Vsebina 4.-5. številke: ANTON OCVIRK: V blaznenju......................81 ALFONZ GSPAN: Jez..............................82 VINKO KOŠAK: Pesem brez naslova .... 82 BRATKO KREFT: Tiberij Grakli. (Drama) . . . 83 CIRIL DEBEVEC: Cankar in Narodno gledišče v Ljubljani................................87 IVAN GRAHOR: Jubilejno obzorje.................98 KARLO KOCJANČIČ: Ker so v mariborskem gledališču prepovedali uprizoritev Cerkvenikove drame »V vrtincu«. — Cenzuri. — Umetnost uganjajoči čredi. — Etika in svinje. — Umetnost v družbi 100 UNIV. PROF. DR. VEBER: Sokrat........................................104 BRATKO KREFT: Jack London.......................^...................10!) Leto II. 1925/1926 Štev. 4.-5. C EN A 4.-5. štev. 5 Din. Obleka "N moška, iz pristnega češkega ševijota in fina dunajska konfekcija 580 Din, fina damska volnena obleka 220 Din, damski plašč 400 Din, fantovska obleka 190 Din, dekliška obleka 50 Din razpošilja veletrgovina R. Stermecki, Celje, žt. 46. lluStrovani cenik s čez 1000 slikami se pošlje vsakemu zastonj, vzorci od sukna, kam-garna in razne manufakturne robe pa samo za 8 dni na ogled. Kdor pride z vlakom osebno kupovat, dobi nakupu primerno povrnitev vožnje. Naročila čez 500 Din poštnine prosto. Trgovci engros cene. Celoletna naročnina za (lijake je Din 30'—, za ncdijjake Din 40'—. V podrobni prodaji stane posamezna številka Din 5'—. Uredništvo: Križevniška ulica 6/1. Upravništvo: Kolodvorska ulica 7 LJUBLJANA. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina, reklamacije itd. naj se pošiljajo samo upravi. »MLADINA« izide desetkrat v šolskem letu. Poštnimi plačana v gotovini. Urejuje: Uredniški odbor. Odgovorni urednik: Andrej Šifra r. Izdaja: konzorcij »Mladine« v Ljubljani. Za tiskarno »Merkur«: Andrej Sever. Naslovno stran je izdelal arh. Ivo S p i n č i č. Jflf?" Naročajte »MLADINO«, edino kulturnobojno slovensko revijo! Pridobivajte novih naročnikov! Za deset novih naročnikov cel letnik zastonj! Lanski letnik še v zalogi! Vsi na agitacijo za »MLADINO«! Takoj plačajte polletno naročnino! Darujte' za tiskovni sklad »Mladine«! Vsak dinar je dobrodošel! Podpirajte »Mladino«! Sl ■ S Od dobrega najboljše: kožuhovina in otroka klobuki H H LETO II. Anton Ocvirk. MLADINA 1925—1926. V blaznenju. Vse zavese so rdeče od krvi . . . Na njih se moj blazen krik rezi. Vsako jutro, ko zastori nebeški odstirajo zarje krvavo-žareče, moje krike težke rišejo žarki na moja okna. da je vse rdeče, rdeče . . . Gledam vas temni težaki, ko s dneva v dan nepretrgoma z židji na rokah strmite v prazni svet in ni pesmi nikjer za vas, ni je vesele poskočnice, niti na praznik ne, da bi ogrela vam strto srce. 0! Tedaj vstanejo misli meglene. V blaznem se smehu krohočejo, nočejo izjpred oči in vse stene in okno in bele zavese so v krvi prestrašenih hotenj, iz naše srčne krvi. Vse zavese so rdeče od. krvi . . . in moj obraz in ves svet in mi vsi! ŠTEV. 4.-5. Alfonz Grpan. Jez. Sredi trga, je ko napeta mreža: na eni strani mir in prazen kraj, na drugi ljudstvo in kipenje. Nekje gre jez. Možje odeti v temne, sive suknje, na glavah težka, kovinska pokrivala, v rokah puške in vrh njih: srebro. In to se gnete. Za pij u, sne val, zaškriplje jez, in voda se odbije spet nazaj. Hrup raste. Hipoma se reka razdeli, nastane molk. iz dalje zazvene kovinaste besede. Srebro prečudno zablesti. Itdeče luM, šum in salva ! In reka divje završi, okrene tok in se upogni1. Po cestnih jarkih teče kri. — A jez stoji - in nas deli. Vinko Košak. Si videl oko: Videi sem dvoje rok zazrlo se je, v molitvi sklenjenih, nič več se zaprlo, kot bel kip v obzorju obstalo nekje. strmita v nebo. Pa se. je utrnila zvezda, pala s neba, in se zaprlo oko je, roke vtonile v terno. P»ratko Kreft: Tiberij Grakh. Tragedija ljudskega tribuna. Onim, Id so že iti ki št* bodo padli! OSEBE: Tiberij Grakh, ljudski tribun. Mark Oktavij, ljudski tribun. Nazika, voditelj patricijev. Mark Fani j, vojak. Tit Anij, lahkoživec. Šepavec, patricijski agitator, agent-provokater itd. Scevola. Dijofanes, filozof. Klavdij, patrieij. Gaj Grakh. Glasnik. Tribun. Plebejci, patriciji, druhal. — Dejanje se vrši v letih 135. in 134. pred Kr. r. v Rinui. PRVO DEJANJE. Preti kapitelom. Muožica ljudi, razdeljena v gruče. Na stopnicah, ki vodijo v kapi tol, sedi nekaj mož in se pogovarja. Prvi: Kako ste se vendar umikali, da vas je lahko sovražnik ujel? Drugi: Vojska je bila izmučena od neprestanega boja. Tri mesece smo zastonj oblegali mesto in nato je sam konzul obupal nad zmago. Ukazal je ponoči zapustiti tabor in se skrivaj umakniti. Numantinci pa so opazili naš odhod in so udarili za nami. Njih spočita vojska nas je kmalu dohitela in nam pobila zadnje straže. Zatekli smo se v neko dolino, toda sovražni konjeniki so nas prehiteli in nam zaprli izhod. Tako smo 'bili ujeti. Tretji: Zakaj niste krenili po drugi poti, da bi ne zašli v dolino? Drugi: Bila je temna noč in ko so prednje čete izvedele za sovražnikovo zasledovanje, je nastala med njimi zmešnjava in zgrešile so pravo pot. Četrti: Ujeti ste bili na begu in to ni častno /.a rimski meč. Peti: Lahko je tebi govoriti, ki si čepel doma za ognjiščem. Mi smo l>a veseli, da smo odnesli življenje. Da ni bilo Tiberija Grakha, ne sedeli bi danes tukaj. Četrti: In kaj je takega storil za vas? Sklenil je z Numantinci pogodbo, ki na veke sramoti rimski meč. Peti: Dvajset tisočem je rešil življenje in obranil prevelike sramote rimsko vojsko. Četrti: Kdo mu je dal pravico pogajati se z Numantinci? Mari je on konzul in ne Gaj Mancini j? Peti: Numantinci se niso hoteli z nikomur drugim pogajati kakor /. njim. Spominjali so se njegovega očeta, ki je pred desetimi leti sklenil /. njimi mir in do smrti čuval pogodbo. Gruča na levi. Prvi: Častno res ni za našo vojsko, toda življenja dvajset tisočih so •vredna več kakor čast. a* Šepavee: Častno ali nečastno. Pogodba jo sramotna in senat je ne sine odobriti. Kdo pa jo je sploh sklepal? Kvestor G rak h. Ali je imel kako pooblastilo od rimskega naroda? Tretji: Numantinci so nam darovali življenje samo radi njega. Četrti: Kje bi iskal sina, da ga ni rešil Tiberij? šepavee: Špartanka je sprejela sina samo s ščitom ali ua ščitu. Tretji: Saj smo s ščiti prišli v Rim. Šepavee: Toda kot begunci. Tretji: A kaj si delal ti? Doma si veseljačil, pil in jedel, ko smo se mi l>orili za Rim. Četrti: Za patricije, ne za Rim. Sami so napravili vojno, da bi zavojevali Numantinoe in jih potem izsesavali. Če že misliš na sramotno pogodbo, ti povem: častno plačilo za častno podjetje. Prvi: Zemljo ste si prilaščali in jo trgali iz rok plebejcev. Drugi: Kdo pravi to? Prvi: Jaz, ki sem se boril v Španiji za svetovni Rim. Ko smo se vračali skoz Etrurijo, nismo srečavali drugega kakor sužnje in pastirje, ki so pasli čredo patricijev. Plebejska polja so izginila, ker so patriciji tako navijali davek, da smo jih morali prodati. šepavee: Ker niste znali gospodariti. Prvi: Boriti se za Rim in obenem kmetovati ni mogoče. Šepavee: Haha, kako »te se borili! Rim je pijan slave vaše zmage! Tretji: Ne norčuj se! Iz ust se ti cedi suženjska uslužnost. Koliko dobiš, da jim služiš — Šepavee: Molči, sicer — Tretji: Ne bomo molčali več, dovolj je že molka! Šepavee: Senat vam bo že zamašil usta, vam in vsem Tiberijem (i ra klicni. Drugi: Molči, ne onečaščaj s svojo slinasto besedo njegovega imeaia. Šepavee: Kdor je brez časti, ne more biti časten. Trelji: Če si boš 'še dalje jezik brusil, boš skusil pesti, ki so ukrotile že marsikaterega barbara. šepavee: Poskusi, saj si vendar pustil pogum v Španiji. ■ Tretji: Lopov! (Udriha po njem.) Ostali: Mir, ne uporabljajte pesti v pogovoru! Tretji: Patricijeni liže pete. da lahko živi brez dela. Šepavee: Senat vas bo že ukrotil. Prvi: Nismo sužnji, da bi nas morali krotiti. Glasovi: Mir! Mir! Šepavee: Ali mislite, da se vaše kože ne prime bič! Prvi (ga same); Lopov! (Šepavee izgine.) Tretji: Le čakaj, še jih boš izkupil, plačani petolizec! Drogi: Izrodek Rimljana! (Se počasi pomirijo.) Gruča na desni. Pni: Kaj so imeli? Drugi: Nagnali so ga, ker je hujskal proti Tiberiju. Tretji: Plačan je od Nazake. Četrti: Mnogo je takih. Izgubili so zemljo in sedaj gredo za onim, ld več plača. Drugi: Pravijo, da Nazika mnogo izda za volitve. Tretji: Kdor ima veliko, lahko veliko da. Četrti: Tako malo je med nami značajev. Vse lovi za denar. Drugi: Da, slabo je! Iz gruče na stopnicah zakliče nekdo: Glejte, možje, vojščaki! Mark Fanij, naš stari šaljivec, prihaja. Drugi: In Fulvij Flak. Drugi: V oklepih so še. Kaj pomeni to? Fanij: Zdravstvujte, tovariši! (še nekaj v oklepe oblečenih za njim.) Glasovi: Pozdravljen! Drugi: Zakaj ste tako mračni? Tretji: Kaj se je zgodilo? Fanij: Fanija, šaljivca, ni več, tovariši! Umrl je na poti iz Španije! Četrti: Kaj se šališ, Fanij, saj te poznamo. (Nekateri se nasmejejo.) Prvi: Ne smejte se, ali ne vidite, da tare Fanija nesreča! Drugi: Fanij, povej, razloži! Tretji: Sedimo, da slišimo vsi! (Sedejo.) Fanij: Tovariši, ne vem kako bi začel, le to vam povem: Ko smo se borili v Španiji za Rim, nas je ta doma ubijal. ' Četrti: Kaj meniš s tem, Fanij? Fanij: Moril in ubijal, pravim. Imel sem ženo, nosečo pod srcem otroka. Ostavil sem jo penatom v Rimu, sam pa sean šel v Španijo. Prvi: In dalje. — Fanij: Ženo je vzel had, penate Rim. Drugi: Kako, Fanij — Fanij: Bolna žena je težko gospodarila, ker je Rim navijal vedno večje davke. Mučila se je, da bi jni ohranila dom in — izmučila. Po njeni smrti so dom — zarubili. Tretji: To je delo patricijev! Četrti: Pijavke! Prvi: Krvosesi! Drugi: Haha, in mi se borimo zanje! — Prvi (iz spremstva): Tudi mojega doma ni več! Drugi: Žena mi živi od miloščine patricijev. Tretji: Moj sin pase patricijsko čredo v Etruriji. Prvi (iz gruče na levi): Vidite, da je resnica, kar sem vam pravil. Poglejte jih, še oklepov niso slekli. Prvi (iz spremstva): Kam bi jih naj obesili? Nimamo več lastnih sten. Drugi (iz gruče): Kaj sedaj? Fanij: Prišli smo v Rim iskal pravice. Prvi: Težko jo najdete. Drugi: Vse je v rokah patricijev. Tretji: Tribuni so podkupljeni. Fanij: In če ni najti v Rimu pravice, si jo vzamemo sami. Četrti: Tiho, Fanij, pazi na svoj jezik! V Rimu ima še zrak ušesa. Fanij: Naj vedo vsi. Mari se koga bojim? Glasovi: Da, naj vedo vsi! — Pazite se! — Ne bojimo se nikogar! Tribuni so podkupljeni! Tiberij je na naši strani! Fanij: Da, Tiberij Grakh nas je rešil suženjstva, zato nam najde tudi pravico. Vsi ga poznate, tovariši, toda nikdo tako kakor jaz. Boril sem se ob njegovi strani, kakor lev se je boril za Rim, dokler je bilo treba. Glasovi: Slavo mu! Fanij: Ponosni Rim nas je napravil brezdomovince, toda še je moči v nas, pa tudi pravica ni umrla. Ce tudi so sedanji tribuni podkupljeni, toda njih ure so štete: ob martovih idah volimo znova. — Glas: Toda koga? V Rimu ni več človeka, ki bi se zavzel za plebejca? Fanij: Če drugi ne ve zanj, jaz vem. Glasovi: Kdo? Fanij: Tiberij Grakh. Prvi: Da, tovariši! Obranil nas je pred Španci, naj nas še pred patriciji! Drugi: Jaz prvi glasujem zanj. Živel Grakh, naš tribun! Glasovi: Živel! Že med krikom se je pojavil tribun im »e zadel zadirati nad množico. Tribun: Kaj kričite? Pobesnela druhal! Vojaki brez discipline! Strahopetci I Iz množice: Kaj boš ti govoril! Petolizec! Tribun: Mir, pravim! Glasovi: Ure tvoje oblasti so štete! Tudi tebe bo ugnal Grakh! Živel bodoči tribun Tiberij! Tribun: Le kličite slavo Grakhu. Tudi on prejme plačilo. V tem trenutku prilbeži Mark Oktavij in zakriči množici: Oktavij: Vojaki, Rimljani! Senat je zavrgel Grakhovo pogodbo! Glasovi: Fej! Gorje jim! Kaj je s Tiberijem? Oktavij: Niso ga upali obsoditi — radi priljubljenosti vojske. Glasovi: H aha! Boje se mi s. Ne smemo obupati zaradi tega. Kaj /ato. če je senat zavrgel pogodbo, samo, da je Grakh naš. Živel! Tribun: Mir! Senat prihaja! Oktavij: Ne zapustite Grakha! Glasovi: Nikoli! Tribun: Mir! Psi! Drulial! Med tem časom je prišel senat. Zadnji izstopi iz kapitala Grakh, glavo pokonci. pogled mračen. G lanovi: Glejte Tiberija! Kako mračen je njegov pogled! Toda glavo drži pokonci! Ni obupal! Naistopi glasniik .« pergamentom. Glasnik: V imenu rimskega naroda in od Jupitra ter ljudstva mu podeljene oblasti zavrača vsemogočni rimski senat pogodbo, ki jo je sklenil kvestor Tiberij Grakh z Numantinci. Konzul Gaj Mauricij, ki ni znal vojske uspešno voditi, se izroči sovražniku. To je sklep senata, najvišje oblasti v rimski republiki. Glasovi: Lahko je sklepati o slavi, boriti se zanjo pa je druga stvar. Sami naj gredo v boj! Bomo videli, kolikokrat se bodo bratili s svojimi podplati! Senat počasi odhaja. Tribun: Razidite se! Zbiranje v gručah je -prepovedano. Domov, po-tepenci! Glasovi: Nimamo domov! Ti si potepenec! Patriciji so nas oropali domov! Tribun: Izginite, sicer pošljem stražo na vas! (Odhajajo.) Na stopnicah ostanejo .samo Tiberij, Oktavij in Fanij, ki ee mu je a»ea odhodom senata pridružil. Počasi stopajo po stopnicah, iz daljave se slišijo kriki: Dol s patriciji! Vrnite nam domove! Za kaj smo se borili? Sami naj gredo v boj! — Fanij: Čuj, Tiberij, bodi buden! Ne zamudi trenutka! Mi čakamo na tebe. Tiberij (kakor v sanjah dvigne proti kapitelu roke): O Rim, ali si to ti?" Fanij: Ne, Tiberij — Rim, za katerega smo se že borili, še morama postaviti. Tiberij: Da, Fanij — postaviti; temu Rimu, gnezdu mettužriežev in razuzdancev, pa izpodkopati vse temelje! Počasi odhajajo. Iz daljave se Se slišijo kriki: Iki s patriciji! Živel Grakh! »Zastor se počaisi zagrne. (Dalje.) Ciril Debevec: Cankar in Narodno gledališče v Ljubljani. »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili -polovico poStenih ljudi, druga |>:i je pobegnila. Kar je ostalo, je smrdijir.r drhal. In mi smo vnuki svojih dedov. (Cankar, Hlapci.) Letos 10. maja bo petdeset let, odkar se je rodil naš najveeji pisatelj in dramatik Ivan Cankar. Če bi se slavna uprava našega Narodnega gledališča zavedala svoje dolžnosti, bi se vršila vsa letošnja sezona v znamenju tega praznika. Tekoči posli v naši drami pa nas kruto opominjajo, da se naša uprava neče tega prav nič zavedati. Drugim bi pomenila enaka obletnica narodni praznik, nam ne pomeni niti važnega dogodka. Drugi narodi odpuščajo svojim največjjm zločincem vsaj po smrti, naša uprava tudi po smrti ne odpušča niti možu, ki nam je prvi in edini ustvaril našo narodno dramo. Naša prva in edina narodna drama so »Hlapci« Javnosti pesek v oči, je obljubila uprava za proslavo Cankarjeve obletnice ciklus treh do štirih njegovih dram. Če se ne motim, so nam obetali Za narodov blagor«, Hlapce« in Lepo Vido«. Čim bolj pa se bliža usodni maj, tem globlja in sumljivejša je pritajena tišina, ki vlada v drami in tudi v javnosti z ozirom na omenjene vprizoritve.. Ne motimo se — spet je nekaj gnilega v državi Danski! Danes, dober mesec pred majem študirajo v drami Ibsenovega »Borkmana« in Sliawevega Pygmaliona , govori se že o najbližjem >Macbethu«, o kakšni Cankarjevi drami pa še vedno ni duha ne-sluha. Kazentega krožijo razne vesti, ki poročajo, da o kakšni primerni proslavi v obljubljenem smislu sploh ni več ‘govora in da je uprava položila vso zadevo že davno ad acta. Močno sumim, da namerava naša uprava vso proslavo odpraviti z enostavno ponovitvijo že naštudiranega in v abonementu odigranega »Narodnega blagra , opremiti ga eventuelno s kakšnim priložnostnim govorom, potem pa se mirno rediti in debeliti dalje v dišečem ozračju svojega znano okusnega re-pertoirja. Prvi del tako zamišljene proslave se je vršil najbrž že 6. februarja 1. 1. s tisto popoldansko dijaško predstavo (Za narodov blagor)' in slavnostnim govorom pesnika Fr. Albrechta. Vzrokov za tedaj napol prazno gledališče ne bom našteval: zadostuje naj zaenkrat samo ugotovitev, da je v veliki meri temu kriva uprava sama. Vsi ti pojavi in vse zgoraj navedene vesti, ki jih smatram z ozirom na značaj naše uprave za močno verjetne, so mi dale povod, da pregledam na splošno zelo zanimivo razmerje naših gledaliških uprav do našega največjega dramatika. Zasledoval sem to razmerje od prvih vprizoritev Cankarjevih dram v starem in nesamostojnem Deželnem gledališču, pa do danes, ko smo kulturno in politično prosti v svobodni državi in ko smo v posesti svojega lastnega tako-zvanega Narodnega gledališča. Tudi ta opazovanja so tehten prispevek li karakterizaciji naših gledaških razmer. Prva Cankarjeva drama, ki je prišla na slovenski oder je bila •Jakob Ruda (16. marca 1900). V izvirni dramatični literaturi je vladala v tem času huda suša in tako je takratna intendanca Hubad-Milčinski tvegala že priznanega Cankarja in ga uvrstila med drugi moderni repertoir. Po izvirnih Rokovnjačih pa je bil Ruda,, vendarle prestroga skušnja in tako je že po prvih reprizah brez hrupa izginil v arhiv. Rokovnjače« pa so igrali naprej. »Razmere so zmagale nad Cankarjem. Prvič. Kralj na Betajnovi« (izšel 1. 1902) je moral že čakati dve leti v knjigi, predno se ga je usmilila intendanca dr. Tekavčič ozir. Blei-\veis. Kritika je delo in vprizoritev (9. jan. 1904) ugodno sprejela in pisateljev dramatični talent soglasno priznala. Kljubtenni ga je intendanca, zaljubljena v narodne igre, hladnokrvno odstavila z odra in ga poslala v arhiv. Kjer vladajo Rokovnjači, Krjavlji in Ježi, tam za Kralja na Betajnovi ni mesta. Razmere so zmagale nad Cankarjem — v drugič. Komedija Za narodov blagor , drugo Cankarjevo dramatično delo (izšlo 1. 1901), je čakala že celih pet let, predno so jo vprizorili. Niti dr. Tekavčič niti dr. Bleiveis in niti Govekar v svoji družabni in osebni odvisnosti niso imeli poguma vprizoriti to jedko, brezobzirno definicijo naših »nesebičnih političnih prvakov. Cankar se je. ■zahvalil in jim posvetil »Krpanovo kobilo« (N. Zap. 1906). Opogumil *e je šele naslednji intendant profesor Juvančič in postavil komedijo v višku sezone na oder (13. decembra 1906). Po Ljubljani je -zavr- -salo — Zbašnik pa je mogel vseeno ugotoviti, da se kljub . Narodovemu blagru svet ni podrl. (LZ 1907, 78). Predstave so bile sicer razprodane, komedija pa je že po četrti reprizi potovala v arhiv. •Juvančič je rabil izvirnih del — Govekar mu je svoje dramatizacije prepovedal — in tako je segel po novem Cankarju, po besni satiri na slovenske razmere po »Pohujšanju v dolini šentflorjanski« (21. decembra 1907). L. 1908 je delo izšlo v knjigi. Vprizoritev je dregnila v gnezdo, razburila prebivalce in dosegla za domačega umetnika nenavaden uspeli, ki mu nista mogla do živega niti Govekar v Slovanu (1908. str. 29, 68) in niti Lampe v Dom in Svetu (1908. str. 42.). Za Juvančičem je prišel spet Govekar (1908—1912). Za časa njegove intendance so izšli Hlapci« (1910). Vprizoritev pa je cenzura prepovedala (gl. Slovan 1910, str. 64.). V zadnji predvojni Govekar-jevi sezoni pa so predstavili poleg cele vrste manjvrednih izvirnih dramatičnih del tudi Cankarjevo Lepo Vido« (27. januarja 1912). Brez uspeha. Najlepša in najtišja slovenska pesem ni mogla prodreti v pocestni hrup operet, burk in veseloiger. Delo samo je Zvonovega poročevalca dr. Voj. Moleta razočaralo (LZ 1912, 104), dr. Mihael Opeka pa ga je v Dom in Svetu (1912, 72) žigosal za uganko. Sezona 1912/13 s Kobalom (intendantom), Hubadom in Župančičem (vodjii opere in drame) na čelu ne prinese nič Cankarja. Provizorična 1913/14 z Borštnikovim vodstvom tudi nič. Potem pride vojna in z njo štiri dolga suha leta. Zavedna slovenska inteligenca polni skozi vso vojno nemški Franz-Josef-Jubi-laumstheater, v bivšem deželnem gledališču pa otvori narodna katoliška inteligenca kino. V gledališkem (iz deželnih in občinskih davkov zgrajenem) poslopju nagrabljeni denar roma v privatne žepe naših političnih veljakov. Ta kinematografska doba je verna slika našega meščanstva. Slovensko gledališče je moralo umreti — za narodov blagor! Novega gledališča po vojni nismo otvarjali s Cankarjem. Bivše deželno gledališče otvarja leta 1918 Finžgarjev Divji lovec«, bivše nemško gledališče pa leta 1919 Jurčičev Tugomer«. Podjetje vodi gledališki konzorcij peterih članov, intendančne posle pa opravlja Pran Govekar. Prvega Cankarja po vojni nam je dal zopet Borštnik. Kot gost iz Zagreba je nastopil v Kantor ju (25. I. 1919). Vprizoritev sama je za povojne razmere dovolj dobro pripravljena, vendar je ensemble režijsko še neurejen, izmed poedincev pa so na dostojni višini Šaričeva—Nina, Juvanova—Lužarica in Peček—Bernot. Visoko nad vsemi je Borštnikov Kantor, ki vpliva grozno in porazno v svoji sugestivni sili. Kantor je Borštnikova zadnja slovenska vloga. Po njem igra samo še Hauptmannovega Henšla in Strindbergovega Očeta — potem umrje. Najboljšega interpreta Cankarjevih vlog ni več. Umrl je leto pozneje za pisateljem samim. Še isto sezono je poskusila drama z Jakobom Rudo«. (‘39. januarja 1919.). Naslovno vlogo igra Danilo in ima obenem režijo Vprizoritev (ne delo) pa propade. J. C. Oblak jo v Slov. Narodu neusmiljeno raztrga, Fr. Albrecht pa zapiše: Ne konstatirajmo, da bi zahteval Cankarjev spomin vse drugačnega počaščen ja, nego je bila neverjetno zanikrna vprizoritev dramatično šibkega Jakoba Rude (L,Z, 1919. str. 544.). V sezoni 1920/21 prevzame upravo Narodnega gledališča država. Za upravnika imenuje prof. Juvančiča, za dramskega ravnatelja Pavla Gclio in za dramaturga Otona Zupančiča. Sezono začenja Za 'narodov blagor*: v režiji Osipa Šesta (16. sept. 1920). Predstava nosi vse hibe površne režije, nerazvitega ensembla in nerazumevanja dela. Kritika vprizoritev obsodi: »Tako neuspele predstave nisem pričakoval vzlic našemu notorično šibkemu in umetniško nedoraslemu ensemblu... facit večera je bil, da je vzlic vsemu prizadevanju največjega slovenskega poeta, komedija največjega slovenskega dramatika po zaslugi njegovih neinteligentnih in neumetniških interpretov temeljito pogorela.. .c piše Albrecht (LZ 1920, 765) in Za narodov blagor je šlo brez vtisa mimo nas...« poroča Fr. Koblar (DiS 1920). Nič boljše se ne godi /Pohujšanju , ki ga pripravi režiser Šest še isto sezono (20. okt. 1920). Predstava je kljub vestni režiji še močno oddaljena od pravega pojmovanja. Nad povprečno višino je instinktivno samo Peček - Zlodej, vsi drugi pa težijo vse bolj v predpustno burko kakor pa v rezko in duhovito satiro. Ta težnja narašča od predstave do predstave. »Pohujšanje pa so vedno bolj spravljali preko mej farse... iz splošnosti, iz tipov prehaja igra v karakterizacijo, ni več farsa, temveč kabaretna zabava, kar diši vse prej po spretnosti kot po umerjenem umetniškem stremljenju. (Koblar* DiS 1920.). V sezoni 1921/22, v novi intendanci Mateja Hubada in v ravnateljstvu Pavla Golie, ponavljajo samo ? Pohujšanje (prem. 11. decembra 1921), ki zleze v tem času popolnoma v burko in doseže tu svoje meje. V tej obnovljeni obliki je že preveč Šesta in še premalo Cankarja, preveč je pohujšanja in premalo Pohujšanja . Kljub temu spada med najboljše vprizoritve slovenskega dela sezije (v tej sezoni igra tudi še ruski ensemble) in doseže enajst ponovitev. Sezona 1922/23 začenja s krstno predstavo drame Hlapcu. (1. okt. 1922). Ta je čakala dvanajst let na vprizcritev. Igro vodi režiser Šest. Režijsko povsem stereotipno in šablonsko brezbarvna, v nekaterih komparzerijskih prizorih naravnost diletantska, igralsko pa v marsičem šibkejša od prejšnjih predstav (Albecht, LZ 1922, 769.). Teden pozneje vprizcri Milan Skrbinšek (ki je prišel k nam iz Maribora) Cankarjevo prvo in najšibkejšo dramo »Romantične duše; , (6. okt. 1922). Skrbinšek, edini naš pravi režiser in poznavatelj Cankarjevih dram tvega v svojem navdušenju tudi Romantične dušeč, če ne dobi Hlapcev . In doživeli smo ob tem šibkem literarnem delu močno gledališko razodetje. Da igra ni propadla, se je zahvaliti silnemu jeziku pisatelja, ki je bil že tedaj mojster besede in živo lijočega dijaloga ter režiji, ki je z izrednim spoštovanjem in ljubeznijo oživctvcrila to besedo in po možnosti izravnala cpasna mesta... vendar pa sem ob tem delu doživel veselo presenečenje, da mi je predstava na našem odru povedala več nego knjiga. To se zgodi zelo redko, redko kdaj,- (Albrecht, LZ, 1922, 765.).' Sledi še Kralj na Betajnovi«. (11. dec. 15)22) v Skrbinškovi režiji. Te predstave žal nisem videl, zaupam pa imenu režiserja, da je bila Cankarja vredna. Tudi kritika jo je pohvalila. To je vse za peto obletnico Cankarjeve smrti. Sezoni 1923/24 in 1924/25 sta sploh brez Cankarja. Intendant je v tem času Matej Hubad, dramaturg je Oton Zupančič, ravnatelja Goli o pa n a tl o mestu je Milan Pugelj. Sezona 1925/26 nam prinese spet ' Za narodov blagor«, zdaj končno v Skrbinškovi režiji in glavne vloge v popolnoma novi zasedbi. Režijsko brez dvoma najboljša vprizoritev Cankarja, kar smo jih kdaj imeli na ljubljanskem odru- Igravci so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Zelo izrazita in s k or o neoporečna sta Medvedova-Grudnovka in Janov Kadivec. Cankar ima v Skrbinšku svojega specialista.* To bi bil vas Cankar, kar ga je ljubljansko gledališče uprizorilo za časa svojega obstanka. Končna podoba je torej naslednja: Od prve vprizoritve . Jakoba Hude pa do letošnjega Narodnega blagra je preteklo petindvajset let. Tekom teh petindvajsetih let je prirediio ljubljansko gledališče vsega skupaj dvanajst rednih, na novo pripravljenih Cankarjevih premijer. Umetniška vrednost teli vprizoritev pa je bila po mnenju kritike povprečno negativna. Predvojne gledališke razmere-, menim, dodobra poznamo in zato ni treba, da bi brskal v stare grehe. Dovolj bo, če pogledamo nove in najnovejše. Navedeni, podatki nam precej jasno spričujejo, da Cankar v glavnem našem gledališču ni našei zadostnega upoštevanja. Pričakovali smo torej upravičeno, da bo sedanja uprava dohitela vse zamujeno in popravila storjene krivice vsaj letos, ko slavimo petdesetletnico rojstva našega genija. Pričakovali smo ciklus vseh Cankarjevih dram, ki naj bi dal slavnostno lice vsej letošnji gledališki sezoni. Razočarani smo bili že takrat, ko je uprava reducirala naše nade na »Narodov hlagorc, -Hlapce in Lepo Vido -! Danes stoji pa zadeva še bistveno slabše: danes, v drugi polovici marca javnost še vedno ne v6, ali se bo Cankarjeva proslava v Narodnem gledališču sploh vršila ali se ne bo; še vedno ne vemo, v čem bo ta proslava obstojala, koliko dram in katere bo obsegala i. t. d.! Uprava molči, trdovratno molči, kakcr najrajši in vedno molči v vseh važnih in zanjo kočljivih vprašanjih! Zdaj molči in se muza, nenadoma pa nas bo presenetila z »Narodnim blagorom , povzdignjenim morda z oficijelnim frazer-skim govorom, potem pa se bo vsedla v svoj mehki naslanjač nazaj in se muzala mirno naprej! Ivan Cankar se je hudo motil, če je mislil, da je dovolj, ko je opisal eno Krpanovo kobilo . Razmere kričijo po drugi z mladiči -osliči, ko še prva ni vsa razprodana. Tako je zapisal Bevk že 1919. 1. in prav je imel. Krpanova kobila je danes še pravtako aktuelna kakor pred dvajsetimi leti! * Razen »Kralja na Betajnovi" 1. 1922 sem videl vse predstave izza povojne 'lobe sam. Posamezne stavke iz kritike navajam le zato, ker se /. njimi strinjam in ker vem, da sodbe teh kritikov veljajo ve? nego moje. Uprava nam je obljubila za letos »Lepo Vido«. Prepričan sem. da je letos ne bo- Ni dosti, da so igrali Lepo Vido že za časa Govekarja (!); ni dosti, da so jo vprizorili po vojni že dijaki srednješolci, da so jo igrali že v Trstu in Mariboru, da so jo vprizorili celo v Zagrebu, kjer jo je prevel in naštudiral Hinko Nučič z gojenci dramatične šole! Nedavno je bila premijera »Hlapca Jerneja v Mariboru v režiji ravnatelja Bratine, če dramatizira ravnatelj Golia Desetega brata , (po nepotrebnem, ker je Govekarjeva dramatizacija boljša) potem gre »Deseti bratec v abonement; če dramatizira režiser Skrbinšek Hlapca Jerneja., potem za to delo ni mesta niti ob letošnji priliki! In kaj bo s Hlapci ? Uprava nas pita z Zapeljivko in k Krpanom, če bog da, dobimo še Rože ob poti«, zatajuje pa Hlapce , ki so najboljša slovenska drama! Slava Veronike Deseniške« ob »Hlapcih ne bo zatemnela! Kje so torej vzroki za tako ravnanje? Režiserja imamo, tudi igravce imamo (če hočejo) in končno imamo tudi občinstvo! Izgovor z občinstvom ne velja dandanes več! Danes imamo tudi v Ljubljani (da, celo v Ljubljani!) kulturno občinstvo, ki je gospode v upravi kulturno že davno doseglo in prehitelo! To občinstvo danes odklanja Golijeve dramatizacije in bere Jurčičeve romane, na odru pa hoče Cankarjevih dram! Čas je že skrajni in prilika dana, da se pomenimo do kraja: Ali smo zreli za Cankarja ali še nismo? Ali je Hamlet« naša ljudska igra ali je »Zapeljivka«? Povejte do konca, kaj vam je Cankar! Pomnite: Gledališče je narodno in ne privatno podjetje, kjer bi se člani uprave po volji igrali režiserčke! Pri zadnjih demonstracijah je izrekel g. ravnatelj Golia akademski deputaciji tudi te-le pomembne besede: Mi se od grupe akademikov ne damo terorizirati, ker bi sicer lahko prišla tudi organizacija pekovskih pomočnikov, demonstrirala in nam vsilila svoje zahteve. Mi si tega ne moremo dovoliti in sprevideti morate, da bo hodila uprava kljub podobnim protestom svojo začrtano pot. — Zapomnil sem si uljudni ton gospoda ravnatelja, zapomnil pa sem si tudi vsebino. Sprevideli smo, gospod ravnatelj. Sprevideli pa smo tudi, da v današnji upravi niti v nobeni podobni Cankar nima bodočnosti na našem odru. In kjer ni Cankarja, tam ni slovenskega gledališča. Cankarju to seveda ne škoduje. Njemu je škodovalo — kolikor mu je — le dokler je živel. Danes škoduje nam in ugledu nase umetnosti. Iskal sem za vzroki, ki spravljajo Cankarja v tako nemilost pri naši upravi. Pa sem pomislil: njegovim dramam manjkajo vse tiste lastnosti, ki jih naša uprava tako presrčno uživa in ceni. Ko bi bile vse te drame vsaj malo manj resnične in manj aktualne; ko bi se malo blestele »narodnih« tipov in bezniških kvant; ko bi obetale petdeset razprodanih predstav izven abonementa in bi vrgle nekaj tantijem tudi vrlemu dramatizatorju; ko bi hvalile sploh vse rodoljube, brez-delce, lažiumetnike in druge kobilce, povzdigovale naše hinavstvo, našo zahrbtnost, našo objestno rejenost in filistrsko mastno napi- tanost — ko bi Cankarjeve drame vse te lastnosti in še kaj drugih povrhu imele, bi brez dvoma sijajno prodrle! Cankar bi veličastno prodrl in še veličastnejše zmagal! Uprava bi slavnostno venčala ljubo kobilo, posadila bi nanjo Cankarjev kip in ga z vsemi častmi ob zvokih trubadurjev in harmoniziranih narodnih pesmi spremila v široko odprti oder Narodnega gledališča! Z desnim očesom bi se solzila v ganotju, z levim bi mežikala s polno blagajno, spustila bi vrsto globokih govoranc, ki bi na mah razodele vso etično vrednost Cankarjevih narodnih« iger! Najmanj sto predstav bi priredila uprava! Prva za Cankarjev spomenik, drugih devet in devetdeset pa za upravno blagajno! Na brezplačnih sedežih sedeča množica pa bi besno tulila hura in mislim sploh, da bi vsi skupaj složno jokali. Zelo lepo bi bilo.. ! Cankar pa je bil trmast občan. Poznal nas je in napisal je drame drugače: »Zdaj pregledujem zgodovino reformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« — Naše gledališče jadra čudno pot. Ne čudim se, ko vidim, da vodita in loanita krmilo gospoda Matej Hubad in Pavel Golia. Čudim se pa — da jima Župančič pomaga. Jaz sem odkrito veroval v našega pesnika. Ce hoče uprava na vsak način svojo pot — pa tudi prav. Eno je gotovo: nazaj v zgodovini ne gremo. Mi gremo naprej! je pesem mladine. Zatrdno verujem, da pride čas, ko bomoupra-v i zavezali trakove na čevljih. In vse, kar sledi. Ivan Grahor: Jubilejno obzorje. Ideja, /.a katere uresničenje se bori hlapec Jernej, je nova oblika pravičnosti, ki je v popolnem nasprotju z vsem. kar smatra obstoječi red za dobro in pravično. Dr. Boris Furlan.* Dne 8. januarja 1926 je minilo 50 let, odkar je prvi urednik Edinosti«, pesnik F. Cegnar, zapisal: Neugodne razmere tržaškega Nlovenskega ljudstva in prebivalcev po okolici nujno zahtevajo, da se v Trstu ustanovi slovensk časopis. Edinost« je zrastla »s klasično dobo v zgodovini primorskih Slovencev, z dobo preporoda, ki je ljudstvu privzgojila najvišjo dobrino: spoštovanje samega sebe, zavest svoje vrednosti in /.misel za pctrebe in zahteve vseskupnega narodnega življenja.« Pred nami leži slavnostna številka Edinosti«, ki naj bo zgovorna priča veličine in pomembnosti te dobe« in, ker ima list svoj odločilni delež na vsem * Vsi naznačeni stavki so iz jubilejne številke »Edinost 187«—1926. tem snovanju kot glasnica namenov in hotenja našega vodstva, kot učiteljica, vzpodbujevalka in svarilka: slavi svoj današnji jubilej z upravičenim zadoščenjem. V ponos in čast ji je, da je vso dolgo dobo polstoletja ostala nepremično zvesta svojemu programu. Naša dolžnost je, da ocenimo delo starega političnega glasila, ki ima še danes odločilen pomen za življenje našega naroda. Vodstvo Edinosti« ni moglo podati prave slike Primorja, čeprav se nahaja v tesnem stiku s svojim početnikom — političnim društvom »Edinost;. Vendar nam jubilej odkriva lice vodstva« in pojav novih delavcev, ki hočejo ozdraviti največjo rano naše domovine. Stari so-trudniki so ob tej priliki priznali, da so z visokega mesta padli v temno emigracijo in zgubili stik z našim bojem. Toda ne le petdesetletnica in vodilno mesto dr. Wilfanovega lista, temveč ravno želja našega naroda, da bi imel doma resnično in močno ljudsko glasilo, mi narekuje prisotni članek. V Trstu je še malo razumevanja za celo Primorje in najmanj za našega kmeta, zato je vse delo ostalo ozko krajevnega pomena. Politično društvo je nastalo v Trstu in ima v kompleksu vse slabosti naših meščanov, ki so prešle tudi na list. Za tržaško duševnost sta najbolj značilni nejasnost in dvoreznost, ki je vladala po vsej Sloveniji že v dobi taborov in se zrcali v zapisniku omenjenega društva: slovenski časnik v Trstu mora biti nest ir ankarski, — čisto neodvisen in miren, odbijal bode napade nasprotne stranke ter zagovarjal pravice okolice. V polemike z domačimi listi se mu ni treba spuščati ... V tem znamenju se opravičuje tudi gospod dr. Wilfan: »Morda je razmerje med našo organizacijo in listom kakšenkrat v enem ali drugem oziru zaviralo razmah I ista kot čisto [novinarskega podjetja. Na drugi strani more biti, da bi bila organizacija sem in tja potrebovala glasila, ki bi bilo bolj izrazito njeno, rekel bi: bolj enostransko, ne rečem: bolj strankarsko. List je ustanovilo politično društvo in ga razširilo kot svoje glasilo. Toda list je mogel na deželo šele, ko je postal splošen in tako sta se z društvom razšla, društvo je capljalo za njim. Pod Avstrijo ni bilo to nič čudnega, ker so politične stranke segale čez vso Slovenijo, oziroma nam le označuje vrednost strank, ki vedno životarijo. Z aneksijo pa se je položaj znatno spremenil. Politično društvo je moralo postati stranka in zato ima najvažnejše organizacijsko sredstvo — političen dnevnik. Stranka bi morala imeti program, jasen gospodarski in kulturni program za celo Primorje. Kako naj postavi Trst tak program? Nadomestil ga je z geslom: edinost. Toda s tem se zadrege ni rešil. Kako naj praktično dela za edinost, če ne pozna deleže in njenih zahtev? Isto delo, ki bi rodilo program, je tudi podlaga gesla, in ker podlage ni, je geslo fraza. Edino korist je imel od nje list, ki se je razvil v novinarsko podjetje. Danes imamo politično vodstvo, ki ne organizira in zato frči po ženevskem zraku, in pa učiteljico Edinost#. Nauke dobivamo iz tradicije, .kjer so resnične vrednote in razvojne sile. Tako smo doživeli 1. 1926, ko nam vodstvo z vseh vetrov? poklanja molek rodoljubov«:^ in sliko svojega rojstva- Dogodek sam in tudi vsebina sta zelo poučna snov, ki je ne smemo zanemariti. Slovensko življenje v Trstu* od prve uradne navedbe slovenščine (1337. I.) do srede 19. stoletja ni mnogo napredovalo; slovenski dotck v rastoče trgovsko pristanišče je hitro tonil. Ko so nastale v zaledju slovenske šole, se je 1. 1848 pojavilo v Trstu Slavjansko društvo z mesečnim listom Slavj. Rodoljub , pozneje Jadranski Slavjan-. V Bachovi dobi je sledil političen razkolček in društvo se je : prilagodilo meščanski družbi z raznimi zabavnimi prireditvami, dokler se ni prelevilo kasneje v Slavj. Čitalnico . Leta 1865 so prišli Slovenci v mestni cdbor; tako Nabergoj, Nadlišek, Danev, Cegnar i. dr. Učitelj Piano je izdajal dvakrat na mesec Ilirskega Primerjana in pozneje kot tednik .-.Slov. Primorca . Vmes se je pojavil Trž. Ljudomik in podobno so nastajali lističi do Dobrilove Naše Sloge-, za Istro, Lavričeve .Soče«; v Gorici in Raičevega Primorca v Trstu. Ta doba šteje tudi svoje almanahe oz. revije in humor, liste, delavsko društvo Čbela« je tiskalo brošuro /Potrebe delavcev društva za Slovence v Trstu . V okolici so nastale čitalnice in pri volitvah je bil izvoljen v parlament i. Nadlišek. Dr. Lavrič je uvedel takrat »tabore in narodna zavest je rastla v zvezi z gospodarskim napredkom. Trst je bil nekaj let brez lista in šele 1. 1876 se je po sporazumu pojavila Edinost , ki slavi letos 50 let. Klerikalci so imeli takrat v Gorici svoj list «Čas,. Edinost je hitro napredovala in postala dnevnik z lastno tiskarno; danes je vzorno novinarsko podjetje. Splošno je Trst do vojne najbolj občutil gospodarski napredek dežele in Slovenci so v mestu pomenjali vedno več. Gospodarsko so se utrdili z raznimi podjetji, kulturno z vzgojnimi in prosvetnimi ustanovami. Navedel sem tržaške primere, ker je Edinost« nastala in delovala v Trstu. Zgodovina označene dobe je sicer še ledina in zahteva pridnih oračev, zato naj bravec »Edinosti in meni oprosti preveliko površnost. Poleg gospodarskih so pač najvažnejša pridobitev prosvetna društva, ki so utrdila narodno zavest in pospešila izobrazbo. Brez boja pa tudi nismo živeli, le da so bili vsi boji brez jasne podlage. Gorica in Trst se nista razumela, ne mogoče načelno, temveč kar tako radi prevelike daljave; da bi takrat mislili na razliko med pristaniščem in provinco, bi bilo preveč učeno. V Gorici** sta se berili dve struji, ki sta imeli vsaka svoje glasilo, a Sočo je celo zajurišal dr. Mahnič. Mladoslovenci so odločno spodrinili Mahniča in Tonklija, osvojili društvo Sloga in tako zaključili razkol.. A. Gabršček je vodil in zmagal tudi v drugem razkolu i. 1899, ustanovil še »Primorca za priprosto ljudstvo in petero založb oz. knjižnic. Proti njemu je zrastel »Primorski list z novostrujarji pod vodstvom dr. Mahniča in kardinala Missie- V Slogi' ie nastal spor radi dr. Tume in rodil nov list. Gorica . Tretji razkol je izbruhnil v začetku stoletja in danes je tam razkolništvo že udomačeno. * Po članku tir. I. P.: I/. dobe pred Edinostjo. ** A. Gabršek. Zunanjim opazovalcem se zdi naše politično življenje pravo razkošje, ki ga opravičujejo le z dejstvom, da podobno bolehajo vsi kapitalistični narodi; toda veliki narodi so imeli od kapitalizma tudi dobiček, mi pa smo njegova žrtev. Pri nas imamo vedno struje;, ki nočejo biti stranke in si očitajo zanimanje samo za volitve«,. Želo verjetno je, da pomro vse te struje, ko bo naše ljudstvo še bolj obubožalo, tudi če navedem samo organizacijski vzrok; volivni odbori so namreč sestavljeni iz tržne gospode, ki se pripelje na sprehod, da se pogovorimo o volitvah«. Potem: zbogom! Nekakšno stalno vez tvorijo prosvetna društva (tri Zveze); kjer pa teh ni, pa nič. Ščekova struja ima boljši aparat v duhovništvu, ki njegovega dela povsod ne podpira, a dobro pozna tradicijo. Bojna šega pa je, da pri nas ne vodimo načelnega, temveč osebni boj. To je menda prvič potrebno, da se ljudstvo prehitro politično ne izobrazi, in drugič, da ostane sovraštvo vendar dovolj veliko. Da od take organizacije ljudstvo ničesar ne pridobi, je jasno. Struje so le nekak pečatni urad in v času, ko pada gospodarska in kulturna zgradba, se odlušči tudi pečat. O edinosti ni govora; dejansko sta obe struji brez moči in to sami ob vsaki priliki dokazujeta. Obe se naslanjata na zunanje stebre sedanjega reda v Evropi, ki pa ne pomenita za nas nič: Rim je dvojen. Beograd pa še ni ujedinjen. Država nemoteno izvaja svoj asimilacijski načrt. Italijani prodirajo v naše življenje; segli so po mašili bankah in podjetjih, ki jim bo sledilo zadružništvo. Od osmih tiskarn imamo danes še tri. Na deželo se naseljujejo vojni verižniki, tujci, ki priženejo seboj ali naroče kolone, da jim tlačanijo, kakor bo kmalu moral tlačaniti slovenski bajtar. Kulturnega nazadovanja danes še ne moremo pravilno oceniti. Čeprav smo izgubili vseh 250 šol, narodne domove in knjižnice ter ostali brez učiteljstva, ki delati ne sme, je vendar naše ljudstvo še tako željno izobrazbe, da kupi vsako leto nad 100.000 knjig poleg časopisov.* Naš človek bo cital, dokler zna. Ko pa se bo pomanjkanju denarja pridružila še druga neizogibna posledica, ki bo izvirala iz poitalijančevanja naših šol, da naša mladina ne bo znala gladko slovensko brati, > bo vse drugače. Prelom je postavil na glavo kulturne, socijalne in gospodarske prilike'.** G. Jelinčič navaja 1. izseljevanje inteligence, ‘2. konec šolstva, 3. poslabšanje gospodarskega položaja in uvrstitev naše krajine v drug gospodarski sistem. 4. priseljevanje Italijanov, kot najsilnejše vzroke kulturnega propadanja. In pravi: Gospodarska deprimiranost našega kmeta in de- lavca je vzrok, da se ne morejo razviti močnejša književna podjetja, da ne nastanejo ozir. se ne morejo vzdržati učni zavodi in druge prosvetne naprave, ... predvsem ne morejo priti prav do veljave naša prosvetna društva.« >Velike gospodarske skrbi so našega človeka popolnoma zackupirale ter desinteresirale na prosvetnem delu . .. Naše kulturno delo ni ustvarjanje novih kulturnih vrednot. * Kr. Bevk: Književnost pri nas. ** Zorko Jelinčič: Sodobna vprašanja in razmotiivanja. Od Ljubljane (središča Slovenstva) nas loči meja kot pravcat kitajski zid. Rezek piimer za spremembo v kulturnem življenju nudi tržaško Dramatično društvo.-.., ki je pred vojno vzgojilo lepo vrsto igralcev in zbirale; oderske umetnike iz vse Slovenije, gojilo že umetno dramo in opere. V Narodnem domu je imelo lepo dvorano — zdaj pogorišče. Podoben primer za srednje šole: v Gorici gimnazija in učiteljišče, v Idriji realka, v Tolminu učiteljišče in gospodarska šola, v Trstu trgovska. Vse smo v znamenju za odrešitev Julijske Benečije izgubili. Tiste žive sile, ki se je najbolj zanimala za lepo slovensko knjigo in je bila nekaka idealna agitatorica zanjo — srednješolskega dijaštva — ni več. Istra* je zgodovinsko in zemljepisno spojena s slovenskim Primorjem in živi danes še bolj bedno kot mi. Narodni preporod je tam pred 50 leti zajezil potujčevanje. Kulturna in gospodarska društva so po uvedbi narodne šole vzgojila domačo upravo in hrvatska inteligenca je našla obilo posla. Političen val je šel iz Slovenije preko Trsta in s Hrvaškega čez Reko. Dežela je z novo generacijo trkala na vrata obrežnih mestec, od slovenske istre so šle misli na jug in celo v mešanih krajih so Hrvatje dobili svoje zastopstvo in si priborili narodno šolo. Mnogo šel je ustanovila Družba S. C. M. ; srednje so bile: v Pazinu — gimnazija in žensko učiteljišče, v Kastvu — moško učiteljišče, v Opatiji — realna gimnazija in v Baški — navtična pripravnica. Gospodarske organizacije s posojilnicami so dobro napredovale; kmečke in ribiške zadruge so se množile posebno po ustanovitvi Gospodarske zveze za Istro v Puli in Gospodarskega društva v Pazinu. Kljub vsemu pa je vladala v Istri italijanska gospoda do leta 1908, ko so že volitve zbrale 32 tisoč slovanskih glasov proti esmim tisočem nasprotnih. Deželni zbor ni mogel delati,' dokler ni prišlo do sporazuma na škodo Slovanov; šele po ;slavni dunajski konferenci je nastal mir in so kredite enakomerno razdelili med deželo in ( balo. Dežela je prevzela družbine šole, a tudi boj se je zasukal v odpor proti Nemcem. Med vojno je bil deželni zbor razpuščen, 60.000 oseb sc odvedli v avstrijska taborišča, odporni elementi pa sc se skrili v Puli in tam vrgli Avstrijo ter povabili italijansko mornarico, da napravi red. To se je vršilo v znamenju pobratenja današnjih sovražnikov. Izdali so v mestu prvi in poslednji dvojezični proglas. Kulturno življenje v Istri je imelo svoje posebnosti, kakor n. pr. slovansko bogoslužje, močan stik z Italijani, narodno duhovništvo (škof Dobrila i. dr.). Čitalnice so nastale že 1. 1866, podporno dijaško društvo 1. 1874 in v dobi taborov je povsod nastopala mladina. Trst je bil živa vez s Slovenci; tam so tiskali hrvaško Našo Slogo . Vsak hoj je privel mnogo mladih sil in učiteljstvo je pridno delovalo v društvih. Narodni domovi so prosvetno delo izdatno pospešili; posebno mc-čna so bila pevska, dramatična in strokovna društva. Učh- * Dr. Ivo Zuccon: Istra. teljslca »Narodna Prosvjeta je preskrbela učbenike. — Vojna je vse uničila. Italija je vzela Hrvatom vseh 400 razredov ljudskih in vse srednje šole, iztrebila domačo inteligenco; za slovenskim bogoslužjem so šli v rimsko malho domači svečeniki in konkurenca kraljevinskih vin in sadja je pahnila Istro v največjo bedo. H* 4* Že ta kratek pregled, ki ga prinaša »Edinost«, nam dokazuje, da je življenje kapitalistično-imperialistične Evrope zadelo z enako težko roko celo Primorje. Kakor Hrvati, smo tudi Slovenci izgubili vse kulturne pridobitve, gospodarsko smo padali in propadamo, ker hoče tako svetovni imperijalizem. Resnosti našega vprašanja ne more zmanjšati niti dejstvo, da sta Italija in Jugoslavija prisiljeni k zavezništvu. Kako razume prva prijateljske pakte, imamo zgledov dovolj, in kako uradna SHS — tudi. Nasilne asimilacije si niti največji naivnež ne more misliti kot neko umetno stvorjeno zadevo, ki bi jo Italija ponudila za ceno zavezništva. Zato je ves posredovalni trud Edinosti bob v steno in ostane le pretveza lojalnosti, pretveza za prilagoditev sedanjemu položaju. Jugoslavija niti nima koristi od kake nove splošne rešitve manjšinskega vprašanja. Zveza narodov, ki čuva mirovne pogodbe«, pa se bo gotovo otresla tega vprašanja — z vsemi štirimi. Tako mora priti nujno do spora in lahko se zgodi, da bodo svete meje resnično posvečene s krvjo ljudstva, ki ne bo imelo od vojne nobenih koristi. Vpričo tako zamotanega življenskega vprašanja tlačenih narodov ni čudno, če vsak odgovoren človek odlaga nujno akcijo in išče opore v matični državi. Nemci v Poadižju so jasno pokazali namero, da izkoristijo ugoden trenutek, ko stopa Nemčija v Svet narodov. Marsikdo je mislil, da je ta trenutek ugoden tudi za nas in da lahko pričakujemo vsaj povrnitve kulturnih pravic. Toda vedenje naših državnikov nam dokazuje, da živita uradni državi v iskrenem prijateljstvu in, če mi trpimo krivico, si moramo pomagati sami. Menda je že vsakomur jasno, da danes države sploh ne rešujejo družabnih splošnih vprašanj, temveč jih le izkoriščajo za slepljenje ljudstva in medsebojne kompenzacije. Države se oborožujejo pod krinko narodnih ciljev in za očuvanje evropskega miru; dejansko pa so jim vodilni le cilji vladajočih velekapitalistov, ki so navadno še plemensko zavarovani. Zato so fraze o osvobojenju že za nami in kdor jih še posluša, nima pravice dajati naukov politično zrelemu narodu. Voditelji primorskih struj često poudarjajo zrelost in jo poživljajo, da posebno pri volitvah potrdi njihove račune. Toda zrelost koristi ljudstvu le tedaj, če ga izvoljenci zanjo ne ogoljufajo, če delajo z ljudskim programom. Kdo more trditi, da imata tržaška in kršč.-socijalna struja pravilen program? Kje je delo, da bi po njem lahko sodil? Ustavnega niti ne mislim, ker je danes poslanec le poljsko strašilo. Kulturno in gospodarsko se trudita obe; vsaka ima svojo prosvetno zvezo, svoja glasila. Gospodarsko delata z dvema skupinama strokovnjakov; imamo po dve založništvi pri Hrvatih in pri m nas, več šolskih družb, dva mladinska pokreta. In vendar vedo in vemo vsi, da bomo rešili le malo, če ostane političen položaj kakor je danes. Dejansko se delo naših struj ne vrši v korist ljudstva ozir. za pripravo na poslednji odpor zoper krivični red, temveč le z namenom pridobiti si slepili, osebnih pristašev-volilcev. Prav ima dr. Wilfan, ko pravi, da treba nujno enotnosti, sloge. Ve naj le, da danes nihče ne more na podlagi z osebami vezanih tradicij delati za program, ki ni v skladu s koristmi slovenskega naroda, ki ni v skladu z zahtevami ljudstva. Naša inteligenca bi tudi v dobi preporoda več koristila, ko bi priznavala, da zahteva naša pokrajina načrt za daljšo dobo, ko bi ne zanemarjala socijalnega vprašanja. Ponosni smo na dobo narodnega prebujenja, a to nam ne zakrije dejstva, da se je vršilo pri nas prebujenje zelo pozno, da se naša inteligenca sploh ni prebudila. Morda ji bo zadostna lekcija sedanji položaj, ko mora po zakonih kapitalistične družbe zapuščati svojo domovino, ko visoki Svet narodov milostno sprejema poklone in prošnje zaslepljenih hlapcev imperi-jalizma. Smrtna borba Evrope se vrši v strojni hitrosti in naš narod ne bo čakal, da proda svoj dom tujcu za vozni listek. Skupnost, ki jo daje način življenja, je dala našemu delavcu svoj bojni program; večina našega naroda pa je kmečka, živi z grudo, se bori zanjo in razume le onega, ki jo ljubi bolj od vsega. Ko sega po kmetovem domu grabežljiva roka, prime naš človek sekiro. Tedaj ga pomiri slovenski »voditelj«... Naš kmet stoji pred vodstvom in ga ne razume- Ali res ni mogoče? — ln čaka zaman, a čuti, da je rešitev, da je pot v življenje ... Povedal sem, zakaj naš narod nima enotne idejne organizacije, ki bi mu koristila; povedali so primorski voditelji na svoj stari način. Za nas pa je jasno, da oni žive v lepi preteklosti, na blazinali tradicije. Oni poznajo le visoko življenje po vzoru gosposkih narodov, a ljudstvo pada v bedo — vedno globlje. In na dnu pričenja odpor zoper nasilje, gospodarski odpor in socijalni. Toda to so spoznali le mlajši kulturni delavci in sotrudniki »Edinosti«. Spoznali so, da postaja naše Primorje najbednejši del zapadne Evrope, kjer bosta umirala naš kmet in delavec, ko o slovanski gospodi že ne bo več sledu. Tržaški jubilej, ki priča o onemoglosti v odstva«, nam prinaša obenem nov dokaz, da morejo le mlade sile prinesti rešitev. Naš rojak Jelinčič nam daje v skromnih besedah prvi slovenski program. »Naša kultura je kultura kmeta in dela v c a. Tako se Slovencem odkriva spoznanje, da je naše kulturno vprašanje tesno spojeno s socijalnim ln naš življenski program so zahteve delavca in kmeta, ki ju izkoriščajo vsa pravna bitja kapitalizma. Od delavskega in kmečkega ljudstva se učimo vztrajnosti; a poznati moramo tudi vse svoje zaveznike, kakor pozna ljudstvo krvnike. Pripravljeni moramo biti, da zgradimo nov in pravičen red, ki ga upravičeno zahtevamo posebno Slovani. Mi nimamo mnogo zaslug za kapitali- stično zgradbo nad grobovi; z dobičkom, ki ga je naša gospoda spravila kot posredovalka za izkoriščanje, ne moremo plačati niti vojnih dolgov za tuje države. Primorje je najbolj jasen zgled, toda pu istih zakonih in le nekoliko počasneje propada vsa Slovenija. Če nihče drugi, naša mladina mora pogledati resnici v obraz in izbrati pot, ki ne vede v Ženevo po ncva razočaranja. Naloga slovenske mladine gre preko tradicij, preko meja in osebnosti, zato tudi naše delo ne sme obstati pred zaprekami. Svoj članek posvečam mladini v dobi, ko vsi narodi zbirajo svoje prirodne sile, da nadomeste kapitalistični red z novim. Reakcija hoče ravno zdaj ločiti narodno vprašanje od socijalnega, zato se vrača k stari delitvi Evrope v interesne sfere. Majhne države postajajo kolonije in majhni naredi iščejo rešitve; voditelji zbegano tipajo in nehote razgaljajo svojo preveliko zadrego. Izjave naših državnikov od dr. Korošca* do dr. Wilfana dokazujejo, da je obzorje vodstva temno. Stara generacija omaguje. Naši sovražniki pa delajo po načrtu. Da nas tudi poznajo, priča Mussolinijev govor v rimskem senatu,** kjer pravi sledeče: »Resnica je taka, da se ravno najvišji sloji družbe prvi prilagode in sprejmejo šege tujih narodov, često tudi psihologijo in še bolj napake. — Nizki razredi, ki so zakoreninjeni v zemlji in še dovolj barbarski, da ne cenijo prednosti takozvanega modernega komforta, ostanejo obupno priklenjeni na prvotno domovino.; To izkustvo potrjuje v novi zgodovini tudi narod Slovencev; velja splošno. Naj bo splošno spoznanje tega dejstva tudi izhodišče zdravega odpora! Karlo Kocjančič: Ker so mariborskemu gledišču prepovedali uprizoritev Cerkvenikove drame »V vrtincu«: Cenzuri. Človek je lahko dosleden ali nedosleden. Tudi cenzura je lahko dosledna ali nedosledna. Nedosleden človek ni mož, nedosledna cenzura je pa nekaj, česar nočem zapisati, ker bi mi cenzura ta izraz gotovo zaplenila. Tisti gospod iz Pavšičevega pokoljenja (Bog me varuj s svojo največjo strelo, da bi ga na tem mestu z imenom ovekovečil), tisti gospod, ki je dan pred premiero zapovedal, da se uprizoritev ne sme vršiti, je bil o svojih razlogih za to prepoved tako trdno prepričan, da je že po prepovedi na generalni vaji spričo množine povabljenih intelektualcev izdihnil globok vzdih: V božjem imenu, naj se pa uprizori! Zgodilo se je prvič, da je slovenska cenzura prepovedala uprizoritev slovenskega dela. In že pri tem prvem kratu je morala seve dokazati, da pravzaprav ne ve, kaj jo vodi v njenem * Čitaj »Socialno misel' ** Mussolini v senatu 11. marca 1926. poslu. Tako je šla premiera na cder in prva repriza za njo — kritika je bila navdušena, občinstvo pretreseno, pameten človek se je zaman vpraševal, kje neki bi tičali tisti razlogi, ki so odlične faktorje pognali do tega, da so uprizoritev prvotno prepovedali (tem bolj zaman, ker utemeljitve z »nemoralnostjo« ne morejo držati, - dokler dovoljujejo uprizoritev resničnih pomografij, n. pr. Kraljičinih ama-ccnk, Grofice Marice itd.). V tem slučaju, izgleda, so se nekim širok o-prsnim gospodom prsa zožila. Doživeli smo presenečenje, da je bila pred drugo reprizo drama zopet prepovedana, tik pred gostovanjem v Ptuju. Neki veliki in neki mali župan — prvi naprednjak , drugi nazadnjak — sta skočila vmes in zabranila nadaljnje predstave. Ne vem, mogoče so vodili gospodo k temu dejanju drugačni razlogi nego prvič, mogoče celo dobrosrčni, n. pr. brezplačno reklamni. Toda to nas ne sme vseeno nič motiti: tisti, ki se čutijo poklicane, da odločajo s svojo uradno močjo, kaj bodo smeli umetniki pri nas pisati in kdaj bodo smeli kaj uprizarjati, tisti bodo obveljali za nedosledne in ponovno nedosledne, z atributom, ki ga nočem zapisati. Nedoslednost (Masti pri nas sicer nič ne pomeni — 110, so dežele, kjer jih je nedoslednosti še nekaj sram. Umetnost uganjajoči čredi. Vsak cestni pometač se dandanes zaveda, da se mora za vsakdanji obstanek, za pravice, za svoje duševne vrednote in telesne dobrine boriti v organizirani masi. Moderni družbi je postalo pometačevo spoznanje sploh nekak regulativ in če smo pošteni, moramo priznati, da je življenje tam še najbolj znosno, kjer je ta regulativ še najbolj uresničen. Za nas, ki še nismo pojedli tukajšnjega kvantuma spoznavalne soli, takšna konstatacija seveda ne velja dosti. Niti za vse pometače, absolutno nič pa za vse umetnike. Pri nas je, kakor je bil, umetnik svet zase, individualnost, prezira maso in sebi podobne ljudi, zaničuje najprimitivnejše delo za svoje materijelno življenje, za svoje človeške pravice — kajpak, mi smo duševni delavci! Kapi-talizira s svojimi talenti in sklanja hrbet: Kdor mu da večji kos kruha, ga pa ima z »dušo in telesom«. Imamo sicer nekakšne organizacije umetnikov, klube, društva, zveze: koliko je vse to skupaj vredno, je najlepše razvidno iz dejstva, da je umetnik pred javnostjo slej ko prej bitje, ki družbi čas in korist krade in ki od svojega dela ne more živeti. Če bi bilo s tistimi organizacijami drugače — to je: s čutom medsebojnega sorodstva med umetniki, bi bilo tudi vse navedeno drugače. In bi bilo n. pr. tudi tako-le: V slučaju, kakor je Cerkvenikov, bi se dvignila organizirana akcija, ki bi si te vrste cenzorstvo odločno prepovedala. Ne bilo bi več mogoče, da sodijo o vrednosti in usodi umetnikovega dela analfabeti, starokopitne kosti, ničvredni moralisti, politična policija, zagrizeni profaksi in sploh potence, ki se absolutno in nikoli ne razumejo na iskanje smisla za črkami in ki nimajo ob umetnini nobenega drugega namena, kakor da si s cen-zorstvom nad njo izboljšajo karijere. Takšna akcija bi dosegla, da bi opravljalo cenzuro iz umetnikov samih izvoljeno in — če mora biti — uradno potrjeno razsodišče. To vse seveda za slučaj, da je cenzura sploh potrebna. Meni se namreč zdi, da bi bila najboljša cenzura tista, ki bi se začela prvi dan s pravilno nego dojenčkov, ki bi se nadaljevala s pametno in odkritosrčno vzgojo doma in v šoli in se končala s tem, da bi dobil vsak človek priliko, pošteno živeti in se v življenju pošteno razmakniti na svojo duševno in telesno plat. Pa recimo, da je ona cenzura za današnje še vedno pokvarjene čase še potrebna, ker so neki 1 juti je še vedno sposobni prodajati svinjarije in ničvred-nosti za umetnost in drugi ljudje brez kriterija vse to požirati: vendar tudi v tem meddobju do tiste boljše moje cenzure bi bilo veliko bolj inteligentno, moralno in uspešno, če bi cenzurske posle opravljali umetniki sami. Pa ne. — Pri nas smo bolj zadovoljni, če je umetnik poleg capina, hrbteničnega kruljavca, gobavca, v drugih poslih, za katere ni sposoben, lačenbergerja in zasramovanca še bitje, ki ga oblast smatra za premalo inteligentnega, da bi znal sam presoditi, kaj ustvarja, in ki ga proglaša oblast po etiki iz dobe piramid za porno-grafa in svinjarja! F"to! Etika in svinje. Zakaj so Cerkvenikovo delo prepovedali? Ne najdem vzroka. To se pravi: imam ga, toda predno udarim z njim na dan, se bom o stvari še malo poinformiral. Na vsak način pa je zelo ničvredna reč, da sem izgubil kakšno uro premišljevanja nad vzroki, ki jih navajajo pred javnostjo. Pravijo, da je stvar nemoralna. Kje pa? V celotni tendenci. Humbug! Mi smo se že naučili zahtevati, da nam razsodbe utemeljujejo s podrobnimi utemeljitvami. In za te se bomo spopadli. Torej v tendenci moža in v tendenci žene. (Kolikor sem doslej poizvedoval, nisem mogel dognati, da bi bila z žigom nemoralne tendence zaznamovana oba — faktično nemoralna tipa: ljubimec in bivši ljubimec.) Pri. najslabši volji ne morem reči, da bi bil — niti po naj-zagrizenejši običajni moralki — tip moža sposoben vzbujati pohujšanje. Prosim vas lepo: lahko mi razbijete glavo, toda ne udam se vam, da bi me mogel pohujšati mož, ki je popolnoma asketiziral svoje telesno življenje, ki ga je podredil popolnoma platonični volji svojega duha, ki ljubi ženo popolnoma duševno; ki mu je postal seksus samo še eksperimentalno torišče za boj slabega in dobrega v sebi; in ki gre v smrt, da dokaže čistost in nesebičnost svoje ljubezni, svojega značaja. Mož, ki rajši umre, nego da bi dal zavladati slabemu nagonu in mesu nad seboj, ki s svojo smrtjo poveliča svojega duha: ta mož je zame čist, svojega stališča etična prikazen non plus ultra — če zavoljo drugega ne, že zato, ker si je do konca dosleden (bolj dosleden nego gospoda, ki se nad njim spodtika). K večjemu bi dejal, da je z mojega stališča nespameten, ki se požvižgam na tisto hipotezo, da je telesnost proti duševnosti sama na sebi nekaj bolj umazanega in manj popolnega. Mož nazadnje, ki svoj naravni moški egoizem tako pogazi, da dovoli svoji lastni ženi, da si poišče novo srečo ob drugem moškem in ji nudi pri tem celo svojo nesebično pomoč — ne, ta mož ni etično manjvredna figura! Ali pa so kvečjemu etični teoremi popolnoma ničvredni, tisti teoremi, ki so na zunaj tudi vaši, gospodje! In žena? Jaz ne vidim v njej nič drugega nego nesrečnico, ki je padla v diametralno nasprotni težnji po telesnem uživanju prav tako globoko, kakor se je mož povzpel visoko (če je sploh pravilno govoriti v takšnih zadevah o globočini in visočini), ki se je pa v istem momentu etično prav tako dvignila kakor mož, ko je spoznala svojo-zmoto in si naložila prostovoljno pokoro, strašno pokoro: ne vrniti se k možu, ki ga ljubi in ki jo on ljubi nad vse! In če bi jo zaradi česa obsojal, bi jo obsojal samo zato, ker je bila premalo močna, da bi si vse odpustila in se vrnila k možu in živela; ali pa zato, ker je bila prešibka, da bi se ne ustrašila smrti. Obsojal bi jo, ker si je izbrala srednjo pot: ne živeti ,ne umreti, temveč v beznico mučit svoje bolno telo in trgat svojo čisto dušo. Če je sploh govor o tem, da ima kdo pravico obsojati jo. Najprvo opravimo vsak s seboj. Meni vzbuja ta ženska le sočutje in v beznico ne bi zahajal zato, da ji ponečedim zadnji ostanek zdravega telesa. Pa to bo najbrže: beznica! Bordel na odru in dekolteji. Je neka vrsta ljudi, ki zahajajo v beznice in se potem zgražajo nad propalostjo nesrečnic, ki nudijo svoje živo meso za denar. Te ljudi, ki zaničujejo malopridnice v istem trenutku, ko ne ganejo niti z mezincem, da bi se postavili za družbo, v kateri malopridnice ne bodo več mogoče, te ljudi smatram za etično ničvredne pobaline in bi si jih ne upal primerjati niti z najslabšo vlačugo, ki svoje vlačugarstvo priznava. Takšni ljudje ne bodo zahajali niti v gledišče z drugačnimi počutki. S tem namenom bodo prihajali, da si nadražijo meso oh dekoltejih in miselnih asocijacijah k miljeju in da se nagrozijo, kako more dostojen-igralec, zlasti pa dostojna igralka pred toliko ljudi vzbujati asocijacije na beznico. Za takšne ljudi je Cerkvenikovo delo preveč vzvišeno in je 'bolje, da ne prihajajo k predstavam. Je pa čisto narobe, če hoče kakšna oblast zaradi takšnih ljudi spraviti resnejše ljudi ob užitek, ki ga nudi delo te visoko etične in umetniške kvalitete. In če se že k temu odločimo, gospodje, potem tudi poskrbite, da se doječe Madone po cerkvah obrnejo proti steni in da polomijo javnim in privatnim upodobljenim aktom z najboljšim kladivom ude! To bi bilo dve vrstici etičnega obračuna z glavnimi razlogi. Takšnih razlogov pa seveda ne moremo jemati resno, ko je tisti gospod, ki ga nočem ovekovečiti z imenom, dal svoje nedosledno dovoljenje za uprizoritev, hotel dokazati upravičenost prejšnjega pomišljanja in je zahteval, naj se črtajo vsaj gotovi momenti, ki se mu zde najbolj neetični. Kje je tičala ena izmed teh neetičnosti? V izrazu >;svinja , ki ga zabrusi bivši ljubimec ljubimcu v obraz! Mesto tega pohujšljivega izraza je hotel gospod, naj bi rekel kaj drugega, n. pr. mrčes \ Presneta reč! Nekdo, ki včasih kak dober dovtip ugane, je predlagal avtorju, naj dotično mesto takole spremeni: ;>Svinja ti ne smem reči, rečem ti pa mrčes!« — Nemara bo služil ta predlog vsem bodočim dramatikom za regulativ, če ne bodo marali, da bi jim cenzura delala reklamo! Samo ta greh je pri vsej stvari, da bo precejšnja zguba, če bomo morali iz javnega življenja izločiti sistematično vse, kar se ne bo dalo tako opisati kakor »svinja« v tem slučaju. N. pr. pomislimo: če začnemo uničevati neetično žival svinjo, nam ostanejo svinjaki prazni, in če akcijo razširimo, bomo morali sežgati vse zoologije — morda napravimo pa le vsaj kakšnemu študentu dobro delo; in dalje: če jo razširimo še na kakšno drugo žival, n. pr. na osle, tedaj bo nastal kar med človeštvom grozovit pokolj. Kajti oslov je med ljudmi še strašno veliko. Umetnik v družbi. Glavna pravica umetnikova je pravica do svobodne besede, do izpovedovanja resnice. V današnjem družabnem redu umetnik te pravice nima, ker ga v njej omejuje vladujoči nazor s svojo brutalno, neetično, parazitsko, materijelno špekulativnostjo. Če niso umetniki razdedinjeni v gmotnem oziru, so pa okradeni svoje veliko bogatejše tasti: govoriti tako, kakor jim spoznanje veli, da je prav. Fr. Veber: Sokrat. (Modema slika iz davne preteklosti.) (Nadaljevanje.) III. Sokrat v rodbini in javnem življenju. Način udejstvovanja historičnih osebnosti v rodbini in javnem življenju spada vsekakor med najboljše kriterije, brez katerih bi bil v večini slučajev globlji pogled v notranjo značajno strukturo teh osebnosti naravnost nemogoč. To velja seveda tudi za Sokrata, ki je prav s tega vidika še posebej značilen toliko, kolikor nam nudijo ohranjeni viri o njem dve sliki, ki druga drugi diametralno nasprotujeta. Prvo sliko moremo posneti iz njegovega razmerja do sodobne komedije; ta slika je pravcati negativ Sokratove osebnosti. Drugo sliko, ki naj predstavlja istinitega historičnega Sokrata, pa rišejo v neminljivih barvah predvsem njegovi najožji učenci; razven tega pa dopolnjuje prav to sliko po važnih straneh zopet omenjena sodobna komedija, motrena po načinu, kako strelja na Sokrata, in po svojih pravili motivih takih izpadov. Ker sledi na drugi strani iz teh javnih literarnih napadov, kolik pomen je imel Sokrat od svoje moške dobe naprej za celokupno življenje v tedanjih Atenah, in to tudi v slučaju, če bi bili ti napadi osnovani na nepobitni historični resnici, zato bo najbolje, da podam najprej omenjeno prvo sliko Sokratove osebnosti in torej orišem Sokrata tako, kakor so ga pred njegovim narodom risali sodobni komiki. A. Z vidika sodobne k o m e d i j e. Vsi izpadi na Sokratovo osebnost ter na njegovo zasebno in javno udejstvovanje s strani tedanjih komikov razpadejo v glavnem v dve veliki skupini, izmed katerih obsega prva le posamezne take strani na Sokratu, ki naj bi ga prikazale po možnosti v smešni in večkrat celo zaničljivi luči. V sem spadajočih komedijah Sokrat tudi ne nastopa kot glavna oseba, temveč samo kot drug med drugimi. Glavna imena komikov te vrste so A m e i p s i j a , E u p c 1 i s , T e- 1 e k 1 e i d e s , K a 11 i j a in deloma tudi Aristof anes. Že prej smo slišali, da nastopa Sokrat v Ameipsijevi komediji Konnos še v starosti kot Konncv učenec, ki pa vzbuja vsled svoje nerodnosti in nepoučljivosti le učiteljevo nevoljo. Po ohranjenih fragmentih hodi tu Sokrat v ponošenem površniku, ki bi zahteval takojšnjega nadomestila, za čevljarje pa da pomenja pravcato prokletstvo, ker jim ne da sploh nikakega zaslužka. Vendar ga pa tudi Ameipsija označuje sicer kot lačneža, ki ga pa njegova vzdržnost in skromnost ne sili, da bi se plazil okrog bogatinov; in kaj značilno pravi o njem, da je najboljši med malo ljudmi in najnespametnejši med mnogimi.« Če zamenjamo, tudi pravilni izraz med z izrazom za, dobimo iz tega stavka točno in še danes veljavno karakteristiko skoro vsake izrazite in v istini historično pomembne osebnosti. Eupolis pa ga po drugih fragmentih prikazuje že kot beraškega klepetača, ki pač o vsem mogočem raz-mišljuje, samo za tc ne skrbi, da bi imel dovolj za jesti, ki poje pri pojedinah slavospeve, obenem pa krade žlice itd. Telekleides, Kallija in Aristofanes pa spadajo med komediografe, ki ruje jo na ta način, kot sem bil to že prej omenil, v enaki meri in takorekoč v isti sapi proti Sokratu in Evripidu, ki da je le v Sokratovi službi in zato brez vsakega umetnostno-idejnega poleta. Ohranjen je n. pr. Telekleidov fragment (ki pa bi po Diogenu Laerciju spadal v prvo izdajo Aristo-fanovih Oblakov ): Ta mož Evripidu je zasnoval Modrosti klepetaške polne drame. Neposredno na Evripida pa meri n. pr. tale fragment iz Kallijevih Ujetnikov : Kaj li bahaš se z dvignjeaio glavo? Jaz smem to; Sokrat je oh moji strani. In Aristofanes zasmehuje v zboru svojih »Žab Evripida, ki je bil pri tekmi na dramatskem odru pravkar poražen, s takimi besedami: Slava mu, kdor s Sokratom Brez pomoči lepih muz Praznih plev ne blebeta In ne oropa se najlepšega Kar ima tragedija. S posebnim ozirom na Sokrata samega so zanimivi tudi Aristofa-novi »Ptiči , ki ne morejo prikriti avtorjevega nezadovoljstva z dejstvom, da ima Sokrat tolik vpliv na mladino, ki očitajo ljudem, vnetim za špartansko priprostost v obleki in negovanju telesa, češ, da sokratujejo , obenem po označujejo Sokrata kot čudaka, ki sc nikoli niti — ne umiva. Vendar gre v vseh doslej navedenih slučajih le za posamezne in takorekoč priložnostne izpade, namenjene atenski javnosti predvsem v svrho trenutne zabave, ne pa da si jih trajno pomni in temu primerno proti Sokratu nastopa. Bistveno drugačen pa je drug napad, ki ima oči viden značaj preračunane in sistematične persiflaže Sokratove osebnosti in to v načelu kakor tudi v najrazličnejših podrobnostih. So to Aristofanovi O b 1 a - k k, ki pa so ohranjeni vsekakor le v drugi predelani izdaji. Delo je namreč pri prvi uprizoritvi v Atenah (1. 423 pr. Kr.) propadlo, dasi ga je smatral avtor za svojo najboljšo komedijo. Zato ga je začel Ari-stofanes predelavati, da bi dosegel zaželjen uspeh pri drugi uprizoritvi, do katere pa ni več prišlo in je ostalo delo nedovršeno. Ohranjena je prav ta druga nedovršena izdaja, ki je za nas tem zanimivejša, ker stopa tu v drugem delu komedije Sokrat sam nekako v ozadje, mesto njega pa dobe besedo simbolične prikazni. Iz tega smemo sklepati, kaj je bilo tudi po Aristofanovem mnenju pravi vzrok, da prva izdaja ni zmagala. V tej izdaji je bil oči vidno Sokrat sam od kraja do Konca glavna oseba in vsi neslani ter mestoma naravnost cinični nazori, ki jih v poznejši izdaji zastopajo simbolične osebe, so bili tu položeni v usta Sokrata samega: toda atensko ljudstvo, ki je svojega Sokrata dobro poznalo, se je tedaj proti taki lažnivi karikaturi še uprlo in komedijo izžvižgalo :. S tega vidika pa podaja vsebina tudi ohranjene poznejše izdaje ostro in celotno sliko Sokratove osebnosti, motrene po Sokratovem razmerju do tedanje komedije. Če se oziram ie na najznačilnejše točke, je vsebina spisa sledeča: V bistvu še neskvarjeni atenski meščan Strepsiad je padel vsled luksurijoznosfi svoje plemiške žene in potratnih ter ekscentričnih razvad svojega sina Fejdipida v težke dolgove in se pravičnim in postavnim potom ne more več obraniti svojih upnikov. Zato mu pride na misel, naj gre njegov sin v novo Sokratovo šolo, da se nauči njenih advokatskih trikov. Elegantni gospodič, ki se ustraši abstraktnih misli, očetov predlog odkloni in tako se poda starec sam k Sokratovi hiši, ki je v bližini. Ko potrka, se prikaže učenec in navaja strmečemu Strepsiadu nekatere glavne spretnosti svojega učitelja. Končno stopita v hišo in Strepsiad opazi Sokrata, kako sedi visoko pod stropom v visečem košu. Vprašan, kai dela, odgovori Sokrat, da plava v oblakih in razmišljuje o solnčnem tiru. Posebej še utemeljuje svojo zračno lego: nikoli da bi ne videl bistva nebesnih pojavov, če bi mu duh visoko ne plaval in če bi njegove ideje ne odplule k sorodnemu zraku, če pa bi ostal na tleh, tedaj da bi v zemljo izginila puhteča rosa njegovih špekulacij, kot da bi bile trava. Končno pa se da preprositi, stopi na zemljo in ga vpraša, kaj želi. Sledi kratek razgovor, v katerem Sokrat Strepsiadu pojasni, da v tej šoli nimajo veljave ljudski bogovi, pač pa da se tu po božje časte oblaki, ki jih Sokrat tudi naprosi, da pridejo; v to sv rim konča slovesno molitev k zemeljskemu zraku, etru in oblakom samim. Kmalu se v istini prikažejo zračne postave in zapojejo slavo atenski deželi. Sokrat obrazloži nato začudenemu Strepsiadu novincu čudovito moč novih boginj, češ, da je od njih moč misli in spretnost v prerekanju, da samo one uče človeka, kako naj se uspešno laže in kako naj ima obenem vedno na razpolago pravo učinkovito besedo, od njih da žive tudi zastopniki moderne vzgoje, filozofi, preroki, pesniki in raziskovalci svetovja, cd njih da izvira končno tudi dež, grom in blisk. Sila, ki jih goni, je krogotok etra, no pa Zevs, ki da ga sploh ni. Strepsiad je že povsem uverjen o njihovi moči in jih naprosi, naj ga pouče, kako bi prevaral svoje upnike. Pred izpolnitvijo svoje želje še mora prestati nekak sprejemni izpit, potem pa ga odvedejo V notranjost šolskega poslopja. V drugem delu se prikaže Sokrat s svojim novim učencem in prične pouk o poetiki in gramatiki, kolikor zadeva pravilno rabo spola pri samostalnikih. Ker praktičnemu in za taka razmišljanja še posebno malo vnetemu Strep-siadu vse to očividno nikakor ne ugaja, mu prične Sokrat razkladati umetnost sleparenja in navajati najrazličnejše finte in dokaze , s katerimi more pred sodniki zmagati tudi zastopnik sicer že izgubljenih zadev. Strepsiad sledi tu sprva z zanimanjem, pokaže tudi znake svoje lokavosti, končne pa vendar zopet popolnoma omaga, tako, tia izgubi Sokrat vso potrpežljivost in ga pusti na cedilu. Oblaki svetujejo obupanemu zadolžencu, naj pošlje sem svojega sina. V sledečem prizoru se Strepsiadu z energičnim nastopom posreči Fejdipida pregovoriti, da vsaj poizkusi, na kar se podata oba k Sokratu. Ta sprejme mladega gizdalina kljub njegovemu ošabnemu vedenju in obenem pripravi vse potrebno, da bo mogel sam slišati oba govora, zastopnika pravice in zastopnika krivice. Komaj sta se Sokrat in Strepsiad odstranila, nastopita oba protivnika in pričneta nebrzdano in brez reda drug drugega napadati, dokler ju zbor ne pokara in prisili k rednemu besednemu boju. Najprej slavi zastopnik pravice staro vzgojo, ki da je mladino navajala h kreposti, redu in utrjenosti, gojila njen čut za prijateljstvo, prirodo ter pravo umetnost in končno vzgojila može, ki so pri Maratonu premagali sovražnika. Kdor sledi taki vzgoji, bo ostal telesno in duševno zdrav in obenem zavarovan, da ne pade v mehkuž-nost in izprijenost moderne šole. Nasprotno pa slavi zastopnik krivice vse sadove sedanje, moderne vzgoje, kakor so n. pr. govorništvo, ki da spreminja krivico v pravico, uživanje življenja, ki da je postalo vzvišeno tudi nad mejami sramu, brezvestnost, ki da je močnejša nego čut sramote; sicer pa da sledi takim nazorom tudi v istini sedanja, nova javnost. Prav to dejstvo vpliva tako močno na zastopnika pravice, da se proglasi za poraženega in zbeži. Nato izroči znova došli Strepsiad mladega sina Sokratu, da ga uvede v svojo advokatsko tehniko. Po nekem času se Strepsiad vrne z vrečo moke, da plača Sokratu honorar in vzame nazaj sina, ki mu koj po pozdravu izkuša pokazati, kaj se je naučil. Ko prideta domov, se pojavijo upniki s svojimi terjatvami. Borbe z njimi pa ne prične Fejdipid, temveč Strepsiad, ki jim s pomočjo komaj pridobljenega gramatičnega in fizikalnega znanja d c/kaže, da je povsem krivično, iztirjevati posojeni denar ali celo zahtevati obresti. Komaj pa se je nato umaknil v hišo, pridere z bolestnim krikom zopet ven, zasledovan od svojega sina, ki ga pretepa in mu hkrati z isto »Sokratično« rabulistiko dokazuje, da nima le pravice, tepsti očeta, temveč kaznovati tudi svojo mater. Vse to se zazdi starcu vendar preneumno; sklene cisveto nad Sokratom zapeljivcem in njegovo kočo zažge. To ie v bistvu načelni pottek omenjene komedije, ki podaja v istini v eni potezi celotno sliko Sokrata kot abotnega čudaka, obenem pa tudi že kot epasnega socialnega rogovileža in etično manj vrednega subjekta. Vse to še dopolnjujejo marsikatere druge podrobnosti iz iste ikoonedije, tako n. pr. dejstvo, da se označuje tu Sokrat kot bahač, ki pa je itaik berač, da mora suknjo ukrasti, ali pa kot človek, ki čepi že popolnoma bled dan in noč v svoji koči, ki se ne koplje, niti ne umiva itd. V isto vrsto spadajo potemtakem tudi ostala sodobna ali poznejša poročila, kot n. pr., ida se je občinstvo Sokratu na ulici ponavadi zaničljivo smejalo in Iga časih vsled njegovega neprestanega izpraševanja ce Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi
Vse pravice pridržane © 2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana