LOVBNSKI PRIJITEI.
Izhtm°e^.rat	Za cerkev, šolo in dom.	I1ap„n*^
Št. 6.	15. junija 1859.	VIII. tečaj.
Pridiga za 2. nedeljo po binkoštih.
(Od velike večerje na zemlji in v nebesih.) „Nek človek je napravil veliko večerjo, in jih jo veliko povabil." Luk. 14, 16.
Vvod.
V današnem sv. evangelju božji učenik žlahtne resnice v priliki od velike večerje pripoveduje: „Nekdo, pravi Jezus, je veliko večerjo pripravil, in iz ljubezni svoje prijatle, znance in sosede na dobro voljo povabil. Ob uri večerje, kedar je že vse pripravljeno bilo, pošlje dobri gospod svojega hlapca, povabljene k mizi poklicat. Ali oni nočejo priti, in se izgovarjajo s praznimi rečmi, kakor bi ne utegnili. Goreče je dobrega gospoda v serce bolelo, kedar je hlapec prišel in mu povedal, da so povabljeni njegovo gostovanje zavergli. Po pravici se je nad njimi razserdil in ravno za to tudi on jih zavergel: „Jaz vam povem, da nobeden tistih mož, ki so povabljeni bili, ne bo moje večerje pokusil"; pojdi berž, je svojemu hlapcu ukazal, pojdi na stezde in ceste, in pripelji uboge in slabe, slepe in kraljeve sem noter, naj revni in siromaki dobijo, kar so bogati in prevzetni zavergli." — Žlahtne in lepe resnice v tej priliki zavite leže: Bogati gospodar, ki je veliko večerjo naredil, je usmiljeni Bog, neskončno dobri nebeški Oče; velika, velika je ta večerja, pripravljena za vse ljudi. Veliko miljonov ljudi je že pomerlo, miljonov in miljonov jih še živi, in se jih bo še rodilo, ki so vsi k tej večerji poklicani in povabljeni. Tudi za nas vse, ker-šanski poslušavcil je dobri nebeški Oče veliko večerjo naredil,
21
on je za nas pripravil večerjo tukaj na zemlji, on je pa tudi za nas pripravil večerjo tam v nebesih.
In od te dvojne večerje, ktere je usmiljeni Bog za nas vse naredil tukaj na zemlji, in tam gorej v nebesih, — hočem jaz danes vam govoriti.
Pripravite se, in jaz prosim za poterpljenje!
Razlaga.
Oče nebeški želi vse ljudi srečne storiti, — ali nikar tako, da jim daje posvetnega blaga, ki ga tatje vkradejo , in molji snejo, nikar tako, da jim pošilja časne dobrovolje, ki hitro mine, kakor roža na polji, temuč on hoče vse ljudi na večno zveličati. Za to je tukaj na zemlji za nas naredil: 1. Večerjo sv. keršanske katoljške vere.
K tej veliki večerji prave vere je Bog od začetka sveta ljudi klical in jih še kliče. V starem testamentu je pošiljal bogaboječe preroke nar popred jude klical; sv. Janez kerstnik je z rokami kazal odrešenika, in jude k njemu vabil; Jezus sam, edinorojeni Sin nebeškega Očeta, je ljudi k sebi klical; oni pa so terdovratni ostali, so svojega odrešenika in zvelicarja zaničevali, grozno marlrali, na slednje na križ pri— bili, in njegovo sveto vero zavergli. Za tega del je on pa tudi ukazal svojim aposteljnom in učencom med nevernike in molikovavce iti, in jih klicati k veliki večerji, Mat. 28, 19.: „Pojdite in učite vse ljudi." In dvanajst ubogih, zaničevanih ribičev se križema po svetu poda, in oznanuje veseli glas kerš. kat. vere. Oni nesejo ziiamnje sv. križa v dežele ju-lerne, kjer mlado solnce vstaja, in ga zasadijo v zahodne kraje, kjer večerno sonce k božji gnadi gre; oni učijo černe zamorce, kjer od velike vročine pesek gori, in kerščujejo po deželah, kjer ljudje v večni zimi prebivajo. Sv. Peter, nar pervi med aposteljni, pride v veliko ajdovsko Rimsko mesto, in navajen ribiti, verže mrežo svojo, in dobi veliko judov in ajdov v svojo zveličansko mrežo, in postavi tam sv. keršansko kat. cerkev, ktere ljubeznivi pas objema vesvoljen svet. Tudi v naše kraje so keršanski učeniki, in brumni misijonarji pri-pridigovali, naše predstarše spreobernili, in tako tudi nas pripeljali k večerji sv. kerš. kat. vere. Brez števila veliko je
še nevernih lurkov in ajdov po novih in še neznanih krajih, veliko tavžent in tavžent je še tudi med nami kristjanov, kteri še ne sedijo pri večerji sv. kerš. kat. vere, mi pa, ljubi bratje in sestre moje, mi se veselimo pri veliki večerji prave kat. cerkve, in srečni, sedemkrat srečni smo mi, ki smo svatje te sv. cerkve! Zakaj le samo k našej kat. cerkvi je Jezus Kristus rekel, Mat. 28, 20.: »Glejte! jaz sem pri vas vse dni do konca sveta"; le samo našo katoljško cerkev sam sv. Duh vodi, Jan. 14, 26.: „Troštar sv. Duh, kterega bo Oče poslal v mojem imenu, je govoril Kristus, ta vas bo učil vse reči"; le samo naša kat. cerkev na terdi skali počiva, ktere vsa peklenska moč ne bo premagala; le samo naša kat. cerkev je od Jezusa ključe prejela, nam nebeško kraljestvo odpreti. Glejte! kerš. poslušavci! tako imenitna, tako sveta je naša kat. cerkev! ali premislite pa tudi žlahtne jedi, ktere pri tej večerji duša človeška dobivlja! Ona se pri tej večerji obhaja:
a)	z božjo besedo, brez ktere duša umerje, kakor bi truplo brez živeža umerlo; „kar je telesu jed, pravi sv. Kri-zostom, to je duši božja beseda"; ona je tista nebeška mana, ki našo dušo živi, da po poti življenja ne umerje, ona je tista luč, ki nam pravi pot kaže v vesele nebesa, zakaj Jezus Kristus je ja „prava luč, ki razsveti vsakega človeka, kteri na svet pride." Vsako nedeljo, vsak zapovedan praznik se nam božja beseda oznanuje; oh le radi in skerbuo jo poslu-šajmo, po njej svoje življenje ravnajmo, in veselo in srečno bo naše življenje; Jezus, večna resnica ja pravi: „I£dor mojo besedo posluša in tisto ohrani, je podoben modremu možu, ki svojo hišo na terdno skalo pozida. Naj pridejo viharji, naj ploha pade, naj vode pridero, se ne bo poderla, ker je na skalo postavljena!"
Naša duša se pri večerji sv. kat. cerkve oživlja:
b)	s presve^m rešnjim telesom, s telesom in s kervjo Jezusa Kristusa, Sina božjega. „To je moje telo, to je moja kri", je Jezus pri zadnji večerji svojim učencom rekel, in On sam tudi pravi, Jan. 6, 56.: „Moje meso je res jed, in moja kri je res pijača. Kdor je moje meso, in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kdor j6 ta kruh, bo živel vekomaj." O ljubi moji! poglejte neizrečeno ljubezen
Jezusa Kristusa — On, kralj nebes in zemlje, pride k nam, ki smo prah in pepel; mi jemo njegovo meso in pijemo njegovo kri, da na poti proti dolgi večnosti ne opešamo. „0 ljubezen mojega zveličarja, kliče z veselim sercom sv. Bernard, to je zapopadek vse ljubezni!" Tako žlahtno hrano, angeljski kruh je naš Gospod in Zveličar svoji cerkvi izročil.
O kako žalostni in kako nesrečni morajo tisti ljudje biti, kteri nimajo altarjev, nimajo duhovnikov, nimajo večerje Jezusovega mesa in sv. kervi! Za tega voljo je naša katoljška cerkev v četertek vesel spomin sv. rešnjega telesa obhajala, in ga tudi danes in še nekaj nedelj ponavlja. Skažite pri procesijah živemu Bogu božjo čast in hvalo, hodite tako, da bo vsaka vaša stopinja kazala, kakšno gorečo pobožnost in ljubezen do svojega odrešenika nosite, stopite pa tudi večkrat z grevanim in ponižnim sercom k mizi božji, da bo Kristus z vami in vi ž njim sklenjeni, da bote tako večno živeli; in ko se vam pri sv. maši kaže sv. rešnje telo, oh padite na svoje grešne kolena in molite Jezusa, svojega živega Boga!
Mi smo vidili, da je sv. kat. cerkev tista velika večerja, ktero je dobri Oče nebeški nam vsem na tej zemlji naredil, ona nas uči in nas vodi po pravem poti, ona nam pa tudi deli sv. zakramente in nam pomaga, po tistem srečno hoditi, da pridemo enkrat na večerjo, ktero nam je usmiljeni Bog v nebesih pripravil.
2. Ja druga večerja nas čaka v nebesih.
Ni ga pod soncem človeka, da bi ne imel križev in težav, naj se ravno na glavi svitlega cesarja zlata krona prelija, naj imajo ljudje polne skrinje zlata in srebra, vendar velikokrat skriven červ njih serce hudo grize, in njim vsako veselje greni. Le tam pri nebeški večerji, ktero nam je dobri Bog tam v nebesih naredil — bo vse hudo minulo, in veselje neizrečeno, veselje večno se bo začelo. —
Pri veliki večerji v nebesih sedi ljubi Oče nebeški na veličastnem tronu svoje neskončne ljubezni, tam sedi na desnici svojega Očeta Jezus božji Sin, naš odrešenik in zveličar; sedi Bog sv. Duh, naš troštar in posvečevavec; pri tisti večerji se sveti kakor juterna danica Marija, prečista devica in mati božja, tam sedijo vsi svetniki in svetnice božje, in „se
svetijo kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta." Srečni, stokrat srečni ste zdaj vi prijatli božji, ki ste zavolj Jezusa vse zapustili, siromaštvo, zasramovanje, železne ketine, temne ječe, ja strašno smert voljno prestali, tam pri nebeškej večerji vam je Bog vse solze odbrisal od vaših oči, in vam vse stokrat povernil.
Ljubi bratje in sestre moje! ki zavolj nebeškega kraljestva veliko terpite, se serčno vojskujete s svojim hudim nagnjenjem, z hudobnim svetom in s peklenskim sovražnikom, oh le bodite stanovitni; tam pri nebeški večerji se že spleta večni venec, Mat. 5, 10.: „Blagor jim, ki so zavolj pravice preganjani, njih je nebeško kraljestvo." Ljubi moji! ki svoje dolžnosti na tanko dopolnujete, svoje serce z čednostmi zaljšate, ali vendar nimate posvetnega blaga, nimate jesti in obleči, le samo težko beraško palico nosite, oh bodite potroštani! Tudi vi ste k nebeški večerji povabljeni, tudi vas bo Oče nebeški k sebi poklical k večni mizi, vsega bote dovolj imeli, angeli božji sami vam bojo stregli: „Srečni so ubogi v duhu, njih je nebeško kraljestvo." Pri tej večni večerji ni več bolezni, ni več težave, ni nobene žalosti; vse rane zacelijo, vse solze se po-suše, tam ni več sovražnika, da bi nedolžne preganjal, jim krivico delal: vsi se ljubijo, in kakor dobri otroci enega očeta skupaj živijo; „gorej v nebesih, pravi sv. Janez 16, 22., je vse lepo, vse veselo, vse je večno." ja naša slaba pamet še sreče nebeškega veselja zapopasti ne more: „Nobeno oko še ni vidilo, nobeno uho še ni slišalo, tudi človeško serce še ni občutilo, kar je Bog tistim pripravil, ki ga ljubijo." In to neizrečeno veselje pri nebeški večerji bo tudi večno. Jezus ja pravi: „Pravični pojdejo v večno veselje." Vsako veselje v tej dolini solz je le kratko, roža danes cveti in nas s svojim duhom oživlja, jutre že osuta leži, človek, ki je včeraj zdrav in vesel se sprehajal, jutre bled in slab na bolni postelji zdihuje, cela zemlja, po kteri mi hodimo, bo prešla; nebo, ki ga nad sebo vidimo, bo minulo, sonce, ki nam lepo sveti, bo vgasnilo, zvezde, ki na ponočnem nebu tako prijazno miglajo, bojo z nebes padale, vse to bode minulo — nebeško bo pa ostalo na vse večne čase; miljonov in miljonov let bo
preteklo, ali nebeška večerja bo kakor je bila od vekomaj do vekomaj. „Oj življenje večno, oj življenje večno srečno, zdi-huje sv. Avguštin, kjer je veselje brez žalosti , in počivanje brez truda, premoženje brez zgube, zdravje brez bolezni, kjer se mladost nikoli ne postara, življenje ne konča, lepota ne obledi, ljubezen ne vgasne, in se veselje nikoli ne pomanjša!" —
Sklep.
Veliko, ljubi poslušavci! veliko naših bratov in sester je že na to večno večerjo šlo; le stopite pred cerkvene duri, in poglejte grobov veliko število, ni ga med nami, da bi svojih prijatlov in znancov na britofu ne imel. Tam na enem grobu slišim udovo milo jokati, vidim zapuščene otročiče glasno se vekati, tam na drugem pokopališču žalostni starši svojega sina omiljujejo, kterega je neusmiljena smert v nar lepših letih pobrala, vsi naši rajni so šli v dolgo, dolgo večnost, vsi so bli k večni večerji povabljeni, in Bog daj, da bi tudi zdaj tam v nebesih pri nebeški večerji se veselili! Tudi mi smo k tej večni večerji v nebesih povabljeni in prej ali slej, danes ali jutre, tudi nas bo Bog k sebi poklical. Da nas bo pa vendar vredne našel nebeške večerje, moramo brumni in vredni svatje biti božje večerje na zemlji, večerje sv. kerš. katoljške cerkve. Ljubi moji! še nam sije sonce milosti božje; še imamo lep čas hoditi k božjim naukom, božjo voljo prav spoznovati, po tisti svoje življenje ravnati, se poboljšati, in se pripravljati za nebeško gostijo s tim, da vredno prejemljemo svete zakramente! Zakaj le tisti, kteri je bil pravi in pobožen svat božje večerje na zemlji, bo tudi vreden svat večne večerje v nebesih! Amen.
Pridiga za praznik ssv. apostelj. Petra in Pavla.
(Od cerkvene oblasti; gov. f) 'f/
„In jaz ti rečem: Ti si Peter — skala — in na to skalo bom sozidal svojo cer
kev ... in tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva." Mat. 16.
\ vod.
Sv. apostel Peter, kterega častiti spomin in praznik danes obhajamo, nam je pravi zgled prave, žive, terdne vere v Jezusa. Kader je Jezus svoje učence prašal, rekoč: „Kdo pa vi pravite, da sem?" mu je Simon Peter pervi odgovoril: „Ti si Kristus, Sin živega Boga!" Tako živo, terdno je Peter veroval v Jezusa. Zatoraj mu je pa tudi Jezus dve imenitne obljubi storil. Rekel je, da na njega, kakor na skalo bo On svojo cerkev sozidal, in njemu bo dal ključe nebeškega kraljestva. Njega je za poglavarja svoje cerkve na zemlji postavil, ker mu je rekel: „Pasi moje jagneta, pasi moje ovce." Jan. 21, 15. Zares, to je bila velika čast in oblast, ki mu jo je Jezus sporočil; pa tudi skoraj pretežka butara za človeške rame. Zakaj človek si ne more veče oblasti in časti misliti, kakor namestnik Jezusa Kristusa biti, vladati in vižati njegovo ljubo, neomadežano nevesto, sv. cerkev na zemlji. Pa tudi težka je bila butara, ki jo je sv. Peter s to častjo na svoje rame vzel. Bil je brez vsega časnega premoženja, brez posvetne učenosti, brez človeške pomoči, in dolžnost je prevzel med mogočnimi vladarji, med visoko učenimi ljudmi, med judi in ajdi, ki so vsi bili sovražniki Jezusa križanega, sv. evangelje oznanovati, sv. cerkev razširati in uterditi; med ognjem in mečem, med zaničevanjem in preganjanjem kraljestvo božje vsaditi. Koliko truda, koliko dela, koliko stanovitnosti, koliko žive vere, koliko goreče ljubezni do Jezusa, koliko serčnosti je bilo treba , to svojo imenitno nalogo srečno do-polnovati! In vse to je sv. Peter s pomočjo gnade božje slavno doveršil. Ni se bal nobenega dela, ni se vtrudil, toliko po svetu popotovati, toliko se truditi za sv. evangelje Jezusovo, ni se branil nobene težave, ni se prestrašil nobenega sovražnika, tudi smerti se ni branil; ja veselil se je za vero Jezusovo nar grozovitniše martre, in tudi smert prestati.
Glejte ravno to mu je veče zasluženje dalo pred Bogom, kakor njegova visoka čast, da je bil namestnik Kristusov.
Ljubi moji kristjani! tudi mi smo tako srečni, da smo udje tiste sv. cerkve, ktero je sv. Peter po svetu razširil, vterdil in jo vladal v imenu Jezusovem. Pa to, da smo kristjani, to nam še samo na sebi zasluženja ne da, če si je ravno velika čast biti pravoverni kristjani. Hočemo pred Bogom zasluženje imeti, hočemo v tej sv. cerkvi, v kteri se znajdemo, svoje duše zveličati, moramo po zgledu sv. Petra se tudi veliko truditi za naše zveličanje; posebno pa dolžnosti dopolnovati, ki jih po tej sv. katoljški cerkvi imamo. Da bote pa to storili, vam hočem danes samo od dveh poglavitnih dolžnost govoriti, ki ju proti sv. cerkvi imamo. Zatoraj rečem:
1.	Sv. cerkev ima oblast od Jezusa: učiti; mi pa imamo dolžnost, tisto poslušati in njenim naukom verovati;
2.	Sv. cerkev ima oblast od Jezusa: zapovedovati; mi pa imamo dolžnost, tisto ubogati.
Te dve imenitne dolžnosti mora vsak kristjan spolnovati, ako v tej sv. cerkvi zveličan biti hoče. In od tega hočem dalej govoriti v imenu Jezusu in Marije! — Vi pa pripravite se!
Razlaga.
1. Da bi Jezus ljudem pravi pot proti nebesom pokazal, je tri leta po svoji domači deželi okoli hodil, in ljudi učil resnic, ki jih morajo verovati; jim kazal čednosti, ki jih morajo spolnovati, ako v nebeško kraljestvo enkrat priti hočejo. Tri leta se je Jezus trudil podučevaje nevedno ljudstvo. Kader je pa prišel čas, da je po svojem dokončanem delu ta svet zopet zapustil in v nebesa se nazaj podal, je pa tudi lepo skerbel za to, da bi se njegovi sv. nauki ne pozabili, da bi tiste ne samo judje, ampak tudi neverniki in vsi narodi, kar jih je na svetu, slišali, spoznali pravega Boga, njemu zvesto služili in tako svoje duše zveličali. Dal je svojim aposteljnom oblast in zapoved, po svojem vnebohodu vsem ljudem sv. evangelje oznanovati, vse ljudi klicali v to edino zvefičansko cerkev, ktero je On na tem svetu postavil. Tisti dan, ko je v nebesa šel, je rekel^svojim učencom: »Pojdite in učite vse na-
rode . . . učite jih vse deržati, karkoli sem vam zapovedal." S temi besedami je Jezus svojim aposteljnom in njihovim naslednikom dal oblast, učiti in ljudem pravi pot proti nebesom kazati. Da bi se pa v naukih nikdar ne zmotili, je obljubil pri njih, pri svoji cerkvi ostati do konca sveta. »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta", Mat. 28, 20. Da bi zmirom pravo resnico govorili, jim je tudi obljubil sv. Duha poslati, rekoč: „Kader bo pa Duh resnice prišel, vas bo vso resnico učil." Jan. 16, 13. Da bi posebno poglavar sv. cerkve sv. Peter stanoviten bil v veri, je sam Jezus za njega molil, poprej ko se je podal v terpljenje in smert za odrešenje sveta. „Jaz sem za tebe, o Peter, molil, da bi tvoja vera ne obne-magala." Luk. 22, 23. Tako je tedaj Jezus molil za svoje učence, da bi sami terdno vero imeli v njega in njegove nauke ; naročil jim je pa tudi, te nauke drugim oznanovati in njegovo sv. vero po celem svetu razširjati. To so pa tudi aposteljni in učenci Jezusovi zvesto dopolnili. Sli so po celem znanem svetu, povsod oznanovali Jezusa križanega; povsod so ljudi spreobračali k pravi veri in jih napeljevali na pravi pot proti večnemu zveličanju. Koliko ljudi je spreobernil sv. Peter, kako goreče je oznanoval Jezusove nauke, koliko dežel je obhodil, samo da bi veliko duš pridobil za nebeško kraljestvo. Kako serčno so drugi aposteljni Jezusa oznanovali vsak v tisti deželi, ki mu je bila odločena. Ali kdo bi popisal, koliko dežel je obhodil sveti apostel Pavi; koliko duš je on spreobernil k pravi veri v Jezusa, koliko se je on trudil za božjo čast, koliko je on preterpel zavolj Jezusa; kako goreče je svoje apostoljsko delo izpolnil, s kolikim veseljem je on smert prestal zavolj vere Jezusove, dokler je prejel krono večnega življenja! Aposteljni Gospodovi so postavili po vseh deželah svoje nastopnike, svoje namestnike, ki so po njih smerti učili in vero Jezusovo po svetu razširjali. In glejte! tako še sveta cerkev dandanašnji ima ravno tisto oblast od Jezusa, učiti, pravo vero širati med ljudmi, in vse vabiti na pot večnega življenja. In ti nauki Jezusovi se vam razlagajo vsako nedeljo, vsak zapovedan praznik se vam od namestnikov božjih ta kruh besede božje lomi, da bi spoznali stezo, ki v večno življenje pelja. —
Iz tega morate pa tudi spoznati, da je vaša dolžnost, cerkev in namestnike Jezusove poslušati, in verovati naukom, ki vam jih v imenu Jezusovem oznanujejo. To vam je sam Jezus zapovedal. On je rekel aposteljnom: „Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa vas zaničuje, mene zaničuje in zaničuje Očeta, kteri me je poslal." Luk. 10, 16. „Kdor cerkve ne posluša, vam naj bo kakor nevernik in očiten grešnik." Mat. 18, 17. Jezus sam je tedaj zapovedal, sv. cerkev poslušati; pa tudi verovati naukom, ki jih v njegovem imenu svojim otrokom oznanuje. „Kdor v njega, v božjega Sina veruje, tako Jezus sam govori, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega." Jan. 3.
Ali pa kaj zvesto dopolnujete to svojo dolžnost? ali kaj radi poslušate glas besede božje? — Ali slišite vsako nedeljo in zapovedan praznik nauke Jezusove s ponižnim in ukaželj-nim sercom? ali si pa tudi nauke v serce zapišete, da bi tudi svoje življenje po njih ravnali? Glejte! od vsega tega bo enkrat Jezus rajtengo od vas tirjal: kako ste kaj poslušali njegove nauke, kako ste kaj ravnali po njih; gorje vam enkrat, če vam tukaj za nauke Jezusove, za besedo božjo nič ni bilo mar, če si ne prizadevale, nar potrebniših resnic sv. vere se naučili in živeti po nauku Jezusovem! —
2. Cerkev Jezusova pa nima samo oblasti učiti, ona ima tudi zapovedovati, in mi smo pa dolžni tisto ubogati. Da je cerkev zapovedi dala, lega smo se v naši mladosti že učili; ali smo se pa tudi učili, cerkev kakor dobri otroci svojo ljubo mater ubogati? — Oh, koliko se najde zanikernih kristjanov, ki na zapovedi sv. cerkve nič ne porajtajo, ki cerkvene zapovedi brez vsega pomislika lomijo? tega pa ne pomislijo, da tisti, ki se zoper cerkveno zapoved pregreši, ravno toliki greh ima, kakor če ktero božjo zapoved prelomi! —
Cerkev ima zapovedovati od Jezusa oblast. On je rekel sv. Petru in vsem njegovim nastopnikoin: „Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." Mat. 16, 19. S temi besedami je dal Jezus sv. Petru in vsem drugim njegovim naslednikom oblast, zapovedi dajati vernim kristjanom; vse to naročiti, kar bojo za
dušni blagor svojih vernih za dobro spoznali. Kar bojo koli na zemlji zavezali, naročili, zapovedali, bo tudi v nebesih po-terjeno. Tega jih sam Jezus zagotovi. Zategadel so pa tudi aposteljni že v pervem času keršanstva vernim kristjanom zapovedi dajali. Tako so tistim, ki so se izmed nevernikov spreobernili, zapovedali, da se morajo od mesa, ki je molikom darovano, zderžati ravno tako tudi od kervi in vsega zadušenega. (Ap. dj. 15, 20.)
Tudi sv. apostel Paul je svojim vernim sam zapovedi dal, in jih opominjal, tiste deržati. Tako piše on na Tesaloničane, rekoč: „Vi veste, ktere zapovedi sem vam dal; drugo bom pa naročil, kader sam pridem k vam." Tes. 4, 2. Sv. Pavi je prehodil Sirijo in Cilicijo, je poterdil cerkve, in jim naročil zapovedi aposteljnov in starašinov deržati." (Ap. dj. 15, 41.) Tako so naprejpostavljeni cerkve božje že v pervih časih keršanstva zapovedi dajali; tako jih je cerkev dajala v poznejih časih, karkoli je za srečo in blagor svojih vernih za dobro spoznala, tako nam daja še dandanašni sv. cerkev zapovedi po tisti oblasti, ki jo je od samega Jezusa prejela. Iz tega pa zopet spoznamo, da je naša dolžnost, cerkev ubogati, njene zapovedi deržati, kakor božje zapovedi; in kakor pridni otroci vse to na tanko storiti, kar naša dobra mati katoljška cerkev zapoveduje, ta dobra mati, ki nam le dobro želi, ki nas le večno srečne storiti hoče. Cerkev ubogati nas že sv. Pavi opominja, ki pravi: „Bodite pokorni svojim naprejpostavljenim; in ubogajte jih, zakaj oni čujejo kakor taki, ki bodo za vaše duše odgovor dajali." Hebr. 13, 17.
Tako rečem tudi jaz k vam, ljubi kristjani! zvesto storite vse, kar vam vaši naprejpostavljeni v imenu Jezusovem, kar vam mati kat. cerkev zapoveduje, ubogajte radi to svojo dobro mater; saj veste, da je sam Jezus zapovedal, cerkev poslušati in ubogati, saj veste, kar govori sv. Ciprian, ki pravi: ,,Kdor cerkve za svojo mater nima, tudi Boga za svojega očeta imeti ne more." —
Ne dajte se zapeljati tistim hudobnim kristjanom, ki zapovedi sv. cerkve zaničujejo, lomijo in z nogami teptajo. Ce vidite, da drugi slabi kristjani ktero cerkveno zapoved
prelomijo, ne posnemajte jih, da Boga ne razžalite in duše ne pogubite. —
Sklep.
Deržite se zvesto te svoje matere kat. cerkve, ki jo je Kristus postavil, ki so jo aposteljni po svetu razširali; poslušajte zvesto in radi, kar vas ona v imenu Jezusovem uči; kar vam ona v imenu Jezusovem zapoveduje, zvesto dopolnujte; tako bote pridni otroci matere katoljške cerkve; tako bote pa tudi v tej sv. cerkvi svoje duše enkrat zveličali. Oj da bi se to zgodilo, prosita velika prijatla božja, sv. aposteljna Peter in Paul za nas, zdaj in posledni čas! Amen.
Pridiga za 3. nedeljo po binkoštih.
(Homilija; gov. t)
„Ta grešnike sprejema in je ž njimi," Luk. 15, 2.
Vv od.
Dve čudne priliki smo brali v danešnjem sv. evangelju, priliko od zgubljene ovce in od zgubljenega dnarja. Kaj te dve priliki pomenite, lahko spoznamo. Sam Jezus nam je te priliki razložil in pokazal, da vsak grešnik je tista zgubljena ovca, tisti zgubljeni denar, kteri se zopet najde in k čedi Jezusovi nazaj pripelja, kader od gnade razsvetljen nevarni stan svoje duše spozna, svoje grehe zapusti in začne pravo pokoro delati. Takrat je grešnik zopet najden za večno življenje; in Jezus pravi, da je nad takim spokorjenim grešnikom, ki se je k Bogu nazaj podal, v nebesih veče veselje, kakor nad devetin-devetdesetimi pravičnimi, kteri pokore ne potrebujejo. Pa te dve priliki ne pomenite samo pokore grešnika in veselje, ktero je v nebesih nad spokorjenim grešnikom; iz njih se tudi učimo, kako velika je božja milost, ljubezen in prizanesljivost proti grešnikom, kako usmiljeni Bog grešnika čaka , da bi se poboljšal; kako mu ljubeznivo prizanaša, da bi se k njemu nazaj vernil, kako išče na mnogotere viže, da bi grešnika
zopet pridobil za večno življenje. O nezapopadljiva milost božja, ki nam jo danešnje sv. evangelje tako glasno oznanujel Le se pripravite, od tega kej več slišati!
Razlaga.
Bog noče smerti grešnika, ampak da bi se spokoril in zopet živel; ta vesela resnica je v priliki danešnjega evangelja zapopadena. Bog želi — Bog hoče grešnika oteti od večne smerti in njemu k nebeškemu veselju pomagati, ako si le tudi sam pomaga. Samo to že nam razodeva božjo neskončno ljubezen in usmiljenje proti nam. Ko bi Bog tega ne hotel, ko bi Bog tudi toliko ne želel, grešnika spreoberniti in zveličati , bi še vendar bil neskončno svet, pravičen in srečen sam v sebi, kakor tisti pastir še vendar dober in pravičen pastir ostane, kteri ima ovec in se mu ena ovca zgubi, če ravno svoje čede ne zapusti in svojega življenja v nevarnost ne postavi, da bi zgubljeno ovco zopet našel. Ce pa vendar tak pastir svojih devetindevetdeset ovec zapusti, in gre samo za eno zgubljeno ovco, dokler jo najde, tako po pravici rečemo od njega, to je dober,'zvest in skerben pastir; ta pastir ima pravo ljubezen do svoje ovce; ta pastir želi, da bi se nobena ovca ne zgubila, on želi, da bi se vsem prav dobro godilo! —
1. Glej tukaj, moj kristjan! ljubezen božjo proti ljudem! Devetindevetdeset ovec v priliki pomeni vse angele in zveličane duhove v nebesih; pomeni vse bogastvo, čast in slavo, ktero je božji Sin od vekomaj imel pri svojem Očetu. In zgubljena ovca pomeni celo človeštvo; zavoljo greha pervih staršev je bil pogubljenja vreden človeški rod. Nesrečni človeški rod, nesrečno človeštvo nazaj pripeljati v družtvo angelov, je zapustil božji Sin veličastvo nebeškega Očeta, je prišel na svet, in dal svoje življenje za nas. Ali če pomislimo ljubezen Jezusovo proti vsakemu grešniku posebej, tako pomeni devetindevetdeset ovec pravične, dobre kristjane, ki se na pravem potu proti nebesom znajdejo; zgubljena ovca pa pomeni grešnika, ki je božjo gnado zapravil in se ločil od svojega naj boljšega pastirja Jezusa. Pa tudi samo ena zgubljena ovčica, tudi samo en grešnik se Jezusu, našemu nebeškemu
pastirju toliko sinili, da tako rekoč vso svojo skerb na to oberne, kako bi zgubljeno ovco zopet našel in že pogubljenja vrednega grešnika zopet pridobil za nebesa. Oh, kdo zapo-pade to veliko ljubezen, ki jo Jezus proti nam ima! — Iz tega tudi lahko spoznamo , koliko vrednost ima pred Bogom samo ena človeška duša. Kako imenitna, kako veliko vredna mora tedaj samo ena duša biti, ker si Jezus sam toliko prizadeva, jo zopet najti, če se je od njegove črede zgubila in se v nevarnost postavila, večno pogubljena biti!
2. Ali pomislimo tudi, kako skerbno Jezus zgubljeno ovco išče. Priden pastir vsak večer svoje ovce prešteje, in hitro vidi, ako se je ktera zgubila. Tako dela tudi Jezus z nami. Ker je vsegavedoč, hitro vidi vsakega, ki njegovo čredo zapusti in se na grešne pota poda. Kader skerben pastir vidi, da se je ena ovca zgubila, se hitro na pot poda in zgubljeno ovčico iskat gre. Tako dela tudi Jezus z vsakim grešnikom. Kakor hitro je Boga zapustil in se podal na široko cesto razujzdanih, že Jezus za njim hiti, da bi ga otel tako velike nevarnosti in ga na pot k pravi sreči nazaj pripeljal. Kliče ga na ves glas, tla bi se vernil k svojemu ljubemu Očetu nebeškemu. Glej kristjan! kader ti velik greh storiš, in te začne peči tvoja vest, vidiš, to je pervi glas tvojega pastirja Jezusa, ki te išče in milo kliče: Ovčica moja! kaj si storila? zakaj si zapustila me? In če ti grešnik tudi to svojo vest preslišiš, Jezus ne neha, tebe dalej klicati in tebe k spreobernenju vabiti. Zdaj te začne klicati po glasu tvojih staršev in učenikov, po glasu tvojega spovednika in pridgarja. In če tudi na vse to ne porajtaš in le dalej greš po poti pregrešnega življenja, te začne Jezus na druge viže k sebi klicati in napeljevati k poboljšanju. Pošlje ti nadloge in ter-pljenja. Pošlje ti mnogotere težave, ki te začnejo silno tlačiti; pošlje ti bolezen na truplu, da bi ti na duši ozdravel. Vse to pride od ljubeznivega pastirja tvojega , da bi se k njemu nazaj vernil, greh zapustil in začel njemu samemu zopet služiti. Vse to stori skerben pastir, da bi svojo zgubljeno ovco zopet našel. Da zopet v priliki govorim: Kako težavno je tudi iskati zgubljeno ovco v dalni puščavi. Skerben pastir, ki zgubljeno ovco išče, mora lakoto, žejo in vročino terpeti,
gorki pot mu po čelu teče; prehoditi mora hribe in planine; čez skalovje in ojstro kamenje gre njegova pot, v bodeče ternje se večkrat njegove noge zapletejo, in kervave so mnogotere stopinje, po kterih je za zgubljeno ovčico hodil skerbni pastir. Ni mi treba, vam še le razlagati, kdo je ta skerbni pastir, ki je toliko terpel na poti, kader je iskal svoje ovčice. Da je Jezus ta ljubeznivi pastir, ki je prišel na svet zgubljeno ovčico, nesrečno človeštvo iskat in ga k zveličanju nazaj pripeljat, da je on tisti skerbni pastir, ki je takrat, kader nas je iskal, toliko bolečin, žalosti, pomanjkanja in revšine prestati moral, to že vi, ljubi poslušavci! tako dobro veste. In koliko si Jezus še zmirom, še dandanašnji prizadeva, zgubljene grešnike zopet najti, jih na pravi pot proti nebeški deželi zopet spraviti, od tega ste se vi gotovo že večkrat sami prepričali. Nič drugega tedaj ne vemo reči, kakor klicati na glas: Oh ljubezen božja, oh milost in dobrota, ki te človeška pamet nikdar za-popadla ne bo! — Oh ljubezen Jezusova, s ktero On nas grešnike ljubi, samo da bi nas enkrat v nebesih imel!
3. Kader najde pastir zgubljeno ovco, kakšno veselje je to! Kader Jezus najde grešnika, ki se spokori, oh koliko veselje je to za tega ljubeznivega nebeškega pastirja! Koliko milost mu Jezus skaže! Kader pride po dolgem iskanju sker-ben pastir do zgubljene ovčice, jo najde v veliki revšini. čisto blatna, ranjena in oslabljena med ternjem tiči. Ne more si sama pomagati. Ne more več sama ustati in k čredi se nazaj-podati. Tukaj leži uboga zapuščena ovčica, blizo smerti, brez vse tolažbe in pomoči. Zdaj jo pastir vzdigne, ji rano obeže, jo umije, z veseljem na ramo zadene in nazaj jo nese k svoji čredi, kjer ji zopet dobro bo. Glejte kristjani! ali ni ta zgubljena ovca prava, resnična podoba vsakega grešnika! — Oh kako reven je grešnik, ki je svojega Boga zapustil in se podal v službo peklenskega sovražnika. Ves ranjen na svoji duši, ves pobit in zmamljen na svojem sercu leži v blatu svojih pregreh, ves slab in reven leži v ternju svojih hudih strast in razvad zapleten blizo večne smerti, brez tolažbe, brez znotrajnega miru, brez pomoči, da bi si težavni stan svoje duše zboljšati zamogel. Zdaj pa pride ljubeznivi pastir Jezus, in ko grešnika tako nesrečnega zagleda, se mu v serce
usmili. Ne očita mu še le njegove nehvaležnosti, nespameti in hudobije, zakaj je njega zapustil, ampak poln ljubezni mu dušne rane zaceli, ga zadene na svoje rame, in z veseljem ga nese nazaj k svoji izvoljeni čredi, kjer se mu bo zopet pri svojem nebeškem pastirju prav dobro godilo. To se zgodi po posebni gnadi božji, ktera grešnika razsvetli, da spozna nevarni stan svoje duše, da svoje grehe resnično obžaluje, se jih čisto spove, in za tiste pravo pokoro stori. Na tako vižo mu jih Bog milostljivo odpusti in Jezus ga k svoji čredi, v število svojih zvestih služabnikov nazaj nese in zvesto redi na zveličanski paši svoje sv. cerkve na zemlji, dokler ga za-kliče k svoji izvoljeni čredi, ki se znajde v veselju kraljestva nebeškega. —
To je tedaj tista neskončna ljubezen božja, od ktere govori sv. Duh po preroku Ecehielu 18, 21.), rekoč: „Ce hudobnež čez vse svoje grehe pokoro stori, tako naj živi in ne bo umeri, in jaz se vseh njegovih hudobij, kar jih je doprinesel, nočem več spomniti." — Glej, o grešnik! kako milost-ljiv je Bog proti tebi, kakor hitro grehe zapustiš in se v resnični pokori k njemu nazaj verneš! Znotrajni mir pride zopet v tvoje pobito serce, in gnada božja, ki te je k pokori nagnila, tudi stori, da težave tvoje ojstre pokore z veseljem prenašaš in radovoljno delaš pokoro, da te je le ljubi Jezus zopet v število svojih ovčic vzel in tvoji duši tisti nebeški mir nazaj podal, kterega ti celi svet, veselje celega sveta, dati moglo ni. —
4. V sv. evangelju na dalej beremo: „In kader pastir zgubljeno ovco najde, jo zadene vesel na svoje rame; in ko pride domu, pokliče prijatle in sosede in jim reče: »Veselite se z menoj, ker sem našel svojo ovco, ktera se je zgubila." Lahko bi si kdo mislil, to že ne more tako veliko veselje biti za pastirja, ki veliko ovec ima, če že eno zgubi, pa jo zopet najde. Pri ljudeh zna tako biti; pri Bogu pa nikdar ne. če ravno Bog brez števila veliko ljudi ima po celem svetu, vendar ne smemo misliti, da mu ne more toliko na eni duši ležeče biti, če se že zveliča ali pogubi. Vsak grešnik posebej Bogu na sercu leži, in Bog nič tako ne želi, kakor to, da bi se grešnik poboljšal in spokoril. Vsak grešnik, naj bo
še tako globoko v hudobije zakopan, ima vendar nad seboj božjo podobo, neumerjočo dušo, za ktero je Jezus svojo drago rešnjo kri prelil. Zatoraj je pa tudi duša vsakega človeka, naj bo še tako hudoben, tako veliko vredna, da celi svet z vsem svojim zlatom in srebrom toliko vreden ni. To nam zopet pokaže neizrečeno ljubezen božjo, ktera še tudi do grešnika ni vgasnila. Za vsakega človeka so vrata božje milosti odperte, tudi za grešnika. Posebno veselje je za Boga, če se grešnik na duši zopet oživi. Iz tega vsega se učimo, koliko imamo svojo dušo obrajtati, ki je pred Bogom tako neizrečno veliko vredna, kako veliko veliko skerb moramo imeti, da je ne pogubimo. Učimo se, k: ko veliko moramo dušo našega bližnega ceniti, ki je tudi po božji podobi stvarjena, ki pred Bogom tudi visoko vrednost ima. Učimo se pa tudi, kako visoko moramo tudi obrajtati dušo grešnika, ki se še zmirom spoko-riti in poboljšali zna, dokler mu sam Bog tako milostljivo prizanaša in čaka na pokoro. Učimo se, kako moramo tudi mi pomagali grešnikom, da se bodo k Bogu nazaj vernili; kako moramo jih tudi mi svariti s prijazno besedo, jih podpirati z dobrim svetom, jim pomagati z lepim naukom, jih povzdigniti z dobrim izgledom, jih krepcali s pobožnimi priprošnjami, da bi jih gnada božja razsvetila in k pravi pokori nagnila. Tako bomo eden drugemu pomagali k zveličanju, kar smo že iz keršanske ljubezni storiti dolžni. Tako bomo eden drugemu k pokori pomagali, kar bo nam k pravi sreči, celim nebesom pa k veselju služilo. Zakaj sam Jezus nas tega zagotovi, ki pravi, „da bo v nebesih veče veselje nad enim grešnikom, kteri se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, kteri pokore ne potrebujejo."
Sklep.
Oh, ljubi kristjani! zapišimo si globoko v serce tolažbe polno resnico, da Bog noče smerti grešnika, ampak da bi se spokoril in živel. Zatoraj poslušajmo radi glas našega pastirja Jezusa, kteri nas vselej kliče nazaj k sebi skoz glas naše vesti, kader skoz naše grehe Boga zapustimo, in se v nevarnost večnega pogubljenja postavimo. Vernimo se vselej z zgrevanim sercom in ponižnim duhom nazaj k našemu Slov. Prijatel.	22
/
ljubeznivemu dušnemu pastirju dovoljno sprejel, nas na svoje k svoji čredi, kjer nas bo po enkrat k sebi vzeme, kjer se brez konca veselili! Amen.
Jezusu. On nas bo vselej ra-rame zadel in nas nazaj nesel dobrih pašah vodil, dokler nas bomo pri našem ljubem pastirju
Pridiga za 4, nedeljo po binkoštih.
(Homilija; od dobrega namena.) »Gospod na tvojo besedo bom vergel mrežo," Luk. 5, 5.
V v o (I.
Kmalo od začetka, ko je Jezus učiti začel, je storil čudež, od kterega nam današnje sv. evangelje pripoveduje. Zbiral si je Jezus aposteljne in učence, kterim je hotel po svoji smerti nauke sporočiti. Že je imel nekoliko tovaršev, ki so v njega verovali in ga za svojega odrešenika spoznali. Pa vendar ga še niso povsodi spremljali, ampak bili so nekaj časa pri Jezusu; kader je pa učiti nehal, so se pa zopet vsak na svoj dom vernili, in svoje navadne opravila in vsakdanje dela opravljali. Bili so večidel priprosti ribiči, ki so ribe lovili, tako se živili in si s tem opravilom pošteno svoj kruh služili. Da bi Jezus te ribiče za se pridobil, tako da bi oni vse zapustili in za njim šli, da bi oni vedno pri njem bili in ga povsod spremljali, je hotel Jezus ravno na morju velik čudež storiti,/nad kterim se bojo ti priprosti ribiči močno zavzeli. Iz čolna je Jezus enkrat ljudstvo učil, kakor v sv. evangelju beremo: „Kader je pa jenjal govoriti, je rekel Simonu: Pelji na globoko, in veržite svoje mreže na lov. Simon je pa odgovoril? in djal^Učenik! celo noč smo lovili in nismo nič vjeh"; trudili smo se, kolikor smo premogli, lovili smo, kakor smo vedeli in znali, pa vendar nič vjeli nismo, naše delo je bilo čisto prazno, pa na tvojo besedo bom vergel mrežo. In ko so bili to storili, so na enkrat zajeli tako veliko rib, da so se jim mreže začele ter-gati. Ko je Simon vidil ta čudež, ki ga je Jezus storil, je padel pred njega na svoje kolena, in je rekel: Gospod! pojdi
proč od mene, ker sem jaz grešen človek! Zakaj groza je obšla njega in njegove tovarše. Jezus je pa rekel Simonu: Ne boj se; od zdaj boš ljudi lovil. In so potegnili čolnič h kraju, so vse popustili in šli za Jezusom. To je prigodba današnjega sv. evangelja. Kaj se pa iz te prigodbe učiti hočemo. Lep in imeniten nauk sem vam iz tiste odbral. „Na tvojo besedo bom vergel mrežo", je Peter Jezusu odgovoril. Ker Ti rečeš, ker Ti želiš, ker Ti zapoveš, v tvojem imenu hočem še enkrat se dela lotiti. Iz tega dobrega namena je Peter s svojimi tovarši vred še enkrat mrežo vergel in loviti začel; glejte! kako obilno plačilo so iz tega dela prejeli, kterega so na besedo Jezusovo v njegovem imenu storili! Hočemo tudi mi tako delati, da naše delo prazno ne bo ; ako hočemo tudi mi imeti, da bo ljubi Bog blagoslovil delo naših rok, moramo tudi mi naše dela in opravila v imenu Jezusovem začeti, moramo tudi pri vsem našem djanju in nehanju dober namen storiti, in vse iz dobrega, čistega namena opravljati. Dober namen je serce keršanskega življenja. Dober namen vse naše dela v zlato spremenja, tako da pred Bogom vrednost in za-služenje zadobijo za večno življenje.
Zatoraj vam tudi danes od dobrega namena nekoliko govoriti želim! — Pripravite se!
Razlaga.
1. Kaj je dober namen? — Dober namen, kterega pri vseh naših delih imeti moramo, je djanje naše volje, po kterem vse naše misli, besede in djanja na Boga obernemo, in vse mislimo, govorimo in storimo zavolj Boga. Ali da me bote ložej zastopili: Dober namen je serčna želja, v vseh rečeh Bogu dopasti. Misli, besede in djanja pametnega človeka, dobrega kristjana morajo svoj cilj in konec imeti. Kteri cilj in konec pa morajo imeti, da bodo Bogu dopadljive, njemu pa koristne za čas in večnost! Vse misli, besede in djanja dobrega kristjana morajo le Boga za svoj pravi in zadnji cilj in konec imeti. To se reče: Pri vseh rečeh moramo tako misliti, kakor Bog hoče, tako govoriti, kakor je Bogu všeč, tako delati, kakor je božja sveta volja. Tako bomo tudi v vseh rečeh Bogu dopadli. Tak dober namen moramo storiti vselej in
22*
povsod, ktero delo koli začnemo ali končamo; naj se nam še tako borno in malovredno dozdeva. Tega nas uči tudi sv. Paul, ki pravi: „Ali že jeste in pijete , ali kaj drugega počnete, vse storite k božji časti." I. Kor. 30. In: „Vse, kar koli storite v besedi in djanju, storite v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, in iz hvaležnosti proti Bogu Očetu po njem." Kor. 3, 17. Pri vseh delih, v vseh rečeh, karkoli mislimo, govorimo ali delamo, naj bo opravilo in delo težko ali lahko, naj bo veliko ali malo, zmirom in povsod moramo dober, čist namen imeti. Vse moramo storiti zavolj Boga, vse le Bogu k časti, našim dušam pa k zveličanju. —
2. Pred Bogom le tudi dober namen našim delom vrednost in zasluženje da. Karkoli človek iz slabega namena stori, karkoli dela samo zavolj svojega dobička , ne pa zavolj Boga; karkoli stori, naj bo še tako veliko ali imenitno delo, če pa človek pri tistem nima dobrega namena, če človek pri svojem delu le svoj dobiček, le svojo čast išče, Boga pa pozabi, kteremu gre vsa čast in hvala, tako vse njegovo še tako imenitno delo, vsa njegova čast in slava tega sveta, pred Bogom, ki v človeške serca gleda, nobene vrednosti, nobenega zasluženja nima. Vse je prazno, vse zastonj, kar ni storjeno iz dobrega namena zavolj Boga. Ako pa človek v vseh rečeh, karkoli misli in poželi, karkoli dela in opusti, dober namen ima, in vse stori v božjem imenu, zavolj Boga, tako bodo vse njegove dela zasluženje imele za večno življenje. Vsako malo opravilo, ki ga ljudje skoraj nič ne ob-rajtajo, bo pred Bogom veliko vrednost zadobilo, če se stori iz dobrega, čistega namena. Žejnemu čioveku kozarc merzle vode podati, je vendar mala reč, ki se lahko stori. In vendar pravi Jezus: „Kdor svojemu bratu kozarc vode poda v mojem imenu, kdor to stori zavolj mene, iz dobrega namena, svojega zasluženja zgubil ne bo." Jezus je enkrat v tempeljnu gledal, kako so ljudje v cerkveno škrinjico dnarje dajali. Prevzetni farizeji so velike denarje dajali, tako da so jih vsi vidili. Neko ubogo udovo zagleda Jezus , ki je pa samo dva vinarja v škrinjico spustila. In Jezus je rekel, da je ta udova več dala, kakor vsi drugi. Pa ne zato, ker je težko dala, morebiti svoji zadnji denar, ampak zato je več dala, kar se
zastopi, zato je pred Bogom več zasluženja imela, ker je ona ubogaime dala iz dobrega namena , farizeji pa so scer veliko več dajali, pa le iz slabega namena, ljudem dopasti, zavolj časti in hvale tega sveta. —
Nar manjše reci, nar slabše opravila , ako se v božjem imenu opravijo, pred Bogom svoje zasluženje imajo. Zatoraj je sv. Magdalena Paciška svoje sestre večkrat opominjala, vse njih opravila, naj še bodo tako majhne, Bogu darovati; in da bi tega nikdar ne pozabile, jih je večkrat prašala, zakaj one to ali uno delo storijo, če so rekle, zato, ker to tako biti mora, ali ker se že iz navade zgodi, jih je lepo posvarila, rekoč: „Pazite, da svojega zasluženja ne zgubite. Bog le nad tem veselje ima, kar se na njega oberne, kar se zavolj njega stori." —
3. Zdaj vam pa še povedal bom, kako, na kako vižo dober namen storiti imate. Pred vsem drugim skerbite, svoje serca greha čiste ohraniti in svoje hudo poželenje vkro-titi. Zakaj kdor tega ne stori, in si tega storiti ne prizadeva, mu tudi dober namen nic ne pomaga. K dobremu namenu še ni zadosti, reči: „Vse naj bo Bogu k časti, vse naj bo storjeno iz ljubezni do Boga." Kdor greh ljubi in ga zapustiti noče, pravega, dobrega namena pri svojih delih storiti ne more. Kar z besedo postavi, z djanjem podera, Bogu necast dela in njega žali, naj bi še s tako lepimi besedami dobre namene delal, in obetal ljubezen do Boga. Grešnik Bogu ne more dopasti, dokler si ne prizadeva, se poboljšati. Zatoraj pervo, kar storiti imamo, je, greh sovražiti, ga opustiti in le dobro ljubiti; potem še le znamo pri našem djanju in nehanju take dobre namene storiti, ki bodo dopadljivi Bogu. Pa tudi je potreba k dobremu namenu, da pri vsem našem djanju in nehanju svojo lastno voljo zatajimo in le božjo sveto voljo spol-niti hočemo, da ljubezen do samega sebe morimo, in vse storimo le iz čiste ljubezni do Boga, da pri naših delih in opravilih ne iščemo časti in hvale tega sveta, ampak da na sam sebe čisto pozabimo in le božjo čast povišamo, da le tistemu vselej in povsod čast in hvalo dajemo, kteremu vsa čast in hvala gre. Na tako vižo tedaj dobre namene delajmo. Vse naše misli, naše poželenja, naše besede, djanje in nehanja na Boga
obračajmo, Bogu darujmo; že v jutro, kader se prebudimo,dober namen storimo za celi dan. Pa tudi večkrat čez dan, pred vsakim imenitnim opravilom, tudi pred vsakim še tako majhnim delom ta dober namen ponavljajmo, in recimo: „Naj bo to delo Bogu k časti, meni pa k zveličanju. Kader težko delamo, recimo: „Naj bo v božjem imenu, iz ljubezni do Jezusa tudi težko delati hočem." Kader nam kaj po volji ne gre, recimo: »Ljubi nebeški Oče! ne moja, ampak tvoja sveta volja se naj zgodi vselej in povsod." Kader nas kdo kaj razžali, in nas jeza hoče posiliti, recimo: „0 Jezus! kteri se nikoli nisi po krivici jezil, kteri si svojim nar večim sovražnikom iz serca odpustil, daj tudi meni poterpežljivo, ponižno, pohlevno serce." Kader nam kdo kako krivico stori, recimo: „0 Jezus! ki si zavoljo mojih grehov toliko krivice in hudega prestal, naj tudi jaz to krivico iz ljubezni do tebe voljno terpim." Kader svoje vsakdanje, navadne dela opravljamo, recimo večkrat saj v mislih: „Tudi te moje slabe opravila naj bodo Bogu k časti darovane." Kader nam kaka velika skerb na sercu leži, kader nas kakšna sila tlači, kader nam kakšna težava žalostne ure pripravlja, recimd takrat: „S tisto žalostjo in britkostjo, ki si jo ljubi Jezus zavolj mojih grehov na oljski gori imel; s tisto žalostjo in britkostjo, ki je tlačila ljubeznivo serce tvoje matere Marije, kader je ona pod tvojim križem stala, naj bo vsa moja žalost in težava sklenjena, pa Bogu darovana." Kader smo srečni, in kako nedolžno veselje zauživamo, kader smo mirnega duha in prav iz serca veseli, takrat recimo: „Hvala tebi, ljubi Bog! za veselje, s kterim naše serca napajaš; vse to veselje, moja sreča in mir naj bo tebi k časti darovano." —
Sklep.
Glejte, ljubi kristjani! tako delajmo tedaj vsak dan, pred vsakim opravilom in delom dobre namene, če že ne vselej z besedo, vsaj v našem sercu tiste vselej obujajmo! Naše misli, naše serca, naše zdihljeje k ljubemu Očetu nebeškemu povzdi-gujmo, kader dolžnosti našega stanu opravljamo. Na tako vižo bodo vse naše misli, besede, djanja, vse naše velike in male dela Bogu dopadljive, pa tudi večnega življenja vredne
postale po zasluženju Jezusovem. Pravi, čist, dober namen bo vse naše djanja, vse naše opravila v zlato spremenil, s kterim si enkrat nebesa prikupili bomo! Amen.
Pridiga za 5. nedeljo po binkoštih.
(Nekaj od opuščanja; gov. R. S.)
„Jaz pa vam povem, da vsaki, kteri se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe."
Mat: 5. —
V v o d.
Imeli so judje postave, ki so se glasile: „Ti nimaš ubijati, ti nimaš prešestovati, ti nimaš krasti." Te zapovedi so posebno farizeji na videz spolnovali. Varovali so se koga umoriti, prešestovati, komu kaj vzeti in krivico storiti. In so se torej za pravične imeli pred ljudmi. Ali zraven tega so pa vendar v svojem sercu jezo kuhali do svojega bližnega , so ga žalili in mu življenje grenili; so v svojem sercu gerdo, nečisto poželenje imeli; so drugim škodovali s tim, da so jih obrekovali, opravljali na dobrem imenu , in so druge zaničevali. Jezus pa, ki vidi v človeško serce, je tudi farizejem očital njih pravičnost pred svetom, jih je hinavce imenoval, jih je primeril pobeljenim grobom, ki so tudi od zunaj lepi in Čisti, od znotraj pa polni mertvaških kosti, gnjusobe in gnilobe. Pokazal je Jezus očitno, da to ni nobena pravičnost, če kdo svojega bližnega ne umori, njega pa vendar žali, se nad njim jezi, ga sovraži, zaničuje in mu škodo dela, kjer koli zamore; pokazal je Jezus, da ni nobena pravičnost, če kdo ne prešestuje v djanju , v svojem sercu pa vendar hudega poželenja ne zaduši, in se tako vendar pregreši zoper tistega , ki v serce vidi in sodi.
Zatoraj je opominjal svoje učence, in jih svaril pred krivo pravičnostjo, rekoč: „Resnično vam povem, ako ne bo obilniša vaša pravičnost, kakor pismarjev in farizejev, ne poj-dete v nebeško kraljestvo." Ljubi moji! tiste besede, s kterimi je Jezus farizejem njih hinavšino in* krivo , pravičnost očital, tudi nas zadevajo. Veliko se jih tudi med nami znajde, ki
mislijo, da so že pravični, če nobenega ne ubijejo, če ne pre-šestujejo, če nič ne ukradejo, v svojem sercu pa vendar jezo in serd nosijo do svojega bližnega, eden drugega sovražijo, eden drugemu hudo želijo, eden drugemu odpustiti in se spraviti nočejo. O kristjani moji! to ni prava pravičnost, to ni življenje po nauku Jezusovem, s tako pravičnostjo tudi vi ne pojdete v nebeško kraljestvo. Hočete vi zapoved božjo čisto dopolnovati, hočete prave pravičnosti doseči pred Bogom, listo pravičnost, ktero nas Jezus uči, morate se tudi jeze in sovraživa varovati proti svojemu bližnemu, morate njemu iz serca odpustiti, ako vas je razžalil; morate vse tako iz serca ljubiti, prijatle in sovražnike, kakor nas je Jezus učil s svojim izgledom. Da bodete torej resnično pravičnost dosegli, ki Bogu dopada, in vaše duše enkrat zveliča, vam hočem danes imenitno resnico naše sv. vere na serce položiti, ki zasluži, da bi jo človek pogostoma si na misel jemal in po tisti ravnal. In ona se tako glasi:
„Odpusti svojemu bližnjemu, tako bo tudi Bog tebi odpustil." Od te resnice bom dalej govoril v imenu Jezusovem; le zvesto poslušajte!
Razlaga.
Ko bi nas Bog za vsak greh hitro, ko ga storimo, po zasluženju kaznoval, gotovo nas bi že malo jih pri življenju bilo. Tako govori že tedaj kraljevi prerok David: „Ce nam boš naše grehe zarajtal, Gospod , kdo bo pred tebo obstal?" Ps. 129, 3. Premislimo svoje pretečeno življenje in spoznali bomo, da smo pred Bogom veliki grešniki. Kolikokrat smo ga že razžalili, in ga zapustili našega dobrega Očeta v nebesih, ki nas vendar toliko ljubi? Kako bi zamogli odgovor dati od našega življenja, kako bi znali upati, odpuščanja naših grehov, če pomislimo, kako malo smo večkrat na Boga porajtali? Če s kakim imenitnim človekom govorimo, pomislimo na vsako besedo, ktero izrečemo, da ga ne žalimo. Kolikokrat smo pa že z našim naj večim Gospodom nebes in zemlje govorili v naših molitvah, pa vendar nismo naše misli pri njem imeli, naše serce ni občutilo, kar so usta govorile. Kolikokrat smo že Boga razžalili, da smo prazno raztreseno molili? Kako bi zamogli
čez to rajtengo dati, ko bi nas Bog po zasluženju sodil? Ce pomislimo, koliko nepotrebnih, ali clo še pregrešnih besed smo že govorili; kolikokrat kaj govorili zoper svojega bližnega, kar mu je škodovalo na dobrem imenu, koliko pohujšljivih pogovorov smo imeli, ki so še druge v greh zapeljali? Kako bi mogli od tistih rajtengo dati, ko bi nas Bog na sodbo zaklical? Koliko se ljudje pregrešijo s tem, da lažejo, ogovarjajo, krivo sodijo, gerdo poželjujejo, se jezijo, prepirajo, preklinjajo, pi-jančevajo. To so očitni grehi. Od tega se zna vsak sam prepričati. Kaj bi še le rekel od tistih grehov, ki se na skrivnem storijo, od kterih noben nič ne ve, kakor huda vest, ki grešnika peče, in pa Bog, kteremu nič skritega ni? Oh ljubi kristjani! spoznati moramo ponižnega serca, da smo veliki grešniki, ki ne zaslužimo nič dobrega, ampak ostre kazni zavolj naših hudobij. In glejte veliko ljubezen in milost božjo! Bog nam vendar hoče vse naše grehe odpustiti in zbrisati, če tudi mi odpustimo našim sovražnikom, ki so nas razžalili. Zakaj Gospod sam pravi: „če bote svojemu bližnemu pregreške odpustili, bo tudi vam vaš nebeški Oče odpustil, ako pa vi ne bote drugim odpuščali, vam tudi vaš Oče vaših grehov odpustil ne bo." Mat. 6, 14. »Odpustite, pravi Jezus, in odpuščeno vam bo." Luk. 6, 37. »Kdor se pa brani, svoje dolgove tako lahko in hitro poplačati, se nima več nebes zanašati", govori sv. Avguštin. Ali ne samo odpustiti, ampak tudi pozabiti moramo, kar se je zgodilo bilo. Kdor pa zmirom misli na tisto žal besedo, ki mu jo je kdo rekel; kdor zmirom misli na tisto krivico, ki mu jo je sovražnik storil; kdor zmirom misli na škodo in nesrečo, v ktero ga je hudobni človek pripravil, tisti nima nikoli pravega miru; tisti svojemu sovražniku ni iz serca odpustil, tisti sam sebe nesrečnega dela. Kako nehvaležen je tak človek, ki noče pozabiti malega razžalenja, ki noče pozabiti male reči, ker mu je Bog vendar veliko odpustil in pozabil na vse njegove grehe. Ko bi se mu tudi Bog ne grozil, večno pogubiti ga, bi že samo zategavoljo svojemu sovražniku imel odpustiti in na vse pozabiti, ker ga to nepokojnega stori, in mu dušni mir jemlje , dokler še v sercu sovražtvo do bližnega ima. Ali ker pa takega človeka večne kazni čakajo, ki se s svojim sovražnikom noče prav in
resnično spraviti, kaj bi zamogli še kaj bolj nespametnega misliti, kakor tukaj zavolj neke male reči nepokojno, nemirno živeti, tam pa tudi večno pogubljeni biti? —
Ne reci, ljubi moj! razžalenje je preveliko, jaz mu ne morem odpustiti. To ni, začesardelj se nočeš spraviti, nočeš odpustiti svojemu sovražniku; pravi uzrok tvoje dolge jeze je le td, ker ti ne misliš na svoje lastne grehe, ker ne misliš na pekel, ker ne misliš na ojstro pravičnost božjo, po kteri bo enkrat vsak prejel, kar si je zaslužil, dobro ali hudo. — Ali misliš, da je to morebiti sramota za tebe, če ti sam od sebe k svojemu sovražniku stopiš, mu prijazno besedo ponudiš, mu roko podaš? Misliš, da je to sramota za človeka, če dobro delo stori? Le to bi bila prava sramota za tebe pred Bogom, ko bi ti tako dolgo čakal, dokler tvoj razžalnik pride in te za odpuščanje prosi. Glej, tako zgubiš ti tudi vse zasluženje pri Bogu; zakaj le tisti si zasluži nebeško plačilo, neumerljivo krono, kteri je pervi, kteri sam od sebe stopi k svojemu sovražniku, mu roko poda, in se ž njim zopet spravi, kteri se ne sramuje tega storiti, kar nam Jezus tako živo priporoča, rekoč: „Ne odlagaj od dne do dne, od leta do leta s svojim bližnim se spraviti."
Ali ti praviš morebiti: meni je ta človek preveliko krivico storil, on je meni preveč škodoval na mojem poštenju, on je mene preveč razžalil, jaz mu tega ne morem odpustiti. Povej pa meni, kolikokrat si pa ti Boga še več razžalil, mu še večo nečast storil, kakor tebi tvoj bližni? In vendar ti je Bog odpustil, če si ga prosil za odpuščanje in se resnično poboljšal. Zakaj pa ti zdaj nočeš svojemu bližnemu odpustiti, ki se je enkrat prenaglil in tebi brez premislika kako hudo besedo rekel? Ali vedi, da tudi pri Bogu ne boš več usmiljenja našel, če v svojem sercu jezo deržiš in se nad svojim sovražnikom maščuješ. Zakaj zadele te bodo strašne besede sv. Jakoba, ki pravi od takega terdo vratnega človeka, rekoč: „Tisti bo sodbo brez usmiljenja imel, kteri usmiljenja skazal ni." 0 vari se torej, proti svojemu razžalniku neusmiljen, terdoserčen biti. Vari se nad njim se maščevati, to ne gre tebi. Prepusti Bogu maščevanje, on je tisti, ki bo sodil tebe in tvojega sovražnika, on je tisti, ki bo enkrat vsakemu dal,
kar si je zaslužil. Tebi pa ne gre nič drugega, kakor da svojemu sovražniku odpustiš, da vse pozabiš, kar se je tebi krivice godilo, da za svojega sovražnika moliš, kakor te opominja sam Jezus, da svojemu sovražniku za hudo dobro delaš; glej, tako boš ti spolnil zapoved ljubezni do svojega bližnega, tako boš ti storil, kar ti bo enkrat v nebesa priti pomagalo. Le enega sovražnika imaš, ki ti zmirom hudo želi, s tistim se nikoli ne spravi; to je peklenski satan. Tistega si ne smeš nikdar za svojega prijatla storiti. Proti vsem drugim razžal-nikom pa bodi prizanesljiv; odpusti jim iz serca, če se je že kaj žalega pripetilo med vami, premagaj svojo jezo, kakor opominjajo besede sv. pisma, ki pravi; „Vaša jeza naj mine pred sončnim zahodom." Spravi se hitro s svojim bližnim, ne odlagaj tega storiti; zakaj bolj ko odlagaš, bolj težko se bo to zgodilo. Premisli enkrat prav resnično, koliko škodo človeku jeza in sovražtvo prinese; kako jo Bog sovraži, kako jo kaznuje; premisli enkrat, da vser tvoje molitve niso uslišane pred Bogom, dokler svojemu sovražniku ne odpustiš; premisli, da vse tvoje dobre dela nič ne pomagajo, če pa jezo in serd do svojega bližnega v sercu imaš. Torej si k sercu vzemi besede Jezusa, ki pravi: „če tvoj dar prineseš k altarju, in se tam spomniš, da ima svoj brat kaj zoper tebe; pusti ondi svoj dar pred altarjem, in pojdi poprej spravit se s svojim bratom in tedaj pridi in daruj svoj dar."
Sklep.
Tako storimo tudi mi! Odpustimo radi in tudi Bog nam bo odpustil. Ce nam ravno včasi težko dene, vendar premislimo, koliko plačilo nas pa v nebesih čaka, če mi kaj težkega storimo iz ljubezni do Boga. Oh odpustimo še danes eden drugemu, če kaj proti komu imamo; poglejmo kako Jezus še na križu rad odpusti in za svoje sovražnike moli; poglejmo, kako Jezus rad med nami prebiva, nam vsem svoje gnade deli, nam vsem rad odpušča, če smo ravno njegovi sovražniki, ki smo ga že večkrat razžalili. O tako bodimo mi usmiljeni proti našim razžalnikom; odpustimo jim iz celega serca, skažimo vsem ljudem dobrotljivost, usmiljenje in milost, in tudi mi bomo milost dosegli. Amen.
— 348 — Pridiga za 6. nedeljo po binkoštih.
(Od milošne; gov. A. P.)
„ Množica se mi smili, ker glejte! tri dni so že pri meni, in nimajo kaj jesti,"
Mark. 8, 2.
Vvo (I.
„Množica se mi smili, ker glejte! tri dni so že pri meni, in nimajo kaj jesti", tako je rekel naš zveličar svojim ucen-com, in s temi besedami je usmiljenje do lačnega ljudstva pokazal. Ni mu bilo mogoče gledati, da ljudje lakote terpijo, njegovo ljubeznjivo serce ga je gnalo, jim v njih potrebi pomagati. Kako pa on, ki je sam revno živel, v puščavi toliko množico nasititi hoče? Ne sprašujmo še le; to nam sv. evangelje razložno pove. Usmiljeni odrešenik, kteri je iz ljubezni do nas sam od dobrot drugih ljudi na svetu živel, je raji čudež storil, kakor da bi bil stradati pustil ljudstvo, ki je s tolikim veseljem za njim šlo in s tolikimi željami njegove nauke poslušalo.
Kaj pa, ljubi kristjani! se iz tega Jezusovega izgleda nam učiti gre? Ali ne usmiljenja do revnih, potrebnih ljudi? čudežev delati, kakor Jezus in jim pomagali mi scer ne moremo, tega Bog tudi ne tirja od nas; to pa nam zapoveduje, da jim po svoji moči, po svoji premožnosti pristopimo. Se pa najdejo marsikteri od lakomnosti preslepljeni ljudje, kteri svoje revne brate v potrebi brez vse pomoči zapuščajo , in če tudi sami v obilnosti živč, do njih nobenega usmiljenja nimajo Zato vam hočem danes govoriti od tega, „da smo dolžni ubogaime dajati in hočem nektere imenitne nauke od te resnice vam na serce položiti." Pripravite se!
Razlaga.
1. Da je milošno dajati od Boga zapovedano, to že iz tega sprevidimo, kar Bog, narviši sodnik, poslednji dan pogubljenim poreče: „Poberite se, jim poreče, vi zaver-ženi! v večni ogenj; ker sem bil lačen, mi niste dali jesti." Zatoraj so premožni milošno dajati dolžni, če hočejo, da ne
bodo enkrat te strašne sodbe zaslišali. Toda, kadar je treba ubogaime dajati, ali kleremu revnemu pomagati, takrat malokdo spoznati hoče, da je bogat ali premožen, in vsak se rad s tem izgovarja, da le toliko premore, kolikor sam potrebuje. Pa inarsikterim zmed takih bi se ravno to odgovorili zamoglo, kar je nekdaj sv. Peter Ananiju in njegovi ženi Safiri rekel. Ta dva mu nista po pravici povedala , in si nekoliko premoženja, kar sta bila za njivo dobila, skrivaj prihranila: „Zakaj sta se od satana premotiti dala, da hočeta sv. Duhu lagali, in od dnarja, ki sta ga za njivo prejela, skrivaj sebi priderže-vati?" Dj. ap. 4, 3. Ravno bi hotel takim premožnim reči, kteri se le po krivem revne delajo: Ali menite, da Bog za vaše blago, za vaše premoženje ne ve? Le počakajte časa in vam bo Bog vsevedni pokazal, kako ste svoje premoženje obračali, in kako bi ga bili obračati imeli! Kar ste dali za nepotrebne reči, vas bo potem zavolj vaše domišljene revšine na laž postavilo. Zastonj se bote enkrat izgovarjali, da je že vaš stan tako napeljal, ali pa da so šege in navade sveta in druge take okolišine tako nanesle, da ste veliko svojega premoženja za take nepotrebne ali clo napčne reči po-tratili, in toraj revnim niste podeliti, nič pomagati mogli; ali Jezus Kristus vas ne bo po šegah in navadah sveta, temuč po svoji sveti postavi sodil.
Pa jaz nisem gospod svojega premoženja , kteri poreče, dolžen sem ga oberniti in skerbeti za svoje mi od Boga dane otroke; to mi toliko pobere, da mi za revne nič ne ostane. Tako pravijo nekteri, in nekaj prav imajo; zakaj posebno usmiljeno in božji volji zoperno bi bilo, ko bi kdo svojim lastnim otrokom ljubezni ne skazoval, ko smo še svoje sovražnike ljubiti dolžni. Pa naj vendar nekaj vprašam: Ali je mar res, da vselej in povsod nar bolj le svoje otroke v mislih imate? Nekteri mislijo na nje le takrat, kadar jim kdo od milošne govori; če jim pa dopada, za kakšne kratkočase dnar tratiti, takrat jim pa za otroke ni mar. Marsikteri otroci pač dobro vedo, da njih starši igrajo, pijančevajo in druge kratkočase vganjajo, in tako svoje premoženje zapravljajo, otroke keršansko izrejati in preskerbljevati pa v nemar puščajo. Kako je torej verjeti, da taki le na svoje otroke mislijo in
zato revnim nič pomagati ne morejo? Ali ni očitno, da je pri njih to le prazen izgovor? Pa ko bi tudi res samo na otroke mislili, in svoje premoženje za nje obračali, ali menite, da bi s tem svoje dolžnosti že popolnoma dopolnili? Nikakor ne; tudi na Boga, sami na se in na večni prid svojih otrok misliti morate! Bog sam je rekel: »Kdor svojega sina ali svojo hčer bolj ljubi kakor mene, mene ni vreden." Ali bi se pa ne reklo to, da svoje otroke bolj ljubite, kakor Boga, ko bi njim vse, revnim pa nič dati ne hotli? Jezus sam se je očitno za revne potegnil, rekoč: »Kar ste kteremu teh nar manjših storili, ste meni storili." Ko bi torej revnim pomoč odrekli, bi jo Bogu odrekli, kteri jo v imenu revnih od nas imeti hoče. Zatoraj tudi svojim otrokom vsega, kar premorete, dati in prepustiti ne Smete, ker bi scer Boga žalili, kteri tudi ubogaime dajati zapove. Ali mar nismo dolžni, za srečo svojih otrok skerbeti? bodo kteri rekli. Ja, kristijani! toda pristaviti je treba, da ne bote svojemu lastnemu zveličanju v škodo ravnali. »Vi se bojite, pravi sv. Krizostom, da bi se vaši otroci po vaši smerti pošteno preživiti ne imeli; veliko bolj pa se bati morate, da bi po svoji smerti vi sami za se na zgubi ne ostali. Zakaj, ko bi svoje otroke obogatili, do revnih pa neusmiljeni bili, bi svoje večno zveličanje v nevarnost postavili." Skerbite torej za svoje otroke, pa skerbite za nje tako, da sami svojega zveličanja zgubili ne bote. Če bote do revnih usmiljeni, bo to tudi vam in vašim otrokom v prid zaleglo. S tem si bote nebesa služili, in še vaši otroci bodo deležni molitve revnih in milosti Jezusa Kristusa, ker jim bote z milošno žegen božji zadobili in jim s tem veliko več pomagali, kakor bi jim še toliko premoženja zapustili. Bog jih bo kakor dober oče v svoje varstvo vzel, in če tudi vas že več imeli ne bodo, jih bo zoper vse nasprotnike in sovražnike varoval.
Pa porečete, da to dolžnost, milošno dajati, scer spoznate, da so pa še druge težave, ktere vas od tega zaderžujejo; ker je namreč revnih silo preveč, in med tem silnim številom tudi veliko goljufov. To je drug izgovor; ga hočemo malo pre-vdariti.
2. Nekteri pravite: Revnih je silo preveč, vsem pomagati nismo v stanu. Da bi vsem pomagati morali,
tega vam tudi Bog ne zapoveduje, če le nekterim, kar je v vaši moči, pomagate, bote še svojo dolžnost dopolnili. Da je pa revnih silo veliko, je pa zlo ravno to krivo , ker je pravi duh keršanstva zginil in ljubezen v sercih ugasnila, posebno pri takih, kteri bi ubogim lahko obilniše pomagali!
Kterim revnim pa hočemo pomagati? bodo morebiti kteri vprašali; ker skušnja uči, da jih je dosti tudi goljufov med njimi, to je dosti takih, kteri so pomoči nevredni. Marsikteri namreč zavolj zložnega življenja, iz lenobe beračijo, da jim delati ni treba; marsiktere žene le dobickarijo, da bi si več pridobile, in beračijo za svoje rokodelstvo imajo; nekteri se le na videz slabe, bolne, ranjene delajo, da bi s tem druge ljudi slepili in k usmiljenju obudili; nekteri pa vse, kar dobe, zapijo in zapravijo, in boljše žive, kakor veliko drugih, ki terdo delati morajo. Res je, moji kristjani! da se pri revnih marsikdej take sleparije in goljlije uganjajo; res je, da taki in posebno, če so še terdni in delati zamorejo, pomoči niso vredni ker bi se s tem le potuha in lenoba podpirala. To pa nar bolj le tiste berače zadeva, ki se iz ptujih krajev po svetu vlačijo. Vendar je pa tudi to res, da jih je veliko tudi v resnici potrebnih.
Zlasti pa vas pri tem na revne domače fare opominjam, ktere podpirati vam je perva dolžnost; pri teh se tudi ne bote lahko goljfali, ker jih poznate, ker veste, kteri so pomoči v resnici potrebni in vredni, ker tudi veste, da pomoč, ktero jim skažete, dobro obračajo. Najdejo se bolniki, kteri nimajo nobene pomoči, in se še komej preživeti zamorejo; najdejo se družine, ki nič zaslužiti nimajo in si komej svoje življenje ohranijo; slišite, da so tu ali tam ljudje po ognju ali drugi nesreči ob vse prišli. Ce takim pomagate, se vam ni treba bati, da bi to, kar jim daste, slabo obernjeno bilo. Marsikdej slišite, kako hudo nektero družino v ti ali uni hiši revšina stiska in jim za živež in obleko terda hodi, prositi pa jih je sram; pomagajte jim, kolikor morete, ker ravno taki so nar bolj pomoči vredni. Da bo pa vaša mtlošna pri Bogu več zasluženja imela, jim po kterem drugem človeku pošljite; tako bote ravnali po Jezusovi besedi, ktera pravi, da naj leva roka ne ve, kar desna deli.
Mem tega, moji kristjani! se vam pa tudi ni bati preveč, da bi kleremu nevrednemu kej ne podelili, ker sv. Krizostom pravi: „Boljše je, če se tudi nad kterim revnim goljfate, kakor pa da bi ostro preiskovali, komu da bi vam nic dati ne bilo." In ko bi se po nevedama tudi do kterega goljufa usmiljene skazali, vendar svojega zasluženja zgubili ne bote, ker si v revnem Jezusa Kristusa misliti morate. Vselej je bolje, ko bi kdo iz prevelike ljubezni tudi goljfan bil, kakor pa da bi iz lakomnosti terd in neusmiljen bil. Ali menite, da so med temi 5000 ljudmi, ki so za Jezusom v puščavo šli, vsi brez greha bili? in vendar je storil čudež in jih je vse nasitil. Ali menite, da so med tistimi revnimi, ki so se pri smerti pobožne Tabite jokali, vsi nedolžni bili? in vendar jim je sv. Peter to dobrotljivo mater v življenje obudil. „Ne zanicujmo torej nobenega siromaka, pravi sv. Gregor Nizanski, njih jok in zdihovanje pri Bogu veliko velja, njih roke so scer slabe, nepotrebne na svetu, toda proti nebu povzdignjene so močne. Bog velikokrat njih molitve uslišal ne bo, ki jo za se opravljajo; uslišal pa jo bo, kadar jo za tiste opravljajo, kteri jim usmiljenje skažejo." Glejte, tako govori ta sv. ucenik, da bi zlasti bogate in premožne k usmiljenju do revnih spodbode!. Bog daj, da bi tudi te moje besede serce marsikterega ome-čile, kteri je dozdaj skop ali neusmiljen bil! Toda hitro nekteri spet drug izgovor najdejo, in pravijo, da ubogaime dajati ne morejo, ker so zdaj časi prehudi. Premislimo malo še ta tretji izgovor.
3. Jezus Kristus ni zapovedal, da bi le takrat ubogaime dajali imeli, kadar je zemlja obilno rodila, kadar se je vsako delo dobro splačalo in vsaka kupčija prav spod rok šla, kadar so ljudje vsega v obilnosti dobili. Zapoved Gospodova velja za vse premožne, vsem revnim v prid, in za vse čase. Zastonj se tedaj izgovarjate, da so letine slabe in časi prehudi. Ce so časi hudi za vas, kteri vendar še kej premorete, koliko hujši morajo biti za tiste, kteri clo nič nimajo, in kteri dru-gaci živeti ne morejo, kakor od pomoči, ki jo od vaše ljubezni pričakujejo! če so časi hudi, vas ravno to še bolj priganjati mora, do revnih usmiljeni biti; zakaj, kolikor hujši so časi, toliko več je revnih, in potem toliko manj takih,
kteri bi jim na pomoč prišli. Tako je že nekdaj sv. Bazili razsodil, kteri je ravno zavolj nesrečnih časov, ki so takrat bili, premožne opominjal, da bi toliko bolj usmiljeni do ubogih bili. „Po pravici, jim je rekel, vam Bog zaklade svoje vse-gamogočnosti zapira, ker vi svoje zaklade ubogim neusmiljeno zapirate; on vam svojo pomoč odteguje, ker jo tudi vi revnim odtegujete; on vašemu polju rodovitnosti ne da, ker je vaša ljubezen omerznila; on se po vaši molitvi ne da omečiti, ker se tudi vi po molitvi ubogih omečiti ne daste; če torej hočete, da bi se Bog vas usmilil, se tudi vi revnih usmilite. Milošna je nar gotovši pomoček, si žegen z nebes zadobiti in nesrečne čase ustaviti. Če tudi nimate veliko, dajte s tisto udovo v Sa-repti malo, kolikor uterpeti zamorete , in že to bo dosti, da bote jezo Gospodovo utolažili in njegovo usmiljenje pridobili." Tako, moji kristjani! govori sv. Bazili; tako zaverne vse tiste, kteri se izgovarjajo, da so terdi, hudi časi. Jaz mislim, da sle iz tega prepričani, da je tudi ta izgovor prazen, in da se potem takem tudi vi dolžnosti in zapovedi rešiti ne morete, pridno ubogaime dajati.
Morebiti bi se pa kdo s tem izgovarjal, da bo na smertni postelji kej več dal, ali v kteri dober namen kej več izročil ali zapustil. Ali bi vas pa to že pred Bogom opravičilo? Ce kteri na to čaka, da bi na smertni postelji za revne kej več dal ali zapustil, ali ste si pa gotovi, da bote čas imeli, oporoko narediti? ali se ne more zgoditi, da bi nagle smerti umerli? Pa kaj ko bi tudi nagle smerti ne umerli, in ko bi tudi še čas imeli, nekoliko svojega premoženja za uboge izročiti; koliko bi jih med tem lahko lakote umerlo, kterim bi bili pomagati zamogli! Koliko revnih Lazarov bi pred vašimi očmi konec vzelo, kteri bi svoje pritožbe zoper vas v Abrahamovo naročje pred božjega sodnika prinesli! O glejte toraj , da se goljfali ne bote! Zakaj čeravno je dobro, pobožne ustanove ali štiftenge za uboge delati, se mora vendar tudi na pričujoči stan revnih misliti, da se zapoved božja dopolni; scer bi se vam bilo bati, da bi vas tista strašna sodba ne zadela, ktero bo enkrat božji sodnik nad vsemi tistimi izrekel, kteri niso usmiljenja skazati hotli: »Poberite se spred mene, vi zaverženi!
Slov. Prijatel.	23
v večni ogenj; bil sem lačen, in mi niste dali jesti; bil sem žejen, in mi niste dali piti; bil sem nag, in me niste oblekli!" Zastonj potem porečete, da ste hotli na smertni postelji to storiti, da vas je pa smert prehitela. Jezus Kristus vas bo sodil in vam spoznati dal, da je bila vsak čas vaša dolžnost, bližnjemu usmiljenje skazovati. Resničen je zato že tudi pregovor, kteri pravi: Kdor hitro pomaga, dvakrat pomaga.
Sklep.
Premislite zdaj, ljubi moji poslušavci! noben izgovor vas ne izgovarja dolžnosti ubogaime dajati. Presodite in spoznajte iz tega svojo veliko dolžnost, revnim usmiljenje skazati, ker brez tega ni zveličanja. Spomnite se, kterim je Bog obilniše blaga in premoženja dal, da ga vam je zato dal, da bi ga ne le sebi, ampak tudi svojemu bližnjemu v prid obračali, in si s tem nebesa služili. To so svetniki vse čase spoznali; zato tudi ni nobenega med njimi, kteri bi ne bil po svoji moči za revne skerbel in veliko svojega premoženja njim prepustil. Nekteri pa, ki sami nic niso imeli, so pa pri premožnih mi-lošne prosili le zato, da so drugim revnim pomagati zamogli. Tega, moji kristjani! vam Bog scer ne zapoveduje , da bi za druge prositi in milošne pobirati morali; to pa Bog vsem zapoveduje, da vsak po svoji moči in premožnosti revnim pomaga. če imate obilno, vam rečem z besedami starega Tobija, dajte obilno; ce imate malo, dajte malo dobrega serca — in bote imeli zaklad v nebesih, si bote božjo milost v tem in v prihodnem življenju zadobili: milošna kakor pravi sv. pismo, tudi obilno grehov pokrije!
Slišim in vem, da ste dobrega, usmiljenega serca; zato toliko bolj zaupam, da si bote to, kar sem vam povedal, dobro v spomin in serce utisnili, in zanaprej še toliko zvestejše po tem poducenju to svojo dolžnost spolnovali. Posebno pa pri tem za to skerbite, da bole zlasti domačim in drugim resnično potrebnim iz pravega namena pomagali, da ne bote s tem ne lastnega dobička, ne hvale in časti pri ljudeh,
ampak le božjega dopadanja iskali, da bote pri Bogu plačilo prejeli in sodni dan med tistimi se znašli , ki jim Jezus poreče: „Kar ste kteremu svojih marmanjših bratov storili, ste meni storili." Amen.
Keršanski nauki.
XLVI. Glej katekizem: „Sedem poglavitnih grehov."
V v o d.
Prečudno lepa je človeška duša, kader se v stanu posvečujoče gnade božje nahaja. Bog tako dušo neizrečeno ljubi. Vsi angeli in svetniki nad njo dopadenje in veselje imajo. Oj pač srečna je taka duša, ki se z oblačilom gnade božje oger-njena pred celo nebeško trumo tako prečudno lepo svetli! Pa kaj da pa tudi toliko in tako mogočnih sovražnikov ima, ki jo hočejo te dušne lepote obropati, ki jo vedno zalezujejo in ji dušno oblačilo božje gnade in ljubezni raztergati hočejo! Poznate vi te sovražnike? Sedmeri poglavitni grehi so, kteri kakor sedmere tiste peklenske kače, od ktere sv. Janez v skrivnem razodenju govori, človeka vedno obdajajo, v njegovo serce silijo in njegovo dušo umoriti hočejo. Da bote, ljubi kristjani! te svoje dušne sovražnike prav spoznali in se jim stanovitno branili, vam jih hočem na kratko popisati. Hočem vam pa tudi tisto orožje pokazati, s kterim bote vse svoje dušne sovražnike lahko premagali. Za danes bom samo od štirih pervih poglavitnih grehov govoril. Razložil vam bom, kaj je:
1. Napuh, 2. kaj je lakomnost, 3. kaj je nečistost in 4. kaj je nevošljivost? — Učili se bote, te grehe iz celega serca sovražiti; ljubiti pa tiste čednosti, ki so tem grehom nasproti postavljene. Zvesto poslušajte!
Razlaga.
1. Napuh je preveliko spoštovanje samega sebe, in napčno poželenje časti in hvale tega sveta. Napuh stori, da se človek zavolj svojih pravih ali samo domišljenih lastnosti
23*
in prednosti preveč obrajta, se čez druge povišuje in boljšega šteje, kakor so drugi ljudje. Temu grehu je čednost ponižnosti nasproti, po kteri pa človek živo spozna, da sam iz sebe nič ni, nič nima, nič ne premore, ako mu Bog svoje gnade in pomoči ne da; pa tudi živo spozna svojo revšino in slabost in popa-čenost svojega serca. To je tista čednost, brez ktere nismo v stanu, Bogu dopasli, ako bi po naših mislih še toliko dobrega, hvalevrednega storili. In ravno to je pri napuhu tista pregrešna slepotada človek zavolj lepih lastnost in svojih dobrih del sam sebi čast in hvalo daje namesto Bogu, od kterega vse dobro ima, in kteremu samemu tedaj vsa čast in hvala gre. Napuhnež tedaj Bogu krade čast in hvalo, kar je ravno pred Bogom in pred ljudmi strašen, velik greh. Napuh je poglaviten greh; zakaj iz njega še veliko drugih grehov izvira. „Napuh je slehernega greha začetek", že v sv. pismu stare zaveze tako beremo. (Sir. 9, 15.) Iz napuha pride prevelika ljubezen do samega sebe in lakomnost časti in hvale pred ljudmi. Prevzetnež tudi sam sebe hvali, povišuje, in zaničuje svojega bližnega. Iz napuha tudi izvira zaničevanje Boga, sv. vere in katoljške cerkve; zakaj gerda prevzetija , ki v sercu gospodari, človeku ne pripusti, da bi svojo spaceno voljo božji volji podvergel in božjim in cerkvenim zapovedim pokoren bil. Napuh je vsake krivovere pervi oce bil. Napuhnež se tudi necimerno oblači, se s svojo lepoto, s svojim premoženjem, s svojo učenostjo, s svojim stanom pred ljudmi baba. Iz napuha pride tudi veliko prepira, krega in sovražtva med ljudmi. Veliko hudega iz tega greha zvira; zatoraj se po pravici glava ali izvirk vseh drugih grehov imenuje. Zatoraj ga pa tudi sam Bog toliko sovraži in ojstro kaznuje. Me bote prašali, kaj nam je storiti, da se tega strašnega greha obvarjemo? In na to vam odgovorim: ako bote s pravo ponižnostjo svoje serca ogradili, tudi gerdi napuh nikdar v tistem gospodaril ne bo. Bodite resnično ponižni. Ne mislite visoko od sam sebe, ampak nizkih misli vedno bodite. Imate kaj dobrega nad seboj, ne pripisujte lega sam sebi, ampak le Bogu, s kterega gnado in pomočjo ste to dobro storili. Premislile večkrat svojo slabost, svojo revšino, svojo pregrešnost. To vas bo gotovo ponižalo. „Ti nisi ponižen , o človek! pravi kardinal
Bona, ker sam sebe ne poznaš." Kaj pa je vendar človek? Ah! slaba in revna stvar na zemlji, vsemu hudemu podver-žena. Od kod je tedaj tvoj napuh, ti slaba, uboga, nar rev-niša stvar? Premisli enkrat svojo veliko revšino in slabost in čisto gotovo ponižen boš." Premislite, ljubi moji! tudi to: kako je Bog prevzetne angele ojstro kaznoval. V večni ogenj jih je zavergel. Ravno to se tudi vam zgoditi zna, ako bi napuh v vašem sercu gospodaril. Tega Bog rie daj! Bodite vselej iz serca ponižni. Jezus in Marija sta nam v ponižnosti naj lepši izgled. Jezusu in Mariji se pa tudi vsak dan za dar ' ponižnosti priporočajte! —
2. Drugi poglavitni greh je lakomnost. Od tega greha pravi sv. pismo , da je korenina vsake hudobije. (I. Tim. 6.) Kaj pa je lakomnost? — Lakomnost je nezmerno , preveliko poželenje po dnarjih in časnem blagu. Kteri po dnarjih in po bogastvu neumno hrepeni, kteri le v velikem premoženju svojo srečo išče in nar veče veselje ima; kteri se v posvetno blago tako zaljubi, da celo serce na tisto naveže; kteri si spravlja dnar in blago, pa ne zato, da bi ga po pameti in po božji volji sam zaužival in tudi drugim pomagal, ampak samo zato, da bogastvo, blago in denar v skrinji ima, tak človek je la-komnik, in se zoper Boga, zoper svojega bližnega, in zoper sam sebe hudo pregreši. Zoper Boga se pregreši, ker posvetno blago bolj ljubi, kakor Boga. „Lakomnost je moliko-vanje", piše sv. apostel Paul (Kol. 3, 5.); zakaj dnar, to je rnolik, kterega lakomnik moli in časti, to je njegov Bog, kte-remu po besedah Tertuliana, slep človek vse svoje misli in skerbi, vse svoje djanje in nehanje daruje, ja tudi svojo dušo in večno zveličanje v dar prinese. In kolika hudobija vendar to je, ako človek časno, minljivo blago, prah te zemlje bolj ljubi, kakor neskončno ljubeznivega, veličastnega Boga! Take slepote nas Bog ob vari! —
Lakomnik se pregreši zoper svojega bližnega, ker mu v sili ne pomaga, ker mu nič dobrega ne stori , kakor bi imel po nauku sv. vere storili. Pregreši se pa tudi zoper sam sebe, ker si po lakomnosti na svoji duši toliko škodo stori. Lakomnik si zapre vrata v nebeško kraljestvo. ,,Vedite in za-slopite, da lakomnik nima deleža v kraljestvu božjem"; nam
pričuje sv. apostel Pavi. (Efež. 5, 5.) h lakomnosti izvira jeza, nevošljivost, zvijača, krivica, goljfija, kriva prisega, neusmiljenost do svojega revnega bližnega, neobčutljivost do božjih, svetih reči, to so tiste hude rastline, ki mnogokrat le v lakomnosti svojo korenino imajo. Kam človeka lakomnost za-pelja, tega žalosten izgled je nam Judež Iškariot. Varite se ljubi moji! lakomnosti. Ne privežite svojega serca na tako blago, ki samo na sebi nobene vrednosti nima, ki ga lahko zgubite, ki ga enkrat zapustiti morate, ampak le takih zakladov si na-spravljajte, ki vam celo večnost ostanejo, dobrih del in ker-šanskih čednosti. Premišljujte večkrat minljivost vsega posvetnega; premišljujte revšino Jezusovo in Marije, in sram bi vas bilo, ako bi pa vi po bogastvu in posvetnem premoženju tako silno hrepeneli. Bodite toliko več radodarni; zauživajte časne dobrote hvaležnega serca in po pameti, pa tudi svojemu bližnemu radi podajte od tega, kar vam je Bog bolj obilno podelil. Radodarnost naj zaljša vaše serce. Bodite proti svojemu bližnemu dobrega, usmiljenega serca, in tudi vi bote pred Bogom enkrat usmiljenja dosegli.
3. Tretji poglavitni greh je nečistost. Od tega greha sem že pri šesti božji zapovedi govoril. Ker je pa ta greh Strašno nevaren, in ker sv. apostel Pavi na ravnost pravi, da nečistniki ne pojdejo v nebeško kraljestvo, vam hočem še enkrat od tega greha v kratkem govoriti, vam nekoliko pomoč-kov zoper nečistost pokazati; pa tudi tisto lepo, lepo čednost priporočiti, ktera je ravno temu grehu nasproti. —
Nečistost je nevkroteno, neporedno poželenje po mesenih 4 slastih. Nečistost človek uganja in se pregreši, ako kaj gerdega radovoljno premišljuje, ako kaj gerdega v svojem sercu po-željuje, ako kaj gerdega govori ali posluša, ako kaj gerdega gleda ali se ga dotikuje, ako kaj gerdega v djanju stori, in ako tudi druge napeljuje v gerdi, nesramni greh. V zakramentu sv. kersta človeška duša oblačilo gnade božje obleče in se Bogu posveči; duša postane božja prijatlica; pa tudi truplo bo za božji tempel posvečeno. Sv. Duh pride v njega prebivat. „Ali ne veste, da je vaše truplo tempel sv. Duha, kteri v vas prebiva?" Tako sv. apostel Pavi govori. Iz tega hote spoznali, kako strašno se tisti pred božjim obličjem pre-
greši, kteri z nečistnim grehom tempel božji oskruni, Duha božjega od sebe prežene in potem peklenskemu duhu svoje serce zroči. To je vendar hudobija, da se popisati ne da. Zategadelj pravi sv. Ambrož te besede: „Zavolj nobenega greha ne beremo, da bi bilo Bogu žal, da je človeka stvaril, kakor zavolj nečistosti." (I. Moz. 6.)
Nečistost je pa tudi poglaviten greh. Iz njega brez števila drugih grehov izvira. Nečistnik je v stanu, vsako zapoved prelomiti. Iz tega greha pride oslepljenje pameti, po- _ zabljenje na Boga, na smert in večnost, oterpnost volje, obupanje, zadnič pa večno pogubljenje. Oh varite se vendar tega strašnega greha. Mislite vendar, da nismo za ta svet, za nečiste sladnosti stvarjeni, ampak za nebesa. Kdor pa hoče v nebesa priti, mora tukaj z čistim telesom, in z čisto dušo Bogu služiti. Mislite večkrat, da Bog je povsod pri vas in vaš desni angele varh. Bog vse vidi, Bog vse ve, njemu se nikjer skriti ne morete. Molite radi, posebno na čast Marije device; ona vam bo dar čistosti sprosila. „Cujle in molite", da v skušnjavo ne padete. Pa tudi svete zakramente radi in pogosto prejemajte; tako se bote tega greha lahko varovali. Ljubite čistost, to je, tisto čednost, ki vas Bogu in angelom nar bolj prijetne stori. Bodite čisti v svojih mislih, besedah in zaderžanju, in globoko si zapišite v svoje serca besede Jezusove, kteri pravi, da le tisti bojo Boga gledali, ki so čistega serca. —v
4. Šterti poglavitni greh je nevošljivost. Da je nevošlji-vost velik greh, že lahko iz tega spoznamo, kar sv. pismo od nevošljivosti govori: „Po nevošljivosti hudičevi je smert prišla na svet, in kteri so na njegovi strani, njega posnemajo", (Modr. 2, 25.); tako že sveti Duh v stari zavezi govori. Kaj pa je nevošljivost? — Nevošljivost je žalost nad dobrim, kar bližni ima , kakor "da bi bilo lastnemu dobremu škodljivo. Nevošljivost je pa tudi velik greh, to že iz tega vidimo, ker je na ravnost tisti poglavitni zapovedi Jezusovi nasproti, ki nam zapove, svojega bližnjega ljubiti, kakor sam sebe in mu vse dobro iz serca vošiti. Iz nevošljivosti pa tudi veliko drugih grehov izvira. Posebno pa obrekovanje, opravljanje, kriva sodba in sovražtvo svojega bližnega, veselje,
kadar se mu hudo, in žalost, kader se mu dobro godi. Nevošljivost izvira večidel h napuha, ali pa iz lakomnosti.
Zatoraj se varite teh grehov, da tudi nevošljivi in se tako pregrešili ne bote. Pomislite, da nevošljivost nobenemu drugemu ne škoduje, kakor le vam sam sebi. Nevošljivost vas pripravi ob mir in srečo vašega serca , ob gnado božjo in večno zveličanje. Zakaj pisano je: „NevošIjivci božjega kraljestva posedli ne bojo." Gal. 5, 21. Kdor je nevošljiv, je hudiču podoben. On je ljudem nevošljiv, da so srečni , in še v nebesa priti zamorejo. Kolika sramota, kolika hudobija, ako je kerščeni človek nevošljiv, in tako samemu hudiču podoben postane! —
Sklep.
Varite se, Ijnbi kristjani! nevošljivosti. Le s tisto čednostjo svoje serca kinčajte , ki je temu grehu ravno nasproti: s serčno, pravo, keršansko ljubeznijo do svojega bližnega. Ljubite se med seboj, kakor bratje in sestre enega očeta, kteri je v nebesih. Veselite se z veselimi, in žalujte z žalostnimi; eden drugemu vse dobro delajte, tako bote božjo poglavitno zapoved izpolnovali. Globoko si zapišite v svoje serca tiste besede, ki je Jezus svojim ijčencom pri zadni večerji rekel: „Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil; nad tem bojo ljudje spoznali, da ste moji učenci, ako se med seboj ljubite." Amen.
Nauk od gnade božje.
(Dalje.)
4. Pa, ker so po rodu vsi ljudje enako vkrivičeni ali zadolženi, ker so vsi z grehom rojeni, in v gnjusobo izvirne ali poerbane spačenosti zapleteni, zakaj se tudi Bog tega usmili in tega ne?
Na to vprašanje ti odgovorim s sv. Pavlom: „0 človek, kdo si ti, da bi se z Bogom prickal!" Vendar ti toliko v kratkem rečem: Ce smo vsi enako vkrivičeni in zadolženi, vsi že v rojstvu z izvirnim ali poerbanim grehom močno
ognjušeni, torej smo vsi otroci pogubljenja, in nihče nima pravice do gnade in do zveličanja, ker Bog ni nikomur nic dolžen, da bi povračeval; in ko bi nas vse zapustil in zaver-gel, bi le po svoji neskončni pravici delal in nihče bi se ne mogel pritožiti, ker pravica ni krivica, Rim. 9, 15.: „Ce se pa usmili, kterega se usmili, in mu milost podeli, kogar se usmiliti hoče", to je, če komu gnado podeli, zato ni nikomur krivičen, zakaj on je gospodar. Tudi tukaj se lahko reče: „Prijatel! jaz ti ne delam krivice .... Ali mi mar ni pripu-ščeno s svojim storiti, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, če sem jaz dober?"
Vendar je dostaviti: Velika našemu in zapopadku vsih ljudi zagernjena, in le v neskončni previdnosti božji shranjena skrivnost je skrivnost poklica do gnade , v ktero se ni izpu-ščati, temuč le na kolena pasti, in s sv. Pavlom zdihovati, Rim. 11, 13.: „0 visokost bogastva, božje modrosti in znanja! kako nezapopadljive so njegove sodbe in neizvedljive njegove pota! Zakaj kdo je spoznal misel Gospodovo, ali kdo je bil njegov svetovavec?" Vsem pa je svet s sv. Avguštinom dati: „Pustite veliko več Sinu človekovega med slednjo starostjo iskati in zveličati, kar je bilo zgubljenega , kot pa, da bi se prederznili neizvedljive sodbe preiskovali, zakaj nad nekterega z ravno tisto krivico obloženega pride njegova milost, nad nekterim pa njegov serd prebiva."
5.	Ali se gnada opravičenja, ki jo človek zadobi, 'zamore zopet zgubiti?
Gnado opravičenja človek lahko in hitro zgubiti zamore, in jo, o joj! le prevelikokrat zgubi. Se le reči se zamore, da se ta gnada malokdaj celo do konca zvesto ohrani. —
Ali ne vidimo s to gnado obdarovanih stebrov omagati? Angeli v nebesih, Adam in Eva v raju, Savi na kraljevem sedežu, in Juda v apostoljsko službo povzdignjen. Vsi ti in več drugih je svoj poklic zgrešilo in gnado zapadlo. Torej bi se pač marsikomu reči zamoglo , kar je Jezus Jeruzalemu izgovoril: „Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi."
6.	Ali se pa ta gnada, če se zgubi, zamore zopet doseči?
Res je, če se gnada opravičenja zgubi, jo je še mogoče zadobiti; vendar pa, da se ne spozabiš, in vse preprederzno te gnade ne zapravljaš, ti je ne bom od razsvitljenih učenikov izgovorjene resnice zamolčal: Vse ložej je to zgubljeno gnado zadobiti, in vse bolj redko se doseže, kot mi mislimo in si obetamo; zgodi se pa tudi po pogostem, da se ta gnada, ko se zgubi, nikdar več nazaj ne zadobi, ker jih je malo najti, da bi pravo in resnično pokoro storili; zakaj veliko jih je, da si po taki pokori ne prizadevajo, veliko pa tudi, da od take pokore še pravega zapopadka nimajo , toraj le pri goli vnanjščini ostanejo, duha pa zgreše, in ne premislijo, da čerka ubija, in da le duh oživlja. Da pa vam resnico še bolj pri— terdim, pustim sv. Pavla govoriti, Heb. 6, 4.: „Zakaj ni mogoče, da bi oni, ki so bili že razsvetljeni, in so tudi nebeški dar okusili, in so deležni postali sv. Duha — zraven pa so dobro besedo božjo, in moči prihodnjega sveta pokusili, — in so padli, da bi bili k pokori ponovljeni, ker zopet Sinu božjega sami sebi križajo in zasramujejo."
7. Kdaj bo pa gnada opravičenja človeku odvzeta?
Gnada opravičenja ne bo nikdar in nikomur na celem svetu odvzela; le samo smertni greh človeka tiste obropa. Zakaj Bog je zvest in nikogar ne zapusti ne z delovno, ne s posvečujočo gnado, razun če poprej človek njega zapusti. Nikdar tedaj Bog ne začne pervi človeka zapuščati; vselej v tem človek začetek stori. Če namreč človek svoje serce začne temu svetu odpirati, službo božjo leno opravljati ali celo opuščati, skušnjav iskati, svojim počutkom streči, postavo zatajevanja v nemar devati i. t. d., se zgodi, da moč gnade pri njem pešati začne, dokler ne ugasne, ko vanj strupena sapa smert-nega greha pride. Sv. Prosper pravi: „Ravno kakor moramo dobre dela božjemu navdihovanju prilastiti, moramo hude dela njim pripisati, kteri greše. Zakaj oni niso bili od Boga zapuščeni, da bi Boga zapustili, temuč oni so Boga zapustili, in torej so bili zapuščeni. Le po svoji lastni volji so iz dobrega v hudo zašli." In sv. Tridentinski zbor jo zlocno izgovori: „Bog namreč s svojo gnado opravičenih drugač ne zapusti, kakor če poprej oni njega zapustč,"
8. Kaj nam se je iz zdaj rečenega učiti?
Iz zdaj rečenega naj si kristjan tele žlahtne nauke izvzame; če želi svoji duši večno zveličanje oskerbeti: a) V strahu in trepetu naj doprinaša delo svojega zveličanja. Sv. Tridentinski zbor nam takole govori: »Dokler je človek še v življenju, naj si nihče celo tako terdno ne obeta, da je gotovo v samo Bogu znanem številu izvoljenih; ravno, kot da bi mu ne moglo več spodleteli, ali kot da bi ne mogel več grešiti, ali kot da bi obljubo imel, da ga bo gotovo gnada božja k pravi pokori privodila, če bo grešil; zakaj vsega tega, in če je v številu izvoljenih, nihče ne ve, in vedeti ne more, razun komur bi Bog sam razodel." Ravno tako si tudi od daru stanovitnosti, od ktere je rečeno: »Kdor bo do konca stanoviten ostal, bo zveličan", nihče obljubiti ne more, da bi ga gotovo do konca ohranil, in kterega daru si ne more od drugot, kot le od božje vsegamogočnosti pridobiti, dasiravno nam je vsem na božjo pomoč čez vse terdno zaupanje postaviti." In sv. Avguštin nas do tega zveličanskega straha s temi besedami napeljuje: »Bog je v pravo in dobro spoznal, povsod med število svojih odvoljenih nektere slabe, nestanovitne na-mešati, da bi njegovi odvoljeni si nobene gotovosti v dobrem ne delali, kterim bi ne bilo dobro v tej gotovosti živeti."
b)	Naj se iz tega prepriča, da je vse prazno, ali na kogar koli drugo moč, zunaj na moč božje gnade zanašali se. Ali na pomoč božje gnade naj pa z vsem zaupanjem svojo skerb zverne, zahaj sv. Jakob reče, Jak. 1, 5.: »Ako pa kdo izmed vas potrebuje modrosti, naj je prosi od Boga, kteri vsem obilno da, in nikomur ne oponaša: in ona mu bo dana."
c)	Da pa mi ne bomo imeli praznega zaupanja , to je, da bomo tudi res to od Boga prejeli, kar si prejeti obetamo, večno zveličanje, in pomoči tisto zadobiti, kar je posebno gnada božja, nam je z zaupanjem v Boga skleniti molitev, post, mi-lošnjo in druge dobre dela, sosebno pa skerbeti , da imamo vedno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokriva obilno grehov. Sv. Tridentinski zbor nas tako uči, rekoč: »Kteri mislijo , da stoje, naj gledajo, da ne padejo , in naj s strahom in trepe-tanjem delajo delo svojega zveličanja kot sv. Pavi pravi:
„v trudih, v čuvanju, v postih, v milošnji, v molitvah, v darilih, v čistosti."
„Bati se jim je namreč, ker jim mora biti znano, da so le do upanja časti, ne pa že do časti prerojeni, in da se jim je vojskovati z mesom, s svetom, s hudičem, kterih sovražnikov pa nikakor drugač premagati ne zamorejo, kakor z gnado božjo." In sv. Avguštin, ko razlaguje tele besede sv. Jakoba: „Jezika pa ne more nihče ukrotiti: on je nepokojna hudoba, poln smertnega strupa reče: če jezika ne zamore noben človek ukrotiti, je tedaj k Bogu pribežati, dff bi nam jezik ukrotil; če bi ga namreč ti okrotiti hotel, bi ne zmagal, ker si človek .... Tedaj je treba Boga prositi, da bi se človek ukrotil." Kar sv. Avguštin v teh besedah od zapeljevanja jezika govori, velja od vseh drugih skušnjav, in kar od molitve reče, velja od vseh drugih dobrih del.
d) Akoravno se nam je slednjega greha sploh, in že le sence greha varovati, bati in ogibati, pa vendar posebno pri tej priložnosti vas pred lenobo v službi božji svarim, zato, ker je to neka splošna pregreha, ktere se pa malokdo zave, ker nad seboj nic kaj unajnega hudega djanja ne ugleda, vendar se pa ž njo gnade tistega nevrednega stori, kteri le na serce gleda in kteri ni le razžaljen z hudobnimi • deli, temuč tudi z opuščanjem ali z zamudo dobrih del. Kar nam Jezus dopove, ker reče, da še ni zadostno, zadobiti nebeško kraljestvo, le reči: Gospod! Gospod! temuč tudi voljo Očeta nebeškega dopolnovati. Kaj pa je volja nebeškega Očeta? „To pa je volja božja, vaše posvecenje", do kterega posvečen ja se pa pride po poti popolnamosti, da pridno obračamo talente in obilno doprinašamo dobrih del. Torej je bil nepridnemu hlapcu talent odvzet, ko ga je zakopal, in ga ni v pridobljenje dobrih del obernil, in drevo brez dobrega sadu je bilo prekleto, devicam pa, ko jim je olja zmanjkalo, so bile vrata zaklenjene, in gospod išče le delavcov, ne pa lenuhov v svoj vinograd.
Pod lenobo v službi božji si pa ni le misliti opuščanje cerkvene službe božje, temuč neka mlačnost, v kteri človek nerad in le z nevoljo opravlja, kar božjo čast in zvelicanje naše duše zadeva, ali pa še celo opušča. To velja od cerkvene ali domače molitve, to velja od poslušanja ali premiš-
ljevanja božje besede, to velja od sv. pogovorov in prejem-ljenja sv. zakramentov, to velja od dopolnjenja dolžnosti svojega stanu, kot tudi od dobrih misel in namenov pri navadnih delih in opravkih, to velja od napeljevanja samega sebe kot tudi bližnjega do dobrih del i. t. d.
Sv. Ambroži v pričevanje tega nauka tudi svojo besedo da, rekoč: „Dobri Bog hoče imeti prizadevanje, in do prizadevanja moči podeljuje." In sv. Janez Jeruzalemski pravi: „Dar božji se ne podeljuje lenim. Gnada je namreč pomoč človeški slabosti; pomoč se pa ne daje spijočim, temuč čuje-čim in letečim."
(Dalje pride.)
Govor za dvestoletni jubilej ,
kar se so bile žlahtne svetinje Gospodovega terpljenja v Zihpolsko cerkev prenesle. Gov. M. H.
„Vojšakov eden je njegovo stran s sulico odperl, in kmalo je tekla iz nje kri in voda." Jan. 19, 34.
V vod.
Pred štiristo leti je v Vetrinskem samostanu živel pobožni opat Gerard, tega imena drugi. V izhodni kapelici, kjer je zdaj božji grob, vidiš njegovo v terdi kamen vsekano podobo, in kamnatno pismo ti oznanuje, da je ta mili mož trikrat vidil sv. meslo Jeruzalem. Vnet svete ljubezni do svojega zveli-čarja Jezusa Kristusa je hotel pobožni Gerard viditi sv. deželo, ktero je vclovečeni Sin božji svojo ljubo domovino imenoval; hotel je poljubiti sv. stopinje, ktere so s potom in kervjo Jezusovo posvečene; hotel je moliti na oljski gori , na Kalfarii in drugih mestih svete dežele. In trikrat je svoje pobožno romanje tje in nazaj izpeljal. Kakor pobožni romarji, ki na sv. Višarje, v Marija Celj ali na kak drug božji pot hodijo, svojim otrokom ali znancom kako podobico ali kak drug spominek za žegnanje prineso, je tudi opat Gerard svojim duhovnim sinom, Vetrinskim minihom, predrago žegnanje donesel iz svete dežele, žlahtne svetinje terpljenja in smerti Gospodove.
Veselo, hvaležno in pobožno so verni minihi žlahtno žegnanje svojega duhovnega očeta Gerarda sprejeli, imenitne svetinje v Vetrinski cerkvi, v posebni slonokosteni posodi hranili in visoko častili. Bili so dolge leta minihom, fari in soseščini v hudih in dobrih časih nar drajši zaklad in spominek.
Preteklo je med tem dve sto let. Na stolu pobožnega romarja Gerarda, na opatskem stolu Vetrinskega samostana je sedel opat Vilhelm, imenitni dobrotnik lete Žihpolske cerkve. Že tedaj se je tu na Žihpoljah preč. mati Marija v velikem oltarju častila, božjo službo so pa Vetrinski minihi oskerbovali. Kakor nekdaj mili romar Gerard je tudi opat Vilhelm posebno pobožnost imel do britkega terpljenja Kristusovega; ljubezen in gorečnost do premišljevanja britkega terpljenja našega Gospoda in zveličarja višati in razširjati, je izidal tam kapelico božjega groba, po podobi sv. grobne kapele v Jeruzalemu, je vpeljal bratovščino britke smertne težave Gospodove, in je počastil in obogatil to Žihpolsko cerkev z žlahtnimi svetinjami, ktere so se dosihmal v Vetrinju hranile in častile. Opat Vilhelm je dal lepo sre-berno, pozlačeno monštranco narediti, in v njo žlahtne svetinje, med njimi svetinjo svete kervi Jezusove, špilo ternjeve krone in košček sv. križa, zakleniti. V tej monštranci s svetinjami je nesel Vihelm presv. rešnje telo od bližnjega štacijona z veliko slovesnostjo pervikrat v to cerkev, in od te dobe se svetinje kot nar lepši zaklad tu hranijo in častijo.
To se je zgodilo leta 1659 — danes se opravlja veseli dvestoletni spomin, kar so žlahtne svetinje sem bile prenesene. Preljubi bratje in sestre v Kristusu Jezusu! kako slovesno in vredno se ta dvestoletnica opravlja, sami vidite. Naš milost-ljivi knezoškof, premili višji pastir Valentin, so na ponižno prošnjo častitljivega gospod fajmoštra imenitni praznik današnji v jubilej povzdignili, ker so po pobožnem sercu svojem sami prišli božjo službo opravljat, in po oblasti, ktero so od sv. Očeta papeža Pija za vsako cerkev, kjer pervokrat sv. škofovsko veliko mašo pojo, dobili, za današnji dan popolnoma odpustek dovolili vsem pobožnim dušam, ktere tukaj zakramente svete pokore in rešnjega Telesa vredno prejmejo in na njih na-4 men molijo. To so storili, kakor sami v svojem dopisu na
gospod fajmoštra reko: »Oživljati keršanski duh in sveto po-božnost med kristjani."
Povabljen v današnji jubilej keršansko besedo govoriti, se deržim lepih besed premilega gospoda in škofa in kličem: Resnično, današnji dan mora verni keršanski duh v nas oživljati; in od tega hočem danes vam govoriti:
1.	Keršanski duh oživljajo imenitne svetinje, ktere da-
nes častimo;
2.	keršanski duh oživljajo prelepe molitve, ktere danes opravljamo.
O Gospod in Bog Jezus, zveličar moj! podpiraj me v tej sveti uri; skoz tvojo rešnjo kri, skoz tvojo ternjevo krono^ skoz kervavi križ tvoj, prosim te, pošlji nam sv. Duha; meni, da le tebe in tvojo hvalo oznanujem , mojim poslušavcem pa, da jih moja slaba beseda omehci, tolaži in poboljša!
Razlaga.
1. Sv. apostel Janez pripoveduje: »Tisti veliki petek, ko je Jezus med dvema razbojnikoma na križu umeri, so judi, da bi ne ostale na križu trupla v veliki sabotni dan, Pilata prosili, da bi se jim kosti poterle, in da bi se s križa sneli. Vojšaki so toraj prišli, in so pervemu sicer sterli kosti in drugemu, ki je bil ž njim križan. Ko so pa do Jezusa prišli, so vidili, da je že mertev, in mu niso kosti sterli, ampak eden vojakov je s sulico njegovo stran odperl, in zdajci je tekla kri in voda iz nje." Tako se je dopolnilo prerokovanje: »Nobene kosti mu ne sterite", in: »Gledali bojo vanj, kterega so prebodli."
Neka borna pobožna nuna, ktera je dolge leta v svojem zamaknjenju Gospodovo terpljenje premišljevala, pripoveduje, da je vojaku, ki je sv. stran Jezusovo bil prebodel, Longin bilo ime, in da je studenček kervi in vode, ki se je čez njegov obraz vlil, mu poprej slabi in napčni pogled ozdravil. Kri in voda iz odperte strani Gospodove je kot vesel studenček berlala in v votljini Golgatne skale se zbirala. Tam so jo Marija, Janez, pobožne žene in spreobernjeni vojak Longin in pa njegovi tovarši v skledice zajemali, vsako kaplico s per-tenimi rutami pobrisovali in vse to kot nar žlahtnejši zaklad
svoj hranili. Tako so mu vzeli in hranili tudi ternjevo krono; sveti križ, ki je bil s križema dveh razbojnikov vred pokopan, je pa sv. cesarica Helena tri sto let poznej spet čudno našla. Sv. svetinje so pervi kristjani s rahlo skerbjo hranili in varovali, kralji in cesarji pa so se srečne šteli, kedar so mogli le en košček, le eno kaplico teh neprecenljivih svetinj si dobiti. Pobožni opat Gerard, ki je po svojem trikratnem romanju v sveti deželi in v Jeruzalemu kakor doma bil, si je vedel presvetih pravih svetinj pridobiti, in one so, preljubi kristjani moji! ktere v tej cerkvi častimo in kušujemo.
Kadar tedaj, keršanska duša moja! svoje verno, razsvetljeno oko povzdigneš k bliščeči monštranci na svetem oltarju, kjer naš Bog in zveličar Jezus Kristus skrit v ponižni podobi belega kruha resnično med nami prebiva, in ogleduješ imenitne svetinje njegovega terpljenja , kader moliš žlahtne kap-lice kervi, ktera je na Kalfarii iz njegovega serca tekla; oh! kaj čutiš v svojem sercu? kaj misliš v svoji duši? Glej! ta prežlahtna kri je bila plačilo za tvoje in vsega sveta odrešenje, zakaj „ne za premenljivo zlato in srebro smo bili odkupljeni, temuc za neprecenljivo kri Jezusa Kristusa, neoma-deževanega jagneta"; o kako imenitna mora toraj človeška duša biti, ki je za tako neskončno ce«o bila odkupljena, kako neizrekljiva ljubezen Sina božjega, ki je kri in življenje za nas dal! In ti kristjan! bi ne imel nobene hvaležnosti, nobene ljubezni za njega, ki je svojo kri za te prelil in bi ne maral za njegove resnice in zapovedi, ne maral za njegove zakramente in bi svojo z božjo kervjo odkupljeno dušo po pregrešnem življenju sam pogubljal in prodajal! Skoz presveto rešnjo kri, ktera je iz odperte strani Jezusove tekla, vas klicem, prosim in zarolim, ljubi bratje in sestre moje! spoznajte zveličale svoje, spoznajte, da za nas ni sreče, ni veselja, ni upanja, kakor v sveti veri naši, in v življenju, ki se ravna po besedi in izgledu tistega, ki nam je pot, resnica in življenje; skoz presv. kri Jezusovo prosim vas, obljubite si, svoje prežlahtne drago odkupljene duše ne prodajati za veselje, slad-nosti in krivice tega sveta, temuč jo čisto neomadeževano in po sv. zakramentih posvečeno hraniti za večno življenje! Z vnovič oživljeno vero in z vnovič vneto ljubeznijo se bližajte
potlej, poljubiti in kuševati presv. kaplice, žlahtne svetinje rešnje kervi in poterdujte s poljubljejem svoje lepe dobre sklepe. Ti si keršanska mamica! svojim otročičem že večkrat od svete kervi na Žihpoljah pravila, in danes pripeljaš svojega sinčka, svojo deklico, svete kaplice kuševat: Bog daj, da bi te kušlej njima sv. vero in ljubezen do Jezusa v serca utisnil za celo njuno življenje! Tudi ti se bližaj, čversti mladeneč, cve-teča deklica! poljubit in molit sv. rešnjo kri; o da bi v tvojem sercu ne bilo druge ljubezni ko ljubezni do Jezusa, in ktere pred Njim, ki vse vidi, nimaš se sramovati. Ti pa, moj kristjan, ki si s skerbmi, s trudom in težavami časnega življenja obložen, pridi in kušuj žlahtno kri tistega, ki je prostovoljno težki jarm križa na se vzel, ki nas vabi, svoje križe voljno za njim nositi; glej! vse časno veselje in žalost, uboživo in bogastvo, čast in zaničevanje bo minulo, večno pa bojo živele in zveličane naše za drago kri Jezusovo odkupljene duše. Razveselite se vi vsi, ljubi kristjani moji! sveta kri Jezusova nam je porok, da smo odrešeni in za nebesa poklicani, ako mi sami svojega zveličanja ne zapravljamo; tedaj bo njegova za nas zastonj prelita kri nam le v obsojenje! Vi pa, ljubi sosedi Žihpolske fare, presrečni ste, imeti v svojej farni cerkvi žlahtne svetinje Kristusovega terpljenja; ko so pred 27 leti brezbožni ljudje to cerkev oropali in celo na Narsvetejšega v tabernakeljnu svoje prederzne roke položili, je Bog monštranco s svetinjami čudno ovaroval; kakor mrežo je potegnil pred njih oči, da je niso vidili in našli; spoznajte veliko gnado neprecenljivi zaklad sv. kervi imeti; častite jo v vsem svojem življenju; naj med vami terdna vera in pošteno življenje, pravičnost in mir Kristusov prebiva; naj puhti med vami in vso soseščino lepi duh keršanski, naj bo v novič oživljeni duh vernosti in pobožnosti nar lepši sad danešnjega sv. jubileja!
2. Ko so milostjivi knezoškof, naš premili višji pastir Valentin obljubili, današnji jubilej božjo službo sami tu opravljati, in ko so popolnoma odpustek dovolili, so v svojem dopisu do častitljivega gospod fajmoštra naročili, da se ima prositi in moliti za nar višjega pastirja vsega keršanstva, za sv.
Slov. Prij.	24
očeta papeža Pija, za svitlega cesarja našega Franca Jožefa, za vse deželske in duhovne oblastnike in gosposke in za vesoljne potrebe vsega keršanslva. Te molitve in prošnje opravljati je sicer vselej naša dolžnost, zdaj pa, kakor svet zdaj stoji, zdaj so te molitve nar perva in nar večja potreba. V pastirskem listu, ki smo ga o velikinoči dobili, so naš višji duhovni pastir napovedovali, „da se neko hudo neurje zbira in preti našemu cesarstvu. To burjo, pravijo, so napravili hudobni in strastni ljudje, ki služijo vedama ali nevedama tistemu lažnjivemu duhu, kterega sladki in ljubi mir strašno merzi, veseli ga pa podreti vse prestole (trone) in oltarje." Neurje, ki nam ga so napovedovali, se je naglo začelo. Huda vojska se je vnela, in že je veliko kervi bilo prelite. Na eni strani stoji častilakomni zaviti cesar Francoski in oslepljeni kralj Sar-dinski, ž njima poteguje vse, kar puntarijo in revolucijo, kar nevero in hudobo ljubi in želi; na uni strani stoji naš preljubi cesar Franc Jožef, za njega so vsi pravični, miroljubni ljudje. Kdo bo zmagal? Pravica in resnica na slednje vselej zmaga. Kdaj bo pravica zmagala? kdaj bo konec hude vojske? Tega noben umerljiv človek ne ve, to ve sam tisti, ki se imenuje gospod vojsknih trum. On, kralj nebes in zemlje dopusti po svojej vselej pravični in milostljivi previdnosti strašno neurje hude vojske, v njegovih rokah je vojska in nadloga zdrava šiba, da bi zaspani svet se zbudil iz mlačnega in pregrešnega življenja, da bi hudobne strahoval, mlačne k živi veri in k zaupanju v vsegamogočnega Gospoda pripeljal, da bi nevernim pokazal, da je še svet in pravičen Bog v nebesih, da bi verne in pravične kristjane skušal in čistil kot zlato v peči terpljenja. Konec vojske in kerviprelijanja in nastopnih nadlog je v roci božji.
Kaj pa je naša dolžnost v hudem, revnem času? Naša keršanska dolžnost je, da se obernemo k Bogu, od kterega vsa pomoč pride, da se iz spanja mlačnosti in pregrehe zbudimo, v živi veri in delavni ljubezni mu zvesto služimo in zaupljivo ga v pomoč kličemo. Naša dolžnost je, da brez • prenehanja molimo. K molitvi nas vabi glas našega sv. očeta Pija, k molitvi nas kliče zapoved našega škofa, za molitvo nas prosi vesolna sila in potreba keršanstva. Glejte! deset
let nosi naš svitli cesar svetlo krono, pa zdaj mu je ternjeva krona postala, vselej je bil veren, katoljšk kristjan, dobrotnik in varh sv. cerkve; za njega prosi tudi vse keršanstvo. Glejte! pred sovražnikom stoji naša serčna armada, in se bije morebiti tudi to uro; tam stoji cvet naših mladenčev, marsiktera mati in sestra, marsikteri oče in brat posluša mojo besedo, kterih ljubi sin ali braterc se tam na Laškem s sovražnikom bojuje. Oh vi ne veste, ali ga bote še kedaj vidili; in koliko je takih žalostnih staršev po celem cesarstvu! Oh koliko se zdaj zebra za revne vojake! Tudi mi hočemo žebrati; pa le molitev pravičnih predera oblake in hodi pred tron milosti božje. Zatoraj zgrevajmo danes svoje grehe, obljubimo Jezusu in Mariji, zanaprej zvesto greha se varovati, oživimo danes v svojem sercu pravega keršanskega duha, bodimo pravi, verni in pobožni kristjani. Ja! Oče nebeški, danes ti obljubimo deržati se zvesto in terdno svete keršanske vere, potem bojo naše molitve tebi dopadljive. To ti zvesto obljubimo in zatoraj pa tudi polni zaupanja opravljamo nam od svitlega škofa naročene molitve; serčno molimo za sv. očeta Pija, za presvitlega cesarja Franca Jožefa in za vse potrebe celega keršanstva .....
(Potem so gosp. pridigar molili kleče na prižnici znane molitve za papeža, cesarja in vesoljne potrebe.)
Amen.
Cerkveni novičar.
* Iz Celovca. Anton Martin, po božji milosti Lavantin-ski škof vsim vernim Koroško - Lavantinske škofije za slovo milost božjo in vse dobro želim.
Preljube ovčice Jezusove! Prelepo košato drevo je usmiljeni Jezus zasadil, ktero svoje široke veje po vsem svetu razprostira, naj bi vsi rodovi v njegovej senci počivali, in zauživali njegovega sadu za večno življenje. To rodovitno drevo je naša sveta katoljška cerkev. Vsaka škofija je tega drevesa rodovita veja, in vsaka duhovnija ali fara žlahna mladika naj bo, de, kedar Gospod pride iskat svetih čednosti in
dobrih del, veliko dobrega sadu najde. Drevo, klero dobrega sadu ne prinese, bode posekano in v ogenj verženo.
Moder in skerben kmetic ali vertnar večkrat žlahno mladiko eni veji odreže, in jo vcepi v drugo močno vejo , naj bi mladika lepše cvetela in rodila veliko več dobrega sadja. Ali ni tako modro in prav? — Ravno za to so sveti Oče papež Pii IX. in pa naš svitli cesar Franc Jožef I. po svoji modrosti sklenili, vse duhovnije ali fare Koroške dežele od Lavantinske škofije ločiti in jih Kerškej škofiji pridružiti, naj bo cela Koroška dežela pod enim škofam toliko lepše za vse dobro oživela. Ravno to tudi tebe zadene, poštena fara L
Oznanim Vam, preljubi farmani! de ste od pervega rožnika (junija), lega leta 1859 prečastitemu Kerškemu knezo-škofu Valentinu in vsim njihovim pravim nastopnikom v viši pastirsko skerb izročeni, de Jih kakor svojega duhovskega Očeta lepo imate, de ste Jim kakor svojemu od Boga poslanemu škofu po otroško pokorni, in za Njih molile kakor za svojega dušnega Voditelja ali Vižarja, ki bodo za Vaše duše vprihodno namesti mene odgovor dajali. Vse svoje želje in prošnje imate zanaprej Jim v Celovec pošiljati, od Njih oznanila in naročila, pa tudi sklenila v vsih duhovskih rečeh pokorno sprejemati.
Sim Vas, preljubi Koroški Slovenci, Vašemu novemu škofu izročil, kaj bi Vam še priporočil, jemši od Vas slovo, ker je božja volja tako? — Otroci, še nedolžni ljubeji Jezusovi, mla-denči in device od mene birmani, bodite zdravi in veseli, pa tudi pridni in pošteni, ljubi Bogu in vsem pravičnim ljudem. Starši Vi, očetje in matere ljube, pa tudi Vi hišni gospodarji in gospodinje, imejte v strahu božjem svoje otroke in posle, de jih bote enkrat lehko odrajtali ojstremu Sodniku živih in mertvih, rekoč: „Temu so, ktere si nam izročil; nobena duša se skoz našo zanikernost zgubila ni".
Preljubi Slovenci! eno drago reč še imate, ktera naše sosede hudo zapušča: prave svete vere luč. Ohranite jo kakor svoje oko živo in čisto, pa tudi živite, kakor Vas sveta vera uči, in ne pozabite, kar sem Vas kakor Vaš viši pastir trinajst let vedno učil, opominjal, svaril in prosil gostokrat S solznimi očmi.
Enkrat pride ura, in ne bo dolgo, de nas ne bo več ločila dežela ne škofija. Spet se bomo vidili v srečni Očetovi hiši, v nebesih, ako bomo sveto vero zvesto ohranili, sveto voljo božjo dopolnili, v Boga terdno zaupali in pa v ljubezni Jezusovi živeli in umerli.
Nisem mislil koga kdaj razžaliti; sem se pa komu zameril, naj mi odpusti, kakor jaz vsakemu odpustim in želim, naj bi tudi Bog nam vsem odpustil. In poslednje Vas še to lepo prosim: molimo eden za drugega, da bomo vsi zveličani. Amen.
Pri sv. Andreju v Lavantinskej dolini 10. majnika 1859.
Tako ljubeznivo in milo so svitli knezoškof Lavantinski od svojih Koroških ovčic vzeli slovo. Slišali smo praviti, da so se ljudje po cerkvah glasno jokali. Radi tega verjamemo; komu bi se ne storilo milo pri sercu, slišati takih iničnih besed, zgubiti toliko skerbnega in vnetega pastirja in očeta, in zgubiti škofijsko stolico, ki je stala v št. Andrašu več kot 600 let! Pa, preljubi Koroški bratje, nemški in slovenski, dobro je za vas, da se je to zgodilo! Vi Nemci Lavantinske škofije, vi ste bili vtisnjeni v prelepo, pa vendar le malo lavantinske dolino; sedaj dobite veliko nemških bratov in znaneov in za-naprej so vam odperte vse nemške fare cele Koroške. Vi Koroški Slovenci Lavantinske škofije ste večidel ostajali na Koroškem; sedaj dobite veliko slovenskih bratov in znaneov in zanaprej se morete oglasiti in potegnili za vse fare cele kronovine. Vi Nemci in Slovenci Lavantinske škofije ste zgubili slavnega knezoškofa Antona Martina, pa dobite slovečega knezoškofa Valentina, ki vam vSem gotovo tudi bo skerben pastir in dober oče. Zatoraj Rog vas sprimi, vas vse Nemce in Slovence, vsi nam dobro došli! Veselimo se in hvalimo Roga, da se je taka zgodila! Nismo več razkropljene ovčice, smo ena kronovina in ena škofija. Rodimo le tudi vsi zvesti in pokorni presvitlemu cesarju Fr a n cu Jožefu, in milostljivemu knezo-škofu Valentinu! —
Od 1. junija t. 1. šteje Kerška škofija 23 dehantij, 357 samostojnih duhovnij in 465 djavnih duhovnikov. Med dehantijami jih je 12 nemških, 6 slovenskih, 5 pa nemško-slovenskih. Prebivavcov je na Koroškem 347,646; izmed teh jih je Neincov 223,833, Slovencov pa 123,813. Tako kažeta šematizma leta 1859.
* 17. Celovca. K. D. Zgodilo se je, kar si nam bil naznanil, dragi „Slov. Prijatel!" Letos smo tudi mi v Celovcu imeli prelepih „Smarnic". Obhajale so se v samostanski cerkvi čč. Uršulinarc. Le škoda, da je bila cerkev premajhna, kajti veliko ljudje je še moralo zunaj cerkve postajati; veliko bi jih še šlo rado, kakor sem sam sin
šal, ko bi le bilo več prostora. Pa tudi ni čuditi se, Ba se je vsak večer veliko pobožnih zbiralo, akoravno se je večkrat dež zlo vlijal; cerkev je bila prav ozaljšana in božja služba se je prav slovesno opravljala. Veliki altar je bil s cvetlicami tako lepo okinčan, Marijna podoba pa usmiljenega Jezusa v naročju je bila obdana z vencom čudno lepo miglajočih lučic, tako, da so nisi mogel nagledati. Pobožne nune so si na vso moč prizadevale, Marijo prav častiti, mestni ljudje so pa tudi veliko sveč za slovesno opravilo podarovali.
Vsak večer ob 7 je bila pridiga k časti Marije prečiste Device, potem pa litanije, vsakokrat se je tudi ena Marijna pesem zapela pred drugim žegnom, druga pa po tem. Začeli so to lepo pobožnost 1. maja zvečer sami milost, knezoškof Valentin, pridigali so in tudi žegen (blagoslov z lifanijami) so imeli sami, korarji so pa jim stregli. Druge dni Marijinega mesca so pa pridigali p. n. gg. korarji in drugi č. g. mestni duhovni, kakor nekteri čč. oo. benediktinarji in č. o. gvardian tukajšnega kapucinarskega samostana.
Bog plačaj našemu za zveličanje svojih ovčic tako skerbnemu višjemu pastirju za to, da so to mično in milo počeščevanje Marijino v našem mestu vpeljali! — Bog plačaj pa tudi čč. nunam Uršulinar-cam za vse, kar so na čast in slavo devici Mariji tako obilno in bogato pa tudi rade in vesele darovale! Bog plačaj vsem dobrotnikom in dobrotnicam, ki so pomagale preljube „Smarnice" lepo in slovesno opravljati! —
Ne morem ti povedati, kako milo je bilo viditi, ljudi vsakega stanu, mlade in stare, uboge in bogate, gospode in proste ljudi pred Marijno podobo klecati in k njej zdihovati, ktera je nam vsem mila mati! kako lepo je bilo, kedar si slišal, oznanovavce božje besede Marijno življenje razkladati in nam prav dobrih naukov dajati za naše življenje! kako veselo je bilo slišati pobožnih pesem v Marijno čast milo pre-pevljati! Ob koncu lepih „Šmarnic" so spet sami knezoškof imeli blagoslov in litanije; na slednje je pa bilo „Te Deum laudamus." —
Prelepa pobožnost je sicer pri kraju, da bi le ostalo globoko vtisnjeno v naše serca, kar smo se ob tem svetem času dobrega učili t Da bi Bog nam dal po predprošnji rožne device Marije, kar smo ga ponižno prosili. — Oh da bi prečista devica pogledala iz visokih nebes na to revno zemljo, da bi ne zavergla naših prošenj, temuč nas uslišala, ki smo ja njeni otroci! da bi nam Marija sprosila od Boga to milost in dobroto, da bojo dobre besede v dobrih ali vsaj omehčenih in zgre-vanih sercih ohranjene dober sad rodile, pobožne želje pa in ponižne prošnje se dopolnile, ktere so ob tem svetem času iz naših sere k nebesom puhtele! Posebno, da bi se sedajna huda vojska kmalo končala, ljubi mir pa spet se vernul v naše kraje in ini trojedinega Boga hvalili in božjo mater, Marijo brez madeža spočeto devico! —
* Iz Celovca. „Noviceu so prinesle „od Drave" tale so- . . stavek: „Veselja je nam štirskim duhovnikom serce skipelo, ko smo
pred nekimi dnevi zvedeli presrečno novico, da bodo na mariborskem bogoslovskem razdelu sami izverstni našinci in pisavci mesca kozo-perska počeli učiti. Prisijalo je tedaj tudi pred naše vrata milo solnce. Samo edina govorica nas malo moti, namreč da se pastirska (pastirsko bogoslovje) namerava po nemškem razkladati s prikladnimi slovenskimi vajami; pa tega ni moči skoraj verjeti toliko menje, ker častiti gospod učnik, kteremu je to važno delo izročeno , sluje med slovenskimi jezikoznanci in pisavci perve verste. Bog daj, da to le govorica ostane. Ne vemo, je li se kde indi ta nauk v drugem jeziku razklada kakor v onem, ktero vse ljudstvo po celi vladikovini (škofiji) govori in premodrega stvarnika moli." Tem besedam pristavlja čast. vredništvo „Novic": „Pri rtas v Ljubljani se ta nauk v samem domačem jeziku razlaga." Da se pastirska v Ljubljani že več let prav lepo in izverstno v domačem jeziku razlaga, že davno vemo. Pa ni dolgo, kar smo za gotovo slišali, da se misli tudi v Ljubljani nemški jezik spet vriniti. Toraj nas je tim več razveselilo in pomirilo, kar sedaj vemo pravo veselo resnico. —
Pa tudi to verno in veselega, mirnega serca pričakujemo , da bojo svitli knezoškof Anton Martin zastran slovenščine storili, kolikor jim je le mogoče. Za gotovo vemo, da so si samo zavoljo slovenskega nauka poiskali za učenika pastirne gospoda, ki je slovenskega jezika popolnoma zmožen in res sluje med slovenskimi jezikoznanci in pisavci perve verste. Kar se pa koj pervo leto na nos, na vrat storiti ne da, se bode gotovo poravnalo lepo po domače najpred, ko bo mogoče. Ali vsa druga je pa pri nas v Celovcu. V našem seminišču se pastirna razlaga vselej in vseskozi po nemško; to je res terda in težavna reč, pa vendar drugače biti ne more, zakaj večina bogoslov-cov je nemškega rodu, postavim: letos so v 4. letu štiri bogoslovci vsi sami terdi Nemci, tudi lani je bila taka. Pa včasih je bila druga; bilo je, in ako Bog hoče. jih veliko še bo bogoslovcov slovenske kervi; veči del vseh teh vse svoje žive dni slovenski molijo s svojo čredo, slovenski učijo svoje ovčice v šoli in cerkvi, slovenski jih spovedujejo, slovenski tolažijo revne bolnike, kratko vse svoje pastirske opravila opravljajo po slovenski. Dobro, neizrečeno dobro bi bilo, da bi se slovenski bogoslovci teh svojih opravil prav pogostoma in marljivo vadili v tistem jeziku, v kterem jih bojo tudi opravljali kot dušni pastirji. Škoda toraj in terda, da se to v Celovških šolah zgoditi ne more. Tim več je pa potrebno, da se bogoslovci tistih reči, ktere bojo nekadaj opravljali po slovenski, vsaj doma v seminišču vadijo po slovenski , kar se je posebno letos marljivo godilo. Sami svitli knezoškof so bili priča in so poslušali, kako slovenski bogoslovci svoje slovenske pridige govorijo. Vsakega so potem posebej pred se poklicali in ga ljubeznivo podučili in opomnili, česar je bilo treba. Gotovo je to velika sreča in bogat dobiček za dobro sveto reč! Zatoraj še enkrat: lepa, serčna hvala! —
Pa nekaj drugega je, kar nam že nekaj let težko na sercu leži. Že davno bi bli to reč radi sprožili, pa molčali smo rajši, zakaj časi nam niso bili prijazni, vse bi bilo zastonj. Pa Bog je milostljivo pogledal na nas, časi so se sprevergli — sije nam ljubo milo solnčice. Zatoraj govorimo odkrito in povemo brez vseh ovink, kar nam serce tlači. Reč je tale: So duhovniki, ki vse leta, kar so posvečeni mašniki, pastirujejo po slovenskih dolinah in planinah; se ve, da vse svoje pastirske opravila opravljajo po slovenski vse te morebiti dolge leta.
Zdaj pride kak slovensk duhovnik v Celovec delat farni konkurs, in tu mora vse narejati in govoriti v jeziku, kterega se je že čisto odvadil. Navada, pravimo, je železna srajca, zatoraj se mu res težka in huda godi pri skušnji, po kteri se sodijo njegove lastnosti in sposobnosti. Ne more nam toraj nikdo za zlo jemati, če prosimo v imenu slovenskih duhovnikov, da se jim pri farnem konkursu na volji pusti, praktične reči spisovati in govoriti po nemško ali pa po slovensko, kakor se mu poljubi. Rajni svitli knezoškof" Adalbert so perve leta to res pripustili; vemo slovenske duhovnike, kterim je bilo na voljo dano slovensko ali pa nemško katehezirovati in pridigo-vati. Sreča velika nas je došla, da imamo knezoškofa, ki znajo dobro slovenski, imamo tudi korarje slovenske; naša pravična in ponižna prošnja se nam toraj prav lahko spolnuje. Morebiti da se nekteri ponemčeni Slovenci te dobrote poslužiti ne bojo hotli, pa jih bo gotovo veliko več, kterim bo to serčno všeč.
* Iz Vetrinje. 29. maja. M. H. Na sončnem bregu naše Drave, na zelenem homcu, med sadunosnim poljem in sadjem stoji sloveča cerkev sv. Marije na Žihpoljah, znamenita zadelj presvete kervi in drugih žlahtnih svetin Gospodovega terpljenja. Iz vseh krajev ljube Koroške priroinajo tu sem verni kristjani, tudi priserčni bratje Stajarci ne opustijo, sv. kri na Žihpoljah kuševati, kadar na sv. Višarje hodijo. Danes se je obhajal tukaj dvestoletni jubilej, kar so se te svetinje iz bližnjega samostana vetrinskega sem bile prenesle.
Premilostljivi knezoškof Valentin so sami prišli božjo službo opravljat, in so po oblasti, od sv. očeta za vsako cerkev svoje škofije, kjer pervikrat veliko škofovsko mašo pojo, sebi dodeljeni, popolnoma odpustek dovolili za t:ste pobožne duše, ktere danes tukaj sv. zakramente pokore in rešnjega Telesa prejemejo in za duhovne in de-želske oblastnike zlasti za sv. očeta Pija, za svitlega cesarja Franca Jožefa in za vesolne potrebe in sedajne sile vsega keršanstva pobožno ^molijo.
Že včeraj popoldne se je zlasti iz gornjega roža nabrala lepa množica romarska, čast. gospodi spovedniki so sedeli v terdo noč, zjutraj jih je pa veliki zvon zjuterni in grom možnarjev že pred zlato zarjo v spovednice sklical. Že pri pervih ssv. mašah, zlasti pa pri petni maši s pervo pridigo je bila cerkev pobožnih molcev in spokornikov kot natlačena. Proti osmih so vsi poti in vse stezdice od vseh štirih
krajev sveta, bi rekel le gomzele od pobožnih romarjev, ki so se shajali iz bolj bližnjih far. O pol devetih so se milostljivi gospod knezoškof pripeljali. Pred farovžnimi vratmi, z zelenim bičjem in rožnim napisom: V. W. okinčanimi, so Jih sprejemali povabljeni duhovniki; veselilo nas je, zagledati med njimi dva visoko častitljiva gospoda iz Celovca, stolnega korarja in vodja duhovskega seminišča, ter mestnega nadfajmoštra. Priserčno so mili gospod vse pozdravili; očevidno so se pa razveselili, ko so med pričujočimi svojega ljubega tovarša se-miniškega, Selškega fojmoštra spoznali.
Ob devetih je bil slavni sprovod v sv. hišo božjo. Nad cerkvenimi vratmi se je daleč v dolino svetilo pozdravljenje: Ecce sacerdos magnus! — Pridna šolarca ga je, kakor uni nad farovžnimi, prav umetno iz rumenih poljskih rožic naredila. Zdaj je bilo pranganje, pervo pranganje na Žihpolah, ki ga je višji duhovnik sv. katoljške cerkve sam napeljeval. Lepo in milo so peli naši slovenski pevci, ki so se iz več far bili prijazno zjedinili, kader so se pa pevci malo odihovali, je duhovščina sv. roženkranc molila; veselja so jokali naši Slovenci, slišati svojega preljubega škofa — slovensko žebrati! Se le zdaj si mogel spoznati, kaka neizštevljiva množica kristjanov, mestnih in deželnih da se je bila sošla. Akoravno jih je po pet in šest vkup hodilo, ni imela procesija ne konca ne kraja , zraven je pa cerkev med pranganjem ostala še polna takih, ki svojega prostora niso zapustiti hotli. Ob pol dvanajstih so narsvetejše Telo v cerkev nazaj prinesli, in bila je pridiga in velika peta maša škofovska.
Pri sv. opravilu so se bili milostljivi knezoškof cele štiri ure v težkem ornatu pod pekočim soncom in v sparni cerkvi trudili; pa vendar nisi zapazil na Njih nobene nevoljnosti, pa tudi nobene trud-nosti. V eni misli smo se srečali vsi pričujoči duhovščina in verno ljudstvo: Bog ohrani Njim čversto telo, bistri um in nevtrudljivo prijazno in ponižno serce!
Danešnji god pa bojo pripovedovali očeti in matere svojim otrokom in vnukom: pravili bojo, kako je bilo neizrečeno lepo in milo. —
Bog poplačaj milostljivemu knezoškofu ves Njih veliki trud, pa tudi gospodu Zihpolskemu fajmoštru Bošt. Smeričniku, ki so bili vse tako lepo oskerbeli! —
* Iz S t. Jurja pri Žili. — Gotovo vsakega Slovenca razveseli slišati, da tudi možje našega naroda v raznih umetnostih jako napredujejo in tako visoko stopinjo doveršenosti dosežejo, da njihove dela čislajo ne samo Slovenci, temoč tudi drugi narodi, in da hrepene po umotvorih naših izverstnih umetnikov. Zato mislim, da bodem prav vstregel čast. čitateljem „Prijalla", če jim naznanim takega Slovenca, kateri se je tako izuril v umetnosti orgije izdelovati, da njegove dela po slovenskem in nemškem delu koroškega močno slove, in kateri po vsi pravici zasluži, da se cerkvenim predstojnikom sosednih
slovenskih dežel živo priporoča. Ime inu je Jožef Grafenauer iz Berde v Zilski dolini blizo Š. Mohora. Že iz mladega je bil ves vnet za orgljarijo. Napravil si je že ko majhen fantiček orgeljce iz ma-jovih piščalk, ktere mu pa niso šle po sreči, ker so kmalo vskočile in se vsušile. Starši pa niso nič kaj porajtali fantičevega nagnenja, in ga dajo poznej za hlapca služit. Pa ker mu vedno orgije po glavi pojo, zapusti službo in gre se najprej mizarije učit. V mizariji izu-čen gre v Line na gornjem Avstrijanskem pri Štefanu Justu se učit orgije izdelovati. Ker je toliko veselja do te umetnosti imel, se je kmalo doučil, in napravil jo za cerkev v Efferdingu velike orgije z 24 registri, samo zunajno obliko ali omaro za orgije je naredil njegov učenik. Cerkveno predstojništvo mu je podalo v zahvalo prav lepo pohvalno svedočbo. Vernil se je spet na svoj dom pri Žili in naredil nove orgije v Borljah, v Blatčah, na Bistrici, potem v v Žabnicah in v Čajnčah blizo Celovca. Slovečega umetnika na-prosjjo tudi Nemci za nove orgije. Napravil jih je pri sv. Lorencu pri S. Mahoru, v Cirkni (Kirchbach), v Šumičicah (Mitschig), pri sv. Duhu blizo Belaka, v Risah (Reisach) in pri S. Janjžu v Feuchtu. Povsod se je hvalilo njegovo natenčno in umetno delo, katero je tudi prav po ceni naredil. Lansko leto ga pokličejo v Celovec, da je v glavni fari sv. Iljna popravil stare orgije in tudi ene nove naredil. —
Želeli so za olepšanje cerkve skerbni fajmošter v S. J u r j i pri Žili g. Izidor Vucela omisliti svoji farni cerkvi nove orgije, ker so bile stare za prostorno hišo_ božjo premajhne in zlo pomanjkljive. Pa kje denarjev dobiti, ker je Š. Jurska sama le ubožna? — Nagovarjajo zatoraj farinane, naj bi vsak povedal, kolikor more priložiti za napravo novih orgelj. Nj h spodbudljive besede niso bile zastonj: gospodarji in gospodinje, sini in hčere so berž prišli in zapisati dali, koliko mislijo darovati v ta namen. Celo ubogi hlapci in dekle so prišli in obljubili od svoje majhne mezde kaj dati v božjo čast.
Pa tudi gospoda je obilne darove prinesla. Gospa Jozefina Ho-lenia, rojena Vielčnik, posestnica Čaškega grada pri Žili in gospod Anton Morič, veliki terjrovec v Belace, v Š. Jurski fari rojen, sta dala vsak po slo goldinarjev starega denarja. G. Tomaž Ronacher, kateri je g. fajmoštra pri nabiranju za orgije posebno močno podpiral, 66 gold.; g. Sebastijan Izepp, veliki tergovec z vinom, 40 gold.; viteza Franc in Armand Jakomini, vsak po 25 gold. Dela pa veliko farmanov v cesarskih rudnikih v nemškem Plajbergu in v Rutah, zato je tudi visoko c. k. ministerstvo kupčije privolilo po c. k. rudarski uradniji v Plajbergu darovati 60 gld. v ta blagi namen. Zavzeli so se g. fajmošter toliko podpornikov od vseh strani, in berž so naročili pri našem verlem Slovencu Grafenaueiju nove orgije, ki bodejo cerkvi primerne. Obljubil je, ako mu Bog ljubo zdravje da, napraviti tako delo, da bode res pravi kinč hiše božje in veselje far-
manov. Bil je mož beseda. Naredil je prav vkusne in lepoglasne orgije s 10 registri, kterih zunajna podoba se vjema v slogu s cerkvijo, ktera je sozidana v slogu gotiškem. — 1. maja, na |cerkveni shod ali žegen (kakor pri Žili pravijo) v čast farnega varha sv. Jurja so bile dogotovljene, in ta dan se je odločil, da se imajo blagosloviti in pervokrat v božjo čast pri božji službi zadoneti. Ta veseli dan prav slovesno obhajat povabijo g. fajmošter sosedne duhovnike in naprosijo slavno znanega Matija Majerja, da naj oni blagoslovijo nove orgije in zbrani trumi ljudi razložijo pomen veselega goda in se v njihovem imenu očitno zahvalijo vsem blagoserčnim dobrotnikom, ki so pripomagali cerkev olepšati s takim izverstnim delom. Kako veselje je bilo ta dan slišati pri slovesni veliki maši novih orgelj veličastno bobnenje in njih prijetno soglasje pri cerkvenem petju! Kako močno spodbuja k pobožni molitvi lepo soglasno petje in mili glas vbranih orgelj, tega so se farmani in vsi pričujoči ta dan prav živo prepričali; toraj tudi dajejo čast, komur čast gre: najprej Bogu, ki je pobožnemu umetniku dal srečno dokončati tako izverstno in umetno delo; umetniku, ki si je toliko prizadeval svojo nalogo tako zvesto doveršiti, in vsem dobrotnikom, ki so tako radovoljno prinesli darove v čast in slavo božjo.	J. Sumper.
* V Gorici 27. maja. čas je zopet, da pero v roko vzamem, in Vam kaj napišem, ali skoraj ne vem, kaj bi pisal. Prigodilo se ni nič takega v tem mestu, kar bi se dalo oznaniti, vsaj meni ni došlo do ušes. Ker je ta mesec presveti Devici, materi božji posebno posvečen, se je po Goriških cerkvah, kakor druge leta , vsak dan lepa pobožnost opravljala v čast nebeški kraljici. To se godi nekaj let sem malo da ne po vseh škofijah. Tedaj to ni nič posebnega. Posebno bi se imelo reči za naše Goriške kraje le to, da so naš milost, nadškof za letos uže bili birmat po tistih krajih škofije, kjer še do zdaj bili niso v preteklih letih. Opravili so svoj obhod v dveh tednih. Sicer so njihovi spredniki še le po binkoštih birmat hodili; ali zavoljo hude vročine, ki nastopi navadno po binkoštnih praznikih, so hotli letos to poprej opraviti.
Danes, to je 27. dan majnika, ob desetih predpoldne je bila v Goriški stolni cerkvi slovesna peta maša po rajnkem nadvojvodu Janezu, pri kteri so bili pričujoči mnogoštevilni pobožni vseb stanov, in posebno višjih in nižjih vradnikov. Visoki rajnki nadvojvoda so bili pokrovitelj (protettore) tukajšne kmetijske družbe, in posebno za to so udje te družbe hotli tako še po smerti svojemu visokemu pokrovitelju poslednjo čast skazati.
Drugega Vam ne vem povedati več. Zato pa, da moj list ne ostane prazen, Vam podam tukaj kratko pesem, ki sem jo po latinskem zakrožil, kakor sem znal. Mi obhajamo v Goriški škofiji tretjo nedeljo po binkoštih spomin in praznik prikazni in kronanja Matere božje na Sveti gori (apparitionis et coronationis B. M,
V. Montis Sancti prope Goritiam). V ta spomin je ta pesem namenjena. Vidili bote, da ne znam kaj dobro Pegasa jahali. Tu jo imate kakor je:
Marija devica kronana na Sveti gori blizo Gorice.
i.
Mati Božja kronana, Radost mojega serca, Up in pribežališče!
Oh, pokaži Jezusa Nam, o Mati usmiljena, In sirot usmili se! 2.
Prišla si na goro to, Da ti sedež tukaj bo, O kraljica milosti!
Ljudstvo te je ljubilo, Je to cerkev zidalo Tebi, Božji materi. 3.
Prikazala tukaj si Se pobožni Uršuli, Vsem pomoč obljubila.
Blagor, ki priromali Smo k Mariji semkaj vsi; Ti nam boš pomagala.
Ta je gora veselja, Hrib posvečen od Boga Mili Božji materi,
Ki je bila kronana, Gnad sprosila od Boga Mnogo verni množici.
5.
Zato pravimo mi vsi Sveta gora, kjer si li Sedež si postavila:
Kdorkolj k tebi pribeži, Prave poti ne zgreši; Ti si cesta do neba.
6.
Glej Marija tu kleče Pred teboj, častimo le; Reši, reši nas iz zmot!
Prosi za nas ti Boga, In pa Sina Jezusa, Da se usmili nas sirot.
Amen.
v* Iz Štjaka nad tergom Ipavskim. Št. Osmi dan maja je bil za Štiak in njegove prebivavce dan velikega veselja in posebne sreče. Ta dan so naš visokočastiti in milostljivi knez in nadškof Goriški gg. Andrej GoIlmayr, po šegi svojih apostolskih prednikov tukaj zakrament sv. birme delili.
Da tudi Slovenci naših krajev svoje više pastirje, do kterih imajo veliko spoštovanje in ljubezen, s častjo in ponižnostjo povsod spremljajo, mislim, ni treba tukaj omeniti; da si prizadevajo, vse napraviti, kar bi utegnilo svojemu nadškofu vgoditi, vsakdo rad verjame. Ali tudi naš višji pastir spoznajo gorečnost in vdano ljubezen svojih ovčic, in se toraj lepo in ljubeznivo pri njih in med njimi obnašajo. Oh, kako lepo je, kader se pastir in ovčice zastopijo in eden drugega spoznajo in njih serca nasprotne ljubezni gorijo! Alj še le takrat je naše veselje tem večje prihajalo, kader smo slišali vis. čast. nadškofa po sv. evangelju današne nedelje kruh božje besede nam lomiti in podajati. Lepo je bilo Jih poslušati, in jaz bi bil poslušal še ure in ure, — tako ljubeznivo je tekla beseda v milem in čisto slovenskem jeziku iz Njih ust. Blagor pedi, ki ima tako verlega pastirja,
da ga v svojem jeziku posluša! Naše veselje pa je bilo nar više, kader so naš mili nadškof jeli majhne birmance po cerkvi sami po-praševati in podučevati. Alj ni veselje, kader majhen otrok na vprašanje svojega škofa lepo odgovarja? kteremu očetu ali materi bi se od radosti solzica ne vderla, slišati svoje dete pohleven odgovor dajati in zastopiti svojega višega pastirja. Tukaj jaz molčim in stermim, zakaj serčni občutki, kteri svoje skrivnosti imajo, se ne dajo razodeti. Ta dan pa bo nam ostal še dolgo v blagem spominu, in Vsegamogočni daj, da bi naš inilostljivi nadškof še dolgo let v Svojem vinogradu srečno delali, in da bi seme , ktero so ta dan zasejali, dober in izveličansk sad rodilo!
Naj mi bo dovoljeno o tej priložnosti, ker od Stjaka govorim, kaj dalej od tega kraja povedati. Stjak, farni vikariat v Komenski dekaniji, leži na južno-izhodni meji Goriške škofije , in se raztega podolgasto kot jezik daleč v Ljubljansko in Teržaško škofijo , ter je od juga, iz- in zahoda od teh dveh škofij omejen. Poprej je bil ta vikariat podložen dekanu in fajmoštru Terškeinu (Wippach); ko se je pa leta 1839 Terška dehantija iz Goriške škofije ločila, in Ljubljanski pridjala , tabart je vikariat Stjak, ki zastran politiških zadev večidel pod Primorško spada, sam ostal, in dekanu Komenskemu v duhovnih rečeh odločen bil. Da je ta vikariat o tej premembi nar bolj pozabljen bil, lahko vsak pravičen človek sprevidi; znano je, da je od Stjaka v Komen pešec tri debele ure hoda, med tem, ko v Terg v dveh majhnih urah prideš, dalje je znano, da pre-bivavci tega kraja v vseh rečeh, bodi si po jeziku, noši, zaderžanju in navadah s Teržani se bratijo in deržijo, in da se jim le sila dela, kader se na Kras vežejo. Kar natura vkup spravi, ni varno in modro razdvojiti 1 Še bolj naravno pa, kakor ta naša zadeva s Tergom in svojo lepo dolino, in v zlo bolj obširnem oziru, bi blo, ako bi cela Terška ali Ipavska dolina, ktera se — bi rekel — na pragu Goriške škofije znajde, in se v vseh naredbah: v jeziku, v šegi, obleki i. t. d. po Goriško obnaša, zopet pod Goriško škofijo padla , kteri je od nekdaj podložna bla in tako bi se vse, tudi naše majhne zadeve zopet poravnale. Bog daj! Z Bogom!
* Iz Zagreba. Kat. L. Danas nedjelju danah sahranisino po-kojnoga slavnoga i nezaboravnoga našega bana grofa Jelačica. Toin prilikom liepo činom zasvjedočiše Zagrebčani, pače svi Hrvati, kako su svoga zemaljskoga glavara i velikoga otačbenika ljubili i cienili, te kako izgubiv ga za uviek tuguju nad nenadoknadivim tim gubitkom. 1'osljed-nja počast, što ju Hrvati izkazaše svojemu pokojnomu Jelačicu banu, služi i njim istim na čast, pošto su u svom preslavljenoin zomljaku liepo uvažili i odlikovali mnoge zasluge, vrline i kriepkosti njegove. Kao što se je za života banova kod više svečanih prigodah Zagreb njemu na slavu radostnimi uresi nakitio bio: tako su i ovaj put u znak velike žalosti gradjani od dobre volje črnimi ovjesami i barjaci kude svoje tako rekav u črno zavili. Kao što su u sretnijih sgodah znali našinci rei bi
listom povrviti u Zagreb, da vide i pozdrave diku i radost svoju: tako je evo i ovaj kobni slučaj doveo u glavni grad sa svih stranah silno množtvo štovateljah banovih, došavših mu nasprovod. Asprovod ovaj bijaše doista veličanstven. Napred križevi, za njimi odjel jašucih šerežanah, gradski ubogi, svi cehovi mnogobrojno zastupani, sve nižje učione obojega spola sa svojimi učitelji in učiteljicami, milosrdne sestre u velikom broju, gimnazijaljna mladež sa svojimi učitelji, slušatelji pravoslavne akademije svi u črnih haljinah noseči goruce voštenice i sliedjeni od svojih profesorah, prezvišeni gosp. fml. Sokčevic, koj je sam komandu preuzeo, jašeč na čelu dviuh vojničkih četah, mnogobrojno katoličko duhovničtvo u talarih, banda gjurgjevačke regimente, duh. mladež, sbor praebendarah i pre-častni kaptol u koralnom odielu, uzoriti kardinal pracen od dvajuh opatah i ostale crkvene podvorbe, grofovi Stjepan Draškovic i Karlo Erdody, potomci najstarijih naših velikaških obiteljih, iz kojih je bilo više banah, noseči na konjih zemaljski barjak i žezlo, pokojnikov jahač-konj zastrt cmim suknom, pokojnikova družina v črnini, mrtvačka kola s liesom vu-čeni od šest cmim suknom pokritih konjih , za njimi odmah črni oklop-nik, pa zatim tugujoči rodjaci i prijatelji banovi, sve gradjanske i voj-ničke vlasti, a medju njimi fml. Steininger,pobočnik i zastupnik carev kod pogreba, presvietli gosp. biskup pakrački Kragujevič s više arkimandri-tah, igumanah i duhovnikah iztočne črkve, dvie čete i odjel šerežanah na konjih — sve je to pratilo pokojnoga bana na zadnjem njegovom putu, a kamo više svieta gledalo je žalostnim srdcem i suznimi očima iz pro-zorah i po ulicah ovu žalobnu pratnju. Oko 10 satih započeo je uzoriti kardinal i nadbiskup pred banskom kucom crkvene obrede, te je zatim sprovod krenuo kroz pivarsku ulicu, uz sjeverno šctalište, dugu ulicu, trg Jelačiča-bana, kaptolska vrata i kaptolski terg u prvostolnu crkvu, gdjc je nj. uzoritost pokojnikovo tielo blagoslovila. Iz prvostolne crkve išao je sprovod istim redom kroz Jelačičev trg u Ilicu do savskoga druma, gdje je uzoriti kardinal crkvene obrede dovršio, a dalnju pratnju župnik gornjega grada, prečastni g. opat Pogledič, primio. Pošto je vojska na Cigleni iz topovih i pušakah počastnu pucnjavu ovršila, krenuo je sprovod put Novih Dvorah. Uzput dočekivali su na župnih granicah i dalje sa svojim pukom pratili pokojnika župniki vrabčanski, stenjevački i bistranski. Na krapinskem mostu čekao je mnogobrojni puk župe br-dovačke s črnimi zastavami. Tu su se sišla i sva ostala gospoda sva-koga reda i stališa, došavša iz Zagreba, Samobora i drugih stranah , te je sprovod opet tu u veliko narasao, i dopratio mrtvo tielo u Nove Dvore. Brdovački župnik g. P. Belas , koj je na rečenom mostu sprovod preuzeo, pračen od više duhovnikah i klerikah ovršio je na grobu po-kojnikovom crkvenu službo. Pjevati prvostolne crkve, koji su u prvo-stolnoj crkvi po dovršenom blagoslovu izpjevali pokojniku turobni hrvatski kvartet, pjevali su mu i nad grobom u Novih Dvorih u hrvatskom jeziku u četiri glase složenu skladnju, koja je sve prisutne do suzah ga-nula, I u Novih Dvorvih završila je u pogrebnu svečanost počastna pucnjava
jedne gjurgjevačke satnije i šerežanske čete, koje izpratiše onamo ba-novo tielo.
Tako se razstasmo s najplemenitijim mužem, koga u životnoj snazi ljubljasmo, žalismo u bolesti, a za kim nakon smrti tugujemo. Smrt, koja bez razbora i smiljenja obara , što joj dodje pod kosu, otš nam ga, ali ga zahvalnoj pameti našoj nista oteti ne<Se. Dao Bog, te veliki duh njegov vladao medju nami, pa nas nukao i bodrio na dobra djela, što ih je on za svoje tvorio i tvoriti hotio. Utjeha je za svakoga našinca, što mu grob takva bana počiva u rodnoj zemlji; a ovaj grob, dok mu zahvalni narod nepodigne dostojan spominek, neka nam bude na izgled i opomenu njegovih gradjanskih i rodoljubnih kriepostih.
* Tonking. Serce se mora tresti vsakemu, kdor sliši ali bere, kako grozovitne smerti je moral umreti škof tonkinski preč. gosp. Melhior. Dne 8. junija m. I. so ga zagrabili in vlekli do glavnega mesta. Hudobneži so bili od njega to zlegano novico raztrosili, da je poglavar puntarski; zatoraj je bil on in njegova dva služabnika v ječo veržen. 27. junija zgodaj je govoril s svojim stražarjem in mu rekel, da svojega oblačila preobleči noče, le to prosi, da bi mu nogovice prinesli. Prej ko ne, da mu je pervi mandarin oznanil, kakšno smert ima umreti. — 28. jun. ob sedmih zjutraj se je vojska zbrala okoli ječe in peljali so najprej oba služabnika na strašno mesto. Obadva sta nosila težko železje okoli vrata. Pridši na morišče, ju privežejo na stolpa ali bruna, — na njih visita celo uro. Svitlemu škofu pa obesijo težko železje okoli vrata in ga tirajo po vseh ulicah celega mesta. Sv. mož je na celem svojem smertnem sprovodu der-žal v roci svoj brevir in v molitvi iskal potrebne pomoči. Privlekli so ga slednjič kakor nar hujšega razbojnika na odločeno mesto. Tukaj zagleda svoja dva služabnika, ki čakata strašne smerti, ki jima bo odperla svete nebesa. Opominja ju, da bi ostala stanovitna do konca in jima podeli svoj škofji blagoslov. Po nekoliko minutah mandarin, sede na visokem slonu (elefantu), zaukaže, naj pred dvema služabnika in potem škofu glavo odsekati. Rabelj mahne po pervem služabniku, pa glava mu ne odleti; trikrat mahne in še lc zdaj se glava po tleh opoteka. Rabelj jo prime za lase, jo pokaže visoko na viš, da jo vsakdo lahko vidi. Zdaj prime drugega služabnika, mahne in glava mu odleti. Temu je bilo ime Tiep, unemu pa Hien.
To grozovitno delo je pri kraju, zdaj razsprostrejo rabeljni neko rjuho, snemejo škofu železje in ga položijo znak z herbtom na rjuho. Na štirih koncih rjušnih zasadijo 4 debele kole in na nje natvežejo mu roke in noge. Nad njim pripnejo še dva druga kola, ki sta se na njegovih per-sih križevala. Tako leži sv. mož in se ne more ganiti. Kar zaukaže, mu najprej odsekati noge, potem roke, slednjič glavo, in potem čreva mu iz trebuha motati. To strašno opravilo se je opravljalo s topimi sekirami tako, da je bilo treba, pri vsakem udu 12krat mahnuti in 12 ran narediti. Že so mu bile noge in roke odsekane, pa sv.
mučenec vendar ni zgubil besede, vedno je izgovarjal presladko ime Jezusovo.
Slednjič je mu bila glava odsekana, — pa rabelj ni srečno zadel, zatoraj je moral večkrat mahniti. Glava je odletela, pa nečloveški trinogi še nimajo dosti. Še mu trebuh razparajo, in čreva izmotajo. Potem poberejo vse konce razmesarjenega trupla, jih zvežejo v rjuho in veržejo v neko jamo. Tonkinčani so hotli slonove čez gomilo peljati, da bi jo potaneali; pa jih niso mogli na nobeno vižo prisiliti, novega groba le z nogo dotakniti se. Glavo so pred velikimi vrati na veliki kol obesili, jo več dni tukaj pustili, potem pa zmleli in prah v morje vergli.
To je resnični popis strašne smerti, ktero je preč. g. Melhior storil. Na ravno tem mestu sta že dva njegovih prednikov ravno tak strašen konec storila! — Preč. škof Melhior se je rodil v Asturiji na Španskem 29. aprila 1. 1821. Pred njim sta bila mučena čast. g. škof D i a z in provincialni vikar Salgot; vsi trije mučenci so iz reda Dominikanskega. — Bratje katoličani! glejte vero stanovitno in ljubezen gorečo do smerti; — naša vera in naša ljubezen je pa tako mcrzla in mertva! —
*	Pariz. V mestu Parizu je sedaj 1,025.000 katoličanov. Far je 49, duhovnikov 800, kloštrov moških 12, in ženskih 48; nekato-ličanov 28.000.
*	Angleško. V tej deželi je 13 škofij, 737 katoliških cerkev, 1004 duhovnov, 27 moških in 103 ženskih samostanov.
*	Na Šotiškem so 3 apostoljski namestniki, 165 cerkev, 139
duhovnov; na Irskem so 4 višji škofi in 24 škofov.
--(—-
Duhovske zadeve.
*	Kerška škofij e. 1. junija je postalo Koroško le ena škofija, ki se imenuje Kerška. — Č. g. Anderjaš Jož. je dobil faro k s. Urhu pri tergu, č. g. Protiva Jož. pa kuracijo Malnico; — čč. gg. kaplani so prestavljeni: Durn-wirtli Kari pride za špirituala v seminišce, Ferčnik Lambert za kaplana k sv. Ilju v Celovcu, Sumper Jan. na Peravo, Trampič Mat. v Otmanje, Božič Bal. in Lesjak Bal. ml. v Žabnice; pensioniran je fajmošter Gottvvald Mat.
*	Ljublj. škofija. Gosp. Ant. Jerzinovič pride za eksposita v Poštenje; g. Juri Stenko za namestnika na izpraznjeno lokalijo sv. Goro nad Zagorjem; gosp. Jož. Grad, duh. pom. na Kerki, za eksposita v Harije; g. Jernej Vožnar s Kostanjevice v Metliko; g. Jož. Meglic s Knežaka v Čatež; g. Mih. Skubic s Prema v Knežak.
*	L a van t. škofija. Prečastiti gosp. Mih. Piki, stolni korar so izvoljeni vodja škofijskega seminišča; preč. g. dr. Vošnak, stolni korar pa začasni viši ogleda ljudskih šol. — Čast. gosp. Ant. \Vrečko, vojaški kaplan pri pešn. regimentu Kinski je prestopil v enaki službi k mornarstvu; na njegovo mesto pa je stopil g. Korl Eipšl, kurat v Šmiklavžu poleg Laškega. — G. Mat. Stagoj je postavljen za namestnika v Šmiklavžu, in gosp. Korl Terjašek za kaplana v Teherje.
Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Einšpioler. — Natisnil Janez Laon v Celovcu.