Stran 156_________________   VRTEC____________________Leto 48
Jožef Vandot:
V zagorskem miru.
'^¦Jtt l1 lipec ni mogel zaspati tisto noč. Strmel je neprestano v temo
¦rSENm&ijm1'   ^ ie premišljeval. Po glavi so mu pričele rojiti nemirne misli;
1fflvlp§Sa    polaščal se ga je strah. — »Kaj, če me je gozdar spoznal?« je
^M    * mislil. »Pa pride v jutru in me zgrabi... Ne bilo bi dobro zamc!«
.'fl      — Komaj je čakal dneva. Vedel je, da z dne-vom izginejo vse skrbi,
¦4jr      ^n ^a ^u<^ ves s^ra^ izgittis. Ko je sinil prvi svit skozi okence, je
5       že vstal. Naglo se <\e oblekel in je poklical starega pastirja Mo-
JL     čileža. Potem $e pa stopil dol k staji in je odprl leseno leso. Ovce
r.       so- se vsule iz staje, pa SO1 sc razkropile po rebri.   Nato je šel nazaj
%       v kočo, kjer jc že zavrcl Močilež mleko. Molče sta použila pastiria
.    '      )       borni zajtrk. Nato se je napotil Olipec za svojimi ovcami, ki so se
že paslc visoko gori ob skalovju. Solnce ]e ra-vmo pogledalo izza škrbastih
snežnikov, kajti vrhovi so bili vsi zasuti z belim, svežim snegom. Nebo je
bilo čisto in modrc, kakor da sc je opralo v včerajšnjem dežju. — Olipec se
je vsedel na skalo. Zeblo ga je in hotel se je malo pogreti v solncu. Gledal
je naravnosl dol na planino dn ie čakal,  kdaj se prikaže iz koče  gozdar.
Dolgo je čakal. Naposled je res zagledal doli gozdarja. Stopil je ravno na
prag.  V roki je držal dolgo palico in preko  rame je imel   oprtano puško.
Olipec se je potuhnil, pa je prežal kakor mačka prcko skale.
»Zdaj-le se bo pa obrnil, pa bo šel proti Močileževi koči,« je mislil Olipec in se je ugriznil v ustnico. »Po-me pride in me zgrabi..,«
A gozdar se je obrnil, pa je šel preko planine. Ob gozdu je izginil kar naenkrat v goščavi. — Olipec je pa še vedno prežal izza skale in je strmel za njim. A ko ga ni videl več, se je oddahnil. — »Ni me spoznal!« je izpre-govoril in je skočil na noge. Začutil je v srcu tako veliko radost, da je kar d-vignil klobuk in je pričel z njim mahati po zraku. Vriskal je, da je iekalo stoglasno od belih gora, in skakal je ves iz sebe.
Gozdar je prespal pol noči v koči na planini. Bil je ves nevoljen, ko je v jutru vstal. Že snoči se jc bil vrnil v kočo, pa je pripovedoval plan-šarju Klemenu o lovskcm tatu, ki mu je ušel ponoči in ga ni mogel zgrabiti. Skrit v grmovju je prežal tam ob studencu. Že je zagledal tata in že je skočil, da ga zgrabi. A tat se j<e izmuznil in je zbežal v goščavo. Izginil je kar naenkrat, kakor da se je udrl v zemljo. Pa je tekel gozdar po stezi, da ga dohiti. A zaman je bil njegov trud. Talu ni zagledal več. Pa niti spoznati ga ni mogel ob studencu, ker je bilo pretemno. Gozdarja je jezilo to, in je bil vcs nevoljen. Zjutraj pa je kar vstal in se je napotil nazaj v dolino.
Tilen je bil pa ves žalosten, ko je videl očeta nevoljnega. Rad bi mu bil pomagal, pa n' vedel, kako. Izpraševal je planšarja Klemena, če morda on kaj sluti, kdo bi bil tisti prevejani tat. A planšar je samo zmigaval z rameni. — »Hm, nemara je doma v Trenti,« je dejal. »V naši vasi ga ni
Leto 48                                    VRTEC                                   Stran 157
človeka, ki bi ga mogel sumiti. Čudno, pri studencu onkraj Mojstrovke ... Tako blizu planine. Če bi ne bil Močilež tako star, bi ga skoraj sumil. A kaj bo Močilež! Močilcž je pošten in jc vesel, da lahko spi v koči vso noč, Čudno to, čudno ...«
Pa tudi Tilen se je čudil. Radoveden je bil, kakšen je tisti kraj, kjer so bile nastavljene zanke. Zato je vprašal planšarja Klemena za pot, in po kosilu je kar vzel svojo palico in se je napotil tja. Bil je krasen dan, da se je Tilnu kar smejalo srce. Dasi je sijalo poletno solnce z jasnega neba, je bilo vendar hladno, tako prijetno hladno! Tilen se je ustavil vrh sedelca in se je zamaknil v zagorski svet, ki se je smehlial vseokrog njega. Sncž-niki so bili vsi modre barve, kakor da bi se bili skopali v iasnem nebu. Samo sveži sneg se je bliskal na njihovih vrhovih in je bil bel, tako bel! Pod njimi pa so zeleneli širni gozdovi in so sanjali v solnčnih žarkih. Vse-okrog pa se je razgrinjal priietni vonj gorskega ravšja, čigar grmiči so pokrivali bohotne trate pod sivim skaloviem. Sem s planinc pa je priha-jalo tiho zvončkljanje — tiho, tiho in mehko ... Tilnu so sc kar svetile oči, ko je stal vrh sedelca in je strmel v veličastni zagorski rair. Srce mu je drhlelo in sc mu fe smejalo hkrati.
Tilen je stopal naprej počasi skozi hladni gozd. Prišel \e kmalu do stjdenca. Ko je stopil izza grmovja, je zagledal tri srae, ki so pile vodo iz vrelca. A srne sn ga zapazile takoj. Naglo sa se okrenile in so zbežale sko-koma v goščavo. — Tilen je gledal kroginkrog po trati. »Hm, lep prostor si je izbral ta prekanjeni tat!« si je roislil. »Vsak dan prihajajo sem srne pit. In ni čudno, če sc vsak dan ujame ena v nastavljeno zanko. O, pre-brisan je ta tat. Rad bi ga poznal, kdo je.« — Ko si je ogledal Tilen vso okolico, se je obrnil, pa je šel nazaj, A ni krenil po stezi, atnpak sc je splazil gor do strmega skalovja visoke Moisttrovke. Nato jc spel po peščevju in skozi nizko rušjc, ki se je raztezalo po strmem obronku. Prišei je že nad sedclce nazaj. A ni se spustil dol na planino, ampak je krenil na levo, ker je hotel do sncžnega plazu, ki je ležal tam v črni kotlini med dvema navpičnima stenama. Prehodil jc že več kot polovico pota mcd oslrim gramozom in je prišel do nizke skale, ki mu je zaprla pot. Krenil je mimo nje in je že hoiel pohiteti do plaza. A tedai se je ustavil, pa se je zagledal ves začuden v kotlino. Vidcl je ondi doli Olipca. Klečal jc na pesku. V rokah je držal nekaj dolgega, palici podobncga. Zdelo se je, da ima prislonjeno k licu puško in meri ...
Tilen je zadrlal sapo in je stopil nazaj za skalo. Opazoval je Olipca in se ni upal stopiti niti za korak naprej. Hipoma pa se je obrnil nekoliko vstran. Tilen ga je pogledal natančno. Tedaj pa je videl, da drži Olipec rcs puško v roki. Še dva trenutka meri — potcm pa zagrmi v kotlini votlo, bobneče .. . Olipec odskoči nekoliko vstran. Nato se pa sklone in prične delati hlastno z rokami, kot bi kopal jamo in bi jo spet zasipal. Ko se pa dvigne, ni več puške v njegovih rokah. Ncmirno se ozre okrog; toda, ker ne vidi nikogar, steče naglo preko sncžišča in izginc onkraj stcne med rušjem ...
Stran 158                                VRTEC                                      Leto 48
Tilen se skoto ni upal dihati, ko je prežal izza skalc. Čudil se je in ni mogcl umeti, kaj počenja pastirček Olipec ondi v kotlini. Kje je dobil puško in zakaj slrelja? Kdo mu je dal puško? — In hipoma prevzame Tilna misel: Kaj, če fe Olipec tisti, ki je ukradel v nedeljo njegovemu očetu puško iz zaprte hišc? Kaj, če je res Olipec tisti prekanjeni tat? — Tilen vztrepeta. Pa mui je hipoma jasno, da ni nihče drugi nastavljal srnam zank nego Olipec. Sedaj šele razume, zakaj ga sovraži in črti ta Olipec tako. Zato ga sovraži, ker je gozdarjev in. mu }e zaraditega tu na planini na poti. Boji se ga, ker misli, da ga je gozdar pripeljal samo zato na planino, da pazi nanj in ga zasleduje.
Tilen ne morc strpeti več za skalo, Spusti se po gramozu in steče na vso sapo v kotlino. Pride do mesta, kjer je bil klečal pastirček OHpec pred nekaj trenutki. Spusti se na kolena in prične fazmetavati pesek in kamenje. Naenkrat zagleda v jami ploščato skalo. Dvigne jo in jo potisne vstran. In tedai vzkliknc —. Pred njim leži puška, očetova puška! Spozna jo takoj. Saj jo je videl že tisočkrat; pa tudi na lesenem kopitu je urezano očetova ime.
Hipoma se pa zapraši nekdo vanj, da mu pade puška iz rok in sc prekotali po kamenju. A naglo poskoči Tilen spet na noge — in zagleda prcd seboj Olipca. Skrivač je bil ves zasopljen. Znoj mu je lil curkoma z obraza, in oči so se mu svetile kakor risu. Stiskal je zobe in se je tresel po životu.
A Tilen se ga ni zbal, Stopil jc tik do njega in mu je rekel prav mimo: »No, ali sem te zalotil danes, Olipec? Zdaj vcm, kdo je bil tisti tat, ki je zlezel v. nedeljo skozi okno v našo hišo. Zdaj vem, kdo je-bežal snoči pred našim očetom. Bal si se, Olipec, našega očeta si se bal, ker si nastavljal srnam zanke onstran Mojstrovke ... Zato sovražiš mene!«
Olipec je zaškripal z zobmi. Divje je zavpil in je skočil do Tilna. Zgrabil ga je za ramc in ga je stresel z vso močjo. Tilen ga je izkušal suniti od sebe. A Olipec ga je prijel okrog pasu in ga je hotel vreči na tla. Tilen se je upiral na vso moč, da se iznebi togotneža. Prične klicati na pomoč in se brani hkrati. Spozna pa, da Olipcu ni kos. Strahoma uvidi, da ga podre zdajpazdaj uni na tla. Zato prične vpiti še glasneje. A Olipec se grohota. Hipcma mu podstavi nogo, in Tilen omahne. A oklene se nasprot-.nika z vsemi močmi. Tako padeta oba. Mečeta se po tleh. A nobcden noče odnehati.. . »Ti boš vohunil za mano?« sope Olipec in siče med zobmi. »Kaj pa tebi mari moja puška! Kupil sem jo, pa ne ukradel... Zmanem te, zmanem, ti vraibec!«
Tilen se irese po vsem životu. Napne vse moči — in rcs sc mu posreči, da prevrže Olipca in leže nanj. — »Čakaj, čakaj, ti tat!« mu preti. »Šc danes pajdem povedat očetu, da si ti ukradel puško. Pa srne si lovil... Le č?ka], čakaj, tat!« — Toda že v tistem trenutku ga pahne Olipec raz sebe in poklekne na njegove prsi. Tilna zaboli, da zastoče. Sapa mu začnc zastajati, in strahoma spozna, da obnemore.
Tedaj zavpije Olipec na ves glas. Spusti stokajočega dečka in skoči
Letp 48                                     VRTEC                                  Stran 159
na noge. Obrne se, pa zagleda za sabo starega pastdrja Močileža, ki vihti palico in udriha neusmiljeno po njegovem hrbtu. — »O, ti maJopridnost ti takal.-. se srdi stari Močilež. »Ali mi boš pustil pri miru pobiča? Olipcc, ti hudoba! — Na, da boš čutil, kako zna udrihati stari pastir — fi, malo-pridnost!« — In stari Močilež bije, da se kar bliska in da tuli Olipec vsled bolečln. Pa uvidi Olipec, da zanj ni nobene rešitve. Zakriči še enkrat na ves glas. Potem pa skoči na s<trmo peščevje in se podrsa kakor blisk na-vzdol. In čez tri trenutke je žc doli pri rušju. Niti ozre se ne več; kar za-praši se med grmovje in izgine med rušjem ...
Močilež zagleda puško, in obraz se mu nagubanči. Z roko šine preko čela in pokima. Nato se skloni, pa pobere pnško. — »Pojdiva, fant!« zamr-mra, m glava se mu skloni na prsi. »H Klemenu greva in mu neseva puška. Pa naJM nj bo vesel, veš, da naju ne bo vescl... Nesreča je prišla! Gotova nesreča!«
Molče sta šla s fantom po strmini. Izpregovorila nista nili bcscdice. Močilež je zagodrnial tupatam nekaj nerazločnega .. . Prišla sta v kočo in sta povedala planšarju Klemenu vse. Planšar ju je poslušal. Ko pa sta po-vedala vse, ni rekel besedice. Samo roke so se mu tresle, in ves bled je bil. Molče je šel vun pred kočo. Vsedel sc je na klop in si je zakril obraz. Tako je sedel tam dolgo... Predramile so ga šele glasne stopinje in gla-so>vi, ki so klicali njegovo ime. Planšar je dvignil glavo, pa je pogledal dol na pot. Videl je ondi tri moške, ki so šli po potu. In spoznal jih je takoj. Bili so iz Trente in so šli po opravkih dol v zagorsko vas, Planšar je stopil k njiir.. — »Ljudje vi greste v vas?« jim je rekel. »Boditc tako dobri, pa stopite mimogrede h gozdarju in mu recite, naj pride čimprcj do mene. Po-vejte mu, da imamo onega, ki ga išče ...«
Ljudjc so odšli svojo pot. Planšar Klemen pa je sčdel spet na klop pred kočo. Strmel je na bele snežnike, ki so se tako lepo svetili v solnčnih žarkih ... V njegovi duši pa ni bilo solnca.
10.
Zjutraj zarano je prišel gozdar na planino. Planšar Klemen mu je po-vedal vse o Olipcu. Zahteval je, naj ga gre gozdar takoj iskat v Močileževo kočo in naj ga pelje s sabo v dolino. Izroči naj ga gosposki, da ga kaznuje po postavi. A gozaar je oporekal. — »Čemu naj ga ženem v nesrečo?« jc govoril. »Premlad je še in še preotročpi. Pa mogoče se niti zavedal ni, da je delal krivico. Zato ga kar pustimo! Kaznujtc ga vi sami, Klemen, če se vam zdi. A jaz bom molčal. Nihče ne bo zvedel ničesar.«
A planšar Klemen je zmajeval z glavo in je še vedno oporekal. Za-hteval je odločno od gozdarja, naj ovadi Olipca, in naj se kaznuje po po-stavi. Dolgo, dolgo je moral gozdar govoriti, da je starca pregovoril. In sklenili so, da bodo molčali o Olipcu in o njegovi hudobiji. Že zaradi Kle-menovcga dobrega imena. Planšar Klemen se je vdal in je hvaležno stisnil gozdarju roko.   Že je stopil na prag,  da stopi k Močiležu  po  nesrečnega
Stran 160___________________VRTEC____________________Leto 48
Olipca. A tedaj je prisopel v kočo Močilež, pa je povedal, da je Olipec izginil.
Planšar Klcmen }c zamahntl z roko. — »Skril se je v skalovje in se je potuhnil,« je rekel mirno. »Ko bo lačen, bo že prišel. .. Kar pusti ga, Mo-čilež! — Sevcda, zdaj smo brez pastirja. Bo pa treba poklicati Pavelča na-zaj. Slišite, gozdar! Če grcste v dolino, povejte Pavelču, naj pride na pla-nino past. Rabimo ga tu, jn ni mu treba iti z drvarji...«
Tilen je sedel v kotu in je poslušal. Zdaj pa je vstal in je stot>il k planšarju. — »Stric, bom pa jaz pasel, dokler ne pride Pavelč,« je dcjal. »Poizkuisil bom. Nemara bo šlo?«
Planšar Klemen se je nasmehnil in mu je rekel: »No, če te veseli, pa poizkusi! Boš imel vsaj kratek čas. Kar z Močiležem pojdi! Močilež ti bo že povedal, kako in kaf,«
Tilen se je poslovil od očeta in je šel z Močiležem. Gozdar in planšar pa sta govorila še celo uro. O nesrečnem Olipcu sta govorila in o Tilnu. Gozdar je tolažil žalostnega očeta, ki je bil ves potrt zaradi malopridncga sina. — »Tiste neutnne knjige &o ga tako pokvarile,« je zdihoval Klemen. »Nihče drugi ni kriv nego tiste pTismojene knjige. Oh, da mu jih nisem mo-gel iztrgati iz rok in jih vreči na ogenj! Danes pa grem in jih sežgem. Se-veda, zdaj, ko je že prepozno ,,.«
Prijazno sta se poslovila gozdar in planšar in sta si segla v roke. Planšar je šel naravnost v Močiležcvo kočo. Toliko časa je brskal in iskal v nji, da je našel naposled tiste knjige, Skrbno so bile spravljene pod po-gradom med slamo. Razjarjcn jih je vrgel Klemcn na ogcni. Plamcn je siknil od njih, in v kraikem so bile prah in pepel.
Gozdar je prišel v dolino. Povedal jc Pavelču, kakor mu je naročil oče Klemen. Povedal pa tudi o Olipcu. Pavelča je pretrcslo: strah ga. ie bilo in sram Olipčeve zlobe. Solze so mu stopile v oči, ko je poslušal-
Tilen je pa pasel tisti dan drobnico na planini. Ležal je visoko mcd skalovjem. Glavo si je podpiral z rokami in jc strmel predse. A ni bil vesel kakor druge dni. Neprestano je moral misliti na Olipca, Tuintam se je že cclo ozrl meneč, da prihaja Olipec, da ga pograbi kakor včeraj. A Olipca ni bilo, Tihota jc vladala nad vso planino. Samo živinski zvončki so po-zvanjah tiho in mehko vscokrog. — Olipec se je bil pa zaprašil med rušje. Bežal je med njim po strmem pobočju na vso sapo. Nič več ni slišal raz-jarjerega glasu starega Močileža, niti zvonokljanja živinskih zvoncev. Bežal je naprej, bežal. .. Sopel je težko, in znoj mu je lil z obraza. Krilil je z rokami, kakor bi sc lovil po zraku, da bi ne zdrknil nekam globoko v črno globočino. Pa niti misliti ni mogel ničesar, Samo nekaj mu je bilo jasno, in tisto ga je preganjalo, da se ni ustavil niti za trenutek... »Imajo me, imajo mc!« jc ponavljal neprestano. »Zalotili so me ... In zdaj mi bo gorje, oh gorje!« — Iz rušja jc pridirjal na strmo peščevje, Pa se ni po-mišljal nič. Skočil je na ostri pesek in se je podrsal bliskoma navzdol. Prišel je do uglajene poti; izpotaknil sc }e nckje ob dcblo, ki je ležalo preko poti, in je padel. Zakričal je na glas, ker se je bil udaril precej moč-
Leto 48_____________________VRTEC___________________$tran 161
no. A naglo se je spet dvignil in je bežal sppt naprej, samo bežal... Sam ni vedcl, kam da beži. A njemu je bilo to vseeno. Samo proč s te planine! Samo daleč, daleč proč kam, kjer ga ne poznajo in ga ne morejo zgra-biti.. .   ,
Prišel je ves onemogel do konca gozda. Pred sabo je zagledal ze-leno senožet, ki se je razprostirala po hribu navzdol in je bila ravno po-košena. In Olipec se ni pomišljal, Zdrknil je kar na tla in je obležal tam napol mrtev. Obraz je pritisnil k zemlji in se je oddihoval naglo. Počasi, počasi so se mu vračale moči, Znoj mu ni tekel več z obraza, in srcc mu ni utripalo več tako divje. Misli so se mu pričele bistriti, in naposled je spoznal jasno ves svoj žalostni polozaj...
Pričel je stokati v svojem obupu. Dvignil se je napol, pa je gledal dol po senožeti. Onkraj drevja, nedalcč od proda, je zagledal hišo. Iz dimnika se je kadilo, in čulo se je pasje lajanje, Olipec se je ozrl na tisto hišo, In tedaj se mu je razjasnil obraz. Z roko je šinil preko oči in ie skočil na noge. — »Hej, tam stoji Tarmanova hiša,« jc zaklical. »Čudno, v Trenti sem že . . . Pa kdaj sem prišel v Trento ? K Tarmanu grem — Tarman mi že pove, kako in kaj.« — Domislil se je Olipec tega in se žc razveselil. Pa se jc spustil po senožeti; tekel je skozi goščavo in jc prišel do ograjenega vrtiča, sredi katerega je stala hiša. OHpec je že hotel odprcti leso in stopiti v vrt. A tedaj je pritekel od nekod velik, črn pes. Lajal je na vcs glas in se je zaganjal vcs besen ob leseno ograjo.
»Stric Tarmanov! Stric Tarmanov!« je vpil Olipcc in jc čakal. Iz hiše je stopil Tarman in se je ozrl po vrtu. Zagledal je pastirčka in je sto-pil naglo k njemu. — »Kaj je, ti Olipec?« je vprašal hlastno. »Pa kaj, da si prišel k meni?«
V pretrganih stavkih.mu je povedal Olipec vse. Tarman,pa je zma-jeval z glavo, ko ga je poslušal. Ko pa je pastirček dokončal, je stopil Tarman dva koraka od lese. — »Beži, Olipec!« jc rekel. »Beži od moje hiše! Kajti lahko te zalotijo, in potcm gorjc nama! Zato ti rečem, da bcži« beži kamorkoli!«
»Saj vem,« je odvrnil Olipec žalostno. »Saj bom bežal... Samo raditegi sem prišcl k vam, da mi poveste, kam na} bežim. Stric, vi ste pa-metni. Zato tsA pa povcjte, kam naj bežim. V stiskah sem, stric ...«
A Tannan se je odmikal vednobolj, Že je stal sredi vrta, ko mu je zaklical še enkrat: »Beži, Olipec! To ti rečem, da beži! — Kaj jaz vem, kam? Se boš že domislil kaj pametnega... Samo beži! Pa od moje hiše!« — In Tarman se je obrnil hipoma in je odšel v hišo. Veliki pes pa se jc pri-čel spet zaganjati ob leseno ograjo. Kazal je bclc, ostre zobe in \e lajal srdito.
Kakor prikazen je stal Olipec pred zaprto leso. Glavo je povcsil, in šlo mu je na jok. Izprevidel je naposled, da prosi Tarmana zaman. Zato se obrne in odide počasi nazaj na senožet. Večerilo se je že po zagorskem svetu. Ko pride na senožet, je bilo že skoro popolnoma temno. Splazi se do velikegd bleva, ki je stal tam sredi senpžeti, in odpre vrata. Začuti pod ^                                                                                                     10—11
Stran 162___________________VRTEC____________________Leto 48
nogami seno in se kar vrže vzpak nanje. Ker je bil do smrti utrujen, je za-spal n<aglo.
Spal je dolgo, dolgo ,., Ko se je prebudil in se je splazil iz hleva, je videl, da stoji solnce že visoko. Vsede se na prag. Z rokami si podpre glavo in ugiba, kaj naj stori. Tarman ga je zapodil neprijazno, ker se boji samzasc. 0, Tarman bi mu bil lahko svetoval kaj pametnega, pa noče in noče .,, A kam naj se obrne on zdaj, da ubeži gozdarju in njegovemu pre-ganjanju? — Olipec si zatiska čelo in razmišlja. Naposled mu šine v glavo misel, da se ji kar nasmeji in skoči na noge. Da! V mesto pojde, k tistemu gosposkcmu človeku pojde, ki mu je prinašal vsako nedeljo knjige. Res! Kar k njemu pojde. In gosposki človek mu gotovo pomaga. Sai ve za lovca, ki mu pravijo »Krvavi jezik« in živi nekje v Ameriki. In tisti gospo-ski člcvek mu pripomorc, da se popelje v Ameriko k tistemu slavncmu lovcu. Sartio denar mora imeti! Kar drevi se splazi spet na planino. V temi spleze na skalovje, kjer ima skrite svojc kronice. Pa gre potem in se odpeljc z vlakom v mesto. Poišče tistega gosposkega človeka, ki mu zagotovo pomore in ga pošlje k slavnemu lovcu, imenovanemu »Krvavi jezik«. In tar. v Amerild bo veselje, joj, veselje! To se bo smejal, samio smcjal in bo živel krasno življenje ...
Noč je legla na zemlio, ko je stopil Olipec na pot, ki je vodila po strmem hribu na planino. Hodil je dolgo, dolgo. Mesec je že ®tal sredi nočnega neba, ko je dospel do planine. Previdno je krenil vstran in se je plazil po strmini skozi gosto rušje. Tiho in varno je stopal, da ni bilo čuti njegovih stopinj. Mesec mu jc jasna razsvetljeval pot, da je videl ka-kor pcdnevi. Od rušja dalje se )e pa pehal visoko gori ob sivem skalovju. Zavil je na desno in je stekel preko širnega peščevja, ki se je belilo' in svetilo, kakor da bi bil dan. Olipec se ni ustavil niti za trenutek; niti tedaj, ko je dospel do skalovja. Črno se je dvigalo nad njim, in kroginkrog je ležala tema, velika tema. Kajti sem ni svetil mesec, ker so ga zakrivale ogromni pcčinc, strlečc visoko gori ob Mojstrovki. Olipec se ni menil za temo. S prsti je tipal kroginkrog in je plezal na skalovje. Šlo mu je počasi, ker ni videl ničesar. Trudil se je na vso moč, da mu je pot lil z obraza. A naposled je vendar obtipal ozko poč in tudi suhi borovec je obtipal. Globoko se je oddahnil in je segel naglo z roko v luknijo. Zmetal jc iz nje kamenje in suho listje in ]e dvignil leseno skritijico.
Zganil se je na visoki skali in je položil skrinjico kraj sebe. V srcu ga je zbodlo nckaj čudnega, pckočega, da je zaječal. Z roko se ,je prijel za čclo in je strmel dol na črno kočo sredi bcle planine ... Kaj? Nikoli več ne bo videl očeta? Nikoli več matere, ki je skrbela zanj tako lepo? Nikoli vcč? — Nič ne pomaga! Nocoj odhaja daleč od doma in se ne po-vrne več v zagorski kraj. — In očc, četudi ne bo zaradi njega nikoli vcč vesel, pa tudi brat Pavclč ne. Mati bo jokala v žalosti in skrbeh. Pa vse samo radi njcga! — In Olipec se je zgrabil za čelo in \e zaječal. Sam ni vedel, odkod je prišla ta silna bolest. Kar grabiti ga je začela, da se mu je trgala duša in da so se mu ulile solze. A kar \e sklenil, mora biti izvršeno!
i
Leto^tb____________________VRTEC___________________Stran 163
Spuščal se je naglo od skale na skalo, y& niti ni pazil dosti. Prijemal se je za ostre robovc in niti poizkušal ni, če ga bodo držali. 0, stokrat se je že plazil po tem skalovju in je vedcl za vsak rob. Ni nevarno!
Ravno se je prijel za škrbino in je obvisel nad navpično steno. Vedel je, da se mora samo malce z nogami pognati, pa stopi na ploščato skalo. In sc je tudi pognal. A v tistem trenutku se je odkršil škrbasti rob, ki se je držal zanj. Olipec je zdrknil in se je pričel loviti, da zagrabi za skalo in se zadrži. A lovil se je zaman.
»Meti!« je zakričal obupno in je šinil hipoma v globočino ...
(Konec.) —^«^ ^—