. Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož, 1981. Ljubljana, Društvo psihologov SR Slovenije, 1982, str. 359-364. 25. Poplin, D., Communities. New York, MacMillan, 1972, str. 313. 26. Positive Criminology. Ed. M. Gottfrcdson, T. Hirschi. Londong, Sage, 1987, str. 189. 27. Pusič, E., lA>kalnaxajednica, Zagreb, Narodne novinc, 1963, sir. 159. 28. Rijcčnik sociologije i socijalnc psihologije, Zagreb, Informator, 1977, str. 100, 117, 244, 292, 419,634, 701, 710. 29. Roscnbaum, D., The Theory and Research Behind Neighborhood Watch: Is It a Sound Fear and Crime Reduction Strategy? Crime and Dclingqucncy, London, 33,1987, 1, str. 103-134. 30. Sarason, S. B., The Psychological Sense of Community, San Francisco, Jossey-Bass, 1976, str. 290. 31. Scott, W., Scott,R., Values and Organizations, Chicago, Rand McNally, 1965, str. 290. 32. Simcha-Fagan, O., Schwartz, J., Ncighbouhood and Delinquency: An Assessment of Contextual Effects, Criminology, Washington, 24, 1986,4, str. 667-703. 33. Sociološki leksikon, Beograd, Savrcmcna administracija, 1982, str. 90, 101, 111, 119, 409, 427, 480, 492, 577, 683. 34. Taub, R. et al., Urban Voluntary Associations, locality Based and Externally Induccd, American Journal of Sociology, Chicago, 83,1977,2, str. 425-442. Seznam literature pripravila M. Milenkovič Različni viri dohodkov družinskih kmetij in podeželskih skupnosti ANA BARBIČ Različne dejavnosti za pridobivanje dohodka prebivalcev podeželja lahko obravnavamo tako na ravni posameznika in gospodinjstva, v katerem živi, kot na ravni družbenih skupnosti, v katere jc vključen. Ker gre v prvem primeru najpogosteje za kombiniranje dohodka iz kmetijstva in iz zaposlitve, govorimo bodisi o kmctih-dclavcih bodisi o mešanih kmetijah, v drugem primeru pa o podeželju ali o podeželskih skupnostih, katerih razvoj jc praviloma odvisen od vrste in intenzivnosti povezovanja z urbanim prostorom in zanj značilnimi dejavnostmi. Namen tega uvodnega poglavja jc posredovati različne poglede na kmeta-delavca, mešano kmetijo in podeželsko skupnost, jih osvetliti in ponazoriti s konkretnimi podatki iz več dežel ter tako opredeliti okvir empiričnim podatkom o položaju kmetov in družinskih kmetij na Slovenskem. 1. KMET-DELAVEC Zaporedje pojmov v izrazu "kmct-dclavec" vsiljuje razlago, da jc tej socialnoekonomski kategoriji primarna dejavnost kmetovanje, zaposlitev zunaj kmetijstva pa samo dodatni vir dohodkov. Res jc siccr, daje kapitalistični način produkcije v drugi polovici 19. stoletja za svoj razmah potreboval veliko število dclavccv in zato nujno pridobival delovno silo med kmečkim prebivalstvom, ki jc takrat predstavljalo največji del populacije. Resnično pa jc tudi dejstvo, da sc mnogi kmetje, ki so sc zaposlili, niso mogli ali niso želeli odpovedati lastništvu zemlje in kmetovanju. Opredelili so sc za dvojno aktivnost ter tako postavili temelje socialno-ckonomski kategoriji kmcta-dclavca, ki kljub nekaterim predvidevanjem ni izginila in šc danes predstavlja pomemben ali vsaj poseben družbeni sloj tako v državah razvitega kapitalizma kot v socialističnih državah in državah v razvoju. Prehodnost pojava kmcta-dclavca jc moč utemeljevati z dejstvom, daje človeku težko delati na dve strani, zlasti šc, čc mu to zaradi ustreznosti dohodka zunaj kmetije ni več potrebno. Zalo jc bilo upravičeno pričakovati, da bo morda žc v drugi, prav gotovo pa v tretji ali četrti generaciji potomec kmcta-dclavca praviloma za vselej obrnil kmetiji hrbet. Domneva o prehodnosti pojava kmcta-dclavca pa izvira tudi iz prepričanja, da bo potreba po dodatnem dohodku izginila takrat, ko bo produktivnost kmetijske proizvodnje porasla do te mere, da bo kmetu zagotovila življenjsko raven, enako povprečni življenjski ravni zaposlenega v določeni deželi, in ko bo hkrati zaslužek nekvalificiranih in nižjckvalificiranih dclavccv zadoščal za njihovo dostojno preživljanje (Krašovcc, 1974: 144). Kmetjc-delavci, dostikrat imenovani polprolctarci, predstavljajo v klasični marksistični analizi siromašne oziroma najbolj siromašne kmete, ki nc morejo živeti samo od majhnega posestva, ampak so prisiljeni iskati dodatni zaslužek. Vezani na svojo zemljo, na kateri zaradi slabe opreme pridelajo relativno malo, sc zadovoljujejo z nižjim zaslužkom dninarjev pri bogatem kmetu, v lokalni industriji ali izven svojega kraja pri opravljanju nekvalificiranih sezonskih del. Takšne trditve šc vedno veljajo "v pogojih velike zaostalosti, slabe industrijske razvitosti, visoke agrarne prenaseljenosti, ki pospešuje beg iz vasi, zelo oddaljenih industrijskih ccntrov od vasi, dolgega delovnega dne (bodisi zakonito ali samo stvarno dolgega), slabe socialnc zakonodaje in predvsem šibkega in nerazvitega delavskega gibanja", ugotavlja Levstik v Študiji o ekonomski in družbeni problematiki polprolelariata v SR Sloveniji (Levstik, 1964: III.). Hkrati pa isti avtor opozarja na dejstvo, da v razvitem kapitalizmu kol ludi v socialističnih deželah prihaja polprolclarcc do relativno boljše mezde, ker hrano pridela doma, kar mu hkrati omogoča investiranje v nakup zemljišč in kmetijskih strojev. Materialni položaj kmcta-dclavca je tako čestokrat boljši od položaja kmeta, ki ima veliko posestvo in si zato nc more poiskati dodatnega zaslužka zunaj kmetijstva. Hiter napredek tehnologije kmetijske pridelave in nagel razvoj kmetijske mehanizacije sta v drugi polovici dvajsetega stoletja bistveno spremenila tudi motive, zaradi katerih sc kmetje zaposlujejo zunaj kmetijslva, oziroma znanim motivom dodala nove. Sodobno opremljenemu kmetu z usmerjeno proizvodnjo pogosto nc zadošča obseg obdelovalnih zemljišč, ki jih ima na voljo (zemljiški maksimum), da bi v celoti izkoristil strojno opremljenost kmetije in družinsko delovno silo. Zato sc člani kmečkih gospodinjstev vse pogosteje zaposlujejo tudi v nekmetijskih dejavnostih. Za Madžarsko (Gyncs, 1981: 8), na primer, cclo velja, da je dohodek listih kmctov-delavcev, ki se zaposlujejo v takoimenovanih pomožnih dejavnostih, kol so gradbeništvo, servisne dejavnosti ali kooperacija z velikimi industrijskimi obrati, v splošnem višji od dohodka lislih, ki delajo v državnih podjetjih. Seveda pa kmcta-dclavca nc gre obravnavali lc z vidika kmetijstva in razlogov, zaradi katerih jc prisiljen iskali delo v nekmetijskih dejavnostih. Pogledali ga moramo ludi z vidika njegove učinkovitosti in počutja na delovnem mestu. Niso redka mnenja, da je kmct-dclavcc v redni zaposlitvi manj učinkovit kot klasični industrijski delavec, češ da prihaja utrujen na delo, da nima razvitih delovnih navad in vrednot industrijske družbe, da pogosto izostaja z dela, zlasti v času večjih del na kmetiji, da za to v večjem številu kot drugi zaposleni obremenjuje zdravstveno varstvo in podobno. Šc bi lahko naštevali pomisleke proti kmctu-dclavcu, razširjene zlasti med tistimi, ki s to skupino nimajo neposrednih stikov, čeprav jc treba priznati, da imajo, oziroma so imeli vsaj nekateri med njimi realno podlago. Vsaj delno so utemeljeni v razmerah, ko kmct-dclavcc dejansko opravlja oba poklica: obdeluje zemljo in jc hkrati redno zaposlen zunaj kmetije. Danes v največ primerih obe vlogi nista enakovredni. Ker jc delo v mešanem gospodinjstvu razdeljeno, sc zaposleni člani posvečajo pretežno svoji zaposlitveni dejavnosti, delo na kmetiji pa jim jc samo dopolnilna aktivnost. Kot Uika jc psihično manj obremenjujoča, saj odgovornost za njeno delovanje nosi tisti član družine, ki ni zaposlen. Manjšo fizično obremenjenost, ki nc izčrpava njegovih telesnih moči, pa zagotavlja sodobna tehnologija in strojna opremljenost mešanih gospodinjstev. Ni siccr mogoče trditi, daje za zaposlenega delo na kmetiji povsem rekreativne narave, prav tako pa ni moč zagovarjati stališča, da takšno delo zmanjšuje delavčevo produktivnost na delovnem mestu in njegovo samoupravljalsko angažiranost v delovni organizaciji. Cclo več, dclavcc-kmet prinaša s seboj na delovno mesto tradicionalne vrednote delovnega kmeta, ki mu jc jasno, da jc učinkovitost (produktivnost) njegovega dela odvisna od njega samega in da za neuspeh nc more kriviti kolektiva (Trstenjak, 1981: 93). Problem učinkovitosti dclavccv-kmctov v delovnih organizacijah v Sloveniji obravnava žc Levstikova študija o ekonomski in družbeni problematiki polprolctarccv z začetka sedemdesetih let. Obširna anketa, ki so jo strokovnjaki opravili v več velikih delovnih organizacijah (v tovarni clcktroporcclana Izlake, občina Zagorje ob Savi; v rudniku rjavega premoga Zagorje, v tovarni cclulozc Vidcm-Krško, v rudniku Mežica, v jcklarni Ravne na Koroškem, v opekarni v Gornji Radgoni, v jeseniški železarni in tovarni Litostroj) jc pokazala predvsem dvoje: prvič, v preučevanih delovnih organizacijah jc delež krnetov-dclavccv izredno velik. Giblje sc od 30 do 85 odstotkov (za Litostroj in jeseniško železarno ni ocene njihovega deleža); drugič, predstavniki vseh delovnih organizacij pozitivno ocenjujejo delovni prispevek dclavccv-kmctov tako glede produktivnosti njihovega dela kot gledeštevila izostankov in fluktuacije(Levstik, 1964:65-76). V delovnih organizacijah, kjer sc kmctjc-dclavci po ničemer nc razlikujejo od drugih delavcev, jim tudi nc namenjajo posebne pozornosti. Takšno mnenje jc bilo zasledili v tovarni nogavic Polzela (Barbič, 1981: 331), potrdili pa so ga tudi podatki študije, ki jo jc opravila skupina sociologov dolenjske regije. Spremljanje doseganja norm v štiriletnem obdobju na primerih skupine dclavccv in skupine kmclov-dclavccv, bolj ali manj izenačenih po delovnih operacijah, starosti in spolu, jc dokazala, da sc obe skupini v doseganju norm nc razlikujeta. Preučevanje odsotnosti z dela na vzorcu večje delovne organizacije pa jc pokazalo, da kmctjc-dclavci cclo v manjšem številu izostajajo z dela kot drugi delavci (Kovačič, Štcrbcnc, Kržan, Komparc, Borštnar, 1982:22). Z vidika samega dclavca-kmcta sc prednosti dvojne aktivnosti kažejo predvsem v višji življenjski ravni mešanih gospodinjstev tako v primerjavi s čistimi kmečkimi, kol v primerjavi s čistimi delavskimi gospodinjstvi. Del tc ravni izražajo višji dohodki na člana mešanega gospodinjstva v primerjavi z delavskim gospodinjstvom. Po podatkih žc omenjene študije o dclavcu-kmctu v dolenjski regiji jc znašal povprečni dohodek v letu 1980 na člana družine v mešanem gospodinjstvu 77.334,00 dinarjev, na člana delavske družine pa lc 52.900,00 dinarjev. Avtorji siccr navajajo, da jc pri dohodku mešanega gospodinjstva nujno upoštevali, da sc ves prihodek kmetije nc preliva v osebno porabo, ker velik del lc-tcga pobere vzdrževanje strojne opreme, nakup nove opreme, rudninska gnojila, sredstva za varstvo rastlin, nakup semen in drugo. Kljub temu,da sc po odštetju teh stroškov razmerje med dohodkom na člana delavske družine in dohodkom na člana družine kmeta-dclavca bistveno spremeni, avtorji Študije ugotavljajo, da jc ekonomski položaj dclavca-kmcta šc vedno boljši od ekonomskega položaja delavca, čc nc zaradi drugega, pa vsaj za to, ker dclavcc-kmct pokriva velik del prehrambenih potreb iz lastne kmetije. Kmct-dclavcc, ki kljub delovnemu mestu zunaj domačega kraja ostane na kmetiji, zadrži tudi vrsto psiholoških prednosti. Izogne sc družbenim in psihičnim pritiskom, ki bi jim bil izpostavljen, čc bi zapustil kmetijo in podeželski življenjski stil zamenjal za življenjski stil industrijskega delavca (Rupcna-Osolnik, 1982: 154). Pred enakimi ali cclo hujšimi pritiski pa jc obvarovana tudi njegova družina, ker otrokom ni treba zamenjati prirodnega in socialnega okolja, ki so ga vajeni, zakoncu, praviloma jc to žena, pa sc ni treba odpovedati delu na kmetiji, ki nc zagotavlja kmetiji lc dodatnega dohodka, tudi čc jc ta skrit v samooskrbni pridelavi, temveč omogoči kmetici ohraniti status aktivnega družinskega člana. Čc sc namreč mož zaposli v meslu in vzame s seboj ludi družino, jc žena prisiljena poiskati zaposlitev, ki jo zaradi nizke izobrazbe in brez kvalifikacijo težko dobi, ali pa sc mora zadovoljiti s statusom vzdrževanega družinskega člana in pristati na občutno znižanjcživljcnjskcravni družine. 2. MEŠANE KMETIJE Za družino ali gospodinjstvo, ki pridobiva dohodek iz kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti, seje v svetu in pri nas nekako uveljavil izraz mešana kmetija (part-time farm), čeprav sc pogosto uporablja ludi izraz gospodinjstvo z večstransko dejavnostjo (multiple job farm families, pluriactivc farms). Seveda pa jc ob tem nujno poudariti, da v nobenem primeru nc gre za enotno kategorijo, saj jc mešane kmetije ali gospodinjstva nujno razločevali po vrsti kriterijev. Osnovni kriterij jc nedvomno delež dohodka iz kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti v skupnem dohodku gospodinjstva. Dodatni in pojasnjujoči kriteriji pa so obseg obdelovalnih površin, vrsta kmetijske proizvodnje, strojna opremljenost, število in stratilikacijska obeležja članov, ki sc v okviru gospodinjstva ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo oz. so zaposleni zunaj kmetijstva, da naštejemo lc nekatere. OECD (The Organization for Economic Cooperation and Development) je žc pred nekaj desetletji uvedla v vseh deželah članicah razločevanje mešanih kmetij po deležu v skupnem dohodku gospodinjstva na mešane kmetije lipa 1 in mešane kmetije tipa 2, ker sc ekonomsko različno obnašata. Medtem ko sc tip I (dohodek od kmetijstva jc večji kot od nekmetijskih dejavnosti) usmerja v povečanje produktivnosti, pa sta za lip 2 (nekmetijska dcjavnosl predstavlja večji delež dohodka gospodinjstva) hektarski donos in rentabilnost kmelijemanjpomembna. V mnogih deželah šc vedno kol mešana opredeljujejo samo tista kmečka gospodinjstva, katerih večji delež dohodka izvira iz nekmetijskih dcjavnosli.Če takšna kmetija pridobiva polovico ali več dohodka iz kmetijstva, pa jc opredeljena, oz. natančneje, jc bila še v začetku sedemdesetih let opredeljena kot čista kmetija (Krašovcc, 1965). Zdi sc, da takšno pojmovanje premalo upošlebva dejstvo, da sc v svetu veča število kmetij, katerih članom jc zaposlitev zunaj kmetije siccr glavna dejavnost, vendar tudi kmetijska dejavnost njihovih gospodinjstev ni zanemarljiva. Prcccj drugačno podobo in seveda ludi klasifikacijo pa dobimo v primeru, čc kot enoto analize nc upoštevamo kmečke družine, temveč njene posamezne člane. Z vidika glavne ali cclo edine poklicne aktivnosti posameznih članov kmečkih družin lahko v isti družini naletimo na čiste kmete (ukvarjajo sc samo s kmetijstvom), na popolne nekmete (zaposleni so zunaj kmetije ali pa sc v okviru kmečkega gospodinjstva ukvarjajo samo z nekmetijsko dejavnostjo) in na različno intenzivno povezanost nekmetijske s kmetijsko dejavnostjo. Intenzivnost te povezanosti jc opredeljena najmanj z dvema kriterijema, to sta obseg dela, ki ga posameznik opravlja na kmetiji, in stopnja njegove odgovornosti za delovanje in vodenje kmetije. Medtem ko sc družinski člani, ki pridobivajo dohodek (pretežno) zunaj kmetijstva, z redkimi izjemami vključujejo v delo na kmetiji, pa dejansko odgovornost (pa naj bo ta formalno priznana ali nc) za kmetijo prevzame tisti član družine, ki dela samo na kmetiji. Ker ima večina mešanih kmetij najmanj enega člana, vezanega zgolj na kmetovanje, ta ludi vodi kmetijo in hkrati opravlja večino dela. Siccr pa kmetovanje na družinskih kmetijah zaradi majhnega obsega obdeloval ni h zemljišč, monokulturnc Iržnc usmerjenosti in vse bolj razširjene konvcncionalnc pridelave postaja delovno področje enega samega družinskega člana. 2.1. TRAJNI ALI PREHODNI ZNAČAJ MEŠANIH KMETIJ? Če kot izhodišče razmišljanj o trajnosti ali prehodnosti mešanih kmetij vzamemo mešano gospodinjstvo in nc posameznika z dvojno zaposlitvijo, postane teza o začasnosti tegapojava relativna. Po mnenju S. Krašovca, ki seje v 70-ih letih intenzivno ukvarjal s problemi kmetov-dclavcev in mešanih gospodinjstev, teze o začasnosti oziroma prehodnosti mešanih kmetij nc gre jemati statično, čeprav sc njihov obstoj veže predvsem na takšno kmetijstvo oziroma kmetijsko enoto, ki kmečki družini nc zagotavlja primernega dohodka. Po njegovem sc "stanje nerazvitosti ali zaostajanja poljedelstva ali nekega rajona sploh lahko obnavlja na višjih ravneh in tedaj verjetno tudi kombinacija zaslužkov v nekoliko drugačnih oblikah. Družbeno potrebno delo, ki ustvarja vrednost, ni glede svoje količine niti v poljedelstvu nekaj sekularno stalnega. Kakor jc dejanski razvoj zadnjih desetletij potrdil, da v nacionalnem obsegu narašča povprečna velikost agrarnega posestva, tako narašča tudi mejna velikost posestva, ki lahko šc dostojno preživlja obdelovalca, nc da bi v splošnem bil odvisen šc od drugega dodatnega zaslužka ali dohodka. Tisti, ki sc znajdejo pod novo mejo, prehajajo na drugo, dodamo aktivnost - bodisi sami, bodisi s člani družine, kjer jc in čc je mogoče, ali pa zapuščajo zemljo v celoti. Evropska gospodarska skupnost jc s svojo močjo integracijo privedla do dviganja tc meje od Francjc do Nemčije in Italije. V tem naglem premikanju meje jc začelo naraščati tudi število posestnikov, katerih gospodinjstva kombinirajo skupni dohodek z vrsto zelo različnih nekmečkih zaslužkov..." (Krašovec, 1974: 145,146). Ta Krašovčcva razmišljanja navajam predvsem zaradi njihovega poudarka na dinamičnosti pojava kategorije kmctov-dclavccv in mešanih kmetij. O tem Krašovec izčrpno govori v nadaljevanju citiranega članka, kjer ugotavlja, da mešane kmetije v zgodovinskem razvoju, odvisno od stopnje razvitosti proizvajalnih sil in konkretnih proizvajalnih ter družbenopolitičnih odnosov, zavzemajo različne pojavne oblike in različen obseg. Čeprav sc v nekaterih obdobjih število mešanih kmetij oziroma kmctov-dclavcev veča, v drugih pa zmanjšuje - odvisno pač od prevladujočih ekonomskih tokov in zakonitosti - predstavljajo v sodobnem svetu, tudi v naši samoupravni socialistični družbi, pomembno socialno-ckonomsko kategorijo, ki ji jc potrebno nameniti ustrezno družbeno in znanstveno pozornost. Teoretično ponazarja možnosti prehajanja razi ičnih gospodinjstev (kmečkih, mešanih in nekmečkih) iz ene v drugo kategorijo naslednji shematski prikaz: KMEČKO MEŠANO NEKMEČKO GOSPODINJSTVO GOSPODINJSTVO GOSPODINJSTVO kmet ................> kmet-dclavec ...................> delavec kmet <................ kmet-dclavec <......................................dclavec kmet <................ kmct-delavec ...................> dclavec kmet .....................................................................> dclavec kmet <..........................................................................................................................................dclavec Medtem ko so, ali so vsaj v preteklosti bili glavni razlogi prehajanja kmečkih gospodinjstev v nekmečka bodisi neposredno bodisi posredno prek mešanih gospodinjstev gospodarske narave, pa se v primeru prehoda nekmečkega gospodinjstva v kmečko in v primeru polarizacije mešanih gospodinjstev v kmečka ali nekmečka pridružujejo gospodarskim tudi drugi razlogi, ki lahko postanejo celo odločilni dejavniki prehoda gospodinjstva iz ene v drugo kategorijo. Čeprav so neposredni prehodi iz. kmečkih v nekmečka gospodinjstva, kot tudi prehodi iz. nekmečkih v kmečka pogostejši prek mešanih gospodinjstev, kot pa neposredno iz ene v drugo ekstremno kategorijo, sc zdi, da neposredni prehodi iz kmečkih v nekmečka gospodinjstva niso lc izjemni. Povzročajo jih predvsem nagli skoki generacij mladih vzdolž nekaterih stratifikacijskih dimenzij, kot sta izobrazba in poklic ali družbenopolitične funkcijc, ki terjajo tudi zamenjavo kraja bivanja. Praviloma sc takšni posamezniki preselijo iz manjšega kraja v večje naselje ter pogosto izgubijo stik z izvornim gospodinjstvom in njegovo gospodarsko dejavnostjo. Torej imamo v dosedanjem zgodovinskem razvoju in v predvidljivi prihodnosti na eni strani opraviti z relativno stalno kategorijo mešanega gospodinjstva - relativna jc predvsem njena številčnost v posameznih obdobjih in deželah, na drugi strani pa z relativno prehodnostjo pripadnosti posameznikov različnih generacij tej socialno-ckonomski kategoriji. O pomembnosti kategorije mešanih gospodinjstev v nekem družbenoekonomskem prostoru jc moč sklepati žc na osnovi njene velikosti. V sodobnem razvitem svetu jc očima tendenca ohranjanja, čc nc cclo večanja števila mešanih kmetij nc lc zaradi gospodarskih, temveč tudi zaradi mnogih drugih motivov. Za Združene države Amerike jc v sedemdesetih letih siccr značilno nadaljevanje trenda zmanjševanja skupnega števila kmetij, posebej majhnih, vendar jc po podatkih Taubcrja (Taubcr, v: Krašovcc, 1982:82) med kmetijami z. najnižjim dohodkom od kmetijstva veliko število mešanih kmetij, na katerih čisti dohodek od kmetijstva predstavlja lc šestino vsega dohodka. Dohodki iz nekmetijskih dejavnosti so po podatkih za leto 1974 večji od dohodkov iz kmetijstva za vse kmetije, katerih letna prodaja kmetijskih proizvodov nc dosega 10.000 US dolarjev. Kombinacija dohodka iz kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti jc izredno razširjena in šele v skupini, ko dohodek od prodaje kmetijskih proizvodov preseže 20.000 US dolarjev letno, predstavlja dohodek od kmetijstva najmanj tri četrtine skupnega dohodka družine. R. Bollman, predstavnik kanadskega urada za statistiko (Bollman, v: Krašovcc, 1982: 40), razvršča kmetije po številu dni, ki jih kmet (gospodar) porabi za zaposlitev zunaj kmetije, v tri kategorije: (1) sploh nc dela zunaj kmetije, (2) zunaj kmetije jc zaposlen od 1 do 228 dni, (3) zunaj kmetije jc zaposlen 228 dni ali več. Na osnovi podatkov za leta 1966, 1971 in 1976 avtor ugotavlja, da jc število tako opredeljenih kmetij v Kanadi izredno stabilno. Tako sc v omenjenih letih število čistih kmetij giblje med 61,5 do 66,5 odstotka; število kmetij, katerih gospodarji delajo zunaj kmetije od 1 do 228 dni letno sega od 21,0 do 27,8 odstotka; število kmetij, katerih gospodarji so redno zaposleni zunaj kmetije, pa zajame od 10,7 do 12,9 odstotka kmetij. Hkrati avtor ugotavlja, da jeza približno polovico mešanih kmetij v Kanadi značilno, da njihovi lastniki (gospodarji) niso polno zaposleni zunaj kmetije in da hkrati n jihovih kmetij ni moč opredeliti kot življenjsko sposobnih. Italijanska sociologijaCavazzani (Cavazzani, v: Krašovcc, 1982: 51) ugotavlja, dasc v italijanski strokovni in kmetijski javnosti kot tudi v javni administraciji uveljavlja prepričanje, da so mešane kmetije strukturna značilnost italijanske družbe in nc prehodni pojav. Kot ilustracijo navaja occnc Picronija iz univerze Urbino, po katerih jc na italijanskem jugu od skupnega Števila vseh kmetij 63,7 odstotka meSanih kmetij, na severozahodu je mešanih kmetij 44,1 odstotka in v centralnem severovzhodnem delu 40,6 odstotka. Ta ocena temelji na upoštevanju nekmetijskih aktivnosti družine in nc gospodarja. Po naglem večanju števila mešanih kmetij najbolj izstopa Japonska. V tej deželi tradicija dvojne zaposlitve članov kmečkih gospodinjstev sega daleč v preteklost (sredina 19. stoletja in šc dalj nazaj). Po podatkih za leto 1980 jc med vsemi kmečkimi gospodinjstvi samo šc 13,4 odstotka čistih kmetij in kar 86,6 odstotka mešanih kmetij, medtem ko podatki za leto 1950 izkazujejo šc vsakih polovico (Kada, 1981: 8). V Jugoslaviji ima po podatkih popisa leta 1981 43,2 odstotka vseh gospodinjstev tudi kmečko gospodarstvo. Upoštevana so vsa gospodarstva, ki imajo vsaj 10 arov kmetijskih zemljišč (Popis stanovništva, 1984: Tabela 195). V raziskavi Mešana gospodinjstva in kmctjc-dclavci v Jugoslaviji (Cvjctičanin, V., J. Dcfilippis, E. Dilič, A. Hodžič, V. Puljiz, M. Štambuk, 1980: 43), za katero so bili podatki zbrani leta 1976, so gospodinjstva s kmečkim gospodarstvom na osnovi kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti, s katerimi sc ukvarjajo člani gospodinjstva, razvrščena v 5 razredov, in sicer: - samo kmetijska dejavnost 8.6 - večji del kmetijska dejavnost 21.1 - enako kmetijska in nekmetijska dejavnost 31.6 - večji del nekmetijska dejavnost 18.4 - samo nekmetijska dejavnost 20.3 % 100.0 N (2558) R. Gasson iz Velike Britanije (Gasson, 1986: 1-3) dokazuje nujnost spoznanja, da so mešane kmetije stalna značilnost kmetijske strukture razvitih dežel, ob čemer poudarja, da stalnost šc nc pomeni tudi stabilnosti posameznih mešanih gospodarstev. Medtem ko imajo mešane kmetije morda stabilizacijski učinek v smislu varovanja naglega izginjanja majhnih kmetij, pa takšna stabilnost na makro ravni lahko pod površino skriva velike spremembe. Tako jc na videz relativno stalno število mešanih kmetij na eni strani poslcdica izginjanja najmanjših posestev, na drugi strani pa rezultat prehajanja čistih kmetij v mešane 1. tipa (kmetija pridobiva večino dohodka od kmetovanja) in teh v mešane kmetije 2. tipa (večina dohodka kmetije izvira iz nekmetijskih dejavnosti). Tem prehodom botruje vrsta globalnih družbenih sprememb, kot so zniževanje dohodkov iz kmetijstva in večanje prepada med kmetijskimi in nekmetijskimi viri dohodkov, mehanizacija kmetijstva, širjenje industrije na podeželje, boljše prometne povezave, pa tudi odločanje vse večjega števila kmečkih žena za lastno poklicno kariero nc lc zaradi finančnih, temveč tudi zaradi osebnih motivov. Prehod iz čiste v mešano kmetijo jc najbolj pogost takrat, ko naslednik, ki je žc zaposlen, prevzame kmetijo in jo obdeluje zaradi tradicije in navezanosti na domačijo. V primerih, ko kmetija ostane brez naslednika, jo pogosto kupijo ljudje nekmečkega porekla, ljudje, ki želijo živeti v "zelenem" okolju. Čc so ti novi kmetje starejši in upokojeni, sc kmetija lahko ohrani kot čista kmetija. V večini primerov pa kupci kmetij ostanejo zaposleni in obdelujejo zemljo v prostem času. Takšen razvoj spodbuja več dejavnikov, med njimi skrajševanje delovnega tedna in delovne dobe, nižanje cene zemljišč ter različni ekološki motivi (biotično pridelana hrana, čisto okolje). Čeprav posamezniki iz te skupine najbrž nc ostajajo dolgo na kmetiji zato, ker začenjajo kmetovati v starejših letih, ker morda nimajo naslednika za kmetijo, ker jc opravljanje drugih pokliccv bolj enostavno, saj sc pogosto izkaže, da kmetovanje ni usklajeno z njihovimi pričakovanji - obstaja velika verjetnost, da jih bodo zamenjali ljudje enakega tipa. Nasprotno pa jc kombinacija različnih virov dohodkov na Norveškem tradicija, ki seje spremenila lc v tem, da tradicionalno kombinacijo "ribič-kmet" ali kaj podobnega vse bolj zamenjuje kombinacija "uslužbenec-kmet". Medtem ko so v preteklosti tako kot drugje na svetu tudi na Norveškem videli prihodnost podeželja v čistih kmetijah, pa danes različne aktivnosti in projekti skušajo spodbudili večstransko dejavnost kmečkih gospodinjstev bodisi v okviru gospodinjstva ali zunaj njega z namenom zagotoviti njegovo gospodarnost in socialno varnost. Norvežan Hctland (Hctland, 1986: 2, 4) opredeljuje ekonomske aktivnosti kmečkega gospodinjstva - morda jc izraz "podeželsko gospodinjstvo", ki ga uporablja avtor, bolj primeren - kot nedeljivo celoto, kar je nujno upoštevati v sistemu zaposlovanja. Ker je vedno več kmetij na Norveškem odvisnih od nekmetijskih dohodkov, velja v načrtovanju razvoja večstranske dejavnosti izhajati iz konkretnih podatkov. Po tipologiji, ki upošteva različne situacije večstranske dejavnosti, jc v desetletju 1969-1979 prišlo do naslednjih premikov: tip kmetije 1969 1979 - družinska kmetija (kmetijstvo, gozdarstvo, kožuhovinarstvo, kmečki turizem) 33,1 30,7 - tradicionalna delitev dela (možje zaposlen zunaj kmetije,žena dela nakmetiji in je zanjo odgovorna, ko moža ni doma) 37,1 25,8 - sestavljena delitev dela (mož in žena sta zaposlena zunaj kmetije in oba opravljata delo na kmetiji) 4,1 15,1 - sodobna delitev dela (žena jc zaposlena zunaj kmetije, mož dela na kmetiji in jc zanjo odgovoren) 1,4 3,1 - samski kmetje, ki so zaposleni in hkrati kmelujejo 7,2 8,1 -kmetje, ki prejemajo pokojnino 17,1 17,2 SKUPAJ 100,0 100,0 Zaradi razlogov kot so kmetijska hipcrprodukcija, zapuščanje podeželja in urbana nezaposlenost, jc več načrtovalskih ustanov na Norveškem izpostavilo naslednje vidike investiranja v kmetije: a) V primeru investiranja v kmetijstvo ali v ribištvo (gradnja kmetijskega poslopja ali nakup ribiškega čolna) jc šc vedno očitno, da bo investicija zagotavljala delo možu. b) Čc sc žena odloči za kmetico, bo imela probleme tako v družini, čc ima na primer mož drugačne kmetijske načrte, kot pri državni kmetijski banki, čc ima mož redno plačo in ima žena zato težave pri najemanju subvencioniranega posojila, c) Kadar pa sc gospodinjstvo odloči za investicijo, potrebuje zanjo predvsem veliko denarja za odplačevanje kreditov. V tem primeru sc mora običajno žena zaposliti zunaj kmetije. Podatki namreč kažejo (Hetland, 1986:7), da pride v primeru investiranja v kmetijstvo do premika od "sestavljene" v "moderno" delitev dela. Z drugimi besedami, če kmetija dobi ugodno kmetijsko posojilo, mož opusti zaposlitev, medtem ko žena ohrani obe aktivnosti -zaposlitev zunaj kmetije in delo na kmetiji. Za Jugoslavijo velja, da jc v družbenem sektorju 16 odstotkov obdelovalnih zemljišč, čista kmetijska posestva jih imajo v lasti kakih 28 odstotkov. Večina zemlje, okrog tretjine, pa odpade na gospodinjstva, ki jim jc postalo kmetijstvo dopolnilni poklic. Približno 10 odstotkov obdelovalnih zemljišč imajo nekmetje, ostali ljudje pa približno 14 odstotkov (Dolgoročni program razvoja agroindustrijske proizvodnje, 1982: 5). To sicer niso podatki o številu mešanih kmetij, vendar opozarjajo na dejstvo, da tudi v Jugoslaviji mešane kmetije po štcviluprcccjprednjačijoprcdčistimi kmetijami. Omenjeni in tudi mnogi drugi podatki o številu mešanih kmečkih gospodinjstev, o njihovem naraščanju ali upadanju niso povsem, morda sploh niso primerljivi zaradi neusklajenih opredelitev tega, kar se v različnih deželah opredeljuje kot mešana kmetija. Kljub temu pa ugotovljeni trendi in podatki o obstoječem stanju opozarjajo na pomembnost te družbenoekonomske kategorije. Takorckoč vse dežele in vsa okolja upoštevajo mešane kmetije bodisi kot proizvajalec hrane bodisi kot zadržcvalcc depopulacijc in dcagrarizacije odmaknjenih, hribovitih predelov, bodisi kot oboje. Razlogi za to, da vedno več držav vključuje mešane kmetije v načrtovanje razvoja kmetijstva in podeželja, so raznovrstni. Med pomembne nedvomno sodita relativna razširjenost in stabilnost pojava različnih virov dohodkov kmečkih gospodinjstev. Politika pa jim namenja še posebno pozornost v kriznih obdobjih, to jc v obdobjih, ko posamezne dežele ali ves svet pestijo nezaposlenost, prenizka ali previsoka kmetijska produktivnost, ali ko jc pridobivanje dohodka iz različnih virov opredeljeno kot možnost pretiranega bogatenja, kar naj nc bi bilo v skladu z osnovnimi družbenimi opredelitvami socialističnih družb. Dodatni razlog za vse večje upoštevanje mešanih kmetij pa je po prepričanju nekaterih (Brun, 1982: 13) tudi dejstvo, da produktivnost čistih kmetij ni dokazala splošne superiornosti. Na kmetijsko manj ugodnih območjih ni prišlo do tehnološko inventivne kmetijske proizvodnje. Čiste kmetije, ki so sicer dosegle pričakovano stopnjo produktivnosti, pa so sc izkazale kot krhke in odvisne od izredno zahtevnih vlaganj. Hkrati je investicijska vezanost kmetov pomenila izgubo družbene gibljivosti in svobode. Nazadnje, vendar nc najmanj pomembno pa jc dejstvo, da jc dohodek iz kmetijstva varljiv. V zadnjih letih sc dohodek iz kmetijstva preprosto nc povečuje. Tako Brun. K vsestranski osvetlitvi in boljšemu razumevanju vloge mešanih kmetij veliko prispevajo strokovnjaki, ki so za predmet svojega teoretičnega in raziskovalnega dela izbrali mešane kmetije nc glede na to, ali so jih preučevali pretežno z ekonomskega, ekološkega, sociološkega, krajinskega ali s kakšnega drugega vidika. Seveda pa daje najboljše odgovore na vprašanja, ki jih zastavlja konkretna družbena praksa, vcčdisciplinarni pristop k preučevanju mešanih kmetij. Takšen pristop smo poskušali uresničiti v raziskavi "Mešane kmetije kot dejavnik razvoja kmetijstva in podeželja" nc lc s pritegnitvijo različnih strokovnjakov in praktikov različnih profilov, temveč tudi z njeno vsebinsko zasnovo, ki zadeva agrarno-ckonomske, socialno-gcografskc, sociološkc in psihološke dimenzije družinskega kmetovanja, zlasti pa njegovega povezovanja z drugimi viri pridobivanja dohodka. 2.2. MEŠANE KMETIJE IN KMETJE-DELAVCI KOT MOST MED MESTOM IN PODEŽELJEM Tako v svetu kot pri nas sc torej veča število gospodinjstev, ki pridobivajo dohodek iz kmetijstva in nekmetijskih dejavnosti. Ob tem velja poudariti, da nc gre vedno lc za čisti gospodarski učinek večstranske dejavnosti, temveč tudi za sociološkc in psihološke dejavnike, ki spodbujajo tiste člane kmečkih gospodinjstev, ki se zaposlijo v nekmetijskih dejavnostih, da šc naprej živijo v okviru svojega matičnega kmečkega gospodinjstva in seveda tudi prispevajo svoj delež k njegovi večji učinkovitosti. Za kakšne dejavnike gre? Da bi sc zaposlil zunaj kmetije, posamezniku ni več potrebno zapustiti domačega gospodinjstva in sc preseliti v mesto, kjer je težko priti do stanovanja in kjer jc življenje mnogo dražje kot v podeželskem gospodinjstvu, ki ima vsaj nekaj obdelovalnih zemljišč. Dobre ceste in prometne zveze ali cclo organiziran prevoz delavcev na delo in nazaj skrajšuje tudi čas, ki ga delavec porabi za pot na delo in domov. Mnogo pa jc celo primerov, da večje delovne organizacije gradijo manjše obrate prav na podeželju, kjer zaposlujejo višek delovne sile. Glede na to, da jc eden ali več članov mešanega gospodinjstva redno zaposlen zunaj kmetijstva, morajo večino dela na kmetiji opravili drugi člani. Pojavi sc nova delitev dela v družini. Vlogo "gospodarja" običajno prevzame eden od članov, ki niso zaposleni. Dostikrat so to kmečke žene, ki v novih razmerah prevzamejo poleg vloge matere in gospodinje še vlogo gospodarice posestva, nc glede na formalno lastništvo zemlje. Zaradi kopičenja vlog, ki jih morajo opravljati, nujno pride do racionalizacijo dela, katere pomemben element jc usmerjena proizvodnja. Ta vse bolj prehaja od delovno ekstenzivnega na delovno intenzivno nc samo zaradi manjšega števila delovnih rok za kmetijsko pridelavo, temveč tudi zaradi tega, ker mešane kmetije praviloma obdelujejo manjša zemljišča kot čiste kmetije. To pa nikakor nc pomeni, da člani gospodinjstva, ki so zaposleni, nc pomagajo na kmetiji. Nasprotno, s svojim delom prispevajo k njenemu učinkovitejšemu delovanju. Tudi v primeru, da mešana kmetija ni usmerjena v tržno proizvodnjo, temveč prideluje živež, pretežno za lastne potrebe, ni moč zanikati njenega gospodarskega pomena. Ta jc namreč v tem, da mešana gospodinjstva nc nastopajo na tržišču kol porabniki kmetijskih pridelkov, ker jih pač pridelajo sami. Čeprav jc takšen "pasiven" gospodarski prispevek manjši od prispevka tržne proizvodnje, ima svojo gospodarsko utemeljenost zlasti v primerih, ko mešano gospodinjstvo razpolaga z manjšimi obdelovalnimi zemljišči ali z zemljišči, ki so manj primerna za tržno proizvodnjo. Dodatno k temu sc dohodek, ki ga v mešano kmečko gospodinjstvo prinesejo člani, zaposleni zunaj kmetijstva, pogosto vlaga v modernizacijo kmetijske proizvodnje (nakup mehanizacije, obnovo in dograditev gospodarskih poslopij), zlasti v primerih, ko so za to ugodne tudi družbenopolitične razmere (ugodni krediti, nadomestila ipd.). Poleg prispevka k delu in k vlaganjem v kmetijo nc gre prezreti vrednot, ki jih iz delavskega, industrijskega in večinoma urbanega okolja prinašajo v mešano gospodinjstvo tisti, ki so zaposleni zunaj kmetije. Zaposleni člani gospodinjstva, predvsem tisti, ki opravljajo kvalificirano delo, prinašajo na kmetijo značilnosti industrijske proizvodnje (tržna usmerjenost, organizacija dela, dohodkovno povezovanje, načrtovanje), ki se bistveno nc razlikujejo od značilnosti kmetijske proizvodnje, kateri osnovni cilj jc pridelati čim več ob čim manjših stroških (v denarju in delu). Zaposleni sc v industrijskem okolju navadijo fleksibilnosti v mišljenju in odločanju, tipičnem za industrijskega delavca in šc vedno atipičnem za (našega) kmeta, ki jc zaradi stoletja dolge tradicije in navad rigiden in stereotipen v svojem mišljenju in odločanju (Trstcnjak, 1981:93). Moderna družba z naglim razvojem tehnologije in upravljanja pa terja tudi od kmeta sposobnost hitrega prilagajanja in spreminjanja tradicionalnih vrednot. Naštete možne prednosti mešanih gospodinjstev pred kmečkimi pa nikakor niso nujno tudi resnično izkoriščene. Opozoriti velja tudi na prednosti, kijih imajo čiste kmetije pred mešanimi. Čiste kmetije navadno razpolagajo z več obdelovalnimi zemljišči, člani njihovih gospodinjstev so na zemljo bolj navezani in gospodarsko prisiljeni, dajo optimalno izkoriščajo. Zato dostikrat hitreje kot člani mešanih gospodinjstev uvidijo pomen povezovanja in sodelovanja v organizacijah združenih kmetov kot tudi v okviru krajevne skupnosti kot temeljne samoupravne skupnosti kra janov, preko katere občani zadovoljujejo svoje skupne potrebe. Z drugimi besedami, mešane kmetije so v primerjavi s čistimi bolj učinkovite na mikro ravni, to jc na ravni samega gospodinjstva, čiste kmetije pa na makro nivoju, na nivoju povezovanja in delovanja v širših skupnostih. Nekateri cclo menijo, da mešane kmetije ovirajo hitrejši razvoj kmetijstva, ker jim jc kmetovanje postranska dejavnost, zanesljivo pa ovirajo in bodo ovirali zložbe zemljišč, uvajanje novosti itd. (Lipuščck, 1981: 348). Takšnih in podobnih trditev nikakor nc gre prehitro posploševati, saj jc nujno ločevati med tipi mešanih kmetij, ki sc nedvomno raziikujejo po svojem odnosu do kmetovanja in kmetijstva, do različnih oblik sodelovanja in povezovanja ter do pomena podeželskega prostora za vso družbeno skupnost. Problemov mešanih kmetij, kmctov-delavccv in kmetijstva na sploh ni moč preučevati in reševati lc v okviru kmetijstva in delovnih organizacij, v katerih delajo kmctjc-dclavci, temveč so potrcbnne tudi ustrezne akcije cclotnc družbe, zlasti še v primerih, ko gre za obravnavanje kmetijstva kot gospodarske panoge in za njegov prispevek k zadrževanju dcagrarizacijc podeželja. Naglo zmanjševanje obsega obdelovalnih zemljišč zaradi opuščanja kmetovanja, zaraščanja obdelovalnih zemljišč, pozidavanja najbolj plodnih zemljišč terja organizirano družbeno akcijo ter angažiranje vseh družbenih sil, da sc ti trendi zaustavijo in obrnejo v prid večjega in čim bolj smotrnega izkoriščanja kmetijskih površin oz. njihove optimalne rabe. V uresničevanju tega cilja lahko igrajo pomembno vlogo tudi mešane kmetije, saj prav mnoge med njimi zagotavljajo, da bo obdelana tudi zemlja tistih kmetij, katerih obseg obdelovalnih površin ni tolikšen, da bi zagotavljal primeren dohodek vsej družini. Tudi v primeru, da jc kmetija dovolj velika, vendar člani družine, predvsem mlajši, ne želijo postati kmetje, kmetije nc zapustijo kljub temu, da sc zaposlijo in tako ohranijo delovni in socialni stik s kmetijo in podeželjem. Vlaganje dela dohodka, pridobljenega z nekmetijsko dejavnostjo v kmetijo, prenašanje informacij in vrednot industrijske proizvodn je na kmetijo kot družinski gospodarski obrat ima nemalokrat za posledico pospešen razvoj mešane kmetije. Podeželje kot pomemben dejavnik splošnega ljudskega odpora in teritorialne obrambe, varstva okolja in ohranjanja naravne in kulturne dediščine terja šc posebno družbeno skrb. Ta sc nc sme začeli in končati z načelnimi sklepi o nujnosti takšne skrbi, temveč sc mora pokazati v strategijah za njihovo uresničevanje. Treba jc namreč izdelali poli, po katerih sc bodo zastavljeni cilji uresničevali ter predvideti načine spremljanja in kontrole njihovega izvajanja. Pospešeni procesi dcagrarizacije podeželja zaradi potreb po delovni sili v industriji, pa tudi zaradi slabih družbenih pogojev za kmetovanje na družinskih kmetijah v neposredni preteklosti grozijo povsem izprazniti podeželje. To pa nc predstavlja le nevarnosti, da sc poveča obseg neobdelanih ali slabo obdelanih zemljišč, temveč hkrati opozarja na nevarnost večanja prepada med razvitimi in manj razvitimi območji znotraj posameznih republik in pokrajintermednjimi. Tudi pri reševanju tovrstnih problemov gre pomembna vloga članom mešanih gospodinjstev, zaposlenih zunaj kmetijstva, oz. mešanim kmetijam. Kmetje-delavci morda res niso več vsi zainteresirani za obdelovanje zemlje, vendar to sploh ni nujno potrebno, ker za zemljo skrbe tisti člani družine ali gospodinjstva, ki so ostali na kmetiji. Za razvoj podeželja jc pomembno predvsem dejstvo, da kmetje-delavci nc zapustijo vasi, da ostanejo prebivalci podeželja in so kot taki zainteresirani za njegov razvoj. Dodamo k temu pa člani mešanih gospodinjstev, ki so zaposleni zunaj kmetije, prispevajo tudi k fizičnemu povezovanju vasi z urbanimi središči nc lc s tem, da sami dnevno potujejo iz enega kraja v drug kraj, temveč motivirajo tudi druge prebivalce podeželja, da vzpostavijo pogostejše in tesnejše stike z mestom. S tem pa posredno prispevajo tudi k bolj intenzivnemu povezovanju podeželja z večjimi središči, bodisi industrijskimi bodisi upravnopolitičnimi. Ker gre pri večini zaposlenih članov mešanih kmetij za dnevne migracije, sc na videz zmanjšuje celo dejanska razdalja med krajem zaposlitve in krajem bivanja. Po tej poti pa sc zmanjšuje tudi socialna razdalja, saj zaposleni člani dan za dnem prinašajo domov informacije, ki bi bile članom gospodinjstva, ki delajo na kmetiji, siccr težje dostopne. V osebnih stikih pa gre tudi za oblikovanje stališč in vrednot, ki niso več tipična stališča in vrednote neposrednega ruralncga okolja, temveč sc vanje vpletajo stališča in vrednote celotnega družbenega okolja. Tako dclavci-kmctjc predstavljajo nekakšen most med kmetijstvom in industrijo, med urbanimi središči in podeželjem ter tako pomembno prispevajo k razvoju kmetijstva in podeželja (Barbič, 1983:83). 3. NOVE OBLIKE RURALNO-URBANIH ODNOSOV Poleg razlogov, zaradi katerih ostajajo na podeželju člani kmečkih gospodinjstev, ki so zaposleni zunaj kmetijstva in od katerih sc mnogi vsak dan vozijo na delo v bolj ali manj oddaljena urbana središča, so vse bolj očitni tudi razlogi, zaradi katerih si vedno več meščanov želi na podeželje. Med slednjimi velja omeniti vsaj dva: urbano prenaseljenost in dchumanizacijo mest na eni strani, ter relativno ekološko čistost podeželskega prostora na drugi strani. Vizija osvobajanja človekove osebnosti, ki jc spremljala naglo rast urest in ki naj bi sc uresničevala predvsem prek udeležbe krajanov v odločanju znotraj prostorskih enot mesta kot dinamične tvorbe, ki širi alternativne možnosti opredeljevanja in odločanja, se ni uresničila. Kolektivne akcijc, ki naj bi pomagale preseči delitev na zasebno sfero življenja, omejeno na družino, stanovanje in gospodinjstvo, ter sfero skupnih zadev, ki sc dostikrat pojavlja kot odtujena in prepuščena lc posameznim inštitucijam, tudi v samoupravni družbi niso uspele. Zato naj bi organiziranje različnih skupnih aktivnosti predstavljalo enega od načinov preseganja dchumaniz.acijc mesta, ki sc npr. kaže v grobi ravnodušnosti do soljudi cclo v primerih, ko so le-ti življenjsko ogroženi (Mlinar, 1983: 248-249). Humanizacija mesta tako šc vedno ostaja ideal, h kateremu težijo načrtovalci urbanega prostora, urbani sociologi in politiki, ki si znotraj vseh demokratičnih sistemov prizadevajo pritegniti državljane v proccsc odločanja. Morda ne več v ccloti in povsod vendarle v velikih mestih šc vedno velja Engclsov prikaz odtujenosti prebivalcev, opisan v Položaju delavskega razreda v Angliji: "Ti stotisoči iz vseh razredov in vseh stanov, ki se gnetejo drug mimo drugega... In vendar drvijo eden mimo drugega, kot ne bi imeli čisto nič skupnega in nc bi imeli prav nič opraviti eden z drugim in vendar je njih edini dogovor tihi sporazum, da vsakdo hodi po zanj desni strani pločnika, da sc oba tokova gneče, ki se valita eden mimo drugega, medsebojno nc zadržujeta; in vendar nc pride nikomur na misel, da bi drugim, ki jih srečuje, privoščil vsaj kak pogled. Surova ravnodušnost, brezčutna izoliranost vsakega posameznika v njegove zasebne zadeve sta tem bolj zoprni in žaljivi, čim bolj so ti posamezniki zgneteni na majhnem prostoru. Čeprav vemo, da jc ta zaprtost vsakega posameznika samega vase, ta topoglava sebičnost povsod temeljno pravilo naše današnje družbe, sc vendar nikjer nc kaže tako nesramno razgaljena in tako samozavestno kot ravno tu v vrvežu velemesta. Razkroj človeške družbe v monade, od katerih ima vsaka zasebno življenjsko načelo in poseben namen, svet atomov je tu prignan do viška..." (Engels, 1971: 584-585). Empirične študije kažejo, da humanizacija mestnega življenja in odnosov med ljudmi ni uspela niti v mestih, ki so bila zasnovana tako, da bi spodbujala združevanje in sodelovanje na osnovi pristnih stikov med ljudmi. Kot ilustracijo naj navedem podatek o poznavanju ljudi v stanovanjskem okolju v Novi Gorici, mestu, ki "naj bi izražalo naš nacionalni ponos in ga s svojo monumentalnostjo izžarevalo preko državne meje" (Mlinar, 1983: 50) ter bilo hkrati regionalno središče in življenjska skupnost mestnih prebivalcev. Empirični podatki so pokazali, da sc v Novi Gorici večina prebivalcev nc vključuje v intenzivnejše oblike povezovanja. Na primer vprašanje, kakšne stike imajo s sosedi, jc 340 anketirancev dalo naslednje odgovore: - nimam praktično nobenih stikov 4,7 - z nekalerimi sc pozdravljamo, kaj več pa ne 20,5 - z nekaterimi sc pozdravljamo in kdaj poklepetamo 48,7 - včasih sc obiskujemo v stanovanjih 12,0 - večkrat sc obiskujemo in si medsebojno pomagamo 14,1 N = 340 100,0 (Mlinar, 1983: 188) Nasprotno pa v podeželskih skupnostih, ki v vse večjem številu primerov združujejo kmete, kmete- delavce in nekmete, naletimo na dinamično gospodarsko in družbeno življenje, na nepretrgane tokove informacij in vrednot. Takšne podeželske skupnosti so seveda daleč od tistih iz predindustrijskega obdobja, za katere jc bila značilna popolna izoliranost od mesta, velika nepismenost in zadovoljstvo s "svojim lihim rastlinskim življenjem" (Engels, 1971:563). Danes tako za mestni kot za podeželski prostor velja Mlinarjeva ugotovitev: "Čim bolj izolirano in zaprto jc dano družbeno okolje, tem bolj verjetna jc njegova stagnacija in tem manj prostora ostaja za uveljavljanje posameznikove osebnosti in zavestnega usmerjanja prostorsko-družbcnih sprememb" (Mlinar, 1983: 23). Vitalnost in humanost prostorske življenjske skupnosti jc siccr odvisna od značilnosti širšega družbenega okolja in od normativne urejenosti konkretnega družbenega sistema, ki spodbuja ali zavira sodelovanje krajanov v procesih odločanja in njihovo medsebojno povezovanje, vendar jc oboje v veliki meri odvisno od konkretnih ljudi v konkretnih skupnostih, od njihove iniciativnosti in inovativnosti v oblikovanju lastnega življenjskega okolja in odnosov med ljudmi. V tem imajo podeželske skupnosti, za katere jc po tradiciji značilno medsebojno sodelovanje in sosedska pomoč (Makarovič, 1979) vsaj teoretično večje možnosti kot mestne soseske, da njihovi prcbivalci vzpostavijo pristne medsebojne odnose in skupaj rešujejo skupne probleme. Poleg zaposlovanja članov kmečkih gospodinjstev zunaj kmetijstva prispevajo k spreminjanju socialnc strukture podeželja tudi prcbivalci mest, ki sc predvsem zaradi ekoloških razlogov odločajo za življenje na dežel i. Zaradi dolge poti na delo v prometnih konicah, zaradi dela in življenja v hrupnem in onesnaženem okolju, prostorske omejenosti in drugih utcsnjcvalnih lastnostih življenja v mestih vse več meščanov zapušča mesta in sc seli na deželo. Če imajo dovolj finančnih sredstev, kupijo nekaj kmetijskih zemljišč in postanejo polkmctjc. Tako sc vse bolj izrazito oblikuje bimodalna distribucija mešanih kmetij, katere en del sestavljajo kmetje, ki dohodek od kmetije dopolnjujejo tako, da sc zaposlujejo v mestih, kjer zaradi pomanjkanja kvalifikacij praviloma opravljajo težka fizična dela, njen drugi del pa obl ikujejo meščani, ki so sc preselili na deželo, kupili kmetijsko zemljišče in postali polkmctjc (Harrisson, 1982: 142). Pri nas proccsi izseljevanja iz velikih mest na podeželje siccr šc niso tako očitnikot v deželah zahodne Evrope, sc pa žc kažejo v preseljevanju ljudi iz mestnih središč v okolico. Ta okolica siccr nc predstavlja pravega podeželja, ki jc za meščane šc premalo privlačno zato, ker jc slabše kot mesta opremljeno s storitvenimi dejavnostmi, temveč obsega lc bližnjo okolico mest, kjer nastajajo nova primestna, pretežno bivalna naselja. Ta so žc načrtovana tako, da onemogočajo nakup kmetijskih zemljišč in s tem prehod posameznih delavcev v kategorijo kmctov-dclavccv oziroma delavskih gospodinjstev v mešana gospodinjstva. Za dežele Evropske gospodarske skupnosti jc po Harrissonu (1982: 143) priznanje in celo spodbujanje nastajanja mešanih kmetij eden od možnih izhodov iz kmetijske hipcrprodukcijc in z njo povezane cenovne politike, ki ščiti kmete kol pridelovalce hrane, kajti finančno podpiranje kmetov sc po njegovi occni nc more nadaljevali v nedogled. Ker v Jugoslaviji zaenkrat šc ni izgledov za množično prehajanje delavskih gospodinjstev v mešana in po Icj poli oživljanje podeželja, jc toliko bolj pomembno spodbujati zaposlene člane mešanih gospodinjstev, da podeželja nc zapustijo, ker bi sc to siccr kmalu izpraznilo. Torej kmcta-dclavca nc gre obravnavati in vrednotiti lc kot kmetijskega proizvajalca, temveč tudi, čc nc celo predvsem kol prebivalca podeželja (Štcfe, 1981: 87-90). Prav zato, ker mešane kmetije zadržujejo zaposlene člane gospodinjstva na podeželju, jim gre posebna vloga tudi v preprečevanju izpraznjevanja podeželja, nc lc v ohranjanju obdclanosti kmetijskih površin. Za ohranjanje kakovosti življenja na podeželju pa postaja vse bolj pomembno varovanje podeželja pred ekološko škodo, ki jo povzroča konvcncionalno kmetijstvo zlasti na velikih kmetijskih obratih. Prašičje, goveje in perutninske farme postajajo vse večji onesnaževalci podtalnice in zraka, hkrati pa predstavljajo nevarnost različnih okužb in epidemij bolezni, katerih izbruh lahko povzroči nepredvidljivo gospodarsko škodo. Monokullurna rastlinska pridelava pa zaradi izčrpavanja zemljišč, širjenja rastlinskih bolezni, plevelov in škodljivcev terja za uspešno pridelavo vedno večje količine rudninskih gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Njihova vse bolj razširjena raba pa poleg onesnaževanja človekovega okolja onesnažuje tudi hrano, ki jo uživamo. Da bi omilili, če sc že ni moč izogniti škodljivim posledicam konvcncionalnega pridelovanja živeža, jc nujno domisliti takšne strokovne rešitve, ki bodo kar najmanj škodovale človeku in bodo kar najbolj gospodarne, kar pa terja tudi premišljeno delitev dela med farmskimi, pri nas praviloma družbenimi obrali, in družinskimi kmetijami. 3.1. PREŽIVETJE ALI NOVE RAZVOJNE USMERITVE? Ali jc izginjanje tradicij, tipičnih za podeželske skupnosti, pa naj gre za medsebojne odnose ali za kmetijstvo kot osnovno gospodarsko dejavnost pojmovali kot nostalgijo za izgubljenim? "Nikakor nc," jc v otvoritvenem govoru na 13. kongresu Evropskega združenja za ruralno sociologijo poudaril njegov predsednik Howard Ncwby (1986:2), pa čeprav sc vse bolj pogosto in tudi utemeljeno govori o "strategijah preživetja" ruralne populacije, predvsem kmetov. Po njegovem jc izraz "strategija preživetja" moč razumeti v negativnem kot tudi v pozitivnem smislu. Izraz "preživetje" res lahko pomeni upor pred propadom. Nekateri pripadniki ruralne populacije v Evropi nedvomno sodijo v to skupino. V zadnjih dvajsetih ali več letih jc bilo samo po sebi umevno, da so majhni kmetje in kmctjc-dclavci ogroženi. Zanje seje običajno uporabljal bolj vljuden izraz, da so "na prehodu". Takšno pojmovanje sc danes opredeljuje kot nevarno poenostavljanje, kajti preživetje ima tudi pozitiven pomen, zlasti čc ga povežemo z izrazom "strategija". Nesporno jc namreč postalo dejstvo, da mnogi ljudje, vključno z majhnimi kmeli in kmeti delavci, aktivno razvijajo ekonomske in družbene strategije, da bi uresničili svoje družbenoekonomske ciljc in si dolgoročno zagotovili obstoj. Problemi kmetijstva v sodobnem svetu nastajajo bodisi s kmetijsko hipcrprodukcijo (zahodna Evropa in ZDA),bodisi s premajhnimi količinami doma pridelane hrane, s katero bi zadovoljili domače potrebe (dežele v razvoju). V razvitem zahodnem svetu sc kmetijstvo skokovito razvija z večanjem produktivnosti dela in uvajanjem novih tehnologij, kar jc imelo za posledico izredno povečanje obsega kmetijske pridelave. Takšen razvoj so vse do 70-ih let pospeševale vlade s selektivnim usmerjanjem, tehnološkim obnavljanjem (raziskavein informacije),z izboljšanjem strukture kmetijske proizvodnje in načrtnim razvijanjem podeželja. Specializacija, mehanizacija in racionalizacija v agroindustriji ter povečanje izvozno usmerjene proizvodnje visoko kakovostnih proizvodov so bile glavne značilnosti kmetijske rasli. Njene pozitivne posledice so sc kazale v povečanju dohodka in izboljšanju delovnih razmer srednje velikih in velikih agroindusirijskih obratov, v razvoju sodobnega agroindustrijskega aparata in v nc najmanj pomembnem prispevku kmetijstva k nacionalnemu dohodku in uravnoteženju plačilncbilancc. Negativne posledice Uikšncga razvoja pa so: razmeroma občutno zmanjšanje dohodka majhnih kmetij ter spontana reorganizacija in bistveno zmanjšanje delovnih mest v agroindustriji. Poleg negativnih družbenoekonomskih posledic jc intenziven razvoj kmetijstva negativno deloval tudi na kakovost okolja in krajine predvsem s povečano konkurenco, ki bo šla zlasti na rovaš majhnih kmetij in kmetij z manj ugodnimi pogoji za kmetovanje. Trenutno so vlade zahodne Evrope pred težavno nalogo načrtovati razvoj kmetijstva, ki bi rešil probleme, povzročene z dosedanjo kmetijsko politiko, nc da bi preveč zavrl donosno kmetijsko produkcijo. Več problemov bo sicer potrebno reševati na evropski ravni, mnoge pa na nacionalni. Na Nizozemskem so na primer v začetku 80-ih let sprejeli vrsto novih zakonskih ukrepov, katerih namen jc zaustaviti divjo rast produkcijc na prvih treh od štirih temeljnih področij holandskega kmetijstva: - pridelava mleka in mlečna industrija; -intenzivnaživinoreja(svinjereja, perulninarstvo, reja telet) - krmna industrija za živino in mesna predelovalna industrija; - poljedelstvo (posebej sladkorna pesa, krompir in silažna koruza), sladkorna industrija in predelava krompirja; - hortikultura, področje avkcij in vnaprej pripravljena hrana (hrana v pločevinkah in kozarcih). Kriterij omejitve produkcijc v prireji mleka jc na Nizozemskem od 1.4.1984 zemljiška posest. Kmet, ki odda mlekarni več mleka, kot jc zakonsko določena količina, mora za dodatno mleko plačati 56-odstotni davek. Bolsius in Jacobs (1986: 9), po katerih so povzeti prikazani podatki - podobne rešitve iščejo tudi v drugih zahodnoevropskih državah -predlagata neposredno denarno podporo pridelovalcem mleka, da bi se preprečilo preveliko zmanjšanje njihovega dohodka. Pokazalo sc jc namreč, da sc jc v letih 1984/85 poraba pridclovalccv mleka zmanjšala za 13 odstotkov, dohodek tretjine kmetov jc bil nižji od 50.000 guldnov, dohodek tretjine med 50.000 in 80.000, in lc tretjina je imela več kot 80.000 guldnov dohodka. Dohodek seje najbolj zmanjšal na majhnih in mešanih kmetijah, čeprav so sc tudi te trudile zadržati dohodke s prilagoditvijo vodenja (management), kar seje izkazalo kot najbolj učinkovita ekonomizacija stroškov. Šcstinpetdesct odstotkov kmetij je prihranilo izdatke za krmo s prehodom od koncentrirane na grobo krmo. Prihranek je znašal 18 odstotkov. Dvaintridcsct odstotkov kmetij sc jc preusmerilo na lastno pridelavo mrve in sena. S tem se jc povečalo število kmetijh, ki v ccloti ali delno pridelujejo lastno krmo. Enainšcstdcset odstotkov kmetij jc povečal o obseg travnikov. Druge racionalizacije zadevajo zmanjšanje plač delavccm (16 odstotkov kmetij - 24 odstotkov prihranka), manjšo uporabo rudninskih gnojil (11 odstotkov kmetij - 12 odstotkov prihranka) in skrčitev družinskih izdatkov (15 odstotkov kmetij je v povprečju prihranilo 13 odstotkov stroškov). Pridelava lastne krme kot ena najbolj pomembnih strategij za zmanjšanje stroškov kmetijske pridelave ima za posledico spreminjanje krajine, na kateri jc vse več silažnih stolpov. Hkrati pa opuščanje obdelave kmetijskih površin vse bolj privlači druge uporabnike zemlje, predvsem gozdarje, ki želijo opuščene kmetijske površine pogozditi, in urbaniste, ki bi jih radi pozidali. Slednji siccr šc niso prišli do veljave, ker je uporaba kmetijskih površin za potrebe urbanizacije na Nizozemskem šc vedno omejena. Bolsius in Jacobs na osnovi številnih konkretnih primerov ugotavljata, da bodo dohodki nizozemskih kmetov v prihodnje izpostavljeni šc novim pritiskom. Predvsem jc pričakovati povečano konkurenco, ki bo šla zlasti na rovaš majhnih kmetij in kmetij z manj ugodnimi pogoji za kmetovanje. S kvotnim sistemom bo razvoj kmetijstva res počasnejši, vendar sedanja aplikacije te politike žekaže tudi nekatere nezaželene poslcdicc, med njimi: - zmanjševanje dohodka in zaposlenosti, - težave pri nakupu kmetij, - nadaljnje intenzi vi ranjc in širjenje vel ikih kmetij, - nadaljnja marginalizacija majhnih kmetij in kmetij na območjih, manj uporabnih za kmetovanje. Čc bi sc ob omejevanju kmetijske produkcije upoštevale druge možne uporabe prostora, kot so rckrcacija, gozdarstvo in varstvo okolja, bi sistem omejene kmetijske produkcijo nudil najbolj ugodne pogoje za prostorsko načrtovanje, ki bi zagotavljalo visoko raven okolja. Z drugimi besedami, avtorja iščeta področja in poti vladne politike, ki bi zagotovile pozitivne učinke omejene kmetijske pridelave tako na področju kmetijstva, kot v celotnem družbenem razvoju (vladno nadzorovanje razvoja), nove možnosti za dodatne dejavnosti na podeželju, razvoj kmetijstva na osnovi zmanjševanja stroškov, izboljšanja delovnih pogojev ali nadaljnjega zniževanja produktivnosti, medtem ko bi bilo sproščene delovne moči mogoče uporabiti v drugih dejavnostih podeželskih skupnosti. Omenjeni ukrepi bodo po mnenju Bolsiusa in Jacobsa sicer napravili nekaj škode, vendar avtorja hkrati opozarjata na dejstvo, da jc nizozemsko kmetijstvo bilo po vsaki krizi še močnejše. Podobna ugotovitev najbrž velja tudi za kmetijstvo v drugih zahodnoevropskih deželah. 3.2. GOSPODARSTVO PODEŽELSKIH SKUPNOSTI OŽIVLJAJO NEKMETJE IN NEKMETIJSKE DEJAVNOSTI Z vidika kmetijske politike jc vsako drobljenje kmetijskih površin in ljubiteljsko pridelovanje hrane neracionalno ter energetsko razsipno. Zato državne politike praviloma podpirajo poklicno kmetovanje, čeprav nujno nc odklanjajo vrtičkarstva. Nasprotno pa gre s socioloških vidikov podpreti vse tiste oblike kmetovanja, ki zagotavljajo več pridelane hrane, dopolnilno/neformalno dejavnost zaposlenih ter hkrati primerno prostočasno aktivnost nekmečkega prebivalstva. Nc glede na to, da jc pridelovanje hrane na majhnih površinah namenjeno predvsem lastni porabi in nc ustvarjanju tržnih viškov, ima z vidika zadovoljevanja potreb po hrani gospodarski pomen, čeprav ne tolikšen, kot pridelovanje za trg. Samooskrbno pridelovanje gre namreč obravnavali tudi z vidika zmanjševanja povpraševanja po kmetijskih pridelkih, kar velja tako za kmete kot za nekmete. Po podatkih za kmetije z območja štirih ljubljanskih občin (Barbič, 1984: 311, 312) tc pridelujejo izredno veliko število proizvodov. Tri četrtine anketiranih kmetij prideluje 16 do 26 od skupaj preučevanih kmetijskih pridelkov, hkrati pa približno dve tretjini (67,7%) kmetij prodaja do štiri vrste pridelkov. To siccr pomeni, daje veliko število posevkov namenjenih zgolj samooskrbi, kar pa nc izključuje drugih pridelav, namenjenih trgu. Lc 9,4 odstotkov ankelirnih kmetij namreč nc prodaja nobenega od preučevanih kmetijskih pridelkov. Ukvarjanje nekmetov s pridelovanjem hrane jc posebej dobrodošlo v deželah, ki pridelajo premalo hrane doma, ali jc hrana za določene družbene sloje predraga. Po podatkih, ki jih navaja Svctlik (1987: 45), sc z vrtnarjenjem ukvarja 55,2 odstotka slovenske populacije med 15. in 75. letom starosti, s popoldanskim kmetovanjem, ki ga avtor opredeljuje enako kot plačano neformalno delo, ker sc rezultati dela prodajajo na trgu ali pa nadomeščajo dobrine, ki bi jih bilo sicer treba kupiti, pa 10,1 odstotka odrasle populacijc. Da pa samooskrbno pridelovanje hrane nc bi imelo za posledico zmanjševanja kmetijskih površin, namenjenih poklicncmu kmetovanju, večina vlad omejuje površine, ki jih lahko imajo v lasti ali najemu nekmetje. V Sloveniji ima nekmet lahko v lasti največ 1 ha kmetijskih zemljišč in gozda skupaj, v predelih nad 600 m pa največ 3 ha kmetijskih in gozdnih površin. V obeh primerih pa ima lahko največ 0,5 ha gozda in 0,5 ha vinograda. Evropske izkušnje kažejo, da k revitalizaciji podeželja po eni strani prispeva intenzivno obdelovanje manjših površin, s katerim sc ukvarjajo kmctjc-dciavci ali nekmetje, po drugi strani pa majhna podjetja, ki sc v vse večjem številu ustanavljajo na podeželju. V nadaljevanju podrobneje predstavljam madžarski primer ohišnic, ki jih obdelujejo tako kmetje, zaposleni v družbenem kmetijskem sektorju, kot del urbane populacijc. Hkrati pa družbena posestva razvijajo nekmetijske proizvodnje, s pomočjo katerih večajo svoj dohodek. Kot poskus oživljanja podeželja z ustanavljanjem majhnih podjetij pa predstavljam švedske izkušnje, Združene države Amerike pa navajam kot primer pasivnih virov dohodkov podeželskih skupnosti. (Nadaljevanje v prihodnji številki) O učenčevem vrednostnem in stališčnem oblikovanju v pedagoškem procesu ALOJZIJ A ŽID AN 1. O VSEBINSKI OPREDELITVI POJAVA VREDNOTA Danes se bavi tako s pojmovno opredelitvijo kol znanstvenim raziskovanjem bistva vrednot ter stališč, z njuno genezo, kot ludi z različnimi drugimi problemi, ki zadevajo vrednole in stališča, zelo veliko znanstvenih disciplin. Vrednote in stališča so predmet preučevanja filozofov, etikov antropologov, sociologov, psihologov, pedagogov ter drugih. Tako velik interes različnih znanstvenih disciplin za vrednote in stališča pa ni povsem naključne narave. "Jc posledica korenitih sprememb v družbenoekonomski osnovi in idejni nadstavbi moderne družbe. Hitre spremembe so v vseh kulturah privedle do tega, da sc izgublja vera v vrednote, ki so nekdaj imele pomen, da sc vrednote kritično preverjajo in da se ponovno razišče mesto vrednot v družbi in človeški osebnosti."1 Omenjenemu vzroku, ki jc pogojeval, da so vrednote (in s tem seveda tudi stališča) zlasti v današnjem obdobju ponovno postale zanimive za preučevanje, pa lahko priključimo šc druge. Tako raziskovalci vrednot med temeljne tovrstne vzroke zlasti uvrščajo sledeče:2 - V filozofiji ter v družbenih znanostih jc lc začelo prevladovati stališče, da nc obstaja vrednotno nevtralna znanost. - Pojem vrednote jc postal tako popularen tudi zaradi dejstva, kjer jc to pojem, ki omogoča interdisciplinarni pristop k družbenim pojavom. Prav vrednote dovoljujejo povezovanje individualnega, skupinskega, družbenega ter univerzalnega pristopa. - Sodobni svet tudi vse bolj spoznava, da predstavlja zanj eno od največjih nevarnosti ravno stanje brez vrednot, brez jasnih ciljev, idealov. Oziroma pojav anomije, apatijc.anhcdonije. - Vrednote tudi predstavljajo enega izmed najpomembnejših elementov pri marksističnem pojmovanju družbene zavesti in ideologije. - Pojem vrednote jc ekonomičen, ccntralcn ter dinamičen pojem. In to tako v empiričnih raziskovanjih kot v teoretičnih posploševanjih. - Vrednote so tudi pomembne zaradi dejstva, ker omogočajo boljše predvidevanje obnašanja in ker odražajo spremenljivo človekovo naravo. 'Breda Popadič, Razvijanje učenčeve družbene in moralne zavesti 7. vidika vpliva vrednot in revolucionarnih tradicij na vsebino in metode vzgojno-izobraževalnega dela. Pedagoški inštitut, Ljubljana, 1980, str. 21 2Opozorili moram, da bom prikaz tovrstnih vzrokov povzela iz dela: Mihailo V. Popovič, Silvano Bolčič, Vesna Pešič, Milosav Janijevič, Dragomir Panlič, Društveni slojevi i dnišlvena svest, Ccnlar za sociološka istraživanja, Inštitut društvenih nauka, Beograd, 1977, str. 270-277. - Vrednote pa postajajo vse bolj popularne ludi zaradi tega, ker jc prišlo do neke krize v raziskovanjih vrednotam najbližjega konkurenta, to jc v raziskovanjih stališč. - Za empirično usmerjene raziskovalce jc posebnega pomena tudi to, da lahko predstavljajo vrednote neodvisno, odvisno ali pa cclo posredujočo variablo. - Pojem vrednote v družbenih znanostih omogoča, da se preučuje človek kot aktivno, samozavestno ter k določenim ciljcm in idealom usmerjeno bitje. - Raziskovanje vrednot posameznika v različnih obdobjih njegovega življenja tudi omogoča spremljanje posameznikovega individualnega razvoja, dozorevanja, doseganja zrelosti. - Vrednote so tudi pokazatelj kvalitete življenja sodobnega človeka. - Največjo prednost koncepta vrednot pa predstavlja prav možnost njegove zelo fleksibilne uporabe. Tako, na primer, na psihološkem področju lahko predstavlja vrednoto prav vsak strukturni element osebnosti (inteligenca kot vrednota, večina lastnosti značaja kot vrednota, nekateri motivi kot vrednota, itd.). Vrednota so večkrat tudi lahko cclo fizične značilnosti osebnosti (njena lepota, zdravje itd.). - Raziskovanje vrednot pa ima nc samo teoretični, temveč tudi praktični pomen. Praktični pomeni raziskovanja vrednot so, na primer: tovrstna raziskovanja omogočajo svetovanje, sclckcijo, izobraževanje itd. - Danes se človeštvo v celoti, pa tudi vsaka družba in kultura posebej, nahaja v fazi vrednotne transformacije (vrednotne revolucije). To tudi potrjuje obstoj številnih pokazateljev. Zato so danes postali problemi izbora vrednot cclo pomembnejši od tehnološko-ekonomskega razvoja (čeprav sc kvantiteta in kvaliteta življenja medsebojno prežemata in pogojujeta). Spričo tako različno obstoječih vzrokov, ki so privedli do tega, da so tudi danes razmišljanja o vrednotah (in s tem seveda tudi o stališčih) vse bolj v ospredju, je razumljivo, da obstajajo zelo številni poskusi njunih pojmovnih določevanj. Številno obstoječa določevanja tako pojma vrednota kot tudi pojma stališče izražajo različne, posamezne disciplinarno pristope do njunega preučevanja. Vodijo pa tudi do njune različne terminološke uporabnosti. Njuna različna terminološka uporabnost sc izraža (tudi) v tem, da se mar&daj omenjena pojma med seboj popolnoma (po)istovetita. Ter, da sc sploh ne vidi (vendarle neka) obstoječa razlika med njima. "Šc vedno obstajajo številna odprta vprašanja, kot so: 1) kakšen jc odnos med obnašanji, stališči in vrednotami, 2) podobnosti in razlike med stališči in vrednotami, 3) ali sc, kadar in, ko se spreminjajo vrednote ter vrednostni sistemi, spreminjajo tudi stališča."3 Poskus pojmovne določitve vrednote in stališča nikakor nc predstavlja lahke naloge. Toda kljub povedanemu sc moramo s tovrstnim poskusom soočiti pri preučevanju našega problema, ki ga lahko koncipiramo kot poskus orisa vprašanja, kako naj poteka v pedagoškem proccsu učenčevo vrednotno in stališčno oblikovanje? Naša opredelitev (pedagoške narave) pojma vrednota izhaja iz. spoznanja, daje vrednota (učenčeve osebnosti) zelo kompleksen, zapleten pojav, ki vsebuje tako splošne kot tudi hkrati konkretne dimenzije. Njihov oblikovalec in pogojevalcc jc množica različnih, zapletenih dejavnikov, ki vplivajo pa učenčevo osebnost bodisi v neposredni, bodisi v posredni obliki. Učenčeve vredrfote (tudi) izražajo njegove konkretne potrebe in 3 ' Dr. Stojan Tomic, Maiksizam i vrijednosna orijcntacija u nastavi. Univcrzitct dana«, Beograd, 1986, Štev. 1, str. 62. interese. Določevalka le-teh pa so tudi celotne družbene okoliščine, s katerimi sc v svojem življenju srečuje učenčeva osebnost. Prav takšni konkretni interesi in okoliščine, v katerih sc razvija učenčeva osebnost, tudi vplivajo na to, čc uporabim besede dr. Vuka Pavičeviča, da učenčeva osebnost zelo različno "barva" (ocenjuje) določene, različne vrednote. In prav vrednote so tudi tiste, ki predstavljajo temelj za oblikovanje (izgrajevanje) učenčeve osebnosti, njenega razvoja. Kaj sploh tvori torej pri učenčevi osebnosti vrednoto? Prihod do navedenega sila pomembnega spoznanja nam bo lažji, čc se seznanimo z naslednjim razmišljanjem: "Prav tako kot vrednota ima tudi čut dolžnosti in odgovornosti tri dimenzije: kognitivno (racionalno), emocionalno (čustveno) in konativno (motivacijsko, akcijsko). Vse tri so tesno povezane, prepletajo se in sestavljajo celoto. Vendar to nc pomeni, da med njimi ni določene disharmonije. Toda če pride do trajneg"razhajanja, nc moremo govorili o skladnem razvoju, kar lahko privede tudi do njihove večje disharmonije ter tako do moralnega razkroja osebnosti." Posredovano razmišljanje nam izraža, da predstavlja vrednota pri učenčevi osebnosti vedno zelo zapleten pojav' s trodimcnzionalno zgradbo. Lc-lo napolnjujejo spoznavne, čustvene in akcijske, dejavne sestavine. Povedano pa tudi pomeni, da predstavlja tudi vrednotenje učenčeve osebnosti vedno zelo zapleten, v njej potekajoč proces , ki zadeva njeno celotno osebnost in nc samo njeno spoznavno polje. Da jc redukcija proccsa vrednotenja, potekajočega v učenčevi osebnosti, na zgolj njeno spoznavno polje povsem nedopustna, nam tudi jasno izraža naslednje razmišljanje: "Znanje še ni zadosten pogoj moralnosti. Čc ni odgovornosti za uresničevanje moralne zavesti, je moralna praksa v hudem navzkrižju z moralnimi ideali." Toda ko govorimo o vrednoti in vrednotenju, pa je vendarle potrebno reči, da ju jc potrebno (raz)ločevali. Oziroma, rečemo lahko, da je vrednotenje proces, vrednota pa rezultat tega procesa. Prav v procesu vrednotenja so namreč že tudi vsebovane vrednote. Natančnejša analiza sestavin, ki tvorijo učenčevo vrednoto, nas lahko vodi do še drugih, pomembnih spoznanj. In siccr: a) Kognitivna dimenzija vrednote ima svoj temelj v učenčevem sistemu znanja ter sistemu sodb, ki temelji na (tem) znanju. Tvorijo jo "znanja, mnenja ter prepričanja o potcncijalno zelo široki množici objektov in situacij, s katerimi sc posameznik direktno oziroma indirektno sooča v procesu socialne interakcije." 4 Dr. SlojanTomič, Marksizam i vrijednosna orijcnlacija u nastavi, Univerzitet danas, Beograd, 1986, Hlev. 1, sir. 62. Za la pojav sc ludi poudarja, da vsebuje, nc glede na lo, kateri vrsti pripada, določene skupne lastnosti, ki jih lahko opredelimo: - Vrednote predstavljajo preference in izbiro med raznimi objekti. - Vrednote sc praviloma ne nanašajo na konkretne objekte, ki sc neposredno opažajo, temveč so logični konstrukti, to jc abstrakcije, ki sc izvajajo iz subjektivnega vrednotenja objektov, obnašanja, tako verbalnega kol tudi drugačnega. - Za vrednote jc tudi značilna za želen ost, občutek opravičenosti. Občutek opravičenosti pa je vcijctno močnejši, če jc večje skladanje med družbenimi in osebnimi vrednotami. - Prav tako jc za vrednote značilna visoka motivacijska sila. - Vrednote so ludi očitno zavestne kategorije, ki jih osebnost brani, sprfejema in predlaga družbi. (Prikaz lastnosti vrednot smmo povzeli po viru: dr. H. Petrovič, Vrcdnosnc orientacije delikvcnata, Institut za kriminološka i sociološka istraživanja, Beograd, 1973). ® Bistvo proccsa, imenovanega vrednotenje, opredeljuje dr. Arif Tanovič takole: "Vrednotenje oziroma ocenjcvanjc je vedno proces iz hiranja, primerjanja, zavzemanja stališč do pojavov človekovega sveta; vrednotenje jc spontano, cmotivno oziroma racionalno, zavestno." (Citirano iz. dela: Vrijcdnost i vrednovanje. Zavod za izdavanjc udžbcnika, Sarajevo, 1972, str. 33). 7 Dr. Jože Štcr, Ideali in resničnost, Anthropos, Ljubljana, let. 1983, štev. 3-4, str. 183. Dr. Nenad Havclka, Psihološka struktura patriotizma, Patriotizam i revolucionarne tradicijc, Udruženjc publicista, Beograd, 1975, str. 104 Seveda pa jc znanje učenčeve osebnosti, čc ga opazujemo glede na njegov obseg, lahko manjše ali pa večje. Včasih jc pri učenčevi osebnosti že zadostno povsem njeno majhno znanje za oblikovanje neke (konkretne) sodbe. Včasih pa jc zato potrebno izredno široko znanje. In trdimo lahko: čim širši jc pri učenčevi osebnosti krog njenega znanja ter izkušenj, toliko trdnejša bodo tudi njena vrednotenja in vrednote. Skratka, za razvoj in utrjevanje kognitivne komponente vrednote jc pomembna količina učenčevega znanja, informacij, prepričanj, spoznavnih elementov. Toda zavedati sc jc potrebno, da samo nenehno nizanje informacij, spoznavnih elementov učenčevi osebnosti, nc tvori njeno kognitivno strukturo vrednote žc tudi stabilno. Bistven jc način organiziranja teh spoznavnih elementov, kajti lc-ti morajo vedno pomeniti nekaj več, kot pa pomeni vsak za sebe oziroma, kot pa pomeni neki njihov mozaičen sklop." Torej, kol kriterij za razvito kognitivno komponento vrednote lahko velja lc razvita sposobnost učenčeve osebnosti, da lc-ta lahko povsem samostojno organizira izkustvene vsebine. "To jc v bistvu tista točka, v kateri kvantiteta izobraženega dela prerašča v vzgajanje, v kvalitativno drugačno, globjo in kompleksnejšo obliko družbenega vpliva na posameznika." b) Emocionalna dimenzija vrednote sc izraža v tem, da so učenčevi osebnosti določeni pojavi, ki jih vrednoti, všeč ali nc. Tudi emocionalna dimenzija vrednote lahko vpliva na njeno kognitivno vrednotenje. Vpliv emocionalne dimenzije na kognitivno lahko privede tudi do tega, da primarna čustvena opredeljenost osebnosti sploh selekcionira njena dobivajoča spoznanja ter ji onemogoča elastičnost in kritičnost. Tovrstna dimenzija vrednote pa jc zelo zapletena, saj izraža različne vrste in stopnje njenih čustev. Čustva osebnosti sc lahko izražajo bodisi v obliki njenega občudovanja ali pa zavračanja vrednot, sočustvovanja ali pa spoštovanja vrednot, pa tudi še v drugih zaplctcncjših čustvenih oblikah. c) Kognitivna dimenzija vrednote pa sc izraža v težnji učenčeve osebnosti, da bi leta kaj naredila glede na predmet, ki ga vrednoti. Ali, drugače povedano: da bi pomagala, da sc (konkretna) vrednota uresniči. Oziroma, da bi preprečila, da bi se zgodilo kaj takšnega, kar bi onemogočilo uresničenje (konkretne) vrednote. Vendar pa moramo reči, da zgolj prisotne težnje po aktivnosti pri učenčevi osebnosti žc nc pomenijo njene dejanske aktivnosti. Tako je, na primer, osebnost lahko lc pripravljena (konkretni) vrednoti sc približati, lahko pa ludi vztrajno bojevali za njeno uveljavitev. Skratka, konativna vrednotna komponenta "sc pojavlja in razvija tedaj, ko sta razviti in integrirani tudi spoznavna in čustvena komponenta". Za učitelja jc pomembno spoznanje, da so vse tri (analizirane) dimenzije vrednote pri njej siccr povezane, vendar jc ta povezava lahko izredno različna. Njena različnost sc, na primer, lahko izraža v tem, da jc pri določenih morebiti prisotna izrazitejša razvitost kakšne vrednotne dimenzije, ki lahko pozitivno vpliva tudi na druge vrednotne dimenzije. Lahko pa tudi v tem, daje pri drugih morebiti tudi prisotno izrazito porušenje usklajenosti med posameznimi vrednotnimi dimenzijami. Pravzaprav lahko o slednje navedenem primeru govorimo pogosteje. In to pogosteje zaradi dejstva, ker se učenčeva osebnost nenehno pojavlja v funkciji tako imenovanega "multimcdijskcga sprejemnika informacij" in da informacije nc sprejema samo v šoli. Multimcdijsko sprejemanje zlasti 9'Ibidem,sir. 105. I0'Ibidem,sir. 106. 11 Ibidem,sir. 108 protislovno dobivajočih informacij, ki jc lahko šc tudi dolgoročnejše narave, lahko pri učenčevi osebnosti ludi privede do njene prave dezintegracije kot osebnosti, ki vrednoti. To pomeni, da lahko pride do dczintcgrcijc vrcdnot(c) učenčeve osebnosti. Oziroma do tega, da je njena vrednota napolnjena s sestavinami, ki pa si stojijo v popolnem medsebojnem "navzkrižju". Vse izrečeno pa seveda potrjuje, kako zelo težko jc učitelju v njegovi pedagoški praksi opravljati nujno potrebno in zelo odgovorno delo, to je ustvarjalno oblikovanje vrednot pri učenčevi osebnosti. Doseganje tega temeljnega vzgojnega smotra postavlja predenj uresničevanje zahteve: "Vzgojni proces se mora strukturirati po zakonih ustvarjalnega akta, ne rcccptivnosti. Šola sc nc sme izolirati od življenja in družbe, kar pomeni, da v sistemu samoupravno organizirane vzgoje opravljajo funkcijo vzgoje vsi dejavniki, od delovnih organizacij, umetniških ustanov, športnih organizacij, družine pa do rekreativnih organizacij. Da bi samoupravna socialistična družba lahko uresničila temeljne vzgojne ciljc, mora revolucionarno spremeniti stare organizacijske oblike vzgoje in vzgojno-izobraževalno tehnologijo. V okviru razmišljanja o vprašanju, kako opredeliti pojem vrednote, oziroma, kaj sploh tvori njegovo vsebino, pa jc z vidika raziskovalnega problema, ki ga obravnavamo, šc tudi smotrno opozorili na naslednje. Človekovi odnosi do sveta so eksistenčno pogojeni. In prav vrednota je tisti pojav, ki je vgrajen v vse človekove odnose do sveta. Človek mora, da bi lahko obstajal, vrednotili. Seveda pa sc pri tem zastavlja vprašanje: koliko jc človek kol del svela sploh svoboden v zunanjem, brezkončnem univerzumu pri svojem vrednotenju? Njegovo mišljenje, reakcije so namreč mnogokrat žc tudi vsiljene. In prav vrednota jc kategorija, ki sc dviguje nad eksistenčnim. Oziroma, prav vrednota jc nekaj, kar jc avtonomno v človeku, kar mu predstavlja oporo, notranji, avtonomni zakon v odnosu do njegovega zunanjega sveta. Človek mora transforming to, kar jc v njem (avtonomno), v objektivno sfero. Skratka, mora ustvariti pogoje, da njegova vrednota zaživi. Vrednote imajo torej avtonomno ali heteronomno osnovo, pa tudi obe hkrati. Povedano pa ludi velja za vrednote, ki so vrednote učenčeve osebnosti. O avtonomnih vrednotah učenčeve osebnosti lahko govorimo tedaj, kadar imajo lete svoj izvor v sami zavesti učenčeve osebnosti in jim ta ludi predstavlja oporo. O heteronomnih vrednotah učenčeve osebnosti pa lahko govorimo tedaj, kadar imajo le-tc svoj izvor v množici zunanjih dejavnikov, nastopajočih v okolju. Prav ti zunanji dejavniki nastopajo pri učenčevi osebnosti kot vplivni dejavniki na sprejemanje njenih vrednot. Vzlic dejstvu, da so seveda pomembnejše učenčeve avtonomne vrednote, saj so prav tc njegove resnične, lastne vrednote, vrednote njegove osebnosti, pa je zelo težko govorili o čistih avtonomnih ali heteronomnih vrednotah učenca. V potekajočem procesu njegovega vrednotenja se namreč prepletajo tako notranji kot zunanji vrednotni vplivi. Takšna nastopajoča zakonitost pa tudi velja pri vplivu vzgojno-izobražcvalnih vsebin na učenčevo osebnost, katerega lahko uvrstimo med zunanje nastopajoče vrednotne vplive. In to vrednotne vplive, ki naj bi pri učenčevi osebnosti šc posebej imeli vpliv na njeno socialno vrednotenje. Seveda pa jc tudi le-lo individualno pogojeno. 12 ' Breda Popadič, Mesto patriotične vzgoje v koncepciji moralne in idejne vzgoje. Vzgoja in izobraževanje, Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana, 1982, štev. 4, str. 14. 2. O VSEBINSKI OPREDELITVI POJAVA STALIŠČE Prav tako, kot jc zelo težko opredeliti pojem vrednote, pa lahko rečemo, da to velja tudi za stališče. Sodili smo že, da tudi la pojav spričo svojega velikega pomena, ki ga ima za človekovo osebnost, predstavlja predmet nenehnega razmišljanja ter preučevanja. In to nc lc znanstvenikov in strokovnjakov, marveč prav vseh, ki sc ukvarjajo s posamenimi območji bodisi teoretičnega bodisi praktičnega človekovega življenja. "Zanje se zanimajo politiki, etiki in sociologi, da bi bolje znali urediti družbeno življenje, pa tudi ekonomisti, psihologi in drugi (stališče do določenih proizvodov, do mode, do kulturnih pojavov ipd.)." Zaradi tako velikega zanimanja mnogih tudi za stališča ni prav nič presenetljivo, da se tudi ta pojav zelo različno opredeljuje. Oziroma, da obstaja zelo veliko število pojmovnih določitev tudi tega pojava. Dr. Dragomir Pantic meni, da se v današnjem obdobju izmed najrazličnejših opredelitev pojma stališče največ uporablja sledeča opredelitev: "Stališče jc trajni sistem pozitivnih oziroma negativnih ocenjevanj emocionalnih stanj ter aktivnih tcndcnc za oziroma proti v odnosu na določeni objekt." Dr. Pantič pa tudi povsem upravičeno opozarja, da v današnjem obdobju tudi obstajajo mnoga, tako imenovana "nespecifična" opredeljevanja pojma stališče. Ta stališče opredeljujejo preširoko ali pa tudi preozko, kar ima seveda za posledico, da ga tudi istovetijo z mnogimi njemu sorodnimi pojmi, kot so, na primer, mnenja, prepričanja, sentimenti, vrednote itd. Pri našem delu sc siccr nc bomo spuščali v analizo številno obstoječih opredeljevanj (tudi) pojma stališče. Poskusili pa bomo ugotoviti (morebitno) zvezo med pojavoma, imenovanima vrednota in stališče. S tem pa tudi natančneje spoznati sam pojav, imenovan stališče. Oglejmo si najprej nekatere njegove bistvene lastnosti. Mnogokrat se med bistvene lastnosti stališča uvršča sledeče: - Stališče jc vedno tcndcnca "za" oziroma "proti" nečemu. Usmerjenost (direkcija) stališča do objekta je lahko pozitivna ali negativna. Skratka, lahko ima različne stopnje izražanja (kar hkrati izraža stopnjo sprejemanja ali nesprejemanja določenih objektov ali pojavov). V tem smislu sc stališče lahko giblje na liniji kontinuuma, ki sc razteza od skrajne pozitivnosti preko nevtralne točke do skrajne negativnosti. - Stališče sc lahko uveljavlja z večjo ali manjšo doslednostjo, z veliko ali majhno intenzivnostjo, ima različno moč, odpornost do nasprotnih stališč, lahko jc bolj ali manj odprto glede izražanja ipd. - Stališče jc vedno povezano z drugimi stališči. Tako stališča sestavljajo določene strukture, sisteme, in pri tem so nekatera temeljna, primarna, druga pa iz njih izvedena, sekundarna. Strukture in sistemi stališč so v enotnosti, povezanosti, vendar tudi v medsebojni pogojenosti in odvisnosti. - Stališča pa sc tudi razlikujejo po tem, ali so lastna lc posameznikom (individualna stališča) ali pa so skupna večjim socialnim skupinam (socialna stališča). Dr. Ilija Mrmak, Prispevki k marksistični zasnovanosti vzgoje in izobraževanja, Novi vidiki, Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana, 1977, str. 147. Dr. Dragomir Pantič, Priroda interesovanja, Beograd, 1980, str. 70. ^ Zato glej o tej problematiki Šc v delu: Bcn Rcjk - Kristina Edok, Vrednosti, stavovi i promena ponašanja, Nolit, Beograd, 1978. - Stališča so tudi tvorbe, ki vedno predstavljajo končni rezultat naučenega, socializacijskega proccsa. V zvezi s tem poudarja dr. Ivan Šibcr: "Socializacija je proces, ki omogoča ljudem skupno življenje in oblikuje izražanje določenih človekovih vrojenih lastnosti na družbeno sprejemljiv način. Medtem ko sc biološke lastnosti socializirajo, kar omogoča življenje v skupnosti, obstaja tudi cela vrsta človekovih lastnosti, ki so pridobljene v socialnem kontekstu in omogočajo vedenje v kompleksnih situacijah. V prvi vrsti gre tu za stališča. Ta so naučena oziroma so končni rezultat procesa soc iali zaci jc." Do boljšega spoznanja o stališču pa lahko tudi pridemo, če si še poskusimo ogledati, katere sestavine pri učenčevi osebnosti ludi tvorijo vsebino tega zapletenega pojava. Tudi za učenčevo stališče je značilno, da kot zapleten pojav temelji na treh komponentah: na kognitivni, emocionalni inkonativni . Povedati pa tudi moramo, da lahko prihaja med navedenimi stališčnimi komponentami do izrazitega disharmoničnega odnosa. "Čustvena sestavina, razvojno starejša in v določenem smislu temelj stališča se upira spremembam, kar pogojuje stanovitnost stališča včasih tudi cclo življenje Tudi stališče učenčeve osebnosti predstavlja relativno trajen sistem njenega pozitivnega ali negativnega ocenjevanja (konkretnih procesov, pojavov, zakonitosti itd.), njenega emocionalnega doživljanja, pa tudi njeno tendenco, da v skladu s tem začne svojo akcijo. Za učenčevo osebnost je stališče velikega pomena, saj ji predstavlja dejansko oblikovani vzorcc za njeno ocenjevanje, doživljanje in ravnanje. Vzorec, s katerim lahko učenčeva osebnost izraža svoj odnos do določenega pojava, vzorec, po katerem lahko učenčeva osebnost navezuje, kadar ima opraviti s pojavom, kadar mora do njega zavzeti določene odnose. Oziroma, govorimo lahko cclo o večpomenskosti stališč za učenčevo osebnost. Kot izraziti dinamični elementi učenčeve osebnostne 20 strukture so prav stališča tista, ki vplivajo na učenčevo spoznanje, obnašanje, učenje, pomnenje, čustveno doživljanje, motivacijo, obnašanje, psiho. Skratka, na njegovo celotno osebnost, zato tudi postanejo njen konstitutivni del, s katerim se sama učenčeva osebnost identificira. Toda, ko v okviru naše opredelitve stališč govorimo o njihovem tako zelo velikem pomenu, moramo vendarle opozoriti na nekatere negativne posledice, do katerih lahko privedejo. Prav stališča lahko predstavljajo učenčevi osebnosti ludi oviro in obremenitev pri njenem realnem določanju odnosov do pojavov. Kajti "v stvarnosti ni dveh enakih pojavov, marveč sc vsi pojavi medsebojno razlikujejo, čeprav lc po nekaterih Dr. Ivan Šlibcr, Politična kultura in politična socializacija, Politoložkc teme (študijsko gradivo). Marksistični center, Ljubljana, 1987, str. 253. 1 ' O vlogi emocionalne stališčne komponente glej še zlasti v vini: Ncnad Ilavclka, Kmocije u stavovima, Kolarčev narodni univeizitct, Beograd, 1975. 1 ^ Ker smo tovrstne komponente žc podrobneje analizirali v okviru obravnave vrednot, na tem mestu o njih nc bomo ponovno razpravljali, saj sodimo, da sta vrednota in stališče vendarle medsebojno zelo tesno povezana pojava. In vzlic nujnim obstoječim razlikam, kar bomo poskusili utemeljiti v nadaljevanju. Ah, kot pravi dr. Dragomir Pantič: "Opazovanje stališč kot interakcije komponent jc pomembno tudi zaradi tega, ker tudi vrednote vključujejo vse tri komponente in prav to dejstvo ludi olajšuje lako teoretična opazovanja kot praktična raziskovanja vrednot. Spričo tega nekateri avtorji sploh menijo, da tudi vrednote vsebujejo žc omenjene Iri komponente." (Citirano iz že navedenega dela dr. Dragomira Pantiča in drugih avtorjev "Društveni slojevi i društvena svest" ..., str. 285). ' Breda Popadič, Mesto patriotične vzgoje v koncepciji moralne in idejne vzgoje, Vzgoja in izobraževanje, Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana, let. 1982, štev. 4, str. 13. ' Smotrno jc opozoriti, da v procesu učenčevega spoznanja stališča učinkujejo nc samo na sprejetje njegovih sodb in sklepov, marveč tudi na zaznavanje in oblikovanje predstav, na domišljijo in druge dejavnosti učenčeve psihe. značilnostih. Ti vzorci pa nas navajajo, da vse pojave nc glede na njihovo raznolikost postavimo v isto vrsto, v iste okvire, navedemo do njih istovrsten odnos, vendar po sistemu skladno (z vzorci), ki smo ga žc poprej oblikovali. Zato sc tudi dogaja, da pojave neustrezno ocenjujemo, da nc upoštevamo specifičnosti. Ta nefleksibilnost človekove psihc vodi k znanemu konservativizmu na področju stališč - da človek stališča težko spreminja, da so stališča odporna in sc upirajo vsemu, kar jc novo, kar ni v skladu z njimi, kar jim ni že od prej lastno." 3. O POVEZANOSTI IN NEPOVEZANOSTI POJAVOV VREDNOTA TER STALIŠČE Po pojmovni določitvi vrednote in stališča jc smotrno, da sc (šc) osredotočimo k analizi vprašanja: ali sta omenjena pojma (pojava) v kakšni medsebojni zvezi? Ali pa obstaja med njima absolutna nepovezanost? "Čeprav so mnogi avtorji vložili velike napore, da bi razmejili pojem vrednote od pojma stališče, pa ne moremo reči, da so v tem tudi povsem uspeli. Vzrok vsekakor obstaja v kompleksnosti odnosov med tema pojavoma." Težnja po razmejitvi pojma vrednota od pojma stališče jc, na primer, prisotna pri Miltonu Rokcachu. Lc-ta vidi razliko med omenjenima pojmoma v tem, ker vključuje stališče večje število spoznanj o določenem objektu oziroma situaciji, medtem ko predstavlja vrednota lc posamično spoznanje, katero prehaja konkretne objekte in situacije. Rokcach tudi meni, da imajo vrednote funkcijo standarda, kar pa sc nc bi moglo trditi za stališča. Zato mora preučevanje vrednot tudi dobiti prioriteto pred stališči. Pri vrednoti jc po njegovem mnenju močnejša motivacijska komponenta, ki vsebuje kognitivne, afektivne in bihcvioralnc sestavine. Poleg tega tudi Rokcach trdi, da so stališča in vrednote določilnica obnašanja, toda vrednota jc določilnica stališč in obnašanja. In nc nazadnje: oseba ima manj vrednot kot stališč, zato jc tudi merjenje vrednot bolj ekonomično sredstvo za opis podobnosti in razlik med ljudmi. S podobnimi ločitvenimi težnjami pojavov, imenovanih vrednota in stališče, pa sc lahko tudi srečamo pri D. Katzu. Katz sodi, da so stališča izraz osebnih vrednot. Oziroma, da so individualna stališča hierarhično organizirana v širše strukture, ki sc imenujejo vrednotni sistemi. Bora Kuzmanovič sintetizira osnovne sklepne ugotovitve o odnosu med stališči in vrednotami, ki se lahko izdvojijo iz. množicc mišljenj različnih avtorjev o tej problematiki, takole: a) vrednote lahko določajo, kateri aspekt objekta bo opazovan kot odločujoči za oblikovanje stališča do cclcga objekta; b) objekti stališča in stališče samo imajo instrumentalno vlogo ter pomen za realizacijo določenih vrednot; spremembe v pcrccpciji odnosa objekta napram vrednoti vodijo k spremembi stališča; 21 ' Dr. Ilija Mmiak, Prispevki k marksistični zasnovanosti vzgoje in izobraŽevanja, Zavod SRS za šolstvo, Novi vidiki, Ljubljana, 1977, str. 148. ^ Ljiljana Bačevič, Pristup proučavanju vrednosnih dimenzija medunarodne televizijske razmene, Magislarski rad, FSPN, Ljubljana, 1978, str. 75. c) stališča lahko predstavljajo način izražanja vrednot; č) mnoga stališča so verjetno vključena v sisteme vrednot; d) sprememba vrednot, zlasti centralnih, vodi do spremembe drugih vrednot ter nizov stališč. Naša dosedanja spoznanja o vrednotah in stališčih, ki so poskusila priti do pojmovne določitve navedenih pojavov sicer tako, da so poskusila (ločeno) prikazati njuno vsebino (sestavine) oziroma nekatere njune lastnosti, nam dovoljujejo, da lahko oblikujemo sledeči spoznanji: - Tako vrednota kot tudi stališče kot zelo kompleksna pojava sta v medsebojni zvezi. Ta zveza pa se izraža, čc jo poskusimo natančneje opredeliti, takole: "Za posebno vrsto stališč veljajo vrednote. To so stališča, ki izražajo moralno oceno, ali je nekaj dobro ali slabo, ali je to za človeka vredno ali nc. Ker smo o vrednotah razpravljali na drugem mestu, tukaj pripominjamo lc toliko, da izražajo vrednote ponavadi naše splošne odnose do pojavov sveta, zato pa so tudi vrednostna stališča navadno na ravni splošnih stališč. Zalo so vrednote izvor za oblikovanje posebnih in posamičnih stališč."' Obstoječo zvezo med vrednoto in stališči pa nam tudi potrjujeta razmišljanji: "Samo nekatera stališča so vrednote (čc so generalizirana, čc so relativno visoko v hierarhiji osebnosti in čc jc družba oziroma posameznik zanje zainteresiran) ^ interesi pa so prav gotovo brez izjeme vrednote, in to v glavnem terminalne vrednote." ~ "Govoreč opisno, vrednote sc lahko nanašajo na vsa človekova pozitivna in negativna stališča; one vključujejo preferiranje oziroma zapostavljanje predmetov, želja, občutenj zadovoljstev oziroma bolečin, koristi in nckoristi, sprejemanje oziroma ncsprejcmanjc. - Izhajajoč iz takšnih spoznanj, lahko tudi trdimo, da so teorije mnogih avtorjev, ki želijo absolutno izključevati stališča iz vrednot, nesprejemljive. Vzlic dejstvu, da se vrednote in stališča medsebojno razlikujejo, razlikujejo po tem, da so vrednote temelj, na katerem sc konstituirajo ("obešajo") stališča, pa sta oba pojava vendarle v medsebojni zvezi. Njuno medsebojno zvezo lahko opredelimo tudi takole: stališča so konstitutivni element vrednot. Oziroma, prav vrednote so pomembni, določcvalni, usmerjevalni dejavnik za oblikovanje stališč. Iz povedanega pa šc tudi lahko sklenemo, da predstavlja stališče ožji pojem (pojav), vključen v širši pojem (pojav) vrednoto. 4. VREDNOTNO IN STALIŠČNO OBLIKOVANJE UČENCA V PEDAGOŠKEM PROCESU Upoštevanje navedenih spoznanj o medsebojno povezanem odnosu med vrednoto in stališčem pa jc tudi pomembno za učitelja. Prav učitelj mora s posredovanjem informacij (vzgojno-izobraževalnih vsebin) učenčevi osebnosti pri lc-tej oblikovati pomembne (tako individualne kot socialne) vrednote kot pomembne temelje za njeno oblikovanje (tako individualnih kot socialnih) stališč. Oziroma, učitelj mora, kot smo žc opozorili, pri oblikovanju vrednot učenčeve osebnosti pri lc-tej zlasti opravljati dvojno nalogo: Bora Kuzmanovič, Spremnost 7.a angažovanje u samoupravljanju poduzeca kao funkcija nekih vrednosti. Inštitut za psihologiju Filozofskog fakulteta, Beograd, 1972, str. 27. Dr. Ilija Mrmak, Prispevki k marksistični zasnovanosti vzgoje in izobraževanja. Novi vidiki. Zavod SRS za šolstvo, I.iubljana, 1977, str. 150. Dr. Dragomir Pantič, Priroda interesovanja, lstraživanja, Beograd, 1980, str. 70. Dr. Arif Tanovič, Vrijcdnost i vrednovanje, Zavod za izdavanjeudžbenika, Sarajevo, 1972, str. 8. a) po eni strani mora učenčevo osebnost seznanjati s temeljnimi (individualnimi in socialnimi) vrednotami; b) po drugi strani pa mora na temelju takšnega seznanjanja učenčevo osebnost tudi usposabljati za to, da sc bo lc-ta sama pojavljala v funkciji nadaljnjega samostojnega razvijalca in uresničevalca progresivnih (tako njenih osebnih, individualnih, kot socialnih) vrednot. Skratka, naloga učitelja je, da v potekajočem oblikovalnem vrednotnem proccsu usposablja učenčevo osebnost tudi za samostojno progresivno, ustvarjalno vrednostno (tako individualno kot socialno) usmerjanje. Pri tem pa jc zanj zlasti pomembno upoštevanje dejstva: "Vrednostna usmeritev je cclota interesov in stališč do posameznih vrednot, aktualnih v družbenih procesih določene družbe. Tako opredeljena vrednostna orientacija vsebuje institucionalizirana, ideološko več ali manj determinirana stanja družbene zavesti." Vrednostna usmeritev pa se tudi definira "kot posplošena, v sebi diferencirana, na obnašanje delujoča koncepcija narave, družbe, položaja človeka v naravi in družbi ter vsebuje konccpcijo zaželenega in nezaželenega predvsem v odnosu človeka do okolja in soljudi." Pri svojem opravljanju oblikovalnega vrednotnega procesa pri učenčevi osebnosti mora torej učitelj vedno upoštevati dejstvo, da je vrednostna usmeritev sleherne učenčeve osebnosti vedno utemeljena prav z njenimi osebnimi stališči in vrednotami. Pa tudi to, da se vrednostna usmeritev izraža na širokem področju odnosov učenčeve osebnosti kot osebnosti posameznika do številnih objektov, situacij in pojavov. Skratka, vrednostna usmeritev učenčeve osebnosti opredeljuje njeno različno čustvovanje in način njenega doživljanja objektov, situacij in pojavov. Oziroma, pri učenčevi osebnosti vrednostna usmeritev tudi dinamično deluje na njeno obnašanje in ravnanje. SKLEPNA MISEL Ob zaključnem prikazu naše preučevane tematike lahko sintetiziramo: učitelj mora s svojim posredovanjem informacij (vzgojno-izobraževalnih vsebin) pri učenčevi osebnosti ustvarjalno oblikovati vrednote kot pomembne izvore tudi za njeno oblikovanje stališč. Oziroma, učitelj mora prav na temelju obstoječe (edinstvene) vrednostne usmeritve sleherne učenčeve osebnosti pri lc-tej ustvarjalno razvijati zlasti progresivno socialno vrednostno usmeritev kot pomemben možni temelj za njeno sočasno, bogatejše razvijanje tudi njene individualne vrednostne usmeritve. In čim bogatejša bo čeloma vrednostna usmeritev sleherne učenčeve osebnosti, tem bogatejše bodo tudi njene vrednote kot tudi pomembni izvori in temelji njenih stališč. Pri postavljanju takšnih zahtev pa se seveda zavedamo, in na to jc nujno opozoriti, da komunikacijski (vzgojno-izobraževal ni) proces nc more biti le nosilec vrednot. Informacije, ki jih lc-ta prinaša učcncu, so zelo različne narave. Spričo tega lahko učencu, ali pa tudi ne, predstavljajo vrcdnoto(c). Skratka, učenčeva osebnost poskuša "spravljati" v svoje že predhodno pridobljene informacije lc tiste, ki so zanjo tudi vredne. To pa pomeni, da vrednota tudi v (tovrstnem) komunikacijskem proccsu izpričuje svoj pomen. 27 St. Petkovič, Vrednote kao temelj dništvenosti odnosno humanosti, Revija 7,a sociologiju, Zagreb, 1976, Ste v. 1, str. 53. 28 Zinka Vcnta, ibidem, str. 39. UPORABUENW1R1. 1. HAVELKA, N., Emocijc u stavovima, Kolarčcv narodni univcrzitet, Beograd, 1975. 2. HAVEI.KA, N., Psihološka struktura patriotizma, Patriotizam i revolucionarne tradicije, Udružcnje publicista, Beograd, 1975. 3. KUZMANOVIČ, B., Spretnost za angažovanje u samoupravljanju peduzeča kao funkcija nekih vrednosti, Inštitut za psihologiju Filozofskog fakulteta, Beograd, 1972. 4. MRMAKJ., Vpliv vzgojne prakse na razvijanje čuta dolžnosti in odgovornosti, Vzgoja in izobraževanje, Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana, 1982, št. 3. 5. PAVIČEVIČ, V., Odnos vrijednosti i stvarnosti u modernoj njemačkoj idcalističkoj aksiologiji. Kultura, Beograd, 1958. 6. POPADIČ, B., Razvijanje učenčeve družbene in moralne zavesti z vidika vpliva vrednot in revolucionarnih tradicij na vsebino in metode vzgojnoizobraževalnega dela, Pedagoški inštitut, Ljubljana, 1980. 7. POPOVIČ, V., Bolčič, S., Pešič, V., Janičijevič, M., Pantič, D., Društveni slojevi i društvena svest, Cenutr za sociološka istraživanja, Institut društvenih nauka, Beograd, 1977. 8. PETKOVIČ, S., Vrednote kao temelj društvenosti odnosno humanosti, Revija za sociologi ju, Zagreb, 1976, št. 1. 9. REJK, B., Edok, K., Vrednosti, stavovi i promena ponašanja, Nolit, Beograd, 1978. 10. RUS, V., Etika in socializem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1976. 11. ŠIBER, I., Politična kultura in politična socializacija, Politološke teme (študijsko gradivo). Marksistični centar, Ljubljana, 1987. 12. TOMIČ, S., Marksizam i vrijednosna orijentacija u nastavi, Univcrzitet danas, Beograd, 1986, št. 1. Vpliv družbenih razmer na izobraževalno vrednost osnovne šole MIRA CENCIČ Pričujoči sestavek predstavlja povzetke obsežne strokovne analize realnega pouka (stvarnega pouka, zemljepisa, zgodovine, prirodopisa in prirodoslovlja) v slovenski ljudski šoli v obdobju, odkar sc elementi rcalij pojavljajo v berilih do konca kraljevine Jugoslavije (1774-1941). Metodologija raziskave temelji na primarnih pisanih virih. Analiziranih jc bilo preko 500 zgodovinskih dokumentov: zakonov, predpisov, učnih načrtov, učbenikov, metodik, priročnikov in člankov, ki so v tem zgodovinskem obdobju urejali realno izobraževanje. Povezovanje zbranih dejstev o gibanju realnega izobraževanja z zgodovinsko situacijo kaže odvisnost smotrov in vsebine pouka od vsakokratnih družbenih razmer. Analiza dokumentov državne šolske oblasti in analiza družbeno zgodovinskih okoliščin jc omogočala razbrati težnje državne šolske politike, ki jc narekovala vzgojno-izobražcvalnc smotre šole ter vsebino realnega pouka, in tako ugotovili politične interese, ki so spodbujali in zavirali realnoizobražcvanjc. Analiza učbeniške literature in teorije izobraževanja jc prikazala dejansko izobraževalno vrednost slovenske šole in njeno odvisnost od ekonomskih kulturnih, nacionalnih in političnih razmer na domačih tleh. Iz nasprotujočih si tcndcnc so sc razkrivala nasprotja med interesi državne oblasti, oziroma vladujočega razreda ler političnimi interesi domače strankarske in kulutrne avantgarde. Tako jc bilo mogoče z analizo in interpretacijo razvojnega gibanja realnega izobraževanja odgovoriti na naslednja vprašanja: katere so bistvene značilnosti realnega izobraževanja v posameznih zgodovinskih obdobjih, kako sc izobraževalna vsebina v konkretnem času odziva na družbene spremembe, kako sc razlikuje realni pouk na slovenski šoli od smernic in zahtev državne oblasti, katere so progresivne sile, ki vzpodbujajo razvoj realnega izobraževanja in katere so zaviralne sile izobraževalne vrednosti šole. Realni pouk v tem skoraj dvesto let dolgem in zelo dinamičnem obdobju jc predstavljen v treh samostojnih enotah. Kriterij delitve so pomembne družbene in šolske posebnosti: prvo poglavje sega od začetkov slovenske pismenosti do uvedbe realnih predmetov. (1550-1869), drugo poglavje obsega obodbje tretjega avstrijskega osnovnošolskega zakona, ko se dosledno uveljavi šolska obveznost z rcalijami kot samostojnimi predmeti, do propada Avstroogrskc (1869-1918), tretje poglavje obsega obdobje kraljevine Jugoslavije (1918-1941). Obdobje od začetkov šolstva na Slovenskem do III. avstrijskega osnovnošolskega zakona (1869). Zgodovine šolstva nc moremo ločili od narodne, politične in kulturne zgodovine. Ker so predniki današnjih Slovencev zgodaj prišli pod vpliv Germanov, sla sc ludi kultura in šolstvorazvijajapod močnim vplivom njihovekulture. Za ves srednji vek jc bila značilna fevdalna družbena ureditev in prevladujoča ideologija katoliške ccrkve. Dejstvo, da Slovenci nismo imeli v fevdalizmu svojega vrhnjega sloja, je bilo vzrok, da ves srednji vek nismo imeli svoje pismenosti in šolstva v materinščini. Rcdkcclcmcntarncšolcsobilcnamcnjcncccrkvcnim potrebah, vsebina ni bila splošno izobraževalna, temveč učenje petja, molitev in obredov v latinščini. Najbližje slovenskemu ljudstvu so bile župnijske šole, kjer so bistre dečke pripravljali na duhovniški poklic. Temelj slovenske pisane besede so postavili slovenski protestanti. V obodbju reformacije (1550 - 16(X)) dobimo Slovenci prvo knjigo in prve slovenske šole, ki imajo vse značilnosti ljudske šole. V njih ni bilo realne vsebine, kar jc povsem v skladu z njenimi smotri - širiti evangelijski nauk, in povsem v skladu s kulturo tistega časa, ki ni dajala stvarnemu znanju nobenega poudarka. Konec protestanti zrn a pomeni konec slovenske protestantske kulture. V času ccrkvcne obnove sc je nasilno vrnilo na staro. Šolstvo jc bilo spet v rokah katoliške ccrkve in jc služilo njenim potrebam. Za potrebe razvijajočega sc meščanstva so sc ustanavljale mestne šole, ki pa niso bile slovenske. Učni teksti, ki so jih učcnci lc poredkoma brali v slovenščini, so bili izključno nabožni. V vsem tem času nismo imeli nobene slovenske šolske knjige s posvetno vsebino. Tako jc stoletja slovenski kmečki otrok pridobival znanje trdo privezan na zemljo, kot njen obdelovalec. V bojih z zemljo, da bi iz nje s preprostimi orodji, s svojimi močmi iztisnil kruh za preživetje in v bojih z uničujočimi naravnimi silami, jih jc spoznaval in obvladoval. Delo, življenje sta dajala slovenskemu človeku izkušnje, realistično znanje, ki pa ni bilo nc sistematično in nc organizirano. Tako jc bilo vse do začetkov razvoja novega družbenega reda. V drugi polovici 18. stoletja sc v srednji Evropi naglo razvija industrija. V Avstriji se utrjuje državna oblast in dvor sc naslanja na naglo razvijajoče sc meščanstvo, krči fevdalne privilegije in prevzema prosvctljcnskc ideje. S splošno izobraževalno šolo, ki jo uzakonja Marija Terezija v Splošni šolski naredbi /1774/ , želijo vzgajati dobre državljane, sposobne vojake, učinkovite dclavcc in širili gcrmanizacijo. Prosvctljcnsko gibanje tega časa jc zaživelo ludi na Slovenskem in jc imelo prvenstveno preporodovski značaj. Začne se narodno prebujenje, skrb za slovenski knjižni jezik in skrb za ljudsko šolo v materinščini. Tako sc po zaslugi uradne zakonodaje, na eni strani, in preporodovskega gibanja na Slovenskem, na drugi strani, začno ustanavljati slovenske in dvojezične trivijalkc, nemške glavne šole in normalkc. Na vseh treh tipih šol so bili zakonito predpisani elementi realnega izobraževanja s pomočjo učnih knjig. Tako dobimo Slovenci v tem času prvo dvojezično slovensko berilo, ki prenaša tudi sestavke z elementi rcalij (1778). '' Allgemcinc Schulordnung (na Dunaju 1774, v Ljubljani 1777). 2 Kumcnicj, Blaž, Vadcnjc sa brali u use sonc pisanja sa Sholarjclch Deshelskih shol, Pri Egcrju, v Ljubljani, 1796, (prvič 1778). Kmalu pa sc jc navdušenje za prosvctljcnske ideje in splošno izobraževalno šolo v vladnih krogih poleglo zaradi strahu pred širjenjem svobodomiselnih idej francoskc buržuazne revolucije. Terezijanskim šolskim reformam jc zadel zadnji udarce šolski zakon, imenoval Politična šolska ustava /1805/,3 ki izroča šolstvo pod cerkcvno vodstvo in nadzorstvo. Ta jc zožil smotre šolanja za ljudske množice na osnovno pismenost. Šola brez izobraževalne vrednosti pa ni mogla zadovoljiti potrebam časa, zato sc realistična vsebina pojavlja v šolskih učbenikih (1807).4 Veljavnost politične šolske ustave jc za 4 leta /1809 - 1813/ prekinila francoska okupacija. Francozi so dali nekaj več pravic materinščini in opravili nekaj pozitivnih reform, niso pa razširili izobraževalnih nalog šole. Izobraževalna vsebina seje na slovenski enotni ljudski šoli razširila v učbenikih po zaslugi Valentina Vodnika.5 Številni utilitaristični realni sestavki so namenjeni poklicnemu izobraževanju slovenskih kmečkih otrok. (1811) Po porazu Napoleona sta sc tako državna kot šolska organizacija vrnili na staro. Lc strah pred buržuazno napredno ideologijo seje povečal. Sveta Aliansa in Mcttcrnichov absolutizem sta zagrizeno reševala propadajoči fevdalni družbeni red. Kljub poltičnim pritiskom seje, kot poslcdica gospodarskega razvoja, razvijala slovenska kultura in narodna zavest. Slovenščina sc širi v javnem življenju, izhajali začno slovenski časopisi, razmahne sc slovenska književnost, razmahne sc število šol in število učcnccv in sc tako poveča pismenost preprostega ljudsiva. Politične težnje vladujočcga razreda so bile v hudem nasprotju z nastalimi gospodarskimi in kulturnimi spremembami. Politika vladujočcga razreda je težila k ohranitvi obstoječega stanja, da bi obdržala oblast v svojih rokah in ohranila idejno prevlado katoliške cerkve v vsem javnem življenju. Vztrajala jc na konceptu ljudske šole, kot jo je določala Politična šolska ustava, ki povsem zanemarja realno izobraževanje. Osrednja skrb jc bila, naj bo šola prvenstveno vzgojni zavod, ki naj ohranja v ljudeh globoko vernost, ponižnost in vdanost. Taki smotri in tako skromna vsebina niso ustrezali potrebam časa. Zato začno v nasprotju z uradnimi predpisi izhajati šolski teksti z zelo bogato realno vsebino.' Nekatera berila prinašajo pravo zakladnico naukov z vseh področij kmečkega in rokodelskega življenja, ki naj bi pospeševali razvoj kmetijstva in obrti. Nekatera berila že v predmarčni dobi prinašajo poleg utilitaristične šc splošno izobraževalno vsebino (1834) iz zemljepisa, botanike, zoologijc, fizike, astronomije ter družbene in državne ureditve. Stvarna vsebina jc prepletena z nauki o božjem izboru vsega stvarstva in vsemogočnosti božji in od boga danih pravic do oblasti, kar ima nalogo versko vzgajati in ohranjati v ljudeh fevdalne miselnosti. Tako sc tudi v učbenikih očitno izraža protislovnost takratne družbe: naravoslovna vsebina sili k napredku, družboslovna in vzgojna vsebina pa vztraja na smotrih preživele družbe. Marčna revolucija /1848/ prinese Slovencem odpravo podložništva, zemljiško odvezo in nekatere narodne svoboščine. Šolska protislovja pa jc 3 • Politischc Vcrfassung der deuHchen Schulcn in dcn Kaiscr Kbnig dcutschcn Krbstatcn, Die dcutschc Schulanstalt, Wcin, 1807 (prvič 1805). ' Abcccda sa Shole na Kmetih, v Ljubljani, 1807 jc prvi učbenik, ki obsega obsežno stvarno berivo. Na 30 straneh nazornega nauka opisuje človekovo telo, živali, stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, navaja navodila za prehrano, o domačem gospodinjskem delu, o kmečkem delu na polju in rokodelskem delu. Nekaj nazornega nauka imata tudi abccednika: Platcltaf ali bukve čerk inu besedi (1808) in Budinov Novi kluč. (1808). Valentin Vodnik, Abczcda sa Pervc Shole (1811) obsega sestavke: Živinjska reja, Preja, Tkanje, Poljsko delo in Čebelarjenje. Kcrshanski navuk sa Ilirske deshele (1812), obsega v dodatku 20 strani nauka o kmetijstvu. ^ Primčcv Novi-nernško slovenski Bukvar al ABC otrokom lehko sestoplen, Gradcc, 1814, obsega skoraj 60 strani stvarnega berila z vseh področij kmečkega in rokodelskega življenja. ^' Berilo sa male shole na kmetih, na Dunaji, 1934, jc prvi učbenik, ki prinaša splošno izobraževalno vsebino s področja zemljepisa, rastlinstva, živalstva, geologije, fizikein astronomije. rešila lc polovičarsko. Ljudsko šolstvo sc jc nekoliko poenotilo /trivijalke in glavne šole so se začele imenovati ljudske šole/ omilila seje difcrcnciranost po tipih, a izobraževalna vsebina sc ni razširila. Uveljavljanje zahtev mlade buržuazijc jc zavrl Bachov absolutizem. Čas jc zahteval, da postanejo izobraževalne naloge šole širše. Protislovnost med vladujočo ideologijo in potrebami niha med spoznanjem, da jc realno znanje potrebno, vendar jc nevarno. Še bol j izrazita jc ta protislovnost pri nas Slovencih, kjer jc bilo šolstvo v rokah narodno zavedne, a fevdalno misleče duhovščine. Po zlomu absolutizma leta 1861 se je delovanje na domoznanskem in kulturnem področju pri Slovencih stopnjevalo do burnega kulturnega dela. Konkreten izrazje imelo v čitalniškcm in taborskem delovanju in jc bilo usmerjeno predvsem v nacionalni boj - v boj za uveljavljanje materinščine na vseh področjih družbenega življenja. Za ta čas jc značilno tudi širjenje šolske mreže. Ob koncu tega obdobja je imela šolo skoraj vsaka vas, povečal se jc šolski obisk in odpravljla nepismenost. Za vse slovenske kronovine so sc učbeniki poenotili vsebinsko, jezikovno in črkopisno. Podaljšalo seje učiteljsko izobraževanje in se dopolnilo s poučevanjem realnih predmetov. Učitelji so sc povezali v učiteljska društva, delovali na zborovanjih, izdajali svoje pedagoško časopisje, Šolski prijatelj /185 l/Učiteljski tovariš /1861/, in sc tako narodno in stanovsko osveščali in izobraževali. Iz vrst učiteljev in drugih slovenskih izobražencev prihaja vedno več pobud za širjenje realnega izobraževanja v slovenski ljudski šoli in za izdajanje poljudnoznanstvenih knjig, da bi Slovcnci nc zaostajali za drugimi narodi in tako ostajali gospodarsko in politično odvisni. V šolo pa prinašajo realno vsebino šc vedno lc učbeniki, ki niso več prevodi, temveč dela domačih avtorjev. Zelo bogati na rcalijah so štajerski učbeniki, ki so nastali pod Slomškovim mentorstvom. Abccedniki opisujejo predmete doma in v šoli, živali, rastline, rudnine in vremenske pojave. Zelo bogata realistična vsebina je v zajetnih berilih. Vsebina posega prav na vsa področja, od zemljepisa, prirodopisa, naravoslovja, higiene, astronomije, vrcmcnoslovja in cclo zgodovine (1850). Sestavki, ki so prilagojeni starostni stopnji, so poljudnoznanstveni s splošno izobraževalnimi značinostmi ali poučni s praktičnimi koristnimi napotki. Stvarnim sestavkom sc dodajo leposlovni sestavki, zgodbe, reki in pesmi, ki opevajo naravo in božje stvarstvo, da sc s tem okrepi nravstvena in verska vzgoja. Konccm tega obdobja sc začne uveljavljati v prirodopisnih sestavkih fenološko načelo. Poleg učbenikov, ki so bogati z realno vsebino, jc v tem času izdana zlasti na Kranjskem ccla vrsta učbenikov, ki nimajo prav nobenih stvarnih sestavkov, temveč lc nabožno čtivo in poučne zgodbe. V tem obdobju, ko sc slovenska ljudska šola razvija in postopoma preoblikuje od vzgojne k izobraževalni, vidimo, da zakonodaja, kije izraz hotenja vladujočcga razreda, nc daje ljudski šoli naloge realnega izobraževanja. Glavni razlog jc strah, da bi izobraževalna šola omajala vdanost in bogaboječnost ljudskih množic. Ker pa družbene in ekonomske potrebe terjajo bolj izobražene ljudi, praksa prekaša šolsko politiko. Dejansko stanje prehiteva predpise. Odnos oblasti do šolstva v tem obdobju jc prepričljiv dokaz, da sc oblast boji ljudskih množic in si zato prizadeva zadržali ljudstvo v zaostalosti, s čimer znižuje raven izobraževalne vrednosti šole do najnižje možne mere. Razvoj realnega izobraževanja v praksi pa dokazuje, da so družbene gospodarske potrebe močnejša sila razvoja, ki jo siccr politični pritiski omejujejo, zavirajo, a jo nc morejo zadržati. V šolstvu jc v ■ Slomšek, Anton, Martin, Hlashe ino Neshiza (1842) Veliko berilo (1855) Veliko berilo 7.a slovensko nemške šole (1856). Ponovno potrebnih naukov 7,a nedeljske šole na kmetih, (1854), Berilo o svelkih in nedeljah 7.a dorašeno mladost (1850). toliko protislovij, kolikor jih jc v družbi. Tudi vloga izobraževanja jc protislovna. Ta prispeva h gospodarskemu napredku, a istočasno osvobaja miselnost, ki jo šc napol fevdalna družba želi obdržati strogo v skladu s krščansko ideologijo. Protislovje sc kaže ludi v smotrih izobraževanja in vzgoje. Izobražcvanla vsebina jc gonilna sila družbenega in gospodarskega razvoja, vzgoja pa želi ohranjati obstoječe družbene odnose. Analiza dokumcntacijc kaže ludi subjektivne sile, ki so spodbujale in zaviralne razvoj realnega izobraževanja. Najpomembnejšo vlogo v razvoju izobraževalne vrednosti šole jc imela domača inteligenca. Ta je iz domoljublja, iz želje, dvigniti narodno kulturno, jezik in gospodarstvo na višji nivo, odpirala šole, prevajala, prirejala in sestavljala šolske tekste enciklopedičnega značaja in s tem usmerjala šolo od njene vzgojne k izobraževalni vlogi. V prizadevanja za razmah slovenske ljudske šole z bogatejšo vsebino pouka jc bila vključena duhovščina, saj sc jc šolstvo razvijalo pod njenim vodstvom in nadzorstvom. Motivi duhovščine za skrb za ljudsko šolo in bogatejšo vsebino pouka so bili gotovo različni in mnogovrstni: iskrena želja, dvigniti ljudstvo iz zaostalosti in iskreno domoljubje pa tudi hotenje, trdno držati vzgojo v svojih rokah in skrbno kontrolirali idejne vplive in nadzirati vsebino pouka. V šestdesetih letih pa sc začno uveljavljati kol subjekt kulturnega pedagoškega dogajanja tudi učitelji. Obdobje Tretjega avstrijskega šolskega zakona/1869 -1918/ Revolucionarne spremembe v šolstvu sc začno s prevlado liberalne buržuazijc v Avstriji. Buržuazna vlada se zavzema zaradi gospodarskega in kulturnega napredka za cnolno obvezno 8-lctno državno splošno izobraževalno ljudsko šolo. Tako šolo jc uzakonil Trclji avstrijski šolski zakon leta 1869. Z njim seje močno razširila vsebina pouka. Prvič v zgodovini slovenske šole sc uvedejo v vse razrede rcalijc kol posebni predmeti s splošno izobraževalno vsebino. Ljudska šola dobi nalogo razvijati duševne moči otrok, izobraževati za življenje ter jih nravstveno in versko vzgajati. Zakon predpisuje, naj sc pri pouku rcalij obravnava najpomembnejše iz prirodopisa, zemljepisa, zgodovine, s posebnim oziroma na domovino in njeno ustavo. Potek realnega izobraževanja so natančneje urejali ministrski in deželni predpisi. Najpomembnejša določila so, naj bo vsebina razporejena v koncentričnih krogih, naj sc upošteva razvitost in življenjske razmere učcnccv, naj na nižji in srednji stopnji poteka pouk po čilanki, učbeniki za rcalijc pa sc smejo uporabljati lc na višji stopnji višje organiziranih šol. Slovensko narodnostno gibanje jc z nezaupanjem gledalo na novo šolo in ji nasprotovalo s strahu pred gcrmanizacijo. Slogaška slovenska politika jc odklanjala poliliko liberalne nemške buržuazijc in z njo tudi koncept ljudske šole. Tako sc deželne vlade na slovenskem ozemlju razen štajerske in koroške izkoristile možnost za skrčenje šolske obveznosti na 6 let in dve leti skrčene ponavljalnc šole. Kranjska jc z odporom do nove šole zavlačevala s sprejemanjem odlokov za njeno uresničitev. Počasnost kranjske deželne oblasti so prehitevali učitelji, ki so dobili v tem času solidno strokovno in splošno izobrazbo na štiriletnih učiteljiščih. V pedagoškem tisku so navduševali svoje stanovske kolega za pouk rcalij, izdajali učne načrte in složno gradili novo šolo. Rezultat teh prizadevanj jc bil prvi načrt za realni pouk /1872/in prvi predmetnik, ki uvaja v osnovno ''' Državni zakon o ljudskem šolstvu za avstrijske dežele zastopane v državnem zboru na Dunaju (1869). šolo stvarni pouk, rečni pouk, prirodo/.nanstvo, zemljepis in zgodovino.'0 V letih 1874 in 1875 pa so deželne vlade potrdile prve uradne predmetnike in učne načrte. Z njimi so uvedli v prva dva razreda stvarni pouk, kot samostojni predmeti nastopajo od 3. razreda dalje zemljepis, zgodovina, prirodopis z dvema do tremi urami na teden ter od 5. razreda dalje prirodoslovljc z dvema do štirimi urami. Vsebina realnih predmetov sc prilagaja po obsegu in vsebini razvitosti šol. Nazorni pouk ima nalogo učence miselno in govorno razvijati. Vsebina obsega poimenovanje stvari v šoli, doma in okolici, opisovanje živali, rastlin in stvari. Pri zemljepisu naj učenci spoznavajo domačijo, domačo deželo, domovino, Evropo in druge cclinc glede na fizične, topografske, etnografske in politične značilnosti ter Zemljo kot nebesno telo. Zgodovina ima nalogo dajati splošen pregled dogodkov iz obče zgodovine, šc posebej pa iz. domovine. Prirodopis ima cilj, da učcnci spoznavajo najvažnejše predstavnike iz rastlinstva, živalstva, rudninstva in človekovo telo. Pri prirodoslovju pa spoznavajo najvažnejše fizikalne in kcmijskcpojavc. Uradni učni načrti so dajali usmeritev pouka. Kako so sc načrti izvajali, jc bilo odvisno od domačih razmer. Daje realno izobraževanje v šoli steklo, jc zasluga mlade inteligence, ki seje povezovala okrog Slovenske matice in pa slovenskega učitcljstva. Strokovnjaki so poskrbeli za temeljna strokovna dela iz zemljepisa, zgodivne, prirodopisa in prirodoslovja^ učitelji pa za vse potrebne šolske učbenike, berila, učne načrte ter pedagoška navodila. Živahno delovanje jc bilo povezano z industrializacijo slovenske zemlje, razvojem močnejšega meščanskega sloja, bojem za slovcnizacijo v javnem življenju, živahnim narodno buditeljskim delovanjem v naprestani preži zoper gcrmanizacijo. Rezultat vsestranske aktivnosti slovenskega narodnostnega gibanja in delovanja učitcljstva jc bil ta, da smo žc v desetletju uvajanja rcalij v ljudsko šolo imeli vse pogoje za razmah tega pouka v materinščini: prevode in priredbe poljudnoznanstvenih del in šolskih učbenikov, metodiko realnega pouka, realistična berila in periodični pedagoški tisk, ki jc skrbel za vsebinsko in pedagoško aktualizacijo realnega izobraževanja. V njem častno odsevajo ideje takratnega evropskega šolstva. Avtorji člankov so učitelji in učiteljični profesorji. Popotnik in Učiteljski tovariši prinašajo že v 80-tih letih informacije o evoluciji zemlje, Darwinovih odkritjih, fiziologiji rasUin in živali, o eksperimentiranju v fiziki in kemiji, pedagoške zahteve po sistematičnosti, dostopnosti, postopnosti, znanstvenosti, domačijskosti in aktivnosti. 14 Razmah liberalističnega šolstva jc omejila šolska novela (1883) , kije rezultat zmage desničarskih sil v parlamentu. Ta revidira najnaprednejša določila zakona iz leta 1869. Odstopa od dosledne šolske 8-lctnc obveznosti in poglablja difcrcnciacijo po razvitosti šol. '" Osnova učnih crtc/cv za slovenske ljudske šole, Učiteljski tovariš 1.1871. O zglednih učnih načrtih za slovenske ljudske šole, Slovenski učitelj, 1873. ''' NormalIxhrplancfUrVoksschulcn, Stcirmarkischcnl.andschulraihc, Wien, 1874. I-chrplanftlrungcthciltccinclassigc Voksschulen, l.aibach, 1 874,gcthciltccinclassigcVolksschulcn...ild. ' Slovenski strokovnjaki so narodnostno opredeljeni in poskrbijo za slovenske strokovne knjige iz vseh realnih področij: zgodovina Prane Kos (1838-1908), živalstvo Pran 1-rjavcc (1 834-1 887), reastlinstvo in fizika Ivan Tušek (1835-1872). * Najpomembnejši med njimi jc bil Ivan I.apajnc (1849-1931), sestavljal jc učne načrte, pisal članke, napisal in izdal prvo metodiko realnih predmetov: Praktična metodika (1 882) in prvo metodiko začetnega pouka: Prvi pouk (1882). Prevedel ali priredil skoraj vse potrebne šolske knjige: Domovinoslovjc za ljudske šole (1878), Domo/.nanstvo kranjske domovine (1889), Fizika in kemija za višje razrede ljudskih šol (1876), Koccnov zemljepis za ljuske šole (1879), Kratek opis Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorja (1876), Mala fizika (1875) in Mali prirodopis s podobami (1875). Šolska novela (1883) krči nekatera najbolj napredna določila zakona izleta 1869. (Meščanske šole so postale tri razredne, s tem okrepi difcrcnciacijo šolstva na višji stopnji. Rcalij nc krči, vendar pa navodila, ki se nan^c nanašajo, naročajo skrbno izbiro realističnih vsebin, po kriterijih krščanskega nauka. Na Slovenskem je v tem času prišlo, po kratkotrajnem sporu med libcralci in klcrikalci, do politike slogaštva z vodilno vlogo duhovščine in s postopnim prehajanjem v klerikalizem. Nove politične razmere pa niso mogle zavreti realnega izobraževanja, ki jc bilo že stvarnost in ki so ga podpirali gospodarski razlogi. Nasprotno s političnimi težnjami sc jc v 90-lih letih pouk rcalij poglobil in razširil. Samozavestni, izobraženi učitelji, povezani s stanovska združenja so skrbeli za kvaliteto realnega izobraževanja. Izoblikoval sc je konccpt domoznanstva kot kompleksnega predmeta, uvcljavljavljajo seje načelo učne konccntracijc. Pri zemljepisnem pouku sc dosledno uveljavi sintetična pot obravnave in pri obravnavi bližnje okolice prevlada metoda poučnih sprehodov, pri obravnavanju širše okolice pa metoda namišljenih potovanj Tudi prirodopis doživi korenite spremembe. Začenja se uveljavljati biološka metoda. Pojmovanje o skupnosti organizmov, ki žive na istem kraju v medsebojni odvisnosti in prilagajanju, vodi v upoštevanje biotopov in bioccnozc in obravnavo prirodopisne snovi po življnjskih enotah. Upoštevajo sc Darwinova odkritja in priordopisni pojavi se razlagajo v spreminjanju in razvoju. Odstopa sc od faktografije in morfološke destrikcije, ki jc bila značilna za prejšnje obdobje. Predmet dobiva širše naloge: formalne, materialne, estetske in etične, skratka, prizadeva si oblikovati učence kot celovito osebnost. Za uresničevanje teh nalog sc priporočajo ekskurzije, šolski vrtovi, zbirke prirodnin, skiciranjc in druge aktivne metode. Prirodoslovjc prodira na nižjo stopnjo. Poudarja sc razvijanje pojmov, spoznavanje zakonitosti, povezovanje vidnih pojavov z bistvom. V ospredju jc metoda opazovanja in poskusi. Berila, ki imajo poljudnoznanstven značaj, vedno bolj upoštevajo fenološke načelo obravnave, življenjske prostore, domorodnost, učno konccntracijo in za uresničevanje vzgojnih nalog vključujejo literarne sestavke in pesmi iz narodne in mladinske književnosti. Vsa ta kvalitetna rastje značilna za obdobje, ko na slovenskem prevlada klerikalizem. To dokazuje, da politične sile niso mogle zavreti prodora izobraževalne vsebine v šolo. V tem času je bil na slovenskem buren tudi razvoj kulture in znanosti! Narodno zavedna inteligenca sc jc organizirala. Slovenski učitelji so sc povezali v pedagoških društvih in najnaprednejši in najsposobnejši so sc grupirali okrog pedagoških revij. Tako klerikalni pritiski in navali gcrmanizacijc niso mogli zadušiti tistih sil, ki so potiskali razvoj naprej, temveč so ti pritiski lc stopnjevati medsebojno povezanost in krepili delovanje naprednih narodnih sil. Šola, kakršno so oblikovali pedagoški in kulturni delavci tega časa, postaja naša, slovenska, raste iz domačih razmer in osebnih izkušenj učiteljev. Vedno bolj odstopa od uradnega koncepta in ga pedagoško in stvarno presega. To samozavestno ravnanje si moramo razlagati z večjo avtonomijo slovenskih dežel (od leta 1879 dalje) ter v zvezi s tem s prevlado slovenske večine v deželnih zborih (1883). ' Odlok deželnega sveta za Kranjsko 7. dne 18. septembra 1888, St. 1396, Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem Šolstvu, Laibaeh, 1895, str. 80. 1 ' Orožen, Fran, Metodika zemljepisnega pouka (1891), Dimnik, Jakob, Domoznanstvo v ljudski šoli (1894), Kukovee, Kliza, Domoznanski pouk v ljudski šoli (1912). ' Schrciner, A., Koprivnik, J., Prirodopisni pouk v ljudski šoli, Po načelih Friderik Junge-jevih, Maribor, 1895. lfi' Lavtar, Luka, Nekaj o načrtu prirodoslovja na srednji stopnji (3., 4. in 5. šolsko leto) ljudske šole, Ljubljana, 1880. Ilauptman, Franc, Posebno ukoslovljcprirodoslovnega pouka, Ljubljana, 1912. 19 Končnik, Peter, Drugo berilo (1878) Tretje berilo (1880), Četrto berilo (1883) 20- Učiteljski tovariš (1861 dalje), Slovenski učitelj (1872-1876), Popotnik (1880 dalje). Pridobljena zavest, da smo narod, terja pravico do samostojnega narodovega življenja, do lastne kulture in lastnega narodnega, avtonomnega šolstva. Stalna ogroženost narodnih pravic, ki jc izhajala iz težnje po gcrmanizaciji slovenske zemlje, pa jc spodbujala k neutrudni aktivnosti vse narodne sile. Delovanje učiteljev jc bilo enkratno. Strankarska nasprotja so pritiskala na učitelje v politično opredelitev. Zaostrena politična nasprotja okrog 90-tih let so razbila enotnost učiteljev in njihov kompromisarski odnos do klerikalne in liberalne stranke. Ustanovitev Slomškove zveze (1900), ki jc združevala krščansko misleče učitelje, ni občutno oslabila vloge Zveze slovenskih učiteljskih društev in okrnila prizadevanja za napredek realnega izobraževanja. Napredni učitelji so šc naprej objavljali svoje pedagoške poglede v reviji Popotnik. Na prelomu v 20. stoletje sc pod vplivom umetnostne pedagogike in boja zoper Hcrbartov intelektualizem rcalijc umikajo iz beril na račun leposlovnih sestavkov, ki naravo opevajo. To izzove pospešeno izdajanje realističnih učbenikov, zjasti za zemljepis in zgodovino. Na prehodu v 20. stoletje sc na Slovenskem okrepi zanimanje za zemljepis in zgodivino. Nastajajo obsežna krajinopisja, domoznanska in zgodivinska dela." Ta dejavnost jc povezana s ponovno oživljeno narodnobuditeljsko vnemo, ki jc rcakcija na nove navale gcrmanizacijc, ki želijo naše ozemlje spremeniti v pol za osvajanje Jadrana. Vedno bolj sc širijo politična hotenja po popolni nacionalni svobodi, po drugačni rešitvi slovenskega vprašanja, kol ga jc ponujala Avstroogrska. Po letu 1905 sc širijo ideje o jugoslovanski skupnosti in trialistični ureditvi monarhije. Tc razmere so ponovno gnale narodnozavedne učitelje v zagrizeno kulturno in šolsko delo. Delovali so preko novoustanovljene Slovenske šolske maticc (1900). Realni pouk jc kvalitativno močno napredoval in dosegel tako stopnjo razvoja, da ga kasnejša obdobja bistveno nc prekašajo. Prevladuje pedagoški naturalizem in začno sc uveljavljati ideje delovne šole. Šolske razmere v tem času kažejo na naslednje. Primerjava šolske politike, šolske prakse in pedagoške teorije kaže, da jc šolska politika prehitevala po kvaliteti ostali dve komponenti lc v obdobju nastajanja nove šole in uveljavljanja rcalij v njej. Kasneje uradni predpisi zaostajajo za vsebino drugih pedagoških virov. Praksa jih neprestano prehiteva in prerašča, ker so pretogi in nc sledijo dinamiki življenja, šc manj pa jo usmerjajo. Kadar šolslvo usmerjajo politične sile, ki so v strahu, da se zamaja njihova ideologija, s predpisi zavirajo razvoj in si prizadevajo ohraniti status quo. Obdobje kraljevine SHS (19IS-1941) Novo obdobje slovenske ljudske šole sc začenja z razpadom stare monarhije in nastankom kraljevine Jugoslavije (1918). Glede na razvojne značilnosti moramo, to novo obdobje razdeliti na tri etape. V prvem prehodnem obdobju (1918-1921) jc bilo delovanje narodne vlade, ustanovljene šc okrilju stare monarhije, razmeroma samostojno. Delovanje vseh narodnih sil jc bilo zelo živahno. Občuten jc bil napredek tudi na področju šolstva: ustanovitev univerze, širjenje srednjih šol, izboljšanje organizacije ljudskega šolstva in Schrcincr, I!., Hubad, F., Čitanka za obče ljudske Sole II (1902), III (1904), IV. (1905). ' Mešiček, Domovinska dežela Štajerska (1906), Vojvodina Štajerska (1913), Orožen, Kranjsko domoznanstvo (1909), Beležke iz. zemljepisa (1916), Dodatek k ljudskošolskim berilom za 3., 4., 5. in 6. šolsko leto ljudskih šol na primorskem (1917). 2i- Rutar, Simon; Zgodivna Tolminskega (1882), Goriško in Gradiščansko (1892), Trst in Istra (1896), Beneška Slovenija (1849), Orožen, Fran; Kranjska (1901, 1902), Potočnik, Koroška (1909, 1910) Matija, Sila, Tržaška zgodivna (1882) Apih, Zgodovinsko učna snov (1901-1906), Pivko, Zgodovina Slovencev (1911). zgostitev šolske mreže. Ideje za ureditev šolstva v novih razmerah so bile izražene v ambicioznih načrtih, ki so predvidevali 8-lctrio kvalitetno splošno izobraževalno šolo. Novoustanovljeno Ministrstvo za prosveto v Beogradu pa poskuša v tem obdobju usmerjati organizacijo in vsebino šolstva v cclotni državi po konccplu šolstva v stari kraljevini Srbiji. Pozornost državne oblasti jc bila usmerjena predvsem na smotre vzgoje in vsebino tistih predmetov, ki naj bi vzgajali k narodnemu edinstvu in širili idejo o enem troimenem narodu. Vlada ni kazala nobenega zanimanja za široko izobrazbo ljudskih množic in za organizacijo sodobnješe, ustreznejše ljudske šole. Preprosto seje zadovoljila z razširitvijo veljavnosti šolskega zakona kraljevine Srbije na vse ozemlje SHS (1920). Ta predpisuje 4-lctno šolsko obveznost in dve leti skrčene ponavljalne šole. Srbsko šolstvo, ki naj bi bilo model za vse, jc zaostajalo po vsebini in organizaciji za dejanskim stanjem na Slovenskem. Zato sc ta konccpt ni izvajal, pa tudi oblasti niso vztrajale na njem. V glavnem so na Slovenskem ostali v veljavi šolski predpisi stare Avstrije. Pouk pa jc potekal po programih, ki so jih pisali učitelji in so jih sprejemala učiteljska združenja. Učitelji so na pobudo narodnega šolskega vodstva poskrbeli za preoblikovanje tistih predmetov, ki so terjali takojšnjo preusmeritev, to sta zemljepis in zgodovina. 'Zemljepis so preoblikovali tako, da jc zajci ozemlje nove skupne države, vendar jc ohranil domoznanski konccpt. Zgodovinski pouk pa jc težil oblikovati ljubezen do rodne zemlje in do svojega naroda, z močnim poudarkom na sožitju s Srbi in s poveličevanjem srbske junaške preteklosti. Ti načrti niso idejno enotni. Pisani so pod vplivom osebnih idejnih stališč in strankarskih ideologij, ena bolj leva, druga bolj desna, ena bolj unitaristična, druga bolj separatistična. Vsi pa izražajo navdušenje nad ujedinjenjem in sc bolj ali manj približujejo uradno postavljenim smotrom. Posamezniki sprejemajo in širijo idejo o enem troimenem narodu. Predloge in napotke za preusmeritev šolstva prinaša najpogosteje pedagoška periodika. Za zemljepis in zgodovino so pripravili učitelji tudi nekaj poljudne in učbeniške literature, ki naj bi olajšala idejno in vsebinsko preusmeritev teh dveh predmetov. Tako jc šc v neurejenih razmerah šolstvo za silo steklo po novih smernicah. V šolstvu sc jc preoblikovalo lc tisto, kar ni bilo idejno vsklajeno z novimi političnimi razmerami, siccr jc teklo vse po starem. Prehod v drugo obdobje pomeni sprejetje vidovdanske ustave, ki legalizira centralistično monarhijo. Slovensko ozemlje seje razdelilo na Mariborsko in Ljubljansko oblast (1922). Del slovenske zemlje jc ostal pod Avstrijo, Primorsko jc dobila Italija. Pokopani so bili upi po zedinjeni Sloveniji in po avtonomiji. Tako so sc začela prva razočaranja. Nezadovoljstvo jc stopnjevalo neugodno ekonomsko stanje, ki jc vodilo v vse večje razslojevanje kmečkega prebivalstva, stopnjevanje kmečke revščine in v migracijo prebivalstva. Politična moč jc bila v rokah kralja in skupščine. Učitelji so pripravljali krajinopisje po okrajnih glavarstvih: I-ogaško (1889), Kočevsko (1887), Postojnsko (1889, Kamnik (1894), Ojis Sv. Križa (1905). 2 'Schrciner, 1 [cnrik, Prcosnova jugoslovanskega vzgojstva v smislu demokratizma LSŠM (1919). Načrt preustrojitve šolstva in narodne vzgoje. Priloga učiteljskega tovariša (1919). 25' Razpis o izmenama nastavnog programa, O.N. Ur. 23322, dne 26.7.1920. 2^'Magrli, Ivan, Izbor učne snovi za zgodovinski pouk. Popotnik, 1919. Začasni zgodovinski u*ni načrt za 6razrcdnicov llajdini (sprejet na domači učiteljski konferenci 4.1.1919).Popotnik 1919 I.apajnc, Josip, Domoznanstvo, Popotnik, 1919.str.136. Mere, Pavle, Iz smernic za podrobni učni načrt. Popotnik, 1920, str. 168. Flcrc, Pavel, Nekaj smernic za sestavo podrobnega učnega načrta za zemljepis in zgodovino. Popotnik, 1921, str. 28. To stanje seje krepko občutilo v šolstvu. Ministrstvo za prosveto ni uspelo pripravili šolskega zakona. Sc naprej jc urejalo šolstvo s predpisi. Slovensko formalno šolsko vodstvo seje po vladnih direktivah neprestano menjavalo in spreminjalo. Učitelji se niso uspeli organizirati, bili so dezorientirani, brez jasne perspektive. Stara gcncracija sc jc razočarano umaknila, nova gcncracija pa šc ni dozorela. Posamezniki sc zavzemajo za uradno linijo in propagirajo unitarizem. Najpomembnejše, kar jc v tem obdobju nastalo, so metodike in priročniki realnih predmetov, ki so jih napisali učiteljiščni profesorji. Izpod njihovega peresa so učitelji dobili metodiko elementarnega razreda, prvo metodiko zgodovine (1923), metodiko zemljepisa ter zbirke učne snovi za rasti instvo, za živalstvo in za mineralogijo." Vsa ta dela upoštevajo novonastalo družbeno situacijo, a ohranjajo pozitivno šolsko tradicijo. Zavzemajo se za narodno zgodovino in razlagajočo metodo, za. konccpt domoznanstva, za stvarni pouk, ki daje podlago vsem realnim predmetom za ckspircmcntiranjc in opazovanje nežive narave in za opisovan ježi ve narave. Učencem jc bilo namenjenih nekaj učbenikov in dopolnilne literature za zgodovino in zemljepis. Ta seje po smotrih in vsebini ujemala z uradnimi smernicami in jc imela mnoge didaktične slabosti. Opušča domoznanski konccpt in sintetično razporeditev vsebine. Zemljepisna snov sc obravnava po kompleksni metodi. Teme so natrpane z zahtevnimi dejstvi, statističnimi podatki in imeni, zato neprimerne starosti stopnji učencev. Zgodovinska snov jc za učcncc večinoma tuja, nc nanaša sc na narodno preteklost, temveč na časovno in krajevno odmaknjena dogajanja. Teme so predstavljene dejstvo s tipično natrpanostjo podatkov, suho, nepripovedno in učencem neprimerno. Do skrajnosti sc trudi vsilili idejo o enem jugoslovanskem narodu in politiko unitarizma z vodilno vlogo Srbov, kar vodi do potvar janja resnice in krši načelo znanstvenosti. Tudi na področju beril ni bilo kvalitativnega napredka. Prirejali so stara avstrijska berila novim razmeram, teme o Habsburžanih so zamenjali s temami o Karadjordjcvičih, epizode iz avstrijske zgodovine z epizodami srbske. Tretje obdobje šolstva sc začenja z izdajo uradnih učnih načrtov. Izrazito mejo pa mu postavijo politični dogodki v državi in Zakon o narodnih šolah (1929). Kar v dveh zaporednih letih 1926 in 1927 so izšli učni načrti prve štiri razrede ljudskih šol. Ti niti v smotrih in niti v vsebini nc prinašajo bistvenega napredka od starega srbskega učnega načrta. Stvarni pouk ima nalogo, spoznavati učence s predmeti v domačiji in jih govorno razvijati. Zcmjcpis in zgodovino sta v 3. in 4. razredu samostojna predmeta. Zemljepis ima nalogo, spoznavali učcncc z ožjo in širšo domovino in buditi ljubezen do nje. Zasnovan jc analitično, kar zanemari načelo domačijskosti, postopnosti in doživljanja. Smotri zgodovine so izrazito politični. Spoznati preteklost jugoslovanskih plemen in budili narodna in palriotična čustva, razvijati sposobnost izvrševanja državljanskih pravic in dolžnosti. Poudarek jc na skupnih vezeh treh plemen od davne preteklosti dalje, 27 " Fink Franc: Posebno ukoslovjc pouka v elementarnem razredu (1923). Posebno ukoslovjc zemljepisnega pouka na osnovnih šolah (1922). Posebno ukoslovjc zgodovinskega pouka na osnovnih šolah (1924). Vales, Alfons, Učna snov iz rastlinstva (1926), Učna snov iz živalstva in somatologijc (1928), Učna snov iz mineralogije in geologije (1923). ' Schrcincr, Fink, Zemljepisne in zgodovinske učne slike i/, kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (1919). Plcsničar.Gmm, Slovensko ozemlje (1923). Mešiček, Drnovšek, Obči zemljepis za višje razrede osnovnih šol, 1923, Brinar, Domoznanslvo (1923). ' Učni načrti za prvi, dnigi, tretji in četni razred vseh osnovnih šol v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Beograd, 1926. Začasni učni program za 1. 2. 3. in 4. razred vseh osnovnih šol v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (1927). povezanosti v trpljenju in krivicah in hrepenenju po svobodi in združitvi. Prevladujejo zgodbe iz srbske preteklosti in njenih junakih. Iz slovenske zgodovine jc izbranih komaj nekaj posameznih izoliranih zgodb. Predmet prirodne znanosti oziroma spoznavanje prirode ima nalogo učcncc spoznavati z naravnimi predmeti, pojavi in zakonitostmi, usposabljati za uporabo pridobljenega znanja v življenju, oblikovati ljubezen do narave in vzbujati občudovanje njene lepote. Ta predmet sc povezuje z naukom o kmetijstvu, kjer jc dobil praktični in življenjski značaj. Slovenski učitelji teh načrtov niso dobro sprejeli. Kritizirali so jih, da so zgrešeni vsebinsko in oblikovno, da nc upoštevajo razvoja znanosti, ne upoštevajo otrok, prenatrpani so z učno snovjo in da so preveč enotni. Pri sestavljanju učnih načrtov zahtevajo sodelovanje učiteljev in želijo, da sc izdelajo programi po načelih domorodnosti, učne konccntracije in aktivnosti učencev." Slabosti ccntralnih učnih načrtov so zdramile učitelje. Po dcsctljctju mrtvila sc pojavi glasna organizirana kritika stanja v šolstvu. Začenja se aktivnost učiteljev, ki je povezana z organizacijo Mariborske pedagoške ccntralc. (1928). Učitelji postanejo spet gibalna sila razvoja. Splošna gospodarska kriza sredi 30-tih let jc oslabila že tako težko gospodarsko stanje v kraljevini, ki sc jc izražalo v propadanju kmetov, stavkah, nemirih in krepitvi nacionalističnih teženj. Boji v parlamentu sc do skrajnosti zaostrijo. Kralj Aleksander jc ukinil parlament in uvedel diktaturo (1929). Država jc dobila novo ime Kraljevina Jugoslavija in novo upravno ureditev. Slovensko ozemlje jc spadalo v Dravsko banovino. Diktatura jc dušila vsakršno prizadevanje za nacionalno in socialno vprašanje in krepila idejo integralnega jugoslovanstva. Ti ukrepi so notranja nasprotja še poslabšali. V tem obdobju jc vladi uspelo izdati Zakon o narodnih šolah (1929), v katerem sc izraža politika vladajočih. Naloga ljudske šole jc vzgajati vdane in aktivne člane narodne skupnosti. Zakon jc predpisoval 8-lctno ljudsko šolo s štirimi razredi nižje in štirimi razredi višje šole. Višja stopnja jc bila vcčtirna. Za podeželske otroke so bile namenjene okrnjene oblike ponavljalnc šole, kar jc poglabljalo socialnc razlike med mestom in podeželjem. Na temelju tega zakona sta bila izdelana učna načrta za višjo (1932) in nižjo (1933) stopnjo. Oba načrta sla imela šc več slabosti kot prejšnji. Bila sta izredno centralistična. Upoštevane niso bile nacionalne in kulturne posebnosti ter tradicija slovenske ljudske šole. Vsebina zemljepisa in zgodovine ni temeljila na domačih razmerah. Ti predmeti so vzgajali k jugoslovanskemu unitarizmu. Prirodopis s prirodoslovjcm in kmetijskim poukom je bil izrazito utilitaristično zasnovan. Zakon o narodni šoli in učni načrti zastopajo izrazito socialno-državljansko smer v vzgoji. Po smernicah zakona in učnih načrtov so bili pripravljeni nekateri učbeniki za zemljepis in zgodovino. Ti so lc priredbe učbenikov iz prejšnje dobe. V njih se šc 30 ■ Scnkovič, Matija, O učnih načrtih sploh in o učnem načrtu za osnovne Sole posebej, Popotnik, 1926/27, str. 149. Vanda Mirko, Pred novimi učnimi načrti, Popotnik, 1931 /32, str. 263. Scnkovič Matija, Vodilne ideje 7.a sestavo učnih načrtov za narodne šole, Popotnik, 1932/33, str.4. H rinar, Josip, Domoznanstvo, Celje 1932. Polak, Zemljepisna učna snov za 3. razred (1932). Polak, Zemljepisna učna snov za 4. razred (1932). Polak, Zemljepisna pomožna knjižica za 4. razred (1938). Polak, Zgodovina za učcncc 3. razreda (1932). povečujejo vse vsebinske in didaktične slabosti. Ker v njih prevladujejo vzgojne naloge socialne pedagogike, kršijo didaktična načela s psihološko utemeljitvijo. V učnih tekstih prevladuje naštevanje stvarnih podatkov, spominska snov z enim samim smotrom, vzgajali k unilarizmu. Osrednji predmet jc zgodovina, ki se sprevrže na raven pripovedovanja slavnih dejanj znamenitih zgodovinskih osebnosti, ne oziraje sc na njihovo zgodovinsko resničnost. Problemi prirodopisa in prirodoslovja so bili povsem zanemarjeni, prav tako tudi skrb za učbeniško literaturo za višjo stopnjo. To dokazuje, da sc jc oblast resnično zadovljcvala z najosnovnješo izobrazbo ljudstva in uresničevanjem idejnih političnih ciljcv. Uradna šolska politika ni bila na Slovenskem dobro sprejeta. Dozorela je povojna učiteljska gcncracija, središče pedagoškega gibanja jc poslal Maribor, kjer jc delovala Pedagoška ccntrala. Splošna družbena kriza jc učitelje zbliževala. Spoznanje, da delitev društvenega življenja po strankah slabi njihovo moč, je vodilo v razpustitev Slomškove zveze (1928). Učitelji so se organizirali v eni stanovski organizaciji, ki ni bila privesek nobene politične stranke. Tako povezani učitelji so odklanjali uradni konccpt realnega izobraževanja. Najživahneje jc delovala Pedagoška centrala, katere vpliv jc prevladal v reviji Popotnik in v Šolski matici. Najnaprcdnjcši učitelji, tako imenovani šolski reformatorji, so sc zavzemali za korenito preobrazbo ljudske šole. Ti so sledili naprednim evropskim tokovom in novejša dognanja prinašali na domača tla in gradili svojo šolo po permisivnih - mladinoslovcnskih načelih. Najnaprednejši marksistično usmerjeni učitelji so sc povezali v Učiteljskem pokretu (1936). V programu tega gibanja jc prvič izraženo hotenje z izobrazbo dviginiti gospodarsko moč naroda, dvigniti socialno raven najnižjih družbenih plasti. Reformo šolstva povezujejo s socialno-političnimi reformami, dvigniti stopnje izobrazbe kmečkemu in delavskemu sloju zaradi socialne osvoboditve. Najpožrtvovaljcši med njimi so: Dolgan, Jurančič, Lcdinek, Pibrovcc, Scnkovič, Vrane, Žgcč in Žerjav. ' Šolski reformatorji so smoter ljudske šole približali idealu vsestransko, harmonično razvite osebnosti. Zavzemali so se za razvoj otrokovih sil in zmožnosti. Za okrepitev nravstvenovzgojnih nalog, za dialektično enotnost materialnega in formalnega izobraževanja. Realnim predmetom so dali nalogo umsko, moralno, estetsko, socialno in domoljubno vzgajati ter usposabljati za življenje. Pri izboru vsebin so upoštevali njeno splošno izobraževalno vrednost, njen pomen za kulturni in gospodarski napredek. Poudarjali so globinsko dimenzijo učnih snovi odkrivanje vzročno posledičnih odnosov. Zavzemali so se za koncentrično razporeditev vsebine, načelo strnjenosti, načelo učne konccntracijc in cpohalni pouk. Uvajali so življenjske enote, ki prikazujejo vsestransko povezanost in razvojnost v prostoru in času. Zavzemajo sc za domoznanski pouk, za biološko metodo in fenološko načelo pri prirodopisu, vsestransko povezanost v prirodoslovju. Zgodovinski pouk daje poudarek Polak, Zgodovinska učna snov za 4. razred (1932). Polak, Zgodovina pomožna knjižica za 4. razred (1938). Udružcnjc jugoslovanskega učitcljstva. Dolgan, Josip, Učni načrt za kmečke delovne šole za drugi razred, Učiteljski tovariš, 1928 in 1929. Dolgan, Josip, Vrane, Emest, Podrobni učni načrt za ljudske šole, Ljubljana, 1937. I.co, Pibrovec: Osnovni razred (1929), Drugi osnovni razred (1931). Bcrgant, Zmago, Elementarni razred (1928). Scnkovič, Matija, Novodobno šolsko delo, Ljubljana, 1935. Vrane, Emest, Osnove strnjenega šolskega dela v teoriji in praksi, Ljubljana, 1937. Žerjav, Albert, Sodobni zgodovinski pouk, Ljubljana, 1937. narodni preteklosti, vključuje teme iz politične, gospodarske in kulturne zgodovine ter prikazuje nasprotja med družbenimi razredi in boje za socialno pravičnost. Interpretacija zgodovinskega dogajanja sc približuje načelom historičnega materializma. Na šolske reformatorje, ki so oblikovali slovensko ljudsko šolo na temelju idej delovne šole, strnjenega pouka in umetnostne pedagogike, so imela čedalje večji vpliv napredne politične stranke. S poglabljanjem politične krize v državi jc naraščala potreba po rešitvi socialnih in nacionalnih problemov. To nalogo so vključili v svoj program slovenski šolski reformatorji.Tako je slovenska šola v starih okvirih povsem dozorela za samostojno delovanje v novih razmerah. V kritičnem zgodovinskem obdobju - med narodnoosvobodilno borbo jc slovenska šola in učiteljstvo ostalo pomemben dejavnik nacionalne in socialne osvoboditve Slovcnccv. Velikega priznanja so bila deležna dela šolskih reformatorjev v partizanskih šolah NOB. Zal pa po vojni njihove ideje niso našle odmeva v praksi. Uradna povojna pedagogika jc ubrala izrazito socialno smer po zgledu sovjetske in odklanjala miselnost reformatorjev z etiketo mladinoslovja. SKLEPNE UGOTO VITVE Gibanja realnega izobraževanja v povezanosti z družbenimi razmerami kaže naslednje zakonitosti: Na vsebino izobraževanja vplivajo hkrati gospodarske, politične in kulturne razmere države, h kateri jc pripadalo slovensko ozemlje, ter gospodarske, politične in kulturne okoliščine na domačih tleh. Temeljno gibalo razvoja so družbeno gospodarske razmere. Spreminjanje teh spreminja kvaliteto, kvantiteto in množičnost splošnoizobražcvalnc vrednosti šole. Vendar spreminjanje izobraževalne vsebine ni pasivni odraz spreminjanja razmer. Subjekt jc politika vladujočcga razreda, ki s smernicami, predpisi, zakoni usmerja šolstvo, mu določa smotre, vsebino in organizacijo. Vpliv politike vladujočcga razreda na realno izobraževanje jc odvisen od njene družbene vloge. Politična skupina, ki jc nosilcc napredka, poveča obseg realnega izobraževanja ali ga vsaj obljublja. Ko pa se na oblasti utrdi in sc čuti ogroženo, interes za izobraževalno vrednost šole pada. Glavna ovira rasti splošnega izobraževanja jc strah vladajočega razreda pred izgubo oblasti in ta strah projccira v učne programe. Tako sc družbeni napredek in družbene potrebe po izobraževanju neprestano borijo s strahom oblastnikov po izgubi vodilne vloge. Politična moč vladajočega razreda pri usmerjanju realnega izobraževanja pa jc odvisna od vloge, ki jo ima v konkretnem času. Kadar so politične težnje skladne z družbeno-gospodarskimi potrebami časa, jc njihova moč velika. Smernice in postavljeni smotri hitro postanejo stvarnost in sc v praksi dosledno izvajajo. Kadar pa sc politika prizadeva zadržati razvoj splošne izobraževalne vrednosti šole in jc to v nasprotju s splošnimi družbenimi potrebami, je njena učinkovitost manjša. Dejstva kažejo, da politika in zakonodaja lahko zavirata a ne moreta zavreli naravnega toka razvoja, ki sili naprej. Zato sc dejanska vzgojno-izobražcvalna vrednost šole bolj sklada z gospodarskim razvojem časa, kot z zakonodajo in učnimi načrti, ki sc ujemajo z državno poltiko in ideologijo. Gibanje vsebine realnih predmetov kaže, da so posamezni predmeti različno občutljivi za politične in ideološke tokove. Najusodncjc jc odvisen od konkretne družbe in njene ideologije pouk zgodovine, ki sc tako intenzivno vsklajuje s postavljenimi političnimi cilji, da prihaja tudi do potvarjanja resnice. Zgodovina sc prilagaja vladajoči ideologiji po vsebini, intcrprctaciji, razporeditvi snovi in učnih metodah. Občuten jc družbeni vpliv tudi v zemljepisu, zlasti pri izboru in razporeditvi vsebine ter pri didaktičnem oblikovanju učnega proccsa in spoštovanju didktičnih načel. Družbeni ideološki vpliv pri prirodopisu jc opazen bolj pri intcrprctaciji pojavov in zakonitosti, kol pri izboru tem. Na politične situacijc sc odziva zlasti globinska dimenzija predmeta ler njihov konccpt, ki jc ali utiliralističen ali splošno izobraževalen. Najbolj neodvisna jc intcrprctacija naravoslovja, ki zavisi skoraj izključno od razvoja znanosti. Zgodovinsko sc spreminja tudi mesto posameznih predmetov v ljudski šoli. Zaradi neenotnega sistema šolstva jc primerjanje in posploševanje težje. Vendarle iz skupnega števila ur v predmetniku razberemo nalscdnjc: leto 1874 1886 1932-33 zemljepis 14 17 23 zgodovina prirodopis 13 18 17 prirodoslovjc Iz tega jc opazna tendenca, da dominantno mesto dobijo družboslovni predmeti, kadar želi vladujoča politika okrepiti ideološki vpliv na množice, pri tem pa sama po sebi vpada izobraževalna vrednost naravoslovja. Analiza družbenega dogajanja kaže, kateri motivi in katere subjektivne sile so krmarile slovensko šolstvo mimo uradne politike, v prid nacionalnih, kulturnih in gospodarskih potreb naroda. Najmočnejši motivi za napredek realnega izobraževanja so: socialno gospodarski - z izobraževanjem dvigniti ljudstvo iz zaostalosti, in nacionalni - prizadevati sc za razvoj narodne kulture, boriti sc za narodne pravicc, ki vključuje tudi prizadevanje za boljšo izobraževalno šolo v materinščini. Narodno-obrambna aktivnost, skrb za šolo in prizadevanje za povečanje njene izobraževalne vrednosti sc občutno stopnjuje pri vsakem povečanem raznarodovalncm pritisku. Ti motivi so gnali v vsej naši zgodovini v dejavnost formalne in neformalne skupine in posameznike. Occna subjektivnih sil kaže naslednje: deželne vlade in formalni zastopniki naroda niso imeli odločilnega vpliva na rast izobraževalne vrednosti šole. Ti so delovali konformno z državno oblastjo, ali so bili v opoziciji. Tudi politične stranke niso opazno usmerjale realnega izobraževanja, zlasti nc v času slogaštva ali srditih strankarskih sporov. Najpomembnejše naloge so opravili slovenski kulturni delavci, učitelji in njihova stanovska združenja. Odločilen vpliv na razvoj realnega izobraževanja so imele manjše skupine, prostovoljna združenja aktivnih navdušencev in pa posamezne močne osebnosti. Subjektivni dejavniki spreminjajo v zgodovinskih obdobjih svoj pomen in svojo družbeno vlogo. V času nastajanja slovenske osnovne šole so odigrali pomembno vlogo kulturni delavci in narodno zavedna prosvctljcnsko usmerjena duhovščina. Posledice so bile hkrati pozitivne in negativne. Med pozitivnimi jc razvoj šolske mreže ter materialna in kadrovska skrb za podeželske šole, uveljavljanje materinščine in skrb za izobraževalno vsebino s poučnimi sestavki iz kmetijstva in splošno izobraževalnimi realističnimi teksti. Negativna pa jc popolna prevlada ccrkvcncga vpliva v šolstvu. V drugi polovici 19. stoletja, ko sc razvije sloj narodno zavednega meščanstva, ko dobimo narodno zavedne, univerzitetno šolane strokovnjake, postanejo ti gibalo realnega izobraževanja v narodni šoli. Od konca 19. stoletja dalje pa imajo najodločnejši vpliv na kvaliteto realnega pouka učitelji. Učitelji so trdno med seboj povezujejo v društva okrog izdajateljskih hiš in pedagoške periodike in neumorno delujejo. Z njihovimi deli se žc pred prehodom v 20. stoletje slovenska šola osamosvoji in prehiti uradni konccpt. Po združitvi Slovcnccv z ostalimi jugoslovanskimi narodi so učitelji sami pripravljali programe za reorganizacijo slovenskega šolstva po demokratičnih načelih in na narodnih osnovah ter kritično odklanjali centralistično šolstvo ter gradili ljudsko šolo, ki bo dvigala izobrazbo ljudstva in vodila v socialno in nacionalno osvoboditev. Pri nastajanju novega in naprednega jc imel izredno vlogo pedagoški tisk, zlasti članki v pedagoški periodiki, ki so sc najhitreje odzivali novim razmeram ter prenašali ideje naprednih pedagoških tokov. Elastičnost in prizadevanje, spreminjati obstoječo prakso kažejo tudi metodike nekaterih priročnikov, ki so jih večinoma sestavljali učiteljiščni profesorji. Realistični učbeniki pa sc po smotrih in vsebini močno prilagajajo uradnim učnim načrtom, bolehajo na verbalizmu in imajo več didaktičnih slabosti. Bolj domača in primernejša za učcncc so bila realistična berila, ki jim domačnost in toplino dajeta mladinsko leposlovje in narodno izročilo. Slovenska šola in njena splošno izobraževalna vsebina sc jc gibala pod vplivom številnih dejavnikov. Enotnost in nasprotja teh spodbudnih in zaviralnih sil dajejo razvojnemu toku značilnost nihanja, v katerem jc odločno začrtana pot navzgor, k boljši kvaliteti, k napredku. Najmočnejša sila v tem permanentnem boju je hotenje po samobitnosti in narodnem obstoju. Antropologija danes VESNA GODINA - VUK (kje, zakaj, kam?) O antropologiji kot vedi obstajajo povsem različna stališča in ocene; od tistih, ki v antropologiji kritično razkrivajo zgolj skupek (nepovezanih) vedenj o človeku -"Antropologija je ime za skupek ved, ki obravnavajo en predmet: človeka"1' - do listih, ki v antropologiji vidijo okvir za napore najbolj obče sinteze parcialnih vedenj o človeku: "Nasprotno pa so povsod termini socialna in kulturna antropologija povezani z drugo in zadnjo etapo sinteze, ki za svojo osnovo jemlje ugotovitve etnografije in etnologije. V anglosaksonskih deželah cilja antropologija na globalno poznavanje človeka, zaobjemajoč svoj predmet v vsej njegovi zgodovinski in geografski obsežnosti, težeč k spoznavanju, uporabnem za celoten človeški razvoj od recimo hominidov do modernih ras; vodeč k zaključkom, pozitivnim ali negativnim, ki veljajo za vse človeške družbe, od modernega velemesta do najmanjšega melanezijskega plemena."2) Torej kot natančno tisto, kar naj bi skupek vedenj o človeku (kar je kol antropologija razumljeno v prvem primeru) bistveno preseglo. Kaj jc torej antropologija - prvo ali drugo? Glede na to, da jc odgovor na tako zastavljeno vprašanje vedno odgovor nekega časa, bi bilo vprašanje seveda mogoče konkretizirati in to v smislu tega, ali je antropologija danes tista prva ali lista druga omenjena varianta? In primernejši kraj od udeležbe na 12. ICAES3>bi za iskanje tega odgovora v tem trenutku bilo težko najti. Potekal je v Zagrebu, od 24. do 31. julija. Orientacijski odgovor, na katerega jc 12. ICAES nedvomno pokazal, pa jc, da se antropologija danes pač nc giblje v Lčvi-Straussovo smer. Prej verjetno obratno. Žc sami "tehnični podatki" o 12. ICAES nekako nakazujejo v to smer: na kongresu je bilo namreč zbranih preko 2000 udcležcnccv iz menda vsaj 92 držav; delo kongresa je potekalo teden dni, na vsaj 115 simpozijih... Gre torej za ogromno mašinerijo "ljudji in dogodkov", ki žc na prvi pogled daje vtis ogromne kvantitete, ki gre morda (in vtis tu žal ni netočen) na račun kvalitete. In to nc glede na to, da so na kongresu sodelovale tudi nekatere današnje antropološke veličine, kot jc npr. Mr. Rappaport. '' B. Rolar: Antropologija in njen predmet; v: Problemi - Razprave, 1974, {t. 6 - 7, str. 42. 2) C. Lčvi-Strauss: Anthropologicstruturale, Plan, 1958, str. 388. 31 Gre seveda za 12. svetovni kongres antropoloških in etnoloških znanosti (Intcmacional Congres of Anthropological and Ethnological Scicncies). 41 Za večino Slovencev seveda docela nepoznana oseba, ki pa jc siccr predsednik ameriškega antropološkega združenja. Zapletalo se je predvsem pri teoriji in konceptih (česar nismo mogli preseči niti udclcžcnci simpozija Antropology of Antropology z nekaj svojimi poskusi teoretiziranja posameznih konccptov in odprtih problemov antropologije). Posebej v ospredju so bili tu predstavniki t.i. kuhurnc oz. socialnc antropologije; njihovo opuščanje nekaterih klasičnih konccptov, ki so bili v številnih kritikah antropologije pokazani kol ideološko determinirani, ni vodilo v izdelavo novih konccptov; prav nasprotno - prišlo jc do opuščanja vseh konccptov (kar sc jc pcrcipiralo - skladno z zdravim razumom - žc ludi kol istočasen izstop iz ideologije; uporaba konccptov pa jc v tem okviru fungirala kot čisti dokaz ideološkosti) in do več ali manj zdravorazumskega govorjenja o posameznih problemih. Na posamične poskuse teoretične zastavitve problemov pa sc jc zunaj simpozija Anthropology of Anthropology reagiralo več ali manj živčno. Prav tipičen jc primer s simpozija Anthropology of Children, ko jc Šved Lithman v svojem prispevku Children's Sport - What is that? razvil (nc posebej radikalno) zastavitev športnega kulturnega teksta, povezanega s proccsi reprodukcije vsakokratne družbe in kulture, uporabljajoč Frommovc postavke socialncga karakterja. Tipična reakcija na to zastavitev jc bila rcakcija Judith Enncw (Cambridge): "Let 's talk about children, not about theory..." Gre torej za predpostavko, da jc o otrocih - ali o kateremkoli drugem antropološkem predmetu - pač mogoče govoriti "čisto", direktno, brez teorije. Teorija jc zgolj "vpad", ki jc ideološki in kvari perspektivo. Da pa jc prepričanje o tem, daje sploh mogoče govoriti o čistem predmetu, nc da bi pri tem mislili način tega govorjenja (kar pa seveda jc stvar teorije), popolen ideološki konstrukt, tu nc gre izgubljati besed. In tako smo torej pri prvem bistvenem paradoksu današnje antropologije: da jc namreč opuščanje tradicionalnih (ideoloških) antropoloških konccptov vodilo nc v preseganje ideologije, temveč v popolno, ncdiskulalnilno utopitev v njo; njena uporabna forma pa jc zdravorazumsko govorjenje o tem in onem o človeku. Nadalje: opuščanje tcorctizacijc jc antropologijo potisnilo spet nazaj v entografske študije; glamour "field worka" spet narašča; in prezentiranju tovrstnih rezultatov jc bila namenjena vsaj polovica, čc nc cclo več časa in referatov na kongresu. In ni pretirano trditi, da bi - čc smo nekoliko cinični in čc sc vrnemo v okvire Anthropology of Children - mnogo več odobravanja požela npr. študija o rasti palcev na nogi pri otrocih v prvem letu starosti tu in tu, kot pa omenjena Švedska tcorctizacija športa (ali sploh kakršnakoli tcorctizacija kateregakoli vidika antropološke problematike). Dalje: z opuščanjem "zastarelih konccptov" seje "opustilo" tudi vedenje, ki jc bilo na tak ali drugačen način povezano z njimi. To jc značilno posebej za Ameriko. Posledica tega jc oblikovanje vrste hipotez, ki doccla prezrejo žc vedeno. Čc spet ilustriramo s primerom Anthropology of Children: enostavno se jc pozabilo, da nc obstaja nek avtentični, nedružbeni, zunajdružbeni, "čisti" pogled otroka; daje pogled otroka vedno žc pogled Drugega; od tod tudi napor (in cilji) afirmirati v antropološkem proučevanju ta "čisti pogled otroka"... Ali še drug značilen primer: V okviru smipozija Child Creativity seje na dolgo in široko slavilo nekakšno "izvorne" kreativnost otrok, ki da jo starši in socialno okolje zgolj presekajo, omejijo, kruto zatrejo itd..., pri čemer jc v samem navdušenju nad to čisto, pozitivno kreativnostjo preprosto pač umanjkalo vprašanje, kako jo pojasniti: iz genotipa (za kar ni nikakršnih cvidcntnih dokazov), iz socialncga okolja seveda ne... ali iz. neke mitske, otroške čiste (roussoujcvskc ali morda cclo Božje) narave? Ta emocionalno nabiti diskurz, ki jc doccla pozabljal lastne predpostavke, jc opredeljeval tudi druge, mnogo bolj akademske razprave, npr. o etničnosti in etniji. Vsekakor seveda tudi enega najdaljših (in najštevilnejših?) simpozijev 12. ICAES -simpozij o šamanizmu, ki je empirično dokazal sestop antropologije v narcisistično kulturo, kakor jo je analiziral Laseh (seveda pa antropologi, skladno z žc opisanimi izhodišči, z narcisistično kulturo sploh niso izgubljali časa). Tisti, ki so vendarle ohranjali nekakšno teoretsko mišljenje in vrsto konccptov, torej "zastareli univerzitetni diskurz antropologije", so bili predvsem t.i. fizični antropologi. Ko jc Laitman na simpoziju Homo Ercctus and the Origin of Homo Sapiens predstavil rezultate svojih študij govornega aparata Homo Ercctitusa in izoblikoval hipotezo o njegovih lingvističnih zmožnostih, jc bilo to eden redkih trenutkov kongresa, kjer jc sposobnost teoretske nadgradnje empirično zbranih podatkov bila deležna nedcljcncga odobravanja. In bil jc, resnici na ljubo, tudi eden tistih produktivnih zastavitev antropološke problematike, o kateri bomo gotovo šc brali. "Militantna" struja fizičnih antropologov jc bila tokrat - kar seveda sploh ni čudno - zbrana okoli simpozija o sociobiologiji. To je bil tudi listi simpozij, na katerem so bila zastavljena nekatera temeljna vprašanja antropologije, meti drugim ludi tisto o odnosu biološko-družbeno (kultura-natura ipd.). In ludi njihova pozicija glede tega vprašanja je bila jasno izpostavljena: kot jc poudaril M.Barkow 5), cvidcnca o biološki determiniranosti človekovega obnašanja narašča; in t.i. "social scicncc" nimajo nikakršne možnosti, da postanejo resnične znanosti, dokler nc bodo vzele na znanje teh znanstveno ugotovljenih dejstev in dokler "social scientists" nc bodo imeli dobre naravoslovne izobrazbe. Torej: zahteva po pomiku v biološko (naturo itd/0). Okoli tega vprašanja bi seveda s predstavniki socialno oz. kulturnoantropoloških smeri prišlo do ostrega spora in treba jc reči, daje škoda, da do tega spora ni prišlo. Kajti v njegovem razreševanju bi sc pokazal šc en paradoks današnje antropologije: nc glede na dejstvo, da fizični in socialni antropologi v principu drugi druge zmerjajo kot ncantropologc, neznanstvenike ipd. (glej prej omenjeni primer Barkow), kar jc povezano slej ko prej tako z obrambo lastnega polja delovanja kot z nesposobnostjo produktivne sinteze ogromne količine podatkov, zbranih v okvini najraličnejših antropoloških raziskovanj, bi spor med socialnimi ni fizičnimi antropologi gotovo pokazal na nekaj: da jc namreč spor vendarle prej formalne narave, in to zato, ker sc tudi sama socialna oz. kulturna antropologija vedno bolj in bolj naslanja na biološke argumentaci je. Na kaj mislimo, naj zopet nakažemo ob primeru antropologije otrok. Poskus afirmacije pogleda otroka v antropologiji namreč izhaja iz nekaj - siccr praviloma nc eksplicitno podanih - predpostavk: najprej, da pogled otroka "izpade" pogledu spola, da jc, čc lahko tako rečemo, nadspolen, tisti tretji, zanemarjeni pogled; dalje, da pogled otrok nc izvira iz socializacije, oz. iz interakcije z okoljem; to implicira naslednjo predpostavko, daje namreč pogled otroka vmeščen nič več in nič manj kot v biološko, je biološko fundiran (proccsi rasti, razvoja itd.); kar posledično pomeni tudi, da jc (v nekem) smislu univerzalen (kot naj bi bili univerzalni, torej družbeno in kulturno neodvisni proccsi rasti in razvoja). Tc prcxlpostavke so sila sporne žc z vidika same antropološke zastavitve problema. Kar sc "nad-spolnc" entitete kategorije otrok tiče, jc seveda v popolnem nasprotju z goro ^ V: Fourccs of Behavioral Variability in Ilominid Populations. ^ Čeprav tudi tc zahteve nc gre razumeti povsem cnosmiselno; soeiobiologi so namreč v sporu nc lc s socialnimi oz. kulturnimi antropologi, temveč prav tako z genetiki; osnovna linija spora poteka okoli problema enote naravne sclckcijc (genotip ali populacija). Nekaj utrinkov tega spora smo bili deležni ludi na simpoziju Sociobiology and Culture. antropoloških terenskih podatkov, ki jasno kažejo (za primere t.i. tradicionalnih neevropskih družb) predvsem to, da imajo male dcklice praviloma mnogo več skupnega z odraslimi ženskami kot malimi dečki; in isto velja za male dečke - Ic-ti praviloma mnogo bolj "pripadajo" odraslim moškim kot malim dcklicam. Pogosto jc situacija močno zakoličena tako s tabuji kot obredi iniciacijc; seveda pa jc povezana praviloma s širšimi strukturami socialne organizacijo (klani, endo- in eksogamnimi sistemi itd.). Podatki torej kažejo, da je enotna kategorija otroštva in otroka (kot opozicija ali dopolnilo drugim socialnim kategorijam) prej izkušnja "evropskega civilizacijskega prostora", utemeljena, kot vemo, na povsem določenih zgodovinskih dejstvih in procesih. In če je zdravemu razumu vsakega Evropcjca jasno, kdo je otrok, jc bilo to mnogo manj jasno kakšnim Wikmunkanom dokler šc niso uspeli izkusiti definitoričnega obrazca otroka krščanstva, Rousscauja, pedagogike itd. In tisto, kar čudi, jc predvsem direktni pretok tega Evropcjčevega zdravega razuma v disciplino, ki si kot normo zastavlja preseganje evropocentrizma. Naslednji dve predpostavki je mogoče združiti: stališče, daje "prvi pogled" otroka "nadkulturcn", "naddružben", ipd. jc seveda stališče - (čc sc odrečemo samega božjega izvora otroškega pogleda, čemur so sc odrekli tudi sami antropologi) o biološki fundiranosti otrokovega pogleda. Enncwa jc, kot smo že omenili, celo eksplicitno izpostavila, daje univerzalen prostor otroštva in torej ludi "pravega" otroškega pogleda iskati v univerzalnih procesih rasti in razvoja. Takšno stališče spet prav očitno ignorira samo antropološko razumevanje rasti in razvoja; čc jc namreč na tem področju sploh mogoče govoriti o kakršnihkoli univerzalijah, jc jasno (posebej po podrobnih proučevanjih t.i. divjih otrok), da sc lc-te pojavijo lc v interakciji organizma s socialnimi okoljem; kaj jc "čisti" proces rasti in razvoja, ni mogoče reči (ludi t.i. divji otroci niso ta "čisti" primer); skliccvanjc na takšno - tudi v antropologiji - doccla spekulativno entiteto ne le da nc vzdrži socialno - oz. kulturno antropološke argumcntacijc (kar je pričakovati), temveč nc vzdrži tudi liste najbolj radikalne argumentacije fizične antropoloije - nc humani genetiki in ne militanlni sociobiologi o kakšni biološki univerzalnosti ipd. nočejo reči nobene - vztrajajo na mnogo bolj fleksibilnih prcdispozicijah, bioloških osnovah za kulturno učenje itd. Tudi na 12. ICAES česa določnejšega v smeri dokazanosti nekega biološko fundiranega univerzuma rasti in razvoja kljub poudarjanju, da dokazi o biološki determiniranosti človekovega vedenja silovito naraščajo - Barkow J.?> - niso navajali. Seveda ima vmeščanje otrokovega "pravega", čistega pogleda ncko ključno poslcdico, ki jc žc dovolj znana (nc glede na to, da so sc na simpoziju o antropologiji olrok delali, kot da jc nc poznajo). Gre za znano polarizacijo na biološko kot nerepresivno, po dcfiniciji svobodno sfero, in družbeno kot represivno, zatiralsko sfero individualnega bivanja. Biološko jc torej izvzeto iz represivnega; otroci so, dokler nad njimi družba nc izvrši nasilja, svobodna itd. bitja; treba sc jc torej zamisliti nad tem, kako družba zatira otroke, jim omejuje svobodo, zapira možnosti itd. Rcpresivnost jc torej biološkemu otroku zunanja in ima zanj zgolj kvarne poslcdicc itd. Te obče postavke so na 12. ICAES dobile najbolj konkretno obliko v razpravah o kreativnosti otroka81; eno najbolj pogosto ugotovljenih (in z občim soglasjem potrjenh) dejstev je bila 7' To je bila ena od njegovih vodilnih tez na simpoziju Sociobiology and Culture (v prispevku Sources of Hehavioral Variability in Ilomind Populations). ^ Na simpoziju Child Creativity. teza, da so otroci "po naravi" sila kreativna in ustvarjalna bitja; potem pa pride družba, posebej v konkretni obliki družine in staršev, in naredi z represijo tej naravni kreativnosti in ustvarjalnosti konec; jo zatre; nad čemer bi se seveda bilo treba močno zamisliti. Kajti kakšni človeški potenciali sc skozi to zgubljajo, v otrocih pa je prihodnost vsake družbe itd. Skladno s tem seveda Enncwa udcležcncc simpozija Antropologija otrok ni pozabila seznaniti z navedenimi ugotovitvami simpozija o otroški ustvarjalnosti; odveč jc seveda pripomniti, da jc tc ugotovitve navajala kot dokaz svoje teze o biološki fundiranosti "pravega otroškega pogleda" (ki ga družba šc ni zatrla itd.). Res ni nc mesto ne priložnost, da bi podrobneje razpravljali o problemu otroške kreativnosti. Opozorimo naj le na vrsto "spregledanih" argumentov, ki takšno logiko omogočajo. Najprej antropološki: proučevanja t.i. divjih otrok so pokazala, da pri njih ni mogoče govorili o kakršnikoli ustvarjalnosti, kar glede na dejstvo, da so bili gcnclično popolni predstavniki vrste Homo Sapiens Sapiens, seveda pomeni, da ta primanjkljaj nc more izvirati iz ničesar drugega kol iz dejstva, da je pri njih umanjkala socialna (simbolna) interakcija. Tudi C. Levi - Slrauss npr. ustvarjanost jasno vmešča na stran družbenega, cclo družbene represije: "Ko se navdušujemo nad ustvarjalnimi darovi zelo majhnega otroka, smo potemtakem v precejšnji meri žrtve utvare. Ti darovi so, vendar so v tej zgodnji starosti zvezani z zelo številnimi možnostmi, ki so šc odprte in ki jih bosta morala pozneje uk in organsko dozorevanje odpraviti... Mentalne funkcijc izhajajo iz selekcije, ki zatre vsakršne latente zmožnosti. Dokler šc obstajajo, jih upravičeno občudujemo, bilo pa bi naivno, če sc nc bi uklonili neizprosni nujnosti, da se sleherno učenje, tudi tislo, ki ga dobimo v šoli, izrazi skozi osiromašcnjc. Res siromaši ncustaljcnc darove zelo majhnega otroka, zato pa utrdi druge."9)Tu bi antropološkemu stališču pritrdili tudi psihologi; tisti, ki so sc ukvarjali s psihologijo ustvarjanosti, vedo povedali, da jc neustvarjalno reproduktivno učenje nujen predpogoj, iz katerega sploh lahko vznikne ustvarjalnost. Bruncr bo tako ustvarjalno učenje razdelil na tri faze, pri katerih jc ustvarjalnost v ožjem smislu predhodno reprduktivno učenje. Ali kot ugotavlja spet C. Lčvi-Strauss: "Vselej ustvajamo lc na podlagi nečesa, kar potemlakem moramo temeljilo poznali, pa čeprav zato, da mu lahko nasprotujemo ali ga presežemo.."11' V tem kontekstu seveda sploh nc more čuditi, da so sc zagovorniki čiste, nepokvarjene biološke otroške ustvarjalnosti naslonili na konccpt instinkta. Korak, ki ga poznamo žc iz drugih poskusov, npr. Rcichovcga: preseči sfero družbene represije skozi vrnitev k biološkim instinktom, ki "osvobajajo". Kar jc seveda mogoče samo ob ignoranci psihoanalitsko potrjena dejstva, da jc "vrnitev k instinktom" le šc bolj represivna od njihove običajne družbene modulacijc. In pa seveda ob ignoranci dejstva, da človekovi instinkti sploh niso neka biološka entiteta. Prav na implicitni ali eksplicitni predpostavki instiktivno-biološke fundiranosti otrokove svobode temelji ludi postavka o možni univerzalnosti pogleda otrok. Gre za postavko, da jc pogled otrok pri vseh otrocih - dokler ga nc "pokvari" družbena represija ' C. Lcvi-Strauss: Zapoznele besede o ustvajalnem otroku; V: Oddaljeni pogled, Ljubljana, IT in ŠKUC, Studia Ilumanilatis, 1985, str. 330 in 331. 10*Npr. v: The Act of Discovery: Ilarward Educational Review, 1961, 31, str. 31-32. Tu gre za faze osvajanja gradiva, transformacijo gradiva in preverjanje tranformiranega gradiva. To delitev prevzemajo ludi drugi psihologi pri nas, npr. R. Kvaščcv v Psihologiji stvaralaštva (Beograd. IICS, 1976). * C .Lcvi-Strauss, op.cit., str. 331. - pravzaprav enak; in ker so socialne sredine otrok sila različne, univerzalna pa jc očitno njihova biološka narava (torej genetska pripadnosti vrsti Homo Sapiens Sapiens), mora biti ta isti pogled (vseh) otrok biološko utemeljen. Iz. te predpostavke izvira tudi navdušenje Enncwe, ko jc ob referatu obeh Poljakov ugotovila, da jc otroštvo na Poljskem pravzaprav isto kot v Veliki Britaniji; da gre za iste stvari; sevala dokler družba vsega "nc pokvari" (spoiled). Tipično jc, da nikogar od prisotnih na simpoziju Antropologija otrok ni navedeno dejstvo podobnosti "obrnilo" v drugo, socialno smer. Kot jc tipičen tudi odgovor "NE" Enncwe na vprašanje, ali seje podrobneje ukvarjala z odnosom bioloških in družbenih dejavnikov v socializaciji otrok. S čimer seveda sploh nc želimo zanikali možnosti razprave o univerzalijah otroštva; nc lc problem "pomladi zunaj maternice", temveč tudi problem vpisa otroka v simbolno, problem simbolnega zakona itd. bi morali biti tudi komparativno analizirani, kar pa jc seveda mogoče le ob pomiku analize (in tudi domnevne univerzalnosti) "ven" iz biološkega. Nakazani trend biologizacijc antropološke argumentacije pa gre z. roko v roki šc z nekim prav posebnim paradoksom današnje antropologije: namreč z opuščanjem slehernih poskusov sinteze rezultatov posamičnih antropoloških študij in raziskav. Cavalli-Sforza, ki jc siccr skušal sintetizirati rezultate posamičnih študij iz fizične in kulturne antropologije '2), jc bil eden redkih tovrstnih podvigov, in šc ta ni posebej uspel. Posebej nc v očeh poslušalstva, ki jc lovstne debate očitno imelo za že presežene. Opuščanje sinteze seveda korelira z že omenjenim opuščanjem konccptov in teorije v antropologiji sploh. Kot da so časi Maussa, Lintona, da nc govorimo o Lcvi-Straussu, v antropologiji (za vedno) minili. Čeprav jc morda ravno tu najbolj vidna polarizacija med Evropo in ZDA; Evropa jc tu vendarle (zdi sc, kot da v svojo komparativno prednost) bolj tradicionalno orientirana - kategorije, teorije, ipd. tu šc vedno igrajo ncko precej pomembno vlogo; ameriški "field work" pa je, kot kaže, z argumentacijo o subjektivnosti rezultatov svojih lastnih najbolj eminentnih antropologov z zadevo, ki sc ji reče teorija, opravil. Čeprav jc zaradi tc polarizacije na kongresu prišlo do vrste zabavnih situacij: dogajalo seje namreč, da so ravno evropski antropologi Američanom, ki so zelo prizadevno razgrinjali probleme in iskali rešitve - tc rešitve ponudili in to v (večkrat) za Evropo klasičnih teoretskih modelih, ki pa so Amcrikancc - naj rečemo tako - (docela) presenetile. To jc npr. uspelo tudi prof. Ericu dc Grolicrju na simpoziju Problems of Ethnic Terminology. Morda za koncc lc šc beseda ali dve o udeležbi Jugoslovanov na 12. ICAES. Po številčni udeležbi bi bilo mogoče sklepati, da jc pri nas antropologija sila uveljavljena znanstvena disciplina, kar pa je seveda zelo daleč od rcsnicc. Razlog gre iskati predvsem v tem, da so sc kongresa udeleževali iz Jugoslavije (predvsem) ljudje, ki se z antropologijo v bistvu sploh nc ukvarjajo poklicno. Tako jc bilo srečati pač ljudi vseh profilov - psihologe, biologe, arheologe, pravnike, cclo muzikologe... Kar sevala nc bi bilo nujno slabo, čc si nekateri izmed njih nc bi dovolili nekaterih "teoretskih posegov", ki so pokazali popolno nepoznavanje antropološke discipline in njenih, tudi povsem najosnovnejših rezultatov. Po dnigi strani pa jc bilo pogrešati nekatere Jugoslovane, ki sc z antropologijo profesionalno ukvarjajo žc vrsto let; posebej zalo, ker bi sc v primerjavi z mednarodnimi dosežki lahko pokazalo, da listi začetki socialne oz. kulturne 1 Gre za njegov prispevek na plenarnem zasedanju z naslovom Cultural Transmision and Adaptation. anlrpologijc, ki jih srečujemo pri nas, prav v ničemer nc odstopajo - tudi nc v kvaliteti -od tistega najboljšega, kar jc bilo mogoče slišati na kongresu. Jc pa bila struktura udclcžcncev bolj reprezentativna v zvezi z zastopanostjo posameznih posebnih antropologij pri nas: močna medicinska in fizična antropologija, močna zastopanost etnologije in nekaterih posebnih področij t.i. zgodovinske antropologije, in seveda popolna odsotnost vsakršne kulturne oz. socialnc antropologije. In pravzaprav jc škoda, da sc kongresa ni udeležilo šc več družboslovcev, posebej iz mlajše generacije - kajti v simpozijih bi lahko našli svoj prostor vsi - od listih, ki sc ukvarjajo z urbano sociologijo, od tistih, ki sc ukvarjajo s t.i. ženskim vprašanjem. Da o psihoanalizi, ki jc imela tudi svoj simpozij (Anthropology and Psychoanalysis) niti nc govorimo; teoretsko sc jc namreč ta simpozij žal ustavil pri Gczi Ronhcimu, kar pa jc tudi za baje sila "zavrte" jugoslavanske razmere (da o slovenskih niti nc govorimo) skorajda malo "passc". Res, kakšen Žižek (Slavoj) bi tu in tam prišel silno prav, da bi dvignil malo prahu in miselno sprovociral od vročine (kongres jc potekal ravno v tednu julijskega "vročinskega udara") in številnih rezultatov eksperimentov in "field worka" že preutrujeno občinstvo. Tako pa nam vsem skupaj nc preostane drugega, kot da počakamo na Mexico. In takrat bo morda tudi že jasen tisti odgovor na "kam": namreč odgovor, ali jc usmeritev antropologije proč od Lčvi-Straussovcga ideala dolgoročna, ali pa jc bila le splet razmer zagrebškega kongresa. Filozofija O vogelnih kamnih in kamnih spotike: vaja iz estetiške avtorefleksije* JOŽEF MUHOV1Č UVOD Neka stroka oziroma veda lahko po mojem mnenju izkazuje in hkrati povečuje svojo vitalnost lc v toliko, v kolikor jc do zadnjih vlaken naravnana k radikalnemu in permanentnemu prevpraševanju temeljev svoje uspešnosti, tj. v kolikor sc zavestno nc da ujeti v stvareh, za katere meni, da jih obvlada, in v katerih si tako radi pletejo gnezda grehi rutine, samoumevnosti, neproblematičnosti, raziskovalne togosti in šablonskosti. Da bi neka veda lahko izpolnjevala naloge, za katere jc namenjena, mora najprej določiti svoje meje, tj. svoje problemsko področje in razviti pojmovna orodja za njegovo raziskovalno obvladovanje, hkrati pa sc mora naučiti, da sc bo znala stalno odreči prvotni obliki svoje pridnosti ali mišljenja in iskati nove, boljše, čc bo natančno prisluškovanje naravi raziskovanega predmeta pokazalo, da jc to potrebno. Brž, ko se veda ustavi v prebujanju in kultiviranju svojih "vogelnih kamnov", jc to že greh proti njeni vitalnosti. Vedno znova in znova se jc treba prekosili, treba sc jc trgali iz privajenih okvirov in ob vsakem koraku puščati za sabo svoje najdražje zametke. Novo vino pač ni za v stare mehove. - To pa seveda nc pomeni, da v neki vedi ni ničesar, na kar bi se bilo moč zanesli, da ni nobenih temeljnih in verificiranih resnic, na katerih stroka gradi. Pomeni lc, da jc pogosto ludi navidez najbolj nepremakljive resnice potrebno podvreči premisleku in cclo kritiki, ker se prav iz tega lahko izcimi kakšna povsem nova in vitalna zareza napredovanja. Historični val znanosti in umetnosti jc naravnost tlakovan s takimi avtorcflcksivnimi podvigi in pretresi. Z moje slrani lahko torej rečem, daje življenjska, se pravi, raziskovalna sposobnost neke vede bistveno odvisna od dvojega: prvič, od njenega natančnega prisluškovanja zahtevam proučevanega "predmeta" in drugič ter v povezavi, od refleksije primernosti njenega pojmovnega in metodološkega aparata za raziskovalno soočenje z naravo in zahtevami obravnavane stvarnosti. Da bi rečeno bilo razumljivcjšc, bo verjetno prav, da natačncjc opredelim ključna pojma, ki sem ju uporabil, tj. pojmovno zvezo "predmet raziskovanja" in pojem "refleksija". - Pri pojmovni zvezi "predmet raziskovanja" sc mi zdi vredno opozoriti na dejstvo, ki ga vslcd pogoste rabe sintagme kar z. nekakšno podzavestno lahkoto izgubljamo izpred oči. Gre za dejstvo, da stvarnost, ki smo sc jo Prvi del razprave jc bil prebran kot prispevek na kolokviju "Estetika na Slovenskem", ki ga jc 16. in 17. maja 1988 v Cankarjevem domu organiziralo Slovensko društvo za estetiko. namenili raziskovati, ni predmet v dobesednem pomenu besede, torej neko mrtvo, nedejavno mesto stekanja naših raziskovalnih prizadevanj in prijemov, marveč gibko žarišče dogajanj, ki samo v sebi skriva celo vrstvo dragocenih vzpodbud in regulativ, s katerimi daje dodamo urnost našim raziskovalnim pogledom in akcijam, čc jih lc znamo opaziti. - Pojem "refleksija" pa mi z izkustvenega gledišča, tako kot pove žc sama beseda, pomeni sposobnost zavesti, da se skloni sama nadse in sc dojame kot predmet, ki ima svojo posebno vrednost in čvrstino: torej ne več poznali, temveč poznali se, kot piše P. T. dc Chardin (1965: 181), in ne več vedeti, marveč vedeti da veš. Refleksija neke stroke jc zame torej pripravljenost in sposobnost vede, da sc skloni nad lastne raziskovalne in intcrprctacijske okoliščine in jih dojame kot predmet preiskovanja, prevpraševanja in kultiviranja, iz česar sc kot nasledek prav lahko, izvijc nova in še nepoznana raziskovalna vitalnost. Ali še drugače: avtorefleksija vede jc branik pred raziskovalno entropičnostjo, tj. pred pogubnimi stanji rutine, vkalupljcnosti, enostranskosti, samozaverovanosti, togosti ipd. V tem smislu refleksija tudi ni lc neko dodamo in obremenjujoče opravilo, zazrto v raziskovalni post festum, marveč bistvena oblika akcije in naravni izhod v še neosvojeno. Človek se ozira nazaj na prehojeno pot in nazaj k svojim orodjem edinole zato, da bi lažje, višje in bolj naravnost napredoval. Izven teh obzorij je pomen refleksije tako nesmiseln, kot je hkrati prazen. Refleksija stroke s problematiziranjem raziskovalnih izhodišč, in bolj z u-videvanjem ter formuliranjem problemov kot pa z njihovim reševanjem, neogibno razpira perspektive še nedoseženega... V tem pogledu si je težko zamisliti vedo, ki bi lahko dalj časa dobro delovala brez njenega poživljajočega učinka, prav kot si jc težko zamisliti vedo, ki bi jo reflcktiran pristop k njenim temeljem ne potegnil na višje. Če torej pripoznamo in sprejmemo te razmisleke in jih poleg tega skušamo tudi prakticirati na področju naše vede, potem nc moremo storiti nič boljšega, kot da k vitalnosti estetike dodamo svoj kamenček s tem, da rcflektirano prcsvetlimo njene "vogelne kamne" in tako še pravočasno preprečimo, da bi morebiti postali "kamni spotike". Sam bi v pričujoči ctudi vedo, ki ji pripadam, podvrgel premisleku v treh smereh, ki se mi že dalj časa zdijo premisleka vredne in tudi potrebne. Najprej bom tako poizkušal argumentirano pregledati odnos med strukturo pojmovnega aparata, ki ga estetika uporablja, in strukturo stvarnosti, ki jo proučuje, nato sc bom zaustavil pri enem od njenih ključnih pojmov, tj. pri pojmu "lepo" in skušal ugotoviti, kakšno je njegovo strukturalno zakulisje, za konec pa sc bom šc čisto naravno vprašal po pogojih in možnostih estetiške raziskovalne objektivnosti. Ta trojni razmislek bom poizkušal izpeljati v treh točkah, ki sem jim nadel naslednje opisno-metaforične naslove: 1. Meje mojega jezika so meje mojega sveta ali pogled vede jc določen z dioptrijo pojmovnega aparata, ki ga uporablja, 2. O grdoti lepega in o lepoti grdega ali o strukturalnem zakulisju pojma "lepo" in 3. Fiziognomija estetiške nc-objcktivnosti ali kako ujeli mavrico med prsti. 1. MEJE MOJEGA JEZIKA SO MEJE MOJEGA SVETA ALI POGLED VEDE JE DOLOČEN Z DIOPTRIJO POJMOVNEGA APARATA, KI GA UPORABLJA Kot jc splošno znano, označuje izraz ESTETIKA (iz gr. aisnhsiz, aisnhticos = čutno; kar je mogoče občutiti s čutili) v območju filozofskega mišljenja dvoje: 1. filozofsko teorijo o čutnem spoznanju (cognitio sensitiva), tj. vedo, ki po A. G. Baumgartnu, ki jc izraz uvedel, predstavlja spodnje nadstropje gnoseologije (gnoseologia inferior) in 2. filozofsko teorijo o lepem in o umetnosti, tj. vedo o estetski aktivnosti in estetskih procesih. Estetika jc torej veda, ki ima svoje korenine v pojmovnem aparatu filozofije in svoje posebno mesto v filozofski sistematiki, a si zavoljo posebnosti svojega predmeta stalno prizadeva pridobiti lastno avtonomijo; včasih bolj, včasih manj uspešno. Na nek način je razprta med abstraktno pojmovnostjo filozofije in čutno konkretnostjo, s katero jo v svojem temelju nagovarja njen predmet proučevanja. Res da si tc temeljne razprtosti pogosto noče priznati, a jo vendarle spremlja na vsakem koraku. Celo do mere, ko omahuje na eno ali na drugo stran, ko sc torej predstavlja kot vcrifikacijski poligon in krona takšne ali drugačne filozofske doktrine oz. sistema, ali ko se kot "estetika od spodaj" prepusti eksperimentalnim in statističnim postopkom v proučevanju čutnosti in estetskega dopadenja. Ta temeljna konceptualno-scnzorna razprtost, ki bi, kol bom poizkušal pokazati, lahko bi bila njena "močna točka", jo često obvladuje do tc mere, da si s svojo identiteto ni več povsem na jasnem (nenazadnje pričajo o tem že različna poimenovanja pod katerimi se ne tako redko predstavljajo estetiška raziskovanja, npr.: sociologija kulture in umetnosti, filozofija umetnosti, anti-estetika im.), ali da se celo izgublja v problemskih področjih sorodnih ved, kot so umetnostna teorija, psihoanaliza, sociologija umetnosti in cclo umetnostna kritika. Odveč pri tem je opozarjati na to, da se termin estetika v običajnem govorjenju in pisanju uporablja kar vsevprek. Enkrat za to, da se označi umetnostni nazor nekega umetnika, drugič za to, da se poimenuje kakšna oblikovna izumetničenost (npr. "to je preveč estetsko"), spet tretjič, da se opiše posebno filozofsko disciplino, šolski predmet ipd. - Mimogrede: v pričujočem zapisu uporabljam termin "estetika" v pomenu "filozofska teorija o umetnosti" oz. "filozofska teorija o umetniški ustvarjalnosti in umetniškem delu". A zakaj pravim, da bi ta temeljna, često hromeča razprtost med pojmovnostjo in čutnostjo za estetiko lahko postala njena "močna točka", zakaj bi se iz "kamna spotike" lahko prelevila v "vogelni kamen", čc bi le zmogli položiti most med dvema bregovoma naše cksistencc, čutnim in konceptualnim? Zato, ker je po mojem mnenju bistvo umetniške ustvarjalnosti prav takšna združitev čutnih s konceptualnimi kvalitetami in je zatorej prav mogoče, da bi rcflcktirani most, ki bi ga estetika opcracilnalno položila med obema navideznima nasprotjema, nudil ludi dostop do jedra umetnostnih dogajanj. Bistvo umetniške ustvarjalnosti jc združitev čutnih s konceptualnimi prvinami, sem zapisal. A naj pojasnim. - Kadar umetnost definiramo kot izražanje v terminih čutne nazornosti, kot preoblikovanje naravnih čutnih danosti sveta v novo, humano in kulturno možnost eksistence teh danosti in sveta, povemo s tem več bistvenih in za nadaljevanje pomembnih stvari. Najprej to, da je ena od temeljnih lastnosti umetniškega dela v tem, da je izraženo v čutnih možnostih sveta, da jc skratka po svoji temeljni naravi čutno- nazorno. Hkrati s tem pa žc tudi to, da v njem kljub tej čutno-nazorni bazi pozornost ni obrnjena zgolj nanjo, in sicer zato, ker so v okviru umetniškega ustvarjalnega proccsa čutne danosti sveta in njihove pojavne zakonitosti uporabljene na poseben, človeški, kulturni način, za potrebe, ki daleč presegajo njihov običajni pomen in v povezavah, ki jih v naravi nc srečujemo. Čutne danosti sveta namreč v procesu umetniške krcacijc stopijo v službo ustvarjalčeve kreativne volje, pridobijo status izraznih sredstev, ker so v svojem gibanju sposobne porajati zaznavne odnose in na ta način oblikovati nove forme bivanja. Z ustvarjanjem njihovih gibanj umetnik oblikuje nove forme, jih IZRAZA, ker se čutne stimulacije gibljejo, povezujejo in učinkujejo, kot IZRAZ njegove volje, njegovega odnosa do sveta in do življenja. V umetniškem delu torej čutna nazornost ni pomembna sama zase, marveč jc pomemben način, na katerega jc človekova kreativna volja in predstava to čutno nazornost izkoristila za formiranje novih oblik. V umetniškem oblikovanju sc pozornost potemtakem z ravni videza, tj. z ravni preprostega čutnega doživetja premešča na raven STRUKTURE; ali drugače: iz psiholoških dimenzij zaznavanja v dimenzije simboličnega zaznavanja. Na kratko lahko rečem, daje temeljna intenca umetniškega oblikovanja v tem, da čutne danosti sveta naravnava k vedno novim oblikam so-bivanja in so-učinkovanja, s čimer objektivira človekovo kreativno napetost do okolja, zadovoljuje njegove kompleksne generične potrebe in bogati svet naravnih oblik z umctni(ški)mi, ki jih oblikuje po človekovi meri. Morda je to pri oblikah, kijih producira literatura, manj opazno, vendar pa rečeno nič manj nc velja ludi zanje. V svojem najglobljem jedru je torej umetnost intencionalna dejavnost. Na zunaj se to kaže v tem, da sc nam na vseh svojih stopnjah razodeva kot NAMERNA in zato na svoj način ORGANIZIRANA OZ. KIBERNETIZIRANA akcija. Ker pa jc, kot trdijo filozofi (Alfred N. Whitehead 1961: 102) in psihologi (Jcan Piagct) osnova sleherne namerne in organizirane akcije ORGANIZIRANO MIŠLJENJE, to istočasno pomeni, da v umcUiiški produkciji deluje organizirano, umetnosti lastno mišljenje. Doživeti dražljajsko situacijo nekega umetniškega dela torej ne pomeni doživeti zgolj njegove čutne (vidne, tipne, slišne) podobe, marveč DEŠIFRIRATI, DOŽIVETI, DO-MISLITI MIŠLJENJE, KI SE JE V NJENI STRUKTURI UTELESILO. - Res je siccr, da se pogosto zdi, kot da umetniki pri svojem delu sploh nc razmišljajo, ampak jim njihova forma kar sama nastaja pod njihovimi rokami, neposredno v materialu. In tudi to je res, da nas umetniška forma ponavadi sprva nc nagovarja kot miselna, marveč kot čutno-nazorna stvarnost. Vendar jc to lc posledica nujno neposrednega in tesnega spoja umskega in fizičnega dela v umetniškem oblikovanju. Zgoraj sem zapisal, da mora biti sleherna umetniška vsebina izražena s čutnimi danostmi sveta, s pomočjo čutnih občutkov, s panoramo čutni možnosti, ki jih dopuščajo, vid, tip, sluh, občutek za lastno telo... in njihove kombinacije. Ti občutki pa so nam neposredno dani, se pravi, da jih ni mogoče izvesti iz drugi doživljajev. Kakšen jc npr. neki barvni madež, pišeta psihologa Legewie in Ehlcrs (1978: 98), ne morem drugemu človeku nikoli opisati, lahko mu ga lc demonstriram tako, da mu ga neposredno pokažem. To pa pomeni, da lahko umetnik v pogojih svoje umetniške dcscipline definira svoj odnos do sveta in do življenja, torej svojo vsebino na umetniški način le tako, da se mu ta vsebina neposredno steka v čutni vtis, tj. včlenjena sosedstva oblik, barv, kretenj, zvokov itn. V umetniškem oblikovalnem procesu jc torej neposredno vidna in opazna lc tehnična plat razmeščanja materialnih nosilcev čutnih občutkov, torej sam akt slikanja, kiparjenja, igranja, plesanja ipd., nc pa tudi ustvarjalna aktivnost, ki to razmeščanje in sosledje akcij načrtuje in vodi ter se odvija na duhovnem, konceptualnem nivoju, na nivoju pojmov, ki se skrijejo v organizacijo umetniške materije, torej v samo barvno, zvočno... snov in v tehnična opravila z njo. V umetniški formi sc torej na zunaj kaže le njena čutna podoba, ki jc proizvod običajne aktivnosti naših čutil, medtem ko se STRUKTURIRANOST te podobe skriva, ker jc ne morejo razložiti čuti, marveč lc misel, ki jo je povzročila. Ko pa že toliko poudarjam vlogo konccptualnosti, čeprav specifične, in misli v umetniškem oblikovanju, moram zavolj morebitnih nesporazumov seveda povedati da s tem šc zdaleč ne mislim, da je mišljenje cdini(!) faktor oz. komponenta v umetniški ustvarjalnosti. Nasprotno. V umetniškem oblikovanju - kot tudi v vsaki zares produktivni praksi - sodeluje CELOTNA človekova psiha z vsemi individualnimi posebnostmi in z vso generično podporo, da o njenih bazičnih funkcijah, kol so čutnost, čustva, razum, intuicija, imaginacija, refleksija... sploh ne govorim. Psiha ustvarjalca kot celoto uravnava njegovo obnašanje. V njej se na podzavestni in zavestni ravnini povezujejo izkušnje in sc med seboj dopolnjujejo v izkustva, pojmovanja, ki sc jih človek miselno zave, čeprav sc nc zave tudi vseh povezav, ki so se vzpostavile na podzavestni ravnini. Le-te sc namreč vključijo v to ali ono obliko miselnega izkustva, se v njej skrijejo in zastrejo svoje potencialne afektivne in čustvene vsebine, kar pa ne pomeni, da se izgubijo. Tako se v proccsu zaznavanja in mišljenja, piše Milan Butina (1984: 334-335), različni impulzi iz zunanjega in notranjega sveta zgostijo-v zavestna izkustva, katerih bistvena odlika jc, da jih s PRODUKTIVNIM MIŠLJENJEM lahko izrazimo v jezikovnih znakih, ki s strukturo svoje oblike kažejo na usmerjenost misli in na način re-organizacije v njih zajete stvarnosti. Produktivno, sistematično mišljenje pri tem siccr ni edini faktor umetniške produkcije, je pa EDINI faktor, ki jc v produkciji sodelujoče komponente sposoben kanalizirati v PRODUKTIVNE POSTOPKE, ki so temelj materialnega pre-oblikovanja stvarnosti. V umetniških produktih kot preoblikovanih materialnih stvarnostih je torej nujno vpisano sistematično mišljenje, brez katerega produktivnih postopkov, torej produkcije in produktov sploh ne bi bilo. -Ko torej pravim, da se življenjski potencial ustvarjalca s sistematičnim mišljenjem pretaka v strukturo umetniških form in postaja del njihove vsebine, to nikakor nc pomeni nekega zožujočega estetskega racionalizma. Pomeni lc, daje mišljenje neke umetnostne panoge s svojo specifično pojmovnostjo tisti faktor, ki, po eni strani, nek konkretni, prežemajoči in zgoščujoči se snopič doživljajev, misli, nazorov... kanalizira v ustvarjalne postopke in realizirano umetniško formo, po drugi strani pa v umetniškem poustvarjanju omogoči, da umetniška forma onstran njene čutne podobe, čeprav z njeno pomočjo, obudi v sebi vse, iz česar jc bila rojena. Če torej umetniški ustvarjalni proces pazljivo razčlenimo, odkrijemo v njem posebnost proccsa zamišljanja, ki kibernetizira urejanje in povezovanje čutnih vtisov oz. njihovih materialnih nosilcev v nove aranžmaje, in svojskost procesa formuliranja. Vedno pa je najprej misel, četudi ji še tako tesno sledi formulacija. To nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da so prvi poizkusi formulacije še nejasni in nezreli, da so šele prva objcktivacija misli, ki omogoči, da se zamisel artikulira v skladu z njenimi duhovnimi zahtevami in hkrati v skladu z možnostmi umetniškega medija. V umetniškem oblikovanju je torej mogoče delovati le tako, da se s pomočjo misli psihične vsebine potrjujemo v čutni materiji, kajti izrazna vsebina in narava medija neke umetniške discipline sta povezani na način, da vsebina artikulira izrazno materijo, izrazna materija pa s svojimi možnostmi členitve artikulira vsebino, pri čemer morata v tem vzajemnem artikuliranju obe spoštovati zakonitosti druga druge. Za čutnostjo umetniških proizvodov torej nujno korenini strukturi tc čutnosti ustrezno MIŠLJENJE in POJMOVNOST, ki pa v sebi seveda zadržuje ves snop psihičnih vsebin, ki jih jc artikulirala, poleg tega, da nam istočasno omogoča tudi dostop do njih samih, torej njihovo re-animacijo. - Zaključek tc dolge vrste razmislekov bi torej bil tale: za čutnostjo, tj. za figurativnostjo umetniških form in v njej sami korenini specifična pojmovnost, ki je pravo jedro oz. ključ do avtentične vsebine umetniške forme. Umetniška praksa jc v svojem teku preoblikovanja naravnih čutnih danosti sveta v kulturne forme vsa prepojena-s specifično pojmovnostjo, ki določa, kibernetizira in karakterizira akt tega preoblikujočega dela. To pa pomeni še nekaj. - "V neki praksi" piše L. Althusscr (1971: 145), "določujoči moment (ali element) ni prvotna materija oblikovanja niti proizvod, temveč praksa v najožjem smislu: moment samega preoblikujočega dela, ki v spccifični strukturi zaposluje ljudi, orodja in tehnologijo uporabe orodja...". Odločilni moment umetniške produkcijo torej v skladu s tem niso niti čutne danosti sveta, s katerimi gradi umetnik podobe svojih form, niti tc podobe same. To, kar je za umetniško produkcijo resnično pomembno in odločilno, je NAČIN, na katerega je bila neka vsebina čutno-nazorno artikulirana. Skratka: odločilna je POT, po kateri ji jc umetnik priskrbel OBLIKO in jo s tem na poseben način predstavil. Pot do oblike je namreč - če parafraziram znamenito Heglovo misel iz uvoda v Fcnomcnologijo duha -pomemben del same vsebine oblike. Ali s Heglom šc drugače: vsebina jc globoka edino toliko, kolikor je oblika široka (Hegel 1985: 126-131). Dejstvo, iz katerega izhajam, je torej: srž umetniške produkcije je v NAČINU produkcije, v poti do umetniško artikulirane čutnosti. Tu pa nastopi težava, ki jc v tem, da se umetniške forme konzumentu praviloma prikazujejo kot ŽE NAREJENE, torej tako, da zakrijejo ravno tisto, v čemer je njihova srž, to je NAČIN PRODUKCIJE. Konzumcnt tako težko opazi, da pri njih tisto najpomembnejše ni to, kar prikazujejo, marveč način, na katerega to delajo, način, na katerega so bile proizvedene, in sicer zato, ker se prav v tej "poti do oblike" razkrije OZNAČEVALNA STRUKTURA, ki jc jedro njihove vsebine. OZNAČEVALNA STRUKTURA je jedro umetniške vsebine, jedro, ki ga, kot piše S. Žižek (1980: 171), neučakanost neposredne in pasivne, ikonografsko in figurativno fundirane interpretacije lahko potlači in prikrije, tako da mu lahko pridemo na sled zgolj, če izhajamo iz tistega, kar se na površini izkazuje kot nekaj drugotnega, vnanjega itn. Zapostavljanje in profaniranje označevalne strukture na račun t. i. "globlje vsebine", ki ga pogosto prakticira naša kritika, jc torej hudo dvorezen meč. Na to s stališča literarne hermenevtike odlično opozarja ameriški lingvist E. D. Hirsch v svoji knjigi s pomenljivim naslovom "Validity in Interpretation (1983: uvod). Jedro umetniške ustvarjalnosti je POJMOVNOST (UMETNIŠKE) FIGURATIV-NOSTI, ki nam edina lahko omogoči dostop do OZNAČEVALNIH STRATEGIJ in STRUKTUR, ki so najbolj dejavno jedro umetniško artikuliranih vsebin. Tak bi bil moj prvi sklep. Ki pa ima seveda svoje poslcdice. Prva se bo pokazala že kar v naslednji izpeljavi. - Znanost(= estetika) se lahko dokoplje do spoznanja umetnosti lc, če jo uspe zagrabiti pri njenih koreninah. Korenine umetnosti pa so, jc bilo pravkar pokazano, v njeni spccifični pojmovnosti. Ta je po svoji naravi sinkrctična. Z oznako "sinkrctičen", ki jo je za opis umetniške pojmovnosti prvi uporabil Milan Butina (1985), hočem povedati, da umetniški pojmi po svoji naravi niso abstraktni na način znanstvenih pojmov, ker so tesno vezani na svoje materialne nosilce in čutne modalitete zaznavanja, ki so podlaga umetniške produkcije. Zato so hkrati po eni strani misclno-abstraktni, po drugi pa čutno-konkretni, ker jih le tako lahko definiramo njihovi naravi ustrezno. Definicija nekega umetniškega pojma mora zato zajemati tako njegovo miselno-abstraklnost kot njegovo čutno-konkretnost. Tu pa seveda nastopi za znanost, tudi za estetiko, vrsta metodoloških problemov. Prvi je žc kar v tem, da se narava znanstvene pojmovnosti ne pokriva z naravo umetniške pojmovnosti, ali pa se lc delno pokriva, kar nujno privede do razhajanj in celo do nerazumevanj. - Šc dodaten problem pa predstavlja dejstvo, da se umetniški pojmi nc lc strukturno nc pokrivajo z znanstvenimi, marveč da se poleg tega v prvi vrsti nanašajo šc na prav specifično problematiko - na problematiko umetniške formalizacije, tj. na problematiko označevalnih strategij in struktur, ki so za ncko umetniško panogo karakteristične. Tc imanentno umetniške problematike pa se v direktni in doccla ustrezni obliki nc more polastiti nobena znanstvena disciplina. Zakaj? Da bi lahko odgovoril na to vprašanje, se moram najprej vprašati, v čem jc jedro neke znanstvene discipline. In odgovarjam takole: bistvo neke znanstvene discipline je spccifičcn korpus temeljnih pojmov, ki so povezani v "pojmovni aparat" te discipline. Ti pojmi in seveda tudi ves pojmovni aparat so bili izgrajeni oz. formulirani zato in tako, da bi lahko zajemali problematiko, ki to vedo zanima. V njih se torej izkazuje posebni raziskovalni interes vede, njene raziskovalne metode, še zlasti pa njen posebni jezik, ki zagotovo ni jezik umetnosti. "Ko znanstvenik katerekoli stroke deluje znotraj svoje discipline", piše logik F. Jerman (1973: 39), "jc omejen na jezik svoje stroke in na njem že utrjene metode. Prav gotovo sc znotraj konkretnih delovnih procesov nc more vprašati ničesar takega, kar bi presegalo meje jezika tc znanosti. Fizik si načeloma (kot fizik) lahko zastavlja samo fizikalna vprašanja..." in tudi daje samo fizikalne odgovore. To misel, ki ni drugega kot razširitev ene od tez Wittgcnstcinovcga Traktata, ki pravi, da "meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta" (Tractatus,5.6), lahko uporabim ludi v zvezi s pričujočo temo in rečem: kadarkoli sc neka znanost loteva proučevanja umetnosti, vedno iz nje izbere samo tisto problematiko, ki jo lahko zajamejo njeni pojmi in jo njen jezik lahko izrazi. Torej bo npr. filozof tudi iz proučevanja umetnosti potegnil lc filozofsko problematiko, sociolog sociološko, psihoanalitik psihoanalitsko itd. Pri tem pa bo deločen del problematike, ki je umetnosti imanentna, samo njej lastna, šc vedno ušel skozi pore filtrov različnih znanstvenih pojmovnih mrež. V znanstvenem proučevanju umetnosti torej vedno ostaja nekakšen iz-ostanek oz. residuum, za katerim si različne stroke sicer prizadevajo, a ga nc morejo zajeti, ker preprosto prehaja meje njihove pojmovnosti in jezika. In ta ostanek jc prav označevalna struktura umetnosti in njena specifična pojmovnost. Znanosti torej umetnosti nc morejo zajeti in pojasniti na njej ustrezen način, ker jo lahko pojasnjujejo lc na njim lasten način. Vedno ostajajo teorije o umetnosti in nikoli nc morejo postati teorije umetnosti, piše Milan Butina (1985). - To pa seveda nc pomeni, da jc znastveno raziskovanje umetnosti vedno in nujno neuspešno ter da se umetnosti komaj dotakne. Pomeni samo, da pojmovnost in jezik neke znanstvene discipline v direktni obliki bistva umetnosti nc moreta zajeti in izraziti, ker imata svoje korenine v problematiki, kije lastna znanosti, nc umetnosti. Možno in še zlasti potrebno pa jc po mojem mnenju, da sc z znanstvenimi metodami, tj. z metodami refleksije, sistematičnosti in strogosti izoblikuje pojmovni aparat, ki bo izraščal iz okoliščin umetniške prakse ter bo zategadelj sposoben zajeti njej, nc znanosti imanentno problematiko. Potrebno jc potemtakem iskati možnost za študij umetnosti, ki bo izhajal iz strukture umetniške prakse. Ko razmišljam o teh okoliščinah, se mi perspektive razpirajo v smeri neke še neobstoječe "estetike od znotraj", torej estetike, katere temeljna intcnca bo prizadevanje, da sc kar najbolj približa svojemu predmetu preučevanja. Takšna se mi v tem trenutku vidi problematika odnosa med strukturo pojmovnega aparata, ki ga estetika uporablja, in strukturo stvarnosti, ki jo proučuje. Takšen jc "status quo" kot ga zmorem videti in misliti zdaj. - Kako pa sc do tako videnega stanja lahko obnaša estetika kot veda? Več možnosti ima na razpolago. 1. Lahko ostane povsem takšna kot je, tj. oscilirajoča med statusom "mehke" discipline v filozofski sistematiki in iskanjem svoje posebne raziskovalne indentitete in samostojnosti. 2. Lahko deluje kot veda o izključno filozofskih problemih umetnosti in estetskega doživljanja. 3.Lahko skuša premagati svojo temeljno konceptualno - senzorno razklanost in sc iz filozofske teorije o lepem in o umetnosti ter iz filozofske teorije o čutnem spoznanju prelevi v filozofsko teorijo o izražanju s čutnim spozanjem. V tem primeru mora seveda nadgraditi svoj pojmovni in metodološki aparat ter ga prilagoditi spccifični naravi umetniške pojmovnosti in umetniške označevalne prakse, katere sad jc moč utrgati samo onstran zaprtosti v "žc narejeno". 4. Lahko pa seveda opisano videnje problematike tudi argumentirano zavrne in s tem v refleksivnem samoprcmislcku utrdi zaupanje v žc obstoječe temelje. 2. O GRDOTI LEPEGA IN O LEPOTI GRDEGA ALI O STRUKTURALNEM ZAKULISJUPOJMA "LEPO" Običajne dcfinicijc predstavljajo estetiko kot občo teorijo lepote in umetnosti kot ustvarjanja lepega. S tem nam siccr nc povedo prav veliko, vendarle pa zelo jasno usmerjajo pozornosti k osrednjemu žarišču estetskih teorij, to je k pojmu "lepo" in dogajanjem okrog njega. V novejšem času, tj. v obdobju modernizma in postmodernizma, ko sc je veliko govorilo - in sc šc - o "estetiki grdega", bi se sicer utegnilo dozdevati, da sc jc ta, nekdaj brezpogojno osrednji pojem, pomaknil nekoliko na obrobje, da jc postal nemoderen, a izkaže se, da jc šc vedno trdno zasidran v samem jedru estetskih raziskovanj. In čc sklepamo po vraslosti tega pojma v kategorialni aparat estetike, se ga veda šc lep čas (čc sploh kdaj) nc bo znebila. Lahko rečem, da jc pojem "lepo" še vedno tisto "gorišče", mimo katerega nc more noben resen premislek o estetiki. Zgoraj sem siccr zapisal, da sc v današnjem času zdi, kot da je v sodobnih esteteskih teorijah pojem "lepo" nekako nemoderen. A če natanko premislimo, se bo dalo zelo kmalu ugotoviti, da se je spremenilo samo pojmovanje pojma lepo, ko sc jc težišče razmišljanj iz območja vrednotenja, ki jc često obtičalo v ideološkem normativizmu, premaknilo na področje relativiziranja doslej veljavnih načel in form lepega. -Problematika pojma lepo je šc vedno jedro, okrog katerega sc vrti estetiško obnebje razmišljanj, lc to jc, da smo sc iz modernega relativizma in kritičnosti do žc obstoječih načel in form lepega naučili opaziti dejstvo, ki bo izhodišče nadaljnjih razmišljanj. In to preprosto dejstvo se glasi: čiste tj. absolutne lepote ni. - Podobno, kot se je moderna znanost zaostreno soočila s spoznanjem, da čistega dejstva pravzaprav ni, temveč da je sleherni, po videzu šc tako objektivni, znanstveni rezultat neizogibno zraščen s cclim sistemom podmen in apriorizmov, ki so bili izbrani žc na začetku, pa tudi z oblikami in načini mišljenja, ki so sad samega razvojno-historičnega toka znanosti (C'nardin 1965: 26), se mora tudi sodobna estetika sprijazniti z dejstvom, da čiste lepote ni, da je torej tisto, kar si prizadeva zaobseči s pojmom lepo, neogibno zraščeno z različnimmi podmenami, pa ludi z. oblikami in načini mišljenja, ki so sad samega historičnega loka oblikotvornega spoznanja človeka v določeni dobi in družbeni skupnosti. Rekli bi lahko, da ima lepota - tu mislim izključno na lepoto, ki se izraža v strukturi umetniških del - lahko mnogo različnih oblik ali u-podob. Iz primerov umetniških del, ki napolnjujejo naše vsakodnevno kulturno okolje, jc moč zelo jasno razbrati, da ni vse, kar jc označeno kot lepo, lepo na enak način in lepo za vse. Lepote so različne nc lc za individuc, marveč tudi za različne dobe in družbene skupnosti, različne nc lc po obliki, pač pa tudi po stopnji. Lep dokaz za to jc obenem dejstvo, da v vsem dolgem človekovem srečevanju z estetsko strukturo pojavov in v razmišljanju o njej, ni bilo moč najti neke splošno veljavne dcfinicijc pojma lepega. Razmišljanja o lepoti, zlasti tista v pojmovno razvitejši obliki, torej taka, ki prehajajo preprosto, ncrcflcktirano doživljajsko-aksiološko relacijo lepo-grdo, govore o dveh oblikah lepega: o naravno lepem in umetno lepem. Ta distinkcija jc plodncjša, ker nc pove samo, daje nekaj doživljcno kot lepo in nekaj drugega kot grdo, marveč skuša tudi in predvsem pokazati, da je nekaj lepo oz. grdo na ta, nekaj drugega pa na drugačen način. Naravno lepo je tisto, ki ga narava sama oblikuje. Najčcščc sc occna naravne lepote nanaša na skladnost (telesnih) oblik z njihovimi (organskimi) nalogami. Miselna podlaga lepote jc torej skladnost, in siccr skladnost oblike (telesa) in vsebine (organskih funkcij). Takšna definicija naravne lepote pa je seveda lc osnova, izhodišče, do katerega sc opredeljujejo in naj navezujejo še različni kulturno-vrednosmi in družbeno-nazorski faktorji. Tako sc npr. na področju oblačenja, piše Milan Butina, naravno lepo nanaša predvsem na človeško telo, na njegove naravno dane oblike in funkcije. Vendar jc, dostavlja, doživljanje lepote človeškega telesa določeno s kulturnimi merili, saj ne občutimo vsakega zdravega in organsko pravilno delujočega telesa kot lepega. Kot vidimo, so pri estetskem vrednotenju človeškega telesa žc vpleteni kulturni kriteriji. Zato sc vrednotenje naravne lepote telesa na neposreden način povezuje z vrednotenjem umetne lepote, ki jo ustvarja človek sam. Najprej tako, da s kulturnimi pojmi in merili usmerja izbiro tistih lastnosti naravno lepega telesa, ki so konstitutivne za estetiko določene kulture, in ovrednoti kot lepa predvsem lista telesa, ki so žc naravno tako oblikovana. Ideal telesne lepote sc jc zato v raznih kulturah zelo spreminjal. Šele tako ovrednoteno telo je torej osnova za oblikovanje oblačil, ki doda svoje (ob)likovne kvalitete. Oblikovanje "dogradi" naravno dano obliko telesa tako, da mu v skladu s kulturo neke dobe in družbe spreminja oblike, premešča težo mase posameznih volumnov z dodajanjem ali odvzemanjem tekstilij na določenih delih ipd. (Butina 1983). - Ta konkretni primer nam povsem jasno pokaže dvoje: 1. da jc doživljanje naravne lepote,ki izvira iz skladnosti oblike in funkcije, v pomembnem oziru determinirano s strani pojmov in vrednot, ki jih v družbeno-kulturna pojmovanja in ravnanja namešča materialno-kognitivne razmere družbe odražajoča produkcija umetne lepote, ali bolje, umetnih lepot in 2. da - kar nakazuje zadnji popravek - niti doživljanje naravno lepega niti doživljanje umetno lepega ni nekaj nespremenjivega, splošno veljavnega, večnega, absolutnega, marveč se spreminja, kot se v življenju spreminja mišljenje in čustvovanje človeka, ki deluje, raziskuje in ustvarja. Od tod pa je moč izvesti šc nekaj, namreč spoznanje, da za estetiko in oblikovalno teorijo nasploh danes ni več dovolj vprašanja lepote samo postaviti, sc pravi, ni več dovolj samo "katalogizirati" vrste lepot, pokazati kakšna doživljajska držaje lahko parameter lepote (npr. Kantovo "intcrsierlose wohlgcfallcn"), sc vpraševati po tem kje - v objektu ali v subjektu, v obliki ali v ideji - lepo obstaja ... marveč jc po mojem mnenju predvsem potrebno raziskati funkcionalno strukturo produkcije umetni(ški)h lepot, saj se, kot je bilo moč zaslutiti žc zgoraj, prav v tej produkciji najbolj jasno izkažejo in najbolj natačno doženejo razlogi, potrebe in določila, ki nagibljcjo človeka v ustvarjanje, doživljanje in presojanje lepega. Danes torej ni toliko važna deskripcija efekta, marveč predvsem refleksija dogajanj, ki so ta efekt sprožila. Verjamem namreč, da se prav v strukturi teh dogajanj raz-odkriva tudi resnična vrednost in smisel estetskega učinka, ki je predvsem v tem, da človek uvidi in doživi skladnost oblike in njej imanentne izrazne funkcijc, da doživi vsebino (idejo) v načinu, na katerega jc bila materialno realizirana oz. artikulirana - in šc zlasti, da vse to doživi na specifično človeški, generično fundiran način. Lepota kot estetski učinek in kot izraz specifično človeškega odnosa do sveta ima po mojem mnenju svoje posebno oprijemališče v NAČINU, kako jc nekaj zgrajeno oz. izraženo, saj je pričel človek doživljati "lepoto oblik samih na sebi" prav takrat, ko jc pričel oblike zavestno proizvajati. In ni mi treba ven iz meja znanstvene verjetnosti, čc rečem, da npr. živali estetsko nc doživljajo prav zategadelj, ker zavestno nc producirajo oblik, to pa pomeni, ker nc zmorejo oblikovati zamisli in jih materializirati. Kvaliteta in globina doživljanja lepote - bodisi naravne bodisi umetne - jc potemtakem najtesneje vezana na poznavanje sredstev, strukture in postopkov označevalne prakse. Lc-te pa lahko človek spoznava zgolj preko svojih lastnih po-ustvarjalnih ravnanj in rezultatov. Pojmi, vrednote, regulative, ki sc v človekovi oblikovalni dejavnosti javljajo,namreč omogočajo, da doživljanje lepote ni zgolj pozornost vzbujajoč vtis oziroma spektakulamost, ki sc "počuti" toliko bolje, kolikor bolj je pravi vzrok odsoten (ablata causa, tolitur effectus), marveč poglobljen doživljaj, ki sc nc pusti ujeti videzu, vse dokler ne "počije" v strukturi, ki ta videz od spodaj armira. Torej nas besedovanje o lepoti nc osvobaja vse dotlej, dokler sc nc vržemo na razkrivanje dogajanj, ki jo - doživljajsko in materialno - omogočajo. Kot že rečeno, ima po mojem mnenju lepota neposredno zvezo s tem, kako in zakaj jo človek producira. In prav zategadelj, ker jo človek nc producira iz vedno istih izhodišč in zavoljo doseganja istih ciljcv, lepota tudi nima neke splošno veljavne, večne oblike (ideala), marveč sc spreminja, čeprav, kol bom pokazal, v produkciji lepote obstajajo določeni rekurentni momenti, obči cilji in vzpodbude, ki omogočajo estetsko doživljanje tudi tedaj, ko so okoliščine, ki so neko lepoto sproduciralc, že davno minile, da, ki celo omogočajo ccnitcv nekega umetniškega dela skozi daljši čas. Produkcija umetniških lepot je torej stkana iz bolj variabilnih in iz bolj konstantnih komponent. a) Najprej variabilnejši "polčas". Vemo, da sc ljudje pred enakimi prizori, ob enakih možnostih zaznavanja oziroma udejstvovanja, vedejo na zelo različne načine, pač glede na svoja pričakovanja, interese in glede na odtenke ter stopnjo prebujenosti svojega duha. In če bi sc na nek čudežni način lahko selili iz zavesti v zavest, bi ugotovili, da smo pri tem vsakokrat zamenjali naravnost svet. Enako bi lahko rekli tudi za "selitve" iz ene družbene stvarnosti v drugo, iz ene v drugo zgodovinsko dobo. Na valovih enih in istih prostorsko-časovnih naravnih danosti sc na osi časa prikazuje svet človeku v povsem različni stvarnosti in bogastvu (primerjaj Bcrgcr - Luckmann 1980, 1988), z različnimi problemskimi poudarki in različno transparentnostjo svojih dogajanj, pri čemer odločajo refleksija, mišljenje, raziskovanje in načini produkcije, s katerimi mu človek prihaja "nasproti". Človekova življenjska in delotvorna stvarnost sc družbeno-historično spreminja. To pa potegne za sabo, da se mora tej spremenjeni življenjski stvarnosti prilagajati tudi oblika lepote, ki jc njen OBLIKOTVORNI izraz. Od tod pa spet izhaja, da vseh oblik ali realiziranih predlogov lepote, ki jih jc ustvaril človek na svojem pohodu skozi čas, ne smemo ocenjevali z istimi očali in glede na iste "orientirje", saj nimajo vse nili povsem istih izhodišč in še manj ciljev. "Ni povsem enotnega merila, kateremu bi lahko podvrgli vse civilizacije in vse dobe, ker ni človeka, ki bi bil isti v vseh dobah" ugotavlja sovjetski zgodovinar Aaron Gurjcvič (1980). Na to pozabljamo s tako samoumevnostjo, da sc skoraj nikdar nc zavemo, da za merilo drugih časov, drugih kultur, drugih umetniških lepot večinoma postavljamo izključno sebe, naš jaz, našo kulturo,naše predstave in interese, ne opazimo pa - in zato si za kaj takega tudi ne prizadevamo - da nas ti časi, te kulture in tc umetniške lepote vabijo, da odkrijemo, kolikor to pač zmoremo, njim imanenten parameter ter se v tem odkrivanju človeško bogatimo. b) In zdaj še dopolnilo konstantnosti. Ko toliko poudarjam družbeno-historično in celo osebnostno variabilnost pojmovanj,naziranj in pojavnih oblik lepega, pa moram seveda povedati, da ima ta obraz produkcije lepot še svojo drugo plat. Ta je jasno razvidna iz opažanj, ki v variabilnih formah in načinih lepega odkrivajo tudi t.i. pcrcnialne momente in sestavine, tj. elemente stalnosti, rekurentnosti, enakosti ipd. Ti momenti in sestavine so nenazadnje pogoj, da lahko z umetn(išk)o oblikovanim doživljanjem in pomovanjem sveta, ki se izkazuje v na določen način organizirani izrazni materiji posamezne umetnosti, vzpostavimo estetski odnos tudi takrat, ko so objektivne okoliščine in potrebe, ki so konkretno umetniško delo sprožile, historično že davno izzvenele. V tem smislu sc torej, kot je prav lahko uvideti, pcrcnialni momenti in sestavine produkcijc lepot nanašajo na IZRAZILA določenega umetniškega medija, npr. na likovna, glasbena, plesna, gledališka ... izrazila, ki so, če na ccloto izraznih medijev ekstrapoliram misel slikarja Juana Grisa (1984: 76), stalna. Stalna pa so ta izrazila zato, ker so izvedena in sc nanašajo na zakonitosti čutnih poti, preko katerih se posamična umetnost izraža in na zakonitosti pogojev, v katerih deluje. Tc poti in pogoji (npr. zakonitosti vidnega in tipnega zaznavanja ter zakonitosti prostora) pa so naravne danosti, ki se v teku človekovega generičnega razvoja skoraj niso spreminjale, vsaj kolikor lahko sodimo po ustroju artefaktov, ki so nam jih zapustile globine preteklosti. Milan Butina ob tem piše: "Zato mislim, da lahko izhajam iz predpostavke, da se človek v svojem razvoju kot naravno bitje ni bistveno spreminjal, da večina bioloških in psiholoških zakonitosti, ki ga delajo človeka, tudi danes deluje na enak način kot nekdaj. Vizualni odgovori na svetlobne dražljaje so bili - po vseh znanih slikah sodeč - v bistvu vedno enaki, čeprav slikarji niso vedno izrabljali vseh danih možnosti in predvsem nc na isti način. Ravno tako mislim, da so vedno veljale vse bazične psihične vrednosti, kot jc npr. čustvena vrednost bližine in daljave. Izhajam torej iz prepričanja, da so osnovni biološki in psihološki pomeni posameznih likovnih elementov uporabni za fomalno in semantično analizo slikarskih del sedanjosti in preteklosti"(Butina 1984: 289). Ker torej temeljni zaznavno-doživljajski odzivi na čutne občutke, ki jih lahko proizvedemo z linijami, barvami, zvoki, gestami itn. ostajajo konstantni, nam jc prav preko njih omogočen vstop v vsako z njimi artikulirano obliko umetniške lepote. Lahko torej rečem, da so najbolj "pcrcnialcn" moment in sestavina v oblikovanju umetniških lepot prav umetniška izrazila, ali natančneje, njihove minimalne semantične vrednosti, ki temeljijo na konstantnih psihofizioloških odzivih organizma. - To pa šc ni vse. V produkciji umetniških lepot sc poleg lega uveljavljajo šc drugi faktorji, ki sc stalno vračajo in sc prav zato na posebno pomenljiv način vpisujejo vanjo. Taki faktorji so npr. v zgodovini vrste in v osebnem razvoju individua stalno ponavljajoče sc oblike, dejavnosti, potrebe in problemi, ki sc kot arhe-tipične naravnavc vpletajo v človekova hotenja in ravnanja. Tc naravnave, ki niti niso zavestne, a so v zvezi z najglobljim in najbolj ustaljenim jedrom v človeku, s posebno naravo umetniških izrazil prihajajo na dan in dosegajo svojo zadovoljitev. Naj pojasnim. - Rekel sem že, da zadovoljuje umetnost človekove potrebe s posebno izrabo naravnih energij in dogajanj, točneje, s posebno izrabo njihovih materialnih nosilcev. Dostaviti pa jc treba, da umetnost lc naravne (čutne) energije in dogajanja izkorišča v njihovi celovitosti, z vsemi njihovimi plastmi, torej tudi z njihovimi čustvenimi, nezavednimi, iracionalnimi resonancami, ki jih vzbujajo v človeški psihi. To jc povezano s tem, da so lc energije in dogajanja v človeku tesno zlita s cclo vrsto odzivov in vsebin, ki jih jc nanje navezalo dolgotrajno filogenetsko in ontogenetsko izkustvo z njimi. Sleherna njihova psihična aktivacija torej zaniha ogromno pahljačo doživljajskih in vrednostnih odtenkov. So pa lc redki konteksti, ki temu bogastvu resnično puste do besede. Umetnost to pomensko in aksiološko zniansiranost s pridom izkorišča. Njeni produkti so namreč vsaj toliko kot duhovni tudi ČUTNI, torej podvrženi čutnemu zaznavanju. Čutno zaznavanje pa jc, piše Milan Butina, cclostno, sc pravi, da vplete celcga človeka. Zato jc rccepcija umetnine s psihološkega stališča v resnici doživljanje, ki zajema veliko več, kot jc umetnik položil vanjo. Vsak konzument dodaja osebne vsebine, ki jih jc v osebni psihološki izkušnji doživel v zvezi s čutnim področjem, ki jc temelj umetnosti. Prava umetnost, piše M. Butina, jc zalo vedno sodobna, ker sc vedno znova refleklira v sodobnih zavestih živih subjektov kot vedno novo estetsko doživetje (Butina 1984: 384). S tem v zvezi pa jc šc nekaj. Namreč to, da jc prav zavoljo celovitosti psihofiziološkega angažmaja, ki ga umetniška izrazila izzivajo, v možnosti umetnosti nasploh, da zadovoljuje nc samo zavestno zaznane (čeprav na hoten, zavesten način! JM) in racionalno spoznane potrebe, ampak tudi njim kongrucntnc nezavedne, čustvene in iracionalne potrebe... Čc bi umetnost odgovorila in zadovoljila samo zavestno spoznane potrebe, potem bi jo razvoj razvrednotil tisti hip, ko bi bili ti zavestno zaznani problemi premagani in zadovoljeni, kakor sc to dogaja v znanstvenem in tehničnem spoznanju. Umetnost pa odgovarja tudi na zavestno in racionalno nezaznanc potrebe, ki so splošni in najbrž, večni človeški problemi in ki jim zato ni mogoče vedno dali zavestnih odgovorov in racionalnih razrešitev, ali pa se jim ti zavestni odgovori in razrešitve prilagajajo tako, da zadovoljujejo iste potrebe na vsakokrat drugačen način. Človek in človeštvo samega sebe šc premalo poznata, da bi večino tovrstnih potreb in problemov lahko sploh zavestno znaznala, čeprav jih nejasno pa vendar močno občutita" (Butina 1982: 253-254). Čc bi sc torej sedaj, ko smo osvetlili obe plati medalje, ozrli na vsebino in strukturo pojma "lepo", bi morali priznati, da jc ta pojem po eni strani variabilen, odprt, po drugi pa formalno in problemsko v temelju žc nastavljen, torej zaprt. "Odprtost" in "zaprtost" pojma pa moram seveda podrobneje pojasnili. Pri tem si bom pomagal z definicijo pojmovne odprtosti in zaprtosti, kot jo v razpravi "The Role of Theory in Estctics" navaja filozof Morris Wei L/. (1979: 438-439). "Pojem je odprt, čc jc pogoje njegove uporabe mogoče izboljšati in popraviti...Čc (pa) lahko ugotovimo nujne in zadostne pogoje za uporabo nekega pojma, jc pojem zaprt. Toda to sc lahko dogodi samo v logiki in matematiki, kjer so pojmi konstruirani in popolnoma definirani. Ni pa to mogoče pri empirično-deskriptivnih in normativnih pojmih, razen v primeru, da jih abstraktno zapremo z dogovorom o obsegu njihove uporabe". Na ramenih tc definicije verjetno ni posebej težavno ugotovili, da jc pojem lepote v morfološkem smislu odprt, saj jc določila njegove uporabe v tem pogledu nc samo možno, marveč historično nujno dopolnjevati in popravljati. Vsak nov izraz lepote, vsaka njena, iz novih, spremenjenih življcnskih razmer izrasla formulacija namreč postavlja določilom pojma svoje lastne dodatke, popravke, razširja ali oži ter usmerja polje njegove uporabe, pri čemer vsi ti popravki in usmeritve vsaj deloma izhajajo iz zanikanja prejšnih postavk. Kar jc bilo šc včeraj nedopustno grdo, jc danes lahko lepo in obratno. V tem smislu definiciji pojma lepo danes nismo nič bliže, kot soji bili v samih začetkih estetike. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za korclativni pojem "umetnost" in "umetniškost". Nasprotno pa nas t.i. pcrcnialni momenti in vsebine, ki se javljajo v produkciji človeško formuliranih lepot, nagibljcjo k trditvi, da pojem lepo ni enako odprt tudi v formalno-opcracionalncm in deloma v semantičnem smislu, saj jc polje produkcijc lepot formalno in semantično v temelju žc nastavljeno. Formalno v krogu posledic, ki jih omogočajo umetniška izrazila v svojih kombinatoričnih možnostih in semantično v t.i. "večnih" človeških problemih in arhetipičnih vsebinah. - Lahko torej rečem, da je morfološki sloj pojma "lepo" pojmovno odprt, medtem ko jc njegov formalno-operacionalni in deloma semantični sloj pojmovno zaprt. To nam tudi pove, zakaj ni mogoče dati neke splošno veljavne definicije, ki bi določala in cclo normirala OBLIKO lepote, in zakaj jc prav mogoče orisali njegovo opcracionalno strukturo in odnose njegovih sestavin. - To bom sedaj tudi pozkušal storiti. Zgoraj sem že omenil, da jc določena oblika lepote oblikotvorni izraz življenjske stvarnosti, v kateri človek živi. Kljub velikim različnostim med človeškimi stvarnostmi, ki se vrste in izpodrivajo vzdolž osi časa, pa jc mogoče orisati temeljne postavke in odnose človeških življenjskih načinov v njih. Osnovo teh življenjskih načinov tvorijo, piše Milan Butina (1984: 350-353), naslednje strukturno-opcraciolnalnc prcdposlavkc_ 1. obstoječa stvarnost (naravna in človečka), 2. njen miselni odraz v pojmovnih sistemih religije, umetnosti, znanosti, filozofije... in 3. forma izraza teh spoznanj v znakovnih sistemih. Življenjski način človeka v določenem času sc torej zjedri okrog človekovih spoznanj o naravni in človeški stvarnosti, v povezavi s katerima živi, in okrog izraza teh spoznanj v določeni materialno dostopni formi (pre-oblikovana stvarnost, znakovni sistem). Lahko rečem, da je človek bivanjsko in produktivno ujet v naslednjo operaeionalno verigo: svartnost - pojmovno izražena spoznanja o njej - forma izraza teh spoznanj, ki se na karakterističen način nanaša na stvarnost, iz katere jc izpeljana in ki jc po drugi strani sama specifično človeška (=ZNAKOVNA) stvarnost. V tej trojni in hkrati trajni funkcionalni verigi človeške produkcijc lahko spoznanja v pojmih označim kot vsebino človekovega odnosa s stvarnostjo, formo izraza pa kot znakovni izraz tc vsebine. Odnosi med posameznimi členi tc verige pa morajo, da življcnski način, ki na njih temelji, ni v krizi, biti skladni. Skladnost mora biti dosežena med stvarnostjo in spoznanji, ki jo odražajo, prav tako med spozanji in formo, ki jih izraža ter med formo, ki jc vedno materialna, in stvarnostjo, na katero se nanaša. Neskladnost med členi pomeni nekorespondenco in zaostajanje enih produktivnih predpostavk za drugimi. Neskladnost nastane takrat, kadar funkcioniranje neke produktivne predpostavke v svojem teku nc dohaja razvoja in dometa predhodnjc. Neskladnost zahteva prestrukturiranje in cclo izsiljuje korekcijo. V tem je jedro vseh produktivnih sprememb na vseh področjih človekove produkcijc, materialne in duhovne. - Razumljivo pri tem pa jc, da spoznanja nikoli nc odražajo vse stvartnosti, temveč samo tisto, ki jo pojmi zajamejo. Stvarnost je, piše Butina, vedno bogatejša od iz nje abstrahiranih pojmovnih spoznanj. Zato je razumljivo, da je forma izraza vedno drugačna od stvarnosti, ker izraža abstrahirano splošnost spoznanj, ne pa stvarnosti same. Vendar pa izraža in sc nanaša na tisti del stvarnosti, ki jc zajet v pojmih. To pa spet pomeni, da sc nanaša na tisti del stvarnosti, ki jc v določenm času za življenje človeka tako ali drugače pomemben, saj se siccr z njim nc bi ukvarjal (Butina 1983). Človek jc majhen delček stvarnosti, pravi Butina (1984: 350-351), in nc more njene celotc nikoli hkrati zajeti, spoznava in doživlja jo po delih, in sicer po tistih, ki so v določenm času zanj življenjsko pomembni. Ker pa so življenjsko pomembni, jc nadvse važno, da jih prav spozna in dž da svojemu spoznanju takšno formo, ki omogoči spoznani del stvarnosti preoblikovati po človekovih potrebah. Navadno pri tem nova spoznanja vključujejo še aktualne dele prejšnjih spoznanj, medtem ko deli spoznanj, ki več nc ustrezajo stanju stvari, izgubijo svojo uporabnost. Vsaka produktivna praksa človeškega sveta, si tako na svojem posebnem področju delovanja in s svojimi specifičnimi sredstvi prizadeva zagotoviti NUJNO skladnost med aktualnim stanjem stvarnosti, spoznanji o njej, formo spoznanj in novo ustvarjeno človeško stvarnostjo. Skladnost med opisanimi komponentami, ki jo na svojem posebnem področju in s svojimi posebnimi sredstvi dosega umetnost, imenujemo tudi LEPOTO te ali one umetnosti. Lahko torej rečem, da so vsa umetniška dela, ki na aktualen način izražajo aktualna spoznanja o aktualnem stanju stvarnosti, LEPA. Seveda jc to rečeno docela nasplošno. V konkretnih primerih namreč umetniška dela zagotavljajo omenjeno skladnost različno intenzivno, z razdelavo bolj bistvenih problematik, v bolj ali manj koherentni strukturi, kar pa obenem pomeni bolj ali manj dolgoročno. Njihova forma je torej lahko lepa (=umetniška) različno dolgo: njihova lepota jc lahko samo trenutna, kadar v svoji strukturi strežejo in zajemajo lc trenutne probleme in potrebe človeka, lahko je omejena na čas, v katerem je nastala, čc so potrebe in probiemi, ki se jih na svoj posebni način loteva ter jih rešuje, take narave ali podani v taki obliki, da so karakteristični samo za ljudi določenga časa in določene družbene skupnosti, lahko pa je skladnost med stvarnostjo, pojmovnimi vsebinami in formo izraza dosežena tudi v okviru potreb in življenskih problemov ter v obliki, ki nima samo lokalnega in občasnega značaja, marveč ki izraža, kot radi rečemo, občečloveške vsebine v formalno maksimalno logični in koherentni strukturi. Kakšne so tc "občcčloveške" vsebine in "logične ter koherentne" strukture seveda nc vemo vnaprej, zato jc potrebno raziskovati, ali natančneje rečeno, izpeljevati nove forme lepega na podlagi možnih konsckvcnc, ki jih lahko proizvedejo izrazila posamezne umetniške panoge. Tu pa so dobro zgrajeni in rcflektirani temelji umetniške označevalne prakse že kar odločilne važnosti. Skrajni cilj vsakega umetniškega dela in hkrati realni cilj, ki gaje mogoče doseči, jc namreč prav ta zadnja, "percnialna" oblika lepote, čeprav je res, da jo desežejo samo izjemne, zelo redke stvaritve čovekovega duha - dela, ki bi jih z vso pravico lahko imenovali "opus super opera" ali "umetnine umetnin". Tako profil i rano pojmovanje pojma "lepo" pa seveda estetiki, ki ga sprejme, nalaga nekaj posebnih in tudi vznemirljivih nalog. 1. Najprej jo - bolj kot doslej - naravnava k študiju in osmišljanju procesov in postopkov umetniške označevalne prakse, tj. proccsov in postopkov, ki so s svojimi korcnimami trdno zasidrani v čutnosti umetniških izrazil, veje pa jim segajo v območje duha. 2. Nato jo na ramenih tega študija vzpodbuja k razkrivanju rekurentnih obeležij produkcijc umetniških lepot in k uvidevanju dejstva, da vseh umetniško artikuliranih (=strukturiranih) oblik lepega ni mogoče meriti oz. vrednotiti z istim vatlom ker te oblike kot strukturiranc stvarnosti OBLIKOTVORNO nimajo niti istih formalnih izhodišč niti istih ciljcv in šc manj istih strukturalnih transformacij izhodišč k ciljcm, čeprav so v jedru podobno utemeljene. 3. Nenazadnje pa jo iz območja arbitriranja naravnava v območje rcflcktiranega utemeljevanja, prcd-pripravljanja in s tem vzpodbujanja estetskih aktivnosti, ustvarjalnih inpo-ustvarjalnih. 3. FIZIOGNOMIJA ESTETIŠKE (NE)OBJEKTIVNOSTI ALI KAKO UJETI M A VRICO MED PRSTI Za konec pa sc mi popolnoma naravno zastavlja šc vprašanje o tem, kakšno stopnjo stvarnosti tj. objektivnosti je moč pričakovati od estetiških raziskovanj in njihovih rezultatov, šc zlasti od tistih, ki bi bili pridobljeni v luči pravkar izpeljanih razmislekov. Za estetiko kot vedo jc po moje takšno vpraševanje bistveno, saj nam argumentiran odgovor nanj pove, kaj lahko od vede pričakujemo in kaj nc, kolikšno zaupanje lahko imamo v njene ugotovitve in teze in v koliko jc estetiško raziskovalno prizadevanje sploh smiselno. Gotovo jc ni besede, ki bi v zvezi z umetnostjo in estetiko zvenela bolj problematično in tuje kot beseda objektivnost. V naših mišljenjih, prepričanjih in ravnanjih so umetnostna dogajanja pač že po definiciji - čeprav v svojih učinkih sicer povsem stvarna in dokumentirana - tako do kraja vdeta v neprodušne okope osebnega in cclo zasebnega, da bi sc večini zdelo žc kar preobjestno, čc bi si drznili domišljati, da lahko o njih pridobimo in izrečemo kaj več kot ncko zasebno mnenje oz. osebno viden je, veljavno za eno samo psiho in razsvetljujoče ter zavezujoče en sam samcat (po)ustvarjalni clan. - Ker jc naše srečevanje z umetnostjo vezano na pogoje zelo kompleksnih - prav zato pa tudi težko preverljivih in primerljivih - psihičnih dogajanj (odločanj, naziranj, vrednotenj ipd.), o katerih posebni optiki, relativnosti in omejeni veljavnosti nas v toliko primerih prepričujejo druge v umetnosti so-delujoče in so-doživljajoče psihe, sc nam zdi, da smo na meje naše zagretosti v umetnostnem okolju prisiljeni postaviti izkljlučni žar subjektivitete. Našega ustvarjalnega in poustvarjalnega prizadevanja si brez pridržka skoraj nc upamo prcd-stavljati izven zidov naše "zasebne notranje kamrice"". Največ, kar zmoremo, jc menda to, da s svojim delom, naziranjem in čustvovanjem podžgemo strast enega ali nekaj redkih izbranccv okoli sebe. Onstran tega ozkega območja pa osebno porojeno spoznanje o dogajanjih v umetnosti nc seže več, ali pa vsaj močno popušča. Obsojeni smo na to, da sc ovijamo v različne stilne ideologije in šc naprej živimo v zavetju nasprotujočih si nazorov, nc da bi - morda niti enkrat samkrat - pomislili na to, kako ves ta raznoliki in očarljivi nemir ustvarjenih oblik in nazorov raste kratkomalo iz iste zemlje in iz istih korenin in nc da bi sc enkrat samkrat zavedeli, da seje mogoče in potrebno okoristiti z izvori svojega prizadevanja. Umetnost se nam torej izkustveno odkriva - in sc nam edino lahko, smo prepričani -izključno skozi dioptrijo osebnega pogleda. Temu spontanemu izkustvenemu subjektivizmu v dojemanju umetnostnih dogajanj, ki bi lahko bil žc sam po sebi dovolj, da bi nas odvrnil od zaupanja v širšo in nesporno vrednost estetiških raziskovanj in rezultatov, pa sc danes pridružuje šc t.i. epistemološki, raziskovalni sub jektivizem, na katerega jc Uiko Iucidno in s tolikšnim poudarkom opozorila prav znanost 20. stoletja. Samo v časih porajajoče sc Znanosti jc lahko, piše Chardin (1965: 26-27), "obstajala (najqrž nujna) brezmadežna znanstvena vera, ki si jc predstavljala, da opazuje naravne pojave 'en soi', to jc, kot bi sc odvijali mimo nas samih. Fiziki in naravoslovci so takrat nagonsko delovali tako, kot da sc njihov pogled potaplja od zgoraj navzdol v neki Svet, ki ga jc zavest spoznavala, nc da bi sprejemala njegove vplive oziroma sama vplivala nanj". Nasprotno pa so danes raziskovalci - streznjeni od te iluzija- vsaj večinoma dodobra dojeli, kako sc v procesu raziskovanja česarkoli človek po nekakšni "naravni" nujnosti, po nekaki "logiki bumeranga" sam, s svojim načinom mišljenja, s svojimi raziskovalnimi metodami, hipotezami, prijemi, gledišči ipd. neogibno vpisuje v strukturo stvarnosti, ki jo proučuje, tako da na koncu svojih analih nc ve več natanko, ali jc dobljena struktura res srž "materije", ki sc jo jc namenil raziskovati, ali pa lc odsev njegove lastne misli. Subjekt in objekt sc medsebojno objameta in preoblikujeta v dejanju spoznave (Chardin 1965: prav tam), tako da o objcktivnossti tistega tipa, kakšnega smo pravkar opisali, danes niti v predstavah ni več nc duha nc sluha. Tudi najbolj objektivna spoznanja so - smo sc naučili opaziti - kar vsa prepojena s človekovim zornim kotom in z iz njega izvirajočimi apriorizmi. V tem smislu ima torej struktura spoznanj, ki jih lahko pridobi estetika, kaj slaba priporočila. - A poglejmo pobližc ta dva subjektivistična kolosa - doživljajskega in epistemološkega -, ki grozita zminimalizirati potrpežljiva prizadevanja estelikov, nas same pa obsoditi na popolni relativizem in negotovost. Dejstvo, ki ga nc moremo zanikati, jc, da človek v vsem kar dela, hočeš nočeš vedno znova izpostavlja, srečuje, gleda in najde samega sebe in skuša vse, kar jc, videti, preoblikovati svojim željam, potrebam in mišljenju ustrezno. Ta "anthropos metron panton", ki nam tako zapeljivo in na prvi pogled všečno odzvanja s starodavnega grškega agorc, jc davek, ki ga plačuje človek svojemu naravnemu ustroju, temu, da jc bitje s potrebami in bitje z načrti. Za človeka sc vse stvari "sučejo" okoli njega - o tem nc gre dvomiti. Razsvetljuje jih - v dobrem in slabem - luč njegovih stališč in namer. V tem jc gotovo nekakšna sužnost, saj jc vsekakor mučno in šc zlasti enostransko, čc človek, kot sc izraža Chardin (1965: 26-27), "vselej nosi s seboj središče pokrajine, po kateri hodi". Ta sužnost in enostranskost pa jc pri človeku, ki ga usmerja misel (refleksija), takoj poplačana z ncko zanesljivo in edinstveno vrednostjo, ki jc v tem, daje človeški raziskovalec vsestransko gibljiv in pozoren "opazovalcc", ki zna v pokrajini, po kateri hodi,.čc ostanem kar pri tej Chardinovi primeri, razbrati in doseči tiste ključne točke (npr. nek vrh, sotočje rek, zlitje ccst ali dolin), na katerih sc njegovo subjektivno gledišče uskladi in "pokrije" z objektivno strukturalno oblikovanostjo reliefa, pri čemer človeško omejena percepcija zadobi nesluteno objektivnost in neslutene perspektive. Torej: kljub temu, da jc človek v raziskovanju pojavov, ki ga zanimajo, cgoccntrično obtežen z dioptrijo lastnega pogleda, s katero zaznamuje vse, česar sc dotakne, vendarle s svojo gibčno rcflcktirano pozornostjo in odprtostjo za vzpodbude in ključne, "strateške" točke stvarnosti, ki jo proučuje, uspeva subjektivno gledišče uskladiti z. bistveno objektivno strukturalno mrežo pojava, ki se gaje namenil preiskati. -V stekanju potez in videzov, ki ga vzpodbudi zavzetje neke ključne oz. strateške točke pojava, sc raziskovalcu pojav neha kazati samo vidno (kol videz), marveč sc mu polno razodene v svoji strukturi, strukturalno. Osebna vizija na tem metodološko priviligiranem "mestu" neha biti človeško omejena percepcija, ker se dopolni, preoblikuje, preveri in armira s perspektivami, ki jih nc dirigira več človekova subjektivnost, marveč struktura pojava kot takega. V tej souskladitvi subjektivnega z objektivnim, ki ga omogoča reflektirano raziskovanje, jc, pripominja Chardin (1965: 26), ves privilegij človeškega spoznanja, privilegij oz. navržek, ki človeku ne omogoča samo zadovoljevati njegovih potreb, marveč odkrivati strukturo stvari in s tem brezkončno širiti polje človeških življcnskih načinov in možnosti. Velika odprtost za vzpodbude preučevanega "predmeta", natančen posluh za njegove strukturalne "kritične" točke in rcflcktirani zagon k njihovemu osvajanju - v tej trojnosti jc z mojega stališča nujen - in hkrati zadosten - pogoj slehernega raziskovanja, ki želi biti kolikor le mogoče objektivno. Izhajajoč iz tega, jc torej tudi za estetiko nujno, da jc njen raziskovalni inštrumentarij v ccloti koncipiran tako, da jc v njem vse podrejeno natančnemu "prisluškovanju" strukturalnim zahtevam stvarnosti, ki jc njen predmet, in metodologiji njihovega zajemanja. Smem torej reči: kolikor bolj bo estetika znala opaziti kritične strukturalne točke svojega predmeta in bolj ko jim bo obenem raziskovalno znala sledili, manj bodo njena spoznanja zgolj nazorsko omejene impresije, zasebna in neobvezna tolmačenja ter brezbrižne aplikacijc z drugih področij. S pomočjo posebno prikrojenega raziskovalnega pogleda in člana sc torej med dvema subjektivističnima preprekama vendarle tudi za estetiko lahko prebije žarek luči, ta čvrsti sad objektivnosti, s katerim jc treba računati. Razlog več, da sc zaupamo njenemu preiskujočemu pogledu... VIRI ALTIIUSSER, Louis, (L. Altise), Za MARKSA, Beograd, Nolit (Sažvežda 26), 1971. BERGF.R, P. L., LUCKMANN T., Die gesellschaftlichc Konstruktion der Wirklichkeit. Eine Theorie der Wissenssoziologic, Frankfurt am Main, Fischer Taschcnbuch Vcrlag, 1980 (tudi si. prevod 1988). BUTINA, Milan, Nekatere prvine estetike oblačil, rokopis, 1983. BUTINA, Milan, Slikarsko mišljenje, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1984. BUTINA, Milan, Likovna teorija kot notranje ogrodje teorije likovne vzgoje, rokopis, 1985. CHARDIN, Pierre Teilhard de, Le Phcnomcnc Humain, Paris, Editions duSeuil, 1965. GURJEWITSCH,Aaron, Das Wcltbild des mittelaltcrlichen Menschen, Munchen, Verlag C. H. Beck, 1980. GRIS, Juan, O možnostih slikarstva, nav. v: Slikarji o slikarstvu. Od Cdzanna do Picassa (izbral in uredil T. Breje), Ljubljana,Mladinska knjiga, 1984. HEGEL, G. W. F., Uvod v Fcnomenologijo duha, nav. v: Žižek/Dolar: Hegel in objekt, (Filozofija skozi psihoanalizo 3), Ljubjana, DDU Univerzum, 1985. HIRSCH, E. D.,(E. D. HirJ), Načela tumačenja, Beograd, Nolit, (Sazvežda 84), 1983. JERMAN, Franc, Razmišljanja o sodobni logiki, v: Meje spoznanja, Celje, Mohorjeva družba, 1973. LEGEWIE, II. in EHLERS, W., Knaur's moderne Psychologic, Munchen, Drocmersche Verlaganstalt.1978. WEITZ, Morris,The Role of Theory in Estetics, v: Reader Melvin, A Modem Book of Estetics, New York, Holt, Rcinhard and Winston, 1979. WHITEHEAD, Alfred North, The Aims of Education, New York, The New American Library of World Literatur, 1961. ŽIŽEK, Slavoj, Hegel in označevalec, Ljubljana, DDU Univcrzum, 1980. Beckett ali o anti-umetnosti GREGOR ADLEŠIČ " Vse dobre knjige imajo nekaj skupnega, namreč to, da so resničnejše, kol če bi se resnično zgodile, in kdor je eno od njih do konca prebral, čuti, da sc je vse to v njem zgodilo in je zdaj njegovo: dobro in slabo, navdušenje, kes in žalost, ljudje in kraji in kakšno je bilo vreme!" Ernest Hemingway I "Če je eksistencialno - filozofski pekel podoben predoru, v katerega središču z druge strani zopet sveti luč, tedaj Beckcttov dialog razdira same tirnice razgovora in tako vlak ne dospe več tja, kjer se svetlika." Omenjena ugotovitev nam karseda nazorno ilustrira tisto, čemur pravimo Beckettova literarna ustvarjalnost. Bcckett je seveda modernist. Njegove radiklano avantgardistične spise, oznaka zgodbe bi bila vsekakor prekrepka, ki jih on včasih imenuje romani, spet drugič pa drame, lahko namreč nc povsem brez razloga primerjamo z Rorschahovim testom. Lc-tc namreč sumljivo lahkotno dopuščajo prav vsakršno interpretacijo in razumevanje in prav zaradi tega obenem nobeno. Nobeno pravo namreč in dokončno. In prav vtoliko predstavljajo prav nehvaležno branje za vse liste razlagalce in kritike, ki vseskozi poskušajo tudi iz najmanjšega detajla iztisniti poslednjo kapljo racionalnosti. Bcckcttovc drame predstavljajo namreč ravno antipod le-tc. Prav zato in vtoliko ga lahko nedvomno označimo za modernista, njegovo delo pa za tisto, kar po navadi razumemo pod pojmom nova umetnost. Beckettova dela predstavljajo namreč ravno tisto osvobajajoče utelešenje popolne dezintegracije in so, po merilih diskurzivnega mišljenja, ne-umna. Prav zato in vtoliko zadeva v prazno vsak poskus vsebinske interpretacije, pojmovni aparat tradicionalne racionalistično orientirane estetike s svojo imanentno zahtevo po jasnosti smisla pa se izkaže kot popolnoma neuporaben. Tu z intelektualno argumentacijo nc dosežemo prav nič. * Cit. po: Aristoteles: Poetiki, v: Kajetan Gantar: Uvod, str. 25, CZ, Ljubljani, 198Z 1 T. W. Adomo: Filozofsko-socioloiki eseji o književnosti, v: PokuSaj da se razumije S v r 8 e t a k i g r e, str. 204, Školska knjiga, Zagreb, 1985. Njegove drame so, tako kot jc značilno za vsa velika umetniška dela, popolnoma hermetične in predstavljajo zaprte cclotc. Skratka, so vedno, čc uporabimo Adornov termin, OUVRE: kompletna, v sebi dokončana avtonomna umetniška dela. Predstavljajo popolnoma zaprte svetove, ki imajo siccr določene stične točke z našim svetom, vendar pa le-tcga ne odslikavajo ali tolmačijo. Bcckcttovc drame torej nikakor, kot jc v navadi v moderni umetnosti, ne predstavljajo ilustracij ali komentarjev kakršnihkoli intclckturalnih idealov in nc prisegajo na nobeno ideologijo. Predstavljajo zgolj igro z elementi realnosti, katerih sklopi pa nam nikakor nc prinašajo nobenih neposrednih sporočil, stališč ali idej. Bcckctta jc torej mogoče razumeti samo na način, ki nam ga T. W. Adorno opisuje z naslednjimi besedami: "Čc predstavlja cclotna umetnost sekularizacijo transcendence, tedaj le-ta sodeluje v dialektiki (razvctljcnstva). Umetnost sc jc prepustila omenjeni dialektiki z estetsko konccpcijo anti-umetnosti; očitno ni ničesar več razumljivo brez omenjenega momenta." Beckettove drame dejansko so, oziroma predstavljajo organizirani nesmisel. Razumeti Bcckctta, pomeni torej toliko, kot razumeti njegovo nerazumljivost. II Bcckcttovc drame so torej, tako kot sama moderna kultura, katere negativno zrcalno podobo nam v skrajni konsckvcnci podajajo, post-konccptualnc in vloliko iracionalno, ali čc hočete ne-umne po normah diskurzivnega mišljenja. Nimajo torej neke pozitivne vsebine, ampak so zavezane moderni čpistcmc kot neprestanemu iskanju in eksperimentiranju, vendar pa sc zaradi Bcckcttovcga radikalnega rcdukcionizma nazadnje sprevržejo v čisto tautologijo, v golo brezvsebinsko ponavljanje. Res je siccr, da Bcckctt vsezkozi trdovratno vztraja na popolnem rcdukcionizmu, vendar pa v njegovih delih ravno v samem aktu rcdukcijc, kot ncgacija popolnoma postvarelega sveta, preživi ravno tisto rcducirano kot popolni razkroj, otopelost, brezizhodnost, infantilizem, čisti nesmisel in nenazadnje absurd. Njegove drame nam nenazadnje nc prikazujejo čisto nič drugega, kot vsepovsod prisotno regresijo. Tako Bcckcttov redukcionizcm zadeva tako sam postvareli svet, kot tudi zaradi prav lc-tcga do popolnosti osiromašeni in razsrediščeni subjekt, ali čc uporabimo pojmovno aparaturo klasične estetike: Bcckcttovc drame predstavljajo tako parodijo nosilne ideje, kot tudi same forme umetniškega dela. On nam v svojih delih prikazuje zgodovino dcstrukcije subjekta, in siccr dcstrukcijo tako njegove subjektivne, kol tudi njegove objektivne zgodovine, in to do skrajne točke, do tistega tule, do golega trenutnega obstoja. Prav omenjena izguba vseh kvalitet vodi Bcckctta v tako eksistenčni, kot ludi eksistencialni minimalizem. Bcckcttova dela pa sc odlikujejo tudi po svojem popolnem prelomu s kronologijo pripovednega časa. Poznajo samo eno dimenzijo, in siccr tu in sedaj. Omenjena popolna odpoved zgodovinskosti in sami zgodovini nasploh pa predstavlja zgolj potrditev popolnega propada subjekta. Razsrcdiščcna zavest popolnoma postvarelega sveta tu nima več nikakršne arhimcdovc točke, s katere bi se lahko osredotočila na samo sebe ali pa na zunanji svet, ki naj bi jo obdajal. Modernizem jc vedno vztrajal pri svoji vselejšnji 2 T. W. Adomo: E« telička teorija, Nolit, Beograd, 1979, str. 69. strogi razločcnosti od vsakdanjega življenja in je bil vtoliko vedno ezoteričen. Bcckctlov rcdukcionizcm pa gre šc dlje. Njegova dela vztrajajo na popolni različnosti od našega vsakdanjega sveta nasploh. Lc-ta torej nc predstavljajo niti povnanjenja notranjosti, niti nam nc prikazujejo, ali bolje, odslikavajo kakršnekoli empirične realnosti. Nahajajo sc torej na tanki rdeči črti med pravkar omenjenima pojmoma notranjosti in zunanjosti. Beckettova dela pa seveda tako tudi v celoti negirajo in opuščajo enega izmed temeljnih principov evropske literature: avtobiografijo subjekta. Joyceov roman toka zavesti in s tem čisti subjektivizem kot slika čiste notranje subjektivnosti sc namreč pri Bcckcttu razgradi v estetski minimalizem. Tako sc globina sprevrže v infantilnost, tragika pa v debilizem. Njegova dela sc nahajajo torej na indiferentnem robu notranjosti in zunanjosti. Šc več, eksistirajo na način tesnobnega subjekta, ki zase pravzaprav nc ve, ali predstavlja vrhunsko stvaritev ali čisto navaden zmazek. Vtoliko imamo lahko Beckettova dela za popolnoma dccstctizirana umetniška dela. Če jc idealizem trdil, da ve vse, ter jc za njim eksistencialna filozofija trdila, da pozna in razume eksistenčno in eksistencialno krizo modernega subjekta, pa Bcckctt nc ve, nc priznava, predvsem pa nc razume ničesar več. Njegova dela predstavljajo jezikovne igre, onstran in onkraj katerih ni nobenega poslednjega smisla in samorazumevanja več. Vtoliko njegova dela postavljajo pod vprašaj samo razsvetljenstvo, kolikor le-to predstavlja ncko racionalno smotrnost, ki sc uteleša v spckulativno-emancipacijskih in cshatoloških tcndcncah. Predstavljajo, čc hočete, negativ, ali šc bolje, čisti paradoks, nc-umnost popolnoma postvarclcga sveta in nam vtoliko kažejo pravo, ali čc hočete, dejansko stanje stvari. Absurdnost in infantilnost pa poslanega na ta način pri njem edina prava produktivna umetniška moč. Otroška bebavost sc tako pri njem izkaže kot edina prava vsebina filozofije in tako njegova dela prav zaradi le-tc preidejo v gole tavtologijc. V njih je koncc popolnoma enak začetku. Neprestano se je siccr nekaj dogajalo, a nič zgodilo. Gesta stopicanja na mestu predstavlja osnovno figuro cclotncga Bcckcttovega ouvre-a. III "Estetska transccndcnca in deziluzioniranje soglašata v molku: V Bcckcttovcm ocuvrc. Dejstvo, da jezik, ki jc daleč od pomena, ni jezik izrekanja, vzpostavlja njegovo afiniteto do molka." Sledeči kratki dialog iz Čakajoč na Godota vsekakor potrjuje navedeno Adornovo occno. Vladimir: Kaj sem žc rekel? Lahko torej nadaljujeva od tu. Estragon: Kdaj si kaj rekel? Vladimir: Na samem začetku. Estragon: Na začetku ČESA? Vladimir: Danes zvečer... sem rekel...sem rekel... Estragon: Nc sprašuj mene. Jaz nisem zgodovinar. Vladimir: Počakaj... objela sva sc.. Veselila...bila zadovoljna...in kaj naj rečeva, ko sc veseliva... čakala bova...čakali...počakaj, da malo pomislim...aha! tukaj nekje jc... 3 Cf.: T. W. Adomo: Estetičk« teorija, Notil, Hoograd, 1979, str. 71. 4 T. Adomo: Estetička teorija, Nolit, Beograd, 1979, str. 148. ndaljcvati s čakanjem... ker sva sedaj zadovoljna in radostna... počakaj, počakaj... Tu sem! DREVO! Estragon: Drevo? Vladimir: Kaj sc ne spominjaš? Estragon: Utrujen sem. Vladimir: Poglej ga! (Estragon pogleda drevo) Estragon: Jaz ničesar nc vidim. Vladimir: Še sinoči je bilo popolnoma črno in golo, sedaj pa jc ozelenelo. Estragon: Ozelenelo? Vladimir: V eni sami noči. Estragon: Verjetno jc poletje. Vladimir: Toda v eni sami noči! Estragon: Povem ti, da včeraj nisva bila tu. To jc zopet ena od tvojih mor. Vladimir: Kje pa sva bila potem po tvojem sinoči? Estragon: Kako pa naj vem? V nekem drugem delu prostora. Praznine je, kolikor se ti je duša zaželi." Bcckcttov regresivni jezik, ki ga je Adomo popolnoma pravilno označil za basic english, tako v Čakajoč na Godota, kot v vseh ostalih njegovih delih, popolnoma in v ccloti nadvse uspešno demolira vsakršen smisel. Njega očitno zanima predvsem samo gibanje, ki sc nahaja pod in v temelju samih besed, nikakor in nikdar pa ne njihov pomen. "Stara Wcdekindova tehnika nesporazuma postane totalna. Tok samega dialoga se tako približa slučajnosti literarnega in proizvodnega proccsa. Zveni tako, kot da zakon njegovega toka nc predstavlja razuma govora in odgovorov, tudi njihove medsebojne psihološke povezanosti nc, ampak polušanjc glasbe, ki se osvobaja vnaprej danih tipov. Tu sama drama prisluškuje, katera beseda sledi prvi... To pa ima svoj infantilni model v tistih, ki v zoološkem vrtu čakajo, da bi videli, kaj bo v naslednjem trenutku izvedel nilski konj." V kolikor pa simboliko osvobodimo njene psihološke determiniranosti, se le-ta postvari v bivajoče na sebi in tako simbol sam postane simbolističen. Prav omenjeno dejstvo predstavlja tisti skrivni eredo Bcckcttovih dram. Po eni strani jc v njih vse simbolično, po drugi strani, pa prav zaradi tega, obenem tudi nc. Vsaka gesta in vsak lik lahko in pomeni vse in karkoli in tako pansimbolika ukinja samo sebe. Brczpomcnskost pa postane na ta način edini pomen. V Bcckcttovih dramah, kot smo sc lahko prepričali sami, cclo sam jezik izgublja svoj običajni prvotni pomen komunikacijskega sredstva. Bcckctt namreč destruira diskurzivni in s tem umni element jezika in ga na ta način spreobrača v instrument lastne absurdnosti, s tem da jezik sedaj samega sebe predstavlja za edini smisel. Njegovi liki namreč samo šc brbljajo. Sama neustreznost in ncsmislnost samega dogajanja, takoimcnovanc drame, pa tako postane edini pravi razlog njenega toka. Celotno dogajanje Bcckcttovih dram predstavljajo torej popolnoma svobodni akti volje, in to zaradi nje same. Njegova skrivnost sc zato imenuje popolna samovolja, ali čc hočete, splet popolnoma slučajnih možnih in nemožnih kombinacij. 5 s. Beltcl: Izbrane drame, v: Čckajuči Godoa, Nolit, Beograd, 1984, str. 92. 6 Cf.: T. W. Adomo: Filozofsko-sociološki eseji, v: PokuSaj da sc razumija SvTjletak igre, Zagreb, 1985. 7 Ibid.,str,204. 8 Cf.:Ibid. Bcckcttovi liki so temu ustrezno popolnoma enodimenzionalni in površinski, njegova dramaturgija pa, skladno s tem, popolnoma premočrtna. Dogajanje ne predstavlja čisto nič drugega kot samo preprosto dogajanj. Predstavlja čisto formo časa. Dogaja se pač nekaj zgolj zato, da mine čas. Še več, preko neprestanega ponavljanja je v Bcckettovih delih destruirana cclo sama zgodovina. Tako ponavljanje uničuje zgodovino in zvaja celotno dogajanju zgolj na trenutek ter tako zbuja občutek infantilizma. Bcckcttova dela sc torej dejansko nahajajo na tanki meji med ničem in minimumom. Celotno vsebino dela Čakajoč na Godota predstavlja zgolj in samo čakanje samo. Tisto malo jc pri njem vse. IV "Presežek realitete pa pomeni njen padcc. S tem pa, ko ubije subjekt, ubije tudi samo sebe; ta prehod jc tisto umetniško v anti-umetnosti. Pri Bcckcttu vodi do očitnega uničenja realnosti." Konkrctizcm obstoja Bcckcttovih subjektov namreč ni več sposoben za kakršnokoli občost in tako le-tc postane gola abstrakcija, ki nc trpi nikakršnega izkustva več. Njegove situacijc, iz katerih so komponiranc njegove drame, predstavljajo negativ smiselno povezane realnosti. Abstrakcija in refleksija tako postanega tu zgolj čisti videz. Bcckcttovih likov torej ne moremo več označiti za osebnosti, kajti oni poosebljajo čisto neidentiteto obstoja. Predstavljajo namreč obenem tako parodijo, kot negacijo samih sebe. Središčno temo Bcckcttovih komadov/dram predstavlja namreč disociacija. tj. razpad subjekta na nepovezano in neidentično. Kar tako ostane od popolnoma izpraznjenega subjekta, ali če hočete dramskega lika, so čiste shizoidne situacije. Njegove drame predstavljajo namreč ravno kalcidoskop lc-tch. Predstavljajo njihovo edino pravo vsebino, čc smemo pri njem sploh govorili o čem takem. " Njegove osebe so torej zvedene na tisto najbolj abstraktno določilo: zgolj na goli obstoj, na tisto tu. On namreč reducira svoje like vse do absurda in tako jc iz samega obstoja odstranjen vsak višji smisel, ali če hočemo biti natančni, vsakršen smisel nasploh. Toda čim subjekt preneha bili identičen s samim seboj, čim preneha bili nek v sebi zaprt smislni sklop, in Bcckctlovi liki so vse prej kot to, izgine ravno lista meja, ki loči subjet od zunanjega sveta in ga s tem konstituira. Tako seveda najglobje notranje situacijc preidejo v čisto telesnost in tako notranje postane zunanje in obratno. Bcckcll torej nc pozna in nc priznava delitve na materijo in duh in s tem negira vsakršen idealizem. V njegovih delih čutni predmeti zavezmajo popolnoma enak prostor in položaj kot fizični. Tako postane ludi sama komunikacija v Bcckcttovih dramah čista gola pojavnost sama. Prav na ta način pa popolnoma dcslruira tako znanost kol tudi filozofijo. V trenutku namreč, ko je vzpostavljena popolna identiteta med samim pojavom in njegovim bistvom, postaneta le-ti nepotrebni in nemogoči. "Absurdni svetovni nazor tu nc zamenjuje racionalnega, ampak racionalni v absurdnem prispe do samega sebe." "Normi eksistencialistične filozofije, ki pravi, da naj bi bili ljudje pač to, 9 T. Adomo: Estetička teorija, Nolit, Beograd. 1979, str. 72. 10 Cf : T. W. Adomo: Filozofsko-socioložki eseji o književnosti, v: Pokušaj da sc razumije Svritclak igre, str. 193. 11 Cf.: Ibid , str. 197. 12Ibid.,str.205. kar so, čc že niso sposobni postati karkoli drugega... postavlja antitezo, ki pravi, da ravno omenjeni "jaz" ni "jaz", ampak opičje oponašanje tistega nccksistcncialncga." Bcckcttovc drame nam torej prikazujejo, čc rečemo figurativno, tisto kar jc ostalo po "Koncu igre", torej spačke in parodije subjekta. Katalog defektov pa tako postane tu edina prava protiutež subjektivnosti. V Bcckettovi liki so preko totalnega razpada subjekta tako zvedeni zgolj na tisto pojavno, torej v skrajni konsckvcnci telesno. Vloliko predstavljajo rcgradacijo na zgodnejše ontogcncLskc stopnje razvoja in odtod seveda njihov infantilizem , katerega neposredna posledica jc njihov klovnovski humor. Tako postane ravno zaradi svoje neumnosti smešen humor sam. Njegovi vici seveda nc zadevajo nikogar in ničesar več, ker pač ni več nikogar in ničesar, kar bi sploh šc lahko zadevali. Njegov humor je torej, tako kot sama realnost, popolnoma izpraznjen in brez vsakršne substancc. Vendar pa njegove drame predstavljajo arhetipe vtoliko , v kolikor nam one kot tisto tipično človeško kažejo zgolj deformacije, ki jih jc ljudem prizadejala družba. Vtoliko jc seveda Bcckctt realist, ali drugače povedano: "Ker je poslal pritisk zunanje resničnosti na subjekte in njihove reakcijske forme absoluten, sc le-tcmu lahko umetniško delo zoperstavi lc tako, da ji postane slično. Vendar pa na nični točki, na kateri sc dogaja bistvo Bcckcttovc proze, tako kot sile v neskončno majhnem fizike, izvira nek nov svet slik, tako usoden kot bogat, ki predstavlja konccntrat zgodovinskih izskustev, ki v svoji neposrednosti nc dosegajo tisto odločilno, namreč prepada med subjektovm in realnostjo. Bedni in pokvarjeni značaj tega simbolističnega sveta pa predstavlja kopijo, negativ razpadlega sveta. Vtoliko jc Bcckctt realistični pisec." V komadu/drami Čakajoč na God o ta sc tako dobesedno kar dvakrat nc zgodi nič. Vladimi in Estragon sc srečata dvakrat, da bi čakala na Godota in dvakrat sc igra konča z naslednjimi besedami: Vladimir: Torej? Ali greva? Estragon: Da, pojdiva. Nc premakneta sc z mesta. Zavesa pade '. Bcckcttovi komadi torej povzemajo držo človeka, ki jc prispel do konca, a šc kar naprej koraka. Omenjena gesta pa vtoliko točno odslikava stanje stvari, v kolikor predstavlja zavest o nujnosti kontinuitete in o njeni nemožnosti hkrati. 13 Ibid., str. 207. 14 Cf.:Ibid. 15 T. Adomo: Estctička teorija, Nolit, Hcograd, 1979, str. 73. 16 S. Beckett: Izbrane drame, v: Čckajuči Godoa, Nolit, Beograd, 1984, str. 120. 17 T. Adomo:Estctička teorija, Nolit, Beograd, 1979, str. 71. Problem utemeljenosti moralnega dejanja pri Kantu BOGOMIR NOVAK UVOD Kri/a modernega načina življenja ni samo kriza znanosti, ampak šc prej kriza vrednot V stari Grčiji so prevladovale vrednote teoretičnega razmišljanja, pravičnosti, hrabrosti in prave mere (zmerjenosti). Poleg teh vrednot jc krščanstvo poudarilo šc vero, upanje in ljubezen. V novem veku nastanejo naslednje vrednote: samostojnost človeka, gospostvo, uspeh, korist, delavnost, samodisciplina, dobiček, itd. Če je uspeh protestantske delovne etike slonel na odstranitvi preprek pri doseganju človekove osvoboditve, ki so obstajale v srednjem veku, jc pa njena meja v krizi rasti, ki jc nastala na njeni osnovi. V prelomnih obdobjih sc zastavi vprašanje, kako jc etika mogoča. Kantova antinomija prirodne nujnosti ali svobode nc pomeni samo dileme etike ali nc etike, ampak tudi dileme heteronomne ali avtonomne etike. Šc danes trajajo polemike o možnosti avtonomne etike. Po Marxu sc. kritika religije konča s kategoričnim imperativom, po katerem "jc človek najvišje bitje za človeka, s spremembo vseh odnosov, v katerih jc človek ponižano, zasužnjeno in zapuščeno bitje". Marxova razlaga povzema "racionalno jedro" kategoričnega imperativa (brezpogojnega vclclnika) iz Kantove etike. Človekovi odnosi so v 20. stoletju šc vedno odtujeni , kar pomeni, da kategorični imperativ v navedeni interpretaciji ni izgubil svoje veljavnosti. Dejstvo jc, da avtonomna morala znotraj odtujenih odnosov med ljudmi ni možna. Dejstvo pa je tudi, da Kant ni videl ekonomskih temeljev človekove odtujitve tedaj, ko jc ta moralni postulat postavil v Kritiki praktičnega uma. Ko ugotavljamo, da "jc naša inflacija vse manj ekonomsko in vse bolj politično in moralno vprašanje" pravzaprav priznavamo, da ni samo morala odvisna od ekonomije (znana shema: ekonomska baza in idejno-politična nadzidava), ampak šc bolj ekonomija od morale oz. slabo gospodarjenje od moraliziranja. Med ekonomijo in etiko obstaja po mojem mnenju naslednja analogija: kot jc ekonomija veda o smotrni uporabi surovin in energije, jc etika filozofska disciplina o smotrni uveljavitvi vrednot v načinu človekove cksislcncc. 1 Marx navaja v "Teorijah o višku vrednosti, III", da izrazi "value", "valcur Wert" prvotno pomenijo lc uporabnost stvari za ljudi. Sanskrlska beseda "Wer" pomeni pokriti, ščitili, spoštovati, upoštevali, ljubiti, ceniti. Ta pomen sc jc ohranil v goLski, staronemški, anglosaksonski, holandski, lilvanski inačici. Latinski "vinus" pomeni moč, vrlina. Sanskrtsko "wal" pomeni okrepili, pokrili, latinsko "vallo. valco" bili močan, (ibidem, str. 227-228) 2 Mars-Hngels, "O historičnem materializmu", CZ. v Ljubljani, 1956, str. 20) 3 Analiza teorij odlujitve E. Eromma, C. W. Millsa, F. Duikhcima, Mertona v delu D. Scrgcjcva: Otudcni čovjek, Školska knjiga, Zagreb, 1986, str. 62-133. /. ANALIZA KANTOVEGA POSKUSA LOGIČNEGA FUNDIRANJA ETIKE NA SPLOŠNI RAVNI Kant ni fundiral kategoričnega imperativa na zakonu zadostnega razloga, ker ni sprejemal Leibnizove racionalistične metafizike.Kant sc jc zavedal, da človek ni božansko bitje, jc pa metafizično nepopolno. Kriterij veljavnosti kategoričnega imperativa, po katerem "delaj tako, da bo postala maksima tvoje volje splošni zakon" , jc našel v zakonu neprotislovnosti, ki ga jc dopolnil z zakonom izključene tretje možnosti. Lc-ta preprečuje neodločnost in ambivalentnost pri opredeljevanju za ali proti določenemu etičnemu dejanju. Katagorični imperativ ni hipotetični imperativ. V tem nerazlikovanju obstaja največ zmot. Kategorični imperativ jc apriorno cvidcntcn in učinkuje deduktivno. Hipotetični imperativ pa jc induktiven in implikativen: čc bodo drugi tako delali, bom tudi jaz. Laž principa utilitarnc etike jc v tem, da nc omogoča največje sreče za največje število ljudi, kakor obljublja, ampak lc za najmanjše. Za večino pomenijo proizvedene potrošne dobrine samo "modernizacijo revščine"5 (A. Gorzov izraz). Kakor pomeni akumulacija bogastva v kapitalizmu na drugi strani pavpcrizacijo, tako tudi hedonizem manjšine vodi k trpljenju in asketizmu večine. Socialno omejen prostor obeh opisanih vrst etik nc more biti logično univerzalen. Kant ni zavrnil eudajmonistične, hedonistične in utilitaristične etike zaradi socialnih, ampak zaradi formalnih razlogov. Edino vsebino transcendentalnega subjekta na ravni praktičnega uma določa on sam kot osebnost. Siccr pa so logične forme prav tako prazne kot kategorični impelativ, in obratno. V nekem smislu bi lahko ugotovili, da jc Kantova etika brezrazredna. Spomin na najstarejše kulture omogoča anticipacijo prihodnosti. V konfucianstvu in krščanstvu najdemo idejo, po kateri nc sme posameznik napraviti drugemu tega, kar nc želi, da napravi drugi njemu. Človek je vedno želel biti cilj, razredna družba pa ga jc reducirala na sredstvo, čeprav nc vedno v enaki meri in na enak način. Predpostavka Aristoletove etike jc v tem, da jc dobro najvišji smoter, ker vsi ljudje težijo k dobremu. To je tudi predpostavka Kantove etike. Za razliko od Aristotelovega konkretnega dobrega, ki je dosegljivo z dejanjem, jc Kantovo dobro abstraktno. Aristotel izhaja iz tega, kar ljudje že delajo in kar menijo, Kant pa iz. tega, kar naj bi delali. Aristotelova publika jc realna, Kantova pa idealna. Obrat od moraš, ker moreš (naravna nagnenja in sposobnosti) do moreš, ker moraš jc novoveško kopernikanski obrat od objekta k subjektu. Zato Pejovič nc trdi zaman, da jc Aristotelova praktična filozofija po metodi hypolcptična, tj. navezovalna, ker razvija stališča ljudi, njihov common sense (zdrava pamet) kot verjetno mnenje. Kant etiko zasnuje na prelomu s tradicijo. Common sense nc more biti kriterij splošnosti. Kantu nc gre za to, da bi vsak ravnal različno glede na svoje individualne sposobnosti, ampak kot skupni člen idealne skupnosti na temelju formalne enakosti, ki bi tako postala dejanska. Ker Kantovemu rigorizmu manjka socialna komponenta etike, mu nanjka tudi individualna. Kjer ni dejanske skupnosti, ni dejanskega posameznika, in obratno. Ali ni kategorični imperativ moralni postulat nesrečne zavesti osamljenega posameznika? S stališča Heglove spekulativne filozofije prav gotovo. Kantu nc gre za pot k boljšemu, ampak za enako. O moralnem ravnanju odloga lc praktični um, nc pa ' 4 Naslov okrogle mize Dela z. dne 10. 10. 1987, str. 20. 5 Pejovič, D.: Hermencutika, znanost i praktična filozofija, Vcsoni Masleia, Sarajevo, 1982, str. 192. tudi iracionalni del duše. Vprašanje jc, ali ta pomanjkljivost glede na tradicionalne moralne konccpcije pomeni tudi prednost. Ni jasno, katero vrsto splošnosti jc Kant postuliral. Pot do občečloveške skupnosti ni enostavna. Marx jo je orisal takole: "Šele tedaj, ko resnični individualni človek sprejme vase abstraktnega državljana in ko postane individualni človek v svojem empiričnem življenju, v svojem individualnem delu in svojih individualnih odnosih plemensko bitje, šele tedaj, ko človek spozna in organizira lastne sile (forces propres) kot družbene sile in ko torej družbene moči v obliki politične moči nič več nc loči od sebe, šele tedaj je politična emancipacija dovršena". Gre za dialektiko posameznega, posebnega in splošnega, ki jo Kant še ni razvil. Kategorični imperativ prcdppostavlja povezanost in organiziranost ljudi med seboj. Kot svobodna misel Šc ni dejanska svoboda, tako tudi zamisel moralnega dejanja šc ni moralno dejanje samo. Žc pri Colucciu Salutaliju najdemo misel o racionalnih načelih pravičnosti, ki omogočajo človekovo lastno dejavnosti oz. organizacijo lastnih sil po Marxovi formulaciji. Kantova praktična filozofija jc nastala pod vplivom luteranstva in Rousscajcvih idej. "Od Luthra jc Kant prevzel konccpci jo notranje svobode avtonomnih subjektov, ki lahko preračunavajo svoja dela, formalizacijo etike in brezpogojno avtoriteto svetovne oblasti. Od Rousseaja jc prevzel smisel za antropološko moralne probleme. Rcintcrprctiral je nauk o obči volji in zavrnil nauk o prirojeni dobroti človeka. Morala sloni na notranji zakonodaji praktičnega uma, ki samemu sebi predpisuje zakone in pozna apriorno možnost svobode, pravo pa izhaja iz zunanje zakonodaje. Kant na nekaterih primerih pokaže funkcijo kategoričnega imperativa v praksi. Tako na primer nc more postati splošni zakon moja zatajitev depozita, čigar lastnik je umrl, ne da bi pustil kak dokaz, da sc nahaja pri meni. Ta princip sam sebe negira, ker omogoča, da depozita sploh nc bi bilo." Podoben učinek jc imelo pri nas poslovanje nekaterih bank z nepokritimi mcnicami. Nepokrita emisija denarja jc kot obljuba, za katero že vnaprej vemo, da sc nc bo izpolnila in se zato po Rousscaju, Kantu in Heglu nc bi mogla označiti kot pravni akt oz. stanje, ki izvira iz svobodne volje. Kategorični imperativ izkaže svojo pozitivno vrednost pri preprečevanju poskusa generalizacije nepravilnega ravnanja. Kot jc pokazal Messcr v svoji Etiki, jc "vztrajanje na tem, da vladala zvestoba in zaupanje v družbi in da sc depoziti vračajo, predpostavlja materialno vrednotenje (zvestobe in zaupanja) kot veljavno.. Šele to pojasnjuje, zakaj ne morem hoteli skrivanja depozita kot splošnega zakona". Kant nc dopušča samomora zaradi trpljenja, ker vidi v tem samoljubje, ki nc more poslati splošni zakon. Pomoč drugim jc potrebna, ker je sicer posameznik tudi zase nc more pričakovati. Res jc, daje logična ncprotislovnost le nujni, nc pa niti zadostni niti potrebni razlog za moralno dejanje. Vendar ludi nc zadošča Pavičevičcv odgovor Kantovemu poskusu logiziranja morale: ne protislovnost, ampak pozitivna vrednost za moje življenje je končni razlog moralne odločitve Žc stare kulture so ohranjale logiko ciljcv kot ideal za logiko inslrumcntalističnc racionalnosti, ki jo poglablja represivna civilizacija. Logika cilja jc vsebovana tudi v Heglovi filozofiji državnega prava: bodi oseba in spoštuj druge 6 Marx-Kngels: O historičnem materializmu, CZ. v Ljubljani, 1956, str. 31. 7 Kant, I.: Kritika praktičneg uma. Kultura, Beograd, 1957.su. 33-34. 8 Pavičevič, V : Uvod u etiku, Kultura, Beograd, 1962, str. 218. 9 Pavičevič, V.: ibidem, str. 219. ,0 Pavičevič, V.: ibidem, str. 220. kot osebe. Pavičcvičeva misel kaže na nerazumevanje mehanizma kategoričnega imperativa. Problem jc v tem, katero dejanje omogoča človeka kot cilj. To pomeni, da jc miselna generalizacija možnega dejanja samo preskus funkcije izbrane vrednote. Čc miselni eksperiment nc izkaže pozitivnega rezultata, je potrebno izbrati drugo dejanje. Od dveh možnih dejanj, od katerih eno nc dosega človeka kot cilja, drugo pa to dosega, jc pravilno poslednje. Izbira (proairesis) sc nc ravna po želji (oreksis) ugodja ali neugodja, ampak po človeku kot najvišjem smotru. Ta moment upošteva žc Aristotelova etika . Pri Kantu cilj ni opredeljen lc teoretično. Gre mu za miselni preskus vsakega možnega svobodnega dejanja. Kant nima empirične osnove za teoretično klasifikacijo dejanj na svobodna in nesvobodna, ker ni živel v sužnjelastniški družbi kol Aristotel, ampak v meščanski družbi. Kol prosvctljcnec nc postavlja Kant glavnega kriterija za takšno izbiro v osebno vero oz. prepričanje, ampak v razumsko presojo, ki je žc sama na sebi praktično dejavna volja. V tem smislu Kant razvija Dcscartcsovo podreditev volje razumu.Zaradi tega za razliko od Aristotela nerazumni del duše nima moralne vloge. Enakost med ljudmi jc osnova gcncralizacijskcga postopka. Moralni zakon sc nc modificira po primerih, ker velja brezizjemno za idealni tip moralnega dejanja. Za Kanta ni pomembno, kaj ljudje žc delajo enako, ampak jc pomembno, kaj naj bi delali. Svetuje "Vprašaj samega sebe, čc bi lahko na dejanje, ki ga nameravaš storiti in bi sc moralo zgodiU po zakonih narave, katere del si sam, gledal kot na dejanje, ki jc možno s tvojo voljo". Naravo čutnega sveta uporabljamo kot tip inteligibilne narave. Za Spinozo in Kanta jc človek del narave. Kant zastopa stališče, da sc po moralnem zakonu ravnamo tako, kot da jc prirodni zakon. Res pa jc, da jc Kant razumel naravo drugače kot Spinoza. Če jc človek del narave, to šc nc pomeni podreditev mehanskemu kavzalnemu nizu. Kantova filozofija praktično inaugurira konccpt humanizma-naturalizma, čc predpostavljamo, da človek nc more biti najvišje bitje za človeka, dokler nastopa proti naravi. Nedorečenost Kantove filozofije obstaja zaradi njegove mehanske konccpcijc narave, ki jo zastopa v Kritiki čistega uma in Kritiki praktičnega uma in tclcološko-estetske konccpcijc narave v Kritiki razsodne moči. V ozadju logične presoje moralnega dejanja so pri Kantu vrednotni kriteriji. II. POT DO MORALNEGA ZAKONA Kant razlikuje v Kritiki praktičnega uma tri vrste dejavnosti: egoistično, legalno in moralno. Egoistično in legalno ravnanje spada v tradicionalno utilitaristično in hedonistično etiko. "Moralni zakon jc edini določujoči razlog čiste volje. Formalen jc, ker abstrahira od vsake materije ali objekta željenja. Najvišji praktični princip vodi v heteronomijo in izrine moralni princip, čc sc kot določujoči razlog volje sprejme nek objekt". Ker zunanji objekt določa voljo lc po slučajni kavzalnosti, ki sprožijo subjektivno občutje ugodja ali neugodja, sc Kant odloči za "umno voljo", ki hoče po principih uma. Zalo empirični principi nc morejo poslali moralni zakon. Občutkov 11 O razliki med starogrškim in novoveškim prosvetljenstvom v etiki glej B. Novak: I .očkovo pojmovanje svobode in sreče, Anthropos, III-IV 1983, str. 36, 37. 12 cit. po Vorlandcr, K.: Zgodovina filozofije, druga knjiga, SM, Ljubljana, 1970, str. 287. 13 Kant, I„ Kritika prakličkoga uma, Kultura, Beograd, 1956, str. 127-128. ugodja ali neugodja nc moremo določiti apriori, ampak lc aposteriori. Človekova sreča ni vezana na ugodje ali korist, ampak na dostojanstvo in spoštovanje. V nekem smislu je to zadovoljstvo v višjem smislu besede, nikakor pa ne gre za zadovoljstva nižje vrste. Nagncnja nam po Kantu samo svetujejo, um nam pa ukazuje, vendar ga mi ne poslušamo vedno. Zato Kant pod "praktičnim interesom" nc razume tega, kar je šc danes prisotno v vsakdanjem jeziku: pripravnost, iznajdljivost, spretnost itd. Njegov namen je ravno moralna kritika takšnega empiričnega praktičnega interesa. "Transcendentalna svoboda jc neodvisnost od vsega empiričnega in od prirodc nasploh kot predmeta zunanjih ali notranjih občutkov". Prirodno jc v Kritiki čistega in praktičnega uma ločeno od moralnega. Legalnost vsebuje po Kantu nagncnja, čustva, instinkte in je podrejeno prirodnim zakonom Čisti praktični um prehaja iz nad-čutne na čutno področje. "Svoboda jc tudi pojem, ki omogoča razširitev nadčutnega polja kot pogoja čutnega in inteligibilnega (carstva božjega)".' V Kritiki razsodne moči Kant prizna možnost združitve kavzalnosti svobode in prirodc v enem in istem subjektu, če se ta pojmuje kot stvar po sebi, prirodo pa kot fenomen".16 Volja kot nižja in višja moč hotenja deluje po prirodnih pojmih in pojmih svobode. Vse, kar sc volji predstavi kot možno ali nujno, jc praktično možno ali nujno. Čc opredeljujejo voljo prirodni pojmi, delujemo po tehničnih principih, čc pa pojmi svobode, delujemo po moralno-praktičnih principih. Voljo definira Kant tudi s pomočjo namenov "pojmov o objektu, ki vsebujejo realno osnovo njegove resničnosti". Kant se s težavo prebija do načela, da jc človekova svoboda pred prirodno nujnostjo podobno kot jc za cksistcncialistc cksistcnca pred cscnco. Praktični um določa voljo v smislu njunih končnih smotrov. Čc jc negativna stran človekove svobode v tem, da ni odvisna od tujih vzrokov, ki "ga siccr prisilijo, da dela to, kar ni v njegovi moči" in neodvisnost od nižjih plasti duše, da pa njena pozitivna stran v "zakonu svobode ratio cognosccndi, razlog, po katerem jo spoznamo". Razlog pomeni toliko kot motiv za moralno dejanje. "Svoboda je ratio eseendi moralnega zakona, razlog za njegov nastanek". Svoboda jc največja pozitivna vrednota v človekovem življenju, iz nje izhaja vsa moralno-praktična dejavnost. Na ta način Kant upošteva to, kar mu skuša očitati Pavičevič v Uvodu u etiku. Kant sc z abstrakcijo distancira od umazano-judovske prakse in postulira drugačno prakso v občečloveškem smislu. Vse to inaugurira žc rclacija čuti-praktični um. Zato vedno znova ponavlja, da jc kategorični imperativ neodvisen od empirije (v marskističnem jeziku: od apologije obstoječe prakse). Kant jc v svojem času nastopal proti cerkvi, praznoverju, religiji izven meja uma, lažni učenosti in militarizmu. Kant je formuliral kategorični imperativ v treh inačicah: 1. Delaj tako, da maksima tvoje volje lahko (po tvoji volji-op. NS) postane princip splošne zakonodaje. 2. Delaj tako, da človeštvo tako v tvoji osebi, kakor ludi v osebi vsakega drugega, povsod vzameš kot namen (cilj) in nikoli samo kot sredstvo. 3. Delaj tako kot da naj bi maksima tvojega 14 Kant, t., Kritika praktičkoga uma. Kultura, Beograd, 1956, str. 113. 15 Kant,I., ibidem,str. 127. Kant.I.: Kritika rasudnesnage. Kultura, Beograd, 1957. 17 Kant, I.: ibidem,str. 12. ls Kant.I.: Kritika praktičkog uma, Kultura, Beograd, 1956,str. III. 19 Kant, I.: ibidem, str. 36. 20 Kant, i.: ibidem, str. 36. 21 Burger, II.: Socijali/.am in etika. Globus, Zagreb, 1979, str. 176-182. delovanja s pomočjo tvoje volje postala splošni prirodni zakon".22. Šele v vseh treh variantah jc kategorični imperativ cclovit, ker izraža odnos do sebe, do drugih (celega človeštva) in do narave. Glede na vse to jc Kantova etika nauk o praksi v objektivnem pomenu in o zakonitostih svobode. Um ni dovolj močan, da bi preveril vse posledice naših dejanj, "vemo pa, kaj moramo storiti, da ostanemo na poti dolžnosti h končnemu cilju". Moralna dejanja so pot do izpolnitve človeka. "Ideje nc smemo takoj razglašati za himerično, ali pa za lepe sanje, čc sc v njeni izvedbi pojavijo ovire. Ideja ni nič drugega kot pojem popolnosti, ki sc šc nc nahaja v izkustvu. Naša ideja mora biti najprej pravilna in tedaj ni nemogoča kljub vsem oviram, ki nastajajo pri njeni izvedbi". Dolžnost človečnosti ni notranja prisila kot zamenjava za zunanjo prisilo prirodne nujnosti, ampak jc notranja regulativa ali spodbuda (motiv) za organizacijo vseh lastnih sil. V Kritiki praktičnega uma meni Kant, "da vsak lahko izpolni kategorični imperativ vedno, empirični pa redko kdaj. Vzrok jc v tem, da v prvem primeru zadostuje žc maksima, ki mora biti čista, v drugem primeru pa tudi fizična moč, ki stavi, da se predstava uresniči". Um namreč določi svojo kavzalnost v svobodni volji. V tem je človekova samodetcrminacija. Tudi bog nc določa več človeka od zunaj, ampak od znotraj (protestantizem!) kot ideal popolnosti. Popolna skladnost volje z moralnim zakonom jc svetost, popolnost, za katero nobeno nepopolno umno bitje ni sposobno. Kant pravi, da "moralni zakon kot poslednji smoter ni uresničljiv, čc nc postuliramo boga".2'' Najvišje dobro jc možno lc pod predpostavko neskončnosti. Vprašanje jc, ali jc ta neskončnost prava ali slaba. Kangrga vidi v tem protislovje Kantove in vsake druge apriorne morale in njen začaran abstraktni krog. V tem vidi samo Heglovo slabo neskončnost. Vprašanje jc, kakšen jc odnos med avtonomno in brezpogojno moralo. Ne pomeni veliko Fcucrbachova formula: bog jc človek, čc ostane človek dehumaniziran in ncurcsničljiv. Človekov utopicum ne smemo žrtvovati realnemu stanju, sicer pristanemo na Foucoultovo tezo o "smrti človeka". Kant je izbral takšno idejo boga v mejah praktičnega uma, ki človeka osvobaja, četudi samo v Sizifovem boju z lažnimi kompromisi fevdalne družbe, kar jc pri Ccrvantcsu donkihotski boj z mlini na veter. Ali je res "dobra volja" Ahilova peta Kantove etike kot tista težnja po človeštvu in človečnosti kot cilju, ki skriva v sebi nevarnost, da ostane pri dobronamernosti? Zdi sc, da Kant človeku samemu ni popolnoma zaupal zlasti na tistih mestih, kjer prevladujejo fidcistična stališča. Po eni strani meni, da za realizacijo kategoričnega imperativa ni potrebna človekova fizična sila, ampak lc poslušnost praktičnemu umu (logosu pri Hcraklitu), po drugi strani pa meni, da je "nujno, da sc privzame cksistcnca boga kot vrednost moralnega zakona". V tem starem načinu metafizičnega izražanja težko razberemo novo vsebino. "Eksistcnca boga" pomeni "moralni začetek sveta". To stališče lahko raz.umcmo kot strah pred moralnim dejanjem in prelaganje odgovornosti 22 Kant, I.: Dvije rasprave, Matica Hrvatska, Zagreb, 1953, str. 183-184. 23 Kant, I.: Dve razpravi, SM v Ljubljani, 1937, str. 82-83. 24 Burger, II.: Socijalizam in etika, Globus, Zagreb, 1979, str. 176. 23 Kant, L: Kritika praktičkoga uma, Kultura, Beograd, 1956, str. 82. 26 Kant, I.: Kritika rasudne snage, stri. 291. 27 Kant, I.: Kritika praktičkoga uma, str. 142. 2,1 Kangrga, M.: Etički problem u djelu Karla Marksa, Naprijcd, Zagreb, 1963, str. 19. 2' Kant, L: Kritika rasudne snage, Kultura, Beograd, 1956, str. 291. 30 Kant, I.: ibidem, str. 293. za prvo moralno dejanje s človeka na boga. Tako pridemo do dileme, po kateri jc bog ali pa morala ni možna. Čc bog jc, potem jc on sam postavil vzorec moralnih dejanj, ki ga človek lc posnema ali pa mu je cclo podrejen. Zaradi tc eksistencialne dileme jc Kirilov v romanu Besi F.M. Dostojevskega napravil samomor. Morda jc Kant prehitro zavrnil nižje plasti duše, ki sprevračajo svobodo v samovoljo, če že nc direktno, pa vsaj indircktno.Sam pravi, da "se sreča brez umskih pojmov, kot so svoboda, nesmrtnost duše in bog, nc da predpostaviti". Neskončnot jc paradigma končnega bilja. Vendar je Kantovo pojmovanje neskočnosti še obremenjeno s tradicionalnimi odnosi in racionalistično metafiziko. Odtod izhajajo tudi kontraverzne interpretacije Kantovih stališč. Bog, nesmrtna duša in svobodna volja so stvar po sebi, ki ni spoznavna. Od nas jc odvisno, ali vidimo v njej vrednoto ali nič. Vrhovnemu cilju lahko pripišemo dostojanstvo in spoštovanje, ali pa vidimo v njej lc praznino niča in samovoljp. Kantova etika jc tako na križišču med svetim in profanim. Zdi sc, da bi Kant laže razložil realizacijo moralnega zakona z odvisnostjo človeka od čutno-cmocionalnega sveta. Vendar bi bil v tem primeru domet realizacije manjši. Kratkoročni cilji bi prevladali nad daljnoročnimi. S stališča Kantove konccpcijc pa jc realizacija skoraj nemogoča, vendar ima človek od nje globje zadoščenje tudi v "čustvu lepega in vzvišenega". Človekova moč ali sposobnost, da postane človek, jc nujno vezana na nemoč, da lo v popolnem smislu doseže. S tega vidika je razumljivo Kantovo sklicevanje na boga kot popolno moralno dobro. Prav zato, ker postavlja kot kriterij moralnega dejanja boga in nc samo človeka, pomeni, da ima um svoje meje in da etika ni konsekvenlno antropološko, ampak tudi teološko izpeljana. Kant pojasnjuje začetek moralnega dejanja, nc pa tudi njegov konec, ker bi siccr moral mislili kot Hegel. III. MORALNO DEJANJE IN PRAKSA Čc hočemo presoditi vrednost Kantove zasnove moralnega dejanja za današnjo prakso, si najprej oglejmo predpostavke Kantove rigorislične etike. 1. Človek jc umno bitje (animal rationale), 2. cvidcntnost moralnega zakona za vse ljudi, 3. možnost svobodne volje, 4. moralni zakon jc razlog (motiv) volje, 5. samorcalizacija možnosti svobode v praksi, 6. vsak posameznik teži k svobodi (cilju), enakosti in samostojnosti vseh, 7. moralni zakon jc absolutno identičen, nespremenljiv, večen, 8. vrednote so v človeku imanentne in nc transcendentne, 9. ncprotislovnost enega moralnega dejanja omogoča vsklajenost z vsemi drugimi moralnimi dejanji, 10. zaradi primata nad-čutnega pred čutnim jc kategorični imperativ formalen, splošen, brezvsebinski, vendar pa omogoča drugačen čutni svet, 11. moralno dejanje jc začetek spreminjanja cclotnc človekove prakse. 31 Kant, I.: Kritika praktičkoga uma, str. 155. 32 Glej Heglovo kritiko Kantove morale - Kangrga, M.: Etički problem u djelu Karla Maiksa, poglavje "Kritička analiza moralne svesti i moralnoga stanovišta uopče", str. 27-94. Za Einsteina jc žalostna tista doba, v kateri jc laže razbiti atom kot pa predsodek. Kot jc znano, je F. Bacon opozoril na štiri vrste predsodkov, ki obstajajo v našem življenju: idoli rodu, votline, trga in gledališča. Žc idol človeškega rodu, po katerem jc človek merilo vseh stvari, namesto da bi bilo obratno, opozori Bacon na "razum kot krivo zrcalo". To vodi do vprašanja znanosti, vrednot in ideologije na eni strani in etiko in ideologijo na drugi strani. Žc pri opredelitvi "čistega praktičnega uma" natane problem ali so vsi ljudje res umni na ta način, kot predpostavlja Kant. Lc v tem slučaju nc bi postal noben problem za jasno opredeljen cilj izbrati ustrezna sredstva. Zgodovinski razvoj je pokazal, da odnos med sredstvi in cilji ni bil teoretično ustrezno opredeljen, kar ni samo Kantova nedoslednost, ampak tudi nedoslednost drugih teoretikov prakse. Šc vedno zamenjujemo kategorični imperativ s hipotetičnim in celovit interes z delnimi interesi. Kant jc siccr dal iztočnice za razlikovanje navidezne avtonomnosti človeka (ugodje, korist) od prave avtonomnosti. Ni pa predvidel industrijske rcprodukcijc človekovih navideznih potreb in s tem navidezne avtonomnosti in imperialističen odnos človeka do narave. Tudi Kantova etika ni nedvoumno ekološka. Ohranjanje negativnih strani industrijske družbe, ki triumfira pred vsemi drugimi tipi družb po materialnih dobrinah in koristih, postaja vedno bolj rodovni predsodek zaradi svctovno-planetarnc razsežnosti kapitalizma. Kant zaradi ostajanja znotraj meja čistega praktičnega uma nc more odkriti spreobračanja dolžnosti ljubezni do bližnjega v dolžnost sovraštva do bližnjega po mehanizmu "zvijačnosti uma". Z vidika današnjega ncofašizma sta tako Kant kot Hegel podcenjevala moč zla. Zlo ni eshatološka priprava za zmago dobrega. Predsodek Kantove etike jc v tem, da nam ponuja univerzalni odrešenjski obrazec. Etike kategoričnega imperativa nc moremo realizirati, nc da bi jo ukinili, tj. rcintcgrirali njene momente v novo celoto vrednot. Večina interpretov Kantovo etiko bodisi nekritično zavrača v njenem abstraktnem rigorizmu, formalizmu in idealističnem moralizmu, ali pa idolatrično adaptira nc ciljc socialistične družbe. Kant je skušal obvarovati "moralno bitje" pred predsodki, ki izvirajo iz čutnega sveta, prepustil pa gaje predsodkom prosvctljcnstva. Apriori (Vorurtcil, praciudicium) njegove etike ne pomeni drugega kol pozitivni ali negativni predsodek. Pozitivni in negativni predsodek sta za Horkhcimcrja in Adorna dve strani iste medalje. Predsodek jc v napačni posplošitvi, ij. dogmah razuma.Navcdena avtorja "Sociologica" ugotavljata, da so sc pogoji za avtoritarni značaj danes cclo povečali, namesto da bi sc zmanjšali. Družina in prenatrpana šola nista v stanju razvijati avtonomnega mišljenja, fantazije in veselja otrok. Razvoj tehnike sili ljudi, da na delovnih mestih in drugje, v tovarnah in v prometu reagirajo kot aparati na znake. Kdor vidi povsod znake, mu postane vse znak, ludi jezik in mišljenje. Tako vse spreminja v stvar". Za omenjena avtorja takšno obvladovanje stvari nc pomeni samospoznanja in samoobvladovanja človeka. To pomeni, da človek, ki naj bi obvladoval prirodo in sebe, ni svoboden in srečen. S tega vidika jc etična norma samoobvladovanja šc vedno aktualna. Kant jc utemeljeval novo konccpcijo morale na osnovi kritike tradicionalno morale in obstoječe morale s pompčjo starega metafizičnega predsodka o samoudejanjanju možnosti in nezaupanju v resničnost čutnega sveto. 33 Horkhcimcr, M., Adomo, T.: Sociologica, Reden und VortrSgc, EuropSischc Vcrlagsanstalt, Frankfurt am Main, 1984, str. 92. 34 Beseda hybris pomeni neumerjenost, objestnost, prekoračitev meja. Ideal obvladovanja narave šepa zato, ker jc bližje pomenu starogrškega izraza "hybris" kot pa "sophrosync" (umerjenost). Prijetno in ugodno zanj nc more biti dobro. Še danes jc predsodek jezika (idola fori) v stališču, da bo večina ljudi raje iskala etično dobro v neprijetnih rečeh kol v prijetnih. Zato jc Kantova etika bolj primerna za intclcklualcc kot pa za dclavcc pri strojih v tovarni. Po tradiciji racionalni kriteriji samonamenskosti človeka (entelehija) najbolj odgovarjajo dejavnostim intelekta. Ker pa so v novem veku intelektualne dejavnosti (umska dela) postale odtujene, tudi na tem področju velja kategorični imperativ kot norma, nc pa kot dejanskost. Kant je z logično analizo napačno zamišljenih moralnih dejanj pokazal, da jim manjka splošni človeški cilj (napaka pars pro loto). Z vsebinskega vidika se zastavlja šc mnogo pomembnejše vprašanje ustreznih sredstev. Po mnenju Ccrronija pokaže Kant dva kriterija ravnanja: finalistično pojmovanje človeka kot subjekta dostojanstva in instrumentalno pojmovanje zemeljske skupnosti. Tako živi skupaj enostransko moralistično poveličevanje subjekta z enostranskim naturalističnim razvrednotenjem družbe, kar jc nova inačica antičnega nasprotja med naravo in človeštvom. Tudi pri M. Wcbru sc intelektualistična konstrukcija človeškega ravnanja kot pri Kantu obrne v naturalistično postuliranjc menjalnega gospodarstva kot nenadomestljivega sistema praktičnih razmerij in z njo vred moč razpolaganja. Tako Weber kot Kant nenehno prehajata od človeka kot subjekta lastne dejavnosti k enačenju človeka, ki producira s stvarmi. Ccrroni šc poudari, da tako kot človek ni samo racionalni subjekt lastne dejavnosti tudi stroj ni samo naturalistično proizvajalno sredstvo. V tem tiči obrat od sredstev k ciljcm in od ciljev k sredstvom, ki se zgodi najprej v meščanski družbi sami. ' V pravni teoriji jc Kant združil pravico stvarne narave do razpologanja z drugo osebo brez škode za njeno dostojanstvo s pogodbo o mezdnem delu. V Političnih spisih in spisih o zgodovini filozofije in prava piše: V Državi noben človek nc more obstajali brez vsakršnega dostojanstva, ker ima vsak vsaj to, da je državljan. Nihče sc s pogodbo nc more odvezali takšni odvisnosti, zaradi katere bi prenehal bili oseba, zakaj samo kot oseba lahko sklepa pogodbe. Potemtakem sc lahko obveže le za lista dela, katerih kvaliteta in stopnja jc določena, kot dninar ali kot podrejeni v gospodarstvu. Ni nenavadno, daje Kant opozoril na pomen osebnosti kot cilja v trenutku, ko sc jc začela razvijati mehanska industrija. Kant jc združil najvišjo človekovo sposobnost, da si postavlja ciljc in se meri s človeško vrsto s "kulturo veščnosti", ki Icmclji na privatni delitvi dela. Brž ko človek ni samo cilj, ampak tudi sredstvo, Kantova etika, kot smo videli po navedenih stališčih kttnigsbcrškcga filozofa, služi za pravno podlago upravljanja z delavci. Človek, kot cilj jc temelj vsake humanistične clikc. Človek najde imanentno človečnost v samem sebi na osnovi lastne moralne samokrcacijc in transcendentno človečnost v drugem človeku oz. človeštvu. Intencionalnost moralnega dejanja izhaja od imancncc k transcendcnci. Zato tudi personalistična etika poudarja kot osnovno vrednoto osvoboditev človeka od zunanjega determinizma in izhajanje iz autodeterminiranosti 39 V tem smislu obstajajo v Kantovi etiki prvine za današnjo personalilično in marksistično etiko. Pri poskusu sinteze mehanske vzročnosti v naravi s lelosom človeka Kant ni poudaril možnosti samodeterminiranosli človeka (svobode kot spontanosti) na osnovi 35 Ccrroni, U.: Tehnika in svoboda, Komunist, Ljubljana, 1983, str. 58. 3fi Ccrroni, U.: ibidem, str. 59-60. 37 Ccrroni, U.: ibidem , str. 62. 38 Ccrroni, U.: ibidem, str. 63. 39 Romič, J. R.: Pcrsonalistitka etika, KriSčanska sadainjost, Zagreb, 1973, str. 122-123. spoznanja vseh vrst zakonov (narave, družbe in mišljenja) kot razvojnih tendenc. Kantovo razumevanje znanstvenega in moralnega zakona je šc metafizično. Zakon je identično, nujno in bistveno v pojavih kot njihov vzrok. Človek jc postal v novem veku lastni zakonodajalec. V tem smislu je znanje moč. Šele iz cclolncga Kantovega opusa razumemo povezavo med naravnimi in moralnimi zakoni. Na to povezavo aludira Kantov izrek na koncu knjige Kritika praktičnega uma: Zvezdnato nebo nad mano in moralni zakon v meni. Po starogrški predstavi bi to pomenilo, da je človek mikrokozmos v makrokozmosu. Po Kantovem kopernikanskem obratu pa se človekova zakonodaja nanaša tudi na naravne zakone. Današnja fizika to Kantovo spoznanje potrjuje. Človek nc more spoznavati prirodnih zakonitosti po povratnem vplivu posledic svojih dejanj nazaj nanj - npr. radioaktivno sevanje. Predvidljivost enostavnih naravnih pojavov je že od nekdaj slonela na njihovi ponovljivosti. Moralna dejanja pa niso (popolnoma) predvidljiva, ker jc vsebina moralnega zakona stvar kreativnosti vsakega posameznika. Čc pa štejemo moralne odnose k najvišji vrsti gibanja dejanskosti (vrste gibanja po Engelsu od mehanskega do psihičnega), potem je potrebno pri moralnem dejanju upoštevati sintezo zakonistosti različnih vrst gibanja, kar pa presega Kantove statične formalne okvire oz. jih reintegrira. Možnost svobodne volje izhaja iz tega, ker človek ni samo prirodno bitje. To po mnenju Cerronija vodi do zamenjevanja sredstev in ciljcv, kar pa nc izključuje človekove težnje po harmoniji. V spisu "Ideja za splošno zgodovino v svetovno-meščanskem pogledu" Kant sam razvija misel, da jc potrebno vse dogajanje pojmovati zakonito. V zgodovini vladajo prirodni zakoni. Napredek ni razultal plemenitih nagibov, ampak ncplcmcnitih instinktov človeškega rodu, samoohranitvenih nagonov. Napredek nastaja ne s pomočjo, ampak cclo proti volji ljudi. Kantova misel se sicer ujema z Engelsovo tezo o zgodovini kot rczultanti različnih interesov, iz katerih nastane nekaj, kar nihče ni hotel. Takšno stanje odtujitve jc potrebno preseči s skupnim načrtom ali skupno kontrolo. Kant je verjel v smisel "skritega načrta prirode", ker jc meščanska družba šele nastajala in ni pokazala svojih slabosti. Marx in Engcls pa sta kot teoretika socialistične revolucijo iskala poti za preseganje odtujitve. Kant jc videl v človeku dve težnji: težnjo po združevanju in težnjo po izolaciji. Zato piše o "nedružbeni družbenosti človeka". Napredek zanj ni rezultat naše vzgoje, ampak delovanja jirirodc v nas. Razreševanje družbenih nasprotij sc dogaja po "prirodnem avtomatizmu". Kant v "Ideji splošne zgodovine v svetovno-meščanskem pogledu" piše: "Kakršenkoli pojem svobodne volje v metafizičnem smislu si ustvarimo, človeški postopki so določeni po splošnih zakonih kakor vsako drugo prirodno dogajanje".42 Zdi se, da Kant v filozofiji zgodovine pristaja na determinizem volje, ki ga v morali zanika. Njegova misel sledi protislovju družbe. Namen zgodovine po njegovem izhaja iz njene kavzalanosti. Vendar se to nc ujema z Marxovim miselnim tokom, kar zatrjuje Max Adlcr v sestavku "Kant in socializcm". Marx razlikuje med prazgodovino in zgodovino prav tako kakor tudi med umazano-judovsko obliko prakse in občečloveško prakso. Prazgodovina ali predzgodovina je obdobje barbarstva (protislovij meščanske družbe). Zgodovina v avtentičnem smislu besede kot človekova kreacija jc onkraj meja 40 Burger, H.: Socijalizam i etika, Globus, Zagreb, 1979, str. 163. 41 Burger, II.: ibidem, sir. 166. 42 Burger, II.: ibidem, str. 161. 43 Ibidem, str. 153-184. meščanske družbe kot občečloveška praksa. Za zgodovino so značilne posebne zakonitosti, ne pa prirodni ali strojni avtomatizem. Zgodovina sama po sebi nima nobenega smotra, ker ni apartna oseba. Zakoni zgodovine niso monokavzalni po newtonovski paradigmi, ampak so lc tcndcncc v smislu človekovih bistvenih možnosti, ki jih posamezniki realizirajo ali pa tudi nc. Zato obstaja šc vedno odprto vprašanje prihodnje družbe: barbarstvo ali komunizem. Za Kanta je zgodovinski tok usmerjen k nespornemu napredku brez ambivalence. Razlika med posameznikom in družbo jc za Kanta v tem, da prvi deluje po moralnih, drugi pa po egoističnih motivih. Razlika med družbo in posameznikom izhaja iz razdvojenosti v posamezniku med njegovo družbeno in nadružbeno (izolirano) naravo, med nižjimi in višjimi plastmi duše. Moralno dejanje jc lc tedaj brezpogojno, kadar jc individuum sam izbor in kriterij moralnosti, v družbenem kontekstu pa postane pogojno. Marx in Engels, ki sta izhajala iz človeka kot družbenega bitja, sta pokazala tudi družbeni izvor izoliranega posameznika. V sestavku "Ponovno morala" Konrad Schmidt argumentira tezo, da jc moralajx>gojna, na kar mora navsezadnje pristati tudi Kant. Pogoj jc človekova težnja po sreči. Tudi Kantov pojem apriorne morale je zgodovinsko pogojen s prehodom fevdalizma v kapitalizem. Racionalno jedro Kantove morale jc v tem, da človek žc vnaprej skuša predvideti neprijetnosti in negativne poslcdicc svojih napačnih dejanj nc (samo) po empirični poti, ampak zgolj po tem, ali je človek cilj, ali jc samo sredstvo. Hcdonistična in utilitaristična morala samo kraktoročno obljubljata zadovoljstvo, srečo in korist. Kant pa skuša daljnoročno dobiti to, kar morale, proti katerim polemizira, obljubljajo lc kratkoročno. Razvoj kapitalistične proizvodnje za potrošnjo jc pokazal, da jc Kant upravičeno polemiziral proti utilitarizmu in hedonizmu. Kantova zavrnitev "nedružbenc družbenosti" jc tudi zavrnitev utilitarnc "nekoristne koristi". Nc gre lc za to, kaj človeku ne škoduje, ampak za to, kar ga omogoča kot cilj. Prav tako ni dovolj, čc skušamo napraviti atomske odpadke neškodljive, točimo v avtomobile bencin brez svinca itd., ker takšni ukrepi še povečujejo število skritih nevarnosti za človeka, do katerih jc pretirano zaupljiv. Avtonomija je v skladu z utilitarno moralo "nekoristne koristi" , ni pa v skladu s kategoričnim imperativom. Kant nc postulira moralne presoje po običajih, ampak po razumski poti. Prepoveduje laži iz človckoljublja, kamor bi sodile tudi današnje megalomanije, ker jc to laž človckoljublju, tj. liccmcrstvo. Vsak dan sc srečujemo s pojavi, ki prekoračujejo "srednjo mero" (starogrški ideal) ali meje čistega praktičnega uma. Zato še vedno pomeni moralno dejanje začetek spreminjanja cclotnc umazano-judovske oblike prakse. Kant skuša doseči realnost svobodne volje s pomočjo prava. "Pravo je skupnost pogojev, po katerih sc združi volja enega človeka z voljo drugega". Vsa dejanja, ki kratijo pravice, zunanjo svobodo drugih ljudi, so napačna Pravni imperativ se zato glasi: "Ravnaj tako, daje svobodno udejstvovanje tvoje volje združljivo s svobodo vseh drugih". Kar jc v moralno-idcalncm smislu omogočanje svobode drugih, je v realno-pravnem smislu združljivost. Tu vidimo tudi Kantovo naklonjenost republikanski ustavi. 44 Ibidem,str.98-102. 45 Opis negativnih značilnosti avtomobila glej v poglavju "Dmžbcna ideologija avtomobila", v knjigi Goz. A.: Ekologija i politika, Prosvcta, Beograd, 1982, str. 97-105. 44 Glej npr. Marx, K : K judovskemu vprašanju, O historičnem materializmu, str. 28-31. 47 Kant, I.: dve razpravi, SM, Ljubljana, 1937, str. 59. 48 Kant, I.: ibidem, str. 94. 49 Kant: ibidem.su-. 59 Moja pravica mora biti tudi pravica drugega. Ta Kantova misel jc blizu Marxovc, po kateri jc svoboda posameznika pogoj svobode vseh. Kant se opira na Rousseaja in Hobbsa. Pri obeh jc naravno stanje med posamezniki in državami vojna. Kategorični imperativ sprovaja narava prek uma, kar bi to opravil že sam brez žalostnih izkušenj. "Narava sama hoče, da zmaga slednjič pravo". Iz teh navedb jc razvidno, da Kant s kategoričnim imperativom želi prihraniti človeku žalostne izkušnje, vendar, kot sam priznava, to ni mogoče. Čc jc Kant v Kritiki praktičnega uma zagovarjal tezo, da kategorični um deluje ločeno od empirijc (izkustva), pa v Dveh razpravah priznava kategorični imperativ praktično-zgodovinsko tudi znotraj žalostnega izkustva prirodnega stanja. V kategoričnem imperativu sc nahaja bodisi božje (Kritika praktičnega uma) bodisi prirodno jamstvo za zmago prava. Za vsak pravni zakon jc nujno soglasje vsega ljudstva. Iz izvorne pogodbe se izvajajo vsi pravni zakoni. V tem smislu jc Kant zastopnik splošne volje francoskc rcvolucijc. Država ni vsota posameznih volj, ampak "vrsta notranje umne volje ljudstva". Kant zagovarja meščansko družbo s tezo, da politična in človeška svoboda in enakost lahko obstajata brez ekonomske enakosti. Meščanska ureditev dopušča "vsakemu svoje", poseganje po lastnini imenuje Kant na mnogih mestih "laesio" , ki ga pravno stanje nc dopušča. Kant zastopa tezo, da se posameznik nc sme podrejati družbeni prisili, vendar se le-ta lahko odreče avtonomiji v imenu svoje svobode. Sila jc pravična, čc "sc sklada s svobodo po splošnih zakonih". Posameznik jc "postulat praktičnega uma", ki mu pa Kant, kol smo žc večkrat videli, nc zaupa popolnoma. Pri pravnem stanju družbe zagovarja primat splošnega pred posameznim V nobenem primeru pa ni dolžnost posameznika formalizirana do te stopnje, da bi našla v njej opravičilo nacionalsocialistična totalitarna država. Ker jc za človeka značilna "nedružbena družbenost" (ungesclligc Gcsclligkcit), učinkuje družba prisilno tako v pravnem kot v nepravnem smislu. Razlog jc v tem, da tedaj, ko vleče posameznik na svojo stran in sc samovoljno izolira, vleče družba na svojo. Ni odveč vprašanje dopustne meje. Kot jc postavil Kant na strani posameznika kategorični imperativ kot regulativ možnega pravilnega ravnanja, tako jc postavil na stran družbe pravne norme. Kant jc tudi proti vojni: "M potrebna vojna niti med menoj in teboj v prirodnem stanju niti vojne med državami". Ta regulativ praktičnega uma pomeni, da naj se politika prilagaja pravu, in nc obratno, siccr ni možno doseči napredka v smislu "večnega miru". Ideja o večnem miru je ena izmed prosvctljcnskih iluzij. Orvclovski sofizem: vojna jc mir pa pomeni odkriti antihumanizem našega časa. Kant skuša prikazati apriorno gotovost za ohranitev človeškega rodu v bogu ali prirodi. Sartre pa karakterizira današnji čas takole: "Če hoče človeštvo živeli, ni lo zato, ker bi bilo rojeno, temveč, ker seje odločilo, da bo nadaljevalo svoje življenje. Človeka kot vrste ni več. Družba, ki je sama sebe napravila za čuvaja atomske bombe, sc nahaja izven prirodnega carstva, ker jc odgovorna za svoje bivanje ali ncbivanjc. Potrebno jc, da vsak trenutek pristane na svoje življenje. To danes občutimo kot tesnobo". ' Sartrc zanika obstoj "človekove narave", ker ga narava nc opravičuje pri neodgovornosti za ^Kantiibidem.jlr. 79. 51 Burger, 11.: Socijalizam i etika, str. 35. 52 Burcgcr, II.: ibidem, str. 35. 53 laesio = premišljena žalitev, prekriek, glej Kant: Metafizika čudoreda, Sarajevo, 1967, str. 49,52,53, itd. 54 Ibidem, str. 33. 55 Ibidem, str. 148 itd. 56 Sartre, J. P.: Les tcmps modemes, cit. po knjugi Pavičcvič , V.: Uvod u etiku, Kultura, Beograd, 1962, str. 334. svoja dejanja. Človekova odgovornost jc danes večja kot kdajkoli prej, ker so mnogo večje poslcdice dejanj. Zato Sartrc postavlja v smislu odgovornosti posameznika za ves svet. Pri vsakem izboru se mora vprašati "kaj bi se zgodilo, čc bi ves svet tako ravnal". Sartrc tudi meni, da "mi nc moremo izbrati zlo. To, kar izbiramo, jc vedno dobro. Zame 58 nc more bili dobro, kar ni za vse" . Sartrc utemeljuje svoje "eksistencialistično ponavljanje kategoričnega imperativa" (F. Bolnow, W. Maihofcr) takole: "Tako sem odgovoren za samega sebe in za vse ter ustvarjam sliko človeka, ki ga izbiram. Ko izbiram sebe, izbiram človeka". Maihofcr meni, da ta teza "prehaja" Kanta, ker predpostavlja, da jc pri izbiru tisti, ki izraža voljo, lc homo noumenon, nadindividualni umni subjekt, čigar volja ni podrejena prostovoljnosti homo phainomcnona. V njem sc maščuje sama umna nujnost". Sartrovo eksistencialistično ponavljanje Kantovega kategoričnega imperativa nc presega prvotne variante, ampak samo cksplicira vsebine, ki so bile že pri Kantu implicitnc. Tako jc ckspliciran izbor moralnega dejanja posameznika, odgovornost zanj pred vsemi in pogansko povezanost med ljudmi. Sartrova teza, po kateri jc cksislcnca človeka pred cscnco, nc eliminira cscncialnosti in s tem noumcnalnosti človeka, ampak jo uvede po ovinku spet nazaj.Za A. Schopcnhaucrja kategorični imperativ ni mogoč, ker jc svet samo slepa volja in predstava. Kategorični imperativ ni možen v nobeni antihumanistični filozofiji. Tako G. Anders dccidirano trdi, daje Kantovo stališče, po katerem sc človek "nc sme nikoli uporabiti samo kot sredstvo", zastarel, nc lc zato, ker obstajanje stotine konccntracijskih in delovnih taborišč na svetu dokazuje nasprotno, ampak zaradi pretvorbe človeka v surovino v sedanji fazi industrijske rcvolucijc. Kar seje dogajalo v mchanicistični zgodovini naravoslovnih ved, se danes dogaja na tej ravni "postcivilizatorskcga kanibalizma".' Današnja maksima sc glasi "Nc puščaj neuporabljeno nič, kar jc uporabljivo!" Aristotel in Kant sta šc razlikovala med smotrno in instrumentalno dejavnostjo, ki jc danes ukinjena. Po Andcrsu jc delo istovetno z dejavnostjo, ker ima lahko gib dclavca pri stroju prav takšen učinek kot pritisk na gumb nekega uradnika. Nebistvena razlika med intelektualnim in neintelektualnim taylorizmom kaže na nc-cclovito razdrobljenost dela, ki ga Anders označuje nasproti starogrške dvojice: crgon-ponos (napor) kot an-ergeia, nesmiselno delo , ki jc z vidika brezposelnih šc vedno smiselno. Hkrati z napornostjo jc v industrijski revoluciji delo izgubilo tudi smisel, tj. perspektivo samorcalizacijc človeka. Zato Anders očita Kantu, da dopušča človeka kot tabu in obenem predpostavlja, da jc vse ustvarjeno za človeka. Ta ideja jc vsebovana žc v judovsko krščanski tradiciji. Nc najdemo pa jc niti v sistemu magije niti v politeizmih. Skupna osnova vse dosedanje novoveške filozofije jc po Andcrsu antropoccntristična ideja, po kateri jc človek cilj in priroda sredstvo. V tem jc predpostavka naravoslovja, tehnike in industrije, V težnji po gospodovanju nad prirodo jc tudi človek postal sredstvo, surovina. • V sestavku Hipotetični in kategorični imperativ - K odprtemu vprašanju praktične filozofije argumentira A. Kulcnkampff tezo, da kategorični imperativ ni tako 57 Sartrc, J. P.: L'cxistcntialisme estun humanisme, Paris, 1946, sir. 17 58 Sartrc, J. P.: l.'cxistcntialismc est un humanisme, cil. po Tadič, L.: Filozofija prava, Naprijcd, Zagreb, 1983, str. 157. 59 Tadič, L.: ibidem, str. 157. 60 Tadič, L.: ibidem, str. 157. 61 Anders, G.: Zastarelost čoveka, Nolit, Beograd, 1985. str. 14. 62 Anders, G.: ibidem, str. 75. samoumeven, kot je to predpostavljala nemška klasična filozofija. Po analitični poti se ne da dokazati njegovega obstoja. Če jc obstoj kategoričnega imperativa kot moralnega zakona vezan na kazen in nagrado in samo bog kot zakonodajalec lahko izsili izvedbo zakona z omenjenimi sredstvi, jc jasno, da obstajajo le hipotetični imperativi. Prav tako jc obstoj kategoričnega imperativa problematičen, če jc bistvo meščanske države suverenost (Hobbcs, Kclscn, itd.), ki nima nobene druge moči nad seboj in jc zato zakon samo zakon najmočnejšega. Kant je predvidel transccndiranjc opisanega prirodnega stanja "boja vseh proti vsem" s kategoričnim imperativom s pomočjo eshatološkaga momenta, ki je v prispevku A. Kulenkampffovc odpadel kot spckulativni moment. Za konec si oglejmo še Kantovo pojmovanje vzgoje. Moralno najstvo sc realizira v neskončnem približevanju načinom dejavnosti v čutnem svetu. "Od nas samih jc odvisno, kako bomo razvili človečnost iz zasnov, ki so v nas". Človek postane človek samo z vzgojo". Človek se mora osvobodili naravne in družbene odvisnosti. Samo z načrtnimi vplivi lahko razvije skrita nagnenja v sebi. Kant opisuje probleme vzgoje takole: "Eden izmed velikih problemov vzgoje jc, kako združiti podrejanje zakoniti prisili s sposobnostjo izkoriščanja lastne svobode. Kajti prisila je nujna! Kako naj kultiviram svojo svobodo s prisilo? Lahko navajam gojenca, da prenaša prisilno svobodo. Brez tega gojenec nc zna uporabljati svobode. Prej mora občutiti neizogiben odpor družbe, da bi se naučil, kako samostojno preživljati samega sebe".'' Kant seje zavedal kontraverznosti ciljcv prosvctljcnstva, zato jc predvidel sistematičen pedagoško-znanstveni pristop k problematiki osvobajanja človeka iz nezrelosti, za katero jc sam kriv. Kant jc nasprotoval tedanjim obstoječim oblikam vzgajanja, ker so bile perspektive teženj liberalne buržuazije večje kot konservativna vzgoja v fevdalni družbi. Podobno kot Kant, sc danes zavzemajo za človekovo zrelost in samostojnost Adorno, Horkhcimer, Ilich, Bloch itd. Vzgoja v šoli cclo odvrača človeka od samorealizacijc. Starši sami nc morejo rešiti naloge, kako razviti človečnost v otroku, ker jc njihova družinska vzgoja odvisna od njihovega položaja v družbi. Običajno vzgajajo otroke za sedanji svet, ne pa za prihodnji. V marksističnem jeziku to pomeni, da starši in šola vzgajajo lc za obstoječo umazano-judovsko prakso, za potrošništvo, nc pa za prihodnjo občečloveško prakso. Vzgoja se začne najprej z disciplino, kontrolo živalskih nagonov v človeku. Dcspotija nižjih nagibov človeka oncsposablja pri izbiri samega sebe. Osvoboditev izpod divjine prirodnega stanja je potrebno zaradi poslušnosti moralnemu zakonu. Disciplina in poslušnost nista žc sama po sebi cilj vzgoje. Kant piše o kultiviranju, civiliziranju in moraliziranju kot sestavinah vzgojnega proccsa.' Človek mora delati, ker si le tako prodobi ekonomsko neodvisnost kot pogoj osebne in politične svobode. Z discipliniranjem in kultiviranjem se človek uči sam postavljati ciljc neodvisno od prirodnih nagibov. Človek si mora pridobiti takšne navade, sposobnosti in 63 Primerjaj Kuhlmann, W. - Bfthler, D.: Kommunikation und Reflexion, Zur Diskussion der Transzendcntalpragmatik-Antworten auf K.O. Apel, Suhrkam Verlag, Frankfurt am Main, 1982, str. 591-611. 64 Kant, I.: Ober die Padagogik... cit. po W. Sawallu: Konzcptioncn menschlichcr Vcrgcsellschcftung in den Tcoricn des dcutschen Idealismus und modemen Erzichungswissenschaft, Inaugural-Discrtation.Philipps UnivcrsctSt Marburg, Marburg, 1970, str. 28 65 Ibidem, str. 28. 66 Sawall, W.iibidcm, str. 30. 67 Sawall, W. :Konzcptionen menschlichcr Vcrgcsellschaftung in den Thcorien dej deutschen Idealismus und modemen Erzichungswisscnschaft, Inaugural Discrtation Philipp Univcrtitat, Marburg, 1980. str. 32. 68 Sawall, W.: ibidem, ttr. 35. spretnosti, ki mu bodo služile kot sredstvo za lastno osvoboditev. V tem vidi Kant kultiviranjc in civiliziranje duha. Moralna maksima kategoričnega imperativa je najvišji vzgojni cilj, ker pripravlja posameznika na življenje v družbi. Z moraliziranjem dosežemo uvid otrok v moralni zakon in preseganje gole discipline. Kant meni, da "jc včasih dobro, da otroci ravnajo po nagnenjih. V mnogih primerih pa jc bolje, da se ravnajo po dolžnostih. Moraliziranje jc za Kanta najvišja stopnja vzgajanja zaradi delovanja po uvidu v moralni zakon. Moralna vzgoja jc bistvo moralne zavesti naroda. V tej točki jc nemška klasična filozofija (Fichte, Schcling, Hegel) nadaljevala "francosko revolucijo v teoriji" (Marx). Ne gre samo za nastajanje meščanske družbe, ampak ludi za nastajanje nemškega naroda kot zgodovinskega naroda. IV. SKLEP Kant naleti na realna protislovaja pri vprašanju realizacijo moralnega zakona. To pa še ne pomeni,^da sc moralni zakon v realnem svetu ukine, kol to meni Hegel v smislu očitka Kantu.' Kantov odgovor zoper ta očitek jc v tem da sc moralni zakon nc realizira (popolnoma) v realnosti, ampak v neskončnosti. Kant potrebuje obstoj boga zaradi moralnega zakona, in nc obratno. Kant nasproti sofistični identifikaciji moralnega dejanja z nemoralnim dejanjem, vedno znova rehabilitira možnost moralnega dejanja, ki se razlikuje od nemoralnega dejanja po svoji brezpogojnosti, ki je v dolžnosti. Za nemoralno dejanje, ki ni dolžnost, so potrebni obstoječi realni pogoji, ne pa za moralno dejanje, ki jc ncgacija nemoralnega dejanja. Iz nelogične protislovnosti nemoralnega dejanja, ki ne izhaja iz celovitih interesov in zato ni po svoji parcialnosli obvezno za vse ljudi, sledi ncprotislovna možnost moralnega dejanja nasproti njeni ukinitvi izven meja čistega praktičnega uma. Pri Sokratu in Kantu je moralno dejanje brezpogojno, pri Aristotelu in Heglu pa je pogojeno. Hkrati z drugačnim moralnim dejanjem poslulira Kant podobno kot Sokrat drugačno vzgojo, politiko in socialno ureditev. To pa pomeni, daje potrebno za ralizacijo moralnega dejanja izumljati tudi nove pogoje rcalizacijc, kar vodi v zadnji konsckvenci k spremenjeni praksi. Razrešitev našega problema, ki jc v napačni zvezi politike z ekonomijo, jc tudi v odgovoru na vprašanje o pogojnih možnostih moralnega dejanja, ki v praksi nima samo moralnega, ampak tudi politični in ekonomski pomen. Vcčznačcn pomen moralnega dejanja jc dovolj razviden že iz Kantovega in Heglovega opusa.Arislotcl in Hegel sla videla v rcalno-umnih pogojih plodno zvezo med etiko in politiko, Sokrat in Kant pa v idealno-uinnih pogojih. Iz lega sledi, daje potrebno tedaj, čc v praksi ni ustreznih pogojev za moralno dejanje, ustrezne pogoje najprej (apriori oz. anlicipacijsko) teoretično ustvarjali. Marxova kritika politične ekonomije jc sinteza kritike celotne meščanske družbe z njeno filozofijo (moralo) in politko (ideologijo) vred kot teoretična osnova za socialistično revolucijo. Udejanjanje umnih oz. idclano zamišljenih pogojev z revolucijo vodi do nove zveze teorije s prakso in do novih problemov, ki kažejo po eni strani na nc-udcjanjcnc, po drugi strani pa na nezadostno teoretično obdelane idejne zasnove nastale prakse. V pričujočem sestavku sem skušal pokazati na nc-udcjanjcno "racionalno jedro" Kantovega kategoričnega imperativa v praksi na določene teoretične modifikacije. M Glej Kangrga, M.: Klički problem u djelu K. Marxa, str. 52. LITERATURA Anders, G.: Zastarelost čovcka, Nolit, Beograd, 1985. Burger,H.: Socializam i etika, Globus, Zagreb, 1979. Ccrroni, U.: Tehnika in svoboda, Komunist, Ljubljana, 1983. Gor/,, A.: Ekologija i politika, Prosvcta, Beograd, 1982. Morkheimer, M., Adomo, T.: Sociologica, Reden und Vortragc, Europeische Vcrlagsanslalt, Frankfurt am Main, 1984. Kangrga, M.: Etički problemi u djelu Karla Marksa, Naprijed, Zagreb, 1967. Kant. I.: Dvijc raspravc, Matica Hrvatska, Zagreb, 1953. Kant, I.: Kritika praktičkoga uma, Kultura, Beograd, 1957. Kant, I.: Kritika razsudne snage, Kultura, Beograd, 1957. Kant, I.: Metafizika čudoreda, Veselin Masleša, Sarajevo, 1967. Marks, K.: Teorije o višku vrednosti, I, H, III, Prosvcta, Beograd, 1978. Kuhlmann, W. - Bohlcr, D.: Kommunikation und Reflexion, Zur Diskusion der Transzendcntalpragmatik- Antwortcn auf K. O. Apel, Suhrkamp Verlag, Erankfurt am Main, 1982. Marks, K,- Engels. F.: O historičnem materializmu, CZ v Ljubljani, 1956. Novak, B.: I^ockovo pojmovanje svobode in sreče, Anthropos, 1983/III-IV, str. 36-37. Pavičcvič, V.: Uvod u etiku, Kultura, Beograd, 1962. Pcjovič, D.: Ilcrmcncvtika, znanost i praktična filozofija, Veselin Masleša, Sarajevo, 1982. Romič, J., R.: Pcrsonalistička etika, Krščanska sadašnjost, Zagreb, 1973. Sawall, W.: Konzeptionen menschlicher Vergesellschaflung in den Theorien des dcutschcn Idcalismus und modernen Erzichungswisscnschaft, Inaugural-Discrtation Philips Universitat Marburg, Marburg, 1970. Scrgejcv", D.: Otudjeni čovjek, Školska knjiga, Zagreb, 1986. Tadič, L.: Filozofija prava, Naprijed, Zagreb, 1983. Vorlander, K.: Zgodovina filozofije, II. knjiga, SM, Ljubljana, 1970. Duševna stanja so odvisna od zunanjosti MATJAŽ POTRČ ORGANIZEM, KAKRŠEN JE DENIMO ČLOVEŠKI ORGANIZEM, IMA KAR PRECEJ STANJ. a) Vzemimo najprej dihanje, presnovo in krvni obtok. To so prav gotovo stanja organizma. Čc pa se vprašam, ali so to tudi duševna stanja mojega organizma, bo odgovor kot na dlani, seveda negativen. Omenjena stanja sicer lahko vplivajo na duševna stanja. Tako lahko o njih razmišljam. Razmišljam denimo o svojem krvnem obtoku in na podlagi tega tvorim neko duševno stanje, ki ima za svojo vsebino krvni obtok. Vendar pa to seveda šc nc pomeni, da bi bilo samo stanje (ali aktivnost) krvnega obtokoa tudi duševno stanje. Na drugi strani se lahko začnem dušiti in na podlagi tega sc pri meni pojavijo različna duševna stanja, kot jc tesnoba, ki jc povezana z dušenjem in v tem smislu z dihanjem. Vendar pa tudi v tem primeru ne morem reči, da bi bilo dihanje duševno stanje mojega organizma. Jc pa vsekakor stanje mojega organizma. b) Zopet ima lahko moj organizem naslednja stanja: sem vesel, ali pa sem slabe volje. Ta stanja so vsekakor bližje duševnim stanjem kakor zgoraj omenjena stanja mojega organizma. Zdi se nam, da ima dejstvo, da sem vesel, prej opraviti z duševnostjo, kot pa dejstvo, da presnavljam. Drugo je namreč nekako avtomatično, prvo pa ni, in drugo ni odvisno od moje volje, prvo pa jc vsaj do določene mere. A kljub temu, da so sedaj omenjena stanja mojega organizma - veselje, žalost - bližje duševnim stanjem, šc nc moremo reči, da bi to bila duševna stanja. Vsaj zdi se, da je takšno stališče ustrezno. c) Končno pa imamo stanja organizma, ki so stanja z vsebinami. Prav na ta stanja običajno mislimo, ko govorimo o duševnih stanjih. Gre za stanja mojega prepričanja, da jc trava zelena, ali moje misli, da moj krvni obtok deluje. Prav na te vrste stanja sc osredotoča preučevanje v filozofiji ter v psihologiji. Seveda ni rečeno, da morajo filozofa zanimati zgolj stanja organizma z vsebinami. Prav tako je šc bolj jasno, da se bo psiholog morda šc prej ukvarjal s fiziološkimi stanji organizma. Vendar pa ni mogoče zanikati, da so prav stanja z vsebinami tista, ki najbolj značilno zanimajo filozofijo ali psihologijo. Ugotovili smo, da so stanja z vsebinami najbolj tipična duševna stanja, ki zanimajo filozofijo oziroma psihologijo. Sedaj pa bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, ali bi kdo lahko, tako rekoč šc preden jih opredelimo, postavil duševna stanja poti vprašaj, tako da bi postavil pod vprašaj njihov obstoj. Čc razmišljamo o tem, je najbolje, da se ozremo na najbolj resnega, korenitega nasprotnika, na skeptika. Skeptik je nekdo, ki skuša določeno področje postaviti pod dvom. V našem primeru nas torej zanima skcpticizcm glede obstoja duševnih stanj. Ta, na primer, ni identičen s skepticizmom o spoznavnosti duševnih stanj. Skeptik bo trdil, da duševna stanja nc obstajajo, na podlagi tega, da nič določenga nc moremo zvedeti o njih. Seveda duševnih stanj doslej šc nismo preveč podrobno opredelili. Zato jc vprašnje, ali jc mogoče skeptika zavrniti na tej splošni ravni, na kateri o njih govorimo. Zde sc mi, daje to mogoče. Poglejmo. Skeptik dvomi v obstoj duševnih stanj. Vendar lahko trdimo, da ta obstoj že predpostavlja v svojem argumentu. Čc namreč dvomi, lahko to stori zato, ker žc ima nekakšna druševna stanja. Čc pa jc predpogoj dvoma, da ima duševna stanja, potem ni smiselno trditi, da ta ne obstajajo. Naslednji človek, ki mu lahko naprtimo možnost dvoma v obstoj duševnih stanj, je redukcionist. Ta morda nc dvomi v duševna stanja tako močno kot skeptik. Ima namreč dve možnosti. Glede na prvo bi trdil, da so duševna stanja identična z materialnimi stanji. Rcdukcionist - rcdukcija pomeni zvedbo - namreč trdi, da duševna stanja lahko zvedemo na njihov materialni, fizikalni temelj. Tako so duševna stanja lahko zanj identična s fizikalnimi stanji nevronov, ki jih omogočajo. Na drugi strani pa bi lahko rcdukcionist tudi trdil, da duševna stanja nc obstajajo, saj obstajajo zgolj materialna in fizikalna stanja bioloških bitnosti, kot so nevroni. Čc pogledamo takšno sklepanje bolj od blizu, kmalu opazimo, da rcdukcionist nc zanika obstoja duševnih stanj, ko postavlja tezo o njihovi identiteti z materialnimi stanji. Čc pa trdi, da obstajajo zgolj materialna stanja, nc pa duševna, sc zdi, da jc prav tako v zmoti, saj mora predpostaviti specifična materialna stanja, katerih funkcionalna vloga je prav v tem, da so duševna stanja, oziroma da imajo vlogo duševnih stanj. Obstoj le-tch pa seveda ni postavljen pod vprašaj. Poglejmo še antircalista in instrumcntalista. Antircalist meni, da tedaj, ko govorimo o duševnih stanjih, nc mislimo na nič realnega. Pravzaprav o njih zgolj govorimo, s tem pa šc ni rečeno, da ta tudi realno obstajajo. Antircalist meni, da, če duševna stanja obstajajo, so tedaj odvisna od moje zavesti. Nc obstajajo kot nekaj realnega, ampak samo na tak način, da so vezana na vsebine moje zavesti. Tukaj je potrebno določeno pojasnilo, da bi bolj plastično dojeli, kako jc možno takšno stališče. Antircalist izhaja od primerov, ko mislimo, da sc nanašamo, ali referiramo na določeno realnost, pa se izkaže, da pri tem realnost ni pomembna, pač pa zgolj način, kako sc mi sklicujcmo na realnost. Od tod sklepa, da realnost obstaja bistveno v našem duhu, oziroma da jc vsaj prispevek našega duha odločilen pri opredelitvi neke realnosti. Od tod nadalje sklepa, da je prispevek našega duha tudi ontološko odločilen, da ima določene posledice tudi za sam obstoj določene realnosti, ki seveda ni realnost mojega duha. Poglejmo tak primer, ki bi privcdcl vodo na mlin antirealistu. Vsi vemo, da so kemiki lep čas govorili o flogistonu, ko so ga predpostavili pri razlagi gorenja. Flogiston naj bi bila substanca, ki omogoča izgorevanje. Vendar pa sedaj vemo, da ni obstajalo ter da nc obstaja nič takega, kot je flogiston. Danes vemo, da omogoča izgorevanje kisik. Vendar denimo šc to, da danes znanost v najbolj razvitih vejah že ve, da pravzaprav govorjenje o kisiku ni primerno: izgorevanje omogoča neka substanca, ki ji lahko rečemo XYZ (substanca jc dokaj zapletena, pa jo tako okrajšamo, da bi sc lažje skliccvali nanjo). To pa sedaj pomeni, da jc tisto, kar omogoča izgorevanje (flogiston, kisik, XYZ), vselej bistveno odvisno od naše zavesti, če naj tako rečemo, od skupne zavesti neke dobe, kot sc kristalizira v teorijah znanstvenikov. Kaj nam lahko zagotovavlja, da jc tisto, kar omogoča izgorevanje, zares kisik ter da ga ne bo lepega dne zamenjal flogiston? Kaj nam pravzaprav zagotavlja, da ne bo tudi XYZ lepega dne veljal lc šc za dejstvo, katerega obstoj je bistveno odvisen od dejavnosti naših možgan, seveda v obliki znanstvenih teorij? Od tod antircalist potegne sklep, da ni nikakršne bitnosti, ki nc bi bila bistveno odvisna od dejavnosti človeškega duha, ter da jc napačno predpostaviti ontološke obveze, ko govorimo o substanci, ki omogoča gorenje, ali pa o duševnih stanjih. Vendar poglejmo. Antircalist res predpostavlja, da jc neka substanca, kot so denimo duševna stanja, bistveno odvisna od našega duha. Vendar pa ob tem predpostavlja, da vendar na različne načine razlaga neki X (flogiston, kisik). Tako antircalizcm pravzaprav nc postavlja pod vprašanje obstoja neke bitnosti X, katerega skuša razložiti, ampak zgolj pravi, da lahko bitnost na več načinov razlagamo. To pa še nc pomeni, da ta bitnost ne bi objektivno, nc glede na opise, tudi obstajala. Poglejmo še instrumentalista. Ta se zdi glede ontologije duševnih stanj še bolj koroziven. Instrumentalist namreč trdi, da nekaj takega, kot so duševna stanja, sploh ne obstaja, da jih mi zgolj instrumentalno predpostavljamo. Lahko torej ostane skeptičen glede njihovega obstoja ali pa zanika njihov obstoj. Instrumentalist bo tipično vzel primer, ko na primer robot misli: mi mu pripisujemo mišljenje. V bistvu pa vemo, da robot nc misli. Gotovi smo namreč lahko, da nc obstaja nič kvalitativno ustreznega temu, kar mi imenujemo misel pri robotu. Vendar pa na drugi strani lahko marsikatero obnašanje robota lažje pojasnimo, čc rečemo, torej, čc instrumentalno predpostavimo, kako robot misli. Od tod sklepa instrumentalist glede duševnih stanj, da ta nc obstajajo, pač pa jc naše govorjenje o njih zgolj pripraven način, da lahko instrumentalno primerno razložimo določena dejstva. Kaj pa lahko odvrnemo instrumentalistu? En možen odgovor jc, da, če instrumentalist instrumentalno opisuje neko realnost (bitnosti, dogodke), potem vendarle opisuje nek X. Njegovega obstoja torej nc more zanikati. Ko instrumentalist pripisuje misel robotu, seveda pri robotu ne obstaja nič podobnega, kot je misel pri človeku. Vsaj nič kvalitativno ustreznega temu, kar se dogaja pri človeku. Vendar pa sc pri tem nc moremo izognili dejstvu, da sc instrumentalist sklicuje na določen X - denimo na stanja v robotovih čipih - ki mu pripada vloga lega, o čemer instrumentalist nekaj govori. Vse to, kar smo povedali doslej, seveda meri na apriorno možnost govorjenja o duševnih stanjih, nc da bi jih opredelili. Že ta splošna prcmišljanja pa nam pokažejo, kako imamo kar nekaj razlogov za trditev, da duševna stanja obstajajo. Duševna realnost, bomo torej predpostavili, obstaja. Zato pa bi bilo koristno, če jo bomo skušali pojasniti. Saj tisto, kar obstaja, moramo, čc jc lc mogoče, pojasniti. Teza, ki jo bom zagovarjal, jc naslednja: Teza: Potrebujemo eksternalistično razlago duševne realnosti individuov. Da bi to tezo uvedel, bom pregledal par premis. Naj navedem kar prvo: Pr.l: Vsaka razlaga, ki zadeva duševno realnost posameznikov, terja odvisnost od notranjosti ali od zunanjosti (inlcrnalizcm ali eksternalizem). Za razumevanje ravnokar uvedene trditve sem dolžan vsaj nekaj pojasnil. Prvo naj razloži, kaj sta internalizem in ckstcrnalizem. Intcrnalizem = def Razlaga duševnih stanj (pretežno ali docela) s pomočjo tega, kar sc nahaja v organizmu. Intcrnalizem jc torej en možen način pojasnitve duševnih stanj. V glavnem trdi, da mora pojasnitev duševnih stanj ostati znotraj organizma. Pri tem lahko notranjost omejimo na različne načine. Nekomu lahko pomeni notranjost organizma zgolj res cog i lan.s, kartezijansko nematerialno substanco. Drugemu lahko zopet pomeni nevronske strukture v možganih ali pa v ccloti organizma. Zopet lahko pomeni tisto, kar nc presega meja organizma, denimo vse tisto, kar nc presega organizmovc mrcž.nicc, kože. Internalizem skratka zagovarja takšno razlago, ki ostaja znotraj meja individua. Internalist ima tudi argument, ki mu pomaga razložili, zakaj jc potrebna takšna omejitev. Argument pravi, da nc vemo, kje naj sc naša pojasnitev sploh začne, čc nc pričnemo v mejah individua, oziroma organizma. Naša duševnost jc namreč žc tako dovolj zapletena, čc jo skušamo razložiti. Dokaz za njeno zapletenost je žc v tem, da jc ob tako velikem razvoju tehnike in znanosti nista uspela dokončno razložiti niti znanost niti filozofija. Enostavno dejstvo jc, da obstaja več rivalskih hipotez, če pogledamo filozofijo. Čc pa sc ozremo na znanost, vidimo, da kljub velikemu napredku ostaja pravzaprav lc malo znanega o duševnih stanjih. Ravno to pa jc šc razlog več, da ostanemo v mejah organizma. Siccr bi končno prišlo do tega, da bi sc filozofija ali psihologija morali ukvarjati z vsem tistim, kar zadeva vse znanosti, s kamni, mačkami, avti ter nevihtami, z njihovimi pojavnimi oblikami ter z njihovo fizikalno, kemično ali biološko strukturo. To pa, glede na pravkaršnjc sklepanje, zagotovo nc more biti primerno mesto, kjer bi iskali razlago duševnih stanj individua. Odgovor bi lahko bil takšen: Res jc, da filozofije ali psihologije nc more zanimati vse, kar sodi na področje najrazličnejših znanosti, saj bi tako prišli do absurdnega položaja, ko bi morali ti dve panogi prej opraviti delo vseh teh znanosti, da bi sc sploh lahko lotili svojega lastnega. Vendar pa jc dejstvo, daje duševnost tipično zavezana ludi zunanjosti. Dejstvo jc, da obstaja določena vzročna zveza med duševnimi stanji in zunanjim svetom ter da mora razlaga duševnih stanj to zvezo na nek način upoštevati. Tukaj sc lahko naslednji ugovor pravkaršnji trditvi glasi, da nas pravzaprav nc more zanimali vzročna zveza, ampak zgolj njeni učinki v notranjosti nekega organizma. Nc zanima nas, kako jc prišlo do določenga duševnega stanja glede na njegovo interakcijo z zunanjim okoljem, pač pa nas mora zanimati, kakšne pravilnosti zasledimo v notranji, funkcionalno ali kako drugače opredeljeni strukturi organizma. Torej nam v prvi vrsti nc more bili mar zunanjosti pri opredelitvi duševnih stanj. Zopet pa jc možen odgovor, da jc sama notranja zakonitost duševnih stanj v organizmu, njena razlaga, vendarle mogoča le tako, da pri njeni opredelitvi bistveno upoštevamo nomološke povezave z zunanjim svetom. Naj navedem razlago internalizma, ki sc mi zdi med vsemi šc najbolj primerna. Ta razlaga pravzaprav izhaja iz dveh smeri, na kateri sc moramo obračali, ko skušamo nekaj zvedeti o duševnosti. Razlaga duševnega res cogitans materialna snov v našem telesu Mislim, da so odgovore na vprašanje, kaj jc pravzaprav duševno, običajno iskali prav pri teh dveh smereh. Sam menim, da jc bolj primerna aristotclovska opredelitev (povzel jo jc Tomaž Akvinski), po kateri moramo duševnost opredeliti glede na predmete. Vendar naj sc vrnem k vprašanju, kako lahko intemalizem zagovarja svojo metodološko mejo. Metodološka meja: a) duševna stanja povzročajo stvari ter dogodki v zunanjem svetu, b) vendar jc lc naša notranjost pomembna za razlago duševnih stanj. Čc sam menim, da jc primerna opredelitev duševnih stanj ter duševnosti nasploh s pomočjo zunanjih predmetov, lahko vidimo, da trditev a) pomeni nekaj drugega. Internalist bo pod a) kvečjemu dopustil, da stvari v zunanjem svetu povzročajo duševna stanja. In res jc Ic-to kaj težko zanikati. Nikakor pa internalist nc bi priznal, da lahko stanja v okolici organizma bistveno vplivajo na samo notranjo razlago duševnih stanj. Dogodki v zunanjem svetu siccr res lahko povzročajo nekatera duševna stanja, bi trdil internalist, vendar pa to povzročanje nima nikakršnega vpliva na razlago duševnih stanj. Sedaj smo že prišli do trditve b), namreč, da jc lc naša notranjost lahko pomembna za razlago duševnih stanj. To naj bi bil sklep glede na zgornje opažanje. K temu bi želel kritično pripomniti zgolj naslednje: Čc žc predpostavimo a), potem lc težko zagovarjamo b). Namreč, ko predpostavimo, da ima nek dogodek ali bitnost nek vzrok, lc težko zanikamo, da bi morali ta vzrok predpostavili pri pojasnitvi tega dogodka ali bitnosti. Razlaga namreč običajno skuša odgovoriti na vprašanje "zakaj?", in bistveno jc, da vpeljemo vzrok v razlago, čc žc ugotovimo, da jc vzrok odločilen za nastop nekega dogodka ali bitnosli. Čc zavoljo sonca spomladi trava zeleni, bomo kaj težko zaobšli sončno toploto pri razlagi dogodka, da trava zeleni. Podobno, čc so duševna stanja povzročena z zunanjimi stanji, bomo pri njihovi razlagi lc težko izpustili ta zunanja stanja. Šibki intemalizem bi trdil, da duševna stanja razlagamo pretežno s pomočjo tega, kar sc nahaja v individuu. Močna različica internalizma pa bi trdila, da duševna stanja razlagamo docela s pomočjo tega, kar sc nahaja v individuu. Glede teh dveh stališč vidim naslednje težave: Čc imamo močni ekstemalizem, se postavlja vprašanje, kako naj sploh razložimo duševna stanja. Čc namreč predpostavimo, da nikakor niso vzročno odvisna od okolicc organizma, potem ni razloga, da bi sklepali, kako so to duševna stanja, ki bi bila pač različna od drugih stanj organizma, kot jc na primer krvni obtok ali presnova. Čc pa so duševna stanja vzročno povezana z zunanjimi stanji v okolici organizma, potem ni več mogoče zagovarjali močne različicc internalizma. Kolikor pa imamo opravka s šibko različico internalizma, namreč s trditvijo, da duševna stanja lahko razlagamo zgolj ali pretežno s pomočjo tega, kar sc nahaja v organizmu, zopet zaidemo v škripcc. Namreč, čc predpostavimo, da jc pojasnitev duševnih stanj zgolj pretežno in nc doccla odvisna od zunajosti (kar sc siccr zdi sprejemljivo stališče), potem smo predpostavili, da jc razlaga duševnih stanj vendarle v veliki meri odvisna od zunanjosti. Dovolj jc pravzaprav žc, čc predpostavimo, da jc razlaga duševnih stanj lc nekoliko odvisna od zunanjosti. V tem primeru smo žc predpostavili, da so vsaj neka duševna stanja vzročno podgrajena z zunanjimi stanji v okolici organizma. To pa jc žc dovolj za lo, vsaj tako sc mi zdi, da nc moremo več predpostavljali ustreznosti internalistične intcrprctacijc. Kajti slednja mora trditi, da pri razlagi duševnih stanj ni potrebna nikakršna povezava s tem, kar jc zunanje organizmu. Čc želimo nadaljevati našo razpravo o duševnih stanjih, bomo morali vpeljati nov pojem: propozicija. Kaj jc propozicija? Večkrat sc nam zdi, daje propozicija kar stavek. Denimo, stavek "Trava je zelena." naj bi bil propozicija. Vendar pa to nc more držati, kol bo poslalo razvidno iz naslednjega premisleka. Naključno jc res, da govorim šc nekaj jezikov. Tako lahko srečam Angleža in mu rečem "Grass is grccn.", ali pa kramljam z Nemccm, ter pravim "Grass ist griin", pa zopet naletim na Francoza, ter menim "La herbe est verte.". In tako naprej, še v nekaj jezikih. Ko izgovarjam omenjene stavke, lahko trdim da so različni ali pa enaki. Po mojem vsekakor niso enaki, kar kaže žc njihov zapis. "Grass is grccn." in "Trava jc zelena.", na primer, nimata kaj preveč skupnega, čc upoštevamo njun grafični zapis. Torej lahko rečem, da so različni stavki, ki sem jih omenil, prav zares različni. Vendar pa jim je vseeno nekaj tudi skupnega, kar čutim žc intuitivno, čc o tem razmišljam. Skupno jim jc tisto, kar izražajo. No, in to skupno, kar izražajo, jc propozicija. Propozicija zato ni identična z nobenim izmed različnih stavkov, ki jih zasledimo v naravnih jezikih. Je neka abstraktna bitnost, ki jo, kot smo pravkar videli, lahko izražajo ti različni stavki. Propozicijo lahko zapišemo s pomočjo slovenskega stavka /TRAVA JE ZELENA/, in s tem želimo pokazati, da imamo opraviti z nečim abstraktnim, kar ni neposredno povezano z jezikovnim izrazom. Vprašanje pa jc, kako nadalje interpretirati propozicijo. Denimo, lahko rečemo, daje njen pravi model vendarle vzporeden jezikovnemu modelu. Ali pa lahko zopet trdimo, da so ustrezni model propozcijc modalni možni svetovi. Vendar sc s tem vprašanjem tu nc mislim ukvarjati. Rad bi sc zaustavil pri nekem drugem vprašanju. Namreč, kaj naj bo tisto, s čimer lahko opredelimo vsebino duševnih stanj? Posebej sc lahko vprašamo, ali naj to vsebino opredelimo s pomočjo stavkov, ali s pomočjo propozicij. Dejal sem, da različni jezikovno materializirani stavki (fonično, na papirju materializirani) lahko izražajo propozicijc. Pri tem so propozicijc neke abstraktne bitnosti. Ali so duševna stanja identična z jezikovnimi stavki, kot jc slovenski stavek "Trava jc zelena."? Mislim da majhen premislek pokaže, kako temu nc more biti tako. Duševna stanja niso enaka stavkom. Mi jih lahko izražamo s stavki, niso pa identična z njimi. Svojo misel, da jc trava zelena, lahko izrazim s slovenskim stavkom "Trava je zelena.". Nihče pa nc bo rekel, da imam v glavi zbirko stavkov kot takih. Propozicija /TRAVA JE ZELENA./pa sc seveda zdi bolj primerna za izražanje misli. Oziroma, gotovo jc vsaj to, da lahko prej rečemo, kako jc propozicija /TRAVA JE ZELENA./ identična z mislijo (z duševnim stanjem!) kot pa, daje slovenski stavek "Trava jc zelena." identičen z mislijo oziroma z duševnim stanjem. Zavedam sc, da sem pravzaprav tako šele odprl dokaj težko vprašanje oprcdcltve vloge propozicij. Vendar pa se mi zdi na temelju pravkar povedanega upravičeno trditi vsaj to, da lahko skušamo vsebino duševnih stanj opredeliti s pomočjo propozicij. Od tod lahko stopimo k naslednjemu vprašanju, namreč k vprašanju po povezavi med propoziciolnalno opredelitvitjo duševnih stanj ter med internalistično interpretacijo. Obstajajo namreč neki razlogi, na podlagi katerih lahko sklepamo, da prav na podlagi propozicionalne interpretacije duševnih stanj slednja moramo predpostaviti kot interna, notranja stanja. Predpostavka takega sklepanja jc, da se internalistična interpretacija navezuje na propozicionalno razlago duševnih stanj, ker propozicije niso bitnosti, ki bi bile, ali pa vsaj, ki bi prvotno, glede na svojo primarno vlogo, bile usmerjene na zunanji svet. Takšno sklepanje bi lahko podkrepili z nekaterimi razlogi. Propozicionalna vsebina /TRAVA JE ZELENA/, bi dejali, sc običajno zares sproži v individuu, ko ta v zunanjosti zaznava zeleno travo. Vendar pa: a) Vsebina ni usmerjena lc na eno situacijo, ko jc trava zelena, ampak na več situacij - zato jc vsebina abstraktna ter potemtakem notran ja. Temu bi bilo mogoče odvrniti takole: Vsebina jc res abstraktna, v tem smislu, da je lahko usmerjena na več situacij. Vsebino tudi uporabljamo za to, da se usmeri na več primerkov situacij. Zato ima, tipično, povezavo z zunanjimi situacijami, ko jc denimo trava zelena. Poleg tega: dejali smo, da jc vsebina notranja - na temelju tega, ker smo prej zatrdili, daje abstraktna. Vendar sc zdi potrebno opozorili, da abstraktnost kot taka šc nima nujno za svojo poslcdico notranjosti. Čc jc nek X abstrakten, ima lahko ta X šc vedno niz konkretnih uporab na posamičnih primerih. Zato ta X ni nujno omejen zgolj na notranjost. b) Na travo lahko mislim tudi, ko trave sploh ni v okolici - od tod lahko sklepamo, daje propozicija abstraktna, notranja individuu, daje zgolj v njegovi glavi. Ugovor jc podoben. Res lahko prevzamemo stališče, da jc propozicija abstraktna, vendar zato šc ni potrebno trditi, da bi nujno morala biti doccla zajeta v notranjosti individua, oziroma da moramo upoštevati lc notranjost organizma, ko jo razlagamo. c) Imamo tudi propozicijo o Dedku Mrazu - torej imamo opraviti z nečim, kar je odvisno zgolj od moje duševnosti, in jc potemtakem propozicija nujno zgolj internalistična. Odgovor bi bil lahko takšen: Dedka Mraza morda res ni, vendar pa obstajajo mnoge vzročne povezave meti primerki Dedka Mraza, ki predstavljajo to mitološko osebnost, ter med mojim pojmom o Dedku Mrazu, ki ga lahko zasledimo v propoziciji. Primer lahko cclo zaostrimo z uvedbo okroglega kvadrata. Tudi v tem primeru obstaja vzročna povezava med okroglostjo ter med prcdmclnostjo, zopet med pojmom okroglega kvadrata in med propozicijo, v kateri lahko ta nastopa. Tako Dedek Mraz ali okrogli kvadrat vendarle nista odvisna zgolj od moje duševnosti. Od tod pa nadalje prav tako nc sledi, da bi morala propozicija biti zgolj internalistična. Navedel sem torej nekaj razlogov, kako bi lahko duševna stanja predstavili zgolj kot notranja stanja, tako da bi izhajali od propozicionalnc opredelitve duševnih stanj. Dodal pa sem šc nekaj pomislekov. Povedal se žc nekaj o tem, kako jc dvom v obstoj duševnih stanj povezan tudi s skeptikom Internalist dvomi v povezavo duševnih stanj z realnostjo, ki jc zunanja organizmu. Kot sem dejal, ga pretežno ali zgolj zanima tisto, kar se dogaja v notranjosti organizma. Znan jc argument, ki ga uporabljajo za podporo stališču internalizma. To je kartezijansko utemeljeno opažanje, ki trdi, da ni bistvene razlike v opredelitvi duševnih stanj dvojčkov, od katerih eden tvori duševno stanje na podlagi dejstva, da nož vidi, drugi pa na podlagi dejstva, da nož halucinira. Ker so stanja obeh dvojčkov ista, poteka naprej sklepanje, niso odvisna od zunanjega sveta. Takšno bi bilo sklepanje glede na intcrnalizem. Obstaja pa določena vzporednica s skcpticizmom. Gre za znani argument možgan v kadi, za skeptični kartezijanski argument, na podlagi katerega sklepamo najprej, da nc poznamo razlike med notranjimi in zunanjimi stanji ter da, čc jc tako, lahko sklepamo na prednost notranjih stanj. Skeptik v temelju trdi, da nečesa nc moremo vedeti. Lahko da trdi, da nc vemo ničesar (skrajni skcpticizcm), da nc moremo nekaj vedeti glede določenega področja, ali pa da nc moremo vedeti določene propozicijc. Pogoje vednosti klasično opredelimo kot Vap = def p & Pap & Uap, pri čemer jc V operator vednosti, P operator prepričanja, U operator upravičenosti, p jc propozicija, a pa jc indeks, ki označuje individua. Zgornjo formulo preberemo "Oseba a ve da p čcc je p resnično, je a prepričana v p in čc jc a upravičeno prepričana, da p". Resničnost propozicijc tod pomeni, da obstaja nekakšen stik, oziroma vsaj rcničnostna korclacija s svetom. Argument možgan v kadi pa poteka takole: Hipoteza je, da izkustvo osebe a ni izkustvo možgan v kadi. (Možgani v kadi so ista oseba kot a, le da nc gre za osebo, ampak za možgane, ki jim nori supernevroznanstvenik dovaja dražljaje, tako da ima oseba a natanko tako izkustvo, kot da nc bi bila možgan v kadi s fiziološko hranljivo raztopino, v bistvu pa to jc.). Če "biti možgan v kadi" okrajšamo z MK, imamo ^izkiutvo * M K Pri tem pa oseba a ve, da ima določeno izkustvo: Vendar, to izkustvo osebe a, da ni možgan v kadi, jc prav takšno kot njeno izkustvo, daje možgan v kadi (v obeh primeri ima oseba identične čutne vtise): a„iU,,vo MK = al/kuitvo -iMK To jc razumljivo, saj smo dejali, da nori znanstvenik predvaja osebi a prav takšen film zaznavanj ter ostalih izkustvenih stanj, kakršnega bi oseba imela, čc ni bi bila možgan v kadi s hranljivo fiziloško raztopino Od tod pa lahko sklepamo, da oseba a nima nikakršnega načina, na podlagi katerega bi lahko vedela, ali jc njeno izkustvo možgan v kadi, oziroma, ali njeno izkustvo ni izkustvo možgan v kadi: »-i V, če (a„ku,tv„ MK v ai7jluMvn-, M K) Skratka, tudi čc predpostavimo hipotezo, da oseba a ima izkustvo, da ni možgan v kadi a^u,,«,* M K in čc velja zgornji vmesni sklep -,Vače (a^^MK v abJtuBVO-.MK) cxl tod sledi, da nc vc ali jc možgan v kadi ali da to ni: .: -.Vače (a = MK. v a * MK) To jc skeptični sklep glede vednosti osebe, čc jc možgan v kadi. Vendar pa lahko oseba vc poljubno propozicijo p. In čc Vap potem Va (a *MK). Sedaj okrajšajmo (a *MK) s q. Torej Va (p --> q). Bistven pri tem jc q, na katerem argument gradi. Vpcljimo sedaj načelo zaprtja vednosti (ZV), glede na katerega jc vednost osebe a zaprta pod implikacijo: NZv: | Vap A Va (p --> q)]- --> Vaq Uvcdimo naslednjo intcrprctacijo: p = a sedi in posluša predavanje q = a ni možgan v kadi Tedaj načelo zaprtja vednosti trdi, da a vc, da sedi in posluša predavanje. Poleg tega pa a tudi vc, da, čc posluša predavanje, potem ni možgan v kadi. Od tod pa a vc tudi, da ni možgan v kadi. Po modus tollcns |(p-->q, q)-->-.p ] dobimo H V«, A V. (p —> q)l --> —i V,p, torej čc a ve, da jc možgan v kadi, in čc a vc, da iz tega, da posluša predavanje sledi, da ni možgan v kadi, potem iz tega sledi, da nc vc ali sedi in posluša predavanje. Torej, velja skcpticizcm za poljubni stavek čc prevzamemo načelo zaprtja vednosti ter zgornje pogoje. Pri Dcscartcsu jc bila interpretacija za q "a nc sanja". Lahko sc vprašamo, ali jc skcpticizcm, kakršnega smo navedli, obenem kar neposredno dokazni material za intemalizem. Zdi sc, da lahko zagovarjamo naslednje stališče: Skcpticizcm je skrajna oblika internalizma. To pa zato, ker temelji na stališču, da so naša duševna stanja dostopna lc naši notranjosti. To pa ravno sledi iz načela zaprtja vednosti, ki pravi, daje naša vednost zaprta pod implikacijo. Dcscartcs jc internalist, saj ravno na ta način pridobi prepričanje, da so duševna stanja odvisna zgolj od notranjosti poljubne osebe a. Šc en filozof internalist bi bil Husscrl, saj je znano, da uvaja odmišljanjc zunanjih svetnih dejstev v okviru svoje fenomenološke redukcije ali epohč: svetna dejstva zvede na dejstva moje zavesti. Mi bi tu dejali, da gre za dejstva notranjega doživljanja (s čimer sc siccr Husscrl nc bi strinjal, saj on meni, da dejstva po izvedbi fenomenološke redukcije nc morejo biti psihološka). Pred nekaj časa je podobno internalistično stališče vpeljal Fodor s svojo te/o metodološkega solipsizma. Ravno ta jc trdila, da morajo psihološko razlago zanimati zgolj notranja stanja organizma, nc pa tisto, kar sc nahaja v zunanjosti organizma. Skušam pokazati, kako takšno stališče ni združljivo s samo opredelitvijo duševnih stanj kot takšnih stanj organizma, ki bi bila specifično porazlikovana od drugih stanj organizma. Intcrnalizem jc še posebej privlačen zato, ker lahko v njegovem okviru razlagamo duševna stanja z modelom računalniške intcligcncc, oziroma s pomočjo računalniške metafore. Pretežna večina standardnih modelov računalniške inteligence pa jc pozorna zgolj na notranje operacije sistema, kot denimo na različne sintaktične in druge funkcionalno uvedene povezave, nc pa na njihovo razmerje z zunanjo realnostjo. (Sam mislim, da jc takšna oblika metafore zastarela, in dejansko so jo že zamenjali modeli paralelno distribuiranih procesov, s katerimi jc mogoče nelinearno modelirati duševno realnost individua, pa tudi šc druga področja. Menim, da jc pravzaprav linearna računalniška metafora na dolgo progo prav gotovo zgrešena, saj mora modeliranje duševnih stanj upoštevati končno šc dejanskost. Torej bi bila v tem smislu bolj primerna za modeliranje duševnih stanj robotska metafora.) Doslej sem skušal dati nekaj uvodnih pojasnil o internalizmu. Seveda pa lc-tcga nc moremo dojeti, če ga nc dojamemo v opoziciji z njegovim nasprotjem, z eksternalizmom. Tukaj jc poskus njegove definicije: Ekstcrnalizem = def Razlaga duševnih stanj (pretežno ali docela) s pomočjo tega, kar se dogaja zunaj organizma. Glede na pravkaršnji predlog moramo na nek način vključiti v razlago duševnih stanj zunanjo realnost. Sam mislim, daje ekstcrnalizem ustrezen nauk za interpretacijo duševnih stanj. Da bi pokazal, čemu je ustrezen, jc šc najbolje, čc sc zopet vprašam, kaj so duševna stanja. Kaj izmed naslednjega bi bilo ustrezno za razlago v filozofiji ali psihologiji o tem, kar se dogaja v notranjosti organizma? Dejali smo, da imamo na eni strani stanja kot so dihanje, presnova ali krvni obtok. Potem, smo dejali, imamo zopet stanja, kot so različna razpoloženja. In končno imamo stanja organizma, ki imajo vsebino in ki smo jih zato opredelili kot duševna stanja. Oglejmo si en primer takšnega stanja. Naj bo to prepričanje. Prepričanje ima vsekakor vsebino. Vsebina prepričanja pa je običajno usmerjena na nekaj, kar sc nahaja v svetu. Jaz sem prepričan, da /V VRTU JE MAČKA/. Očividno je to moje prepričanje povezano z zunanjo realnostjo, z nečim, kar se dogaja ali obstaja zunaj meja mojega telesa. Podobno velja tudi za druga duševna stanja, kot je denimo želja. Želim si, da bi /PREŽIVEL LEP VEČER/. Tudi tod jc moja želja, kot duševno stanje, z določeno vsebino, odvisna od možnega stanja v svetu. Lahko, da se ta želja udejani ali pa ludi nc, vendar pa jc na vsak način odvisna od zunanjega sveta. Naj sedaj navedem še argument, ki zagovarja eksternalistično interpretacijo duševnih stanj: Razred organizmovih stanj, ki jim pravimo najbolj po pravici duševna stanja, ima vsebino. Stanja z vsebino so tipično usmerjena na zunanji svet. .: Duševna stanja moramo razložiti z dejstvi iz zunanjega sveta, oziroma iz okolice organizma. O prvi premisi jc bilo povedanega že dovolj. Seveda nam jc pri tem ostal še nemajhen opravek opredelitve termina "vsebina". Trenutno smo jo opredelili kol propozicionalno vsebino, pri tem pa smo propozicijo navedli kot abstraktno bitnost. Tega posebnega in težkega vprašanja sc tod nc nameravam še posebej lotevati, razen pripomb, ki bodo še nujne. Druga premisa pravi, da so stanja z vsebino tipično usmerjena na zunanji svet. To se mi zdi razumljiva trditev. Vsebina namreč ni usmerjena na organizmovo notranjost. Tudi če tedaj, ko mislim, da /V VRTU JE MAČKA/, predpostavim, da je moja misel identična z nevrofiziološkim, in končno s fizikalnim stanjem, nc morem reči, da je vsebina usmerjena na nevrofiziološko podlago. Mislim le, da fizikalno podlago uporabljamo za usmeritev na zunanjo vsebino. Sedaj lahko pogledamo šc opredelitvi močnega in šibkega eksternalizma, ki izhajata iz zgornje dcfinicijc, ko teče beseda o tem, da razlagamo duševna stanja pretežno ali doccla z nečim, kar sc nahaja zunaj organizma. Močni eksternalizem = def Za razlago duševnih stanj so odgovorne le zadeve v zunanjem svetu. Takšen močni eksternalizem bi lc težko zagovarjali, saj je jasno, da zadeve v svetu izven meja organizma niso nič specifičnega, na podlagi česar bi lahko opredelili duševna stanja. Jasno jc, da duševnih stanj nc moremo opredeliti zgolj z zunanjimi dogodki. Kajti v tem primeru ne bi obstajala nikakršna razlika med razlago duševnih stanj ter med razlago kakršnegakoli drugega fizikalno razložljivcga dejstva. Zopet pa bi lahko pravkar zatrjenemu ugovarjali, češ da smo na tih način predpostavili nematerialistično specifičnost duševnega, nekakšen dualizem. Zato, bi sc nadaljeval ugovor, velja razmisliti o možnosti šibkega eksternalizma. Sedaj pa navedimo: Šibki eksternalizem = def Za razlago duševnih stanj niso odgovorne lc zadeve v zunanjem svetu, ampak v večji ali manjši meri tudi zadeve v organizmu. Takšna opredelitev eksternalizma se zdi primernejša, saj dopušča tudi vključitev dogajanj znotraj organizma v opredelitev duševnih stanj. Kot je takšno stališče že primerno, kot sc zdi na prvi pogled, saj notranjost organizma vsekakor ima svojo vlogo pri duševnih stanjih (siccr bi lahko imela duševna stanja kamen ali telefon), pa imamo zopet nevarnost, da bi sc zabrisala meja med internalizmom ter eksternalizmom. Mogoč jc torej ugovor: kako sc takšen eksternalizem sploh razlikuje od internalizma? Zopet lahko odgovorimo, da jc bistven pri opredelitvi eksternalizma poudarek, ki ga odmerimo zunanjim dejavnikom, da pa jc udeleženost notranjosti pri tem trivialna. Sedaj, ko smo pregledali nekaj problematike v zvezi s temeljnimi pojmi, kakršni v njej nastopajo, sc lahko vrnemo k prvi premisi ter iz nje izluščimo še neke druge poudarke. Premisa v bistvu trdi naslednje: a) Vsaka razlaga duševne realnosti individuov mora hiti bodisi inlcrnalistična ali eksternalistična. Zatorej ni drugih možnosti (vsaj nc pomembnih). b) Razlago duševne realnosti moramo začeti na ravni individua. Naj sedaj po vrsti navedem pripombe k prvi ter k drugi tezi: ad a) Razlika med internalizmom ter eksternalizmom ima globoke korenine tako v tradiciji filozofije, kot tudi v tradiciji znanosti. Morda bi kdo mislil, da jc opozicija internalizem/eksternalizem v filozofiji omejena zgolj na obdobje, ki sc jc začelo z Dcscartcsom, saj jc ravno Kartczij uvedel temelje individualizma. Vendar bi bilo takšno mnenje zgrešeno. Za dokaz, zadošča žc, čc sc spomnimo na izrazito internal istično ali zopet eksternalistično razvrščanje filozofskih nazorov glede bitnosti, kakršne so propozicijc. Seveda jc teza nominalizma in realizma (naukov, da so pojmi zgolj načini govora ali pa zopet, da realno bivajo) ontološka. Vendar pa sc moramo spomniti, da na primer Akvincc opredeli duševne funkcijc z zunanjimi predmeti. Ko govorim o ckstcrnalizmu, mislim glede takšnih tez o opredelitvi duševnosti ali duševnih stanj. Takšne teze pa so bile prisotne žc ves čas in taksonomija njihovega razlikovanja ne zajema kartezijanskega individualizma. Podobno razdelitev med inlcrnalističnimi in ckstcrnalističnimi nazori lahko opazimo tudi v psihologiji. Vzemimo kot ilustracijo procese videnja. Nekatere psihološke šole menijo, da so za razlago videnja bolj pomembni procesi v organizmu, nekatere pa zopet, da pripada glavna teža proccsom ali predmetom izven organizma. Nekateri raziskovalci, denimo tisti v robotiki, bi lahko oporekali takšnemu razlikovanju ter bi trdili, kako to ni pomembno za njihove načine kategorizacije. Vendar pa sem sam imel priložnost slišati nekega spccialista-robotika, ki jc dejal: "Zunanji svet nima vloge pri opisu robotskega vida." Iz. tc njegove izjave ni težko razbrati, da imamo opravka z. internalistom. Teza zgoraj pa trdi nc lc, da jc razlikovanje internalizem/eksternalizem pogosto, ampak šc, da načeloma nc obstajajo druge pomembne možnosti razlikovanj. Da jc temu res tako, ni težko spoznati po manjšem premisleku. Vsekakor obstajajo različne klasifikacije duševnih stanj. Vendar pa, čc razlagamo duševna stanja nekega individua, potem jc nanjpomembnejše, ali sc bomo odločili pri tem odmeriti poudarek dogajanjem zunaj ali pa zopet znotraj organizma. t adb) Proti trditvi, da mora začeti razlaga duševne realnosti na individualni ravni, bi lahko kdo dejal, da moramo duševno realnost začeti razlagati kar v okviru skupnosti. Čc, na primer, prepričanj in želja nc bi začeli razlagati na ravni individuov, bi jih lahko verjetno razlagali na ravni skupnosti, ali pa s pomočjo posplošitcv. Pod posplošitvijo tod lahko menimo, da duševne realnosti nc bi razlagali s posamičnimi nastopi duševnih stanj pri individuu, ampak da nas lahko v filozofiji ali psihologiji zanima zgolj nadindividualna razsežnost duševne realnosti, denimo fomalnc zakonomerne posplošitve o tipskih stanjih pripričanj, nc pa posamični individualni primerki prepričanj. Odgovor na pripombo, da moramo začeti preučevati duševna stanja na ravni skupnosti, odpade: kako naj psihološko realnost začnemo razlagati s skupnostjo? Vsekakor sc zdi primerna ugotovitev, da ni narodove misli, ampak da kvečjemu obstajajo zgolj misli, ki si jih med seboj dele posamezniki v narodu. Skupnost siccr lahko omogoča nastanek misli, oskrbi temelj za nastanek misli. Vendar pa jc v tem primeru njena vloga podobna, kakršno ima pri nastanku misli siceršnje zaznavanje materialnega sveta. Kaj pa formalne lastnosti duševnih stanj? Vzemimo primer: Oseba o jc prepričana da p Tukaj smo navedli okvir, ki predstavlja možni začetek formalizacije duševnih stanj. Nekdo lahko trdi, da smo kot filozofi zainteresirani prav za takšne lastnosti tedaj, ko razlagamo prepričanja ter ostala duševanja stanja. Vendar pa jc potrebno opozoriti, da lahko takšne tipske razlage dobimo zgolj na temelju primerkov. Psiholoških raziskav nc začnemo tako, da preučujemo abstraktne oblike teorij kol take. Pa tudi čc jih, moramo za to imeti na voljo empirična sredstva. Ta pa dobimo zgolj na individualni ravni. Druga trditev v argumetu na svoj način pojasnjuje prvo premiso: V znanosti skuša biti razlaga duševne realnosti internalistična (zdravorazumnska pa eksternislična). Tu sc moramo spomniti, kar sem žc povedal o strokovnjaku za robotski vid. Kljub temu, da jc sam trdil, kako jc glede na razliko intcrnalizcm/ckstcrnalizem nevtralen, pa iz posledic njegovih stališč ni težko razbrati, kako imamo opraviti s tipično inlcrnalističnim zornim kotom.Prav tako jc inlcrnalističcn tudi znani in doslej najbolj izdelani Marrov model videnja. Nasploh jc intemalizem dokaj pogost pojav tako v psihologiji, kot nasploh v znanosti, ko imamo opravili z razlago duševne realnosti. Če se vrnemo k našemu primeru vida, gre seveda za slališče, da jc razlaga procesiranja vidne informacije pomembna lc vkolikor sc dogaja v mejah organizma. Podobno pa velja tudi za duševna stanja. Tako nc bi bilo pretirano trdili, da nas v znanosti skoraj praviloma zanimajo zgolj notranji mehanizmi človeškega duha. To pa jc razumljivo zavoljo žc znanega dejstva, ker jc eden izmed bistvenih modelov duševnosti dandanes model umetne intcligcncc, ki sc zanima lc za tiste mehanizme preračunavanja, kateri so notranji organizmu. Zdi pa sc, da so modeli paralelnega dislribuirancga procesiranja (PDP) vendarle pokazali pot v drugo smer. Upali jc, da bo prišlo do bolj kompleksnega in morda tudi z. dejavnostjo povezanega preučevanja duševne realnosti, tako da bomo same spoznavne mehanizme, ki so notranji organizmu, razlagali s pomočjo zunanjih dejavnikov, kakršne zasledimo pri dejavnosti organizma ter pri drugih z zunanjostjo povezanih zornih kotih. Seveda pa velja opozoriti, da obstajajo ludi v znanosti, oziroma v psihologiji drugače zasnovani modeli. Tako jc znan ekološki, na zunanjost usmerjeni model videnja, kakršnega jc predlagal Gibson. Vendar pa jc mogoče ugotoviti, da so znanstvene razlage duševne realnosti zasnovane pretežno intemalistično. Iz zgornje trditve izhaja, da sc tod zdravi razum znajde na drugem polu. Prav nikakršne težave nimamo, čc zdravorazumnsko zatrdimo, kako jc zunanja realnost pomembna za razlago duševnih stanj. Zdravorazumska psihologija sc glede tega nc moti. Težava pa jc v nekonsistentnosti stališč zdravega razuma. Človek na ulici jc namreč brez težav tudi spontani internalist - ko ti na primer razlaga o svojih najglobljih osebnih in zatorej notranjih čustvih. Mar iz zgornje razprave izhaja, da trdim Internalistično = individualistično? Kje lc naj bo zakoreninjen internalizem, čc nc v individuu? Vendar pa ne bi želel trditi, da jc individualistično nujno internalistično. Pravim le to, da moramo svojo razlago duševnega začeti na ravni individua. Vendar pa to šc nc izključuje, da bi bila razlaga eksternalistična. Ko razlagamo duševno stanje individua, denimo njegovo misel, da /TRAVA JE ZELENA/, moramo po moje najprej upoštevati tipsko trditev, da je trava zelena, ki jc lahko v podlago različnim situacijam, kjer najdemo zeleno travo. Tipski trditvi pa morajo biti v podlago primerki stanj, ko je trava zelena. Pri tem pa so ti primerki nekaj glede na duševnost zunanjega. V drugi premisi pa bom skušal bolj podrobno zagovarjati združljivost individualizma ter eksternalizma. Pr.2: Internalistična razlaga duševne realnosti jc krožna (posameznikova stanja razlagamo z nečim kar opredeljuje samega posameznika). To trditev velja skrbno pretehtati. In siccr tako, da sc zopet vrnemo na začetek. Kaj pravzaprav razlagamo? Duševno realnost. Duševna ralnost vsekakor obstaja znotraj individuov. Vendar, čc ves čas, ko razlagamo duševno realnost, ostanemo znotraj organizma, tako pravzaprav vseskozi nc izstopimo iz individua. Če pa jc tako, tedaj razlagamo nekaj organizmu notranjega s pomočjo nečesa, kar jc spet notranje organizmu. To pa jc slab začetek kakršnekoli razlage. Nekdo bi lahko pripomnil, da prav lahko razložimo določena dogajanja v mojem organizmu (da se slabo počutim) z drugimi dogajanji znotraj mojega organizma (imam težave s prebavo). Vendar to nc velja za razlago duševne realnosti. Kajti v filozofski razlagi duševne realnosti iščemo zadeve, na katere je ta realnost usmerjena. Če naj razložim svojo misel o mački, ni dovolj, da se sklicujcm zgolj na notranji mehanizem v mojem organizmu, ki omogoči, da sc ta misel pojavi, denimo na določeno vzburjenje nevronov in sinaps, ki sc pojavijo ob moji misli na mačko, ter obenem tvorijo nujno materialno podlago za to, da sc misel sploh lahko pojavi (čc bi imel glavo brez možgan, je kaj malo verjetno, da bi lahko mislil na mačko). Takšen mehanizem tvori nujni pogoj za razlago misli, nc pa tudi zadostnega pogoja. To kaže, da jc internalistična razlaga krožna. Od tod lahko izvedemo sklep, do katerega smo obljubili priti žc na začetku: Potrebujemo eksternalistično razlago duševne realnosti. Ta trditev temelji na dejstvu, da intcrnalizem nc more na zanimiv način razložiti duševne realnosti. To pa zlasti zato, ker duševno realnost individua tipično razložimo, njegova duševna stanja pa tipično individuiramo s pomočjo predmetov. Moja misel o mački in moja misel o žabi sc tipično razlikujeta in ju lahko tipično individuiramo zavoljo in s pomočjo dejstva, da prva meri na mačko, druga pa na žabo. Kolikor imajo predmeti pri individuaciji duševnih stanj bistveno vlogo, jc to zagotovo v nasprotju z internalizmom. To pa terja svoj lastni argument. V naslednjih vrsticah bom torej skušal zagovarjati stališče, da mora cksternalistična razlaga duševne realnosti posameznika nujno poudariti pomen predmetov v njegovem okolju. Začel bom z ugotovitvijo o pomembnosti predmetov v organizmovem okolju za individuacijo duševnih stanj. Trdil bom, da mora razlaga duševnih stanj individua poudariti pomembnost predmetov v okolju individua. Začnem s premiso: Tipično so za kvaliteto posameznikovih duševnih stanj odgovorni predmeti. Če mislim na mačko, jc ta zatorej po tem naziranju odgovorna za kvaliteto moje misli. Kaj pa dobrota? Obstajajo jezikovni mehanizmi, ki dobroto postavljajo v isto vrsto z mačko. Ko torej abstraktna realnost sodeluje v vsebini duševnih stanj, to stori tako, da sc ravna po modelu predmetov. Mačke nimam v glavi, pač pa jc odgovorna za vsebino in za kvaliteto vsebine duševnega stanja. Prav tako ne mislim zgolj na predmete, pač pa nanje mislim v tipičnih primerih. Za potrditev pravkar zapisanega obstajajo evolucijski, razvojni razlogi: Naše duševno življenje enostavno mora imeti določeno vlogo v našem okolju ter sc vklapljati v širšo shemo dejavnosti in obnašanja organizma. Predmeti pa so pomembni za naše preživetje v okolju. Tako ni naključje, da je naša duševnost, njena vsebina, tipično usmerjena na predmete. Predmeti so odgovorni za kvaliteto naših duševnih stanj, ker ni vseeno, ali mislimo na mačko, ali pa na severnega medveda. Naj sedaj navedem drugo premiso, katere namen jc podkrepti zgornja razmišljanja: Individuacija duševnih stanj poteka čez zunanje predmete (de rc). Če razlikujemo duševna stanja med seboj - čc želimo vedeti, kaj razlikuje mojo misel Ml od moje misli M2 - so za to tipično odgovorni predmeti. Kajti moje z mačko povezano prepričanje jc različno od mojega s severnim medvedom povezanega prepričanja. Kaj pa porazi iko vanje mojih prepričanj o severnem medvedu - prepričanje, daje lep, od prepričanja, da rad je ribe? To so razlike, ki sc dogajajo s predmetom, s severnim medvedom. Vsaj v mojih mislih. Podobno pa jc tudi z abstraktnimi bitnostmi, kot jc denimo dobrota. Tej pripada v moji duševnosti podobna funkcionalna vloga, kot jo imajo siccr srednjerazsežni predmeti. Premisa pravzaprav trdi, da lahko predmete individuiramo s pomočjo zunanjih predmetov. Čc so predmeti, kot jc denimo mačka, odgovorni za naša duševna stanja, potem jc verjetno, da tudi sama duševna stanja individuiramo na njihovi podlagi. Duševna stanja torej moramo prvotno individuirati de rc, z njihovo usmerjenostjo na predmete, nc pa z njihovo usmerjenostjo na tisto, kar pravimo o predmetih (de dieto). Misli, želje in prepričanja so tedaj, ko so usmerjena na svoje vsebine, prvotno usmerjene na svoje predmete (ki sc nahajajo v teh vsebinah), ter jih s pomočjo tc rclacijc lahko ludi med seboj porazlikujemo. Težko je misliti, da bi obstajala šc kakšna druga relacija, ki bi temeljno pripomogla k njihovi individuaciji. Od tod pa sledi sklep: Razlaga (posameznikove) duševne realnosti v odvisnosti od zunanjosti (eksternalistično), oprimerjanje duševnih stanj, mora poudariti pomen predmetov v posameznikovem okolju. V zgornjih vrsticah sem skušal pokazati pomembnost zunanjih dejavnikov, zlasti predmetov, za pojasnitev duševnih stanj. To trditev lahko sedaj podkrepim s skico argumenta za dokaz nezadostnosti pojasnitve materialne baze duševnih stanj za pojasnitev duševnih stanj. 1. Nekateri mislijo, da lahko pojasniš duševna stanja tako, da pojasniš materialna stanja, kijih omogočajo. Čc ima neka oseba duševno stanje DS, potem mislijo, da jc dovolj, čc navedemo materialno stanje MS, ki jc v podlago DS. 2. To pa nc more veljati. Kajti materialno stanje MS (denimo nevrofiziološka nevronska vezja) jc res nujna podlaga za obstoj duševnega stanja DS. Ni pa zadostna podlaga. Ko imam misel o konju, je res nujni pogoj, čc naj imam to misel, da obstajajo določene materialne podlage za realizacijo tc misli (nevronska vezja). Nekdo bi lahko dejal, da misel ni realizirana v materialnih podlagah. To bi bil dualist, ki bi moral pristati na posebne vrste substanco, kakršna jc res cogitans. Cclo tak dualist pa bi moral priznati, da jc res cogitans vezana na materialno substanco, čc nc drugače, naključno (kajti misli o konju ne morem imeti, čc mi nekdo odstrani možgane). Čc pa imam možgane, pa to šc ni dovolj, da bi imel misel o konju. Zdi sc, da jc vzročna odvisnost enega od drugega (misli o konju od možgan) pogoj za razlago enega po drugem. Vendar pa, kot rečeno. Če žc imam možgane in čc razložim njihovo strukturo, to samo po sebi šc nc more razložiti, zakaj imam ncko posamično misel. Sedaj nc bo težko navesti zadostnega pogoja, da imam misel. Bistveno jc, da vidimo, kako jc misel o konju misel prav zato, ker meri na konja. Ko imam misel, uporabljam materialno podlago možgan zato, da mislim na konja, vendar pa nc mislim na konja zavoljo tc materialne podlage, niti nc mislim na materialno podlago, na svoje nevrone,ki realizirajo misel o konju, tedaj ko mislim na konja. Kaj bi bil potlej zadostni pogoj, da mislim na konja? Ni treba šc posebej ugotavljati: obstoj konja. Vsaj v tipičnem primeru. Netipične primere, ko denimo mislim na Pcgaza, lahko pojasnimo s pomočjo tipičnih primerov. Tipične primere pa opredelimo s tistim, kar jc pomembno za nas kot organizem. Za nas kot organizem pa so v okolju pomembni predmeti. Ko na nekaj mislimo, skušamo praviloma misliti na predmete, oziroma na nekaj, kar ima v okolju za nas podoben pomen, kakršnega imajo predmeti (hrana, boj in razmnoževanje, preživetno najpomembnejše usmeritve organizma, so povezane s predmeti). Zato tudi tedaj, ko imamo opravka z abstraktnimi bitnostmi, skušamo nanje misliti po vzoru predmetov,ki so za nas pomembni v našem okolju. Temeljne izkušnje, ki jih imamo s svetom predmetov v našem okolju, so prej povezane z zaznavanjem kot pa z mislijo. Prvotna so torej zaznavna spoznavna stanja. Kot organizem v okolju moram najprej zaznavno prepoznali predmete, da bi uspel preživeti. Šele na tej podlagi lahko pozneje na predmete, čc jc potrebno, tudi mislim. Vendar pa lahko zgodbo povem šc na cn način. Na predmete mislim v funkciji zaznavanja. Moj zaznavni aparat ima namreč dobrega zaveznika v mišljenju. To pa pomeni, da jc ludi naša misel tipično nastala kot reakcija na okolje organizma. Obstajajo pa šc druga duševna stanja, takšna, ki niso iste vrste kot misli. O njih smo govorili bolj na začetku,ko smo opredeljevali duševna stanja. Tam smo jih navedli kot stanja organizma, ki siccr niso duševna stanja, so pa dovolj blizu lc-tcm. Na tak način pa so to vendarle duševna stanja. Tako lahko pogledamo občutja. Počutim sc neprijetno, dolgčas mi jc, vesel sem. To so stanja, ki jim torej nc moremo po pravici reči duševna stanja. Tudi nc čustvena stanja. Pri opredelitvi duševnega stanja jc za nas pomembno, da sc to stanje na nekaj usmeri. Usmerjenost stanja na nekaj, njegova intcncionalnost, organizmovo stanje tudi opredeli kot duševno stanje. In na tako intcncionalno stanje skušamo misliti, ko govorimo o duševnem stanju. Čc razmišljamo šc nadalje, kmalu vidimo, kaj jc pravzaprav pomembno pri nastopu takega stanja. Pomembna jc relacija z zunanjim predmetom, na katerega jc tipično usmerjen organizem, ki ima duševno stanje. Tod nam jc ludi iskati odgovor na vprašanje, kateri jc zadoslni pogoj za to, da je neko stanje lahko duševno stanje, ter da ga lahko kot takega tudi pojasnimo. Zadostni pogoj za to jc usmerjenost na predmet. Nekdo bi lahko rekel, da so materialna stanja organizma vendarle tudi zadostni pogoj za opredelitev duševnih stanj. Kajti, bi dejal, vsekakor nc moremo imeti v glavi konja, ko mislimo na konja, pa ludi korespondenčne podobe konja lam ni najti. To pa pomeni, daje usmerjenost na konja vendarle proizvod moje možganske materialne baze, kajli kje naj jo siccr iščem? Takšnega ugovora pa ni težko ovreči. To šc vedno v najboljšem primeru nc bi pomenilo nič drugega, kot da nam materialna baza oskrbuje možnost za to, da pridobimo misel o konju, skratka, da omogoča podlago za misel. Zato jc jasno, da mora pri organizmovi misli sodelovati šc nekaj razen materialne, nevrofiziološke baze, kar omogoča, da imamo misel. Premislek pokaže, daje to v tipičnem primeru zopet lahko zgolj predmet. Zato jc, vsaj v tipičnem primeru, zadostni pogoj za obstoj duševnih stanj, pa tudi za njihovo razlago, obstoj predmeta. Žc na začetku sem dejal, kako jc instrumentalizem eden izmed načinov, da rečemo, kako notranja (duševna) stanja niso odvisna od zunanjih stanj (denimo od predmetov). Inslrumcntalizcm trdi, da notranja stanja kot laka nc obstajajo, temveč da jih mi zgolj pripisujemo. Nasprotje lahko postavimo takole: 1. Bodisi da imajo prisma notranja stanja, ki so lastna zgolj človeku, nenaravni pomen, in v tem primeru niso del naravnega reda; 2. ali pa so duševna stanja del naravnega reda. V tem primeru pa imamo položaj, da nc morejo biti neposredno odvisna od zunanjih predmetov, ker bi imeli tedaj težave s tem, kako naj pojasnimo možnost zmote. Čc namreč vidim kravo, pa mislim, da jc to konj, moje stanje ni neposredno vzročno vezano na kravo, ampak na disjunkcijo (krava v konj v...v X). Čc pa jc tako, moje notranje stanje nc more biti vezano na zunanjost. Argument pod to drugo točko lahko nadaljujemo: Duševna notranja stanja imajo funkcionalno vlogo. To vlogo so dobila v poteku razvojnega proccsa. Mati Narava nas jc oskrbela s stanji, katerih funkcije se lahko spreminjajo: sedaj opravljajo lo, potem pa zopet nekaj drugega. Zato notranja stanja nimajo sebi lastnega pomena. Poleg tega pa tudi nimajo pomena, ki bi bil zavezan zunanjosti. Ravno zalo so ta stanja funkcionalna. Ker so funkcionalna, so notranja, in zatorej nimajo nikakršnega slika z zunanjo predmetnostjo. Predpostavka in sklep argumenta jc torej, da v nobenem primeru pri duševnih stanjih nc moremo imeti opravka z zunanjostjo. Ta predpostavka pa jc čudna, če sc ozremo na tisto, kar pravzaprav kritizira: pristno intcncionalnost, stališče, da imajo notranja stanja misel žc kar sama po sebi. Kritika pa bi tod lahko trdila, daje napaden internalizem, teza, po kateri so notranja stanja neodvisna od zunanjih. Napaden jc s pomočjo funkcionalizma. Pri tem sc funkcionalistična teza navezuje na razvojno, evolucijsko zgodbo. Napad jc mogoč na tej točki: Evolucijska, razvojna zgodba, izhaja od prilaganja organizma okolju. Za organizem so v okolju najbolj pomembni predmeti. Zato morajo tudi notranja stanja oraganizma imeti svojo vlogo, zlasti v reakciji organizma na predmete. Ugovor bi sc lahko glasil, da zadošča funkcionalna vloga: reakcija na predmet X v Y v Z v...v N, torej na disjunkcijo zunanjih stanj. Vendar poglejmo. Na eni strani nikakor ni mogoče zanikati, da bi notranja stanja nastala na podlagi rcakcije na zunanja stanja, v tipičnem primeru kot rcakcija na predmete (ker so-ti najbolj pomembni v okolju organizma, kakršen jc naš). Obenem pa morajo notranja stanja tudi reagirati na predmete, ko so organizmu že enkrat na razpolago. Zato lahko glede na evolucijsko predpostavko rečemo, daje njihova običajna naloga rcakcija na zunanje predmete. Od tod pa sledi, da jc funkcionalizcm-instumcntalizcm zgolj napihnil eno stran, možnost zmote. Zmota nam ravno pomaga aspektualno, iz zornih kolov, lažje zajeti zunanje predmete. To samo pomeni, da ima organizem vgrajeno funkcijo zornega kota, ki mu pomaga usmeriti pozornost na zunanje predmete. Čc pa jc tako, potem sta tako teza o pristnosti notranjih stanj (teza, da so notranja stanja neodvisno od zunanjosti organizma usmerjena na nek pomen) ter teza instrumcntalizma-funkcionalizma (da sc lahko notranje stanje poljubno odzove na zunanjo predmetnost) v zmoti. Moja teza bi trdila, da so lahko notranja stanja nastala lc na podlagi usmerjenosti na zunanje predmete (v tipičnem primeru). Notranja stanja tudi pomagajo organizmu, da sc usmerja (da usmerja svojo pozornost) na zunanje predmete. Vkolikor obstaja v organizmu zmožnost zmote v zaznavanju ali prepričanju, ima po razvojni, evolucijski hipotezi tudi ta zmota svojo prav določeno vlogo, in siccr, da pomaga usmeriti vzročno pozornost notranjih stanj na zunanji predmetni svet. (V tipičnem primeru jc pozornost usmerjena na predmete, po modelu predmetov pa potem organizem zaznava procese ali univcrzalijc.) Če jc res tako, potem lahko dokažemo, da so notranja stanja odvisna od zunanjih stanj (torej v tipičnem primeru od predmetov). Argument, ki bi bil potreben za dokaz lc-tcga, bi moral zajeti razliko med prvotnimi, zaznavanju zavezanimi, ter med izvedenimi, sintaktično opredeljenimi stanji organizma. Semiotika: od "znaka" k "operacijam" JANEZ JUSTIN Sodobne semiotične teorije se lc redko sklicujejo na filozofske izvore. Vendar ti izvori skoraj nikoli niso povsem zakriti. Stoiki, Platon, Aristotel, Tomaž Akvinski, Boctius, Ocham, Lockc, Leibniz, Lambert, Humboldt, Bolzano, Husscrl,Pcircc sodijo v zgodovino semiotikc. Sam termin "semiotika" pa ni bil pogosto uporabljen, uporabljali so ga lc Lockc, Lambert, Husscrl in Pcircc. Pojem znaka sc jc pojavljal v obeh tradicionalnih smereh filozofskega razpravljanja o govorici, tako v racionalistični kot v empiristični smeri. V prvi je znak sintaktična prvina deduktivnega "kalkula" (Leibnizov "calculus"), v drugi jc sestavina induktivnih proccsov, v katerih nastajajo "pomeni" (Lockc). Vloga semiotične problematike sc jc povečala v času nastajanja fcnomcnologijc. Poljski filozof J.-M. Hocnc Wronski, ki je preučeval "zmožnost označevanja" (facultas signatrix), in B. Bolzano, ki jc prevzel Lockov in Lambcrtov konccpt semiotikc, sta utrla pot Husscrlovi zgodnji "logiki znakov" (glej delo Zur Logik der Zcichcn - Scmiotik tega avtorja). Njegove logične raziskave so po mnenju mnogih avtorjev vplivale na nastanek strukturalnega jezikoslovja, kije neposreden uvod v sodobno semiotiko (gl. Jakobson, 1979, str. 7). V sodobni semiotiki ločimo dve glavni razvojni smeri. Prva nadaljuje razvojno črto Locke-Pcircc-Morris, najpogosteje pa jo opisujejo kot "anglofonsko" ali cclo "ameriško semiotiko". Drugo smer bomo poimenovali "evropska strukturalna semiotika". Osrednja sestavina tega poimenovanja, izraz "strukturalna", jc povsem nevtralna v razmerju do filozofsko-ontoloških vprašanj, ki jih odpira izraz "strukturalistična semiotika"; slednji sc prilega lc eni od izpeljav "strukturalne" smeri in zaradi svojih ontoloških implikacij nikakor nc ustreza spoznavni zasnovi semiotične šole, s katero sc bomo tu največ ukvarjali. Sodobna ameriška semiotika jc prevzela od svojih predhodnikov (Locka, Pcirca, Morrisa) zamisel dinamične triadc "znak - misel - objekt". Ne ukvarja sc lc z "znaki", sc pravi, s semiotičnimi "entitetami" v ožjem pomenu besede, temveč tudi s psihološkimi (največkrat bchaviorističnimi) in "objcktalnimi" (največkrat ontološkimi) vrednostmi. Druga posebnost tc usmeritve jc v dejstvu, da njeni avtorji ožji semiotični "sektor" lc redno konccptualizirajo kot "sistem znakov", kar jc bilo nekaj desetletij značilno za evropsko strukturalno semiotiko; izvora "pomenov" nc iščejo v imanentnih semiotičnih relacijah, temveč v razmerjih med znaki, psihičnimi akti in objekti. V Peircovi semiotiki so znaki naravne govorice opisani kot "repertoar" in nc kot "sistem". Morrisova dinamična bchavioristična različica semiotike ima več skupnega s predstavo o produkciji pomenov v psihološki razsežnosti komunikacijo kot pa s predstavo o "sistemu znakov", ki naj bi deloval kot apriorna in prvinska "signifikacijska matrika". Sodobna ameriška semiotika - Ray L. Birdwhistcll, W. John Smith, Mary Ritchie Key, predvsem pa njen vodilni avtor Thomas Sebcok - sc mnogo bolj ukvarja z neverbalnimi govoricami kot pa z verbalno govorico in njenim "sistemom". Omenjeni avtorji so opredelili nove teoretske predmete, ki terjajo več poscbno-znanstvcnc obravnave kot filozofske refleksije; gre za "kineziko", "proksemiko", parajezikovne pojave, živalske "jezike" itd. Močnejšo zvezo s filozofskimi vprašanji najdemo pri nekaterih starejših avtorjih, ki so delno ali občasno prevzemali "semiotično perspektivo": Susanne Langcr, Ernst Cassirer, I. A. Richards itd. Posebno vlogo v razvoju ameriške semiolike ima jezikoslovce Roman Jakobson, ki jc najprej deloval v ruskem formalističnem gibanju, potem v praški jezikovni šoli, naposled pa pretežno v Ameriki in jc v zadnji fazi povezal ameriško jezikoslovno ter semiotično tradicijo z evropsko strukturalno smerjo, z njenimi vzhodnoevropskimi (formalizem, tartujska šola), srednjeevropskimi (praška šola, poljska logika in fcnomcnologija) ter zahodnoevropskimi (Saussurc, Hjclmslcv) izvori. Evropska strukturalna semiotika jc nastala in sc razvijala predvsem pod vplivom začetnika strukturalnega jezikoslovja Ferdinanda dc Saussura. Njegova ženevska predavanja iz let 1906 - 1911 so bila objavljena leta 1916; izdaja (Cours dc linguisliquc generale) jc temeljila na zapiskih slušateljev. Delo jc vplivalo na nastanek strukturalne semiotike predvsem z definicijo jezika (la languc) kot sistema in z dcfinicijo znaka kol "spoja" označevalca in označcnca. V kralki Saussurovi oznaki "semiologije" sc skriva ideja semiotične univerzalnosti, ki jo najdemo žc pri Pcircu. Scmiologija naj bi bila veda o najrazličnejših "znakovnih sistemih", med katere sodi tudi sistem naravne govorice. Idejo semiotične univerzalnosti izraža trditev, da jc struktura proccsov, v katerih generirajo pomeni (significations) v svojih temeljnih sestavinah splošna in nespremenljiva, sc pravi, da ni bistveno odvisna od "konkretne govorice", v kateri jc udejanjena. "Znak" jc v tem okviru pojmovan kot nekakšna formalna "nesprcmcnljivka". Analiza Pcircovc semiotike pokaže, daje v njej ideja semiotične univerzalnosti nasledek ločitve ontoloških vprašanj od epistemološke problematike, hkrati pa nasledek teze, da forma semiotičnega proccsa poljubno "preči" različne "ontološke sektorje" ("prvost", "drugost","trctjost" ). Ideja semiotične univerzalnosti sc razlikuje od panscmioličnega stališča, ki pridaja trditvi o univerzalnosti "znakov" ontološki pomen in potemtakem v bolj ali manj skrajni obliki izreka misel, da jc stvarnost sestavljena iz "znakov". Razlog, zaradi katerega jc iz. strukturalnega jezikoslovja izpeljana evropska strukturalna semiotika bliže Pcircovcmu modelu korclativnc semiotično-pragmatične analize "znakov in aetu" kot sodobna ameriška semiotika, jc v tem, da sc jc tudi v Saussurovi teoriji začrtala pot od substance k formi znaka. Odmik od "substance" govoricc jc v strukturalnem jezikoslovju povezan z dvema epistemološkima operacijama. Saussurc jc izključil iz predmeta strukturalnega jezikoslovja "referente", tj. zunajjezikovne entitete. Vendar se zdi, da sc s to opcracijo strukturalno jezikoslovje šc ni dokončno usmerilo k "formi" govoricc; navsezadnje jc najnovejša, povsem "formalizirana" semiotična teorija "pariške semiotične šole" zlahka vnovič vključila ' "Prvost" (Pirstncss) jc po Pcircu "čisla kvalitativna možnost". "Drugost" (Sccondncss) jc kategorija "dejanskosti", "fakligiosti". "Trctjost" jc kategorija posredovanosti/posredovanja, kategorija misli, splošnosti, zakona. "referente" v polje svoje dejavnosti. Važnejši indikator prehoda od "substance" k "formi" govorice jc v Saussurovi teoriji razlika med dvema definicijama "znaka". Znak jc bil najprej opisan kot "kombinacija zvočne podobe in konccpta", Substancialne implikacije tc opredelitve so izginile v definiciji, ki je vpeljala pojma označevalca in označcnca (signifiant, signifič). Drugi najpomembnejši izvor sodobne evropske strukturalne semiotike jc danska glosematika. Izraz (gr. glosa - jezik) jc oznaka za teorijo danskih jezikoslovcev H. J. Uldalla in L. Hjclmslcva. Njen prvi oris (An Outline of Glosscmatics) jc bil objavljen leta 1936. L. Hjclmslcv jc bil priznan za njenega poglavitnega tvorca šele po objavi njegovega dela Prolegomena za teorijo govorice (1943). V njem jc izdelal cclovito epistemološko podstavo znanstvene teorije govoricc. Za nastanek strukturalne semiotike jc posebej pomembno dejstvo, da jc Hjclmslev radikaliziral Saussurovo formalistično usmeritev. Bistvo te radikalizacije bo razvidno iz opisa tiste sodobne semiotične smeri, ki sc jc najmočneje oprla na glosematične postulate. Preden pa sc lotimo tc naloge, moramo dopolniti splošen oris strukturalne semiotike. Najhitreje sc jc razvijala v "frankofonskem" prostoru (R. Barthcs, A. J. Grcimas, C. Todorov, G. Mounin, M. Arrive, J. Kristcva itd.).Nastajala pa jc tudi na Češkem (M. Wcingart, J. Mukarovski, O. Zich, P. Bogatirjcv, S. Šabouk itd.), na Poljskem (ob logikih Twardowskcm, Ajdukicwiczu, Kotarbinskcm, Tarskcm so delovali "čisti" semiotiki J. Pele, L. Zawardowski, H. Sloncrt itd.), v Romuniji (S. Markus, I. Catcanu, G. Duda itd.), na Danskem (P. Brask, P. Aagc Brandt), v Nemčiji (S. J. Schmidt, G. Wicnold, R. Klocpfcr itd.), v Sovjetski zvezi (J. M. LoUnan in vrsta drugih avtorjev "tartujske šole"), v Italiji (U. Eco, A. Ponzio, C. Scgre itd.), v Španiji (J. Canoa Galiana, R. N. Ramos itd.). V sedemdesetih letih sc jc vpliv tc smeri začel širiti tudi v neevropskih deželah, najmočneje v Kanadi, ZDA, Braziliji in Argentini. Z razmerji med različnimi, raciolno in kulturno pogojenimi šolami sc v tem delu nc moremo podrobjcjc ukvarjati, saj bi sc v nasprotnem primeru preveč oddaljili od njegovih ciljcv. Na splošno lahko ugotovimo, da so različne izpeljave Saussurovcga "modela" strukturalne semiotične analize med seboj skladnejše kot sestavine "modela Lockc - Pcircc - Morris". V slednjem nampreč Pcircov "sholastični realizem" ostro nasprotuje Morrisovcmu bchaviorizmu, pa tudi drugim empiristično - psihologističnim različicam, ki so odvisne od svojega "nominalističnega" porekla. Zaradi svojih epislemoloških značilnosti ima sodobna strukturalna semiotika več skupnega s Pcircovim modelom korclativnc semiotično-pragmatične analize "znakov in aetu", kot sodobna ameriška semiotika, ki jc močneje vezana na "substanco" kot na "formo znakov". To velja ludi za tisto različico strukturalne semiotike, ki je v sedemdesetih letih razvila cclovito teoretsko strukturo, ki obsega eksplicitno epistemološko zasnovo, metodologijo in operativno-analitični konceptualni aparat. Govorimo o naravni/diskurzivni semiotiki "pariške semiotične šole". Zaradi obsega in kvalitete svoje dejavnosti jc žc v začetku sedemdesetih let prevzela vodilno vlogo v sodobni semiotiki. Hkrati se jc bolj kol druge semiotične smeri oddal jila od statičnega 2 Gre za t.im. "semiotiko naravnega sveta". V njej so referenti dojeti kot sestavine izjav z vgrajeno subjekt-objekt relacijo, v končni posledici kot diskurzivne vrednost, kot semiotični "do/.devek" (paratlre)- prim. Grcimas, Counes, 1979, str. 233-234. modela znaka ("aliquid stat pro aliquo"). Usmerila se je k semiotični "artikulaciji", "produkciji", "operaciji". Narativna/diskurzivna semiotika jc vezana na dva temeljna teoretska izvora. Prvi od njiju je filozofske narave; gre za fenomenološko teorijo M.Merlcau-Pontyja, ki jc subjetovo "ujetost v smisel" opredelila kot obliko strukturacijc sveta in zgodovine (Mcrlcau-Ponty, 1945; prim. Grcimas, 1956). Drugi izvor jc strukturalno jezikoslovje. Na začetku petdesetih let jc Saussurovo delo začelo vplivati na družboslovne in filozofske teorije, najprej predvsem v "frankofonskem" kulturnem prostoru, kasneje pa tudi zunaj njega. Do sredine šestdesetih let jc tekmovalo z vplivom distribucionalističncga jezikoslovja, katerega glavni predstavnik v Franciji jc bil J. Dubois. Načela distribucionalističnc analize, kakršna je prenesel v družboslovje Bloomfieldov učcncc Z. Harris, so ostro nasprotovala načelom strukturalnega jezikoslovja. "Harrisovska" induktivna metoda služi preučevanju statističnih (verjetnostnih) zakonitosti, po katerih sc v izkustveni "rabi" (v pridobljenem "korpusu" diskurza) vežejo med seboj posamezne prvine jezikovnega izraza (Dubois, 1965; Harris, 1954). Strukturalna metoda pa jc deduktivna. Vrednost posameznih jezikovnih prvin izpeljuje iz globalne organizacijo sestava naravne govoricc. V Saussurovih Predavanjih o splošnem jezikoslovju najdemo misel, da posamezne sestavine naravne govoricc ni mogoče "izolirati od sistema, kateremu pripada: v nasprotnem primeru bi si lahko mislili, da jc mogoče pričeti pri posamezni prvini in s kopičenjem prvin izkonstruirati sistem, čeprav gre v resnici za to, da moramo izhajati iz solidarne cclotc, čc želimo po poti analize priti do posameznih prvin, ki jih obsega cclota" (Saussurc, 1964, str. 157). V programskem članku iz leta 1956 jc danes najpomembnejši avtor francoskc strukturalne semiotike A. J. Grcimas opozoril na cpistcmolo.škc sestavine "soussurizma", na njihov splošni pomen za teoretsko razpravljanje o govorici in domala univerzalno uporabnost pri razlagah "socialncga prostora" (Grcimas, 1956). Zadnja trditev jc nastala pod vplivom dela, ki ga jc opravil sociolog in antropolog C. Lčvi-Strauss; v njem so Saussurovi postulati vodili analizo sorodstvenih struktur. Na nastanek strukturalne semiotike jc nedvomno vplivala tudi fonološka teorija praške jezikoslovne šole, ki se jc začela intenzivno razvijati koncem dvajsetih let. Ta teorija jc rezultat sodelovanja V. Mathcsiusa, N. Trubcckoja, P. Bogatirjova, R. Jakobsona (ki jc po obdobju sodelovanja v formalističnem gibanju prešel v Prago), J. Mukarovskcga, B. Havrancka in še nekaterih avtorjev. Praška šola jc združila strukturalno tradicijo (Saussurc) s preučevanjem funkcij govoricc. Leta 1929 so nastale "Teze praškega jezikoslovnega krožka", ki jih jc L. Brinct prevedel v francoščino. Fonološki del opredeljuje komunikacijsko vlogo "fonemov" naravne govoricc, vlogo, ki izvira iz. njihovih razlikovalnih vrednosti (fonem "a" v leksemu "las" jc pertinenten zato, ker sc razlikuje od fonema "e" v leksemu "les"). Jakobson jc v okviru tc fonološke teorije, ki je prevzela Saussurov postulat o solidarnostnem razmerju med sestavinama znaka, dokazoval binarno naravo razlikovalnih vrednosti (traits distinctifs, distinctive features); skupina zvenečih fonemov "p", "t", "k" sc, na primer, razlikuje od skupine nezvenečih fonemov "b", "d", "g" - torej gre za binarno opozicijo "zveneče - nczvcncčc" (Jakobson, 1956, 1. del, tudi Trubcckoj, 1957, str. 33-46).Fonolo.ška teorija jc vplivala najprej na delo C.Lčvi-Straussa, ki jc med drugim zapisal, da so zanj "sorodstvene prvine v resnici prvine signifikacijc; tako kot slednje tudi prve dobijo pomen lc tedaj, ko sc integrirajo v sistem" (Lčvi-Strauss, 1958, str. 40). Posebno vidna pa jc vloga fonološkc teorije v razvoju semiotičnega koncepta elementarne strukture signifikacijc, ki gaje razvila narativna/diskurzivna semiotika. Eden od izvorov strukturalne semiotikc "pariške semiotične šole" jc tudi angleški in kasnejši francoski prevod dela ruskega formalista Proppa Morfologija pripovedke (1958 in 1970). Ruskega formalističnega gibanja, ki jc kombinacija jezikoslovja in poetike (teorije pesniške govoricc), tu nc bomo podrobneje opisovali, saj ga obravnavajo številna dela. Nastalo jc po združitvi "moskovskega jezikoslovnega krožka" in društva "Opoiaz", ki jc bilo usmerjeno v raziskovanje pesniške govoricc. Člani gibanja so preučevali predvsem formo umetniških del, pri tem pa so uveljavljali imanentistični pristop; zanimala jih jc notranja zgradba pesniške govorice, nc pa njena instrumentalna ali rcfcrcncialna vloga. Osrednji konccpt v Proppovcm delu jc narativnost. Veže sc na posebno diskurzivno zvrst, na "pripovedke". Oprt jc na tezo, da sc v "pripovedkah" menjajo akterji ter njihove lastnosti, nc pa ludi "akcijc" in "funkcijc"; "pripovedovanje" se ravna po načelu permutabilnosti, ki združuje "konstante" in "spremenljivke" v narativni strukturi. Proppovc analize so v Franciji doživele vrsto kritik (najbolj znana jc Lčvi-Straussova), vendar so s svojo prikrito dinamično, generalivno perspektivo sodelovale pri preusmeritvi semiotične teorije. Konccpt narativnosti jc v začetku sedemdesetih let odločilno vplival na dejavnost "pariške semiotične šole", pa tudi na nekatera druga teoretska področja. Proppove analize so usmerile pozornost na abstraktne strukture, pojmovanc kot generativne matrike, ki uravnavajo produkcijo signifikacij. Žc v šestdesetih letih jc pričel Lčvi-Strauss pod vplivom binarnega fonolo.škcga modela in Proppovih analiz narativnih struktur raziskovali abstraktne homološke rclacijc v "globini" mitov. Z nastankom narativne semiolike - njen tvorec jc bil, kot rečeno, A. J. Grcimas - pa sc jc odprla problematika abstraktnih relacij v "globini" tekstov ali diskurzov, relacij, ki so dobile oznako "elementarna struktura signifikacijc". Vendar ob tem nc smemo spregledali, da sc jc v novem teoretskem kontekstu delno spremenila vsebina konccpla naralivnosti. V Proppovcm delu sc koncept veže na določeno diskurzivno zvrst, na "pripovedke". V semiotični teoriji A. J. Grcimasa in njegovih sodclavccv pa jc narativnost dojeta kot globinska struktura vsakršnega semiotičnega proccsa. Hkrati gre za dinamistično razumevanje narativnosti. Čc je Proppova teorija lc v implicitni obliki nakazala idejo, da so pcrmutacijskc narativne strukture pravzaprav način naslajanja (produciranja, generiranja) "pripovedk", jc v narativni semiotiki narativnost jasno opredeljena kol globinska stopnja v produkciji signifikacij. Postala jc ključno pojmovno sredstvo za opis generativne spoznavne strategije, ki jo "Slovar" tc semiotične smeri takole povzema: "Vsak semiotični objekt lahko definiramo glede na način njegove produkcije, sestavine, ki sodelujejo v tem proccsu, sc vzajemno artikulirajo na 'poli', ki vodi od enostavnega k sestavljenemu, od abstraktnega h konkretnemu" (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 157 - 158). Poglavitno izhodišče za konceptualizacijo elementarne stnikturc signifikacijc jc pojem vrednosti, opredeljen v Saussurovom jezikoslovju in v glosematiki. Vsebino pojma določa postavka, da lahko nek element jezika deluje kot semiotična entiteta lc zato, ker vzpostavlja razmerje 7. drugimi elementi - "znaki". V mreži razlik naslajajo vrednosti znakov. Vrednost jc torej relacijski pojem. Ker jc razlika "pomenljiva" lc na ozadju "podobnosti", si jc mogoče zamisliti dve vrsti relacij, ki sodelujejo v produkciji signifikacij: sintagmatske rclacijc ("tako x kol tudi y") in paradigmatske rclacijc ("ali... ali"). Ta preprosti relacijski model jc dobil v nekaterih fonoloških teorijah, o katerih smo že govorili (Jakobson, Trubcckoj), binarno obliko. V globinski, logično-scmantični organizaciji govora nastajajo tri vrste relacij: kontradikcijc, nasprotnosti, komplementarnosti. V dinamični perspektivi, ki jo vzpostavlja zamisel generativnega procesa, so rclacijc koncipirane kot "opcracijc" in hkrati kot pot "možnega kognitivnega napredovanja" iz "globine" k "površini" govora. Pot od abstraktnih in enostavnih "globinskih" signifikacijskih struktur k figurataivnemu diskurzu jc vezana na tri temeljne ravnine (etape): 1. ravnino temeljne sintakse in semantike, 2. ravnino narativne sintakse in semantike, 3. ravnino diskurzivne sintakse in semantike. Prehod od ene ravnine na drugo opisuje pojem konverzije. Pojem označuje celoto postopkov, ki uravnavajo razvoj signifikacijc od globinske k površinskim in diskurzivnim strukturam. Konverzije vzpostavljajo med posameznimi ravninami razmerje enakovrednosti, vendar hkrati povzročajo, da signifikacijc postajajo vse bolj kompleksne (povzročajo "porast" smisla). "Relacijam (ki tvorijo taksinomski temelj globinske sintaksične strukture) in operacijam - transformacijam (ki potekajo na tem temelju) ustrezajo na površinski ravni 'stanja' in 'delovanja', formulirana v izjavah stanja in izjavah delovanja, s tem da prva vrsta izjav uravnava drugo vrsto, tako kot so predmet transformacijskih operacij rclacijc" (Grcimas, Courtčs, 1979, str. 382). Elementarni "narativizirani" sintaksični strukturi sta po vzoru L.Tcsničra in H. Rcichebacha zamišljeni kot strukturi, v katerih se dogaja "relacijska ekspanzija" prcdikata/funkcijc. Zato je izjava stanja definirana kol: Fjunkcija (S;0), izjava delovanja pa kot: F transformacija (S;0). Zaradi dodatnih "semantičnih investicij" jc raven površinske, narativne sintakse žc močno "antropomorfizirana". Aktanti konvertirajo v "subjekte" (S) in "objekte" (O). "Elementarni izjavi" sta v bislu lingvistični rcprczcntaciji dveh temeljnih sestavin narativnega proccsa ali poti (parcours narratiQ in imata aksiomatsko funcijo v "splošni ekonomiji" semiotične teorije. Zadnja "ravnina", točka ad quern generativnega proccsa, v katerem nastajajo signifikacijc, jc diskurz. "Diskurzivacija" jc postopek konvertiranja narativnih/modalnih struktur v "govor". Na tej stopnji sc "nameček" (surplus) signifikacijc šc bistveno poveča. Naraščajoče "semantične investicije" se delijo na sintaksične in semantične, na "sintakso diskurza" in na "semantiko diskur/.a". Prva obsega tri ožje sintaksične sestavine, "aktorializacijo", "tcmporalizacijo", "spacializacijo". Drugače povedano, sorazmerno abstraktne "površinske" narativne strukture sc ob pretvorbi v diskurzivne sintaksične strukture spremenijo v "akterje", "čase" in "kraje" dogajanja, sc torej "konkretizirajo". Sestavine narativne semantike pa se v "semantični razsežnosti" diskurza "konkretizirajo" kot "tčme" in "figure" ("tcmatizacija", "figurativizacija"). Podrobnejšemu opisu generativnega modela narativne/diskurzivne semiotike pa sc moramo tu izogniti, saj bi terjal samostojno besedilo. Na nastanek narativne/diskurzivne semiotike pa jc odločilno vplivalo tudi temeljno delo danske glosematične (jezikoslovne in semiotične) šole Prolegomena za teorijo govoricc L. Hjclmslcva (1943). Angleški prevod jc izšel leta 1953, francoski pa leta 1968. Besedilo jc doživelo močan teoretski odmev zlasti pri dveh najpomembnejših predstavnikih "semiološke" in "semantične" teorije iz šestdesetih let R. Barthesu in A. J. Greimasu. Najvažnejša poteza tega dela je ločitev cpistemološke problematike govoricc od ontoloških vprašanj, ki jih jc avtor izključil iz "znanstvene semiotike". Gloscmatični postulali so blizu nekaterim idejam pragmati(sti)čne semiotike CH. S. Pcirca, zlasti njeni tezi, da semiotična forma poljubno "preči" različne "ontološke sektorje". Enega teh postulatov jc Hjclmslcv takole opisal: "Teorija, ki hoče priti do spccifičncga ustroja govoricc s pomočjo sistema izključno formalnih premis, mora resda upoštevali gibanje in spremembe govora, vendar jim nc sme pripisti prevladujoče vloge; iskati mora stalnost (une constancc), ki nc korenini v zunajjezikovni 'realnosti', stalnost, zaradi katere jc vsak jezik tudi govorica, pa naj gre za katerikoli jezik in zaradi katere ostane posameni jezik v vseh svojih različnih manifestacijah identičen sam s seboj; stalnost, ki jo lahko - čc jo enkrat odkrijemo in opišemo - projiciramo na 'realnost', ki jo obdaja, kakršnakoli žeje narava tc 'realnosti' (fizična, fiziološka, psihološka, logična, ontološka) ..." (Hjclmslcv, 1968, str. 15). Idejo "prečenja" jc pri Hjclmslcvu zamenjala ideja možnih "projekcij" semiotične forme. Medtem ko jc R. Barthcs lc v začetku skušal podali uvod v splošno in znanstveno semiotično teorijo (Elementi semiologije, 1964) in jc kasneje razvijal predvsem ožjo "konotativno semiotiko" (izraz pripada Hjclmslcvu), jc v delu A. J. -Grcimasa ter njegovih sodelavcev začela nastajati cclovita in sistematična semiotična teorija. Preden navedemo nekaj podatkov o tem razvoju, moramo natančneje določiti posledice, ki jih jc imelo "odkritje" danske glosemalikc. V tej točki pa sc vendarle nc moremo povsem izognili teoretskemu pojavu, ki so ga v šestdesetih letih poimenovali "strukturalizem". To poimenovanje, ki naj bi povzelo vrsto teoretskih dejavnosti v okviru disciplin z zelo različnim epistemološkim statusom (zgodovina, jezikoslovje, sociologija, antropologija, psihoanaliza, literarna teorija, filozofija itd.), jc vsaj delno vprašljivo, saj pripisuje nekaterim novim "sistemom opazovanja" (čc tu lahko uporabimo Pcircov termin "to observe", ki sc nanaša na epistemološko konstrukcijo teoretskega objekta) status enotne doktrine. S stališča tega dela nista pomembna potek in izid razprav o "strukturalizmu", ki so sc osrcdinilc ob pojmih subjekta, strukture, zgodovine, posameznika, družbe itd. Ta problematika namreč prestopa okvire spoznavno-lcorclskc paradigme, v katero sc jc vpisala narativna/diskurzivna semiotika "pariške semiotične šole". Pomembno jc neko drugo vprašanje. Večina razprav o "strukturalizmu" jc potekala na ontološki ravni. Tudi pojem strukture kot osrednji konstrukt domnevne doklrinc jc dobil predvsem ontološki pomen. Postavlja sc vprašanje o tem, ali jc pojem strukture žc v svojem izvoru, v Saussurovcm konceptu jezika in znaka, "ontologizirano". Ali čc to vprašanje šc malce izostrimo: Jc iz Saussurovih postulatov izhajajoči pojem strukture sestavina epistemološkega "sistema opazovanja" ali ontološka kvalifikacija neke "stvarnosti"? V Saussurovcm "sistemu", ki jc izbor "strukture", jc posamezen znak definiran lc prek razmerij, ki jih vzpostavlja z drugimi znaki istega sistema. V tem okviru torej znak ni nikakršna "pozitivnost", nikakršna avtohtona vrednost ali entiteta. Jc to žc zadosten razlog za zavrnitev ontoloških interpretacij? Na ravni "sistema" (la languc) se položaj spremeni. Saussurova definicija jezika jc "fiksistična" (izraz jc v epistemološki analizi razvoja semiotike prvi uporabil H. Parrct - v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 27). Jezikovni sistem jc zamišljen kot apriorna, žc "proizvedena" splošna matrika pomenov (significations). S tega stališča jc nujen sklep, da celota jezikovnega "smisla" neposredno pripada celoti relacijskega sistema. Tako jc kljub jasnim metodološkim in epistemološkim poudarkom v Saussurovi teoriji vprašanje o strukturi in signifikaciji vsaj delno "substancializirano". Znak in pomen sta resda definirana "negativno", relacijsko -nekemu elementu sistema določa pomen tisto, kar ni on sam - vendar jc na ravni sistemske celote "smisel" vendarle predvsem nekakšna realnost. Stopnja avtentičnosti zapiskov s Saussurovih predavanj, ki sta jih izbrala Bally in Scchahayc (1916), nc more biti nikakršno izhodišče za kritiko strukturalnega jezikoslovja, saj moramo prirejanje vzeti za konstitutivno teoretsko dejanje (prim. Močnik, 1985, str. 56-57). Kljub temu pa razlike med posameznimi interpretacijami Saussurovih Predavanj in Rokopisnih virov dokaj nazorno ilustrirajo eno od stopenj v genezi strukturalne semiotike. Medtem ko jc bilo "strukturalistično" branje trdno vezano na "fiksistično" različico sistema in znaka, pa so sc v stiku med Saussurovimi konccpti in dansko glosematiko izluščile povsem drugačne prvine. Danes jc resda najbolj razširjena ugotovitev, da jc Hjclmslcv predvsem radikaliziral formalistično naravo strukturalne teorije, vendar primerjava ne more zaobiti dejstva, da jc isti avtor tudi "dinamiziral" konccpt znaka in strukture. To jc dosegel s pomočjo pojma "artikulacija", ki ga najdemo že v Saussurovih Rokopisnih virih (Sources manuserites). Razlika med dvema rabama istega termina jc v tem, daje Saussurc "artikulacijo" povezal s psihološko empirično stranjo govorice, glosematika pa predpostavlja, da sc z "artikulacijami" pravzaprav šele vzpostavi semiotični objekt. Pred "artikulacijami" obstaja le "amorfna gmota smisla", jezikovna "substanca" (Hjclmslcv, 1968, pogl. 15). V Grcimasovem delu jc artikulacija opredeljena kot sklop operacij, ki proizvajajo "rclacijc" in "razlike", torej "signifikacijc". Začetnik in najpomembnejši avtor narativne/diskurzivne semiotike jc svoje analize usmeril k cilju, ki ga jc definiral kot "prehod od fiksnosti k dinamičnim strukturam" (Grcimas v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 320). Vprašanje o "smislu" jc na tej razvojni črti izgubilo vsakršno "substancialistično" in ontološko implikacijo. Tako kot v glosematiki, jc tudi v semiotičnih analizah po letu 1970 (od izdaje Grcimasovcga dela "O smislu") semiotični objekt dojet lc kot artikulacija "smisla",kot struktura interpretativnih opcracij ("dojetja", "razumevanja" - "la saisie"). Tc opcracije so logično predpostavljene vsakršnemu "sistemu razlik" (Grcimas, 1970, str. 10). Ideja o vzajemni odvisnosti "opcracij" in "pomenov" ("pomen" jc v tem kontekstu "artikulirani smisel" -Grcimas, Courtčs, 1979, str. 352) jc postala izhodišče analitske dejavnosti omenjene "šole". ' Takšno izhodišče spreminja smisel v "smisel smisla": smisel "sam v sebi" jc nedosegljiv za semiotične analize, ki lahko vzamejo za svoj predmet lc intcrprctacijc smisla, artikulacije smisla; Ic-tc "prestavljajo" smisel iz ene "točke" (faze) semioze v drugo. Sama semiotična metoda jc bila v utcmcljitvcnih definicijah opredeljena kot prestavljanje (transpozicija), "prevajanje" smisla, pa tudi kot "parafraziranjc" in "opisovanje" smisla. Tako kot pri Hjelmslcvu, jc tudi pri Grcimasu v središču pojmovne konstrukcije pojem proccsa (tu nc bomo govorili o epistemoloških in metodoloških težavah, ki jih povzroča predstava o "prestavljanju", kot nc o tem, da opisana dispozicija izenačuje metodo in objekt semiotike). Vsiljuje sc primerjava s Pcircovo pragmali(sti)čno semioliko. Opazno analogijo vsebuje naslednji opis razlike med "ontologiziranim" pojmom smisla in konccptom signifikacijc, kakršnega je razvila narativna/diskurzivna semiotika: "Transpozicija smisla pa vendarle ne spreminja smisla v 'avtentični', 'realni' smisel, ki bi ga izražala umetna, arbitrarna in končna mctagovorica. Transpozicija smisla jc,nasprotno, neskončen proces artikulacij (podčrtal J.J.) in prav to sestavino semioze poudarja Grcimas" (Parrct v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 27-28). Zveza s Pcircovim konccptom semioze nastaja v dveh točkah. Narativna/diskurzivna semiotika vzpostavlja svoj objekt na način, ki spominja na Pcircovo stališče, da sc šele z interpretirajočim znakom (interprctantom), ki interpretira reprezentirajoči znak, izpolni semiotična funkcija; razen tega je zveza v skupni tezi, da se - gledano v generativni perspektivi - s "pojavom" novih interpretirajočih znakov semioza "nadaljuje" ad infinitum; ne gre torej za "zaprt sistem", o katerem govorijo nekatere kritike "strukturalizma", temveč za "odprt proces". Narativni/diskurzivni semiotiki, ki je v sedemdesetih letih dobila razsežnosti "gibanja" in "šole", seveda nc moremo pripisati nikakršnega "peireovskega" branja Saussurovc teorije. Avtor je sam opozoril na nevarnost površnih primerjav s Pcircovo pragmatistično semiotično teorijo (Arrivč, Coquet, 1987, str. 310). Analogijo vidimo predvsem v dejstvu, da jc obema semiotičnima teorijama skupno dinamično (generativno), relacijsko in formalistično izhodišče, zaradi katerega imajo navidez ontološke prcdikacije (kakršno, na primer, vsebuje Peircova trditev: "Človek je znak") v resnici epistemološki pomen, pomen definiranja semiotičnega "gledišča", "sistema opazovanja", objekta. V konceptualnem okviru, ki ga zarisujejo pojmi "artikulacija", "operacija" in "transpozicija", si je narativna/diskurzivna semiotika nujno morala postaviti ludi vprašanje o "dejanju", ki "generira", "proizvaja" signifikacijc. V tej točki opazimo najprej zvezo s fenomenologijo in njenim prizadevanjem da bi razčlenila "akte podeljevanja smisla"; nanjo opozarja Grcimasova lastna izjava, daje "epislema njegove mladosti" sestavljena iz razmerja med fenomenologijo in teorijami govoricc, kakršna je bila Buhlcrjeva (v: Parrct, 1974, str. 68). Vsiljuje pa sc šc primerjava s pragmatičnimi teorijami govornih dejanj. To razmerje jc v zadnjem desetletju odprlo vrsto epistemoloških in metoloških vprašanj, s katerimi pa sc tu ne bomo podrobneje ukvarjali. Ker obravnavana semiotična teorija odklanja ontološko problematiko, bi v njej zaman iskali definicijo "bistva" dejanja; usmerila pa se jc v opisovanje nujnih in zadostnih možnostnih pogojev dejanja (Grcimas, v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 307, 314). Jasna jc korclacija med cpistcmološkimi izhodišči semiotike in pragmatike: tudi slednja sc jc konstituirala kot teorija o "apriornih možnostnih pogojih govornih dejanj" (prim. Wundcrlich, 1972, Parrct, 1980, Apel, 1973 itd.). Semiotična teorija je v stiku s problematiko "dejanja" proizvedla vrsto novih kategorij, med katerimi jc dobila glavno vlogo kategorija modalnosti ("modal i teta", "modalna kompctcnca" itd.). V okviru splošne semiotične teorije sc jc v drugi polovici sedemdesetih let razvilo sorazmerno samostojno področje "modalne semiotike", ki jc v ccloti usmerjena k problematiki "dejanj", "izjavljanja" (dnonciation"), "vplivanjskega " ("persvazivnega", "manipulativnega") diskurza ipd. Pojem modalnosti je v semiotičnh analizah prevzel mesto, ki gaje imel v fenomenoloških konccptualizacijah dejanja pojem intcncionalnosti (Grcimas v: Arrivč, Coquet, 1987, str. 314 - 315). Tej kratki razvojni skici pridajamo nekaj najpomembnejših dokumentarnih podatkov v zvezi z narativno/diskurzivno semiotiko "pariške semiotične šole". Njen nesporni ustanovitelj in vodja je Algirdas Julien Grcimas. Sprva jc deloval kot jezikoslovce. Njegovo ožje delovno področje jc bila leksikologija, kasneje pa jezikoslovna semantika. Opis njegovih epistemoloških izhodišč najdemo v programskem članku iz. leta 1956 (Aktualnost soussurizma) in v predgovoru k francoskemu prevodu "Govoricc" L. Hjclmslcva. Iz obeh besedil razberemo da, so avtorjeve ambicijc na začetku teoretske poti presegale okvire jezikoslovja. V lcksikologiji in kasneje v semantiki jc videl osrednjo družboslovno in humanistično disciplino, ki naj zagotovi sistematično analizo signifikacij, iz katerih jc sestavljen "družbeni univerzum". Avtorje postopno spoznaval, da niti lcksikološki opis "lckscmov" in njihovih vrednosti niti semantični opis "označcncev " nc moreta uresničiti omenjene naloge. V delu Strukturalna semantika (1966) jc zaznati prehod od semantike k semiotiki, ki jc koncipirana kot teorija o "načinih produkcijc signifikacij", hkrati pa kot izrazito cpistcmološko orientirana teorija z vrsto eksplicitnih spoznavno-tcorcLskih postulatov in z ambicijo, da postane temeljna disciplina v raziskovanju "socialncga prostora". Takšen program jo jc ločil od jezikoslovja in jo približal filozofiji. Tako kot pragmatika tudi semiotika danes odklanja razpravo v tradicionalnih filozofksih, predvsem pa v ontoloških kategorijah. Kljub temu pa jc zaradi univerzalnosti svojega teoretskega projekta in zaradi svoje naravnanosti k občim pogojem znanstvenega spoznavanja govoricc postala ena tistih sodobnih analitik govoricc, ki so filozofsko najbolj zanimive. Dokument o Grcimasovi dokončni usmeritvi v splošno semiotično teorijo jc delo O smislu (Du sens), ki jc izšlo leta 1970. Od tedaj jc objavil vrsto del, ki obravavajo različne ravnine semiotične teorije: vprašanja "konkretne" deskripcije tekstov, metodologijo, epistemologijo. Epistcmološko analizo narativne/diskurzivne semiotike vsaj delno olajšuje dejstvo, da jc Grcimas pogosto opredeljeval tudi svoj odnos do drugih tcorcLskih raziskav govoricc v preteklem in v tem stoletju. Zanimiva so njegova stališča glede razmerja med narativno/diskurzivno semiotiko in Pcircovo semiotiko, fenomenologijo, hermenevtiko, bchaviorizmom, Bloomficldovim in Harrisovim distribucionalizmom, generativno gramatiko Chomskcga, poljsko logiko, praško šolo, logičnim pozitivizmom, filozofijo naravne govoricc, anglosaško pragmatiko, Bcnvcnistovo "teorijo izjavljanja", infomacijsko teorijo, psihološkimi (Piagct) in sociološkimi teorijami govoricc itd. Pomembno jc dejstvo, da poslavlja avtor v tem okviru predvsem vprašanja o pogojih znanstvene vednosti o govorici, sc pravi, epistemološka vprašanja. Narativna/diskurzivna semiotika jc sistematično povzeta v Scmiotičncm slovarju, katerega prvi del jc Grcimas oblikoval v sodelovanju z J. Courtčsom, drugi del pa skupaj s številnimi drugimi sodcIavci. Avtorjeva kompleksna semiotična teorija jc doživela vrsto kritičnih obravnav v Evropi in v obeh Amerikah, posvečenih pa ji jc tudi nekaj zbornikov, v katerih predstavniki različnih smeri v sodobni semiotiki opredeljujejo svoje razmerje do narativne/diskurzivne semiotike, hkrati pa ji zaradi njene cclovite epistemološke zasnove in razčlenjenega metodološkega ter konceptualnega aparata domala enoglasno priznavajo vlogo najpomembnejše semiotične teorije druge polovice tega stoletja. Zadnje ocenc gotovo nc bi bilo mogoče izreči, ko bi A. J. Grcimas ostal osamljen avtor. Vendar so njegova dela in njegovo delovanje na Ecok: des Hautcs Etudes en Scicnccs Socialcs v Parizu pritegnili k sodelovanju večje število ra/.iskovalccv, ki danes predstavljajo - čc sprejmemo poimenovanje enega od Grcimasovih sodclavccv J.-C. Coqucta - "pariško semiotično šolo". Iz tc sorazmerno homogene raziskovalne skupine naj omenimo lc nekaj najpomembnejših imen: M. Arrivč, C. Calamc, C. Chabrol, J.-C. Coquet, J. Courtčs, I. Darrault; J. Dclormc, P. Fabbri, J.-M. Floch, J. Fonlanillc, C. Gcninasca, P. Gcoltrain, M. Hammad, A. Hcnault, E. Landovvski, J. Pctitol, F. Rasticr, H.-G. Ruprecht, R. Thom, C. Zilberberg. Danes več kot sto raziskovalcev sodeluje v periodičnih publikacijah "pariške semiotične šole" ( Actcs semiotiques-Documents, Bulletin) in na njenih rednih kolokvijih (Albi, Ccrisy-la-Salle). LITERATURA: Apel, Karl-Otto, Transformation der Philosophic, Suhrkamp v., Frankfurt/M.1973. Barthcs, Roland, Elčmcnts dc sčmiologijc, Communications 4, 1964. Dubois, Jean, Grammairc structuralc du francais, I.aroussc, Pariz, 1965. Grcimas, Algirdas Julicn, L'actualitc du saussurisme, Lc francais modeme, 3, 1956. Grcimas, Algirdas Julicn, Sčmantiquc structuralc, Laroussc, Pariz, 1966. Grcimas, Algirdas Julicn, Du sens, Scuil, Pariz, 1970. Grcimas, Algirdas Julicn, Courtčs, Joseph, Sčmiotiquc-Dictionnairc raisonnč dc la thčoric du langagc, Hachette, Pariz, 1979. Grcimas, Algirdas Julicn, Algirdas Julicn Grcimas mis a la question, v: Arrivd, Michcl, Coquet, Jean-Claude, Scmiotiquc en jcu, Hades.Benjamins, Amsterdam, 1987. Harris, Z., Distributional Structure, Word, 10, 1954. Hjclmslcv, Louis, Prolčgomčncs a unc du langagc, Minuit, Pariz, 1968. Jakobson, Roman, Fundamentals of Language, La Hayc, 1956. Ldvi-Strauss, Claude, Anthropologic structuralc, Plon, Pariz, 1958. Mcrlcau-Ponty, M., Phcnomčnologic dc la perception, Gallimard, I'ariz, 1945. Močnik, Rastko, Beseda...besedo, Škuc, Ljubljna, 1985. Parrct, Herman, Discussing language, Mouton.Thc Haguc-Pariz, 1974. Parrct, Herman, Ix langagc en conlcxtc, John Benjamins, Amsterdam, 1980. Parrct, Herman, Dc I'objct scmiotiquc, v: Scmiotiquc cn jcu (ur. Arrivč, Michcl, Coquet, Jean-Claude), Hades-Benjamin, Amsterdam, 1987. Saussurc, Ferdinand dc, Cours dc linguistiquc gčndralc, Payot, Pariz, 1964. Troubctzkoy, N. S., Principcs dc phonologic, Pariz, 1957. Wundcrlich, Dieter (ur.), Linguistischc Pragmatik Athcnaum, Frankfurt/M, 1972. Heglova kritika Kanta s poudarkom na kritiki antinomij BORIS PINTAR METODA KANTOVE IN HEGLOVE FILOZOFIJE Filozofom, ki jih označujemo z izrazom nemška klasična filozofija (Kant, Fichtc, Schelling, Hegel), jc skupno, da so hoteli doseči absolutno vednost, abstolutno gotovost spoznanja. Prepričani so bili, da je z uporabo pravilne metode takšno spoznanje dostopno vsakomur. Zato tudi tolikšen poudarek na filozfski metodi. Kant je bil prvi med njimi, ki jc izvedel včliki spoznavno-teoretski preobrat. Absolutno spoznanje jc hotel doseči s konstrukcijo transcendentalnega, to jc vsakokratno posebno spoznanje pogojujočega in za vse prav misleče individuc razvidnega. Kant pravi v Prolcgomcni, da gaje Humov skcpticizcm predramil iz dremeža metafizike. Razum, ki hoče biti merilo vseh stvari, mora biti najprej izmerjen sam v sebi. To kritično raziskovanje (kritično analizo spoznanja, njegovih možnosti in meja) človeškega uma jc Kant opravil v Kritiki čistega uma, kjer združi argumente empirizma in racionalizma v sintezo. Empirizcm (subjekt kot pasivni sprejemnik vtisov - predstave so produkti stvari) ne more pripeljati do veljavnega spoznanja, ker ni sposoben podajati teoretskih sodb. Racionalizem (subjetk kot nosilcc apriornih pralikov - predstave so produkti zavesti) pa nc more braniti svojega stališča, da so v razumu kake apriorne vsebine pred vsebino, ki jo dobimo iz izkustva. - Kot bomo videli kasneje, so po Kantu v razumu lc apriorne forme. - Tako Kant loči vprašanje izvora spoznanja (qucstio facti) od vprašanja veljave spoznanja (qucstio iuris). Spoznanje ima empiričen izvor, a lc-ta nc dokazuje njegove veljavnosti, kot so to menili cmpiristi.Prav tako pa kritizira racionalistično predstavo, da so zakoni biti neposredno identični z zakoni spoznanja. Kant ugotavlja, da izkustvo svojim sodbam ne daje resnične in stroge občosti, temveč lc dopustitveno in komparativno ter tako sklepa, da moramo priznati obstoj strogo občih in apriornih sodb, ločenih od izkustva. Filozofija do Kanta je takšne apriorne sodbe vedno imela lc za analitične (pojasnjevalne), Kant pa meni, da moramo izhajati iz obstoja sintetičnih (razširjcvalnih) sodb a priori, ki vnašajo nove vsebinske elemente v spoznanje. Na vprašanje, kako so mogoče sintetične sodbe a priori, odgovarja v Kritiki čistega uma. Kritiko čistega uma jc Kant sam imenoval traktat o metodi in popolno idejo transcendentalne filozofije, ki ji pripada vse, kar sestavlja transcendentalno filozofijo. Vendar pa Kritika čistega uma šc ni sama znanost (transcendentalna filozofija), ker gre v analizi lc tako daleč, kolikor jc potrebno za presojanje sintetičnega spoznanja a priori. Kant izvede kopernikanski preobrat, ki mu šele omogoča spoznanje a priori, in siccr, da sc predmeti uravnavajo po našem spoznanju, in nc naše spoznanje po predmetih, kot se jc predpostavljalo v filozofiji do Kanta. Kant svojo metodo poimenuje transcendentalno. Transcendentalno jc listo, kar nc izhaja iz izkustva, ampak jc pred izkustvom in tako pogojuje ter omogoča vsako izkustvo in s tem vsako dejansko spoznanje, ne da bi bilo samo nadizkustveno. To jc metoda, ki proučuje razloge veljavnosti spoznanja (preverja njegove apriorne pogoje), nc raziskuje pa, kot jc to značilno za psihološko metodo, vzrokov nastanka spoznanja. Človek doživlja realnost kot fenomen, ki jc dan skozi apriorni formi čutnosti: prostor in čas. To sla subjektivni formi zavesti, ki obstajala v njej kot možnost doživljanja, izkazujeta pa se šele z doživljanjem, ki jc aficirano z vnanjo dejanskostjo. Pogoji izkusiva so kot možnost izkustva apriorni - nc morejo nastati v izkustvu, ker potem ne bi bili pogoji. Poleg apriornih form čutnosti so apriorne tudi kategorije (prevedene iz Aristolclovc logike), ki so prirojene razumu kot modusi, kot način njegove funkcije. Tudi kategorije so transcendentalni pogoji, ki šele omogočajo izkustvo - pomagajo predelovati čutno izkustvo. Kategorije izčrpavajo vse možnosti sintez razuma in veljajo za vsak subjekt. Kategorije so brez čutnosti prazne, čutni doživljaji pa so brez kategorij slepi. Za pravilno spoznanje sla še dva poroka, in siccr, enotnost samozavedanja ali transcendentalna apcrccpcija (zedinitev receptivitclc in spontanitete zavesti - peljava vsebine zavesti na misleči jaz kot enotnost apriornih elementov zavesti) in pa stvar na sebi (nespoznatni nekaj), ki aficira naše spoznanje in jc mejni pojem izkusiva. Stvar na sebi (das Ding an sich) ali noumenon jc neodvisna od naše zavesti, a realno obstoječa. Kant priznava obstoj stvarnosti izven naše zavesti. Spoznanje jc po Kantu proccs, kjer dejaven subjekt, aficiran od stvari na sebi, šele konstituira predmete. Stvar in predmet nista več isto - predmet je soustvarjen od spoznavajočega subjekta. Transcendentalno jc vsako spoznanje, ki se ne ukvarja s predmeti, ampak z našim načinom spoznavanja predmetov, kolikor naj bo možno a priori. Kritika čistega uma jc obenem kritika tradicionalno metafizike. Nasprotujoči si argumenti za velika vprašanja tradicionalno metafizike (nesmrtnost duše, svoboda volje, cclota sveta, bog kot prvi vzrok) so enako verjetni ali neverjetni. Ta prcccp med argumenti pro ct contra imenuje Kant antinomijc čistega uma. Metodo, ki jo aplicira v Antinomiji čistega uma, da sc opazuje prepir trditev ali da se da cclo povod zanj, imenuje tudi skeptično, ki pa nima nič skupnega s skcpticizmom. Skeptična metoda teži za sigurnostjo, da sc najde točka nesporazuma in jc bistveno svojstvena lc transcendentalni filozofiji. Rezultat Kritike čistega uma jc, da teoretično mišljenje nc more priti do spoznanj izven dane realne predmetnosti (izven prostora in časa - meja narave). Izhodišče Kantove filozofije jc naravoslovje in Kant negira znanstveno vrednost vsake racionalno metafizike. Heglova kritika Kanta in njegovih antinomij jc implicitno vsebovana že v Heglovi metodi (ki je hkrati metoda spoznavanja in način samorazvoja absolutne ideje) in ontoloških supozicijah Heglove filozofije. Za Heglovo kritiko Kanta jc pomemben problem začetka, h kateremu sc Hegel večkrat vrača v predgovorih in uvodih k svojim delom, na osnovi katerega Hegel tudi kritizira Kantovo metodo in njegovo vstopanje v filozofijo. V Uvodu v Fenomenologijo duha Hegel poudarja, da uvod v filozofijo ni potreben niti možen. Začetek je žc ujet v "stvar samo". Prvi stavek je žc resničen, je že "stvar sama". Ni predstopnjc k pravemu spoznanju, kjer bi predhodno razčistili teren in izbrali pravo metodo za dosego "stvari same". Tako pridemo do paradoksa začetka: da bi sploh lahko začeli, žc moramo bili v filozofiji, v absolutu, hkrati pa prvo spoznanje šc ni pravo spoznanje. Prvo spoznanje sili čezse, ker v sebi nosi protislovje, in sc prelaga na višje podobe duha. Pot tega prehajanja na višje jc Fcnomcnologija duha. Hegel kot pot uvede zgodovino, ki jc porok veljavnosti našega spoznanja. Umnost sama jc nastajala v zgodovini - svetovni um jc skozi muke in navzkrižja zgodovine prihajal sam od sebe. Hegel ukine Kantov večni um. Zgodovina dobi smiselnost v napredovanju ideje. - Pri Heglu jc tudi absolut historičen (dinamičen). Heglov absolut rabi subjekt, da se lahko konstituira. Subjekt sc giblje znotraj absoluta in jc nujnost prehajanja nasprotnih polov. V Predgovoru k Fenomcnologiji duha Hegel opredeli absolutno kot rezultat; jc šele na koncu, kar v rcsnici jc - v tem jc njegova narava, jc tisto dejanjsko, subjekt ali samonastajanjc (Sichsclbstwcrdcn). - Hegel sc na začetku postavi v nemogoče paradoksno mesto in na koncu to ponovi. V Uvodu Fcnomcnologijc duha Hegel prav s svoje pozicije začetka kritizira Kanta, da si jc hotel, preden jc šel v filozofiji k "stvari sami", priti na jasno o spoznanju, ki ga obravnava kot orodje, s katerim sc polastiš absoluta, ali pa kot srcdstsvo, skozi katerega ga ugledaš. To Kanta privede do tega, da med spoznanjem in abstolutnim vzpostavi mejo, ki ju naravnost ločuje. Čc bi vzeli spoznavanje kot orodje za polastitev absolutnega, bi morali upoštevati, da orodje neki stvari zadene formiranje in spremembo. In četudi bi poznali način delovanja orodja in bi od dobljene predstave o absolutnem odšteli del, ki pripada orodju, sc nc bi dokopali do tistega resničnega, temveč bi bili tam, kjer smo bili poprej. Čc pa bi spoznanje bilo pasivni medij, skozi katerega bi do nas prihajala luč rcsnicc, tudi nc dobimo nečesa kot jc na sebi, temveč kot jc zaradi tega medija in v njem. V obeh primerih jc uporabljeno sredstvo, ki proizvaja naravnost nasprotek svojega smotra. Hegel pravi, da seje nesmiselno posluževati sploh kakega sredstva. Kantova zaskrbljenost, da bi zablodili v zmoto, postavlja nezaupnico znanosti, ki sc brez takšnih pomislekov loti posla samega in dejansko spoznava. Hegel pravi, da smo lahko zaskrbljeni, daje ta strah pred zmoto žc zmota sama. Ta strah pred zmoto žc nekaj predpostavlja kot resnico. Kant noče ničesar izreči o rcsnici, hkrati pa ravna, kot da žc razpolaga z merilom rcsnicc. Kant predpostavlja, da absolutno stoji na eni strani, spoznanje pa na drugi strani, ločeno od absolutnega, a vendarle kot nekaj realnega. Daje spoznanje, ki jc zunaj absosluta in s tem tudi zunaj rcsnicc, vendarle resnično. S tem se strah pred zmoto razkriva kot strah pred rcsnico. Kajti, kol pravi Hegel, edinole absolutno jc resnično, ali, edinole resnično jc absolutno. Pojem (vedenje, bit-za-ncko-drugo - bit predmeta za zavest) in predmet (resnično, samonasebstvo) sc znajdeta v samem včdcnju, katero raziskujemo in nam zato ni treba prinašati s seboj meril - s tem, da jih opustimo, obravnavamo stvar kot jc na sebi in za sebe samo. Zavest sama postavlja svoje merilo, da bi merila svoje včdcnjc. Dialektično gibanje, ki ga izvaja zavest na sebi sami, tako na svojem včdcnjc kot na svojem predmetu, kolikor ji iz tega izvira novi resnični predmet, je tisto, kar imenujemo izkustvo. Zavest mora izkusiti, kako sprememba vednost sproži spremembo v nasebnosti (rcsnici). Ko zavest spreminja samo sebe, spreminja rcsnico. V izkustvu sc spreminjata vednost in rcsnica, pozitivni rezultat pa jc novo nasebje (nov kriterij rcsnicc). Na koncu zavest sama sebi neizpodbitno demonstrira rcsnico in s tem pride do stališča brez predpostavk, s katerega sc potem začenja sistem. V Uvodu Znanosti logike Hegel pravi, da v Fenomcnologiji duha prikazuje zavest v njenem napredovanju od prvega neposrednega nasprotja nje in predmeta do absolutnega vedenja. Ta pot gre skozi vse forme zavesti do objekta in ima pojem znanosti za svoj rezultat. V absolutnem vedenju se jc ločitev predmeta od gotovosti njega samega popolnoma razkrojila in sta resnica tc gotovosti kot tudi gotovost te rcsnicc postali enaki. Cista znanost predpostavlja s tem osvoboditev od nasprotja zavesti. Vsebuje misel, kolikor jc misel prav tako stvar na sebi sama, oziroma stvar na sebi samo, kolikor je ta prav tako čista misel. M. Dolar pravi, da Kantova skrb, da bi sc na vsak način izognili zmoti, dejansko vselej odlaga soočenje z resnico, kopica ukrepov nas nenehno ščiti pred stvarjo samo, cclotna filozofija sc zatakne že pri začetku in tako ostane pri pretresanju transcendentalnih pogojev svoje lastne možnosti, pri prolegomena k vsaki bodoči metafiziki.... Kant jc propadel prav skozi svoj uspeh: z izločitvijo možnih zmot jc izločil resnico. (Razpol 1) Dočim Kant loči formo od vsebine, pa jc pri Heglu vsebina sama po sebi prehajanje v formalizem, ki pa preneha biti zunanji formalizem, ker jc forma notranje bivanje same konkretne vsebine. Narava znanstvene metode, da jc deloma ncrazstavljcna od vsebine, deloma pa sama na sebi določa svoj ritem, ima svoj prvi prikaz v spckulativni filozofiji. Filozofija si nc more sposoditi metode od neke njej podrejene znanosti, kot jc na primer matematika. Edino narava vsebine je lahko tista, ki sc giblje v znanstvenem spoznanju, ker jc istočasno lastna rcflckcija vsebine lista, ki samo določilev vsebine šele proizvaja in postavlja. V Uvodu Znanosti logike Hegel pravi, da mora biti metoda logike (oživljena z duhom v oporo in vsebino) tista, s katero jc edino zmožna biti čista znanost. Filozofija doslej svoje metode šc ni našla. Ekspozicija tistega, kar jc edino lahko resnična metoda filozofske znanosti, pade v obravnavanje logike same, kajti metoda je zavest o formi notranjega samogibanja njene vsebine. V Fcnomcnologiji duha jc postavljen primer tc melode na konkretnem predmetu, na zavesti. To so podobe zavesti, katerih vsaka se v svoji realizaciji hkrati sama razpusti (auflOst), ima lastno ncgacijo za svoj rezultat - in jc s tem prešla v višjo podobo. Tisto negativno jc ravno toliko pozitivno: ncgacija ni vsa ncgacija, temveč določena negacija -v rezultatu jc bistveno vsebovano to, iz česar rczultira. Rezultat jc nov pojem, toda višji, bogatejši kot predhodni - jc cnost lc-tcga in njemu zopcrstavljcncga. Na tej poti sc mora sistem pojmov sploh oblikovati in sc v nezadržnem, čistem, od zunaj nič vase vzemajočem teku dovršiti. To jc edina resnična metoda; po njej sc ravnamo v sistemu logike, oziroma po njej se ravna ta sistem na sebi samem. Tek tc metode jc tek stvari same. To, skozi katero sc pojem sam vodi naprej, jc negativno, ki ga ima pojem v sebi samem: to tvori tisto resnično dialektično. V tem dialektičnem - v zajetju zopcrstavljcncga v njegovi cnosti ali pozitivnega v negativnem - obstoji to spckulativno. Oglejmo si zdaj šc shematično členjenje dialektike, ki jc izvedeno žc v Fcnomcnologiji duha: 1. teza (afirmacija) - neposrednost 2. antiteza (ncgacija) - posredovanje 3. sinteza (ncgacija ncgacijc) - neposrednost z izkušnjo posredovanja (ponovno prisvajanje, konec samoodtujitve) Filozof mora prehoditi isto dialektiko, ki nosi realno: 1. neposrednost - zasidranost v duhovnem horizontu 2. odvrnitev k nasprotnemu stališču 3. ovčdcnje enotnosti v nasprotju - osmislitev gibanja V Logiki v Enciklopediji filozofskih znanosti so podane po formi tri strani tistega logičnega (pojma, resničnega): 1. abstraktno ali razumsko (teza) 2. dialektično ali negativno umsko (antiteza) 3. spckulativno ali pozitivno umsko (sinteza) To so trije momenti vsega logičnega - realnega, to jc vsakega pojma ali vsega resničnega sploh. Dialektični moment jc lastno ukinjanje končnih določitev (razumskih) in njihovo preseganje v svoje nasprotne določitve. Kadar tisto dialektično razum vzame oddvojeno za sebe, tvori skepticizem, vsebuje lc negacijo kot rezultat dialektike. To jc moment Kantove antitetike ali transcendentalne dialektike, ki nastaja iz širjenja umskih pojmov čez meje možnega izkustva in čisti um privede v antinomijo. Pri Kantu jc dialektika dogajanja samega subjekta, pri Heglu pa protislovje kot jedro dialektike postane realno. Nc gre več za različna mnenja, temveč za naravo sveta samega. Dialektika jc lastna, resnična narava razumskih določitev stvari in končnega nasploh. Razumske določitve (enostranske, omejene) so svoja lastna ncgacija. Vse končno jc takšno, da samo sebe ukinja. Dialektika ima pozitiven rezultat, ker ima določeno vsebino, ali ker njen rezultat v rcsnici ni prazen, abstrakten nič, ampak ncgacija gotovih določitev, ki so v rezultatu vsebovane, prav zato, ker to ni neposredno nič, temveč rezultat. Tako Hegel imanentno v svoji metodi trdi, da kar jc pri Kantu rezultat (češ da um nc more spoznati nobene resnične vsebine in ga jc treba glede absolutne rcsnicc napotiti k prepričanju), s tem sc v filozofiranju neposredno začenja, s tem sc vnaprej odreže predhodna izpeljava, iz katere ta rezultat prihaja in ki jc filozofsko spoznanje. Hegel izhaja iz spoznanja, da sami nc moremo gledati svojega spoznavnega proccsa nekako od "zunaj" in prej raziskati svoj spoznavni aparat, preden bi sc lotili spoznavanja. Ta Kantov način jc Hegel primerjal s početjem tistega sholastika, ki sc jc hotel naučiti plavali, preden bi šel v vodo. V spoznavni proccs stopamo po Heglu kot bilja konkretne zgodovine, otroci svoje dobe, in kot taki v stiku s preteklostjo, katere plod smo in ki živi naprej kot spomin, kot tudi s prihodnostjo, ki sc nam kaže edinole kot strah in upanje. Hegel opozori na zgodovinske predpostavke posameznikovega mišljenja in iz transcendentalnega preide na historičen teren. KANTOVA KRITIKA ČISTEGA UMA S POUDARKOM NA ANTINOMIJI ČISTEGA UMA Kant v svoji filozofiji (transcendentalni idealizem) hoče odgovoriti na vprašanje: kaj jc človek, in na iz tega izhajajoče vprašanje: kaj jc filozofija. Da bi lahko odgovoril na vprašanje, kaj jc človek, mora najprej odgovoriti na naslednja tri vprašanja. 1) Kaj morem vedeti? S to problematiko sc ukvarja v Kritiki čistega uma (Kritik der rcincn Vernunft, 1781). 2) Kaj naj storim? Na to odgovarja v Kritiki praktičnega uma (Kritik der praktisehen Vernunft, 1788), kjer išče trdna načela moralnega delovanja. Zanima ga način spoznavanja na področju morale, kriterij vrednotenja, nc pa konkretna morala. Kant hoče utemeljiti avtonomijo subjekta v spoznavanju (Kritika čistega uma) in delovanju (Kritika praktičnega uma. 3) Kaj smem upati? To problematiko raziskuje v Kritiki presodnosti (Kritik der Urtcilskraft, 1790), kjer odkriva apriorne zakonitosti estetike. Kant v estetiki premosti koncepcijo imanentnega svetovnega dualizma, prevlada antagonizem med nujnostjo in svobodo, med naravo in duhom, med razumom in umom, dualizem teoretičnega in praktičnega, s kategorijo smotrnosti v naravi in človeškem čutenju. Kant jc vprašanje Kritike čistega uma, kako so možne sintetične sodbe a priori, razčlenil v štiri vprašanja: 1. Kako jc možna čista matematika? 2. Kako jc možno čisto naravoslovje? 3. Kako jc možna matafizika sploh? 4. Kako jc možna metafizika kol znanost? Na vprašanje, kako je možna čisla matematika, odgovarja v Transccdcntalni estetiki (gr. aislhcsis - zornost, vidnost) ali znanosti o vseh apriornih čutnih načelih. Samo spoznavanje je Kant razčlenil na tri spoznavne stopnje ter v vsaki izmed njih iskal sintetično funkcijo, ki bi dajala splošnost in nujnost. Tc tri osnovne spoznavne stopnje so: 1. čutnost (das Sinnlichkcit), ki jo raziskuje v Transcendentalni estetiki, 2. razum (der Vcrstand), ki ga obravnava v Transcendentalni analitiki in 3. um (die Vcrnunft), ki ga opazuje v Transcendentalni dialektiki. Oglejmo si shematično strukturo Kritike čistega uma: KRITIKA ČISTEGA UMA Transcendentalna elementarna znanost Transcendentalna Transcendentalna estetika log i ka Transcendentalna metodologija Transcendentalna analitika Transcendentalna dialektika Analitika Analitika pojmov načel O pojmih O dialektičnih zaključkih čistega čislega uma uma Paralogizmi čistega Anatomija čistega Ideal čistega uma uma uma (ideja duše) (ideja sveta) (ideja boga) V Transcendentalni estetiki Kant raziskuje apriorni formi čutnosti (prostor in čas), skozi kateri človek doživlja realnost kot fenomen .Čas jc oblika notranjega čutila, prostor pa zunanjega. Predmeti čutil sc doživljajo kot prostorni elementi, predmeti samoopazovanja (zrenja) pa kot časovni. Prostor in čas sta nujni obliki sinteze čutnega in samoopazujočega zrenja. Veljata za vse predmete opazovanja, nc pa izven njih. Ti predmeti imajo empirično realiteto in hkrati transcendentalno idealiteto. Čista matematika jc kot sintetično spoznanje a priori mogoča, ker sc nanaša samo na predmete čutnosti. Čisto zrenje (prostora in časa) jc temelj empiričnemu zrenju predmetov čutnosti, in siccr a priori. Čisto zrenje jc oblika čutnosti, ki obstaja pred realnim pojavom predmeta in ga šele omogoča. Zmožnost apriornega zrenja sc nanaša lc na formo pojavov (prostor in čas). Geometrija jc čisto zrenje prostora, aritmetika pa čisto zrenje časa - z dodajanjem cnicc v času dobimo pojme števil. Vse, kar sc nam daje kot predmet, nam mora biti dano v zrenju. Zrenje sc vrši samo s čuti, kajti razum nc zre, ampak lc razmišlja. Transcendentalna analitika Kantu pomeni razčlenjevanje našega cclotncga apriornega spoznanja na elemente čistega razumskega spoznanja. Z razumskimi spoznavnimi funkcijami sc preoblikuje čutnosti dano gradivo. V tem razdelku o razumu Kant odgovarja na vprašanje, kako jc možno čisto naravoslovje. Narava pomeni obstoj stvari, kolikor ga določajo splošni zakoni, in nc obstoj stvari samih na sebi. Narava, gledana matcrialitcr, jc skupek vseh predmetov izkusiva. Tu nc gre za nastanek izkustva (kot v empirični psihologiji), temveč za elemente, ki ga sestavljajo. Izkustvo sestoji iz zornih vtisov, ki pripadajo čutnosti, in iz sodb, ki so samo delo razuma. Čeprav so vse izkustvene sodbe empirične, pa niso vse empirične sodbe izkustvene. Podlaga izkustvene sodbe jc zrenje, ki sc ga zavedam, to je zaznava (pcrccptio), ki jc samo stvar čuta. Potem sc pridruži presoja, ki jc samo stvar razuma. Presoja jc lahko dvovrstna: 1) zaznave lc primerjamo in jih povežemo v zavesti svojega stanja in tako dobimo zaznavno sodbo ali 2) zaznave povezujemo v splošni zavesti in tako dobimo izkustveno sodbo. Da dobimo izkustveno sodbo, sc mora dani zorni vtis podrediti pod čisti razumski pojem a priori (kategorijo). Lc-ta poveže empirično zavest zrenja v splošni zavesti in tako empirični sodbi priskrbi občo veljavnost - takšna objektivno veljavna empirična sodba jc izkustvena. Nujno splošno veljavna sodba nikoli nc temelji na zaznavi, temveč na čistem razumskem pojmu, kateremu jc bila zaznava podrejena. Kar izkustvo v nekih okoliščinah uči mene, mora mene in vsakogar učiti vsak čas in njegova veljavnost sc nc omejuje na subjekt ali na njegovo trenutno stanje. Zato izrekamo vse izkustvene sodbe kot splošno veljavne. Zaznavnim sodbam pa niso potrebni čisti razumski pojmi, temveč samo logično povezovanje zaznav v mislečem subjektu in so lc subjektivno veljavne. Sodba: "Če soncc obseva kamen, sc ta segreje", jc lc zaznavna, ker jc brez nujnosti. Sodba: "Soncc ogreva kamen", pa sestoji iz zaznave in čistega razumskega pojma vzroka, ki nujno poveže pojem sončnega sevanja s pojmom toplote, in jc tako nujno splošno veljavna sintetična sodba, jc torej izkustvena sodba. Vse sintetične sodbe sestoje iz pojmov abstrahiranih iz zornih vtisov in čistega razumskega pojma, kateremu sc ti pojmi podrejajo. To velja cclo za sodbe čiste matematike. Čisti razumski pojmi nimajo nobenega pomena, čc sc oddaljijo od predmetov izkustva in sc hočejo raztegniti na stvari same na sebi (noumena), kajti kategorije brez čutnosti so prazne, čutni doživljaji pa so brez kategorij slepi, ali rečeno drugače: stvar čutov jc, da zrejo, stvar razuma pa, da misli. Kategorije, ki so oblike sinteze razuma (kot sta prostor in čas obliki sinteze zrenja), sc kot možnosti in pogoji spoznanja izražajo šele v izkustvu. Kategorije niso psihološko - empirične, ampak transcendentalne, dane pred izkustvom, z izkustvom odkrite in napolnjene z vsebino. Za prikaz možnosti izkusiva jc treba najprej predočili v popolni tabeli oblike sodb in različne vidike razuma v tej njegovi dejavnosti. Čisli razumski pojmi sc razvijajo popolnoma vzporedno z. oblikami sodb. LOGIČNA TABELA SODB 1. Po kvantiteti splošne posebne posamezne 3. Po relaciji kategorižne hipotetične disjunktivne 4. Po modalnosti problematične aserotične apodiktične TRANSCENDENTALNA TABELA RAZUMSKIH POJMOV 1. Po kvantiteti enota (mera) mnoštvo (velikost) cclotnost (cclota) 2. Po kvaliteti realnost ncgacija limitacija 4. Po modalnosti možnost - nemožnost bivanje - nebivanje nujnost - slučajnost 2. Po kvaliteti trdilnc nikalnc neskončne 3. Po relaciji sustanca in akcidcnca vzrok in učinek vzajemnost ČISTA FIZIOLOŠKA TABELA OSNOVNIH NAČEL NARAVOSLOVJA 1. Aksiomi zrenja Anticipacije zaznavanja 2. 3. Analogije izkusiva 4. Postulali empiričnega mišljenja sploh Sodbe so apriorna načela vsega možnega izkusiva, ki podrejajo vse zaznave pod čiste razumske pojme. Načela možnega izkustva pa so hkrati splošni zakoni narave, kijih jc mogoče spoznali a priori. - Razum predpisuje zakone naravi. Tako jc zagotovljena znanstvena sistemaličnost, ker preko formalnih pogojev vseh splošnih sodb, torej preko vseh splošnih pravil, ki jih daje logika, ni nobenih pogojev več. In Kant v Prolcgomcni zaključuje: Ta pravila sestavljajo logičen sistem; na njih osnovani pojmi, vsebujoči apriorne pogoje sintetičnih in nujnih sodb, sestavljajo prav zaradi lega transcendentalen sistem, a načela, ki podrejajo vse pojave pod tc pojme, končno sestavljajo fiziološki, to jc naravni sistem. Ta sistem predhodi vsakemu spoznanju narave, samo spoznanje šele omogoča in sc zato po pravici lahko imenuje splošno in čisto naravoslovje. Ko človeška zavest hoče preiti meje narave, ki jc skupek vseh predmetov izkustva, reflektira o problemih, katerih predmetnost nc more postati njen fenomen. Tako smo v Transcendentalni dialektiki, kjer sc Kant ukvarja z vprašanjem, kako jc možna metafizika sploh in ali je možna metafizika kol znanost. Transcendentalna dialektika jc disciplina, ki se ukvarja s čistimi idejami uma in raziskuje, čc so možne sintetične apriorne sodbe čistega uma. Kant predpostavi, da so prave metafizične sodbe vse sintetične in apriorne in upošteva naravno človeško nagnjenost do metafizike. Tradicionalno metafiziko označi kot znanost o principih obstoječega, sam pa zahteva najprej znanost o principih spoznavanja (Kritika čistega uma) in šele potem znanost o obstoječem. Staro metafiziko jc označil kot disciplino, ki ima opravka, razen z empiričnimi pojmi, ki sc v izkustvu stalno uporabljajo, šc s čistimi umskimi pojmi, ki nikoli nc morejo biti dani v kakršnem koli možnem izkustvu. Metafizika ima za prvi smoter svojega raziskovanja samo ideje: Bog, svoboda, nesmrtnost. Kant tc tri ideje po obrnjenem vrstnem redu obravnava v Transcendentalni dialektiki, in sicer idejo duše v Paralogizmih čistega uma, idejo sveta v Antinomiji čistega uma in idejo boga v Idealu čistega uma. Medtem ko čisti razumski pojmi (kategorije) ostanejo v mejah možnega izkustva, pa čisti umski pojmi (ideje) segajo preko teh meja. Razum Kant opredeli kot moč pravil, uma pa kot moč načel. Dialcktiko jc Kant imenoval logiko videza, privida. In dočim logični privid izgine, ko odpravimo logično napako, transcendentalni privid (transcendentalna ideja) nc izgine, ker jc v sami naravi človeškega uma. Pojav in privid nista isto. Resnica ali privid nista v predmetu, kolikor sc lc-ta opazuje, temveč v sodbi o predmetu, kolikor se lc-ta zamišlja. Čisti um sc nc nanaša na predmete, temveč na njihove razumske pojme. Um sam ne proizvaja pojmov, ampak razumske pojme lc osvobaja od neminljivih omejitev možnega izkustva in si jih prizadeva razširili preko mej empiričnega. Načelo uma jc, čc jc dano listo pogojeno, potem jc dana ludi ccla vrsta pogojev, torej tudi tisto popolnoma nepogojeno. Um zahteva absolutno popolnost pogojev možnosti pojavov, kolikor ti pogoji sestavljajo niz, torej absolutno popolno sintezo, zaradi katere sc pojavi lahko pojasnijo po razumskih zakonih. Namen čistega uma jc samo absolutna totaliteta sinteze na strani pogojev - regresivna sinteza, ki gre in antcccdcntia, nc pa ludi totaliteta poslcdic - progresivna sinteza, ki gre in conscqucntia. Izvor kategorij jc Kant našel v štirih logičnih funkcijah, na katere sc skrčijo vse sodbe razuma, izvor idej pa jc iskal v treh funkcijah umskih sklepov, iz. katerih izvede tri vrste dialektičnih sklepov čistega uma, za katere pravi, da so sofistikacijc uma samega. V vseh treh sklepih pa jc naloga uma, da sc od pogojene sinteze (na katero jc vezan razum) dvigne do ncpogojcnc (ki jc razum nc more nikdar doseči). DIALEKTIČNI SKLEPI ČISTEGA UMA GLEDE NA FUNKCIJE 1. kategorični sklepi - absolutna enotnost miselnega subjekta (nepogojena substanca) - psychologia ralionalis - (ideja duše) - - PARALOGIZMI ČISTEGA UMA 2. hipotetični sklepi - absolutna enotnost niza pogojev pojava (nepogojena vzročnost) - cosmologia ralionalis - (ideja sveta) - - ANTINOMIJA ČISTEGA UMA 3. disjuktivni sklepi - absolutna enotnost pogojev vseh predmetov mišljenja sploh (nepogojeno vzajemno učinkovanje) -thcologija transccdcntalis (ideja boga) - - IDEAL ČISTEGA UMA Tc ideje so naravne tvorbe uma, so umu zadane (aufgcgcbcn), kajti v naravi uma jc, da teži k nenehnemu združevanju sklepov razuma, da teži k najvišji sintezi. Transcendentalne ideje (ideja duše, sveta, boga) nimajo odnosa do objekta, ampak so subjektivno izvedene iz narave našega uma. Transcendentalne ideje služijo samo za dviganje v vrsti pogojev do nepogojenega, to jc do načela (regresivna sinteza). ANTINOMIJA ČISTEGA UMA jc najbolj nenavaden proizvod uma. Antinomija pomeni protislovje, v katero zapade čisti um s samim sabo, ko poskuša rešiti vprašanje o cclotnosli sveta. Ideja, ki povzroča antinomijo čistega uma - ideja sveta - jc kozmološka ideja, ker so ji potrebni lc takšni pojmi, ki imajo svoj predmet v čutnem svetu, vendar pa razširi sintezo pogojenega z njegovim pogojem tako močno, da ji izkustvo nc more nikoli sledili. Glede na štiri vrste kategorij imamo štiri kozmološke transcendentalne ideje, nc več nc manj, čc izberemo lc tislc kategorije, v katerih sinteza sestavlja ni/, medsebojno podrejenih pogojev do pogojenega. Tc transcendentalne ideje so lc do nepogojenega razširjene kategorije. Oglejmo si tabelo ko/.moloških transcendentalnih idej: KOZMONOLOŠKE IDEJE 1. Absolutna popolnost sestavljenosti dane celote vseh pojavov 2. Absolutna popolnost delitve dane celote v pojavu 3. Absolutna popolnost nastajanja nekega pojava nasploh kvantitativna vrsta - celotnost (čas prostor) kvalitativna vrsta- realnost (materija) relacijska vzorčnost - svoboda 4. Absolutna popolnost odvisnosti eksistence tistega, kar sc menja v pojavu modalnostna vrsta - nujnost -siučajnost Končni cilj uma jc tisto nepogojeno, pa naj bo cclcga niza ali lc nekega dela niza. V prvem primeru - matematično nepogojeno - jc niz a parte priori brez mej (brez začetka) in jc regressus potencialno neskončen. V drugem primeru - dinamično nepogojeno - pa jc nekaj prvo v nizu, kar se glede na pretekli čas imenuje - začetek sveta, glede na prostor - meja sveta, glede na dele celote - enostavno, glede na vzrok - svoboda, glede na cksistcnco spremenljivih stvari - naravna nujnost. Kant razlikuje izraza svet in narava: Svet jc matematična celota (v pogledu časa) vseh pojavov in totaliteta njihove sinteze v njenem toku sestavljanja in deljenja. Ta isti svet sc naziva narava, kolikor se misli dinamična cclota (glede na vzrok) in kolikor se gleda na enotnost v cksistcnci pojavov. Narava jc razumski pojem, svet pa jc pojem čistega uma. Skladno s štirimi kozmološkimi idejami so tudi samo štiri dialektične trditve čistega uma, ki odkrivajo svojo dialektično naravo s tem, da stoji vsaki trditvi po ravno tako sprejemljivih načelih čistega uma nasproti druga, ki jc protislovna. Ta antinomija, ki jc utemeljena v naravi človeškega uma in jc torej neogibna in brez konca, vsebuje štiri teze in njim nasprotne antiteze. V prikazu Kantovih antinomij bomo v dokazovalnih postopkih podali Heglove povzetke dokazov (razen pri tretji antinomiji, kjer bomo pokazali Kantov dokazovalni postopek), ki so kot Dodatek o antinomijah uvrščeni v Logiko Filozofske propedevtike, in siccr na prehodu iz Nauka o bistvu v Nauk o pojmu. Hkrati bomo podali ludi Heglovo kritiko antinomij z zgoraj navedenega dela. I. antinomija(nasprotovanjc(Widcrstrcit) transcendentalnih idej) TEZA: Svet ima svoj začetek v času, glede prostora pa jc prav tako omejen. DOKAZ: A) V pogledu časa: Čc svet nc bi imel začetka v času, potem bi do vsakega danega trenutka pretekla neka večnost in glede na to nek neskončen niz stanj stvari v svetu, ki so si sledila eno drugemu. Neskončnost nekega niza jc v tem, da sc leta s sukccsivno sintezo nc more nikoli končali; ker jc nek neskončno svetovni niz stanja nemogoč, jc torej nujen nek začetek sveta v času. B) V pogledu prostora: Čc bi bil svet prostorsko neomejen, potem bi bil neka neskončna dana cclota stvari, ki eksistirajo hkratno. Neka taka cclota jc lahko popolna lc kot sinteza delov, iz katerih sestoji. Za to spopolnjcvanjc pa bi bil potreben nek neskončen čas, ki bi sc moral vzeti kot pretekli, kar pa je nemogoče. Torej nek neskončen agregat stvari, ki eksistirajo, nc more veljati za ncko hkratno dano ccloto. Tako sledi, da jc svet zaprt v meje. ANTITEZA: Svet nima nikakršnega začetka v času niti nobenih meja v prostoru, ampak jc tako glede časa kot glede prostora neskončen. DOKAZ: A) V pogledu časa: Čc bi svet imel nek začetek v času, potem bi pred lc-tem morali predpostavljati nek čas, v katerem ni cksistiral, torej nek prazen čas. V praznem času pa nc more nič nastajati, ker v njem ni nikakršnih pogojev obstajanja, a tudi tisto, kar obstaja, ima za pogoj zopet nekaj obstoječega - ali - omejeno je lc z obstoječim. Torej svet nc more imeti nikakršnega začetka, temveč vsako obstajanje predpostavlja ncko drugo in tako naprej v neskončnost. B) V pogledu prostora: Čc bi bil svet prostorsko omejen, potem bi sc nahajal v nekem praznem neomejenem prostoru. Bil bi v odnosu do tega prostora, to jc v odnosu do ničesar. Takšen odnos pa ni nič, torej jc svet prostorsko neskončen. Hegel pravi, da sc dokaza antinomijc glede časa lahko zvedela na direktno protipostavko: 1) Svet jc v času končen, ali, ima ncko mejo. V dokazu sc sprejema neka lakšna meja, namreč Zdaj ali katerikoli dani trenutek časa. 2) Obstajanje ima mejo samo v nekem drugem obstajanju, nc v neobstajanju. Kar si meji, jc v pozitivnem odnosu in oboje ima isto določitev. Ker jc vsako obstajanje omejeno (končno), sledi progresija v neskončnost. Resnična rešitev antinomijc glede časa pa jc v tem, da niti meja za sebe niti neskončno za sebe ni nekaj resničnega, ker meja jc lakšna, da sc mora iti preko nje, neskončno pa jc takšno, da zanj vedno nanovo nastane meja. Prava neskončnost jc refleksija v sebi in um nc opazuje časovnega sveta, temveč svet v njegovem bistvu in pojmu. Dokaza tc antinomijc v pogledu prostora prav tako slonita na direktnih trditvah in Kant naredi podobno napako kot v pogledu časa. Il.antinomija TEZA: Vsaka sestavljena substanca na svetu sestoji iz enostavnih delov in povsod obstaja samo tisto, kar jc enostavno ali tisto, kar jc iz tega sestavljeno. DOKAZ: Vzemimo, da sestavljene substancc nc sestoje iz enostavnih delov. Čepa bi odmislili vsako sestavljenost, nc bi preostal niti en sestavljen del in ker nc bi bilo niti enostavnih delov, nc bi preostalo ničesar in sploh nc bi bilo nikakršnih substanc. Glede na to nc moremo odmisliti vse sestavljenosti. Vendar sestavljeno zopet nc bi sestajalo iz substanc, ker jc sestavljenost lc neka njihova slučajna relacija, brez katere one lahko obstajajo kot za sebe eksistirajoča bistva. Torej tisto-kar-jc-substancialno-scstavljcno nujno sestoji iz enostavnih delov. Sledi, da so stvari v svetu vse skupaj enostavna bistva in daje sestavljenost lc ncko njihovo zunanje stanje. ANTITEZA: Nobena sestavljena stvar na svetu nc sestoji iz enostavnih delov in na svetu sploh nc obstaja ničesar enostavnega. DOKAZ: Vzemimo, da neka sestavljena stvar sestoji iz enostavnih delov. Ker jc vsak zunanji odnos in tako tudi vsaka scstavljanost mogoča lc v prostoru, mora tudi prostor scstojati iz toliko delov, iz kolikorih sestoji tisto sestavljeno, ki ga zavzema. Potlej sc prostor nc sestoji iz enostavnih delov, temveč iz prostorov. Torej vsak del sestavljenega zavzema nek prostor. Ker pa so prvi deli vsega sestavljenega enostavni, to enostavno zavzema nek prostor. Vendar ker vse realno, kar zavzema nek prostor, v sebi zajema nekaj raznovrstnega, kar sc nahaja eno izven drugega, in jc tako sestavljeno, bi tako bilo enostavno nekaj substancialno sestavljenega, kar pa jc v protislovju s samim seboj. Hegel pripominja, da dokaz teze vsebuje direktno trditev, da jc sestavljenost neka zunanja rclacija oziroma nekaj slučajnega, da jc torej enostavno tisto bistveno. Dokaz, antiteze pa prav tako sloni na direktni trditvi, da so substance bistveno prostorske, da so torej sestavljene. Na sebi jc ta antinomija ista kot predhodna, namreč protipostavka znotraj obstajanja med ncko mejo in prehajanjem Ic-tc. Ill .antinomija TEZA: Kavzalitcta po zakonih narave ni edina kavzaliteta, na osnovi katere sc lahko pojasnjujejo vsi pojavi sveta. Zaradi njihove pojasnitve sc mora predpostaviti še kavzalitcta na osnovi svobode. DOKAZ: Predpostavimo, da obstaja samo kavzalitcta na osnovi naravnih zakonov: v tem primeru, vse, kar sc dogaja, predpostavlja ncko prejšnje stanje. Le-to mora biti tudi samo nekaj, kar se jc zgodilo (nastalo v času), kajti čc bi obstajalo od nekdaj, bi bila tudi njegova posledica od nekdaj. Tako je kavzalitcta vzroka tudi sama nekaj, kar sc jc zgodilo, kar po zakonu narave zopet predpostavlja ncko prejšnje stanje in njegovo kavzaliteto itd. Čc sc torej vse dogaja samo po zakonih narave, potem jc vedno lc subalterni začetek, a nikoli neki prazačetek in tako ni popolnosti niza vzrokov, ki izhajajo eden iz drugega. Zakon narave pa jc ravno v tem, da se nič nc dogaja brez vzroka, ki ni zadostno določen a priori. (Nun besteht aber cbcn darin das Gcsctz der Natur: das ohne hinrcichcnd a priori bcstimmtc Ursachc nichLs gcschchc.) Torej jc pravilo, daje mogoča lc kavzalitcta po naravnih zakonih, v protislovju s samim seboj v svoji neomejeni splošnosti in tako sc ta kavzalitcta nc more sprejeti kot edina. Zaradi tega moramo predpostaviti ncko kavzaliteto, po kateri sc nekaj dogaja, vendar da vzrok tega ni zopet določen z nekim predhodnim vzrokom po nujnih zakonih. Predpostaviti moramo absolutno spontaniteto vzroka, ki sam od sebe začne nek niz pojavov, ki tečejo po naravnih zakonih. Torej predpostaviti sc mora transcendentalna svoboda, brez katere niti v naravnem toku ni nikoli popolnega sukccsivncga niza pojavov na strani vzrokov. ANTITEZA: Nc obstaja nikakršna svoboda, temveč sc vse na svetu dogaja samo po zakonih narave. DOKAZ: Predpostavite, da obstaja svoboda v transcendentalnem smislu, kot posebna vrsta kavzalitete, po kateri bi lahko sledili dogodki na svetu, da obstaja neka moč, ki v absolutnem smislu začenja ncko stanje in niz njegovih poslcdic. Potem sc nc bo začel lc niz s pomočjo tc spon lan i tete, temveč tudi sama določitev tc spontanitclc, tako da nc predhodi nič, po čemer bi bilo to dejanje določeno po stalnih zakonih. Vsak začetek delovanja predpostavlja ncko stanje vzroka, v katerem ta vzrok šc nc deluje in dinamični prvi začetek dejanja predpostavlja ncko stanje, ki ni s predhodnim stanjem istega vzroka v nikakršnem kavzalnem odnosu, to pomeni, da stanje začetka nc izhaja iz prejšnjega stanja. Potemtakem jc transcendentalna svoboda v nasprotju z zakonom vzročnosti. In takšna zveza sukccsivnih stanj aktivnih vzrokov, po kateri ni možna enotnost izkustva, ki sc torej nc more najti v izkustvu, jc prazna zamisel. Torej imamo samo in edino naravo, v kateri lahko iščemo zvezo in red med dogodki v svetu. Svoboda, neodvisnost od zakonov narave, pomeni osvoboditev od prisile, a hkrati tudi osvoboditev od ravnanja po pravilih. Nc more sc reči, da namesto zakonov narave v kavzaliteto svetovnega toka vstopajo zakoni svobode, ker svoboda, čc bi bila določena z zakoni, bi bila narava. Narava in transcendentalna svoboda sc razlikujeta kot zakonitost in nezakonitost. Zakonitost res vznemirja razum s težko nalogo, da v nizu vzrokov gredoč navzgor išče poreklo dogodkov, ker jc njihova kavzalileta vedno pogojena, a mu v zameno obljublja popolno in zakonito enotnost izkustva. Iluzija o svobodi pa obljublja raziskujočemu razumu odmor v verigi vzrokov, ker ga pelje do ncpogojcnc kavzalitete, ki sama od sebe začne delovati. Vendar ta kavzaliteta, ki je slepa, prekine vodstvo pravil, po katerem jc edino mogoče popolno nepretrgano izkustvo (cinc durchgiingig zusammcnhangcndc Erfahrung). PRIPOMBA K TEZI: Transcendentalna ideja svobode jc manj od psihološkega pojma svobode, ki jc povečini empiričen. Ona predstavlja samo pojem absolutne spontanitete dejanja, kot pravo osnovo njegove imputabilitete, pa jc vendar pravi kamen spotike za filozofijo, ki naleti na nerešljive težave v tem, da prizna tako nepogojeno kavzaliteto. Torej jc vprašanje o svobodi volje transcendentalno in sc nanaša lc na to, ali sc mora predpostaviti neka moč, ki lahko sama od sebe začne neki niz sukccsivnih stvari ali stanj. Ni nujno, da lahko odgovorimo, kako jc taka moč mogoča. Nujnost predpostavke, po kateri se začetek nekega niza pojavov nahaja v svobodi, smo dokazali lc za razumevanje nastanka sveta, dočim sc vsa sledeča stanja lahko vzamejo za sukccsijo, ki sc vrši po naravnih zakonih. Ker pa jc na ta način vseeno dokazana (čeprav ne spoznana) moč, ki sama od sebe začne nek niz pojavov v času, lahko dopustimo, da sc sredi svetovnega toka začnejo sami od sebe nizi različnih kavzalltet in da sc njihovim substancam pripiše moč svobodnega delovanja. Tu nc gre za absolutni začetek v pogledu časa, temveč v pogledu kavzalitete. Če naprimer sedaj vstanem s svojega stola popolnoma svobodno in brez vpliva naravnih zakonov, ki nujno determinirajo, potem sc s tem dogodkom in njegovimi posledicami, ki gredo v neskončnost, začenja popolnoma nov niz, čeprav jc ta dogodek glede časa lc nadaljevanje predhodnega niza. Ta odločitev in dejanje sc nc nahajata v nizu samih naravnih posicdic, ampak determinirajoči naravni vzroki glede na ta dogodek popolnoma prenehajo, preden ta niz nastane. Ta dogodek sledi za naravnimi vzroki, a nc izhaja iz njih in tako sc mora imenovati absolutno prvi začetek nekega niza pojavov, čeprav nc po času, pa vendar po kavzaliteti. Potrditev o potrebi uma, da sc v nizu naravnih zakonov sklicujc na prvi začetek ki izhaja iz svobode, jc v tem, da so vsi filozofi starega veka (izvzemši Epikurovo šolo) bili prisiljeni, da za pojasnjevanje gibanja v svetu predpostavijo prvega gibalca. To jc vzrok, ki svobodno deluje in ki jc prvi in sam od sebe začel ta niz stanj. PRIPOMBA K ANTITEZI: Tisti, ki bi branili vsemoč narave (transcendentalno fiziokratijo), bi proti solističnim zaključkom nauka o svobodi izrazili svoj stav: Čc vi glede časa nc predpostavite na svetu ničesar prvega v matematičnem smislu, potem nimate potrebe, da glede kavzalitete zahtevate nekaj prvega v dinamičnem smislu. Kdo vas jc silil, da neomejeni naravi postavljate meje, da bi svoji domišljiji priskrbeli mesto na počitek. Ker so v svetu vedno obstajale substance, kar sc mora predpostaviti zaradi enotnosti izkustva, potem lahko predpostavimo, da jc od nekdaj obstajala tudi menjava njihovih stanj - nek niz njihovih sprememb in sc zaradi tega nc sme iskati prvega začetka, niti matematičnega niti dinamičnega. Možnost takšnega neskončnega obstajanja, brez prvega člena v odnosu, po katerem vsi ostali členi samo sledijo, sc nc more doumeli. No, čc hočete odvreči te naravne uganke, polem boste prisiljeni, da odvržete mnogo sintetičnih osnovnih lastnosti (osnovne sile), ki jih prav tako nc morete doumeti in cclo možnost spremembe sploh vam bo napoti. Ker čc nc bi na osnovi izkustva našli, da jc možnost spremembe realna, potem nikoli nc bi mogli a priori uvideti, kako jc mogoč neprikinjen niz bivanja (Scin) in nebivanja (Nichtscin). Če bi se dopustila neka transcendentalna moč svobode, da bi se lahko začele spremembe v svetu, bi ta moč morala obstajati zunaj sveta. Nikoli sc nc more dovoliti, da se v samem svetu pripiše substancam takšna moč, ker bi potem povečini izginila naravna zveza med pojavi. S tem bi izginil tudi tisti karakter empirične rcsnicc, po katerem sc izkustvo razlikuje od sanj. Ker poleg takšne moči svobode, ki jc neodvisna od vseh zakonov, sc komaj lahko šc zamislr narava, ker bi sc njeni zakoni pod vplivom svobode neprestano menjali, tok pojavov, ki bi bil po sami naravi pravilen in enoličen, pa bi postal nejasen in nepovezan. Hegel o tej antinomiji pravi, da, gledana abstraktno, temelji na protipostavki, ki jo ima odnos kavzalnosti v sebi. Namreč, vzrok jc: 1) neka izvorna stvar, nekaj prvega, kar samo sebe giblje, 2) vendar jc nekaj pogojenega z nečim, na kar deluje in s čimer njegova dejavnost prehaja v delovanje (posledico). Toliko ni nekaj resnično izvornega, temveč jc tudi sam nekaj postavljenega. Čc pristajamo na prvo točko, potem sprejmemo absolutno kavzalnost, kavzalnost na osnovi svobode, glede na drugo točko pa jc sam vzrok nekaj, kar seje zgodilo, s čimer nastane progresija v neskončnost. Resnična rešitev tc antinomijc pa jc vzajemno delovanje, ker vzrok, ki prehaja v delovanje, ima na lc-to ponovno ncko vzročno povratno delovanje, s katerim sc prvi vzrok, obratno, pretvarja v delovanje (posledico) oziroma v tisto, kar sc postavlja. V tej vzajemnosti niti eden od teh dveh momentov kavzalnosti ni za sebe nekaj absolutnega, temveč jc samo ta v sebi zaprt krog totalnosti na sebi in za sebe. - To absolutno rclacijo Hegel uvede v Znanosti logike na prehodu Nauka o bistvu v Nauk o pojmu, na prehodu kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode. IV.anlinomija TEZA: Svetu pripada nekaj, kar jc, ali kot njegov del ali kot njegov vzrok, naravnost nujnobitje. DOKAZ: Čutni svet kot cclota vseh pojavov vsebuje obenem nek niz sprememb. Vendar jc vsaka sprememba odvisna od svojega pogoja, pod katerim jc nujna. Vse pogojeno predpostavlja v pogledu svoje cksistcncc nek popoln niz pogojev do nečesa nepogojenega, kar jc edino absolutno nujno. Torej mora eksistirati nekaj absolutno nujnega, če eksistira neka sprememba kot neka poslcdica. Vendar to-nujno tudi samo spada v čutni svet, ker čc nc bi, potem bi niz sprememb sveta izvajal svoje poreklo iz tega nujnega vzroka, a on sam nc bi pripadal čutnemu svetu. To jc nemogoče, ker, kolikor sc začetek nekega časovnega niza lahko določi samo s tistim, kar časovno prcdhodi, toliko jc vrhovni pogoj začetka nekega niza sprememb moral eksislirali v času, ko lega niza šc ni bilo. Torej ta vrhovni pogoj spada v čas in tako tudi v pojav oziroma v sam čutni svet. Tako jc v samem svetu vsebovano nekaj nujnega. ANTITEZA: Niti v svetu niti izven njega nc obstaja bilje, ki bi bilo naravnost nujno kol njegov vzrok. DOKAZ: Čc predpostavimo, da jc sam svet (ali, da jc v njemu) neko nujno bistvo, potem bi bil v nizu njegovih sprememb - ali neki začetek, ki bi bil brezpogojno nujen in bi bil tako brez vzroka, kar nasprotuje dinamičnemu zakonu določeno-bistva vseh pojavov, - ali bi sam niz bil brez začetka in četudi v vseh svojih delih slučajen in pogojen, v ccloti vseeno nujen in nepogojen, kar pa jc prostislovno, ker obstajanje nekega mnoštva nc more biti nujno, čc niti cn del nima nekega na sebi nujnega obstajanja. Čc pa predpostavimo, da obstaja nek nujen svetovni vzrok izven sveta, bi la vzrok najprej sprožil obstoj svetovnih sprememb in njihov niz. S lern, ko bi začel delovati, bi bila njegova kavzaliteta v času in bi tako spadala v vseobsežnost pojavov, torej nc bi bila izven sveta. Tako niti v svetu niti izven njega nc obstaja nikakršno nujno bistvo. Hegel dodaja k tej antinomiji, ki jo imenuje antinomija o nujnosti in slučajnosti, da vsebuje v celoti isto protipostavko kot tretja. S tem, kar jc pogojeno, sc postavlja tudi nek pogoj in to pogoj kot lak oziroma nek absoluten pogoj. Vendar, ker jc ono v zvezi s pogojenim oziroma ker pogojeno leži v njegovem pojmu, tudi sam spada v sfero pogojenega oziroma jc nekaj pogojenega. Z ene strani sc postavlja neko absolutno nujno bistvo, z druge pa lc neka relativna nujnost in s lem slučajnost. Oglejmo si skupaj teze in antiteze antinomijc čistega uma: ANTINOMIJA ČISTEGA UMA TEZA ANTITEZA I Svet sc je začel in jc Svet jc časovno in prostorno omejen prostorsko brezkončen. II. Vse na svetu sestoji iz Nič na svetu ni enovito, enovitega vse jc sestavljeno. III. Na svetu so vzroki, Ni svobode, ki delujejo svobodno. vse jc samo narava. IV. V vrsti vzrokov na svetu V vrsti vzrokov ni jc neko nujno bitje. nič nujnega, naključje Stališče racionalizma (dogmatizem) Stališče cnopirizma (skenticizem) Trditve teze so dogmatizem čistega uma (racionalizem), irditvc antiteze pa so čisti empirizem. Po logičnem merilu rcsnicc jc nemogoče, da bi kdajkoli spoznali, na kateri strani (teza - antiteza) jc rcsnica. Z ozirom na naš interes pa jc na strani dogmalizma bistven praktični interes, kajti teze so temeljni kamen morale in religije. Na strani dogmalizma jc ludi spekulativni interes uma in prednost popularitctc. Empirizem vzpodbuja in vnapredi znanje, čeprav na škodo praktičnega, dočim dogmatizem daje odlična načela za praktično, vendar dopušča, da um teži za idealno pojasnitvijo naravnih pojavov in da zanemari fizično raziskovanje. Čc bi sc človek lahko odrekel vsakemu interesu, bi bil v neprestanem omahljivem stanju, predpostavljajoč, da nc pozna drugega izhoda iz sliske, kot da pristane na eno ali na drugo sporno znanost (dogmatizem - empirizem). Vzrok za ncrcšljivost umskih vprašanj moramo iskati v sami naši ideji, ker jc ona problem, ki nc dopušča rešitve, nc pa neki dejanski predmet. Ključ za rešitev kozmološkc dialektike jc transcendentalni idealizem (ki ga Kant včasih naziva tudi formalni idealizem). Transcendentalni idealizem pomeni, da so vsi predmeti našega možnega izkustva samo pojavi. To pomeni, da so vsi predmeti lc čiste predstave, ki kot razsežna bitja ali nizi sprememb izven naših misli nimajo cksistcncc na sebi. Antinomija čistega uma se torej ukinja tako, da sc pokaže, da temelji na prividu, saj sc jc namreč ideja absolutne totalitete, ki velja lc kot pogoj stvari na sebi, uporabila za pojave, ki obstoje edino v predstavi. Transcendentalne ideje niso konstitutivna načela uma, temveč samo rcgulativna načela spoznavanja. Ko um hoče prekoračiti to svoje obeležje, njegova moč splahni. Čisti um vsebuje samo rcgulativna načela, čc pa čisti um štejemo za konstitutivna načela transcendentnega spoznanja, ustvarja večna protislovja in spornosti. Zabloda stare metafizike jc ravno v tem, da jc pojmovala rcgulativna transcendentalna načela kot konstitutivna - daje hotela subjektivna spoznavna načela pojmovati kot stvari na sebi. Kant v svoji kritični razrešitvi antinomij čistega uma (o empirični uporabi regulativnega načela uma) ugotavlja, da sta v prvih dveh antinomijah napačni obe trditvi (teza in antiteza), kajti temeljita na napačni predpostavki, da jc združljivo v enem pojmu tisto, kar si nasprotuje - namreč pojav kot stvar na sebi (naprimer: svet ni niti končen niti neskončen), v drugih dveh antinomijah pa da sta lahko obe trditvi pravilni, kajti napačnost jc v tem, da sc predpostavlja za protislovno tisto, kar jc združljivo - nasprotni sta si lc po nesporazumu (naprimer: naravna nujnost in svoboda sc moreta vzdeti brez protislovja isti stvari, toda pod različnim vidikom: nujnost stvari kol pojavu, svoboda pa stvari kot stvari na sebi). Ko nepogojeno postavimo izven vsakega možnega izkustva, potem ideje postanejo transcendentne - same sebi ustvarjajo predmete, katerih objektivna realiteta ni osnovana na dokončanju empiričnega niza, ampak na čistih pojmih a priori. Vse ideje čistega uma so torej transcendentne. Kant ugotovi, da sintetične apriorne sodbe čistega uma niso možne, s tem pa ludi nc metafizika kot znanost o tistem, kar jc onkraj meja možnega izkustva. Ideje stare metafizike (o nesmrtnosti duše, svobodi volje, bivanju boga), ki vodijo čisti (teoretski) um v neminljiva protislovja, jc odstranil iz področja čistega uma (iz področja znanstvenega spoznavanja) in jim našel mesto v drugem področju uma, v praktičnem umu. Antinomijc, v katere zapade teoretični um, dobe rešitev v postulatih praktičnega uma. Odgovori na teoretsko nerešljiva vprašanja so determinirajoči za moralno delovanje. Ideje postanejo postulali etike, ki sc nc spoznavajo razumsko, temveč se ustvarjajo kot brezpogojni postulali uma. Ideje so izven izkustva in ostanejo zadane (niso dane). So regulativni princip delovanja. Kant pravi, delujmo, kot da bog jc, kot da jc duša nesmrtna, postulat človekove moralne zavesti pa jc tudi svoboda volje. - Človek jc svoboden, ker jc vezan na moralni zakon (kategorični imperativ), ki ni nujnost, temveč dolžnost. - Po Kantu jc človek v bislvu praktično bitje, nc teoretično. Smisel človeka ni v teoretiziranju, temveč v odločitvi in delovanju. Človek jc avtonomno ustvarjalni in odgovorni subjekt v svetu. Tako Kant, v nasprotju z. Aristotelom, ki mu je teorija najljlubše in najboljše, daje kot kasneje tudi Fichtc, prednost praktični filozofiji. Cilj Kantove kritične filozofije jc preprečiti špekulacijo, ki mu pomeni nckriličcn vstop v nerešljiva metafizična vprašanja. HEGLOV FILOZOFSKI SISTEM Oglejmo si na kratko shemo Heglovega filozofskega sistema, vendar moramo hkrati imeti v mislih, kar pravi Hegel v Uvodu Znanosti logike, da so razdelitve in naslovi knjig, razdelkov in poglavij in s tem povezane razlage narejene z namenom začasnega pregleda in imajo le historično vrednost. Ne spadajo k vsebini in telesu znanosti, temveč so sestavine vnanje refleksije, ki jc ccloto izpeljave žc pretekla, zato vč zaporedje svojih momentov vnaprej in ga navaja, preden sc privedejo šc skozi stvar samo. Rezultat Fenomenologijo duha (o kateri smo žc govorili v razdelku o metodi Heglove filozofije) jc izhodišče Heglovega filozofskega sistema. Fcnomcnologija duha jc znanstveno sistematična pot očiščevanja zavesti vseh dogem in pol k absolutnemu vedenju, ki jc najvišja enotnost zavesti in samozavedanja. V absolutnem vedenju pride do sprave substance in subjekta. - Lahko tudi rečemo, da jc bila sprava, absolutna vednost, vsebovana žc v poti in da tako končni moment vme subjekt nazaj na prehojeno pot. Da jc pol do rcsnicc del rcsnicc same. -Rezultat Fcnomcnologijc duha (s prvotnim naslovom Znanost izkustva zavesti) jc znanost, prignana do svojega čistega pojma. Za Fenomenologijo duha se začenja Heglov sistem, ki ga delimo na tri znanosti: 1. ZNANOST LOGIKE jc znanost o ideji, ki jc pri sebi, ki šc ni stopila v prostor in čas - ideja v brezčasnem razgrinjanju svojih elementov. V logiki je ideja na sebi, v neposrednosti, kol subjekt, ki šc ni objekt. Tudi v njej obstaja notranja napetost, ki žene njeno gibanje preko nauka o bili in nauka o bislvu, ki prestavljala kraljestvo subjektivnosti ali svobode. Pojem osvobaja, prinašajoč s tem srečo, blaženost, ljubezen. -Absolutni duh spočne proccs samospoznavanja tako, da najprej razvije iz sebe samospoznavajoče sc pojme, ki sc v razvoju vse bolj pomensko oddaljujejo drug od drugega ter sc specializirajo. Protislovje pa jc kot ncgacija samega sebe izvor vsega gibanja. 2. V FILOZOFIJI NARAVE jc ideja za sebe. Ideja jc s samoodtujitvijo in samouprcdmctcnjcm (Ent-Aubcrung) ustvarila predmetni svet, to jc njen prehod v prcdmctnosl, v svojc-drugo. Ta samoodtujilev in samouprcdmctcnjc ideje jc hkrati njena potrditev in samospoznanjc v naravnem svetu. Ideja jc v naravi (svojem produktu) postala sama svoj predmet. Narava jc antiteza čisti biti, ki je izražena lc v ideji, je drugobit (Andcrsscin) ali bit-izven-sebe (Aussersichscin) ideje ali tubit (Dascin) absoluta. Hegel, v nasprotju s Kantom, zavrača izhajanje višjih vrst iz nižjih v pomenu časovne razvojnosti. Narava je lc razprostrtje svoje mnogoterosti v prostoru. Zato jc tudi nujnost, ki jo odkrivajo naravoslovne znanosti, večna in brezčasna. Narava nima zgodovine, razvija sc lc ideja narave. Postopoma ideja nahaja samo sebe in v živalskem organizmu zapusti stopnjo predmeta (sebi-tujosli) in preide k vračanju vase (Er-Inncrung - po-notranjenje in spominjanje - ukinitev in ohranitev (Aufhcbcn) sveta prcdmclnosli kot idejnega). Človek ni končna razvojna točka, ampak oblika samoosvobajanja individua od narave (slepe nujnosti). Človek jc kot naravno bilje hkrati tudi duh, ki se iz svoje drugobiti vrača sam vase. Človek v sebi združuje dva pola resničnosti: 1) duha, ki sc skozi telo odraža v stvarnosti in 2) del stvarnosti, ki sc izraža kot zavestna umnost. 3. To prisvajanje sc dogaja v FILOZOFIJI DUHA, in siccr v A) filozofiji subjektivnega duha skozi posameznika, v B) filozofiji objektivnega duha skozi družbo, ekonomijo, zgodovino, politiko in v C) filozofiji absolumega duha skozi umetnost, religijo in filozofijo. Filozofija (znanost) izreka zadnjo rcsnico o svetu, jc zadnje merilo vsega. Filozofija jc ideja, ki misli samo sebe, rcsnica, ki samo sebe spozna, um, ki sam sebe dojema. Filozofija jc najvišja stopnja razvoja in stika z idejo, ki se jc prej doživljal v čutnosti (umetnost) in predstavi (religija). Filozofija jc najvišja stopnja enotnosti končnega in absolutnega samozavedanja, je pojem, ki ima za vsebino samega sebe, s tem pa idejo in svet nasploh. To jc konec samorazvoja ideje (- problem - paradoks konca v Heglovi filozofiji). Filozofija jc lc reprodukcija dialektičnega svetovnega proccsa. Ideja jc na sebi in za sebe. Heglov sistem je zgrajen na skladnosti filozofskega spoznanja z obstoječim svetom. Konstrukcija sistema pa tako kot pri Fichtcju temelji na konccpciji dela. Sistem predstavlja življenjsko pot ideje. FILOZOFIJA LOGIKE bit obstajanje bi t za sebe bit nič kvaliteta postajanje NAUK O BITI kvantiteta kvantiteta kvantum kvantitativno razmerje mera spccilična kvantiteta realna mera obstajanje bistva privid bistvo na sebi bitnosti istovetnost razlika zadostni razlog protislovje cksistcnca NAUK O BISTVU pojav pojav bistvena relacija dejanskost tisto absolutno dejanskost relacija substancialnosti absolutna relacija relacija kavzalnosti vzajemno delovanje subjektivnost pojem sodba sklep NAUK O POJMU objektivnost mehanizem kemizem teleologija ideja življenje ideja spoznavanja absolutna ideja FILOZOFIJA NARAVE MEHANIKA prostor in čas materija in gibanje absolutna mehanika fizika obče individualitete FIZIKA fizika posebne individualitete fizika totalne individualitete geološka narava ORGANIKA vegetativna narava živalski organizem FILOZOFIJA DUHA antropologija naravna duša čutna duša dejanska duša SUBJEKTIVNI DUH zavest fenomenologija um samozavedanje psihologija teoretski praktični svobodni duh duh duh abstraktno pravo lastnina pogodba nc-pravo OBJEKTIVNI DUH morala premislek in krivda namen in dobrobit dobro in zlo nravnost družina občanska družba država umetnost simbolična klasična romantična ABSOLUTNI DUH religija naravna religija svobodne subjektivitete absolutna filozofija Heglova filozofija jc filozofija identitete. Bogastvo življenja in raznolikost dejanskosti sc lahko spoznata lc, čc sta mišljenje (Dcnkcn) in bit (Scin) identična, in siccr v pomenu polne identičnosti mišljenja in dejanskosti, v nasprotju s Schcllingovo absolutno identiteto, ki daje v osnovi iracionalna. Kajti Schcllingov absolut je za Hegla brezvsebinski in v abstraktni občosti spregleda raznolikost in raznovrstnost obstoječega. Hegel v Predgovoru k Filozofiji prava pravi: Kar jc umno, to jc dejansko; a kar jc dejansko, to jc umno. Ta teza predstavlja racionalno formulacijo ideje identitete in iz tc ontološke supozicijc Hegel zavrača vse oblike empirizma, dogmatizma ali kriticizma, ki so zanj enostranski ali agnostični. Kant razbije identiteto med mišljenjem in bitjo ter loči vednost od rcsnicc in formo od vsebine. Z ontološkim monizmom jc Hegel prevladal aporijo dualitete in s tem Kantov kritični agnosticizcm, ki jc nastal kot antiteza vsem dotedanjim spoznavno-teoretičnim dogmatizmom. S konccpcijo panlogizma (v osnovi kozmosa jc ideja in vse stvari in proccsi v svetu so stopnje samorazvilja tc ideje) jc Hegel izvedel do konca domišljeno racionalno tezo, s katero reši problem možnosti spoznanja sveta (absolutne rcsnicc). HEGLOVA KRITIKA KANTA S POUDARKOM NA KRITIKI ANTINOMIJ Hegel, med drugim, podaja svojo kritiko Kanta v Znanosti logike Enciklopedije filozofskih/.nanosli. Kritična filozofija raziskuje vrednost razumskih pojmov (kategorij), ki sc uporabljajo v metafiziki. Kant navaja kol osnovo razumskih pojmov identiteto jaztva v mišljenju, torej transcendentalno enotnost samozavedanja. Vendar pa jc ta Jaz (enotnost samozavedanja) povsem abstrakten in nedoločen in Hegel sc sprašuje, odkod potem vse Kantove kategorije, določitve tega Jaza. Kant jc kategorije vzel lc iz opazovanja, jih je takorekoč empirično zbral, namesto da bi jih izvedel iz samega mišljenja. To jc storil Fichlc, ki jc poudaril, da morajo bili miselne določbe prikazane v svoji nujnosti, da morajo biti izvedene. Hegel pravi, da čc naj bo mišljenje sposobno karkoli dokazati, polem mora biti sposobno najprej dokazati najposebnejšo vsebino, da uvidi njeno nujnost. Kantova glavna misel je, vindicirali kategorije samozavedanju, kot subjektivnemu Jazu. Torej spoznavanje s pomočjo kategorij v resnici ne vsebuje ničesar objektivnega, kajti pripisati samo objektiviteto kategorijam, jc lc nekaj subjektivnega. Če bi imeli v uvidu lc to, potem bi bila Kantova kritika lc subjektiven (plitev) idealizem, ki se nc spušča v vsebino in ki ima pred sabo lc abstraktne forme subjekti vi tete in objektivitete, in na nek način ostane pri subjektiviteti kot pri zadnjem afirmativnem določilu. Kantova uporaba kategorij na tistem nepogojenem (v metafiziki) pa daje nekakšen nastavek, da bi lahko prišla do izraza vsebina kategorij. Tako naprimer v Kantovem problematiziranju ideje sveta, v antinomiji čistega uma. Um pri poskusu, da spozna nepogojeno sveta, zapade v antinomijo, v trditvah dveh nasprotnih predpostavk o istem predmetu. Po Kantu iz tega sledi, da svetovna vsebina, katere določila so prišla v tako protislovje, nc more biti na sebi, ampak je lahko samo pojav. In Kantova rešitev jc, da protislovje nc pade v sam predmet na sebi in za sebe, temveč da pripada samo spoznavajočemu umu. Hegel pa trdi, daje sama vsebina (kategorije za sebe) tisto, kar pripcljava protislovje in da ni protislovje v naravi človeškega uma. Vendar pa jc Kantova misel, da jc protislovje, ki sc postavlja razumskim določbam v tistem, kar jc umsko, bistveno in nujno, prelomna misel v filozofiji. Kolikor jc to gledišče globoko, pravi Hegel, pa jc Kantova rešitev trivialna, kajti ni um tisti, ki jc v sebi protisloven. Tudi nič nc pomaga, čc bi trdili, da um samo z uporabo kategorij zapade v protislovje, ker bi pri tem trdili, da jc ta uporaba nujna in da um, razen kategorij, nima drugih določitev za spoznavanje. Spoznavanje, pravi Hegel, jc pravzaprav mišljenje, ki določa in ki jc določeno. - Spoznanje jc v predmetu, predmet jc notranjost spoznanja. - Čc jc um samo prazno, nedoločeno mišljenje, potem on nič nc misli. Čc sc na koncu um rcducira na prazno identiteto, potem sc na koncu tudi um srečno osvobodi protislovja z lahkim žrtvovanjem vsake vsebine in notranje vrednosti. Pomanjkanje globjega raziskovanja antinomijc jc povzročilo, da Kant navaja samo štiri antinomije. Kant jc pojme postavil samo pod neko siccr dovršeno shemo, namesto da bi iz njih izvedel določitve predmetov. Bistvena Heglova pripomba pa jc, da antinomija ni vsebovana samo v štirih posebnih predmetih, ki so vzeti iz kozmologijc, temveč v vseh predmetih vseh vrst, v vseh predstavah, pojmih in idejah. To vedeti in predmete spoznali v tej lastnosti, jc bistveno v filozofskem raziskovanju. Ta lastnost pomeni dialektični moment tistega logičnega (pojma, resničnega). Um je pri Kantu rezultat, ki daje lc formalno enotnost za poenostavljanje in sistematiziranje izkustva, jc kanon, nc pa organon rcsnicc, kajti nc more dati doktrine neskončnega, temveč lc kritiko spoznanja. Ta kritika sc zaključuje s prepričanjem, da je mišljenje v sebi samo nedoločena enotnost in dejavnost lc-te. V vsakem dualističnem sistemu, a šc posebej v Kantovem, jc osnovna pomanjkljivost v inkonsckvcnci, da združi tisto, kar jc malo pred tem razglasil za samostojno in nezdružljivo. (Tako naprimer Kant v Kritiki presodnosti združi nujnost in svobodo, teoretično in praktično itd.) Največja inkonsckvenca pa jc v tem, da enkrat trdi, da razum spozna lc pojave, drugič pa, da jc to spoznanje nekaj absolutno govorečega, češ da spoznavanje nc more naprej, da jc to absolutna meja človeškega vedenja. Hegel pravi, da lahko nekaj občutimo kot mejo lc, kolikor smo nekoč to žc prešli. Meja (pomanjkljivost spoznavanja) jc določena lc s primerjavo z obstoječo idejo občega, neke cclotc in popolnosti. Torej prav oznaka nečesa kot končnega ali omejenega vsebuje dokaz o dejanski navzočnosti neskončnega, neomejenega. Včdcnjc o meji imamo lahko lc, kolikor jc neomejeno s tc strani zavesti. Hegel meni, da sc Kantova filozofija približa metafizirajočemu empirizmu. Izkustvo sprejema kot edino osnovo spoznaj, ki pa niso rcsnicc, temveč lc spoznanja pojavov. Spoznanje pa se nc more izražati v obliki pcrccpcijc, temveč samo v obliki pojma, ker lc v pojmu lahko najdemo možnost dialektične sinteze (posameznost v povezavi z razvojno celoto). Ena stran dualizma Kantove filozofije (Kritika čistega uma) ostane svet zaznave in razuma, ki rcflcktira o njem. Ta svet sc prikazuje kot svet pojavov. To jc lc formalna določitev, ker izvor, vsebina in način opazovanja ostanejo povsem isti. Druga stran (Kritika praktičnega uma) pa jc, nasprotno, samostojnost mišljenja, ki sebe dojema, princip svobode, ki jc skupen prejšnji metafiziki, a jc izpraznjen vsake metafizike. Mišljenje, imenovano um, ki je oropano vsake določitve, jc ludi brez vsake avtoritete. Glavni učinek Kantove filozofije jc bil, da jc prebudila zavest o tej absolutni notranjosti, ki sc (čeprav sc zaradi svoje abstrakcije iz sebe nc more v niti kaj razviti in nc more izvesti nikakršnih določitev niti spoznanja niti moralnih zakonov) absolutno opira na nekaj, kar ima karakter zunanjosti. Drugače pa Kantova filozofija ni mogla vplivati na delovanje drugih znanosti, ker pušča kategorije in metodo običajnega spoznavanja povsem nedotaknjene. V kritični filozofiji sc mišljenje torej dojema kot subjektivno in njegova zadnja določitev jc abstraktna občost, formalna identiteta. Na ta način sc mišljenje zopcrstavlja rcsnici kot v sebi konkretni občosti. Oglejmo si šc Heglovo kritiko Kanta v Znanosti logike. V Predgovoru k prvi izdaji Hegel pravi, da eksoterizem Kantove filozofije (da razum nc sme preko mej izkustva) z znanstvenega stališča opravičuje, da sc jc potrebno odreči spekulativnega mišljenja. Temu popularnemu stališču sc pridružuje kričanje moderne pedagogike, nadloge vseh časov, ki usmerja pogled na neposredno potrebo in tako meni, daje teoretično spoznanje cclo škodljivo za spretnost v javnem in privatnem življenju, bistveni pa sta vaja in praktična izobrazba. Hegel zelo poudarja Kantovo napako, da loči formo od vsebine. (Predgovor k drugi izdaji) V miselno raziskovanje moramo vključili, poleg lega kar sc običajno uvršča v zunanjo formo, tudi vsebino. Tisto, kar sc običajno oddvaja od forme kot vsebina, nc more bili v sebi brczformno, niti nedoločeno - takšna vsebina bi bila lc nekaj praznega, abstrakcija stvari na sebi. V sami tej vsebini sc nahaja forma, kajti vsebina jc lc zahvaljujoč tej formi v sebi oduhovljcna in vsebinska, in sama ta forma sc pretvarja v privid vsebine in s tem v privid nečesa, kar jc na tem prividu zunanje. S tem uvajanjem vsebine v logično proučevanje nc postanejo predmeti (Dingc), temveč bitnosti (Sachc), pojem predmeta, objekt tega proučevanja. Kantove predpostavke, da jc neskončnost različna od končnosti, da jc vsebina drugo kot forma, da sc notranje razlikuje od zunanjega, da posredovanje ni neposrednost, so podane v obliki nauka in niti niso dokazane, temveč sc samo navajajo kot nekaj gotovega. V Uvodu v Znanost logike Hegel pravi, da logika, ki lahko navaja lc formalne pogoje resničnega spoznanja, nc more biti niti pot k realni resnici, ker leži to bistveno rcsnicc, vsebina, zunaj nje. Pri Kantu seje rcflcktirajoči razum polastil filozofije. To jc abstrahirajoči in s tem ločujoči razum, ki vztraja v svojih ločitvah. Obrnjen proti umu, se vede kot zdrava pamet in uveljavlja svoj nazor, da rcsnica počiva na čutni realnosti, da um, kolikor ostaja na in za sebe, proizvaja le izmišljotine. V tem odpovedovanju uma sebi samemu gre pojem rcsnicc v izgubo, spoznava lc nekaj, čemur narava stvari same nc ustreza; vedenje jc padlo nazaj v mnenje. Obrat pa pomeni uvid o nujnem spopadu določitev razuma s samim seboj. - Refleksija razuma jc to, da jc treba iti ven čez konkretno neposredno in to isto določili in ločiti. Toda prav tako mora iziti čez tc njene ločujoče določitve in jih najprej spraviti v odnos. Na stališču tega povezovanja izstopa njih spopad (antinomija). To povezovanje refleksije pripada na sebi umu; povzdignjenje čez določitve spopada jc veliki negativni korak k resničnemu pojmu uma. Toda neizpeljani uvid pade v nerazumelje, kot da bi bil um tisti, ki bi zašel v protislovje s seboj; nc spozna, da jc protislovje prav povzdignjenje uma čez omejitve razuma in njihova razrešitev. Namesto da bi od tod spoznanje naredilo zadnji korak v višino, jc pri Kantu zbežalo nazaj k čutni eksistenci. Ker jc to spoznanje lc o prikazujočem sc, sc priznava njegova nezadovoljivost, toda hkrati sc predpostavlja, kot da bi nc bile spoznane stvari na sebi, vendarle pa bi sc pravilno spoznavalo znotraj sfere pojavnosti. Kot da bi bila različna lc vrsta predmetov in bi ena vrsta, stvari na sebi, nc padla v spoznanje, pač pa bi padla v spoznanje druga vrsta, pojavi. Neko resnično spoznanje, ki predmeta nc bi spoznalo, kot jc na sebi, jc nesmiselno. In kolikor forme razuma niso uporabljive na stvareh na sebi, so tc forme same na sebi nekaj neresničnega. Če ne morejo bili določitve stvari na sebi, polem so lahko šc manj določitve razuma, ki bi mu moralo bili priznano vsaj dostojanstvo neke stvari na sebi. Ena največjih Kantovih zaslug jc, da jc postavil dialektiko višje kol Stari Grki, ko jo jc predstavil kot neko nujno početje uma. Kantove dialektične predstavitve v antinomijah čistega uma, pravi Hegel, nc zaslužijo veliko hvale, toda njihova splošna ideja jc objektivnost videza in nujnost protislovja, ki spada k naravi miselnih določitev. Ta rezultat jc, dojet po svoji pozitivni plati, notranja negativnost uma, kot njegova samo sebe gibajoča duša, princip vse naravne in duhovne živosti sploh. - Tisto neskočno jc tisto umno. Hegel, kot vse filozofije do sebe, tudi Kanta uvrsti na nujno mesto v razvoju filozofije. In siccr pravi, da jc bilo za dejanski napredek filozofije nujno, da jc bil interes mišljenja potegnjen k opazovanju formalne strani, Jaza, zavesti kot take, to jc abstraktnega odnosa subjektivnega vedenja do objekta, da bi bilo tako uvedeno spoznanje neskončne forme, to jc pojma. Da pa bi bilo to spoznanje doseženo, je morala biti šc dovršena ona končna določenost, v kateri jc forma kot Jaz, zavest. Forma tako domišljena v svojo čistost, vsebuje potem v sebi to, da sc določa, to je, da si daje vsebino, in siccr Ic-to v njeni nujnosti - kol sistem miselnih določitev. LITERATURA PRIMARNA: Kant, Kritika čistoga uma, NZMII, Zagreb, 1984. Kant, Kritika čistoga uma, Kultura Beograd, 1958. Kant, Kritik der rcinen Vernunft, Reclams Universal Bibliothck, Leipzig. Kant, Prolegomena, CZ, Ljubljana, 1963. Kant, Kritika praktičnoga uma, Kultura, Zagreb, 1956. Kant, Kritika razsudne snage. Kultura, Zagreb, 1957. Hegel, Fcnomcnologija duha, Kultura, Zagreb, 1955. Hegel, Fcnomenologija duha (odlomki), Problemi razprave 1 - 3, Ljubljana, 1984. Hegel, Nauka logike, BTGZ, Beograd, 1976 - 1977 - 1979. Hegel, Znanost logike, Uvod, Problemi razprave 184 - 186 (1 - 3), Ljubljana, 1979. Hegel, Einciklopedija filozofijskih znanosti, Veselin Masleša, Sarajevo, 1965. Hegel, Filosofijska propedeutika, Grafos, Beograd, 1980. SEKUNDARNA: Kant, Logika, Grafos, Beograd, 1976. Hegel, Osnovne črte filozofije prava, V. Masleša, Sarajevo, 1964. Filipovič, V., Klasični njemački idcalizam, NZMII, Zagreb, 1982, Filipovič, Kantova "Kritika čistoga uma" - danas, v: Kant: Kritika čistoga uma, NZMII, Zagreb, 1984. Korač, V., Kantov transcendentalni idealizem, v: Kant: Prolegomena, CZ, Ljubljana, 1963. Dcbcnjak, Vstop v marksistično filozofijo, Komunist, Ljubljana, 1979. Dcbcnjak, V alternativi, CZ, Ljubljana, 1974. Dolar, Za hrbtom zavesti, Problemi razprave 9-11 (Razpol 1), Ljubljana, 1985. Jerman, Sprehodi po estetiki, MK, Ljubljana, 1983. Vorlandcr, Zgodovina filozofije 0., SM, Ljubljana, 1970. Zapiski s predavanj. Husserlov pojem racionalnosti ANDRINA TONKLI (Racionalnost kot tclos evropske kulture, ki ima svoje izvore v grški filozofiji.) ZGODOVINA Zgodovina dobi svoje mesto šele pri poznem Husserlu. (Seveda nimamo v mislih raznih študij in reminiscenc na pretekle filozofe in filozofeme, ki sc pojavljajo tudi v Husscrlovih zgodnjih delih, ampak koncepcijo zgodovine, kot jo je razvil znotraj lastnih filozofskih principov.) Husserl siccr že v "Logičnih raziskavah" (II/2) razlikuje statično orientirane analize aktov (orientirane zgolj na enotnost predmetnosti) in genetske intencionalnc analize, ki vključujejo dinamiko časa (zgodovinske analize bi bilo mogoče razumeti kot konsekventno nadaljevanje intcncionalnih analiz v genetski postavki), vendar pa jc šele v "Krizi..." razvita konstitucija časa kot samočasenje transccndcnLalncga jaza. Skozi akte spominjanja pripada tudi pretekli jaz sedanjosti - kot pretekla sedanjost, medtem ko je dejanski originalni jaz aktualna prczcnca. Aktualni jaz vrši ncko delovanje, v katerem se konstituira modalna sprememba njega samega kot bivajočega (v modusu preteklega) -aktualni jaz (ta stalno tekoča sedanjost) sc konstituira skozi časenje samega sebe. Drugi pogoj za pritegnitev zgodovine v Husscrlovo filozofijo jc tcmatizacija intcrsubjcktivitetc.. Postavljena jc v neposredno zvezo s konstitucijo časa: prav tako, kol konstituira aktualni jaz (tj. jaz primordialne sfere) v sebi pretekli jaz, konstituira tudi (in cclo v analogiji s tem) svoj drugi jaz in transcendentalno inlcrsubjcktivitcto sploh. Zgodovina namreč ni stvar monadološkega cga, ampak transcendentalne intersubjeklivne skupnosti - transcendentalnega "mi". Zgodovina jc živo gibanje skupnega in medsebojnega smiselnega izgrajevanja in smiselnega sedimentiranja. Scdimcntiranjc predpostavlja horizontonost zavesti, ki zadržuje preteklo ludi takral, ko ni več direktno, aktualno doživljano, intendirano, menjeno, skratka: tematizirano, ampak ostaja kot ozadje sotematizirano. Smiselno izgradnjo in scdimcntiranjc pa jc možno tematizirati lc v okviru fenomenološke redukcije, kajti svetna zgodovina jc, prav tako kot vsa svetna bit, smiselna lc kot konstitucija delujoče transcendentalne (intcr)subjcktivitcte, in nc sama po sebi. Husscrlova zgodovina jc torej - "transcendentalna zgodovina". (Nc zgodovina realnega in objektivnega, ampak transcendentalna idejna zgodovina.) Kakšno vlogo igra zgodovina v Husscrlovi filozofiji? Ali pomeni zgodovinsko raziskovanje eno izmed poti k transcendentalni fcnomcnologiji (tako kot psihologija,...)? Ukvarjanje filozofije z zgodovino filozofije, tj. s svojo lastno zgodovino, nam odkrije skupno dediščino in izvorni smisel nastanka filozofije, njen izvorni telos, s katerim jc bila evropska filozofija poslana na svojo pot. S tem postane jasna ludi nujnost zgodovine za transcendentalno fenomenološko filozofijo. Zgodovina ni zgolj intencionalni raziskovalni objekt med ostalimi, ampak spada k sami raziskovalni metodi fcnomcnologijc. Nujna jc namreč za samorazumevnje filozofije v ccloti, za razumevanje lastnih filozofskih predpostavk: "Biti lasmi mislec, avtonomni filozof z voljo po osvoboditvi od vseh predsodkov, ki izvira iz uvida, da so vse samoumevnosti predsodki, da izvirajo vse nejasnosti predsodkov iz tradicionalnega sedimentiranja ..." (Kriza, str. 15). S tem sc žc nakazuje tudi notranji telos zgodovine. Zgodovina, kot jo razume Husscrl, ni neka mundana teleologija, ni stremljenje filozofije skozi tisočletja k transcendentalni fcnomcnologiji kol svoji zadnji obliki, kjer sc njena pot konča. "Volja", ki deluje skozi vso filozofijo, jc človeški um, ki hoče določiti samega sebe, ki hoče samega sebe "uloviti" na svojih lastnih predpostavkah - um, kot prvič nastopi v grški Antiki. Husscrlova filozofija nc pomeni konec filozofije, ampak "zadnji obrat" v tem, da sc metodično prebije do konstituirajoče transcendentalne subjektivitete - do tistega zadnjega, kar fungira, s tem pa sc šele odpira neskončno delo vedno novega pojasnjevanja samoumevnosti, nenehnih korektur žc dosežene stopnje spoznanja, modifikacij, ponovnih razdelav,... PRVA FILOZOFIJA Husscrlovc zgodovinske raziskave grške filozofije (ki nas tu zanimajo) so nam dostopne v prvem delu "Prve filozofije" (predavanja iz leta 1923/24) pod naslovom "Kritična idejna zgodovina". Naziv "prva filozofija" jc, kot ime za posebno filozofsko disciplino, uvedel Aristotel. V poaristotclovski filozofiji ga jc izpodrinil izraz "metafizika". Husscrl ponovno prevzema Aristotelov izraz prav zato, ker ni bil v rabi in ni obremenjen s sedimenti filozofske zgodovinske tradicije, kajti to, kar označuje Husscrl s tem izrazom, ravno ni "metafizika" in tudi nima veliko skupnega z Aristotelovo "prvo filozofijo." To, da jc npr. Dcscartcs svoje "Mcditationc de prima philosophia" dopustil prevesti kot "Mčdctations mctaphysiqucs", jc za Husscrla znamenje, da sc jc Dcscartcs usmeril na pot dogmatične metafizike. Kakšen smisel ima torej formalna oznaka "prva filozofija" pri Husscrlu? a) Očitno jc, pravi Husscrl, da mora biti to filozofija, ki jc med vsemi filozofijami (filozofskimi disciplinami) prva, in siccr nc po kakšni svobodni kombinatoriki in poljubni razporeditvi, ampak zato, ker jc "na sebi" prva, tj. iz svojih notranjih bistvenih temeljev. Torej jc "prva po vrednosti in dostojanstvu: kot ta, ki nosi v sebi najsvetejše vse filozofije" (PF str. 4). b) Lahko pa ima to nek drug pomen, ki sc izkaže skozi analogijo z znanostjo. Znastvcno delovanje jc vselej neko smotrno delovanje, delovanje z nekim ciljcm. Enotnost smotra sc ustvarja v enotnosti, ki pripada vsemu znanstvenemu delovanju. Znanstvene rcsnicc niso nepovezane, kol ni delovanje znanstvenikov neko nenačrtno delovanje in iskanje, ampak jc vsako posamično delovanje podrejeno delovanju višje smotrne ideje, v zadnji konsckvcnci - najvišji smotrni ideji zanosti same. Kol so znanstvenemu delu predpisana (poklicna) pravila, tako privzemajo tudi posamične rcsnicc ncko sistematsko, oz. tclcološko obliko. Posamične rcsnicc vstopajo v strogem redu v zveze resnic nižjih in višjih smotrnih form; povezujejo sc v sklepe, dokaze, teorije in nazadnje v cclotno znanost, ki jc idealna enotnost teorij in po vedno višjem in širšem oblikovanju stremeča znanost. Vse to mora veljati tudi za filozofijo, čc hoče misliti kot znanost. Imeti mora torej nek teoretski začetek za vsa svoja iskanja in za vse dobljene rcsnicc. "Ime 'prva filozofija' bo torej označevalo znanstveno disciplino začetka; ... najvišja smortna ideja filozofije terja za problematiko začetka ... ncko posebno, v sebi sklenjeno disciplino... Iz notranje nujnosti mora ta disciplina predhoditi vsem drugim filozfoskim disciplinam, jih metodološko in teoretsko fundirali" (PF, str. 5). Začetek prve filozofije jc torej začetek filozofije sploh. Ta mora biti strogo znanstven, saj brez strogega znanstvenega začetka ni ludi strogega znanstvenega nadaljevanja. Šele s strogo prvo filozofijo sc lahko pojavi tudi slroga filozofija sploh -philosophia pcrcnnis. Husscrlova prva filozofija jc "transcendentalna spoznavna teorija", lc-ta predhodi vsaki metafiziki kot pogoj njene možnosti. Metafizika brez tako koncipirane prve filozofije jc dogmatična - neznanstvena, ker pušča vnemar pogoje svojih izjav, oz. jih predpostavlja kot samoumevne. Prva filozofija pomeni tako Husserlu bistvo filozofije sploh, saj jc bil smoter filozofije, od njenih prvih začetkov, doseči absolutno utemeljeno vedenje, tj. raziskati in razjasniti zadnje temelje vedenja. Ker pomeni raziskovanje zadnjih temeljev filozofskega vedenja (v okvirih husscrljanskcga filozofiranja) slej ko prej vrnitev na subjektivne vire, predstavlja preboj nove transcendentalne fenomenološke filozofije hkrati izvršitev najradikalncjšcga preboja resnične in prave prve filozofije. Prava prva filozofija kot radikalna samozavest, v absolutni metodološki nujnosti oblikujoča sc filozofija, sc aproksimalivno uresniči v transcendentalni fenomenologi ji, kar pomeni, da sc filozofski razvoj nc zaključuje, ampak nasprotno - odpirajo sc nove ncslulcnc dimenzije možnega raziskovanja. Ideja prve filozofije sc jc postopoma razvijala v smeri uresničevanja ideje univerzalne znanosti, ki povezuje vse umsko življenje; jc torej univerzalna teorija spoznavajočega, vrednolečega in praktičnega uma. Poklicana jc za to, da bi reformirala vsa znanstvena prizadevanja (skozi premagovanje znanstvene spartikulariziranosti) in rešila filozofijo iz dogmatizma, ki mu jc lc-ta zapadla. Njena naloga jc premagati krizo evropske kulture sploh (ki sc jc izoblikovala pod avtoriteto evropske znanosti, oz. filozofije in zdaj z njo vred podlega razkroju) z vzpostavitvijo skupnega duhovnega prostora. Da bi odkrili možnosti spremembe tega kriznega stanja in našli osvobajajoči cilj in metodo duhovnega življenja, moramo prodreti k razumevanju notranjih izvorov in vzvodov, ki motivirajo to stanje. Tako razumevanje sc razsveti najprej iz zgodovine; interpretiranje zgodovine,ki izhaja iz sedanjosti, namreč tej sedanjosti ponovno vrača luč razumevanja. Zato sc jc potrebno vrniti v čas primitivnih začetkov filozofije. V skladu s to zastavitvijo predava Husscrl "Kritično idejno zgodovino", ki nam razkrije idejo bistva filozofije, kot je bila prvič zasnuta znotraj Sokratove, oz. Platonove filozofije, nakar zasleduje njeno konkretno zapopadenje v filozofskih sistemih do Lcibniza in Kanta, da bi prišel v drugem delu skozi "Teorijo fenomenološke redukcije" k transcendentalni fcnomcnologiji, ki pomeni listi obrat v zgodovini filozofije, znotraj katerega ta ideja šele lahko doseže svojo izpolnitev. POJEM RACIONALNOSTI Čemu Grčiji filozofija? Kaj jc njen temeljni smisel, oz. "telos", ki ga jc nasledila vsa evropska filozofija in evropska kultura sploh? Ne gre zanemariti dejstva, da sc za Husscrla filozofija v pravem smislu nc začne s Prcdsokratiki; ti predstavljajo zgolj "naivno - na zunanji svet naravnano mišljenje" (PF, str. 8), ki sc razlomi v sofislični skepsi. Skcpsa sc tu prvič javi kol "negalivna" pobuda prave filozofije. Domet skepse jc reduciranje resničnega na sebi na subjcktivno-rclataivno mnenje, oz. bivajočega na sebi na subjckiivno-rclativno bivajoče, ki nc more bili nc predmet nc temelj nobene na sebi resnične sodbe, teorije, filozofije sploh. Sofistična skcpsa jc radikalna, saj zadeva pogoje možnega vedenja. Filozofska reformacija mora bili zato v pozitivnem smislu prav tako radikalna, kot jc skcpsa v negativnem, tj. upravičiti mora same pogoje vedenja. V tem novem začetku vidi Husscrl začetek prave filozofije sploh.Sokratov nastop proti Sofistom označuje Husscrl kot reformacijo na področju prakse, etične prakse. Sokrat jc prvi znal izrabiti skepso kol izhodišče "pozitivne" filozofije, pri čemer mu jc uspelo dokazati, da jc radikalna skcpsa nemogoča: čc ničesar nc vem, potem je gotovo, da vem vsaj to, da nič nc vem. Spoznanje jc osnova delovanja; Sokrat tolmači vse praktično življenje iz čistega uma. Veljavnost uma pa jc v njegovi "metodičnosti"; metoda jc objekliviteta uma, zaradi nje imajo objektivno veljavnost tudi rcsnicc, do katerih nas pripelje: "On (Sokral) je prvi spoznal nujnost univerzalne metode uma, ... spoznal jc temeljni smisel kol metalo pojasnjujočega samorazumevanja, ki se izpolnjuje v apodiktični cvidcnci kot praizvoru vseh absolutnih veljavnosti. Prvi jc uzrl na sebi obstoječa čista in generalna bistva kot absolutne samodanosti v čisti intuiciji bistev (Wcscnsinluition)" (PF, str. 11). S tem odkritjem jc Sokrat uspel postaviti principiclno normo dejavnega življenja, tj. utemeljiti dejavno življenje na generalni ideji uma, postavljeni skozi čisto intuicijo bistev. Pogoj objektivnosti rcsnic jc objektivnost uma in njegove metode, ki jc dobljena v samospoznanju. (ali: spoznanje rcsnic jc utemeljeno v spoznanju uma in njegove metode - v samospoznanju.) Tako lahko rečemo, da jc pri Sokratu v kali, tj. kot ideja prisotno temeljno, umsko-kritično mišljenje: um sc postavlja v nenehni kritiki samega sebe in svojih ciljcv - v neutrudnem samorazumevanju, ki sc vrši kot spoznavni proccs ("Spoznaj samega sebe" leži v osnovi vsakega spoznanja), kot melodični povratek k izvorom vsega pravičnega. Sokratov osnutek znanstvenega razmišljanja razvije naprej Platon. Platon jc oče znanosti, točneje, znastvenosti znanosti. S Platonom je prvič stopila v zavest ideja pravega spoznanja, prave teorije in znanosti ter vse to povezujoče filozofije. Z njim nastopi nova ideja filozofije,ki določa ves nadaljni razvoj. Filozofija ni več dojeta kot zgolj znanost, naivna tvorba spoznavnih interesov, ludi nc kot zgolj univerzalna znanost (naravnana na univerzum bivajočega kot predsokratska filozofija), ampak prav kot ABSOLUTNO UTEMELJENA znanost, ki na vsakem koraku stremi k absolutni veljavnosti svojih izrek, ki temlji na absolutni, dokončni upravičenosti. Metoda Platonove dialektike odpira novo epoho. Filozofija v višjem in pravem smislu jc možna lc na podlagi principiclnc predhodne raziskave pogojev svojih lastnih možnosti. Tu jc torej zasnuta ideja nujne utemeljitve in členjenja filozofije v "prvo" in "drugo" filozofijo. Prva filozofija jc absolutno utemeljujoča univerzalna metodologija, oz. znanost o totaliteti čistih (apriornih) principov vsega možnega spoznanja. Druga filozofija ima svoje temelje utemeljene v prvi filozofiji; iz njene racionalnc metode, tj. uvidov apodiktične nujnosti, črpa racionalnost, iz. cnostnosti najvišjih apriornih principov pa črpa enotnost racionalnega sitema. "Filozofija jc torej po svojem izvornem smislu 'racionalizem"' (PF, Bcilagc VI.). Teoretično raziskovanje pa zadrži tudi pri Platonu globji praktični pomen: razvoj k pravi znanosti sc postavlja kot razvoj k pravemu človeštvu. Naznačujc sc ideja nove kulture - kulture, v kateri znanost ni lc eden izmed pokliccv, ampak dobi funkcijo "hcgcmona"vscga življenja in kulture sploh, ki postane prvenstveno racionalna kultura, prav tako kot v duši prevlada vous nad ostalimi funkcijami. Tako sc vzpostavi za vso evropsko kulturo karakteristična tcndcnca univerzalnega racionaliziranja skozi znanost, ki najprej samo sebe racionalno oblikuje. Telos evropske kulture, evropskega življenja sploh, jc racionalizem. Ali sc jc fizolofija v teku tisočletij uspela vsaj približati svojemu (na samem začetku postavljenemu) prasmotru - znanstvenosti kot absolutni utemeljenosti, in postati v tem smislu resnični racionalizem? Ali jc evropska kultura dejansko postala racionalna kultura? Žc iz tega, kar smo povedali v uvodu, jc lahko razbrati, da bo odgovor negativen. Ideja znanstvenosti, racionalnosti filozofije ni bila udejanjena, ostala jc ideja, zahteva, stalno izmikajoči sc cilj, vendar pa jc vseskozi fungirala kot telos filozofije, znanosti in življenja sploh. Torej jc upravičeno smatrati, daje to hotenje dejansko imanentno bistvo vse filozofije. Potem, ko jc Husserlu uspelo razkriti idejo filozofije v njenem zgodovinskem izvoru (PF, 1. poglavje), zasleduje poskuse njene uresničitve v treh tematskih sklopih: 1) Utemeljitev logike in njene meje (PF, 2. pogl.). 2) Zasnutck spoznavne teorije in teorije o spoznavajoči subjektiviteti (predvsem v Platonovi dialektiki) (PF, 3. pogl.). 3) Zgodovinski začetek posebne znanosti o subjektiviteti ob koncu grške Antike, ki pa ji proti pričakovanju nc uspe premagati skcpticiz.ma (PF, 4. pogl.). Ad 1) Tradicionalna (arislotcljansko-stoična) logika kot logika konsckvcnc in ncprotislovnosti Formalna logika sc razvija kot temeljni del racionalnega znanstvenega nauka, ki utemelji formalne splošnosti kol univerzalno veljavne. Te formalne splošnosti postanejo predmetno področje logike. Husscrl vidi manko tc logike v tem, da ni bila nikoli logika rcsnicc, ampak vedno zgolj logika (pravzaprav "tehnika") izpeljevanja konsckvcnc in izključevanja protislovnih nckonsckvcnc. Eno jc namreč (trdi Husscrl) nazornost sodbe, kjer sc skozi vrnitev na "stvari same" izkaže, ali jc ta sodba resnična ali nc; nekaj povsem drugega pa jc narediti sodbo zgolj "analitično razločno", kar pomeni zgolj pokazati, kaj jc v njej vključeno in torej lahko sledi iz nje kot konsckvcnca, in kaj jc izključeno kot protislovje ali nekonsek venca. V "analitiki" gre zgolj za pomen sodbe, za to, kar jc v sodbi zapopadeno kol vsebina; analiza jc v bistvu vselej tavtološka - obstaja v ponavljanju identifikacij in jc nc zanima ali sc sodba nanaša na sojeno, tj. na stvarno sfero skozi zor, ali nc. Z drugimi besedami: nc zanima jc predmetni smisel sodbe, tj. njena stvarna možnost ali resnica. Celotna tradicionalna silogistika s svojo apriorno vsebino govori le o pogojih vzdrževanja ncprotislovnosti. Pojem rcsnicc, pojem možnosti, nemožnosti, nujnosti jc izven njenega dosega. Vprašanje: kako lahko pride sodba k stvarem, kako lahko odločamo o resničnosti ali napačnosti - torej nujno vprašanje za vsako teorijo, ki ima za cilj spoznanje, ostaja zunaj njene kompctcncc. Tradicionalna logika seveda ni hotela biti lc logika analitičnih konsckvcnc pod maksimo ncprotislovnosti, ampak jc govorila tudi o resničnosti sodb in po drugi strani o resnici biti (kot formalna ontologija), vendar pa ni bila sposobna teoretsko zadovljivo tematizirati korclacijc med predikativno določeno sodbo in predmetnim substratom sodbe. Tako sc jc tradicionalna filozofija gibala po dveh tirih: po tiru formalne, simbolne logike, ki obdeluje sodbe, in po tiru formalne ontologije, ki obravnava predmetne substrate. Sam ta korclativni par ni nikoli postal tema - niti ni bil nikoli uzrt kot korclativni par. To bi namreč pomenilo uvideti, da se v doživljaju kot zrenju predmetnost sama daje izkušajočemu subjektu in sc potem določa v sodbah, kar pa predpostavlja bistveno novo subjekt-objekt rclacijo - korclacijo, v kateri subjekt in objekt spoznanja nista (več ali manj nepremostljivo) ločena, ampak nujno sopripadna kot korclativna pola istega spoznavnega proccsa. Spoznavno-tcorctska problematika v tem smislu jc pri Arisotclu (očetu silogistikc) povsem izpuščena. Ad2)Prvo razmišljanje o spoznavanju in spoznavajoči subjeklivileli: vprašanje cidosa. Od Aristotela, ki jc dal grški filozofski problematiki zaključno in (kot sc izkaže skozi Husscrlovo interpretacijo) tudi dogmaLsko podobo, sc vračamo zopet nazaj - k izvorom. Solistična skcpsa sili v spoznavne refleksije, odpira pogled na subjektivne modusc danosti izkustva in sodb. Skratka, filozofiji, ki hoče ponuditi pozitivne rešitve, zastavlja nalogo, da teoretsko obdela to sfero subjektivnih spoznavnih modusov in spoznavajočo subjektiviteto sploh. Prvo globoko razumevanje subjektivnega jc pripcljajo k odkritju idejnega spoznanja kot spoznanja apodiktične rcsnicc. Gre za platonsko dialektiko, v kateri deluje subjektivna metoda spoznanja kot metoda zrenja idej ali idcacija. To nc pomeni čutnega zrenja, ampak čisto umsko zrenje bistev, tj. splošnega. Prva znanost, ki osnuje svoje pojme na čistem idejnem zrenju, jc geometrija (in to v popolnosti šele pri Evklidu, kajti za Platona sc nahaja matematika vmes med čutnim in čistim zrenjem). Idejno spoznanje pomeni, da sodba ni zgolj slepo mnenje, ampak temelji na uvidu. V uvidu se daje sam predmet, na katerega jc naravnan spoznavni interes, v popolni adckvaciji. To pomeni, da ima logika kol znanost o objektiviteli nujen korclal v logiki spoznanja, oz. v racionalni znanosti o spoznavajoči subjektiviteti. N. Hartmann ugotavlja (KI. Schr., Bd. II., str. 65), da sc Platonov nauk o idejah interpretira na dva načina: realistično (ideje so kozmični principi, postavljeni kot na sebi bivajoče "praslikc"; kot transccndcnca) in idealistično (ideje so principi zavesti, iz katere sc gradi spoznanje - imancnca idej v duši). Različna mesta v Platonovih dialogih naj bi potrjevala tako prvo kot drugo razlago. Proučevanje zgodovine za Husscrla ni samo sebi namen, ampak "naj bi obudilo prasilo motivacij, ki bi sprožila naše interese in našo voljo" (PF, str. 7). Evcntuclna transccndcnca idej pri Platonu jc zanj slepa pot, zabloda (enako kot npr. Dcscartcsov "transcendentalni realizem"), zanimajo pa ga ideje kol notranji zor, kot "ideirende Intuition". To jc očitno tista prasila, ki jc motivirala njegove lastne filozofske interese. Idcacija ali tudi bistvogledje (Wcscnschau) nastopa pri Husserlu prvič žc v Logičnih raziskavah. EidcLska rcdukcija ali "platonska rcdukcija" (kot jo imenuje npr. Bcaufrct) jc redukcija stvari na njihova bistva (na to, kar jih predočuje, po čemer sc same dajejo). Eidos ni tisto prvo, kar nam pade v oči - ni predmet čutnega zaznavanja, ampak listo, kar uzremo tedaj, ko prepoznamo ncko stvar kot stvar, kot njeno generalno bistvo. Platonov nauk o idejah se v tem spoznavnem smislu navezuje na problem "anamnesis" (ki ga torej nc gre zavračali kot mit, ampak ga jc potrebno racionalno razgraditi). Principov stvari ni mogoče najti med stvarmi, ampak v globjem razumevanju lc-tch - v redukciji površine ali v "spominjanju". Smisel tega jc, da nam odkrije, kar smo žc vedeli, vendar smo pozabili, ker jc na površini prekrito z mnoštvom čutnih vtisov. Spominjanje pomeni potopitev v lastno (spoznavajočo) "psychc", v njeno globino so namreč položeni principi vseh stvari. Tako pri Platonu; pri Aristotelu sc nauk o subjektiviteti razvije kol objektivna, izkustvena znanost o psihi, kot ena izmed znanstvenih disciplin ob logiki in etiki. Tudi N. Hartmann jc glede Aristotela istega mnenja kot Husserl: "Pri njem (sc. Aristotelu) umanjka cclolna spoznavno teoretska stran problema cidosa, ki jc bila za Platona ccntralno vprašanje apriorizma. ... Umanjka problem gledanja-zrenja (Schau) višjega reda, ki jc pri Platonu obvladovalo celotno območje idej" (KI. Schr. Bd. II. str. 144). Za Hartmanna jc sploh vprašljivo, čc lahko kombiniramo razmišljanje v "Nauku o duši" z razmišljanji v "Metafiziki"; v "prvi filozofiji" jc namreč mesto lc za božanski vou's. "Kot spoznavno teoretski manjka ludi etični problemski motiv. Nikomahova etika nc izhaja od ideje dobrega, ampak od anthropinon agathon..." (prav tam str. 145). Za Husscrla subjektiviteta nc prenese take delitve. Obstaja lahko lc "ena znanost o subjektiviteti" (PF, str. 48). "Znanost naj bi bila univerzalna znanost o subjektivnem sploh, kjer pride vse objektivno k zavesti" (PF, str. 49). Ta znanost jc univerzalna, ker proučuje "vse objektivno kol objektivno zavesti in kot to, ki sc daje v subjektivnem modusu; zavestni subjekt in zavest sama sc nc proučuje ločeno od zavestne predmetnosti, ampak nasprotno, zavest nosi zavestno v sebi in tako kot ga nosi jc ono tema raziskovanja. To nc velja lc za predmete spoznanja v omejenem smislu zavesti, ampak tudi za vrednoteče in praktično življenje zavesti vsake vrste" (prav tam, str. 50). "Čeprav sc jc Platon tako zelo trudil utemeljiti logiko v tem radikalnem duhu nujnega začetka in metode, ni prodrl in žc Aristotel jc zapadel v natumo samoumevnost vnaprej danega sveta in prav s tem izpustil vsako radikalno utemeljitev spoznanja. Tako pride do tega, da jc antična znanost, pri vsej svoji pretenziji po absolutni utemeljitvi ... to, kar mi imenujemo dogmatska znanost..." (prav tam, str. 56). Dogmatska, ker obstoj sveta vedno žc predpostavlja kot samoumeven, kot nekaj, česar ni potrebno izpraševati. Ne zastavi si ključnega vprašanja: od kod sc ta teza o obstoju sveta postavlja, ampak je zgubljena v naivni veri v obstoj objektivitete in jc tako rekoč - potopljena v njej. Dokler si tega vprašanja nc zastavlja, dokler nc razišče spoznavajoče subjektivitete kot nujnega korclata,ne bo nobena, šc tako racionalna znanost, v pravem smislu racionalna. Ideja prave racionalno znanosti jc bila postavljena kot odgovor skcpticizmu. Dejstvo, da jc skcpticizcm ostal neporažen, pa kaže, da ta ideja ni bila dejansko uresničena. Ad3) Temeljni problem "nesmrtnosti" skcpticizma v zgodovini filozofije. Tu si bomo (sledeč Husscrlu) ogledali globji smisel sofističnih argumentacij. Sofistična skcpsa jc, kot smo žc omenjali, odprla novo spoznavno področje. Bistvo vsega skcpticizma jc subjekti vizem. Husscrl povzema (9. predavanje) temeljne misli Sofistov kot sta jih razvila Protagora in Gorgia. 1. PROTAGORA. Vse objektivno je za spoznavajočega navzoče lc tako, da jc izkušeno; to pomeni, da sc mu v tem ali onem pojavnem načinu pokaže. Stvar izgleda enkrat tako, drugič drugače; vsak jo vidi tako, kot v danem momentu izkustva izgleda. Ob tem lahko izjavi lc to, da dejansko izgleda tako, kot pač izgleda. Bivajoče samo na sebi - bivajoče samo, rešeno vseh "izgledov", kot biva na sebi s samim seboj indentično, ni izkusljivo niti misljivo! Iz tc osnovne misli lahko izhajata dve postavki: a) da seje treba zadovoljiti lc s subjektivnim pojavljanjem; označiti tako pojavljanje kot objektivno jc nonsens; b) da jc potrebno vztrajati na bivajočem kot takem, toda o tem nc more noben subjekt nikoli ničesar gotovega vedeti. 2. GORGIA. Zastopa prvo postavko: vse, kar spoznam kot bivajoče, jc moje spoznanje, jc predstava mojega predstavljanja, misel mojega mišljenja. Nič sc nc spremeni, čc ovrednotim predstavljeno kot dejansko izkušeno ali kot fingirano. To v skrajni konsckvcnci pomeni, da jaz nujno obstajam v okvirih svoje subjektivitete. Vrednost sofistične skepse jc v tem, da prvič postavi naivno samoumevnost vnaprej danega sveta pod vprašaj; da problematizira naivni objektivizem. S tem jc objekliviteta prvič "transcendentalno" izprašana, tj. kot predmet možnega spoznanja in možne zavesti sploh. Prvič jc objektiviteta raziskovana v odnosu s subjektiviteto. Prvič so izpostavljene transcendentalne funkcijc subjektivitete in zavesti kot tc, skozi katere imajo vsi mišljeni objekti kot taki za zavestni subjekt smisel in vsebino. Ta "transcendentalni" impulz Sofistikc pa v starem svetu ni bil teoretično izdelan. Razvoj "pozitivne" filozofizje jc vodil (kot smo videli) k specialnim znanostim, ki so dosegale uspehe v dogmatičnem objektivizmu. Sama skeptična filozofija pa jc ostala pri "negativni kritiki" in ni dojela resnosti problematike, ki je tu stopila na dan in terjala radikalno teoretsko razdelavo. Solistična skepsa jc torej odigrala vlogo negativnega impulza, ki jc v Antiki obrodil največje sadove v Platonovi "reakciji". Tu jc bila prvič postavljena ideja filozofije kot stroge, racionalno znanosti v smislu absolutne utemeljenosti. Zaradi zapadlosti racionalizma v dogmatično metafiziko in objektivizem pa skeptični impulz ni izgubil na aktualnosti. Tako poskuša Dcscartcs na začetku novega veka v novem duhu uresničiti idejo prave racionalnc filozofije z iskanjem radikalno zadnjih principiclnih korenin. Skeptični subjektivizem jc tu prvič uresničen kot resni subjektivizem, kot radikalno teroretsko gotov, absolutno upravičen subjektivizem - to pomeni začetek pozitivnega transcendentalnega subjektivizma; njegova uresničitev pa naj bi šele pomenila radikalno premaganje skcpticističnc negativitete in destruktivnosti. LITERATURA: Hussert, Erstc Philosophic 1923/24 (prevsem prvi del; Krilischc ldccngeschichtc, Ilusscrliana Ud. VII.), Martinus Nijhoff, Haag, 1956. Husscrl, Die Krisis der curopiiischcn Wisscnschaftcn und die transccndcnlalc Phiinomcnologic, Ilusscrliana Bd. VI., M. Nijhoff, Haag, 1962. Hartmann N., Kleincrc Schriflcn, Bd. II.: Abhandlungcn zur Philosophic-Gcschichte, Walter dc Gruyter u. Co., Berlin, 1957. Pierre Raymond MARIJA ŠVAJNCER FILOZOFIJA IN ZNANOST Razmerje med filozofijo in znanostjo jc eno poglavitnih vprašanj v dokaj obsežnem ustvarjalnem opusu sodobnega francoskega filozofa Picrra Raymonda , teoretika, ki je problemsko izšel iz Althusscrjcvc filozofske šole. Ohranil jc nekatere učiteljeve razrešitve in terminološke posebnosti - na primer iskanje razmejitvene črte in spontano ideologijo znanstvenikov - ter se morebiti izmed vseh althusscrjanccv sprva najbolj oddaljil od Altf-isscrja in sc teoretično osamosvojil, kasneje pa sc jc povsem podredil njegovemu političnemu pragmatizmu. V pričujočem prispevku bomo skušali spremljati historiat oziroma filozofsko genezo razmerja med filozofijo in znanostjo, sc zamisliti nad filozofskim novumom in približevanjem analitični filozofiji ter sc končno zaustaviti ob teoretikovem notranjem zlomu. Žc v uvodu dela Prehod v materializem (Lc passage au mathčrialismc, 1973) sc sprašuje, kako bi bilo sploh mogoče zaznamovati filozofsko dejavnost, kajti pomemben je imperativ - spodbujanje konccptualizacijc filozofske aktivnosti. Mogoče jo jc imeti za družbeni fenomen, jo artikulirati v različnih družbenih sektorjih, jo postaviti v razmerje in jo razložiti. Navede naslednje teze: filozofija jc kontradiktorna dejavnost; znotraj vsake filozofije je spoznatno (decclablc - spoznantno, dokazljivo) nasprotje med idealizmom in materializmom; funkcija filozofije ni preprosta, temveč jc dvojna in daje naslednja vidika: zagotoviti teoretično reakcijo na znanstvene dejavnosti - bodisi spodbujali fikcijo bistev, bodisi odpirali sc znanostim ali pa izkoriščati znanstvene modele v ideološke namene; filozofija jc v ambivaleninem položaju - to pomeni razglašanje rcsnic ali teoretične posege; filozofija intervenira tudi v znanstvenih produkcijah in ni samo materialistična filozofija - prisotna jc Iatcntno ali pa sc manifestira kot razmerje teoretične produkcijc. Vidimo, da filozofije ni mogoče obravnavati ločeno od znanosti in drugih dejavnosti. Problemski splet filozofija-znanost-idcologija jc teoretična stalnica allhusscrjanskc skupine filozofov. Raymond ji formalno oslaja zavezan in zvest. 1 Pierre Raymond jc bil rojen leta 1942. Najprej je bil Student, nato pa po letu 1971 predavatelj (conlcrcncicr) na pariSki Čcole mormale supčricurc pri I.ouisu Alhusscrju. Kasneje jc poučeval filozofijo na liccju Henri - IV v Parizu. 2 Pierre Raymond: I jc. passage au mathčrialismc, Idčalismc cl matherialisme dans lTiistoirc dc la philosophic. Mathcmatiques ct mathčrialismc, Paris, Maspcro, 1973, str. 9,10. Obravnave filozofije seje torej treba lotili kot refleksije razmerja med filozofijo in znanostjo, poudari Raymond in sočasno opozori, da je treba v zgodovini filozofije namenili posebno pozornost zvezi med idealizmom in materializmom. Na prvi pogled jc videti, kot da pisec oživlja tisto razlago, ki jc bila v zgodovini filozofije pogosto poenostavljena in cclo zlorabljena, vendar v rcsnici ni tako, saj jc njegova miselna pot na začetku dokaj izvirna in zanimiva. Ugotovitev, da sc v filozofiji neprestano odvija spor med idealizmom in material izmom, jc najti žc pri Althusscrju, ki šc dodaja, da jc filozofija razred ni boj v teoriji. Raymond sc mu približa tudi tedaj, ko pravi, da filozofija intervenira v politiki. Prevzame spoznanje, da jc treba rojstvo filozofije iskali v Platonovi filozofiji. Namen tega premišljevanja ni v tem, da bi izvedli komparacijo med Louisom Althusscrjcm in Picrrom Raymondom, vendar nekaterih ugotovitev v zvezi s tem ni dopustno izpustiti, saj bi tedaj neupravičeno poveličevali Raymondovo filozofsko izvirnost. Rojstvo filozofije ni imelo preproste oblike, ampak so sc hkrati prepletale teorija, znanost in matematika, pravi Raymond. Ko trdi, da jc Platon uveljavil rojstvo matematike kot znanosti in združitve s politiko ter v zvezi z njo novo orožje - poliLično teorijo, pravzaprav žc na samem začetku domneva gibkost filozofije kot dejavnosti, v kateri jc združljivo skoraj vse. Raymond meni naslednji: "Platon ni niti literal nili umetnik niti mislec" , in s to trditvijo zavrača močno uveljavljeno spoznanje. Nc da bi kakorkoli argumentiral, poudarja, da Platonovi dialogi niso literarna zvrst; priznava mu največ parodijo. Dovoli pa si tavtologijo, češ daje Platon platoniziral svojo doktrino. Pri Sokratu jc po njegovem mnenju šlo za spontano ideologijo umetnika in znanstvenika ter za določitev razmejitvene črte med teorijo in prakso; Platon pa jc to črto razločeval teoretično. Zdaj lahko tudi ugotovimo, zakaj ima za Raymonda Platon tako visok teoretični položaj. Grški idealist namreč ni raziskoval tega, kar jc, ampak jc delal znanost o znanosti, teorijo o teoriji - bil jc gospodar (učitelj). "Filozof, ta teoretik teorije, nc bo nič drugega kot praktik filozofije." Refleksija nima statusa znanosti, ampak jc dejavnost, praksa, todaj ali nc gre v vseh primerih za dejavnost. Problem tiči v tem, da šc nc vemo, kaj jc to razmejitvena črta. Ali teče premočrtno, morebiti pulzira, morda pomeni občasno zgostitev? Rojstvo filozofije piscc enači s konfliktom med materializmom in idealizmom ter preide v nasprotje s samim sabo, saj Platonu vendarle pripiše idealistično ubranost, v katero nc vdirajo materialistične prvine. Začetni spor jc torej bolj načelne vrste. Teoretična opredelitev obeh onotoloških smeri jc po njegovem mnenju mogoča tako, da preciziramo filozofski status in metodično govorimo znotraj razlike. Pri tej tako imenovani klasifikaciji filozofije sc spomni na Leninove razlage. Kar zadeva matcrializcm in idealizem, jc treba ugotoviti, kako funkcionirajo teoretične in ideološke produkcijc, ne gre pa prezreti, da jc ludi Raymondova pozornost naperjena v iskanje ustreznih mehanizmov. Idealizem pojem projicira z bistvom, matcrializcm pa poudarja, da teoretično ni nikoli razlog realnega. Matcrializcm jc po piščevem mnenju nov način filozofiranja, saj sc manifestira kot globoka modifikacija v ideologijah in v filozofiji sami. Idealizem zlorablja religiozne dogme in moralne 3 Prav tam, sir. 18. 4 Prav lam, str. 19. 5 Prav lam, str. 23. vrednote, materializem pa znanstvena spoznanja.6 Potrditev, da sc Raymond ponekod približuje sodobni analitični filozofiji, lahko med drugim razberemo iz stališča, češ da definirati konccpt nc pomeni podati splošnega modela, neke vrste splošne sheme, kajti definicijo je treba pojmovati kot ccloto teoretičnih pogojev, ki dopuščajo misliti različne figure. Filozofija seje že zgodovinsko prczcntirala kot nekakšna utcmeljitcljica znanosti, z drugega vidika pa kot disciplina, ki jc osvobajala najvišje rcsnicc. Dajala jc ccloto sredstev za podajanje znanstvenih izjav. Kategorije, ki so jih filozofi uveljavljali glede znanosti, so funkcionalno konstituirale princip njihovega sistema. Raymond kaže zavezanost strukturalistični tradiciji, ko zavrača pojmovanje subjekta kot samostojnega individua, nekakšnega znanstvenika, in se zavzame za to, da mora objekt obstajati samo kot korclacija s subjektom - šele tako jc znanost sploh mogoča. Skratka, gre za metodo, ki artikulira rezultate v teoriji, zakone distribucije odgovorov in ne raziskovanj; ta metoda ^c pravzaprav v množini, metode pa niso nikoli partikularnc, ampak so vedno splošne. Avtor pravi, da razmerje do znanosti ni marginalno ali bolj ali manj posledično, ampak jc dano kot temelj in zato eksaktno povzroča izvirnost tradicionalne filozofije; filozofija sc namreč nc skuša konstituirati v relaciji do znanosti, marveč z vidika znanstvene aktivnosti. Znanosti so proizvajalke teorij, filozofija pa jc dejavnost, ki sc uveljavlja v obliki konflikta in spodbuja probleme. Epistcmologija, na primer, ničesar nc producira, ampak samo odkriva (dčcouvrc). Materialistična filozofija odkriva okoliščine raziskovanja, izbira usmeritve in pripravlja vedenje. V zvezi s tem sc poraja veliko podob, medtem ko so konccpti v pravem pomenu besede zelo redki. Znanstveno branje jc po Raymondovcm mnenju sočasno retrospektivno znotraj same pretekle znanosti in sumirano na sedanji sistem, nc pa na cn sam znanstveni vidik .Metodični aspekt znanosti ima dvojni obraz - objektivni in zgodovinski - ter predvideva red, ki sc poraja na dveh sektorjih: prezcntaciji in sistematičnem doseganju rezultatov. Znanstvena vsebina sc pojavlja kot sistem v družbeni ccloti; pri tem so upoštevane tudi oblike podajanja in integrirane poti, ki vodijo vanj. Družba daje lc splošno kohcrcnco norm, nc pa eksaktnosti obravnavanja problemov. Metodično prostor tako ni znanstveni prostor v svoji čistosti, ampak je cclota rezultatov in metod, podanih informacij in norm, ki oblikujejo realni sistem spoznanj. Pri tem spraševanju jc piscu v veliko pomoč Louis Althusscr. Konstituirana znanost jc naravna nosilka spontane ideologije, informirane s sodobno filozofijo. Preseči dcmarkacijsko črto znotraj znanosti in ločevati to, kar Althusscr imenuje ideološko in znanstveno, jc prva epistemološka namernost (finalilč - finalnost, smotrnost, namernost) . Materialistična intervencija v znanosti skuša zavreči idealistične težnje vsiljcnja in cksploatacije ter uveljaviti preciznost glede metod, horizontov, problemov, hipotez in usmeritve. Vse to naj bi bilo uporabljivo za znanost samo. Filozofija sc torej pojavlja v novi obliki: nc more več obstajati s produciranjcm rcsnic. Raymond pravi, da idealizem znanstvene rcsnicc postane materializem epistemološke resnice; projekt 6 Prav um, str. 66. 7 Prav lam, str. 71, 85. 8 Prav lam, str. 87. 9 Prav tam, str. 114. 10 Prav tam, sir. 118,119. 11 Prav um, str. 121. filozofske resnice poslane filozofsko odkritje nefilozofskih resnic, epistemologija pa jc samo ime razmaka (čcart - odmik, razmak, umik, skok v stran, razlika, napaka, pomota, zabloda) med eksplicitnim in implicitnim znanosti, filozofije kot produkcijc svoje rcdukcijc in kritične protckcijc sočasno. Spontana ideologija znanstvenikov povzroči, da vstopajo v problematiko elementi ideološkega izvora; epistemologija najde tam svojo najbolj delikatno intervencijo. Raymond siccr pravi, da znanstvene raziskave niso praksa brez subjekta, kajti sleherna človeška aktivnost predvideva subjekt, ki ga pisec izenačuje z ideološko navdušenostjo, toda ta subjek nc pomeni vzročne notranjosti oziroma subjektivnosti, ampak nič drugega kot učinek sistema. Ideološko jc kratko malo negativ znanstvenega, filozofija kot gibajoča sc aktivnost pa lahko vrednostno povišuje kategorije ideologije ali znanosti. Ideologija ima po Raymondovcm mnenju več pomenov: imaginacija, spontana ideologija, fragmentarna, praktična, angažirana in kritična ideologija. Imaginacija pomeni raven predideološke realnosti, v kateri jc filozofija bistveno deležna teorije subjektivnosti. Spontana ideologija jc razlika med rcflektiranim in spontanim; uveljavljata sc abstraktni, enostranski nivo in ideološka inverzija, ki konstituira subjekt in dopušča lingvistične, pcrccptivnc in konccptivnc produkcijc. V fragmentarni ideologiji sc porajajo zaznavajoče, zaželene, pojmovne, realne, vendar nc figurativne konstrukcije; tc izjave in prakse predvidevajo provizorni subjekt kot iluzomi izvor lingvističnih, moralnih in religioznih praks. Praktična ideologija zaznamuje angažirane cclotc religioznih, moralnih, političnih in pravnih vrednot, ki interpelirajo individuc v permanentne subjekte; filozofija ni praktična ideologija. Angažirane ideologije lahko zakrivajo vse vrste tekstualnih ali diskurzivnih realnosti: teološke ali literarne danosti, prcdznanslvcnc ideologije ali pojmovanja sveta; skupno jim jc, da organizacija ni vsebina, ampak jc forma - enotnost torej ostane formalna. Kritična ideologija pa je karakteriziranje materialistične filozofije. Razumevanje jc povsem oddaljeno od Marxovc pejorativne rabe in usklajeno z Althusscrjcvimi vsebinskimi opredelitvami. Odgovor na vprašanje, kaj jc sploh znanost, sc prevesi v spraševanje, kako znanost funkcionira in kateri jc njen mehanizem. Avtor matematiko razglasi za eksperimentalno znanost in nanjo aplicira materialistične teme. Osvetlitev matematike zahteva filozofski diskurz o matematiki; ta pa jc sočasno znotraj matematike. Idealizem, do katerega jc avtor kritičen, skuša o matematiki ustvarjati nov teoretični diskurz, ki naj bi bil zunaj nje, matcrializcm pa si prizadeva omejiti rcsnico na sam matematični tekst, razlagali (zgodovinska naloga), spoznati funkcioniranje (epistemološka naloga), interveniranje v lastno notranjost (povsem filozofska naloga) - za razliko od idealizma mu ni do tega, da bi glede matematike produciral nove resnice filozofske narave. Ko premišljujemo o znanosti, imamo v mislih teorijo o svetu, kajti svet sam na sebi ni teoretičen. Po Raymondovcm mnenju je znanstvenik bralec in zapisovalec brez boga. Sleherna teorija jc zgolj neke vrste dodatek. Raymond jc zavezan alhusscrjanstvu in sc pridružuje zahtevi, daje treba definirati kriterije cksplikacijc in konstituirati nove sisteme. Čc bi radi govorili o znanosti o človeku, nismo na pravi poti, saj človek sploh nima konccpta. Zgodovina tedaj ni humanistična znanost, saj rigorozno govori o 12 Prav tam, str. 123. 13 Prav tam, str. 134-136. 14 Prav tam, str. 166. 15 Prav lam, str. 189. človeških skupinah, upošteva sociologijo ter dela politiko in tehniko."' Pojma ni mogoče reducirati na predmet, kajti teoretični ali konceptualni objekt ni realni objekt. Materializem uvaja novo razlikovanje med objektom in objektivnostjo: predmet jc čuten ali eksperimentalen, objektivnost pa jc zunanja glede na subjekt, nikakor pa ni cksistcnca kot objekt; način konceptualnega funkcioniranja jc objektiven. Teorija korespondenco, ki so si jo prilaščali idealistični filozofije zdaj spremenjena: za idealizem jc bila resnica prostor menjave, premestitve in identifikacije med konceptom in objektom, Raymond-materialist pa meni, da jc to funkcionalno razmerje, ki predvideva kavzalne zveze oziroma teoretične konstrukcije. Tudi izkustvo jc materialna transformacija. Kontinuiteta, ki naj bi obstajala v idealističnih besedilih, jc pravzaprav ideološka, prva intervencija materializma pa sc dogodi kol prekinitev bližine (proximitc) med splošno govorico in idealistično lekstualnostjo. Kar zadeva idealizem, materializem zlasti problematizira substanco oziroma subjekt in pravi, da jc subjekt samo funkcionalna iluzija - na človeški individuum in psihološko zavest ga projicirajo lingvistični, moralni in religiozni sistemi. Raymond ponovi Althusscrjcvo misel, da sc proces brez subjekta odigrava v vseh človeških dejavnostih. Althusscr jc bil namreč prepričan, da so subjektu odvzeli središčno vlogo že Marx, Lenin in Freud; trojico jc skušal brati na nov, izviren način. Raymond njegova spoznanja navaja kot že uveljavljena stališča, o katerih ni treba dvomiti. Tudi tedaj, ko skuša najti za posamezne filozofcmc družbeni prostor, sc piscc navezuje na Louisa Althusscrja. Verjame, da dialektični materializem šc ni konstituirana filozofija in da filozofije ni mogoče istovetiti z naravnanostjo nekega razreda nasploh. Tudi sam jc kritičen do domnevnega hegeljansko poenostavljenega protislovja in trdi, da so protislovja zmeraj realna in imajo več faz. Transformacija dialektične teme niti ni 20 toliko filozofska, kolikor jc zgodovinska in politična. Dokaj izvirno pa jc Raymondovo razumevanje epistemološkega preloma (nipturc čpistčmologiquc). Pri Bachclardu smo odkrili zastavek tega problema, pri Althusscrju zgodovinsko umestitev v Marxov domnevni teoretični kontinuum in torej njegov notranji rez (coupurc - zareza) - vse skupaj jc imelo vendarle šc filozofske razsežnosti, medtem ko Raymond zdaj zahteva, da ga jc treba razložili samo z vzroki znanstvenega reda in sc povsem odvrniti od kakršnekoli ideološke zlorabe. Načrtno zapusli filozofska tla in se opravi k eksaktni znanosti - matematiki. To jc v bistvu defetistično priznavanje nemoči filozofije same in nadaljevanje neopozitivistične rcdukcije filozofije na pomožno dejavnost. Raymond sodi, da jc filozofija v svojem temelju konstituirana v razmerju do eksistence znanstvenih resnic v zgodovini. Nenavadno pa jc, da uporablja pri povsem formalnih vprašanjih marksistično terminologijo - na primer znanstvene proizvajalne sile in njihovi produkcijski odnosi, imperializem logike ipd. Do filozofije ima potemtakem utilitaristični odnos - tu in tam jc vendarle uporabna. "Moderna logika se jc razvila kot zavračanje zgodovine, kot ahistorični imperializem na znanstvenih teorijah," navaja Pierre Raymond. Z znanstvenega vidika 16 Pravtam.str. 198. 17 Pravlam.itr. 237. 18 Pravtam.str. 308. 19 Prav tam, str. 345. 20 Pierre Raymond: Mathčrialismc dialcctiquc ct logiquc, Paris, Maspcro, 1977, str. 1 3. 21 Pravtam.str. 30. 22 Prav tam, str. 43-44 jc pomembno, da jc vsak element stvarnosti lahko vzrok/učinek ali načclo/poslcdica. Uporaba marksističnega izrazja vendarle ni naključna. Ugotovimo lahko, da prevzemanje Marxa ali pa morebiti Althusscrjcvc intcrprctacijc Marxa funkcionira kot inherentna mera ali notranji kriterij Raymondovcga dela. Kot althusscrjancc jc pač tudi on privrženec paradoksalnosti mišljenja. Čeprav ima filozofijo za dejavnost, jc prepričan, da gre pri Marxu za nov tip znanosti - za zvezo teorije in prakse; Teorija naj bi omogočala tudi pravilno praktično pozicijo. Dialektika jc lahko spccifični vidik historične znanosti ali pa realnost razrednega boja, v katerem pravilnost pozicij ni hamo pogoj praktičnega uspeha, marveč vrednost teorije, ki jc nujna za praktični uspeh." Raymondovo vrednotenje jc treba pravzaprav šele razbrati, zakaj velikokrat zgolj navaja tuje misli in s tem dokazuje svoje poznavanje filozofske tradicije. Engclsu siccr očita, da vnaša zmedo v razmerje med realnimi nasprotji in teoretičnimi nasprotji ter s svojo dialektiko pogosto ignorira znanost, vendar pa ga ima poleg nekaterih drugih za misleca, s katerim se jc vsekakor vredno ukvarjati. Izrazito vrednostna pa jc naslednja sodba: logika sc po svoji antihistorični naravi lahko brez dvoma poteguje za vlogo, ki je zgodovinsko omejena, in lahko nadzoruje metodično podano sklepanje, nima pa nikakršne moči nad produkcijo znanstvenih spoznanj, sc pravi, nad njihovo zgodovino. "Kajti prav tam jc analitična filozofija ovirala in transformirala to oviro z napadom na določene poskuse zveze med historičnim materializmom, zgodovino znanosti in filozofijo." Poudarja, da jc logična vrednost res formalna, toda rcsnica spoznanja, tista, ki jc znanstvena, pa postane empirična in zunanja glede na povsem teoretično delo. Raymondovo enačenje filozofije z dejavnostjo sc ujema z eno izmed poglavitnih zahtev ncopozitivizma, vendar sc nam nekako ne ujema relativna kritičnost do tc doktrine -falzifikacija nikakor ni sprejemljiv kriterij za filozofijo, zakaj treba jc uveljavljati šc drugačno filozofijo, nc pa samo kritike. Logični pozitivisti v rcsnici nc dominirajo -njihova moč kvečjemu izvira iz nemoči filozofi je. "Od tod nujnost razvoja zveze med materializmom in dialektiko za dopolnilo tej filozofski šibkosti notranjih reakcij ... „25 ncopozitivizma. Čc Pierre Raymond nc bi napisal dela Rczistibilna usodnost zgodovine (La rčscstiblc fatalitč dc 1'histoirc, 1982; rčsistiblc - ki se mu jc moči upirati ali upreti), bi bilo mogoče skleniti premislek in ugotovili, daje filozof dokaj izviren, kar zadeva nov predmet filozofske refleksije - matematiko, da siccr sprejema Althusscrjcvc rešitve nekaterih problemov in njegove termine, vendar pa dodaja ludi lastne ugotovitve. Knjiga Rczistibilna usodnost zgodovine pa pomeni svojevrsten piščev notranji zlom, ustvarjalno nemoč in načrtno ponavljanje že znanega. Raymond v njej kratko malo ponovi poglavitna Althusserjcva spoznanja in rcproducira tisto dihotomijo oziroma razklanost, ki jo jc mogoče ugotovili žc pri Althusscrju, namreč razpetost med tcorcticizmom in ambicioznim gnoscološko-cpistcmološkim načrtom in politično prakso, pragmatizmom in utilitaristično zlorabo filozofije, ki naj bi bila pravšnja za neposredne akcijc. Nekritično prevzemanje Althusscrjcvih ugotovitev onemogoča poglabljanje v probleme in približevanje drugačnim rešitvam. Zdaj mu gre za obnovo tiste filozofije, ki jo jc navdihnil Marx, za razmerje med danim znanstvenim razumom in ideološkim angažmajem. Pravi, da je neprimerno 23 Prav tam, str. 70 24 l»rav lam, str. 124 25 Prav tam, str. 177. reducirali razum na znanosti ali pa znanstveni razum uporabiti za kritiziranje ideologij, kajti scientistična redukcija lahko odpre pot iracionalizmu v umetnosti, morali in politiki. ' S skoraj enakimi besedami ponovi Althusserjcvo nezmožnost razrešiti razmerje med teorijo in prakso. Meni, da na papirju lahko funkcionirajo teoretični mehanizmi, medtem ko na drugi strani gre za politično, revolucionarno ali kontrarcvolucionarno realnost. Kar zadeva relacijo med teorijo zgodovine in racionalno večnostjo, gre za dve filozofski poziciji, ki sta povsem različni. Zgodovina naj bi bila tisto, kar jc časovno v zgodovini in ni nikoli resnično v središču znanstvene refleksije. Poudarja, da znanosti zgodovine ni mogoče konstituirati drugače kot s politično prakso, saj teorija zgodovine ni samo teorija o posameznih okoliščinah, ampak jc sama funkcija teh okoliščin in zlasti prakse transformacij teh okoliščin, ki se imenujejo politika. Raymond je prepričan, da jc bil prav Althusscr tisti, ki jc postavil nov problem, ki govori o tem, kaj naj uporablja zgodovina, da lahko dela politiko, zakaj poglavitnega pomena jc politična akcija kot zgodovinska transformacija, teorija dejavnikov zgodovine. Apologet znanosti, izganjalec subjekta, teoretični antihumanist zdaj zapiše: "Za osvobajanje realnega individua jc treba razvijati njegove zmožnosti v pravem pomenu, v zahvalo skupnosti - to jc edini program komunizma. Skupnost jc sredstvo osebne svobode."2' Zdaj noče več klasične filozofije, ki naj bi bila utrdila razmerje med teorijo in časom kot relacijo izključevanja, ampak jc zanj v družbeni zgodovini bistveno vsakodnevno, konkretno, naključno in posamezno. Poudarja, da seje treba angažirati pri transformaciji realnosti in tako dobiti moč za teoretiziranje, nc misliti objekta kol realnosti, marveč gaje treba imeli za možno transformacijo, saj objekt znanosti ni vedno realnost. Teorijo jc treba ločevati od realnosti ter jo navezovati na transformacijo in prakso. Politični program nc more ostati samo načelne vrste, ampak zahteva natančno, postopno, realno, trezno in tudi humanistično tcorctizacijo. Kolikor jc samo kratka zahteva in ponovitev že znanega, lahko obvisi v zraku kot prazna lupina ali fraza. Tako kot jc bil defetist tedaj, ko jc filozofiji odrekal samostojno vlogo, sc tudi zdaj zaustavi pri teoretično ncrcficktirani zahtevi. LITERATURA Althusscr, Louis, Positions, Paris, Editions socialcs, 1982. Hribar, Tine, Moč znanosti, Marksistična teorija družboslovja, Ljubljana, Delavska enotnost, 1985. Majcr, Boris, Strukturalizem, Ljubljana, Komunist, 1978. Raymond, Pierre, I-e passage au mathčrialismc, Paris, Maspcro, 1973. Raymond, Pierre, Dc la combinatoirc aux probabilitčs, Paris, Maspcro, 1975. Raymond, Pierre, Mathčrialismc dialcctiquc ct logiquc, Paris, Maspcro, 1977. Raymond, Pierre, I .a rčsistiblc fatalitč dc 1'histoirc, Paris, J. Ii. Hallicr, Albin Michel, 1982. 26 Pierre Raymond: La resistible fatalitč de 1'histoirc, Paris, J. E. I lallier, Albin Michel, 1982, str. 8. 27 Prav tam, str. 33,35. 2,1 Prav tam, str. 85. 29 Pravtam.str. 142. 30 Prav um, str. 153-154. Znanost v luči dialektične spoznavalnosti* FRANC PEDIČEK Prispevek je porojen iz pedagoškega aplikativnega razmišljanja okrog teze o paradigmatskem lomu v današnji znanosti. Reči jc namreč treba, da nc more danes ničesar razumeti o stanju in o pobudah za nadaljnji razvoj svoje znanosti, tisti, ki v svoje prcučevalno znanstveno območje nc vključi teze o nujni današnji menjavi empiristične-mchanicislične znanostne paradigme z dialektično-holistično. V tem jc namreč glavni ključ za odklepanje vrat znanosti v jutrišnji, kakovostno novi razvoj. Po sprejetju tega znanostno paradigmatskega reza med empirizmom, ki ga jc treba na ccli črti spoznavanja in aplikacijo preseči, ter dialektičnim holizmom, ki mora naslediti paradigmo empirizma, sc pokaže, da jc treba najprej v okviru tc nove sintagme razrešiti vprašanje dialektike in v njeni luči zatem vprašanje spoznavanja v tisti isti znanosti, za paradigmatski lom katere danes gre. Prvo analitsko spoznanje, ki sc razgrne o dialektiki kot temeljni apoziciji prihajajočega znanostnega holizma, jc, da jc ena izmed biti dialektike njena trinivojskost, ki se pojavlja v znanem vzorcu teze, antiteze in sinteze. S to trinivojskostjo jc namreč treba računati ludi v zajemu sintagme: dialektični holizem! Drugo lakšno nadvse relevantno spoznanje pa je, da ima dialektika tudi z vidika svoje razvojnosti tristopenjsko črto, ki teče od dialektike kot določenega organona mišljenja, tesno povezujočega sc z 6rganonom logike. Naslednja razvojna stopnja dialektike jc dialektika kot cpistcmc. To jc dialektika raz-umevanja ali spoznavanja pojavov in procesov stvarnosti ter resničnosti. Jc stopnja takoimcnovanc gnoseološke dialektike.. A tej mora sledili v okviru holizma dialektika kol način, oblika, pot u-mevanja pojavov in proccsov stvarnosti ter resničnosti. To jc dialektika kot gnome ali kot način, oblika, pot umevanja njihovega bistva. Iz tc razvojne oziroma kakovostno položajne vrstitve dialektik pritegne posebno pozornost dialektika kot cpistcmc ali dialektika spoznavalnosti, ki razkriva - mora razkrivati - kot kaj sc preučevani pojav pojavlja. V našem primeru torej kot kaj vse sc znanost pojavlja. To sc kaže tem bolj pomembna stopnja v razvoju in kakovostni položajnosti znanosti, saj nam klasična 6rganonska dialektika nima kaj dosti povedali o njeni naravi in vlogi. Slopnja dialektične spoznavalnosti pa jc nujna prcdslopnja dialektike umovanja bistva znanosti. Od tod opravičba in nujnost analize znanosti v luči dialektične * Teze za simpozij Zvez filozofskih društev Jugoslavije na temo HLOZOFIJA, ZNANOST, DRUŽBA (Zagreb, 23. 5. 1986). spo/.navalnosti. Tudi zaradi tega, ker nam 6rganonska dialektika razkriva lc, v kaj sc določen pojav, proccs - torej v našem primeru znanost - mišljcnsko producira. Pomeni, v kakšne misli, racionalc, teoreme, hipoteze, sklepe itd. sc znanost proizvaja v poteku našega spoznavalncga ukvarjanja z njo. To pa ni dovolj, saj nam je za odgovor, kaj znanost jc po svojem bistvu, predhodno potrebno vedeti, kot kaj vse sc pojavlja, oziroma na katerih različnih ravneh sc pojavlja v luči različnih vidikov. Sploh jc treba povedati, da so sc v naši analizi prav ti različni vidiki in tc različne ravni pojavljanja preučevanega pojava ali procesa izkazale kol temeljno relevantne za zapolnjevanje modela dialektične spo/.navalnosti. Pa nc samo, ko gre za znanost, temveč ko gre za spoznavanje kateregakoli drugega pojava ali proccsa stvarnosti in resničnosti. V tem jc tudi določena vrednost tovrstne dialektične spo/.navalnosti za pol do uvidnosti ali do umevanja bistev pojavov in proccsov. Za to pa pri menjavi današnje znanoslnc paradigme prav gre! Vidiki, v luči katerih jc torej nujno ireba razkrili glavne ravni pojavljanja pojavov ali proccsov, ki jih želimo bolje in globje spoznati - v našem primeru gre pri tem za pojav in proccs znanosti! - so: a) fenomenološki, b) strukturološki, c) rcflcksijski, č) epistemološki in d) funkciološki. Čc na podstavi leh vidikov pogledamo, na katerih ravneh se pojavlja znanost v njihovi luči, potem sc nam razkrijejo nekatere dialektične spoznavalnosti znanosti: K a) V luči fenomenološkega vidika sc znanost pojavlja najprej kot imancnca, to jc kot vsebnost analize in sinteze, dokazovanja in sklepanja, predmeta in metodologije, itd. Zatem kot čisto določena pojavnostna in proccsna eksistenčnost, ki ima svoj lasten obstoj in razvoj, s katerima vpliva na družbeno skupnost in lc-ta nazaj na znanost, ki sc predmeti v določenih tehnoloških in tehničnih aplikacijah, s čimer vpliva na človekovo delo in življenje. Pojavlja pa sc tudi kot čisto določena bitnost (esenčnost), po kateri sc razlikuje od vsake druge človekove dejavnosti: dokaznost, verifikabilnost, argumentiranost, kon/.istcntnost, humanizacijskost, ckološkost itd. Kb) Uporaba strukturološkcga vidika ob dialektično spoznavalni analizi znanosti nam razkriva, da sc znanost pojavlja na svojih treh glavnih sestavnih ravneh, ki so: raven logosa, to je teorije; raven tehne, to jc aplikativne tehnologije in pragmatične tehnike, ter raven praksisa, to jc človekovega načrtnega, vodenega in kontroliranega dela, proizvodnje, udejanjanja spoznanj. Kc) V luči rcflcksijskcga pogleda na znanost se lc-ta kaže najprej kol določena idcjizacija, to jc kot določeno produkcijsko področje idej ali misli, ki sc rojevajo, razvijajo, žive in zamirajo, sc povezujejo v večje sestave in se izločajo, zanikujejo ter zatrjujejo. Ta rcfleksijska raven znanosti sc dotika s strukturološko ravnijo logosa oziroma teorije znanosti. Njena sestavna raven tehne sc v okviru rcflcksijskcga vidika udejanja kot idcjnizacija, a strukturna raven praksisa kot ideologija. Kč) Epistemološki vidik znanosti jc relevanten zaradi tega, ker jc v njegovi luči mogoče ugotoviti, da sc znanost vselej pojavlja tako na nivoju občosti, kakor na nivoju posebnosti in na nivoju posameznosti. Nivo občosti predstavlja njen logos, oziroma njena metateorija. Nivo posebnosti predstavljajo področja, ki jih pokrivajo njene področne vede. In nivo posameznega zapolnjujejo v sistemski sestavi znanosti njene posamezne dscipline, aplikativne in operativne. K d) Funkciološki vidik v znanosti pa razkriva njeno spoznavalno stopnjevanje ali graduacijo, ki sc pne od cjdosa (to jc od predstavnih splošnih misli o pojavih in proccsih enako torej tudi o znanostih!), do odmišljanja ali abstrahiranja, ki selekcionira nebistevnosti, in od tod do posploševanja ali gcncralizacijc. Vse sc usmerjajo lc na bistvenosli pojavov in proccsov stvarnosti ter resničnosti. Če sklenemo, lahko pritrdimo, da ni mogoče zanikati določene relevantnosti navedenih analitičnih postavk razgrnjene dialektične spoznavalnosti kakor za globje spoznavanje pojavov in proccsov globalne stvarnosti in resničnosti, tako tudi za globje spoznavanje znanosti. Ta dialektična spoznavalnost gotovo predstavlja nujno predstopnjo oziroma medstopnjo, s tem pa tudi približek k umovanju bistva znanosti. To jc pa naloga, ki nas šc čaka, saj jo nova, to jc njena danes rojevajoča sc holistična paradigma neodložljivo napoveduje in zahteva. Subjektivizem v umetnosti naturalizma in impresionizma CVETKA TČTH V pismu, datiranem z 22. XI. 1910, poroča Gyorgy Lukacs Mihalyju Babitsu, svojemu prijatelju in sodelavcu pri reviji Nyugat (Zahod), o svojem takratnem zelo kompleksnem odnosu do historičnega materializma, ki ga bralci po njegovem sploh niso razumeli. Gyčrgy Lukžcs v tem pismu ugotavlja "mojo zelo komplicirano in težko razumljivo pozicijo nasproti historičnemu materializmu (ki sem jo po svojih najboljših močeh skušal razjasniti v Teoriji literarne zgodovine); ta pozicija jc bila v kritiki R. tako poenostavljena, kot da sem pristaš Marxa. Res enkratno"! Mihaly Babits, ki Lukacsu odpiše šc isti mcscc, mu poroča o svojem povsem nespornem vtisu glede prispevka Teorija literarne zgodovine, in sicer pravi, da tu ni nobenih nejasnosti, kajti "delo je vseskozi filozofsko".2 V tem krajšem delu s polnim naslovom Pripombe k teoriji literarne zgodovine (1910) kot organskem in tematskem zaključku dela Zgodovina razvoja moderne drame Lukacs izrazito izpostavi filozofske aspekte, četudi gre za literarne analize. Njegova razmišljanja sc profilirajo kot filozofska tudi na mestih, ko polemizira o historičnem materializmu; izraz dialektični matcrializcm nc nastopa. Vpogled v dobo 1902-1911 pokaže, da jc tu s filozofskega vidika šc posebej zanimiva Lukacscva kritika naturalističnih in impresionističnih tcndcnc, iz katerih neposredno izhajajo tudi Lukacscva kritična razmišljanja o Marxu, historičnem materializmu, marksizmu in o socializmu. V njegovih tukajšnjih dramskih in gledaliških kritikah zelo vidno izstopa poskus predstavitve naturalističnih in impresionističnih tcndcnc kot členov organskega protislovnega razvoja; impresionizem jc po Lukacsu odgovor na nemoč in meje naturalizma. Vendar filozofsko gledano obe ti dve smeri označuje skupno izhodišče -skrajni subjektivizem, ki ga Lukacs radikalno odklanja. Nc glede na vso subjektivnost, ki jo premore umetnost, Lukacs ves čas zahteva od umetnika neki globlji, objektiven kriterij, miselno in umetniško zmožnost zajetja človekovega zelo kompleksnega, tj. dialektičnega dojemanja časa in prostora v umetniško formo. Lukacs raziskuje, kako je v nekem umetniškem delu razumljena in posredovana dialektika konkretnega in abstraktnega, notranjega in vnanjega z vidika celovitosti in možne medsebojne maksimalne posredovanosti vsega z vsem. '• Gcorg Lukšca: Briefwcchsel 1902-1917 (ling. £v> Kiridi, P.v. 1'ekele), Mculer. Stuttgart 1982, »lr. 165. 2 Ibidem, str. 167. Kaj je za Lukdcsa v tem času pozitivno merilo pri ocenjevanju umetniške perspektive? Navedla bi tri njegove - v tem času zanj tipične - kritike, iz katerih je mogoče razbrati miselno pozicijo njegove filozofsko pojmovane estetike; iz vseh jc opaziti neposredno organsko podlago za njegove poznejše t.i. popularne estetske nazore, ki se jim pripisuje nekakšno "krivdo" zgolj marksistično-leninističncga porekla. Profil teh kritičnih prikazov jc mogoče pojmovati kot prolegomeno v njegovo do danes skoraj povsem neznano kritiko naturalizma in impresionizma. V eni izmed svojih prvih gledaliških kritik iz leta 1902 o drami Turgcnjeva Miloščina priznava Turgcnjcvu, daje moderen, kajti v njegovih delih nastopajo ljudje. Od moderne drame namreč pričakuje dvoje: "misel in ljudi. Ljudi, naj bodo dobri, slabi, močni, modri ali nerazumni, toda naj so ljudje, ne lutke, ki deklamirajo lepe stihe in duhamornosti." V recenziji romana Thomasa Manna iz leta 1909 Kčniglichc Hohcit priznava Mannu, da "vidi vzajemno povezanost vsega z vsem, pri njem tudi najmanjše stvari pomenijo življenje". Prav tako žc v tem obdobju kritično zavrne Shakespearov stil, ki jc prešel v mit, in spet s filozofsko analizo zavrne Shakespearov5 način posredovanja, za katerega jc mogoče reči, da bistveno ustreza anglosaksonskemu nominalističnemu posredovanju za razliko od evropskega - filozofsko gledano - realističnega. In v tej filozofski tradiciji ostaja Lukacs vse življenje. "Vsi časi so pravzaprav prehodni časi: Vsaka doba ima svojo akademijo in seccsijo in samo vprašanje moči odloča, kako ju bomo pozneje pojmovali. V večini umetniških revolucij gre za vprašanje moči in ne pomeni nikakršnih načelnih vprašanj; mladi ljudje želijo imeti svoje mesto, načela sc izoblikujejo šele pozneje ali so samo zato zapisana na zastave, da v boju združujejo bojevnike. Po zmagi sc zavezniki razidejo, vsak gre naprej po svoji lastni poti." S to sugestivno in pretresljivo mislijo se je mogoče samo strinjali. Kako bi človek temu, kar izreka o dialektiki danega kot bistveno spremenljivega in novo porajajočega sc, nc mogel slediti! In to pove Lukacs, star komaj 22 let. Mladost, mladostna modrost ima v sebi to čudno lastnost, da ravno z elementarno skušnjo deluje prcpričljivejc kot razmišljanja modrih starcev. Ko prebiram tc vrslicc, se mi zdi, da imamo odgovor na nikdar odgovorjeno vprašanje, zakaj so mladostna dela mnogih mislecev prepričljivejša od njihovih poznejših; kol da bi bil glede dialektike prepričljivosti med mladostjo in starostjo neki neustrezen odnos, morda samo tista, nam vsem neljuba resnica, da ljudje s tem, ko z leti končno stopimo na jasne tire, samo mnogo izgubimo. Mladostna pota, tisočera in šc tako križajoča sc, so privlačnejša v tisti človeški prepričljivosti, ki ti daje vedeti, da nečesa pač nc boš mogel nkdar zapustiti, to jc žive sledi do svojih prvencev. In taka so Lukacscva dela, ki ravno s to svojo mladostno sugestivno prepričljivostjo človeka doccla prevzamejo. Vendar jc to samo cn aspčkt, o drugem je nujno spregovorili v zvezi z Blochom. Lukacscva mladostna misel vedno znova privlači kot tiste znane poti v višine do večne meje s snegom, večnim ledom pozne in visoke modrosli. Govor jc torej šc vedno o Lukacsu v njegovem mladostnem obdobju, torej o času njegovega mladostnega formiranja. 3 Gcorg Luk des: Rani radovi (1902-1910), V. Maslcia, Sarajevo 1982, sir. 5. 4 Ibidem, sir. 166. 5 Ibidem,str. 254-266. 6 Gcorg Lukies: Entwicklungsgcschichle des modemen Dramas, Luchtcrhand, Darmstadt und Ncuwicd 1981, str. 324. S prej citirano mislijo začenja Lukacs svoje misli o naturalizmu v razdelku z naslovom "Theatre librc und Frcic Biihne", poglavju iz dela Zgodovina razvoja moderne drame, ki govori o naturalizmu. Tu ugotavlja, da jc naturalizem konec osemdesetih let zaznamoval cclotcn repertoar v posameznih gledališčih v Parizu in Berlinu, vendar že v uvodu pove, da naturalistom ni bilo jasno, v kako tesnih mejah "se gibljejo izrazne možnosti naturalizma", toda "prevarali so sc". Naturalizem "sam po sebi ni nič ali jc kvečjemu zelo malo, vendar brez njega ni mogoče dalje. Naturalizem jc samo prehod, toda kot prehod jc brezpogojno nujen". Ukinil da jc mnoge iluzije, izpričal "brezupnost mnogih poskusov in pokazal, da mnoga pota nc vodijo nikamor". In na tem mestu sc Lukacs strezni, domala boleče, ko preroško izreče, daje naturalizem "pokazal, da mnoge poti nc vodijo nikamor. Torej jc govor o eni poti, katere prehodnost jc treba preskusiti, če žc nc zaradi česa drugega, potem zato, da sc dokočno krene v ncko drugo smer". Torej vendarle ena pot in nc mnoge; in če ena in ena sama, lc katera? To je doba, ugotavlja Luk&cs, ko jc socializcm že pričel "močan prodor", ko del umetnosti, šc posebej literatura, prisluhne bedi velikih mest in socialnim vprašanjem. Starejša nemška literatura jc v grozeči bedi in socialncm vprašanju videla zgolj nevarnost za propad romantičnega v formi, mlajša gcncracija nemških literatov pa jc po provcnicnci blizu prolctarizaciji in prolctarccm . Vendar ti literati niso bili socialisti, domala obtožujoče ugotavlja Lukdcs. Očita jim, da sc "nikdar niso temeljito in resno ukvarjali z delavskim vprašanjem in tudi nikdar niso dojeli njegovega pravega bistva". Lukacs razloži, da "so prišli v Berlin z zastarelimi religioznimi in socialnimi pogledi in tam iz marksističnega razrednega boja, Darwinovc cvolucijc in nekaterih rasističnih teorij - pri čemer so mnogi uporabljali šc ideal nadčloveka (Ubcrmcnsch) in Wagncrjcvega konccpta Gcsamtkunstwcrka - skovali nekakšno zmedeno, kaotično, mistično teorijo katastrofe, ki jc bila polna nezrelih načrtov o blagostanju naroda in odrešenju sveta". Očita jim tudi, da so po svojem občutenju v marsičem ostali blizu malomeščanski doktrini 18. stoletja, v socialncm gibanju pa niso videli nič drugega kot nekritično ponavljanje revolucijo iz leta 1848, samo da v večjem obsegu. K temu, da so bili v književnosti radikalni revolucionarji, jim je po Lukacsu pomagala samo taka ničvredna spoznavno-teoretska konccpcija, ki jc morala najprej vse razglasiti za labulo raso in šele od tu graditi naprej. V razdelku, kjer razmišlja o nemški naturalistični dramatiki, opiše spoznavno-teoretično pozicijo naturalizma kot "tehniko neposredno delujočega vzroka", ki ji bistveno primanjkuje zmožnost dialektičnega posredovanja in formiranja dialoga. Lukdcs cclo obtožuje naturalistično tehniko, da eliminira vsako dialektiko. Naturalizem vidi v življenju na tisoče stvari, dejstvev in sc jim skuša prepustiti, vendar naturalistična stilizacija ni zmožna podati celovitosti življenja, ostaja lc "atomistično opazovanje" življenja. Princip, po katerem naturalizem vzpostavlja odnose med stvarmi, ni organski in jc stvarem povsem vnanji in tuj, po Lukacsu dobesedno nedialektičen. 7 Ibidem, str. 326. 8 Ibidem. 9 V ncmSki izdaji Zgodovine razvoja modeme drame jc najti v pripombah na strani 579 pojasnilo, da sc pri tej occni iAikacs sklicuje ludi na kritiko, ki jo daje Samuel Lublinski.Die Rilanz der Modeme, Berlin 1904, S. 4-16. Pri tem navaja Lukacs kot omembe vredni vsaj dve literarni imeni: Hcrmanna Conradija in Carla Blcibtreuja. 10 Ibidem, str. 332. 11 Ibidem, str. 353. Naturalizem po Lukacsu tudi ne posreduje nobene sintetične moči. V dramski tehniki jc naturalizem lahko razvil edino "analitično tehniko", ki jo Lukacs mestoma imenuje cclo "Katastrophcntcchnik", ljudje v naturalističnih dramah ustvarjajo neverjetno pasiven vtis. Naturalizmu priznava lc, da jc bil pozitiven glede na stilno izdelan in perfckcionislično izpopolnjen ncoklasicizem. Na tem mestu jc spet potrebno upoštevali Ludzovo analizo Lukacsevcga postopka, ko jc naravo družbenosti v umetniškem delu moč pojmovno opredeliti s funkcionirajočim dialektičnim proccsom med bistvom in pojavnostjo življenja, tj. liste Lukacscvc miselne strukture, ki tvori najbolj konsistentno organsko enotnost njegovega mišljenja. Lukacs vedno znova črpa iz dialektične konstclacijc pojmov bistvo-pojav, življcnje-forme, subjckl-objekt itd. Njegov dialektični proccs med bistvom in pojavnostjo življenja ustreza tudi poznejši Adornovi viziji deležnosli (Tcilhabc) in nc-delcžnosti (Nicht-Tcilhabc) vsega kulturotvornega v življenju v njegovem delu Prismcn s podnaslovom Kulturkritik und Gcscllschaft. Dcležnost in nc-dclcžnost jc po Lukacsu merjena s svetovno-nazorsko perspektivo, ki vztraja pri filozofskem realizmu in Lukacsa odteguje od eksistencialistično zastavljenega nominalističnega razumevanja družbene biti, kar jc zelo lahko dokazati na podlagi analize dveh njegovih tekstov, Metafizike tragedije in Estetske kulture. Nominalistična pozicija, tako tipično eksistencialistična, nc more posredovati kategorije totalitclc, ki jo Lukacs ves čas zahteva. V članku z naslovom Misli o Henriku Ibscnu iz leta 1906 Lukacs zapiše, da 13 "analitična dramska forma ustreza determinističnemu pogledu na svet", da analitični pristop zapada v težke determinizme, analitična drama vzpostavlja dejstva, "kjer sc nc more čisto nič več spremeniti", vsi "družbeni odnosi, svetovna ureditev sil" so povsem nad posameznikom, ki jc v soočenju z njimi doccla nemočen. Analitično in sintetično jc po Lukacsu v najtesnejši zvezi "z vprašanjem svobodnega in nesvobodnega hotenja" in analitična naturalistična tehnika samo izgovarja "moč zunanjega sveta", človeška hotenja in občutki sc sploh nc morejo razvijati in lc nemočno obvisijo na a priori predpisanih formah izražanja ter doccla podlegajo pošastnemu fatalizmu. Iz te kritike jc spet vidno Lukacscvo trajno nestrinjanjc s pozitivističnimi pozicijami. Naturalizem jc problematičen tudi tisti trenutek, ko se odmakne od "majhnih usod malomeščanskega trpljenja". Književna gcncracija, ki jc ustvarila naturalizem, jc po Lukacsu svetovnonazarsko nihala med socializmom in bolestno prenapetim individu-alizmom. Vendar jc ta socializem prej imenovali malomeščanski socializem, socialno-etično jc v njem samo dodano kol tisto nekaj, na kar sc umetnik - po Lukacsu - nemočno obeša. Čc ta Lukacscva opozorila prevedem v jezik zdajšnjosti, jc nenadoma jasnejša manipulativna logika permanentno kritizirajočih in z vsem nestrinjajočih sc - tako po disidentsko... Česa vsega ni moč porabiti za sredstvo, ki vedno znova in znova lansira skorajda patološko zainteresirani jaz, ki mu jc samo do sebe in nikdar do stvari! In kaj sc dogaja, čc tak jaz za svojo afirmacijo jemlje socialo, bedo, trpljenje, cclo revolucijo in nenadoma ugotovi, da to pač ni tisto, kar bi lahko vzdrževalo njegovo narcisoidno držo? Rezultat so konvertiti in Lukacs s svojo pronicljivo analizo žc leta 1906 ugotovi, da tu sploh nc gre za rezultat, temveč za izhodišče, da je v predpostavki samega začetka že podan zametek konca kot logičen zaključek in nadaljevanje pričetega. Nehote jc na tem 12 Glej uvodno Studijo Petra Ludza v delu Gcorg I.ukacs: Schriftcn zur Litcratursoziologic (Hrsg. von H. Maus, F. FUrstcnbcig, F. Hcnsclcr), Luchtcrhand, Ncuwicd und Darmstadt 1968, str. 11-68. 13 Gcorg Lukacs: Rani radovi, str. 82. mestu pri Lukacsu spet prisotna kritika subjektivističnih tcndcnc, ko govori o naturalistih, razočaranih nad socializmom. Kakšna je po Lukacsu predpostavka tega razočaranja? Ta jc pogojena z odsotnostjo objektivnega kriterija. Socializem naturalistov in njihova želja po radikalni revoluciji ni izhajala iz resničnega, objektivnega razumevanja enega in drugega, temveč iz. nekakšnega izrazito subjektivističnega sočustvovanja z bedo in iz sovraštva do kulturne otopelosti malomeščanstva. "Bili so pravi meščanski ideologi, ki so morali bili nad socializmom razočarani tisti trenutek, ko 14 so prišli v stik z njim in spoznali njegovo bistvo." Kakšen - nedvomno objektiven -kriterij premore Lukacs za occno, kaj jc bistvo socializma v tem času, tj. leta 1906? Konkretnega odgovora na to vprašanje ni, slutiti pa je mogoče genialen nastavek, ki ga poskušam takole opredelili. Ker Lukacs na tem mestu govori o svetovnonazorski problematiki, jc ta očitno opredeljena z ncko konkretno dvojnostjo; s svojim nosilccm in hkrati s svojim kriterijem. Šc nazornejša jc skica: JAZ (subjektivno opredeljen s: z družbo, vnanjim) Pozneje Lukacs precizira, da sta samospoznanje človeka in spoznanje sveta enoten in neločljiv proccs, v tej svoji najtesnejši soodvisnosti in s svojo dvojnostjo pa najkonstitutivnejši del vsakega svetovnega nazora. Svetovnonazorska perspektiva je za Lukfcsa konkretum, ki poseduje svoj kriterij glede na predpostavke, s katerimi sc praviloma vzdržuje. In tudi svetovni nazor socializma zahteva tako jaz, skozi katerega govori svet sam, saj jc kot teren, s katerim se vzdržuje njegova bitnost, kot tudi bistvo jaza. Čc tega terena - jaza, ki bi bil opredeljen tudi z nc-jazom - ni, potem tudi ni nosilca, ki bi jaz vzdrževal. Tak (brezpredmetni) jaz začne prej ali slej delovati samodestruktivno, vse sile samoosvobajanja se spreminjajo v lastne samodestruktivne sile. Poosebljcnjc tega proccsa je gcncracija razočaranih levičarjev leta 1968. Tak jaz izgublja samega sebe in zavedanju tc samoizgubc logično sledi šc preobrat, konverzija, dobesedno k drugemu, nasprotnemu svetovnemu nazoru. Ta novi svetovni nazor zato do poprejšnjega nc more nikoli biti nevtralen, temveč vedno skrajno nasprotujoč, in po Lukacsu jc konverzija privilegij samo poslednjerazrednih intcicktualccv; nekdanji religiozno zavzeti komunisti postanejo religiozno nastrojeni antikomunisti. 14 Gcorg Lukacs: Entwicklungsgcschichtc des modemen Dramas, str. 354. Vsaj delno paralelo k tem mojim razmišljanjem o objektivnem kriteriju za sve-tovnonazorskost najdem žc spet v Lukascvcm članku o Ibscnu (1906), kjer analizira bistvo romantičnega pogleda na svet. Romantiko razume Lukacs tu kot revolucijo človeških občutenj proti vsem vnanjim oviram, vendar je to razpoloženje brez vsakršne praktične usmeritve. Romantika sc po Lukacsu tudi upira vsakršni racionalislični omejitvi. Z močno sintezo občutenj skuša doba romantike opredeliti svoj svetovni nazor, združujoč v sebi vsa področja, od znanosti do umetnosti. Temelj temu monističnemu pogledu na svet so umetniška občutenja, ki sc univerzalno raztezajo skozi znanost in umetnost. Filozofsko gledano vidi Lukacs v tem času največjo možno stopnjo individualizira, kjer objekt, realnost sploh nc prihaja več v poštev, ravno v Fichlejcvi filozofiji; tu se rušijo vse prcgrajc in suverena osebnost po svojem obličju znova kreira svet. Toda, povzema Lukacs, romantika jc letenje, a leteti sc nc da vedno, cilja ni, ker se teži k brezkončnemu. Romantika ustreza mladostnemu hrepenenju, ne pa tudi zrelemu duhu možatosti; "romantiki so padali", že njihovo umiranje v rani mladosti ali epigonstvo lastne mladosti v poznejših letih to potrjuje. To so prccizni mladostni Lukacscvi pojmovni nastavki, ki ga pozneje nc prepustijo učinkom "revolucionarnega voluntarizma". Lukacs zahteva pozneje tudi kol marksist trdo in resno znanstveno-teoretično delo in svetovni nazor strogo izpeljuje iz dialektične hcglovskc dvojicc: neposrednost-posredovanje. V naravi vsega samo subjektivistično razumljenega in subjektivistično vzpostavljenega jc po Lukacsu, da sc ta občutenja vedno gibljejo med skrajnostima. Kolikor intenzivnejša in ckskluzivncj.ša so, toliko laže preidejo druga v drugo. Po razočaranju preide vsako romantično občutenje v nasprotno smer, namesto naivne sinteze izraža radikalni sum v vse, cn ekstrem sc prelevi v drugega, spet sc porajajo konvertiti. Naj zaključim predstavitev teh Lukdcscvih kritičnih razmišljanj z ugotovitvijo, da Lukacs najprej kot Lukdcs in nc kot nekakšen malikovalcc Heglove dialektične sinteze - kar mu povsem nc-objektivno očitajo mnoge intcrprctacijc - zahteva dialektično sintezo kot enotnost nečesa s svojim nasprotkom, npr. svet-jaz, v kateri jc, ko jc govor o svetovnem nazoru, oboje enakovredno združeno, posredovano kot dialektično. "Že v tem rosno mladostnem obdobju jc razviden ta Lukacscv imenujem ga dialektični - nastavek. Zanimiva jc pot do njega, ki jc razvidna iz njegove filozofske kritike romantike, Fichtejcve in cclo Kicrkcgaardovc filozofije. Kritika tu šc nc predpostavlja zgrajene Lukacsevc izhodiščne pozicijc, prek katere bi lahko occnjcval in vrednotil različne filozofske pristope, prej obratno. Na tej stopnji sc zastavlja vprašanje, čc mu ravno kritika nc pomore bistveno sooblikovati njegovih temeljnih filozofskih pozicij. Subjcktivizcm naturalistov, ki sc veže z romantičnim hrepenenjem po socializmu in revoluciji kot "filozofija malomeščanskih trpečih usod", nima nikakršnega "resničnega umevanja in objektivnega kriterija za socializem in revolucijo. Lukacs prihaja do zanimivega zaključka, da "individualistično-anarhistični" principi s socializmom niso združljivi. Nasprotno, ti nazori so književnikom - naturalistom pomagali, da so se polagoma od socializma odvrnili (Wille, Bčlschc) ali, da so zaradi razočaranja nad socializmom pozneje postali cclo njegovi nasprotniki (Ernst, Bahr). Sledi Lukacscva misel, ki bi jo bilo na tem mestu in v tem kontekstu lahko razumeti kot nekakšen posreden očitek takim subjektivističnim pozicijam; kot da bi Lukacs želel povedali, daje zgodovinsko dejstvo Marxove misli žc tu in da tega niso upoštevali: "Niclzschc, Stirncr in ostali veliki filozofi individualizma tako ali tako delujejo hkrati z Marxom." Za 15 Ibidem. naturalistc jc bilo tako njihovo približevanje kot tudi njihovo zapuščanje socializma po Lukacsu tudi umetniško neplodno. To jc bil poslednji poskus književnosti, ki jc, izhajajoč iz "meščanskega individualizma" poskušala spremeniti svoje estetsko bistvo, s tem da jc zapustila umetniški atelje in želela najti korenine nekje drugje, med ljudmi. Kaj jc nasprotje meščanskemu individualizmu, tega Lukacs ne pove. Ali je na primer možen tudi socialistični individualizem? Po Lukacsu jc naturalistični poskus upodobitve socialnc drame doccla spodletel. Naturalistična tehnika jc po njegovem cclo najneprimernejša tehnika za prikaz, socialnc problematike in socialističnih tcndcnc. Ta tehnika jc primerna kvečjemu za prikaz junakovih tragično nemočnih želja in kot taka nc prebije okvirov malomeščanske vsebine. V to Lukacscvo ugotovitev so spet posredno vključene tcndcncc kritike voluntarizma, ki je brezpredmeten, ker volja nima drugega kriterija kot kriterij volje same. Od tu do dvoma, do vsesplošne skepse jc samo korak. Socialna drama Hauptmannovc gcncracijc naj bi bila vrhunec naturalizma in dostojna protiutež prejšnji kulturi, poskus, ki jc po Lukacsu doccla propadel - tako kot aktualnost naturalizma samega. Nasledek tc propadle naturalistične pretenzije strne Lukacs v dokaj kritično vprašanje: "Toda mar jc socialna drama sploh možna?" ' Mar so možnosti upodobitve globljega konflikta socialne narave v drami sploh ustrezna snov za dramo, se sprašuje Lukacs in ali jc "marksistična dialektika primerno sredstvo za stilizacijo"? Ko Lukacs, kot žc rečeno, opredeli naturalistično tehniko umetniškega upodabljanja kot tehniko "neposredno delujočega vzroka", ki jo tudi glede na bistvo socializma odkloni kot doccla neustrezno in označi kot nekakšen malomeščanski korektiv užaljenih, sam razume "bistvo socialističnega, marksističnega načina opazovanja ravno kot nasprotje temu". Kakšno? Spet samo povsem jasna in žc določena slutnja, ki šc nima izdelanega kriterija. Lukacs na tem mestu očitno socializcm že razume kot objektivno družbeno dogajanje in prek tega opredeljuje celovit smisel socializma in rcvolucijc, ko izrecno pove: "Socializem ni samo vprašanje razmerja med bedo in bogastvom." To bi bilo lahko razbrati šc iz naslednjih besed: "Verjetno jc najmočnejša tendenca marksističnega pojmovanja zgodovine in življenja v tem, da kolikor jc lc mogoče zmanjša pomen čisto individualnih hotenj, zamisli in občutenj in jih spelje na globlje, objektivne vzroke, ki presegajo dogajanja v posameznikih in ki so opredeljena samo s posamezniki. Ni pretirano reči, da popolnoma zgrajen marksistični pogled ni nič drugega kot opazovanje horizonta, tako neskočno oddaljenega, da pogled, ki sc izgublja v daljavi, komaj zazna razlike med posameznimi deli." Naturalizem ni uspel razviti smisla za totalitcto, cclovitost dogajanja in sc v primerjavi z marksizmom izgublja v malenkostih, sploh nc premore horizonta, ker po Lukacsu ni zmožen videli občega interesa. Lukacs dobesedno pravi: "Naj sc izrazim z marksistično terminologijo: naturalizem jc popolno izrazno sredstvo malomeščanske ideologije," kot tak "jc brezciljno, nejasno, temno in neplodno zasledovanje ciljcv, da bi potešil svoje lastne subjektivne apetile." Potem ko jc Lukacs žc kritično odklonilno in skrajno negativno prekomentiral socio-logizem, ekonomizem in zdaj šc naturalizem, izrazi prepričanje o socializmu kot šc 16 Ibidem, sir. 356-357. 17 Ibidem, sir. 357. 18 Ibidem, sir. 357-358. 19 Ibidem, sir. 358. neeksistirajoči formi, ki po njegovem ni možna drugače kot samo v podobi sinteze. Eno jc zanj v tem času gotovo: daje svetovni nazor socializma marksizem. Dobesedno pove: "Sistem in svetovni nazor socializma - marksizem - jc sinteza. Morda jc to najkrutejša in najstrožja sinteza od časov srednjeveškega katolicizma." Tudi Lukacs si pozneje kot marksist zastavi širok program sinteze, ki ga jc domala do kraja izpeljal, in marksizma nikdar nc razume skozi rcdukcionistični pristop (npr. marksizem samo kot ekonomija ali antropologija itd.). Nujno jc nadaljevati s pričeto Lukacscvo mislijo o formi marksizma kol sintetizirajoči moči, saj je lo mesto, ki v delu Zgodovina razvoja modeme drame predstavlja kvintcscnco njegovega mladostnega razumevanja Marxove misli oziroma marksizma. Zapis, kakršnega najdemo tu, morda deloma lahko pojasnjuje poznejša teoretska prizadevanja Lukacsa kot marksista. Zgoraj omenjena misel sc nadaljuje s temle: "Ko bo prišel čas za umetniški izraz marksizma, bi bila za to primerna forma, ki bo podobno stroga kot resnična umetnost srednjeveškega katolicizma (mislim najprej na Giotta in Danteja), nc pa umetnost, naslajajoča v današnjem času, individualistična umetnost, ki do poslednjih nians izraža samo individualnost. Toda da iz nekega občutenja nastane forma, mora lo v ljudeh zelo dolgo živeti; kako dolgo jc trajalo - tukaj lahko navedem samo primere - da jc pri Stcrnu in Didcrotu prisotno sentimentalno občutenje in impresionistično opazovanje dobilo svoj izraz. Danes jc ludi večina resničnih socialistov to samo po lastnem mnenju, socialisti so samo po svojem političnem in družbenem prepričanju itd.; njihov način življenja, ki s tem neposredno nikakor nc sovpada, šc sploh ni prežet s tem svetovnim nazorom. Danes npr. samo redki med njimi čutijo, da jc lahko njihovo pojmovanje umetnosti dogmalično in da predstavlja edinole neizprosno odstranjevanje vsake 'stvari okusa' iz umetnosti, četudi la dogmatika danes šc ni napisana in četudi morda - razen podobnosti tvarinc - nima nič opraviti s staro dogmatiko. Vendar oni šc nc čutijo, da njihova umetnost nc more biti nič drugega kot umetnost velikega reda, monumcntalnosl." Ali jc to mesto, ki daje možen nastavek za Lukacscv poznejši, t.i. dogmatski poskus postuliranja nekaterih vidikov marksistične misli, kol mu lo očitajo mnogi avtorji, interpreti njegove misli? Gledano samo z metodološkega vidika mu tega nc moremo očitati, vendar to mesto lahko pojasni njegove ckslrcmnc poskuse preraščanja tradicionalne meščanske kulture in filozofije v neko novo, kvalitetno sintezo, ki bi bila lahko samozadostna in popolna, kol jc bila po Lukacsu poprejšnja umetnost, npr. tista srednjeveškega katolicizma. Novo torej, ki bi bilo tako monumcntalno kot slaro in s tem dostojen izziv vsemu tradicionalnemu. Zakaj Lukacs v svoji predmarksistični fazi žc vzpostavlja konfrontacijo vsega tradicionalnega z novim kot socialističnim in marksističnim na tako radikalen način? Tu sploh ni pomembno, kaj jc in česa Lukacs v tem času šc ni prebral "izpod Marxovega peresa". Odgovor jc, tako mislim, dokaj preprost: žc "predmarksistični Lukacs" vc, da jc v naravi socialističnega nekaj bistveno ncspravljivcga s tradicionalnim, kajti socializem jc radikalna ncgacija vsega poprejšnjega. Vendar Lukacs vidi ta negativni aspekt kot smiseln samo v afirmativni izgradnji novega; konkretno v kulturi. Iz prej povedane Lukacscvc misli domala dobesedno izhaja, da Lukacs po eni strani zahteva neko 20 Ibidem. 21 Ibidem, str. 359. dogmatiko, ki si prizadeva za mistično razumljeno novo biblijo, katere forme so monumentalno zaprte in ki hkrati poraja zaprte forme, po drugi jia je ravno za Lukacsevo misel značilno, "da sc nikdar nc sprijazni s tako dogmatiko". Lukacsev kompleksni odnos do monumcntalnosti jc morda še najlažje razumeti skozi protislovno razmerje med sistemom in metodo. Mislim tudi, da v Lukžcscvi mladostni tezi o monumcntalnosti oziroma žc v njegovem mladostnem nagnjenju k monumcntalnosti vsaj deloma lahko vidimo tiste njegove tcndence, ki jih nekateri - še posebej in izrazito pri poznem Lukacsu - opredeljujejo kot "nasprotje med (konservativnim) sistemom in (progresivno) metodo". Izraz "monumcntalnost" zelo dobro opiše nasprotje med konservativnim sistemom in napredno metodo, zato ta izraz tudi uporabljam v tem pomenu. Vsaka monumcntalnost le do kraja in do samoizčrpavajočega konca razvije vso svojo izrazno moč, kot taka seveda postane absolutna oz. samozadostna - tu preboja naprej nc more biti. "... Vorhandcnc Gcgcnsatz zvvischcn (konservativem) System und (progressiver) Mcthodc in Lukacs' Altcrsproduktion verstiirkt wurde." Na tem mestu je vsekakor pomembnejše vprašanje, ali Lukacs s svojo tezo o monumcntalnosti nezavedno ne izreče neke svoje bistvene usmeritve, ki ji pozneje kol marksist tudi ves čas spontano sledi. Njegov izredni smisel za teorijo mu narekuje tudi glede pojmovanja socializma bistveno več, kot samo "ravnodušnost in prezir", ki seveda v revolucionarnem soočenju z obstoječim vsekakor ne zadoščata. Po drugi strani pa socializcm za predmarksističnega Lukacsa - kot jc to tu jasno razvidno - ni zgolj samo komponenta destruktivnosti vsega tradicionalnega. V kakšnem kontekstu gre - poleg vehementne kritike naturalistične in tudi impresionistične pozicijc - razumeti Lukacsevo pozicijo kol topos lastne nadgradnje? Vedno znova jc treba opozarjati, da Lukacscva kritika žc v njegovih prvencih vsebuje svoj lastni topos. Tukajšnji Lukacscv topos je namreč bistveno pogojen s tipično lukačevsko atitudo, ki ga tvori vprašanje o možnosti kulture: kako jc torej kultura možna? To je vprašanje, ki za Lukacsa pomeni isto kot "življenjska imancnca smisla".V Estetski kulturi ugotavlja: "čc obstoji današnja kultura, potem jc to lahko samo estetska kultura", saj jc "kultura sila, ki intenzivira življenje, življenje bogati". To je tisto metafizično hipostaziranjc estetskega, ki ga bo v poznejši kritiki moral zavreči; v tej smeri lahko occnimo že cclo nekatera stališča iz Estetske kulture. Eno izmed največkrat citiranih del iz njegovega najzgodnejšega obdobja, Metafizika tragedije, na katerem gradi vsaka interpretacija o Lukacsu-cksistcncialistu, doživi svojo samokritiko v Estetski kulturi, ko se Lukacs sprašuje, kako jc lahko življenje sžmo in neposredno oblikotvorno in kultura tista, kjer se reakcije ljudi nasproti življenju intenzivirajo: "kultura jc prisvajanje življenja... izkazovanje življenja s tako silo, da moramo v kateremkoli delu celote življenja videti isto. V resnični kulturi postaja vse simbolično, kajti vse jc izraz samo nečesa pomembnega: tj. načina reagiranja nasproti življenju, načina gibanja človekove cclotnc biti nasproti celostnosti življenja". Torej življenje samo in nc zgolj čista umetnost, potopljena v tragično estetsko vizijo posameznika, življenje torej kot kulturotvorno. 22 Istvan Hermann: Die Gcdankcnwch von Gcorg Lukacs, Akadcmiai Kiado, Budapest 1978, sir. 44. 23 Isivin Eftrsi: Das Rccht des lctztcn Wortcs. Cit. iz Gcorg Lukics: Gclcblcs Dcnken. Kine Autobiographic im Dialog. Suhrkamp, Frankfurt 1981,str. 16. 24 Gcorg Lukics: Radni radovi, str. 228. 23 Ibidem, str. 230. V različnih obdobjih si mora Lukacs izbrati različna sredstva za dosego istega cilja, tj. kulture; tako bi zdaj lahko porekel: estetsko je samo sredstvo, kultura je cilj, kar je paralela k poznejšemu, večkrat citiranemu Lukacscvcmu stavku, ki ga izreče kot ljudski komisar: "Politika jc samo sredstvo, kultura jc cilj." Zasluga njegovih učencev - tako imenovana budimpešlanska šola z imeni kot Agnes Hcllcr, Fcrcnc Fchčr, Gyorgy Markus, Istvan Meszaros in drugi - je, da so, sledeč duha svojega velikega učitelja, prebili marsikatero zideologizirano interpretacijo Lukacsa v drugačni problemski zastavitvi intcrprctacijc Lukacscvih mladostnih tekstov, kot samo v tisti razglašeni verziji, ki govori o njegovi "mladostni cstctizaciji sveta". Večina tovrstnih pristopov nc pojasnjuje, zakaj in kje so razlogi za cstctizacijo. Estetsko jc v tem obdobju res sredstvo, ni pa nc izhodišče in tudi ne cilj, saj - kot jc to uspelo šc najbolje dokazali Agncs Hcllcr - z estetskim Lukacs meri in preverja etičnost cclostnosli življcnskih sil in odnosov. Celovita "življenjska imancnca smisla" jc ogrožena v konkretni danosti življenja tislc zgodovinske fakticitctc, kjer lahko edinole umetniška tragična vizija po Lukacsu sintetizira celostnost človeške cksistcncc kot edina avtentična "življenjska imancnca smisla". Toda vedno znova je treba poudariti, da Lukacs ni zatajeval nc bitnosti in ne logike umetnosti. Čc se v Duši in formah in Teoriji romana njegov interes pomakne izrazito v estetsko, jc njegovo zgodnejše obdobje do t.i. esejistične faze bistveno opredeljeno z njegovim ekspresionističnim razpoloženjem, ki zelo kritično preverja sleherni, še posebej estetski pristop, ki si prizadeva doseči družbeno realnost in življenje. Iz žc obstoječih dejanskih sil, iz katerih sc sprošča enkratna udarna moč, zdaj (1902-1911) Lukacs preverja naravo vsega, kar kol družbeno aktualno skuša doseči življenje kot dejanski cilj na individualni in koleklivni ravni. V članku z naslovom Estetska kultura leta 1910 Lukacs zapiše: "V prolctarcih, v socializmu bi bilo lahko edino upanje. Upanje, da bodo prišli barbari in da bodo s svojimi grobimi rokami uničili vse, kar jc preveč prefinjeno; da bo zatiranje morda lc porodilo dejstvo in - kot je verjel Ibscn - da bo ruska tiranija še najintenzivneje odnegovala ljubezen do svobode - v času nekakšne antiumetniške kulture, ki sovraži umetnost, se bo umetnost vendarle poglobila." Mestoma sc zdi, kot da Lukacs s svojo mladostno slutnjo povezuje prihod socializma z nastopom nekakšnega antiumetniškega obdobja, kajti "lahko jc verjeti, da bo sila revolucionarnega duha, ki jc odkrila vsako 'ideologijo' in povsod videla resnične gibalne sile, tudi jasno videla in jasno začutila, ko bo počistila vse obrobno, da sc bo spet vrnila k bistvu, četudi po zelo dolgem prehodnem obdobju anliumctniškcga življcnskcga razpoloženja".26 Čc jc po Lukšcsu pozitivna perspektiva socializma v graditvi novega, predvsem v izgradnji nove kulture, nove umetnosti, potem Lukacs opazuje morebitne umetniške dosežke v tej smeri že v letih 1906-1907, torej v času pisanja dela Zgodovina razvoja moderne drame. Takoj za tem, ko v tem delu opozori na monumcntalnost slarc in nove umetnosti, omenja Gorkcga kot vsaj delni uspeh, ki sc dvigne nad nivojem neuspešnega naturalističnega prikazovanja socialistično perspektive. Zanimivo jc, da Lukacs mnogo pozneje, v svoji kritiki stalinizma, ponovno odklanja t.i. revolucionarno romantiko socialističnega realizma ravno zaradi njenih naturalističnih tcndcnc. Leta 1906 vidi edino pri Gorkcm sledove nove, socialistične monumcntalnosti in ugotavlja, da Gorki kljub temu, da "jc na mnogih mestih suh, reven in prazen", zna Ibidem, str. 234. prisluhniti obči tcndcnci socializma. Pri Gorkcm po Lukacsu ni opisov, potopljenih v objokovano usodo individuumov, ker Gorki vse prepušča gibanju ogromne energije, ki se sprošča iz delavskega gibanja. Dokaj očitno pod Bcrnstcinovim vplivom razumevanja Marxa in marksizma, interpretira Lukdcs poskus Gorkega kot edini, ki je v njem prisotno gibanje samo, tj. kot gibanje, ki poskuša najti svojo formo v umetnosti. V tem času Lukacs vsaj deloma šc lahko artikulira občo perspektivo socializma z Bcrnstcinovim i tezami, čeprav jc do njegovega teoretskega profila v ccloti negativno opredeljen. Lukacs ugotavlja, da "danes šc ni umetnosti, ki bi zrasla iz socialističnih občutkov. Menim, daje po vsem povedanem samoumevno, da tu nc prihaja v poštev nobena taka umetnost ki bi bila v svoji temi ali v svojih motivih inspirirana po tem, temveč lc taka umetnost, v kateri taka občutenja iščejo in poprejmejo svojo formo". Torej nc umetnost kot predpisana in predpisujoča forma a priori, temveč umetnost, organsko zrasla na določenem dejstvu. Toda kakšnem? Zanimivo, da na tem mestu Lukacs tudi kritično preverja, kot sam pravi, izrazno in upodabljajočo, tj. posredujoče) funkcijo "čudovite dialektike marksizma" glede dramske umetniške stilizacijc. Umetniško formo drame in bistvo dramske stilizacijc razume Lukacs samo skozi dialektično zmožnost zajetja in posredovanja celostnosti (totalitete) življenja nekega človeka in njegovega bistva v posamičnem postopku. Če so ljudje videni in razumljeni -torej delerminirani - samo in izključno s socialnimi odnosi in prek njih, Lukacs dvomi o uspešnosti cclovitcga umetniškega posredovanja, v tem času cclo dvomi, da jc možna drama, izhajajoča iz socialističnega pogleda na svet. Prav tako izhaja iz tega kritičnega pretresa nczaupnica "socialistični družbeni kritiki", ker vidi samo "dialektiko danes 29 obstoječega", v katero nc vključuje nobene perspektive in "vse poskuša nivelirati". V zvezi z možnostjo izgradnje socialistične drame jc Lukacscva pozicija glede razumevanja socializma dokaj kompleksna. Po eni strani zahteva od socializma, da mora zgraditi novo kulturo in novo umetnost in šele s tem sc bo do kraja afirmiral, po drugi strani ugotavlja; "da to, kar smo do sedaj videli, nc obljublja dosti dobrega. Kot kaže, socializem nima religiozne moči, obstajajoče v prvotnem krščanstvu, ki bi izpolnila vso dušo. Preganjanje umetnosti zgodnjega krščanstva jc bilo nujno, da bi sc rodila umetnost Giotta in Danteja, mojstra Eckharta in Wolframa von Eschcnbacha: zgodnje krščanstvo jc ustvarilo Biblijo in na njenih plodovih seje hranila umetnost mnogih vekov. Zato, ker jc bila resnična religija, sila, ki jc ustvarila Biblijo, ji umetnost ni bila potrebna; ni jc želela, ni jc prenesla poleg sebe, hotela jc, da sama vlada duši človeka, ker jc bila zmožna vladati ji. Tc moči primanjkuje socializmu, zato socializcm ni resnični sovražnik cstcticizma, ki jc vzniknil 30 v meščanskem razredu, kar bi socializcm hotel, mogel in moral biti." Tu jc odsoten moment utopije in utopičnosti, tako tipičen za Blocha; toda utopično za Lukacsa nikdar ni to, kar predstavlja v Blochovi filozofiji. Očitno vidi Lukacs v kulturi, šc posebej v umetnosti, enkratno moč, domala vnaprej predpisano formo, v katero sc morajo stekati vse niti družbenega življenja in ki hkrati predstavlja tudi družbeno kohezivno silo, a spet na ravni antiindividualizma. 27 Gcorg I.ukacs: Entwicklungsgcschichtc des modemen Dramas, str. 360. 28 Ibidem. 29 Ibidem. Gcorg Lukics: Rani radovi, str. 234-235. "Kaj lahko pride? Kaj mora priti? Eno jc sigurno: nc odrešitev sveta pohlevnih sanjačev utopistov." Iz kritike ckonomizma, sociologizma in naturalizma sc Lukacs v svojem pojmovanju socializma ekstremno zateče v nekakšno cshatološko in mestoma domala mistično pojmovanje kulturotvornih komponent kot tistega odločujočega momenta, s katerim in prek katerega bo lahko doccla oživela pozitivna vsebina socializma. Tako torej vidi Lukacs v žc obstoječih poskusih izgradnje nove proletarske kulture, šc posebej proletarske umetnosti, lc neuspešne in negativne socialistične poskuse in jih tudi označi kot "slabo in grobo karikaturo meščanske umetnosti". Iz te Lukacscvc kritike implicitno izhaja, da bi proletarska kultura in umetnost morala razvili svoje vrednote, svoj sistem vrednot. Socialistična izgradnja po Lukacsu nc more biti uspešna, čc črpa umetniške vzorcc iz meščanske kulture. Lukacscva misel in opozorilo sta vsekakor zelo zanimiva in privlačna, toda Lukacs niti malo nc poskuša pojasniti, kaj naj bi bilo to novo. Ali morda samo kultura? Ostaja lc zavest o nujnosti radikalne spremembe, potreba po novem, ki "bo pomctlo z vsem starim"; toda nc individualizem in nc historizem nc ponujala konkretnega in oprijemljivega izhoda. "Situacija jc dana, lako notranja kot zunanja; nc moremo se torej vprašati, ali bo prišlo nekaj drugega - niti, ali bo prišlo, niti, kaj. Lahko jc samo ogazovati. Ali obstaja za to disonantnost sploh kakšna rešitev? In čc - kaj jima jc skupno?" Tudi za to, kar jc "resnično globoko, individualno do največje globine duše", opozarja Luldcs, tudi lo ima neki objektivni kriterij, tudi šc tako individualno "daleč prehaja čisto individualnost". Dva ekstrema, individualnost in historizem, ki siccr oba "potekata iz podobne biti, iz katere izhajajo tudi podobna doživljanja, a vendar izven vsakega programa in zavestnosti". Tako jc ludi impresionizem samo logično nadaljevanje in razvoj naturalizma. Lukacs tudi pojasni, zakaj. Osnova tega novega pogleda na svet jc po njegovem skcpticizcm, nihilizem, cgoccnlrični individualizem, skcpsa nad vsako možnostjo vrednotenja ter upor in "razočaranje nad pretiranim in do kraja samozavestnim pogledom naturalizma in naravoslovja". Temu po Lukacsu sledi še "revolt proti socializmu, ki je bil takrat ekstremno dogmatičen in jc hotel vse znivelirati". Tc tcndcnce zaključujejo v prav tako ekstremnem individualizmu in "zato ni nikakršno naključje, da jc Nictzschcjcv individualizem, poln skeptičnih vrtoglavic, v tem času pričel tako močno in vsesplošno delovati".34 Žc med pisanjem Zgodovine razvoja moderne drame Lukacs ve, da takratni vplivni nemški pisatelji, kot Paul Ernst, čigar vpliv jc zaznati ludi pri Lukacsu, Bahr, Harllcbcn, Bolschc, kot jih Lukacs poimensko sam našteva, niso bili nikdar pravi socialisti in so v socializmu videli nekaj povsem drugega kot to, kar socializem po svojem bistu jc. Temu dodaja Lukacs šc dejstvo, da jc za obrat k individualizmu pomemben tudi razvoj v naravoslovnih znanostih - šc posebej vpliven jc darvini/.cm - in "ta čas sc pričenja šc revizija historičnega materializma". ' Lukacs tu nc navaja poimensko cskponcntov tega rcvizionizma nili podobe tc revizije. Če književnost po 31 Ibidem, str. 237. 32 Ibidem, str. 239. 33 Ibidem. 34 Gcorg I.ukaes: Entwicklungsgcschichtc des modemen Dramas, str. 375. 35 Paul limst (1866-1933), nemSki ncoklasicistični pesnik in dramatik. 3(' Gcorg Lukacs: Kntwicklungsgcschichtc des modemen Dramas, str. 376. Lukacsu temelji na načelih naravoslovja in sociologizma, so to lc verjetnostne hipoteze, že pri najmanjšem sumu sc lahko podre cclotna zgradba. Res je, pravi Lukacs, da razočaranje nad socializmom deloma pogojuje neuspeh izgradnje socialnc drame, vendar jc to po njegovem samo vnanji vzrok; stvar jc pogojena globlje, načelno-teoretsko. Nc gre pozabiti, opozarja, da jc naturalizem kot literarna tcndcnca v Nemčiji nastopil z ambicioznim programom, izraziti moderno življenje, vendar seje ta po prvih sludioznih poskusih, doumeti življenje, izgubil v subjektivizmu, ker sc je doccla odpovedal spekulativni in esejistični komponenti oziroma jc to dvoje zatajil. Šele to bi mu po Lukacsu odprlo pot do "občih, teoretskih vprašanj oziroma pogleda na svet". Tako so naturalisti tudi zaobšli "težak problem stila" in nasledek njihovega subjcktivizmajc, "da naturalizem nenadoma postaja impresionizem". Lukacsevo kritiko impresionističnih tcndcnc najdemo izrazito v članku iz leta 1910 z naslovom Pota so sc razšla, prvotno predavanju, ki ga namenja profilu madžarskega slikarja Karolyja Kcrnstoka. Lukacs pričenja svojo kritiko impresionizma z vprašanjem "bistva stvari". Ugotavlja, da jc ta umetnost s svojim cclotnim pojmovanjem sveta, v katerem jc odraščala Lukacscva generacija, prepričevala, da "ni stvari, in zanikala, da bi te imele svoje bistvo". Po tem nazoru tudi ni ničesar, "kar bi bilo lahko konstantno v neki stvari" in ker nc obstajajo stvari, jc prisotna samo nekakšna atmosfera. Tako ostaja lc atmosfera, individualna, subjektivna, vse sc zliva v individualni jaz in jaz s svetom, nikjer ni vrednot, ničesar otipljivega. Tudi v umetnosti vse postaja površina, izza katere ni ničesar in ki tudi po Lukacsu ničesar nc izraža. Toda to stanje jc porodilo dejstvo, ki ga jc, meni Lukacs, lc malokdo opazil, da so namreč "humanistične znanosti (marksizem na primer)" časovno najprej, "prinesle zanikanje subjektivističnega, impresionističnega pojmovanja življenja; enoznačne in preverljive postavke in red med stvari".3" To so postavke, opozarja Lukacs, "ki govorijo o nečem - o stvareh". Lukacs spet nadaljuje svoja razmišljanja na tipično lukačevski način, dialektično prodirajoč k bistvu neke stvari. Tako zdaj marksistična perspektiva nasproti impresionistični odkrije, da jc "lahko govorili o stvareh, kajti v njih obstoji nekaj stalnega, kar jc neodvisno od moje atmosfere in senzacije; o stvareh, za katere jc popolnoma vseeno, čc jih jaz vidim v takšnem ali drugačnem trenutku, pod vplivom takšnih ali drugačnih doživljajev, tako ali drugače. Obstoje stvari in v njih obstoji pomembno in nepomembno, stalno in spremenljivo, površinsko in bistveno".39 Lukacs obtožuje impresionizem, daje vse transformiral v "dekorativno površino" in v svoji mladostni zagnanosti cclo poziva na boj proti vsaki umetniški tcndcnci, ki si "kot svojo prvo in poslednjo reč izpisuje 'jaz'".Nova umetnost jc "umetnost ustvarjanja cclotc, hoje do kraja, poglabljanja" in prepričanje, ki ga jc po Lukacsu s svojim pojmovanjem sveta vnesel marksizem, "da jc v vrtincu trenutka nekaj otipljivo stalnega, prepričanje, da obstoje stvari in da imajo bistvo, izključuje impresionizem in vsa njegova razodetja". Ta marksistični vir spet ni konkretno omenjan, zato jc toliko bolj presenetljivo, kakšno filozofsko spoznavno-teoretično moč vidi Lukacs v marksizmu -kljub vsemu žc leta 1910. Šc bolj presenečajo konteksti, v katerih doume filozofsko aktualnost marksistične misli v svoji predmarksistični fazi. 37 Ibidem, str. 377. 38 .. Gcorg iAikacs: Rani radovi, str. 186. 39 Ibidem. 40 Ibidem, str. 187. Za svoje delo Zgodovina razvoja moderne drame prejme Lukacs leta 1908 nagrado "Kristina Lukacs" - pri Društvu Kisfaludy.4' To društvo jc leta 1904 razpisalo nagrado na temo: Glavne smeri dramske literature v zadnjem četrtletju prejšnjega stoletja. Na ponovni razpis leta 1906 seje prijavil Lukics in oddal delo 30. oktobra 1907. Nagrado jc prejel 5. februarja 1908. Člani žirije so bili njegovi profesorji filozofije na Madžarskem, pri katerih jc Lukacs po svoji vrnitvi iz Berlina drugič doktoriral. Prvemu doktoratu iz pravnih znanosti (oktober 1906 pri profesorju prava Felixu Somloju) tako doda še enega iz filozofije. Drugič jc promoviral leta 1909 s prvim delom tc knjige z. naslovom: A drama formaja (Forma drame) pri profesorju Zsoltu Bcothyju. Delo Zgodovina razvoja moderne drame jc bilo v predelani obliki v celoti objavljeno leta 1911 samo v madžarščini, z naslovom A modern drama fcjl&ddsenek tortčnctc (Kisfaludy Tarsasag, Budapest 1911), v nemščini jc izšlo lc uvodno poglavje tega dela z naslovom Zur Soziologic des modernen Dramas leta 1914 v Archiv fur Sozialwisscnschaft und Sozialpolitik, takratni prominentni nemški družboslovni reviji. Šele leta 1981 jc delo izšlo v cclotncm nemškem prevodu pri založbi Luchtcrhand in to kot 15. zvezek G. Lukacs Wcrke. Izdajatelj jc Frank Bcnsclcr. Šc dolgo bo ostalo nepojasnjeno in nerazumljivo, zakaj to pomembno Lukacscvo delo tako dolgo ni bilo v celoti objavljeno v nemščini, saj jc brez njega celovito razumevanje in vrednotenje različnih idejnih faz v Lukacscvcm razvoju nedosegljivo. Mislim, da jc eden izmed pomembnih razlogov tc namenske pozabe dejstvo, da jc prisotnost Marxovc misli v Lukacscvcm najzgodnejšem miselnem razvoju mnogo intenzivnejša, kot to prikazuje večina interpretacij njegove misli. To dokazujejo tudi njegove mladostne kritike, članki in rcccnzije žc v letih 1902 do 1911. Vsekakor bi bilo zelo napak, čc bi po odkritju teh tcndcnc prikazovali Lukacscv najzgodnejši razvoj kot marksističen. Nc, to nikakor nc, nujno pa jc pokazati in opozoriti na tisto dejansko vlogo Marxovc misli, kot jo ta zavzema v Lukacscvcm mladostnem in teoretsko dokaj hctcrogcncm "protislovnem amalgamu". Šele lak pristop omogoča osnovo za razumevanje organskega Lukacscvcga razvoja v smeri proti marksizmu. Kar bo pa seveda oslalo še dolgo predmet razprav o Zgodovni razvoja moderne drame, jc nedvomno vprašanje Lukacscvc diskontinuitete z marksistično mislijo po objavi tega dela tja do leta 1918. V Živeti misli preberemo naslednjo avtobiografsko Lukacscvo izjavo o protislovnih tcndcncah njegovega takratnega razvoja: "Pomembno: skupno z nagrado: obdobje esejev sc začenja. Potreba: Mnogostranost fenomenov (z abstraktnimi teorijami nepojmljivo). Občutek za simultanost in vsestranskost posamičnih fenomenov pri nemehanskem povezovanju z. občimi velikimi substancami (lotalitetami). To dojemljivo: romantika, Kierkegaard, mojster Eckhart, orientalska filozofija. Izbrano večinoma samovoljno in samo, kar ustreza (Kierkegaard izjema). Pri vsem tem: splošna linija (vključno z Marxom) ni pretrgana. Iluzija, tukaj najti novo sintezo (znova Kierkegaard). Tako 'Duša in forme' nastane v tem obdobju. Prvi esej (Novalis) skoraj istočasno z nagrado (Knjiga o drami). Čas eseja, torej nc približevanje k (razumljivo k vsestransko pozitivistično orientiranemu) impresionizmu, ... direktno proti impresionizmu (tj. modernemu subjeklivizmu). Torej: tcndcnca k absolutnosti velike umetnosti (odklanjanje vsakega 41 Društvo Kisfaludy jc bilo lilcramo društvo, posvečeno pesniku Sandoru Kisfaludyju. Nagrada Kristina Lukacs. ime zgodaj umrle žene predsednika lega društva, Morica Lukacsa. 42 Delo jc tudi prevedeno v srbohrvaščino kot Istorija razvoja modeme drame, Nolit, Beograd 1978. zgodovinsko orientiranega konservativizma)." To jc zapis v podobi shematske skicc, ki opiše osnovno konturo Lukacscvcga naslednjega, t.i. esejističnega razdobja. Spet moram opozoriti, da ne gre za ostre ločnice v tem zgodnjem razvoju, ki bi jih bilo mogoče postavili "od tu do tu". Različni miselni, teoretski in filozofski motivi v najširšem smislu delujejo pri Lukacsu v tem obdobju domala istočasno, tj. paralelno, saj npr. v razpravi iz leta 1910, Pripombe k teoriji literarne zgodovine, pove, daje "svojstvo 'umetniškega' pisanja o književnosti seveda povsem posebno vprašanje in ne sodi sem. Podrobneje sem se s tem ukvarjal v predgovoru k svoji knjigi Duša in forme". To pomeni, da jc bilo danes lako znano, popularno in v mnogočem prcccnjcno Lukacscvo mladostno delo Duša in forme leta 1910 žc napisano. Vsi spisi, zbrani v tem delu, so nastajali v letih 1908-1910. Delo jc izšlo leta 1910 najprej v madžarskem jeziku z naslovom A Ičlck čs a formak. V nemščino jc delo prevedel Lukacs sam. Opis teh tcndcnc jc toliko bolj zanimiv, ker Lukdcs na določen način opisuje tudi svoj lasten miselni razvoj v tem času, obrat od kritično naravnanega historizma v Marxovcm duhu prek Simmlovcga vpliva iz Zgodovine razvoja moderne drame in od svoje takratne družbeno, predvsem kullurno-aktualnc kritike (mladostni članki, kritike, rcccnzijc) k individualizmu, ki ga filozofsko osmišlja na način, ki bi ga Simmcl imenoval "Wcndung zur Idcc". Lukacs sc v svoji esejistični fazi doccla prepusti filozofskemu intelektualizmu, "pojmovnosti kot sentimentalnemu doživljanju", razumljenemu "kot neposredna dejanskost kot spontani način bivanja; svetovni nazor v svoji neprikriti čistosti, kot duševno dogajanje, kot gibalna sila življenja". Razlogi za Lukacscv premik v njegovem miselnem razvoju so mnogo kompleksnejši, kol zatrjujejo Lukacscvi razlagalci s svojim znanim podtikanjem, ki sc končuje v nekakšni pavšalni ugotovitvi o "vplivu nemških Univerz" na Lukacsa. Organski razvoj - motto dela Živeta misel - in čisto nič drugega, pripelje Lukacsa do take rasti. i 43 Gcorg Iiikacs: Gclcbtcs Dcnkcn, str. 249-250. 44 Gcorg iAikacs: Rani radovi, str. 225. Gcorg Lukacs: Die Scclcund die Formcn, Luchtcrhand, Berlin 1971, str. 15. Psihologija I O odnosu med vrstnim redom pri izbiri barv in delovno uspešnostjo ALEŠ FRIEDL UVOD Govoriti o barvah, pomeni govoriti o odnosu posameznik - okolje - posameznikova dejavnost. Zveza med posameznikom in okoljem sc zdi razvidna sama na sebi, saj ne moremo zaznavati, če ni ničesar, kar naj bi bilo zaznano, oz. če ni nikogar, ki naj bi zaznaval. Pri dejavnosti pa seje treba spomniti, da pravzaprav vsaka aktivnost različno odzvanja v posamezniku, da spreminja njegovo razpoloženje in da hkrati spreminja zaznavanje in dojemanje sveta okrog njega. (Ob tem bi morda veljalo omeniti poizkus Melik-Pašajeve , v katerem seje izkazalo, da umetniško nadarjeni ljudje z barvami bolje reflektirajo emocionalni ton zgodbe, ki so jim jo bili povedali, kot nenadarjeni, podoben rezultat pa jc bil viden tudi pri otrocih, ki so jih naučili take aktivnosti.) Preizkusi z barvami so preccj stari. Eden najstarejših jc verjetno Jastrovvov iz leta 1897, v katerem jc uporabil barvne liste papirja, da bi ugotovil, katere barve ljudem najbolj ugajajo. Podoben preizkus sta opravila Bruncr in Wood worth leta 1904, lc da sta namesto lističev uporabila snopiče barvaste volne.2 Do danes je na tem področju opravljenih veliko raziskav, ki povezujejo izbiro barv z najrazličnejšimi osebnostnimi lastnostmi. V tem pregledu bi omenili le nekatere: 1. POVEZAVA Z ASOCIACIJAMI. Jcllinck jih jc npr. povezal z vonjem. Razdelil jih jc v anticrogcnc (zelena), stimulirajoče (rumena), crogcnc (rdeča) in narkotične (vijolično-modra) , Pečjak jih jc npr. povezal z okusi: sladek - rdeč, kisel - zelen, slan - moder, grenek - rumen, Lcngfcl s toni: c-rdcč, cis-škrlatcn, modrosiv, d-vijoličast, dis-mehek moder, zgoščen moder, c-zlatorumcn, sončen, f-rožnat, fis-zclcno moder, modrozelen, g-zelenkasto moder, gis-čist, nebesno moder, a-hladcn rumen, ais-oranžen, h-zclo briljanten, bakren. 1 Mclik-Pashacv, A.A., Expressive function of color in gifted children's art work, Voprosy Psychologii, 1975, St. 4, str. 108-117. 2 Wood worth, R.S., Experimental Psychology, 11. Holt, N.Y., 1938. 1 Jcllinck, P., Die psychologischcn Gnindlagcn dcr ParfUmcrie, Heidelberg, 1951. 2 Pečjak, v.. Korespondence med občutki ter občutki in čustvi, disertacija, 1965. 3 I^engfeld, U.S., Note on a case of chromaestcsia, Psychological Bulletin, 1914, St. 2, str. 113-114. 2. POVEZA VA S FIZIOLOŠKIMI PROCESI Rdeča barva npr. povečuje mišično napetost, pospešuje utrip srca, dviga krvni pritisk, pospešuje ritem dihanja; zelena - znižuje krvni pritisk, razširja kapilare, pomirja živčni sistem, deluje sedativno in hipnotično, zmanjšuje frekvcnco dihanja; rumena - v določenih odtenkih pomirja živce, lahko pa jc ludi stimulans za živčevje, pobudnik k duševnemu delu; vijolična - dviga odpornost organizma, vpliva na srcc in dihanje, pomirja, blaži bolečine. Fischcr jc ugotovil, da lahko različne bolezni (jeter, žolča, izpadanje las) vplivajo na izbiro barv. Tudi normalno oz. abnormalno delovanje srca ima tak učinek. Oades in Mcsscnt sta naredila poizkus s piščanci (moškega spola). Dvajsetim sta vbrizgala testosteron, devetnajstim sezamovo olje, triindvajset pa sta jih pustila pri miru. Pred tem sta izvedla preizkus, v katerem sta spreminjala osvetlitev in so piščanci pod različnimi pogoji drugače reagirali. Po vbrizganju pa seje pokazalo, da listi, ki so prejeli testosteron, ohranjajo zaznavno konstantnost oz. razlikujejo med relevantnimi in irelevantnimi informacijami. (Ob tem ostaja odprto vprašanje, kako podobni hormonski proccsi vplivajo na ljudi in kako so povezani z izbiro barv.) Nikolacnko pa jc ugotovil, da imata pri izbiri barv določeno vlogo tudi obe možganski hemisferi. Če npr. z elektrošokom zavremo delovanje desne hcmisfcrc, sc poslabša identifikacija barv glede na njihovo nasičenost, ton in svetlost, oz. sc zviša diferencialni prag za primarne barve. Učinkovanje na levo hemisfero nima takih posledic. Zdi sc, da sc izboljša razpoznavanje barv na dolgovalovnem delu spektra. 3. POVEZAVA S ČUSTVI 7 Vorsobin in Zhidkin sta preskusila 123 otrok, starih od 5 do 7 let. V pogojih strahu (otroci so bodisi stali na gredi, ali pa so prejeli elektrošok) so izbirali zeleno in svctlorumcno barvo, čc so bili veseli pa rdečo, oranžno in rumeno. Avtorja pri tem menita, da se čustvena stanja bolje odrazijo v barvnih kombinacijah kot na posameznih barvah. g Schlesingcr in Fox sta ugotovila, da dajejo depresivne osebe pomembno več akromatskih odgovorov na Rorschachu kot normalne. V neki drugi raziskavi (Levy) so osebam prikazali barve, svoje občutje pa so morale pri tem označiti na profilu razpoloženja (Profile of Mood States). Potrdilo sc jc, da tople barve povzročijo živahna, aktivna občutja, hladne pa resnobna (izjema jc morda jeza, ki so jo osebe povezovale z zeleno). 4 Fischer, S., Heart symptoms & color sensitivity. Journal of Human Stress, 1980, 7.v. 6(3), str. 2-5. 5 Oades, R.D., Mcsscnt, P.R., Testosterone administration of chicks affccts responding in the presence of task irrelevant stimulus changcs, Behavioral & Neural Biology, 1981,zv. 33(1), str. 93-100. 6 Nikolacnko, N.N., Role of the dominant and nondominant hemispheres in the perception and naming of color, Human Physiology, 1981,7.v. 7(3),str. 178-184. 7 Vorsobin, V.N , Zhidkin, V.N., A study of color preference in preschool children who arc experiencing positive and negative emotions, Voprosy Psikhologii, 1980, žt. 3, str. 121-124. 8 Schlcsinger, L.B., Fox, C.F., Achromatic Rorschach perceptions: Some implications for the diagnosis of dcprcsion, Perceptual & Motor Skill«, 1980, 7,v. 50(1). str. 199-202. 9 I xvy, B.I., Research into the psychological meaning of color, American Journal of Art Therapy, 1980, zv. 19(4), str. 87-91. 4. POVEZA VE Z NEKA TERIMI DRUGIMI OSEBNOSTNIMI LASTNOSTMI STAROST Nekatere študije kažejo, da imajo otroci v primerjavi z odraslimi rajši bogate, kromatske barve, odrasli pa hladnejše, pastelne (Bušniakova' , Birren''). SPOL Zdi se, da imajo ženske na Liischcrjcvcm barvnem testu raje rumeno kol moški (Scefeldl12), oz. obratno (Slimpson in Stimpson'3), nekateri podatki pa kažejo, da imajo ženske raje rdečo (isti lest)(Hafner in Corolto ). Spolne razlike so ugotovili tudi pri izbiri barvnih odgovorov na Rorschachu v depresiji (Schlesinger in FoxNcmcsics ' pa meni, da imajo moški raje nasičene barve kot ženske, oboji pa imajo tople barve raje kot hladne in svetle raje kot temne. BARVA Oči Kaže, da temnooke barve bolj vzburjajo kot svctlooke. Pri reagiranju na barvne dražljaje dosegajo temnooki krajše reakcijske čase od svctlookih (Tcdford, Hill in Hcnsley) '. Markle pa jc pokazal, da temnooke na Rorschachu relativno bolj privlači barva (dajejo več barvnih odgovorov), svctlooke pa oblika. BARVA LAS Priljubljenost posamezne barve jc lahko povezana tudi z barvo las. Trstcnjakova študija jc pokazala, da svetlolasi pretežno izbirajo modro barvo (50%), delež rjavolasih je že manjši (38%), črnolasi pa so izbirali modro v enakem razmerju kot sivo (28%). Druge študije iščejo zveze med barvami in ekstraverzijo-introverzijo, anksioznostjo, barvo kože, dojemanjem časa, kulturo itd. 10 BuSniakova, M., Prcfcrcncc 7.a barve in barvne dražljajskc strukture, glede na starost, Psychologia Dietata, 1977, zv. 12(5), str.401-410. 11 Birren, F., Color preference as a clue to personality, Art Psychotherapy, 1973, zv. 1(1). 12 Sccfeldt, F.M., The I.Uschcr Color Test: Sex differences in color preferences, Perceptual & Motor Skills, 1979, zv. 48(3), str.896-898. Slimpson, D.V., Stimpson, M.F., Relations of personality characteristics and color preferences. Perceptual & Motor Skills, 1979, zv. 49(1), str. 60-62. I lafner, J.I,., Corotlo, L.V., Age, sex, racc, and the I.Uschcr Color l est: Relationship between color preference and behavior. Perceptual & Molor Skills, 1980, zv. 50(3, Pi 2), sir. 1144-1146. Ncmcsics. A., Das Farbcnprafcrenz. - Indcxzahlsystcm im DicnstcdcrfarblichcnRaumgcstaltung, Budapest, BMF-, 1967. Tcdford, W.I I., Hill, W.R., Ilcnslcy, L., Human eye color and reaction lime, Perceptual & Motor Skills, 1978, zv. 47(2), str. 503-506. 17 Markle, A., Color and form perception on the Rorschach as a function of eye color, Perceptual & Motor Skills, 1975, zv. 40(3),str.831-834. 18 Trstcnjak, A., Človek in barvc, Ljubljana, DDU, 1978, str. 269-295,400-415. PROBLEM Iz uvoda je razvidno, da na samo kvaliteto izbire barve (tj. komu jc katera barva bolj všeč) vpliva množica dejavnikov, ki bi jih bilo treba, če bi bilo težišče raziskave na tej strani, bolj ali manj kontrolirati, če jih že nc bi spreminjali v okviru eksperimenta. Večina navedenih študij se ukvarja prav z vprašanjem kvalitete izbire, pri čemer pa kontrolirajo le manjše število spremenljivk. Naša raziskava teče v povsem drugi smeri. Nc zanima nas namreč, katere barve so komu všeč in zakaj, temveč: 1. kakšna zveza obsstaja med prvo in drugo izbiro istih barv (pri čemer traja zamik med obema nekaj - največ 5 - minut), 2. ali sc osebe, pri katerih sc prva in druga izbira razlikujeta od povprečja, razlikujejo tudi po svojem vedenjskem vzorcu v delovni organizaciji, po svoji delovni uspešnosti), 3. kakšna jc povezava z drugimi spremenljivkami (starost, delovna doba, leta šolanja, rezultati drugih psiholoških preskušenj). METODA Pri periodičnem pregledu 228 delavcev, ki v glavnem opravljajo delo na višini (zidarska, tesarska dela, pomožna gradbena dela, železokrivska dela) - zaposlenih pri DO GP Slavbar Maribor - smo uporabili naslednje psihološke instrumente: 1. BTI - prostorninski test 2. BTI - primerjanje orodij (opomba: kadar smo uporabili BTI - prostorninski test, nismo hkrati uporabili BTI - primerjanje orodij), 3. test nizov TN-10 (oblika A oz. B), 4. likovni test Bcndcrjevc, 5. po Luscherju prirejene barvne predloge, 6. risanje drevesa, ki so si sledili v enakem vrstnem redu, kot jc prikazan tudi tukaj, s tem da jc bilo 8 barvnih lističev (prirejenih po Luschcrju) uporabljenih dvakrat: prvič pred risanjem drevesa in drugič po njem. Testna situacija glede teh predlog jc bila za vse preizkušancc enaka: od leve proti desni so imeli razporejene naslednje barve - sivo, modro, zeleno, rdečo, rumeno, vijolično, rjavo in črno. Vsi so tudi dobili enako navodilo: "Pred vami je 8 različnih barv. Povejte mi, katera vam jc najbolj všeč!" Ko so izbrali prvo barvo, smo jo izločili in rekli: "Kaj pa od ostalih;" in tako naprej do zadnje. Potem, ko so narisali sadno drevo, smo pred njih znova razporedili barve - v istem vrstnem redu kot v prvem preizkusu. Rekli smo jim: "Pred vami jc znova 8 različnih barv - enake so, kot so bile prej. Znova mc zanima, katera vam jc najbolj všeč; ni pa nujno, da jih izbirate v istem vrstnem redu kot prvič. Torej, čc jih zdaj šc enkrat pogledate, katera vam je najbolj všeč?" Sledilo jc izbiranje kakor pri prvem preizkusu. Ko so bili podatki zbrani, smo na vzorcu 45 oseb (izbranih jc bilo prvih 45 po abcccdi) določili povprečni vrstni red izbire barv. Glede na to povprečje smo med prcizkušanci poiskali tiste, ki so od tega odstopali. Izbrali smo tiste, ki so imeli 2. izbiro povsem enako prvi (takih jc bilo 19 dclavccv) ter take, ki jim jc vsaj ena barva preskočila za 3 ali več mest (takih je bilo 53 delavccv). Za njih smo nato pregledali še naslednje spremenljivke: 1. leto rojstva, 2. leto vstopa v delovno organizacijo, 3. leta šolanja, 4. osebno ocenitev (z dne 27. 2. 1986, tj. iz obdobja, ko je bilo opravljenih največ pregledov), 5. rezultat naTN-10, 6. rezultat na BTI-prostorninskcm testu (ker jc bilo več delavcev preskušenih z BTI-Pr kot z BTI-Or, smo izračunali povprečje in druge pokazatelje le za BTI-Pr). Glede na tc spremenljivke smo izračunali določene statistične paramclre. REZUL TA TI IN RAZPRA V A Vzorec 45 oseb nam jc dal naslednjo razporeditev izbire barv: najbolj verjetno je, da bodo pri 2. izbiri ostale 4 barve na istih mestih kot so bile pri prvi izbiri, 2 barvi bosta preskočili za 1 mesto, 1 barva za 2 mesti, verjetnost, da bo neka barva preskočila za 3 ali več mest, pa je sorazmerno majhna. S tem smo si odgovorili na naše prvo vprašanje, ki nas je zanimalo (kakšna zveza obstoji med prvo in drugo izbiro barv). Tabela 1 prikazuje povprečno razporeditev izbire barv: preskok za isto 1 mesto 2 mesti 3_4_5_6_7_ 4.20 2.07 1.00 0.38 0.18 0.09 0.04 0.04 Glede na ta vzorec smo osebe razporedili v 2 skupini: v tiste, ki imajo 2. izbiro enako prvi (vzorec 1), in v take, ki jim v 2. izbiri vsaj ena barva preskoči za 3 ali več mest (kar se glede na povprečje zgodi precej rcdko)(vzorec 2). Ko smo izbrali osebe v 1. in 2. vzorec, sc jc zastavilo vprašanje, ali ti dve skupini sploh lahko primerjamo med seboj. Tabela 2 prikazuje značilnosti obeh vzorccv (vzorec 1 - identična izbira, vzorec 2 -izbor z večjo variabilnostjo) glede na leto rojstva in leto vstopa v DO. (Podana so povprečja.) leto leto rojstva vstopa v DO vzorec 1 1954.36 1977.21 vzorce 2 1949.37 1975.73 Za spremenljivki - leto rojstva in leto vstopa v DO smo dobili pomembno F razmerje (za leto rojstva znaša 4.74, za leto vstopa 2.90, teoretični F pa jc v obeh primerih 2.07) - torej jc razlika v variabilnosti vzorcev večja, kot jc dopustno za uporabo t-testa, s katerim bi preverili, ali sc vzorca v svojih aritmetičnih sredinah pomembno razlikujeta. Da bi to oviro premagali, smo iz večjega vzorca (tj. skupine, kjer sc druga izbira razlikuje od prve) izbrali 20 oseb, ki so po letu rojstva oz. letu vstopa v DO enakovredne 19 osebam iz manjšega vzorca. (Oviro bi bilo mogoče premagali ludi z analizo kovariancc - postopkom, kjer lahko vzorce primerjamo med seboj, tudi čc v osnovi niso izenačeni, za kar pa nismo imeli pri roki primernega učbenika statistike.) Za tako izenačena vzorca smo določili povprečje, F-razmcrjc ter uporabili l-tcst za preverjanje razlik v aritmetičnih sredinah. (Postopek izenačevanja jc prikazan v prilogi 2c.) Tabela 3 prikazuje povprečja, F-razmerja in rezultate t-tcslov za leto rojstva leto vstopa v DO, leto šolanja, TN-10 ter BTI-Pr. (Pri TN-10 so od leve proti desni navedene naslednje vrednosti: dosežek na TN-10, število pravilnih odgovorov, število napačnih odgovorov, število vseh odgovorov; pri BTI-Pr pa jc od leve proti desni navedeno število pravilnih odgovorov, število napačnih odgovorov in število vseh odgovorov.) Z° so označene vrednosti, kjer jc razlika v aritmetičnih sredinah med vzorcema statistično pomembna. Tabela 3 leto rojstva leto vstopa leta šolanja TN-10 BTI-Pr vzorec 1 1954.36 1977.21 9.29 14.29° 15.76" 7.00" 22.76 15.93° 6.53 22.47 vzorcc2 1953.70 1977.35 8.71 7.33° 10.22° 11.83° 22.06 9.00° 11.92 20.92 F 1.14 1.01 1.35 1.08 1.18 1.20 1.08 01.41 1.94 2.55° t 0.24 0.00 0.63 3.56° 3.24° 2.63° 0.38° 3.36° 2.13 Iz tega, kar jc prikazano v tabeli 3, lahko povzamemo naslednji sklep: osebe, ki izberejo v drugem poskusu barve v enakem vrstnem redu kot v prvem, nosijo v sebi večji intelektualni potencial od oseb, pri katerih jc druga izbira drugačna od prve. Kako bi to pojasnili? (Na tem mestu nam jc zdaj žal, ker nismo nadzirali mnenj delavccv do tc preskušnjc: vprašali bi jih lahko, kaj menijo, da želimo s tem "testom" izvedeti; nc moremo namreč izvzeti možnosti, da so bolj inteligentne osebe presodile, da gre za spominsko preizkušnjo.) Ker menimo, da bi bil vsak poskus razlage (ker nismo pričakovali razlik v tej smeri in zato situacijc nismo nadzorovali) prej ugibanje, kakor sklepanje na osnovi dejstev, sc mu v tem trenutku raje izognemo. Prešli bi k odgovoru na drugo vprašanje, ki nas jc zanimalo: ali sc osebe, pri katerih sc prva in druga izbira razlikujeta, razlikujejo tudi po svojem vedenjskem vzorcu v delovni situaciji. Kot vedenjski vzorec smo vzeli delovno uspešnost, kamor štejemo: 1. kakovost in točnost dela, 2. samostojnost in iniciativnost, 3. storilnost ter 4. odnos do dela. Predpostavljeni occnjujcjo podrejene glede na tc kriterije, iz tega pa izhaja tudi skupna osebna ocenitev, ki rezultira kot dodatek (izražen v odstotkih) k osnovnemu osebnemu dohodku. Ker ocenjevanje štejemo k ordinalnim lestvicam, smo za preverjanje razlik med vzorcema izbrali neparametrični median test. Tabela 4 prikazuje hi-kvadratc za oba vzorca za posamezne kriterije delovne uspešnosti ter skupno osebno occnitcv. (Z° jc označena razlika, ki jc statistično pomembna.) kriteriji kakovost samost. storilnost odnos skupna del. usp. in točnost in inic. do dela ocena hi-kvadrat 4.61° 3.24 3.19 2.22 1.34 Tcorctičnio hi-kvadrat znaša za 5% tveganje 3.84. Ker pa kar trije hi-kvadrati presegajo mejo 10% tveganja, smo izračunali šc šesti hi-kvadrat, pri katerem smo upoštevali vseh prejšnjih pet: iz obeh vzorcev smo izbrali osebe, ki so na vseh petih ocenjevalnih lestvicah vedno nad mediano oz. vedno pod njo; v vzorcu 1 (istovetni izbiri) jih jc 8 nad in 8 pod njo, v vzorcu 2 pa 2 nad in 12 pod mediano. Tako dobljeni hi-kvadrat znaša 4.46 in jc tudi statistično pomemben. Iz tega sklepamo, da sc ti dve skupini dclavccv po svojem vedenjskem vzorcu razlikujeta, najbolj na področju kakovosti in točnosti dela. Kot tretje nas jc zanimalo, kakšna jc povezava med vrstnim redom pri izbiri barv in drugimi spremenljivkami. Za leto rojstva in delovno dobo smo žc videli, daje ni, saj sta vzorca izbrana tako, da sta si glede na to enakovredna. Tudi glede na leta šolanja sta skupini izenačeni, tako da ludi v tem zveze nc moremo iskali. Skupini pa se pomembno razlikujeta glede na rezultate, ki smo jih dobili s TN-10 in BTI-prostorninskim testoim. Zato smo ti dve preizkušnji korelirali z vrstnim redom pri izbiri barv. Biscrialni kocficicnt korclacijc med TN-10 in vrstnim redom pri izbiri barv znaša 0.661 ter med BTI-Pr in izbiro barve 0.691. Oba koeficienta sla statistično pomembna. Iz vsega povedanega lahko sklenemo lakole: med vrstnim redom pri izbiri barv in delovno uspešnostjo obstaja določena povezava, vendar nc zgolj zaradi same izbire barv, temveč zato, ker je lc-ta povezana tudi z drugimi spremenljivkami (splošno inteligentnostjo, dojemanjem prostorninskih odnosov, verjetno tudi s pozornostjo, zmožnostjo pomnenja ter drugimi mentalnimi funkcijami), od katerih jc odvisen posameznikov uspeh pri delu. O tem nas prepriča tudi pregled naslednjih podatkov: Oba vzorca smo združili v eno skupino ter nato ljudi v njih razporedili glede na dosežek pri TN-10 ter to primerjali z osebno ocenitvijo (skupno in po posameznih kriterijih). Pokazalo seje, da zveza ni pomembna, razen za spremenljivko odnos do dela, pri kateri so bolj inteligentni slabše occnjcni od manj inteligentnih. (Tu jc morda treba opomniti, da skupini nista bili povsem izenačeni; razlikovali sta sc glede na leto rojstva, medtem ko glede na vstop v DO ni bilo razlike. Zadnji podatek pa je za nas pomembnejši, saj vemo, da so dclavci z daljšim stažem v DO višje occnjcni od tistih s krajšim stažem - glej prilogo 3.) Ta rezultat nas navaja k sklepu, da za delovno uspešnost inteligentnost sama po sebi nc zadošča, temveč jo jc treba nujno povezati ludi z drugimi osebnostnimi lastnostmi. Na koncu sc jc treba šc enkrat ozreti na cclotno raziskavo in pogledati vprašanja, ki ostajajo odprta: 1. V skupini so bili izbrani delavci, ki so jih occnjevali različni nadrejeni. Ker nimamo podatkov o tem, kateri nadrejeni so nagnjeni k precenjevanju, kateri k podcenjevanju, kakšen jc vpliv halo efekta, kakšna jc napaka kontrasta in drugih napak ocenjevanja, ne vemo, ali sta bila vzorca glede na tc vplive izenačena. 2. Odprlo ostaja vprašanje konstantnosti izbire barv. Raziskava obsega lc enkraten izbor, torej nc vemo, ali bi tisti, ki so imeli npr. drugo izbiro barv enako prvi, po določenem času izbirali enako. 3. Odprto ostaja tudi vprašanje napovedovanja delovne uspešnosti. Izkaže sc siccr, da sc osebne occnitvc bolj dvignejo v skupini, ki jc imela obe izbiri enaki (glej točko 4), ob tem pa nad tem nimamo nadzora (glej točko 2). 4. In kot zadnje si zastavimo šc naslednje vprašanje: ali lahko imamo izbiro barv za merilo delovne motivacijc posameznikov? PRILOGE Priloga 1: Doslednost pri izboru barv na vzorcu 45 dclavccv po abeccdncm redu. S številko I jc označen 1. izbor, s številko II 2. izbor, na desni pa jc pod rubrikami "isto" ter 1-7 označeno, koliko barv je zamenjalo mesta ali pa jc po 2. izbiri ostalo na istem mestu kot pri 1. izbiri. Same barve so namesto z začetnimi črkami označene s številkami (0-siva, 1-modra, 2-zclcna, 3-rdcča, 4-rumcna, 5-vijolična, 6-rjava, 7-črna). razporeditev razporeditev barv po 2. barv isto 1234567 I 32476510 II 35174260 3-2-3— I 74203516 II 47235061 161..... I 25064317 11 20651347 323..... I 54062137 II 50642317 341..... I 51072634 II 17052634 5111 — I 20376415 II 25106743 212-111- I 25315704 II 53206714 3212— I 23450617 II 24350617 62...... I 23546107 II 23546107 8------- I 23405167 II 24053617 251----- I 25374016 II 25734016 62...... I 43256071 II 43250617 44-..... I 35264107 II 32546017 26...... I 34562017 II 42075613 11221—1 I 32045167 II 23046571 242— I 71205643 II 71625304 3212— I 71023465 II 42305176 -221111- I 30516247 II 30425167 3-4-1 — I 25634017 II 25643017 62...... I 42035167 II 52067431 2-1311- I 41362507 62...... II 41326507 I 25604317 II 25603417 62------ I 52346017 II 32456017 5111— I 24503617 II 42356017 242..... I 52346107 II 52643071 323..... I 35420617 II 35240617 62...... I 34256017 II 34250617 62...... I 35420617 II 35420617 8....... I 40235617 II 01426357 133-1- I 56140372 II 56104372 62------ I 32475610 II 34275610 62...... I 25340167 II 45023167 4-22— I 50162437 II 05612347 26------ I 13462057 II 13604527 323----- I 42536107 II 32560174 3211—1 I 23564107 II 25364107 62------ I 35247160 II 32456170 323----- I 34250671 II 34250671 8------- I 24357601 II 24653710 3311-— I 32456071 II 32456071 8------- I 43561207 II 43561270 62...... I 43256170 II 43251670 62...... I 71605234 II 71605234 8....... I 34265017 II 34205671 422-— I 75302164 II 75301624 521..... Vsote razporeditev barv po 2. izbiri (glede na 1. izbiro): isto 1 2 3 4 5 6 7 189 93 45 17 8 4 2 2 Povprečje: isto 1 2 3 4 5 6 7 4.20 2.07 1.00 .38 .18 .09 .04 .04 Priloga 2: Vzorci. a) Vzorcc oseb, ki imajo 2. izbiro enako prvi (vzorcc 1), b) vzorcc oseb, ki imajo 2. izbiro drugačno od prve (vsaj ena barva jim preskoči za 3 ali več mest), c) vzorcc oseb, ki imajo 2. izbiro drugačno od prve, ki pa so glede na leto rojstva in leto vstopa v DO izenačene z vzorcem 1 (vzorcc 2). Številke nad stolpci pomenijo: 1-zaporedno številko, 2-okrajšana priimek in ime, 3-kvalifikacija, 4-lcto rojstva (19..), 5-lcto vstopa v DO (19..), 6-lcta šolanja, 7-rczultat na TN (od leve proti desni si sledijo: dosežek na TN-10, število pravilnih odgovorov, število napačnih odgovorov, število vseh odgovorov), 8-rezultat na BTI-Pr (od leve proti desni si sledijo: število pravilnih odgovorov, število napačnih odgovorov, število vseh odgovorov), 9-osebna ocenitev (od leve proti desni: 1. kakovost in točnost dela, 2. samostojnost in iniciativnost, 3. storilnost, 4. odnos do dela, 5. skupna osebna ocenitev) -vse velja za dan 27. 2. 1986. a) Vzorec oseb, ki imajo 2. izbiro enako prvi (vzorec 1). 1 2 3 4 5 6 7 8 9 t. B.I. elekt 65 80 - 22/23/5/28 24/12/36 1 1 0 0 2 2. F.R. KVT 65 80 15/4/19 3 3 3 3 12 3. F.M. KVT 58 83 11 19/19/ 0/19 - 5 5 5 5 20 4. B.S. delov 55 83 11 18/19/ 6/25 20/ 0/20 3 3 3 3 12 5. C.Š. KVZ 59 76 6 6/7/7/14 16/11/27 5 5 5 5 20 6. F.F. KVZ 44 69 7 7/9/10/22 5 5 5 5 20 7. F.S. voz 56 73 11 10/11/ 6/17 - 4 3 4 3 14 8. J.A. avtom 58 77 11 17/18/ 3/21 20/ 3/23 5 5 5 5 20 9. J.S. KVZ 48 83 6 15/17 9/26 13/ 7/20 3 3 3 2 U 10. K. V. miz 39 73 11 9/12/12/24 12/15/27 6 6 6 6 24 11. K.M. KVT 57 79 11 20/23/ 3/26 13/ 5/18 5 5 5 4 19 12. T.S. kvt 54 70 11 — 24/ 1/25 4.5 4.5 4.5 4.5 1 13. V.J. KVT 59 73 11 21/21/ 0/21 15/0/15 5 5 5 5 20 14. A.G. PKD 34 74 4 9/10/6/16 - 4 4 5 5 18 15. D.S. KVŽ 63 73 11 6/11/19/30 15/ 8/23 1 2 2 3 8 16. G.Z. lab 60 85 12 21/21 2/23 20/ 0/20 2 2 2 2 8 17. K.A. KVZ 64 78 11 19/20/ 6/26 16/11/27 4 3 3 3 13 18. S.L. stroj 46 75 5 8/11/13/24 9/6/15 6 5 6 5 22 19. Š.M. KVŽ 49 78 8 16/16/ 2/18 - 5 6 5 4 20 b) Vzorec oseb, ki imajo 2. izbiro drugačno od prve (vsaj ena barva jim preskoči za 3 ali več mest). 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 1. H.II. NK 42 76 2. F.A. PKD 40 79 3. K.A. PKD 43 42 4. L.B. voz 58 75 5. L. A. delov 53 71 9. T.I. KVZ 34 71 7. P.Z. PUZ 61 80 8. P. J. delov 53 71 9. T.I. PUD 61 78 10. T.I. stroj 39 74 11. K.S. PKD 59 80 12. P.S. PUZ 37 79 13. M.M. brig 33 59 14. B.Č. vilič 58 78 15. J.V. KVŽ 63 79 16. R.C. vilič 62 84 17. B.S. žerj 60 78 18. J.S. kvž 38 61 19. P.J. PKD 59 84 20. V.S. PKD 32 75 21. D.S. kvž 64 82 22. M.A. KVZ 63 79 23. P.M. KVZ 54 71 24. T. D. KVT 63 79 25. G.S. voz 58 75 26. M.J. KVZ 53 84 27. R.A. PUZ 32 70 28. K. F. PUT 54 71 29. K.F. PUZ 46 78 30. B.N. KVŽ 50 84 31. M.M. pkd 40 79 32 K.M. PKD 37 84 33. K.J. stroj 43 62 34. K.V. 1'UZ 28 64 35. L.J. KVŽ 30 56 36. L. V. voz 40 75 37. L.L puž 52 77 38. M.S. brig 40 60 39. N.Č. PKD 57 81 40. P.S. KVŽ 64 79 41. P.V. KVŽ 50 71 42. P.S. voz 54 79 43. R.N. KVŽ 57 79 44. R.G. KVŽ 39 77 45 R.J. voz 50 78 46. Š.J. voz 40 78 47. Š.S. KVZ 58 74 48. T. M. stroj 63 84 49. U.S. vilič 39 79 50. V.S. delov 34 60 51. Z. T. KVŽ 33 61 52. Ž.Š. lab 41 57 53. K.A. KVT 53 70 c) Vzorcc oseb, ki imajo 2. izbiro drugačno od prve, ki pa so glede na leto rojstva in leto vstopa v DO izenačene z vzorcem 1 (vzorcc 2). (Pod številko 10 jc vpisana zaporedna številka izenačene osebe iz vzorca 1, medtem ko so zaporedne številke vzorca 2 vzete iz točke b).) 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 7. P.Z. PUZ 61 80 7 0/4/18/22 4/14/18 4 4 5 5 18 1. 11. K.S. pkd 59 80 -- -1/3/17/20 2/6/8 1 2 2 0 5 2. 19. P.J. PKD 59 84 8 3/8/20/28 -- 2 2 2 2 9 3. 26. M.J. KVZ 53 84 11 4/6/7/13 4/13/17 -5 -2 -5 -5 -17 4. 25. G.S. vo/. 58 75 11 12/15/13/28 -- 4 3 4 3 14 5. 3. K.A. PKD 43 72 5 8/10/9/19 11/9/20 4 4 4 5 17 6. 47. Š.S. KVŽ 58 74 11 11/12/4/16 11/1/12 3 3 5 4 15 7. 4. L.B. VOZ 58 75 8 7/9/8/17 -- 5 5 4 5 19 8. 30. B.N. KVŽ 50 84 U 4/9/20/29 -- 2 2 2 2 8 9. 36. L. V. voz 40 75 11 9/12/11/23 19/6/25 5.5 4.5 4.5 4.5 19 10. 43. R.M. KVŽ 57 79 4 14/16/7/23 9/13/22 3 3 3 4 13 11. 23. P.M. KVZ 54 71 6 14/17/12/29 21/13/34 5 5 5 4 19 12. 53. K.A. KVT 53 70 6 ... -- -2 -2 -2 -2 -8 12. 28. K.F. PUT 54 71 8 -1/5/23/28 8/27/35 5 5 5 5 20 13. 20. V.S. PKD 32 75 -- 0/3/12/15 2/8/10 4 4 3.5 3.5 15 14. 15. J.V. KVŽ 63 79 11 13/16/12/28 9/10/19 2 2 2 -1 5 15. 16. R.C. vilič 62 84 8 9/10/6/16 -- 2 3 2 3 10 16. 40. P.S. KVŽ 64 79 11 17/18/5/23 11/9/20 2 2 2 2 8 17. 29. K.F. PUZ 46 78 -- ... 6/26/32 4 4 4 4 16 18. 45. R.J. voz 50 78 11 9/11/9/20 - 4 5 5 4 18 19. Priloga 3: Vpliv delovnega staža na osebno ocenitev. 45 delavcev smo razporedili v dve skupini glede na osebno occnitev z dne 28. 2. 1987. Skupino A tvorijo dclavci, ki imajo osebno occnitev manjšo ali enako 15, skupino B pa dclavci, kjer jc occna večja ali enaka 17. (Številke nad stolpci pomenijo isto kot pri prilogi 2.) SkupinaA 1 2 3 4 5 9 1 2 3 4 5 9 1. A.J. PKD 40 77 6 1. A.S. stroj 54 72 22 2. B.B. PKD 45 62 13 2. B.D. KVT 65 80 20 3. B.S. KVT 63 79 14 3. B.M. KVZ 32 55 24 4. B.I. voz 56 73 12 4. B.I. PUT 32 69 20 5. B.I. kij 65 79 14 5. B.F. brig 32 63 22 6. C.B. KVT 65 80 11 6. C.M. KVZ 43 74 19 7. C.D. KVZ 54 85 3 7. C.B. KVT 54 72 20 8. F.S. PKD 27 69 15 8. Č.F. voz 46 73 22 9. J.M. KVT 65 80 15 9. D.F. stroj 49 68 20 10. K.S. VOZ 55 73 15 10. D.M. PKT 54 74 18 11. K.A. KVT 53 70 -4 11. D.A. kvz 38 68 24 12. K .Ž. KVZ 59 85 14 12. F.F. voz 53 76 18 13. K.Z. KVZ 63. 85 15 13. F.S. PKD 50 68 20 14. L.S. delov 51 66 13 14. G.G. pkd 56 73 19 15. L.N. KVT 48 78 15 15. G.A. voz 49 79 19 16. M.B. voz 58 80 12 16. G.M. ref 49 74 17 17. P.M. delov 52 76 13 17. G.M. puz 49 66 22 18. P.I. delov 44 75 12 18. G.V. stroj 48 74 24 19. Š.V. KVZ 65 80 14 19. H.I. delov 50 75 21 20. Š.V. KVZ 65 80 14 20. H.N. KVZ 53 77 16 21. T.B. voz 61 80 12 21. H.Š. PKT 37 68 19 22. Z.V. KVT 59 74 13 22. H.Z. voz 37 59 22 23 J.S. voz 39 77 22 povprcčjc:55" 76° 12 46° 71° 20 F 1.24 1.05 4.39° t 3.13° 3.08° Vzorca A in B se razlikujeta glede na leto rojstva, leto vstopa v DO in osebno occnitev. Medtem ko so razlike glede prvih dveh spremenljivk statistično pomembne, tega za osebno occnitev ne moremo reči zaradi prevelike variabilnosti znotraj vzorca A. Kljub temu pa lahko vidimo, da imajo dclavci z daljšim .stažem višje osebne ocenitve od dclavccv s krajšim stažem. Priloga 4: Osebne occnitvc dclavcev v vzorcih 1 in 2 dne 27. 2. 1986 in 28. 2. 1987 Vzorcc 1 Vzorcc 2 1 2 9-86 9-87 razi. 1 2 9-86 9-87 razlika 1. B.I. 2 10 8 7. P.Z. 18 18 _ 2. F.R. 12 - 11. K.S. 5 0 -5 3. F.M. 20 18 -2 19. P.J. 8 8 _ 4. B.S. 12 24 12 26. M.J. -17 _ _ 5. C.Š. 20 20 25. G.S. 14 _ _ 6. F. F. 20 20 3. K.A. 17 17 - 7. F.S. 14 17 3 47. Š.S. 15 15 _ 8. J.A. 20 20 - 4. L.B. 19 19 - 9. J.S. 11 11 - 30. B.N. 8 15 7 10. K. V. 24 24 - 36. L.V. 19 19 _ U. K.M. 19 19 43. R.M. 13 13 _ 12. T.S. 18 18 23. P.M. 19 _ 13. V.J. 20 20 - 53. K.A. -8 -4 4 14. A.G. 18 18 . 28. K.F. 20 20 _ 15. D.S. 8 10 2 20. V.A. 15 15 _ 16. G.Z. 8 16 8 15. J.V 5 9 4 17. K.A. 13 15 2 16. R.C. 10 12 2 18. S.L. 22 22 . 40. P.S. 8 8 _ 19. Š.M. 20 20 - 29. K.F. 16 20 4 45 R.J. 18 18 - RAZLIKA "33 20 Temeljna psihološka spoznanja o moralnem razvoju 1. del MAJA ZUPANČIČ 1. MESTO PSIHOLOGIJE V RAZISKOVANJU MORALNEGA RAZVOJA Z vidika psihologije jc morala del kulturnega vrednostnega sistema in sc na nivoju posameznika kaže kot vrednostna orientacija, ki ima usmerjevalno funkcijo na njegove načine vedenja. Naloga in namen psiholoških teorij na področju morale so opis, razlaga, utemeljevanje, predvidevanje in usmerjanje posameznikovega vedenja. Psiholog jc kompetenten za presojanje vedenja s stališča družbene konstruktivnosti, tj. lahko ugotavlja, da jc vedenje posameznika prosocialno, asocialno ali antisocialno v smislu kulturnih standardov. Druga vprašanja sodijo v okvir filozofije in prava. Podobno velja tudi za posamezne vrednote. Psihologija sc ukvarja s preučevanjem psiholoških aspektov vrednote, tj., kaj vrednota človeku predstavlja, kako sc pridobi in razvija v proccsu njegovega dozorevanja, socializacijo in samoaktivnosti, kako jo doživlja in kako lahko usmerja njegovo vedenje. Predmet preučevanja razvojne psihologije na področju morale jc ontogeneza psihičnih proccsov, ki ležijo v osnovi posameznikovega moralnega vedenja, tj. opisovanje in preučevanje teh proccsov in sprememb, ki naslajajo v toku posameznikovega razvoja, ter ugotavljanje in vplivanje na njihovo dinamiko na različnih razvojnih stopnjah. 2. HISTORIČNI KORENI IN SODOBNE TEORIJE MORALNEGA RAZVOJA Korene sodobnih razvojnopsiholoških teorij o moralnem razvoju zasledimo v treh filozofskih doktrinah: o izvirnem grehu, samooblikovanju in tabuli rasi: a) Psihoanalitične teorije Doktrina o izvirnem grehu ima zgodovinske korene v romantični filozofiji 19. stoletja, podobno misel pa lahko spremljamo žc od začetka židovsko-krščanske tradicijc, ki govori o tem, da jc razvoj posameznika usmerjen v preraščanje začetnega stanja. Otrok naj bi sc rodil z grehom oz. vrojenimi iracionalnimi motivi. Posredovanje vrednot družbe otroku v proccsu socializacije jc edini možen način odrešitve otrokove drugače izgubljene in pokvarjene duše. Psihološko aplikacijo tc doktrine najdemo v psihoanalitičnih teorijah razvoja, ki jih zaradi pojmovanja posameznika kot cmocionalncga in iracionalnega bitja lahko imenujemo tudi konativne. Izhajajo iz intcrakcijc med genetičnimi in eksogenimi faktorji, v bistvu pa jc njihov pogled na človekovo delovanje in razvoj precej pasiven. Človek jc konfliktno bitje, neprestano v nasprotju med lastnimi instinktivnimi potrebami ter zahtevami, ki mu jih postavlja družba. Čeprav jc zelo kritičen do supresivne vloge družbe, S. Freud vseeno gleda na otroka kot na skupek nagonov, ki se mora podrediti zahtevam družbe. Ta vidik socializacijc konstituira proccs moralnega razvoja. Posameznik pa družbenih norm kljub temu nc doživlja kot zunanje pritiske, ki so mu vsiljeni in sc jim mora proti svoji volji podrejati. Čeprav so mu norme tuje, jih prevzame preko svojih zgodnjih socializatorjev. V proccsu razvoja se oblikujejo kol internalizirano vodilo njegovega vedenja, kar pomeni, da sc posameznik obnaša v skladu z njimi tudi v odsotnosti zunanje kontrole. Kontrola dmgih je nadomeščena s samokontrolo. Taki internalizirani pojmi so po Freudu formirani v superegu. Freud nanje gleda kot na podzavestne produkte iracionalnih motivov, ki temeljijo na potrebi, obdržali antisocialnc impulze izven zavesti. Predmet preučevanja psihoanalitičnih teorij na področju moralnega razvoja so pretežno občutja krivde, ki se pojavijo, ko so internaliziranc norme posameznika prckršcnc, in vloga vzgoje staršev kot prvih socializatorjcv v oblikovanju otrokovega moralnega karakterja. Glavna funkcija superega jc v izogibanju občitkom krivde z zadrževanjem iracionalnih impulzov izven zavesti. Razvijati sc začne med petim in šestim letom otrokove starosti kot reševanje Oidipovcga kompleksa, dalje sc razvija kot asimiliranjc drugih avtoritativnih figur in vrednostnega sistema kulture. V proccsu socializacije jc otrok podrejen mnogim frustracijam, zlasti od staršev. Frustracijc prispevajo k razvoju njegove sovražnosti do staršev. Vendar pa otrok po mnenju psihoanalitikov potlači svojo sovražnost zaradi anksioznosti, ki sc pojavi ob anticipirani kazni. Anksioznost jc osnovni kaznovalni element v socializaciji otroka. Zahtevana disciplina v otroku bolj vzbuja anksioznost glede izgube ljubezni staršev, kot pa glede fizične bolečine. Otrok mora represijo neprestano vzdrževati in izražati naklonjenost do staršev. Tako usvoji njihova pravila obnašanja in prepovedi ter razvije motive po posnemanju njihovega obnašanja. Ti motivi se realizirajo preko dveh vrst identifikacije: defenzivne in anaklitične. Pri prvi gre za t.i. identifikacijo z agresorjem, kjer otrok prevzema karakteristike staršev in njihov način reagiranja zaradi strahu pred nadaljnjim kaznovanjem. S tem sc izogne frustracijski situaciji in doseže odobravanje staršev (A. Freud, 1946) . Po njenem mnenju jc to lc začasni mehanizem, ki vodi k agresivnemu, sovražnemu pogledu na svet, ni pa proccs, ki leži v osnovi razvoja notranje moralne zavesti. V končni fazi tc vrste identifikacije otrok posnema tudi kaznovanje sebe (identifikacija z. agresorjem sc spremeni v agresijo do sebe, Bcrcs, 1958) , ko krši pravila in ob tem doživlja občutke krivde, pri čemer pa sc krivda pojavi po mnenju psihoanalitikov žc pri pojavu potlačenih impulzov v zavesti. Empirične študije na tem p1000; 14 let) Ncmci (n=112 15-30 let) Slovcnci (n=211; 15-30 let) nevrotičnost 2.64 2.88 9.72 < 10.72 agresivnost 2.31 > 1.25 10.12 10.32 depresivnost 3.13 < 4.09 13.(M <- 12.54 razdražljivost 3.77 > 2.66 9.31 <- 8.88 družabnost 3.68 <- 3.18 14.62 > 13.87 mirnost 3.02 < 3.92 10.95 > 10.01 dominantnost 1.80 < 3.10 8.69 -> 9.03 zavrtost 3.97 3.86 9.03 8.87 odkritost 4.34 <- 3.56 10.70 11.05 ekstravertnost 3.00 3.18 12.35 12.23 labilnost 3.66 3.99 11.94 12.31 moškost 2.28 < 3.18 14.93 > 13.97 Iz tabele vidimo, da med obema vzorcema ni razlik v naslednjih osebnostnih lastnostih: nevrotičnost, zavrtost, ekstravertnost in emocionalna labilnost; tudi razlika v družabnosti najbrž ni dovolj zanesljiva. Za slovenska dekleta jc značilna v primerjavi z nemškimi nižja stopnja spontane agresivnosti, torej bistveno manj teženj po spontani in manifestni agresivnosti, manj impulzivnosti in nckontroliranosti in manj škodoželjnosti in nezrelosti. To sc nekako ujema z islosmerno razliko v razdražljivosli: spet so Slovenke v povprečju manj razdražljive, vzkipljive, nepotrpcžljive, imajo večjo frustracijsko odpornost, laže se zadržijo in manj hitro zapadejo v afekt in togoto. Po drugi strani pa bi navedeni razliki v potezah agresivnosti in razdražljivosti lahko tudi pomenili, da jc med Slovenkami najti več trpno pasivnega, umirjenega, a tudi topega, pustega in eventualno flegmatičnega obnašanja. Slovenke so nižje tudi glede na potezo odkritosti; ta poteza vsebuje odprtost, samokritičnost, težnjo k priznavanju manjših slabosti in napak. Reči jc treba, da sc visoka odprtost in samokritičnost često povezujeta z višjo agresivnostjo in višjo razdražljivostjo. Morda jc večja samokritičnost vsaj do neke mere tudi razlog, da si v večji meri pripišemo neugodnejše in manj zaželene rcakcijc, kot so agresivnost, razdražljivost ipd. Nižja stopnja agresivnosti in razdražljivosti pri Slovenkah jc zato morebiti tudi vsaj delno posledica njihove večje kontroliranosti in manjše odkritosti in samokritičnosti. Tako lahko morda vidijo sebe ali vsaj želijo prikazati sebe manj agresivne in razdražljive, kot v rcsnici so! Po drugi strani pa odstopanja v odkritosti niso tako velika, da bi lahko vso razliko na lestvicah agresivnosti in razdražljivosti pripisali težnji po prikrivanju nezaželenih lastnosti. Vsekakor pa spričo dejstva, da so nemška dekleta bolj samokritična, nc moremo kar brez nadaljnjega sprejeti udobnega zaključka, da so Slovenke zagotovo bistveno manj agresivne in razdražljive. Tu si bom dovolil kratko digresijo. V debatah o "narodnostnih" značajih sc često pojavljajo vprašanja, od kod značilne poteze, ki jih že kar stereotipno prisojamo pripadnikom različnih narodnosti. Od kod npr. "tradicionalna" pripadnost in disciplinamost severnih narodov, med njimi tudi Nemcev? Med manj pogostimi odgovori, ki po mojem mnenju zaslužijo pozornost, jc tudi ta, da so tc lastnosti odraz kulturne formule, s katero sc kompenzirajo morda v potencialu ravno nasprotne lastnosti. Samo pomislimo na tolikokrat izpričano besnilo Vikingov in šc prej na znani "furor tcutonicus". Avtoritarna in disciplinarna vzgoja jc lahko kulturna rcakcija v pogojih, ko sc morajo posamezniki v spremenjenih družbenih razmerah prilagoditi skupnim zahtevam; čimbolj jc bilo njihovo življenje prej svobodno, divje in brez zavor in so bili takšni tudi sami, tem močnejši bo ta izravnalni napor (in tem hujši, čeprav redkejši so ponovni izbruhi). V novejšem času jc - zanimivo - prav Zvezna republika Nemčija prostor, kjer sc jc navkljub prav nasprotni tradiciji, močneje kot marsikje uveljavila antiavtoritarna vzgoja. Vzorec nemških deklet nedvomno pripada tej, bistveno manj avtoritativno in represivno vzgajani gcncraciji. Višji rezultati na področju agresivnosti in razdražljivosti zato nc presenečajo, očitno pa tudi niso povezani z denimo večjimi emocionalnimi tenzijami in nevrotizmom (glede teh potez niso Nemke prav nič višje, vsaj od Slovenk nc; medtem ko nižja stopnja depresivnosti kaže na to, da agresivnosti in razdražljivosti ne občutijo kot spodbudo za občutke krivde). Višji rezultat kot Nemke pa so slovenska dekleta dosegla pri naslednjih potezah: depresivnosti, obvladanosti, dominantnosti oziroma reaktivni agresivnosti in moškosti. Mislim, da so ti rezulati dovolj zanimivi. Ponovno je potrjena žc kar folklorna težnja Slovcnccv k depresivnosti. Pri Slovenkah jc bistveno več depresivnega razpoloženja, pesimizma, nezadovoljstva, slabe volje, strahu, osamljenosti, občutij praznine, manjvrednosti, krivde, pritoževanja, očitanja, agresivnosti do sebe in slabe konccntracijc. V zvezi z večjo depresivnostjo jc uganka, kako da se pri Slovenkah pojavlja tudi bistveno večja obvladanost in to zato, ker ta Icstvica zajema med drugim tudi več samozaupanja, vztrajnosti, prenašanja obremenitev, optimizma in dobre volje, kar vsaj na pogled ni prav kompatibilno z razmeroma povečano depresivnostjo. Res jc, da razlika v obvladanosti ni tolikšna kot razlika v depresivnosti. Morda nam bo stvar jasnejša, če upoštevamo še preostali potezi, dominantnost in moškost, kjer kotirajo Slovenke spet više. To pomeni, da Slovenke bolj nagibajo k dominiranju, uveljavljanju, imajo bolj cgoccntričcn pogled, so bolj sumničave in nezaupljive, občutljivejše za lastni interes, moralistične, konvcncionalno konformistične, bolj stroge, hkrati pa, kot rečeno, bolj maskuline, pripravljene se uveljavljati na vlogovno moški način, aktivne, samozavestne. Tu se vsiljuje več možnih miselnih kombinacij. Tudi čc so slovenska dekleta bolj maskulina, to šc nc pomeni, da so že prevzela in da so jim priznane moške socialnc vloge v družbi. Nasprotno, tc so šc vedno v večji meri pridržane moškim. Toda pri povečanih maskulinih tcndcncah Slovenk lahko to pomeni le, da jc konfliktnost med osebnostno naravnanostjo in družbeno razdelitvijo vlog toliko bolj globoka. Morda jc tu - mimogrede - šc eden, dodatni vir povečanih depresivnih teženj. Slovenke sc morda čutijo po eni strani dorasle aktivnejši, dominantnejši, podjetnejši dejavnosti - po drugi strani pa kot predstavnice svojega spola nc morejo dobiti za takšno dejavnost priznanja. In če ga dobijo, ga dobijo na način,ki hkrati ogroža njihovo intimno žensko identiteto. Tako so nekako dvakratno frustriranc. Njihovo depresivnost si jc razlagati predvsem v smislu večje negotovosti in večjega nezadovoljstrva ter morda kot ponavljajoče sc reagiranje na neuspeh ali premajhen uspeh v poskusih uveljavljanja in v pobudah. Toda, čc predpostavimo, da ta konfiguracija lastnosti ni od včeraj, kateri faktorji so jo pogojevali, vzpodbujali in, to moramo poudarjeno reči, so jo kljub vsemu cclo favorizirali in naredili za daljše obdobje kulturno stabilno. Na jasnem si namreč moramo biti, da konstclacija lastnosti, ki ni ugodna, nima najmanjših šans, da bi kulturno preživela. Očitno pa seveda jc, da jc lahko za različne kulturne razmere takšna kulturno stabilna konstclacija različna (razlike med našo in nemško populacijo nam to potrjujejo). Kaj torej stabilizira kombinacijo neagresivnosti, depresivnosti, obvladanosti, dominantnosti in moškosti? Morda jc zgovoren nadaljnji podatek (o njem bomo šc čuli), da so Slovcnci nekako komplementarno k povečani maskulinosti Slovenk morda manj maskulini kot npr. Ncmci. Vsaj za trenutek si dovolimo cclo drzno domnevo, da jc opisana kombinacija maskulinitete in femininosti pri Slovencih kulturno obrambnega značaja. Hipoteza jc presenetljiva, vendar dovolj preprosta. Za maskulino populacijo žena so dobra partija samo moški, ki sami niso pretirano maskulini. Kulturna sclckcija je počasi stabilizirala na slovenskem vzorec maskulina ženska - nc pretirano maskulini moški; smešno, ali ne, vendar bi ta vzorec lahko deloval narodnostno zaščitno, preprečeval namreč, da bi Slovencem njihova dekleta bolj kol siccr prevzemali njihovi sosedje, kjer jc mcdspolni vzorec "pravilnejši": feminina ženska, maskulini moški. Prav nič nas nc sme motiti dejstvo, da so bile na Slovenskem spolne vloge zelo tradicionalne in jasne. Maskulinost in femininostje ena dimenzija, ločenost spolnih vlog pa druga. Ločenost spolov jc lahko izrazita, čeprav se lastnosti pripadnikov spolov prekrivajo in nc razlikujejo tako ostro. Morda jc v tem, slednjem primeru cclo verjetno, da bo poudarjanje spolnih razlik kulturno toliko večje, kolikor manjša bo psihološka diferenciacija spolov. Skratka, manjša psihična spolna difcrcnciranosl moških in žensk ne preprečuje ali zmanjšuje difercnciacijc spolnih vlog, prej cclo obratno. Moški in žene, ki se psihološko manj razlikujejo, bodo iz kulturno-socialnih razlogov poudarjeno vztrajali na socialni spolni vlogi - čc nc bi, bi namreč bila prevelika nevarnost, da bi sc pojavila vlogovna in s tem družbena in kulturna konfuznost. Čc so psihološke osnove za difcrcnciacijo spolov zmanjšane, jc treba sociološke toliko bolj poudariti. Podobno kažejo tudi primerjave drugih naših in nemških vzorcev glede osebnostnih potez, ki jih zajema vprašalnik FPI. Tako najdemo pri vzorcu 47 deklet, učenk srednje mcdicinskc šole, naslednje značilnosti v odnosu do približno primerljive skupine Nemk: višja stopnja depresivnosti, emocionalno labilnosti, dominantnosti, maskulinitcte, zavrtosti in družabnosti, po drugi strani pa manj agresivnosti, odkritosti in nevrotičnosti (oziroma psihosomaLskih motenj). Ta slika se prcccj ujema z razlikami, ki smo jih ugotavljali prcjlc: potrjuje, da jc za Slovenke značilno več depresivnosti, dominantnosti (reaktivne agresivnosti) in maskulinitcte, za Nemke pa več agresivnosti in odkritosti. So tudi neujemanja, ki jih morda lahko pripišemo dejstvu, da se pri tem, drugem vzorcu Slovenk odražajo sclckcioniranc lastnosti populacijc (mcdicinkc) - od tod morda njihova relativno visoka družabnost (socialni altruiz.cm), vendar tudi več zavrtosti (plahosti) in manj nevrotičnosti in razdražljivosti. Pri moških razpolagamo z nekoliko bolj zanesljivo primerjavo, namreč med rezultati slovenskega vzorca 211 oseb v starosti 15 do 30 let in nemškega vzorca 112 oseb enakega starostnega razpona (glej zadnji koloni v tabeli 2). Pri Slovencih jc najti več psihosomaLskih motenj oziroma nevrotičnosti, manj pa dmžabnosti, samokontrole (obvladanosti), maskulinosti, najbrž manj depresivnosti in razdražljivosti in morebiti nekoliko več reaktivne agresivnosti in emocionalne labilnosti. Če pa primerjamo isti slovenski vzorcc z vzorcem 180 Ncmccv v starosti od 15 do 40 let, nam primerjava pokaže, da so Slovcnci signifikantno bolj agresivni, nevrotični, dominantni, odkriti in emocionalno labilno. Ncmci pa signifikantno bolj družabni, obvladani in maskulini. Združena primerjava moških vzorcev daje slutiti, da so zelo verjetne razlike med obema narodoma v potezah nevrotičnosti, cmocionalnc labilnosti, dominantnosti (tc so bolj izražene pri Slovcncih) in pa družabnosti, obvladanosti in maskulinosti (tc so bolj izražene pri Nemcih). OSEBNOSTNE POTEZE: PROFIL, INDEKS EMOCIJ Relativno nove podatke, ki omogočajo grobo primerjavo slovenske populacijc z ameriško (ZDA), dobimo na podlagi normiranih podatkov Plutchikovcga PIE. Poskus zajema osem osebnostnih lastnosti, ki so definirane na podlagi Plutchikovc teorije cmocij: inkorporacija (sprejemanje, zaupljivost, odvisnost), nckontroliranost (impulzivnost, avanturizem, želja po spremembah), samozaščita (bojazljivost, opreznost, previdnost), dcprivacija (depresivnost, prikrajšanost), opozicionalnost (kritičnost, negativizem), cksploracija (samokontrola, organiziranost, vestnost), agresivnost in reprodukcija (družabnost, vedrina, toplina). Oglejmo si najprej razlike med normnima vzorcema slovenske (N=708) in ameriške (normalne) populacijc. Zelo očitne razlike opazimo takoj pri štirih osebnostnih lastnostih: dcprivacija, opozicionalnost, cksploracija in agresivnost. Slovenski vzorec kaže v primerjavi z ameriškim bistveno več depriviranosti in manj opozicionalnosti, cksploracijc in agresivnosti. Spet opažamo pri Slovcncih torej več depresivnosti in občutij prikrajšanosti. Po drugi strani pa je pri njih manj kritičnosti v smislu negativizma in opozicionalnosti in prav tako manj odkrite agresivnosti. Največja razlika sc pojavlja na področju cksploracijc: Slovcnci so po teh podatkih bistveno manj samodisciplinirani, organizirani in življenjsko eksaktni. Tu bi bile dobrodošle tudi primerjave z drugimi narodi in kulturami; vsekakor menim, da jc Plutchikova cksploracija lastnost, ki jc ccnjcna in zato tudi prisotna v ZDA in protestantskih deželah bolj kot drugje; jc kar napisana na kožo ambicioznemu in organiziranemu ameriškemu stilu življenja. Med drugimi primerljivimi skupinami bi morda lahko zelo rezervirano primerjali šc rezultate ameriških in naših srednješolcev; treba pa jc povedati, daje naš vzorec veliko premajhen (n=21 za dijake in n=17 za dijakinje). Značilnosti teh profilov sc kar skladajo z razlikami, ki smo jih ugotovili pri splošnih vzorcih: tako jc pri obeh ameriških vzorcih več agresivnosti in opozicionalnosti, pri ameriških dekletih več cksploracijc (tc razlike pri fantih ni). Obstaja pa zanimivo odstopanje: pri dijakih jc več depresivnosti in depriviranosti pri ameriških skupinah! Pojavljajo sc tudi nekatere druge razlike: najvidnejša jc ta, da oba slovenska vzoirca prekašata ameriške v inkorporaciji (zaupljivosti, odvisnosti) in reprodukciji (družabnosti). Zlasti zadnja razlika nasprotuje splošni (in kol smo videli tudi večkrat polrjcni) predstavi, da pripadamo Slovenci bolj inlrovcrtnim, Američani pa vsekakor bolj ekstravermim narodom. OSEBNOSTNE POTEZE: CATTELLOV 16 PF Zal zasedaj šc nimamo prav dobrih primerjalnih podatkov za enega izmed najbolj znanih osebnostnih vprašalnikov, za Catlcllov 16 PF; ta vprašalnik, ki temelji na Cattcllovih teoretičnih in faktorsko analitičnih raziskavah osebnosti, zajema 16 izvornih osebnostnih potez. Pri nas ga jc pred časom prevedla in začela uporabljati Lamovčcva (1980), nato ga jc priredil in tudi normiral Pogačnik (1983). Pogačnik tudi navaja v svojem priročniku ameriške norme (za obliko C in D) ter britanske norme (za obliko A). S temi normami lahko primerjamo rezultate, ki jih jc Pogačnik dobil na vzorcu dclavccv delovne organizacijo Sava (Kranj). Pogačnik opozarja, da so med vzorci znatne razlike in navaja štiri možne vzroke teh razlik: testno situacijo (dclavci Sava so bili testirani v sclckcijski situaciji), možna odstopanja v prevodu in adaptaciji vprašalnika, druge razlike v strukturi vzorcev in končno tudi možne razlike med kulturama. Spričo tega je seveda nemogoče reči, kolikšen del in katere izmed mnogih razlik so morebiti posledica kulturno in nacionalno genuinih razlik med vzorci. Pogačnik ugotavlja pri našem vzorcu v primerjavi z ameriškim večjo moč jaza, moč nadjaza, nižjo sumničavost, manj občutij krivde, večjo samokontrolo in manj nagonske napetosti. Zdi sc mi, da jc prcccjšnja razlika tudi glede občutljivosti (femininosti); naš vzorce kaže večjo vrednost. To se npr. u jema z ugotovitvijo medkulturnih študij, kjer pravijo, da jc za nove, pionirske kulture značilno več trdega realizma, hkrati pa manj kultiviranosti, sentimentalnosti in občutljivosti. Ker so med navedenimi lastnostmi skoraj vse, ki so komponente nadrednega faktorja anksioznosti oziroma emocionalne labilnosti in ker po tej sliki izpade naš vzorec bistveno bolj stabilen in manj anksiozen, je treba seveda pomislili na to, da utegne to biti posledica odgovarjanja v sclckcijski situaciji. Pri našem vzorcu jc tudi večja tcndcnca k neiskrenosti; vemo pa, da sc ta seveda v takšnih situacijah povečuje, samega sebe prikazujemo v bolj zaželeni luči in tako seveda izpademo manj "nevrotični" in neprilagojeni. Znano jc, da sta stopnja anksioznosti in težnja k neiskrenosti v zelo pomembni negativni korclaciji. Zelo podobno bi lahko komentirali razlike med našim in britanskim vzorcem. Pogačnik pravi: "Naši subjekti se prikazujejo bolj odprti, družabni, dosegajo višji rezultat na skali sposobnosti, prikazujejo se kot bolj čustveno stabilni, bolj dominantni, bolj vestni, moralistični, bolj socialno smeli, bolj nezaupljivi, bolj prirodni, izražajo manj občutij krivde, so bolj radikalni, bolj vezani na grupo, bolj samokontrolirani in manj napeti, frustrirani." Menim, da ima Pogačnik prav, ko pravi, da gredo tc razlike na račun različnih situacij testiranja. No, nekateri rezultati so vendarle zanimivi. Sumničavost npr. negativno korelira z lcstvico neiskrenosti; pričakovali bi torej, da bodo naše osebe, ki so delale v sclckcijskih pogojih, nekoliko zmanjševale to potezo; čc sc jc torej pojavilo pri naših kljub temu več pretenzije (sumničavosti), to morda lc govori za dejansko večjo sumničavost naših ljudi. MOTIVACIJSKE IN DINAMIČNE LASTNOSTI Poleg temperamentnih in drugih strukturnih (stilističnih) osebnostnih potez imamo šc pomembno področje dinamičnih osebnostnih lastnosti, ki so povezane z relativno trajno motivacijsko usmerjenostjo posameznikov - torej z njihovimi potrebami, motivi, cilji in vrednotami. Žal tudi na tem pomembnem področju osebnosti nc razpolagamo s primerjalnimi podatki, ki bi bili rezultat sistematičnega raziskovanja. Zadovoljiti sc moramo z orientacijskimi primerjavami med različnimi vzorci naših slovenskih in drugih, neslovenskih populacij. Tako smo npr. zbrali podatke, ki smo jih dobili na študentih psihologije v letih 1980 do 1984, in siccr na znani Edwardsovi lestvici osebnih preferenc (EPPS), ki meri petnajst temeljnih motivacijskih usmerjenosti oziroma "prevladujočih motivov" (Lamovcc, 1980, 1988). Tc rezultate je vsaj okvirno moč primerjali z normami, ki veljajo za študentsko populacijo v ZDA. Vse to seveda poudarjeno z vsemi rezervami, ki sem jih žc prej navajal: obe populaciji nista dovolj izenačeni, da bi bila primerjava zanesljiva, obe seveda tudi nista reprezentativni za svojo nacionalno populacijo (saj gre za študente), vprašanje je, če je razumevanje postavk vprašalnika v obeh kulturnih kontekstih dovolj podobno itd. Kljub temu tvegajmo primerjavo ob - vsaj zdi sc - dovolj razumni predpostavki, da sc v razlikah med obema vzorcema vendarle odražajo tudi pristne mednacionalne razlike. Iz tabele 3 je razvidno, da se med slovensko in ameriško študentsko populacijo pojavlja več statistično signifikasntnih razlik. To velja tako za moški kot za ženski del vzorcev. Tabela 3: Razlike med slovenskimi in ameriškimi študenti na EPPS Motiv Slovenski vzorci Vzorci ZDA moški ženske moški ženske storilnost 16.40 14.69 15.66 13.08 popustljivost 9.20 8.61 < 11.21 12.40 redoljubnost 8.60 8.54 < 10.23 10.24 samopotrjevanje 15.40 12.27 (<) 14.40 14.28 neodvisnost 16.60 16.88 > 14.34 12.29 navezanost 13.80 16.77 (<) 15.00 17.40 zanimanje za psihično življ. 18.80 18.92 > 16.12 17.32 iskanje pomoči 16.20 15.42 > 10.74 12.53 dominan most 14.60 11.41 < 17.44 14.18 sprejemanje krivde 11.60 15.08 12.24 15.11 dajanje pomoči 16.80 15.88 14.04 16.42 iskanje sprememb 15.60 18.04 15.51 17.22 vztrajnost 7.20 12.85 12.66 12.63 heleroseksualnost 15.80 11.42 < 17.65 14.34 agresivnost 12.00 13.19 12.79 10.59 Prva motivacijska lastnost, pri kateri jc razlika več kot očitna, je popustljivost. To jc lastnost, kjer dosegajo ženske v povprečju višje rezultate (to ne velja kot vidimo za naše študente psihologije: toda gre za zelo majhno število). PrcscncUjivo visoka pa jc tudi razlika med našo in ameriško populacijo. Tako študenti kot študentke v ZDA dosegajo na lestvici popustljivosti višji rezultat. To pomeni, da so bistveno bolj pripravljeni sprejemati nasvete drugih, slediti navodilom in vodstvu drugih, dovoliti drugim, da odločajo, hvaliti druge, delati to, kar drugi pričakujejo, prilagajati se konvencijam in običajem, brati o znamenitih ljudeh itd. Ta razlika jc kot kaže komplementarna z razliko v neki drugi potezi, v neodvisnosti. V tej lastnosti so, kot bi pričakovali, moški višji kot ženske in tu sta oba slovenska vzorca više kot ameriška. Lahko bi dejali, da je neodvisnost v mnogih pogledih nasprotna lastnost kot popustljivost: kaže sc v tem, da odločamo neodvisno od drugih, da se izogibamo situacij, ki zahtevajo prilagajanje in konvcncionalno ravnanje, da delamo stvari ne glede na mišljenje drugih, da kritiziramo predstavnike avtoritete, izražamo svoje mnenje, prihajamo in odhajamo, kadar želimo, a tudi da se izogibamo dolžnostim in odgovornostim. To slednje jc prav zanimivo, saj nekoliko kvari pozitiven vtis, ki bi ga lahko imeli na podlagi ugotovitve, da se v slovenski populaciji kažeta nižja stopnja popustljivosti in odvisnosti, torej večja samostojnost in neodvisnost. To velja še zlasti, če upoštevamo, da ti lastnosti ne kažeta na pristno moč uveljavljanja in na pristno avtonomijo. Nasprotno, slovenska vzorca bistveno zaostajata za ameriškima glede dominantnosti in vsaj za dekleta to velja tudi v samopotrjevanju, medtem ko kažeta bistveno večjo usmerjenost, k iskanju pomoči od drugih. Dejali bi lahko takole: ob tem, ko slovenski študentje skušajo biti samostojni in nepopustljivi, so hkrati bolj pripravljeni iskati pomoč pri drugih, si bolj želijo simpatije, razumevanja, naklonjenosti in spodbujanja od drugih; in ob tem, ko skušajo bili neodvisni oziroma manj odvisni, so manj pripravljeni ali zmožni braniti svoja stališča, bili vodja, odločati v skupini, urejati spore med drugimi, prepričevati druge in vplivali nanje, usmerjati jih in nadzorovati. Skratka, težnja po neodvisnosti in samostojnosti se pri naših študentih nc povezuje s pravo močjo uveljavljanja, zlasti ne v skupini. Morda gre bolj za težnjo šibko uveljavljene osebe, ki noče pokazati prilagojenosti in popustljivosti, ki pa hkrati nima globlje osnove za resnično in samozaupajočo neodvisnost; ki hoče biti neodvisna in nepopustljiva, hkrati pa se nc zna uveljaviti in išče pomoč in odobravanje pri drugih. Seveda jc več kot dvomljivo, čc lahko tak negativističen avlonomizcm zbudi naklonjenost; najbrž nc in razočaranje jc neizbežno. Zavedati sc moramo, da takšna tolmačenja nc veljajo za vso populacijo. So lc odraz splošne, "povprečne" tcndcncc, ki je nakazana v razlikah med vzorci. Razlike predvsem povedo, da je v enem ali drugem vzorcu bistveno več oseb, ki delujejo na način, ki ga razlika nakazuje. Nikakor pa to seveda nc pomeni, da jc tcndcnca, ki jc nakazana z razliko, veljavna za cclotcn vzorcc. Oglejmo si zdaj šc druge razlike. Nedvomna in zelo signifikantna jc razlika v hctcroscksualnosti. Pri ameriških vzorcih obeh spolov jc heteroseksualno obnašanje bistveno močneje izraženo: sestajanje in sprehajanje z osebami nasprotnega spola, zahajanje z osebami drugega spola na prireditve, družabnosti, usmerjanje v spolne aktivnosti, poljubljanje, želja zaljubiti sc, pogovarjali sc o spolnosti, brati o spolnosti, gledati erotične predstave in filme itd. To ni presenetljivo. Na tem področju verjetno obstaja znatna razlika nc lc med Slovenci in Američani, temveč med evropsko in ameriško kulturo nasploh. Izkazovanje površinske hctcroscksualnosti in seksualna sproščenost ter cclo za naše pojme napadalna seksualnost jc, kot sc zdi, tudi nasploh povezana z dvema drugima potezama, ki ju tudi najdemo močneje izraženi pri ameriških vzorcih, namreč z dominantnostjo (ki smo jo žc omenjali) in samopotrjevanjem. Kultura, ki spodbuja kompetitivnost, dominantnost in socialno ekstraverzijo, spodbuja tudi seksualno uveljavljanje. Drugi pomembni faktor pri tem jc seveda bolj sproščena družbena atmosfera in na drugi strani večja in strožja regulacija seksualnih odnosov ter seksualna represija. Raziskave po svetu kažejo, da na splošno starejše kulture spodbujajo manj hctcroscksualnc svobode kot tudi družbene smelosti nasploh. Družbeni in seksualni odnosi so v teh kulturah fineje rcglcmcntirani, subtilnejši in v ccloti verjetno ludi bolj tabuizirani. Vendar pa npr. vsaj v naših vzorcih ni znakov, da bi bila ameriška populacija bistveno agresivnejša, nasprotno, kar zadeva žensko populacijo, bi cclo prej lahko zaključevali obratno. Signifikantna razlika sc pojavlja nadalje pri potezi redoljubnost. Ameriška populacija kaže redoljubnost, kar pomeni več urejenosti, načrtovanja, težnje po izdelavi podrobnosti, sistematičnosti in življenjske stabilnosti. Manj konsistentne so razlike pri potezi sprejemanja krivde. Pri starejših slovenskih vzorcih obeh spolov jc opaziti višjo stopnjo lc poteze, ki pomeni pogostejši občutek krivde, čc sc kaj narobe stori, večje občutje manjvrednosti in neadekvatnosli, plahost v prisotnosti nadrejenih, pripravljenost sprejemati kazen, izogibanje prepirom ipd. Ta poteza jc verjetno povezana z depresivno naravnanostjo in pri slovenski populaciji nc preseneča. Vendar je treba tu opozoriti, da pri mlajših slovenskih vzorcih najdemo prcccj drugačno sliko glede tc poteze, tako da se smer razlike skoraj obrne. Takšne oscilacijc seveda močno zmanjšujejo zanesljivost kakršnegakoli kategoričnega zaključka. Preostale razlike so bolj vprašljive in manj zanesljive. Slovenski vzorci pri obeh spolih izkazujejo višjo stopnjo pripravljenosti nudenja pomoči. To jc morda res znak dejansko večje solidarnosti in altruistične naravnanosti naše kulture. Morda pa so k tem razlikam prispevali "profesionalno" selegirani odgovori slovenskih respondentov, kjer gre izključno za študente psihologije. Podobna dilema velja tudi za lastnost zanimanja za psihično življenje oziroma za doživljanje: to jc lahko znak večje stopnje psihološkega čuta v naši kulturi nasploh, lahko jc znak selckcioniranosti naših vzorcev in lahko jc cclo oboje prisotno. Podobni pomisleki se vzbujajo tudi pri potezi storilnosti, kjer so rezultati tudi dokaj variabilni in nekonsistentni. Zanimivo jc tudi, da nastopajo razlike med spoloma pri ameriški populaciji bolj pogosto in močneje kot pri naših vzorcih. Pri Američanih sc pojavljajo prepričljive razlike med spoloma, kar pri dvanajstih od petnajst potez, pri slovenskih vzorcih pa so razlike med spoloma enako izrazite lc pri osmih potezah. Pri tem pa jc treba upoštevati dejstvo, da sta ameriška vzorca mnogo večja. Najbolj presenetljivo jc dejstvo, da sc pri slovenskih vzorcih nc pojavlja bistvena razlika med spoloma glede agresivnosti. Skoraj dvomim, da jc to splošna značilnost slovenske populacijc (na drugih psiholoških preskusih so tudi pri nas moški prepričljivo agresivnejši od žensk). Morda jc dovoljena domneva, da so kandidatinjc za psihološki poklic glede agresivnosti manj inhibiranc kot njihove rojakinje v povprečju. Vsekakor so agresivnejše od povprečnih ameriških študentk in so enako, čc nc cclo bolj agresivne kot njihovi moški kolegi. Vendar jc treba takoj povedati, da Edwardsova lestvica nc meri striktno negativne agresivnosti, temveč dokaj širok razpon obnašanja, ki zajema napadanje nasprotnih stališč, pripravljenost grajati druge - tudi javno, norčevati sc iz drugih, maščevati sc za žalitve, razjeziti sc, kriviti druge, brati poročila o nasilju ipd. Zanimivo jc ludi dejstvo, da so glede poteze samopotrjevanja Američani obeh spolov med seboj izenačeni, medtem ko so naši študenti bistveno bolj samopotrjcvalni kot študentke. Pri Edwardsu jc samopotrjevanje namreč bolj poteza, ki pomeni pritegovanje pozornosti in težnjo, narediti vtis na druge, kot pa druge načine samouvcljavljanja (ti so prisotni bolj pri potezi dominantnosti). Čc skušamo strnili razlike na vprašalniku EPPS, tedaj na kratko ugotovimo tole: ameriški študenti in študentke pomembno presegajo naše v motivih popustljivosti, rcdoljubnosli, dominantnosti in hctcroscksualnosti. Samo študenti iz. ZDA so od naših višje šc glede vztrajnosti, medtem ko so njihove študentke pomembno višje ludi v potezi samopotrjevanja. Na drugi strani so slovenski študenti in študentke bistveno više pri potezah oziroma motivih neodvisnosti in iskanja pomoči, pa tudi zanimanja za psihično doživljanje, ker jc po vsej verjetnosti vsaj delno tudi artefakt vzorca (študenti psihologije!). Naši študentje prekašajo Američane ludi v potezi dajanja pomoči, študentke pa v potezi agresivnosti. SOCIALNA STALIŠČA IN POTEZE Zanimivi podatki izhajajo iz norm "Testa socialnih stališč" (TSS) za mladino. Preskus zajema osem socialnih oricntacij (dimenzij, potez), dodamo pa šc dimenzije socialnc zaželenosti, socialnc zrelosti in sociabilnosti. Primerljivi podatki so za osnovne socialnc poteze, in siccr za vzorcc zadnjega letnika osnovne šole (glej tabelo 4). Ti podatki kažejo, da sc pojavljajo med slovensko in nemško mladino bistvene razlike skoraj pri vseh zajetih dimenzijah. Pri kompozitnih lestvicah socialnc zaželenosti, socialnc zrelosti in sociabilnosti sc pojavljajo prve razlike. Pri Slovcncih najdemo nekaj manj težnje po socialnem odobravanju (ta je večja v manjših krajih kot v večjih), vendar pa ludi bistveno manj socialnc zrelosti in sociabilnosti (ta v kontekstu TSS nc pomeni težnje po družabnosti, temveč predvsem socialno konslruktivnost in produktivnost). Morda bi lahko rekli, da sta pri slovenski mladini mladostniška upornost in negativizem cclo močnejša (odpor proti avtoriteti, kar sc kaže v nižjem skoru težnje po odobravanju); socialna stališča pri naših vzorcih pa kažejo na manjšo mero socialnc samostojnosti, zrelosti in konstruktivnosti. Morda ni povsem zgrešena misel, da jc pri nemških vzorcih prisotnih več avtonomnosti, lastne presoje in lastnih norm; pri slovenski mladini sta siccr morda bolj izrazita težnja po neodvisnosti in odpor do konformizma, vendar nista uravnotežena z lastnimi odločitvami in normami. Morda bi kazalo to povezati z družbeno situacijo in z velikim vrednostnim kaosom, ki sc pojavlja v naših razmerah, s konfliktnimi razmerami v šolstvu itd. Tabela 4: Primerjava slovenskih in nemških vzorccv glede socialnih stališč. Stališčnc poteze Slovenci Nemci (n=509; oba spola, starost 15 let) ženske (n=130; 15 let) moški (n=144; 15 let) socialna zaželenost 8.64-9.52* 9.94 9.40 socialna zrelost 9.66-10.15 12.31 12.53 sociabilnost 9.68-9.75 12.15 12.11 inlcrsocialnost 10.12 < 11.12 10.88 ckstrasocialnost 9.67 9.27 9.18 konsocialnost 9.79 < 11.61 11.94 pscvdosocialnost 10.07 > 7.98 7.82 diasocialnost 9.98 < 10.54 10.84 cpisocialnost 9.69 < 10.18 10.78 anasocialnost 9.65 < 11.05 11.67 katasocialnost 9.53 (>) 9.20 9.41 *prvi rezultat jc dobljen za učenec iz manjših, drugi pa za učcncc iz večjih krajev_ Glede posameznih komponent jc podoba razlik tudi zanimiva. Slovcnci so (čc gremo po vrsti) manj intcrsocialni, so torej manj socialno elastični, manj pripravljeni upoštevati argumente in situacijo drugega (brez aluzij na aktualne politične dogodke!). Dalje so Slovcnci bolj ekstrasocialni, torej bolj individualistični, manj pripravljeni angažirati sc v skupnih prizadevanjih, z manjšim občutkom odgovornosti do skupine (manjša "mi - zavest"); manjša ckstrasocialnost (pri nemški mladini) kaže na večjo socialno aktivnost, pripravljenost za navdušenje in prevzemanje iniciativc - pregovorni nemški skupinski ali kar čredni entuziazem torej šc ni izumrl! Slovcnci so bistveno manj konsocialni, kar pomeni, da so manj integrirani v skupino, manj iščejo varnosti v grupi, manj solidarni in prostovoljno kooperativni; po drugi strani so bolj pod vplivom lastnih, osebnih interesov in potreb, nc iščejo povezovanja, bolj "samozadostni". Posebno zanimiva jc razlika glede na potezo pscvdosocialnosti: la kaže na veliko večjo mero "nelojalnosti v okviru legalitete" pri slovenski mladini, na pripravljenost, s primernim opravičilom delovati tudi na škodo drugega ali skupine, na uprizarjanje lažne solidarnosti ali pa na pokrivanje sebičnih interesov s formalno avtoriteto in z moralnimi principi (ali sc tu skriva znana slovenska "fovšija"?); kakorkoli že, videti jc, da so naši mladinci bistveno bolj individualistično in manj skupinsko orientirani. S tem sc skladajo ludi druge razlike. Slovcnci so nekoliko manj diasocialni (bolj negotovi, manj socialno vitalni, rizični, samozavestni; bolj občutljivi do poslcdic ravnanja, bolj uslužni). So ludi nekoliko manj cpisocialni - manj statusno in položajno zahtevni v skupini, medlem ko so nemški mladinci bolj socialno ambiciozni, konkurenčni, sc pripravljeni kosati, posekati partnerja, bolj skušajo uveljavljati socialno premoč in prestiž. To utegne bili vendarle tudi poslcdica razlik v ideološki in mentalitetni naravnanosti Ncmccv (hierarhičnost, rivaliziranjc) in Slovcnccv (cgalitarnost). Znatna pa jc spet razlika v naslednji potezi, v anasocialnosti; Slovcnci so manj anasocialni, so manj kritični do avtoritet in solidarni s skupino proti avtoriteti; raje reagirajo kot zastopniki avtoritete v skupini (tipičen primer te naravnanosti bi bil, čc bi npr. "šimfali" čez oblast, ne da bi hkrati z drugimi potegnili proti njej), dajejo prednost redu in disciplini kot takšni (nc glede na skupinskoi produktivnost in angažiranje). Rahlo so slovenski mladinci bolj katasocialni, pripravljeni pokazati podcenjevanje in omalovaževanje drugih v skupini; pripravljeni raje kritizirati tovariša kot opravičevali ga (drugi del notorične slovenske "fovšije"?). Ta primerjava socialnih lastnosti nc "izpade" najbolj pozitivno za slovenske vzorce. Toda pred prenagljenimi zaključki jc treba ponovno opozoriti na še prccej majavo vrednost tovrstnih primerjav, kajti razlike med skupinami lahko nastajajo tudi zaradi mnogih drugih faktorjev, ki z merjeno dimenzijo nimajo zveze - razlike v prevodu, v faktorski strukturi postavk itd., itd. Vendar pa dobljena slika najbrž ni povsem varljiva -dejstvo, da smo Slovcnci dokaj individualistični, šibko skupinsko orientirani in integrirani, se sklada tudi z drugimi podatki! To pa je vendarle lastnost, ki ima tudi pozitivne strani; morda smo Slovcnci bolj zavarovani pred nevarnostjo, da bi nekritično sledili samozvanim vodjem ali izgubljali svoj profil v masi. Morda jc tudi ta lastnost pripomogla k nacionalni odpornosti v preteklosti (ali pa bo bolj držalo, da sc jc selektivno ojačevala, ker so pač ostajali tisti pripadniki naroda, ki so se pritiskom izgubljanja identitete bolje upirali). Vendar pa sc lahko vprašamno, čc za uveljavljanje v sedanjih časih nc bi bilo dobro, da bi spodbujali nekaj "neslovenskih" potez, npr. močnejši in pristnejši občutek skupinske odgovornosti ter angažiranja v skupnih prizadevanjih. LITERATURA Barrett, P. & Hyscnck, S.B.G., The assessment of personality factors across 25 countries, J. Pcrs. Ind. Diff., 1984, J. 5, str. 615-632. Baškovac-Milinkovič, A., Bclc-Potočnik, Ž., Hrušcvar, B. in Rojšc, J., PIK. Profil indeks emocij, Ljubljana, Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, 1979. Bclc-Potočnik, Ž., Iladžisclimovič, D/, in Tušak, M., Test socialnih stališč - TSS, priročnik, Ljubljana, Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, 1978. Bclc-Potočnik, Ž., Hrušcvar, B. in Tušak, M., FPI (Frciburški osebnostni vprašalnik), priročnik. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, 1981. I^movec, T., Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacijo, cmocij, osebnosti in učenja, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1980. Lamovec, T., Priročnik za psihologijo motivacijc in cmocij, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1988. Lojzk, L., EPQ, Fysenckov osebnostni vprašalnik, priročnik, Ljubljana, Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, 1979. Pogačnik, V., 16 PF - priročnik, Kranj, 1983. Šipka, P., Ličnost Jugoslovcna opisana rczultatima na TPQ: jedna mctaanaliza, referat na 9. kongresu psihologa Jugoslavije, Vmjačka Banja, 1988. Sedanji trenutek družbe Nekaj besed o 17. plenumu CK SKJ, o ustavnih spremembah in pluralizmu VOJAN RUS Objavljam skoraj dobesedne prispevke v razpravah v letu 1988 na Komisiji za idejno in teoretsko delo CK ZKJ v predhodnih pripravah 17.seje CK ZKJ, v zvezni konferenci SZDLJ v pripravah sprememb zvezne ustave in na Predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije glede političnega pluralizma (edino zadnja razprava jc razširjena), ker vse tc razprave poskušajo zajeti del sedanje družbene stvarnosti Jugoslavije in Slovenije. Ti prispevki so lahko zanimivi kot drobci zadnjih družbenih dogajanj v Jugoslaviji, lahko pa ludi s svojo implicitno filozofsko in znanstveno metodologijo. V svojem štiridesetletnem filozofskem in znanstvenem delu sem namreč od začetka zavestno apliciral znanstveno konkretno-dialektično metodologijo, ki koherentno povezuje filozofijo in posebne znanosti, kot so ekonomija, sociologija, politologija in teorija mednarodnih odnosov (z vseh teh področij sem napisal okrog trideset knjig). Konkrctno-dialcktična metodologija sc seveda boji bolj kot smrtnega greha fraz o "dialektičnih nasprotjih" in poskusov, da sc izkustveno-zgodovinska dejstva popačijo, da bi jih lahko stlačili v take fraze. Konkrctno-dialcktična metodologija najprej analitično preuči konkretno-bistveno vsebino posameznih pojavov, delov, strani in področij človeka in šele potem stremi k sintezi različnosti. Po tej poti (metodi) sem preučil (sledi tega dela so v objavljenih delih) v zadnjih štiridesetih letih posamezne komponente sodobnega človeka od dela, osebe, družbe, morale, umetnosti, vrednot in mišljenja, do komponent sodobnega gospodarstva, politike, socialnih in mednarodnih odnosov. To konkretno-dialektično filozofsko in znanstveno metodo, ki povezuje hipotezo, indukcijo, analizo, generalizacijo, abstrahiranjc in sintezo, sem stalno uporabljal od filozofskih del do dnevnopolitičnega delovanja. Z njo sem bil lc eden od mislečih jugoslovanskih dialektikov. Rezultati te naše skupne metode pa so med drugim vidni tudi v Programu SKJ, v Dolgoročnem programu stabilizacijo in ludi na 17. seji CK ZKJ ter v novih amandmajih zvezne ustave. In čc skromno dodam: ludi v drobcih, ki jih objavljam v nadaljnem. Nepristranski opazovalcc pa bo lahko primerjal rezultate konkretno-dialektične metode s tistimi metodami, ki sc vsaj meni zde malcc ožje, ki pa sc tudi iri desetletja svobodno in ugodno soočajo z jugoslovansko in slovensko družbeno problematiko: novokantovstvo, eksistencializem, fenomenologija, lacanovstvo itd., (ki jim vsem želim, da sc šc naprej dobro počutijo, nam dialektikom pa enake družbene pogoje). I. O PLURALIZMU, SLOVENSKI DEMOKRATIČNI ZVEZI IN SOCIALDEMOKRA TSKI ZVEZI (RAZPRA V A V RK SZDL) A. Uvodne pripombe 1. Samoupravni politični pluralizem jc glede na slovenske in jugoslovanske razmere in cilje - prehod na višjo gospodarsko in kulturno raven - veliko plodncjši in racionalnejši ter veliko bolj v skladu z našimi zgodovinskimi posebnostmi (Osvobodilna fronta), kot strankarski pluralizem. Dosedanji samoupravni politični pluralizem pospešuje oblikovanje in izražanje ter povezovanje tistih različnih avtentičnih človeških interesov in stremljenj, ki neposredno spodbujajo višjo družbeno produkcijo in menjavo materialnih in duhovnih vrednot. To jc delno izražal tudi politični strankarski pluralizem v razvitih deželah (npr. oblikovanje delavskih strank in sindikatov). Nasprotno temu pa težnje k strankarskem pluralizmu v Sloveniji in Jugoslaviji po letu 1945 izražajo samo težnje posameznih skupinic (npr. kakšnih publicistov) po goli oblasti in denarju, brez kakršnekoli zveze z avtentičnimi človeškimi interesi. Spopadi, ki jih jc strankarski pluralizem (njegovi elementi) vnašal žc 30 let v slovenski prostor, niso dali niti enega plodnega rezultata, ampak so samo izčrpajoče razmetavali nacionalnc energije. 2. Povsem jc zgrešena occna, da jc OF bila koalicija političnih strank in da naj bi bila SZDL koalicija strank, oziroma sploh koalicija. Nikjer v Evropi ni prišlo v XX. stoletju do tako vsesplošnega in radikalnega odklanjanja meščanskega strankarskega načela, kot v vseh temeljnih skupinah OF (nc samo od komunistov, ampak odločno tudi od sokolov in kulturnih dclavccv, krščanski socialisti pa tudi niso bili stranka). To odločno odklanjanje meščanskega strankarstva jc bilo v vsej napredni Sloveniji leta 1941 izvirno in spontano, ker so nebogljene stranke slovenskega nezrelega meščanstva skoraj povsem odpovedale v soočanju z usodnimi vprašanji slovenskega naroda. (Leta 1918, zlasti pa v letih 1935-1945.) 3. Nikakor nc moremo sprejeti teze, da naj bo SZDL koalicija, ker s tem nedvomno odpiramo vrata v naših pogojih povsem neplodnemu strankarskemu pluralizmu in ker bi mu s tem dali najširšo možno lcgaliteto in bi mu samo preskrbeli širok udobni prostor znotraj SZDL, ki bi se pojavljala samo kot tehnični in finančni servis za razne stranke, zgubila bi pa vso svojo akcijsko enotnost in s tem prenehala obstojati kot samostojna politična organizacija. Koalicija namreč pomeni vedno zvezo strank, ki so sc povezale samo ob eni ali nekaj aktualnih zadevah, ohranile pa so povsem samostojne politične programe in lastno strankarsko organizacijo in ki lahko koalicijo poljubno prekinejo. 4. Najustrezneje je, da SZDL šc naprej ostane zveza in nc koalicija ter da SZDL še bolj poglobi tisti samoupravni politični pluralizem, ki jc posrečeno žc zdaj v njenem naslovu (Socialistična zveza in nc koalicija) in da v praksi postane šc bolj zveza izrazito avtonomnih in avtentičnih družbeno-interesnih skupin, ki imajo veliko avtonomijo glede različnih področij dela, veliko avtonomijo glede vsakdanjega dela, glede notranje organizacije in lastnih vodstev, ki pa so trajno akcijsko povezane glede osnovnih družbenih ciljvc in splošne smeri delovanja (zato tvorijo zvezo avtonomnih skupin in organizacij). Tako široko praktično avtonomijo jc v okvirju Socialistične zveze žc uresničilo prcccjšnjc število organizacij in to brez vsakih težav, kar jc dokaz življenjskosti takega pluralizma, druge organizacije pa naj jo šc močno poglobijo (npr.sindikati). Organiziranje avtentičnih družbeno-interesnih skupin na avtonomen način pa nujno pospešujejo plodno produkcijo duhovnih in materialnih vrednot, saj avtentične interesne skupine izražajo različne, vendar komplementarne strani človekovega bistva: a./Določene organizacijo v Socialistični zvezi izražajo temeljno družbeno delitev dela (sindikati, kmečka organizacija, gospodarska zbornica, strokovna in stanovska društva: ekonomisti, društva inženerjev in tehnikov) ali b./kulturno zgodovinske različnosti (organizacije Socialistične zveze različnih jugoslovanskih narodov in narodnosti, društvo književnikov, duhovniško društvo itd.) ali c./ naravno-kulturnc različnosti (zveza mladine, ženske organizacije) d./ posebne družbene dejavnosti (ekologija, množična kultura, telesna vzgoja in si). Žc na prvi pogled jc očitno, da družbcno-intcrcsne skupine pod 1-4 izražajo resnične človeške interese in da se s tem ostro razlikujejo od politikantsko-strankarskih skupin, ki sc borijo samo za svoj goli vpliv in za oblast in nc za kakšne avtentične interese. 5. Objektivna merila, kakšna naj bo vsebina, oblike in načini delovanja učinkovitega političnega pluralizma, so najbolj utemeljena v posebnem družbenem stanju, v posebnih realnih možnostih družbenega razvoja in v zgodovinskih posebnostih posameznih dežel. Naša Socialistična zveza in avtonomni subjekti, ki jih združuje, imajo danes prcccj skupnih družbenih pogojev z množičnimi političnimi organizacijami v številnih sodobnih deželah. Prva podobnostjo v tem, da v večini sodobnih razvitih in nerazvitih dežel ni skrajnih nasilniških režimov niti'vojnega stanja in da bodo verjetno lake stabilne, normalne politične razmere v vsem svetu prcccj trajne (zaradi splošnega umirjenja v svetu, začenši z boljšimi odnosi med obema supersilama). Zato jc koristno pri določanju objektivnih meril našega političnega pluralizma izvršili primerjavo z normalnimi merili, ki jih v svojem političnem delovanju in odnosih z drugimi strankami zastavljajo normalne, povprečne politične množične organizacije, ki uspešno delujejo v normalnih pogojih. V tem smislu so za Slovenijo, ki jc žc dosegla spodnjo mejo gospodarske razvitosti, pa tudi za Jugoslavijo zanimive zlasti množične socialistične, socialdemokratske in komunistične stranke zahodne in severne Evrope, kot so francoska socialistična stranka, nemški in skandinavski socialdemokrati in italijanski komunisti. Za socialistično zvezo Slovenije in Jugoslavije so zanimive tudi množične stranke v nerazvitih deželah, ki so napredne in delujejo v normalnih pogojih kot Kongresna stranka v Indiji ali Institucionalna stranka v Mehiki. Kot politična izkušnja pa so zanimive tudi tiste desnosredinske in konzervativne stranke v Evropi, ki imajo močno različne družbenopolitične ciljc od nas, so pa zavzete za strankarsko parlamentarni pluralizem kol so npr. konzcrvativci v Angliji, krščanski demokrati v Zah. Nemčiji, degolisti v Franciji in drugi. Čeprav nc moremo ničesar iz drugih dežel prenašati k nam mehanično in slepo, so vendar za nas pomembna povprečna, normalna merila sodobnih, povprečnih, normalnih množičnih strank glede političnega pluralizma, ker bomo s tem v SZDL dobili pomembne argumente v razpravi o političnem pluralizmu, ki jo bomo imeli z Slovensko demokratično zvezo in Socialdemokratsko zvezo. Jasno jc, da danes za nas nc veljajo več političnoorganizacijska merila, ki so ustrezala naprednim strankam in gibanjem pod režimi skrajne diktature npr. bolševikom v carski Rusiji, komunistom v stari Jugoslaviji, delavskim in osvobodilnim gibanjem za časa fašizma in kolonializma. Ko naša opozicija govori o sodobnih "vzorcih" političnega pluralizma in parlamentarizma v razvitih deželah, jc njena velika pomanjkljivost v tem, da sploh ni dojela velikih političnih novosti v vseh razvitih deželah v drugi polovici XX. stoletja. Med tem ko so bili za I. polovico XX. stoletja za vse tc dežele in zlasti za zahodnoevropske značilni ostri notranji politični spopadi (fašizem, težnje k politični revoluciji), jc v vsej drugi polovici XX. stoletja v vseh razvitih deželah značilno globoko, široko in trajno politično soglasje, široka politična enotnost, širok in urejen konsenz vseh množičnih političnih organizacij, naprednih in konzervativnih (izjema so samo kakšne majhne obrobne skupine). Ves politično strankarski pluralizem zahodne Evrope ima danes za osnovo zelo globok konsenz, globoko enotnost nc samo v spoštovanju ustavne ureditve (ne gre torej samo za enotnost strank ustavnega loka glede ustave) ampak za veliko več: gre za skupne osnove glede večine najvažnejših notranjepolitičnih, zunanjepolitičnih in socialnih vprašanj kot so: tržna ekonomija, socialna država, parlamentarna demokracija, Evropska gospodarska skupnost, Atlantski pakt. Več strankarski pluralizem zahodne in severne Evrope sc odvija skoraj izključno znotraj teh skupnih osnov, ki jih ne spoštujejo samo desne, konservativne in sredinske stranke, ampak tudi socialdemokratske, socialistično in mnoge komunistične stranke (npr. italijanska komunistična stranka in skoraj vse socialdemokratske stranke sprejemajo Atlantski pakt, kar ima lahko za njihove dežele v primeru atomske vojne težke poslcdicc, naša opozicija pa noče sprejeti niti neuvrščenosti, ki takih poslcdic nima in ki nam šc krepi možnosti sodelovanja z zahodnimi in vzhodnimi državami). To nikakor nc pomeni, da v Zahodni in Severni Evropi ni več razrednih nasprotij, ampak lc, da tu ni več takih katastrofičnih in kaotičnih, skrajnih zaostritev kot v prvi polovici 20. stoletja. Tukajšno buržuazijo jc srečala neka doza pameti (po katastrofah v dveh svetovnih vojn in po veliki ekonomski krizi) in jc zato pripravljena na določeni kompromis z delovnimi ljudmi, pripravljena jc, da sc del dobička preusmerja za socialnc dajatve in razvoj, da sc delno pogaja z delavskimi sindikati, da nc goni delavcev v absolutno osiromašitev in pod fašistično utilitaristični teror; tudi v teh pogojih pa jc možna visoka stopnja cksploatacijc. Konsenz na zapadu mogoča torej minimum sožitja. Naša opozicija nc vidi ali pa noče videti, da jc uspešen gospodarski razvoj in socialni mir v zahodno evropskih in scvcrno-evropskih državah zagotovljen prav z omenjenim, širokom nacionalnim konsenzom, ki ga v naših razmerah seveda uteleša izrazito pluralistična Socialistična zveza. Tak širok konsenz kot temelj našega pluralizma jc v naših težkih kriznih pogojih šc bolj pomemben za čim bolj racionalcn preboj na višjo gospodarsko in kulturno raven. Neustavni in nckonscnzualni pluralizem, ki pa ga predlaga naša opozicija, bi silovito razbil naše moči in zavrl naš gospodarski, socialni in kulturni razvoj zaradi ncracionalncga razmetavanja družbenih moči. Naša opozicija sc od vseh normalnih političnih strank v razvitih deželah in zlasti v zahodni in severni Evropi razlikujejo po tem, da iz svojega strankarsko-političnega pluralizma izključuje tiste skupne osnove Slovenije in Jugoslavije, ki so nastale povsem naravno in ki so v naših pogojih nezamenljive: samoupravna socialistična demokracija, delo kot glavno merilo položaja človeka, fcdcracija s konsenzom, neuvrščenost. Za razliko od vseh normalnih, socialističnih in konservativnih strank, ki vse spoštujejo njihove posebne skupne osnove, hoče naša opozicija s svojim strankarskim pluralizmom odstraniti skupne temelje Slovenije (in seveda tudi Jugoslavije). Za razliko od vseh političnih strank razvitih dežel, ki čuvajo temelje svoje akcijsko-politične enotnosti, hoče naša politična opozicija sedeti na dveh stolih: in na stolu socialistične zveze in na stolu izvenustavne in izvcnkonsenzualne opozicije. Kaj takega nc more niti pomisliti nihče v zahodni in severni Evropi. Nobena normalna povprečna stranka se ne strinja, da bi bila kak posameznik ali skupina obenem aktivni član v tej stranki in v drugi, opozicijski stranki, čc tudi obe stranki pripadala skupnemu ustavnemu in konscnz.ualncmu loku, saj bi tako nastal v vsaki stranki akcijski razkroj, popolna nemoč. Takega dvojnega članstva ne bodo dovolili niti socialisti in degolisti v Franciji, niti social-dcmokrati in krščanski demokrati v Zah. Nemčiji, niti konzcrvativci in laburisti v Angliji. Tako dvojno članstvo, tako sedenje na dveh stolih so si v vsej Evropi lahko dovolili samo nekateri posamezniki in skupinicc v Sloveniji. Sedaj ga skušajo šc formalno uveljaviti v svojih odnosih s socialistično zvezo. B. Slovenska demokratična zveza Eno pot k strateškemu cilju Slovenske demokratične zveze jc njen glavni vodja povsem jasno opredelil (njegov članek v Delu, 10.12.88, str. 32): "Zdaj pride trenutek za veliko koalicijo: združijo sc vse politične skupine (zaenkrat nc bomo rekli stranke), ki branijo liberalni socializem. Slovenski problem (da ne rečem jugoslovanski) jc v tem, da liberalnega (pluralističnega...) socializma nc brani samo ZK, ampak da mu ZK v veliki meri cclo nasprotuje, med tem ko ga podpirajo tk.i. alternativne sile. Tako pridemo do tega, da postane večji del ZK protisistemska stranka, med tem ko jc večina prodemokratične (opozicijc) zunaj ZK. Iz tega sledi, da bi moralo priti do diferenciacije v ZK in do političnega konstituiranja opozicijc - v skupni veliki koaliciji, ki bi branila model liberalnega socializma. V tem primeru bi vladala večina, protisistemski elementi pa bi ostali v manjšini. Tega nc govorim čisto na pamet..." "... Samo partijsko članstvo jc v manjšimi, šc bolj pa v manjšini njegov liberalni del, kar - kot bi rekel Lijphart - zmanjšuje njegov koalicijski potencial. Ko bi imeli polno 'zasedeni' cclotcn politični prostor, od leve do desne, bi mogla postati jedro koalicijc neka sredinska, npr. social-demokratska skupina, ki bi pritegnila v koalicijo liberalno ZK in denimo krščanske socialiste pa "šc mirovnikc - zelene itd. Ob tem pa jc treba omeniti neko - seveda hipotetično - možnost, da bi Slovenija izkopala iz krize in da velika koalicija čez čas ne bi bila več potrebna. V tem primeru bi sc lahko zgodilo, da bi 'socialni demokrati' hoteli postavili vlado sami ali v 'minimalni' koaliciji s 'krščanskimi demokrati', kar bi liberalno ZK prestavilo v opozicijo in jo žc spet družilo z boljševiki" (podčrtal V.R.). Glavni cilj Slovenske demokratične zveze jc torej uresničiti koalicijo skupin in strank ("zaenkrat nc bomo rekli stranke"), ki bodo odstranile Zvezo komunistov Slovenije, s tem da bodo dosegle odstranitev iz političnega življenja večine članstva ZK, v bodočem vladajočem sistemu pa bi lahko ostal lc mali del sedanje ZK. Ta "sistem" pa nikakor ne bi bil socialističen, ker jc ta skupina v Gradivu za slovensko ustavo in v programu SDZ izpustila vse socialistično. Središčna organizacija koalicije, ki bi po vodji odstranila sedanjo ZK, bi bila nova socialdemokratska stranka. Vodja slovenskih novih "demokratov" namenja torej novim "socialdemokratom" (tega ne moremo pripisati samim "socialdemokratom", ker sc o tem šc niso izjasnili) vlogo tipične desne sredine, kar pa je v ostrem protislovju z vso evropsko socialdcmokracijo kot lcvico. Vodja namreč namenja (točneje želi, ker gre po njem za "fantazije", ki pa, kot jc znano, vedno izražajo želje), da bi naši novi "socialdemokrati", odigrali povsem isto vlogo kot meščanski liberalci v Zahodni Nemčiji. Le-ti so bili dolgo z socialdemokrati kot levico v levosredinski vladajoči koaliciji, ki pa so jo libcralci razdrli in z desnimi krščanskimi demokrati oblikovali desnosredinsko koalicijo. Enako kot ti libcralci naj bi po "demokratskih" željah naši novi "socialdemokrati" bili najprej sredina "velike koalicijc", po njenem razpadu pa naj bi postali zavezniki "krščanskih demokratov"; končali naj bi torej v desno sredinski, meščanski koaliciji. Našim "socialdemokratom" drugi namenjajo ali želijo veliko bolj desno vlogo kot jo imajo evropski socialdemokrati (ti so vsi levi) in kot jo želi slovenska javnost (lc-ta sc jc v zadnjih anketah pokazala šc dosti bolj leva kot žc tako leva Italija ali Španija ali Francija, saj je pri nas za cclotno lcvico "glasovalo" okrog 64 % in za vso meščansko desnico okrog 31 % odstotkov!!). To bi bila po vodji ena, vendar manj realna možnost. Drugo, bolj realno možnost in pot pa vodja vidi v tem, da "liberalna ZK" postane glavna sila formiranja "velike koalicijc". Kot smo videli, bi vodja priznal liberalni ZK tako vlogo samo, čc bi kot manjšina odstranila večino dosedanje ZK, skratka, čc bi dejansko likvidirala sedanjo ZK, s tem pa kot mala skupinica postala ujctnica "velike koalicijc". Skratka, po načrtih vodje naj bi prihod koalicijc skupin Slovenske demokratične zveze v SZDL v obeh primerih pomenil odstranitev sedanje ZK. Ni niti ene povprečne, normalne in uspešne zahodnoevropske stranke, ki nc bi takih "ponudb" smatrala za smešne ali žaljive. Da jc stališče glavnih pobornikov Slovenske demokratične zveze nekonsezualno in neustavno, priča tudi Gradivo za slovensko ustavo, v katerem so zapuščeni vsi temelji ustave. Da gre pri Slovenski demokratični zvezi za nekonsenzualna in neustavna stališča (tako sc nc bi mogla pogajati nobena normalna zahodnoevropska stranka), pričajo tudi stališča v nedavni Programski izjavi Slovenske demokratične zveze: "Glavni cilj SDZ jc gibanje za vzpostavitev parlamentarne demokracije, zato bo svoje delovanje posvetila temu cilju: vzpostavitev parlamentarne demokracije. Pri tem delovanju bo sodelovala z drugimi demokratičnimi silami." Ta določba Programa SDZ jc neustavna in nekonsenzualna v naših pogojih, ker jc po določilih Ustave SFRJ za našo ureditev značilna socialistična samoupravna demokracija (npr. 1. člen in 10. člen Ustave SFRJ). Parlamentarna demokracija jc bila v 18. in 19. stoletju velik zgodovinski napredek v primerjavi s fevdalno in absolutistično politično ureditvijo. Poudarjati samo parlamentarno demokracijo pa jc v drugi polovici 20.stolctja velik korak nazaj v 18. in 19. stoletje, ker so skoraj v vseh razvitih deželah ludi močni elementi socialistično dcmokracijc (socialna država, delavske stranke in sindikati). Naša ustava pa poskuša povzeti tudi vse pozitivne sestavine parlamentarizma. "SDZ bo v politični konkurenci predlagala in podpirala svoje kandidate." To stališče Programa SDZ o čisto "svojih" kandidatih SDZ dokazuje, da lc-ta nc spoštuje ustavno določene vloge SZDL glede volitev (VIII. del Temeljnih načel Ustave SFRJ), saj sc po ustavi politična in akcijska enotnost SZDL uresničuje izrecno tudi v volitvah. Zato nc SDZ nc druge organizacije v SZDL nc morejo imeti čisto svojih kandidatov, saj bi ločeno postavljanje lastnih kandidatov na vseh ravneh pomenilo, da jc SDZ samostojna stranka, ki ni niti v koaliciji s Soc. zvezo. Seveda se bo v bodoče SZDL držala principa "več kandidatov za eno mesto" in bodo seveda vsi člani Soc. zveze lahko sodelovali pri določanju teh več kandidatov, ki pa bodo vedno skupni kandidati Soc.zvcze. "Zato zavrača 'kulturno revolucijo', ki jc iz človeka naredila 'neposrednega proizvajalca v združenem delu'." To stališče iz Programske izjave SDZ jc neustavno in nckonsenzualno in zastarelo, saj je zgodovina žc zdavnaj v najrazvitejših državah naredila večino ljudi za "neposredne proizvajalce v združenem delu" in naša ustava samo izraža to dejstvo združevanja množic v sodobnih gospodarskih oblikah. Ni treba naštevati številnih šc veljavnih členov ustave, v katerih sc govori o združenem delu. Voditelj SDZ so v drugi izjavi, skupaj z beograjskimi istomišljcniki, cclo trdili, daje glavna slabost dosedanje ustave nekakšen "privilegirani status dclavccv". To je sociološki in pravni nonsens. V kolikor sc in čc bi sc uresničevala ustavna določila o samoupravljanju, bi dclavci postali namesto sedanjih mezdnih objektov samo enakopravni člani družbe in nič več. Težnja po ukinitvi ustavnih določil o "neposrednem proizvajalcu" v Programu SDZ dokazuje, daje "parlamentarna demokracija" po tem programu lahko oropana cclo tistih pridobitev, ki so si jih delavci v drugi polovici 20. stoletja izborili cclo v kapitalističnih državah, in da bi ta demokracija bila brez protiuteži razredni (kapitalistični in birokratski) vladavini. C. Člani SDZ in Socialdemokratska zveza Po javnih obvestilih naj bi v SDZ sodelovali Društvo slovenskih pisteljev. Slovenska matica, Društvo 2000, Kmečka zveza, obe študentski organizaciji in Socialdemokratska zveza. Preden sc tc skupine na ustavnih temeljih priključijo Soc.zvczi, lahko dogovori in pogajanja tečejo dalj časa. Razgovorov ni treba dokončno prekiniti, četudi ne bo doseženo soglasje. Vendar bo Soc. zveza javnost precizno informirala, o katerih ustavnih osnovah jc s posamično skupino sporazum žc dosežen in kje šc nc (seveda pa sedaj in v bodoče posamezni, invidualni člani skupin ostanejo individualni člani SZDL in jc vsako individualno članstvo tudi bistven del pluralizma). Šc posebej jc treba priporočiti, da, nc glede na določene temeljne nesporazume, vsi člani omenjenih skupin uživajo vse formalne in vsebinske pravicc, ki jih imajo vsi drugi občani. Posebej jc treba poudariti bistveno razliko med mnenjskim in političnim pluralizmom. Medtem ko SZDL pospešuje in goji nestrankarski, samoupravni politični pluralizem na osnovi ustave, se lahko svobodno izražajo tudi številna neustavna in nekonsenzualna mnenja in stališča (razen listo, kar jc izrecno z zakonom prepovedano). Glede Socialdemokratske zveze jc treba omenili naslednje. Pozitivno jc, da predstavniki tc skupine poudarjajo, kako nameravajo delati na osnovi veljavne ustave SFRJ in SR Slovenije. Zato bi svoj program Socialdemokratska zveza lahko utemeljila na ustavi in dala javno izjavo o tem. Vsekakor pa bi bilo v nemogočem protislovju, čc bi "socialdemokrati" na eni strani trdili, da delajo na temelju ustave in in obenem sprejemali Program Slovenske demokratične zveze in njeno usmeritev, ki jc izrazito neustavna in nekonsenzualna in šc obenem nasprotna interesom neposrednih proizvajalcev. Sprejem omenjenega protislovja bi pomenil uvajanje takega zmedenega anarhičnega strankarsko političnega pluralizma, ki bi razkrojil SZDL in ZK in kakršnega ni nikjer v svetu. Iz prej omenjenih razlogov ni niti pri "socialdemokratih" (niti pri katerikoli skupini) utemeljena zahteva, da postavljajo čisto "svoje" delegate in čisto "svoje" kandidate na volitvah, kot to napovedujejo predstavniki "socialdemokratov". Ta napoved "socialdemokratov" in SDZ bi pomenila lastne politične stranke in jc v nasprotju z izrecno ustavno nalogo SZDL glede volitev in nc bi bila niti na ravni koalicijc SZDL. Verjetno pa sploh nc bomo krivični, čc glede na dosedanje izjave SDZ in Socialdemokratske zveze predpostavljamo, da njihova aktivnost šc ni dovolj utemeljena na studioznem proučevanju zgodovinskih izkušenj slovenske in svetovne socialdcmokracije. Zalo bi bilo zelo plodno za našo politično kulturo, čc se "socialdemokrati" za začetek imenujejo "Društvo (klub) za preučevanje sodobne socialdcmokracijc", saj jc socialdcmokracija po smrti Lenina zares dosegla pomembne rezultate in izkušnje glede socialnc države, glede nacionalnega konsenza, glede države blagostanja in glede politika polne zaposlenosti. S takim preučevanjem bi naši novi "socialdemokrati" bolj prispevali k naši politični kulturi kot samo s postavljanjem "svojih" kandidatov. Treba pa tudi poudariti, da jc tisto mesto napredne množične stranke v normalnih pogojih, ki ga pogosto v Zahodni in Severni Evropi zavzema socialdcmokracija, pri nas na povsem priroden način zavzela OF in njena naslednica SZDL. Zaradi obsega svojih lastnih moči in nc zaradi kakšnih nasilnih posegov od zunaj jc imela slovenska demokracija pred letom 1941 zelo skromen obseg (čeprav jc v primerjavi s KP med vojnama imela idealne pogoje) in tudi ta del zgodovinske socialdcmokracijc sc jc (na čelu s Francctom Svctkom) takoj vključil v OF. Zato sta OF in SZDL žc od začetka vsebinski in formalni naslcdnici vsega pozitivnega v zgodovini slovenske socialdcmokracije, zlasti pa njenega večinskega levega krila, ki jc takoj po letu 1918 po lastni svobodni odločitvi prešlo v množično KP in ki jc dosledno nadaljevalo in uresničevalo Cankarjevo smer. Zato sc v Sloveniji ali Jugoslaviji nekdo kot član SZDL lahko imenuje socialdemokrat. Ni pa nobene zgodovinske in družbene osnove, da sc pod tem imenom oblikuje strankarska opozicija, ki bi izvršila demontažo OF, SZDL in ZK. Obe krili slovenske zgodovinske socialdcmokracijc sta povsem svobodno stopili v OF in obe sta korektno sodelovali vse do danes v Ljudski fronti in v Socialistični zvezi. Zato bi bil poskus kakšnega novega "demokratskega" vodje, da z "novo socialdcmokracijo" razžcnc tc organske povezave, poskus zgodovinskega izpaha, ekscesa. Nekateri se danes tako pogovarjajo o socialdcmokraciji in o njenih odnosih s komunisti, kot da so zaspali pred petdesetimi leti in sc sedaj naenkrat zbudili v starem svetu. To je del provincijskega dremeža, v katerega vse bolj zapada del slovenskih publicistov v zadnih desetih letih, in to prav tistih publicistov, ki mislijo, da so najbolj "moderni." Pred sedemdesetimi leti jc Lenin upravičeno ribal socialdcmokracijo, ker jc katastrofalno odpovedala v prvi svetovni vojni. Od takrat so sc stvari temeljito spremenile. Socialdemokrati in komunisti smo postali že dvajset let po tem (leta 1933) zavezniki v odločilnem boju proti Hitlerju. Žc tri leta po koncu druge vojne pa jc ena komunistična stranka - jugoslovanska - postala splošno priznani predvodnik vsega boja proti stalinizmu in za "tretjo" pot humanega socializma, ki ni niti kapitalizem niti stalinizem. Zahodni socialdemokrati so nam tako vlogo nesebično priznavali in najplemenitejši med njimi, kot Brandt in Pcrtini, so zaradi vsega tega iskreno spoštovali Tita. Prepričan sem, da ludi danes noben normalen socialdemokrat v zahodni Evropi nc želi razrušili Zveze komunistov Jugoslavije, ker vedo, da predstavlja šc vedno najmočnejši člen civiliziranega življenja v Jugoslaviji, brc/, katerega bi lahko nastala tu večkratna libanonska brezna, ki bi lahko lomila tudi hrbtenico Evrope. Tisli, ki pri nas sanjajo nekakšno novo slovensko "socialdcmokracijo" kot ccntcr koalicije za rušilev zveze komunistov, vsiljujejo besedama "socialdcmokracija" in "jugoslovanski, slovenski komunisti" zastarele in zlagane vsebine, ki nimajo nobene zveze z organskim družbenim in političnim razvojem v Jugoslaviji in v Evropi zadnjih petdeset let. Na obzorju sodobne družbe sc oblikujejo realni obrisi povsem moderne evropske in svetovne lcvicc, v katero spadajo francoski socialisti, italijanski komunisti, nemški in nordijski socialdemokrati in siru ji Tenghsiaopinga in Gorbačova. Ob tem ni lažno spomniti, da je bila in da jc šc lahko pomemben člen lega dogajanja jugoslovanska zveza komunistov, ki jc s kritiko stalinizma in iskanjem novih poti dosti pomagala k zbliževanju prej na smrt sprtih delov svetovnega delavskega gibanja (socialdemokratov, socialistov in komunistov). Poskus voditelja slovenske "demokratične zveze", da bi demontiral Zvezo komunistov Slovenije in Jugoslavije, jc objektivno v ostrem nasprotju z nastajanjem moderne evropske in svetovne levice. II. SLABOSTI ZK IN CENTRALIZEM (PRIPRAVA 17. PLENUM A CK ZKJ) Navedel bom samo nekaj tez, zalo ker menim, da nc moremo govoriti preveč na široko in da sc je treba osredotočiti na najvažnejša vprašanja, ki bi jim moral posvetili Centralni komite posebno pozornost na naslednjih zasedanjih. Med temi vprašanji jih jc nekaj, ki sc vlečejo že dlje kot šest let. Ponavadi jih samo omenjamo, a nikoli nc pridejo na dnevni red, čeprav so neposredno aktualna in bistvena, tako da zaostajamo ponekod tudi šest let v delu v Centralnem komiteju. Sedaj nekaj tez, od katerih so nekatere bolj obče, druge konkretnejše. Menim, da ima nevarno zaostrovanje mednacionalnih odnosov tri vzroke. Prvi: gospodarska kriza; drugi: zastoj v samoupravljanju in tretji: slabosti v sami Zvezi komunistov. V tem trenutku so največji vzrok nacionalnih nasprotij in težke splošne situacijc prav v slabostih Zveze komunistov. Slabosti Zveze komunistov so dvojne. Prvo, močno padanje teoretskega nivoja: drugo, močno padanje morale v Zvezi komunistov. Padanje teoretskega nivoja - v vodstvih Zveze komunistov je skoraj povsem izginila elementarna marksistična analiza. Vsi vemo, da ta analiza stanje v narodu, v nacionalnih odnosih razčleni, izhajajoč iz notranjih razrednih in družbenih protislovij, od njihovega vpliva na nacionalna gibanja. S tem stališčem sc vsi strinjajo. A najti moramo liste specifične oblike slojev in razredov, ki so v naši družbi, da bi lahko vzpostavili koherentno zvezo med njimi in nacionalnimi gibanji. Dolgoročni program stabilizacije jc še vseboval takšno spccifično razredno analizo. Po tem v šestih letih noben plenum CK ZKJ, noben kongres ni izhajal iz razdclanc analize naše spccifičnc razrcdno-socialnc strukture. Zato ne moremo le posplošeno zahtevati take analize, ampak moramo ugotoviti, da smo povsem zatajili, pozabljajoč posebnosti naše socialnc strukture. Na primer, v komisiji za idejno delo imamo žc šest let sprejeto temo - spccifični razredni vzroki naše krize - a žc toliko časa nismo uspeli organizirati razprave na to temo. Predlagam, da 17. plenum predlaga naslednjim plcnumom, da čim prej razpravljajo o takšni analizi, brez katere je nemogoča kakršnakoli resna elementarna marksistična politična analiza. Omenil bom samo en element naše razredne strukture, o katerem vedno po malem govorimo, a nikoli resno. To jc birokratizem. O tem govorimo lc preveč površno. Pogosto sc ves birokratizem izvaja samo na republiške birokracije, a s tem sc nikakor nc ugotavlja njegova resnična razširjenost, njegova temna mračna sila. Naš birokratizem jc ogromna sila, tisoči in tisoči razpršenih birokratskih ccntrov, od najnižjih organizacij, občin, republik do fcdcracijc. Nemoč Zveze komunistov izhaja v veliki meri prav iz tega razpršenega birokratizma. Ta ni stalinističen, vendar blokira vse naše potcncialc. Iz fotelje drži roko nad potenciali, a jih ni sposoben aktivirati. Ker jc disperzen, atomiziran in sam v sebi nasproten, nc more biti enoten ne navzgor nc navzdol. Ugotoviti moramo najtesnejšo prepletenost dela Zveze komunistov s takšnim birokratizmom. Obstaja povsem jasna zveza, ki jc šc nismo ugotovili: upravljalskc strukture rojevajo kot svoj del birokratizem; birokratizem in Zveza komunistov pa se prepletata. Zveza komunistov jc v veliki meri promocija za del delavcev, ki vstopajo v takšen birokratizem. 60 % naše intcligcncc jc v Zvezi komunistov in skoraj vsi vodilni kadri, ki pa nimajo distance do birokratizma. Tako jc on največja zaviralna sila Zveze komunistov. O birokratizmu sc govori zelo površno, kar pomeni, da sc še nc želi ostro spopasti z njim. Zato predlagam, da sc o birokratizmu pogovarjamo drugače kol doslej, nc samo "alibijsko" = " jc ponekod". Menim, da se da največ narediti za lastni narod in za cclo Jugoslavijo s kvalitetno borbo proti lastnim birokratizmom. In ta borba nc sme biti samo fraza. Mora biti kvalitetnejši način družbenega, partijskega, političnega vodenja, ki bo s konkretno boljšimi programi nasprotoval in potolkel gnili birokratizem. A to je preveliko delo za naš birokratizem. O morali: menim, da nismo šc nikoli padli tako nizko v površnih obtožbah cclih narodov in mnogih voditeljev. Stanje lahko primerjamo s položajem po napadu Informbiroja. Berite zapisnike: Centralni komite jc zasedal in odkrito razpravljal, razprava pa jc bila na nivoju tudi v najnevarnejših trenutkih. A današnje razprave, to ne gre. Ta moralni propad lahko neposredno ogrozi nacionalno odnose in Jugoslavijo. Če se površno " prozivaju" mnogi voditelji določenih narodov in čc pri tem prihaja do ostrega zaostrovanja, potem jc jasno, da obstaja velika nevarnost hitrega razpada ZKJ in Jugoslavije. Zato bo to tudi najbolj občutljiva točka: ali bomo objektivni, čc že "prozivamo", ali to delamo na resen način, po resnih analizah ali pa kar tako, površno in primitivno. Ljudje bodo to takoj opazili. Lahko nekdo naredi napako, za katero bi ilustrativno govoreč dobil le opomin, a drugi zanj zahtevajo izključitev. Iz tega potem sledi popolno nezaupanje in razpad. Zato bomo morali biti zelo objektivni in zelo resni in pošteni pri "prozivanju". Nadalje predlagam, da sc Centralni komite na naslednjem zasedanju odločno zoperstavi takšnim površnim načinom in da zahteva, čc žc nimamo več nobenega teoretskega nivoja, vsaj običajno kmečko poštenost. Ta jc v tem, da reče: najprej pomesti pred svojim pragom in v vsakem žitu jc tudi ljulka. Čc iskreno sprejmemo vsaj to, bomo lahko pomirili naše odnose. Zato menim, da jc treba na naslednjem plcnumu odločno zahtevati vsaj to dozo elementarne morale. Vsi vemo, kam bodo lahko šle stvari drugače. Na naslednjih zasedanjih Centralnega komiteja sc moramo ostro spopasti z napačnimi ocenami nacionalistov v vseh narodih in republikah. Povsod po Jugoslaviji trde, da jc prav njihova nacija največ izgubila v titovski Jugoslaviji. Nobena ni ničesar izgubila, vse pa so mnogo pridobile. Mogoče jc po Jctu 1945 neka nacija v svojem delu ali aspektu izgubila (o tem bom šc govorili). Ostro pa sc moramo zoperstaviti tezi o mačehi Jugoslavije, ker iz tega slede največji spopadi. A tc teze sc nc ubranimo na prepirljiv in apologcuski način, ampak le z znanstvenim načinom. S strogo znanstveno komparacijo stanja v stari Jugoslaviji in danes lahko dokažemo, da so vse buržoazijc vseh jugoslovanskih narodov popolnoma zatajile v vseh vprašanjih, ekonomskih, nacionalnih in varnostnih, in da jc litovska Jugoslavija vsem narodom prinesla nekaj boljšega. Nekateri narodi so res doživeli določene izgube. Omenil bom delen, a zares težak primer. To jc položaj Srbov in Črnogorcev na Kosovu. To je res eden najnegativnejših nacionalnih pojavov v Evropi. To moramo jasno ugotoviti. Nikjer drugje sc ni kak podoben problem vlekel tako dolgo, cclih sedem let. Vemo, da smo v 70-ih letih imeli problem Slovenije, Hrvaške in Srbije, a noben ni trajal tako dolgo. Zalo menim, da jc povsem upravičena zahteva, da jc treba začeti z delom. Najbolj učinkovito bo, čc bomo na Kosovu skrajno odločno delovali z vsemi normalnimi demokratičnimi in političnimi in z vsemi pravnimi in ekonomskimi sredstvi. Ker govorimo o izgubah nekaterih narodov, bi moral omeniti, brez ozkih želja, tole: zelo slab položaj imajo ludi tiste makedonske in slovenske narodne manjšine, ki so že tisočletje sestavni avtohtoni del teh narodov. Tudi tu mora Jugoslavija nekaj naredili. In sedaj šc vprašanje, ki jc bilo na CK ZKJ najbolj pozabljeno. To jc vprašanje centralizma. Menim, daje sedaj ccntralizcm zelo nevaren za vse družbene in nacionalnc odnose v Jugoslaviji. S centralizmom sc CK ZKJ dosti premalo spopada. To jc dokaj nevaren pojav, s katerim se CK ZKJ žc dolgo nc spopada niti idejno niti politično. Zato predlagam, da CK ZKJ posveti centralizmu posebno pozornost na naslednji, 17. seji, posebej v zvezi s zveznimi ustavnimi amandmaji, katerih znaten del je šel v smeri centralizma. Nekaj je žc korigiranega, ker so nekateri amandmaji potegnjeni nazaj. Izboljšanje jc v tem, ker Mikuličcva vlada res želi več trga in ekonomskih zakonitosti. To jc žc eden od odporov centralizmu. Vendar menim, da jc v zveznih predlogih amandmajev ostalo šc veliko ccntralzma. Menim, da v CK ni treba o amandmajih odločati z glasovanjem, ker bi s tem poslali stalinistična partija. A centralizmu sc mora odločno upreti. Menim, da jc narava našega centralizma naslednja. Centralizem sc jc posebno okrepil zlasti v zadnjih šestih letih v gospodarskem vodenju, vse do Mikuličcve vlade. Bistvo tega ccnLral/.ma sc ni nikoli povezovalo z. nekim narodom in obtoževati kateri koli narod za centralizem, bi bilo povsem nepošteno. Naš centralizem jc povezovanje dela naše slabe birokracijo z deli vseh slojev v vseh republikah in pokrajinah, z gnilimi deli intcligcncc, upravnega aparata in tudi fizičnih dclavccv. Veste, da jc Mikulič empirično dokazal, da naši ljudje hrabro zavračajo vsak zahodni standard, čc jc treba delati po njem. Problem torej ni lc v republiških ccntrih, ampak jc gniloba zajela že dosti na široko in to kaže, kako veliko delo idejnega pojasnjevanja nas čaka tako pri delavskem razredu, kot pri inteligenci, čc hočemo kreniti naprej. Posledice centralizma bi bile za Jugoslavijo usodne. O tem moramo bili prepričani, saj bi se centralizem navezoval na manj produktivne, tudi v Sloveniji. Tako bi zavrl napredne sile in nasprotja bi sc šc povečala, ker sc problemi nc bi reševali. Sredi vse večje revščine bi sc vedno bolj prepirali. Zato menim, da jc rešitev nasprotje centralizma. Od ccntra do republik in najmanjših produktivnih cclic jc treba začeti z napori k večji produktivnosti, k kvalitetnejši proizvodnji. Zveza komunistov sc ni niti v organizaciji niti v ideologiji, niti v načinu mišljenja prilagodila zahtevam kvalitetnejše produkcijc: kako naj učimo dclavcc, da bodo sodelovali pri pripravah boljših proizvodnih programov, boljših poslovnih programov, pri boljši organizaciji dela itd., itd. Tu ni šc ničesar narejenega kljub temu, da žc šest let vemo, v kakšni krizi smo. Zato menim, da jc ena od velikih napak ZKJ to, da nc poudari, koliko časa smo žc izgubili - 6 ali 7 let -, ker šc nismo prešli na tak način dela, in kako s tem probleme lc šc zaostrujemo. Zveza komunistov sc ni prilagodila takemu načinu dela. Ker sc nc razvijamo dovolj aktivno v gospodarstu, sc zaostrujejo družbena nasprotja. To jc treba poudarili na naslednjem plcnumu in tudi zastaviti vprašanje odgovornosti. Zanimivo jc, da nikogar nc kličemo na odgovornost zato, ker žc šest let nismo ničesar ukrenili za dvig gospodarstva, proti birokratizmu in centralizmu. Z globokim prepričanjem rečem: za Jugoslavijo in za vsak narod lahko veliko več naredimo s kvalitetnejšim gospodarstvom kot z najlepšim govorjenjem. Tovarišu Orc.škoviču sc zahvaljujem za njegovo pripombo, ki jo jc dal na kulturen, tovariški način in z dobro namero. Vendar se kljub temu nc morem strinjati z. njegovo vsebimo, ker gre za zelo važne aktualne politične zadeve. Zato kratka replika. Menim, da so vsebinske napake v izvajanju tovariša Orcškoviča dvostranske in da so med seboj v zvezi. Najprej nc precizira dovolj pojmov in nc razlikuje dovolj med ccntrom, centralizmom, birokratizmom, etatizmom, autoritarnostjo itd., preveč jih meša med seboj. Posebej jc važno, da sc ti pojmi med seboj razlikujejo po svojih historičnih vsebinah in to jc druga, šc večja pomanjkljivost v njegovem izvajanju. Lahko imamo zelo veliko avtoritarnost in veliko število majhnih ccntrov v fevdalni družbi ali v prvobitni skupnosti ali v tradicionalnem poljedelstvu, kjer je patriarhalni oče majhen avtoritarni ccntcr. V sedanjih plemenskih družbah v Afriki ali v prejšnjih fevdalnih družbah obstaja ogormna masa vaških družin ali majhnih fcvdalccv - tu je ogromno majhnih ccntrov. Vendar jc vsakomur jasno, da tega nc moremo imenovati centralizem. Ta nastane, kot vemo, šele z burž.uazno centralistično državo, delno z absolutno monarhijo. Torej sc pojem ccntralizcm historično nanaša vedno na nacionalni nivo ali na nivo odnosov več nacij. Pojem ccntralizcm ima povsem jasno opredeljeno zgodovinsko mesto v jugoslovanski zgodovini. Jugoslovanska partija jc imenovala ccntralizcm vladanje iz enega določenega centra v Jugoslaviji, v razmerju do drugih narodov. Torej sc centralizem lahko pojavi na nivoju naroda, države ali na nivojih odnosov med narodi. Ta problem centralizma jc danes spet zelo živ. Na primer, spopad z nekim našim novim centralizmom v okviru socialistične Jugoslavije okrog leta 1966. Pojem centralizma je zato povsem jasen in Ustava iz leta 1974 jc v veliki meri ludi odgovor nanj, kakor jc tudi odgovor na separatizem leta 1971. Danes lahko to zvemo pri slovenskem avtorju, ki jc objektivni poznavalec stvari, v intervjuju Vinka Hafnerja, ki ga jc dal za Danas pred tremi leti. On jc bil predsednik slovenske Skupščine in jc stvari zelo dobro poznal. Pri svojem delu jc moral analizirati vse akte, ki so iz centra prihajali v Slovenijo. V tem intervjuju jc točno pokazal, kakšen del v gospodarstvu so urejali zvezni in kakšnega republiški zakoni in koliko so bile republike podrejene. Njegovo stališče jc bilo povsem jasno, da jc bil v novejšem času centralizem dosti močnejši od republiških etatizmov. Centralizem se jc vse do danes povečeval in jc eden od velikih krivccv krize, ker jc omrtvil mase, omejeval svobodo podjetjem, prelival njihove dohodke itd. To so zelo važne stvari in zato v bodoče takega centralizma nc smemo imeti, ker sc jc pokazal kot napačen, kot zavora. V republikah so res odvratni neumni birokratizmi. Vendar pa bi dobro premislil, preden bi rekel, da so v republikah centralizmi. Zc zato, ker nikakor nc moremo trditi, da jc v republikah zgrajena jasna, centralistična gospodarska piramida. Drugo jc republiški birokratski etatizem, ker jc republika država. Vendar jc na nivoju republik ccl niz različnih centrov, in nc samo eden. Poglejmo samo vse vzporedne strukture, ki sc utvarjajo v nekaterih republikah kot razni odbori. Čc bi res obstajal republiški centralizem stalinističnega tipa, nc bi nikomur padlo v glavo, da bi ustvajal take spccifičnc odbore kot paralelne strukture, kot paralelna alternativna gibanja na republiškem nivoju. Zalo jc to prehitro mešanje različnih pojmov precejšnja površnost in nam nc kaže vse slojevitosti naše situacije in na poseben način naše akcije. Bom zelo kratek in prosim, nc mislite, da govorim iz občutljivosti. Hočem lc dati prispevek k znanstveno fundiranemu gledanju na naše nacionalne probleme. Ta pristop nc pomeni neobčutljivosti, ampak lc temeljitost. Omenil sem na prvem mestu Kosovo, potem makedonsko manjšino in potem Slovence na Koroškem. V eni od diskusij sem slišal pripombo, kot da nimam pri tem dovolj občutka za razliko med različnimi položaji raznih delov naših narodov. Na kratko bi rekel takole : o tem sem govoril iz povsem drugih motivov, zato, ker se mi zdi, da gledamo na nacionalnc odnose v Jugoslaviji preveč črno, ker imamo gospodarsko krizo in razne druge negativne pojave. Vendar čc izvedemo dosledno mednarodno znanstveno komparacijo in sc primerjamo z zahodno Evropo in z vso Evropo, potem vidimo, da jc leninistična in titovska pot reševanja nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji prinesla pomembne in očitne rezultate, ki jih nekateri mogoče nc vidijo. Omenil bi naslednje. Vemo, da imamo poleg izredno težkega položaja Srbov in Črnogorcev na Kosovu v Jugoslaviji eno najbolj kompliciranih etničnih situacij na svetu, zelo različno nacionalno, ekonomsko, zgodovinsko in kulturno strukturo, in da so v teh težkih ekonomskih razmerah naše rešitve nacionalnih odnosov sorazmerno zelo uspešne in napredne, kar pokaže primerjanje z drugimi. Vzemimo položaj makedonske narodne manjšine v bolj razviti deželi zahodnega bloka, kjer so socialdemokrati ali socialisti na oblasti, to jc v Grčiji, in videli bomo, da jc ludi tam situacija zelo težka. O slovenski manjšini na Koroškem samo nekaj podalkov. Na tem področju jc nacionalni egoizem Uiko organiziran, da jc situacija v Jugoslaviji v mnogih pogledih boljša. Tam Hcimatdicnst komandira vsem, tudi socialdemokratom, ki niso znali rešiti nacionalnega vprašanja nikjer v Evropi. Naprimer, od leta 1910 sc jc število Slovcnccv na Koroškem skrčilo od kakih 80 do 90 tisoč na vsega 15 tisoč, kar pomeni za 500 %. Tam ni nikoli uspelo vzpostaviti pravne države, čeprav imamo avstrijsko državno pogodbo s sedmim členom. Po tem členu so bili postavljeni slovenski napisi, ki pa so jih nasilno uničili. Niti do danes še niso uspeli, da bi bili po tej mednarodni pogodbi postavljeni vsaj najbolj običajni napisi. Zaradi teh napisov jc padla Simmova koroška socialdemokratska vlada. To dokazuje, koliko cclo socialdemokrati v razvitih, državah zaostajajo za državo, kjer so leninistični in titovski principi zares v uporabi. Zares je položaj na Kosovu mračen. S tem, kar bom sedaj govoril, nimam namena, da bi zmanjševal resnosti situacijc. Nasprotno, tisto, kar jc dobro v drugih delih Jugoslavije, nas moralno obvezuje, da si vsi prizadevamo za rešitev na Kosovu. A poglejte veliko madžarsko narodnostno manjšino v Vojvodini in Sloveniji, ki nikjer ne upada in ponekod cclo narašča. Položaj v nacionalno izredno mešani pokrajini, kakršni sta Vojvodina ali BIH, jc zelo kompliciran, a menim, da jc relativno dosti boljša nacionalna situacija, kot v Belgiji, kjer so v mnogo boljših razmerah zelo ostri spopadi med Flamci in Valonci. Tudi v demokratični Španiji so v mnogo boljših pogojih zelo ostri spori med Baski, Katalonci in drugimi, čeprav imajo isto kulturo, isto zgodovino in mnogo boljšo ekonomsko osnovo. Enako velja za nasprotja v Severni Irski. Čc naredimo primerjavo z ekonomsko mnogo bolj razvito Evropo, z njeno enotno kulturo, itd. bo očitno, da smo v Jugoslaviji mnoge nacionalnc probleme rešili dosti bolje. To, kar smo na Kosovu zmešali, moramo toliko resneje reševati. Zalo ne smemo gledati pesimistično na leninistično titovsko smer, ampak zelo optimistično. III. OCENA 17. PLENUM A CK ZKJ IN USTA VNE RAZPRA VE (RAZPRA V A NA RKSZDL) Ko pristopamo k volitvam, jc potrebna tudi occna Predsedstva RK SZDL o sedanjem političnem trenutku. Šc posebno zato, ker smo vsi v Jugoslaviji živeli že nekaj let v veliki poltični napetosti. Kaj pomeni uspešen dogovor glede zvezne ustave, ustave SR Srbije in uspešen lok 17. plcnuma CK ZKJ? Mnogi pravijo, daje vse to zmaga razuma. To jc res, vendar seje dogodilo mnogo več. Prestopili smo vrh največje politične krize nove Jugoslavije. Šc bomo imeli razne krize. Vendar sc verjetno nikoli več nc bo toliko nasprotij naenkrat strnilo v tako eksplozivno maso, kot jih jc bilo sedaj. Verjetno bodo vse politične napetosti v bodoče manjše. Vsi ti dogodki so enoznačno pokazali življenjsko sposobnost litovske Jugoslavije in samoupravne socialistične usmeritve. V odsotnosti vseh glavnih zgodovinskih voditeljev Kidriča, Bakariča, Kardelja, Vlahoviča, Milcntijc Popoviča in Tita smo sc soočili z neprimerno več političnimi težavami kot v njihovem času. Sedanje uspešno prevladanjc teh težav in korak naprej sta dokaz, da so titovske vsebine in oblike dejansko sposobne življenja. Zlasti sc jc pokazala življenjska sposobnost titovske formule odnosov med narodi Jugoslavije. Gre za tako enotnost narodov, ki raste organsko iz njihove različnosti, ki omogoča posebnosti in jih nc duši, ampak jih povezuje povsod, kjer jc potrebno. V loku ustavne razprave pa tudi v plcnumu CK so bile prcvladanc tako nevarne težnje centralizma kot tudi separatizma. Zopet sc jc pokazalo, da je demokratično nastala skupna politična volja Jugoslavije močnejša enotnost kot nasilje državnega aparata. Zopet se jc pokazalo, da si v taki skupni politični volji vsak narod in narodnost bolje ohrani svojo samostojnost in posebnost, kot čc ga separatistično hujskanje goni v smer krvavih spopadov z drugimi narodi Jugoslavije. Zopet sc jc pokazalo, da več svobode vsakemu posamezniku omogoča kolektivno vodstvo Jugoslavije in posameznih republik kot vsemoč kakšnih liderjev in njihovih skupin. V najbolj napetem političnem trenutku so pokazala vsa vodstva narodov, narodnosti in JLA zrelost, ki so jo izoblikovali v litovski cri. Zaradi tc zrelosti pa so ludi v teh dneh prav vsi narodi in narodnosti Jugoslavije pridobili. Vsi so učvrstili mesebojno zaupanje v mirno, demokratično razreševanje, v prenehanje izčrpujočih političnih sporov, v usmerjanje vse energije v gospodarsko preobrazbo naše strahovite zaostalosti. Zadnji dnevi so pokazali, da jc titovski samoupravni socializem sposoben lastne korekcije in s tem razvoja. Uspešno smo vnesli gospodarske popravke v ustavo. Srbski narod bo sedaj normalno dogradil svojo državnost, kot jc nujno za njegov normalni razvoj. Mislim, da bi Socialistična zveza, kot predstavnik slovenskega naroda, morala izreči tudi posebnet'priznanje tistim, ki so največ prispevali, da so se interesi Slovenije v razpravah o zvezni ustavi uveljavili enakopravno, kulturno in konstruktivno v sodelovanju z delegati drugih narodov in narodnosti. Skupaj z vsemi drugimi jc to priznanje treba izreči šc posebej tovarišema Cirilu Ribičiču in Miranu Potrču. V tem trenutku si nc delamo nobenih opojnih iluzij. Zavedamo sc velikih težav, ki bodo šc leta in leta pred nami, zlasti v gospodarstvu. Verjetno pa se in v Jugoslaviji in v Sloveniji šc premalo zavedamo, kako dremajoče subjektivne "sile" (tudi tiste "moderne", ki samo oponašajo nemoč predvojnih meščanskih strank, kot praznota praznote) zaostajajo daleč za zahtevami časa! IV. USTA VNI AMANDMAJI IN NACIONALNI ODNOSI ( O USTA VI NA ZVEZNI SZDL) V dosedanji ustavni razpravi so nastale v vsej Jugoslaviji najostrejša nasprotja med samoupravno, etalistično in kapitalistično potjo. Najostrcj.ši spopad med različnimi stališči, kakšni naj bodo ustavni amandmaji, jc v naslednjem: amandmaji iz ekonomskega področja so pokazali precejšnjo skladnost s samoupravno-tržno usmeritvijo, amandmaji o odnosih v fcdcraciji pa kažejo močne centralistične tcndcnce. Ta zadnji del amandmajev jc izraz centralističnih tcndcnc, ki so sedaj najneposrednejša politična nevarnost za socializem v Jugoslaviji. Centralistične težnje rastejo v Jugoslaviji neprestano po smrti tovariša Tita in od ostre ekonomske krize leta 1982 naprej. Centralizem lahko najbolj cclovito zavre družbene odnose na vseh področjih cclc Jugoslavije in nc lc na enem delu ali del družbe. Centralistične težnje v tem trenutku povezujejo največ nazadnjaških družbenih sil v ccli Jugoslaviji. Povsem netočno bi bilo povezovali ta centralizem samo z enim ali dvema narodoma. Centralizem jc razredna zveza lene, neučinkovite jugoslovanske birokracije z neproduktivnimi, zaostalimi deli vseh slojev v celi Jugoslaviji. Čeprav oživljajo kapitalistične in separatistične težnje, tc sedaj niso tako povezane v taki občejugoslovanski zvezi, kot jc ccntralizcm. To nikakor nc pomeni, da sc lahko proti centralizmu borimo s separatizmom, kapitalizmom ali klerikaliz.mom. Centralizem in separatizem se najbolj neposredno pogojujeta, ker eden hrani drugega. Centralizem svojo čvrsto roko utemeljuje v nevarnosti separatizma in separatizem svoje delovanje utemeljuje s centralizmom. Ponovno sc dokazuje, da je edina pot za preseganje centralizma in separatizma samoupravni litovski socializcm z nacionalnimi odnosi, ki so v glavnem formulirani v ustavi 1974. Sedaj vidimo dragoccni prispevek hrvaških komunistov v njihovi borbi proti domačemu separatizmu okrog leta 1971. Res so lahko vzor drugim v Jugoslaviji. Hrvaška jc zaradi njih eno od najstabilnejših področij v Jugoslaviji. Tudi v Sloveniji so bili spopadi z nacionalistično-scparatističnimi tcndcncami, npr. spopadi slovenskih borccv s tcndcncami o stari Srednji Evropi, spopad slovenskega marksističnega ccntra s skupino sociologov in književnikov, ki jc izdelala Gradivo za slovensko ustavo, kritika 57 številke Nove revije. Danes sc izraža visoka kulturna zahteva leninizma in titovstva, da sc napredni ljudje in komunisti vsakega naroda najprej borijo z nacionalizmom v lastni hiši. To jc moderna oblika stare modrosti, naj vsakdo najprej pomete pred svojim pragom. Nikakor nc moremo označili za ccntralizcm povsem normalne težnje srbskega naroda, da bi na normalen način, ob spoštovanju polne avtonomije Vojvodine in Kosova, dogradil svojo ustavno državnost. To jc edina delna nacionalna korekcija, ki jo jc treba vnesti v ustave po letu 1974. Srbski narod jc bil upravičeno nezadovoljen s takim aspektom državnosti in z zelo težkim položajem svojega dela na Kosovu. Ogromna teža centralistične nevarnosti v Jugoslaviji jc zlasti v naslednjem. V toku sedanje sedemletne krepitve centralizma ni nobeno zvezno vodstvo nobene družbenopolitične organizacije izreklo niti ene dovolj temeljite in krepke kritike lega zveznega centralizma. Nobeno zvezno vodstvo D PO sc s sedanjim centralizmom ni spopadlo niti idejno niti politično. Ali sc bodo ta vodstva prebudila vsaj sedaj, ko centralizem žc resnično ogroža titovsko Jugoslavijo. Vse večja zaostritev centralizma sc izraža zlasti v naslednjem. V raznih delih Jugoslavije jc vse več ideologov, ki ne zahtevajo samo kakšne korckcijc titovske ustave iz leta 1974, ampak zahtevajo odstranitev tc ustave. Glavni propagandistični prijem centralizma po Titovi smrti jc bila glasna teza, da jc nevaren samo republiški in pokrajinski birokratizem. Čeprav ta birokratizem res obstoji, jc bil lc majhen dclcc ogromnosti vsega jugoslovanskega birokratizma od nižjih organizacij do ccntra. Daleč največja birokratska moč po letu 1982 pa jc bil centralistični birokratizem. Ni ustava iz leta 1974 kriva gospodarske krize, ampak jc totalno birokratsko rušenje tc ustave glavni vzrok gospodarske krize. Jugoslovanski birokratizem jc žc zdavnaj zrušil delavsko samoupravno kontrolo in iniciativo. Obenem jc popolnoma vzel v roke gospodarsko upravljanje in povzročil s svojo Icnosljo veliko gospodarsko krizo. Držeč v rokah krmila delovnih organizacij, občin, republik, pokrajin in zlasti zvezno ekonomsko politiko, jc jugoslovanski birokratizem prelival v vsej Jugoslaviji dohodek od dobrih dclavccv k slabim, jc postavljal nerealne plane, množico neučinkovitih investicij, najemal zastarele liccncc in s slabo organizacijo dela omrtvil velike potcncialc strojev, zgradb, delovne moči. Sedaj jc v Jugoslaviji moda klicanja na odgovornost. Normalno jc, čc sc odgovorno in resno kliče na odgovornost. Neodgovorno jc klicati na odgovornost neodgovorno, površno in brez argumentov in brez resnih analiz, kot jc sedaj postala navada. Vsako resno klicanje na odogovornost pa mora vsakega funkcionarja tudi in prvenstveno vprašati, ali seje spoprijel z gospodarsko krizo, z bojem za višjo kvaliteto gospodarjenja, s centralizmom in birokratizmom. Vsaka "prozivka", ki pozablja na izhod iz krize in centralizma, jc površna, neobjektivna in neveljavna "prozivka". Seveda pa je važno merilo tudi odnos do Kosova. Ker jc borba s krizo in s centralizmom skoraj povsem izpuščena iz jugoslovanske politike, jc najnujnejša naloga današnjega zasedanja SZ, da s svojo iniciativo glasno afirmira to merilo v vsej jugoslovanski politiki. Danes imamo zgodovinsko dolžnost in možnost, da pet minut pred dvanajsto zelo resno predložimo vsem delom naše socialistične fronte - ZK, zvezi borccv, sindikatom, mladini - da borbo proti krizi, za uresničenje Dolgoročnega programa stabilizacije in proti centralizmu uvrste med svoja prvenstvena kadrovska in politična merila. Povsem nelogična in povsem nestrokovna jc trditev centralističnih ideologov, da cnodušno slovensko odbijanje centralističnih stališča glede zveznih amandmajev ogroža gospodarsko reformo in Jugoslavijo. Ta trditev odkriva nizko raven centralistične ideologije in padanja dela jugoslovanske politike na nizko raven. Nobeden od centralističnih predlogov amandmajev očitno nima nobene zveze z gospodarsko reformo, ampak jo lahko lc zavre. Velika zmota pa jc tudi v mišljenju, da bi bili lahko popravki v ustavi glavna moč reforme. Seveda so vi gospodarski amandmaji koristni in Slovenija jih podpira. Toda gospodarski preporod Jugoslavije ni v črki zakona, ampak v velikem vseljudskem gibanju, ki v konkretnih pogojih vsake organizacije doseže najboljšo organizacijo dela, najboljše proizvodne programe, višjo produktivnost in ekonomičnost. Tako gibanje pa sc šc nikjer v Jugoslaviji ni sistematsko začelo. To jc glavna in povsem zanemarjena naloga jugoslovanskih vodstev. Zelo nizka raven centralistične teorije in idejnosti jc tudi njena popolna zguba zgodovinskega spomina. Našemu sedanjemu centralizmu - in to jc njegova tragika- ni jasno, kako jc on sam v nasprotju z glavnimi naprednimi socialističnimi in kulturnimi tokovi v 19. in 20. stoletja v vsej Jugoslaviji in v vsem svetu. Ljudskodcmokratična, socialistična in komunistična gibanja v jugoslovanskih narodih, ki jih označujejo imena Svctozarja Markoviča, Prešerna, Tucoviča, Cankarja, Tita in Kardelja, so bila vedno v vrhu svetovnega napredka glede nacionalnih odnosov. Vsi omenjeni so med največjimi svetovnimi poborniki polnega razvoja malih narodov, boja proti domačemu buržoazncmu in birokratskemu nacionalizmu ter centralizmu, za resnično internacionalno bratstvo v Jugoslaviji in v svetu. S temi svojimi idejami so jugoslovanski rcvolucionirji pogosto prodrli dalje od Hegla, Marksa in Engclsa, čeprav jc Marx utemeljeno trdil, da sc proletariat najprej konstituira kot nacija, kar šc danes velja za Jugoslavijo. V 20. stoletju pa omenjeni jugoslovanski kulturni in družbeni rcvolucioniraji tvorijo skupaj s Leninom vrh svetovne teorije in prakse glede nacionalnega vprašanja. Oni so med najaktivnejšimi tvorci svetovne politike 20. stoletja, ki jc rezullirala v antikolonialno revolucijo, neuvrščeno gibanje z novo vsebino ter v KEVS. V svetovnih okvirjih pa se vidi fantastično zaostajanje pOglcdov naših današnjih ccntralistov. Poglejmo samo njihov fantastični recept, da naj bi npr. drugi diktirali kateremkoli narodu, kdo bo njegov predstavnik v zveznem Predsedstvu SFRJ. Tej fantastični logiki bi žc v 19. stoletju uprla vsaka kmečka občina na svobodoljubnih in ponosnih jugoslovanskih tleh. Katera kmečka občina bi dovolila, da ji drugi vsilijo predsednika občine (župana) iz drugih občin. Lahko bi vzeli samo kot humor, čc bi kdo v današnjem svetu zahteval, da mali Malti ali najbolj zaostali afriški državi določa v drugi državi, kdo bo predstavnik Malte ali afriške države v OZN, v gibanju neuvrščenih . Glavna pridobitev sodobne svetovne demokracije jc, da imajo mali narodi v OZN prav tako cn glas kot veliki. V neuvrščenem gibanju in v KEVS velja pravica konsenza tudi za najmanjše narode in države. Enakost malih narodov, pravica, da sami določajo svoje predstavnike in institut konsenza, so največje zgodovinske demokratične pridobitve XX. stoletja. Gotovo bi vsak jugoslovanski narod z ogorčenjem zavrnil poskus, da mu drugi določajo njegove predstavnike. Cclo če bi ccntralizcm dosegel kakšen trenuten uspeh v Jugoslaviji, bo s tem vzniknil tak zaostal atol konzervativizma v sodobnem vse svobodnejšem svetu, da sc bi vse kmalu vrnilo v normalo. Na drugi strani pa so že neki uspehi soočanja s centralizmom: predlagatelji so odstopili od nekaterih centralističnih amandmajev, Mikuličcva vlada seje nedavno bolj tržno usmerila. Šc več jc izgledov, da ccntralizcm sploh nc bo zmagal, saj so sc vsi jugoslovanski narodi v stoletjih tako izrazito izoblikovali, da jih nc bo nikoli mogoče uničiti. Enotnost in moč Jugoslavije nikakor ni v močnem, centralističnem aparatu, ampak v enotni politični volji teh narodov, da vsi razvijajo dalje žive vrednote litovske revolucije in da skupaj obvladajo gospodarsko krizo, birokratizem in centralizem. V. PR I PR A VA ZVEZNE KONFERENCE ZKJ (Amandmaji k Osnovam stališč konference ZKJ, 10. maj 1988) Vsi amandmaji sc nanašajo na določeno stran in točko iz Osnov stališč konfcrcncc ZKJ, delovne grupe za pripravo konfcrcncc ZKJ. Str. 1, po prvem odstavku, predlagam, da sc doda: "Zveza komunistov poudarja večletno neučinkovitost pri najvažnejši aktualni nalogi, pri naporih jugoslovanske družbe, da bi izšla iz gospodarske krize. Čc sc nc bo Zveza komunistov hitro obnovila in usposobila za to nalogo, bo izgubila svoj ugled in vlogo v jugoslovanski družbi. Zveza komunistov mora obnovili svoje idejno delo, svoje organiziranje in metode na višjem nivoju, tako da bo postala 1) aktivni in stalni iniciator obče jugoslovanskega gibanja za prehod na intenzivno gospodarjenje in uresničevanje Dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije; 2) da bo pomagala pri osamosvajanju vseh D PO za plodncjšo udeležbo v tem gibanju in 3) da bo usposobljala osnovne organizacije ZK za cclovito konkretno analizo gospodarske in družbene situacijc v njihovih okoljih in za postavljanje optimalnih, konkretnih meril gospodarjenja in kulture." Pojasnilo: Zveza komunistov se mora obnovili prav okoli najvažnejših razvojnih nalog, med katere spada izhod iz gospodarske krize, ker ta predstavlja najresnejši skupni jugoslovanski problem in jc zalo glavni in največji izziv Zvezi komunistov v naslednjih desetletjih. Str.2, točka 1, po prvem odstavku predlagam tekst: "Specifični jugoslovanski birokratizem jc največja zavora in nevarnost za prehod v intenzivni, kvalitetni gospodarski razvoj in izhod iz krize. Zveza komunistov mora postali glavni nosilcc družbenih teženj, da bi ta birokratizem presegli s kvalitetnejšim gospodarstvom, odgovarjajočimi kadrovskimi spremembami v gospodarstvu in v povezovanju v enotno gibanje,( ki sc bo sposobno spoprijeti s konkretnimi situacijami) vseh produktivnih delov prebivalstva s ciljcm ustvarjanja intenzivnega gospodarstva." Pojasnilo: Zveza komunistov ima kot subjektivna politična sila posebno nalogo, da v soočanju s krizo in izhodom iz nje preseže glavne razredne zapreke, posebno birokratizem, in da zbere vse progresivne, produktivne sile iz vseh delovnih slojev dežele od fizičnih in umskih dclavccv do kmetov in obrtnikov ter nosilccv drobnega gospodarstva. Str. 3, točka 1, predlagam spremembo v 3 vrsti zgoraj. Namesto "Socializem jc v krizi" naj bo "Jugoslovanska družba jc v krizi". Pojasnilo: Vzrok naše krize ni avtentični socializem izvirnega marksizma in Programa ZKJ, ampak narobe, vzrok krize so tcndcncc in sile, ki so sc zoperstavile temeljem socializma, poudarkom izvirnega marksizma in Programa ZKJ o aktivni vlogi delavca, preseganju birokratiza in etatizma in podobno. Glavni vzroki naše krize so birokratizem in njegove povezave z zaostalimi deli vseh družbenih slojev v vseh delih Jugoslavije, sile, ki so nasprotne interesom delavskega razreda. Str. 7, točka 6, 5 vrsta spodaj: Namesto "Ključna predpostavka in pot za obvladanje in uničenje inflacijc"prcdlagam "Važna predpostavka in pot...." Pojasnilo: V tem odstavku jc govor (deveta vrsta spodaj) o dinamizmu proizvodnje in povečanju rasli družbenega proizvoda, kar je važna predpostavka za uničenje inflacijc, a nc najvažnejša, ker sc da povečanje rasti proizvodnje doseči tudi z novo inflacijo. Trajni in ključni način za borbo z inflacijo jc prehod na nove kvalitete gospodarstva, na boljšo organizacijo dela in boljše proizvodno-tržne programe, kar bo omogočilo zmanjšanje stroškov proizvodnje, kvalitetnejšo proizvodnjo z manjšimi stroški in s tem trajnejšo stablizacijo odnosov med denarnimi in blagovnimi fondi. Str. 8, točka 6, vrsta 7 spodaj: Predlagam, da se vnese "Predstavlja največjo nevarnost za učinkovitejši razvoj". Pojasnilo: V istem odstavku jc na začetku govor o obstoječi gospodarski strukturi. Vendar se lahko strinjamo, da je sedanja gospodarska struktura bistvena in velika nevarnost za učinkovitejši razvoj, a nc največja, ker jc največja nevarnost birokratizem kot družbena sila, ki ohranja in ustvarja lo gospodarsko strukturo. Str. 15, točka 13, vrsta 14 -18 zgoraj: Predlagam, da se tekst "O ustavnih spremembah jc treba razpravljali in odločati na bazi cclotnih usklajenih predlogov, vključujoč tudi obče podprte predloge v javni razpravi, ki razvijajo socialistično samoupravljanje" zamenja z " "O ustavnih spremembah je treba razpravljali in odločali na bazi cclotnih usklajenih predlogov, vključujoč tudi predloge v javni razpravi, ki razvijajo socialistično samoupravljanje, a dosledno uporabljati pri ustavnih spremembah postopke, ki so predvideni v ustavi iz leta 1974". Pojasnilo: Ta sprememba izpušča "obče podprte", ker bi lahko dobili vtis, kot da sc uvaja poleg sedanjega ustavnega šc dodaten način odločanja o ustavnih spremebah in da sc da poleg ustavnega načina in soglasnosti odločati še s splošnim referendumom ali odločitvami DPOjcv. To bi bilo v nasprotju z naravo ZKJ, ki za svojo glavno nalogo postavlja razvoj samoupravljanja in socialistične demokracijo in s tem skupščinskega sistema. Seveda sc strinjam, daje treba pretresti tudi predloge v javni razpravi, a o njih se da odločati samo po ustavni poti, torej s soglasjem republiških skupščin. Str. 19, točka 17, vrsta 8 spodaj: Predlagam, da namesto "Najširša uporaba neposrednih volitev za delegate" uporabimo "Široka uporaba neposrednih volitev za delegate", ker sc vsi strinjamo, da sc npr. Predsedstvo SFRJ nc more voliti z neposrednimi volitvami, ampak lc po delegatski poti iz pokrajin in republik. Str. 20, točka 18, vrste 15-19 zgoraj: Predlagam, da tekst "Razširjanje, jasnejša in popolnejša ustavna razdelava posameznih pravic in dolžnosti fcdcracije, posebej v zakonodaji in izvršni sferi "zamenja z" Pregled ustavne razdelave posameznih pravic in dolžnosti fcdcracije, posebej v zaknodaji in izvršni sferi". Pojasnilo: Prvotni tekst s poudarkom o "razširjanju" pravic in dolžnosti fcdcracijc jc najbrž preveč obezujoč v eni smeri in jc zato bolje govoriti na objelkivnejši način o "pregledovanju". Str. 21, točka 18, vrste 7 - 9 spodaj: Predlagam, da se črta "insistiranjc na takih nacionalnih posebnostih, ki dejansko dezinlcgrirajo in objektivno majejo cksistcnco jugoslovanske družbe in zagovarjajo spreminjanje Jugoslavije v teritorij (geografski pojem) skupnosti nacionalnih družbenih bitij". Predlagam, da sc po "odvisne do ccntra države" doda nov odstavek: "Narodi in narodnosti Jugoslavije so važen, bistveni del jugoslovanske samoupravne socialistične družbe, ki na skupnih jugoslovanskih osnovah omogočajo njihov vsestranski humani razvoj. S tem sc razredno in nacionalno v jugoslvanskem prostoru vse bolj zbližujeta in tako krepita organsko enotnost različnosti jugoslovanske samoupravne družbe, ki jc s svojimi rešitvami nacionalnega vprašanja dobila visok ugled v sodobnem človeštvu." Pojasnilo: Navedeni tekst o zaviralnih nacionalnih posebnostih bi bilo najbolje izpustiti, ker nobena nacionalna posebnost nobenega jugoslovanskega naroda ali narodnosti, ki jc nastala naravno zgodovinsko, nc ogorža enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, ampak vse tc posebnosti našo enotnost lc bogatijo. Zato v predlogu teksta navajam, da bo jugoslovanska družba tudi v naprej na skupnih socialističnih osnovah omogočala vsestranski humani razvoj vseh narodov in narodnosti. Str. 29, točka 29, vrsta 16 zgoraj: Predlagam, da po "ki se bore za novi način proizvodnje", dodamo še, "ki sami vodijo pri delu". Pojasnilo: Predlagano dopolnilo izrecno poudarja, da jc eden od bistvenih, vsebinskih meril za članstvo v Zvezi komunistov dobro delo na delovnem cmstu in poklicu. Na čelu delovnih ljudi Jugoslavije v preboju iz gospodarske krize so lahko le komunisti, ki v svoji profesiji (tako dclavci kot strokovnjaki) vodijo kot z vzori. Str. 30, točka 31, vrsta 14 zgoraj: Po "boljših pogojev za izobraževanje, zaposlovanje" jc dodali šc" za doseganje stanovanj za mlade družine z otroci". Pojasnilo: Čeprav sc mogoče zdi ta predlog droben, menim, da jc zelo važen v času gospodarske krize, ker sedaj mladi veliko teže pridejo do stanovanj, kot jc bilo to prej, in so zato socialno potisnjeni na nižje mesto. Vse to vpliva tudi na nižji demografski prirastek v več delih Jugoslavije in na slabo politično razpoloženje mlade generacije. Zato bi bilo mogoče dobro, če bi uvedli v posameznih republikah in pokrajinah določene dajatve na bogastvo, ki bi sc stekale v posebne namenske fonde za stanovanja mladih družin z otroci. Kriza -Zveza komunistov - izhodi BOGOMIL FERFILA 1. KRIZA GOSPODARSTVA IN POLITIKE OSEMDESETIH LET KOT IZHODIŠČE NJENEGA PRESEGANJA Danes jc govorjenje o krizi poslalo žc obrabljena vsakodnevna krilatica, ki nima vpliva nc na ravnanje tistega, ki o njej govori, nc tistih, ki jim jc "krizološko razpravljanje" namenjeno. Kriza jc postala sestavina našega življenja , naše družbene biti, ki se je sunkovito zavemo lc šc ob občasnih restriktivnih posegih Zveznega izvršnega sveta , vse njene preostale določnicc (inflacija, nihanja v življenjskem standardu, zadolženost, mednacionalni problemi itd.) pa smo postopoma ponotranjili (internalizirali) že do tc mere, da nam njihovo nevtraliziranjc ne predstavlja več prevelikega problema. Nihče si več nc prizadeva, da bi podrobno in praktično uporabno izdelal predloge za akcijo, saj sc vc, da o spremembah nc odločajo družboslovci, teoretiki, razpravljalci. Razprave sc izgubljajo v poznanih in žc neštetokrat preanaliziranih in prediskutiranih problemih, vzrokih krize, vsakič se lc doda nekatere lepotne oz. stilistične dodatke in sc izhaja iz nekoliko drugačne perspektive. Prihaja do različnih occn, razlike so vse večje, pat pozicija na teoretičnem področju jc vse bolj očitna. Tudi tisti, ki so na oblasti, ki imajo moč, ne store (nočejo in nc morejo) ničesar. S. Goldstein, Imajo arhitektonski projekt z napačnim statističnim izračunom, Teorija in praksa, št. 6,1986. J. Razmilič, Nujnost kvalitativnih sprememb, Politička misao, br. 3, 1984. D. Dragojcvič, Neki aspekti disproporcijc izmedu ekonomije i politike u jugoslovcnskoj praksi, Ekonomija i politika, Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd, 1986. Številni ekonomisti navajajo zlasti sledeče vzroke krize: 1. Disfunkcionalnost dezintegracij ski h proccsov jc povezana z decentralizirano ctatistiČno dominacijo nad družbeno reprodukcijo. 2. Ta dominacija, ki blokira ekonomske tokove in enoten trg, sc napaja iz prevelikih ingcrcnc republik in avtonomnih pokrajin. 3. Ekonomisti sc zavzemajo za "ekonomski centralizem" (nc pa politični) - potreben jc enoten trg in funkcionalne integracijo na podlagi tržnih rcgulatorejv in samostojnosti gospodarskih subjektov. 4. Zavzemajo sc za vzpostavitev oz. oživetje nekaterih planskokoordinirajočih funkcij (glede akumulacije, velikih investicij, skupne tehnološke strategije). Regulativne funkcijc fedcracijc so vitalnega značaja za funkcioniranje sistema. 5. Potrebna je večja prisotnost stroke in znanstvenikov v kreiranju ekonomske politike. 6. Ekonomske krize se ne da razrešiti brez spremeb v institucionalno-političncm sistemu. F.Adam, Proccsi prcstnikturacijc v družbeni in ekonomski strukturi slovenske in jugoslovanske družbe - jugoslovanska družba med politično in ekonomsko "racionalnostjo", Institut za sociologijo, Ljubljana, 1982. M.K. Skulič, Uzorci sadašnjc ekonomske krize u SFRJ, Zapis, Beograd, 1982. D. Pavlovič, I. Stojanovič, Ko radnika povezuje lažnim koncima, BIGD, Beograd, 1984. Savrcmcni problemi ekonomske stabilizacije, Črnogorska akademija nauka i umetnosti, Titograd, 1983. I.Šiftcr ugotavlja, da pri nas ni gospodarskega mehanizma: plansko gospodarstvo smo opustili, tržnega zrušili s socializacijo izgub, dogovorna ekonomija nc funkcionira. Ostal jc lc ZIS s svojimi interventno restriktivnimi ukrepi, brez katerih bi sistem razpadel. Sistem rcsolucij za usmerjanje razvoja ni dal nobenih rezultatov, ker jc bil prvenstveno lc papir želja, brez predpostavk in odgovornosti za odločitve. Rcsolucijc bi morale spremljati materialne bilancc: izvozno, uvozno, bilanco deviznih prihodkov in odhodkov, bilanco splošne potrošnje, skupne potrošnje, socialnc potrošnje, investicijske potrošnje, osebne potrošnje in bilanco državnih rezerv. I. Šifter, Mesto gospodarstva v družbi, Politička misao, št. 4, 1984. G. Tome, Regulacija društvcnockonomskih odnosa u Jugoslaviji, Intcgracioni i dczintegracioni proccsi u jugoslovcnskom društvu, Knjižnica FSPN, Ljubljana, 1983. Inflacija kritičnih besed osemdesetih let jc zamenjala inflacijo samovšečnih besed sedemdesetih let, učinek obeh pa pogosto niti ni bistveno drugačen - nikakršen. V tem smislu lahko rečemo, da se jugoslovanska kriza spreminja v krizo zaupanja, v "jugoslovansko dramo", saj na vidiku enostavno ni sile, subjekta, ki bi bil sposoben presekati status quo pozicijo na ključnih točkah ekonomskega in politološkega sistema. Vseeno pa nam vsako leto prinese nove izkušnje, nove elemente za occno ekonomskega in politološkega sistema družbene lastnine oz. njunih posameznih specifičnih sestavin. Kljub dolgoletnemu opozarjanju predvsem ekonomske znanosti, da se neka družbena ureditev oz. družbenopolitični sistem lahko potrdi kol korak naprej v družbenem razvoju lc pod pogojem, čc sc izkaže za ekonomsko učinkovitega in uspešnega, smo to upoštevali lc na visoko načelni abstraktni ravni, operativnejše rešitve sistemskih vprašanj pa so imele (deklarativno) pred očmi predvsem humane socialne, ideološkopolitične vrednote, cilje, ideale. Lc-tc se jc siccr skušalo preliti v ustavno, sistemsko, zakonsko pa tudi pozitivno pravno normativo, vendar jc to lc vneslo zmedo, nered, razkroj tudi v pravno regulativo, gospodarska in politična stvarnost pa ob takšni zakonodaji iz nje povzela samo tisto, kar jc ustrezalo predvsem njenim kratkoročnim in egoističnim interesom. Pravgotovo smo danes nagnjeni k radikalnemu zavračanju praktično vsega, kar smo v dolgih letih graditve našega ekonomskega in politološkega sistema dosegli, tako da sc včasih lahko upravičeno vprašamo - kaj sploh je šc ostalo od našega samoupravnega socializma? Na prvi pogled kaže, da nobena naša originalna rešitev (organiziranost združenega del, družbena lastnina, samoupravljanje, federativni konccpt, delegatski sistem, samoupravne interesne skupnosti itd.) ne daje dobrih rezultatov in bi bilo bolje, če jih sploh nc bi "izumili", marveč ostali pri rešitvah, ki jih prakticirajo razvite zahodne države. Morda jc tudi res tako. Vsekakor nam naša družboslovna znanost danes ni sposobna ponuditi kaj vsebinsko drugačnega od alternativ zahoda. To jc seveda tudi razumljivo. Po desetih, petnajstih letih iskanja novega, originalnega za vsako ccno, se je večina "samoupravne palače" žc podrla, lc nekaj "normativnih pravnih branikov" še kljubuje udarcem realnosti. Ali je to lc odraz pesimizma kriznega obdobja? Padanje iz ene v drugo skrajnost jc morda naša balkanska posebnost, morda jc to odraz širine slovanske duše ali pa lc fizikalna nujnost, ko sc nihaj družbenega razvoja približuje drugemu, nasprotnemu polu? Vsekakor jc naše obdobje čas, ko potrebujemo pametne poteze, preudarne predloge, operativno in pragmatično znanost (nc pa novih, abstraktnih konstrukcij želenega). Iz preprostega dejstva, da ekonomski in politološki sistem (ureditev družbene lastnine) v zamišljeni normativni obliki (sedemdesetih let) ni nikoli zaživel, lahko sklepamo na dvoje: - bodisi da nam načelnih normativnih postulatov ni nikoli uspelo preliti v operativne ekonomske (gospodarske), pravne, politične, organizacijske itd. rešitve, ki bi lahko zaživele ludi v empirični vsakodnevnosti; - bodisi da teh načelnih idcološko-partijskih, politično-normativnih opredelitev sploh ni mogoče spustiti na tla družbene realnosti (vsaj ob jugoslovanskih predpostavkah ne). ^ V.Fnmičevič, O medjusobnoj povezanosti ekonomije i politike u kontekstu krize jugoslovenskog društva i njegovog socialističkog projekta, Referat za posvet Ekonomija i politika. Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 1986. Verjetno je sedaj žc vsem postalo jasno, da predvsem pravno politično iniciranc diskusije o ustreznosti normativnih rešitve sedemdesetih let nimajo nobenega smisla (spremebe ustave in zakona o združenem delu pomenijo najbrž formalen poraz takšne miselnosti), saj je jasno, da jc sistem, ki se mu ni uspelo prebili na nivo delujoče operativne ureditve, slab . Tega sklepa nc omaja niti razmišljanje o tem, kateri subjektivitet ni uspel najti samega sebe v samoupravni zdradbi, oz. jc s svojim delovanjem blokiral njeno praktično uresničevanje. Sli najširše množicc delavcev, občanov (baza združenega dela in družbenopolitičnih skupnosti) niso "zagrabile" ponujene samoupravne harmonije ekonomije in politike, ker v njej niso videle realističnega sredstva za uveljavljanje in uresničevanje svojih interesov, ali pa so strukture "na oblasti" (poslovodni in tehnovodni dclavci v združenem delu, izvršilni organi družbenopolitičnih skupnosti, funkcionarji v družbenopolitičnih organizacijah) ves čas usmerjale operacionalizacijo oz. udejanjenje normativnega ustavnega projekta tako, da je obtičal v blatnem koloseku jugoslovanskega labirinta, vendar ob nespremenjeni distribuciji moči, oblasti, kompctcnc? Deloma lahko pritrdimo obema variantama, vendar, kot sem žc rekel, to nc spremeni potrebe po spreminjanju samoupravnega konccpta ekonomskega in politološkega sistema. Evidentno jc, da jc temeljni problem ekonomskega in poltiološkega sistema premajna, nezadostna produktivnost, ekonomična, rentabilnost tako glede na interna ( potrebe delavccv in občanov po določeni, želeni ravni življenjskega standarda), kol glede na eksterna merila (primerljivi kazalci statike in dinamike družbene in gospodarske razvitosti zahodnih dežel, pa cclo nekaterih vzhodnih in azijskih držav). V graditvi ustavno-normativnega projekta gospodarstva, politike, družbene lastnine jc šlo za poskus zamenjave deloma pravičnih, humanih socialnih kriterijev tržnih družb (gospodarska prisila; negotovost, nepredvidljivost; boj za vsakodnevni obstoj, tekmovanje, rivalstvo, brezobzirno pehanje za uspehom, denarjem, priznanjem; diktatura kvalitete, točnosti, dogovora itd.) z izjemno progresivnimi, humanimi, osvobajajočimi kriteriji prihajajoče družbe (možnosti dogovarjanja in sporazumevanja vseh o vsem; prevlada dolgotrajnih in demokratičnih potencialov in proccdur odločanja; samoupravno-planska predvidljivost pogojev gospodarjenja in odločanja na dogovorni osniv; sodelovanje in tolerancc v rokih, kvaliteti itd. med gospodarskimi subjekti v vseh fazah gospodarjenja in poslovanja; tcndcncc k enakosti družbene vrednosti vsakega zaposlenega občana; nehierarhičnost v odločanju in v delovnem proccsu itd.). Vse to jc ostalo lc na nivoju želenega, oz. se jc v proccsu svojega uresničevanja spreobrnilo v praviloma še manj sprejemljive kriterije, kot veljajo in funkcionirajo v družbah, ki so utemeljene na zasebnolastninski tržni logiki in proccsnosti njihovega razvoja in delovanja. Zato smo sedaj soočeni s postopnim bolj ali manj zavestnim preobratom k preskušenim zahodnim principom ekonom i ziranja (nc lc v jugoslovanskem, marveč v cclotncm socialističnem spektru, s to razliko, da jc prvič v zgodovini socializma ^ IVoccs operacionalizacije ideje, koncepta, teorije na nivo gospodarske in politične ureditve ima v grobenm tri zaporedne stopnje: 1. Ideja (npr. samoupravljan in družbena lastnina) se spreminja v smiselno celoto osnovnih pravnih institutov - najbolj načelen oris ekonomskega in politološkega sistema (vsebovan npr. v ustavi). 2. Razddava takšnega načelnega ogrodja v delovno-operativen sistem (sistemski zakoni). 3. Tretjo fazo predstavjajo aktivnosti, ki normativno prcciz.no definirajo vse odnose in procese. Pri vseh fazah nastajanja ustavno-normativnega modela sedemdesetih let ni bilo večjih konfliktov med zaporednimi koraki, dvomi in kritike od zunaj pa so bile zaželjeni in spoštovani. Prav dejstvo, da so isti ljudje gradili sistem od temeljev do v rila, jim je verjetno odvzelo možnost kritike in samokritike. Tako jc nastal ustavni sistem, ki v praksi nc funkcionira ali slabo funkcionira, "eno govori drugo dela" - producira nasprotne učinke od pričakovanih in želenih (vseskozi in vsekakor pa slabe). 0. Vučckivč, Ali jc sistem dober, Praksa št. 5, 1984. 1. Grctič, Medjuzavisnost ckonomskog i političkog sistema socialističkog samoupravljanja, Naše teme, št. 9, 1984. jugoslovanski korak celo krajši ali previdnejši ali bolj preplašen - od ostalih).6 Dejansko lahko s tako logiko razložimo naše napake na številnih (vseh) gospodarskih segmetih -in to jc več ali manj tudi edini tip razumne in sprejemljive razlage, ki ga srečujemo. Nekaj drugega jc seveda korak od besed k dejanjem. Kako preobraziti naše združeno delo (gospodarstvo in družbene dejavnosti skupne in splošne porabe) v smeri blagovno zasnovanega in delujočega sistema, ki bi ohranil tudi nekatere posebnosti, dosežke našega socialističnega razvoja ter dosegel (presegel) gospodarske rezultate (performance) razvitih zahodnih (tržnih) družb? Enega od problemov tc preobrazbe predstavlja tudi dejstvo, da sc znotraj gospodarstva srečujemo s dokaj različno tržno orientiranimi (strukturiranimi, adaptiranimi) subjekti (podjetji). Nekatere organizacije združenega dela žc v veliki meri delujejo v tržnih pogojih dela in poslovanja, sc jim bolj ali manj uspešno prilagajo. To so praviloma vsa tista podjetja, ki so vezana na konvertibilni trg, ali tista, ki delujejo na dokaj visoko konkurenčnem domačem trgu (tekstilna, obutvena, pohištvena industri ja). Za ta sektor bi bila uvedba tržnega režima lc malenkosten premik, ki bi ga prenesle brez večjih pretresov. Podjetja, ki delujejo na relativno monopolnem trgu, ki so dobro zaščitena pred tujo konkurenco, ki lahko prcživc izvoz lc ob izdatnem premiranju, sc seveda oklepajo netržnih, neblagovnih konccplov in okvirov gospodarjenja. Njih nc motijo teritorialne blokade, politična tutorstva, administrativne blokade. Skupna in splošna poraba jc naslednji veliki problem. Nc strinjam se z oznako porabe (češ da gre za nekako neproduktivno trošenje materialnega produkta družbe). Ustreznejši termin jc družbena dejavnost. Siccr pa besedna oznaka sploh ni pomebna. Pomembno jc to, da gre za velik del družbene aktivnosti, ki jc pod siccr neuglednim paravanom neproduktivnega trošenja izvzet iz pogojev tržne verifikacije kot načina družbenega priznavanja koristnosti njihovega dela. S tem so objektivno postavljene v enako prilivigiran položaj kot tisti del monopolno priviligiranega gospodarstva, ki sc požvižga na trde kriterije tržne rcgulacijc gospodarskega razvoja. Zato so tudi njihovi rezultati, načini dela in gospodarjenja v veliki meri podobni. Zaradi njihove politične glasnosti (kot glavnem adutu v sedanji ckonomsko-politični aromi jugoslovanske družbe), močnih pozicij v oblastni strukturi ekonomije in politike, so premiki v smeri doziranja nujne blagovnosti (duha, atmosfere, logike mišljenja in delovanja) v področje družbenih dejavnosti lc težje izvedljive. Po mojem mnenju so problemi politološkega sistema mnogo lažje razrešljivo kot njihovi ekonomski rebusi. V velimi meri bi sc pričeli zapirati ob pravilnem koncipiranju in graditvni njegovih ekonomskih (gospodarskih) temeljev. To seveda nc pomeni, da bi stožerji politološkega sistema, kot so delegatski sistem, volilni mehanizem, odgovornost, federalizem itd., pričeli funkcionirati v popolni obliki, ob mobilizaciji in soglasju vseh političnih subjektov. Tega pač nc uspe doseči nobena politična ureditev. Zadovoljiv cilj jc do neke mere soglasno prejetje temeljnih političnih opredelitev, večinsko participiranje v političnih aktivnostih. Ekonomski problemi, napetosti so glavni povzročcvalci političnih tenzij, političnega nezadovoljstva. Ljudje enostavno prenašajo kritičnost do gospodarskih razmer tudi na političnopodročje. Znanstveno preučevanje nujnosti sočasnih premikov v ekonomiji in politiki pa jc šc na dokaj trhlih temeljih. Prav gotovo velja, da bi moral gospodarski preobrat od 6 Npr. Madžarska zapira več kot sto nerentabilnih podjetij letno (na 11 milijonov prebivalcev). Pri nas se takšnega gospodarskega in političnega "prestrojevanja" nc upamo lotiti. O. Durdcvič, Pomena, dogradnja ili spoštovanje sistema, Politička misao, št. 3, 1984. proklamiranih kriterijev gospodarjenja sedemdesetih let (ki smo jih žc skicirali) k tržno orentirani ekonomiji povzročiti tudi pretrese in premike na področju politološkega sistema, oziroma družbenih dejavnosti v najširšem pomenu besede ( ki zajemajo ludi sfero politike). Številni kriteriji, na katerih sloni dinamika blagovnega gospodarstva so neposredno uprabljivi tudi kot osnova organiziranja politološkega sistema. Razmeroma enostavno je postaviti zahtevo, da je potrebna predvsem njegova ekonomizacija, racionalizacija, skrčenje. Mnogo težje jc praktično razrešiti problem prezaposlitve tega (relativno malo uporavnega) številnega kadra (ob dejstvu, da - ob upoštevanju zdomcev - je sedaj brez dela približno 25 % jugoslovanskega delovnega prebivalstva). Monopol zaposlenih nad nezaposlenimi jc eno odprtih vprašanja samoupravne ekonomije in družbe, ki se ga bomo morali učinkoviteje lotiti. Doscdaj smo ostajali lc na politično deklarativni ravni, rešitev nismo nikoli operacionalizirali do nivoja konkretnih gospodarskih poslcdic in rezultatov. Zveza komunistov jc bila in jc vedno na izpostavljenem mestu. Nedvomno je imela odločilno vlogo pri postavljanju ustavnonormalivnega konccpta sedemdesetih let, nosi ludi pomemben del krivde pri uresničitvi te zamisli. Seveda tu vseh procesov oz. vseh družbenopolotičnih skupnosti nc smemo metati v eno koš, kar pri krizološkem govoričenju kar radi storimo. Vprašanje jc, koliko lahko v primeru Slovenije govorimo o zgrešenih konccptih razvojnih strategij. Vrsta gospodarskih in družbenih kazalcev nam govori o relativno ugodnih trednih tudi v primerjavi z razvitejšimi državami. Mislim, da nc razpolagamo s sistematično zbranimi podatki o tem, kaj smo dejansko zamudili, kaj vse pa nam jc tudi uspelo uresničiti in doseči. 7 S tem pridemo na izjemno nepregledno in nedefinirano področje odgovornosti v ekonomskem in politološkem sistemu družbene lastnine. Odgovornost jc ostala prazna lupina pri vseh gospodarskih subjektih; pri delavcih, pri delavskih samoupravnih organih, pri poslovodnih in tehnovodnih strokovnih organih, pri tozdih. Glede na naravo poslovodnega proccsa najbolj izstopa protislovnost vloge poslovodnih in tehnovodnih strokovnih organov (po eni strani potreba po kreativnem, strokovnem, fleksibilnem reagiranju in koordiniranju poslovnega procesa, po drugi strani pa postulat "samoupravne normativne blokade" takšnega diskrecionamcga ravnanja, saj so postavljeni kot vsi ostali člani kolektiva lc v funkcijo izvajalca samoupravno sprejetih odločitev). Defcktnost našega (ne) sistema odgovoronosti jc predvsem njegova "vpetost v zrak" ali odsotnost, lahko rečemo, kakršnekoli gospodarsko-finančne odgovornosti. (Zakon jo eksplicitno predvideva le v primeru zavestnega zavajanja, dajanja napačnih podatkov, od članov izvršilnega organa - kar pa jc žc tako dovolj meglena definicija; ter za dclavcc TOŽD, ki zaradi družbeno in ekonomsko nesmotrnega upravljanja s sredstvi zaide v težave, pri čemer sc takšne generalne zahteve spet nc konkretizira, kar jc praksa uspešno izkoristila in povsem obšla to določbo.) Kolektivnost in družbenost samoupravljanja jc povsem izrinila personalno vsebino odgovornosti (ki jc npr. izredno zaostrena ter statusno podprta v primeru managerja kapitalističnega podjetja). Ekonomska odgovornost družbe kot celote jc bila in jc šc v razmerah anarhije na nižjih nivojih edini naslov in edini amortizer neodgovornega in neracionalnega gospodarjenja, ki tako neusmiljeno razjeda družbena substanco. Iz tega izhaja imperativ kompleksnega družbenega nadzora, za katerega pa nc moremo najti niti učinkovitih izvajalcev niti opcracionalnih kriterijev delovanja. Takšne zunanje kotrole je včasih kar prevče (kontrola SDK, banke, občinskih in drugih organov, pravobranilcev samoupravljanja itd.), na drugi strani ni "navzkrižne" kontrole samih gospodarskih osebkov, ki imajo v organizacijah združenega dela svoj interes (kot npr. v delniškem podjetju njegovi klienti, kooperanti, banke, sindikati itd.), ki bazira na ekonomskem računu (merilih). Potrebne bi torej bile neke objektivne intervencijske kategorije (kriteriji), ki bi jih oblikoval samo gospodarski sistem in na podlagi katerih bi organizacije združenega dela poslovale kot dobri gospodarji ter obenem posebni družbeni strokovni organi, ki bi kot zunanji svetovalci intervencijsko spremljali delo organizacij združenega dela ter jim pomagali z nasveti oziroma obveščali širšo družbo o težavah in odklonih njihove poslovne politike. Pri nas so blagovni produccnti organizacije združenega dela (zakonski subjekti). Njihovo ekonomsko in socialno strukturo pa tvorijo dclavci, poslovodni in upravni organi ter delovni kolektiv kot celota. Na njih jc potrebno porazdelili funkcije odgovornosti, predvsem njeno ekonomsko sestavino. Morda bi bilo potrebno razmišljati v tej smeri: a. Med garancijska sredstva za poslovno tveganje jc v večji meri potrebno pritegniti tudi del sredstev za osebne dohodke (npr. kot rezervni kolektivni sklad osebnih dohodkov za pokrivanje tveganja; ali kot osebne naložbe delavcev v nega pozitivnega in negativnega predvsem ekonomskega sankcioniranja dela poslovodnih in tehnovodnih struktur, sc mi zdi pomembna predvsem zamisel o neke vrste "kavciji" za poslovodne osebe, ki pa bi morala biti zadosti velika, da bi glede na potencialno možnost njihovega velikega prispevka, zagotavljala tudi ustrezno veliko povračilo). b. Ob uresničitvi prvega predloga bi sc lahko zmanjšalo ali cclo ukinilo t.i. skupne rezervne sklada pri družbenopolitičnih skupnostih. c. Ker jc riskantna blagovna produkcija vezana na inovativno dejavnost, bi morali nadpovprečno uspešno in tvegajočo dejavnost v večji meri nagradili z ckslra dohodkom (tako na ravni delovnega kolektiva, združenega delavca v upravljalski funkciji, kot predvsem poslovodne in tehnovodne dclavcc - tako v pozitivnem kot v negativnem smislu). Vendar prav tako v slovenskih družboslovnih sredinah absolutno prevladuje črnogleda kritika, pogosto ludi v funkciji lastnih interesov oziroma "vkopavanja" na pridobljenih pozicijah. Sedaj so praviloma, zaradi izjemne zapletenosti "institucionalnega giganlizma" našega ekonomskega in politološkega sistema, proccsi stvarnega sprejemanja odločitev, strukture in merila moči še vedno zakrili. Posamezne institucijo (npr. zvezni izvršni svet, skupščina SFRJ) nominalno imajo oblast, nc pa tudi moč. Čc pa ima nekdo oblast brez moči, ima nekdo drug moč brez oblasti. Problem odgovornosti postane tako nerešljiv: iluzija jc zahtevali odgovornost od institucij, ki samo ratificirajo že sprejete odločitve, ne more pa sc je naprtiti tistim ki stvarno (poljavno ali povsem skrito) odločajo, saj bi to podrlo "uradni" sistem in izpostavilo politično elito. Vslcd tega prihaja do takšnih paradoksov: - da so najmanj politično odgovorni tisti, ki imajo največjo politično moč; - na odgovornost se tako poziva in zamenjuje tiste, ki so na dnu politične hierarhije; - v politični propagandi sc pogosto navaja oziroma "uporablja" birokrate, tehnokrate in druge sovražnike socializma kot "dežurne krivcc" za naše probleme. Tudi s tem se zamegljuje odgovornost. Vsekakor pa smo na številnih področjih prišli do vrelišča oz. nekoliko pod njim ter pričeli s takimi in drugačnimi spremebami na samoupravni zgradbi. Ideološko-normalivnih dokumentov, ki naj bi inicirali preobrazbo, se jc nabralo žc na kupe, na prvih se je žc pričel nalagati prah. Tudi to "uradno" priznavanje krušenja (rušenja) ustavno-zakonske silhuete seveda bistveno nc prcokrcnc silnic ekonomije in politike, vseeno pa pomeni del toka, ki jc začel iskati nove struge. Zveza komunistov je obdržala aktivno vlogo v kreiranju in usmerjanju novih tokov, znala jc izvesti določena prestrukturiranja znotraj svojih vrst, ki ji šc vedno zagotavljajo pomembne vzvode družbenega odločanja, čeprav seveda nc več v tako čisti in enostavni situaciji hegemonije partijskih vrhov, kol jc to bilo do konca sedemdesetih let. Tudi li "zlati partijski" časi so nepovratno minili. Danes ni dovolj beseda funkcionarja, da se premaknejo kolesa gospodarskih in političnih mehanizmov, vse pomembnejša postaja vsebina, smoter, utemeljenost funkcionarjev (partijske) besede. Tudi "kranclanja" z znanostjo je manj, oziroma jc postalo drugačno. Partija jc seveda ves čas nabirala družboslovno stroko okoli sebe. Vendar do nedavnega le takšno, ki ji jc prepevala "vesele, pohvalne in poskočne melodije". Takih "pronicljivih" znanstvenikov je bilo vedno dovolj. Pod plazom krize pa jc tudi partija spoznala, da zgolj z hvaležnimi "guslarji" nc bo moč prcokrcnili negativnih gospodarskih in političnih gibanj, ter pričela vse pozorneje poslušati tudi druge "kanale". Ugled in moč, ki jo ima v znanstvenih krogih, ji jc omogočila takšno transformacijo (morda tudi po logiki, da koncc konccv znanstveni vrhovi delijo stolčke moči, ugleda, blagostanja s partijskimi vrhovi, čeprav bi to le s težkim srcem priznali). Menim pa, da jc za partijo ostalo mnogo več nerešenih vprašanj glede njene masovne osnove, članstva. Konccpt vsezmožnosti (partijsko) dogovonega tipa razreševanja družbenoekonomskih in političnih vprašanj se jc nepovratno sesul v prah. To pa jc bila pomembna osnova mobiliziranja partijskih množic. Zveza komunistov mora najti formule aktiviranja članstva tudi v mnogo bolj zoženi strugi realne (tržne )ckonomijc in politike. Za to ji zaenkrat še pošteno zmanjkuje sape. 2.PARTIJSKI (ARHAIČNI IDEOLOŠKO POLTIČNI) KONCEPT BLAGOVNE PROIZVODNE SAMOUPRA VNE SOCIALISTIČNE DRUŽBE Dobra stran idcološkopolitičnc logike jc v tem, da skuša skozi cclotno družbeno zgradbo oz. njeno dinamiko in statiko izpeljati enotne kriterije njenega urejanja oz. delovanja (tako v njenem gospodarskem, političnem sociokultumcm podsistemu). Slaba stran idcološkopolitičnc logike pa jc, da svoje konstrukcije često gradi na umetnih, ncživljcnjskih ideoloških tcorcnih, ki nc morejo najti stika z vsakodnevnimi, empiričnimi odnosi in procesi ter tako nujno ostanejo oz. postanejo "papirnati tigri" brez večjega vpliva na stvarne družbene, gospodarske, politične tokove. Tudi vsa verbalna, administrativna (ali cclo fizično-prisilna) podpora političnih in družbenih vrhov jc lahko lc kratkoročno učinkovita, čc jc njihov razkorak s stvarnostjo lc prevelik. Vendar jc za jugoslovanko družbo značilno, da sc politični konccpti ekonomske ureditve oz. (nc) blagovne produkcijc ohranjajo kljub povsem nasprotnim rczulUitom v gospodarstvu in družbi. Res število njihovih zagovornikov hitro upada, manjša sc podpora takšnim (tudi ekstremnim) stališčem, vendar dejstvo njihove bolj ali manj opazne prisotnosti opravičuje njihov podrobnejši prikaz in analizo. Omejil sc bom na tekstne skupine avtorjev, ki jc v okviru priprav na sejo CK ZKJ (idejni plenum) o idcjno-političnih gibanjih v jugoslovanski družbi in nalogah ZK (ki sc jc pripravljala drugo polovico leta 1986 in prvo polovico leta 1987) imela nalogo opredeliti oz. naznačiti idejna vprašanja razvoja samoupravnih družbcno-ckonomskih odnosov,- Gre za skupino 11 tekstov več avtorjev obenem z ekonomskimi stališči pobudnika te seje S.Šuvarja. Delo jc potekalo v okviru Centra za družboslovne raziskave CKZKJ. Najprej jc treba reči, da gre glede na pomembnost teme, naše gospodarske probleme itd. za presenetljiv izbor tekstov, saj so avtorji ekonomskega dela praktično povsem neznani Zagrebčani: Sabolovič, Prga, Prcdragovič, Lovrinovič in Sarajevski Sokolovič. Tudi rezultat njihovega pisanja (v letu 1987!) jc bil več kol presenetljiv - nastala jc zbirka minimalno povezanih tekstov, ki jc brez večje argumcntacijc postavljala posamične teze dogovorne in postdogovornc ekonomije ideološko-političnega izvora. Velik del tekstov seje osredotočil na relacijo jugoslovansko-svctovno gospodarstvo (kar jc predmet "strokovnega" dela večih omenjenih avlorjcv( in s tega zornega kota skušal occncjcvati in razreševati (večinoma po logiki preproste analogije - čeprav jc to njihov temeljni očitek kritika sedanjega stanja) naše gospodarske družbene probleme. Zanimivo jc, da sc cclo v okviru Centra za družben raziskovanja CK ZKJ predvideli, da takšno enobarvno pisanje nc bo naletelo na pozitivne odmeve, in so kasneje vključili tudi šc druge tekste oz. avtorje. Zadržal se bom lc pri tekstih prvotne (omenjene) skupine in izpostavil nekaj najbolj značilnih ugotovitev, ki po mojem mnenju dovolj klasično ponazarjajo tipična partijska stališča o ekonomskih vprašanjih jugoslovanske družbe in partijsko razumevanje konccpta gospodarskega razvoja. Nc glede na to, da Lakšna stališča prav gotovo nimajo prostora v ekonomski znanosti, pa jc dejstvo, da so v partijskih forumih šc kako prisotna in vplivna. Obenem pa velja, da je bila pomembnost, upoštevanje, smiselnost takšnih stališč proporcionalna s položajem in vlogo ZK v našem družbeno-političnem sistemu oz. v družbi v ccloti. Zlasti v začetku 70-tih let sc jih jc skušalo tudi praktično uresničevati, danes pa lahko rečemo, da pomenijo samo šc relikt obodobja, ko sc jc s politično voljo skušalo prcokrcnili ekonomsko logiko. 1. Začel bi z veliko stopnjo nestrpnosti, ki sc izraža v večini tekstov, do tistih, ki na probleme naše družbe gledejo z drugačnega zornega kota - poimenuje se jih z zagovorniki kapitalistične kontrarevolucije, kapitalizma siromaštva; slepo poslušne avtoritetam, ki so nesposobne gradili teoretično misel socializma in sprejemajo meščansko (konzervativno) ekonomsko misel; epigone poražencev buržuazije, serviserje in najemnike tujega kapitala in njegovih obveščevalnih služb. Tako pri nas "poleg osnovne delavsko razredne fronte delujejo sile: trdorokaši etalističnega tipa, restavratorji kapitalskih odnosov, neoliberali s svobodno ekonomijo zgodnjega kapitalizma, zagovorniki velikega državnega kapitala in monopola, militantni nacionalisti, ullralcvi frazerji. Vsi pa imajo isti cilj - kako upreči delavski razred in njegovo presežno delo v lastni voz?" Vsi ti (konccpcijsko sc jih razdeli v 3 skupine: v prvi so tisti, ki v ccloti negirajo gospodarski in politični sistem; drugo skupino predstavljajo kritiki posameznih delov gospodarskega in političnega sistema, ki zahtevajo tudi spremembo socialističnih produkcijskih odnosov; v tretji skupini pa so listi, ki menijo, da jc sistem dobro zgrajen, njegovo funkcioniranje pa ovira razkorak med normativnimi pravili, obnašanjem in empiričnim dogajanjem) pa preprečujejo samoupravno integracijo dela, oblikovanje federativne ureditve in zmago delavskega razreda. 2. Skupen jim jc tudi zelo rezerviran odnos do trga, čeprav jc tudi lu prisotnih več modal itet. Lahko začnemo s črnogledim ocenjevanjem mednarodnih ekonomskih (tržnih) odnosov. M. Prcdragovič meni, da jc teoretična osnova gospodarske politike razvitega sveta konccpt meščanske ekonomske misli o svobodnem mednarodnem trgu, ki želi dokazati, da nacionalni tržni odnosi v posameznih deželah veljajo ludi na mednarodnem ekonomskem področju. S teorijo in prakso takoimcnovanc mednarodne svobodne menjave sc uspešno blokira oblikovanje pravičnejše nove ekonomske mednarodne ureditve, ekonomskimi velesilam pa sc zagotavlja popolna gospodarska dominacija, monopolna razdelitev trga in ccn. S tem si jc neokolonializcm oblikoval šc učinkovitejše sisteme izkoriščanja, saj si jc tako zagotovil trajno krajo tujega delovnega časa. Sintagmo "svobodnega trga in svobodne iniciative", ki je predvsem v interesu velikega privatnega kapitala na zahodu kot njegov strateški odgovor na državo blagostanja, seje nekritično prevzelo tudi pri nas, to naj bi bila cclo formula rešitve naših gospodarskih in družbenih težav. M. Prcdragovič "opozarja", daje prav takšna ekonomska politika v 30-tih letih privedla do svetovne ekonomske krize, fašizma in imperializma, zato mu jc povsem jasno, da ZK nc more sprejeti takšnih antidelavskih idejnih sporočil. V tem kontekstu D. Sokolovič razmišlja o socialističnosti gospodarstva samoupravne družbe, ki bi nc smelo biti pogojeno z njenimi kreditnimi obveznostmi, tudi nc z determinantami mednarodne delitve dela in svetovnega trga, marveč predvsem s potrebami lastnega naroda. "Imperativ nc more bili izvoz, predvsem nc po vsaki ccni, marveč zadovoljevanje potreb ljudi po vsaki ccni". M.Prcdragovič, Idejna pitanja razvoja društveno ekonomskih odnosa naosnovama socialističkog samoupravljanja, (monografska gradnja), Zagreb, veljača 1987, slr.3. ' Skupna točka vseh naštetih in zamišljenih sovražnikov socializma pa jc, da "preprečujejo samoupravno integracijo dela oblikovanje republik, pokrajin in fcdcracijo kot socialistične skupnosti dela, v kateri ima v vseh vprašanjih dominantno vlogo delavski razred kol hegemon lastne usode in nosilec proccsov, ki mu odpirajo perspektive za lastno osvoboditev." Ibid, str. 10. 4 Glej: M.Prcdragovič, Neke idejne implikacije odnosa SFRJ sa medunarodnim monclamim fondom, (lipkopis), 1987. M.Prcdragovič, Idejna pitanja razvoja drušlvcno-ckonomskih odnosa na osnovi socialističkog samoupravljanja, (monografska gradja), Zagreb, veljača 1987. D. Sokolovič, Idejna pitanja razvoja društveno ekonomskih odnosa na osnovama socialističkog samoupravljanja, Sarajevo, januar 1987, str. 22. Najbolj ckstrcmno jc stališče, da odnosi menjave nc spadajo v konccpt socialističnih odnosov, saj onemogočajo tako delitev po delu kot delitev po potrebah. Menjava jc neracionalni in neporduktivni moment proizvodnje, ki nima svoje zgodovinske perspektive. Potrebna jc centralizacija kapitala kot preseganje menjave, kol razvojni dejavnik planske in tržne organizacijo dela. D. Sokolovič jo razume kot usklajevanje posebnih s splošnim intereseom, kot pogoj za proizvodnjo po potrebah. Lc-la mu pomeni nujni pogoj socialističnosti produkcijskih odnosov oz. začetek njihove social istične preobrazbe: "Preden socializcm vzpostavi delitev potrošnih sredstev po potrebah in kot pogoj, da sc vzpostavi delitev po delu, jc nujno vzpostaviti proizvodnjo po potrebah." Ugotavlja sicer, da med blagovno produkcijo in združenim delom obstoji protislovje, vendar ga brez večjih težav razreši s staro partijsko formulo, da mora bili blagovna produkcija pač v funkciji združenega dela. Drugače povedano,^potrebna jc kotrola trga od združenih produccntov (nc pa od kapitala kot v kapitalizmu). Medtem ko ima kapitalistična kontrola trga za cilj neenako menjavo in vezavo presežne vrednosti na strani kapitala, pa jc kontrola združenih produccntov "edini ekonomski zakon znotraj blagovne oblike produkcije. Sestoji iz absolutne kontrole cene delovne sile." Seveda je takšna kontrola zamišljena na ravni celotne družbe (za vse enako, kar daje videz enostavnosti in urejenosti) s tem, da se določi enotna vrednost (ccna) delovne sile. "To jc edini pogoj, da sc tudi v okviru blagovne produkcije postavljajo socialistični odnosi delitve. Delitev po delu jc na trgu lahko vzpostavljena lc, čc trg kontrolirajo produccnti, to pa pomeni ekvivalentno menjavo, to jc menjavo enakih količin dela." Takšno razumevanje trga v današnjem času prav gotovo nc zahteva komentarja. V svojih izvajanjih S. Suvar pravilno ugotavlja, da je bistvo blagovne produkcijc prelivanje dohodka (čeprav sc nc pove zakaj in kakšne so pozitivne vzpodbude tega), česar ne morejo spremeniti socialistični pravno-politični okvirji. Blagovni produkciji je zato inherentno oblikovanje kapital odnosa po eni strani ter etatistično, birokratsko omejevanje - to pa ni združljivo s socializmom. Temeljna naloga socializma jc tako ukinjanje tržnega in državnega posredovanja preko notranjega preseganja blagovne proizvodnje. Konccpt samoupravljanja v pogojih blagovne proizvodnje se označi za kapitalistično samoupravljanje - samoupravljanje, v katerem delovni ljudje kol kolektivni podjetniki upravljajo z deli družbenega kapitala, pomeni meščansko ncoklasično varianto samoupravljanja. Sprejemljiv je lc trg blaga (pod pogojem, da ga organizira združeno delo), trg kapitala in delovne sile pa jc potrebno ukinjati. Družbo naj bi po nekaterih occnah vodil bančni kapital, namesto da bi to počelo združeno delo. Proizvodnjo in družbo pa jc potrebno integrirati na bazi dela, na pa kapitala, siccr sc nc bo nadaljeval revolucionaren proccs osvobajanja dela in sc bomo vrnili na državni socializcm in kapitalizem. V isti sapi pa isti avtor ugotavlja, da produccnt nima nobene prisile in motivacijc za gospodarjenje in razvoj ter tako prazen prostor nujno zasedajo politični subjekti s svojo politično logiko. ® IBID, str. 21. Podobno razmišlja M.Prcdragovic, ko ugotavlja, da problem našega trga ni v tem, da so ukinjeni kriteriji ekonomske prisile (kar jc po njegovem mnenju napačna ugotovitev številnih kritikov), saj jc to konccpt klasičnega liberalnega trga (v stvarnosti pa po D. Sabolovicu deluje nekakšno omejevanje svobodnega tržnega mehanizma - problem jc lc to, da to ni naša jugoslovanska stvarnost). Pri nas jc potrebno zagotoviti "vseobsežno delovanje ekonomskih zakonitosti znotraj zdnižcncga dela". M. Prcdragovič, Idejna pitanja razvoja društveno ekonomskih odnosa na osnovama socialističkog samoupravljanja, Onanografska gradja, Zagreb, veljača 1987, str. 8). * IBID, str. 34,35 9 Glej: Možnosti, da sc prazen prostor zapolni z ekonomsko logiko blagovne produkcijc, S. Šuvar seveda nc vidi. 3. Močno sc napada institut realnih obresti in realnega tečaja dinarja. Po takšnih occnah je dinar podccnjcn za 35 - 40 %, realno obrestno mero naj jc vsilil Mednarodni monetarni sklad in naši "omejeni pscvdolibcralni ekonomisti" (dokaz, daje Mednarodni monetarni sklad slab, je dejstvo, da nam ni svetoval razbremenitve gospodarstva, kar jc ključ za izhod iz krize). Realni tečaj in obresti so povečale inflacijo za 50 %, morali smo odpreti tudi vrata tujemu kapitalu. Zagovornikom realnega tečaja in obresti sc skuša naprtiti videz, kot da vidijo lc v teh dveh institutih izhod iz krize, zanemarjajo pa vse ostala institucionalne, sistemske spremembe. To sc potem označi kot parcialen pristop, ki jc nesmiseln in nima perspektiv - kot dokaz se navaja dejstvo, da dolgoletna politika realnih obresti in tečaja v Jugoslaviji ni imela uspehov, oz. da jc neposredno kriza za dosedanje gospodarsko stanje. Čudovit izhod po njihovem mnenju ponuja Dolgoročni program, ustava in zakon o združenem delu. D. Sabolovič ugotavlja, da so sc po letu 1979 jugoslovanski ekonomisti opredelili za "realno ekonomijo" oz. za realne ekonomske fraze, kar v bistvu pomeni pscvdolibcralno mehanično ekonomijo (jugomonetarizem). Ta koncept pa ni dal rezultatov (predvideva kot da ga jc jugoslovanska uradna politika v ccloti podprla in uresničila), zato sc danes kažejo njegove pomanjkljivosti (po njegovem mnenju bi bilo najprej treba uredili jugoslovansko gospodarstvo, šele potem bi realna ekonomija dobila svoj smisel obstoja). Skoraj neverjetna jc razlaga naše zadolženosti - po Titovi smrti sc pri nas ni nadaljevala ofenzivna zunanja politika, marveč jc prišlo do defenzive - to jc izkoristil mednarodni kapital in nam preko mednarodnega monetarnega sklada postavil težke pogoje vračanja dolga. Končna ugotovitev (ki jc siccr deloma pravilna, vendar ob tem ni danih nobenih uporabnejših predlogov) jc, kot smo žc omenili, ta, da jc pri nas potrebno prvo urediti gospodarstvo, potem pa je možna realna ekonomija in uspešnost posameznih ukrepov ekonomske politike. Po sila dolgem in kontraverznem pisanju sc torej ugotovi, da je potrebno urediti najprej naše gospodarstvo, nato pa bi lahko izvažali. Opredeli sc tudi pomen valutnega tečaja za (de) stimuliranje izvoza in uvoza , čeprav seje prej na drugih mestih ostro obsojalo politiko realnega tečaja. Ves čas sc zavzemajo za kvalitativno usklajevanje ekonomske intcrvcncijc na sodobno reguliranem trgu, poudarjajo vrednost teorije disparitet stroškov, ccn in valut, ki pojasnujc spremembe mehanizmov in zakonitosti trga , nc upoštevajoč, da vse tc S. Šuvar, Etatizem, tehnobirokratizam i razvoj socialističkog samoupravljanja i neke tcndcncijc u društvenoj kritici, Socializam, It. 3, 1986. S. Šuvar, Marginalije o sociologiji razvoja i ekonomiji rasta, Socializam, It. 1, 1987. 111 Glej: t). Sabolovič, Odbrana socializma (tipkopis), 1987; I. Lovrinovid, Ocjcna stanja društvcnockonomskih odnosa (tipkopis), 1987; IPrga, Monetarni faktori i stabilizacija privrednih tokova - mogučnosti i otvorena pitanja (tipkopis), 1987. D. Sabolovič, Izlazu realno križu (tipkopis), 1987; Sabolovič, Kritika hcrccgnovskog programa (tipkopis), 1987. M. Prcdragovič: Neke idejne implikacije odnosa SITO sa Mcdunarodnim monetarnim fondom (tipkopis), 1987. "Čc jc notranja ccna produccnta, preračunana preko uradnega tečaja, pokrita s svetovno ccno, bo prišlo do izvoza enako, kakor bo ludi višja notranja ccna v primerjavi preko uradnega valutnega tečaja z nižjo svetovno ccno stimulirala uvoz." D. Sabolovič, Utjccaj privrednog razvoja na unapredenje medunarodne razjcnc, Ekonomski fakultet Zagreb (tipkopis), str. 6 -f. D. Sabolovič jc mnenja, da jugoslovanski ekonomisti nc poznajo teorije disparitet stroškov, ccn in valut ter zato usklajeno ekonomsko intervencijo na reguliranem trgu smatrajo za dirižizem etatističnega tipa. njihove zahteve predpostavljajo blagovno strukturiranost ekonomije in politike, ki je pri nas že zdaleč nimamo, obstoji pa v državah, ki praklicirajo takšno ekonomijo in politiko. 4. Zanimivo bedasto (nesmiselno, politično demagoško in tcndcnciozno) jc ludi stališče, da ni možna primerjava učinkovitosti privatne in družbene lastnine. Razlog - dclavci v kapitalizmu delajo enako v družbeni, skupinski, privatni lastnini, v socializmu pa ludi, nc glede na oblike lastnine. Oblika lastnine torej nima nobenega vpliva na obnašanje dclavcev, oz. ekonomske performante sistema kot takega. Vsak, ki ima v Jugoslaviji privatni kapital, ga jc na nek način ukradel (devize, krediti, utaja davkov, podkupnina, izkoriščanje službenega položaja, privilegijev oz. monopolnega položaja, izkoriščanje tujega dela), dclavccm na tujem pa smo ga z devalvacijo dinarja v veliki meri ustavili sami. 5. Značilno za vse avtorje oz. tekste, ki jih obravnavam, jc, da so zelo skromni pri razvijanju pozitivnih alternativ. Razen nekaterih obrabljenih fraz o delavskem razredu, osvobajanju dela, vrtenju kolesa zgodovine, sklicevanju na ustavo, zakon o združenem delu, Dolgoročni program, skoraj ni uporabnejših predlogov. "Naš narod nc bo dovolil nobenemu zavrteti kolo zgodovine nazaj, posebno šc dokler ima svojo oblast, ki podpira razredno borbo. ...Realni kapitalizem nam le približuje realnemu socializmu, vendar nas vanj nc more spraviti. Zc vemo, da nam tudi to nc odgovarja. Po vseh eksperimentih z realno ekonomijo bomo prišli tudi so samoupravne regulacije proccsov družbene reprodukcijo. Izpolnili bomo ekonomsko strukturo družbe, raz.vili samoupravljanje, kajti nihče nc bo pristal na alternativo, da nekdo z njim upravlja (posebej slabo). Dokazali bomo, da jc lahko ludi družbena lastnina uspešna in produktivna v samoupravnem socializmu." In: "Razvoj novih produkcijskih odnosov zato danes predstavlja glavno proizvodnjo in gibalno silo celotnega produkcijskega proccsa. Povsem iskreno rečeno, clcmcntiranjc vseh ekspoatietorskih produkcijskih odnosov pomeni osnovno predpostavko ne lc za razvoj socialističnih produkcijskih odnosov, marveč ludi ključno ločko razvoja materialnih produktivnih sil družbe." Obširneje se claborira edino predlog prof. Pcrtota glede eliminiranja stroškovno najdražjih proizvodenj s pomočjo snemanja stroškov in z ustanovitvijo centralnega zavoda, ki bi to teoretsko pripravil in izpeljal. Takšen zavod (ki bi ga na ccntralncm nivoju sestavljali najboljši strokovnjaki) bi na osnovi analiz moral predlagati dvoje: - kateri so izvozno orientirani in stroškovno kvalificirani izvozni proizvodni ccntri, - predlogi v smeri oblikovanja enotne stroškovne rckonstrukcijc obstoječih proizvodenj s ciljcm, da sc na določeno raven valutne vrednosti postavijo vse tiste proizvodnje (tako izvozne kot tudi neizvozne), ki bi v bodoče brez večjih izgub in subvcncij lahko vzdrževale vrednost dinarja. Prav gotovo ni povsem jasno, kaj bi takšno (znanstveno ali administrativno) razvrščanje podjetij lahko spremenilo pri njihovi gospodarski učinkovitosti. Obenem sc namreč ugotavlja, da danes morda nimamo niti enega industrijskega objekta, ki bi bil v ccloti in trajno izvozno usposobljen ( kakšen smisel ima potem sploh tako visoko postavljanje praga) nc lc v pogledu nivoja tehnologije, kvalitete in tržnosti, temveč tudi nivoja stroškov in količin. Ni potrebno, da sc ekonomske kategorije realne, bolje je, čc so z. ekonomskimi in tržnimi ukrepi postavljene na paritete, ki omogočajo doseganje želenih ciljev. Potrebno jc namensko uskladiti disparitete stroškov v makrosturkturi družbenega produkta. D Sabolovič, Izlazu rcalnu križu (tipkopis), 1987. ^ D. Sabolovič, Odbrana socializma, (tipkopis), 1987, str.9. D. Sokolovič, Idejna pitanja razvoja društvcnockonomskih odnosa na osnovama socialisličkog samoupravljanja, Sarajevo, januar 1987, str. 19-20. Ko bi bili torej na predlagan način pripravljeni stroškovniki posameznih proizvodenj, bi sc pričelo delo na occnjcvanju obstoječih stroškov. Analiza naj bi potekala na najstrožjih in sodobnih kriterijih lokacijc, splošne rentabilnosti, tehnološke perspektivnosti, kadrovske usposobljenosti itd. Na takšni osnovi bi potem podjetja razvrstili v 3 skupine: 1. V prvi skupini bi bila podjetja, ki bi ob ustreznem moderniziranju tehnologije in povečanju kapacitet do izvozne veliko serijske proizvodnje, lahko obdržala vsaj dosedanji obseg izvoza pri predvidenem novem tečaju dinarja, vendar brez posebnih izvoznih stimulacij. 2. Drugo skupino bi sestavljala podjetja, ki bi ob zaščiti, ki jc v Evropi normalna, pri novem tečaju dinarja in ob ustrezni modernizaciji lahko producirala lc za domači trg. 3. V tretji skupini pa bi bila podjetja, ki nc izpolnjujejo niti minimalnih pogojev za prvo in drugo skupino in bi ^jih bilo potrebno likvidirati v skladu s povečanjem zaposlenosti v drugih sektorjih. 3. PREDLOGI POTREBNIH S PREMER EKONOMSKEGA SISTEMA 3.1. Samoupravljanje - etatizem - blagovna proizvodnja Zlasti na ekonomskem področju (tako v partijskih dokumentih kot na področju ekonomske teorije nasploh) jc opazna velika ncdodclanost pozitivnega programa preseganja sedanjih gospodarskih in družbenih težav. Zato bomo v naši razpravi skušali napraviti tudi nekaj korakov naprej pri naznačitvi nadaljnjih potrebnih premikov pri: - posameznih temeljih družbenoekonomskega sistema kot mehanizma uveljavljanja temeljev družbenoekonomskega sistema; - proučevanje učinkovitosti ukrepov (izbor in kvantifikacija) ekonomske politike za pol iz krize; - dograjevanju opimalnc institucionalne ureditve posameznih sestavin narodnega gospodarstva in delovanja organizacij združenega dela kot njegovih temeljnih cclic. Blagovna proizvodnja - samoupravljanje - etatizem so nedvomno tri je tokovi, ki se z različno intenzivnostjo, usmerjenostjo, odmevnostjo v cclotncm razvoju jugoslovanske družbe pretakajo skozi njeno gospodarsko, politično, sociokulturno zgradbo. Po eni strani lahko rečemo, da sc jc samoupravljanje v določenem obsegu žc uveljavilo v delovnih kolektivih, po drugi strani pa mora država objektivno - zaradi nedograjenega gospodarskega sistem - neposredno urejati delitev dohodka in razširjeno reprodukcijo oz. neposredno vplivati na gospodarske odločitve delovnih kolektivov na teh področjih ( v cclotncm povojnem gospodarskem razvoju). Današnja dilema med etatizmom in samoupravljanjem jc torej že starejšega datuma. Na začetku sedemdesetih let smo jo poskušali odpraviti z ustavnimi amandmaji, novo ustavo, zakonom o združenem delu in sistemskimi zakoni. Takratne spremembe so temeljile na prepričanju, ki sc v praksi ni potrdilo - da jc mogoče navedeno dilemo 15. Sabolovič, Uljccaj privrednog razvoja na unapredednje mednarodne razmjene, Ekonomski fakultet, Zagreb, 1987. odpraviti zgolj s širjenjem samoupravnih institucij (skupnosti, samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov itd.) na področja, ki jih jc obvladovala država, da ni potrebno dograjevati blagovne proizvodnje. Dclavci naj bi v neposredni medsebojni povezanosti (dohodkovni odnosi) s svojimi odločitvami nadomeščali trg. Toda v osemdesetih letih jc postalo jasno, da zaostrene gospodarske razmere prav na področjih, kjer v kapitalizmu delujeta trga kapitala in delovne sile, niso potrdile izhodiščnega prepričanja in jc tako stara dilema med etatizmom in samoupravljanjem šc vedno aktualna. To spoznanje pa lahko podrobneje pojasnimo z dejstvom, da sta v ekonomski literaturi lc dve rešitvi problema delitve dohodka in razširjene reprodukcije, ki spoštujeta predpostavki, naj bo gospodarstvo socialistično in tržno. Obe rešitvi sc razlikujeta po tem, s katere strani "zagrabita" dohodke v sistemu njegove delitve. Po prvi jc treba tudi v socialističnem gospodarstvu uveljaviti ccno delovne sile, tako da sc akumulacija oz. dobiček pojavi kot ostanek dohodka. Ta cena lahko nastaja na trgu, z družbenim dogovorom ali z državnim plačanim sistemom. Akumulacija jc ostanek, ki jc potem tudi vir za ponudbo prihrankov in s tem determinanata obrestne mere oz. ccnc kapitala. Po drugi rešitvi pa jc treba najprej opredeliti akumulacijo in so osebni dohodki ostanek. Akumulacija jc lahko opredeljena z minimalno stopnjo akumulacijo, obrestmi na poslovni sklad in podobnim. Tc kategorije so lahko tržne ali pa ludi državno planske. Osebni dohodki naj bi v tej rešitvi bili ostanek, ki bi usmerjal dclavcc pri sprejemanju gospodarskih odločitev. M.Tajnikar meni, daje dilema med etatizmom in samoupravljanjem v bistvu dilema med lastninskim gospodarstvom z blagovno proizvodnjo in delavsko upravljanim gospodarstvom z obrestmi na poslovni sklad. Napačno razumevanje etatizma nas zato lahko pripelje zgolj do tega, da spregledamo pravi in resnični etatizem v sodobni Jugoslaviji. Nesmiselno jc trdili, da jc konkurent samoupravljanju etatizem vzhodnoevropskega lipa. Po eni strani nimamo države, ki bi ga bila sposobna uresničiti, po drugi strani pa jc samoupravljanje žc preveč zakoreninjeno v naših delovnih kolektivih. Država tudi nima ustreznih ministrstev, planskih organov in znanja za ccntralno planiranje in vodenje gospodarstva in družbe. Uresničitev takšnega gospodarskega sistema bi bila vsaj tako težka naloga kot uresničitev doslednejšega sistema samoupravnega socializma. 3.2. Sistem družbenega financiranja - družbene dejavnosti Družbene dejavnosti skupne in splošne porabe so sc v naši družbi izjemno razvile ter so na nekaterih področjih možne primerjave z dosežki socialdemokratskih programov v državah Zahodne Evrope. Ponekod se jc v socializaciji storitev teh dejavnosti odšlo celo predaleč (klasični primer jc stanovanjsko področje) in jc treba opredeliti, kaj vse jc racionalno in smiselno financirati iz. družbenih sredstev, kjer pa jc potrebna večja stopnja finančne udeležbe, ekonomske zainteresiranosti in odgovornosti posameznikov, združenega dela, družbenopolitičnih skupnosti. Pri urejanju ekonomskega položaja družbenih dejavnosti jc treba upoštevati po eni strani velik pomen njihovega prispevka k proccsu družbene reprodukcije, po drugi strani pa dejstvo, da se s sistemom družbenega financiranja v Jugoslaviji pretaka okoli 37 % družbenega produkta. To jc postavka, ki brez dvoma zahteva racionalno uporabo teh sredstev z vidika uresničevanja alokacijske oz. fiskalne, ekonomske in socialnc funkcijc tega gospodarskega podsistema. Dolgoročni program gospodarske stabilizacije jc nakazal osnovne slabosti našega sistema družbenega financiranja in osnovne opredelitve glede davčnega sistema in politike. Tako naj bi sc zmanjšalo izločanje sredstev gospodarstva za zadovoljevanje splošnih in skupnih potreb, krepila naj bi sc ekonomska in socialna funkcija davkov, postopoma pa naj bi sc spremenila tudi struktura davčnega sistema v smislu krepitve neposrednih vrst davkov. Za razbremenitev gospodarstva je treba proučiti, ali je rešitve smiselno iskati v zmanjšanju prispevnih stopenj. Prilivi SIS v prvem trimesečju letos so izkazali velike presežke sredstev, ki so izločeni iz vsakršne uporabe, znašajo pa več kot cclotna akumulacija gospodarstva, umanjšana za izgube. To povzroča velike spremembe v strukturi dohodka v korist skupne porabe in v breme akumulacije. Učinkovito zmanjšanje potrebnega izločanja sredstev gospodarstva za splošno in skupno porabo bo možno doseči lc z bistvenim zmanjšanjem administrativnega urejanja, predpisovanja postopkov ter prevladujočega normativnega urejanja in obvladovanja družbenih problemov. Zapletenost institucionalne strukture našega sistema družbenega financiranja, posebnosti fiskalnega federalizma visoka stopnja horizontalne in vertikalne dcccntrali-zacijc in avtonomnost družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesenih skupnosti zahteva razčlenjen in učinkovit mehanizem fiskalne harmonizacije in koordinacije. Možna alternativa jc tudi prehod na sistem participacije, ki naj zagotovi večjo stopnjo stabilnosti in enakomernosti financiranja vnaprej dogovorjenega obsega in strukurc javnih potreb na ravni cclc države. Čc pa za to so možnosti, lahko ožje politične teritorialne enote (republike, občine) povečajo svoj družbeni standard z lastnimi viri dohodkov. Svobodna menjava dela kot način financiranja skupnih družbenih potreb naj sc uveljavi lc na tistih področjih, kjer so za to ekonomski pogoji (deljiva ponudba, izključitvcno načelo). Enostavna reprodukcija družbenih dejavnosti in materialne infrastrukture naj bi sc v takšnem primeru financiralo iz materialnih stroškov uporabnikov, razširjena reprodukcija pa iz njihovega presežnega dohodka. Pri finalnih družbenih dobrinah (osnovno izobraževanje, temeljno zdravstvo, kultura) pa bi bilo treba zaradi narave javne dobrine začeti razmišljati o prehodu nazaj na klasičen način financiranja teh potreb z vsemi možnimi in znanimi sredstvi. Na vseh področjih družbenega financiranja je treba izdelali standarde in normative obsega in kakovosti dela, kar naj prepreči ekstenzivno širjenje teh dejavnosti in hkrati omogoča učinkovit nadzor družbenih služb. V sistem jc treba eksplicitno vključiti obveznost subjektov družbenega financiranja, da ustvarjajo proračunske presežke oz. dcficitc, če v gospodarstvu nastopijo vnaprej določene razmere - v sistem veljati avtonomne stabilizatorje. Odpraviti jc treba načelo proračunskega ravnotežja za leto dni ter ga postavljati v okvir srednjeročnega planskega obdobja. Potrebna je sprememba v strukturi financiranja družbenih dejavnosti. Jugoslovanska struktura javnih dohodkov je v Evropi izjemna, saj prevladuje pri nas neposredno zajemanje dohodka - 70 : 30, v Evropi pa jc to razmerje približno 50 : 50. Za neposredno zajemanje pa jc zlasti v naših razmerah (odsotnost trga produkcijskih faktorjev) značilno, da neposredno povečuje produkcijske stroške, medtem ko obdavčitev uporabi diferencirana davčna tarifa za produkte elastičnega povpraševanja. Predlagamo premik k večji uporabi posrednega zajemanja dohodka za financiranje družbenih dejavnosti, kar bi imelo tudi znatne antiinflacijske učinke. Pri samem davčem sistemu pa jc treba bol j poudariti izvajanje dogovorjene davčne politike, ki ni odvisna od usposobljenosti kadrovske strukture in opremljenosti dela davčnih služb, pač pa tudi od konkretne podpore, ki naj bi jo tc službe imele pri svojem delu. Niso tako osamljeni primeri, da v posameznih okoljih razumejo kot ustrezno davčno politiko široke oprostitve, visoke olajšave, nedosledno izvajanje predpisov in slab nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti. Davčni sistem jc zasnovan tako, da jc manj pomembna ekonomska moč zavezanca, zaradi česar nimamo dovolj zgrajene niti ekonomske niti socialnc funkcije davkov. Zato naš davčni sistem nc samo da ni bil eden od temeljnih instrumentov redistribucije bogastva, ampak jc v določenem delu cclo faktor oz. generator nadaljnje socialnc difcrcnciacijc občanov. Iluzorno jc pričakovati večjo učinkovitost davčnega sistema z današnjo strukturo davkov, v kateri šc vedno prevladujejo posebni davki, davek iz osebnega dohodka, dekorativna vloga davka na premoženje in premožnjskih pravic in njihove dohodke ter široka naklonjenost niza virov osebne potrošnje. Čc upoštevamo, da v vsakem sistemu odnos med neposrednimi in posrednimi davki opredeljuje več faktorjev (raven in struktura ekonomske ureditve, tradicija in razvoj davčnega sistema, odnosi med posameznimi družbenopolitičnimi skupnostmi itd.), potem se zaman pričakuje, da bomo samo s spremembami davčnega sistema lahko hitreje in pogumneje razvijali mehanizme neposrednega obdavčevanja. Transformacijo posrednih v neposredne davke bi bilo možno realizirati lc v uokvirjanju obsega splošne porabe v bistveno razumnejše meje na vseh ravneh. 3.3 Denarni, kreditni in bančni sistemi To jc eden ključnih podsistemov gospodarstva v vsaki družbi, njegov krvni obtok, pri nas pa eno najbolj zanemarjenih in ideološko sumljivih področij. Eksperimentiranje za transformacijo bank v samoupravne asociacijc združenega dela jc povzročilo, da danes nimamo nc bančnega, nc monetarnega, ne finančnega sistema. To, kar sedaj funkcionira, jc paradržavna struktura prenašanja akumulacije (ki jc netransparentna in administrativno prisilna). Takšno stanje nam med drugim prinaša ludi vse višje stroške finančnega posredovanja, čeprav sc drugod po svetu večinoma nižajo. Bančni sistem s svojo nizko stopnjo poslovnosti lc stežka najde motiv za inovacijc v bančnem poslovanju, čeprav jc ta trend v svetu zelo prisoten. Zato jc tudi na tem področju nujno treba razmišljati o vzpostavljanju notranje konkurcncc med finančnimi posredniki. Institucionalna ureditev Narodne banke Jugoslavije in njenega delovanja ostaja ključna nerešena točka. Ob tem da nc uresničuje temeljnih, z ustavo določenih nalog, vse bolj postaja odlagališče nerešenih finančnih vprašanj na mikro in makro ravni, in to kljub temu, da žc sama po sebi posluje z izgubo. Zato si uresničevanja nadzorne funkcijc Narodne banke Jugoslavije nad bančnim sistemom, ukrepanja in sankcioniranja s tem v zvezi ni mogoče zamisliti, nc da bi sc najprej uredile razmere v njej sami. To šc posebno velja za številne primere finančne ncdisciplinic, ki sc začenjajo pri njej in sc nato širijo na druge institucijo. Nekaj nujnih sprememb glede ureditve položaja Narodne banke Jugoslavije: 1. Narodna banka nc more biti poslovna banka (kar danes jc). Narodna banka lahko posoja kot centralna emisijska ustanova, ve sc komu in pod kakšnimi pogoji - po čimmanj diferenciranih pogojih in čimdražjc, šc posebej takrat, kadar jc domača valuta ogrožena (kar velja danes za dinar, ki praktično opravlja lc šc funkcijo menjalnega sredstva, nc pa več v polnem obsegu funkcijc tczavracijc in mere vrednosti, mi pa kljub temu vodimo politiko poceni denarja). Narodna banka mora izstopiti iz neskončnega kroga selektivnega financiranja in subvcncij. 2. Ugotoviti jc treba, ali jc edini možen način financiranja emisije primarnega denarja v Jugoslaviji res samo s poslovnimi bankami oz. prednostnimi področji v gospodarstvu, kar trenutno velja kot al i no možno pri nas. Emisijo denarja bi bilo bolje skonccntrirati na tisto področje, ker se ta emisija vsaj načeloma lahko bolj ekonomsko racionalno nadzoruje (financiranje proračuna). 3. Treba jc postavili takšen finančni in denarni sistem, v katerem bi temeljna funkcija centralne banke bila lc v tem, da z njenimi aktivnostmi usmerja gospodarstvo k splošnemu finančnemu ravnotežju. Najboljše rezultate lahko Narodna banka Jugoslavije dosega ravno z ekonomskimi ukrepi, ker z administrativnimi ukrepi, ki jih uporablja, praktično že dalj časa nc uspe optimizirati količine denarja v obtoku (primarni denar in denarni substituti). Odpraviti jc treba ukrepe Narodne banke Jugoslavije za limitiranjc plasmajev bank, ki poleg tega, da zmanjšujejo poslovnost bank, vplivajo na njihov dohodkovni položaj in v končni fazi pomeni tudi odliv likvidiranih sredstev. Neurejenost bančnega področja ima za posicdico podobno stanje v denarnem in kreditnem sistemu. Razen v letu 1983, nismo resneje vodili restriktivne denarne politike. Odnos med stopnjo nominalne rasti denarne mase (oziroma naložb bank) in nominalno rastjo družbenega proizvoda nc daje ustrezne (pravilne) slike o stopnji restriktivnosti denarne polilike. To razmerje nc upošteva, kaj sc dogaja s stanji, odplačili in replasiranjem že odobrenih kreditov. Zaradi inflacijo in pri načelu nominalizma prihaja do obsežnega pretakanja kreditnih sredstev v lastno premoženje dolžnikov, s tem pa do povečanega prostora za nove plasmaje bank. V svetu je to spoznana možnost za dinamiziranje ekonomije (spremembo njene strukture), stranski učinek lc-te pa ustrezna stopnja inflacije. Pri nas smo jo izkoristili predvsem za financiranje obstoječe strukture (ncoptimalnc) gospodarstva in v njem nakopičenih problemov. Denarna politika in cclotna ekonomska politika sta siccr formalno usmerjeni v ohranitev vrednosti dinarja (v zmanjševanje rasti infalcijc), toda pretežno uporabljata administrativne ukrepe (omejevanje plasmajev, nadzor ccn, politika tečaja dinarja, razpolaganje z devizami ipd.), ki imajo le kratkotrajne učinke (ali cclo nasprotne), le s težavo pa vpeljuje ekonomske mehanizme urejanja razmerij (posredni instrumenti denarne politike, ravnotežni tečaj, ravnotežna obrestna mera, ravnotežne ccnc ipd.) Tudi prizadevanje, da bi dinar lahko uresničeval funkcijo edinega zakonitega plačilnega sredstva v državi, jc tesno povezano s funkcijo denarja kot hranilca vrednosti. Vse dokler ekonomski subjekt izgublja realno kupno moč, v kakršnikoli obliki ima naložene dinarje ob pogoju, da so šc vedno dinarji), sc bo odločil znebiti sc dinarjev takoj, ko bo našel naložbo, ki bo imela večji donos od držanja dinarjev (nakupni realnih dobrin, potrošnja, nakup deviz ipd.). V takih razmerah jc (razen z neposrednim preganjanjem) v državi težko preprečiti uporabo drugih plačilnih sredstev. Dokler bo relativno preprost dostop do bančni posojil, njihova ccna realno negativna, kriterij družbene in ekonomske upravičenosti vlaganja pa na rcaltivno nizki ravni, ekonomski subjekti ne bodo razmišljali o angažiranju alternativnih virov in o razvijanju odnosov pri financiranju razširjene reprodukcijo. Pri financiranju rcprodukcijc OZD jc treba graditi na naslednjih kriterijih: - angažiranje lastne akumulacije ali akumulacije drugih subjektov mora imeti svojo ccno. Obrestna mera mora biti realnejša in s tem postati sredstvo v boju proti prerazdelitvi realne vrednosti družbenih sredstev; - povečati jc treba reproduktivno sposobnost OZD, zmanjšati uporabo posojil kot oblike vlaganj in izboljšati možnost za združevanje dela in sredstev ter za ustvarjanje skupnega prihodka in dohodka. Odpraviti jc treba omejitve, ki nc spodbujajo OZD k združevanju dela in sredstev s ciljem ustvariti skupni dohodek; proučili jc treba odnose med matičnimi ter novoustanovljenimi OZD, ki so nastale na osnovi združevanja dela in sredstev; - povečati jc treba vlaganja v razširjeno reprodukcijo s samofinanciranjcm, razvili nove oblike samoupravne konccntracijc sredstev ter uvajati nove ukrepe; - nujno je treba vztrajati pri solventnosti gospodarskih organizacij. Čc lc-ta ni ustrezno ekonomsko sankcionirana (uresničevanje sankcij za nesolventnost), ni mogoče zagotoviti učinkovitost denarne politike. Omejevalna denarna politika(izvajana v daljšem obdobju) pa lahko sproži nujnosti sankcioniranja nesolvcntnosti. V praksi so nihanja pri vodenju denarne politike. Nekaj časa trajajoči omejevalni denarni politiki v naših razmerah nujno sledi kratkotrajna ekspanzija, ki finančno (pri višji stopnji inflacije) pokrije vse nastale potrebe oziroma probleme, tako da sankcioniranja nesolvcntnosti šc vedno ni čutiti. Kljub družbenemu in zakonskemu usmerjanju pri delitvi nismo uspeli preusmeriti trendov upadanja akumulacijske sposobnosti gospodarstva. Ta večletna izkušnja bi morala biti zadosten dokaz, da pretirano predpisovanje in normiranje tudi na tem področju nc daje želenih učinkov, marveč nasprotno. Zato bi bilo treba pri politiki delitve izhajati iz OZD kot samostojnega gospodarksega subjekta, ki odgovorno gospodari s svojimi sredstvi v cilju dolgoročnega doseganja optimalnih rezultatov. To pomeni vrnitev samostojnosti, zaupanja in odgovornosti v organizacije združenega dela, kar pa jc moč doseči lc s sproščanjem ekonomskih zakonitosti oziroma s spodbudnim nagrajevanjem za doseganje boljših delovnih in poslovnih rezultatov. Temu cilju bi morale biti podrejene vse oblike neposrednega urejanja tega področja. Med posojilno politiko bank, akumulativnostjo OZD in obsegom združevanja dela in sredstev je tesna medsebojna povezanost. V razmerah, ko so posojila relativno poccni, ko akumulacijo ni mogoče realno ohraniti v daljšem obdobju, razen s takojšnimi naložbami v določene zaloge, ko ni mogoče pričakovati realnega vračila združenih sredstev, jc povpraševanje po posojilih še vedno presežno glede na ponudbo. 3.4. Obračunski sistem Novi obračunski sistem jc tako na bančnem kot na področju združenega dela oz. pri vseh uporabnikih družbenih sredstev neposredno naravnan proti likvidnim in proti tistim, ki delajo z lastnimi sredstvi. Z revalorizacijo sredstev OZD, kakor je na napačen način predpisana z novim zakonom, povzročimo izredno rcdistribucijo in povečamo stopnjo vsesplošne nelikvidnosti. OZD bodo imele šc manj lastnih sredstev, inflacijski učinki bodo šc večji. Obračunskemu sistemu, uveljavljenemu v letu 1987, sta poleg izvirnih funkcij dodana šc atributa sredstva za doseganje nekaterih ciljcv tekoče ekonomske politike in mehanizma ohranjanja realne vrednosti družbenih sredstev v uporabi. Vse tc funkcijc sc izražajo v finančnem rezultatut na tako divergentne načine, da sc ob obravnavi posamičnih in zbirnih rezultatov zastavlja vprašanje: ali sploh razpolagamo s pravo informacijo o poslovnem dogajanju v gospodarstvu in v družbi? Dramatičnost tega vprašanja pa poglablja dejstvo, da uporabniki družbenih sredstev dokaj neenotno izvajajo zakonske določbe - deloma zaradi njihove nenatančnosti, deloma zaradi njihove pretirane zahtevnosti in zapletenosti; v glavnem pa zaradi izogibanja sankcijam, ki bi jih doletele zaradi uporabe poslovnih rezultatov pri izvajanju nekaterih intervencijskih zakonskih ureditev. Po dosedanjih izkušnjah pri obravnavi poslcdic veljavnih obračunskih sistemov bi morala biti ureditev zasnovana na naslednjih načelih: 1. Vrednostni izkaz posameznega poslovnega dogodka mora biti registriran enako pri vsakem uporabniku - to pomeni, da enak poslovni dogodek pri dveh uporabnikih nc more biti različno izkazan in da dva različna poslovna dogodka nc smeta bili izkazana enako. 2. Vrednostna enota dohodkovnih kategorij oziroma kategorij finančnega rezultata mora biti primerljiva za vse zakonske zaveznike. Izpopolnjevanje te zahteve jc odločilno zaradi enakopravnosti zavczanccv pri določanju in poravnavanju družbenih obveznosti. 3. Obračunski sistem nc sme prevzemati funkcijo izvajanja ekonomske politike, saj njeni ukrepi neenakomerno in z različno intenzivnostjo uključujcjo na zavczancc in s tem onemogočajo uresničevanje prej navedenih načel. 3.5. Ekonomski odnosi s tujino Ugotavljamo, da v nasprotju s sicer objavljenimi podatki izvoz šc vedno upada in so zalo gospodarske razmere vedno bolj kritične. Ugotavljamo, da izvoz na konvertibilno področje ni primerno dohodkovno zanimiv. Pri določanju tečaja dinarja niso korektno upoštevane razlike med domačimi in izvoznimi ccnami. Nc upoštevajo sc tržni kriteriji ponudbe in povpraševanja po devizah in kriteriji doseganja zastavljenega cilja v plačilni bilanci Jugoslavije. Politika tečaja dinarja v pretežnem delu obdobja po sprejetju stabilizacijskega programa ni bila v skladu z njegovimi usmeritvami. Glavne značilnosti tc politike so: - nezadostno in nckontinuirano prilagajanje tečaja dinarja konvertibilnim valutam po oktobru 1983 (marca 1987 jc bilo prilagajanje tečaja za 29 % premajhno glede na ta datum, da bi bila pokrita cenovna neskladja); - neustrezna metodologija določanja višine prilagajanja tečaja dinarja konvertibilnim valutam (nc upoštevajo se ccnc, ki pomenijo pretežni del izvoza, višina prilagajan ja se meri po tečajih konec meseca, neustrezna ponderacija); - nadomeščanje politike realnega tečaja s politiko izvoznih spodbud; - višina prilagajanja tečaju dinarja obračunskemu dolarju se določa z vezavo na ameriški dolar s 5 % zaostajanjem (in nc na košarico konvertibilnih valut). Višina zaostajanja ni določena z ugotovljenimi razlikami ob pogojih prodaje na klirinškem in konvertibilnem trgu. Tako torej ni bila izvajana dolgoročno stabilna politika realnega tečaja dinarja, ki bi zagotovila pretežnemu delu izvoza enak ali večji dohodek kot pri prodaji doma. Nasprotno, v vsem obdobju po letu 1983 se delež izvoza, ki se prodaja po enakih ali višjih cenah od domačih, zmanjšujejo, zato slabi izvozni rezultati nc morejo presenečati. Od tod pa tudi vse večje plačilnobilančne težave. Skrb zbuja, ker razmere ekonomskih odnosov s tujino začenjajo resno ogrožati proizvodnjo. Zadnji čas jc, da storimo vse, kar moramo, zlasti šc kar zadeva izvozno proizvodnjo. Zato je treba zagotoviti, da izvoz spodbuja proizvodnjo, da s povečanim prilivom deviz zagotovimo sredstva za odplačevanje dolgov ter zagotovimo nemoteno oskrbo proizvodnje z rcpromatciali in surovinami iz uvoza. Nujni so naslednji ukrepi: - z aktivno politiko tečaja dinarja, zagotovitvijo boljšega dohodkovnega položaja izvoznikov ter rednim plačevanjem izvoznih spodbud je treba doseči večjo motiviranost za izvoz; - sistemska ureditev izvajanja plačil s tujino mora prispevati k ponovni vzpostavitvi zaupanja zunanjih dobaviteljev surovin in reprodukcijskega materiala, pa ludi opreme in proizvodov, ki so nujno potrebni na domačem trgu; - vztrajamo, da sc za neplačevanje spodbud za izvoz uveljavijo enaki kriteriji, kot veljajo za neplačevanje v gospodarstvu; za kasnitve pri plačilih je treba dosledno plačevati zamudne obresti, izdajanje mcnic za plačila spodbud pa onemogočiti; - izenačijo naj sc spodbude za izvoz storitev, pri enakih pogojih s spodbudami za izvoz blaga. 3.6. Mednarodna finančna politika Strategija vsestranskega in intenzivnega večanja našega izvoza na konvertibilno tržišče vključuje tudi integracijo našega gospodarstva v mednarodno tržišče kapitala in široko paleto raznih oblik mednarodnega finančnega sodelovanja. Potrebne so kakovostne spremembe pri načinu oskrbovanja gospodarstva s tujim kapitalom. Nc moremo računati na posojila komercialnih bank, ki naj bi služili kot dodatni vir akumulacije in deviznih sredstev. S spremembami v deviznem sistemu pa moramo zagotoviti, da bodo naše banke čimprej lahko uporabljale ustrezne posojilne linije in blagovna posojila, od katerih danes "bežijo", ker niso v stanju zagotoviti virov za njihovo odplačilo. Zato jc kot prvi korak za urejanje naših odnosov finančnega sodelovanja z mednarodnim svetom potrebno, da devize postanejo izredno drago specifično blago. Njihova ccna bi morala biti odrejena z našimi uradnimi plačilno-bilančnimi cilji, kot so odplačilo določenih tujih posojil in zagotovitev repromateriala in neobhodne uvozne opreme in tehnologije, in to v prvi vrsti za vse izvozno prodorne dejavnosti in subjekte. To pa zahteva ekonomsko selektivno ukinitev vseh, ki danes žive in životarijo na prikritem in netransparentnem subvencioniranju deviz. Realni tečaj ni vprašanje metodologije, temveč takšne ekonomske prerazdelitve sredstev, ki naj pospešuje izvoz, odkriva krizna žarišča v gospodarstvu in sprosti aktivnost za njegovo postopno prestrukturiranje. V prehodnem obdobju pa jc poleg realnega tečaja treba neobhodno povezati devizne prilive z odlivi na ravni posameznih samoupravnih subjektov in njihovih poslovnih bank. To šc posebej, dokler se stvari nc stabilizirajo in nc zaživi večji priliv kakovostnejših razvojnih sredstev iz tujine v našo deželo. Celotna operacija jc povezana z istočasnim obstojem dragega dinarja, saj jc lc naličje deviz, ki imajo ustrezno ccno, in le skupaj so učinkovitejši sistem gospodarjenja s finančnimi sredstvi. Zahteva strog nadzor denarne mase in radikalno odpravljanje vseh obstoječih virov emisije in finančne ncdisciplinc v medsebojnih odnosih med pravnimi subjekti. Opraviti imamo s proccsi nadaljnje ccntralizacijc in ctatizacijc tako vitalnega dela reprodukcije, kot je devizni sistem. Gre za nadaljevanje preživelih in okostenelih formul reprogramiranja, zapiranja "vrat" za konstruktivno sodelovanje z mednarodnimi finančnimi ustanovami in tujimi investitorji. Takšno zapiranje jc svojevrstni "geto", kjer lahko ostanemo lc ncgovalci takšnih navad in načina življenja, s katerimi se bomo težko sporazumevali z zunanjim vse bolj medsebojno odvisnim svetom. Ponovno jc treba vzpostaviti zdrav in koristen dialog z. mednarodnimi finančnimi zavodi, kot sta Mednarodni denarni sklad in Mednarodna banka. V tem dialogu in kooperaciji naj nc sodeluje samo država, temveč tudi naše poslovne banke ter drugi subjekti, kot so raziskovalne inštitucije, tudi ugledni posamezniki, ki imajo v zunanjem svetu določeno avtoriteto in uživajo ugled ter zaupanje. Pri iskanju potrebnih deviznih virov bomo vsekakor morali ustvariti predvsem razmere, primerne za zdomce, in njihovo zaupanje za vlaganja v domovini. Zato jc potrebna pestra lista privlačnih instrumentov, ki naj bi zagotavljali potreben donos, varnost in tržno fleksibilnost takšnih vlaganj. S sedanjimi skromnimi opcijami (lc devizni depozit) pa teh sredstev ni mogoče mobilizirati, šc manj zaradi neprestanega vznemirjanja in ustvarjanja negotovosti pri vlagateljih. Sredstva zdomccv bi bila pomemben vir za razvoj drobnega gospodarstva, in to nc samo v klasični obrti, servisu in storitvah, temveč predvsem ludi za razvoj novih tehnologij, ki doživljajo vsestranski razvoj v zunanjih gospodarstvih. Sredstva zdomccv lahko bistveno prispevajo k razvoju turizma, saj mali turistični penzioni bistveno povečujejo sposobnost absorbcijc tuje kupne moči. Treba jc zagotoviti postopen priliv rizičnega kapitala v našo deželo. Tuja posojila so riziko samo za posojilojemalce. Nc vnašajo nikakršnih novosti v tehnologijo, ustvarjanost, trženje in dobri poslovni management. Obstoje številne slabosti pri tovrstnem urejanju investicij pri nas. Tujemu partnerju, ki prestopa s svojim kapitalom našo mejo, jc treba priznati njegovo lastnino in omogočiti, da skupaj z našim subjektom formira nove družbe, kjer oba partnerja ustrezno delita riziko in koristita sredstva ustvajcnc akumulacije. Takšna oblika priliva kapitala ni samo vprašanje pridobitve dodatnih virov akumulacije, ampak jc nujna potreba razvoja naše konkurenčnosti na notranjem in zunanjem trgu. Naš sedanja zadolženost, s katero sc ubadamo iz dneva v dan, nas mora siliti v iskanje poti, da bi del dolga konvertirali v skupna vlaganja. To v sedanji mednarodni finančni terminologiji imenujejo "debet /equity swap". Pomeni, da del naših deviznih dolgov tuji potencialni vlagatelji odkupijo od tuje banke in prezentirajo ccntralni banki dežele, v katero bi hoteli investirati v domicilni valuti. Takšna preobrazba tujega dolga v notranjo investicijo ima smisel tam, kjer tuji vlagatelj prinaša tudi potrebno tehnologijo, znanje in nove razvojne možnosti. Takšne konverzije imajo določene negativne monetarne poslcdicc, s katerimi jc treba računati. Omogočajo pa, da se delno rešimo dela glavnicc dolga, ki je sterilni kapital, za katerega jc treba plačevali visoke obresti, in to šc posebej, ker mu stalno podaljšujemo njegovo življenjsko dobo z reprogramirani m i dolgovi. Za razvoj naših finančnih odnosov z zunanjim svetom so potrebne tudi organizacijske spremembe, ki naj postopoma zamenjajo sedanje teritorialno vsemogočne banke s številnimi novimi raznovrstnimi in specializiranimi ustanovami, ki bodo služile interesom združenega dela in njegove izvozne ekspanzije. Potrebujemo specializirane ustanove za negovanje varčevanja, kar bi vsekakor povečalo ludi priliv deviz in ustrezno kreditiranje v drobnem gospodarstvu itd. Potrebne so določene invcsticijskc razvojne finančne institucije in organizacije za finančni management s svetovalno in inženiring funkcijo. - Prevodi "—", yishi, duh, um in zavest KATHY V. WILKES I. UVOD Dve zanimivi dejstvi. Prvo: splošno znano jc, da jc termina "duh" in "zavest(cn)" (ang. "mind" in "conscious/ness/" - op. prev.) težko prevesti v nekatere druge jezike. Drugo: v angleščini (in drugih evropskih jezikih) jc eden od njiju ("zavesten", skupaj z besedami istega izvora) s svojim sedanjim pomenskim poljem, star komaj tri stoletja. Vendar sta oba termina očitno temeljnega pomena za sodobno psihologijo: mar ni psihologija preučevanje duha (čeprav bi lahko dodali tudi "in vedenja") in mar ni njen največji nerešeni problem razumevanje zavesti? Za nekatere to nedvomno kaže na pomanjkljivost v teh drugih jezikih in v evropskem samorazumevanju pred sedemnajstim stoletjem, skeptiku pa sugerira strog pogled na sodobne angleške termine. Beseda, dve o strategiji. Potrebno jc poudariti, da problem prevajanja in (v angleščini) relativna mladost enega od teh dveh terminov samo sugerirata takšno raziskovanje. Ničesar nc dokazujeta: lingvistični podatki vsaj v dveh pogledih niso odločujoči: Prvič: pravzaprav jc dolgočasna in banalna resnica, da vsak jezik ima oziroma mu manjkajo termini, ki jih drugi jeziki nimajo oziroma jim manjkajo; vsak jezik ima termine, ki jih jc bolj ali manj težko prevesti; vsak jezik se v svojem razvoju vseskozi bogati s pridobivanjem novih tcnninov. To popolnoma sprejemam. Jezikovne razlike tc vrste postanejo pomembne samo takrat, ko gre (pomensko) za take termine, ki izražajo cxplananda, tc pa so osrednjega pomena za znanstveno raziskovanje. Prav gotovo bi podvomili o fizikalni teoriji, v kateri nc bi bilo pojmov "sila", "energija" ali "masa": ali jc termin "zavcst/cn/" tudi nekaj takega? Milo rečeno, gre za problem, vreden razprave: ali morata biti termina "zavcst/cn/" in "duh" - čeprav lc-ta v prcccj manjši meri - osrednjega pomena za sedanjo in prihodnjo teorijo in ali kateri od njiju izraža za znanost prave in temeljne cxplananda? Zato jc prima facie zanimivo, da jc videti, kol da v drugih jezikih in v angleščini pred scdcmnasljim stoletjem ni enega ali obeh terminov ali pa česa, kar bi jima več kot lc približno ustrezalo; z drugimi besedami, zdi se, da jc listo, kar nekatere od nas tako zelo prizadeva, na druge napravilo lc malo vlisa. Drugi razlog, zakaj lingvistični podatki nc morejo bili odločujoči, jc prav tako preprost: v znanstvenih teorijah vsi osnovni lermini nc izhajajo iz običajnega opazovanja (pomislimo na "eter", "elektron", "tektonske plošče", "hipokampa", gene"). Ker jc tako, golo dejstvo, da v vsakdanjem jeziku katerekoli kulture taki termini morda manjkajo, očitno šc nc dokazuje, da jih njihove znanstvene teorije nc bi smele priznavati. Termin "zavcst/cn/" bi bil lahko tak: nanaša sc na nekaj, kar psihologija zdravega razuma v drugih kullurah in v naši lasmi kulturi do sedemnajstega stoletja ni identificirala, kar pa mora vsaka adekvatna teorija kljub temu pojasnili. Tudi lo možnost popolnoma priznavam. Vendar pa se zagovorniki cenlralnosti zavesti neprestano sklicujejo na njeno očitnost: kako "vsi vemo", da sc zavedamo. To je, "zavest" naj bi bila nekaj lahko spoznavnega, bolj "tiger" kot pa "elektron"; vemo, da jo imamo - kako pa naj bi jo opisali in razložili? Čc pa predpostavimo, da jc "zavest" (in seveda tudi "duh") tako očima, pa jc očitno zanimivo, da odkrijemo kulture (skupaj z našo lastno kulturo do nedavnega), ki zlahka shajajo brez enega ali obeh teh pojmov. Predlagam torej lingvistično evidentnost kot nekaj, kar naj samo izzove razmišljanje, nič več. Argumente, ki kažejo, da nas to vodi v pravo smer, bom navedla kasneje. Čemu raziskovati oba pojma, "duh" in "zavest"? Za to sta dva razloga. Prvič, trdim, da nam je zelo specifična lastnost "duha" postavila "zavest" v vsej njeni sedanji slavi na prvo mesto. Vznik tega (ozkega) konccpta duha in zavesti lahko razložimo skupaj. Drugič, termin "duh" psihologov ne vznemirja več, in prav jc tako. Rada bi rekla, da prav tako ni potrebno, da jih vznemirja "zavest", in siccr iz povsem istih razlogov. Tako je "duh" koristen trojanski konj, čeprav jc osnovni cilj zavest. Od drugih jezikov bom obravnavala tri: starogrškega, kitajskega in hrvaškega. Obstaja namreč prcccjšcn razpon v času, prostoru, kulturi in tipih jezikov. V starogrškem jeziku nič nc ustreza nc "duhu" nc "zavesti" (od tod "—" v naslovu). V kitajskem jeziku jc prcccj težko zajeti termin "zavcst/cn/". In v hrvaškem jeziku pozroča termin "duh" zanimive težave. Rada pa bi pojasnila šc nekaj bistvenega. Ne zanikam, da obstajajo določeni kontesti, v katerih sta ta angleška termina odlično prevedena z grškimi, kitajskimi oziroma hrvaškimi termini: s psycho, sophia, nous, metanoia ali aisthcsis, z "yishi", z "duh" ali "um". V bistvu gre bolj za to, da ni splošno ustreznega prevoda za angleška termina "conscious/ness" in/ali "mind" ("zavest/en/" in/ali "duh" - po prev.). Zaradi integritete teh dveh angleških pojmov - v kolikor zadeva sistematično (znanstveno) raziskovanje psihologije človeka (to je bistvena omejitev: glej zgornja opozorila o neodločnosti ligvističnih podatkov) - jc potrebna raziskava. Poglejmo zgodovino angleškega termina "zavcst/cn/": v svojem sedanjem pomenu oziroma polju pomenov sc pojavi pozno. The Oxford English Dictionary navaja kot prvi pomen besede "zavesten, zavedajoč sc" (ang. "conscious" - op. prev.): "notranje občutljiv ali zavedajoč se", in siccr v pridigi nadškofa Usshcrja iz leta 1620, ki pravi: "sc v sebi tako zavedam svoje velike slabost ..."; kljub temu jc Hobbcs vse do leta 1651 šc vedno uporabljal ta termin v njegovem etimološko utemeljenem pomenu kot "so-včdcnjc": "Ko imata dve ali več oseb vednost o enem in istem dejstvu, sc o njih pravi, da medsebojno 'so-vedo' o tem; kar sc drugače pravi, da to vedo skupaj" (Leviathan I, vii). Nekatere zgodnje rabe termina "vest" (ang. "conscicnce" - op. prev.) - ki so ludi v sedemnajstem stoletju ohranile pomen skupnega vedenja - so bile razširjene tako, da so sc prekrivale z nekaterimi današnjimi rabami termina "zavesten". To pojasnjuje neposredno nadaljevanje Hobbsovega citata: In ker so take najbolj ustrezne priče dejstev o kom drugem ali o tretjem: vedno jc veljalo in vedno bo veljalo za zlo dejanje, čc kdo govori proti svoji "vesti" ali čc drugega pohujša ali ga sili, da stori tako: tako zelo, daje človek vedno v vseh časih zelo pozorno prisluhnil ugovoru vesti. Kasneje so ljud je začeli isto besedo uporabljati metaforično: z njo so izražali vednost o svojih lastnih 1 Grško znam prcccj dobro, druga dva jezika pa skoraj nič, vendar so mi temeljito svetovali domači govorci (in nepoznavanje ima nekaj prednosti, ker sc morajo v tem primeru domači govorci bolj potruditi pri razlagi problemov). Posebno sc zahvaljujem Qui Rcnz.ongu, Zhang l.ipingu, Xiao Xiaoxinu, Srdanu Ixlasu, Nenadu Miščeviču, Ivu Mimici in Matjažu Potrču. Mimogrede, sugestije o hrvaškem jeziku verjetno veljajo tudi za srbski in slovenski jezik. '1'oda moji svctovalci so bili (skoraj) vsi I Irvati in zato sc mi jc zdelo pametno tc trditve omejiti. skritih dejanjih in skritih mislih; in zato je, retorično rečeno, vest tisoč prič. (ibid., podčrtala avtorica. Opozarjam na izraz "metaforično" v citatu.) Pred tem se jc tudi srcdnjcanglcški termin "duh" (ang. "inwit" - op. prev.) delno prikrival z današnjim terminom "zavest". Toda raba samega termina "zavesten" v sodobnem pomenu sc je pojavila šele v prvi četrtini sedemnajstega stolclja. Termin "zavest" seje pojavil šele leta 1678 in termin "samozavedanje" šele leta 1690. (Ustrezna termina v francoskem in nemškem jeziku, ki sta resnično enakovredna, se pojavita v približno istih obdobjih; v francoskcm jeziku morda nekaj let kasneje.) Naslednje poglavje razpravlja o starogrškem jeziku; toda nato na kratko skicira revolucijo sedemnajstega stoletja, ki je preoblikovala pojmovanje termina duh in dvignila zavesi na piedestal, na katerem kraljuje šc danes. Poglavji, ki sledita, omenjata različne težave pri prevajanju terminov "zavcst/cn/" in "duh" v kitajski in hrvaški jezik. Potem se bom obrnila k sodobni psihologiji. II. STAROGRŠKI JEZIK V klasični Grčiji naletimo na veliko in sijajno pojmovanje psihologije. Tega ni treba dokazovati: Evripidova in Aristofanova dela sama to dokazujejo. Pa vendar ni prav nobenega termina, ki bi vsaj približno ustrezal "duhu" in "zavesti". Namesto nečesa, kar bi bilo podobno "duhu", imamo termin psyche - ki jc tipično, a zavajajoče preveden kot "duša"; uporabljala bom translitcracijo. To seje od Homerja do Aristotela pomensko močno spremenilo, toda pomen tega termina je v končni aristotclski verziji (za sodobnost) izredno pomemben. Ker mislim, da jc pomemben za naš čas, ga bom v grobem očrtala. V vsem svojem razvoju jc termin psychc ohranil ncko zelo pomembno konotacijo: bili živ, jc pomenilo imeti psychc in imeti psychc, je pomenilo bili živ. Torej imata trava in ameba psychc. Imata jc prav toliko kot ljudje (imeti psychc pomeni imeti jo ali pa sploh nc), čeprav jo imata v manj sofisticirani obliki. Pri Aristotelu jc bila psychc "oblika"; in oblike so "to, kar jc" nekaj. (Vsak posamezen predmet jc oblikovana materija, materializirana oblika; nc oblika in ne "gola" materija v naravnem svetu nc moreta obstajati ločeno.) Toda psychc je bila najpomembnejši podrazred oblik in je označevala oblike živih stvari. Psychc - v pomenu "to, kar jc" živa stvar X - je opis značilnih in definicijskih lastnosti X. Rudimcntarnc oblike življenja - recimo trava - so imele samo metabolizem, prehranjevanje in rast. Malo više - na nivoju ameb ali muh - najdemo vse to in še nekaj sposobnosti gibanja in pcrccpcije. Še više - recimo pri psih in svinjah - naletimo na bolj raznolike sposobnosti gibanja in šc bolj raznovrstne in bogatejše sposobnosti zaznavanja. Nad tem, pravijo, je vse bolj flcksifilcn senzomotoričen nadzor in nekaj predstavnih sposobnosti. V tej kategoriji je očitno težko navesti jasne primere nečloveških živali; morda bi poskusili z živalmi, ki imajo visoko razvite možgane, kot na primer opicc ali delfini. Laboratorijske in terenske raziskave kažejo, da bi lahko nekaj problemov rešili z ncko mero "predvidevanja": bežen pregled, "z. duhovnimi očmi", katere strategije sprejeti. Kako seje sicer, bi kdo lahko vprašal, Kohlcrjevi opici Sultanu, posrečilo doseči banane? (Toda nič na tem področju ni jasnega; glej tudi Macphail 1982 ali 1986). In končno odkrijemo pri človeški vrsti vse zmožnosti, ki so značilne za nižje nivoje piramide, pa tudi racionalno sposobnost praktičnega in teoretskega razuma. Tako jc pri "tem, kar je" človek, bolj kot pri kateri drugi živali, potrebna bistvena rcfcrcnca z njegovimi enkratnimi razumskimi sposobnostmi; vse druge sposobnosti pa so predpostavljene in obstaja nenehen fccdback med vsemi nivoji tc piramide. "Tvarina" vsake živali, ki jo oblikuje psychc, so meso in kosti, to pa jc telesna realizacija psychc. Vrnili sc bomo k psychc. Najprej pa poglejmo naš drugi konccpt: kakot to, da grški jezik nima nobenega termina, ki bi popolnoma ustrezal terminu "zavcst/cn/"? Mnogi to omenjajo in so zaradi tega nezadovoljni; glej Hamlyn (1968): ... skoraj popolnoma jc zanemarjen vsak problem, ki izvira iz psihofizičnega dualizma in dejstev zavesti. Zdi sc, da sc takšni problemi (Aristotelu) nc postavljajo. Razlog bi bil v tem, da koncepti, kot jc npr. zavest, v njegovi konceptualni shemi sploh ne nastopajo: nc igrajo nobene vloge v njegovi analizi pcrccpcijc, mišljenja ipd. (Niti nc igrajo nobene pomembne vloge v grškem mišljenju na splošno.) Tako jc morda zaradi tega sama njegova definicija duše za današnjega bralca nekako neustrezna (str. xiii). Hamlyn ima prav, ko pravi, da Aristotel kot tudi siccr grško mišljenje nasploh nc pozna "dejstev zavesti" per sc. Ker pa se v tej razpravi eksplicitno sprašujem, če si "dejstva zavesti" zaslužijo sistematično preučevanje, sc nc bom preveč mudila pri obrambi Aristotela. Nedvomno jc Hamlynova dolžnost dokazati, in siccr s primeri, česa Aristotel nc upošteva (in česar domnevno nc upošteva tudi Evripid v svoji analizi Mcdcjinc psihologije). Toda na kratko lahko omenimo o čem Aristotel govori in o čem nc, da bi videli, v čem jc težava, čc ga obtožimo kakršnegakoli očitnega greha opustitve; zdi sc, da lahko govori skoraj v vseh fenomenih, ki jih uvrščamo v skupino "zavestnih" fenomenov, in za tisto, česar domnevno nc pozna, jc morda kar prav, da jc opuščeno. Najprej, o čem govori: piše o spanju, budnosti in o sanjah z aislhcmata (podobami). Raziskuje pet čutov, njihovo povezavo in senzomotorični nadzor. Razpravlja o bolečinah in čustvih - v naši terminologiji o povsem "zavestnih", "fcnomcnalnih" in "subjektivnih" fenomenih. Daje dolgo in zapleteno analizo predstavljanja. Veliko govori o praktičnem in teoretskem logičnem sklepanju in preudarjanju: to so najznačilnejše sposobnosti človeka. Kaj opušča? Res je, da ga kaj posebno nc zanima introspektivno samoopazovanjc, "zasebnost" ipd. Res razloži, da običajno zaznavamo, da zaznavamo in sc o tem redkokdaj motimo: toda preden ga razglasimo za skritega kartczijanca, ki govori o cpistemološkem privilegiju v našem pristopu k mentalnim stanjem, bi morali upoštevati, da nato ra/.umno pripominja, kako običajno zaznavamo tudi, da hodimo. Druga "opustitev" jc "opustitev" izkušnje vida, sluha ipd.: fcnomcnalnih občutkov, qualia, čutnih podatkov. Vendar bi kdo lahko zanikal, da jih popolnoma opušča - kajti s tem ko (a) dopušča, da često zaznavamo, da zaznavamo in (b) dejansko opisuje aislhcmata sanj -ali sc tako žc nc približuje priznavanju nečesa takega kot so "fcnomcnalnc kvalitete"? Tudi to bi bil sklep, ki zavaja: v grškem jeziku noben termin ne ustreza terminom "čutni podatki", "qualia" ali "grobi občutki", poleg tega pa Aristotel nikoli nc govori o čutnj/j izkustvi/) v množini. (Množinska oblika aislhcmata sc pri njem pojavlja samo v obravnavi sanj, nikoli v povezavi s čuti.) Seveda Aristotel nc misli, da so katerekoli "fcnomcnalnc kvalitete" na področju vida in sluha cxplananda kot take. Čc pa naj bi to bila "opustitev", moramo dokazati, da resnično obstajajo stvari kot "qualia". Tega nc bi smeli predpostaviti (glej tudi Dcnnctla v tej knjigi); nekoliko kasneje bomo imeli dodaten razlog, da podvomimo v njihovo integriteto. Seveda ima Aristotel lingvistična sredstva, da izrazi "X misli, da vidi O"; to je pomembno, ker bi danes mnogi radi dokazali, daje vsebina stavka: "Xima čutni podatek o O" izčrpana s stavkom: "zdi se, da X vidi (misli, da vidi) O"; izražanje, ki sc izogne terminoma "quale" in "čutni podatek", ki sta števna samostalnika. Breme dokazovanja ostaja spet na drugi strani - da ločno pove, zakaj "vizualnega izkustva" nc moremo povsem raziskali, nc da bi postulirali "vizualna izkustva". (O tem glej tudi Matson 1966.) Tako jc navsezadnje nejasno, kje sc Aristotel moti, oziroma, ali sc sploh moti. Ker pa jc naš namen ugotoviti, da bi bilo lahko njegovo mesto cclo višje, moramo nadaljevati. Zdaj lahko vse lo povežemo z angleškima terminoma "duh" in "zavest". Aristotelovo psihološko psychc - z njenim "zanemarjanjem dejstev zavesti" - jc ovrgel Dcscartcs v Razpravi o metodi iz leta 1637 (objavljena v francoščini), čeprav jc revolucija najbolj jasno vidna v drugi od njegovih Mcditacij (objavljene leta 1641 v latinščini in leta 1642 v francoščini). Kot pojasnjuje Dcscartcsov način dokazovanja v Meditacijah, jc psychc do takrat vzdržala preskus časa; vendar so ccrkvcni očetje, ki sc jim jc zdelo potrebno v Aristotelov monizem vnesti dualistično psyc/ic-substanco, ki bi preživela telesno smrt, dodali nekaj, kar jc Dcscartcs imenoval "sapa, ogenj ali eter ... vdahnjeno v moje gostejše dele". Dcscartcs na borih dveh straneh opravi prehod od psychc k duhu: Predvsem sc mi jc ponujala misel, da imam obraz, roke, lakti in ves ta ustroj udov, kakršnega vidim tudi na mrtvem truplu in ki sem ga imenoval telo. Poleg tega sc mi jc ponujala misel, da jem, hodim, čutim in mislim, in tc dejavnosti sem povezoval z dušo. A kaj neki jc ta duša - na to bodisi nisem bil pozoren ali pa sem si jo predstavljal kot nekaj neznatnega, podobnega sapi, ognju ali etru, nekaj, kar jc vdahnjeno v moje gostejše dele. (Haldanc in Ross I, str. 151.) (prev. P. Simoniti) To jc skoraj čisti Aristotel, ki v pravilnem hierarhičnem redu najprej navede tvarino (telo) in potem različne sposobnosti psychc. Vendar samo "skoraj", zaradi dodatne eteričnosti duše in zato, ker jc Dcscartcs pozabil na fantazijo. Medtem pa obrnemo eno stran: Kaj sem torej? Misleča stvar. Kaj jc to? Stvar, ki dvomi, ume, zatrjuje, zanikujc, hoče, noče, si tudi predstavlja in čuti. (ibid. str. 153.) (prev. P. Simoniti) Formalno definicijo proccsa "mišljenja" dobimo v "Argumentih, ki dokazujejo eksistenco Boga": Misel jc beseda, ki obsega vse, kar biva v nas na tak način, da sc tega neposredno zavedamo. Misli so tako vse dejavnosti volje, razuma, predstav in čutov. (Haldanc in Ross II, str. 52.) Vrhuncc vsega tega pa jc v pismu Mcrscnnu: (Trditev)... da nič nc more bili v meni, sc pravi v mojem duhu, česar sc nc bi zavedal, sem dokazal v Meditacijah in to izhaja iz dejstva, da sc duša razlikuje od telesa in daje njeno bistvo, da misli. (Kenny /cd. 1970, str. 90.) (Francoski teksti imajo običajno "avoir connaissancc dc/mcs pcnsčcs/", latinski pa "esse conscius"', oboje navadno prevajamo z "zavedati se" /ang. "to be conscious" - op. prev./.) Tukaj zelo eksplicitno opazimo tako rojstvo "zavestnega duha" kot njegovo dramatično ločevanje od česarkoli telesnega. Vendar jc to potrebno zaradi epistemološkega premisleka, kot jc pokazal Rorty (najbolj razumljivo leta 1970; glej tudi 2 Seveda nočem reči, da seje Dcscartcsova revolucija pojavila kol strela 7, jasnega. Zaslutimo jo lahko žc pri zgodnejših piscih (npr. pri Avguštinu in nekaterih helenističnih in sloiških piscih). Vendar pa sc zdi nedvomno, da jc bil Dcscartcs oče kartezijanske revolucije v tem pomenu, da jc različne nize zbral, jih eksplicitno dokazoval in eksplicitno nastopal proti bolj tradicionalnim pogledom. Upoštevajmo, da sc "občutek", ki ga jc Descartes eksplicitno zavrnil 7. opombo, da nc more videli ničesar, čc nima telesa, pretihotapi nazaj z. argumentom: cclo, čc sc vara, da vidi, sc nc more varati, da sc mu zdi, da vidi; in to, zatrjuje, je "pravi pomen" za čutne besede. Torej: dobrodošli čutni podatki, qualia, čutna izkusiva (bodimo pozorni na množino) ... ni naključje, da grški jezik nima izrazov, ki bi tem terminom popolnoma ustrezali. Imamo preoblikovan čut "vida", ki pa sc nc sklada prav izrazito z vsakdano rabo: enači sc z. "mislim, da vidim". (Upoštevajmo tudi, da bi Aristotel lahko od njega zahteval, naj "gibanje" postavi nazaj na svoje mesto, in sicer z. natančno istim argumentom: lahko sc molim o tem ali hodim, nepa o tem, ali se mi zdi, da hodim.) 1980; nekje pravi, daje epistemologija vzrok ontologije, tako kot Greh poraja Smrt). Da bi premagal skeptika, mora epistemološki fundacionalist najti "nedvomne" temelje, na katerih gradi - čc jc to mogoče. Takšne nepopravljive temelje odkrijemo samo v psiholoških trditvah v prvi osebi sedanjega časa, ki zadevajo individualne splošne vsebine introspektivnega opazovanja - opazovanja, ki se osredotoča na tako hctcrogcnc objekte, kot so "bolečine" in metafizične "misli o biti". Duh postane zasebno notranje prizorišče (glej Humovo analogijo, ki prav tako primerja duha z notranjim gledališčem), na katerem vse "mentalno" kaotično popotujc pred nepremičnim Notranjim očesom. Čeprav je med nami lc malo fundacionalistov, čeprav večina upravičeno dvomi o ncpopravljivosti introspckcijc in čeprav žc tudi siccr epistemologija očitno ni neposredno relevantna za preučevanje duha, smo pa le ves čas živeli s potomci kartezijanske mens. Angleški empiristi so se polastili "duha" kot "zavestnega duha" -vendar (delno) zato, ker so skušali braniti fundacionalistično epistemologijo. Po Locku sc spoznanje zdi popolnoma nemogoče brez zavesti ..." če rečemo, da jc telo razsežno brez delov, jc to prav toliko razumljivo kot čc rečemo, da nekaj misli, nc da bi sc tega zavedalo" (Essay, II, i, 19). Njegova definicija identitete jc seveda znamenita, stavki, ki sledijo - tu so poudarjeni s kurzivo - pa so manj pogosto citirani: (Človek) jc misleče umno bitje, ki ima razum, ki lahko presoja in ki samega sebe opazuje - ista misleča stvar v različnih časih in prostorih; to pa jc s tisto zavestjo, kije neločljiva od mišljenja in za katero sc mi zdi, da jc zanj bistvena; sajjc nemogoče, da kdorkoli zaznava, nc da bi zaznaval, da dejansko zaznava ... Kajti, ker zavest vedno spremlja mišljenje, sc prav po njej človek imenuje človek... (ibid., II, xxvii, 11.) Fundacionalistično-cpistcmološko trditev pove Hume na kratko: kar naravnost trdi, da so "pcrccpcije duha popolnoma znane" (Treatise II, poglavje vi); in da "zavest nikoli ne vara" (Enquiry, poglavje VII, 1. del, 52. paragraf). Skoraj ni treba reči, da pojem "duha" ni bleščeče jasen. Znano jc, da sc je njegova (kartezijanska) omejitev na zavestne fenomene izkazala kot zavora in ovira za razvoj psihologije. Učenjaki so ccla stoletja delovali znotraj asociacionističnih humovskih okvirov; Wundt jc v svoji "Volkcrpsychologic" moral zapisati "tisti mentalni produkti, ki so ... nerazložljivi v terminih samo individualne zavesti" (1916, str. 3). "Kartczijansko revolucijo" včasih imenujejo "kartezijanska katastrofa". Čeprav se Thorndikc nc pritožuje samo nad Dcscartcsovo omejitvijo na zavestno mcntalnost in nad popolno dihotomijo med duhom in telesom, bi ga danes mnogi podprli v njegovem tarnanju iz leta 1898: Žc dolgo tega je znanost ovrgla vse (Dcscarlesove) fiziološke teorije. Nihče ga nikoli nc navaja kot avtoriteto v morfologiji ali fiziologiji... Vendar pa jih jc še vedno kar nekaj, ki podpirajo njegovo teorijo o naravi duha; razlike med njegovim naukom o predstavah, spominu in o cmocijah in nauki mnogih današnjih psiholoških knjig so sorazmerno nepomembne. (The Psychology of Dcsccrtcs, v Unpublished Thorndikc Papers, str. 91). To odmeva šc danes. Haves (1986) takole pojasnjuje kartezijanski model "duha": Zakaj bi sc psihologi obotavljali sprejeti, da sc ljudje lahko učijo na ta način? (to jc, da ni potrebno, da je informacija, ki jc pomembna za izvršitev naloge, predstavljena v obliki, dostopni zavestnemu nadzoru ali da sc ljudje lahko naučijo opraviti neko nalogo brez začetnega pojasnilncga kodiranja - KVW.) Očiten tckmcc temu jc vdanost (ki jo eksplicitno ali implicitno izkazujejo) kartezijanskemu modelu duha. Skladno s tem 4 Squires (1971) na zabaven način odkriva dobesedno inkoherenco naših idiomov, ki opisujejo duha. nazorom jc sistem, ki uči brc/, plodov svojega učenja, in ker jc dosegljiv proccsom, ki jih lahko nadzoruje, poroča o njih in če jc nujno tudi spreminja, sam v bistvu zunaj nadzora. (MS, str. 4-5.) Torej: pred Dcscartesom ni nihče dvomil in nikogar ni vznemirjalo očitno dejstvo, da duh presega zavest. Od Hcraklita naprej jc lahko pokazati, da jc bilo spoznanje o nas samih pojmovano kol bistveno delno in omejeno; pomislimo na Plotina, sv. Avguština ("Duh ni dovolj obširen, da bi obscgcl samega sebe"), Danteja, Shakespeara, sv. Tcrezo Avilsko, Montaigna, Bohmeja; kdo bi dvomil, da so ti - in šc mnogi drugi -introspektivni pisci. Prav tako lahko najdemo nekatere vrste dualizma (s črto ločnico, zarisano na različnih točkah med nečim grobo "telesnim" in nečim bolj mentalnim, spiritualnim, intelektualnim ali kakršnokoli pač je) v vsej zapisani zgodovini: pomislimo na Platona ali Biblijo. Prcdkartczijanska misel o duhu jc bila brez dvoma nejasna _ kot večina zdravorazumskih pojmov - in morda ima v drugih jezikih le malo ustrezno prevedljivih terminov; toda dotlej ni šc nihče uvidcl primernosti zavesti kot odločilne črte ločnicc med tako radikalno različnima vrstama stvari kot sta duh in telo, mentalno in fizično. Potem ko jc "duh" žc pomenil predvsem zavestnega duha, so morali listi, ki so tej omejitvi ugovarjali - in bilo jih jc mnogo - postaviti nasproti svoja lastna stališča; a zdaj so jih morali redefinirati v terminih "sprejete" poslkartczijanskc mcntalno-fizičnc shizme. To ponazarja preprosta opomba. Pred Dcscartesom in angleškimi empiristi ni bilo potrebno govoriti o "nezavednem": bilo jc samo po sebi umevno, da so v psihologiji človeka neraziskana brezna - da so bile hcraklitske raziskave psychc in grška zapoved "Spoznavaj samega sebe" naporna prizadevanja, stvar celega življenja, ne pa nekaj, kar jc podarjeno z nezmotljivo zavestno introspckcijo. Nobeno razlikovanje med "zavestnim" in "nc-zavestnim" (ang. "non-conscious" - op. prev.) sc ni zdelo potrebno. Ko pa je bila zavest osvetljena kot določujoča lastnost duha, sc jc tarča premaknila in kdor se jc hotel boriti proti kartezijanski revoluciji s poudarjanjem vloge nc-zavestnih dejavnikov, si je moral izmisliti svoj lastni slovar. In tako sc kot rcakcija na postkartezijanski poudarek na zavesti pojavi termin "nezaveden/nezavedno" (ang. "uncoscious/ncss/ - op. prev.): v Angliji prvič leta 1751, čeprav sc do prvih let devetnajstega stoletja lc redko uporablja; "unbcwusstscin" in "bcwusllos" v Nemčiji leta 1776; "inconscicnt" v Franciji leta 1850 - in nato predvsem v prevodih nemških besedil. (Tu jc potrebno opozorilo. Danes govorjenje o "nezavednem" nekako napelje neprevidnega ali pa priložnostnega bralca na misel o freudovskem nezavednem. Potem ko sem opozorila na sorazmerno pozen, vendar predfreudovski čas vpeljave teh terminov, zaradi jasnosti odslej nc bomo govorila o "nezavednih", temveč o "nezavestnih" mentalnih fenomenih.) Trdim, da jc imela "kartezijanske katastrofa" dva glavna učinka. Prvič, vsilila jc ločitev med "zavestnim" in "ne-zavestnim" in tako dejansko vsakogar prisilila, da occni vlogo enega in drugega in da svoje lastne teorije oblikuje v terminih, ki jih jc narekovala ta dihotomija. Drugič, psihologija in filozofija sta zdaj obtičali kot dve ločeni področji in cela stoletja so se ukvarjali z vprašanjem, kako ju povezati, kako ju spet združiti. Z drugimi besedami, "duh" je bil pregnan iz telesa. Kakšno izgubo je to povzročilo, ugotovimo s ponovnim primerjanjem "duha" z izpodrinjenim terminom psychc. 5 Za vsakogar, ki sc nagiba k prepričanju, da jc Freud iznašel nc'-zavestnega duha, bo Whyte (1960) uporaben korektiv. Najočitncjša prednost psychc jc v tem, da nc priznava dihotomijc med duhom in telesom in da vztraja pri enotnosti bioloških znanosti (kjer "biologija" vključuje "psihologijo"). To jc nadvse pomembno. Pomembno zato, ker se pri tem samo po sebi razume, da raziskovanje "čutnih zaznav", "čustev", "želja" ipd. - prav tako kot raziskovanje "prebave", in tudi iz istih razlogov - predpostavlja povezavo teh sposobnosti s telesno tvarino. Bolj nas sili k temu, da ločeno raziskujemo senzorični in motorični nadzor, kot pa senzacije in lokomocijo (psychc postavlja pcrccpcijo in lokomocijo na ista, med seboj prepletena, hierarhična nivoja). Vztraja pri tem, da med spoznanjem in vedenjem ni teoretsko zanimive ločitve. Raziskovanje psychc nc bi dovoljevalo osamitve "spoznanja", kar pa se vse prepogosto dogaja v sodobnih kognitivnih znanostih, niti prepričanja mnogih postkartezijanskih filozofov in psihologov, da "pcrccpcijo" lahko razumemo brez "lokomocijc" in splošneje, nc tega, da lahko "psihološke" sposobnosti razumemo brez "fizioloških" in "bchaviorističnih". Čeprav nc moremo dovolj poudariti pomembnosti razccpa med duhom in telesom za kasnejšo filozofijo in psihologijo, bi bilo nespametno prezreti, da so temu prcccj nasprotovali. Schccrcr (1984 in pred izidom) jc začrtal zgodovino motoričnih teorij spoznanja in pcrccpcijc in "mišično-senzorični konccpt", ki seje razvil v osemnajstem stoletju. Značilno jc in nc preseneča nas, da so imeli utiralci poti na tem področju fiziološko izobrazbo - tako kot mnogi zgodnji nemški psihologi - ali pa so se ukvarjali s področji, ki bi jih danes poimenovali fiziološka psihologija. Vendar pa so bila cclo tu nekatera dela okužena s kartezijanskim dualizmom v temle pomenu: cilj so včasih razumeli bolj kot razlago kako dve popolnoma različni vrsti stvari- npr. premikanje oči in vidne zaznave - vplivata druga na drugo, kot pa, da bi zanikali kakršnokoli tcorcLsko pomembno razliko. S tem so sprejeli razliko med zavestnim in nc-zavcstnim, fcnomcnalnim in fiziološkim, pa tudi obstoj takšnih stvari kol so vidni občutki, česar pa nc bi smeli storiti. (Spomnimo sc, da noben grški termin nc ustreza "vidn/m občutkom" -bodimo pozorni na množino.) Podobno jc tudi večina filozofov, ki so pisali o "problemu duha in telesa", razumela svojo nalogo kot poskus združitve dveh zelo različnih vrst stvari - pa najsi so bili šc tako trdni fizikalisti. Watson, nikakršen Dcscartesov prijatelj, jc eksplicitno sprejel to dihotomijo s tem, ko jc vse odvrgel na eno njeno stran. Danes pa vidimo ohrabrujoča znamenja, ki kažejo, da ta dihotomija - z drugo besedo, "duh" - vse manj prevladuje. Pomislimo na toliko ožigosano "nevropsihologijo". Ko nevropsihologi raziskujejo hipokampa ali pa amigdalo, sc jim nc zdi potrebno braniti svojega početja, da pripisujejo "mentalne" termine kot so "klasificiranje", "analiziranje" ali "primerjanje" tem možganskim snovem. Niti seveda brez takšnih pripisovanj nc moremo voditi zapletenih računalnikov. Vse bolj postaja jasno, da simuliranje "mcntalnosti" nc bo nikoli napredovalo čez plitek in nezanimiv nivo, čc nc bomo - in dokler nc bomo - bolj uporabljali premikajočih sc robotov kol pa "negibne" računalnike, to jc sisteme s senzornimi prenosniki, ki sc lahko "učijo" z zbiranjem informacij iz okolice in z vzročnim medsebojnim delovanjem z objekti. (O tem glej tudi Gundcrson, 1985). Namesto da bi se vprašali, kako dva nivoja - mentalni in fizični - delujeta drug na drugega in kakšne jc njun medsebojni odnos, vse bolj dopuščajo obstoj ducata nivojev: od abstraktnega mišljenja do ccličnih membran in šc več. To nas seveda nc preseneča. Razlika med mentalnim in psihološkim se jc (intuitivno) zdela prcccj jasna, ko jc bila 6 Nc glede na vse le moje domneve, pa jc seveda obče znano, da Aristotel ni popoln monist. V Dc Anima III, 5 imamo razpravo o ločljivem "aktivnem razumu", ki nas zbega in o kateri si nc domišljam, da jc razumem - siccr pa nisem prepričana, da jo sploh kdo. Kljub temu je vredno pripomniti dvoje. Prvič, nc gre za "ločevanje" česarkoli duhovnega; aktivni razum jc nekaj, kar podpira mišljenje, tako kot svetloba podpira vid: prcccj skrivnosten metafizičen pojem. Drugič, zdi sc mi, da sc ta odlomek povezuje z. njegovimi ponekod enako zavajajočimi komentarji o prvem gibalcu kol "čistem deju"; in kjer sc pojavijo napol teološki odmevi, pomagajo razložiti mnoge filozofske nekonsistentnosti (čeprav jih nc opravičujejo). fiksirana s kartcz.ijanskimi kriteriji ncpopravljivosti, to jc z zavestnim introspektivnim pristopom. Ko jc bilo nc-zavestno ponovno pripuščeno v duha, jc bilo to intuitivno razmišljanje dopolnjeno z "intcnzionalnostjo", približno rečeno, z mislijo, da so mentalna stanja "o" stvareh ali "o" stanjih stvari, ki lahko eksistirajo ali pa nc ali ki so lahko veljavna ali pa nc). Nobena konjunktivna ali disjunktivna razvrstitev teh dveh -tako različnih - lastnosti "duha" ni nikoli zadovoljila tistih, ki iščejo načelni temelj dihotomijc med duhom in telesom, med mentalnim in fizičnim. Pomislimo šc na ncko drugo očitno prednost psychc. Našo pozornost usmerja k naravnim sposobnostim organizmov (pravzaprav k sposobnostim organizmov v povezavi z naravnimi vrstami). Kakor smo videli, aristotclskc oblike (psychc jc med njimi) pojasnjujejo, "kaj jc bili" sekira, mačka ali človek: sistemalične značilne lastnosti. Poudarjanje duha, predvsem zavestnega duha, pa nasprotno, bolj teži k pojasnjevanju dogodkov oziroma qualia oziroma "idej" - to jc števnih stvari - kot pa sposobnosti: poudarjanje individualnih posameznosti, ki jih vsebinsko doume introspekcija, osvetljena na notranjem odru mentalnega gledališča. Psihologi (čeprav morda nc filozofi) sc danes vračajo bolj k proučevanju sposobnosti kot pa dogodkov ali mentalnih posameznosti-, vendar moramo lc pomisliti na Titchcncrja: "Duh jc torej cclota misli, čustev in drugega, cclota proccsov. Objekti 'duhoslovja' so duhovni proccsi, objekti 'mentalne znanosti' so mentalni proccsi (1899, str. 7); in "ti preprosti proccsi se imenujejo mcntalniclcmcnti. So zelo številni: verjetno jih jc kakih 50 (XX)" (ibid., sir. 21). Dolga in znamenita zgodovina asociacionistične psihologije, ki sc jc začela s Humom in sc učinkovito nadaljevala krepko v naše stoletje pa kaže, kako dolgo je trajalo, da sc jc središče premaknilo od mentalnih posameznosti k mentalnim sposobnostim. III. KITAJSKI JEZIK Zdaj pa poglejmo kitajski jezik. Ker sc jc danes naš termin "duh" vrnil k nečemu bolj obširnemu in bolj nejasnemu kot je kartezijanski termin zavestni duh, ima prcvajalcc s tem lc malo težav (čeprav jc lahko imel težave s karterizijanskim duhom). Ponudi lahko "Xin" (dobesedno "srce") ali "Jing Shčn" (dobesedno "duh/Bog" (ang. "spirit/God" <- op. prev.); čc prevaja sintagmo "problem telesa in duha", bo "duh in telo" verjetno "Xin-Shcn" (tu bodimo pozorni na naglase: drugi "Shcn" pišemo drugače kakor prvega). S tem bi morali biti kar zadovoljni. Seveda imata oba, tako "srce" kot "duh/Bog" konotacijc, ki jih "duh" (ang. "mind" - op. prev.) nima, in obratno. Zaradi sorazmerno lahkega prevajanja pa se mi jc zdelo, da nejasnost sodobnega angleškega termina dovolj ustrezno odseva prav tako nedoločen kitajski termin oziroma termina. Vsekakor tudi v angleškem jeziku, in to nc samo v religioznih spisih, sem ter tja odkrijemo termina "duh" (ang. "spirit" - op. prev.) ali "duša" kot sprejemljivi nadomestili za "duha" (ang. "mind" - op. prev.); tudi naši idiomi često postavljajo sedež mentalnega delovanja tja, kjer jc bil žc po Aristotelovem mnenju, to jc, v srce. Videli smo že, da sc to, kar velja kot spiritualna, intelektualna ali mentalna stran dualizma, v različnih dobah in kulturah prcccj spreminja. "Zavcst/cn/" povzroča večje težave." Yishi" jc najbližje. Njegovi komponenti "yi" in "shi" sta prvotno imeli skoraj isti pomen: včdcnjc in spominjanje. Razen tega sc zdi, da jc bil v starokitajskem jeziku "yi" bližji tihemu, implicitnemu kot pa "zavestnemu", prcdočcvalncmu spoznanju. Qui Rcnz.ong navaja zanimiv primer: 7 Ncizdan rokopis "I*hc Vocabulary of "Consciousness" v Chinese language' V enem izmed kitajskih klasičnih del, Da Dai Liu, je bilo rečeno, da jc "Wu Wang (Vojaški kralj) vprašal, čc Tao Huang Dia in Zhuang Xua obstajata v yi, ali če ga jc moč videti". Očitno naj bi bil Tao, s katerim Huang Di in Zhuang Xu vladata deželi, neke vrste tihega, implicitnega spoznanja. Po Qiuju "yi" dandanes vsebuje: a) pomen ali implikacijo, b) željo, poželenje ali intcncijo, c) konccpt, idejo, d) anticipacijo ali pričakovanje. "Shi" jc predvsem včdcnjc ali spoznanje. Oba korena kombinacijo yi-shi sta torej močno kognitivna. Qiu podrobno opisuje tri sodobne rabe kombinacije. Prva jc "nasproten konccpt materije ... Obsega različne procese in produkte psihologije in mišljenja kot so: občutek, pcrcepcija, rcprezentacija, konccpti, sodba, infcrenca, abstrakcija, generalizacija in cclo čustvo, cmocija, volja in osebnost". Drugič, kot psihološki termin: "Raba na najvišjem nivoju psihološkega razvoja, ki je neločljivo povezan z jezikom in ki naj bi bil značilen za človek". Tretja raba: "zavedanje", "uvidenje" itn. Območje "yishl" je, milo rečeno, prcccj nejasno. Glede na prvega od treh pomenov bi smeli k "yishi" prišteti prcccj tega, česar v slovenščini nc bi imenovali "zavesten"; pravzaprav sc zdi bližji "psihološkemu" in obsega prcccj več, kot sugerirajo čisto intelektualni - kognitivini - pomeni obeh komponent, to jc "yi" in "shi". Qiu domneva, daje ta pomen sorazmerno nov. Nasprotno pa drugi pomen izključuje precej tega, kar bi mi verjetno radi vključili: večina bi hotela zagovarjati nclingivistična, a kljub temu zavestna stanja, tako pri ljudeh kot pri živalih. Tretji pomen, ki smo ga pojasnili, pa se dejansko ujema z eno od naših rab - "zavedasti se nečesa": s tem, da sc ujema samo z eno od teh rab, pa ima ožji pomen kot angleški termin. Že angleški termin "zavesten" nc tvori skupine mentalnih fenomenov, ki bi bila koherentna in integrativna. Ti dve lastnosti sta potrebni za to, da bi bil termin "zavesten" uporaben teoretski termin. Zato nas ne more presenečati, če kitajski jezik nima nobenega približno ekvivalentnega termina, ki bi bil konsistenten. Čeprav sc obe komponenti "yishi" (tako "yi" kot "shi") nanašala na spoznanje, pa moramo ugotoviti, da je videti le malo povezave z ncpopravljivostjo, neposrednostjo, Notranjim očesom, zasebnimi mentalnimi posameznostmi na notranjem odru, spoznanjem s pokazoin, bolj kot z deskripcijo, skratka, le malo povezave s tistimi značilnostmi zavesti, ki so tako privlačile Dcscartcsa, ker seje zdelo, da dajejo osnovo za zmago nad skcpticizmom. IV. HRVAŠKI JEZIK Hrvaški jezik predstavlja drugo stran medalje. "Svijcst" in njene izpeljanke zadoščajo za "zavest" in njene kolatcralnc termine. Problem nastane z "duhom" (ang. "mind" - op. prev.). "Um" jc bil splošno sprejet tckmcc. Nek zagovornik, profesionalen psiholog, je bil prepričan, da je to resnično natančen prevod in da torej termin "uman" ustreza terminu "mentalen". Toda dva filozofa sta raje prevajala angleški termin "mind" z "duhom" (in "duševni" kot pridevnikom), čeprav sta dopuščala, da ta termin ni čisto natančen. Nasprotovanje "umu" je izhajalo iz dejstva, da sc jc ta termin zdel preveč intelektualen, preveč osredotočen na racionalnost, razum, nadzorovane cmocijc. Ni izključno "racionalcn": "razum" je neposreden prevod angleškega termina "analytical reason", "um" pa jc nekoliko bolj sintetičen in sugerira vrednostno sodbo, vendar jc vseeno bliže grškemu terminu sophia, kot angleškemu terminu "duh". Prav tako kot sophia, tudi "duh" nc more brez težav zajeti iracionalnih, nenadzorovanih, nezanesljivih misli in občutkov. Vendar pa jc imel "duh" malcc preveč priokusa po "spiritualnem", da bi gladko ustrezal angleškemu terminu "mind". Zanimivo jc, daje slovenski učbenik za psihologijo iz leta 1924 brez oklevanja uporabljal izpeljanke obeh terminov: alternativa "psihologiji" jc bilo "dušeslovjc", "telo in duša" pa je bila fraza, ki jc izražala nasprotje med duhom in telesom; vendar pa jc prav tako govoril o "psihologiji umskega doživljanja". (Zdi se, da sta bila "um" in "duh" edina resna tckmcca; omenimo še, da jc anglcško-hrvaški slovar srednjega obsega navajal vsaj deset besed za angleški "mind", kar dobro ponazarja kaos tega angleškega termina.) Glede na vse to jc bilo očitno zanimivo videti, kako psihologija zdaj označuje svoj predmet. Kot angleščina, tudi hrvaški jezik modro uporablja termine, ki so neodvisni tako od termina "um" kot od termina "duh": psihologija" s pridevniško obliko "psihološki". Kaj so preučevali? Splošno sprejet tckmec jc bila "ličnost", to jc, približno, "osebnost". (Vendar pa bi bil zgoraj omenjeni psiholog prav tako zadovoljen, če bi psihologijo označili kot raziskovanje "uma". Vseeno pa sem imela vtis, da je - napačno -mislil, da kritiziram hrvaški jezik, ker nima natačno enakovrednega termina za angleški "mind" in imela sem občutek, da brani svoj jezik z vztrajanjem pri "umu" kot takšnem enakovrednem terminu). Tukaj moramo opozoriti na pomembno točko: zdi sc, da sta se "um" in "duh" ubranila pred povezavo s terminom "svijest", ki pa jo (zaradi kartezijanskega in empirističnega izročila) ima angleški termin "mind" s terminom "consciousness". Hrvaški termin "um" jc v primerjavi z angleškim terminom "duh" nedvomno bližji Aristotelovemu pogledu na to, kar jc značilno človeško, zato bi bilo zanimivo, da čc bi sociologi znanosti ugotovili, ali si sodobni hrvaški psihologi prav tako belijo glavo s problemom "svijesti" kot si jo njihovi kolegi z angleškega jezikovnega podoročja s terminom "consciousness". (Zal pa bi ircvcrz.ibilni imperializem angleščine kot jezika znanosti verjetno skvaril takšne podatke.) Po drugi strani pa bi se dalo razpravljali o tem, ali bi bila katerakoli - nova - prcokupacija z "zavestjo" korak v pravo smer. V bistvu pa jc prav to naše osrednje vprašanje. Na koncu drugega poglavja - kjer nenaklonjeno primerjam "duha" s psychc - sem že omenila a) da jc bila njegova pomembnost pretirana in b) da izgublja pomen. Zdi sc mi, da hrvaški jezik kaže, da jc ta posebni konccpt nepotreben; čc hoče kdo dokazati nasprotno, bi moral hrvaško zdravorazumsko psihologijo obtožiti, da jc v nekaterih pogledih pomanjkljiva. Torej jc treba noge tistih, ki trdijo, daje neustrezen, trdo stisniti s tem argumentativnim španskim škornjem. K tej točki sc bomo šc povrnili. V. ZNANOST, FILOZOFIJA IN ZDRAV RAZUM O nečem si moramo biti na jasnem. Naj jc naša sodba o kohcrcnci terminov "duh" in "zavesten" kakršnakoli, ne more uspeti noben predlog za jezikovno uzakonitev ali reformo. Komaj kaj naredi vtis na vsakdanjega govorca - vsekakor ga ne bodo premaknili filozofski argumenti. Navzlic vsej bojazni puristov, ljudje vztrajno napačno uporabljajo izraze, kot jc "upapolno" ali enačijo izraza "nezainteresiran" in "dezinteresiran". Francozom nc uspe odpraviti "franglcščinc". Vse to počcnmo kar naprej in pri tem veselo omalovažujemo slovnične, politične in fdozofske prcokupacijc. V znanosti pa moramo nujno zagotoviti jasne in nedvoumne konccpte. Psihologija jih ima prav malo; to jc hkrati simptom in vzrok njenega nerazvitega stanja. Gre za delo dr. Franccta Vcbra "Očrt psihologije" (op. prev.). Za eksperimentalno psihologijo danes termin "duh" morda nc pomeni mnogo, ker ni več koekstenziven z "zavestnim duhom". Videli smo žc, da dihotomijo med duhovnim in telesnim, mentalnim in fizičnim vedno bolj izpodriva misel, da obstajajo Številni nivoji deskripcije; pravzaprav termini "psihološki", "nevropsihološki" in "nevrofiziološki" pokrivajo po več takšnih nivojev. Hrvaški jezik lepo kaže, da psihologija lahko napreduje z alternativnimi termini, nc da bi jo sploh kaj skrbelo (dokler nc pritisne nanjo kak filozof, ki povsod vtika svoj nos), kateri od obeh, "duh" ali "um", bolje zajame tisto, kar pač hočemo, da "duh" zajema. Z drugimi besedami, hrvaški jezik verjetno nc razlikuje "mentalno/psihološko" per se, razen da ima blagi termin "psihološki", s katerim opisuje področje znanosti. Lc malo psihologov sc šc pusti zapeljati v to, da bi jih vznemirjal duh kot tak. Čc sploh ima kakšno mesto v znanosti, jc kot (goljufivi) termin-dežnik, ki pokriva "skupno vsoto naših mentalnih ali psiholoških stanj, dogodkov in proccsov" - in to nam pravzaprav nič nc pomaga, čc nc vemo, kaj mislimo z "mentalnim" in "psihološkim". Rečemo lahko tudi, daje "duh" splošen termin, ki izraža vsebino vseh nc-behaviorističnih psihologij - in potem moramo skušati povedati, kdaj neko področje je oziroma kdaj ni "psihologija" (in spet, kaj pa nevropsihologija?). V vsakem primeru bodo psihologi šc naprej počeli to, kar so pač predvsem počeli: etiketiranjc te vrste upravičujc samo birokratska udobnost. Vendar pa bi "duha" rada obdržala v igri, ker bom nakazala, da bi termin "zavcst/cn/" lahko bil - pravzaprav bi moral biti - na istem. Kajti "zavest" jc trenutno pomembnejša. V vsakdanji rabi tudi z njo ni težav. Običajni govorec nima nobene "teorije" o zavesti.', in vendar ta termin brezhibno uporablja. Morda ga uporablja nekonsistentno, toda vsakdanji jezik jc, dobesedno rečeno, skoz in skoz nekonsistenten. (Govorimo o tem, da sonce vstaja, čeprav pri tem vemo, da jc to, o čemer govorimo, dobesedno napačno; nekaj naredimo oziraje sc na nekoga in smo pri tem nepopustljivo anli-rcalislični o tem, kaj jc "ozir"; nekoga lahko označimo kot "obsedenega", nekoga drugega kot "oidipskega", čeprav sc nam zdijo tako demonske kot freudovske teorije obžalovanja vredne; nekomu iz srca povemo svoje mnenje, nekaj nam leži na srcu, nekaj nosimo v srcu - nc da bi rcificirali "srcc".) Naša raba "zavestnega" sc od konteksta do konteksta razlikuje, a to jc normalno; tako jc s tisoči vsakdanji izrazov. Samo dejstvo, da v vsakdanjem jeziku govori o iksih, nc pomeni, da iksi obstajajo (pomislimo na "srce"); tudi čc iksi dejansko obstajajo, ni nujno, da so predmet znanstvene raziskave: pomislimo na aktovke, ograje, škropilnice. Kot jc omenil Duprc (1981), sc laični interesi često razlikujejo od znanstvenih. Za povprečnega človeka jc pomembneje, da razlikuje česen od lilij, kot pa da prepozna njihovo istovrstnost in "gurman bolj poudarja razliko med česnom in čebulo kot jc to implicirano v taksonomiji" (str. 83). Laikovo nekonsistentno in "neznanstveno" rabo terminov kot "zavesten" - in seveda "duh" - lahko tako pustimo pri miru. Znanost ima morda več težav z "zavestjo". Eden od razlogov, da to omenjamo, izhaja iz zgornjih argumentov: antični Grki so bili brez tega termina, Kitajci, sc zdi, razvrščajo stvari precej drugače, Angleži so bili brez njega do sedemnajstega stoletja in so ga nato potrebovali v povezavi s sumljivim - redefiniranim - konceptom "duha", ki s Morda jc to prcccj pomembnejše za filozofijo. Tisti del filozofije, ki preučuje našo vsakdanjo psihologijo - imenujemo ga "filozofija duha" - nc more storiti nič boljšega kot da nam ponudi takole obsežno in nejasno definicijo: cclotna vsota mentalnih fenomenov. Tako se obstoj konccpta duha krepi in jc okrepljen z. dualizmom, ki v nasprotju z Aristotelom zatijujc, da obstaja vrstna razlika med "zaznavanjem" in "hojo", da resnično obstaja enkratna razlika m al duhovnim in telesnim (mentalnim in fizičnim). g Nedavno tega so dokazovali - posebno Churchland - da psihologija zdravega razuma vključuje "teorijo". S to domnevo sc nikakor nc strinjam: zdrav razum in znanost imata tako dramatično različne cilje, da sc ju zdi absurdno primerjati kot teoriji. Vendarle pa mora vsak, ki bere ta članek uvedeti, da imam za dognano in da tu nc dokazujem bistvene razlike med "psihologijo zdravega razuma" in "znanstveno psihologijo". Hrvatom očitno manjka, da so rešili specifično epistemološke probleme. Kol sem že izrecno poudarila, so to samo domneve. Ničesar nc dokazujejo; nekatere kulture imajo samo dva termina-maski, in kakšne implikacije lahko sledijo iz tega? Morda bi bil Evripidcs cclo bolje opisal Mcdcjo, če bi imel kak grški termin za "zavest". Potrebujemo močnejše argumente. VI. NARAVNE VRSTE Kaj opisuje in razlaga znanost? Eden od običajnih odgovorov jc, da znanost raziskuje "naravne vrste": člene, v katere jc vklesana narava. Na kratko, naravne vrste so sistematično plodne cxplananda in csplanantia, kjer člene vrste drži/jo skupaj in jim vlada/jo zakon/i (ter včasih simetrični principi ali pa dcskripcijc strukturnega izomorfizma; toda zaradi enostavnosti sc v nadaljevanju zanje nc bom menila). Tako: "zlato", vendar ne "aktovke", "tigri", vendar nc "ograja", "privajenost", vendar (verjetno) nc "predsodki". "Spomin" jc dober primer termina, katerega status jc povsem sporen. Pri naravnih vrstah moramo poudarili dve bistveni stvari. Prvič: vsakdanji (neznanstveni) jezik jc nebrzdano bogat, fleksibilen in v njem vladajo niansc, razvidne iz konteksta. Nasprotno pa si znanstveni konceptualni aparat prizadeva za ekonomičnost, natančnost (ncflcksifiblnost) in kontekstualno nevtralnost. Čc torej znanost sprejema termine vsakdanjega jezika za svoje lastne namene - in to res počne - si mora prizadevati odkrili takšne, ki so primerni (sistematično plodni: naravna vrsta) in pri tem kot plevel odstranjevati neštete vsakdanje termine kot npr. "aktovka", ki sc upirajo sistematičnemu raziskovanju. Kot sta poudarila Mandlcr in Kcssen (1958): potem ko vsakdanje termine sprejmemo, jih moramo prilagoditi, "žgati v teoretski žgalni peči", tako da eliminiramo njihovo kontekstualno odvisnost, nejasnost in nenatančnost. Da bi razumeli smisel tega, primerjajmo vsakdanjo in znanstveno rabo "sile", "mase", "energije", "vrtenja (elektronov)" in "intcligcncc". Čc jc torej termin "zavest/en/" cxplanandum naravne vrste, jc jasno in samoumevno tole: vsaka znanost, ki ga sprejme, ga bo zagotovo hotela in morala delno ali morda prcccj prilagoditi - redefinirati. Drugič: nekateri termini naravne vrste so bolj ali manj "enotni" v temle pomenu: tvorijo skupino individualnih posameznosti, lastnosti, proccsov, ki so takšni, da virtualno vsi zakoni ali principi, ki vladajo tej vrsti, virtualno vključujejo vse člane tc vrste. Primeri bi bili lahko "tiger", "zlato" ali "voda". Po drugi strani pa sc lahko nek vrsten termin razccpi na podrazrede, v katerih se drugi zakoni uporabljajo samo za sestavne podrazrede, čeprav nekateri zakoni lahko veljajo za vse primere, ki spadajo v to vrsto; imenovala jih bom "kupčkaste" naravne vrste. "Kovina" bi bil tak primer, pa ludi "kislina", "vročina" in "riba". Upoštevajmo pa, da obstaja razlika med "vrstami" in samo "skupinami". Skupina jc lahko popolnoma arbitrarna, lako kot skupina, sestavljena iz "vseh besed, ki imajo 'g' kot četrto črko". Vrsta pa mora bili bolj koherentna, če naj bo "naravni člen". Kako koherentna? Takole: čeprav večina teh zakonov lahko zadeva samo 10 Verjetno ni potrebno poudarjati, da "spomina" danes nimamo za možnega kandidata, ki bi lahko imel status naravne vrste; število razlik, ki sc jih jc ljudem zdelo primemo opisati (kratkoročen, dolgoročen in "delujoč" spomin; ali proceduralen ali deklarativen; ali semantičen ali cpi/.odcn; ikonski, nc-kognitivcn, somat-ski itn.) ponazarja raznolikost tega fenomena. Po drugi strani pa bi lahko dokazali isto s preučevanjem osupljivo raznovrstnih tipov amnezije. Amnezija je lahko anterogradna. retrogradna ali oboje: nekateri ljudje z. amnezijo sc lahko spominjajo spretnosti (npr. sestavljanke Hanojski stolp), nc morejo pa sc spomniti nobenih dejstev - npr. dejstva, da so to sestavljanko že videli: zdi sc, da nekatere spominske pomanjkljivosti povzroča nesposobnost shranjevanja informacij in druge nesposobnost njihovega obnavljanja; pri nekaterih boleznih (npr. sindrom Korsakova) sc lahko ohranijo daljni spomini, pri drugih (lluntingtonova ali Al/hcimcrjcva bolezen) pa nc; seznam bi lahko nadaljevali. Glej Butters in Milioitis 1985. podra/.rcdc, pa lahko obstaja vsaj nekaj zakonov, ki so pomembni - pa ne samo trivialno - za vse podrazredc; ali pa - cclo čc temu ni tako - imajo lahko zakoni, ki zadevajo podrazrede, pomembno strukturno analogijo ali pa izomorfizem. (Očitno bo treba povedati nekaj o tem, kaj tvori znanstveno pomemben zakon.) Kadarkoli sc bomo vprašali, čc imamo nek znanstven cxplanandum, bomo torej imeli dve med seboj prepleteni možnosti: (a)ali ta termin - npr. "učenje" ali "inteligenca" - sploh izraža naravno vrsto, in čc jo, kakšna redefinicija in modifikacija bo potrebna za vsakdanji izraz; in (b) čc jc naravna vrsta, v kolišni meri jc enotna ali kupčkasta. Preden pa se povrnemo k zavesti, bi bilo koristno to stvar ponazoriti z malce lažjimi primeri. Učenje, recimo. Dickinson (1980) npr. misli (v nasprotju z mnogimi drugimi teoretiki učenja), da jc vsaj možno, da obstaja nek "splošen učni proccs"; v moji terminologiji bi vsaj za nakctcrc vrste učenja rekel, da tvorijo prcccj enotno naravno vrsto. Stvari pa šc malo niso jasne. Mnogi drugi pa menijo, da jc "učenje" nalepka, ki druži skupine specifičnih sposobnosti spccics, nalog ali niš; primerjaj Klinga (1971, str. 553), ki predlaga, da "učenje" razumemo "kot naslov za skupino poglavij v učbeniku" -klasifikatorcn termin za niz medsebojno povezanih psiholoških in fizioloških proccsov, kjer bi bili domnevno najpomembnejši tisti zakoni, ki so spccifični za spccics ali za naloge. Čc ima Kiing prav, bi bili dve možnosti: ali "učenje" sploh ni naravna vrsta ali pa jc "kupčkasta" vrsta. Zdaj pa poglejmo "prepoznavanje": Dejansko mislim, da ne obstaja posamezna sposobnost "prepoznavanja", temveč, da ta termin pokriva ccloto vseh asociacij, ki jih vzbudi nek objekt. Drugače rečeno, "prepoznavamo" tako, da se ustrezno odzivamo: "prepoznavamo" toliko, kolikor pride do ustreznega odziva. Vendar to stališče razveljavi pojem enotne stopnje "prepoznavanja"; namesto tega imamo mnogovrstne vzporedne procese ustreznega odziva na stimulus (Gcschwind 1974, str. 167). Po Gcschwindu bi bilo "prepoznavanje" lahko naravna vrsta; a čc jc tako, jc na kupčkastem koncu spektra. Kaj pa "inteligenca"? Mcnzcl in Juno (1985) razpravljala o njej, in to je prcccj relevantno tudi za mojo temo: Kol vidimo, jc inteligenca marmoseta to, kar pač marmoseti počnejo ... glavne sestavine večine definicij intcligcncc pomenijo predvsem približne definicije človeške intcligcncc ... sodbe, ki zadevajo inteligenco, imamo lahko prej za neznanstveno kot za znanstveno taksonomijo in ... noben taksonomist nc bi smel implicitno zaupati nobenemu zunanjemu "znaku področja" ... Spccics nimajo platonskega "bistva" in inteligenca tudi ne. Pri vsem tem pa se neznanstvena taksonomija verjetno le nc moli popolnoma ..., reči, da so vprašanja o živalski intcligcnci "zastarela" ali "znanstveno neuporabna", bi bilo kratkovidno (str. 155-6)- Ta zadnji citat pojasnjuje vse tisto, kar hočem poudariti. Prvič, Mcnzcl in Juno podpirata trditev, da znanost sprejema vsakdanje termine, a jih mora nato prilagoditi za znanstvene namene. Zdrav razum ("neznanstvena taksonomija") lahko kaže na neko pravo naravno vrsto; vendar se na koncu lahko izkaže, da vsi taki termini nc kažejo zanesljivo, to jc, da niso vsi primerni za sprejetje oziroma za prilagoditev. Drugič, poudarjata legitimnost vprašanja, koliko "inteligenca" sploh jc naravna vrsta, in če je, v 1 * Zahvaljujem se Barbari von Kckardt za nasvet, naj problem zastavim na ta način, dolgorcpa ameriška opica (op. prev.) kakšni meri je "enotna" ali "kupčkasta". (Seveda se s tem primerom zdi en odgovor popolnoma očiten: četudi "inteligenca" izraža naravno vrsto, nc more izražati enotne; seveda nima "bistva":) Vrnimo se k "zavesti": ali jc naravna vrsta, primerna za "prilagoditev", potem ko jc bila "sprejeta" iz vsakdanjega jezika? Čc to je, potem jc - kot večina psiholoških terminov - verjetno bliže "kupčkastemu" koncu spektra. O tem sem (z drugačnimi termini) govorila v novejši razpravi (1984); iz nje mora biti jasno, da "zavestne fenomene" razumem bolj kot skupino kot pa ("kupčkasto") vrsto. Zato bom samo v odstavku ali dveh povzela razpravo o štirih različnih svežnjih fenomenov, za katere mislim, da jih vsebuje "zavcst/cn/". Prvič: nekdo, ki jc buden, sc zaveda, nekdo, ki spi, se ne. To sc zdi morda dovolj jasno, a bodimo pozorni na mnoga siva področja. Nc vemo, kaj na rečemo o nekom, ki sanja, o nekom, ki jc začasno izgubil spomin, ki je pod hipnozo ali ki ima epileptični napad. Drugič, pomislimo na telesne občutke: bolečine, srbcčico, rahlo slabost v želodcu, mravljincc. Običajno prepričanje jc, da je občutek bolečine (čc navedemo paradigmantični primer iz te skupine) način zavedanja in da nc obstaja nič takega kot nezavestne bolečine. Vendar pa nenavadno vedenje nekaterih bolnikov, ki so pod vplivom analgetikov iz skupine morfinov ali ki so pod hipnotično anastezijo to pojasnjuje manj, kot bi morda upali. Šc več, zdi se, da so jasni primeri bolečine kontinuirano povezani z neopaznimi pritiski in napetostmi, zaradi katerih - budni in speči - spremenimo lego glave, premaknemo noge iz prekrižanega položaja in podobno. Tisti, ki so neobčutljivi za bolečino, tudi niso sposobni naredili teh neznantnih popravkov telesne lege kot odziv na manjšo mišično preobremenitev; po mojem mnenju to sugerira, da lahko v znanstveni taksonomiji take ne-zavestne stimule vključimo v splošno poglavje "bolečine", čeprav niso odzivi na zavestne občutke in čeprav pri njih "esse" ni "pcrcipi". Tretjo kategorijo moram nekoliko bolj pojasniti, ker jo mnogi enačijo in zamenjujejo z občutki druge kategorije: gre za čutno izkustvo na področju vida, sluha, okusa, voha in tipa. Kartczijanska revolucija jc to asimilirala z občutki, kol jc npr. bolečina, ker jc mentalne posameznosti izrabila kot objekte nepopravljivega sporočila. Vendar vid in sluh nista prima facic kol entiteti in - čc sc spomnimo aluzij iz grškega jezika - pred Dcscartesom v zvezi s čuti niso poznali množine termina "izkustvo", zato tudi za opisovanje njunega delovanja niso potrebovali filozofskih terminov kot "qualia", "sensa" ali "grobi občutki". Omenila sem žc, da sc danes mnogi hočejo znebili številnih samostalnikov kol npr. "čutni podatki", "vidni občutki" ali "qualia" ter dajejo prednost nešlevnim terminom kot "navidezno gledanje". Nc glede na dejstvo, da čutno izkustvo ni "sestavljeno", kot so lahko bolečine in srbečica ("bolečina" je pravi števni samostalnik, "vid" pa ne), pa obstajajo šc druge razlike: čumo pcrccpcijo per sc lahko lc redko imenujemo "intenzivna", "prijetna/neprijetna", "locirana", "ki traja pet minut", "zbadajoča/utripajoča", "bolje jc kot poprej", kar vse prav zlahka uporabljamo za telesne občutke; kadar pa take pridevnike vendarle uporabljamo za čumo izkustvo, sc razlogi za njihovo uporabo v teh primerih prcccj razlikujejo od razlogov za njihovo uporabo pri pravih občutkih. Čeprav sc v zvezi s telesnimi občutki reklo "esse est pcrcipi" ("biti jc bili zaznan") zdi nekaterim možen, pa jc - kot bomo videli - dosti manj možen, ko gre za pet čutov (katerim moramo dodati šc kinestezijo). Kot kaže dodana kinestezija, gre tu nedvomno za kontinuum, vendar so razlike v stopnji lahko bistvene. To razliko sem bolj obširno zagovarjala v svojem delu iz leta 1984. Čc povzamem: normalno pcrccpcijo - v nasprotju z ne-zavestno pcrccpcijo ali "slepim vidom" - običajno imenujemo "zavestna". Tudi tu so siva področja: kaj naj rečemo o vidnem izkustvu izurjenega voznika, ki med živahnim pogovorom vozi povsem avtomatično in ki sc praktično ničesar nc spominja o cesti, po kateri jc vozil ali o tovornjaku, ki se mu je z zaviranjem izognil? Kaj naj rečemo o Antonovem sindromu - zrcalni sliki "slepega vida": o ljudeh s kortikalno slepoto, ki vseeno trdijo, da vidijo? (Glej Anton 1899, Benson in Grccnbcrg 1969). In končno, četrtič: pripisovanje propozicijskih naravnanosti - preudarjanje, premišljevanje, zelenje in prepričanje. (Njihova podskupina bi vključevala samozavedna stanja: ko jc tisto, o čemer nekdo razmišlja ali preudarja, on sam oziroma njegova lastna mentalna stanja.) Nekatere so očitno "zavestne", posebno pojavljajoče sc misli -proustovske poplave spomina - ali misli v besedah, ki nam gredo po glavi kot npr. "Zmanjkalo mi jc zobne paste, moram se spomniti, dajo kupim". Druge sc zde "tihe" ali nc-, pred-, ali pod- zavestne (izberite), kot npr. čc vidimo nekoga, ki sc spotakne in mu pripišemo: "Mislil jc, daje šc ena stopnica." Prozopagnoziki (ljudje, ki nc prepoznavajo obrazov, čeprav so jim dobro znani - cclo nc svojega lastnega obraza v ogledalu) se verjetno nc zavedajo misli "To jc John", čc jim pokažejo fotografijo; vendar lahko nanjo močno reagirajo, če jc, rccimo, John njihov bližnji prijatelj, ki jc pred nedavnim umrl). Dopustiti moramo torej, da jc prepoznavanje doseženo na nekem nc-zavcstncm nivoju. Tu jc mnogo sivih področij: predvsem, kaj naj rečemo o prepričanju, ki ga brez oklevanja pripisujemo ljudem, o katerem pa morda niso nikdar eksplicitno premišljevali, a jc banalna poslcdica drugih trditev, v katere so prepričani, kot npr.: "Lc malo ljudi jč narcise." Če pa jc ta heterogenost dana, kako sc odločiti, ali "zavest" sploh jc naravna vrsta? Očitno sc marsikaj vrli okoli "uporabnosti" in "pomembnosti" zakonov; to mora biti stvar stopnje. Lahko sc zgodi - čeprav jc malo verjetno - daje "vodna žival" uporabnejša naravna vrsta, ki poslavlja več pomembnih zakonov kakor "riba". Možno jc, da niti "spomin" niti "inteligenca" navsezadnje sploh nista nikakršni naravni vrsti. To sc prcccjšnji problemi, ki od nas zahtevajo, da obvladamo to, kar velja za pomembne ali informativne zakone. Ali drugače: vsebina zakonov, ki sc nanašajo na različne podrazredc naravne vrste, nc sme biti izčrpana z združevanjem podrejenih zakonov, ki opisujejo vsak posamezen razred, čc naj bodo ti zakoni "pomembni". Nancy Cartwright (1983) misli (čc jo pravilno razumem), da so mnogi "višji zakoni" fizike nepomembni prav iz tega razloga; pravi npr.: "Kar združeni zakoni (višji zakoni) narekujejo, da se mora zgoditi, sc zgodi zaradi združenega delovanja zakonov iz ločenih področij kot sla gravitacijski in Coulombov zakon" (str. 71, podrčlano v izvirniku). Čc hočemo razumeti nek fenomen, bomo ravnali najbolj premišljeno, čc si ogledamo kontributivne zakone: "višji zakoni" lahko prispevajo lc malo ali nič. A priznali moram, da zaradi prostorskih omejitev tu podajam lc obetajoče opombe; na splošno jc odločanje o tem, kaj velja za "pomemben" zakon, fascinantcn in tehlen problem, o katerem zdaj nc bom razpravljala. Za popolno obravnavo bi morali pogledati vse "vrednosti znanstvenih teorij", kot npr. njihovo območje, domet, točnost, enostavnost ali varčnost, moč napovedovanja, sposobnost razširitve na nova področja, notranjo logično konsistcnco, konsistenco s teorijami na sorodnih področjih in tako dalje in tako naprej; in potem bi bilo treba preudarki, kako se tc vrednosti uporabljajo pri posameznih zakonih in delcih teorij. Idejo o "pomembnem" zakonu moram tako obotavljajo prepustiti intuiciji. Nazaj k zavesti. Čc jc znanstveno plodna naravna vrsta, bi morali bili vsi številni fenomeni, ki jih imenujemo "zavestni" a) za znanstveno raziskovanje koristni cxplananda in b) sistematično in pomembno medsebojno povezani. 12 .... „ Vprašanje, ali sc jc voznik avtomobila "zavedal" ali nc, ko jc brezhibno vozil in sc pri tem pogovarjal, jc psihologe na nedavni konfcrenci v Biclcfcldu razdelilo približno na polovico. VII. POVZETEK IN ZAKLJUČEK Možnosti, da jc "zavcst/cnf znanstveno ploden cxplanandum, so videti pičle. Ne bom ponavljala argumentov iz razprave iz leta 1984, s katerimi sem hotela eksplicitno pojasnili skrajno heterogenost fenomenov, ki jih imenujemo "zavestni". Opirajoč sc na to razpravo, lahko rečem: trditev, da je termin "zavesten" nejasen, nc potrebuje nobenih argumentov. Samo to ga nc bi izključilo iz znanosti; termin "rcprezcntacija" jc prav tak. Newton-Smith (1981) opozarja, da obstaja več teoretskih pojmov kot npr. "polje" in "prostorsko-časovni kontinuum", ki so priznano nejasni, ko jih uvajamo, ki pa dopuščajo - omogočajo - natančno takšne eksperimente, v katerih se - ali so se -požlahtnili. Upajmo, da sc bo morda za termin "rcprczcntacija", ki jc v kognitivni znanosti tako zelo (zlo)rabljcn pokazalo, daje prav tako legitimen teoretski pojem kakor "polje" in da bo navsezadnje dosegel natančen pomen. Vendar nc smemo pozabiti, daje strategija znanosti v tem, da sprejme termin iz vsakdanjega jezika in ga nato adaptira -redefinira tako, da ga prilagodi za vlogo, ki naj jo ima. V vsakdanjem jeziku obstaja na tisoče psiholoških terminov in "zavesten" jc lc eden od njih; z istim območjem in dometom v drugih jezikih sploh nc obstaja; preden ga "sprejmemo", bi moral obstajati razlog za occno, da bo to zadostilo resnični teoretski potrebi. Take potrebe ni. Čc povzamem: a) niti dva človeka sc nc strinjata o tem, kaj vključuje "zavesten"; b) korenine priljubljenosti termina ležijo v epistemiologiji, nc pa v opazovanju ali eksperimentu (tako da mora bili "zavest" mora filozofov, nc pa psihologov); vsakršna dihotomija med zavestnim in ne-zavestnim vse preveč - ali cclo večino dejansko pomembnih fenomenov - pušča ncklasificirano v sredini in nas s lem spodbuja, da jim pripisujemo lc malo pomena; d) ni verjetno, da bo nekaj, kar združuje bolečine in misli o matematiki, zanesljiv kazalec legitimne naravne vrste; c) nič nc bi manjkalo, čc (a termin opustimo, prav tako, kot čc opustimo "duha": tako so Hamlynovi "problemi zavesti" ali navidezni problemi ali pa nanje lahko bolje odgovorimo s teoretskim aparatom, ki zanemarja "zavest per se"; 0 čc bi "zavest" opustili, bi lahko neovirano premislili, čc in do katere mere jc vsaka od štirih vrst (in morda jih jc cclo več) zgoraj naštetih fenomenov cxplanandum v povezavi z naravno vrsto in zato žc sama na sebi, brez onesnaženja iz neutemeljeno združenih področij raziskave, vredna pojasnila. (Zadnje stoletje smo bili obsedeni z "voljo". Danes pa verjetno le malokdo misli, da je to "koristna" naravna vrsta, bodisi enotna ali kupčkasta.) Pravzaprav skušam povedati dve stvari, ki ju moramo razlikovati. Prvič, da je "zavest" s svojimi izpeljankami v vseh kontekstih, v katerih teži k razvoju in razširitvi, za znanstvene namene nekoristna in nepotrebna. Urejena območja raziskave, ki jih tako surovo označuje termin vsakdanjega jezika, so lahko in bi tudi morala biti vklesana v taksonomije, ki navzkrižno klasifikacijo tiste, ki poudarjajo "zavest". Drugič, da imamo lc malo razloga, čc ga sploh imamo, za domnevo, daje tem različnim območjem karkoli pomembnega skupno: to jc, zavest nikakor ni (kupčkasta) naravna vrsta. Na kratko, psihologom sc ni treba ubadati z zavestjo, prav tako kot nc preučujejo "duha" per sc. Čc sc nc ubadamo z "duhom" per sc, nič nc manjka; prav tako raziskovanje ni omejeno, čc sc nc ubadamo z "zavestjo". Nazaj - ali raje naprej - k Aristotelu. . Prevedli: Zdenka Erbcžnik in Vladimira Pcncš 13 Zgodnejše osnulkc tc razprave sem prebrala v Bilefeldu in Livcipoolu. Posebno sc zahvaljujem Petru Bieriju, Barbari von Hckardt, Timu Shallicu, Cicorgu Mandleru in Hckart Shcrcru (med mnogimi drugimi) za njihove korislnc komentarje. Veliko dolgujem Tonyju Marcclu za njegove podrobne pripombe (v Biclcfcldu in kasneje). Zavedam sc. da s to revidirano verzijo verjetno nisem spreobrnila dvomljivcev. LITERATURA Anton, G.. "Cbcr die Sclbstwahrnchmungen der Hcrdcrkrankungcn des Gehims durch dcn Krankcn bci Rindenblindhcitund Rindcntaubhcit", Archives of Psychiatry 32, 1899, str. 86-127. Benson, D.F. and Grccnbcrg, J. P., "Visual Form Agnosia", Archives of Neurology 20, 1969, str. 82-89. Butters, N. and Miliotis, P., "Amnesic Disorcdcrs", in K.M. Hcilman and E. Valcnstcin (cds.). Clinical Neuropsychology, 2nd. cdn., Oxford, 1985. Cartwright, N., IIow the Iaws of Physics Lie, Oxford, 1983. Dcscartcs, R., The Philosophical Works of Descartes, cd. and tr. E. S. Haldanc and G. R. T. Ross, 2 vols.; Cambridge, 1967. Dickinson, A., Contemporary Animal learning Theory, Cambridge, 1980. Duprc, D., "Natural Kinds and Biological Taxa", Philosophical Review, 90, 1981, str. 66-90. Gcschwind, N., "Disconnexion Syndromes in Animals and Man, Drain 88, 1965, str. 237-94 and 585-644; reprinted in N. Gcschwind, Selected Papers on language and the Brain: Boston Studies in the Philosophy of Science 16, Dordrccht - Holland, 1974. Gundcrson, K, Mentality and Machines, 2nd cdn., Minneapolis, 1985. Hamlyn, D. W., Aristotle's Dc Anima Bks II, III, Oxford, 1968. Hayes, N. A., "Consciousness and Modes of Learning, MS, 1986. Hobbes.T., leviathan, London, 1946. Hume, D., A Treatise of Human Nature, cd. L. A. Sclby-Bigge, Oxford, 1965. — Enguiries Concerning the Human Understanding, cd. L. A. Sclby-Biggc, Oxford, 1963. Kenny, A. J. P. (ed. and tr.), Dcscartcs::Philosophical Inciters, Oxford, 1970. Kiing, J. W., "Learning: an Introductory Survey", in J. W. Kiing and L. A: Riggs (cds.), Experimental Psychology, New York, 1971. Lockc, J., An Essay Concerning Human Understanding, cd. A. C. Eraser, New York, 1959. Macphail, Ii. M., Brain and Intelligence in Vertebrates, Oxford, 1982. -- Vertebrate Intelligence: the Null Hypothesis", in L. Wciskrantz(cd.), Animal Intelligence, Oxford, 1985. Mandlcr, G., and Kcsscn, W., 'The language of Phychology, New York, 1959. Matson, W., "Why Isn't the Mind-Body problem Ancicnt?" in F. Fcvcrabcnd and G. Maxwell (eds.), Mind, Matter and Method: Essays in Philosophy and Science in Honor of Herbert Ecigl, Minneapolis, 1966. Mcnzel, E. W., Jr., and Juno, C., "Social Foraging in Marmoset Monkeys", in L. Wciskrantz (cd.) Animal Intelligence,Oxford, 1985. Newton-Smith, W. H., The Rationality of Science, London, 1981, Qiu Renzong, "The Vocabulary of 'Consciousness' in Chinese Language", MS, undated. Rorty, R. "Cartesian Epistemology and Changes in Ontology", in J. E. Smilh (cd.), Contemporary American Philosophy, London, 1970. - Philosophy and the Mirror ofNature, Oxford, 1980. Schccrcr, E., "Motor Theories of Cognitive Structure: A Historical Review", in W. Prinz and A. F. Sanders (cds.), Cognition and Motor Processes, Berlin, 1984. - "Muscic Scncc and Innervation Feelings: A Chapter in the History of Perception and Action", in II. Hcuer and F. Sanders (cds.), Issues in Perception and Action (forthcoming). Squires, R., "On One's Mind", PhilosophicalQuartcly 20, 1971, str. 347-66. Thorndikc, E. L., "The Psychology of Dcscartcs", in Unpublished Ihomdikc Papers, New York, 1954. Titchencr, E. B., A Primer of Psychology, New York, 1898. Whytc, L. L., The Unconscious Before Erc.ud, New York, 1960. Wilkes, K. V., "Is Consciousness Important?", British Journal for the Philosophy of Scicnces 35, 1984, str. 223-43. Wund, W. M., Volkerpsychologie: Eine Unterssuchung der Entwicklungsgesctxe von Sprache, Mytus und Sittc, 2 vols.; Leipzig, 1900-1909. V angleškem prevodu Elements of Eolk Psychology, New York, 1916. Ocene Majer, Jerman in Strajn - avtorji novih filozofskih knjig MARIJA ŠVAJNCER V zadnjem obdobju jc slovensko filozofsko tržišče bogatejše za več pomembnih in vsebinsko tehtnih knjig, med katerimi gotovo zaslužijo vso pozornost dela: Boris Majer: Za drugačni socializem (Ljubljana, Komunist, 1988), Frane Jerman: Slovenska mod-roslovna pamet (Ljubljana, Prešernova družba, 1987) in Darko Štrajn: Subjekt svobode, K vprašanju aktualnosti fichtcjcvskcga subjekta (Ljubljana, Delavska enotnost, 1987). Ker knjige sestavljajo smiselno celoto, jc o njih mogoče pisati skupaj: vse so zavezane sedanjosti in sočasno upoštevajo historične vidike; skupno imajo, da ponovno problcma-tizirajo ustaljene in uveljavljene kategorije in se nc odrekajo kritične refleksije. Vsi trije avtorji skušajo biti akterji deklarativnega ter neposredni in posredni sprcminjcvalci obstoječega. Že naslov Majcrjevega dela Za drugačni socializem implicira postavko, da tak, kakršnega smo "gradili" doslej, ni pravšnji, edino zveličavni in sprejemljivi. Marxovo alternativo, da bo družba prihodnosti ali komunizem ali pa barbarstvo, pisec parafrazira, da bo socializem enaindvajsetega stoletja univerzum svobode ali pa ga nc bo. Boris Majer uveljavlja polemično obliko, ohranjeno iz klasičnega marksizma, in z radikalno kritiko obstoječega socializma anticipira boljšo in drugačno družbo; analizira pojavne oblike zgodnjih socializmov, ugotavlja utemeljenost nekaterih razvojnih ekstremov in hkrati poudarja, da jc povsem neprimerno zgodovinsko ponavljanje tistega, kar jc bilo razumljivo (nikakor pa nc sprejemljivo) v drugačnih zgodovinskih okoliščinah. Pisec rcflcktira historično relevantnost fundalizma zgodnjih socializmov in ga (tako kot post-marksisti) uvrsti v zgodovinsko ropotarnico. Zgodnjim socializmom očita, da niso dopuščali in ustvarjali legalnega prostora opozicijc, torej mehanizmov samonadzora in preverjanja lastne politike. Svoje deviantno ravnanje so opravičevali z domnevnimi notranjimi sovražniki take ali drugačne vrste. Iz avtorjeve kritike preteklih cnostranosti stalinističnega tipa lahko razberemo, katere oblike in metode stalinizma so sc ohranile vse do danes. Argument zgodnjih socializmov jc bil, da moramo biti zaradi utrditve položaja enotni za vsako ccno, nikakor pa nc gre prezreti, da: "Enotnost brez različnosti vodi v mrtvilo, stagnacijo, nazadovanje, različnost brez enotnosti pa vodi v anarhijo, razsulo, propad. Enotnost brez različnosti jc - filozofsko rečeno - statična, gola, neproduktivna istovetnost brez dialektičnega momenta ncgacijc kot notranjega gibala, impulza gibanja in razvoja" (str. 15). Majcrjcv premislek o preteklosti, češ da jc obstajala med prolctarci in razumniki odločilna razlika, saj so prvi iskali v socializmu izhod iz revščine, iz politične in ekonomske brezpravnosti, drugi pa so hoteli družbo duhovne in politične svobode ter višjo stopnjo v razvoju znanosti in kulture, postaja znova aktualen. Slovenska pomlad 1988 jc pomenila reaktualizacijo teh zahtev; proccs proti čctvcrici jc žc doživel več strokovnih analiz, medtem ko se bo teoretične razčlenitve mariborskega stavkovnega vala treba šele lotiti, saj jc bilo v fragmentarnih zapisih opaziti, da slovenska inteligenca pač ni zadovoljna s takšnim proletariatom, kakršen jc, in z njegovimi ncartikuliranimi in iracionalnimi oblikami boja, z njegovim krikom obupa. Nekatere sestavine marksističnega kategorialnega aparata so šc zmeraj uporabljive za analizo sedanjega položaja slovenske družbe, vendar takšna možnost nikakor nc pomeni, da jc marksizem edina primerna ali cclo dominantna doktrina. To poudarja ludi Boris Majcr, ko sc zamisli nad enotnim svetovnim nazorom in v zvezi z njim trdi, da so bili v zgodovini najbolj nestabilni tisti sistemi, ki so sc zavzemali za vsiljivo nazorsko enotnost za vsako ccno. Premišljuje o vlogi in pomenu cerkve v naši družbi, o njeni moderniziranosti in sc zaustavi ob problemu transccndcnec kot težnje po izstopu iz človekove vsakokratne individualne situacije. Sodi, da sc v sodobnem slehniziranem, ekonomiziranem in razčlovečenem svetu izgubljajo dimenzije človekovega izvirnega odnosa do narave, sveta, kozmosa in do samega sebe. Problema transcend i ranja pisec nc izolira, ampak mu postavlja nasproti tudi klic po razumu: anticipira tako, kar jc poslalo vse glasnejše v kaotični situaciji naše večnacionalno skupnosti. Racionalizacija mora zadevati ludi sfere materialne produkcijc. Majcr opozarja na nerazumske prvine v povojnem gospodarskem razvoju, na primer na nizko produktivno, ekonomsko neracionalno gospodarjenje z družbeno lastnino. Meti drugim zapiše: "Če žc tako vneto iščemo kontrarevolucijo, iščimo jo tukaj, kjer neposredno pred našimi očmi spodkopava temeljno kategorijo socialističnega samoupravljanja in socializma sploh. Nobeno sklicevanje na bratstvo in enotnost, na zajedništvo, na solidarnost, na obrambo socializma, itd. nam nc bo pomagalo, čc bomo spodkopavali njegov ekonomski temelj" (str. 40). Majcr sc zamisli nad tržnimi zakonitosuni in predvideva nove oblike družbene lastnine. V sklepnem delu avtor odgovori na alternativo, ki jo jc predvideval na začetku. Zaustavi sc pri Marxovcm pojmovanju kraljestva svobode in postavi v ospredje enakovreden sklop intelektualne, ekonomske in politične svobode. Gre za pravico do javne rabe svojega razuma in za upoštevanje svobode drugih. V ekonomsko svobodo sodi cilj, da o novoustvarjeni vrednosti neposredno odločajo tisti, ki jo ustvarjajo - avtor meni, da smo od tega zelo daleč in sc od njega cclo vse bolj oddaljujemo. V enostrankarskem sistemu odloča o tem ena partija, v večstrankarskem pa več, v obeh primerih torej politični vrhovi, nc pa naposredni ustvarjalci. Sprejemljivi pol alternative socializma enaindvajsetega stoletja bo demokratična družba z javno in osebno odgovornostjo vseh družbenih subjektov, družba demokratičnega dialoga in spoštovanja mnenja drugače mislečih, skratka, socializcm po meri človeka. Pri tem zveza komunistov kot nekakšen hibrid kadrovske in množične partije nc more igrati ustrezne družbene vloge; znebiti sc mora zgodovinskih stereotipov in anahronizmov konspirativne, hierarhično zgrajene in v ilegali delujoče komunistične partije. Tudi osebnostne komunistovc lastnosti, kot so: poštenost, znanje, sposobnost, inovativnost, iniciativnost in načelnost v boju za avtentične samoupravne odnose, nc bi smele biti brez pomena. Morebitni odhod iz stranke bi moral potekati brez ovir, saj jc dosmrtno članstvo v zvezi komunistov nesmiselno, in kazalo bi razmišljali cclo o rcclckciji. Utrujeni, naveličani, malodušni in pasivni člani nc morejo kdovc koliko prispevati k izhodu iz kriznega družbenega položaja Tudi jalovi in stereotipni sestanki postajajo zgodovinsko zaprašeni. K temu lahko dodamo ncsmiscl- nosi početja, ki seje razpaslo v zadnjem času. Tako imenovani nočni sestanki in seje naj bi pričali o vzornosti razpravljalccv, o tem, da hočejo svoje naloge opraviti do konca, pa čc sc fizično povsem uničijo. Do kakšnih rešitev neki sc lahko dokopljejo na pol speči ljudje, čc jim prej, ko so bili šc "budni" in "pokonci", to ni uspelo. Koliko stvari jc treba v življenju prespati, zato bi lahko takšnemu nočnemu sprenevedanju ter nasilju nad bio-ritmom in šc čim napravili koncc. Na letošnjem cavtatskcm srečanju jc Majcrjcvo kritiško videnje socializma naletelo na ugoden odmev. V rcsnici jc napočil čas, ko jc nesmiselno poveličevati in povzdigovati teoretično vsebino zgodovinskih družbenih projektov, ampak jc treba z graditeljsko kritiko korenito spreminjati obstoječo družbo - kakorkoli jo žc imenujemo. V tem sta tudi bistvo in domet Majcrjevih teoretičnih prizadevanj. Žc naslov knjige Francta Jermana Slovenska modroslovna pamet jc mogoče razumeti kot skrb za slovensko filozofsko terminologijo (izraz modroslovjc jc predlagal Frančišek Lampc). Delo jc razdeljeno na dvanajst poglavij, in siccr: Uvod, Odmevi sholastikc in renesanse na naših tleh. Razsvetljenstvo na Slovenskem, Gmcincrjcva in Likavčcva racionalistična misel, Matcmatizacija filozofije, Laična filozofija v 19. stoletju, Slovenski filozof Janko Pajk, Slovenski neotomizem, Cerkvena filozofija v času do druge svetovne vojne, Slovenska laična filozofija med svetovnima vojnama, Marksistična filozofija na Slovenskem in Slovenska povojna filozofija. Vprašanja filozofije sc piscc loteva kot sestavine narodove duhovne kulture in istovetnosti - oboje pojmuje dinamično in odprto. V preučevanju zgodovinskega razvoja išče rdečo nit in zakonitosti. Da bi sc ubranil nepotrebne pojmovne zmede, filozofijo loči od znanosti in napravi filozofski historiat tc diferenciacije. "To, čemur danes rečemo filozofija, jc poseben način mišljenja, ki pa jc v sebi tako razccpljen, da ni mogoče najti v njem skupnega imenovalca, čc izvzamemo raven abstraktnosti obravnavanja določene teme" (str. 9). Pri intcrprctaciji zgodovine filozofije na Slovenskem Frane Jerman upošteva spoznanja filozofinje Almc Sodnik in sodobnega filozofskega misleca Iva Urbančiča. Kar zadeva merila, ki določajo, kaj lahko štejemo za slovensko filozofsko misel, postavi v ospredje filozofsko preteklost na Slovenskem, torej filozofe, ki so delovali na tem območju. Prav tako namenja pozornost Slovcnccm, ki niso bili aktivni doma, ampak so se s svojim miselnim prispevkom zapisali v druge narodne kulture. Glede na zgodovinsko preteklost jc treba pri jeziku ohranjati strpnost in premišljevati o filozofih na Slovenskem in Slovcncih v tujini, tistih, ki so pisali latinsko, nemško in slovensko. Jcrmanova knjiga jc dober priročnik za poznavalcc in one, ki šele vstopajo v filozofijo - za druge bo zlasti dobrodošla didatična naravnanost: teoretik nikoli nc niza problemov, kot da bi bili že znani ali splošno veljavni, temveč jih vselej pojasni in opredeli. Tudi razvojnemu vidiku posveča ustrezno pozornost. Ko sc sprašuje o odmevih sholastikc in renesanse na naših tleh, sc mu utrne misel: "Šolski sistemi so imeli vedno svojo vztrajno silo in velik napor jc bil potreben, da so sc spremenili - ta poteza jc vidna navsezadnje tudi danes, ko nova spoznanja lc stežka prodrejo v učne načrte" (str. 22). Tudi siccr avtor ob različnih priložnostih ošvrknc slabosti našega časa; sprašuje se tako o institucionalni kot ncinstitucionalni filozofiji, prikazuje razvoj ccrkvcncga in posvetnega visokošolstva ter problemsko razkriva filozofske vplive v svetovnem merilu. Personal i stični vidik, ki ga Franc Jerman načrtno nc izpušča, učinkuje poživljajoče in duhovito. Velikokrat namreč izvemo, kateri izmed filozofov jc bil konfliktna osebnost, kdo jc bil dober in strpen človek, kdo preobčutljiv in neprilagodljiv. Nekatere mislccc prikaže v novi luči, tako da poleg temne podobe, ki jo poznamo na primer iz literarne zgodovine, izvemo šc za druge značajske plati. Avtor prvega doslej znanega tiska slovenskega filozofa jc bil Matija Hvale - leta 1513 jc izdal knjigo o problemih filozofije narave. Kar zadeva odmeve sholastike in renesanse na naših tleh, sc Jerman zaustavlja pri delovanju slovenskih samostanov, ki so razvijali filozofijo za šolske potrebe. V stiški knjižnici so sc poglabljali v Aristotelova dela in njihove sholastičnc komentarje, sočasno pa jih je žc zanimala renesančna prenovitev Platonove filozofije. Nikakor nc gre prezreti polemike med tomistično in sko-tistično rešitvijo posameznih ontoloških in logičnih problemov. Odmev razsvetljenstva na Slovenskem jc bil plodovit: tedaj jc nastala prva znanstvena akademija, vendar pa je bila filozofija v njej, žal, zapostavljena; kljub duhovnemu razcvetu smo bili torej filozofsko Slovcnci žc tedaj zamudniki. V tem času smo sc ukvarjali le s sholastično filozofijo -na ljubljanskem kolegiju so jo poučevali jezuiti. Častna izjema jc bil Franc Samuel Karpc, po mnenju Iva Urbančiča največji slovenski laični filozof v obdobju zgodovine naše filozofije od konca osemnajstega pa vse do začetka dvajsetega stoletja. Jerman sc zaustavi tudi pri Gmeincrjevi in Likavčcvi racionalistični misli: prvi jc bil tipični razsvctljcncc, drugi pa že izvirni razlagalec in morda cclo nadaljevalec Kantove misli. Avtor v nadaljevanju problemsko prikaže tiste teoretike, ki so sc zavzemali za matema-tizacijo filozofije, in zapiše sodbo, da "racionalizem kot filozofija na Slovenskem ni kaj prida vplival na slovensko modroslovno pamet. Večjo moč jc imelo razsvetljenstvo, ki jc vsekakor plod cclotnc novoveške filozofije in nc samo racionalizma" (str. 64). Kar zadeva poskuse matcmatizacijc filozofije, pa jc bila ta filozofija obsojena na osamljenost in neodmevnost v "gluhi slovenski intelektualni pravični" (str. 64). Med laičnimi filozofi devetnajstega stoletja jc bilo kar nekaj tistih, ki so samozavestno zaorali brazde v filozofskem razvoju: Antona Fiistra so slovenski teoretiki osvetlili z več strani in celovito, pomembno mesto pa jc zavzemal tudi filozof Janko Pajk. V poglavju o slovenskem neotomizmu Franc Jerman med drugim ugotavlja, daje bil kljub sporni osebnostni podobi prav Anton Mahnič prvi, ki seje sistematično lotil filozofskega pisanja v slovenskem jeziku in s tem spodbudno učinkoval na somišljenike. V razdelku Cerkvena filozofija v času do druge svetove vojne avtor vrednoti filozofski prispevek Aleša Ušcničnika: priznava mu dvig filozofije na visokošolsko raven, vendar mu sočasno očita, da jc v svoji kritiki skoraj doccla spregledal nemško klasično idealistično filozofijo. Njegova pravda z marksizmom sc jc žc zasidrala v naš zgodovinski spomin. Zanimivo in zavezujoče jc Jcrmanovo spoznanje: "Ušcničnikova filozofija gotovo kaže izredno bistrega avtorjevega duha, dokazuje pa tudi, da sc vsaka apolo-gclika (opravičevalna filozofija) prej ali slej sprevrže v ideologijo, ki utesnjuje izvirnost misli in sc spremeni v svoje nasprotje, v neustvarjalno ideologijo" (str. 119). Potem ko poda temeljit premislek o filozofiji Franccta Vcbra, sc zaustavi pri marksistični filozofiji na Slovenskem. V zvezi z Zihcrlovim slogom ugotavlja, da jc bil ta skoraj pretirano oster, čc žc nc nesramen, inspiriran z Marxovim in Leninovim sarkazmom. Jerman pravi: "V svojih polemikah so sc vedli skoraj vzvišeno, prepričani, da imajo kot predstavniki delavskega razreda v oblasti vso resnico tega sveta, oni pa, ki sc nc strinjajo z njimi, da so v najboljšem primeru zaslepljeni rcakcionarji" (str. 144-145). Glede Zihcrlovc polemike z Ušcničnikom jc Boris Majcr menil, da jc teolog prvega nekajkrat spravil ob živce. Sklepni del zanimive in bralne Jermanove knjige je poglavje Slovenska povojna filozofija. S prikazom bogatega prispevka slovenske filozofinje Alme Sodnik pisec razblini moško dominacijo na tem področju. Nato spremlja povojni razvoj modroslovnc pameti. Ledino so orali: Taras Kermauncr, Vcljko Rus, Boris Majer, Božidar Dcbcnjak, Vojan Rus in pisec knjige. Avtor bi lahko omenil tudi Mirka Hribarja. Kasneje sc jim jc pridružil Valentin Kalan. Zunaj univerze sla pomembno prispevala Ivo Urbančič in Tine Hribar (slednji jc v zadnjem času izdal vrslo filozofsko dragoccnih in pomembnih knjig), po avtorjevi presoji pa nikakor nc gre prezreti: Leva Krefta, Aleša Erjavca, Janeza Strchovca, Vlada Sruka, Andreja Ulcta, Matjaža Potrča in Slavoja Žižka. K temu lahko dodamo, da sc pred tujci, ki prihajajo k nam predavat, nimamo česa sramovati, saj sc naši filozofi poglabljajo v izvirnike in tudi siccr cclovito in originalno rcflcktirajo sodobne filozofcmc. Franc Jerman med drugim sodi med tiste, ki skrbijo za prevajanje filozofske literature, saj jc poslovenil veliko del iz svetovne filozofske zakladnice. Kot rdeča nit sc v knjigi vleče avtorjeva naperjenost proti politični nestrpnosti in filozofski ozkosti. Ni brez pomena, da je knjiga napisana v lepem in razumljivem jeziku. Avtor sc odlikuje s spoštovanjem do drugače mislečih. V knjigi Subjekt svobode jc Darko Štrajn skušal ponovno premislili žc znano, in to z izhodiščno postavko, da v filozofiji načrtno premišljujemo o tem, kar naj bi bilo domnevno že znano. Pogosto nas preveva spoznanje, da smo sc sodobniki najbolj približali rcsnici, to pa pomeni, da nismo dovolj samokritični, saj so bili v preteklosti mnogi filozofski problemi žc rešeni, vendar v želji po lastni izvirnosti tega nočemo priznati. Avtor skuša preseči običajno razumevanje pojma aktualnosti, češ kako pretekli filozofemi odgovarjajo na vprašanja našega časa, kajti za sodobnike so lahko pomembni žc dileme in zapleti neke pretekle filozofije, nc pa na videz rešeni problemi. Seveda jc vsaka filozofija v dobršni meri zavezana lastnemu času oziroma zgodovinskemu obdobju. Štrajn sc loteva obravnave Fichtcja na izviren in samosvoj način: po eni strani natančno sledi njegovi filozofski misli in jo interpretira, po drugi pa se uveljavlja kol samostojen prcmišljcvalcc o problemih, ki so bili v ospredju Fichtcjcvc filozofije. Poglablja sc v odsevanje zgodovinskega časa v filozofemih nemškega klasika, kritično rcflcktira postavitev problema svobode na področje kulture in analizira Fichtcjevo antropološko profilirano ontologijo. Bralec, ki ga preveva pristni filozofski interes, lahko s Štrajnovo pomočjo kaj kmalu spozna, da Fichtcjcvc spekulativne filozofije ni moč zlahka ovreči, čeprav sc njen izid slej ko prej pokaže za nekaj nemogočega; ta rešitev naj bi bila pravzaprav grandiozen provizorij. Teoretika, ki jc daljnovidno utopično ukinjal državo, predvideval samobitnost meščanske (civilnc) družbe in sc zavzemal za načrtno etično naravnanost, Darko Štrajn uvršča med tiste, pri katerih lahko kritično premišljujemo in jih vrednotimo v zagatah in težavah, nc pa v rešitvah. Nekatera osrednja vprašanja Fichtcjcvc filozofije Štrajn rcflcktira v luči teoretske psihoanalize, tu in tam pa načrtno uporablja elemente razredne analize iz marksistične dediščine. Razloge za takšno odločitev jc treba iskati v piščevi izhodični poziciji, ki govori o tem, naj bi bila njegova razprava "poskus koraka k sintetičnejšemu in teoretsko zainteresiranemu razpravljanju o Fichtcjcvi zastavitvi problema subjektivnega" (str. 24). Vprašanje subjekta jc za Fichtcjcvo filozofijo v ccloti konstitutivno vprašanje. Štrajn se strinja s postavko, da teorija vedno izhaja iz teorije in torej vedno interpretiramo tuje interpretacije. Avtor periodizira Fichtcjcvo filozofijo in poda teoretsko pisan prikaz različnih razumevanj in razlag tega misleca. V nadaljevanju sc zaustavi pri poglavitnih problemih, ki omogočajo konstituiranje subjekta. Seveda sc nc izogne zrcaljenju prelomnega časa v Fichtcjevi filozofiji, na primer francoskc revolucije iz leta 1789. Sklepa, "daje Fichtcjcv subjekt filozofska formulacija družbenega subjekta, kakršen nastopa kot samozavedni meščan v boju s fevdalnim redom" (str. 66). Filozofov prevratni diskurz sc jc po Štrajnovem mnenju začel z refleksijo o novosti projekta meščanske rcvolucijc; seveda pri večplastnosti tega projekta stopa v ospredje moralna utemeljenost oziroma preporod na etični osnovi. Štrajn razkrinkava idcološkosl in razrednost tc pozicije in sočasno opozarja, da s tem filozofski interes za Fichtcja šc zdaleč ni končan, saj bi takšna zastavitev opozarjala na svoj lastni ideološki interes. Darko Štrajn konča svojo filozofsko zrelo razpravo z ugotovitvijo: "Tudi glede na poznejše subjektivno usmerjene filozofije ostaja torej Fichtcjcva filozofija enkratna kot izjemni miselni podvig izjemne dobe v evropski kulturi" (str. 195). Njen odnos do objektivnega namreč zaznamuje točko razlike med filozofijo in ideološko pametjo v vseh dobah. Trdoživo ideološkost so skušale presegati, premagovati in razblinjati tri nove filozofske knjige. Rudolf Steiner: Filozofija, kozmologija, religija, Antropozofska misel. Beograd, 1987. BOGOMIR NOVAK R. Stcincr (1861-1925) je začetnik antropozofijc in ustanovitelj Geteahnuma, Svobodne univerze duhovne znanosti v Dornaehu pri Baslu. Antropozofija je modrost o človeku, ki združuje človekov duh z duhom kozmosa. Pri Stcincrju jc antropozofija del teozofije, višjega spoznanja boga s pomočjo notranjega duhovnega zrenja. Tcozofske nazore nc vsebujejo samo azijske religije, ampak tudi nekateri evropski idelistični filozofski sistemi, npr. neoplatonizcm. Znani teozofi so Jamblich, Proklos in J. Bohme. Steiner sc distancira od naivnega misticizma in okultizma, ko trdi, da jc potrebno moč duhovnega spoznanja v človeku razviti in okrepiti. Današnji specializiran človek nc občuti več nedeljive enotnosti svoje narave. Da bi si ta občutek pridobil, mora izhajati iz jaza, ki omogoča notranjo enotnost kot izraz, enotnosti kozmosa. Stcincr vešče opisuje skrito nadčutno naravo, ki je moderni človek ne pozna več, ker se mu izmika. Ta dragocena izkustva so postala temelj nove mcdicinc, kmetijstva, pedagogike. V človeku razlikuje tri funkcije: nervne, senzomotorične in rcgulatornc (respiratorni in cirkularni ritmi). Za vzgojitelje je pomembno spoznanje vseh treh funkcij mišljenja, ki temelji na živčnem sistemu, občutenja, ki jc vezano na ritme srca, in dihanja ter voljo, ki sc izraža v dinamiki telesa in udov. To spoznanje vzgojiteljem omogoča, da dajo svojim gojcnccm nasvete, ki omogočajo oblikovanje njihovega značaja in fizičnega razvoja. Predstavljena knjižica "Filozofija, kozmologija, religija" je nastala po zapiskih Stcincrjcvih predavanj. V njej bralcc sledi iskanju mesta človeka v kozmosu. Človek sam vzpostavlja enoten odnos, ko presega priklenjenost cksistcncc na fizično telo z vzponom v višje duhovne svetove in priklenjenost fizičnega telesa na zemljo. Značilno za današnjo civilizacijo jc, da duša živi izven sebe v fizičnem telesu. Stcincr pa svetuje, da naj sc odslej učimo duhovno živeti izven fizičnega telesa, tako da: 1. spoznavamo svoje eterično telo, 2. se čutimo kot del kozmosa s pomočjo svojega astralncga telesa in 3. komuniciramo z večnim božanskim svetom, iz katerega izhajamo in kamor sc vračamo z jasnim videnjem svojega človeškega jaza. S stališča našega fizičnega telesa jc to abstrakcija. Stcincr insistira na razvijanju duhovnih sposobnosti opazovanja, ki so potrebne za prisvajanje neznanih področij, in razširjanje stanj duha, kot so imaginacija, inspiracija in intuicija. Glavna težava pri razumevanju Stcincrjcvih del, ki so večinoma objavljena predavanja, jc v miselnem naporu bralca, da bi dojel svobodo duha kot cilj višjega nadčutnega spoznanja. Z duhovnim očesom sc človek usmerja k natančnemu, kontroliranemu opazovanju nadčutnih dejstev in nadaljuje raziskovanje tam, kjer naletijo na meje naravoslovne znanosti. Vprašanje jc, kako vodijo filozofija, kozmologija in religija do tega cilja. Filozofija jc zavest o eteričnem telesu, duhu, ki prodira v fizično telo. Danes so filozofske ideje postale abstraktne, ker jc moderni človek izgubil predstavo področja, v katerem so nastale. Človek izgublja smisel za filozofijo, ker izgublja sposobnost cclovitcga občutenja nc lc sebe kot mikrokozmosa v makrokozmosu, ampak tudi makrokozmosa v sebi. V fizičnem človeku lahko prepoznamo sledove eteričnega in v tem sledove astralncga človeka. Brez teh sledov pa ni mogoče najti duha kozmosa. Uvid v bistvo zveze med seboj in kozmosom jc človeku dal prvotno izkustvo o jazu kot stičišču ponovne zveze (re-ligio) z božanstvom. Ker jc bila religija prvotno krona spoznanja, so filozofija, kozmologija in religija v tem smislu sovpadale. Kozmologija jc nekoč obsegala življenje kozmosa in človeka. S tem, kar jc napisal P. Russell v 'Knjigi o možganih', bi se strinjal tudi R. Steincr: "Prepričanost in predstavljivost sta, čeprav ju slabo razumemo, bržkone najpomembnejši človekovi sposobnosti. V obeh sta možnosti za nas nadaljnji razvoj in napredek. Sla konici na osti cvolucijc." R. Steincr jc v delih : 'Skrita znanost', 'Tcozofija', 'Filozofija svobode' pokazal, kako se jc mogoče dvigniti k višjim duhovnim svetovom. V predstavljenem delu 'Filozofija, kozmologija, religija' pa govori tudi o metodi imaginativnega, inspirativnega in intuitivnega spoznanja. Po njegovem nobena sposobnost duha nc sme ostati nerazvita. Joga ni primerna za zahodnjake, ker blokira moč volje. Sama volja ni dobra, ker uspava duha. Cilj duha jc budnost, ki jc v predstavljivosti. Med vsakdanjim in duhovnim mišljenjem jc praznina, ki stajo Avguštin in Dcscartcs označevala kot dvom. Z vajami meditacije postopno dosegamo predstavljivo mišljenje otroka. V tem smislu meni Stcincr, daje otrok nezavedni filozof, filozof pa jc ozaveščeni otrok. Nc gre lc za to, da sc odrasel človek povrača z zavestjo na stopnjo otroka, gre tudi za to, da današnji človek skuša obnovili duševno stanje prvotnega človeka. Z izbranimi meditacijami sc duh ozavešča predstavljanja, ki poteka običajno nezavedno in sc približuje inspirativnemu spoznanju, v kalerem jc ritem kozmosa tudi naš ritem. Neposredno, direktno zvezo s kozmosom jc človeštvo izgubilo žc v srednjem veku, ko jc začelo dokazovati boga. Dokler jc bil bog neposredno izkušen, ni bilo potrebe dokazovanja. Racionalno kozmologijo in racionalno teologijo jc negirala naravoslovna znanost. Značilnost današnjega religioznega življenja vidi Stcincr v tem, da tedaj, ko sc razsvetli, uvidi zmoto, v katero jc zapadlo. Da bi to preprečili, jc potrebno utemeljiti novo religioznost na spoznanju. V tej točki jc Stcincrjcv poskus podoben Schclcrjcvcmu. Vendar nova religiozna cclovita zavesi nastaja pri Stcincrju na drug način kot pri Schclcrju. Človek spoznava samega sebe tudi v sanjah. Z raziskovanjem sanj dobi izkustvo, ki odgovarja v začetni fazi realni filozofski vsebini, v drugi fazi planetarnim gibanjem in v tretji fazi gibanju zvezd in enotnosti z bogom. Želja duše, da sc združi s telesom, omogoča zbujanje pod vplivom 'sile meseca'. Kot idealista Slcincrja zanima vprašanje, kako duša in duh prehajata iz predzemeljske cksistcncc v zemeljsko, in obratno. Sprva človek ni razlikoval med budnim in spečim stanjem duše. Šele z izginjanjem slikovite zavesti nastane njegov jaz. Z misteriji Kristusa na Golgoti mu jc odvzeta sposobnost gledanja v slanje prcdcksistcncc duše, nastala pa jc uganka smrti. Kristus seje učlovečil zato, da bi dal človeku odgovor na to vprašanje. Skrivnost Golgotc da duši moč, da preživi različne stadije po smrti. Kristus jc bil v prvih stoletjih krščanstva predstavljen kot zdravnik duš in odrešenik. Energija, ki nosi misel, ni gojena, zato jc misel vezana lc na fizično telo. Če hočemo odgovoriti na vprašanje smrti, si moramo predstavljati naše fizično telo ločeno od nas. Potrebno jc prispeti do točke, da živimo kot da ne bi razpolagali s svojim telesom. Nabiramo izkušnje, ki so osvobojene od telesa. Nc gre pri tem za prepuščanje viziji, ampak za vodeno imaginacijo. Z vprašanjem, kako ohraniti zavest o jazu onkraj smrti, sc Stcincr ukvarja v zadnjih predavanjih. Astralno v človeku kaže na prccksistcnco duše in nc deluje v smeri fizičnega telesa, ampak v smeri duhovnega. V času budnosti astralnc moči izpostavljajo organsko telo smrti in spanju. Imaginarno spoznanje to potrjuje v smislu eteričnega. Zato jc v nas živo in mrtvo. Nadčutno spoznanje pomeni trajno latentno prisotnost smrti v nas. Astralno telo jc reprodukcija vsega, kar sc je dogajalo z dušo v zvezdnih in planetarnih misterijih. Jc kozmična klica živega organizma. Stcincrjcv opis funkcijc astralncga telesa spominja na starogrško teorijo o panspermi in paligenezi in na staroindijsko teorijo karmc in na anorganski izvor organskega življenja. Po Stcincrju sc v našem dihanju in v krvnem obtoku odraža gibanje planetov in zvezd. Po smrti izgine specifičnost ritma našega telesa v kozmičnem ritmu. Samo kombinacija obeh ritmov omogoča moralno presojo. Stcincr tako opredeljuje človeka kol kozmično-moralno-rcligizno bilje. Stcincr pokaže, da kozmos ni nevtralna, amoralna narava, ker se v njej nahaja moralna klica. Prava kozmologija nastane lc s tem, kar spoznamo z inspiracijo. Lc na ta način jc krščanstvu potrebna kozmologija in krščanstvo kozmologiji. V tem jc posebnost Slcincrjcvega teoretičnega prispevka. Prav tako filozofija dobi vsebino z. imaginarno vsebino. Duša po smrti zaradi Kristusovega trpljenja na Golgoti preide v svet duhov in sodeluje pri oblikovanju bodočega fizičnega telesa s pomočjo impulzov, ki jih dobiva. Z odpiranjem srca trpljenju Krisuta okrepimo svojo dušo za pot med duhove. Skrivnost tega nauka sc jc po mnenju Stcincrja v 4. stol. n. št. izgubila, danes pa se ponovno opojavlja v obnovljenem krščanstvu. Steiner izhaja iz spoznanja, da so v nas neprestano delujoče sile, ki nas gradijo in uničujejo, vendar sc jih nc zavedamo. Tc sile spadajo med pogoje naše tuzemske cksistcncc. Ko mislimo, razdiramo, ko hočemo, gradimo, in ko živimo, občuteno uravnotežamo oboje. Spremembe v nas so zelo kompleksne, cclo bolj, kol si lo predstavljamo. Za vzgojitelja jc pomembno vedeti, katere nasvete dati gojencu za vzpostavitev ravnotežja in kako njegovi vplivi delujejo. Potrebno je vedeti, koliko se otrok lahko nauči, da mu nc damo prevelikih zalogajev. To spoznanje jc šc vedno aktualno za našo storilnostno naravnano šolo. Prcobrcmcnjcvanje jc skušnjava učitelja, ki vodi do nereda v otrokovi glavi in do različnih bolezni tudi v kasnejših letih. Teorija mehaničnega učenja na pamet pozitivistično predpostavlja, da jc učcnec polnilnik podatkov. Naloga pedagogike jc, da razume materialno in duhovno stran vzgojno-izobraževalncga proccsa. Človek je kompleksno fizično, duševno in duhovno bitje, zato mora pedagogika jasno videti vplive, ki jih imajo tc instance ena na drugo. V okviru antropozofskega gibanja jc takšna pedagogika Waldorfske šole. Le-ta izhaja iz. otrokove narave in postavlja nasproti šolskemu intelektualizmu princip celovitosti: sposobnost videnja poduhovljcnosti telesa in materialnosti (telesnosti) duha. Na nadčutni način opazimo izmenične spremembe med ohranjanjem in uničevanjem v človeku, kar vpliva na dobro ali slabo zdravstveno stanje. Celostni pogled v anomalije v ravnotežju med nasprotujočimi si silami v organizmu jc potreben tako zdravniku kot pedagogu. Brez tega uvida ni mogoče najti zveze med boleznijo in zdravilom. Vsa zdravila so žc v 1 Glej Rudolf Sleiner: Pogledi waldorfske pedagogike, Antropozofsko učenje o vzgoji, DZS, Ljubljana, 1987. naravi sami. Vzrok bolezni jc v neravnotežju oz. v prekoračitvi meje. To zvezo so že stari Grki označili s 'hybris' (zloraba sile, objestnost, nasprotovanje volji bogov, ki na neposlušnost odgovarjajo s kaznovanjem in maščevanjem) in 'sophrosync' (modra omejitev). Življenjsko energijo (vis vitalis) pozna človek že zelo dolgo. Na to dejstvo kažejo različne opredelitve. Stari Kitajci so jo imenovali"ch'i" (plin, eter), stari Indijci 'prana', Aristotel jo jc imenoval 'entelehija', F. A. Mcsmcr 'animalni magnetizme', Freud id', Bcrgson 'clan vital', G. Vilhoulkas (vodja homeopatskega gibanja) izhaja iz teorije elektromagnetnega polja telesa. Stcincr pa govori o eteričnem telesu. Stcincr jc možnost znanosti o zmernosti videl v dopolnjevanju čutno-empiričnega pristopa, ki dopušča samo zunanji videz stvari, in nadčutnega (inspiracija, imaginacija in intuicija), ki omogoča notranje zveze. Antropozofsko duhovno gledanje nc negira dosežkov moderne znanosti. Ko Stcincr išče stičišče duha in materije, sc približuje stališču modernih znanstvenikov Joscphsona, Kclvina, Prigogina, Schrodingcrja, Caprc, po katerih so najfinejša stanja materije identična z najfinejšimi stanji zavesti. V višjih stanjih zavesti je možno neposredno pcrcipirali najosnovnejše zakone narave. V tem jc nadaljevanje eksaktne metode naravoslovnih znanosti na nadčutnem področju, kar želi izpeljati R. Stcincr, pri čemur mu služijo duhovne zakonitosti za uvrščanje človekove duše med druge duše in duhove v kozmosu. Stcincr razvija na kozmološko-krščanski podlagi tudi teorijo rcinkarnacijc duše. Kozmična zavest jc izvor ravnotežja v človeku in izvor težnje, da s pravilnimi deli nadoknadi tisto, kar sc jc slabo začelo. Možno jc, da popravimo slabo dejanje z nadomestilom v prihodnji cksistcnci. Po smrti jc naša duša izpostavljena sili mescca, ki jc posredno veže na zemljo, kar vzbuja kozmični spomin na ritmične sile. Duša se osvobodi mesečeve sile z razvijanjem kozmične duhovne zavesti. Pred krščanstvom seje zdelo, da duša drugače prehaja v svet duhov kot z nastankom krščanstva. Duša pride najprej v območje meseca, kjer se osvobodi dobrega in zla, in nato v območje sonca in zvezd, kjer oblikuje duhovno podobo bodočega organizma. Preko meseca sc vrne spet na zemljo. Namesto s6nca v krščanstvu Kristus vodi dušo od zemlje so sveta duhov in spet nazaj na zemljo. Povzetki UDK 820.01 BECKETT S.: 111.852 ADORNOT. ADLEŠIČ GREGOR BECKETT ALI O ANTIUMETNOSTI Članek poskuša, kolikor jc to v njegovi moči, analizirati temeljne sestavine Bcckcttovih umetniških postopkov, opirajoč sc pri tem na Adornov pojem antiumetnosli, kot gaje lc-ta razvil v svoji Estetski teoriji. Razumeti Bcckctta, namreč pomeni razumeti njegovo nerazumljivost. Prav zato poskuša pričujoči tekst prek Bcckcttovcga dela analizirati temeljne konstitutivne elemente modeme umetnosti, kot so: razpad subjekta, odsotnost vsakršnega smisla po merilih diskurzivnega mišljenja ter odpoved tradicionalnim estetskim kategorijam, kot so forma/vsebina, notranjost/zunanjost, subjektivnost objektivnost ipd. Obenem pa poskuša tekst dešifrirati Bcckcttov tako estetski, kot tudi eksistencialni minimalizem, kajti tisto malo je pri njem vse. Vtoliko imamo lahko Bcckctta seveda za modernista, njegova dela pa za popolnoma decstetizirana umetniška dela. UDC 820.01 BECKETT S.: 111.852 ADORNO T. ADLEŠ1Č GREGOR BECKETT OR ABOUT ANTI-ART The following articlc analyses the basic clcmcts of Bcckclls' artistic creations using the conccptus of anti-art developed by Adomo in his Acsthctical Theory. Understanding Bcckctt means understanding his irrationalism. This is the basic reason why the articlc tries to analyse the basic parts of modem art as its: destruction of the individuum, his irrationalism by the measures of discursivc thinking and farewell lo the traditional acslhctic categories as: form/contcnts, insidc/outsidc, subjectivity/objcctivity clc. At the same time the article also tries to dccodc Beckctt's acsthctical and existential minimalism. Bcckelt is of coursc in this sense a modernist and his works can be judged as completely de-aesthctizcd works of art. UDK 316.334.55 ANA BARBIČ RAZLIČNI VIRI DOHODKOV DRUŽINSKIH KMETIJ IN PODEŽELSKIH SKUPNOSTI I Gospodarska nuja vse od nastanka kapitalizma prisiljujc člane mnogih kmečkih dnižin, da dopolnjujejo dohodek iz kmetijstva z dohodki iz drugih dejavnosti, praviloma iz redne zaposlitve. Pričakovanja, da bo sloj kmctov-dclavccv izginil, ko bo produktivnost kmetijske pridelave porasla do take mere, da bo kmetu zagotovila dostojno življenje, sc niso uresničila. Nasprotno, kmetje dclavci sc enakopravno drugim dclavccm uveljavljajo na delovnem mestu, hkrati pa pomagajo pri delu na kmetiji, ki jo običajno vodi družinski član, ki ni zaposlen. Čeprav se njihovi lastniki menjajo, so mešane kmetije v vseh razvitih deželah stalna oblika družinskega kmetovanja ter povezovalci mestnih in podeželskih skupnosti. Za razvoj slednjih je vse bolj značilno: omejevanje obsega kmetijske pridelave (primer Holandijc), ustanavljanje majhnih podjetij (primer Švedske) in pasivni viri dohodkov (primer ZDA). Gospodarskim razlogom za kmetovanje ob drugih virih dohodkov sc tako pogosto pridružujejo ekološki motivi in vrednote podeželskega načina življenja, ki v zadnjem času pritegujejo na podeželje tudi vse več meščanov. UDC316.334.55 ANA BARBIČ THE DIFFERENT SOURCES OF INCOME OF FAMILY FARMS AND RURAL COMMUNITIES Economic ncccssity has forced the members of farm families from the beginning of capitalism to combinc the incomc from the farm with other sources of income, most frequently from regular employment. The expectations that the social stratum of part-time farmers will vanish when the productivity of agriculture reaches the level which will guaranlce farmers a dcccnt life, have not been realized. On the contrary, part-time farmers arc as efficient as workers at their paid jobs and at the same time help on the farm, usually managed by a family member who is not employed elsewhere. While the owners of part-time farms may be replaced, part-time farms have in all developed countries remained a stable characteristic of family farming and the bridge between urban and niral communities. 'Hie development of the latter has been more and more characterised by limiting the amount of agricultural production (the ease of Holland), establishing small enterprises (the case of Sweden) and passive sourccs of incomc (the case of USA). Thus, economic reasons arc frequently joined by ccological motives and values of life in the countryside, which is lately attracting a growing number of urban residents to move to the country. UDK 373.3 (497.12)".../!941" MIRA CENC1Č VPIJV DRUŽBENIH RAZMER NA IZOBRAŽEVALNO VREDNOST OSNOVNE ŠOLE Sestavek predstavlja pregled razvoja realnega izobraževanja na slovenski osnovni šoli od prvih začetkov do konca kraljevine Jugoslavije v povezanosti z družbenimi značinostmi časa. Posplošitvc temeljijo na analizi primarnih virov in družbenih razmer, kar kaže na vzročno posledične zveze. Potreba po realnem izobraževanju sc pojavi z razvojem kapitalističnih odnosov. V času prosvetljcnstva in Ilirskih provinc dobimo prva dvojezična in samo slovenska berila z elementi realnega izobraževanja, ki je namenjeno poklicnemu izobraževanju kmečkih otrok. Čeprav sc šolska politika v predmarčnem in pomarčnem obdobju ne navdušuje za izobraževalno šolo, sc realistična vsebina v berilih širi in po zaslugi narodno zavednih kulturnih dclavccv, bogati šc s splošno izobraževalnimi realističnimi sestavki. Z zmago liberalne buržoazije v Avstriji sc zakonito uvedejo v enotno osemletno ljudsko šolo realni predmeti. Da predpisi postanejo stvarnost, si prizadevajo slovenski intelektualci vključno z učitelji. Stanovsko osveščeni učitelji razvijajo teorijo in prakso realnega pouka, tako da sc žc koncem prejšnjega stoletja uveljavi pri zemljepisu načelo domačinskosti, pri zgodovini genetični pristop, pri prirodopisu biološka metoda in pri prirodoslovju opazovanja in eksperiment. V kraljevini SIIS domači kulturni dclavci razvijajo na Slovenskem svoj konccpt ljudske šole. Beograjska vlada pa jim vsiljuje srbskega. Mrtvilo, omahovanje in zmeda sc konča z izidom zakona, ki centralistično ureja šolstvo. V stanovskih združenjih organizirani učitelji kritično zavračajo srbski konccpt šolstva in gradijo slovensko ljudsko šolo na narodni podlagi. Pregled razvoja realnega izobraževanja kaže, da so na vsebino izobraževanja vplivale hkrati gospodarske, politične in kulturne razmere države h kateri jc spadalo slovensko ozemlje in razmere na domačih tleh. Politika vladajočega razreda usmerja šolstvo in mu določa smotre, vsebino in organizacijo, ki pospešuje ali zavira njen razvoj. Vladajoči razred si prizadeva znižali izobraževalno vrednost šole, kadar ga jc strah pred izgubo oblasti. Odraz šolske politike v praksi pa jc odvisen od tega, kako ta ustreza gospodarskim in kulturnim potrebam časa. Na razvoj nacionalnega šolstva so imeli skozi zgodovino močan vpliv kulturni dclavci in njihova združenja, vključno s prosvclljcnsko usmerjeno duhovščino in učitcljstvom. Najmočnejši motiv za rast šolstva jc narodnoobrambni. Prizadevanje za boljšo šolo jc povezano z bojem za narodne pravice in ta sc jaČain krepi ob vsakem raznarodovalnem pritisku. UDC 373.3 (497.12)".../1941" MIRA CENCIČ THE INFLUENCE OF SOCIAL CONDITIONS ON THE EDUCA TIONAL VALUES OF PRIMARY SCHOOL A survey of the development of realistic education in Slovene primary schools from its very beginnings to the end of the Kingdom of Yugoslavia linked to the social characteristics of that period, is given. Generalizations arc based on the analysis of the primary soruccs and the social circumstanccs, which points to causal-sequential links. lite ncccessity of realistic education appears with the development of capitalistic relations. In the period of enlightenment and the Illyrian Provinces we get our first bilingual and Slovene textbooks containing elements of realistic education, aimed for the vocational education of farm children. Although school politics in the prc-March and post-March period was not enthusiastic about educational schools, the realistic contents in the textbooks began to spread and, owing to the nationally aware cultural workers, bccamc richer also with general educational realistic compositions. With the victory of the liberal bourgeoisie in Austria, realistic subjects were legally introduced into unified folk schools. The Slovene inlcllcctuals, including teachers, attempted to make sure the regulations bccomc a reality. The professionaly aware tcachcrs develop a theory and praxis of realistic lessons, so that at the end of the ccntury the principle of domcsticism is affirmed in geography, in history the principle of genetics, in natural-history biological methods and in natural science observation and experiment. In the Kingdom of SRS the domestic cultural workers developed their own concept of folk schools in Slovenia. The government in Belgrade forces the Serbian concept onto them. The lethargy, unsurcness and chaos ends with the inssuing of a law which centralistically orders schooling. Tcachcrs organized into professional societies critically rejected the Serbian conccpl of schooling and founded a Slovene folk school based on an ethnic bases. The survey of the development of realistic education shows that the content of education was simultaneously influenced by the economic, political and cultural circumstances in the country, to which also the Slovene territory belonged, and conditions on the domestic soil. The politics of the ruling class directed schooling and defined its aims, content and organization, which cither accelerated or impeded its development. The ruling class tries to lower the educational values of the school when it is in fear of losing its own rule. The reflection of school politics in praxis depends on how this suits the economic and cultural needs of the time. The development of national schooling had, through history, been strongly influenced by cultural workers and their societies, including the enlightened clcrgy and tcachcrs. The strongest motive for the growth of schooling is national dcfcncc. Efforts for improved work in schools is linked to the battle for national rights and this gets stronger and more affirmed with every pressure of denationalization. UDK 159.937.51:331.101.6 ALEŠ FRIED L O ODNOSU MED VRSTNIM REDOM PRI IZBIRI BARV IN DELOVNO USPEŠNOSTJO V uvodu so nanizani posamezni pristopi k problematiki izbire barv, prikazano pa jc tudi, od česa vse jc lahko odvisna izbira neke barve. Glede na povedano jc nato opravljen drugačen pristop k vprašanju izbire barv - nc zanima nas, zakaj jc neka barva komu všeč ter s čim jc to povezano, temveč doslednost pri izbiranju barv. Osrednje vprašanje sc nato nanaša na povezavo med doslednostjo pri izbiri barve in delovno uspešnostjo. Izkaže sc, da sta ti dve stvari povezani, vendar igrajo pri tem važno vlogo tudi drugi dejavniki (npr. inteligentnost, staž v DO). UDC 159.937.51: 331.101.6 ALEŠ FRIEDL ON TI IE RELATION BETWEEN THE CIIOISE OF COLOURS AND SUCCESS AT WORK In the introduciton, individual aspccts of the problematics of choosing colours arc given, the many things the choicc of colour depends on is also illustrated. In regard to the said, a different aspcct of the question of the choisc of colour is made - wc arc not interested in why someone likes a ceratin colour and what this is linked to, but consislancy in the choisc of colours. The ccnlral question thus is concemcd on the link between consistancy of choisc and succcss at work. It appears that these two affairs arc linked, but also other factors play an important role (e.g. intclligcncc, duration at placc of work). UDK003.62 JANEZ JUSTIN SEMIOTIKA: OD "ZNAKA" K "OPERACIJAM" Besedilo sc v svojem historičnem delu ukvarja z razvojem semiotičnih epislemoloških postulatov. Primerjava dveh semiotičnih smeri, ameriške in evropske strukturalne semiotike, pokaže na vrsto pomembnih razlik. Ameriška semiotika seje v svojem začetku (Pcircc) zanimala predvsem za formo govoricc in "znakov", kasneje pa sc je njen interes usmeril k semiotični "substanci". Nasprotno pa jc evropska strukturalna smer v svojem razvoju radikalizirala formalistično orientacijo. V sedemdesetih letih jc v njej dobila vodilno vlogo narativna/diskurzivna semiotika "pariške semiotične šole", ki jo jc ustanovil A. J. Grcimas. "Fiksizmi" saussurovskcga jezikoslovja so bili dokončno preseženi. Pojme "znak", "označevalec", "označcncc" so nadomestili pojmi "artikulacija", "opcracija", "transpozicija", predvsem pa pojem "izjava". Nastal jc zapleten kategorialni aparat za analizo proccsov izjavljanja, izvirna pa jc rešitev, po kateri jc izjavljanje definirano kol posebna vrsta izjave (čnonciation čnoneče). UDC 003.62 JANEZ JUSTIN SEMIOTICS: FROM "SIGN" TO "OPERATION" The historical part of this paper deals with the development of scmiotic cpistcmological postulates. The comparison of the two main streams of modem scmiotics - amcrican and curopcan structural scmiotics - shows some basic differences between them. Amcrican scmiotics was al the beginning interested mostly in the "form" of language and "signs" but later on developed into a theory of the scmiotic "subslancc". On the contrary, European structural scmiotics has been gradually radicalising its formalistic orientation. In the seventies it is already dominated by the narrativc/discoursivc scmiotics of the "Paris school of scmiotics" led by A. J. Grcimas. The "fixisms" of the saussurcan linguistics ("sign", "significr", "signified") is definitely rcplaccs by the dynamic conccplion of the "utterance", the "operation", the "articulation" and the "transposition". The analysis of the cnuntiation proccss is benefiting by a complcx system of categories. (The solution is quite original according to which the cnuntiation is considered as a kind of "uttcrancc"). UDK 230.2 BARTH K. MARKO KERŠEVAN BARTHOVA TEOLOGU A IN NAŠ ČAS IN PROSTOR Razprava analizira razlikovanje med "vero" in "religijo" v teološki misli Karla Bartha (1886-1986) in šc posebej njegovo nasprotovanje "naravni teologiji" tako v "Pismu Rimljanom", kot v kasnejših delih. V tej zvezi prikaže katoliško polemiko z Barthom v obrambi načela "analogia entis" (K. Adam) in "katoliškega sinkretizma" (L. Boff) med "vero" in "religijo". Barthova (protestantska) teologija jc v našem okolju aktualna zaradi tradicionalne dominacije nekritičnega katoliškega sinkretizma in zaradi konjukture (neopoganskega) iskanja "novega svetega" (v "življenju", "narodu") in "nove gnoze". Barthova "vera" jc poskus verodostojnega govora o Bogu po Kscnofanu, Kantu in Fcucrbachu (glej ludi: Kari Barth: I'ismo Rimljanom, Revija 2000, št. 44-45,1988). UDC 230.2 BARTH K. MARKO KERŠEVAN BARTH'S THEOLOGY AND OUR TIME AND SPACE The essay analyses the differences between "Faith" and "religion" in the theological thoughts of Karl Barth (1886-1986) and especially his opposing of "natural theology" in his "I-ctlcr to the Romans" as also in his later works. In association with this, the author depicts the catholic polemics with Barth in dcfcnce of the principle "analogia entis" (K. Adam) and "catholic sinchrclism" (L. Boff) between "faith" and "religion". Barth's (protestant) theology is in our surroundings actual because of the traditionally dominant uncritical catholic sinchrclism and bccausc of the conjuclurc (ncopagan) of the search for the "new world" (in "life", "nation") and "nco gnosa". Barth's "faith" is an attempt to crcdibley speak of God after Kscnofan, Kant and Fcucrbach (sec also: Karl Barth: Pismo Rimljanom, "Letter to the Romans", Revija 2000, št. 44-45, 1988). UDK 316.65 (497.12) JANEK MUSEK O OSEBNOSTNEM PROFILU SLOVENCEV Avtor pregledno prikazuje rezultate slovenskih populacijskih vzorcev na različnih preskusih in vprašalnikih osebnosti (EOV, FPI, PIE, 16 PF, EPPS in TSS) in jih primerja z ustreznimi testnimi standardi in normami drugih nacionalnih populacij (britanske, nemške in ameriške). Na podlagi primerjave teh rezultatov in razlik med nacionalnimi skupinami jc možno dobiti orientacijski vpogled v nekatere posebnosti in značilnosti slovenske populacijc: te razlike zajemajo temeljne dimenzije osebnosti (ekstrovertnost, ncvroticizcm, psihoticizem), izvorne in dmgc osebnostne poteze (npr. agresivnost, depresivnost, razdražljivost, družabnost, mirnost, dominanlnost, odkritost, maskulinost, moč jaza, moč nadjaza, sumničavost, občutja krivde, samokontrola, nagonska napetost itd.), emocionalne poteze (dcprivacija, opozicionalnost, cksploracija, agresivnost), motivacijske poteze (popustljivost, redoljubnost, neodvisnost, iskanje pomoči, heteroseksualnost) in socialnc poteze (intcrsocialnost, ckstrasocialnost, pscvdosocialnost, konsocialnosl, diasocialnost, cpisocialnost in katasocialnost). UDC 316.65 (497.12) JANEK MUSEK THE SLOVENIAN PERSONALITY PROFILE The results of Slovenian samples on various tests and inventories of personality (included EPI, FPI, PIE, 16 PF, EPPS and TSS) were reviewed and compared with relevant test norms or standards of other national populations (British, Northern American and German). The differences of different national samples along personality characteristics were analysed and discussed, thus obtaining a preliminary insight into some distinctive fcataurcs of Slovenian personality profile. Significant (but not large) differences between Slovenes and other nationalities embraced basic personality dimensions (extravcrsion, ncuroticism, psychoticism), other personality trails (aggressiveness, deprcssiveness, nervousness, sociability, calmness, dominance, openess, masculinity, ego strcnglh, superego strcnglh, protension, feelings of guilt, self-control, ergic tension etc.), emotional traits (deprivation, opposilionality, exploration, aggressivity), motivational trails and social traits. UDK 17 KANTI. BOGOMIR NOVAK PROBLEM UTEMELJENOSTI MORALNEGA DEJANJA PRI KANTU Na aktualnost Kantovega kategoričnega imperativa kažejo nemoralna dejanja v današnjem času. Znotraj umazano-judovske oblike meščanske prakse človek šc ni postal cilj samemu sebi in nc dela tako, da bi maksima njegove volje postala obči zakon, ker mu tega ne dopuščajo parcialni, monopolni interesi in enosmerna komunikacija. Čc sprejmemo poleg Heglove kritike protislovnosti kategoričnega imperativa tudi njegovo "racionalno jedro" v smislu postulata drugačne občečloveške prakse, lahko uvidimo smisel moralnega zakona predvsem v teoretičnih modifikacijah, npr. v odgovornosti sedanje gcncracijc ljudi za svoja dejanja pred prihodnjimi gcncracijami. UDC 17 KANTI. BOGOMIR NOVAK THE PROBLEM OF THE REASONABLENESS OF MORAL ACTS WITH KANT The actuality of Kant's catcgoric imperative is pointed lo by unmoral acts today. Inside the dirty-Jewish forms of middlc-class praxis, man did not bccomc an aim for himself and did not act so that the maximum of his will would bccomc general law, as this is not allowed to him bccausc of partialities, monopolistic interests and one-way communication. If wc acccpt also Hegel's "rational chore" in the sense of the postulate of the different praxis of general-mankind, besides his critiquc of contradictory categories of the imperative, wc can see the sense of moral law above all in theoretical modifications, e.g., in the responsibility of the present gcncralion of people for their acts before the future generations. UDK 162.6 FRANC P ED I ČEK ZNANOST V LUČI DIALEKTIČNE SPOZNAVALNOSTI Tudi pri odgovoru na vprašanje, kaj jc znanost in kakšen jc odnos med filozofijo in znanostjo, sc kaže paradigmatski lom od mchanicisličncga empirizma k dialektičnemu holizmu, ki se pojavlja v današnji znanosti, zelo plodna analilsko-sintclska okoliščina. V tem okviru sc namreč pojavlja kot kakovostno nova pojavnost oz. postavka - dialektična spoznavalnost. In siccr kot imperativ in norma! Pa nc samo znanosti kol oblike najvišjega človekovega zavedanja stvarnosti in resničnosti, temveč tudi "znanosti o znanosti". Prvi odgovor, ki ga nudi dialeklična spoznavalnost, jc, da sc mora znanost v svoji spoznanjski funkcionalnosti razvijati od logike in gnoseološkega raz-umevanja h gnomičnc.mu u-mevanju stvarnosti in resničnosti, pa tudi sebe same. Iz izhodišč istega imperativa oz. norme jc mogoča slednjič tudi uspešneje u-movalno prodirati v samo bil znanosti. In to z naslednjič razumovalno-razčlcnjujočih in dialektično-inlegrirajočih gledišč: fenomenološkega, stniklurološkcga, rcflcksijskcga, epistemološkega in funkciološkcga. UDC 162.6 FRANC PED! ČEK SCIENCE UNDER THE LIGHT OF DIALECTIC COGNITION In the answer to the question, what is science and what is the realilon between philosophy and sciencc, there is also a paradigmatic break from mechanistic cmpirism to dialectic holism, appearing in today's scicncc, which is a very fertile analytical-synthctic circumstancc. Namely, there appears a qualitatively new phenomena or supposition in the framework of this -dialictical cognition. Both as an imperative and norm! And not only scicncc as the form of mankind's highest awareness of rality and truth but also "scicncc on scicncc". The first answer which is offered by dialectical cognition is that scicncc must, in its cognitive fUnciton, develop from logics and gnoseological undcrsianding to the gnomic comprehension of reality and tnith, and alsoitsclf. From Ihc point of ihc same imperative or norm it is finally more succcssfull in the comprehensive pcnclration into the being of scicncc itself. And this with ihc subsequent comprehcnsional-analytical and dialcctic-inlegraling aspects: the phcnomenological, structuralizational, redcctional, cpistcmological and function alizational. UDK 316.738: 316.334.52/.36 JANEZ PEČAR NEFORMALNO NADZOROVANJE V LOKALNI SKUPNOSTI IN SOSESKI Zaradi neučinkovitosti formalne kontrolizacijc se upanja v zadnjem desetletju znova obračajo k lokalni skupnosti in soseski in naj bi reševali prcnckatcra, med njimi tudi kriminalnonadzorstvcna vprašanja. Kažeta se kot nenadomestljiva priložnost zlasti za ncvtralizacijo kriminogenih vplivov, za preprečevanje deviantnosti, za izveninstitucionalno obravnavanje ljudi in zlasti za organizacijo različnih oblik neformalnega nadzorstva s pomočjo primarnih in sekundarnih skupin, tako da se v to področje čim manj vpleta država. Neformalno nadzorovanje jc z različnimi oblikami spremljajočih in vanj vključenih dejavnosti še najbolj učinkovito, zahteva pa določeno organizacijo, vodenje, načrtovanje, vrednotenje in teoretično ocenjevanje. Ker sta lokalna skupnost in soseska območji, v katerih sc v glavnem dogaja vsa deviantnost, sta hkrati prav toliko, kolikor sta deviantnost rojevajoči območji, lahko tudi deviantnost nadzorujoči instituciji, čc ju jemljemo kot organizaiji. Zalo jc tudi veliko prizadevanj za preprečevalne akcijske in druge programe prav v njiju in z njunim sodelovanjem. I.c-te pa pogosto izvršujejo tudi ob sodelovanju formalnega državnega nadzorstva, ki sc pogosto spušča tudi na raven lokalne skupnosti in soseske, oz. v njiju nasploh opravlja ključne terenske nadzorstvene dejavnosti. Zato tudi procesi podržavljanja (angl. "statisma") v teh skupnostih niso tako redki in so v zadnjem času čedalje bolj v središču pozornosti preučevanja proccsov v lokalni skupnosti. UDC 316.738: 316.334.52/.36 JANEZ PEČAR UNFORMAL SUPERVISION IN THE LOCAL COMMUNE AND NEIGHBOURHOOD Because of ineffective formal control, hope is rcnewingly turning towards the local commune and neighbourhood to solve many affairs, amongst them also crime-supervision. They arc appearing as irreplaceable oppurtunitics for the neutralization of criminogenic influences, for the prevention of dcviancies, for the out-of-inslitutional dealing of people and especially for the organization of various forms of unformal supervision with the help of primary and secondary groups so that the state mixes into this as little as possible. Unformal supervision is, with different forms of accompanying activities included in it, the most effective. But it demands specific organization, leadership, planning, evaluation and theoretical appraisals. As the local communc and the neighbourhood are regions in which the majority of dcvianccs occur, they are also the regions which can supervise these dcviancies, if we lake them as organizations. That is why there arc lot of efforts for prcvcntional actions and other programmes just in the communcs themselves and with the cooperation of them. Bui just these frequently work under the cooperation of formal state supervision, which frequently delves also into the level of the local communc or neighbourhood, or, in general, execute all key terrain supcrvisional activities. That is why also the processes of stalism in these collcctivitics arc not so rare and arc lately more and more in the centre of interest in the study of processes in the local communc. UDK 1 HEGELG. W. F.: 1 KANTI. BORIS PINTAR HEGLOVA KRITIKA KANTA S POUDARKOM NA KRITIKI ANTINOMIJ Avtor v razpravi želi pokazati, kako jc Heglova kritika Kanta, in s tem tudi Heglova kritika Kantovih antinomij, imanentno vsebovana že v metodi Heglove filozofije, ki jc hkrati zakon spoznavanja in pot samorazvoja dejanskosti. Najprej analizira Kantovo transcendentalno metodo, ki jo jc Kant razvil v Kritiki čistega uma (1781), nato pa Heglovo dialektično metodo, ki pride do svojega polnega izraza žc v Fenomcnologiji duha (1807), in obenem tudi Heglovo kritiko Kantove metode. Zatem prikaže mesto Kritike čistega urna znotraj Kantovega sistema kritične filozofije, problematiko same Kritike čistega uma in zlasti Antinomijc čistega uma. Hkrati z razčlembo Kantove Antinomijc čistega uma poda Heglovo kritiko le-le, kot jepriobčena v Filozofski propedevtiki (1840). Sledi prikaz Heglovega filozofskega sistema. Razprava se zaključuje s IIcglovo kritiko Kanta in njegovih antinomij, kot jo Hegel podaja v Enciklopediji filozofskih znanosti (1817) in Znanosti logike (1812, 1813, 1816). UDC 1 HEGEL G. W. F.: 1 KANTI. BORIS r INI AR HEGEL'S CRITIQUE OF KANT WITH STRESS ON THE CRITIQUE OF ANTINOMY The author attempts to prove in this essay how Hegel's critique of Kant, and with this Hegel's critique of Kant's antinomy, is aleready imammanently contained in Hegel's philosophy, which is also the law of recognition and the sclfdcvclopmcnt path of actuality. He first analyses Kant's transcendental methods, which Kant developed in his "Critique of the Pure Intellect" (1781), then Hegel's dialectical methods, which comc to its full expression already in the Phenomenology of the Spirit (1807), and simultaneously also Hegel's critique of Kant's methods. He then illustrates the placc of The Critics of the Pure Intellect inside of Kant's system of critical philosophy has, the problematics of the Critique of the Pure Inlcllcct itself, cspccially the Antinomy of the Pure Intellect. Simultenaously with the analysis of Kant's Antinomy of the Pure Intellect he also gives a critiquc of these, as it is communcatcd in Philosophical Propadeutics (1840). An illustration of Hegel's philosophical system follows. The essay concludes with Hegel's critiques of Kant and his antinomy, as Hegel gives it in the Encyclopcdia of Philosophical Scicncc (1817) and The Scicnce of Logics (1812, 1813, 1816). UDK 159.922.2 MATJAŽPOTRČ DUŠEVNA STANJA SO ODVISNA OD ZUNANJOSTI Duševna stanja so stanja organizma z vsebino. Skeptikom, instrumcntalistom in antircalistom prt njihovi razlagi spodrsne, ker so prisiljeni pripoznati njihov obstoj. Članek zagovarja tezo, da potrebujemo ekstemalistično razlago duševne realnosti individuov. Zatorej je zatrjeno, da internalistična razlaga duševnih stanj nc more biti uspešna. Propozicionalna opredelitev vsebine ni zagotovilo njene intcmalisličnc inlcrprctacijc. Eksternalizem jc razlaga duševnih stanj s pomočjo zadev, ki obstajajo onkraj organizmovih meja. Članek razlikuje dve različici eksternalizma, in siccr močno ter šibko različico. Razlaga duševne realnosti mora pričeli na ravni individua. Kvaliteta individualnih duševnih stanj jc tipično odvisna od predmetov. Njihova individuacija jc dc rc. Zmote pri zaznavanju individuov pomagajo aspeklualno, lorej 7. zornimi koli usmerili pozornost na zunanje predmete. UDC 159.922.2 MATJAŽPOTRČ MENTAL STATES ARE EXTERNALLY DEPENDENT Mental states arc statcx of an organism with conlcnt. Skeptics, instmmcntalists and anlirealists fail in that they arc forced lo presuppose their existence. Here the thesis is defended that wc need an cxlcmalistic explanation of the menial reality of individuals. Thus, it is argued that an inlcrnalistic explanation of mental stales cannot be succcssful. The propositional characterisation of the contcnt is no guarantee of its intcmalistic interpretation. Externalism is ihc explanation of mental slates with the help of features existing outside the borders of an organism. Two versions of cxtcmalism arc distinguished: one strong, the other weak. The explanation of mental reality should start at the level of the individual. The quality of the individual mental states typically depends on objccts. Their individuation is dc rc. Errors in an individual's perception help to aspcctually focus attention on external objccts. UDK 1 HUSSERL E. ANDR1ANA TONKLI IIUSSERLOV POJEM RACIONALNOSTI (Racionalnost kot telos evropske kulture, ki ima svoje izvore v grški filozofiji) Rcstitucija izvorne ideje filozofije jc razumljiva in pregledna na ozadju teleologije evropske zgodovine, ki sejo da filozofsko razkrili. Filozofija v strogem smislu se začne s Platonom, oz. Sokratom, in siccr kot boj proti skeplicizmu. Pojem racionalnosti obsega absolutno utemeljitev, tj. popolno brczprcdposlavkarstvo, ki je izveljivo le v transcendentalni naravnanosti. Husscrl jc odkril kali lake naravnanosti že v Platonovem nauku o "anamnezi". UDC 1 HUSSERLE. ANDRIANA TON K LI HUSSERLS BEGRIFF DER RATIONALITAT (Die Rationalitat als Telos der europaische Kultur, die seine Urspriingc in der gricchischcn Philosophic hat.) Die Restitution der urspriinglichen Idee der Philosophic muss auf dem Hinlergrund der philosophisch aufdeckbarcn Telcologic der europaischcn Gcschichtc verstiindlich und durchschaubar gcmacht werden. Die Philosophic im strengen Sinne gcht mit Platon bzw. Sokrat an und /.war als Kampf gcgen den Skcpitizismus. Der Rationalitatsbcgriff Ilcrfasst die absolute Bcgriindung, d.h. die vollstandigc Voraussctzungslosigkcit, wclchc nur in der transzcndentalcn Einstellung durchgcfiihrt werden kann. Ilusserl hat die Kcimc eincr solchen Einstallung schon in der Platons Lchrc von "anžmncsis" cntdcckt. UDC 1 HUSSERLE. ANDRIANA TONKU HUSSERLS COMPREHENSION OF RATIONALITY (Rationality as a telos of European culture, which has its roots in Greek philosophy) 'Hie restitution of the original idea of philosophy is understood and survcyablc on the background of the teleology of European history, which can be historicaly revealed. Philosophy in its strict sense begins with Platon, or Socrates, in the sense of the battle against scepticism. The notion of rationality enholds absolute reasoning, that is total nonprcsuppositonalism, which is executable only in transcendental tendencies. Husserl discovered the root such tendencies already in Platon's doctrinc on "anamnestics". UDK 111.852 LUKACS G. CVETKA TČTH SUBJEKTIVIZEM V UMETNOSTI NATURALIZMA IN IMPRESIONIZMA Članek se ukvarja z nazori Gyorgy I.ukScsa o naturalizmu in impresionizmu v njegovem delu Zgodovina razvoja modeme drame. Vpogled v to kritiko je zanimiv tudi zaradi tega, ker opozarja na Lukacscvo razumevanje Marxa, marksizma in pojmovanje socializma v njegovem t.im predmarksističnem obdobju. UDC 111.852 LUKACS G. CVETKA TOTII DER SUBJEKTIVISMUS IN DUR KUNST DES NATURAI.ISMUS UND IMPRESSIONISMUS Dieser Artikel befasst sich mit den Ansichtcn von Gyorgy Lukacs iiber den Naturalismus und Impressionismus in seinem Werk Die Entrwicklungsgcschichtc des modemen Dramas. Die Einsicht in dicse Kritik ist auch deswegen interessant, wcil sic auf Lukacs' Verstandnis fiir Marx, fiir den Marxismus und fur die Auffassung des Sozialismus in seiner sogenannten vormarxistischen Periode hinweist. UDK330.85 PAVEL ZGAGA MED ROSDOLSKIM IN NEGRIJEM I, II Vzpon in zaton rekonstruiranja kritike politične akonomijc 1968-1978 Marxovi Grundrissc predstavljajo eno najpomembnejših tekstualnih vzpodbud, ob kateri seje proti koncu šestdesetih let znova vnelo zanimanje za konccpt kritike politične ekonomije tako v njenih teoretskih kot v praktičnih konsckvencah. Če upoštevamo številne in raznovrstne interpretacije, stoji na začetku tega proccsa Rosdolskijev (1968), na njegovem koncu pa Ncgrijev (1978) spoprijem s tekstualnim telesom Očrtov. - V prvem delu razprave je analizirana razvojna pot, ki vodi - ob apostrofiranju problematike dialektične metode -od starejše teoretske generacije, naslonjene na militantne tradicije izpred leta 1968 (Rosdolsky, Morf, Mandel), preko piscev, ki so sc spoprijemali z razvojem Marxovc kritike politične ekonomije iz perspektive diskusije o "zgodnjem Marxu" (Mandel, Mčs/iros, Tuchscheercr), do teoretikov, ki jih je žc i/oblikovalo leto 1968 in posegajo k vprašanju izrazito rcfilozofirajoče. - V drugem delu razprave so nasproti "nemško-dialcktične" orisane šc konture "francosko-epistemološkc" (J. Bidet) ter "italijansko-militantne" (A. Negri) šole rekonstruiranja kritike politične ekonomije. Iztek teh rekonstrukcij ob koncu sedemdesetih let jc treba brati v specifični, lastni logiki teoretskih kontroverz Oscminšestdcsctcga. UDC330.85 PAVEL ZGAGA BETWEEN ROSDOLSKY AND NEGRI I, II '["he rise and fall of rcconstructionalizing A critique of political cconomy 1968-1978 Marx's Gnindrissc represents one of the most important textual incentives with which a renewed interest has risen in the sixties for the critiques of political cconomy, in its thcorctical conscquences as also in its practical conscqucnccs. If wc consider all the numerous and varied interpretations, Rosdolsky's engagement with the textual body of Outlines stands at the beginning of this proccss (1968) and at the end stands Negri's (1978). - In the first part of the essay is analysed the path of development which leads - with the apostrophying of the problematics of dialectical methods - from the elder theoretical generation, learning on militant tradition before 1968 (Rosdolsky, Morf, Mandcl), through authors who engaged themselves with Marx's critique of political cconomy and the pcrspcctivc of discussion on "early Marx" (Mandcl, Mdszaros, Tuchschccrer), to thcorcticians who were already formed by 1968 and delve into the question of expressive rcphilosophising. -In the sccond part of the essay arc also, opposite lo the "Gcrman-dialcclical" school, dcscribcd the conlurcs of "Frcnch-cpistcmologics" (J. Bidci) and the "Italian-militant" (A. Negri) schools of reconstrulionalizing the critiques of political cconomy. The cflux of these reconstructions at the end of the seventies must be read in the specific, unique logics of thcorctical controversy of the eighties. UDK 17:159.9 MAI A ZUPANČIČ FUNDAMENTALS PSIHOLOŠKA SPOZNANJA O MORALNEM RAZVOJU V prispevku jc opisana problematika razvojnopsihološkega proučevanja razvoja posameznikove moralnosti. V uvodnem delu sta prikazana mesto, vloga in kompctcncc psihologije na tem področju. Nato v prvem delil razpravlja o treh glavnih sklopih psiholoških teorij (psihoanalitične, teorije samooblikovanja oz. kognitivne in teorije socialncga učenja), ki vsaka s svojega vidika preučujejo psihični razvoj in v okviru lega tudi moralnega. Prcdslavljcni so njihovi historični koreni, predmet preučevanja, interpretacije moralnega razvoja in nekatere empirične ugotovitve. Hkrati so osvetljeni določeni vsebinski in metodološki problemi v raziskovanju moralnega razvoja nasploh. V dnigem delu prispevka sc podrobneje razpravlja o dejavnikih moralnega razvoja, in siccr v okviru kognitivnih, sociokullumih in situacijskih faktorjev, ki so sc na osnovi empiričnih razskav izkazali kol relevantni v moralnem razvoju posameznika. UDC 17:159.9 MAJA ZUPANČIČ FUNDAMENTAL PSYCHOLOGICAL COMPREHENSIONS ABOUT MORAL The problems of developmental psychological research in the development of individual's morality is dcscribcd in this contribution. In ihc preliminary note the position, ihc role and the compctcnccs of psychology in this area of human development is introduced. A discussion about three major complexes of psychological theories (Psychoanalytical, cognitive and social learning theories) which sludy psychological development and in its framework moral development, cach from its own viewpoint, follows in the first part. Their historical roots, the subjeel of their research, interpretations of moral development and some empirical findings arc represented. At the same time certain conlcnls and methodological problems in investigating moral development arc enlightened. A detailed debate on factors of moral development in the framework of cognitive, sociocultural and situational factors which were found relevant for individual's moral development on the basic of empirical research, is presented in ihc sccond part of the contribution. UDK 37.01:316.752 ALOJZIJA ŽID AN O UČENČEVEM VREDNOTNEM IN STAL1ŠČNEM OBLIKOVANJU V PEDAGOŠKEM PROCESU Danes sc bavi tako s pojmovno opredelitvijo kot znanstvenim raziskovanjem bistva vrednot ter stališč, z njuno genezo, kol ludi z. različnimi dnigimi problemi, ki zadevajo vrednote in stališča, zelo veliko znanstvenih disciplin. Obslaja množica različnih vzrokov, ki so privedli do tega, da so tudi danes razmišljanja o vrednotah vse bolj v ospredju. Spričo tega ludi obstajajo številna določevanja tako pojma vrednota kot tudi pojma slališče. Tudi za učitelja (slehernega predmetnega področja) jc vedno pomembno spoznanje, kaj tvori vrednoto in katere so njene sestavine. Poznali pa tudi mora bistvene lastnosti stališča ter njegove temeljne sestavine. \jc tako jc lahko njegovo vrednotno in slališčno oblikovanje učenca v pedagoškem proccsu učinkovito. Namreč informacije, ki jih prinaša učitelj učencu, so vedno zelo različne narave. Spričo tega lahko učencu, ali pa tudi nc, predstavljajo vrcdnoto(e). Učenčeva osebnost pa poskuša "spravljali" v svoje že predhodno pridobljene informacije, le tiste, ki so zanjo ludi vredne. To pa pomeni, da vrednota tudi v vzgojno-i/obražcvalncm komunikacijskem procesu izpričuje svoj pomen. UDC 37.01:316.752 ALOJZIJA ŽID AN ON THE PUPIL'S VALUATIONAL AND ATI1TUDINAL FORMATION IN PEDAGOGIC PROCESSES A great many scientific fields arc concerned today with the notional defining as also the scicntific research of the essence of values and altitudes, with their genesis, as also with many other different problems which concern values and attitudes. There cxcisls a mass of variour reasons which brought about the fact that thoughts on values are more and more in the forefront today. Bccause of this there also exist numerous definitions of the notion of value as also the notion of attutude. Even for the tcachcr (for any curricullum field) the konwlcdge of what composes a value and what arc its compposing parts is always important. But they must also know of the essential characteristics of attitudes and their fundamental composing parts. Only in this way can his valuational and attitudinal formation of pupils in the pedagogic process be effective. Namely, the information which the teacher gives to the pupils arc always of a very different nature. Bccause of this they can (or cannot) represent valuc(s) to the pupil. And the pupil's personality attempts to "store" into his previousley attained information only those which arc also valuable for him. And this means that value also in educational communicational processes testify to their meaning. UDK 16 RAYMOND P. MARIJA ŠVAJNCER PIERRE RAYMOND Razmerje med filozofijo in znanostjo je eno izmed poglavitnih vprašanj v dokaj obsežnem ustvarjalnem opusu sodobnega francoskega filozofa Picrra Raymonda (r. 1942), teoretika, ki jc problemsko i /.šel iz Althusscrjcvc filozofske šole. Teoretično sc skuša osvobodili Althusscrjcvcga vpliva in se sprva odloči za nov predmet filozofske refleksije • matematiko. Po vzorcu ncopozitivistične tradicije ima filozofijo samo še za pomožno dejavnost, saj jc sama na sebi kontradiktoma, znotraj nje jc spoznavno nasprotje med materiali/motu in idealizmom ter sc pravzaprav potrjuje šele v razmerju do znanosti in v oddaljevanju od ideologije. Tako sc jc po njegovem mnenju tudi treba lotiti kritične refleksije. Pri tem ga pod vplivom strukturalizma zanimajo zlasti mehanizmi, teoretične produkcije, formalni in sinhronični vidiki. V tcoretizacijji in vsebinskem premisleku konceptov sc močno približa sodobni analitični filozofiji. UDC 16 RAYMOND P. MARIJA ŠVAJNCER PIERRE RAYMOND The relation between philosophy and science is one of the main questions in the quite extensive creative opus of the modern Frcnch philosopher Picrr Raymond (bom 1942), a theoretician who problematically proceeded from Althusscr's school of philosophy. 'I'hcorciically he tries to liberate himself from Althusscr's influence and first decides to take on the new subject of philosophical reflection - mathematics. By the pattern of ncoposivistic tradition, he takes philosophy only as an auxilliary activity, as it is contradictory in itself, inside of it their is a cognitive contradiction between materialism and idealism which is actually affircmcd in their relation to scicnce and in their distancing from ideology. Thus, in his opinion, also critical rcflexism has to be taken on. With this he is specially interested under the influence of structuralism, by the mecahnisms, theoretical productions, formal and synchronic aspects. In his thcorcticising and his contextual cognition of concepts he strongly ncars modem analytical philosophy. UDK 111.852.001 JOŽEF MUHOV1Č O VOGELNIH KAMNIH IN KAMNIH SPOTIKE: VAJA IZ ESTETIŠKE AVTOREFEKSIJE V uvodu postavlja avtor tezo, da lahko neka veda izkazuje in hkrati povečuje svojo vitalnost lc v toliko, v kolikor jc stalno naravnana k radikalnemu in permanentnemu prevpraševanju temeljev svoje uspešnosti. V skladu s tem podvrže estetiko in njene raziskovalne metode premisleku v treh smereh, ki sc mu žc dalj časa zdijo premisleka vredne in tudi potrebne. Najprej tako poskuša argumentirano pregledati odnos med strukturo pojmovnega aparata, ki ga estetika uporablja, in strukturo stvarnosti, ki jo preučuje, nato se zaustavi pri enem od njenih ključnih pojmov, to jc pri pojmu "lepo", in skuša ugotoviti, kakšno jc njegovo strukturalno zakulisje, za koncc pa sc čisto naravno vpraša šc po pogojih in možnostih estetiške raziskovalne objektivnosti. Ta trojni razmislek izpelje v treh točkah z naslednjimi opisno-metaforičnimi naslovi: 1. Meje mojega jezika so meje mojega sveta ali pogled vede jc določen z dioptrijo pojmovnega aparata, ki ga uporablja. 2. O grdoti lepega in o lepoti grdega ali o strukturalnem zakulisju pojma "lepo". 3. Fiziognomija estetiške nc-objektivnosti ali kako ujeti mavrico med prsti. UDC. III. 852.001 JOŽEF MUHOVIČ ON CORNESTONES AND STUMBLING-BLOCKS: AN EXERCISE IN AESTHETIC AUTOREFLECTION In the prcfacc the author puts forward the thesis that ccrtain scicncc can prove and at the same time enlarge its vitality only in-so-far it is continually orientated towards the radical and permanent chccking of its cfficicncy-basic. In accordance with this, he submits the acsthctics and its researching methods to a thrcc-dircction reflection, which he has considered nccessary and worthwhile thinking of for quite some time. So he first of all tries to examine in an argumentative way the relation between the structure of notion-instrument, applied by the acsthctics, and the structure of reality, which he has been studying. lie stops then at one of its cnicial notions, the notion "beautiful" and tries to determine its structural background. Finally, he asks himself quite naturally about the conditions and possibilities of the aesthetic researching objectivity. He carrics uot this triple reflection in three points with the following describing-mctaphorical titles: 1. The limits of my language arc those of my world or the view of scicncc is defined by a diopter of the notion instrument used, 2. About the ugliness of beauty and the beauty of ugliness or about the structural background of the notion "beautiful", and 3. physiognomy of the aesthetic non-objcctivity or how to catch a rainbow between your fingers. Opravičilo Letnik XIX ni izpadel, ampak jc to po pomoli naveden letnik XVIII. (Tudi nam tečejo leta hitreje kot si mislimo). YU ISSN 0587-5161 V Časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved za psihologijo in filozofijo