Junaški deseterci. Paša. V turški Bosni gospodar je paša, dedec star in grd kot pesoglavec: glava — čeber mu čepi na vratu, brado — kozel mu jo je posodil, nos mu — kumara je dozorela, usta — prepad s skalami obstražen, «Jči — vrag reìi se v njih peklenski, v turbanu zavito svetlo plešo, a po njej izprehajajo uši se. Ln udari paša s sablo k steni, pride sluga, tinto mu prinese in pero in tanek list papirja. In široko sede paša k mizi, gleda Crno, piše grozno pismo, piše pismo kralju v Črno goro: »Črni gjavro, jaz sem paša Bosne, vi ste krti luknje črnogorske, hajdi, pošlji dvanajst mi krtic brž — dvanajst deklic mladih in najlepših, jih okiti s cvetjem vaše gore, da poklonit pridejo se meni. Če ne bo jih v sedmih dnevih k meni, pridem z vojsko na krtine vaše, kakor bolhe v postelji potrem vas, kakor z metlo vas pometem v morje." Pride pismo, Nikola ga bere, gleda, bere — komaj smeh vzdržuje : „Hajdi vkupaj, Črnogorci moji, hajdi vkupaj, hajdi — strah je tukaj!" Črnogorci se zberó junaki, temna vsa so cela jim junaška, a vesela srca jim junaška. Gre kralj sivi, gre smeje, počasi. Strah? Na licu njemu ni ga znati! Bere pismo, komaj smeh vzdržuje, čujejo junaki — smeh jih lomi, bijejo se po kolenih jakih, pa reko vladarju, da naj piše: „Piši jarcu šepastemu v Bosno: Črnogorski krti so — volkovi, leviuje — krtice črnogorske! Kje zahtevaš ti, bedak neumni, ki rediš od bosanskih se češpelj, z naših gor svobodnih cvelk in deklici Ali kdaj smo plačevali davek? Tebi, paša svetli, pošljemo ga : z brd visokih naših trde skale za devic dvanajst, o, silni paša dvanajst svinjskih repov presušenih, 50 da odičiš si svoj turban z njimi. Pridi sam po davek, če ti drago! Črna'gora, veš, je vsa pokrita s turškimi črepinjami in kostmi, če ti ljubo, pridi jih pogledat, kmalu zrl boš i svojo na kolu!" Bral je pismo turški paša v Bosni, bral je pismo in debelo gledal in sporočil je vezirjem svojim : i ^— „Oj, vezirji, oj, junaki čvrsti, le shranite v kašče svetle sablje in za hrame risanice puške, obdelujte vrte, sadovnjake, da rodijo češplje vam debele, in ko z njimi se tako zredite, da ne pride črnogorska sablja vam do živa, ne njihova puška, do srca vam, takrat, oj, junaki, hojdi gremo nad podgane v goro!" Mati in Stara majka, sama zapuščena, čakala je v koči sina z vojne, čakala ga komaj je sirota, kruha služiti ni mogla sama. „Mine vojna, sin se mi povrne, s pridno roko spet živil bo mene." sin. Mine vojna, sin domov se vrne: desna roka gnije na bojišču; če meso so vrani okljuvali, bela kost pač vkratkem bo sprhnela. „Tak se vračaš, sinko, k majki svoji?" „„Dvoje rok je meni Bog ustvaril, dvoje mater — vsaki roko eno. Domovini dal sem roko desno, zate, mati, sem prihranil levo."" Junak. Došlo pismo belo majki sivi, v pismu vest o sinu je z bojišča : „Jevrosima, moja majka siva, nič ne skrbi, dobro tu je sinu, ranjen sem, a rane se celijo, kmalu se iz bolnice ti vrnem in veselo, majka, te pozdravim." Čita pismo Jevrosima majka, čita pismo, čudno ji pri srcu: ali je bridkost, da sin je ranjen, ali je sladkost, da sin junak je. Sklene majka, da obišče sina. Speče črne hlebe tri za pot si, speče sinu tri kolače bele, splete mu dve volni nogavici — sin jih vedno je posebno ljubil. Vstane rano v gori majka z doma, kakor srna pomlajena speje, hodi, hodi, dolge dneve hodi in čez teden dni dospeje k sinu. Sede k zglavju trudna mati k sinu, srce ji je polno, bogve česa, pogovarja se z ediucem svojim, vzame iz koška tri pogače bele in iz nedrij nogavice volne, rjuho odgrne, da obuje sina — sinu gog v sredini stegen manjka. Gleda mati sina — on smehlja se. Skloni se in ga poljubi v lice: „Pisal si; zdaj, sinko, te razumem!" Cvetko Gorjančev. □E dE 30 ANTONIJA üRMKOVA: Naš mali Rudo. i poznate našega tnalega Ruda? Ne!? — Poslušajte, jaz vam ga opišem! Majhen je tako, da mu še nekaj manjka, dokler ne doseže meter visokosti; debel pa je tudi kot dobro nabasan štrukelj. Govori pa vse brez soglasnikov r, s in ž. Za r rabi 1, za c in ž pa s. Moško stopa — roke v žepu, glavo pokonci. Pa ni čuda! Kaj mislite, da je naš Rudo kar tak navaden fantiček? O, kako se motite! Malo ga je v hlačicah, a vendar je bil že daleč, daleč po svetu. Gotovo je, da vi — ki me tako debelo gledate in se vam tako neverjetno zdi, da bi tak možiček že potoval po svetu —- niste bili in še dolgo ne boste, kjer je on že bil — na cesarskem Dunaju! Aha, klobuk z glave pa poklon pred takim imenitnim možičkom! — Povedati pa vam moram sedaj, kako in zakaj je potoval ta naš Rudo tako daleč po svetu. Imeli so pri hiši črnega mačka; dokler je bil majhen, je bil srčkan, kot so srčkane vse male živalce, a pozneje se je predrugačil. Nagajati si ni dal nikoli, precej je postal hud in popraskal je vsakogar, ki mu je bil v bližini. Nekega dne je bil posebno razdražen. Sedel je v kotu in grdo gledal vsakega, ki se mu je približal. Ugibali so, kaj mu je. Eni so rekli, da je bolan, drugi pa so pripovedovali, da ga je ugriznil sosedov pes, ki je pred dnevi stekel. Naj je bil maček stekel ali ne, grdo je gledal, da je bilo kaj. Naš Rudo je tudi resno opazoval malčka in ga je hotel pogladiti. O, da ne bi nikdar storil tega! Ugriznil ga je maček in popraskal do krvi! Jokaje je zbežal k mami. Ta mu je umila rano in obvezala; a da ugotovi, da ni nič hudega, ga je odvedla k zdravniku. Povedala je, kako je bilo in rekla je tudi, da ljudje pravijo, da je stekel pes ugriznil 3* mačka. Zdravnik je odredil vse potrebno; mačka je ulovil konjederec, Rudo pa je moral na Dunaj v Pasteurjev zavod, kjer zdravijo od steklih živali ujedene ljudi. Hudo je bilo mamici, ko se je morala ločiti od svojega malega, ki mu pa ni bilo nič hudega. Nasprotno, prav vesel je bil, ko so mu pravili, da se pelje daleč, daleč z vlakom. Odredili so pa tako, da ga spremi oče njegov. Tako je odpotoval. Dolga pot do Dunaja ni našega Ruda prav nič utrudila, saj je po več ur spal trdno, kakor da bi bil doma v svoji posteljici. Ko je pa bedel, je vedno gledal skozi okno in povpraševal sedaj to, sedaj ono, tako da mu je oče komaj odgovarjal. Srečno sta se privozila do Dunaja. Tja prišedši so ju precej odvedli v Pasteur jev zavod, kjer so malemu brizgali pod kožo zdravilo proti pasji steklini. Dobro se mu je godilo tam, zdravniki so ga imeli radi; brez strahu je govoril z njimi — razumel ga seveda ni nihče, ker je govoril slovensko. Tudi ga je oče odvedel večkrat po mestu in v živalskem vrtu v Schönbrunnu je bil tudi. Cez 14 dni se je vrnil živ in zdrav v veliko veselje mamici in vsem, ki so ga poznali. Vprašala sem ga: »No, Rudo, kako je bilo na Dunaju?« »O, lepo, lepo, plav lepo!« je odgovoril. »Pa kaj si videl tam, povej nam, povej!« »Slona, kace, pa še dluge živali.« »Slona?! — Jojmine, kakšen je pa bil?« »Velik, velik, šrn, šrn,« in raztegnil je roke, kolikor je mogel. »No, in kaj še poveš z Dunaja?« Tedaj se je mogočno razkoračil in pričel: »Eins, swei, dlei, viele, fiinfe, .sechse, siebene, achte, neune, šene!« Oloboko je«, vzdihnil, kakor hi odložil velikansko breme in dodal: »Snam, snam, dosti leci snam s Dunaja!« Pa recite sedaj, ali ni naš Rudo res imeniten možiček?! Ob zori. Šumele so lipe ob zori, poljana je rosna blestela. Skrivnostna, v ienčice zavita pod oknom je vila zapela: Na vranca je sedel in z mečem razganjat polnočne mrakove, bežali so jezni čez polje in skrili se v črne gozdove. „Hej, vstani iz nočnega spanja, Pa prišlo je solnce dobrotno na naše prostrane ravnice in dolgo s prijaznim očesom sirotam je gledalo v lice. ti vitez svetlobe in dneva! Oblaki nam skrijejo solnce, a kdo naj sirote ogreva ?" Božidar Borko. □ D □ □ CVETINOMIRSKI : Lovci. ^V^^P^sTN. tali so pri oknu in gledali venkaj na zasnežena polja in holme za vasjo. Marlenka je venomer dihala v steklo, da je postajalo čisto motno, pa ga ie zopet brisala s svojo ozko, belo dlanjo, če ie hotela ustreči mlajšemu bratu Konradu. Zalka pa je narisala na motnem steklu zdajpazdai s spretnim prstom velik križ ali svoje ime — kar ji ie prišlo pač na um; vse njene risbe pa ie neusmiljeno pokončavala nestrpna roka Konra-dova, ki ni trpela prav nobenega madeža na oknu. »Jaz natanko razločim zajčje stopinje tam-le na bregu pod Golobiickom«, ie povedala Marlenka, vesela, da je sploh kai povedala ter tako pretrgala molk v sobi; pri tem je dihnila zopet v steklo in držala maina rdeča ustna široko < odprta. Konrad ji je naglo zakril odprta usta z dlanjo in je veselo kriknil: »Na. pa daj še, če moreš ... kar dihaj še v steklo ... No, ali nočeš?« Marlenka je hotela nekaj odgovoriti, ali Konrad je krepko tiščal dlan na njenih ustih. »No ... dihaj še v steklo ...« Nenadoma pa.je izpustil roko in skremžil svoj beli obrazek: »Ti, Marlenka. grizla pa ne boš več . . .ne pustim tega . . .« In pričel je ogledovati dlan. »Kakor pes si!« je karal sestro. »Glej, kako globoko se poznajo tukaj v mesu tvoji zobje . . .« »Imam ostre, kaj!« se je ozrla Marlenka smehljaje nanj. »Boš vedel, kaj se pravi zatiskati ženskam usta . . .« »Le čakaj me!« ji je grozil Konrad, v srcu pa ji je že davno vse odpustil. Zalka je v tem hipoma veselo plosknila: »Zajca vidim . . . proti Golobijeku teče, po bregu navzgor . . . Po-glejta, hitro U »Saj res!« sta kukala v tem trenutku že obadva, Marlenka in Konrad z Zalko vred skozi okno in postala zopet dobra prijatelja. »Kako je velik!« se je čudila Marlenka. »In lep pa nagel — kaj ne?« ga je hvalila z rahlim smehljajem na licih Zalka. »Kmalu bo na vrhu Golobijeka, pa ga ne bomo več gledali. Florjarjpvo podrto zidanico bo kar preskočil, če se bo močno zaletel,«, je prerokoval Konrad. »Je že blizu Golufove kapele . . .« »Kakor blisk — tako je uren,« je menila Zalka. ,»Če bi bila jaz taj^o urna, bi letela kar v nebesa, na vrli Kuma pa gotovo . . .« Marlenka je globoko zasopla: .»Zdaj — je že na oni strani Golobijeka . . . škoda . . . Jaz bi ga vedno lahko gledala. Bogvedi, kam bo tekel naprej? Morda obišče i Tin č- »i 54 takovo kočo aH pà starega Škofa . , - to bi ga Tinček napodil s krampom ali' cèpinom. da bi bilta vćselje . . .« »Stari Škof bi ga pà ustrelil, potem pa pohrustal: liatn, ham! — kakor sam pravi . . .« ie razlagal Konrad. »Sài ni zajec dober za jed.« se ie protivila Zalka. Konrad je široko odprl oči: »Pa še kako dober je! Naš stric Andrej, ki je lovec, mi je sam povedal. da je najrajši divje zajce ... Pa bos potem ti. Zalka. pravila, da ni žajec za jed?« »No, pai naj bo, naj obvelja tudi tvoja enkrat!« se je s težkim srcem vdala Zalka. »Zopet en zajec!« je v tem hipu z drhtečim glasom naznanila Mar-ienka. Zalka in Konrad sta naglo pogledala: *Ni ne zajec, saj le pes je . . . Ali slišiš, kako hudo laja? . . . Zdaj šledi zajcu.--Hoj, kaj pa je to? Marlenka, ali vidiš? . . . Lovci gredo gor po bregu, raviio iz hoste so prišli . . . tudi stric Andrej je tam . . . ga poznam po kamfžoii, pa puško ima preko rame tako malomarno obešeno kakor kakšno motiko. Troje jih je. troje lovcev . . . še dva psa tečeta zadaj za njimi . . .« Oledali so napeto skozi okno; lovci so gazili sneg do kolen, težko so hodili po strmem bregu navzgor proti Golobijeku; svetle puške so prijetno bingljale ž ramen, psi so lajali in cvilili. »Da bi stric Andrej vsaj kaj ustrelil!« je želel Konrad. »Jaz mu privoščim vse zajce, ker jih ima tako rad pečene pred seboj na mizi.« Lovci so dospeli na vrh Golobijeka in so čakali nekoliko časa; psi so Utonili na ono stran grička — lajanje je za hip zamrlo, a se nenadoma zopet oglasilo in se večalo. Kmalu nato je zagrmel strel, za njim takoj spet diugi., >Ze streljajo zajca! . . .« je spreletelo Zalko in oprijela se je zidu. »Meni se zajec ravno tako smili kakor človek. Če bi mene kdo ustrelil, bi ne bila vesela; zato tudi zajcu ne privoščim smrti.« »Zajec pa nima pameti!« jo je poučeval Konrad. Pok. pok! — je zadonelo zopet zaporedoma na hribčku; nato so izginili lovci na ono stran, in pasje lajanje je utihnilo v daljavi. »Meni se zdi, da je stric Andrej streljal,« je rekla Marlenka. «'11 tudi zadel!« je pridejal še Konrad. — Do mraka so gledali zamišljeno venkaj na pobeljene zimske pokrajine; pod noč pa jih je nenadoma zdramil težak ropot zunaj v veži. Hiteli so od okna in iz sobe. V veži ie stalo s psmi troje lovcev, stric Andrej med njimi, v roki velikega, ustreljenega zajca; otepali so si z visokih škornjev sneg. »Me, Mara. kje pa tičiš?« je klical stric Andrej mater, ki je prišla kmalu nato iz kuhinje. »Stopi dol v klet po polič vina — sem presneto truden in žejen seveda tudi.« »Koj dobite!« — Lovci so šli težkih korakov v sobo, odložili puške in posedli okrog mize. Otroci pa so se gnetli okrog strica Andreja in ga vlekli za gorko, kosmato kamižolo. —■»i 55 i -> »Oh. stric Andrej! Ali je vaš ta zajec? Ali ste ga vi ustrelili?« je iz-praševal Konrad m dvignil ustreljenega zajca za dolga ušesa. »Jaz sem ga ustrelil, Konrad, jaz . . .« se je smehljaje pobahal stric Andrei in si zavihal košate brke noter do rdečih ušes. »Ti si ustrelil zajca, Andrej, jaz bi bil pa kmalu ustrelil srno«, mu je dejal eden izmed lovcev, brkati in kosmati Motah, in položil natežko svoje velike medvedje roke predse na mizo. Stric Andrej ie pokimal: »Santu obstrelii si srno. Motali . . . Bogvedi. kam je zbežala; jaz mislim, da na hribe, v Jatno . . . Jutri jo gremo poiskat, kajne? . . . Nekaj časa bomo imeli krvavo sled pred seboj, zato bo lov prav lahek . . .« »Sli bi že danes, če bi ne bilo te noči čisto pred nosom,« je menil z votlim, zateglim glasom Motali. V tem se je vrnila iz kleti mati s poličem vina, ki ga je postavila pred lovce na mizo. »Kar pijte! Vem, da vas je dolga hoja močno užejala! . . .« • Ampak lov se je danes bolj slabo obnesel,« se je jezil stric Andrej i 1 ri Pil v krepkih, hlastnih požirkih iz trebušnatega poliča. »Kaj se iioče!« si je uprla mati roke ob bok. »Enega zajca ste pa le Prinesli s seboj.« >Pa kako težak je . . . glej, mama!« ji je pomolil Konrad zajca pred oči in se delal, kakor da ga prav težko drži v rokah. »No, verjamem . . .« se je nasmehnila mati. Konrad je sedel na klop in si položil mrtvega zajca na kolena. »Kako mehko dlako ima!« ga je božala Marlenka po hrbtu navzgor do glave, do dolgih uhljev. »Zdaj ne more nič več misliti, kako bi tekel; ravno v srce ga je zadela krogla. Zato tudi gleda tako žalostno in debelo!« se je smilil Zalki. Sti 'ic Andrej se je globoko odkašljal: »Konrad. Ie dobro ziblji zajca, da bo zaspal še bolj sladko kakor že spi • • . ti presneti kerlc . . . tako drži to ubito živad v naročju kakor majhnega otroka.--Mara, pit pojdi! Polič bo kmalu prazen, pa boš morala iti spet po drugega.« Mati je prisedla k mizi, lovci so pili, Konrad in Marlenka pa sta gladila zajca po mehki dlaki . . . 1 o so bili lovci: Za mizo so sedeli mrkih oči, v visokih škornjih, v težkih kožuhih, kučme globoko do čel; bili so lovci to: puške so počivale v kotu, počivali so pod mizo psi, polič na mizi pa ni počival in je krožil veličastno od ust do ust; tekom časa se je stricu Andreju jezik počasi popolnoma razvozi jal, in pričel je pripovedovati razne zanimive lovske zgodbe, vsi drugi pa so ga verno poslušali . . . STRIC TINE: Čitati — dobro, poizkusiti — bolje! (Dalje.) 5. Plesalec na vrvi. do je že videl glumača, ki pleše visoko gori v zraku po napeti vrvi varno, kot bi hodil po trdih tleh? Prav res! Pa ne samo to. Še dedca si naprti, pa ga nese preko ulice z ene strani na drugo. In samokolnico vozi pred seboj in počenja še druge budalosti. Seveda na vrvi! Ne svetujem vam, da bi poizkušali to umetnost. Posebno ne visoko od tal ! Cela noga je boljša od zlomljene. Za zabavo si pa lahko naredite možica, ki bo plesal po vrvi namesto vas. Vzemite prilično 15 cm dolg kos lesa in ga izrezljajte v podobi možica — če znate! Posebno vam priporočam v ta namen suho lipovino aii vrbovino, ki je prav lahka in mehka. Če vam naredi sestrica za možica obleko, tu i prav. Na vsaK način potrebno pa to ni. Tam, kjer bi moral imeti možic škornje, mu nataknite zamašek iz probkovine tako, da gleda konec prisiljenega lesa skozi njega. Sedaj zataknite v zamašek še dvoje vilic, kakor vidite na 10 sliki, in možic je pripravljen za svoj vzvišeni poklic. Treba je samo, da napnete preko sobe primerno vrvco in postavite možica z nogama na njo. V ravnotežju se obdrži kar sam. Lahko ga izpustite. Tudi se zapelje po vrvci dalje, če jo držite poševno napeto. Že prej sem omenil, da je možic lahko oblečen. Kdor se upa, naj naredi možica, ki stoji na eni nogi. Namesto vilic mu damo \ roke navzdol zakrivljeno žico, ki nosi na obeh koncih kroglico gline. Žica pa mora biti v rokah pritrjena toliko, da se ne more sukati. Pripominjam, da morata biti Slika io. kroglici nižje od stopala one noge, ki možic stoji na njej (si. 11.). Ko sem vam pripovedoval o možicu vsta-jaču, sem omenil težišče. Ono je sicer vzrok, da se često kaj prevrne, kar bi naj slalo pokonci. V našem poizkusu pa pomaga, da stoji plesalec na tanki vrvci. Zakaj? Možic je iz lahke tvarine. Ko zapičimo v zamašek vilice, se pomakne težišče globoko proti ročajema tako, da je pod točko, ki je v njej podprt plesalec. Če nagnemo mož ca na stran, smo pomaknili s tem težišče višje. Rekel sem vam pa, da hoče biti težišče vedno na najnižjem mestu. Zato zavrti možica nazaj in ga drži na vrvci v ravnotežju. Prav tako je z možicem, ki smo mu dali v roke žico s kroglicama. Zato morata biti kroglici iz kake težke snovi in pritrjeni precej globoko pod podporno točko. 6. Tehtnica. Mera in vaga v nebesa pomaga, pravi narodno reklo. Zato bi vas rad seznanil z merjenjem in s tehtanjem. Zato vam zdajpazdaj govorim o centimetrih in zato vam danes popišem tehtnico, ki bo tako natančna, da bo visoko nadkrilila vse mostne, mesarske, kramarske in druge tehtnice. Ampak posluh, pa odprto glavo in spretnost v dlani ! Tehtnici najprej stojalo. Če imate na razpolago oster nož in kakršnokoli žago, izdelajte stojalo iz lesa. Poiščite kje kos 2 do 3 cm debele deske in jo prirežite tako, da dobite prilično 15 cm dolg in prav tako širok podstavek. Zatem vzemite drugo deščico, ki bodi n. pr. 2 cm debela, 4 cm široka in 25 do 30 cm dolga. Vanjo zažagajte 1 cm široko in 15 cm dolgo režo, pa jo pritrdite s celim koncem sredi podstavka. Na vsako ročico zgornjega konca pribijte še z majhnimi žrebljiči po 1 cm širok in dolg košček ploščevine, ki vam jo drage volje da vsak klepar. Pa imamo stojalo za tehtnico (si. 12). Kdor se ne upa zgraditi takega stojala, ta uporabi namesto njega navadno steklenico zelenko, ki je bila v njej slatina. In sedaj prečko. Odrežite od probkovega za maška tri po 1 cm debela kolesca, pa jih nataknite na veliko pletilko. Prvo bodi na sredi, drugi dve pa na vsakem koncu pletilke. V srednje kolesce zapičite nato na vsako stran pletilke po eno šivanko s konico navzdol, da gledata konici prilično pol Slika il. Slika 12. centimetra iz spodnje zamaškove ploskve. V skončna zamaška zabodite po eno šivanko, pa tako, da se vidi spodaj kakih 6 mm dolg kos šivanke z ušescem. V srednje kolesce zabodite še drugo ple-tilko, ki služi namesto jezička in za uravnavanje tehtnice. Prečka je pripravljena (si. 13). Skledice izrežite kar iz lepenke. Popolnoma enaki morata biti, pa izrezani iz istega kosa, da je njih teža kolikor moči enaka. Vsako skledico obesite najprej na tri konce tankega sukanca, ki jih na določenem mestu zvežete. En kos sukanca bodi toliko daljši, da se da vpeljati v šivankino ušesce koncem prečke, kjer ga privežite. Položite prečko na stojalo. Ne! Na mesti, kjer se morata dotikati konici srednjih dveh šivank ploščevinastih koscev, postavite še prej žrebljič in rahlo udarite s kladivom po njem. Na plo-ščevini se pokaže plitva jamica. A ne naredite mi luknje! Sedaj položite prečko na stojalo, in tehtnica je gotova (si. 14). Pripominjam pa, da morate srednji zamašek premikati toliko časa, da je prečka popolnoma v ravnotežju. Čimbolj je občutljiva tehtnica, temveč časa se ne umiri prečka, če ste jo potisnili iz ravnotežja. Občutljivost uravnate lahko s pokončno pletilko. Najobčutljivejša je tehtnica, če je spodnji del pletilke prav malo daljši od zgornjega. Če pomaknemo pletilko navzdol, smo s teir. tehtnici pomanjšali občutljivost. Prečka se kmalu umiri. Ali veste, zakaj? No, pa razmišljajte nekoliko o težišču! Zato tudi ne sme biti zgornji konec pletilke daljši od spodnjega. Sicer bi se prekopicnila prečka na drugo stran. Kdor ni naredil lesenega stojala, ta naj postavi prečko na steklenico. Šivanki morata biti seveda toliko oddaljeni, da stojita na stekleničnem robu. Jeziček se premika v steklenici. A kaj nam tehtnica brez uteži! Le potrpljenje. Izposodite si srebrno krono, pa jo položite v eno skledico. V drugo položite zvitek žice. Zdaj odščipnite od žice toliko, da jo spravite s krono v natančno ravnotežje. Če nato zravnate žico, pa jo razrežete v pet enakih delov, tehta vsak del en gram, zakaj srebrna krona tehta ravno pet gramov. Ker bi bile take uteži nepripravne, poizkusite zviti posamezne žične kosce s kleščami v lepe zvitke s pentljo t Slika 13. Slika 14. Slika 15. Slika 16. pri vrhu (si. 15). Na podoben način si pripravite iz tanjše žice uteži za desetine gramov — decigrame, če razrežete žico, ki tehta en gram v deset enakih delov. Kako bi si naredili dekagrame? Prihodnjič poizkusimo morebiti s tehtnico kaj zanimivega. Za danes dovolj o njej. 7. Vodomet na mizi. Velika mesta in bogati gradovi imajo krasne nasade, polne lepega drevja in pisanih cvetk. Med zelenjem in cvetjem se vijejo snežnobele stezice. Tupatam se skriva med grmičjem mramornat kip. V senčnih kotih so mizice in klopi. Na odprtem prostoru pa vidimo često v tleh vzidano velikansko skledo. Sredi sklede je kup z mahom poraslega kamenja ali školjk, ali pa stoji tam kamenit dedec z ribo v roki. In iz kamenja ali iz ribe brizga curek srebrnočiste vode visoko v zrak, pa pada in se zbira v tisti skledi, ki ni skleda. To je vodomet. Ne rečem, da bi si naredili kaj takega. A za igračo si lahko naredite vodomet, ki ga postavite kar na mizo. Vzemite precej veliko steklenico in nalijte vanjo toliko vode, da ostane zgornja tretjina prazna. Steklenico zamašite nato s prevrtanim zamaškom, skozi zamašek pa vtaknite tanko cev iz bezgovine tako, da sega do tal (si. 16). Zamašek mora ob stekleničnem vratu in ob cevi zapirati neprodušno. Cev bodi na spodnjem koncu poševno prirezana, da se na stekleničnem dnu ne zamaši. Na zgornjem koncu zamašite cev s pečatnim voskom in prevrtajte skozi zamašek z razgreto pletilko drobno luknjico, kakor kaže prerez na 17. sliki. Če pihnete zdaj skozi cev v steklenico in se hitro odmaknete, brizgne iz luknjice curek vode v zrak. Čim močneje ste pihnili, toliko višje šine voda in toliko dalje traja brizganje. Curek pa se boljinbolj krajša in naposled preneha popolnoma. Prav lepo se pokaže vodomet, če vzamete veliko skledo, postavite steklenico vanjo in jo obložite s kamenjem in peskom, da je vsa priprava skrita do vrha cevi. Mnogo močnejši vodomet dobimo, če vtaknemo v zamašek poleg prve cevi še drugo, ki sega le malo v steklenico in se ne dotika vode. Drugo cev zvežemo s koščkom kavčukove cevi, kakršno uporabljajo kolesarji pri se-salkah. Še bolj enostavna je primerno ukrivljena bezgova cev (si. 18). Če pihamo skozi Slika 17. drugo cev v steklenico, dobimo močan vo- siika is. domet, ki brizga toliko časa, dokler je kaj sape v pljučih. Kaj pa, ko bi zvezali drugo cev s kolesarsko sesalko? O tem razmišljajte sami! / Ali bi znali pojasnili poizkus o vodometu? Čakajte, pomorem vam. Zrak se da sicer prav rad stisniti. Ko pa preneha pritisk, se zopet raztegne. Če pihnemo v steklenico, zgostimo v njej zrak. Ko nehamo, se hoče zrak zopet raztegniti. Ker pa nima izhoda, pritiska na vodo in jo požene po cevi iz steklenice. 8. Vino in voda. Opisal sem vam poizkus o ognjeniku, ki ni ognjenik. Bog ve, če ste ga naredili in če se vam je posrečil. Na onem mestu sem tudi povedal, da se ob zadostno spretnem ravnanju ne zmešata vino in voda. Danes vam pokažem poizkus, ki se bo zdel gledalcem pravo čarovništvo. Za poizkus si izposodite dve enako veliki kupici z brušenim robom. V prvo kupico nalijte vede, v drugo pa temnordečega vina. Kup'ci napol-n;te prav do vrha. Poležite na ono kupico, ki je v njej voda, list močnega papirja, pa ga pritisnite z dlanjo leve roke. Če nato z desnico hitro prekucnete kupico v zraku in odmaknete levico, vidite, da voda ne izteče iz kupice. Prepričan sem, da veste, kaj je vzrok temu. Če pa kdo ne ve, pia naj vprala v šoli. Jaz nimam sedaj časa za razkladanje. Končati moramo poizkus. Postavite torej prevrnjeno kup;co na ono, ki je vino v njej, pa tako, da leži rob ob robu Sedaj naredite strašno učen obraz, pa recite gledalcem, da morata na vašo besedo vino in voda menjati prostor. Vino mora v zgornjo, voda v spodnjo kupico, ne da bi v tem premaknili obe posodi. In to ni baš težko. Primite zgornjo kupico, da se ne premakne, in potegnite papir toliko na stran, da se naredi na kraju med vinom in vodo ozka špranja. In glej ! Vino se dviga v lepo rdeči progi v zgornji kozarec. V nekoliko miiiutah se pokaže vrhu vode plast vina in — čudno! — v spodnjem kozarcu je pod Slika 19. vinom prav toliko vode (si. 19). Selitev traja tako dolgo, da je zgoraj samo vino, spodaj pa samo voda in — klanjam se, gospoda! Hvala za pozornost! (Dalje.) V spominsko knjigo. Dre vo poglej : pomlad iz vej nam kliče cvetje. Cvet odleti in sad zori nam na poletje. Jesenski hlad nam vrže sad v naročje z veje. Pozimski čas, ko brije mraz, život nam greje . Glej, vse nas dni drevo uči, a mi razumno v dan dela vroč trpeč, pojoč naprej pogumno ! Fran Žsur. S. KOPRIVEC: Naša Marijanica. zdati vam moram takoj, dragi Zvončkarji, da to ni bila Marijanica »nežnega« spola, ampak še nežnejšega — samica domačega goloba. Kako pa je prišla golobica do tega imena? — Zaradi svoje časih nadležne prijaznosti. Pri vas ste tudi vajeni, da daste vsaki živali, ki jo imate, svoje ime, še celo lesen konjič postane »belec«. Ime ji je bilo izrečeno; poklical jo je drugi, tretji ; ime se je golobice oprijelo, in na klic: »M'r'jan'ca, pojd'!« se je gotovo odzvala. Imel sem živalco sam na domu, dokler mi je ni ugrabil mali kraguljček ptičar (mišar); hočem vam podati nekaj spominov na Marijanico, da vidite, ljubi Zvončkarji, česa je zmožen nedolžen golobček. Nekje v Ljubljani je dal pred leti hišni gospodar mogočen ukaz, da se morajo odpraviti vsi golobi iz bivališč na poslopju. Nesrečni parček je tudi izginil, eden njun nedorastel otrok — le tuintam pokrit z mehkim puhom — pa je prišel v roke trdoglavemu paglavccu, ki pa je imel precej storjen sklep, da mu mama za večerjo napravi ocvrtega goloba. Da pa se še nekoliko poredi, je zaprl neusmiljeni deček nesrečnega goloba v temno shrambo in mu natresel koruze. Soseda gospa K. je k sreči zvedela za jetnika, ki čaka na izvršitev obsodbe. Zasmilil se ji je golobček, in prosila je zanj milosti, mama se je tudi branila delati ocvrtega goloba, zato je prišel golobček kmalu v last gospe K. Prvi križ je bil tu. Drugi pride precej: kako to ubožico nakrmiti, da od lakote ne pogitie. Oospa si je prizadevala na vse načine, pripraviti živalci hrano v želodček; napravila je svaljke iz kruha, namočenega v vodi ali mleku, in jih je siroti tlačila v kljunček, ki ga pa je bilo treba še na stežaj odpirati. To krmljenje ie bilo gotovo mučno, toda — hočeš — nočeš — moraš; tudi je kar kratkomalo položila živalco vznak in ji natresla pšena, prosa v kljunček. Za vse te mučne poizkušnje je dobila golobičica navadno vselej — poljub. Minevali so dnevi, gospa in golobičica sta si bili vdani prijateljici; obe sta se privadili raznim načinom krmljenja. Golobica je postajala krepkejša in tudi dostojno obleko je že dobila. Časih ni bilo nikogar, ki bi jo krmil; tedaj pa je bilo treba misliti na samostojno uživanje jedil, iti res je živalca začela pobirati konoplje, ki so odletavale kanarčkom. Mislila je gospa: Marijanica, dorasla si, postala si zrela, da pojdeš v svet, zato je spustila živalco na svobodo, toda golobica se je vrnila le vedno na okno. Sklep je bil storjen: ako ti ni za svet in tvoje vrstnike, pa ostani pri nas! In gruljenja ni bilo konca, pa tudi sladkih besed »naši Marijanici« ni manjkalo. Vedno je bila pod nogami, se je priklanjala, stresala s perutmi, grillila. Najrajša bi videla, da bi jo bil kdo obgovarjal in nosil po rokah. Ubožica se ni odstranila od človeka; pri vsakem delu je bila poleg in silila v roke. Ob pogledu na to živalco si nisi mogel misliti, da je to mogoče: ta žival nekaj želi, se nekako zaveda, da je navezana na ljudi, iti da tako inora biti, čeprav ji ne pristoja — mogoče hoče biti hvaležna, ker ji je bilo rešeno življenje, ali te pa graja, ker ji je bil dan povod, da se je navezala na ljudi. Kdo ve! Ob času, ko se je gospa K. preselila iz Ljubljane na kmete, sem postal jaz novi gospodar »naše Marijanice«. Na novem domu si je sama izvolila svoje bivališče vrhu prizidka nad štedilnim ognjiščem. Ako sem temu ugovarjal in jo odganjal s prizidka, je bila precej zopet na izvoljenem mestu, se zavrtela okrog svoje osi ii^ me prav pošteno okregala s svojim gru-u, gru-u. Kaj sem hotel, prepustil sem ji prostor nad štedilnikom ... Prve dni se ni nič kaj dobro počutila, ker je bilo menda presvetlo — v mestu so same temne luknje. Pobrikal sem se ji, ona je prikimavala — bila sva kmalu dobra prijatelja. Če sem se ji približal z roko, ine je tolkla s perutmi in odrivala s kljunom, češ, kaj imaš ti opraviti na moji trdnjavi. Njena hrana je bila izvečine konoplja; prav dobro je vedela, kdaj se njej v zabojčku odmerja porcija; časih je šlo za silo tudi proso; pšenice, koruze i. dr. ni mogla uživati. Spravila se je tudi nad kruh in to takrat, kadar sem zajtrkoval; največkrat je le trgala drobce in jih metala daleč okrog. Dolgo si ni upala drugam kakor s svoje trdnjave na bližnjo mizo iu okno; kadar ji je bilo treba peska, ga je dobila po tleh. Smešni prizori so se nudili večkrat, kadar je Marijanica šetala po tleh in so se pripodile kar tri zverine pasjega plemena v kuhinjo. Vsakega je sprejela z udarci perutnic in ga spremila v njegovo zatišje — v podpeček. Miru ni dala drugače, kadar ji ni bilo vse všeč, da je držala »košek«. Bila je preprijazna, prevljudna in bogsivedi kaj še vse; preprijazna tako, da mi je večkrat ušla pikra beseda, ki bi zadela najboljše srce pre-občutno. Marijanica se ni zmenila: razšopirila je rep in peruti, nabijala še bolj s svojim gruljenjem in me naskakovala. Gospe K. ni smela videti, da bi naslonila glavo na mizo. Prifrfotala je s svoje trdnjave, ji sedla na glavo, grulila in jo vlekla za lase in ušesa. Ko so prižgali zvečer luč, je bilo treba ravnati oprezno; priletela ie s svoje trdnjave na mizo, in v hipu je postala tema; marsikateri cilinder je našel svoj hladni grob v drobcih na tleh ... -o i 54 » Ako je nameravala prileteti na mizo, je bilo treba vse papirje pritrditi, sicer je šlo vse na štiri vetrove. Vrgel sem jo v zrak, toda preden sem potegnil roko nazaj, je bila že zopet pred menoj, se šopirila in me naska-kovala. Imela je navado, da mi je sedla na ramo in mi prebirala po laseh in okrog uhlja. Ce sem zasukal glavo, me je obirala po licu, po brkah in okrog oči. Ako pa je bila jezna, me je klju\ ala, da je bilo treba paziti na oči. Sedla je celo tujemu človeku na glavo ali na ramo, ako je stopil v kuhinjo. Najrajša je šla k ženski, ki je govorila z nežnitn, tankim glasom. Ako je gospa pela, je bila Marijanica takoj pri njej. Ako je slišala glas gosli, ali da so otroci v šoli peli, je grillila na vse pretege in letala po kuhinji. Sčasoma si je upala tudi iz kuhinje in celo do vodnjaka; tem pohodom se je jako privadila. — Občudovala je svet, toda vrnila se je vselej k svojim. Ce je Marijanica sedela na vodnjaku, in so otroci v šoli peli pri odprtih oknih, je bila takoj v šolski sobi. Moral sem vedno ob petju zapirati okna; tedaj pa je letala od okna do okna in silila v šolsko sobo. Slišal sem jo celo na šolskem pragu pred vrati šolske sobe grilliti med poukom. Nekega poletnega dne je sedela Marijanica na znotranjem odprtem oknu v šoli, ko so prihajali mali modrijani k pouku. Ura odbije, vstopim v šolo: »Molimo!« — Med molitvijo so se ozirali otroci proti oknu in se prav pritajeno smejali. Ze sem hotel ziniti — pa se mi hipoma znajde naša Marijanica na rami. Zamahnem z roko, in tako hitro je bila skozi okno... Kakšen smeh bi bil v šoli, da ni bilo to med molitvijo. Kadar pa je Marijanica le predolgo občudovala krasno prirodo, jo je bilo treba vabiti zopet med štiri stene. Privadila se je vabilu in reči jc bilo treba samo: »M'rjan'ca pojd'!« in bila ti je že na rami ali skozi vrata v kuhinji. Skoro vsako jutro me je prišla budit na postelji, če so bila le kuhinjska in sobna vrata odprta. Ce sem se dvignil v postelji ali ne, ona je vedela, da sem še v postelji. Počepnila je na blazino, grulila in me božala s kljunčkom. Nemalokrat so me čakali zjutraj pred sobnimi vrati trije psi, med njimi tudi naša Marijanica. Zadela pa jo je prva in predzadnja nesreča. Na omari je na robu ležalo prazno rešeto, tik omare na tleh pa posoda z mrzlim lugom. Zvečer je bila Marijanica še zdrava, drugo jutro pa dobimo ubogo živalco sedeti žalostno na robu posode, popolnoma tiapojeno z lugom, rešeto pa v lugu. Kljunček nekako porjavel, obronki oči ravnotako, njeno perje tudi porjavelo in premočeno do kože. Dala ni nobenega glasu, in pričakovati je bilo, da vsak čas pogine. Priletela je namreč z ognjišča na bližnjo omaro in sedla na obroč rešeta. To se je prevagalo, pokrilo Marijanico in jo vrglo v lug. Imela je menda še toliko moči, da se je vzdignila in sedla na rob posode. <-< ö5 * Qospa in njena sestra, ki je bila ravno na počitnicah, sta jokali brez utehe; celo meni bi skoro ušel jok. Pcstovanga :ni bilo konca: dobila je Marijanica laškega olja, se sušila v naročju ob- toplem solncu in ne vem, kaj še vse -— menda ie cclo sv. Anton dobil dvajsetico, če naša Marijanica okreva... Res jc okrevala v par dneh in zopet .je bila —; pa še bolj — »naša M'r'jan'ea«. Ako sem jo poklical: »M'r'jan'ea pe-e-ejd!« in to v primernem glasu, jc bila prej skozi vrata kot jaz in potem sem jo zvabil, kamor sem hotel. Gospa je hodila k sosedu po mleko in zaprla kuhinjo. Odprl sem čez nekaj časa vrata, in bila je prej pri sosedu kakor gospa. Ce sem opravljal dela na vrtu in me je ugledala skozi odprto okno, je bila takoj na rami ali pa je pobirala po tleh okrog mene. Nekega večera-sei je vgnezdila v podpeček — na pasja prenočišča. Psov ni pustila blizu, in isto noč ni nobeden izmed treh čuvarjev spal v podpečku. Drugo jutro pa najdem v podpečku — golobje jajce. Dasi je bila živalca v zabavo in razvedrilo vsem, ki so jo poznali, moram vendar priznati, da se me je lotevala nervoznost, ker sem jo imei vedno — na glavi. Prišla pa je tudi ura ločitve, in to je bila zadnja nesreča za našo Marijanico. Nekega dne sem bil v šoli. Gospa je odšla v prodajalnico in pustila kuhinjska vrata odprta. Marijanica je šla za njo in kakor navadno sedla na vodnjak. Ob odmoru pridem iz šole, iščem Marijanico v kuhinji, pri vodnjaku, tudi drugod — ni je bilo. Kličem jo, toda zaman. Našel sem samo šopek perja v bližini vodnjaka — vse mi je bilo jasno. Privoščil si jo je za kosilo mali kraguljček ptičar ali mišar, ki je vedno zalezoval drobne ptice, ki sem jih slehrno zimo krmil. Kakšen jok in klicanje je bilo po naši Marijanici, si lahko vsakdo misli. Celo meni se je porosilo oko. Zdelo se nam je, kakor da bi človek odšel na veke iz hiše. Otožnost se nas je polotila. Sklenil sein trdno, da žival s takimi ali enakimi lastnostmi ne pride več k hiši, da ne bo treba še kdaj za njo žalovati. Kraguljčku ptičarju, četudi mišarju, pa sem napovedal boj in smrt do zadnjega. Vam, dragi čitatelji »Zvončka«, pa ne svetujem, da bi kdo poizkušal na opisani način udomačiti domačega goloba. Pustite živalco živeti, kakor zahteva njena prirojena narava, ker tudi na ta način užijete lahko z njo mnogo veselja. H.: f c^? Zajokal je c nikdar ni zajokal srček moj. Menil sem in večkrat tudi rekel, da se jokati niti ne zna. Pa mama je rekla, da se zna, pa še dobro. Moj srček je bil rojen na dan Marijinega rojstva in zato tudi krščen na ime Marijino. Kličemo ga pa različno, kakor se pač zdi vsakemu najlepše. Teta Lola, ki je že obhodila veliko sveta, ki je že bila celo na Kitajskem in Japonskem, mu je dala angleško ime »Meri«. Oblečen ie moi srček zdaj, ko ie zima. v toplo rdečo suknjico; na glavi ima rdečo čepico. Iz te čepice pa gledajo droben obrazek, velike črne oči ih majhen nosek. Ročice ima v belih rokavicah, kjer pa je le palec sam zase. In če primes za ostalo rokavico, vidiš, da prstkov ni v njej. Drži jih moj srček v pesti. Govoriti še ne zna, a dobro razume, če ga vprašam, kje ie mama, atek, teta Lola, teta Lenka, stari atek, stara mama. S kazalcem pokaže tia vsakega, pa se zasmeje. Starega atka celo pocuka za ruse. Pa da ti i hud, ga objame, kakor vse druge, ki jih ima rad. Tudi hoditi že zna. Seveda ga časih zanese, da pade, a to ga ne odvrne, da bi ne šel dalje, ko ie spet pokonci. Tudi stopnic še ne pozna. Ni še dolgo tega, ko je hotel v drugo sobo. Prav moško je stopal, tudi čez prag je stopil tako. A ni dosegel tal druge sobe. Hipoma se je videl v rokah tete Lenke. Malo začudeno je pogledal, in vse je bilo pozabljeno. Lep popoldan je bil. Toplo solnce me je prvič izvabilo na klop pred hišo. Od daleč sem videl, da nese varuhinja mojega srčka. Šel sem nasproti. Kmalu je bil v mojih rokah. Nesel sem ga na klop, a še preden sem dospel do nje, je podaljšal usteca, zamižal in — zajokal. Tolažil sem ga, a nič ni pomagalo. Šele v rokah varuhinje se je potolažil. Vse je bilo zaman, da bi ga zopet izvabil v svoje naročje. Srček, zakaj si bil tak? Zaman vprašujem, saj še ne znaš govoriti. Ali mi boš povedal, ko boš znal? Ne boš! Pač pa boš. ko dorasteš, znal čitati in ti bo sestranec Jožek, ki ima svoj »Zvonček«, pokazal to številko. Podaljšal boš usteca, pogledal svetlo in — se zasmejal. VEKOSLAV STRMŠEK: Učenec — tat. (Spominu svojega očeta i i njegovih zapiskov priobčil Pavel ijtrmšek.) avno ob času je bilo, ko so obhajali pri nas sveti inisijon, ko so obdajale cerkev mnogoštevilne stojnice, polne najpestrejših reči. Vstopim zjutraj v šolo in zvem, da je ukradel najpridnejši učenec France prejšnji večer nekemu kramarju podobico; a zasačili so ga, in moral je podobico zopet vrniti. Začuden pokličem učenca; v resnici nisem mogel verjeti, kar sem zvedel, zakaj France je bil vedno vesel in odkritega pogleda. Vstane in me pogleda tako boječe in proseče! Zagledam ga v duhu, kako žalosten stoji pred razgrnjenimi podobicami. Njegovi tovariši in tova-rišice si jih izbirajo in si kupujejo spominke na sv. misijon. On pa si ne more iti si ne bo mogel ničesar kupiti, ker so starši silno ubožni. Kako rad pa bi vendar imel tako-le podobico s svetlim srebrnim krajcem! Skoraj nevede seže po niej in jo spusti med knjige. Zapazijo ga, primejo in mu odvzamejo podobico. Osramočen odhiti domov; doma zvedo in ga ostro kaznujejo. Sedaj pa še šola! Gotovo ga bodo zatožili! Nemirna vest mu ne da počitka, vso noč ne zatisne očesa in drugi dan pride z boječim srcem v šolo. Ob njegovem pogledu mi je bilo vse jasno; v njegovih očeh sem bral vprašanje: Me Ii res tudi vi obsojate? Prijel sem ga za roko ter vprašal, če bi rad tako podobico. Začuden me pogleda in mi nemo pritrdi. Sežetn v žep in odpošljem njegovega součenca, ki je bil priča onega dogodka, in v minuti sem imel podobico, kakršna je bila ona. Dam jo Francetu: »Na jo, tvoja bodi! Hrani jo lepo in vestno, naj te vedno spominja današnjega dne! Daj pa mi roko, da se ne izpozabiš nikdar več!« Podal mi je roko, in solze so mu stopile v oči. Ali sem ravnal prav? Bomo videli! ... (Zapisal 3. svečtia 1897.) Uganka v uri. Sestavil Uroš Žun. Na mesto številk postavi zloge, da nastanejo te-le besede: 1,2,3 = ptica selilka, 3, 4 = strupena žival, 4, 5 = posoda za pijačo, 5, 6 = volku podobna zver, 6, 7, 8, 9 = gora poleg Jerusalema, 9, 10, 11 = sad, 11, 12, 1 = podmorska životinja. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. :dq Rešitev demanta v drugi številki. Doropoljski. Prav so ga rešili: Tilka Jelenec, učenka VIII. razr. v Šmihelu; Božena Jelenec, učenka IV. razr. v Novem mestu ; Marija Ganglova, učenka III. razreda v Idriji; Vrbovšek Lenika, Hajnšek Tončka, Vračko Micika, Lipnik Pavlika, učenke IV. razr. II. odd. v Zibiki, p. Pristava;'Milica Kranjc, učenka III. razr. mešč. šole v Mariboru; Gojmir Jelene, učenec IV. razr. na c. k. vadnici v Ljubljani; Mirko Gobec, učenec IV. 1) razr. razr. in Svetko Gobec, učenec III. b razr. v Celju; Pavel Koren, Bogomir Mlakar in Orosel Franc, učenci V. razr. okoliške šole v Celju; Ljudmila KegI, Alojzija Lah, Ivana Prelog, Frančiška in Jožefa Filipič, Ana Novak, Jožefa Belec in Marija Topolnik, "učenke IV. na Murskem polju; Stanko Skok, učenec v Domžalah; Vlasta Rudei, Franc Topolnik, Stanislav Vrbnjak, Alojzij Sterniša, Janez Sterniša, Anton Škorjanec, Franc Majcen, Jakob Osterc, Margareta Gottlich, Antonija Mlinarič, Te- 1 V 0 Z 1 1 2 a r j ! a J 1 n a r o d n al 1 N i j k o p 1 o 1 i si 1 D i o r o p o 1 j s ; k [ i 1 ~|l j u b 1 j j ja 1 n a J 1 s e 1 j j , a k ■ j 1 k r j s J t j a j" J o j k , o P" LiP razr. pri Sv. Križu Grad Tolsti vrh; Alojzij Loparnik, Ivan in Mihael Tkalec, Friderik Kralj, Marija Straus, Alojzija Skuhala režija Prelog, Jožefa Zver, Frančiška Slana, Marija Sunčič, Marija Zamuda, Alojzija Skalič, Ivana Titz in Ana Belec, učenci in učenke VI. tazr. pri Sv. Križu na Murskem polju. Rebus v prvi števiiki „Zvončka" so prav rešili in so za II. številko'prepozno^došli : Tatjana, Vlasta in Vidka Horvat v Ptuju; Branko Diehl, učenec III. razr. slov. ljudske šole v Celju; Leon Berlic, dijak I. razr. v Mariboru. i i □ ' i czi > -i o rrr Nove bolgarske poštne znamke. Poročila pravijo iz Sofije, da je justično ministrstvo razpisalo dobavo 261,600.000 novih poštnih znamk starega vzorca. Diamant, ki ne dobi kupca. Listi poročajo o Angležu, ki je v Južni Afriki našel prav lep in velik diamant. Ves srečen se je mož podal v London, kjer je hotel svoj zaklad spraviti v denar, toda to se mu ni posrečilo. Vsi zlatarji pravijo, da je kamen predrag, in ne morejo dati toliko imetja za en sam diamant, ki bi ga potem seveda tudi težko prodali. Dragoceno sadno drevo. V Whittlerju pri Los Angelesu v Kaliforniji ima farmer H. H. Woodwortha šestletno hruško, ki mu je lani prinesla 3206 dolarjev dohodka. To je res dragoceno drevo in nt čuda, da ga je farmer skrbno ogradil in ga zavaroval proti ujmam za 30.000 dolarjev (150.000 K). Najstarejša žena na svetu. Najstarejša ženska na svetu je Baba Vsilka. Rodila se je leta 1794. v vasi Pa-velsko v Bolgariji. Žena je delala do svojega 100. leta vedno na polju. Sedaj pa živi v penziji, ki ji jo dajejo njeni vnuki in pra-vnuki, ki jih je nad sto. Njen najstarejši sin je star že 90 let in je še vedno čvrst ter dela na polju. Nenavaden spomenik. Pred Pasteurjevim zavodom v Parizu stoji spomenik, ki kaže dečka v boju s psom. Če vpraša kdo, kaj pomeni ta spomenik, potem se razvije med starim vratarjem in gostom navadno naslednji razgovor. ,.Ko je bil ta deček, ki se je imenoval Jupille, 12 let star, ga je napadel stekel pes. Dečko se je pa pogumno branil in pobil psa. Bil pa je ugriznjen od psa, in dobil bi čisto gotovo steklino, da ni v tistem času izumil Pasteur strupa proti steklini. Jupille je bil pacient Pasteurja in ta ga je ozdravil popolnoma, dasiravnoje prišel šele po osmih dneh k Pasteurju. V spomin tega dogodka stoji spomenik, ker Jupille je bil tisti dečko." — „In kaj je postal potem Jupille," vpraša gost. Nato se pa nasmehne stari vratar, se odkrije in pravi: „Tisti dečko Jupille stoji pred vami, jaz sem vstopil v službo k Pa- o ' i •—i' "—i' ' steurju in ost«l do danes. Jupille sem jaz." — Primerjaj našo uve dno povest v današnji številki! Milijonar — berač. V Novem Jorku je neki znan milijonar živel čudno dvojno življenje: milijonarja in berača, o čemer se nikomur niti sanjalo ni. Stvar je prišla šele po njegovi smrti na dan. V neki novojorški bolnici je umrl berač, znan pod imenom William Smith. Ko so natančnejše preiskali njegovo obleko, so našli med drugimi listinami oporoko, podpisano od Duddly Jardina, gori omenjenega znanega milijonarja, v kateri razpolaga z imetjem enega milijona dolarjev. Uvedla se je preiskava, ki je dognala, da sta bila berač Smith in milijonar Jardine ena in ista oseba. Kaj je nagnilo moža do takega dvojnega življenja, ni znano. Najbolj čudno pa je, da se je milijonar tudi oženil kot berač in živel z žtno in dvema otrokoma v be-raški, zapuščeni sobi, za katero je plačeval po cn dolar na teden. Družini se niti sanjalo ni, da je njen poglavar^milijonar. Kako je čudak napravil oporoko, ni znano. „Prstni teden." Sedemdnevni teden, ki ga zdaj edinega poznajo izobraženi narodi, je bil najprej v rabi pri starih Babiloncih. Izvir mu je oboževanje planetov i zvezd premičnic), zato so bili tudi dnevi tedna posvečeni sedmerici takrat znanih planetov, h katerim so prištevali tadi še solnce in mesec: dan Solnca, dan Lune, Marta, Merkurja, Jupitra, Venere in Saturna. Od Babiloncev so dobili to raz-delbo časa stari Hebrejci, dočim so imeli Grki desetnevni, Rimljani pa osemdnevni teden (Francozi govore še danes „pred osmimi dnevi", namreč pred tednom dni.) Ko se je razširilo krščanstvo, se je udomačil sedemdnevni teden tudi med evropskimi narodi. Nekateri azijski narodi pa so obdržali dokaj dolgo petdnevni, takozvani „prstni teden", tako n pr. stari Perzi — in Skandi-navci. Imeli pa so „prstni teden" tudi domačini na Javi in zamorska plemena na Novi Guineji. Stari Mehikanci so imeli poleg dvaj-setdncvnice istotako petdnevni teden. Prvotni teden Kitajcev in Egipčanov je bil deset-dnevnica, kar je tudi „prstni teden", ako štejemo obe roki. Zdi se torej, da je bil ta način najstarejša razdelba časa, predhodnik sedemdnevnega tedna. Fir -lEfE—' 3t--- Ljubi gospod Doropoljski! Naročena sem že sama 1 leto na Vaš mili „Zvonček" in sedaj sem poslala naročnino zopet za pol leta, ker nisem več prihranila, kakor ravno 2 K 50 v. To me veseli, ker prihaja naravnost na moje ime. Zraven pisma pa prilagam takoj rešitev zastavice v podobah. V tej zastavici me je najbolj tlačila „mora", ker je nisem še poprej nikoli videla narisane, ampak sem samo o njej slišala, da tlači. Pa mora biti res hudo, kadar tlači, ker ima tako ostre rogove. Moj papački mi je povedal, da je to tista „mora". Povedal mi je tudi, da sta se z gospodom Dragotinom Humkom, meščanskim učiteljem v Krškem, že v dijaških letih, ko sta hodila skupaj v šole, ravnala po tem lepem izreku, kakor je v zastavici, namreč da sta „ne samo, kar jima je veleval dijaški stan, ampak še veliko, veliko več storila." Zraven se je pa smejal, pa ne vem, zakaj! Veste, gospod Doropoljski, v našem 5. razredu, kjer smo same deklice, tako rade proste spise pišemo. Pa jih tudi znamo, pravi naša ljubezniva gospodična Mici Windischer-jeva, ki je tudi Ljubljančanka, kakor menda Vi. Me jo pa imamo jako rade, ker nas tako lepo uči in izlepa ravna z nami, če smo prav časih potrebne kaj hujšega. Jaz imam sploh rada učitelje, ker sem sama iz učiteljskih rodovin. Moja stara očeta po mamici in papačitu sta bila učitelja. Moj papački je učitelj že 16 let v Trbovljah. Trije strici in teta so učitelji in moj stari stric je pa ravnatelj in šolski nadzornik Gustav Vodu-šek. Vidite, nas je kar za eno konferenco, kakor pravi papački. Če bodete imeli kaj prostora prihodnjič, Vam bom pa popisala, kako naši rudarji ali knapje obhajajo vsako leto „Barbaro — slavnost". Sedaj pa ne zamerite in bodite zdravi! Vam vdana Zlatica K u h a r j e v a , učenka 5. razreda dekliške šole v Trbovljah. Odgovor: Ljuba Zlatica! Prav prijetno se bere Tvoje odkritosrčno pismo. Vesel sem ga, in tudi drugi t ga bodo veseli. — Prihodnjič mi opiši ono rudarsko slavnost. Gotovo bo tvoj opis jako zanimiv. — Živela Tvoja vrla učiteljska ro-dovina! (Med oklepaji Ti povem,