l»ožtnlna plačan« v gotovini.
DRŽAVNO TOŽILSTVO v LJUBLJANI
POŠTAR
Strokovni list poštnih nameščencev
Štev. 11.	V Ljubljani, dne 2. junija 1930.	II. leto.
Izhaja 15. vsakega meseca.
Ček. konto 11.<>31
26. VI. 19^
teina naročnina . .	Din‘24--
Polletna naročnina.	., 12 —
Posamezna številka	„	1-50
VSEM NAROČNIKOM IN ČITATELJEM LISTA.
Po sklepu konzorcija bo »Poštar« odslej naprej izhajal samo enkrat na mesec, in sicer vsakega petnajstega. Tudi ta številka bi morala iziti 15. junija, pa se je zaradi raznih ovir zakesnila. Prihodnjo številko izda drug urednik.
Jos. Štukelj:
Odgovor gospodu Čampi
Prav za prav sem nameraval s svojim člankom »Quousque tandem . . .« samo iz- j zvati debato o naših poštnih organizacijah, j Debata naj bi razčistila naše odnošaje in po možnosti dovedla do neke skupne tvorbe, | pod koje okriljem bi se znašel cel poštarski rod naše banovine. Članek je predstavljal, kakor sem izrečno poudaril, moje osebne poglede na naša društva. Z njim sem hotel samo razvezati molčeče jezike, nadaljnjo besedo pa prepustiti onim, katerim so člani poverili svoje zaupanje in ki bi tudi mogli govoriti v imenu in za člane svojih društev.
Ker pa vidim, da namena nisem dosegel, temveč, da je ostal moj glas »glas vpijočega v puščavi«, sem primoran stopiti iz rezerve in reči nekaj zaključnih besedi kot repliko na edini odmev iz »Poštnega Glasnika«.
Skoro mi je žal, da sem sploh kaj napisal, ker sem opazil, da jih je mnogo moj korak napačno presojalo. Zato pa rečem, da se motijo oni, ki so ta ali oni odstavek čitali z zadovoljstvom in se hahljali rekoč: pa jih je pičil. Ne, nisem pisal, da bi dajal komu lekcij, ker, pri moji veri, aboten bi bil, če bi mislil, da bi na ta način koga spreobrnil. Namen je bil dober. Da pa se je članek po večini tikal predsedstva OPO, je vzrok ta, ker je po mojem globokem prepričanju tam največ krivde, da ni prišlo in da ne more priti do sodelovanja v tej ali drugi obliki.
Zato sem razočaran, da se kljub mojemu izrečnemu pozivu ni našel nikdo izven OPO, ki bi vsaj nekaj besed izpregovoril, pa magari anonimno, če drugače res ne gre.
Mislil sem molčati, pa je v odgovorih »Poštnega Glasnika« nekaj, kar me draži in zato mi žilica ne da miru, da bi zopet ne vzel peresa v roke, četudi prihaja sedaj čas ko človek rajši brodi po vodi, kakor pa da v zaduhli sobi maltretira svoje možgane.
I.
Kar po pravici povem, da sem z zanimanjem pričakoval, kdo in kakšne odgovore mi bo dal, oziroma kaj se bo iz članka izcimilo. In ko' pride prvi odgovor v P. G., pogledam in vidim, da mi odgovarja moj tovariš izza davnih gimnazijskih let, gospod Jos. Čampa. Dobro, si mislim, ne bo slabo. Čitam njegov uvod in srce mi je kar igralo, ko sem izvedel, kakšen »fejst« fant sem. Kaj bi tajil, da sem podvržen raznim slabostim in da mi zato malo hvale prija. Komu pa ne? Z gnevom v srcu sem potem čital njegovo ginljivo storijo o tistih dveh »bratih«, vem pa še sedaj ne, kako bi jo primerjal z našimi poštarskimi Prilikami.
Jaz vem namreč samo to, da je oče slabotnejšega sina favoriziral in mu dal enake pravice kakor prvorojencu, toda naložil mu
je hkrati tudi enake dolžnosti. Ni mu pa mogel vliti istih talentov in vzeti ni mogel prvorojencu prvorojenstva. Konkretno, brez dol- ; gega nizanja besed bi rekel takole: če so že prišli eni z osnovno šolo, drugi s 3 razredi meščanske ali 4 razredi kake srednje šole v II. kategorijo skupaj z maturanti, je ta razlika vendar ostala in ne bo nikdar popolnoma zabrisana, ker se dan za dnem sama iznova dokumentira. Kdor tega neče priznati, ni iskren in vtika namenoma tudi j drugim lahkovernežem glavo v pesek.
Vse nas je res preživljala domačija in 1 nas tudi bo, kar se pa tiče deležev, so bili ; samo ob realizaciji oporoke navidezno enaki, toda tisti, ki zna umneje gospodariti, tisti, ki je bolj izšolan, ta bo svoj delež, hitreje večal (napredoval etc.). Sicer je pa škoda o tej stvari še nadalje črnilo in papir tratiti, ker je vse jasno kakor beli dan. Nejasno je to samo za onega, ki ga resnica slepi in ki natika sebi, še rajši pa drugim očala s premotnim steklom.
Prijatelj božji, to kar ti pridiguješ, to ni balzam, ki naj bi lečil naše rane, to ni vabilo na sodelovanje, temveč to je napoved popolnega bojkota onih, ki se v organizacijskih zadevah ne pokoravajo tebi in tvojim okoli OPO, to je popolni anatema onih, ki imajo o organizaciji, njeni sestavi, obstoju in namenu druga načela. Tvoja deviza oziroma jedro tvojih izvajanj je, da je treba tolči stanovskega tovariša, ki gleda na organizacije z drugačnimi očmi, ki misli z lastno glavo, in ki ima tudi nekaj hrbtenice, tolči ga povsod in pri vsaki priliki, pa magari tudi potem, ko si se nasrkal vinca, ki ti ga je plačal čudo radodarni nasprotnik.
Ono nevoščljivost oziroma zagrenjenost, ki se je ob izenačenju poštarjev pojavila v maturantskih vrstah, ki pa ima po svojem bistvu korenine prav za prav v nezadovoljnosti zaradi nezadostnih prejemkov in ki bo splahnela, kakor hitro bo rešeno materielno ! vprašanje državnih uslužbencev, razpihujete tako daleč, da prikazujete maturante že kar z noži v rokah.
Primerjati naše gospodarske in socialne ustanove z lipovo senco, je pa jako drzno. Le poglej jih, kako se zatekajo trumoma pod to senco, kako poživljeni odhajajo izpod nje in se zopet pod njo vračajo in pa kako složni so pod njo. Gospodarske in socialne ustanove je rodila živa in nujna potreba. Ta potreba j jih že 11 let vzdržuje in še nič ne kaže, da bi j v doglednem času mogli z njimi likvidirati, i Te ustanove niso lipova senca, temveč sočna j drevesa, katerih sok poživlja in presnavlja ! naše tovariše in njih svojce.
To je resnica, ki se je ni treba sramovati, in ki je tudi zavijati ni treba, ker kriči skoro iz vsake likvidacijske pole in plačilne liste. Sence in soka je dovolj za vse. V senco tega našega drevesa se zatekajo vsi, ki so izmučeni in le redkokdaj ob izrednih prilikah, tudi spočiti agitatorji, ki jim ni ne za senco in ne za sok . . .
II.
To, kar piše g. Čampa o stanovski strokovni organizaciji, se jako lepo čita in tudi jaz vse to podpišem. Saj sem napisal, da je bistvenost naših društev prostovoljnost. Prostovoljnost in disciplina obstojata še tedaj, če ' sem v društvu v opoziciji. Tudi g. Čampa
priznava, da se mora v stanovski organizaciji skleniti častna življenjska pogodba s soljudmi in z okolico. Ali pa to niso morda tisti kompromisi, o katerih sem jaz enostavneje in bolj razumljivo govoril?
Ako pa sem prišel do prepričanja, da s teboj in ljudmi tvojega kova ne morem skleniti dostojne pogodbe, jo sklenem pač z drugimi tovariši in kdo mi more reči, da sem nediscipliniran?! Kje pa stoji zapisano, da je tvoj evangelij pravoveren in da ni apokrifen? Idej, hvala Bogu, ne merimo z merniki in številkami, temveč po globini njih notranje vrednosti, tedaj duhovno.
Gotovo je, da spadamo vsi poštarji v eno rodbino, pa vendar so med nami velike razlike in tisti, ki jih noče popolnoma zabrisati, samo opozarja nanje in jih še veča. Da smo slovenski poštarji silno heterogeni elementi, dokazujejo naše organizacije, naši listi, naši pogovori in ne vem še kaj! Če drugod še ne čutijo heterogenosti, jo bodo slej ali prej občutili in iz nje izvajali konsekvence, ako bo OPO in njih Savez nadaljeval v sedanjem pravcu.
Ideje moreš zabiti v glavo samo slabiču, ne moreš je pa vsiliti zrelemu možu, ki je prehodil več sveta, ki ima več izkustev in širše obzorje in katerega hočeš s svojimi idejami in dejanjem samo pritisniti na nižji nivo in to celo z grobo gesto. To, kar vi zahtevate, to ni nikaka častna pogodba, temveč zahteva popolne kapitulacije, predaja na milna in nemilost. Kdo izmed nas, ki imamo močne karte v rokah, polne adutov, bo šel igrati z vami »berača«, ko- pa lahko igra »Durchmarsch«?!
Zato pa lahko rečem, da ne vidite, ne slišite in ne čutite prav nič, kako gre že 6 let življenje mimo vas, kako se naše vprašanje rešuje mimo vas in proti vam, kako se povsem naravno daje tudi v stroki prednost večii izobrazbi, česar vi nečete priznati. To pa je glavno, kar nas razdvaja. Priznajte stanje, kakršno je, in podali si bomo roke v snravo in si pogledali iskreno v oči.^ Ne bodite zaverovani v en sam odlomek življenja, v eno samo točko našega poštarskega filma, vrzite pogled tudi na svoje tovariše v nasprotnem taboru, skušajte prodreti v njih dušo, pretehtajte njihove vrednote, poglejte njih sliko na celem filmu in vaša ideologija bo potem pretrpela deklinacijo, ki ji ne bo v škodo, temveč dan ji bo pravec, ki bo nam vsem, našim zanamcem in stroki v čast in korist.
Če bomo kdaj po tovariško napravili med seboj mejnike ali pa spojke, kakor že
Ogleite si
bogato zalogo vsakovrstne kuhinjske posode, raznega orodja, strojev in drugega v to stroko spadajočega blaga pri tvrdki
Stanko FšorjanČic,
Ljubljana, Sv. Petra c. 35.
Solidna in točna postrežba!
jih hočete imenovati, ko bomo vzajemno fiksirali naše pravice in dolžnosti, ko se bomo zbirali na skupna rodbinska posvetovanja in sklepanja, takrat šele se bo moglo reči, da smo homogena masa, ker vsaj na zunaj ne bo vidno ono valovanje in trenje, ki je tudi v enotni stanovski organizaciji neizogibno.
V podrobnosti se žalibog ne morem spuščati, ker bi stvar zavzela preveč prostora in zato tudi ne bom razpredal pojma prostovoljno naložene discipline in objavljanja nazorov o tej ali oni stvari, ki se tiče organizacije in stroke. Praksa, ki se izvaja okoli OPO in »Pošt. Glasnika« je taka, da ne da duška onim, ki ne delijo mnenja odbora ali morebiti celo samo nekaterih, pa odločilnih oseb. To je diktatura, fašizem ali kakor že hočete to prakso imenovati, ni pa poštna organizacija po naših pojmih. Pri misli na kooperacijo z ljudmi s tako mentaliteto tudi meni ni posebno toplo pri srcu.
III.
Kar se tiče učnega programa sodobnih srednjih in visokih šol, je vprašanje, o katerem se ne more razpravljati v okviru poštnih strokovnih listov, posebno težko pa se razpravlja o tem z ljudmi, ki teh šol niso prebrodili, ampak so dovršili samo par razredov meščanske šole ali pa so jim peruti obnemogle že pri prvem zaletu na zrelostni piedestal.
Naj nikogar ne motijo razne ankete, ki jih sklicujejo ljudje popolnoma iz drugih razlogov, ne pa zaradi kake krize vzgoje ali zaradi reforme šolstva. Tudi naj nikogar ne moti taka literatura, ki je privlečena za lase, da se napolnijo lačni predali časopisov in da si ljudje zaslužijo večji ali manjši honorar. Več knjig v roke, manj športa, dosti dobro plačanih, od politike in podobnih vplivov prostih profesorjev, pa bodo zopet kmalu prerešetane srednte in visoke šole in padala bo ljulika skozi rešeta, da bo veselje, kakor se je tako nekdaj godilo — kaj ne?
Vsak stan si skuša dandanes razširiti obzorje in ugled s tem, da zahteva od naraščaja tudi čim večjo splošno izobrazbo. Zakaj pa bi se od poštarjev zahtevalo skoro nič, oziroma polovičarstvo? Zakaj pa bi baš pošta morala vnovčevati menice — izpričevala meščanskih šol, obrtnih šol (več poštnih uradnic ima celo oddelek za šivanje perila!), obrtnih nadaljevalnih šol (falirani obrtniški pomočniki) in dvomljive menice raznih brodolomcev, ki so dovršili nekaj gimnazijskih (realčnih) razredov? Če je dovolj in celo preveč inteligence na razpolago, izbirajmo one inteligente, ki imajo najboljša izpričevala. Kje bodo našli drugi svoj kruhek, nas poštarje ne briga.
Tisto, kaj je ta ali oni minister ali kaka druga več ali manj znana korifeja ob tej ali oni priliki, v tem ali drugem namenu ali iz tega ali onega razloga rekla, se ne sme vzeti tako tragično in v naših poštarskih zadevah uporabljati za argument.
Tudi v privatni službi se gledala dobra izpričevala, kolikor seveda ne odločajo drugi momenti, kakor protekcija, rodbinske ali kake druge zveze, včasih celo kaki temni in nemoralni oziri, ki niso s službo v prav nobeni zvezi itd.
Da pa se v šoli ne učimo za življenje, temveč samo za profesorje in za izpričevala, trdi vsak len šolarčdk, misli pa včasih tudi kak dober dijaček. Čudno pa je, da trdi to rudi g. Čampa, ko mu vendar gimnazijska leta kar silijo izpod peresa, in ko tako rad uporablja razne tujke grškega in latinskega izvora.
Postajam že oseben, pa ne morem drugače, ker sva prav za prav samo dva. ki debatirava. Rečem pa še to. Gospod Čampa je svojo šol ko izobrazbo v nekem pravcu izpopolnil in zdi se, da čuti sam na sebi, kako ga je znanje prekvasilo. Zakaj bi pa ne mogel potem doumeti, da je pestra materija, s ka-
tero smo cepili skozi dolga leta v gimnaziji in na fakulteti svoje možgane, njih kapaciteto požlahtnila in jih prekvasila, tako da je njih potenco in dojemljivost pritirala do višine, ki je oni, ki je ostal na četrtini ali pol pota, ne more prgledati. Ravno oni, ki so se hoteli prikopati do spričeval s prepisovanjem, prišepetavanjem in podobnimi manipulacijami, so kmalu odfrčali, niti par gimna-1 zijskih razredov niso mogli dokončati. Da bi pa kdo na tak furtimaški način mogel položiti maturo ali mogel celo na univerzi vegetirati, je popolnoma nemogoče, o čemer je prepričan vsakdo, ki je bil samo enkrat navzoč pri takem izpitu. Če pa kdo dvomi o tem, naj se potrudi k takim izpitom, saj so vsi javni in tudi na deskah je javno nabito, kdo jih bo polagal, kdaj in kje. Te izpite smo , javno polagali pred komisijami profesorjev i in pred občinstvom, ki je bilo včasih celo I mnogoštevilno'. Malo več objektivnosti bi bilo že na mestu. Stvar o mazanju je le preveč debela, da bi človek mogel molče preko nje.
Tudi poglavja o diplomiranih revah ne kaže otvarjati, ker bi si poprej morali ogledati nediplomirane reve, predvsem pa najprej in najbolj nematurirane reve, ki pravijo, da so s prevedbo v II. kategorijo — maturirale.
IV.
Mislim, da slovenski poštarji le nismo tako strašno nesocialni, kakor nas slika g. 1 Čampa. Dolgoletna beda, ki gloje na naših telesih, je v nas res veliko dobrega zamorila in naša čuvstva otopila, vendar ne še tako, da j bi ne videli med nami onih najbednejših, katerim gleda glad že skozi oči in ki jim hoče zadrgniti vrat.
Sicer je pa resnica taka, da v onih plasteh, ! kjer je borba za ono malo kruhka, ki me še drži pri življenju, ni sentimentalnosti, tam ni časa in volje za socialna razmotrivanja in | čustva, tam veljajo le močnejši komolci in čim trše pesti, ki dosežejo svoj cilj, če padejo na čimbolj občutljivo mesto. Socialnost in i podobne lepe besede se slišijo šele na damskih S komitejih in podobnih razstavah, kjer ni več j revščine, temveč revija lepih oblek in lepih besed.
Dokler bomo na standartu, kjer smo, bo regulator življenja naših organizacij materialna plat, vse drugo bomo vzeli v zakup šele potem, ko bomo tudi mi hodili na ankete in občne zbore delniških in podobnih družb, ko bodo tudi naše žene hodile na razstave damskih komitejev in se bodo prevzete socialnosti dale voliti v odbore teh in onih društev.
Dotlej je pa še silno daleč, zato pa imejmo čim več strokovnih organizacij, da bo več funkcij in več zaslužka in več deputacij in več časopisov. Nisem šel še nikdar na pot na račun kakega društva, mislim pa, da stvar ne more biti napačna, ker nekateri imajo kar naprej taka potovanja. Pa tega poglavja najbrž ne bo dobro načenjati prav za nobeno društvo.
Nisem trdil, da je uspeh zasiguran samo majhnim organizacijam in da so velike organizacije obsojene v neuspeh in razpad. Trdil sem samo to, kar še danes trdim, da ima obsežna organizacija zajamčen obstoj samo tedaj, če se ji priključijo ljudje iz notranjega prepričanja in ako je njeno poslovanje tako, da to vero potrjuje. Ako mi pa ta organizacija žaga vejo, na kateri gnezdim, ali pa izpodjeda korenine drevesa, potem se počutim bolje v manjši organizaciji, ki zastopa moje interese, kateri so po moji globoki veri tudi interesi stroke in stanu. Zaradi samega števila članov organizacije vendar ne bom zatajil svojega jaza in zavrgel svojih načel in organizacije, ki si jih je postavila na ščit.
Moja vera je taka, da je mogoče neka tvorba, ki bi obsegala ves poštarski rod, a potem bi taka tvorba morala nuditi večjo orožnost za izživljanje posameznih sinov, kakor jo pa nudi sedanja OPO.
Kako naj bo ta stavba zgrajena in kakšni naj bodo njeni temelji, to mora biti sad sporazumnih načrtov, ker v prisilni jopič se pri zdravi pameti ne damo strpati.
S tem je zame stvar končana. Želim pa, da bi jo zgrabili drugi, in sicer če le mogoče spretneje, tako da bi njih trud imel tudi kake uspehe.
/f. ^ E S’imERNE LJUBLJENE
Velika izbira češkega in angleškega . snkna
j —R—
Sin, domovina kliče 1
Ta klic je pred leti odmeval po deželi, mestih in časopisju.
Med vojno in po vojni, pa tudi sedaj se še vedno sliši poveličevanje mrtvih in laskavo priznavanje živim vojnim udeležencem. Do-čim so mrtvim postavljeni spomeniki, čakajo živi na konkretnejše priznanje od vznešenih j besed.
Dolga je doba desetih let, a še vedno j se razpravlja o tem, ali je vojaška služba dr-I žavna služba. Odločitev pripada državnemu j svetu in v zadnjem času je postala nujna. Iz j odlašanja pa se da sklepati, da mu je težko pristopiti k rešitvi tako važnega vprašanja, a
verjemite, da tudi korak pred strojnice in topovska žrela ni bil lahak. Pojma domovina in država ‘-eveda ne moreta biti identična, v splošnem pa se vendar nekako krijeta. Zato lahko mirno trdim, da je vojaška služba prisilna javna služba, služba domovini s krvjo in eksistenco ter zato državna služba par excellence. Saj bi mi komaj kdo verjel, da so se milijoni pohabljali in morili prostovoljno, recimo takole v privatno razvedrilo.
Na vojni prebiti čas se po dosedanjih zakoniti]' določilih nesporno upošteva le pri stopnjah osnovne plače in pri pokojnini. Za napredovanje po skupinah — tedaj na višje položaje — pa je zakonodajalec prepustil odločitev ministrstvo n različnih strok, ki so se no večini te prav do sedaj tudi posluževala.
Pred kratkim pa se je na žalost ta praksa — ne zakon — izpremenila, in sicer po-največ v škodo onih, ki so prejeli od vojne največ udarcev. Poglejmo torej, kdo je po novi praksi prizadet:
Starejši uslužbenci ne, ker so že davno odslužili število let, predpisanih za minimalne roke, tudi oni tovariši ne, ki so vstopili v aiktivno vojaško službo, samo deloma oni tovariši, ki so na podlagi vštetih let že ponovno napredovali, ženske tovarišice in mlajši uslužbenci, ki se vojne sploh niso udeležili, pa še celo ne.
Ostane torej par letnikov tistih, ki so tvorili takorekoč jedro armad in še od teh ne vsi. Med temi so najbolj prizadeti akademiki in nižji uslužbenci. Prvi, ker jim študijska leta vobče ne štejejo, vojaška leta pa se jim odslej ne priznavajo za napredovanje po skupinah. Drugi iz istega razloga kakor prvi in pa ker imajo med efektivno odsluženimi leti po večini veliko let, ki so jih odslužili kot dnevničarji.
Zaradi nove prakse je mogoče, da je od dveh sošolcev z enako šolsko izobrazbo eden, ki ni bil vojak, na za štiri skupine višjem po-
ložaju od drugega, ki je bil razen smrti deležen vseh drugih vojnih dobrot v polni meri.
Taka očitna razlika pa bi ne bila še tako tragična, če bi drugemu sošolcu uradniku zaradi nove prakse pot do položaja prvega zbog odsluženja minimalnega roka ne bila zaprta daleč preko osmih let. Tako je drugi z dejansko izgubo 6 oziroma 8 let izenačen z mladeniči, starimi 27 let, ki poznajo vojno samo iz knjig.
Dandanes lahko vojaški obveznik celo s sodelovanjem pri Sokolu, kar je prav za prav Šele nekaka priprava za vojaške vežbe, kamoli služba v ognju, za določeno dobo skrajša službo v kadru, za katero more indirektno podaljšati civilno državno službo na ta način, da mu je omogočeno prav za to dobo prej vstopiti v civilno državno službo, ki mu bo seveda štela tudi za napredovanje no skupinah.
Cavalieri, interpret uradniškega zakona, navaja kot motiv za uvedbo minimalnih rokov preprečenje napredovanja za čas, dokler uslužbenec ne doseže primerne strokovne iz- j obrazbe za odnosni položaj.
(Konec prih.)
Osebne vesti.
Postavljeni: za zvan. 3. skup.: Tatjana Kandare in Miroslava Marušič na Ljubljani 1; za služit. 2. skup.: Josip Suhar na Ljubljani 1, Karol Vervega, Ivan Pe-klar, Ivan Hedl in Ivan Soršak na Mariboru 2, Mihaela Košir v Litiji, Ivan Rudolf v Planini pri Rakeku, Albin Štrukelj v Bohinjski Bistrici, Elizabeta Jaklič v Trbovljah 2, Stana Burdian v Zidanem mostu, Ivan Žnidaršič na Ljubljani r, Albert Medic pri 31. t. t. sekciji in Kati Mlejnik v Škofji Loki; za p ogod-bene poštarje:	Kati	Majcenovič v
Radmirju, Franja Vučak v Sv. Pavlu pri Preboldu in Nežika Šilc v Škofljici.
Napredovanja: V 4. skupino [.kategorije: dr. Franc Janžekovič, dr. Ivan Lamut, dr. Joško Lebar, Miroslav Matjašič, Maks Svoboda in dr. Anton Vagaja; v 6. skupino 1. kategorije: Tilen Epich; vi. skupino II, kategorije:	Franc
Ambrožič, Andrej Anžlovar, Karel Avser, Štefan Bele, Brigita Berlan, Miroslav Bernard, Cecilija Bizjak, Anton Boc, Ivana Božič, Adolf Braz, Miroslav Brumat, La-voslav Brus, Janko Cizelj - Allesch, Ivan Cof,, Ivana Čebin, Karel Čeh, Terezija Čik, Franc Čuš, Karel Doberšek, Franja Drakulič, Franc Eiletz, Evgenija Endli-cher, Rudolf Fajdiga, Ludovik Fajgelj, Lu-dovik Florenini, Ferdo Gaspari, Emilija Gašperin, Pavel Glaser, Josip Hodnik, Franc Irgolič, Matilda Jak, Vinko Janežič, Fran Javor, Franc Jurman, Adolf Kaffou, Ante Ka-lokira, Gabrijela Kamenšek, Josio Kladnik, Matko Klavora, Anton Klemenčič, Stanko Knez, Anton Kogoj, Rudolf Kolbezen, Valentin Koman, Ivan Konte, Ivan Korun, Vojteh Koser, Leopold Košenina, Lucijan Kovačič, Karel Kosm, Evgen Križaj, Pavel Kru-lej, Amalija Kuhelj, Antonija Kuhelj, Karel Kumar, Matevž Kumer, Anton Lah, Milan Lah, Franc Lapajne, Hugo Lenassi, Angela Lesjak, Franc Lesjak, Vinko Ločičnik, Otilija Logar, Miha Luznar, Anton Majer, Leopold Markelj, Peter Maroh, Budivoj Masle, Franc Matjan, Matija Meden, Franc Mezek, Josipi-na Milavec, Ivan Mlač, Karel Mlakar, Martin Mlakar, Ivan Napotnik, Robert Olifčič, Ivan Orthaber, Ivan Pavlič, Franc Pavšič, Ignac Pečar, Anton Perko, Mar. Pernat, Ivan Pevec, Lota Pfeifer, Ernest Pipan, Franc Pirc, Ludovik Podgornik, Anton Požeg, Franc Prah, Anton Preinfalk, Karla Prijatelj, Karel Pšeničnik, Vojteh Pučelik, Viljem Puppis, Blaž Rone, Alojzija Rakovec, Zofija Rakovec, Ivan Rebernik, Ljudmila Rek, Ana Ri-bteršič, Justina Rihteršič, Franja Rovšek,
Vinko Ržen, Amalija Sajovic, Ivan Slavec, Iva Smerdu, Anton Smodič, Marija Smolej, Franc Supančič, Ivan Šajina, Josip ŠavriČ, Franc Šemrov, Julij Šetina, Terezija Šibovec, Henrik Šiško, Ana Šmidinger, Ema Šmit, Dragica Šoštarič, Miha Štraus, Miroslav Šubic, Albina Tavčar, Miroslarv Tomažič, Štefanija Tomec, Anton Učakar, Blaž Ukušič, Karel Urbančič, Viktor Vagner, Miroslav Vavpotič, Jernej Vengust, Anton Verč, Josip Verdir, Ana Veselič, Rozalija Vester, Jernej Vidmar, Marija Vindišer, Ludovik Vodopivec, Anton Vujčič, Valentin Zablačan, Jakob Zavodnik, Milan Zemljič, Franja Zinauer, Marija Zirer, Franc Zmazek, Franc Zorec, Marija Zupančič, Ivan Zupanec, Albin Železnik in Vinko Žgur; v 2. s k u p i n o II. kate g o r i j e : Pavla Andres, Marija Arko, Terezija Babkov, Frida Baretto, Marija Bizjak, Justina Blinc, Vekoslav Božič, Ivan Bregant, Alojzija Čeme, Pavla Ciuha, Helena Dekleva, Josip Dvoršak, Ana Fabjančič, Viktor Gela, Alojzij Gezo, Marija Globočnik, Marija Gorjanec, Ema Goderer, Jerica Grizold, Leon Helmich, Lucija Hlebec, Ela Horvat, Ivo Jamnik, Vera Jan, Pavla Jarh, Ana Job, Otilija Kambič, Franja Kastelic, Slava Keluc, Josip Kermek, Dora Keržan, Danica
Kobal, Kristina Kokalj, Antonija Korče, Rajko Koritzky, Marija Korošec, Kristina Kos, Vladimir Koser, Antonija Koželj, Ana Kurent, Marija Kutnar, Albin Leitgeb, Natalija Lingelj, Magda Ločnik, Josipina Makuc, Marija Mauer, Marija Meden, Roza Meglič, Tončka Megušar, Meta Mirnik, Vida Modic, Marija Mohorčič, Olga Moser, Marija Mozetič, Ljudmila Mudrovčič, Bernard Naglič, Elza Novak, Zmago Nusbek, Marija Pakiž, Anton Pavšek, Lidija Pečenko, Ana Pečirer, Hilda Pfefferer, Marija Pigncr, Alojzija Pi-šek, Mara Podboj, Olga Podgornik, Marija Porenta, Marija Posti, Karla Rabič, Pavla Roth, Alojzija Rozman, Marija Sajovic, Terezija Sila, Antonija Simčič, Rafaela Smodič, Franja Stanonik, Štefanija Šifrer, Ana Šigur, Lea Šoti, Janko Šraj, Marija Šraj, Josipina Šu-bert, Mihaela Tavčar, Marija Tori, Ema Triller, Kornelija Ulbl, Pavla Uršič, Ruža Vojsk, Franja Vrtačnik, Pavla Zabukovec, Ana Zorec in Amalija Živko; v 3. s k u p i n o II. kategorije: Ivan Stanič, Miroslav Koch-ler, Ana Pirc, Štefanija Sirks, Karla Videm-šek, Marija Remic, Emilija Babič, Terezija Rudolf, Meta Gostinčar, Iva Krajc, Angela Autrata, Marija Semen, Leonija Lampič, Marija Mrak, Ljudmila Povše, Marija Zor, Albina Taler, Ljudmila Tomazin, Jožica Cson-
ka, Olga Podmenik, Frida Hutman, Mira Šubic, Mara Kocjančič, Ana Burger, Marija Kla-tzer, Marija Petrič, Mara Hočevar, Ana Bernik, Franc Kristan, Leopold Sirnik, Amalija Kalan, Josipina Naglič, Frančiška Oblak, Ivana Košiček,. Pavel Žak, Josipina Glažar, Mira Glinšek, Amalija Pondelak, Ana Vatovec, Marija Lešnik, Anton Sitar, Frančiška Turk, Anton Kroflič, Mara Faganeli, Olga Ropotar, Ivana Krošl, Hedvika Truger, Ana Razlag, Terezija Kenda, Angela Bernik, Ivana Peternel, Valter Šume, Mara Mohorčič, Marija Porenta, Angela Klemenčič, Ana Gorišček, Ana Veselko, Elizabeta Zadolšek, Angela Naprudnik, Ivan Lednik, Ivan Gorečan, Ana Lenko, Marija Kos, Ivana Vindišar, Marija Levstek, Vida Ušeničnik, Antonija Črnjač, Hedvika Kočevar, Matilda Bervar, Ljudmila Štimec, Josip Kamenšek, Mihaela Vidali, Marija Štrukelj, Mara Dular, Valerija Gozdnikar, Mara Grims, Justina Pu-pis, Julija Albrecht, Olga Senica, Marija Lor-ti, Ivanka Grad, Vera Plehan in Marija Kališnik; v 4. skupino II. kategorije: Marija Praznik, Franjo Kolar, Viktor Škvarč, Roza Smerdu, Ljudmila Sbil, Janez Gselman, Kazimir Stupar, Ivan Poharc, Zdenka Vehovar, Ivan Voljč, Vera Urbančič, Rozamila Lutman, Mara Hafner, Mara Pengal, Ljubica Fajdiga in Janko Kavčič; v 1. s k u p i n o III. kategorije: Josipina Roggi, Ivan Bezlaj in Vencel Stanislav; v 2. skupino III. kategorije: Fortunat Tihle, Franc Kranjc, Josip Rataj, Josip Puntar, Ivan Vrančič, Filip Zablatnik, Robert Cigler, Ludovik Parkelj in Matko Kucler; v 3. skupino III. kategorije: Pija Valant, Mira Kurbus, Ljudmila Schsveiger, Marija Korošec, Lavra Bras, Pavla Peterman, Edo Vujčič in Geza Beer.
V 1. skupino zvaničnikov: Karel Mesec, Anton Češarek, Josip Brili, Alojz Lapornik, Ivan Lončar, Jakob Potočnik, Simon Golinar, Ivan Ravljen, Simon Prešeren, Franc Krajnc, Martin Bezjak, Franc Polanc, Franc Kanc jan in Alojz Praprotnik; v 2. skupino zvaničnikov: Anton Kozinc, Anton Kavčič, Franc Darovič, Josip Penič, Bogoljub Bobbera, Kristijan Untervve-ger, Peter Štruc, Jakob Pintar, Peter Jermol, Martin Draksler, Karel Lašič, Ivan Petauer, Franc Uršič, Josip Gaberc, Jakob Skodič, Viktor Lotrič, Albert Kos, Ivan Arhar, Franc Cjuha, Josip Šparovec, Franc Prek, Aleksander Januš, Ivan Podrgajs, Mirko- Oblak, Josip Weiss, Ivan Šnajder, Josip Roškar, Josip Fa-lout, Josip Geiser, Alojzij Štine, Matevž Lovrenčič, Josip Mlakar, Franc Mohorčič, Franc Pušnik, Franc Gombocz, Franc Kaluža, Ma-! tej Babnik, Anton Zaviršek, Marija Velepič, Aleksander Lazarevič in Josip Maherl; v 1. skupino služiteljev Anton Bačnik.
Premeščeni: pb. ur. II/3 Marija Šraj iz Lesc na Ljubljano 1, Janko- Šraj iz Bohinjske Bistrice v Lesce in Franja Kapus iz Radovljice v Mojstrano; zvan. 3. skup. Ana Blasin z Maribora 1 na Maribor 2; sluz. 2. skup. Matija Škrobar iz Gornje Radgone v Pragersko, Marija Inglič iz Žirov v Sv. Jurij ob juž. žel., Erna Stergar iz Litije na Ljubljano 2, Jerolim Crljenko z direkcije v Split, Ivan Osredkar z Ljubljane 1 v Pragersko, Josipina Jereb z Maribora 2 na Maribor 1 in Josip Korošec z direkcije na Ljubljano 1.
Upokojeni: pb. ur. II/2 Pekla Jašovec in Pavla Nachtigal, pb. ur. II/3 Marija Cvar in zvan. 1. skup. Marko Gutman, vsi na Ljubljani 1.
Poroke: pb. ur. II/4 Ivanka Grad v Gra-j hovcu se je poročila z učiteljem Ivanom Glo-; bokarjem, pb ur. II/3 Kazimir Stupar z pb. j ur. III 3 Nežiko Anderlič, sluz. 2. skup. Ma-! rija Perovšek v Starem trgu p. Rakeku z žand. podnar. Karlom Arkom in pog. pošt. Albina Arko v Borovnici z uradnikom Rajkom Ramovšem,
Prestanek službe: shiž. 2. skup. Leopold Ham v Boh. Bistrici in pog. pošt. Josipina Kresnik v Radmirju sta se odpovedala poštni službi, pb. ur. II/j Mariji Ferjančičevi v Zidanem mostu je radi bolezni prestala služba.
Izpite za vodstvo pogodbenih pošt so napravile: Josipina Levstek, Anica Bombek, Ana Divjak, Angela Pibernik, Marija Berdajs, Antonija Poje in Kati Jerneje.
To in ono.
Pomorska pošta New York — Hamburg. Dne 22. decembra 1929 je priplula iz
New Yorka v Hamburg kakor prvi parnik United States Lines »George Washington«. : Ta parnik je imel najmočnejšo pošto iz New Vorka v Evropo, kakršna je bila odpravljena | kar posluje ameriškonemška pomorska pošta. Na parniku ni bilo nič manj ko 26.532 poštnih vreč. Od teh je bilo 10.357 vreč pisemske pošte in 16.175 vreč paketne pošte. Službo je imelo 7 uradnikov (4 nemški in 3 ameriški). V pisemskih vrečah je bilo 34.781 priporočenih pisem. 432 vreč je bilo navadne pisemske pošte, 18 vreč pa tiskovin. Nepo- | srednih vreč je bilo oddanih 9907.
Ponudbe za reorganizacijo rumunskega
telefonskega omrežja. Cela vrsta velikih podjetij je ponudila rumunskemu prometnemu ministrstvu zboljšavo rumunskega telefonskega omrežja. Tako na pr. je ponudila nemška Allgemeine Elektrizitatsgesellschaft, da napravi kablove napeljave in postavi v večjih mestih avtomatične telefonske centrale. Angleško-francosko-švedska skupina pod vodstvom znane švedske tvornice za telefonske aparate Ericson je ponudila, da prevzame rumunsko telefonsko upravo v zaseben obrat. Snuje se družba, katere bi se država udeležila s 60 odstotki akcij.
	Ljubljana	Poljanska c. 60 M. Zupančič splošno modno krojaštvo se priporoča za vsa v stroko spadajoča dela po najnovejšem kroju in najnižjih cenah. — Krasna izbira najnovejših vzorcev angleškega in češkega blaga.	Drž. nameščenci na obroke.	24—18	Stalna razstava umetniških slik in velika izbira okvirjev A. Kos, Ljubljana, Mestni trg 25 nasproti magistrata 10—6
Schneider & Verovšek Trgovina z železnino na drobno in debelo. Največja zaloga strojev in orodja za poljedelstvo in industrijo kakor tudi bogata izbera vsakovrstne kuhinjske posode in vsega v — železninarsko stroko spadajočega blaga. —	— Ljubljana, Dunajsa cesta 16	? vo		
	Eksportna hiša Luna MARIBOR, Aleksandrova cesta 19. Lastni izdelek pletenin i. t. d. Damske in otroške obleke, jopice, puloverji, vse vrste nogavic, razen tega vse galanterijsko in kratko blago po najnižjih cenah.	Poštni in sploh vsi državni nastavljene! 5o/0 popusta 24—17	VELETRGOVINA	12-11 A. ŠARABON V LJUBLJANI priporoča špecerijsko blago, raznovrstno žganje, moko in deželne pridelke. — Raznovrstno rudninsko vodo.
		
		
Veliko zalogo manufakturnega blaga za moške in ženske v zadnjih novostih ima vedno na zalogi po solidnih in konkurenčnih cenah tvrdka R. MIKLAUC „PRI ŠKOFU", LJUBLJANA LINGARJEVA-MEDARSKA-ULICA IN PRED ŠKOFIJO ŠT. 3 15 4		
	Za dame in gospode! Modni vzorci na izbiro. Izdeluje točno in po meri in solidni ceni. Se priporoča	6-5 Krajec Ivan, PredPnilamil	Kupujte pri tvrdkah, ki inserirajo v našem listu!
	Tvornica dežnikov L. MIKUŠ Ljubljana, Hestni trg 15 priporoča svojo bogato z a -logo d e ž n i k o v in sprehajalnih palic.	24—10	THE REX €0. LMA, GRADIŠČE 10. - ZAGREB, SAJMIŠTE 56. Telef. 268 interurb. Ustanovljeno 1906 Spedlalna trgovina prvovrstnih pisalnih in kopirnih strojev, razmnoževalnih aparatov in raznovrstnih pisarniških potrebščin. 12-5 Pisalni stvoil na obroke.
		
R. Willmaiin strojno podjetje Ljubljana, Slomškova 3 Izdeluje različne vrste strojev za lesno industrijo, transmisijske naprave, tovorna dvigala vseh vrst, rebraste cevi iz kovanega železa, prevzema projektiranje in opremo različnih mehaničnih naprav ter izvršuje vsa v strojno stroko spadajoča dela in popravila točno, 3-3	solidno in po možnosti najhitreje.	Laneno olie, firnež, emajlne in ostale lake, oljnate barve in vse v stroko spadajoče blago, kupite dobro, solidno in po zmernih cenah pri HED1Ć-Z9NKL, d. z o z. tov« olja, firneža. laka in barv Ljtihfljana-MedvocJe, lastnik Franjo Medič. 24-io	Podružnica Maribor -- Nov! Sad.	
Hodna manufakturna trgovina
Fabiani & Jurjevec
LJUBLJANA. Stritarjeva ulica 5.
Priporoča se pri nabavi blaga za obleke. Prodaja na obroke potom Gospodarske zadruge postnih nameščencev.
Cene zmerne! Poatretba točna
In eolidna!	24—9
Izdelovanje damske in moške konfekcije
Prodaja damske, moške in deške
konfekcije
na debelo in drobno
Prvovrstno
izvrševanje
pomeri.
Ljubljana, Prešernova ulica 9.
/'a konzorcij poštnih organizacij v Ljubljani izdaja Martin Gruden v Ljubljani. Ček. konto 11.631. — Urejuje Tilen Epich v Ljubljani. — Rokopise je poSiljati uredništvu lista „Poštar“ v Ljubljani; reklamacije, oglase itd pa na upravo lista v Ljubljani Sv Jakoba trg 2. — Tiskarna .Slovenija" v
Ljubljani. Predstavnik za tiskarno Albert Kolman, Celovška cesta 61.