KATOInISK C^DEIKV^lN lalST«
„ Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po .posti za celo leto 4 gl 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za četert leta 1 gL 80 kr. V tiskarnici gprejemana za celo 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 gl., ako zadene na ta dan psaznik, izide „Danica" dan poprej.
Tečaj XXXIX.	V Ljubljani, 18. rožnika 1886.	Ust 25.
Bog.
(Po „K»t. Listu.")
Čudno jo, da se Platon, ki je malo prej tako navdušeno govoril o enem Bogu, že na koncu obrača naenkrat k »bogovom" (malikom); iz tega bi se dalo sklepati, da se je bil vendar pogreznil v mnogoboštvo fmalikovavstvo) svojega časa, in da je pod »lepoto službe božje raznmeval službo malikov. Verjetno je, da je Platon le menil, da je oznanujoč vero v enega Boga prav tako grešil, kakor Sokrat, ki je bil zavoljo tega kaznovan s smertjo. Ta nazor poterjuje Platon sam v pismu do Dionizija iz Sirakuz, v kterem piše: „So nekteri, ki me prosijo, nsj jim pišem, kterim pa se odperto izreči ne morem. Zapomni si toraj, ooa moja pisma, v kterih izrazujem resno svoje mnenje, se začenjajo z besedo „bogovi.u Iz tega se vidi, da veliki Platon ni imel odločnosti Sokratove. Sokrat se ni obotavljal ozna-njevati vere v enega Boga, nevidnega in večoega, po gimnazijah, očitnih shodih in zborih, po ulicah; on je to vero pričal tudi pred sod ni jo, ter ni tajil, česar je bil tožen, namreč, da taji bogoslovce, da po tem takem pohujšuje mladino, zapeljuje ljudstvo, in zato je bil obsojen na smert.
Z Goetteovim vsklikom: „Kdo ga more imenovati in kdo spoznati", se čudovito zlaga mohamedanski orientalec S&di, ki pravi: »Ljudje, o Bog, te ne merijo z mero, s ktero se moraš meriti. Oni, kteri te gori v templju častč, spoznavajo to in pravijo: Mi te, o Bog, ne častimo spodobno. Oni poveličujejo sijajnost tvoje lepote, stermč in jecljajo: Mi te. o Bog, ne poznamo prav in popolnoma. In ko bi me kdo prašal, kako te je treba hvaliti in častiti, kaj bi mogel povedati brez-mišljenec o tebi prez podob ? Oni omahljivci, oni tipavci, oni čenčavci, ne vedo nič o njem; kdor ga poznš, ga moli."
Prav za prav bi bilo treba takole govoriti: »Kdor sluti in čuti Boga, nima besedi, da bi ga poznamnoval. Zato so ljudje, v takem otročjem stanju, poprijeli se podčb. Iz tega pa so prišle neštevilne krive misli o Bogu, in zato pravi Herder: »Kader govorimo o Bogu, raji nobenih podob. Tu je naša perva zapoved, kakor v modroslovju, tako tudi v Mojzesovi postavi. Tudi modro-slovci so naredili cele kupe podob o Bogu, potlej pa v teh kupih niso mogli nsjti misli božje. Spisali so veliko
knjig, da bi dopovedali, kaj je Bog, ali bolje: da bi misel o Bogu še le zložili, in med tem ko 80 hladno govorili in izvajali, so jim zmerznile še tiste misli, ki 80 jih prej imeli. Postavljali so podmene ali hipotese, do neba visoko, pa so napravili ilasti babilonski turen, pri kterem se delavci niso mogli razumeti. Kako majhini in pohabljeni in zmešani so vsi teofijski nauki, kader jih primeriš z vzvišenim jasnim božjim razodenjem: »J a z sem, kteri sem.* Kako enostavno in pri prosto, in vendar kako obsežno je spoznanje Boga, položeno v dve besede, ki ste bile zapisane na delfiškem hramu: »Ti si." Vsi najviši pojmi, vsa najglobočja čutenja o Bogu so povedana z dvema besedoma, v kterih Bogu pravimo, po Kristusovem nauku, da je »Oče naš."
Modrijani starega veka, to moremo pač reči, stali so prarozodenju božjemu še bližej, pa so že slutili dru^o razodenje, kerščansko. Za toraj so njihovi verski in bogoslovni spisi enostavni in priprosti, razločni in jasni; v onih spisih vidiš ne le globoko misel, ampak tudi še kaj pobožno vero. Modrijani novega veka nasproti pa so slišali blagovestje, pa ne verjejo; menijo, da so povišani na razodenje Božje, ga tajč, ter bi ga radi nadomestili s špekulacijami in mračnim umovanjem. Zato je njihovo modrovanje in popričevanje zapleteno in nejasno, pisatelji sami sebe ne umevajo. Tudi ovseni modrijani s svojimi merzlimi serci ne ogrevajo ljudi, ampak jih ubijajo s svojim modrijanskim mrazom.
Noben živ človek ne more razumeti današnjih teogonij, teognosij in teosofij, med tem ko nauke starodavnih modrijanov umevamo še dosti dobro in naj izobražnejši duh nahaja v njih kaj hrane. Tako np. pravi Plutarh, razpravljajoč oni rek: „Bog je naj starejše bitje, ktero nima začetka." Tales, Hermotij, Anaksagora, Arhelaj, Heraklit in drugi pravijo: »Bog je duh, vir vsega, podlog in gospodar vesoljstva." Solon pravi: »Bog je gospodar vseh stvari, tudi nesmertnih; nihče ni močan, kakor on." Ali ne misliš, da bereš sveto pismo in evangelije, kader slišiš take izreke starodavnih modro8lovcev, ki so živeli veliko stoletij pred Kristusom?
Zlasti je zanimljivo, kako so v poganskem staro-gerškem času tudi naj slavnejši gledališni pisatelji s pozorišča ali kazališnega odra učili pravi nauk o Bogu. Tako se bere v Soioklovem „Oedipu": ,0, ko bi mogel vživati srečo, da sem ohranil svetost v djanju in govorjenju svojem po vzvišenih postavah, ktere so prišle z
naj viših nebeških visočin. Kralj Olimpa jim je oče. V njih je Bog, ki se ne sttra. O Bog, kličem te! Nikdar ne bom nehal pomoči iskati pri Bogu. Najviši mojster sveta, čigar kraljestvo in vladanje je večno, pokaži, da ničesar ne uhaja predirnemu tvojemu pogledu.4 — In s sokra-tovskim duhom navdušeni Evripid je pisal v svoji drami Bakhsl: ,Božja moč ravni iu vodi počasi; sli deluje nezmotljivo. Preganja njega, ki žaloetao »ajde, ter se upre nebesom, ker jih neče častiti. Moč bo^ja gre ne-spazena in tiho za brezbožnikom, ter ga zadane sredi njegovih ničemurnih nameuov. O nespametna ošabnoet, ki se prederzneš modrejša biti, kakor modrijani in stare postave. Sme li težko biti naši alaboeti, da prizn& močnost naj višega bitja, naj bi bilo ono kakoršne koli narave, in da prizni sveto posta\o, ki je bila pred vsemi?" — Tako ao pobožne nauke v Boga oznanjali 400 let pred Kr. veliki gerški pesniki s pozorišča. Kako žalosten in reven je napredek v omiki, da dandanes prav oni pesniki, ki so darovitejši, da prav oni tekmujejo, kteri bo več brezbožnih naukov povedal v gledališču!	(Dalja nasL)
Še nekaj od 800letnice
v Šentvidu pri Ljubljani.
(91. nedelja po Bink. U. vinotoka.)
Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete. Jan. 4.
Tudi v naše kraje so Rimljsni zanašali svoje malike. Na tem kraju n. pr., kjer je zdaj St. Vid, so darovali menda svoji malikinji Cereri, ki so jo častili za boginjo poljskih pridelkov. V Šiški so neki čaatili malika Her-kula, kakor boga hrabrosti. Bil je grozovit junak, vse kaj druzega kakor slovenski Štempihar. Posebno so mu pripisovali 12 d čl, ki so jih imenovali slavne in junaške, pa bile so skor bolj smešne, kakor pa slavne.*) Celo za nespodobnosti in grehe so imeli Rimljani svoje malike, kakor Baba za pivce, Venero za nespodobno ljubezen itd. V Emoni (Ljubljani) so Rimljani pomorili več škofov, ser so ljudi učili pravo vero. malike pa zaničevali. Rimljani so tedaj pri svoji veliki moči in mogočnosti slave in graje vredne reči prinašali vašim očetom, recimo : v Gradišče, v Medno, v Gameljne, v Kamnik, v Dragomer, v Poljane, ki so gotovo stare slovenske besede, in kakor so se drugi tukajšnji kraji imenovali, zakaj po Ljubljani in po vseh todnih krajih je ta vojaški narod gospodaril.
Toda bila je tudi že zgodaj v Rim prisvetila velika luč iz Jutrovega, iz Jeruzalema. Prinesla sta jo bila in prižgala Rimljanom velika aposteljna ss. Peter in Pavel, in drugi; sv. Marka je bil prišel celo do Ogleja na gornjem Laškem, v vašem sosestvu, in sv. Hermagora (z dijakonom Fortunatom) je oznanoval sv. vero že tudi Slovencem. Iz Ogleja (Akvileje) in druzih primorskih krajev so dohajali tergovci v Ljubljano in okolico (kakor v današnji Št. Vid) in pripovedovali so o velikih čudih kerščanatva in o lepoti sv. vere, ktero učijo aposteljni Gospodovi in jo razširjajo na vee strani po svetu. Rimaki dosluženi vojaki, ki so sami slišali aposteljne resnico oznanovati iu bili priče njihovih čudežev, so se todi naseljevali, so z veseljem sprejemali častitljivi
*) D* bodo čitatelji vediii, kakošne otročarije in ■meinosti •o bile „Harkulove jonaike dela/' naj nektere tu imenujemo; bile ao n. pr.: da je bil neko naglo tekočo pričo vjel, ia velikega hlava gnoj iakidal („Avgijev hlev," v pregovora), nekega ailo močnega junca ukrotil, Gerjonu goveda odpodil, peklenskega kažeta „Cerbera" aaaačil itd.
Kristusov nauk, pa tudi Slovence so zanj pridobivali. Ker je znano in vterjeno. da odzdaj pred 800 leti je bila tukaj v Št. Vidu že fara, toraj ni nič dvomiti, da sv. vera je bila pa ie nekaj atoletij poprej po teh krajih razširjena. Bili so v začetku kristjanje teh krajev pod Oglejskega patrijarha, ali pa tudi nekateri pod solno-graškega škofa, dokler Ljubljana ni imela svojih lastnih škofov. Arnon, škof Solnograški, in Pavlin, patrijarh Oglejski, sta si posebno velike zasluge pridobila za razširjanje kerščanstva med Slovenci. Zmeraj več je bilo kristjanov, poganski in rimski maliki so zginovali; namesto „Sjantevidau malika so častili sv. Vida svetnika, namesto Trimurtija ali Triglava malika pa so molili presveto Trojico, namesto nespodobne Venere ali Lade čaatili so presveto Marijo Devico. — L. 1085 po Kr., tedaj ravno pred 800 leti, je dosegel ta kraj tukaj veliko srečo in čast, da se je vstanovila fara, župnija, duhovnija. To je bilo pod silno slovečim papežem Gre-gorijem VII, ki je bil pa že v majniku tistega leta umeri iu naatopil je papež Viktor III. Na Nemškem je vladal tisti čas nemirni cesar Henrik IV. Ob tistem času je menda tudi grajščak z Goloberda pri Goričanah zidal terden grad „Kahlenbergu na sedanji Šmarni gori. Eden iz te rodovine se je 1. 1074 še pisal za Ostro-verharja.
Malo je znanega iz zgodovine St. Viške fare in njenih duhovnih pastirjev iz starodavnih časov. Takrat niso toliko pisali, kakor zdaj; marsikaj je tudi pokončal morebiti ogenj in sovražniki, turki i. t d. Bile so takrat velike vojske in nepokoji med velikaši in gospodi v deželi. Okoli 1.1262 je bil duhovni pastir Št. Vidski neki Henrik. L. 1321 neki Gottfried; 1571 bil je v Polhovem Gradcu namestnik Št Viškega vikšega župnika neki Pavel Krugar, 1. 1616 Adam Trojer, potem Matevž Siderman, Gregor Juraj, Tomaž Miklavčič, 1.1689 Andrej Bastijančič.
Duhovnija je bila v začetku velika, ker segala je blizo do Ljubljane, na večerno stran blizo do Verhnike, in zopet blizo gori do Sovre in do Šmarne gore. Starodavni Šentvidci so bili kmetovalci in le pokorščina do višjih jih je silila, da so morali včasi hoditi tudi na vojsko. *)
Kaj se je godilo nadalje s Št. Vidom skoz stoletja, kaj je terpel v turških vojskah, o'j času strašne kuge, o mnogih dolgih vojskah in mnozih druzih okolišinah, tega ni mogoče tu popisovati, tudi v malih drobcih ne, in to ni moj namen.
Rekel sem v začetku, da lepota katoliške Cerkve se razodeva tudi dandanašnji, čeravno sv. Cerkev silno veliko terpi. Volja Božja je, da v prehudih stiskah naših časov se mora upanje vernikov vterditi, kakor se zlato poskusi v ognji; tako hoče Bog, kteri - dopusti goropadne napadanja napuhnjenih sovražnikov na sv. Cerkev. Bog hoče, da mora naše upanje nepretresljivo in verno biti v tistp obljubo, da je Bog do konca sveta pri svoji Cerkvi, da je peklenske vrata ne bodo premagale, temuč da velikoveč bo ona častitljivo zmagala vse svoje sovražnike ob času, ko bo Bogu dopadlo. Bog ni nikoli bližej svoji Cerkvi, kakor takrat, ao se zdi da jo je zapustil.
Sveti možje, ki so živeli še predno je bilo Marijino neomadežano spočetje za versko resnico slovesno razglašeno, so bili te misli, da po razglašenji bode Jezus Kristus na posredovanje svoje presvete Matere katoliški Cerkvi skazoval posebne blagre, dobrote in prijaznosti. Ali se je pa to res zgodilo? Se je li spolnilo to upanje? Nič se ne ustrašim temu priterditi, če tudi je res, da ravno odkar je bilo neomadežano spočetje M. D. raz-
*) Ti zgodovinski posnetki so večinoma ia aapianikov
č. g. Žana. Vr.
glašeno, se je preganjanje in sovražljivost zoper sv. erke 7 na vse strani silno pomnožilo. Postalo pa je res bolje; katoliška Cerkev se vedno žari s svojo duhovno in notranjo čeznatoro lepoto, česar bodete kmalo se bolj prepričali. Zunanje mogočnosti, posvetne častit-Ijivosti, kakor bi se bilo morebiti pričakovalo, Cerkev dozdsj ni pridobila, sej sovražniki jo psujejo in zaničujejo in pogosto delajo z njo kakor s sužnjo, i a njeni lastni sinovi svoji materi pokoršino in spoštovanje odrekujejo in nsj bolj zanikerni poredneži in mladi nespametneži cerkvenim služabnikom v svojo lastno pogubo dolžne časti ne skazujejo; toda na notranji lepoti, na čeznatorni častitljivosti je sv. Cerkev prečudovito veliko pridobils. „Nigra sum, sed formosa: Černa sem, pa lepa* (Cantic. 1, 4), sme reči nevesta Kristusova z vso pravico; černa je sv. Cerkev po grehih in madežih posameznih njenih otrok in služabnikov; černa je po terpljenji in stiskah, vsled katerih jo, kakor poletna vročina tako rekoč ožge, okalf in očerni; toda lepa je po svoji čeznatorni častitljivosti, ktera v nji prebiva in ktera se prečudno razodeva v njenem djanji, kakor prelepo solnce zaupljivo in mično sije izmed oblakov, kajti »vsa lepota sijonske hčere je od znotraj" (Ps. 44, 14). Ali ni ravno v tem zveza sv. Cerkve z lepoto neomadežanega Marijnega Spočetja? „Tota pulchra — vsa lepau se je razodela Cerkev z neomadežanim Spočetjem.
Pa to se mora dokazati. Je li res, da je naša sv. katoliška Cerkev po razglašanji neomadežanega Spočetja na lepoti pridobila? Na to se mora vediti, da neizbris-ljiva in nerazrušljiva lepota sv. Cerkve je v njeni edinosti in svetosti, v njenih naukih, v njeni cerkveni vladi, v milostih in ss. zakramentih, v sv. maši, v njenih obredih, v vseh od Kristusa danih cerkvenih naredbah. V vseh teh reččh je Cerkev odsvit lepote Kristusa samega, „pulchritudo pulchrorum omnium — lepota vseh lepot,tt pravi sv. Avguštin (Confess. L. III c. 6. n. l). Zato je rečeno v psalmu: „Ex Sion species decoris ejus," iz Sijona, iz katoliške Cerkve (ktere podoba je Sij on) se žari svitloba lepote Kristusove, kteri je „naj lepši vseh človeških otrok4*....
Zamore se pa zgoditi, da sv. Cerkev, ki je o vseh časih tako lepa in častitljiva, se pa o posebnih časih še prav posebno častitljivo skazuje, recimo, s prav posebno vdanostjo narodov do njenega poglavarja. O kako lepo je v ti in ti hiši! pravijo ljudje, kedar so otroci prav vbogljivi in pokorni staršem, ter ni krega in raz-pora. Kaže se lepota neveste Kristusove dalje z velikim številom katoliških junakov, ki za sv. vero veliko terpč ali celo življenje dajo, kakor v kraljestvu Anamu na Jutrovem, ko ravno zdsj naznanjajo, da je čez tisuč kristjanov od nevernikov pokončanih, potem s posebnimi pobožnostmi itd.
Zdsj pa poglejmo, če je katoliška Cerkev v novem času od kacih 30—40 let nazaj ter v tej dobi in pa zunaj in očitno res posebno lepoto skazovala.
Od nastopa o. papeža Pjja IX in dalje se lepota katoliške Cerkve ksže prav posebno v edinosti in si-novski vdanosti vernikov do poglavarja sv. Cerkve. Poprej delj časa je gospodovala po več deželah neka merzlota do sv. Očeta papeža, ki je bila včasih blizo razkolništva. (Učeni so to zaznamovali z besedami rga-likanstvo, febronijanstvo, janzenizem, jozefinstvo.*) Pobožen mašnik, ki je šel že v večnost (v Linzer Quar-talachrift) je pravil pred več leti, da v njegovi mladosti, ko je bil papež Pij VII v francoski sužnjosti, jo bilo od njega toliko govorjenja, kakor nič, tudi po časnikih so ni nič bralo. „Kako vse drngače pa je zdaj!", je pripovedovalec pristavil: Pa res! Kako vse se zdaj peči za papeža, koliko jih zdaj od nas v Rim popotva; koliko ponoči so v Rim pošilja sv. Očetu, ker so oropani
svojega posestva, da bi nogli vladati sveto Cerkev, podpirati misijon® itd.
In res, kar jo nas starejih, prav dobro pomnimo, kako redko je kdo iz naših krajev v Rim popotval vidit namestnika Kristusovega in nolit na grobčh ss. apostelj-nov Petra in Pavla. Prod 19 leti (18561 je bilo čez dolgo časa pervikrat, da so ronarji v veči nnožici iz našega cesarstva romali v sveto nesto. Bil sen tudi jaz med niimi. Sv. Oče Pij IX so bili te poživljene edinosti z Rimom tako veseli, da so nas Avstrijance v sam veliki praznik ss. aposteljnov Petra in Pavla dvakrat pred-se vzeli, nam svojo ljubezen in prioečnost bolj živo skazati, akoravno so imeli ta dan sani veliko sv. mašo v cerkvi sv. Petra in toliko drazih opravil. Pervikrat 80 imeli zaališanje že poprej na ta dan odločeoo, drugikrat pa so naa še aami nepričakovano poklicali, da so nam ljubezen in apoštovanje do našega takrat mladega ceaarja še poaebej zaterdili in te občutke do katoliškega vladavja po romarjih sporočili. Rekli so nam takrat včliki Pij med drugim nekak to-le: „Prišli ate v Rim name8tnika Kristusovega vidit, mu ljubezen in vdanost akazat, 88. Petra in Pavla počaatit in se na njunem grobu v veri poterdit.u Spoznati moram, da takrat nisem razumel, kaj in koliko tehtnosti te besede v sebi imajo, — vsaj tako ne, kakor zdaj.
Na drugem božjepotu, 15 let pozneje, je bil pri naši karavani star častitljiv mož. Ko smo opravili pri sv. Očetu, smo se drugi dogovarjali, da gremo zdaj na spodnje Laško, v Neapel, gledat Um slavno, u zemlje izkopana mesto Herkulanum, vidit goro Vezuv, kako ogenj iz sebe meče, kakor bi na verhu Šmarne gore ognjena- reka izvirala in se kakor miljo dolga kača v dolino vila itd. Uni stari mož pa je rekel: »Jaz aem ▼idil, kar sem želel — sv. Očeta papeža sem vidil, to mi je dosti" — in vernil se je kar naravnost nazaj domu, ter ni po ničemur drugem vprašal.
Ali ni to prelepo znamenje 8inovske vdanosti do namestnika Kristusovega? Najberže je stari mož dobru čutil, kako žalostno je bilo poprej, ko je bila pot, djal bi, pregrajena v Rim; kako pa je zdaj, ko je zopet odperta. Spoznati moram, da takrat, če tudi duhoven, nisem tako dobro rszumel djanja in misli tega moža, kakor zdaj. Tacih popotvanj je bilo od tistega našega pervega romanja vsako leto veliko in vedno v lepem številu in so še zmeraj leto na leto, ali skupno ali pa bolj posamezno. Bilo nas je takrat okoli dvajaet; zdaj jih iz Francoakega, Španjskega, celo iz Amerike roma ? Rim na atotine in tisuče ob enem. Velikani zemlje, škofje in drugi verniki hodijo v Rim nepreoehoma in zaterjujejo svojo sinovsko ljubezen in vdanoat Kristusovemu namestniku. Tako se poživlja častitljiva edinost škofov, mašnikov in vernega ljudatva z Rimom in a av. Očetom papežem. Ali ni to lepota in častitljivost v današnjem času?
Druge svetle zvezde v dsnašnjem času so premnogi jubeleji, sreberne maše, zlate maše, zlate poroke itd. S kolikimi 8lovesnostmi se take priložnosti obhajajo! Dobro še pomnite, kako so dvakrat kmalo eden za dragim in zadnjič pred par leti v Vaši cerkvi obhajali 251etnico mašništva, pri kteri je bil celo en misijonar, naš rojak g. Jož. Buli, iz daljne Amerike, pa čč. gg. duhovni iz raznih delov naše škofije: ali ni to lepota sv. Cerkve. In takih slovesnost je polno vsako leto, katerih se tudi kerščansko ljudstvo z veseljem vdeležuje. In to tudi po Ameriki in drugod po svetu.
Toda zaznsmovati so nam še veliko veči jubileji. Kdo bo štel, kolikokrat je bilo sveto leto le ssmo pod ranjkim papežem Pijem IX. V nekakem slutju, da nastajajo hudi časi, so sv. Oče Pij IX pobožnosti na pobožnosti napovedovali. Kako častitljiva je bila 1. 1867
osemnajststoletnica, odkar sta st. vero s svojo smertjo zapečatila poglavarja sv. Cerkve ss. Peter in Pavel; ali 1. 1879 petindvajsetletni odka- je bilo neomadežano spočetje Marije D. (1854) za versko resnico razglašeno! — Med tolikimi drugimi naj opomnim samo jubileje sv. Očeta Pija IX, ki so obhajali namreč: 50letnico ma&ništva 11. aprila 1869, 25letnica papeštva 16. jun. 1871, ko je bila poprej občna misel, da noben papež ne doseže lčt sv. Petra, — pa 501etoica ali zlata ško-fovstvena maša 3. jun. 1877. Kake razsvitljave po katoliškem svetu! — Ko je bila na Dunaju 1. 1873 procesija za veliao sveto leto, t»e je vdeležilo tega obhoda za odpustke do 20.000 ljudi, tedaj skoro toliko kot ima vsa Ljubljana prebivalstva! Apostoljski papežev poročnik, ko je vidil toliko skazovanje katoliškega duha, je bil tega tako veačl, da je kar precej sv. Očetu telegra-firal v Rim. Tacih velikih alovesnosti pred kakimi 40—50 leti še sence ni bilo, to je lepota katoličanstva v novem Čaau. To so obhajanja, katerih se katoliški svet veseli. Kolikor bolj se namreč šopiri posvetni duh iu iše svoji neveri veljavo pridobiti, toliko bolj po drugi strani katoliaka vera tudi po zunanje razodeva svoje veličastvo.
(Dalje sledi.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
O postanku katoliške misije u bos. Dnbici, te o groznem umorstvu prvoga njezinoga misionara Valentina Lah-a, svečenika biskupije Ljublanske. (Konec.)
(Ulomak iz obširnijega spisa, priobčio —r—)
Prije okupacije življahu (pred avstrijanskim posede-njem Bosne živele so) u bos. Dubici i njezinoj okolici samo pojedine katoličke obitelji (družine), a to bijahu (bili se) ponajviše došavši iz Travnika i Tuzle sitni (mali) kovači, pozlatari i drvodjelci. Tako raztepeno živuči dolazahu (hodili ao) vrlo malo u crkvu u našu (t. j. hervaško) Dubicu, osim kad (razun ko) trebovahu (so potrebovali) krščenje ili sv. izpovied. Ovu malu poslugu (postrežbo) obavljahu vazda (opravljali so vselej) župnici dubički, kako se to jasno iz maticah župe dubičke uvi-diti može.
No posije dovršene okupacije, kad no se stade (za-čeuja) i naš narod u Bosnoj naseljlvati, nastani se u okolici bos. Dubice više katoličkih obiteljih (družin), koje neimajuč u bližini u Bosnoj katoličke crkve, pre-lazahu (prehajali so) na ovu stran a župnik dubički obavljaše kod njih duhovnu pastvu (pastirstvo). Tako bijaše u prvom početku, ali kad se katoličko pučanstvo (prebivalstvo) u okolici bos. Dubice umnožilo, prijavi župnik Dubički tu stvar apoštolskomu namjestničtvu u Sarajevo, obrativ se službenim dopisom od 16. siečnja tpros.) g. 1881 br. 3, na tadašnjega r-arajevskoga župnika O. Fra-Andrija Buzuka, u kojem opiše stanje ka-toličkoga pučanstva u okolici bos. Dubice.
Na ovo službeno pismo stigne (dojde) župniku dubičkomu odpis ordinarijata bosanskoga apostolskoga namjestničtva iz Sarajeva od 24. siečnja g. 1881 br. 41, koj doslovce (po besedi) glasi ovako: „Velečastni go-spodine župniče! Službeni list Velečastnosti Vaše od 16. t m. br. 3, priinio sam od Velečastnoga O. Fra-Andrije Buzuka, župnika Sarajevskoga, i prikazao sam ga preavietlemu g. Biskupu, koje mu je milo bilo, raza-brati Velečastnosti Vaše vruču ljuba v misničku i pastirku ne aamo za stado Vašoj brigi izručeno, nego i za one ovčice, koje se porad životarenja tjelesnoga amo (tu-sem) u Boanu uputiše i nastaniše, pak traže (išejo) duhov-noga otca, upravitelja i vodju na staži spasenja (zveli-
čanja) vječuoga, kojega u osobi Velečastnosti VaSo imadoše i sreču dobiti.
Njegova Presvietlost tada za sad, dokle se budo sprrazumjeti s Njegovem Uzoritostf ili metropolitanskim konzistorijem, dragovoljuo daje Vam oblast vrhu male občine katoličke u bos. Dubici, i okolici toliku, koliku imaju i misionari, najme, da možete licite et valide (z dovoljenjem in veljavno) sva svetotajstva (zakramente) podjelivati, isto kao i u Vašoj vlastitoj župi (duhovniji).
Takodjer (tudi) daje Vam oblast, da medju nase-ljanici možete in altari portatili sv. misu govoriti (brati), još daje Vam oblast, da i groblje (pokopališče), ako imaju posebno miesto ogradjeno, ili jarkom obkopano, možete blagosloviti.
Zapisnike ili matrikule Njegova Presvietlost željila bi, da posebno vodite za naselbine bosanske.
Na posledjeku Njegova Presvietlost najvruče za-hvaljujuč Velečastnosti Vašoj na preuzetoj žrtvi i brigi i učinjenoj prijavi, moli Boga, da Vam on Vaš trud blagoslovi."
Ovo službeno pismo pisao Fra. Lovro Lacič, tajnik biskupski. Dobio ovim pismom jurisdiksiju počeo je župnik dubički djelovati, te dočim neobstajaše još u bos Dubici kapelica, obrati se isti drugim službenim pismom od 16. veljače (sveč.) g. 1881 na apostolskoga namjestnika i biskupa presvietloga g. Vuičiča sa molbom, da preč. ordinarijat izvoli kod c. kr. zemaljske (deželne) vlade za Bosnu i Hercegovinu u Sarajevu izhoditi, da katoličko pučanstvo (ljudstvo) nedeljom i po inih bla-danih amo (simo) u crkvu k sv. misi prelazeč, bude oproščeno odplačanja prevozne pristojbe (prevožnine)
na rieci UnL
Presvietli g. .biskup je tu molbu vrače kod visoke vlade preporučio i zagovorio, i več 24. ožujka (sušca) g. 1881 br. 5780, stigue putem ordinarijata župniku dubičkomu saobčenje, da su bosanski naseljenici iduč u crkvu preko Une, kao i (kakor tudi) njihov župnik obavljajuč (opravljajoč) duhovnu pastvu u Bosnoj, oproščeni oplačanja prevožnine. Još je župnik dubički osnovo u Bosnoj dva groblja, jedno v Maglajcih blizu „Kozare,u a drugo na ^urijah14 bos. Dubice, od kojih je ono prvo u Maglajcih svečano blagoslovio, a ovo poslednje ne, jerbo nebijaše ogradjeno (ni bilo obzidano). I pošto su se te godine rušili obkopi i zidovi oko dubičkoga grada, mialilo se od onoga tesanoga kamena na gradnju kapele, to bijaše več načrt i troškovnik gotov. U to doba upravo pojavi se u Bosni g. Lah, i pošto si prije izmolio privolu apostolskoga vikara presvietl. g. biskupa Vuičiča, to se najavi župniku dubičkomu, da želi doči u bos. Dubicu kao misionar.
Župnik mu pobliže opiše stanje katolikah u ovoj okolici, Lah dodje i primi pastvu, a župnik dubički bude po preč. ordinarijata riešen jurisdikciie sledečim službenim pismom. Brj. 58. „Velečastni gospodine!"
Priznavajuč ovaj duhovni stol velike žrtve Velečastnosti Vaše, koje ste ulagao tečajem više godinah u Boa. Dubici, te Ijubav, koja Vas je gonila, da zadovoljite svim duševnim potrebam toga siromašnoga puka i nastojanje oko njihovog materialnoga unapredji-vanja, odlučio je u svojoj sjednici držanoj u Sarajevu dne 31. kolovoza t. g., da Vam se za te sve žrtve što toplije zahvali, što ovim čini, proseči Gospodina, da Vas kao radnika (delavca) u njegovom vinogradu obilno na-plati. No biti če poznato Velečastnosti Vašoj, da je uz privolu apoštolskoga vikara presvitloga biskupa Paskals Vuičiča stao raditi oko duševnoga napredka katoličkoga puka u bos. Dubici veleč: g. Valentin Lah. Ovaj duhovni stol pratio je pozornim okom njegovo djelovanje, i dao se izvjestiti o njegovu radu (delovanji), te pošto se je osvjedočio, da mu je pred očima samo slava božja
i spaa duša, podjeljena mu je juriadikcija sva, koja se daje administratorom parohije, želeči tim skinuti težko breme Velečastnosti Vaše, koje ste istina drago volj do kroz toliko vremena snašao, a opet s druge strane pomoči narodu, da nemora rad svoji duševnih potreba prelaziti Unu, te granice svoje biskupi je. Pošto je dakle podeljena jurisdikcija vč. g. V. Lahu. da oskrbljuje puk u Dubici i okolici bosanskoj, snima od 1. listopada o. g. ovaj duhovni stol taj teret (breme) s Velečastnosti Vsše, te se razumije, da Vam ostaje jurisdikcija samo za izpovied u koliko to imadu u obče svečecici na gra-nicah biakupijab. Iz sjeduice duhovoog atola držane u Sarajevu 31. kolovoza 1882.
Tim načinom došao je Lah do samostalnosti, te je počeo administrovati u bos. Dubici, kupio ai iz vlastitih sredstvsh od g. Mahal upa kuču, osnuje kapelicu i kupi zvono od 4 centa težine, i pošto bijahu Lahu ruke kao misionaru odriešene, stade razvijati svoju djelatnost. Prikupljajuč oko (okoli) sebe svoje stado, poče po njivi Gospodnjevoj od nepriatelja nadsiani kukolj, trnje i korov (osat) pleti i čupati (rovati), zlorabe ostranjivati. a u svem nastojanju podupirahu ga bos. političke oblasti. Katoličke kapele u Priedvoru i Novom trud su njegovoga nastojanja. Kao čovjek naobražen, proputovao po Europi, Itajili, Turskoj i Bugarskoj, stajaše u saveza sa mnogimi odličnimi katolici, te od raznih družtvah mnogo dobi vso misnoga odjela i ruha. Njegova misionska kapela u bos. Dubici obškrbljena je sa svim naredom i ruhom crkve-nim, a u Bosnoj mnogo imade crkvah, kojim je on u tom pogledu u pomč pritekao. Osobito ga pomagalo rodoljubivo avečenstvo Slovensko, te sve misno ruho, crkveno posudje, knjige, tabernakule. monstrance, slike i ine stvari, kojih nemogaše više brača Slovenci u svojih crkvah rabiti, dadoše na svoj trošak popraviti, pre-napraviti i urediti, te ovo sve pošiljahu Lahu, da podjeli ubogim crkvam u Bosni.
Ali nije on propustio brinuti se i (prizadevati se tudi) za materialno blagoatanje svoga sta da. Od Turakah kupovao je on siromašnim svojim župljanom zemljišta, te naselji vso samo čestite i vriedne obitelji (družine), pak znajuči, da obrtnika u Bosnoj neima, takove je rado primao, te ih u bos. Dubici na8tanio. Seljakom osim (razun) zemljišta pokupio je tegleču marvu (vožnjo živino), a kad bi koji on siromakah k njemu dušao, dao bi mu žita, da se prehrani, te poslednji novčič, jer je za sebe vrlo malo trebao. Njegov stan priličio je (podoben bil) stanu pustinjačkom, njegovo pokučstvo (pohišje), odjelo i hrana bijaše sasvim prosta i jedno-stavna; ali pokraj svega toga bijaše veseo, zadovoljan i često pun šale. I avečenstvo naše nadbiskupije pozna ga, jer je mnogim pribavljao misne namjene, od kojih je stanoviti dio upotrebljivao za misije.
Ovaj čestit svečenik, vrli značaj i sjajna zviezda katoličkoga puka u bos. Dubici i okolici njezinoj sjaše skoro pet godina vrlinami svojimi, dok na jednom na žalost svih nenadano utrnu (ugasnil).
(Op. Konec je v prejšnjem listu „Zg. Danice " Vr.)
Iz Dubice. (Še nektere zadeve ranjcega gosp. misijonarja Val. Lah-a.) Prečast gosp. dekan Jož. Kolarič nam piše 9. rožnika:
„Ker sem imenovan za oskerbnika (kuratoija) zapuščini pokojnega Lah-a, bi bilo dobro, da v prihodujem listu „Zg. Danice" v mojem imenu naznanite, naj mi se vsi rojaki pokojnega Lah-a v obroku 14 dni oglasijo, kteri imajo morebiti pravico do njegove zapuščine; ravno tako naj se mi oglasš vsi tisti, kterim bi bil vredni ranjki morebiti kaj dolžan, da se na nje pri razdelitvi more ozir imeti, ker na poznejše oglase se ne bo ozir imel.
Poskerbel sem za cerkvene reči, da se nič ni raztrosilo in ne unealo, ter bodem nsjprej s cerkveno opravo in posodo obdaroval one misijone, kterim je pokojnik bil začetnik. In te ao: kapele (cerkvice) v bosanski Dubici, v Novem in v Priedoru. Potem se bom obernil do ordinarijatov v Sarajevu in v Banjaluki, naj mi naznanita naj bolj potrebne cerkve v Bosni, ter jim bom potem razposlal ostalo mašno opravo, imena pa obdarovanih cerkvi razglasil po „ Danici," da naj tudi prečastita in rodoljubna slovenska duhovščina zvč, komu in kaj je darovano in če je vstreženo njihovemu namenu.
O da bi se kaki brat Slovenec odmenil, da po Lah-u začeto delo nadaljuje, to bi bila sreča in tega me prosi tukajšno ljudstvo, — dobrotljivi Bog naj za vse nas poskerbil
Za zdaj jaz opravljam ta misijon; toda silno potreben je še drugi mašnik.
Prečastnemu duhovstvu lepo priporočam te miai-jone tudi še nadalje, naj še zansprej pohitijo na pomoč, kolikor morejo...
V Dubici, 9. rožnika 1886.	Josip Kolarič,
dekan it\ Sapnik.
Omenimo naj, da zadnje, kar smo ranjcemu g. Lah-u poslali iz Ljubljane zbirk, je bilo 19. majnika, namreč 133 gld. 25 kr. za ss. maše in 25 gld. za zvonček. Na vprašanje, če ie bil ta denar g. Lah-u oddan še pred njegovo smertjo, nam je slavni poštni vrad v Dubici bosanski priljudno odgovoril to-le:
»Oziroma na častni dopis od 30. maja si jemljem čast naznaniti, da dotična denarna pošiljatev 158 gld. 25 kr. je g. Val. Lah osebno tu sprejčl. Tolovaji niso mogli nič odnesti, ker so jih orožniki brez pomude preganjali4.. .
Drugo poročilo pravi, da gotovine so našli po g. Lahu 200 gld. — To bi bilo znamnje. da ranjki je denar, n. pr. za ss. maše, berzo razpošiljal (sej drugega je le malo dobil) in po pravici je tolovsjem rekel, da „on novca niti nima,* namreč svojega; kar je bilo, bilo je tuje, in res je oatal precej dolžan pri enem svojcev na Kranjskem, kar se bode po marljivosti preč. gosp. oskerbnika poravnalo.
Prav serčna zahvala bodi 8 tem nsznanjena v imenu naše dežele in g. Lahovih svojcev prečast. gosp. dekanu g. Kolariču in slav. poštnemu vradu za velikodušno dobroto in po8trežbo v tej važni in težavni stvari.
Vredništvo.
Ljudje spoštujte stariše, v miru živite z domačimi!
Nauk, prav resnoben nauk za tiste, ki starše in svojce gerdo žalijo, je v naslednji dogoubi, ktera se je dogodila v Perkamu. Mlad človek pri 32 letih je bil že delj časa v hudem razporu z materjo in mlajšim bratom, ker mati svojega posestva ni bila izročila njemu, ampak bratu. Z zagrizeno jezo je o vsaki priliki zabavljal in preklinjal z naj ostudnišimi besedami čez oba in storil jima je žalega, kar koli je mogel. Nedavno je bil v kerčmi in zopet je z naj nespodobnišimi psovkami rohnel čez svojo mater. Ravno je bil zopet prav gerdo zaklel, ko mu kar neutegoma huda bolečina skoz jezik tripne, kakor da bi se mu bil pretergal, in zdajci mu je jezik tako grozno otekel, da mu je napolnil vse usta in ni mogel ust zapreti. Prestrašen je hitel domu iu je lčgel v posteljo, iz ktere pa ni več vstal; otok je segal naprej, da se mu vsa glava skoro ni več razločila, oči so mu šterlele iz očnic in terpel je strašne bolečine, v par dnevih pa je dušo izdihnil. Tolažilo za njegove
— m
domače je bile to, da svojega nečloveškega sovraštva vender ni seboj vzel, ker skessn je spoznal, da to je šiba Božja, in popolnoma spravljen s temi, ki jih je dozdsj sovražil in ki so mu ljubezniivo stregli, je umeri.
Pij IX in Lamoricičre (r. Lamorisier).
Pij IX je imel prsv dober spomin ter je rad o lepi priložnosti natezal posamezne veratice iz pisateljev in pesnikov. Tako je nekdaj, ko se je pogovarjal z generalom Lamoriciereom, poveljnikom papeževih čet, citiral nekoliko verstic iz Horacija.') General je kar precej nadaljeval pričete verstice.
Pij IX ga začudeno pogleda ter mu citira 'čez nekoliko časa nekaj besed iz Virgilija.8) General je poznal Aeneido, iz katere so bile besede vzete, ter je nadaljeval navedeno mesto.
Pspež se še bolj čudi. Horacij io Virgil, mislil si je, bereta v šoli, dajmo spregovoriti kaj druzega.
Menita se od Afrike. Pij hoče generala prehiteti ter citira jsvet. Avguština. Pa Lamoriciere je sv. Avguština bral ter se spominjal celega navedenega oddelka. To je bilo vendar že preveč.
Pij se je veselil, in ne da bi kaj dal spoznati, je sprožil generalu stavek iz svetega Ireneja. General pa, katerega papež ni cenil tako izurjenega, je sprejel ta napad s citati, kakor napad z orožjem ter se je branil s tem, da je tudi navedene besede iz Ireneja nadaljeval. „0, moj dragi general," pravi sedaj papež in prime ga za roke: „kje vender ste se tako izverstno cerkvenih uče-nikov učili?*
,V vojski, v Afriki, sveti Oče," odgovori general. „Vojak se pač ne bojuj j vsaki dan in pri tej priložnosti sem bral cerkvene očete. Prav rad sem jih bral. Oni so, kateri so me učili, da je še večja čast, kakor je pozemeljska čast namreč, za Kristusa biti premagan ter vjet, čast, slava, katera je večja, kakor čast, ta svet zmagati." (Sendb.)
Sveti Alojzij.
Zapojte pesme glasi vbrani Alojziju prelepo čast! On slave se posvetne brani, In biti če le Božja last.
Vojščak naj bil bi zmagoviti Alojzij, dika Gonzagov; Vojak naj bil bi on slaviti, Ker to zahteva stan njegov.
Tako želi njegov si oče. Od svetne slave ves pregrčt; Naj stane ga, karkoli hoče, Alojzij mora tje med svčtt
Al Božji sklepi so drugačni, Drugačni tudi Božji vid! Človeški sklepi so napačni, Poguben večkrat njih izid.
Ko neki dan se med vojake Alozij mali je podal,
') Horscij je bil rimski pesnik.
*) Vergilij je rimski pesnik, ki je spisal Aeneido, to je knjigo, sli bolje rečeno, pesem, ki opeva Aenea, gerikega junaka, prihod v Italijo in rstanoljenje mesta Rima.
Tu slišal je besede take, Ki materi so bile žal.
Alojzij mali koj sprevidi. Nevaren je vojaški stan; Človeka lahko kmalo spridi, Kar sam je vidil oni dan.
Časti posvetne zdaj se brani, In biti če le Božja last; Posvetno vse pusti na strsni, On dela le za Božjo Čast
Da svečenik kedaj postane, Alozij serčno si želi; Ljudem da celi dušne rane, In mir nebeški jim deli.
Al prej ko mašnik more biti, Z boleznijo Bog vdari svfct; Bolnike hoče zdaj tešiti Mladeneč blagi, mladolčt.
V bolnišnico se on odpravlja, Za Božjo slavo ves gori, In venec zali si pripravlja, Ki unstran groba mu zori.
Bolnikom v vstavu skerbno streže, Jim mili bil je pomočnik; Pri tem on sam bolan, se vlšže — In umeri mladi je svetnik.
Devištvo on nad vse je cenil, Ohranil njega rajski cvet; Za slavo svetno ni se menil — Zato preslavlja zdaj ga svšt.
Alojzij sveti, zglel čistosti, Oziraj milo se na nas; Podpiraj v naši nas slabosti, Pridobi nam nebeški kras!	Z
Mariji.
Marija! pred Teboj klečim. Zaupnega serca. Z globine duše Te slavim, O Mati vsmiljena!
Darujem dušo Ti, serce, Življenje svoje, djanje vse; Vsak tripljej serca svojega, Le Tebi, Mati! naj veljd: Marija!
Ko zjutraj rano se zbudim, Si perva misel mi; Pokleknem, molim, križ storim, Te prosim milosti.
Da srečno dan skončd se mi, Da vsih nesreč me var'ješ Ti, Da bi zamogel celi dan, Le Tebi biti darovan: Marija!
Ko poldne po cerkvah zvoni, K češenj u tvojemu; Iz serca te kristjan časti, Pri delu svojemu.
Kako me gine glas zvona V globine serca mojega,

In angeljev pozdrav glasno, Z jezikom ponovim serčno: Marija!
Eo noč se vleže na zemljo, Narava -vsa zaspi, In prej, da trndno mi oko K počitku se mi vsni:
Pokleknem, molim z dna serca, K Mariji, ki mi je Gospa, Jej dušo in telo zročim, In zadnje je, kar govorim: Marija!
Ig. Hladnih.
Mariji
(poleg bukev Sirahovih)
Ko terta si sladko-dišeč sad rodila, Iz Tvojega cvetja častiti je sad; Ti čiste ljubezni si Mati premila, Strahu, ter spoznanja, in blaženih nad!
Pri Tebi je milost in pota resnice, Življenja in svetega upa Ti vir, Pri Tebi cvetejo vsih čednost cvetlice, Otrokom Adama v veselje in mir.
Te serčno želeči pristopimo k Tebi, Kak sladko je biti, Marija, s Teboj! Pomoč si Ti naša v nadlogi, potrebi, Nasiti naj duše nam blažen Sad Tvoj! —
Tvoj duh, o Cvetlica, je rajske sladkosti, Tvoj del presladuje satovje in med; Je olje hladeče za rane b ritk osti. Je žar, ki otaja sere grešnikov led.
Spomin Tvoj, o Mati! je v večne rodove; Kdor Tebe posluša, ni osramoten ; Ti spremljaš vsa dela, vse poti njegove, O v Tvojem zavetju nikdo ni zgubljen!
O blagor jim, ki oznanujejo slavo In širijo, Mati premila, Ti čast; Sprejela jih k sebi boš kdaj na višavo, Bo večno življenje in radost njih last.
Radoslav.
luč na tujem posvetila. Ni pa verjeti, da bodo »lačen-bergerji" na Hanoveranskem od tega kaj bolj siti, kar so ubogim uršulinskim nunam ugrabili in pojedli.
Mundus vaeciamat. Na Angleškem je zmešnjava in Irci žugajo upor, ker angleško-protestanška zagrizenost ne privoši tlačenim Ircem nekoliko samostojnosti.
—	Na Francoskem je razdraženost ne le zarad vladnih „jakobinarjevw sploh, ampak zdaj posebej zato, ker ti čudni »svobodoljubi" iz dežele preganjajo prince kraljeve ali cesarske rodovine. — Na Parskem je zašumčlo, ker pri hudi bolezni kralja je princ Lujtpold prevzel vladanje, kmalo nato pa je zmešani kralj skočil v jezero in se utopil. — Po Laškem se kolera kaže vedno huje.
—	Madjari v Budim-Pešti tako rogovilijo, da že teče kri, — to pa, ker prenapetežem smerdi, kar po Avstri-jansko diši! — V Belgiji je pri volitvah katoliška večina narastla; zato pa frajmavrarji tako ropotajo, kakor da bi se pekel bil odperl. —
Brato vftke zadeve.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Za srečo pri pridelkih. — Hudo bolna za dušno in telesno pomo^. — Žena, v velikih težavah v družinskih zadevah, se z velikim zaupanjem priporoča v gorečo molitev vsim častivcem Naše ljube Gospe in svetega Jožefa. — Bolan duhoven za pomoč na priprošnje sv. Jožefa, sv. Frančiška Ksav. in sv. Antona Pad.
Zahvale.
Prav preserčno se zahvaljujem za prejeto milost, katera mi je došla na prošnjo Naše ljube Gospe, in svetega Jožefa, po obljubi, da hočem zahvalo po Zgoduji Danici razglasiti, ako neka oseba doseže zaželjeni mir milosti, kar se je res zgodilo. Torej bodi tisučkrat po-češena in zahvaljena Naša ljuba Gospa presvetega Serca, in sveti Jožef!	.	M. C.
Razgled po svetu.
Avstralija. (Kako Bog vč Človeško hudobijo v dobro obemiti.) V Duderstadt-u na Hanoveranakem so verski sovražniki bili pregnali redovnice Uršulinarice, njih premoženje pa pograbili. Tako pregnane iz lastne domačije so se podale na Angleško in so z milimi darovi v Londonu vstanovile drugi samostan in odgojilnico. Škof Armidale iz daljne Avstralije je z vedil, kako dobrotno delajo te redovnice za izrejo in poduk uboge, nevedne mladine in je naprosil, da so se nektere teh dobrotnic podale v daljno Avstralijo v njegovo škofijo. Tam v tej, djal bi, divji deželi dobile so v oskerb hišo in obširno polje za svojo delavnost, in zdaj naznanjajo, kako srečne so tam daleč na tujem, da zamorejo delati ubogemu človeštvu na korist. Sidnejski Kardinal nadškof, piše „Vaterld.a, je nedavno 300 angleških milj daleč popo-toval, da je to dobrotno napravo kot delegat apostoljski obiskal, redovnicam kapelo blagoslovil, in pet novicinj je bilo takrat samostansko oblečenih. Pruska neusmiljenost tedaj je bila tudi tukaj vzrok, da je pa katoliška
Koledar za prihodnji teden:
21. rožnika. S. Alojzij, zavetnik šolske mladine. — 22. S. Ahacij. — S. Edeltruda. — 24. Presv. Rešnje Telo. — 25. Rojstvo sv. Janeza Kerstnika. — 26. Janeza in Pavla. — 27. Druga nedelja po Bink. S. Ladislav kr.
Častitljive so procesije Sv. Rešnjega Telesa, če je znotraj v sercih in zunaj v redu vse lepo.
Listek za raznoterosti.
V Ternovem v Ljubljani, bo letos „žegnanjeu že v nedeljo pred godom sv. Janeza Kerstnika, to je v praznik presv. Trojice, 20. tega mesca. Dopoldne bo slovesno opravilo ob devetih, popoldan pa o %5. Velik pomočnik je sv. Janez Kerstnik, pridite obilno se mu priporočat. Pri vsih teh opravilih je ta dan darovanje za cerkvene potrebe, ker ta cerkev nima druzih prihodkov. Za male otročiče bo pa darovanje na Sv. Rešnjega Telesa dan popoldne.
Glede bratovščine živega Rožnega venca razglasil je zadnji škofijski list ljubljanski št. III. dopuščenje, da se smč voditi po dosedanji šegi. Oni čč. gg., ki so še prej poslali kaj udov ter želeli listkov, naj se blagovoljno
oglasijo, zdaj se jim 2o lahko postreže. — Ob svojem času objavil se bo tadi kratek navod o tej lepi molitveni družbi, ker knjiga tega pomena je že davno pošla. Ako bi kteri čč. gg. duhovnih pastirjev imel gledč te bratovščine, kjer je tudi cerkveno vstanovljena, kak nasvšt ali željo, naj jo blagohotno naznani
Vodstvu bratovščine pri sv. Jakobu v Ljubljani.
Iz Ljubljane. Preč. gosp. Nikol. Zitz, vojaški župnik, je postal častni kanonik stolnega kapiteljna Ljublj. — Iz serca častitamo. — Preč. dr. g. Ster-b e n e c je dobil Leskovec. — Č. g. J o ž. M o č i 1 n ik a r je prestavljen v Žužemberg. — Č. g. Jan. Belec gre v začasni pokoj. Umrli so čč. gg. župniki: Jož. Zelenec v Celji 6. maja, Jan Prim. 31. maja in Jan. Skubic 29. maja.
Zdravilo takim, ki ne morejo spati. (Nekaj šale, nekaj resnice.) Časniki naznanjajo dan za dnevom svojim bolnim bralcem na zadnjih straneh vsakoverstnih čudodelnih zdravil, n. pr. razne »esence" za želodec, zeli-ščine, sirope za persi, »pastile* zoper kašelj, tekočine zoper protin i. dr. Ljudje kupujejo in vživajo; in zakaj bi ne? saj že upanje samo služi bolniku v polajšanje, in se posebno, če ga tolaži Angelj z napisom: »Omni morbo remedium," t. j. za vsako bolezen je gotovo zdravilo. Naj toraj še dobrodelna »Danica," katera je s svojimi naznanili na zadnji strani dosihmal že mnogim pomagala, danes objavi tččen recept za take, ki ne morejo spati. Po naključbi sem ga našel tudi v nekem časniku, v Kolping-ovih »Rheinische Volksbl&tter," kateri terdijo, da je lčk po tem receptu zlata vreden. Vsakdo vč, kako hudo da je, če človek ne more spati. Taki terpin leži po več ur v postelji, sliši vsako uro biti, valja se sim ter tje, in čim boli se trudi, da bi zaspal, tim bolj se ga spanec ogibjje. Vse mogoče skerbi ■u v preživih barvah prihajajo pred dušo in že davnej pozabljene in odpuščene neumnosti zijajo vanj, kakor pošasti. Zjutrsj pa se revež utrujenega čuti. nekako, kakor bi ga lasje boleli. Zdravniška umetnost je toraj že dalje časa isksla zdravila, kstero bi pomagalo k lahkemu in sladkemu spanju. Menim pa, da do danes še zastonj. A nekemu drugemu se je to posrečilo; kako? star ud kstoliškega društva roaodelskih pomočnikov pripoveduje v Kolpingovem listo tako: V mlajših letih sem bil ud katoliškega društva rokodelskih pomočnikov v Avgsburgu. Naš g. predsednik je bil prezgodaj umerli katehet Benedikt Ostner, mož po volji božji, ki je gorel za rokodelsko društvo. Mnogo si je belil glsvo, kje da bode dobil debelega denara in drobiža za društveno hišo io druge potrebe. Pa vedno je terdno zaupal v Boga in društvenega varuha, sv. Jožefa. Nekega merzlega zimskega večera pride naš prezes veselega obraza v našo družbo in nam pove naslednjo dogodbo: Včeraj, dragi mladenči, pravi, me je tergovec g. St. k sebi povabil in mi je naznanil preveselo novico, katera me je rešila skerbi za kurjavo in druge društvene potrebščine — vsaj za nekoliko tednov.
Mož že dalje časa ne more spati. Vi, dragi mladenči, pač ne veste iz lastne skušnje, kako hudo da je, če človek ne more spati; a slišali ste berž ko ne. že o druzih, morda od svoje matere, katera po dnevu in po noči na vas misli in za vas skerbi. „Ko sem se noč za nočjo — pravil mi je g. St. — po postelji preobračal in so moje oči zastonj iskale spanca, pride mi na misel kat rok. društvo in njegova nova hiša — in Bog mi je dal misel, Vam, častiti gospod, darovati 200
goldinarjev, da rokodelskim pomočnikom ne bode treba po merzlih in društvenih sobah prezebati. Komaj sem to sklenil, že sem zadremal in sladko spal do jutra.
Tudi pozneje sem spal vse noči od mraka do dnč. Moja bolezen, ki je noben zdravnik ni mogel ozdraviti, je zginila popolnem; tu g. predsednik, Vam izročim obljubljenih 200 gld. za kat. rok. društvo! — Skoraj odrevenel sem, kajti moja molitev k božji previdnosti bila je nenadoma uslišana. Rad bi bil samega veselja zavriskal, pa tudi pokleknil in Boga hvalil. »Tisočkrat Vam Bog poverni, g. St!u — rekel sem ves ginjen gospodu St. in mu podal roko. On pa popolnem mirno pravi: Nikakoršne hvale mi dolžni niste; teh 200 gld. je le zdravniška plača za pomoč, da morem zopet spati.*
Da smo mi rokodelski pomočniki, ko je naš prezes veseli dogodek povedal in smo videli čez njegovi lici dve debeli solzi potočiti se, polni radosti v resnici za-ukali, ni treba še le praviti.
Precej časa je že, odkar se je to godilo, a zgodbice vendar nikdar ne bodem pozabil. In kadar v »Danici" ali v »Slovencu" berem, kako se ljubljansko kat. društvo rokodelskih pomočnikov trudi in trudi, da bi že skoraj imelo svojo hišo, potem prosim tudi katerikrat Boga in sv. Jožefa, da bi se našlo mnogo takih ljudi, kateri ne moreio spati in zlasti premožnih, in da bi le-ti ne trosili svojega denarja za morfium, bromkali in druga zdravila, ki so mnogokrat celo zdravju na kvar, marveč da bi pošiljali po 200 gld. za zidanje društvene hiše katoliških rokodelskih pomočnikov. Opazim naj le še to, da zneski smejo tudi višji biti, — in nazaj jih ne bomo pošiljali, ko bi bili tudi še manjši.
J. G.
Dobrotni darovi.
Za itudentovsko kuhinjo: Po čast. gosp. kat Ant Keržiču 2 gld. — Neimenovan, da bi se dijaki spominjali njegovega ranjc. brata. — Po č. g. A. K. 40 kr. — Čast gosp. župnik Msrt Narobe & gld. — Čast gosp. župnik Jak. Mrak 5 gld.
Za ss. Detinstvo: V namen sv. leta po M. J. 20 gld.
—	Od sv. Lenarta po č. g. Prim. Peterlinu 5 gld. 50 kr.
—	Iz Polhovega gradca 41 gld. po č. g. kapi. M. Sitarji.
—	Po č. P. Jožefu iz Repenjske šole 5 gld.; in po ravno tem Neim. 2 gld. 20 kr. — Čast gosp. župnik Mart Narobe 2 gld.
Za opravo ubožnih cerkev naše Škofije: Č. P. Met Poljanšek 3 gld. — Iz Želežnikov po čast. g. župniku J. Mraku 10 gld. 49 kr. — Iz Ihana 15 gld. — S Police 14 gld. 75 kr. — Iz Žirov 35 gld. 60 kr. — Iz Stopič 5 gld. — S Sore 10 gld. — Iz Šent Vida pri Vipavi 25 gld. — Iz Prežganja 8 gld. — Lenka Babnik 50 kr.
—	Urša Ferjan 50 kr. — Iz Lašič 8 gld. 25 kr. -- Z Roba 12 gld. 75 kr. — S Polja pri Ljubljani 30 gld. —
Za hišo kat. družbe rokodelskih pomočnikov: Po čaat. g. kat Ant Keržiču 5 gld.
Za frančiškansko univerzo v Rimu: Č. P. Met. Poljanšek 5 gld. J. Dular 1 gld.
Za afrikanski misijon: Iz Hrenovic 1 gld. — Iz Lozic 1 gld.
Za misijon v Dubici: Čast. g. župnik Mart. Narobe 3 gld.
Za razširjanje sv. vere: V namen sv. leta po M. J. 30 gld.
Za Bosno: M. Gerjol 1 gld. — Jerica Hribar 3 gld.
Za cerkev Jezusov, presv. Serca: J. E. 8 gld. (Drogi dar. prih.)
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani