št. 6.	15. junja jgßi.	X. tečaj.
Pridiga za 5. pobinkoštno nedeljo.
(Dobre dela Bogu ne dopadejo, če smo v sovraštvu z bližnjim;
gov. M. T.)
„Pojdi poprej spravit se s svojim bratom, in tedaj pridi in daruj svoj dar".
(Mat. 5, 24.)
V vod.
stari zavezi je bilo Judom pripuščeno, da so se smeli nad svojimi sovražniki maščevati. To je Bog pripustil nekoliko, da se niso ž njimi v molikovanji spoprijaznili, in da so obljubljeno deželo ložej iz njih rok v oblast dobili, nekoliko pa zato, ker zavoljo terdovratnosti svojih sere za postavo ljubezni niso bili dovzetni. Zveličar toraj, ki je prišel postavo dopolnit, je Judom njih krive zapopadke, ker so mislili, da so le ljudje njih zaroda njih bližnji, s tim overgel, da jim je oznanil novo zapoved ljubezni, ktera ne pozna nič razločka ne med prijatli, ne med sovražniki. In ravno oddelek današnjega sv. evangelja nam spričuje, koliko si je Zveličar z besedo in z djanjem prizadeval, tO svojo novo postavo ljubezni v blagor vsega človeštva vpeljati, si pa tudi hudobne farizeje, ki so bili vedno njegovi zapriseženi sovražniki, v prijatle pridobiti. Pa, akoravno je očitno grešnico Magdaleno z eno samo pridigo spreobernil, padlega Petra z enim samim pogledom vzdignil in si krivičnega Caheja z enim samim prijaznim nagovorom pridobil, yender terdih sere Farizejev h krotkosti in spravi ni mogel omečiti. Od kod toraj ta njih silna terdovratnost? — Izvirala je, kakor še dan danes, iz nezmerne samosvoje ljubezni, ktera se v nobeni stvari drugim vpogniti, in se z razžalniki spraviti ne da.
Slov. Prijatel.	21
Ali kakor je že v stari zavezi Gospod po svojem preroku govoril: „Učite se, kaj hoče to: Usmiljenja hoččm, ne pa daritve!" — tako je tudi Kristus v novi zavezi svojim poslušavcom razložil, da njegov Oče v nebesih nima dopadanja nad dobrimi deli tistih, ki se s sovražnim sercom približajo njegovim altarjem. On pravi: „Če tedaj svoj dar prineseš k altarju, in se tam spomniš itd. (Mat. 5, 23, 24.) Da toraj naše dobre dela ne bodo ob svoje zasluženje in plačilo, si bomo danes k sercu vzeli resnico, da mora naše serce brez vse jeze in vsega sovraštva do bližnjega biti, če hočemo Bogu ž njimi dopasti. — Poslušajte.
Razlaga.
Da Bog nad našimi dobrimi deli, naj bodo še tako velike in imenitne, nima dopadenja, dokler s svojim bližnjim v jezi in v sovraštvu živimo, se vidi iz tega, ker se Bog v sv. pismu imenuje: „Bog miru in ljubezni". Po tem takem so tisti, ki so z jezo in sovraštvom do bližnjega napolnjeni, gotovo njegovi nasprotniki, in dosti razločno daja Sin božji spoznati, da od takih njihovih darov noče sprejemati, „čuditi se je, pravi sv. Gregori, da Bog, ki ima sicer nad našimi darovi veliko dopadenje, in se, če smo ga bili razžalili, z miloščino in darili da potolažiti, naše darove in miloščine zaverže, dokler s svojim bližnjim v kregu in razpertji živimo". Vredno je, da si to k sercu jemljemo in večkrat premišljamo, pravi nadalje, da, akoravno se nam vsi drugi grehi z darovi odpuščajo, je greh razpertja tako velik, da še Bog daru zanj noče". — Kakor namreč še tako dobra jed svojo vrednost in dobri okus zgubi', če se v nesnažni, smradljivi skledi pred nas postavi, in se nam še tako žlahtno vino studi, če se nam iz plesnjivega, oljnatega verča natoči; ravno tako tudi naši darovi, naše molitve, posti, miloščine in druge dobre dela, če pridejo iz žolča polnega serca, Bogu ne morejo dopasti, temuč ga le s studom in zopernostjo napolniti.
Zopernost nad takim darom je Bog očitno že pri Kajnu pokazal. Na dar pobožnega, miroljubnega Abeljna se je Bog z milostnim očesom ozerl, in mu s tim, da se je dim njegovega daru naravnost proti nebesom valil, na znanje dal
svoje dopadenje. Kajnov dar pa je zavergel, in mu s tim, da se je dim njegovega daru le po tleh vlačil, svojo nejevoljo nad njim dal spoznati. In zakaj je Bog ta razloček storil? Ali ne zato, ker mu je Abel z darom vred svoje ljubezni polno serce daroval, in mu nar boljše, nar lepše mladiče svoje čede na altar položil? Kajn nasprot pa je že več časa svojega pobožnega brata iz hudobije zavidil, ter jezo jn maščevanje do njega redil v svojem sercu. Zato, pravi sv. pismo, Bog na Kajna in na njegov dar ni gledal.
Zdi se mi, da je Bog temu hudobnežu, preden mu je hotel darovati, tako le k sercu govoril: Kaj ti mi hočeš žgaven dar prinesti, čigar serce je vse jeze vneto in nevošč-Ijivosti sožgano do svojega brata Abeljna? Če mi hočeš do-padljiv dar prinesti, daruj mi svoje serce, ker le poterto in in skesano serce mi je prijeten dar; tako pa, kakoršno je zdaj, mi je gnjusoba. „Pojdi poprej spravit se s svojim bratom, in potem pridi, in daruj svoj dar!" — Ravno to govori Bog še dan danes marsikteremu kristjanu, rekoč: Kaj mi pomagajo tvoji darovi in tvoje darila? čemu tvoje molitve in miloščine, ker mi poprej pred oči ne smeš, dokler si s svojim bližnjim v sovraštvu? „Pojdi poprej spravit se s svojim bratom, in tedaj pridi, in daruj svoj dar!" — Zato je bilo že v 4. cerkvenem zbirališču v mestu Kartaginenskem določeno, da se darila in darovi od takih, ki v očitnem sovraštvu žive, v cerkveno porabo ne smejo sprejemati; ker taki darovi bi cerkvenemu premoženju več škode, kakor prida prinesli. Toraj, ako bi kdo vse svoje premoženje cerkvam in samostanom v svoji oporoci zapustil, pa bi v svojem sercu ne nehal bližnjega sovražiti, bi pred Bogom ne imel čisto nič zasluženja, ne se mogel nadjati večnega plačila.
Ravno to se zamore od miloščine, posta, molitve in od vseh drugih spokornih del reči, da namreč brez ljubezni do bližnjega Bogu ne dopadejo. Kar miloščino zadene, sv. apo-stelj Pavi Korinčanom (I. 13, 1 — 3.) tako le piše: „Ko bi jezike vseh ljudi in angelov govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem kakor zvoneč bron ali zvoneč kregulj. Ko bi znal prerokovali, imel vse skrivnosti in vso učenost, in vero, da bi gore prestavljal; ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi
21*
vse svoje premoženje za živež med uboge razdelil, in svoje telo dal, tako da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, bi mi vse to nič ne pomagalo. Naj te po tem takem ubogi zavoljo miloščine, ki jim jo deliš, svojega očeta, ali svojo mater imenujejo, naj povsod hvalijo dobrotljivost tvojih rok, in te do nebes povzdigujejo, je vse to pred Bogom prazen nič, če ti ljubezni manjka, in jezo paseš do bližnjega v svojem sercu. Zato pravi sv. Avguštin: „Če hočeš dobro in zaslužljivo delo keršanskega usmiljenja storiti, odpusti iz serca svojemu nasprotniku ali preganjavcu; zakaj veča miloščina se ne da misliti, kakor je ta, da vse iz serca odpustiš, kar se ti je bilo hudega in krivičnega storilo".
Tako tudi od posta v sv. pismu beremo, da so se judje enkrat dolgo in ojstro, pa zastonj postili. Potem vprašajo: „Zakaj se postimo, in ti se na naš post ne ozreš? zakaj se ponižujemo, in tebi za to ni mar?" In Gospod jim odgovori po svojem preroku rekoč: „Glej, med kregom in prepirom se postite, in bijete brezbožno s svojo pestjo! Je mar to post, kakor sem si ga bil jez izvolil? Ne postite se, kakor doslej, da bo uslišano vaše klicanje v višavah. Ne pogledujte svojega bližnjega nič več z nevoščljivimi očmi; odpustite razžaljenja vam storjene, in preženite vso jezo in sovraštvo iz svojih sere; — potem bom uslišal vaše prošnje".
Kaj pa hočem od molitve reči? bo li Bogu všeč, če s sovražnim sercom pred-nj poklekuješ, svoje roke sklepaš, in k njemu vzdiguješ? Poslušajmo sv. Pavla, kaj pravi: „Jaz hočem, so njegove besede, da molile po vseh krajih, in brez jeze in prepirov čiste roke povzdigujete". In Bog sam govori po Izaiji preroku rekoč: „Če tudi veliko molite, vas vendar nočem uslišati, ker vaše roke so polne kervi". To se pravi z drugimi besedami: Vi ste polni duha maščevanja; drug drugega iščete zatreti in s pota spravili. Zato vas jez, če prav svoje roke proti nebesom vzdigujete, oči v me vperate in mi serca ponujate, ne morem uslišati; zakaj vaše roke so kervave od maščevanja, vaše oči rudeče od nevoščljivosti in plamteče od ognja jeze; — vaša molitev mi je vpitje Balo-vih prerokov. Da, spolnuje se celo resnica besed kraljevega preroka, ki pravi: „Njegova molitev mu bo v greh",
Kalio je to mogoče, böte uprašali, da bi bila še celo njegova molitev pregrešna? — Kaj ne, vi molite: „Oče naš, kteri si v nebesih". Če je pa Bog naš oče, kje je pa naša otroška pokorščina? On nam veli: „Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kteri vas sovražijo in molite zanje, kteri vas preganjajo in obrekujejo, da böte otroci svojega Očeta, kteri dä svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in dd dežiti na pravične in krivične" (Mat. 5.). Toraj je Bog le tistih oče, kteri tudi svoje sovražnike ljubijo, in le tisti so njegovi otroci, ki tudi za svoje preganjavce in obrekovavce molijo. Ako tedaj sovražiš svojega bližnjega, Bog ni tvoj Oče, in ti ne njegov otrok; ampak ti si po besedah sv. Janeza otrok peklenske hudobe in on je tvoj oče. Potlej pravite: „Posvečeno bodi tvoje ime"; vaše dela pa kažejo: Osramoteno bodi tvoje ime; — zakaj z zabavljanjem in pikanjem, s kregi in prepiri, s preklinovanjem in rotenjem, ki ga bližnjemu v obraz mečete, se pač božjemu imenu le nečast in sramota godi, ne spolnuje se pa zapoved Njegovega Sina, ki pravi: „Ljubite svoje sovražnike", in drugod: „Novo zapoved vam dam , da se ljubite med sebo, kakor sem jez vas ljubil". Ljubezen pa po besedah sy. Pavla ni prepirljiva, ni nevoščljiva, ne misli hudo; ona se ne napihuje in nikogar ne draži, se pa tudi sama ne da razdražiti; ona yse prenese, vse preterpf.
Na dalje molite: „Pridi k nam tvoje kraljestvo". S tira prosite, da bi božjega kraljestva, njegove gnade in njegovega miru deležni postali, in po smerti dosegli kraljestvo njegove časti. Ali pa ni sovražno serce gnadi božji in njenemu kraljestvu ravno nasprot? Le poslušajte sv. Pavla, ki pravi: „Očitne pa so dela mesa, in te so: sovraštva, prepiri, jeza, kregi, razpertja, nevoščljivost in kar je še takega, od kterih vam povem, kakor sem vam že pravil, da tisti, ki to dopri-našajo, ne bodo dosegli božjega kraljestva".
Še manj je prošnja: „Zgodi se tvoja volja", ki pride iz sovražnega serca, resnična; zakaj božja volja je, da, še zapoved njegova, da razžalnikom odpustimo. — Kaj pa hočem še reči od prošnje: „In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom"? Ali si ne domisli vsak, kedar te besede izgovori, da tako rekoč prosi, naj mu sott
vraštvo, ki ga ima z bližnjim, s sovraštvom povračnje, in mu še on nikar grehov ne odpusti, kakor on noče razžaljenja odpustiti svojemu bližnjemu? — Vidite, tako se spolnujejo besede Davidove: „Njegova molitev mu bo v greh".
Kar sem vam pa do zdaj od darov, miloščine, posta in od molitve govoril, velja tudi od vseh drugih dobrih, spokor-nih del. Obiskuj bolnike, pomagaj revnim, sprejemaj sirote in popotnike pod svojo streho, zidaj na svoje roke bolnišnice, samostane in cerkve; ali zbeži od ljudi v samotno puščavo, posti se ob suhem kruhu in ob vodi, tvoja postelja bodi terdo kamnje, tvoja obleka spokorni rasovnik; potresaj svojo glavo s pepelom in rani s šibami svoj život do kervi; — če ljubezni nimaš, pravi apostel, ti vse to ne bo nič pomagalo; brez ljubezni nisi nič. „S kakoršno mero pa bodeš ti meril, s tako ti bodo nazaj merili". Glej pa, da te ne zadenejo enkrat besede sv. Jakopa, ki pravi: „Sodba brez usmiljenja čaka tega, kteri usmiljenja ni skazal". Ne davi svojega dolžnika, da te Gospod, čigar nezmerno veči dolžnik si ti, ne obsodi v vnanje tame!
Sklep.
Da toraj to strašno prekletstvo od sebe odvernemo, od-puščajmo, da nam bo odpuščeno! skazujmo usmiljenje, da bomo usmiljenje dosegli! Vse sovraštvo in povračilo hudega s hudim naj bo deleč od nas pregnano! In če bi nas, kedar nam v naglici kri zavre, imelo težko stati, se premagati, storimo, kar je storil nek mogočen vitez, ko ga je bil drug vitez močno razžalil. Sklenil je v pervi zavrelici svojega žolča nad njim ž njegovo kervjo se zmaščevati. Zjutraj na vse zgodaj, ko se poda na pot, ta svoj sklep izpeljat, stopi, ker se mu je še prezgodaj zdelo, poleg pota v neko kapelico, in ogleduje podobe, ki so ondi na zidu visele. Na pervi podobi vidi Zveličarja v sramotnem plašču in zdolej podpis: „On ni klel, ko je bil preklinovan". Na drugi vidi Jezusovo bičanje s podpisom: „On ni žugal, ko je terpel". In na tretji vidi Zveličarja na križu razpetega, in pod križem trumo tolovajskih morivcov, zraven pa podpis: „Oče! odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo". — Pogled teh podob mu gre toli-
kanj k sercu, da pred nje poklekne in moli. In glej! med molitevjo se želja maščevanja v njegovem sercu pred podobami Jezusove neskončne ljubezni otaja, kakor ledena skorija pred solnčnimi žarki. Po molitvi gre ves ginjen naprej, pa ne v boj, ampak v prijatelsko spravo s svojim sovražnikom. Pojdi, ljubi kristjan, in ti ravno tako stori! Amen.
Pridiga v god sv. Petra in Pavla.
(Rim pred in po prihodu vanj teh 2 aposteljnov; gov. M. T.)
„Tudi Rim moram še viditi". (Ap. dj. 19. 21.)
V vod.
Kje bi bil najti katoliški kristjan, čegar serce bi danes od veselja ne poskakovalo, in ki bi si ne želel, biti v tistem mestu, kjer nastopnik pervaka zmed aposteljnov kraljuje in vesoljno katoliško cerkev viža in vlada skozi 18 stoletij? Kdo bi ne želel viditi Rim, kakor sv. apostel Pavel, ki je po brezštevilnih prestatih potih in težavah mislil, da je še premalo storil, če bi tudi v Rimu Kristusovega evangelja ne oznanoval? „Tudi Rim moram še viditi", pravi ves nadušen, in res bi jez ne le njegove želje, ampak veliko več njeno spolnjenje ž njim delil. Rad bi vidil na današnji praznik namestnika Kristusovega, ko stopi k altarju, pod kterim telesni ostanki sv. aposteljnov Petra in Pavla počivajo, k oltarju, pod kterim je vogelni kamen sv. cerkve postavljen, k oltarju, kjer je korenine pognalo velikansko drevo sv. cerkve, da je iz majhnega ženofovega zerna tisto veličastno drevo prirastlo, čegar senca ves nemerjen svet hladi. Rad bi vidil sv. Očeta Pija v njegovem gospostvenem lišpu, kedar čez milijone zbrane množice svojo roko stegne, in jih blagoslovi z besedami: „Benedico urbem et orbem", t. j. blagoslovim mesto in zemlje krog; ter mogočni strel med zvonenjem vseh cerkev zadoni. Kar je otroku očetova hiša in domače ognjišče in kar je zvestemu deželami njegova domovina, to je Rim katoliškemu kristjanu. — Dasiravno ljubi moji, mi tje ne popo-
tujemo, kakor popotuje veliko pobožnih romarjev, in dasiravno ne moremo hoditi po krajih, ki so od sv. apostelnov Petra in Pavla posvečeni; hočemo vendar vsaj v duhu iti v to križem svet sloveče mesto, kjer sta ta dva pervaka aposteljnov drevo sv. križa zasadila, in mu s svojo kervjo zalila, da raste in se razširja do poslednjega dne. Pojdimo toraj v duhu nazaj v perve čase kerščanstva, in premišljujmo nekoliko delavnost sv. apostelnov Petra in Pavla v Rimu. Njuno delavnost böte pa nar bolj zapopadli, če premislimo 1. Kakošno je bilo v Rimu pred prihodom in 2. kakošno po prihodu teh aposteljnov. K temu premišljevanju prosimo božje pomoči na priprošnjo sv. aposteljnov Petra in Pavla!
Razlaga-
t. Ob času, preden sta apostelna Peter in Pavel v Rim prišla, ni bilo v njem drugega viditi in slišati, kakor od brezimne potrate in zapravljivosti, pa od kerviželjnosti. Zaprav-Ijivošt se je vidila a) v vnanjem. Komaj je mogoče verjeti, kar nam stari pisavci od življenja in potrate v Rimu pripovedujejo, ker kaj enakega dan danes še celo na dvoranah kraljev in cesarjev ne nahajamo. Blizo sedem sto let so se Rimljani kervavo borili in vojskovali, preden so dosegli gospostvo vsega takrat znanega sveta, da so jim bile vse ljudstva podložne. Niso se pa zato borili, da bi bili zmagane ljudstva osrečili, jih pohlevno vladali, in jih od žulečega jarma neusmiljenih trinogov oprostili; temuč, da so jih še hujše podjarmili, njih premoženja se polastili in nje same za svoje sužnje imeli. In za koga jim je bilo poropano premoženje? sreberne in zlate posode? Za zidanja, kterim se je bilo čuditi, za zapravljivost in razujzdanost. Če stopimo verh glavnega griča, ki se še dan danes kapitol imenuje, se razprostre pred našimi očmi nezmerno mesto, ki je kdaj imelo čez 4 milijone prebivavcov. Nič na svetu ni enako številu njih poslopij, tempeljnov in njih Iepolij. Bilo je okoli 2000 hiš, pa ne hiš, kakoršne so navadno po zdanjih mestih, ampak vsaka sama zase je bila, kakor so zdaj cesarske poslopja. Hiša od hiše je bila ločena in vsaka posebej podobna malemu meslu. Pri slednji so bili veliki prostori za sprehajališča, mostovža
bogato ozaljšane, toplice, veliki in umetno napravljeni verti. Tudi krajev za razveseljevanja se jim ni manjkalo. Bilo je tačas v Rimu čez 8000 očitnih toplic, bile so očitne zidanja, kjer se je poželjivosti in poživinjeni natori streglo; bilo je več gledišč tako velikih, da je v vsakem po 100 tavžent gledavcov prostor imelo; ni bilo pa najti nikjer ne bolnišnic za uboge in sirotne, ne podstrešij za ptujce. In poglejte zapravljivosti, kakoršne svet ne pomni, vse te velike in krasne zidanja veli cesar Neron skrive zažgati samo iz radovednosti, kako je moglo kdaj mesto Troja goreti, in si potem sozida poslopje, v kterem se je čistega zlata in srebra vse bliskalo, in krog kterega so bili okoli in okoli nar lepši gaji, cveteče in duh teče loke, jezera in lovski logi. — Tako pripoveduje pisavec Aureli Viktor.
b) Zapravljivost pa ni bila samo v vnanjem, ampak tudi v notranjem. — Kdor je šel v hišo bogatinov, je srečal, preden je do Gospoda prišel, na tavžente sužnjih, ki so čez dan Gospodovega povelja čakali, po noči pa zaperti bili po ječah. Ljudje nižega stanu, ki so se po ulicah mesta gnjetli, so spali čez noč, kjer jim je bilo mogoče; po dnevu pa so bili v glediščih, ali po krajih nataknjeni, kjer so se nesramnosti vganjale. Imeli so sploh le dve potrebi, namreč: žertje in igre. Izbe bogatih so bile vse s škerlatom preprežene, ter z zlatom in srebrom vdelane. Od Cicerona, ki je po šegi tistih časov prav zmerno živel, se bere, da je kupil mizo, ki je komaj 12,000 gld. veljala; in Juli Cezar je imel dve mizi, ki ste po 120 tavžent gold. veljale in se je v čisto zlatem vozu k očitnim igram vozil. Mestnjan, ki je za nar bolj revnega veljal, je še več milijonov premogel. Od drugega, ki je za bogatega slovel, se bere, da je ne le vse svoje pognal, temuč je še 41 milijonov dolga zapustil; spet drug, .ko je svoje dohodke preštel in vidil, da mu na leto nič več, kakor 125 tavžent ne ostane, je šel in se s strupom končal, ker si ž njimi ni upal izhajati. -— Vse te nezmerne potrate so bile zgoli v razžaljenje božje, vse te zapravljivosti v službo satana namenjene. V Rimu je imel peklenska hudoba svoj glavni sedež, svoje tempeljne, svoje nebesa. Zato se ludi ni čuditi, če so Rimljani iz te razujzdanosti še v neusmiljenost in kervi-
željnost zašli, ki se je očitno v glediščih in doma kazala. Imeli so gledišča na velikem prostoru in okroglo sozidane, kjer je bil sedež verh sedeža postavljen, in pod sedeži so bili železne kleti, kamor so divje zveri zaperali. Precej, kjer se je notri hodilo, je bil oltar postavljen, kjer so ljudi klali in darovali, in temu oltarju nasprot je imel cesar svoj sedež. Sužnji, kteri so bili vselej sprot za boj z zverinami namenjeni, so pred začetkom boja cesarja morali pozdravljati, in kadar jim je bilo znamnje dano, so planili z zvermi skup, in se tako dolgo ž njimi borili, dokler so bili raztergani; in nad tako grozovilnostjo so se Rimljani do sitega nasmejali in napasli. Tako je toraj mehkužni Rim spoštoval človeško življenje. In pri takem gledanji niso bili samo odrašceni, ampak ludi otroci, ne samo možki, ampak ludi žene in dekleta, ne samo ljudstvo, ampak tudi cesarski služabniki in cesar sam pričujoči. V 123 dneh je cesar Trajan 5000 takih iger napravil, kjer je bilo ravno toliko ubogih sužnov od zverin neusmiljeno razmesarjenih. Tako grozovitno in neusmiljeno pa niso le s sužnji ravnali, ampak tudi z domačo družino, z ženami in otroci. Žena ni bila pomočnica moža, ampak le sužnja njegova, s ktero je storil, kar je hotel. Smel jo je, če mu je bilo všeč, prodali, zamenjati, ali izposoditi. Svojega otroka je smel oče umoriti, zavreči, izpostaviti ali zverinam dati. Vse to ste postava in njih vera pripustile. Vidite, ljudem se ni prizanašalo; ali leva, tigra, volka, medveda itd. umoriti, to pa je bilo v njih postavah ostro prepovedano. Kako, ljubi moji, li morebiti kje človeško serce, ki bi se ne vzdigovalo o premišljevanji takih strašnih grozovitnost? Kdo bi verjel, da se je v stanu človek, ta božja podoba, tako delec zmotiti, da je hujši od ljutih tigrov in leopardov? Da, če to preudarimo, potlej, potlej, pravil]), bomo še le blagor spoznali, ki jih je ker-šanstvo prineslo vesoljnemu svetu. Če to preudarjamo, borno še le spoznali, kaj je sv. Petra in Pavla tolikanj proti Rimu gnalo. — Zato poglejmo, kakošno je v Rimu po njih prihodu!
2. Iz apostoljskegu djanja nam je znano, da je sv. Peler okoli lOga leta po Kristusovi smerti v Rim prišel, in je ondi svoj sedež postavil, ter vižal vso cerkev, kjer je tudi ccsar svoj sedež imel in vladal vesoljni svet. Tudi sv. Pavel govori
v vseh svojih pismih, kako da hrepeni Rim viditi in tam pridigovati, dokler je spolnjeno njegovo hrepenenje. Kako vse drugačno pa je v Rimu, kadar ta dva podereta mo-likovavske tempeljne, in oltarje postavita pravemu Bogu! Zapravljivost se umika keršanskemu uboštvu , in grozo vit-nost kerščanski ljubezni.
a) Vidili je bilo keršansko uboštvo. Kristjani niso Rima začeli drugače zidati , kakoršen je bil , temuč so se umaknili s pervega v podzemeljske hrame in luknje, do kakoršnih prebivališč še zdaj večkrat prikopajo. Tu so stanovali , kakor v grobeh, skriti pred sovražnimi nejever-niki, in iz teh podzemeljskih stanovališč ima keršanstvo zbudili se k novemu življenju, kakor se je Kristus obudil iz svojega groba. — V notranjem teh keršanskih stanovanj pa ni bilo nič potratljivega; zakaj umeli so nauk Kristusov: „Blagor ubogim v duhu!" Umeli njegov zgled, ki je bil rojen v revščini, je živel v revščini, in umeri v revščini. Umeli so nauk, ki jim ga je zgled sv. Petra ozna-noval, ki je brez mavlie, brez denarjev in palice k njim prišel, in se vender ne le tega mesta, ampak vsega sveta hotel polastiti. Saj veste, kako so pervi kristjani vse svoje premoženje k nogam aposteljnov prinašali in vse med sabo delili. Med tem, ko so nejeverni Rimljani mehkužnosti in poželjnosti stregli, so kristjani terpljenja, bolečine, marlre, da, zgubo svojega življenja pod nič cenili, ker so upanje imeli, doseči boljše, srečniše življenje. In kako je zamo-glo to drugače biti, ker so se ravno tega od sv. Pelra naučili? Simon, čarovec s priimkom, je namreč sv. Petru denarjev ponudil, da bi mu bil dal moč čudeže delati. Ko mu pa sv. Peter to ostro odreče, je hotel Simon svoje krive nauke pred cesarjem in ljudstvom s tem verjetne storiti , da se je s pomočjo hudobnih duhov nakviško vzdignil. Ali sv. Peter po kratki molitvi hudobam zapove odstopiti, in goljufni Simon pade na tla in si kosti polomi. — Kakor je pa sv. Peter premoženje tega sveta malo cenil, tako malo mu je bilo tudi za življenje, kedar je to tirjala božja čast. — Ravno ta prigodba s Simonom je bila kriva, da mu je cesar Neron začel po življenji streči. S solzami v
očeh ga prosijo kristjani, naj od tod zbeži. Ko pa pride do mestnih vrat, ga sreča Kristus s težkim križem obložen. Peter ga vpraša: Gospod! kam greš ? In on mu reče: „Grem v mesto, da se bom dal še enkrat križati". Sv. Peter ume te besede Kristusove, se verne nazaj v mesto, kjer je bi[ kmalo vjet in k smerti na križu obsojen. Le to gnado si je izprosil, da je bil s proti zemlji obernjeno glavo križan, ker se je nevrednega spoznal, tako na križu umreti, kakor je umeri njegov učenik. — In sv. Pavel, ko je po vseh tih prestalih nadlogah, ktere Kološanom popisuje, poslednjič v Rim prišel, je bil s sv. Petrom vred v ječo veržen in potem ob glavo djan. — To se je godilo v 67. ali 68. letu po Kristusovem rojstvu, b) Ta zgled pervakov zmed aposteljnov je vnel enake želje po terpljenji in po marterstvu serca vseh kristjanov, in kolikor bolj so jih preganjali, toliko bolj so se ne le med sebo ljubili, ampak so tudi nar večo ljubezen skazovali svojim sovražnikom in morivcom. Pred očmi jim je bila zapoved Kristusova: „Ne bojte se teh, ki telo umore, duše pa umoriti ne morejo; ampak bojite se velikoveč tistega, ki dušo in telo pogubi v pekel". Oni niso spolnovali le besed: „Ljubite se med sebö, kakor sem jaz vas ljubil; zakaj na tem vas bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci, če se med sebo ljubite"; spolnovali so tudi njegovo povelje: „Ljubite svoje sovražnike, storite dobro tem, ki vas sovražijo, in molite za nje, ki vas preganjajo" — kakor je on sam storil, umirajoč na križu, rekoč: „Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo". — Ker-šanska mati ni bila več sužnja, ampak ljubljena, zvesta tovar-šica in pomočnica svojega moža; otrok nič več prepuščen sirovosti grozovitnega rodnika, ampak zročen milemu varstvu svojega očeta. Hlapec in dekla nista bila kakor živina, v jarm vpregana, do kervi ranjena, ali še umorjena. — Vse te spremembe je naredilo keršanstvo, dokler je bilo prestvar-jeno vse obličje zemlje. In vogelni kamen k temu sta postavila sv. apostelna Peter in Pavel.
Sklep.
S čim drugim hočem toraj svoje govorjenje v dan današnjih prekucijah, ki se spet znovič v Petrov prestol zale-
tavajo, da bi udarili Pastirja in razkropili njegove ovce, skleniti , kakor s preserčno molitevjo do teh aposteljnov. „O Bog, kteri si današnji dan z mučenstvom svojih apostelnov Petra in Pavla posvetil, dodeli nam na njuno priprošnjo, da tvoja sv. cerkev spet mir zadobi, da nas bo, pred vsemi sovražniki varna, pod hladnim krilom svojih perut srečno vodila in kdaj k tebi pripeljala! Amen.
Pridiga za 6. pobinkoštno nedeljo.
(Od božjega blagoslova ali žegna; gov. J. A.)
„Jezus je vzel sedmere krulie, in je zahvalil, ter razlomil in dal svojim ueencom, da bi predpoložili". (Mark. 8, 6.)
V vod.
Tako lepo še nikoli noben učenik ni učil, kakor Jezus; in ker je svoje lepe nauke tudi s svojimi lastnimi zgledi in čudeži poterdoval, ga je ljudstvo tako zlo obrajtalo, da je vse za njim vrelo, in dostikrat je bilo štiri do pet tavžent ljudi okoli njega zbranih. Nekterikrat se je clo prigodilo, da so ljudje od same želje Jezusa slišati, na jed in pijačo pozabili, in v nevarnost prišli, od lakote konec vzeti, ko bi Jezus na čudno vižo ne bil pomagal. Tak izgled nam tudi današnje evangelje pove. Da bi nam pač ta prigodba tudi naše serce omečila! Premislimo torej bolj natanko to prigodbo, in vza-mimo si iz nje tiste nauke, ki so v našo tolažbo, v naše podučenje in boljšanje v evangelji zapopadeni. Mnogoteri so ti nauki, in zmed teh mnogoterih naukov vam hočem danes posebno enega pred oči postaviti in na serce položiti, vas nagibati, ga tudi spolnovati, da vam bo evangelje tako v prid. Srečnih gotovo je bilo tistih štir tavžent ljudi, ki so v potrebi nasiteni bili. Srečni smo tudi mi, če svoj vsakdanji kruh najdemo. „Kaj nam je torej storiti, de bo Bog tudi nas požegnal, in vsakdanji kruh nam dal?" To bomo danes premišljevali, pripravite se!
Razlaga
1.	Kdor vsakdanji kruh od Boga imeti hoče, mora pridno delati in dolžnosti svojega stanu spolnovali; zakaj kdor ne dela, pravi sv. pismo, naj tudi ne je. Lenuhi in zanikerniki naj le pomankanje terpe! Saj sami tako imeti hočejo. Pa tega danes še govoriti nočem, saj se to samo zastopi, da lenuhi pridejo v revščino. — Zraven tega, da listi, kteri vsakdanji kruh od Boga imeti hoče, pridno dela, si mora tudi prizadevati, da si vsakdanji kruh z lepim zaderžanjem, s pobožnostjo in poštenostjo od Boga prisluži? Zakaj pa je Jezus nasitil 4000 ljudi v njih potrebi? Ali ne zato, ker so ljudje bili, ki so za njim šli; ljudje, ki so veselje imeli, božjo besedo poslušati in jo spolnovati. Naj bi bili pa tisti štiri tavženti ljudi hudobni ljudje, nečistniki, goljufi, tatje, oprav-Ijivci, nevošljivci, lakomniki; ali bi se jih bil Jezus tudi usmilil? Kakor je pa Jezus na zemlji delal, tako dela tudi Bog v nebesih. Kakor je Jezus le dobre ljudi nasitil, tako tudi Bog le pobožnim, poštenim ljudem rad daje vsakdanji kruh. Če pa Bog tudi grešnike nasituje, to le zato stori, da bi se spre-obernili. Ce sc pa ne spreobernejo, sc jim bo še huda godila zavoljo žegna ali blagra, ki so ga od Boga prejemali.
2.	Ko je bil Jezus začel priprave delali za jed, in je ukazal množici sesti po tleh, je ljudstvo precej zaupalo in oserčilo se. čeravno je bila množica velika, kruhov pa le sedem in nektere ribice, ljudstvo vender ni dvomilo nad Jezusovo mogočnostjo, je zaupalo v njega, se je na travo vsedlo in pričakovalo pomoči od Jezusa. O da bi tudi mi vselej tako zaupanje imeli v Boga svojega nebeškega Očeta in v Jezusa Kristusa Njegovega božjega Sina! Nad takim zaupanjem ima Bog veliko dopadanje, in zavoljo takega zaupanja nas Bog nikoli zapustil ne bo. Bog, kteri vsakdan milijonom žival živež daje, gotovo tudi nam vsakdanjega kruha odrekel ne bo, če le mi pravega zaupanja ne zgubimo, če Bog kte-rega človeka zapusti, je gotovo človek tega vselej sam kriv, posebno dostikrat tudi zato, ker ni imel pravega zaupanja do Boga. Kristjan moj! če si tudi v stiskah, in se bojiš, da bi ti vsakdanjega kruha primankovalo, ker slabo vreme žito na
polji pokončati žuga, ali te bolezen pri tvojem zaslužku zader-žuje, ali ti kaka nesreča škodo na primoženju naredi; — le nikar maloserčen ne bodi! Nikar ne zgubi zaupanja v Boga, ampak upaj, da, če le hudoben človek nisi, da bi se s svojimi grehi božje gnade nevrednega delal, ti bo Bog na to ali na uno vižo pomagal, da ti vsakdanjega kruha ne bo pri-mankovalo, posebno če še resnično zanj moliš.
3.	Ja tudi moliti moramo za vsakdanji kruh, da nam ga ne bo primankovalo. To nas uči Jezus že v Očenašu, ker nam v peti prošnji moliti zapove: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh". Kar nas Jezus v Očenašu uči, to nas uči tudi v današnjem evangelju s svojim lastnim izgledom. Ko je namreč 4000 ljudi nasititi hotel, je molil, in še le na njegovo molitev se je zgodilo čudno pomnoženje kruha in rib. To naj nas prepriča, da vsakdanjega kruha ne bomo prejeli od Boga, če goreče zanj ne molimo. Kdor hoče še več spričevanj za to imeti, naj gleda le na vsakdanjo skušnjo. Veliko je ker-šanskih družin, kterim vsakdanjega kruha primankuje, in če se bolj na tanko preišče, so to take hiše, kjer le malo in slabo molijo, ali kjer posebno za vsakdanji kruh zaupljivo in pobožno Boga ne prosijo, kakor da bi ga ne dobivali od Boga, ali pa kakor da bi nam ga Bog moral dati, naj zanj prosimo ali ne.
4.	Kakor moramo pa za vsakdanji kruh prositi, tako moramo tudi, kadar nam ga Bog da, z gorečo molitevjo se zanj zahvaliti. Jezus , pravi sv. evangelje, je zahvalil; njegova molitev je tedaj nar bolj hvalna molitev, če je veliko kristjanov, kteri za vsakdanji kruh še prosijo ne, je takih še več, kteri se, če jim ga Bog da, nehvaležni zanj skažejo, se zanj v molitvi serčno ne zahvalijo. Kdo se pa nehvaležnega skaže za dobrote, ki jih je od Boga prejemal, tak ne sme novih dobrot upati. O kristjan, nikoli ne ustani brez hvaljne molitve od mize, nikoli ne vživaj kosca kruha, da bi se Bogu zanj ne zahvalil! Potem te bo Bog z novim žegnom obiskal. Nehvaležnost veliko škoduje.
5.	Jezus je nahranil lačno ljudstvo, da so bili vsi na-siteni. Po tem pa, ko so nasiteni bili, so ostanke pobrali in shranili. Spet lep nauk za nas, ki ga moramo spolnovali, da
nam vsakdanjega kruha primankovalo ne bo. Mi ne smemo zapravljivo ravnati z vsakdanjim kruhom, ki nam ga Bog daje, ampak moramo varčni biti z božjimi darovi, da bomo pre-skerbljeni za vsak dan proti, in da si tudi za čas potrebe kaj prihranimo. Kdor z božjim blagrom varčno ne ravna, mu bo vsakdanjega kruha primankovalo. To se posebno današnji čas pogostoma godi, ker se pri mnogih spolnuje pregovor: Kar dan prinese, pa dan vzame. Jez ne vem, kaj bi naši predniki rekli, ko bi iz grobov ustali, in šli po hišah, ki so nekdaj premožne bile, zdaj pa pomanjkanje terpe, in vidili toliko revežev, ki od hiše do hiše kruha prosijo. Kako je to, da so naši predniki obilno kruha imeli, zdaj pa je toliko siromaštva med nami? To pride od tod, ker so naši predniki varčni bili, zdajni čas pa več ljudi lepe čednosti varčnosti več ne pozna. Otrok v šoli zapravlja za sladkarije krajcarje, ki mu jih oče dri. Mladi fantje kupujejo drage sukna za obleko, kakor gospodje, in zapravljajo dnar po gostivnicah in plesiščih; in žene in dekleta ne porajtajo več besed sv. ap. Pavla, kteri verne vseh časov opominja: „Žene naj se v poštenem oblačilu s sramožljivostjo in zderžljivostjo zaljšajo, in ne spletenimi lasmi ali z zlatom, ali z biseri, ali z dragim oblačilom (I. Tim. 2, 9), ampak vse hoče le dopasti, vsaka hoče biti več, kakor je v resnici, in med revnimi in bogatimi, med deklo in gospodinjo ni razločka več. V mladosti gre vsak krajcar za lepo gizdasto obleko, kadar se pa take nečimerne revce postarajo, pomankanje terpijo. Verjamite mi, da med 100 ljudmi, ki zdaj kruha stradajo, jih je komaj 10, da bi svoje revščine sami ne bili krivi, drugih 90 pa zato pomanjkanje terpe, ker v mladosti niso varčni bili.
Sklep.
Kar sem ob kratkem povedal, še enkrat ponovim: Pridno delaj! Bodi pobožen in pošten! Zaupaj v Boga! Prosi zvesto v molitvi Boga za vsakdanji kruh! Zahvali se zanj, kadar ti ga Bog da, in bodi varčen! To stori in nikoli ti kruha ne bo primankovalo. Kdor si je ta nauk k sercu vzel, ta je s pridom poslušal današnje evan-gelje. — Bog požegnaj naše premišljevanje! Amen.
Pridiga za 7. pobinkoštno nedeljo.
(Od velikega daru sv. vere; gov. M. T.) „Nebeško kraljestvo je podobno zakladu skritemu v njivi". Mat. 13, 44.
V vod.
Zbrali ste se, ljubi poslušavei, danes pri tej podružnici, da bi po navadi svojih pobožnih sprednikov devico in marter-nico ter patrono tukajšnje soseske, sv. Marjeto, počastili. — Sv. Marjeta je hiia rojena v Antiohii od Ajdovskih staršev. Ker ji je bila mati kmalu umerla, jo je oče dal v rejo na kmete neki ženi, ki je bila skrive kristjana, in je toraj tudi svojo rejenko v kerščanski veri izredila. Tako je rastla vsa ponižna, krotka in bogaboječa, dokler jo že precej odraščeno oče domu vzame. Njeno tiho in sramožljivo življenje, ker si ni hotla ne lepih oblačil omišljati, ne hvaljena in videna biti, ne se po navadi drugih posvetnih hčer možkim nastavljati, se je očetu kmalo začelo čudno zdeti. Misli si: Pa ne, da bi bila Marjeta kristjana! Pred se jo toraj pokliče in vpraša, če je res mogoče, da bi jo bil kdo tako deleč zmotil. Hči mu odgovori: „Res je, Gospod me je poklical po svojem usmiljenji v kraljestvo, da smem Jezusa imenovati ženina svoje duše"* Na to oče ves ostermi, in ji dopoveduje, koliko grozovitnega terpljenja jo čaka, če ne bo molila bogov domače dežele. Ali serčno mu odgovori: Vere v pravega Boga mi ne more nobeden odvzeti, in za svojega Zveličarja sem pripravljena tudi kri preliti; le to so moje želje, da bi še vi pravega Boga spoznali in molili". — To govorjenje očeta tako razkači, da kar k mestnemu poglavarju leti jo zatožit in izdat. Ko mestni poglavar to zalo in ljubeznjivo devico zagleda, se ves za njo vname, in jo hoče v zakon vzeti, če se le kerščanski veri odpove. Dela ji zlate obljube, obeta veselja, časti in bogastva, ali vse obljube, vse prilizovanje pri njej je zastonj. Zato jo ukaže s šibami raztepsti in z železnimi grebeni po vsem životu raztergati, na to pa v ječo vreči. V ječi po čudeži ozdravljena spet pripeljajo k pogla-Slov. Prijatel.	22
varju, ki jo znovič nagovarja, naj vendar zdaj moli bogoye, ker jo toliko ljubijo, da so jo po čudeži ozdravili. Pa ona mu odgovori, da ne mertvi bogovi, ampak sam Sin božji je ta čudež nad njo storil, ker le on dušo grehov, in telo ran reši. Znovič jo veh' terpinčiti, z razbeljenim železom žgati, in na zadnje ob glavo djati. Kaj ne, pač blagor ji, da je tako stanovitno ohranila sveto zveličansko vero, za česar voljo na podobah vidite križ v njenih rokah! Blagor ji, da je srečno premagala vse skušnjave pekla, kar pomeni tista kača, ki jo vidite okoli njenega pasu! Vprašam vas, od kod pa ta stanovitnost pri toliko mladi devici ? Tako za svojega Boga terpeti, vam odgovorim, zamore le kristjan z živo vero v boljše, prihodnje življenje. Živa vera je tisti zaklad skrit v njivi, vera tisti dragi biser, za kterega voljo moramo vse drugo prodati, da ga kupimo. Stanovitnost sv. Marjete me toraj napeljuje, da naj vam danes razlagam 1) Kako velik dar da je sv. vera, in 2) kolik odgovor da nas za tega velikega daru voljo čaka. — Bodite pripravljeni.
Razlaga.
1. Sv. vera, kristjani! je toliko cenjen dar, da se dobrotljivim nebesom zanj nikoli dosti zahvaliti ne moremo, če jo premišljamo samo na sebi, nahajamo v njej tisti nepozajeti vir, iz kterega nam dotekajo vse dobrote. Kdo post. bi bil človeku, akoravno mu že njegovo notranje od tega spričevanje daje, gotov porok, da ni le za to dolino solz, ampak za drug kraj ustvarjen, če ne sv. vera? Vera, pravi sv. Avguštin , je tista draga korenina, iz ktere tečejo vsi nebeški sokovi življenja. Vera je tista velika cesta, ktero moramo nastopiti, da pridemo v svoj rojstni kraj, v nebeški Sion. Vera poslednjič je edini pripomoček, da zamoremo Bogu dopasti. Brez nje naj kdo svoje meso s šibami in jermeni do kervi mesari, si ledja s spokornim pasom prevezuje, se od ljudi loči, in v samotni puščavi sam sebe križa, da, naj terpl vse bolečine marternikov in spričevavcov; brez vere bi bil enak barki na širokemu morju, ki je brez sidra, enak bi bil človeku, ki bi vodo nanašal v sod, ki nima dna. — Res so v očeh ljudi dela krivoverca ali nevernika lahko velike.
Post, s kterim svoje ude v sužnosti duha zderži, obilna miloščina, ki jo deli med uboge, tolažbe polne obiskovanja, s kterimi bolnike in jetnike spodbada; vse to in drugo ga dela pred svetom velikega; ali pri Bogu brez vere nima zasluženja; zakaj, „kdor ne veruje, pravi Zveličar, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Sinu božjega. — Kdor pa veruje v Sina, pravi, ima večno življenje". Kdor toraj ne veruje, je že s tim sodba smerti z neizbrisljivimi čerkami v bukvah božje pravice zanj podpisana. Gorje po tem takem zadolženim krivovercom in nevernikom 1 Gorje pa tudi nam, če nas božje usmiljenje bi ne bilo potegnilo iz sence smerti v svojo precudno lue! Kako bi brez nje mogli priti do nebeških vrat, ker se še sicer, ko se ima v veri na tavžente pripomočkov, le s težavo in silo do njih povzdignemo.
Poglejte, tako neprecenljiva gnada je vera že sama na sebi, ker vse časti in zaklade sveta visoko prekosi.
Ce pa še okoliščine premišljamo, v kterih sv. vero prejmemo, se moramo čuditi nad ljubeznijo, s ktero nas je večni Bog ljubil, preden smo ga bili mi ljubili. Dal nam jo je brez vsega našega zasluženja, dal brez ozira na našo gerdo nebvaležnost, dal nam jo pred velikim š evilom takih, kteri bi mu bili v njegovi službi veliko zvestejši memo nas ostali. Le pomislimo, koliko smo sami k temu pripomogli, da nas je sprejel v kardelo izvoljenih Jakopovih otrok, ne pa v trumo sovražnih sinov Ezava. Je bila morebiti tista otročja hvaležnost tega kriva, ktero mu zdaj skazujemo? O bodi Bogu potoženo? Kaj govorim od naše hvaležnosti, ker je Bog, še preden nas je poklical v življenje, sprevidil, da nam bo luč, ki bi nam imela pot proti nebesoin kazati, le široko cesto pogubljenja razsvellovala! Previdil je, da kolikor več nam bo dal spoznanja, toliko bolj bomo Njegovo gospostvo zasramovali, in nečast delali Njegovemu imenu. Previdil je, da bomo vse svoje telesne ude in dušne moči v Njegovo razžaljenje obračali , da bodo naše serca polne nevošcljivosti, naše oči ognjišče nečistosti, naš jezik poln lažnjivost, zvijač in pohujšanja, in naše roke vse s krivicami okervavljene. Previdil je, da bodo dobrote Njegovih rok za nas ostre pušice, ki jih bomo v Njegovo očetovsko serce prožili. Vedel je, da
bomo pripomočke zveličanja, ki bi imeli zdravila biti našim bolnim dušam, iz hudobije sami sebi y sirup spreuarejali, ki nam bo smertne rane zadajal; da bomo sv. zakramente zavoljo nevrednega prejemanja sami sebi spremenjali v studence božje jeze. Sprevidil je, da bomo ukljub vsemu svarjenju in opomi-novanju pridgarjev in spovednikov zmiraj lerdovratni grešniki Noetovih časov ostali, in se k Njegovemu prizanašanju do konca svojega pogubljenja posmehovali. — Vidite, vse to je bilo Bogu znano od vekomaj,' in vendar se Njegova ljubezen do nas ni v sovraštvo spremenila. — Da, še več! to gnado nam je skazal pred milijoni in milijoni drugih, ki so od začetka sveta do zdaj živeli, in ki bi mu bili veliko bolj goreče služili, če bi jim bila ta luč resnice z nebes prisvelila, kakor mu pa mi služimo. Ko bi se bili pri prebivavcih Tira in Sidona toliki čudeži godili, kolikoršni so se pri nas godili in se še gode; ako bi bil Bog toliko nevernikov, ki gredo zdaj svojemu pogubljenju naprot, izlekel iz tame, kakor je z nami storil; ali ni misliti, da bi bilo njihovo življenje vse pobožniše od našega ? Že zdaj, ko druge postave ne poznajo, razun natorne, se pri njih nahaja sovraštvo in stud do marsikterih hudobij, ki se kristjanom zde mala reč. Kaj bi se še le zgodilo, ko bi bila luč od zgoraj njihovi um razsvetlila, in bi bila gnada božja na pomoč prišla njih slabosti?! Ali božja modrost in previdnost je, ktero moramo na kolenih molili, in se ji kakor sinovi praha zahvaliti, da nismo med številom nesrečnih narodov, ki so od božjega prekletstva udarjeni, ker so ali aposteljne, ali pa njih naslednike preganjali, ali si pa sami s svojimi grehi toliko nesrečo nakopali.
Tu, ljubi moji! se ne morem zderžati, da bi iz občudenja z aposteljnom ne klical: „O globočina bogastva modrosti in spoznanja božjega! Kako nezapopadljive so Njegove sodbe, in neizvedljive Njegove pota!" Pa tudi se ne morem zderžati, da bivaš ne opominjal po aposleljnovem povelji: „Hvalite Gospoda, zakaj On je dober, in v večnost sega Njegovo usmiljenje!" Hvalimo stvarnika nebes in zemlje, da smo te gnade deležni, Y pravi veri rojenim in zrejenim biti brez vsega lastnega zasluženja, da, še celo v spoznanji svoje ne-vrednosli zavoljo zasramovanja in taptanja Njegovih zapoved
Kolikorkrat stopimo na prag hiše božje, kjer oznanovati slišimo besede večnega življenja, tolikrat pojmo z Davidom hvaljno pesem, rekoč: „Gospodove usmiljenosti bom prepeval na večne čase". (Ps. 88, 2.)
Kakor smo pa dolžni, Bogu zavoljo daru sv. vere hvaležni biti, tako tudi ne smemo pozabiti, kolik odgovor nas čaka, če po njej živeli ne bomo.
2. Ni nam dvomiti, da je naše zaderžanje v božjih očeh toliko veče kazni vredno, in greh, ki ga storimo, toliko veči, kolikor več pripomočkov imamo, da ložej dobro storimo in se hudega varujemo. „Mi moramo dobro premisliti, pravi sv. Gregor papež, da naš odgovor pred Bogom raste po meri gnad, ki so nam podeljene, in po tej meri prejetih gnad nam je tudi po smerti ostrejša sodba prihranjena". Ravno tako je Zveličar učil v priliki od tistega hlapca , ki Gospodovo voljo ve, pa je ne spolni, in pravi: „ta bo hujše tepen". In Judom je zavoljo njih terdovratnosti rekel: „Ako bi prišel ne bil, in bi jim ne bil govoril, bi greha ne imeli; zdaj pa nimajo izgovora zavoljo svojega greha", in vender sovražijo mene in mojega Očeta". (Jan. 15.) S temi besedami je hotel Kristus reči, da ravno te posebne gnade, ktere jim je skazal, in čudeži, ki jih je vpričo njih delal, bodo podpisali sodbo njih pogubljenja. Po tem takem, kaj se bo godilo s toliko kristjani, ki so na ime križanega kerščeni, njih življenje pa je življenje sužnih satana? Bodo li imeli kakošen izgovor? Kdo bo zamogel reči, da ni bil podučen v dolžnostih svojega stanu, ker so vam jih na drobno razlagali starši, pridigarji in spovedniki; slišali ste jih brati iz evangelja in drugih kerščan-skih bukev, ali bi jih bili morebiti lahko brali sami. Če ste bili tako nesrečni, da ste v greh padli, in se ločili od čede Kristusove, imeli ste dobre, skerbne pastirje, ki so po vseh krajih za vami hodili, za vami klicali in vas povsod iskali, da bi vas bili spet nazaj prinesli v Kristusov hlev. Ste žalostni, skušani in nadlegovani od sveta, mesa in hudobe, imate pri— jatle, ki vas tolažijo, svetovavce, ki vas pazljive storč na zanjke hudobnega duha, vodnike, ki vam od deleč naprot mole svoje dobrolljive roke; hiše božje, kjer potožite bolečine svojega serca usmiljenim nebesom. Ste slabi in omahljivi, za-
čnete pešati na potu proti nebesom, imate v zakramentu sv. Rešnjega Telesa jed močnih , kruh okrepčanja v večno življenje, v kterem vse zamorete. Ste bolni, ali že blizo smerti in groba, imate pomočnike, ki vas uče polerpežljivosti, služabnike Gospodove, ki vam stoje na strani in dele sv. zakramente umirajočih , da vas z močjo in serčnostjo navdajo za poslednji boj življenja. Z malo besedami: Napadejo naj vas težave, kterekoli, in vam prote sovražniki, kakoršnikoli, zoper vse ste z močnim orožjem sv. vere zavarovani, da zamorete zveličati svoje duše.
če pa vsi ti pripomočki v zveličanje ne bodo pri nas nič zalegli, s čim se bomo pri sodbi izgovarjali? Ali bo morebiti pred Bogom kaj pomagalo, če porečemo, da so drugi tudi tako živeli, in zato še mi nismo mogli drugače, kakor je bila šega sveta? Pa, naj bo tudi svet v svojih šegah in razvadah spriden, kakor je bil ob Noetovem času, vender ima Gospod še povsod svoje zveste služabnike, ki bodo s svojimi lepimi zgledi hudobije in pregrehe svojih časov sodili. Vsaki stan ima še svoje pravične in svete. Vojaški stan bo imel svoje Jozuete, zakonski svoje Tobije, deviški svoje Agate in Marjete, duhovski svoje Caharije, udovski svoje Ane, dvor-niki bodo imeli svoje Daniele in Estre, rokodelci svoje Jožefe, kmečki svoje Izidore pokazati. In če prav večina druge dru-hali pred Balom vklanja svoje kolena, je še zmiraj kje kakšen goreč Elija, ki Stvarnika nebes in zemlje spozna in moli. Nak — ni še čednost iz sveta popolnoma pregnana , in kdor le hoče odpreti svoje oči, bo še povsod vidil svetle luči, ki so postavljene v hiši Gospodovi. Sodnik nas bo po tem takem vprašal, zakaj smo z grešniki, ne pa s pravičnimi vlekli; — zakaj smo bili s požrešniki požrešni, ne pa s treznimi trezni, zakaj z nesramnimi nesramni, ne pa s sramožljivimi sramož-Ijivi, zakaj z jeznimi jezni, ne pa s poterpežljivimi poterpež-ljivi, zakaj smo se z maščevavnimi maščevali, ne pa s krotkimi poterpeli itd. Nič, celo nie nima grešnik, s čimur bi zamogel svoje hudobije pred Bogom zmanjševati ali izgovarjati. Neverci in krivoverni vendar lahko porečejo: Gospod! preroki, ktere sem slišal, so bili zgoli lažniki in goljufi. Ti si mi sicer rekel, da jih bom na njih sadu spoznal; ali njih zvijača
je bila prevelika, moje spoznanje pa preslabo, da bi bil dobro zamogel vselej od hudega ločiti. — Kar pa kristjane zadene, bomo morali v svojo nesrečo spoznati in reči: „Da, Gospod, mi smo bili v resnicah sv. vere dosti podučeni; spoznali smo tvojo luč, pa smo bolj tamo, kakor luč ljubili. Vedeli smo, da lakomniki, ki imajo svoje serce le v posvetnem blagu in kakor kerti le po persti rijejo, prešeštniki in drugi grešniki ne bodo imeli deleža v Tvojem kraljestvu. Malopridni hlapci smo bili, ki smo Tvojo voljo dobro vedeli, pa je vendar le ne spolnovali. Zato, o Gospod, sodi nas brez usmiljenja, sodi po vsi pravičnosti svoje jeze! In tako se bodo spolnile nad nami besede aposteljnove, da bi bilo namreč bolje za nas, če bi nikoli ne bili spoznali pota pravičnosti, ker smo vendar pri vsem tem spoznanji enake hudobije doprinašali, kakor oslepljeni neverniki.
Sklep.
Pomnimo, rečem k sklepu, Jezusovo očitanje tistim mestom, kjer se je nar več njegovih čudežev zgodilo, pa se niso spokorile. Rekel jim je in tudi nam po njih govori: „Gorje tebi, Korocajn! gorje tebi, Betzajda! zakaj ako bi se bili v Tiru in v Sidonu godili čudeži, kteri so se pri vas godili, bi se bili zdavnej v rasovniku in v pepelu pokorili. Pa vam tudi povem: Tiru in Sidonu bo ložej sodni dan, kakor vam. In ti Kafarnavm! ali se boš do neba povzdignil? V pekel boš pahnjen; zakaj, ako bi se bili v Sodomi godili čudeži, kteri so se v tebi godili, bi bila še do današnjega dne ostala. Pa vam tudi povem, da bo Sodomski zemlji ložej sodnji dan, kakor tebi". (Mt. 11, 21 — 24.) Zato nam bodi sv. vera nar drajši zaklad, nar drajši biser, kterega si odvzeti ne dajmo, naj nam še lahko zasramovanje in zaničevanje proti. Po zgledu sv. device in marternice Marjete hočemo rajše kri in življenje, serce iz telesa, kakor pa vero iz serca dati. Tako konec svojih dni lahko s sv. Pavlom porečemo: „Dober boj sem bojeval, svoj tek dokončal, in vero ohranil". Amen.
Pridiga za 8. pobinkostno nedeljo.
(Miloščina podlaga časne in večne sreče; gov. M. T.)
„Delajte si prijatle z zapeljivim mamonom, da Vas, kedar obnemagate, vzamejo v večne stanovališča". (Luk. 16, 9.)
V vod.
Sv. evangelist Lukež nam pripoveduje, da je nek imeniten mož, ki je bil tudi ud Judovske shodnice, Jezusa sabotni dan v gostje povabil. Jezus je prišel, in tudi več Farizejev je bilo povabljenih, da bi bili prežali na njegovo govorjenje in djanje. Pri tej priložnosti je ozdravil vodeničnega, in ker so se farizeji spodtikali, da je kaj takega saboten praznik storil, jim je pokazal, da ni človek zavoljo praznika, ampak praznik zavoljo človeka ustvarjen, in da so dela kerščanske ljubezni imenitniše, kakor praznični dnevi. Povedal jim je še priliko od slepca, da namreč, če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta, ter jih od pezdera v ptujem in od bruna v lastnem očesu podučil, da naj vsak nar poprej nase gleda, potem še le boljša življenje svojega bližnjega. Na to so mu spet Farizeji očitali, da se s cestninarji in grešniki peča, in ž njimi jč in pije, kar jim je overgel v prilikah od zgubljenega groša, od zgubljene ovce, zavoljo ktere pastir vseh 99 popusti in tako dolgo za njo hodi, dokler je ne najde, in od zgubljenega pa spet najdenega sinu. Na to jim je še le povedal priliko, ki je v današnjem evangelji. Z njo jih je hotel podučiti, kako mora človek s svojim bogastvom ravnati, da ga tudi v prihodnjem življenji vživa, namreč: tako modro, kakor je krivični hišnik, po tem, ko je bil od gospodarstva odstavljen, da si je pridobil prijatlov, ki bi ga bili vzeli v svoje hiše. Tako tedaj, sklene Kristus svoj poduk, si delajte prijatle z zapeljivim bogastvom, da vas, kedar obnemagate, vzamejo v večne stanovališča". — Ti prijatli pa, ki nas bodo vzeli v večne stanovališča, so dela ljubezni, dela usmiljenja in dobrotljivosti, ktere smo dolžni bližnjemu skazovati v njegovih potrebah. Vas k takim delom spodbuditi, bomo toraj danes ob kratkem pre-
mislili, da so dela usmiljenja 1) podstava naše časne sreče, in 2) zastava večnega življenja. — Bog nas razsveti!
Razlaga.
1. Dasiravno bi bilo Bogu mogoče, pozemeljske dobrote med vse ljudi po tej meri razdeliti, kolikor je vsakemu posebej treba; vender je hotel, da eni v pomankanji, drugi v obilnosti, eni v bogastvu, drugi v revščini žive. Božja volja in njegova naredba je tedaj, da je svet z bogatimi in revnimi, z zdravimi in bolnimi, s srečnimi in nesrečnimi prebi-vavci napolnjen. Tako je mogoče, da si revni in bogati zaklade za ta in za uni svet pripravljajo. Revni, da s poter-pežljivostjo in z udanostjo v voljo božjo butaro svojih križev prenašajo; bogati pa, da si z ljubeznijo in z usmiljenjem do njih krono časne in večne sreče spletajo. Zakaj, če je kdo ljub Bogu, mu je gotovo nar ljubši tisti, ki ga v njegovih nar lepših lastnostih, v dobrotljivosti in v usmiljenji posnema. Saj ste ravno te lastnosti, ki nebo in zemljo in ves grešni svet pogina varujete. Saj nam je zato dal serce, ne koščeno ali kamnito, temuč iz mesa in kervi, serce, ki je k usmiljenju rojeno. Skličem se tu na vsakdanjo skušnjo, ki nam terdi besede kralja Davida, ko pravi: „Mlad sem bil in se postaral, pa nisem vidil pravičnega zapuščenega, ali kruha prositi otrok njegovih". Vprašam vas, ste Ii kdaj slišali koga tožiti, da je zavoljo dobrih del obožal? Prehodite ves svčt od konca do kraja, in vprašujte v potrebah zdihujoče, zakaj da so obožali, in zvedeli böte, da pri tem je bila kakošna prederzna kupčija, pri drugem igranje, pri tretjem zapravljanje in dobra volja, pri četertem prevzetnost in ošabnost, pri petem dobro življenje itd. krivo njih revščine, in sploh je bil le greh, ki jih je v stiske pahnil, in jim beraško palico v roke podal. Nikoli nikjer pa ga ne böte dobili, ki bi tožil, da so mu dela keršanske ljubezni revščino in stradanje naklonile. Veliko pobožnih kristjanov je celo bilo, ki so svoje premoženje do zadnjega vinarja med uboge razdelili; veliko, ki so zadnji košček kruha z lačnimi delili, še obleko, ki so jo na sebi imeli, slekli, in ž njo nagega reveža odeli. Priče tega
so nam: udova v Sarepti, ki je iz zadnje moke preroku Eliju jed napravila, sv. Gregori papež, sv. Frančišek Šaleški, sv. Martin, sv. Nikolaj in veliko drugih. In vendar nikjer ne beremo, da bi jih bil zato dobrolljivi Oče nebeški, ki skerbf za červa v prahu, za lilije na polju in ptice pod nebom, kdaj zapustil; — da, njih premoženje je dostikrat celo s čudeži množil. Kolikrat sami skušamo, da revščina in pomanjkanje prideta v hišo, kjer dobrotljivosti ne poznajo in nočejo od usmiljenja nič vedeti; skušamo, da ravno tiste hiše nar boljše obstoje, kjer sta gospodar in gospodinja dobrotljivih rok; — tako, da božji blagoslov res vidno v taki hiši prebiva.
Tako podučno povest pripoveduje sv. Antoni, veliki škof Florentinski, v svojih zgodovinskih bukvah od Benediktinskega samostana, čegar opat, ali viši, je bil tako dobrih in usmiljenih rok, da ni šel nihče neuslišan iz samostana, naj je imel potrebo še toliko. Pri vsem tem pa si je samostan zmiraj bolj opomogel. Kolikor več je z desnico razdelil, toliko več mu je na levi dohajalo. Po smerti tega višega je bil na njegovo mesto zvoljen drug, ki je pa ravno na nasprotni pet ranjcega svojega sprednika zašel. Noben ptujec ni smel več ondi prenočiti, noben ubožec se ne najesti in za siromake ni bilo odločenega nobenega dara. S takem gospodarstvom je mislil samostan še k večemu bogastvu povzdigniti. Toda že v malo letih je tako obožal, da je ne le poprejšnje bogastvo zginilo, ampak jim je še celo zastran živeža terdo hodilo. Primeri se, da nekega večera poterka na vrata siv starček in vratarja poprosi prenočevanja in podstrešja. Vratar se mu izgovarja in toži nad uboštvom, v ktero je samostan pri vsi varčnosti v malo letih prišel. Na to mu starček odgovori: „Kjer naj sreča prebiva, ondi morete dve sestri zmiraj skup biti. Te dve sestri ste: Dajte in se bo ludi vam dalo. Vi pa ste pervo pregnali; druga pa, ker se od te noče ločiti, je sama za njo zbežala. Pokličite toraj nazaj pervo, in za njo se bo še druga vernila". Na to starček zgine, bil je namreč, pravi sv. Antoni, angelj božji. To čudno prikazen in ta nauk razodene vratar svojemu višemu. Kakor berž je potlej začel viši syojega rajneega sprednika v
delih ljubezni in usmiljenja posnemati, se je z dobrimi deli vred tudi poprejšnje bogastvo spet povernilo.
Poglejte tedaj, kako resnične so besede sv. pisma v bukvah pregovorov: „Kdor daje ubogemu, ne bo v potrebi, kdor pa zasramuje prosečega, bo pomanjkanje terpel"; in drugod: „Dobrotnik bo z blagoslovom napolnjen, in kdor obilno daje, tudi prejema obilno". In Kristus nam veh': „Dajte in se vam bo dalo;" — polno, z verhorn in natlačeno mero, in ravno tako vam bodo dali v vaše naročje. S kakoršno mero merite, s tako se vam bo nazaj merilo. Zato sv. Ciprijan tako le svetuje: „če se bojiš, da bi zavoljo miloščine na svojem blagu in na premoženji kakove škode ne terpel, ta strah le odloži, ker te jez ravno od nasprotnega zagotovljam, zakaj sv. Duh govori: „Kdor daje ubogim, ne bo nikoli pomanjkanja terpel". Iz tega vidite, naj premišljujemo svoje skušnje, ali prebiramo zgodbe in zglede vseh časov, ali sveta iščemo v sv. pismu, vse nam enoglasno pridiguje in terdi, da so dela usmiljenja podslava naše časne sreče.
2. Toda za kristjana, ki veruje v prihodnje življenje, povernjenje njegovih dobrih del na tem svetu ne more biti edini spodbadek k dobrodelnosti, če bi mu bile že na tem svetu vse dobre dela povernjene, bi po smerti plačila zanje ne imel pričakovati, in kedar bi pred sodnika stopil, bi mu ne imel ničesar pokazali. Že Kristus je rekel: „Če poso-jete tem, kteri tudi vam posojujejo, in od kterih prejeti mislite, li kaj več storite, kakor nejeverniki"? Tedaj je dolžnost kristjana, da dobro dela tudi takrat, kedar se ne more na tem svetu nobenega plačila nadjati. Tudi je gotovo, da marsikak lačen siromak, ki v stergani obleki od hiše do hiše kruha prosi; slep revež, ki sedi ob potu, in memogredoče s svojimi prošnjami nadleguje: hrom ubožec, ki le v božjem imenu za dar nagovarja, zapuščena reva, ki se prositi sramuje: — gotovo je, pravim, da se od takih ne moreš ničesar nadjati, in da so ti dostikrat nehvaležni in zapravljivi plačniki, tako, da bi, kdor bi dan danes na vse to gledal, nikomur ne pomagal. Ali kerščanska ljubezen je vesoljna, ona tega razločka ne pozna, in je dobrotljiva in usmiljena do vseh. Spominja se besed sv. Krizostoma, ki pravi: „Vidiš koga v stiski, Kristus
je, kterega vidiš terpeti; on terpi lakoto, on terpi žejo. Kristus te prosi, on, ki ti sodnji dan poreče: „Kar ste storili nar manjšemu zmed svojih bratov, to tako sprejmem, kakor bi bili meni storili". In sv. Avguštin pravi: „Jezus Kristus je, ki pred našimi vratmi vpije: „Oh, prosim, za božjo voljo prosim!" On nam tako rekoč govori: „Pomisli, človek, da sem jez, ki le kaj malega od tebe hočem; jez, ki sem zate svojo kri prelil, te prosim pokrepčevavnega požirka; jez ki sem se y duhovno jed zate dal, te prosim grižljeja kruha". Kaka čast zame, da me vrednega spoznaš, iz moje proti tebi tolikanj zadolžene roke dar sprejeti! — Vse, kar imam, vse kar zamorem, vse, kar sem in kar bom, kri in življenje, bi mogel z veseljem dati, ker mi obljubiš po smerti za to dati brezimno plačilo v nebesih".
To premišljevavši zdihuje sv. Krizostom: „Kolika nespa-met je, ondi puščati svoje premoženje, od kodar moraš proč iti, in ga ne tje pošiljati, kamor ti je iti! Pošiljaj ga tedaj tje, kjer imaš svoj dom!" — Poglej, koliko izdajaš, da si hišo sozidaš, ktero boš moral kmali kmali zapustiti za vselej. Kako težko pa le stane, le kaj malega iz rok spustiti, da bi sebi in svojim vsem sozidal hišo, kjer vam je na večno ostati! Kako marsikter jetnik bi rad dal vse svoje premoženje, da bi bil le izpuščen, akoravno ne ve, da so mu morebiti, kakor roži, le še kratki dnevi odločeni! Ti pa še premišljaš, kaj malega dati, da bi si gotovo, in prostost otrok božjih v nebesih pridobil? — Po tem takem hočeš, da bi svojim čisto vse zapustil, sam pa nag v večnost šel? Veš, da kar si jim s trudom in težavami pridobil, bodo oni nehvaležno zapravljali, na ranjcega očeta pa in na ranjco mater bodo kmali pozabili. Spominjaj se toraj besed kraljevega preroka; „Pač zastonj se človek tolaži, ter zbira in grabi zaklade, pa ne ve komu? Le eno reč veš, in ta je: Tisti, kterim jih boš ti zapustil, jih bodo morali tudi zapustiti, kakor ti. In če potlej še oni v večnosti nič več ne najdejo, kakor ti; o potlej si v resnici zase in zanje slabo skerbel. „Zročuj toraj, te opominja sv. Ciprijan, Bogu dedščino svojih otrok; boljšega varha jim pač nikakor nisi v stanu dobiti!" — Poglej! bogatinec, od kterega Kristus v sv. evangelji pripoveduje, nam je žalosten
zgled besed sv. Jakopa, ki pravi: ,,Sodba brez usmiljenja čaka tega, ki ni usmiljenja skazoval". V peklu zdihuje od strašne žeje in prosi Lazara v Abrahamovem naročji, naj bi vsaj perst pomočil in kanil kapljo vode na njegoy jezik, ker terpi neizrekljivo žejo, in poprej mu še drobtinec, ki so od mize padale, ni privoščil! Zato mu Abraham odgovori, da je dobro prejemal že v življenji in da je med pogubljenimi in zveličanimi toliko razpor in prepad, da nihče od tam gori, in od gori nihče tje ne more. Tako je tedaj tudi iz tega očitno, da so dela usmiljenja ne le podstava časne sreče, ampak tudi zastava večnega življenja. „Delajmo toraj dobro, vas opominjam z besedami sv. Pavla, dokler čas imamo, ker prišla bo noč, ko nihče več delati ne bo mogel, da bomo v svojem času tudi želi neprenehama".
Sklep.
Kolika tolažba za kristjana na smertni postelji, ko mu vest pravi, koliko lačnih je nasitil, žejnih napojil, nagih oblekel, v potrebah zdihujočim pomagal, in koliko britkih solz jokajočim obrisal, kolika tolažba zanj, kedar se spomni, da so te dela ljubezni tisti prijatli, ki ga bodo vzeli v večne stanovališče. In gotovo je, kar sv. Hieronim pravi: „Veliko sem že slišal in veliko sem bral; vender pa še nisem ne bral ne slišal, da bi bil tisti nesrečne smerti umeri, ki je dobro delal, ker tak ima veliko priprošnikov pri Bogu, in nemogoče je, da bi Bog molitve takih ne uslišal". Amen.
Pridiga za 9. pobinkoštno nedeljo.
(Dvojen imeniten dan; gov. J. A.)
„Da bi spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi!" (Luk. 19, 42.)
Y vod.
Resnobne, veliko pomenljive besede smo slišali zdaj in močno ginjen položim evangeljske bukve iz rok, ne pa iz svojega serca. Jezus joka! On, ki na zemlji in v nebesih veselje deli, joka! In zakaj joka? Ali morebiti v duhu čuti, kako ga grozovitno bičajo? Ali morebiti vidi, kako ga sovražniki neusmiljeno slačijo? 0 vse to On pre-vidi, in k svojemu nebeškemu Očetu kliče: „Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi! — Ali vsegavedni Odre-šenik vidi grenko žalost in brilkost, v kteri kervavi pot lije po njegovem sv. obličju? Ali vidi križ, ki so mu ga njegovi sovražniki stesali, da se pred njim zagrozi? Ali že čuti težke kladva, s kterimi mu roke in noge pribijajo. Ali vidi, kako je ranjen in okervavljen med nebom in zemljo na lesu križa razpet? Ali se zato v njegovem nebeškem očesu sveta solza sveti ? — Ne, ne, zato ne! Zveličar sveta z veseljem zadene težek križ na svoje rame, zakaj ljubil nas je do smerti na križu; On ne joka nad sebo, ne nad svojim prihodnjim terpljenjem. — On joka nad Jeruzalemom, On joka nad nesrečnim Sionskim mestom, ki preroke kamnja, in mori tiste, kteri so k njemu poslani; On joka nad Jeruzalemom, ki svojega dneva ni spoznal, in to uro še ne ve, kar mu je v zveličanje. — Grozna misel! Jeruzalem svojega dneva ne spozna! Po tem takem, ljubi moji imajo posamesne mesta svoj dan, cele ljudstva in družine svoj dan, posamesni ljudje svoj dan ? Taka je, imajo ga! — Sicer vsegamogočni Bog vse čase in dneve v svoji roki ima; vender pa sv. pismo en dan imenuje Gospodov dan, spet drugi dan pa človekov dan. In kaj božji Duh s tem hoče reči? Dan človekov je tisti dan, kterega neskončno dobrotljivi Bog človeku v njegov
mir, t. j. v njegovo zveličanje da; dan, ob kterem grešnik pokoro storiti, in v naročje svojega nebeškega Očeta poverniti se zamore; dan milosti, ljubezni in dobrotljivosli božje, ob kterem nam Gospod nebes in zemlje bližej stoji, in nas s solzami ljubezni prosi: „Grešnik, o da bi vsaj zdaj ge spoznal, kar je v tvoje zveličanje, v tvoj večni mir!"
Dan Gospodov pa je tisti dan, ob kterem grešnik nespokorjen v roke pravičnega Boga pade, posebno pa tisti dan jeze in strahu, ob kterem bo pravični sodnik vse grešnike v večno pogubljenje obsodil. — Zato, ljubi moji! je dvojna velika misel, kteri meni danes na tem svetem kraju živo pred mojimi dušnimi očmi stoji; dvojna velika misel , ktero božji duh meni zdaj bolj na tanko razjasniti zapove:
1.	Je dan človekov, dan milosti — posluži se ga.
2.	Je dan Gospodov, dan pravičnosti in sodbe, boj se ga! Poslušajte!
Razlaga.
1. Ako grem gori v nebesa, si tamkej; ako grem doli v globočino morja, si tudi tam; in ko bi z danicnimi perutami zletel, in na kraju morja prebival, me bo tudi tje tvoja roka peljala, in me bo tvoja desnica peljala (ps. 138,7—10), tako govori sv. Duh po svojem preroku. Gotovo je! Kjerkoli stojimo, stojimo pred tistim, ki je nebo in zemljo stvaril, pred kterim bomo morali enkrat ojster odgovor dajati ; povsod nas doseže roka njegove milosti. So pa leta, so dnevi, so ure, so trenutki našega življenja, ktere nam neskončno dobrotljivi Bog posebno daruje, da bi nar popred iskali božjega kraljestva in njegove pravice; da bi spoznali, kar nam je v zveličanje; in taki trenutki razločijo dostikrat časno in večno, kaj bo s človekom. — Le prebiraj sveto pismo, in našel boš poterjeno to resnico.
Zakaj je usmiljeni Bog grešno mesto Ninive in njegove prebivavce uslišal, in jih pogubljenja otel ? Zato ker so dan milosti spoznali. Zakaj Bog — tako pripoveduje sv. pismo — je preroku Jonu rekel: Vzdigni se, in pojdi
v veliko mesto Ninive, in oznannj tam, kar ti jez uka-žem oznanovati. In Jona je storil, kakor mu je bilo zapovedano: dan hoda gre notri v mesto, in vpije: „Še 4Ü dni , in Ninive bodo pokončane!" Prijalli moji, to so bili dnevi milosti za tisto grešno mesto, to je bil tisti čas, od kterega sv. pismo pravi: „Ob prijetnem času sem te uslišal, in v dan zveličanja sem ti pomagal (II. Kor. 6, 2)", Zakaj glej , tisti , kteri noče smerti grešnika, ampak da se spokori in živi, je vidil spokorne solze Niniv-ljanov, se jih je usmilil in jim prizanesel nesrečo, ktero je bil zažugal. — O grešnik, tako tudi jez tebi s tvojim Zveličarjem zakličem, da bi pač tudi ti spoznal, kar je v tvoj mir, kakor so Ninivljani spoznali!
Kdaj je bil kralj David od Boga uslišan $ in spet mi-lostljivo sprejet? Zgodovina nam pove: V dan zveličanja, ki mu je bil v spravo dan. To je bila tista ura milosti, v kteri je bil prerok Natan od Boga poslan da mu je grozovitno umorstvo in prešestvo očital, in ga k pokori spodbudil. — Glej, nesrečni grešnik, ki zavoljo svojih pregreh le s strahom misliš na Boga, glej tukej spet svojo podobo. Ce si Davidu podoben v grehu, bodi mu tudi v pokori podoben! Ura milosti ti je morebiti že bila, ti bije morebiti še zdaj , ko slišiš opominjevanje k pokori — poznejši ti morebiti ne bo bila več!
Kdaj, vprašam dalje, kdaj je Magdalena, očitna greš-nica v Jeruzalemu, postala Marija ? Cerkveni očetje pripovedujejo: Ko je enkrat Zveličar v svoji pridigi na gori s svojimi božjimi ustmi resnobne besede izgovoril: Blagor jim, kteri so čistega serca, ker Boga bodo gledali , se je z milim očesom na veliko grešnico ozerl, in žarki milosti so v njeno grešno serce segli, tako da je bilo veliko omadeževano Magdalenino serce v posvečeno Marijno serce spremenjeno, kteremu je bilo veliko grehov odpuščenih , ker je veliko ljubilo. Magdalena je svojo uro spoznala. — Simon, Jonov sin, je trikrat zatajil svojega Gospoda in Učenika — on spozna svojo uro milosti, tisti sveti trenutek, ko je božje oko milo se nanj ozerlo na Kajfovem dvorišču — in Simon postane Peter, poglavar
aposteljnov, na kterega je Odrešenik sveta svojo cerkev zidal, tako da je peklenske vrata ne bodo zmagale. — Dizma, desni razbojnik na križu, je svoje roke v nedolžno človeško kri pomočil , in ravno pravičnosti plačuje svoj dolg. In glej, sramotni les, na kterem je zavoljo svojega hudodelstva visel, mu postane lestva, po kteri je prišel do trona Narvišega. In zakaj? Spoznal je svojo uro, je žalosten svoje oči obernil proti Jagnjetu božjemu , ki je na Njegovi strani nedolžen kervavel, in je prosil: Gospod spomni se me, kedar prideš v svoje kraljestvo! In usmiljeni Jezus mu odgovori: „Še danes boš z menoj v raju! Savi, preganjavec kristjanov, je ravno na poti v Damask, da bi tudi tain kristjane polovil, in jih zvezane v Jeruzalem pripeljal. Pa neprevidoma ga je luč z neba obsve-tila, na zemljo je padel in zaslišal glas: „Savi, Savi! kaj me preganjaš ? Ob enem je zasvetila tudi luč gnade božje v njegovo serce; zakaj njegov čas je prišel, njegova' ura je vdarila, v kteri je imel postati orodje v božjih rokah razširjevati sveto vero. Savi to uro spozna, in naenkrat postane Pavi — zakaj drugi dan sv. pismo od njega že zamore reči: On moli. — Apostel Tomaž enkrat omahuje v veri, in glej, njegova ura bije. Gospod na-nagloma stoji med enajsterimi in reče: Tomaž, vloži svoj perst semkje in poglej moje roke; in podaj semkje svojo roko, in položi jo v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren. Moj Gospod in moj Bog! je bil ves odgovor. Tomaž je svojo uro milosti spoznal. Tako je bil Matevž, krivični cestninar iz cestnije v Kristusov nograd zaklican; on sliši glas, in postane apostel. — Cahej, krivični cestninar, na figovem drevesu vidi Jezusa, Davidovega sina, memo iti, in precej potem je prišel v njegovo hišo in v njegovo serce. Njegova ura je prišla, da je tudi imel Abrahomov sin postati, in on jo je spoznal.
Moj kristjan! če hočeš še bolj prepričan biti od te resnice, poglej z enim očesom v življenje svetnikov, z drugim pa prehiti nezmerne prostore zveličanskih korov in nebeških duhov. Uprašajte jih milijone marternikov, mili-
Slov. Prijatel.	23
jone sv. spoznovavcov, tavžente svetih devic in puščav-nikov, kaj jih je večno srečne storilo v nebesih ? Kaj je devetim angeljskim korom prostore v nebesih ohranilo, da na vekomej okoli trona trojno-edinega Boga stoje, ko satan in njegovi angeli v peklu večno terpe ? Odgovor svetnikov in nebeških duhov je le eden: Zato, ker so svoj dan, ker so svojo uro spoznali. O srečni so vsi, kteri so svoj dan, svojo uro spoznali! Ti pa, ljubi kristjan! si morebiti v pozemeljske dobrote in veselja zgubljen, do zdaj svojo uro, uro milosti preslišal. Ce je to, te v imenu Jezusa Kristusa prosim, ki je za te na križu umeri, in te je s svojo drago kervjo odrešil: Danes, ko slišiš božji glas, nikar ne vterdi svojega serca; pazi za naprej na-se in na svoje pota, po klerih hodiš; zdaj ti je še božja gnada na ponudbo. Glej, zdaj je tvoja ura, zdaj je tvoj dan, to da morebiti poslednji dan. Danes, jutri, ali v kratkem, se zna ura našega življenja izteči; tvoj dan je potem minil, in začne se
2. veliki, strašni dan Gospodov, ob kterem bomo morali odgovor dajati od vseh dni, ki so naši bili — začne se dan božje pravičnosti in sodbe. Tudi to keršansko resnico nam spričuje zgodovina sveta, zgodovina cerkve božje, od začetka svetd notri do kraja dni. — Bog je pravičen ! Te besede stoje že z ognjenimi čerkaini zapisane na meču angela, ki je varoval pot v pozemeljski paradiž; Bog je pravičen , ker sta perva dva človeka ljubezen in usmi-Ijenost božjo zaničevala, ki je z Adamom in Evo v paradižu govorila. Bog je pravičen! tako kliče bratomorec Kajn, ki se je potikal po daljnem svetu, omadeževan s kervjo svojega lastnega brata. On ni spoznal svoje ure, ko mu je Bog kakor dober oče zaklical: „Kajn, Kajn, kje je tvoj brat!
Bog je pravičen! — tako oznanujejo valovi vesoljnega potopa; tako oznanuje žvepljeno morje Sodome in Gomore, ker grešniki niso hotli poslušati, ko jih je Bog po Noetu, po angelu in Lotu opominjal. Bog je pravičen! tako pridigujejo vode rudečega morja, ki so terdovrat-nega Faraona in njegovo divjo vojsko pokorile, med tem ko so Izraelovi otroci v sredi morja po suhem šli, in jim je
voda bila kakor stena na desni in levi. Grozovitni Faraon ! tvoja ura je odbila. Bila ti je, ko je Bog po Mojzesu pred tvojim obličjem mnogotere čudeže delal in pokazal, da On je Gospod vojskinih trum, in Bog svojega ljudstva. — Bog je pravičen! to spričuje s skrivnostnim pisanjem maščevavna roka božja, ktera je med tem, ko je grozovitni Baltazar pri veliki go-stariji jedel in pil, pisala na steno: Mane, Tekel, Fares! t. j. štel sem, tehtal sem, razdelil sem tvoje kraljestvo in te dal v roke tvojim sovražnikom. On je oskrunil posvečene posode sv. tempelna, bil je k pokori opominjan; to da ni slišal božjega glasu. Zato mora nanagloma s svojim hudobnim življenjem svoje hudodelstva plačati. Še tisto noč je bil umorjen. Bog je pravičen! tako stoka Antijoh na terdi smertni postelji. V velikih bolečinah vpije: Zdaj se spomnim hudobij, ki sem jih v Jeruzalemu storil. Obeta pokoro, zdihuje k Bogu. Pa zastonj! Sv. pismo pravi: Ta hudodelnik je prosil Gospoda, od kterega mu ni bilo usmiljenje odmenjeno. In zakaj? Cas milosti je za njega pretekel; ure svojega obiskanja ni spoznal. Bog je pravičen! to oznanuje upitje neusmiljenega evangelj-skega bogatina v peklu: Oče Abraham! usmili se me, in pošlji Lacarja, da pomoči konec persta v vodo, in ohladi moj jezik, ker grozovitno terpim v tem plamenu! Zastonj! Cas milosti je za njega minil. Imel je Mojzesa in preroke, pa jih ni poslušal. — Bog je pravičen ! to spozna vest Judeža Iškar-jota, kteri je Odrešenika sveta za 30 srebernikov izdal. Poznejši se zavoljo svojega djanja kesa, prinese nazaj trideset srebernikov velikim duhovnom in slarašinoin reče: Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri! Zastonj! Rekli so: Kaj je nam mar? Ti glej! Njegova ura je bila, ko je Zveličar na Oljski gori ga ljubeznjivo posvaril: „Juda! kuševaje izdaješ Sinu človekovega? Juda pa te ure ni spoznal. Zdaj ga gnada božja zapusti, gre, in se z vervjo obesi; njegova duša pa mora precej po tem ojster odgovor dati od tega, kar je storila.
Prijatli moji! to so strašne sodbe božje, pred kterimi se tresem! Strašna je beseda sv. Duha v sv. pismu: „Bog v dan maščevanja ne bo prizanesel" (Prip. 6, 34.). Ja, Bog ne bo prizanesel, že tukej na zemlji ne, še manj pa tisti veliki
dan povračila, ko bo Sinu človekovemu od Očeta večna sodba izročena; kjer bo dobro vse poplačano , hudo vse kaznovano, tam kjer bomo odgovor morali dajati od vsake grešne besede, in od nar skrivnostnih misel; tam, kjer bodo pogubljeni zaslišali strašne besede: „Poberite se od mene, vi prekleti, v večni ogenj! Zakaj, bila je ura, in jes sem bil lačen, pa me niste nasitili; bila je ura, in jes sem bil žejen , pa me niste napojili; bila je ura, in jes sem bil nag, in me niste oblekli; bila je ura, jes sem bil bolen in zapuščen, pa me niste obiskali; bila je ura, jes sem bil ptuj, in nisem vedel, kam bi svojo glavo položil , vi pa me niste pod streho vzeli. Bila je ura, bil je veliki čas milosti, ko sem noč in dan pred vašimi serci stal in s solzami prosil, da bi me notri spustili , pa vi ste mi rekli: Jes te ne poznam! Bila je, ja bila je ura, pa zdaj je ni več! — Gotovo je, ljubi moji! kar smo v življenju sejali, to, in le samo to bomo tam želi. Cas setve, čas milosti bo takrat minil, in prišla bo sodba, ki bo na vekomej razločila, prišel bo poslednji Gospodov dan. Grešnik, tega nikar ne pozabi.
Sklep.
Dan Gospodov, dan pravice, dan sodbe, dan strahu, strašni dan serda božjega — kako nas boš dohitel? O Bog! s kesanim sercom spoznamo tukej pred tvojim altarjem, da smo te žalili, tvoji gnadi smo se dostikrat ustavljali, smo tvojo očetovsko roko od sebe pahali, kakor nekdaj Jeruzalem. Pa prosimo te, nikar svojih milostljivih oči od nas ne odverni; glej, skesani sklepamo svoje odrešene roke k tebi in kličemo: Jagnje božje, ki odjemlješ greha sveta, usmili se nas! Nikar nas v svojem serdu ne pokončaj, ne povračuj nam po naših hudobijah, daj nam čas k pokori in k poboljšanju! Jezus, božja beseda, mi nismo vredni, tvoji otroci imenovani biti: pa reci le z besedo in ozdravljena bo naša duša. Amen.
Pridiga pri novi maši.
„Darovi «o mnogoteri, Duh pa je eden, in službe so mnogotere; Gospod p» j« eden; in opravila «o mnogotere, Bog pa je eden, kteri dela vse v vseh".
I. Kor. 12, 4.
V vod.
Kamorkoli se danes obernem, vidim vse lepo, praznično in veselo. Veselite se vse pobožne keršanske duše, zakaj danes zadobite mladega učenika, dobrega spovednika, zvestega vižarja po nevarnem potu skoz to solzno dolino. — Veseli se ti fara, zakaj danes je častljiv dan posebne hvale za te 1 Že marsiktera rožica je v tvojem vertu pricvetela, ktero je dober Bog med svoje duhovnike že izbral. Spet je ena žlahtna rožica tvoje časti pricvetela, ktero si je usmiljeni Jezus iz med tvojih sinov izvolil, in jo je v duhovni stan presadil, da z lepim cvetjem učenosti čedo Kristusovo razve-seluje in z žlahtnim duhom pobožnosti napolnuje serce Jezusovih ovčic!
Veselimo se tudi mi, moji časti vredni bratje! zakaj mi dobimo v našo duhovsko versto ljubeznjivega brata in prijatla, ki se bo z nami za božjo čast in zveličanje duš serčno vojskoval, in bo zvest varh svete keršanske katoljške cerkve, priden delavec v vinogradu Gospodovem, in kakor terdno zaupam , bo žlahten kamen našega svetega stanu. — Veseli se cela žlahta, in posebno ti dobra mati novo posvečenega mašnika, doživeli ste tisti veseli dan, kterega ste tako težko pričakovali; pozabi, dobra mati! v današnjem veselju vse, kar si s svojim sinom prestala od zibele do današnje ure; pozabi na vse, kar si v teh letih na svojega sina obernila: današnja čast, današnje veselje ti vse obilno plačuje! Škoda, škoda, da pri da-našni veselici manjka tvojega moža, očeta gospod primicijana; o kako bi očetovo serce od veselja poskakovalo. Njegovo serce počiva v hladnem krilu čeme zemlje; ali zaupam, da se njegova duša danes z nami veseli, in z angeli božjimi altar obdaja, na kterem bo sin danes pervokrat opravljal naj sve-lejši dar za žive in mertve!
Veseli se tudi ti novoposvečeni mašnik in po božji milosti moj duhovni brat; veseli se! zakaj dosegel si serčno tisti stan, na kterega si se toliko let tako skerbljivo pripravljal, zavolj katerega si se toliko trudil, do katerega priti si ti tako goreče želel! Oh kaj bi se ne razveselil svoje velike sreče? „Kar ni dano angelom, to je tebi izročeno; angeli bojo tebi stregli, kedar boš ti najsvetejše skrivnosti obhajal", pravi sv. Avguštin. — Tako je danes visok praznik in vesel dan za vse; in na to veselje smo se zbrali ljudi iz vseh stanov: gospodi in kmeti, duhovniki in posvetni, predpostavljeni in podložni. Veliko stanov je na svetu, ali vsi so od Boga, kakor pravi sv. apostel Pavi: „Darovi so mnogoteri, Duh pa je eden, in službe so mnogotere, Gospod pa je eden; in opravila so mnogotere, Bog pa je eden, kteri dela vse v vseh". Od kterih darov, od kterega stanu, od kterih opravil bom jaz danes govoril? Ljubi moji poslušavci! od tistega stanu, na katerega nas opominja današno veselje; od tistega stana, od kterega tudi vi danes kaj slišati pričakujete; ja od duhovnega Stana hočem danes govoriti, in hočem se deržati besed sv. aposteljna Pavla v današnjem branju:
1.	Darovi duhovnikov so sveti: za to spoštujte j i h!
2.	Služba duhovnikov je težka: za to podpirajte jih!
3.	Opravila duhovnikov so zveličanske: za to ubogajte jih! — Sveti Duh pridi nad nas, da božja beseda najde rahlih sere in obiln sad rodi'! —
Razlaga
Pri vsakem zakramentu usmiljeni Bog človeku deli posebnih gnad in darov: tako tudi pri zakramentu mašnikovega posvečenja; vsak duhovnik dobi od sv. Duha posebnih gnad in posebnih darov; in ti
1. darovi duhovnikov so sveti in čudni; za to spoštujte duhovnike! Vsak mašnik ima sedem žegnov, pri sedmem in poslednjem dobi oblast: sv. mašo brati in sv. zakramente deliti. Pri posledni večerji je Jezus nekervavo daritev postavil v podobi kruha in vina, in je svojim aposteljnom in njih nastopnikom ravno to storiti oblast in zapoved dal: „To storite v moj spomin" je Jezus rekel. Kakor Jezus pri
zadnji večerji', vzamejo tudi duhovniki kruh in vino v svoje posvečene roke, izgovorijo nad kruhom: „To je moje telo"; in nad kelihom z vinom: „To je kelih moje kervi"! In ko bi trenil, ni več kruh, ne vino, temuč Jezus, pravi živi Bog in človek, z dušo in s telesom, s kervjo in z mesom, v podobi kruha in vina na altarji pričujoč, ravno tisti Jezus, ki je za nas na križu umeri, ki sedi ob desnici svojega nebeškega Očeta, in bo prišel sodit žive in mertve. Na ta nezapopad-ljivi čudež se nebesa odprö, kori božjih angelov se veselijo in pridejo svojega kralja častit; razveselijo se verne duše v vicah, ki se ta daritev daruje tudi za mertve; razveselijo se vsi verni kristjani, ki se po tem svetem opravilu rosijo milosti božje nad cel svet: kar ni dano angelom, je dano duhovnikom.
Grešnik je zapravil svojo dobro vest in zlati mir svojega serca, zapravil je ljubezen nebeškega Očeta, zgubil je nebesa, zaslužil je pekel. Kje je tisti, ki siroteju more pomagati? „Imamo, uči sv. Janez, besednika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega, in on je sprava za naše grehe". Jezus pa grešnike k svojim namestnikom pošilja, kterim je izročil svojo oblast, grehe odpuščati: „Prejmite sv. Duha, kterim hote grehe odpustili, so jim odpuščeni, kterim jih zaderžite, tim so zaderžani". Duhovniki imajo toraj oblast, ljudem grehe odpuščati, in grehe zaderževati, imajo oblast, nebesa odpirati spokorjenim, pa tudi nebesa zapirati terdovratnim grešnikom. Oh! kako čudni in sveti so darovi duhovnikov! Kar ni dano angelom, je dano duhovnikom! — Kedar se začne človeku že mračiti, in mu smertna ura prihaja, kdo mu tedaj kakor zvest angel Yarh na strani stoji? kdo mu pomaga svoje dolge poravnati, preden stopi na ojstro božjo pravico? Kdo mu sprosi gnade in pomoči, svoje hude bolečine in smertne bridkosti poterpežljivo prenašati? Kdo ga na poslednjem potu prijazno za roko prime, in srečno pelje skoz mračne vrata v neznano večnost? Kdo tudi velikokrat na smert bolnemu spet ljubo zdravje prinese, in velikokrat žalostni ženi ljubega moža, bornim otročičem skerbljivega očeta ohrani? Ta dar in to oblast je sv. Duh dal duhovnikom; zakaj sv. apostel Jakop pravi: „Ako je kdo med vami holen, naj mašnike cerkve k sebi pokliče; naj žebrajo nad njim, in njega pomažejo s sv.
oljem v imenu Gospodovem; in molitev vere mu bo pomagala, Gospod bo dal, da mu bo boljši, in ako je v grehih, mu bojo odpuščeni". — Ravno taka je pri vseh sv. zakramentih; čudne so oblasti in sveti so darovi, ktere so duhovniki od sv. Duha sprejeli: Duhovniki so namestniki Jezusovi, delivci sv. zakramentov, sredniki med Bogom in med ljudmi: „Duhovna služba se sicer na zemlji opravlja, ali sliši prav za prav med nebeške reči", pravi sv. Krizostom. Viša, ko je gospodov imenitnost, viša čast in spoštovanje njim gre: „dajte čast, komur gre čast", kliče sv. Pavi. Sveta dolžnost vsakega kristjana je toraj: duhovnike vredno spoštovati in jim skazovati spodobno čast: „Iz vse duše ljubi Boga in njegove duhovne spoštuj", govori sv. pismo (Sir. 7, 33.); in Jezus pravi: „Kdor vas zaničuje, mene zaničuje" (Luk. 10, 16.)! „Veš ti, bara sv. Krizostom, kdo je mašnik? On je angel od Gospoda poslan; ako njega zaničuješ, zaničuješ veliko več Gospoda, ki ga je poslal". „Ali kje so pa sedaj tisti časti in hvale vredni duhovniki?" tako velikobart hudobni svet bara. S težkim sercom moram poterditi to žalostno resnico, da se tudi v duhovnem stanu nahaja kak zgubljen sin, kak Judež izdajavec, nesreča keršanske cerkve, sramota svoje žlahte, svojih staršev groza in strah: „Boljše bi takemu bilo, pravi Jezus, da bi nikoli rojen ne bil". (Mat. 26, 24.) Pa tudi to je božja resnica, da je veliko pridnih in poštenih duhovnikov med nami po krivem zasramovanih in ob poštenje djanih, černijo jih hudobni jeziki in maloprida ljudje, ti imajo hudičevo navado vse na hudo obračati, iz trohice bruno narejati, in tako duhovnike černiti. Ljubi poslušavci 1 dajte duhovnikom čast, ktera jim gre, spoštujte jih v besedi in djanju! In ako vidite ali pa slišite, da se kak duhovnik slabo obnaša, oh! prosim — zarotim vas — ne povišujte njegovih slabost, ne raznašajte njegovih slabih del, temuč nad njimi milo razjokajte se. Posnemajte lep izgled Konštantina, pervega kerščanskega cesarja, ki je djal: „Ako bi s svojimi očmi vidil kakega duhovnika grešiti, svoj lasten cesarski plajš bi razgernil in duhovnika zakril". Ako bi pa ne mogli slabih duhovnikov spoštovati, spoštujte njih imenitni stan! Vsi so prejeli in imajo od sv. Duha čudne, svete darove: (I. Tes. 5, 12:) „Ljubi bratje,
kliče sv. Pavi, spoštujte duhovnike, ki med vami delajo, ki vam predstoje in vas k dobremu opominjajo 1"
2. Služba duhovnikov je težka — za to podpirajte duhovnike! — Bodite popolni, kakor je moj Oče nebeški popoln". Te besede Kristusove zadevajo vsakega človeka, posebno pa vsakega duhovnika. Duhovniki go ja luč svetd, ki imajo razsvetljevati celi svet z besedo in z djanjem; oni so zemljenska sol, ki imajo z božjo besedo in s svojim življenjem podbadati in požlahlnovati vesoljni svet. Oni oznanujejo sveto božjo besedo, kako čist ima biti njih jezik in usta; oni deržijo vsakdan v svojih rokah živega Boga, kako čiste imajo bili njih roke; oni nosijo vsakdan v svojem sercu božjega sina Jezusa Kristusa, kako čisto ima bili njih serce! Oh čislost in svetost, do ktere slabi človek skoraj dognati ne more! Tudi duhovniki niso angeljci, oni so božje stvari, ki imajo kerv in meso, kakor drugi ljudje, ki nosijo na sebi vse slabosti človeške nature; oni stopijo na sredo med hudobni svet, poslušajo vse nesramnosti v spovednicah, vidijo in zbarajo vse hudobije malopridnih ljudi, slišijo in terpijo od vseh strani klicanje in vabljenje k posvetnemu veselju in k dobri volji; — oh, kako terdno, stanovitno, ja angeljsko mora biti serce, da se ga pohujšanje ne prime, da čisto in sveto ostane. Preljubi, ali to ni težko breme?
Božjo besedo oznanovati vsako nedeljo in praznik, božjo službo opravljati , sv. zakramente deliti, bolnike obiskovati, Žalostne tolažiti, nevedne podučevati, grešnike posvarjati, za zveličanje vseh svojih ovčic zvesto skerbeti: vse to storiti, in biti vsem vse, vse zveličati; — kdor to opravilo lahko sodi, ne ve, kaj teža je. Telesne oči tega ne vidijo in posvetni človek teže dušnega pastirja presoditi ne v6. Velikokrat že vse mirno in sladko spi in počiva, duhovnik pa v temni noči, po neznanih potih, v dežu in snegu letijo k revnemu bolniku, mu pomagat v smerlnih bolečinah, mu grehe odpustit, in mu vrata nebeškega veselja odperat. — Težka je služba duhovnega stanu, in kaj še le bo po smerti dušnega pastirja , kjer bo potreba rajtengo dajati za svojo čredo? „Bratje! pravi sv. Avguštin, sami zase böte rajtengo težko dajali; kako težko Še le bo dušnim pastirjem , od vseb rajtengo dajati, ki so jim
izročeni bili"? Dušni pastirji učijo otroke, svarijo mladenče in device, prosijo može in žene, opominjajo stare ljudi, ali svčt se vsako leto le pohujša; število hudobnih ljudi, pijancov, goljufov in nečistnikov raste, kakor listje in trava. Oh! kolika žalost za dušnega pastirja, stopiti pred sodni stol ojstre božje pravice brez keršanske črede, brez dragih Jezusovih ovčic, ktere je Kristus kupil za svojo rešnjo kerv, in ktere je svojim namestnikom izročil! — Duhovnikov butara je velika, in odgovornost je strašna! O za tega del, preljubi očetje in matere, prosim vas v imenu Jezusa in sv. cerkve: ako vaš sin nima zastopne glave, nima pobožnega serca, nima poštenega obnašanja, o ne najte mu stopiti v duhovni slan ; Bog ne daj, da bi ga clo vi silili! Boljše je pukšo nositi, ali pa zemljo orati, kakor nesrečen in pogubljen biti v duhovnem stanu. —
Služba duhovnikov je težka, za to ljubi kristjani! podpirajte jih! Ne pozabite, ljube duše, v svojih molitvah duhovnikov, priporočujte jih Vsegatnogočnemu, da jim pomoči in milosti da, naj svoje verne ovčice srečno pasejo k večnemu zveličanju. Saj tudi oni žebrajo za vas, saj tudi oni darujejo sv. mašo za vas! Naj se povzdigujejo vaše molitve z molitvami dušnih pastirjev sklenjene v svete nebesa, in rosila se bo božja milost nad vas, za dušo in telo; zakaj: (I. Kor. 3, 7.) „Ne kdor sadi, ne kdor poliva, je kaj; temuč le Bog, kteri rasti daja".
Služba duhovnikov je težka, za to podpirajte jih s tim, da jim dajate, kar jim gre. — Bes je, da duhovniki si malo več in ložej prislužijo, da malo boljše jesti in piti imajo: pa ljubi moji! duhovniki so se 15 do 20 let pobijali in trudili — si noč in dan glavo lomijo in z duhom delajo za vaše pod-učenje in zveličanje: ali torej niso vredni, ali ne zaslužijo malo ložejšega in boljšega življenja? Zraven pa še to ni resnica: marsikteremu hlapcu suh kruh bolj diši, ko duhovniku mesena juha; velikokrat, posebno v sedajnih časih duhovnik še tega nima, kar bi živo potreboval. Zato dajajte duhovnikom to, kar ste jim dolžni; ne z nevoljo, ne z oponošo, temuč z dobrim sercom , in dajajte dobro blago; dajajte tako, kakor ste od nekdaj dajali. „Vsaki delavec je ja vreden svo-
jega plačila". Služba duhovnikov je težka, zato pomagajte jim! Ljubi moji! podučujte nevedne, poterjujte slabe, tolažite žalostne, svarite, prosite, poboljšajte grešnike: tako vi pomagate duhovnikom težko butaro nositi. Tudi vi, gospodarji in gospodinje, ste dušni pastirji v svoji hiši; skerbite svojim domačim za dober nauk in potrebni strah, ne najte, da bi se vaši podložni doma pohujševali, pod vašo streho grešili. Posebno pa vi starši, svoje hiše pervi učeniki, o ne zamudile pri svoji ljubi mladini dušnemu pastirju pot pripravljali! Brez vaše skerbi bo tudi vsa , še tako velika skerb dušnega pastirja malo pomagala. — Gorje pa vsem tistim, ki namesti duhovnikom pomagati, le dražijo druge v nje, podpirajo hudobneže, grešnikom poluho dajejo, in izgovarjajo in branijo pohujšljivcc; in tako duhovnikom veliko žalosti, veliko skerbi, ja veliko brit— kili ur in gorečih solz napravljajo! Bog jih bo enkrat ojstro sodil! Ljubi kristjani! služba duhovnikov je težka, za to podpirajte jih.
3. „Opravila duhovnikov so zveličanske: za to ubogajte duhovnike! Kristus je svojim apostelnom in učen-com rekel: (Mat. 28, 19.) „Pojdite po celem svetu, in učite vse narode; učite jih deržati vse, karkoli sem vam zapovedal". Učite vse ljudi, kar je Jezus sin božji učil, učite vse ljudi deržati, kar je Jezus sin božji zapovedal: to je opravilo duhovnikov; in mislim, da je to opravilo imenitno, ja naj imenitnejše; zakaj: „Kaj pomaga človeku, da si cel; svčt zadobi, na svoji duši pa škode terpi!" Dobro in imenitno opravilo je, kako mlado živinico lepo izrejati, mlado drevje usajati in požlahtnovati: pa veliko boljše in imenitnejše opravilo je: nedolžne otročiče pasti, njih neumerjoče duše varovati, njih rahlo serce požlahtnovati. Kakor je usmiljeni Jezus male k sebi klical, rekoč: „Pustite malim k meni priti, zakaj njih je nebeško kraljestvo", je na nje roke pokladal in jih žegnal: ravno tako tudi duhovniki storijo. Pri sv. kerstu malim nebeško kraljestvo odprö, v šoli in v cerkvi jim keršanske nauke delijo, jih podučujejo, in jim stezo v nebesa kažejo.
Dobro in vse hvale vredno je ljudi učiti, kako nove in ravne pota in ceste napravljati, da bojo svojo robo ložej in
drajši prodajali; ljudi učiti, kako je sjati, orati in obračati, da bojo njive in travniki več nosili, ljudi učiti, kako se je obnašati, da bojo na premoženju obogateli: pa veliko boljše in imenitnejše je vender opravilo, ljudem kazati tisti ozki in stermi pot, ki pelje v večno življenje, — ljudem kazati, kaj in kako imajo tukaj sejati, da bojo enkrat tamkej z veseljem želi, ljudem kazati, kako naj iščejo tisto blago in tisto premoženje, kterega rija ne sne, in tatje ne vkradejo. Vse to je pa zveličansko delo duhovnikov; oni kličejo svojim vernim: (L Jan. 2, 15.) „Ljubi moji otročiči! ne ljubite sveta in ne tega, kar je v njem. Kdor svčt ljubi, ljubezni Očeta v njem ni. In svet preide in vse njegovo poželjenje; kdor pa voljo božjo stori, ostane vekomaj"!
Sladko in veselo je opravilo, bornim pomagati, žalostne razveseljevati, revnim solze odbrisovati : pa vendar še slajše in veselejše je, serčne rane, ki strašno pečejo in bolijo, celiti in ozdravljati. Jezus je svoje bolne ovčice klical, rekoč: „Pridite k meni vsi, ki ste obloženi in veliko teže terpite, in jaz vam bom pomagal" : tako tudi kliče dušni pastir k spovednici, — in bolne, žalostne duše grejo pred nja, in ozdravljene vernejo se spet na svoj dom; zvezani in ranjeni privlečejo grešniki svojo butaro pred spovednika; in kakor hitro v imenu Jezusovem namestnik božji izgovorijo: „Zaupaj moj sin! moja hči! tvoji grehi so ti odpuščeni" — grejo veseli in zdravi nazaj. Tako dobijo iz spovednice zakonske žene spet poboljšane može, starši boljše otroke, gospodarji zvestejšo družino, zemlja boljše ljudi! — Imenitno in vse hvale vredno je, pred mogočnim cesarjem stati, se možko za svojo domovino potegovati in ji sprositi potrebnih milost in dobrot; ali vendar še imenitnejše in za kristjane srečnejše je opravilo duhovnikov, ki vsak dan na altarji pred božjim tronom stoje, za srečo in zveličanje svoje črede darujejo, pa tudi doma žebrajo za svoje drage ovčice (Jan. 15, 16.): „Jaz sem vas izvolil in postavil, pravi Jezus, da greste in sad obrodite, in vaš sad ostane, da vam da, karkoli böte prosili Očeta v mojem imenu". Molitev duhovnikov se v nebesa povzdiguje, in milost božja se na verne rosi!
f
Nebesa so vee vredne, ko zemlja, — duša je več vredna ko truplo, večnost je več vredna, ko časnost; za to go tudi duhovne opravila imenitnejše in vrednejše ko vse druge; duhovniki vas želijo ne samo na tej solzni zemlji, temuč tudi goraj o svetih nebesih, ne samo na truplu, temuč tudi na neumerjoči duši, ne samo v tem kratkem, temuč tudi v večnem življenju osrečiti in zveličali! Glejte, ljubi kristjani, opravila duhovnikov so zveličanske, za to ubogajte jih!
„Pokorni bodite, opominja sv. Pavi, (Hebr. 13, 17.) pokorni bodite svojim dušnim pastirjem, in ubogajte jih; zakaj oni varujejo vaše duše, in bojo za nje odgovor dajali". Pa, ljubi moji! kje so sedaj tiste poštene, bogaboječe duše, katere svoje dušne pastirje poslušajo in ubogajo. Duhovniki otroke učijo in opominjajo, naj svoje starše častijo, ljubijo, ubogajo, njim po mogočnosti pomagajo. Otroci povejte, ali vi svoje duhovnike ubogate? — Duhovniki mladenče in device učijo in opominjajo, naj radi žebrajo in v cerkev hodijo, se slabih tovaršev in hudih priložnost zvesto varujejo, in najbolj sker-bijo za sramožljivo, čisto in nedolžno serce; mladenči in device povejte, ali ubogate svoje duhovnike? Duhovniki zakonske ljudi učijo in prosijo, naj z največo skerbjo svoje otroke pobožno in keršansko izrejajo, med seboj v lepem miru in' keršanski ljubezni živijo, si med seboj grenko življenje slaj-šajo; zakonski, povejte, ali ubogate svoje duhovnike? Duhovniki učijo in opominjajo kristjane, naj se v dobrih časih' ne bahajo, v križih in težavah pa ne obupajo, naj ne poslušajo posebno v naših časih krivih prerokov in posvetnih zapeljiv-cev, naj se zvesto varujejo, bolj kakor kuge, vsakega greha; kristjani povejte, ali ubogate svoje duhovnike? „Moje ljudstvo, govori Bog sam po preroku Hoseju (Hose 4, 2.), moje ljudstvo svojim duhovnikom zopergovori; za tega del ni resnice, ni usmiljenja, ni spoznanja božjega več v deželi. Kletev, laž, morija, tatvina, prešeslovanje se kakor povodenj razliva, in kdor bo v njej prebival, bo obnemagal". Zato ljubi kristjani! poslušajte in ubogajte duhovnike; zakaj Kristus sam pravi: „Kdor vas posluša, mene posluša"! Morebiti, da včasih duhovniki sami tako ne živijo, kakor učijo: vendar njih ker--šanski nauk je vselej svčt in božji; morebiti, da vam včasih
težko stane, po keršanskem nauku vselej živeli; vendar nebesa so ja vsega vredne; gre za vašo neumerjočo dušo, gre za neskončno večnost: za to poslušajte in bogajte svoje duhovnike!
Sklep.
Preljubi Slovenci, dragi moji rojaki! Bogu bodi hvala, pri nas Slovencih še zmirom sveta katoljška vera lepo živi: ona je tista luč, ki jo je Kristus iz nebes prinesel, in sveti katoljški cerkvi izročil, ki za njo skerbi, da nam sveti po pravem polu v sveto nebo. Duhovniki so pa služabniki te svete cerkve: darovi, ki so jih duhovniki prejeli, so sveti in čudni: za to spoštujte duhovnike; spoštujte jih v besedi in djanju; — duhovnikov služba je težka, za to podpirajte duhovnike tako, da za nje žebrate, njim z ljubeznijo dajete, kar ste jim dolžni, in svoje bližnje in svoje podložne pobožno in keršansko živeti učite in opominjate; opravila duhovnikov so zveličanske, zato ubogajte duhovnike, storite, kar vam ukažejo, pustile, kar vam prepovejo: tako böte enkrat večno zveličani. To je moja iskrena, moja živa prošnja do vas: Slovenci! spoštujte, podpirajte, ubogajte duhovnike. — Kaj bom pa tebi povedal preljubi moj duhovni brat, mladi ženin svete keršan-ske cerkve, novoposvečeni mašnik?
Najprej ti iz serca želim srečo k novemu stanu; veseli se in hvali danes Boga, ki je tako čudne in velike reči nad tebo storil, in dal ti tako svete in čudne gnade in dari: kar ni dano angelom, to je dano tebi. Ni dolgo, kar si posvečen mašnik, in že te vse časti: poglej duhovnike, poglej svate, poglej žlahto, poglej trumo kristjanov; vse, vse te časti in te bo tudi častilo za naprej! Veseli se toraj danes iz celega serca, in hvaležno kliči: (Luk. 1, 46.) „Velike reči je on meni storil, on, ki je mogočen, in sveto njegovo ime".
Povedati pa tudi moram, ljubi duhovni brat! da vsi dni tvojega življenja za te ne bojo tako veseli in lepi, kakor je tvoj zlati dan, služba duhovnega stana je težka, in mnogo ternja rodi; občutil boš gerdo nehvaležnost hudobnega sveta, in kakšna ojstra bo tamkej odgovornost; verjemi mi, ljubi brat! v kratkem boš tudi žalosti solze prelival. Pa vendar ne
obupaj! stopi s terdnim zaupanjem v novi stan, zaupaj na Boga, po kterem vse zamoremo, zaupaj na pobožne kristjane, ki le bojo podpirali, bojo za te žebrali, in bojo lepo se obnašali in te razveseljevali! Boš vidil, dragi prijatel, da ti bo večkrat težko hodilo, dolžnosti svojega stanu zvesto dopol-novati: pa spomni se, da gre za zveličanje neumerjočih duš, za ktere je Jezus svojo sveto kerv prelil; spomni se, kar sv. Pavi pravi: (II. Tiui. 4, 1.) „Zarotim te pred Bogom in Jezusom Kristusom, kteri bo sodil žive in mertve, oznanuj besedo, ne henjaj, bodi si ljudem priložno ali ne priložno, prepričuj, prosi, svari z vsem polerpljenjem in ukom"; zvest in priden duhovnik boš svoje žlahte čast, svojega domačega kraja slava, sv. katoljške cerkve veselje, in duhovnega stana krona! — Vsak dober dar pa le pride iz nebes, od Očela nebeškega; zato visokovredni gospod primicijan! ki boš danes pervokrat živega Boga v svojih rokah deržal, in Jezusa Kristusa nebeškemu Očetu daroval, prosi nebeškega Očeta, da ti vselej pomaga , tvoje delo dobro opravljati, in srečno dokončati; prosi pa tudi za nas vse; tudi mi bomo danes sedaj in vselaj za te Boga prosili. Ja, ljubi moji! žebrajmo v keršanski ljubezni eden za drugega, prosimo usmiljenega Jezusa, naj nam vsem pomaga, naše dolžnosti zvesto spolnovali, vselaj lepo živeti, in enkrat v nebesa priti. Amen.
XXI. Pridiga.
(1. Maria speculum omnimodae justitiae in se; 2. Maria speculum justitiae omni statui et hoinini.)
„Marija, podoba pravice: za nas Boga prosi!" Lavr, lit. 20. v.
V vod.
Ojstro pridigo je nekdaj prerok Izaija Izraelcom govoril, v kteri zlasti Sionskim hčeram napoveduje, da bo jim v kazen njihovega napuha ves njih kinč ali lišp odvzel, med drugimi tudi njih ogledala, tančico, vpletenice in poletne oblačila. Jes pa menim, da današnji svet zavolj svoje silne ošabnosti v obleki in obnaši nič kaj manj ne zasluži, da bi se nad njim enako pravični Bog razserdil, da bi mu bila odvzela prevelika, pregrešna in zapeljiva gizdavost in da bi s Sijonskimi hčerami vred začutil: „smrad namesto žlahtnih dišav; verv namesto pasu;; plešo, namesto krišpanih las; ojstro (spokorno) obleko namesto opersnikov; in da bi mu vsa nečimurnost presedati jela v spoznanji višega, večnega poklica".
Pa ko bi se tudi Izaijeva beseda nad nami po čerki dopolnila, te vendar večni Bog, kralj nebes in zemlje iz globo-čine svojega serca prosim: „Pusti nam vsaj dve ogledali". Pervo je, od kterega Modri pravi: „On je ogledalo božjega veli-častva brez madeža in podoba njegove dobrote", in to je Jezus Kristus. Drugo je; klerega cerkev s temi besedami počasti in na pomoč kliče: „Ogledalo ali podoba pravice", in to je Marija. Naj že božja pravica, če ji dopade, vse druge ogledala, ki so le paša gizdavosti in nečimurnosti razbije in zdrobi, da nam le še le dve ostanete! Te dve ste svetu naj potrebniše. čujle! kakor nekdaj po Mojzesu nam Gospod odgovori : „Spolnil vam bom vašo prošnjo". Marijno ogledalo nam tedaj božja milost poda in jes vas danes do njega sklicem z Davidovimi besedami: „Pridite in ostopite ga vsi, ki prebivate na zemlji, — vsi nizkega in visokega stanu; bogati in ubogi, vsi skupej". (Ps. 48, 2.) Jez želim vam popisati:
1. kako je Marija ogledalo vsakoršne pravice sama na sebi,

2. da je Marija ogledalo pravice vsakemu stanu in človeku. Ave Marija!
Razlaga.
1. Mnogokrat ste že gledali solnce v jezeru in v drugi stoječi ali tekoči vodi. Se iz vodne globočine sviti se tako jasno , da nam skorej pogled jemlje. Ob oblačnih dnevih pa tudi na podvodnem nebu plavajo megle, sveti mesec in migljajo zvezde, vse kakor na nebeškem stropu nad nami. Vseh gor in bližnjih gričev, vasi in hiš, drevja in polja zvesto narisane podobe vidimo v vodah; pravimo toraj vodno poveršje je ogledalo, ki nam kaže podobe vseh bližnjih stvari. Že davno, davno so umeli ljudje, iz brona ali druge rudnine, sedaj pa iz glažovne ali steklenine napravljati ogledala, ki na tanko kažejo podobe vseh stvari, od kterih svillobini žarki padajo v nje. Ogledalo slika podobo ogledajočega. Tudi človeška duša je ogledalo in kaže podobo, veste čigavo? podobo božjo!
Kamorkoli obernemo oči, ali kviško v nebo, ali po zemlji okrog, povsod najdemo svitle, bistre ogledala, v kterih se vidi umetna roka Stvarnikova; povsod se nam sviti božja vsemogočnost, dobrotljivost in modrost. Če gledamo na podnebje z zvezdami obsejäno, na žareče in leskeče solnce se moramo spominjati besed Davidovih: „Nebesa dopovedujejo božjo čast in podnebje oznanuje dela njegovih rok". Tudi zemlja v svoji lepoti in bogatiji z vsem, kar oko razveseli in človeku hasni, ali nam ne kaže živo podobo božje vsemogočnosti, dobrolljivosti in modrosti božje? Vendar ne od neba, ne od zemlje; ne od solnca in ne od zemeljskih stvari, ni Bog rekel, da so podoba njegova. Edino le od človeka je Bog djal: „Stvariti hočem človeka, po svoji podobi bom ga stvaril". Napravil je truplo iz ila, dušo mu je pa vdihnil in ga oživil, človek je stvarjen po podobi božji; duša pa je podoba božja, je ogledalo božje popolnosti; človek je bil stvarjen v svetosti in pravičnosti. Ali dobro veste, da vsako ogledalo ni čisto in ne kaže prave podobe. Merzla sapica ogledalo motno stori, prah, nesnažnost ga okali, nemarna roka ga potrupi ali pokaži. Enako se z dušo godi. Duša Slov. Prijatel.	24
pred pervim grehom je kazala čisto in pravo podobo božjo, bila je ogledalo čisto, nepokvarjeno, neomadežano; greh ga je oslepil, umazal, oskrunil, po grehu je zgubil človek svetost in pravičnost. Po svetem kerstu, po zakramentu svete pokore se spet očedi, omije, zbistri, da se sviti spet v nji čista podoba božja. Al ah! kolikokrat in kako dolgo smo tako srečni, našo dušo čisto in od greha neomadežano ohraniti, pokvari se tako hudo, da se ne najde v nji, še sledu ne božjih popolnost, da je marveč le podoba peklenske zlobnosti in hudih strasti. Preglejmo le včasih ogledala naših duš; našli bomo jih dostikrat okajene od prahu posvetnih skerbi, motne od hude poželjivosti, preprežene s pajčevino dušne nemarnosti, potrupljene in razbite od težkih verig grešnih navad.
Le ena duša človeška je ostala vselej čista in nepokvarjena podoba božja, čisto ogledalo božjih popolnost; in ta duša je bila Marijna. Ni jo temnil madež izvirnega greha, ni jo ogerdila ali pokvarila gerdoba lastnega greha; jasno in čisto se je iz nje lesketalo solnce pravice božje; o srečna, preblaga duša! brez madeža spočeta prejete svetosti in pravičnosti nisi nikdar zgubila. Ne bom našteval vseh čednost Marijnih, iz kterih sijejo podobe božjih lastnost. Kedar rečemo, Bog je nar svetejši, smo izrekli že vse popolnosti božje, ker soj v tej že vse druge zapopadene. V svetosti je Marija prava podoba pravice božje. Bog, nar svetejši, ljubi le to, kar je dobro, in sovraži vse, kar je hudo; greh je pred njim nar veča gnjusoba. Nobena človeška duša ni bila svetosti božji tako podobna, kakor Marijna. Ljubila je le čednost in le to, kar Bogu dopade; sovražila je pa greh, ker je bil gnjusoba ludi pred njenimi očmi. Kar je bila na svetu, ni jo obšla huda, pregrešna misel; kakor jasno nebo, na kterem ni viditi ne ene meglice, je bila njena duša. Vse žive dni se ni le enkrat z jezikom pregrešila; v hvalo božjo, v blagor ljudem je vedno obračala dar jezika; iz njenih ust ni prišlo le ene žalivne besede, ne ene pritožbe ali nevolje. Njeno serce vselej krotko, blago, ponižno in čisto ni poznalo hudega poželenja, njene roke, njene noge, njene oči, njeni počutki niso doprinesli, kar bi senčici greha bilo podobno. „Vsa si lepa moja prijallica in nobenega madeža ni na Tebi". Pred
njenimi očmi ni veče gnjusobe, kot je greh, in njenemu sercu nar britkejše, je vidili koga, da greši. Greh sovraži, grešnika obžaluje, omiluje in si prizadeva, ga pripeljati nazaj na pravo pot. Zares ni bilo in ne bo za Bogom svetejše duše, kot je Marijna — podoba pravice božje.
2. Marija je ogledalo pravice vsakemu stanu in človeku. Vsaktera hiša bo imela ogledalo, v kterem se hišni včasih le prerado gledajo, ali so čedni in omiti, da smejo med ljudi. En pogled v ogledalo jim pove, kje imajo kaj popraviti. Ali so čedni ali umazani, ali je obleka spodobna ali stergana. Ce je ogledalo dobro in zvesto, človeku vse njegove dobre ali slabe zunajne lastnosti pove. Tudi našemu dušnemu življenju je dano ogledalo, v kterem naj se ogleduje in to ogledalo je življenje Marijno. Pristopimo vsi in ozrimo se vanj: kaže vsakemu brez pomote, v čem naj si k zveličanju potrebne pravice išče.
a)	Otročiče ogovori: Sedaj otroci! poslušajte me: „Blagor jim, ki ohranijo moje pota". O pač blagor jim, ki ohranijo tvoje pota! Al kteri so tvoji poti? pokaži nam jih ljuba mati! uči nas, po njih hoditi! Njena perva pot je bila pot pokorščine do starišev v ponižnosti, pot pokorščine, iz ljubezni do Boga z voljnostjo brez obotavljanja. Blagor mu, kteri ohrani to njeno pot! Oglejte se v tem ogledalu, ali ste hodili po tej pervi poli? Ali ne vgledate na obličju svojega zaderžanja nobenega madeža? Njena druga pot je iz hiše ljubih starišev v tempelj božji. V svetišču božjem se je pridružila z molitvami in prepevanjem božje časti in hvale angelom nebeškim; vsaki dan se je Bogu darovala; darovala mu je um v premišljevanje njegovih popolnost, spomin v ohra-njenje njegovih dobrot, serce v njegovo ljubezen, čas v njegovo počastenje, svoje telo v čistost. Blagor mu, ki ohrani to njeno pot. Oglejmo se, ali smo hodili po teh potih?
b)	Pristopite sedaj mladenči, device! k ogledalu njenega življenja in poslušajte jo: „Blagor jim, ki ohranijo moje pota". Iz tempeljna se je podala v tiho samoto svoje domačije, v družbo ljubih starišev in angela varha: ponižnost ji je zvesta tovaršica. Iz tempeljna vzeta, domačijo v tempelj spremeni;
24*
v	čast gospodovo obrača svoje dela, vse svoje stopinje; čudežev ni doprinašala, ali gospod, ki gleda le na serce, se je na svojo ponižno služabnico ozerl in pred svetom majhne opravila je v sebi dopadljive dela sprejel. Nečimurnih, posvetnih oblačil ni iskala, ošabnosti ni si omišljevala, tolikanj vestnejši je varovala oblačila gnade in nedolžnosti; zatorej jo je spremljeval duh božji in jo pripeljal v stan po milosti božji ji odločen, s kterim jo blagrujejo in častijo vsi narodi. Pristopite in oglejte se, ali ne vgledate madeža v obličju svojega zaderžanja.
c)	Pridite sedaj stariši in oglejte se v ogledalu njenega življenja. Od časa, ko je postala čudapolna mati včlovečenega Sina božjega, je bila njena edina skerb, varovati božje dete in ohraniti mu življenje. Ali tudi vi varujete Jezusa v sercih svojih otrok? Ali spoznate, kako je treba njegovo kraljestvo na zemlji s podukom, z zgledi, z molitvami razširjati? Pristopite in oglejte se v ogledalu Marijnega življanje, kako ste
vi	stariši dopolnovali dolžnosti svojega stanu?
d)	Pristopite sedaj terpinci! Glejte kako nasleduje svojega Sina po vseh potih, ne samo do ženitve v Kani Galilejski, ne le do čudežev, temuč tudi na Kal varijo, po stopinjah z njegovo kervjo zaznamovanih, zadnjič še pod križ in do groba. Njena vsakdanja jed je bila, s svojim božjim Sinom v vsem voljo Očeta nebeškega dopolnovati.
e)	Pridite tudi vsi, ki ste postavljeni v stan, s kterim zamorete dela keršanskega usmiljenja storiti. Njenemu sercu nar ljubše in drajše je darovala za sovražnike svojega Sina, ves čas njenega življenja. Kakšno je vaše usmiljenje do potrebnih ?
f)	Tudi vas starce in starke! pokliče Marija, naj se ogledate v ogledalu njenega življenja. Po vnebohodu Jezusovem je bila njena edina skerb, z govori, zgledom in molitvijo božje ime poveličevati, druge tolaževati, v dobrem poterjevati, za se neminljive zaklade dobrih del opravljati. Cas življenja in smerti je prepustila volji božji; življenje ni se ji pristudilo, tudi pred sinertjo ni jo grozilo. V ljubezni božji je živela, v ljubezni božji svoje življenje sklenila; zares nam prelepo, čudovito ogledalo; da bi se le pogosto v njem
ogledovali! Marija je torej podoba pravice vsakemu stanu in človeku.
To ogledalo pa še neko posebno skrivnost ima; kaže namreč vse čednosti v nar lepši človeški popolnosti in vnema nas k ljubezni in posnemovanju. Dokler druge posvetne podobe rade ogenj hudega poželenja vnemajo, pogled na Marijno podobo hudo poželjenje vgasi. Koliko jih je Ona k prelepi čistosti napeljala; pomanjkanje Marijnega počastenja je krivo, da siloviti ogenj nečistosti tako hudo divja in nježni cvet nedolžne milosti požre. V sercih grešnikov vnema grevengo, v keršanskih sercih ogenj prave pobožnosti.
Pripoveduje se iz starih časov, da je v Smirnskem mestu, v nekem ondotnem tempeljnu bilo drago ogledalo, ki je imelo lastnost , lepe obraze gnjusobne, gerde obraze pa lepe odkazovati. — To čudno lastnost ima tudi Marijno ogledalo. Naj si marsiktera Evina hči domišluje v svoji prevzetnosti, da ji v lepoti ni enake; pogleda naj se v Marijno prečisto ogledalo, oh! koliko gnjusobe ji bo vest odkazala! Pogledajo naj se v tem ogledalu vsi napuhnjeni, nečisti, nevošljivi, požrešni, jezovi, neusmiljeni, za službo božjo in za dobre dela leni; o kolikakšni stud jih mora obiti nad notranjim človekom, naj bi tudi njih unajna lepota in čast še tako močno slovela! Ali ne bojmo se pristopili k ti prečudni podobi vse pravice, pa tudi ne mudimo vse nagnjusenosli, ktere nam v naši duši odkazuje, s solzami pokore tako dolgo spirati in zmivati, dokler ne bo duša čista in lepa v gnadi božji.
Sklep.
Marija je zares čudapolna podoba vse pravice, čudapolno ogledalo, v kterem se lesketajo vse čednosti v nar lepši človeški popolnosti. Imejmo jo vselej v velikem spoštovanju, imejmo jo vselej pred očmi, da se v nji ogledujemo. Ne pozabimo te lastnosti vsakega ogledala, da se nekako po človeku ravna, ki se v njem ogleduje, če se ogledalu bližaš, se ti bliža podoba v ogledalu; če se od njega pomikuješ, se tudi podoba od tebe pomikuje; če se proti njemu obračaš, se podoba proti tebi obrača; če se mu ti s prijaznim, zaupljivim in ponižnim obličjem bližaš, se tudi podoba do tebe s prijaz-
nitn ponižnim obličjem bliža. Tako se tudi Marija po nas ravna; torej prebližuj se Mariji s ponižnim zaupanjem, od kterega govori sv. Duh v visoki pesmi: Tvoj glas je prijeten in tvoje obličje je lepo. Približujmo se nji s priserčno prošnjo: „O Marija! podoba pravice, ne zaverzi nas spred svojega obličja, ampak sprosi nam gnado, da zanaprej zvesto po tvojih stopinjah hodimo in tje pridemo, kjer solnce pravice, tvoj božji Sin kraljuje na vekomaj. O Marija, podoba pravice! za nas Boga prosi. Amen.
Pridiga XXII.
(Maria sedes sapientiae.)
„Marija, sedež modrosti božje, za nas Boga prosi!" Lavr. lit. 21. v.
„Modrost si je sozidala hišo, izklesala je sedem stebrov". Prip. 9.
V v o d.
V pripovestih beremo v 9. pogl.: „Modrost si je sozidala hišo, izklesala je sedem stebrov". Ktera je ta modrost, od ktere modri Salomon pripoveda, da si je sozidala hišo in izklesala stebrov? kje je ta hiša sozidana od modrosti? Ta modrost je, kakor vsi cerkveni učeniki terdijo, sam božji Sin, večna modrost: hišo si je sozidal, ker je prečisto devico Marijo izvolil, da se je v njenem neomadeževanem telesu včlo-večil in med nami prebival; sedmero stebrov lepša hišo pre-čudno: to je sedmero prežlahtnih čednost, s kteremi je božja modrost oblagodarila Marijo, izvoljeno mater božjo, da se sveti med vsemi ženami. Ker je Marija Jezusa, večno modrost , v svojem telesu nosila, jo katoljška cerkev imenuje „sedež modrosti božje". Une preroške besede Salomonove se najo tudi oberniti na sveto katoljško cerkev, ki je zares hiša prečudna, zidana od Jezusa večne modrosti, postavljena na sedem stebrih in je sedež modrosti božje. Sedmero stebrov so po nauku 'pobožnih učenikov, njeni sveti zakramenti, ktere je Jezus postavil in svoji cerkvi ^izročil, naj jo deržijo,
ji večno moč in stanovitnost delijo in jo z lepoto nebeško obdajajo, da je podoba nebeškega doma. Posebno moč ji daja sedmero darov svetega Duha, ktere je Jezus svoji cerkvi podelil in jih vsakemu kristjanu podeluje, da je vreden otrok božji in sedež modrosti božje. Veseli se duša keršanska! tudi ti si hiša, ktero si jo sozidala modrost; po svetih zakramentih postaneš sedež modrosti božje. Nasvetoval vam bom, ljubi kristjani! sedmero prekrasnih stebrov, s kterimi svojo hišo podpreti in kinčati morete, da bo dostojen sedež modrosti božje, sedmero lepih čednost, poglavitnim grehom nasprotnih; 1. Ponižnost, 2. dobrotljivost, 3. čistost, 4. ljubezen, 5. zmernost, 6. poterpežljivost, 7. gorečnost v dobrem.
Sveto pismo starega zakona pripoveda od čudno lepega sedeža, ki si ga je dal kralj Salomon napraviti in bogato z zlatom in slonovo kostjo prevleči, da ga ni bilo enakega; velikoveč so lepotile Marijo, sedež modrosti božje, njene čednosti; v tej lepoti naj se svetijo tudi duše keršanske. Zatoraj poslušajte!
Razlaga.
1. Pervemu stebru, na kterem se zida hiša modrosti, se pravi ponižnost. Ta steber je Jezusu posebno ljub, zatorej ga pred vsemi išče: „Če ne böte, kakor mali t. j. ponižni, ne pojdete v nebeško kraljestvo". Gradiva k temu stebru, ne najdemo pri cestah, ne prelija se v lepih barvah, marveč kot žlahtni demant se skriva v priprosto obleko in le na tihem v čudni bliščobi žari. Ne mislite, da bi bil že ponižen, kdor v revni obleki hodi, ali oči pobeša ali zaničljivo od sebe govori; tudi v beraču včasih huda prevzetnost tiči, in na videz ponižne besede eo mnogokrat le hvalohlepne. Hočemo ponižni biti, svojih slabost in svoje nepopolnosti nikdar ne pozabimo; to se pravi: sami sebe dobro spoznajmo. Ponižnost je po besedah svetega Bernarda, temelj in varhinja drugih čednost; kjer ponižnosti ni, ondi tudi drugih čednost ni, zakaj kedar ponižnost ktero dušo zapusti, ž njo precej vse druge čednosti bežijo. Kar je drevesu korenina, je drugim čednostim ponižnost; pod-reži jo in po dušnem življenju bo. Jezus uči: „Učite se od
mene, kajti jes sem krotek in ponižnega serca". Marija in vsi svetniki, dasiravno so bli od Boga obilno z gnadami oblagodarjeni, vendar niso se povzdigovali v mislih; zatorej se tudi mi ne povzdigujmo, če smo popolniši od drugih, če smo umniši, premožniši ali zvestejši v svojih opravilih. Prevzetnost je huda slana, ktera vse cvetje dobrih zaslužkov pomori. Ne prašajmo se zavoljo darov, ki smo jih od Boga prejeli in ne iščimo posvetne hvale. Svetniki so raji obrekovanje, zmerjanje in zaničevanje prenašali, kot hvalenje in počastenje. Drugim radi postrezimo in tihoto ljubimo. Jezus je svojim apostelnom noge umival in jih učil: Vi me kličete: Učenik in Gospod! in prav pravite; sem tudi. „Ako sem tedaj jes, Gospod in Učenik vam noge umil, morate tudi vi eden drugemu noge umivati. Zgled namreč sem vam dal, da ravno tako, kakor sem jes vam storil, tudi vi storite". (Jan. 13, 14 — 15.). Ljubi kristjani! bodimo ponižni; ponižnost je pervi steber k hiši modrosti.
2. Drugi steber je keršanska dobrotljivost, ktera z časnim dobro gospodari, premoženje pametno obrača, potrebnim in za dobre, koristne namene rada in po zmožnosti deli. Že v starem zakonu jo sv. Duh priporoča: „Položi svoj kruh na tekočo vodo in našel ga boš", to pomenja: „Daj rad in vse se ti bo povernilo". Pride berač in prosi te ubogaime; daj mu božji dar, Bog ga bo plačal. V cerkvi se zbira za po-gorelce; prinesi tudi ti svojo betvico in položi jo na oltar, naj bo revežem v pomoč, tebi pa v zaslužek. Kmali se zna prigoditi, da bojo za te zbirali pogorelščino. Ali pa se zbira za popravljanje tvoje farne cerkve, za šolo, za bolnišnico ali za druge koristne naprave ; pripomagaj po zmožnosti, da boš deležen blagoslova, kterega bojo donašale. V lepih cerkvah vidimo stebre umetno in kaj lepo zrezljane in okinčane. Tak umetni steber je keršanska dobrotljivost, poznamovana z deli telesnega usmiljenja. Velika množica ljudi je šla za Jezusom v puščavo. Ko jo je Jezus vgledal, je rekel: Od kod bomo kupili kruha da bi ti jedli? En mladeneč je imel pet ječmenovih kruhov in dve ribi. Rad on poda to trohico in glejte, Jezus nasiti ž njo vsih 5000 ljudi. Kako čudno Bog požegna dobrolljivi dar! Zajemaj iz dobrega studenca, kolikor hočeš,
spet se bo z vodo napolnil; kar dobrotljivost pametno razdeli, Bog sam povrača. Keršanska dobrotljivost ne dela razločka med ptujim ali znancom, med sovražnikom ali prijateljem; kjer je potreba, ondi pomaga. Neka nuna je rekla svoji sestri: „Ne stiskuj ljudi, ki prinašajo živež na prodaj. Njih trud in delo se ne more doplačati. Od daleč pritvorijo svoje pridelke za majhen dobiček. Da smo ravno uboge, vender ne bomo lakote poginile; ali bi ne bilo primerniši, da mi nekoliko stradamo, kakor ti revni terpini?" Tako je govorila uboga dobrotljiva nuna; da bi le imela več premožnih posnemovavcov, ki uboge ljudi včasih oderajo! „Blagoslov, kterega si z do-brotljivostjo pridobimo, je zdatno premoženje; dedičem ne moremo boljšega in blagejšega zapustiti". Sv. Krizostom. Bodimo dobrotljivi in postavili bomo drugi steber k hiši modrosti. „Kdor se usmili siromaka, časti svojega stvarnika". Prip. 14, 31.
3. Tretji steber pri hiši modrosti je ljuba čistost, ktero Jezus sam poveličuje: „Blagor jim, ki so čistega serca; oni bojo Boga gledali" (Mat. 5, 8.). Sv. Duh v bukvah modrosti jo hvali: „Kako lep je čist rod v čednostni bliščobi; neuiner-Ijiv je njegov spomin, pred Bogoin in ljudmi častitljiv. Ljuba čistost kroti, berzda, premaga hudo meseno poželjivost, varuje oskrunjenja misli in počutke, da Bogu nar svetejšemu dopadajo. Razločiti je treba zakonsko, vdovsko in deviško čistost. Zakonskem veli apostel v I. listu do Kor. 7.: „Si zvezan z ženo, ne išči razveze". Čas je kratek, tedaj naj bodo tudi , kteri imajo žene, kakor bi jih ne imeli. Zakonski bodite zvesti svojemu poklicu in med seboj. „Zakonska postelj naj je ne-omadežana" (Heb. 13.). Tudi vdove naj svoj stan zvesto deržijo in spomin ranjkega spoštovajo. Naj lepši stan je deviški stan: „Žena neomožena in devica misli, kar je Gospodovega, da bi bila sveta na telesu in duhu, v Kristusu Jezusu, Gospodu našem" (I. Kor. 7, 34.). Sv. Avguštin uči: ,,Nar težavniša je vojska za čistost, vedno se moramo bojevati, pa le malokdaj zmagamo".
Težka je zmaga, zatoraj tudi slavniše. Le vojskujmo se stanovitno zoper hudo poželenje; čistosti je v nebesih lep venec obljubljen. Da pa v vojski s hudimi skušnjavami ne opešamo, krepčajmo se v priserčni molitvi, v sili iščimo po-
moči pri Mariji, kraljici deviški varhinji čistih. Berzdajmo oči, ušesa in jezik, da ne bomo sami derv prikladali poželjivemu ognju. „Iz iskre se vname plamen" (Ekl.). „Nečistost, uči sv. Hieronim, je kača, kteri se mora glava streti, kakor hitro jo zapazimo". Marsikteri se sme pritožiti: „Moje oko mi je vzelo življenje" (Jer. 3, 51.). V majhnih bojih se pripravljamo za veče; zatorej premagajmo sami sebe, pritergajmo si včasih kej všečnega, da bomo slast in strast pripravili pod oblast. Krasna lilija čistosti ohrani svojo belobo ludi pod ter-njevim zatajevanjem, uči neki učenik. čistost, oj prelepi steber v hiši modrosti!
4. četerti steber, je keršanska ljubezen, tista ljubezen, ktero sv. ap. Pavi (I. Kor. 13.) tako lepo popisuje: „Bratje! ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil ko bučeč bron, ali zvoneč zvonec". Ljubezen je poterpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevošljiva, ne išče svojega — se ne veseli krivice , veseli se pa resnice. Pervi kristjani so bli ubogi, al vendar srečni, ker jih je keršanska ljubezen bogatila. Zares preljubi poslušavci, ljubezen edina nas le more na svetu osrečiti; merzla sebičnost vso srečo podere, vse veselje poplakne. Veselimo se, če vidimo koga v sreči, v časti, v bogastvu; le nevošljivosti ne dajmo prostora v svojih sercih; ona je Kajna k bratomoru prignala, ona še današnji dan roke k hudobiji navaja. Kedar pa vidimo koga v revah, žalostnega, nesrečnega, omilujmo ga, tolažimo ga, in v sili mu radi priskočimo. (Sv. Pavi II. Kor. 11, 29). „Kdo oslabi, in bi jes ne oslabel?" Kako bi se mogel kristjan veseliti, kedar vidi svojega brata ali svojo sestro v nadlogah? Žalibog, da se vendar le pogostokrat tako godi. Merliča nesejo k pogrebu; tihi in žalostni stopajo znanci, prijatelji in žlahta za mertvaško trugo. Približajo se kerčmi, kjer je ravno bil ples. Vidijo plesavci pogreb, pa vender še eno minuto ne potihnejo godci, ne plesavci, ampak se Yertijo v divjem kolobarju. Ta prigodba je resnična; povejte mi zdaj, so li eni plesavci imeli keršanske ljubezni? Mislim, da ne. Sv. Pavi je pohvalil kristjane, ki so bili usmiljenega serca do vjetih in terpinčenih kristjanov, in sv. Klemen je onim, ki so kristjane v ječah obiskovali, vence in plačilo marternikov

obljubil. „Veselimo se z veselimi, žalujmo z žalujočimi^, tako nas uči keršanska ljubezen.
5.	Peti steber k hiši modrosti postavimo, če smo zmerni v jedi in pijači. Vse, kar vživamo, moramo vživati zmerno in hvaležno. Razvade in nezmernosti se varujmo. „Blagor deželi, ktere vladarji jejo o pravem času v krepčanje, ne pa v slast" (Pred. 10, 37). Saj nismo dolžniki mesa, da bi po mesu živeli. Zakaj če hote po mesu živeli, veli sv. Pavi, bole umerli; ako pa dela mesa z duhom morite, böte živeli". (Rim. 8, 12 — 13.) Zmernost mi je vselej hasnila, kedarkoli sem jo zanemaral, mi je bilo v kvar (Sv. Hieronim). Zmerna duša je nar modrejša, uči sv. Klemen Aleks. Nekdaj so ljudje zmernejši živeli in pametniši se oblačili; so tudi zdravejši bili, starost delali in svojim lepe dedšine zapuščali. Sedajne dni vse premoženje gerlo požre, ljudje so bolehni in razcapani hodijo. Kaj je tega krivo? Večidel nezmernost. Po pijančevanju je ubožalo že mnogo mnogo družin, nespametna sladkarija jih je veliko v gerdi greh pripravila. Bodimo torej zmerni in jejmo in pijmo le po potrebi, ne po slasti. „V človeku so hudi duhovi, ki se le s postom in molitvijo morejo pregnati" (Mark.). „Božje kraljestvo ni jed ali pijača, temuc pravičnost, mir in veselje v svetem Duhu" (Rim. 14, 17.).
6.	Izverstno lep, pa tudi zlo potreben je šesti steber, kteremu se pravi keršanska poterpežljivost. Božja previdnost in ljubezen nam rada križe pošilja, naj bi se vedno spominjali, da smo le popotni in še v dolini solz. Keršanska poterpežljivost pa vse težave voljno prenaša iz ljubezni do Boga in glede na obilno plačilo v večnosti. Sv. Pavi opominja: „Oblecite kot izvoljeni božji, pohlevnost in poterpežljivost" (Kol. 3, 12.). „Vaša pohlevnost bodi znana vsem ljudem, da vsi ljudje spoznajo, kako so kristjani pohlevni". Poterpežljivost je prijetna Bogu, nas prikupi ljudem, ohrani znotrajni in hišni mir in pridobi nam upanje do nebeških zakladov. Sv. Gregor uči: „Poterpežljivost je korenina, vir in zvesta cuvarica vseh čednost". Svetniki so nam prelepi zgledi poterpežljivosti. Bodimo poterpežljivi tudi mi, da si služimo krono zveličanja.
7. Postavimo še sedmi steber k hiši modrosti, imč mu je: gorečnost v dobrem, ktera kristjana naganja, da vse rad in pridno stori, kar božjo čast in zveličanje svoje duše in svojega bližnjega zadeva. Sam sebe bi rad daroval za vaše duše, dasiravno vas več ljubim, kot vi mene ljubite, je pisal ap. Pavi II. Korinčanom 12. Ne ustrašim se verig, ne bridkost, tudi ne porajtam svojega življenja više kot sebe, da le spolnim svoj tek in službo besedovo, ktero sem prejel od Gospoda Jezusa (Ap. dj. 20.). Gorečnost v dobrem le iz priserčne ljubezni do Boga izvira in je njeno pravo znainnje. Ogenj mora goreti in greti, mertvo oglje ne greje in ne gori; ljubezen do Boga ogreva serce, da le za to skerbi, kar božjo žast in dušno zveličanje zadene. Potrebna je gorečnost vsakemu kristjanu, pred vsemi pa škofom, duhovnim in dušnim pastirjem, tudi vam starišem in predpostavljenim, ki ste poklicani, fskerbeti in bedeti za časno in večno srečo podložnih. Sv. Pavi Ludovik de Ponte, sv. Magdalena de Pazzis so bili tolikanj goreči za zveličanje drugih, da bi bli radi sami ter-peli, ko bi le duše drugih mogli oteti in zveličati. Prizadevajmo si tudi mi, da si to gorečnost pridobimo. Duša človeška je največ vredna; če dušo zgubimo, vse zgubimo. Trudite se, priti skoz oske vrata.
Sklep.
Nate sedem stebrov, na kterih si modrost zida svoje pohištvo. Najdemo jih v nedosegljivi popolnosti v Mariji, materi preljubi, zatorej si jo je večna modrost, sam Jezus Kristus v hišo in prebivališče izvolil. O blažena, presrečna, prelepa hiša modrosti, čujte še, kar smo se danes učili! Tudi v naši duši hoče si modrost napraviti prebivališče, postaviti hišo. Idimo in pripravimo onih sedem stebrov, ki jo nar terdniši podperajo, nar prijetniši lepotijo. Bodimo ponižni, dobrotljivi, čisti, ljubezni polni, zmerni, poterpežljivi in goreči v dobrem in postavili bomo večni modrosti čedno prebivališče, v kterem bo rada stanovala. Marija, sedež modrosti božje, bodi nam izgled in pomočnica. Amen.
N o v i c a r.
* Iz Celovca. Naša „Klagenfurtarica" oznanuje, da bode pervega julija v Celovcu se začel nov časopis; ime mu bo: „Zeitung für Kärnten". Prav je, da dobimo neodvisen in liberalen časopis; vsi smo ga že davno pričakovali. Pa veste Slovenci, kdo ga bo vredoval? Tisti gospod, ki se je ravno kar skazal kot nar hujši nasprotnik slovenskih pravic: Čast. gosp. Dr. Alojz Husa. v Kar je Dr. Ji skr a na Moravskem, je dr. Husa na Koroškem. Žalostno, da so Slavjani Slavjanom naj bolj sovraž! Česa se imamo od novega časopisa nadjati, se lahko doz vemo tudi iz besed, s kterimi se novi časopis oklicuje. Gosp. vrednik prosi za podporo, „dass das Blatt in die Lage kommt, zur Fortpflanzung deutscher Kultur und Bildung sein Schärflein beizutragen". Se ve da se zraven tudi Slovencom sladkari rekoč: „Wir versichern, dass wir die gerechten Ansprüche Aller gleich vertreten werden, seien sie Bewohner diessseits oder jenseits der Drau, sind sie doch Alle treue Kärntner". Mi poznamo tisto nemško kulturo in nemško pravičnost gosp. Dr. Husovo, in gorje nam Slovencom, ako si damo natvesti njegovo nemško kulturo, in nam pojde po njegovi pravičnosti I
Pa Slovenci! ne dajmo se! Naš materni jezik, naša katoliška vera, naša keršanska omika, in naše božje in deržavne pravice naj nam bojo nad vse! Zatoraj ne dajmo se!
Tukaj v Celovcu bomo delali in se trudili, naj več ko moremo; pa le tudi po drugih mestih in krajih delajte in se trudite, kolikor premorete. V Celovcu bo na svitlo izhajal nov časopis v nemškem jeziku, ki bo branil naše pravice zastran jezika, vere in svobode. Ze smo ga oznanili v „Klagenfurtarici" takole:
Einladung
zur Pränumeration auf die deutsche Zeitschrift: „Stimmen ans Inner-Österreich", Beiträge zur Durchfuhrung der nationalen, religiösen und politischen Gleichberechtigung.
Unter diesem Titel erscheint vom 1. August 1. J. in der Leonschen Buchdruckerei eine Zeitschrift folgenden Inhalts:
I.	„Leitende Artikel" über didaktische und nationale, sociale und administrative, religiöse und politische Interessen mit besonderer Berücksichtigung der von Slovenen bewohnten Provinzen.
II.	Eine „Zeitungsschau', in welcher interessantere Artikel anderer, besonders gegnerischer Zeitungen vorgeführt und gebührend besprochen werden.
III.	„Original-Korrespondenzen" aus allen österreichischen Provinzen, worin öffentliche Angelegenheiten zur Sprache gebracht und gewürdigt werden.
IV.	„Skizzen" über die wichtigern Gegenstände der Reichsraths- und Landtags-Verhandlungen mit Beifügung der nöthigen Bemerkungen.
V.	Eine „Chronik", in welcher die vorzüglichem und ein-flussreichern Weltereignisse bündig zusammengestellt und mit einer Kritik begleitet werden.
Die Grundlage, auf welcher sich die „Stimmen aus Innerösterreich" bewegen werden, ist der moderne Rechtsstaat nach Massgabe der im allerhöchsten Diplome vom 20. Oktober 1860 gezogenen Grenzen, und der aus dem einfachen Rechtsprinzipe: „Gleiche Lasten — gleiche Rechte" abgeleiteten Grundsätze.
Diese „Stimmen" erscheinen in Heften von 4 Druckbogen an jedem 32sten Tage, so das bis Ende Dezember 24 Druckbogen erschienen sein werden.
Das erste und zweite Heft mit 8 Druckbogen erscheinen zusammen am 1. August, das dritte Heft am 2. September, das vierte am 4. Okiober, das fünfte am 5. November und das sechste am 7. Dez.
Der Preis für diese 6 Hefte beträgt ohne Post in der Leon-schen Buchhandlung 2 fl., mit Postversendung 2 fl. 50 kr. Oe. W.
Die vollständige Durchführung der Gleichberechtigung aller Religions - Gesellschaften, aller Nationalitäten und Sprachen, aller Staatsbürger, Völker und Länder ist anerkannt die Grundbedingung der Hebung, des Fortschrittes, der Blüthe und des Glanzes Oesterreich^. Wir zählen Millionen und Millionen wahrer und begeisterter Patrioten und Freunde unsers herrlichen grossen Vaterlandes. Sie Alle, namentlich jedoch die Innerösterreich's, lade ich höflichst ein, ja bitte sie herzlichst, mein patriotisches Unternehmen durch zahlreiche Pränumerationen wie auch durch gediegene Artikel und Korrespondenzen gütigst zu unterstützen.
Die Pränumerationsgelder bitte ich entweder mir oder der Leon'schen Buchhandlung portofrei einzusenden, und zwar recht bald, um bei dem sogleich zu beginnenden Drucke die Stärke der Auflage bestimmen zu können.
Klagenfurt den 8. Juni 1861.
Andreas Einspieler,
Eigenthümer u. Redakteur.
Bo se pa morebiti kdo čudil, da za slovenske pravice bo govoril časopis v nemškem jeziku. Gospodje, ki imajo oblast v rokah in nam pomagati morejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske kervi pa žalibog nemškega duha in z našimi nasprotniki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcom moramo pa resnico in pravico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo, kot deset časnikov v slovenskem jeziku, ki jih pa Nemci brati nočejo ali ne znajo. To so naše misli! — Slovenci! ako si vsi — na Koroškem, Štajerskem, Kranj-
skcm, Goriškem in Isterskem, vsi Slovenci po „Notrajnoaustrijanskem* lepo in bratovsko v roke sežemo, nas ne premoti in ne premaga nikdo. Pomagajmo vsakdo po svojem! Nekteri z dnarjem, da si časopise naroče in jih tako podpirajo; nekteri s peresom, da pridno spisujejo za naše pravice, jih možko branijo, in naše rane in bolečine serčno odkrivajo, naj jih svet zve in pomagajo tisti, ki so prejeli od Boga oblast in dolžnost.
Vso našo omikano gospodo, duhovno in posvetno, prijazno in ponižno prosimo, naj nam pod ramo segajo in pomagajo! Božja pomoč!! Naša nevarnost in sila je zdaj velika; nam Slovencom, posebno Koroškim, gre za glavo: „Kjer pa je največa sila, tam je božja roka mila". — Mi pa obljubimo, da bomo svoj časopis vredo-vali v enakopravnem, katoliškem in lojalnem duhu. Zastran našega jezika bomo se potegovali zato, da naš slovenski jezik dobivlja po slovenski zemlji tiste, pa vse tiste pravice, ki jih ima nemški jezik po nemški zemlji. Zastran svete vere bomo terdni in zvesti katoličani, pa ne bomo drugih černili ali preganjali, tudi vsega ne hvalili, kar se nahaja po katoliškem svetu: „svobodna cerkev v svobodni der-žavi", bo naše geslo. Zastran politiških pravic bomo lojalni in se možko deržali cesarskega diploma od 20. oktobra 1860, bomo stali na strani avtonomistov v deržavnem svetovavstvu.
Tako si bomo prizadevali mi spolnovati svojo težko nalogo; Slovenci! prosimo, da storite tudi vi svojo dolžnost. Z Bogom!
*	Iz Celovca. Že od mesca marca semle teče pravda zastran slovenščine na Koroškem. Gosp. dr. A. Husa je spregovoril tako sirovo in strastno, da je razdražil vse Slovence, tudi naj merz-lejše. V svojem sostavku: „Letztes Wort an Herrn Einšpieler" pa je imenoval in naštel precej far in šol, v kterih se po njegovih besedah nemščini huda krivica godi. Pa glejte! Slovenija je oživljena in zbujena: vsi imenovani gospodje so se v „Klagenfurtarici" oglasili in dokazali, da temu ni taka, kakor dr. Husa terdi. Jaz, kteremu je g. dr. H. svojo poslednjo besedo namenil in strašne reči očital, svoje poslednje besede še nisem spregovoril; celo to pravdo od konca do kraja prinese pervi sostavek pervega zvezka mojih „Stimmen aus Innerosterreich", naj sedajni in tudi prihodnji svet ve, kaj mi hočemo in kako se mi za svoje pravice potegujemo, zraven pa tudi naj celi sv^t vidi, kaj nam Nemci dati mislijo in kako se proti nam obnašajo. Mislim, da je resnica in pravica, čast in poštenje na naši strani, in slednjič bo naša tudi zmaga.
*	Iz Celovca. Te dni smo prejeli dve knjižici, ki ju je izdala družba svetega Mohora: 1. novi zakon zgodb svetega pisma; 2. tretji zvezek slovenskih večernic. Veseli smo njuj, kajti zapopadek je ves primeren slovenskim čitateljem in beseda je skoz in skoz mična, umevna in zanimiva. Po hvali bojo posebno zgodbe svetega pisma novega zakona učiteljem in učencom, kakor tudi izšolani mladini, ker
so prav ročno osnovane ter v priprosti besedi naj imenilneje zgodbe iz življenja našega Zveličarja in svetih aposteljnov pripovedajo. Pri-djana je še kratka zgodovina in kratek popis sv. dežele, da se čita-telj soznani z imenitnejiini kraji, kjer je naš Zveličar potoval, učil in čudeže delal, in z deželami, ktere se v sv. pismu pogosto imenujejo. Nadjam se, da se bodo tudi letošnje večernice prikupile družbenikom in po svojem, dasiravno le malim obsežkem vendar le mnogo koristile. Mikavna je perva, poslovenjena povest: Cipsarjeva družina, dasiravno ni se dogodila na domači slovenski zemlji; le škoda, da ni do konca vpeljana, ker se lahko pervi del pozabi, pre-denj drugi izide. Radostni sem pozdravil pervo pismice o zdravo-vedi, ki ga je spisal verli rojak Dr. V. Janežič. Dokazal je nam, da tudi v svojem težavnem poklicu in v vojaški suknji ni pozabil svojega ljubega materinskega jezika, daje še, kot vselej, ves vnet za blagor svojega naroda. Všeče so nam tudi tri zale pesmice; prav prav so za Slovence, ki prerado prepevajo. Redki so še pisatelji, ali upam, da se jih bo skoraj več poskušalo na duševnem polji slovenske literature. Bratje! na noge, dokler eni gradiva donašajo, drugi z denarjem podpirajo, naj zidajo in stavijo oni, kterim so dani darovi in moči uma in serca I
Dubovske zadeve.
*	Kerška škofija: Č. g. Lesičnik Simon je dobil faro Borovlje; — za provizorja prideta čč. gg. Saši Mart. v Loče in Ledvinko Al. v Lipo. — Umerla sta čč. gg. Schachner Juri fajm. v Dropoljah in O. Hub er Henrik duh. benedikt. reda v št. Paulu.
*	Lavantinska škofija: C. g. Nagi Albert je dobil far o Cirkovce, č. g. Kinčič Jan. kur. pri sv. Jerneju blizo Konjic. Za provizorja gresta čč. gg. Növak Jan. k sv. Antonu na Pohorju, in Gajšek Kari k sv. Florjanu, Cč. gg, kaplani so prestavljeni: Kramperger Mart. v Zave, Ferlan Andr. v spodnjo Pulskavo, Klavžer Franc k sv. Marksu, Zajnker Lor. v Ponikvo in S v are Franc v Videm.
*	Goriška nadškofija: C. g. Sfiligoj Ant, kaplan na Plazutti, je zdaj ob enim tudi administrator tamošuje izpraznjene fare; v. č. g. Bensa Stefan je postal nadšk, kancler; g. Nanutti Antonin kooperator v Biliani v Berdih; g. Golija Jožof, kapi, v Devinu, pride začasno za duh. pomočnika v Cerniče; — Kožbanska lokalija v Berdih je razpisana do 10. prih. mesca julija. — Umeri je g. Sbogar Prim., prov, v Kožbani. K. I. P.!
*	Teržaška škofija. Č. g. Meško Ignac, iz reda sv. Frančiška, začasno sekulariziran in vzet v Teržaško škofijo pride za kaplana v Buzet; č. g. Lovriha Andr. gre za kaplana k svetemu Ivanu blizo Tersta.
*	Ljubljanska škofija: C. g. Kraškovic Jan. je dobil faro Miyna peč. Cč. gg. kaplani so prestavljeni: Arhar Franc v Grad pri jezeru; AHjan-čič Jož. v Cirklje; Molj Gust, na faro priKostelu; Z a gor j an Henrik v Čatež; Gregorič Nace v Kočevje; Svetlin Franc v Semič; Cvek Fil. Černomelj.
Družbino oznanilo.
Razposlali smo te dni „Večernice" in „Zgodbe novega zakona" za 1. 1861; poslali smo jih vsem, ki so dozdaj letnino za 1. 1861 plačali. — Od visokoč. Ljubljanske škofije za 1. 1860 nismo prejeli nobenih planket; zatoraj tudi knjig poslati ne moremo.
Odgovorni izdaj, in vredn Andr. Einšpieler,— Natisnil Janez Leon v Ctlovcu.