135. številka.
Ljubljana, v sredo 16. junija.
XIX. leto, 1886.
iiiirtJja vii vj»U**9 sko-ogerske dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za (Mj&J oetrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden meaec l gld. 10 kr. Za pošiljanju na doni računa se po
Izhaja vsak dan zvečer* izimši nedelje* in praznike, ter velja po pošti pre; jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na doin /a vse
10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt~THl*w"*"^5a tuje dežele toliko več, kakor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-\rsf,e po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če so dvakrat, in po 4 kr. če so trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi s* ne vračajo. Uredništvo in u pr a vništvo je v Rudolfa Kirbiša hiši, „GledaliSka stolbs". Upravni št v u naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Kralj Ludovik II. t
Žaloigra, ki se je zadnje dni vršila na dvoru bavarskem doigrala se je do konca in kralj Ludovik, sicer obdan z največjim kraljevskim sijajem, našel je svojo smrt v motnih valovih in v blatu Starnberškega jezera. Zadnje dejanje, kraljev samomor, je tako nepričakovano, tako tragično, da bi trebalo uprav Shakespearovega peresa, da bi se dostojno osvetlile vse dvorne spletke, ki so uprizorile to dramo in da bi se o/.načile osobe, ki so pri tem igrale ulogo Cromwella ali pa ulogo Fall-staffa.
Nam, daleč stoječim, je sodba v tej zadevi jako težavna, dogodki zadnjega tedna vrstili so se tako bliskoma hitro, da jih ni bilo možno pojmiti, da je vse nerešeni uganjki podobno in da Bavarci sami ugibajo, je li kralj Ludovik sam v vodo skočil, ali ga je dr. Gudden v vodo vrgel.
Neplodno bi bilo, danes pretresa vati to, vrhu tega zelo prisiljeno vprašanje, kajti bodi istina jedno ali drugo, posledica bode vedno jednaka, lztnej strank, ki v Bavarskej že dolgo tekmujeta, je jednn podlegla, druga pa dobila vladno krmilo v roke, in to mora uplivati tudi na vnanje razmere.
Da se bode položaj laglje pogodil, ne bode odveč, ako si malo ogledamo 22 letno vladanje nesrečnega Ludovika II. Kot 19 leten, bogato nadarjen mladenič, zašel je prestol, a kljubu svojej mladosti takoj prva leta kazal nepričakovano odločnost. Klerikalna stranka, ki je vanj stavila velike nade, se je korenito varala, kajti Ludovik nagibal je vedno le na liberalno stran. Odpustil je ministra Schrencka, na njegovo mesto pa poklical protestanta v. d. Pfordte, liberalca dr. Koch-a pa imenoval naučnim ministrom. Sploh se je nasprot-stvo mej kraljem in klerikalno stranko večkrat tako močno pojavilo, da je tudi Bavarska imela svoj „kulturkampf", v katerem je Ludovik igral ulogo Bismarcka, seveda v pomanjšani obliki. Tako n. pr. ukazal je bil svoje dni, da se semenišče, katero je bil škof Speverski brez vladnega dovoljenja ustanovil, zapre. Proti temu ukazu protestovali so vsi škofje, a Ludovik zavrnil je protest kot protiustaven.
Nasprotstvo mej kraljem in klerikalno stranko
se je še poostrilo, ko je Ludovik po vojni 1866 1. imenoval kneza Ilohenlohe (pozneje nemški poslanik v Parizu, sedaj namestnik za Alzacijo in Loreno) ministerskim predsednikom, dr. Lutza pa naučnim ministrom, ko se je na njegov ukaz vse šolstvo preustrojilo v liberalnem zmislu. Za ministrovanja kneza Hohenlohe sklenile so se one, bavarske vojske se tikajoče pogodbe s Prusko, ki so prouzročile toliko nevolje in hrupa, kajti v omenjenih pogodbah žrto-vala se je faktično samostalnost Bavarske nemškemu cesarstvu na korist.
S temi političnimi kornki krenil je bil Ludovik na pot, po katerem mu njegovi sorodniki neso hoteli slediti. Pokazal se je velik razpor mej njim in drugimi člani kraljevske obitelji in ta razpor se do zndnjih dnij nikdar ni poravnal, pač pa še pohujšal. Kralj stal je na velikonemškem stališči, njegovi sorodniki na strogo bavarskem, Ludovik bil je liberalec, vsi drugi člani kraljevske obitelji pa strogo konservativni, torej pogojev za nasprotstva v izobilji, Še več pa prilik.
Taka prilika bila je 1871, ko se je kralj Ludovik spri z Vatikanom in se prevroče potegoval za znanega Dollingerja. Stvar je vsacemu še v spominu, ni torej, da bi jo pogrevali. Le toliko naj konstatujemo, da je Ludovik s svojim nepraktičnim idealizmom v tej aferi zgubi] veliko simpatij in pristašev, kajti pomniti treba, da je Bavarska od nekdaj odlično katoliška država.
Razpor s konservativno stranko in z vsemi sorodniki vzbudil je v njem izvestno mnogo nevolje, možno je tudi, da mu je mrzela velika korupcija pri dvoru, začel se je umikati na svoj*1 gradove, kjer je živel čudno fantastično življenje, malo se brigajoč za vladne stvari, za blaginjo in bedo svojega naroda. Trditi se sme, da zadnja leta ni bil vladar v pravem pomenu besede, ampak samo njega senca, da ni več živel vzvišenemu svojemu poklicu, temveč svojim sanjam in svojim čarobnim zgradbam, katere so brez praktičnega pomena požirale milijone in milijone.
Tako življenje in potratne zgradbe pa so prouzročile hudo kri in katastrofa napovedovala se je že veliko mesecev. Naposled smo jo doživeli. Mogočno upliva na človeka, prime ga tragično, kakor če človek čita Shakespearovega kralja Leara. Ven-
LISTEK.
Andrej Kolosov.
(Ruski spisal I. S. Turgonev, preložil Osamelec.) (Dalje.)
— O ti zlodej, kak spomin imate! in vse iz Bvrona! opomnil je pripovedovalec. — Z jedno besedo, gospoda, Kolosov bil je duša naše družbe. Navezal sem se nanj tako silno, kakor se potem nikoli nesem na nobeno žensko. In mej tem, še sedaj mi je težko spominati se te čudne ljubezni . .. da res, ljubezni, ker znajte, poskusil sem tedaj vse bolečine te strasti, na primer: ljubosumnosti, Kolosov nas je vse jednako ljubil, posebno pa je rad videl nekega molčljivega, belolasega in skromnega mladeniča po imeni Gavrilova. S tem Gavrilovim ni se razšel nikdar, često govoril je potihoma z njim ob jednem izginjal iz Moskve, Bog vedi kam, za dva, tri dni . . . Kolosov ni IjubU izpraševanj, in jaz ugibal sem le. Ne, navadna radovednost me ni vznemirjala; jaz bi bil rad tovariš, orožjenosec Ko-losova: ljubosumil sem na Gavrilova; zavidel sem ga; nikakor si nesem mogel objasniti uzroka čudnih
oddaljevanj Kolosova. Imel pa on ni one tajinstve-nosti, s katero se šopirijo mladeniči obdarjeni s sa-moljubjem, bledostjo, črnimi lasmi in „izrazujočim" pogledom, ne onega ponarejenega ravnodušja, ki je videti, kakor da bi se pod njim skrivale ogromne sile; ne, on je bil, kakor pravijo, ves odpet; kedar pa je v njem zavladala strast, pokazala se je v vsem njegovem bitji silna, viharna delavnost; samo da on ni tratil svoje moči po nepotrebnem, in v nobenem slučaji ni se postavljal na hodulje. Tako je, gospoda, povejte resnico: ali se vam že ni dogodilo, da ste sedeli in kadili iz pipe s tako potrto-veličastnim izrazom, kakor da bi se bili baš pripravili za vzvišene navdušenje, a premišljate v istini le o tem, kake barve naj bi si dali sešiti hlače ? . . . Stvar pa je vendar le v tem, da sem jaz prvi opazil v veselem in ljubeznivem Kolosovu te neprostovoljne, strastne izraze ... Ne govore zastonj, da ljubezen vse zmore. Sklenil sem, naj stane, kar hoče — da si pridobim njegovo zaupanje. Nesem imel ničesar, da bi se vlačil za Kolosovim; tako otročje spoštoval sem ga, da ni mogel sumiti o mojej uda nosti ... a v svojo neopisno dosado moral sem se konečno prepričati, da se je Kolosov ogibal bolj
der si prave rešitve ne vemo in vprašamo se: BCui prodest?" Komu koristi epohalni ta preobrat ?
Ne meneč se za vse drugo, je li pokojni kralj bil blazen, ali ne, ali se je sam umoril, ali bil umorjen, je pred vsem to neovrgljivo, da je Ludovik II. po mišljenji bil Velikonemec, saj je on s svojim pismom, odposlanim v Versailles, staremu Viljemu nemško krono položil na sivo glavo in da se ni postavljal na ozko bavarsko stališče. Iz tega smemo sklepati, da njegova smrt ni v korist veli-konemški ideji, da v Monakovern ni zmagal Berolin, marveč kdo drugi. Odslej pričakovati nam je pre-membe v notranji in vnanji politiki Bavarske, kajti Čisto novi faktorji dobili so vladno krmilo v roke in kralja Ludovika II. smrt bode vsekako vele-važen dogodek v zgodovini Nemčije.
Stritarjeva slavnost.
(Konec.
Dobrodošli telegrami bili so iz naslednjih krajev, oziroma taki-le:
Ljubljana: Pridružujemo se tisočerim Slava-klicem, kateri done danes od vseh strani pesniku in pisatelju Stritarju, ki je ponos Dunajske in vse nezjedinjene Slovenije. Živeli vsi pri slavnosti zbrani Slovani! „Slovenski Narod".
Žavec: Anka in Marija lloblek, Hausen-bichler, Jos. Sirka, Pran lloblek, Petriček, E. Sirka, Kocbeck.
Mozirje: ,Savinjski Sokol".
Praga: „Akad. čten. spolek*.
Karlovec: Lipež, Steklasa, Podgoršek, Vam-berger.
Kranj: Notar Globočnik.
Gorica: Krepak živio slavljencu! Bog mu daj učakati petdesetletnico, pa v zmislu Dunajske Slovenije! Erjavec.
Maribor: Mariborski slovenski dijaki.
Pariz: Jurij Šubie.
Ljubljana: Pesniku Boris Miranu, ki nas vedno oduševljuje za najsvetejše idejale naše s pre-divnimi umotvori svojimi, kateri nas z nebeško po-jezijo svojo krepča in posvečuje v težki borbi naši, da ne omagamo, ljubljencu vsega naroda želimo od celega srca, naj še živi in deluje mnoga leta za povzdigo Slovenstva in Slovanstva.   Večnaja slava
tesnega približanja z nianoj, da se je on nekako jezil vsled moje neprošene ljubeznivosti. Nekdaj prosil me je z vidno nezadovoljnostjo denarja na posodo — in drugi dan povrnil mi ga je zopet s smehljajočo se zahvalnostjo. V teku cele zime spremenili se neso moji odnošaji do Kolosova niti za las; čestokrat primerjal sem se z Gavrilovim — in nesem mogel razumeti, v čem je on boljši od mene .. . Najedenkrat pa se je vse spremenilo. V sredi aprila zbolel je Gavrilov ter umrl v rokah Kolosova, ki se ni niti za trenotek ganil od njegove postelje in cel teden po njegovi smrti ni šel nikamor. Vsi smo žalovali za bednim Gavrilovim; ta bledi, molčeči človek videti je bil, kakor da bi bil čutil svoj konec. Tudi jaz žaloval sem iskreno po njem, a srce v meni je umiralo, čakalo je nečesa . . .
Nekega nepozabljenega večera — jaz sem le-žal sam na divauu in brezmiselno gledal v strop .., odprl je nekdo hitro dveri moje sobe ter obstal na pragu; privzdignil sem glavo: pred menoj stal je Kolosov. U8topil je počasi ter sedel poleg mene. — „Prišel sem k tebi," začel je s precej tihim glasom; — „vsled tega, ker me ti bolj nego vsi drugi ljubiš . . . Izgubil sem svojega dobrega prijatelja"
Borisu Miranu in čestiteljem njegovim! Sursum corila, sursum Slovanstvo !
Lastništvo in uredništvo „Slovana".
Veliko Lasi če: Janko Kalan.
Novo mesto: Za Čitalnico: predsednik Pe-
rušek.
Zagreb: Blagemu, značajueinu voditelju in učitelju, odličnemu Slovencu in Slovanu Stritarju kličem : Borili ste se in trpeli, pa slovenski narod Vam je in bode hvaležen, bode Vas vedno s ponosom štel mej svoje najbolje sinove. Ta zavest naj Vas krepi za daljno delo!        Dr. Celestin.
Gradec: „Triglav*.
Radovljica: Leveč.
P a z e n: Prof. Kos.
DunajBko Novo mesto: Prof. dr. Detela.
Trst: Maogo podtikanja si trpljivo nosil v teh letih, proganjani slavljenec! Bodi ti v malo tešilo in bodrilo denašnji večer!
Dr. Gluser, Jesenko, Jereb, Žvab.
T u palce: Narodno učiteljstvo kranjskega šolskega okraja.
Gradec: Akad. društvo „Hrvatska".
Ljubljana: Za Ljubljanskega Sokola občni zbor, pod starosta Nolli.
Ljubljana: „Slavec".
Črnomelj: Mesto Črnomelj — Šušteršič, župan.
L j ubijana: Ljubljanski sedmošolci.
Ljubljana: Ljubljanski osmošolci.
L j u b 1 j a n a: Slovensko učiteljsko društvo.
Metlika: Notar Štajer.
Ljutomer: Čitalmca.
Ormož: Čitalnica in Sloga.
Ko bori d: Narodna Čitalnica.
Karlov ec: Nemanić, Umnik.
Kranj: Globočnik, Pire, Vilfau.
Kranj: Čitalnica.
Črnomelj: Čitalnica.
Kamnik: Čitalnica.
Ribnica: Ribniški čestilci.
Metlika: Čitalnica.
Črnomelj: T. Šetina, Janko Schweiger, Vrtovec, Zalaznik, Kune.
Borovnica: Bralno društvo.
Ljubljana: Boliinec, Pire M., Zadnikar.
Novo mesto: Pevci višje gimnazije.
Ljubljana: Slovenski petošolci.
Vrhnika: Čitalnica.
P o s t o j i n a: Jurij Kraigher.
Gorica: Podgornik.
Kanal: Kanalski rodoljubi.
Tolmin: Gabrijelčič, Ivančic, Kragelj, Ko-vačič, Tonkli.
Ko bori d: Radujemo se z Vami, ko proslavljate Vašega in našega Stritarja. Povejte, da obsojamo Lj ub ljansk e Dagarinovce, ki ga naj ne žalijo, ker njegovo je zavedno Slovenstvo. Zagotovite ga, da ga visoko spoštujemo, neizmerno ljubimo, obožujemo in da te „kuge" se hočemo napiti tako, da duh in telo nam prešine. S polnim srcem vsklikamo: Mnogaja leta pesniku-učitelju, iz-bornerau pripovedovalcu, prvemu literarnemu kritiku. Pereat Dagariuizem! Slava Stritarju!
Šest čestilcev.
— glas se mu je zlahka tresel: „in čutim se osamelega ... Vi vsi neste poznali Gavrilova ... vi ga neste poznali ..." Ustal je, šel po izbi sem ter tja in hitro pristopil k meni . . . „Ali mi ga hočeš ti nadomestiti ?■ dejal je ter mi podal roko. Skočil sem po konci ter pal mu na prsi. Moja iskrena radost ga je ganila . . . Nesem mu vedel ničesar reči, usopel sem se . . . Kolosov gledal me je ter se tiho smehljal. Pila sva Čaj. Za čajem pripovedoval je o Gavrilovi; zvedel sem, da je ta boječi in krotki mladenič rešil Kolosovu življenje — in sam sebi moral sem priznati, da bi se ne bil mogel povzdigniti na mesto Gavrilova — ne ponašati se s svojo srečo. Ura bila je osem. Kolosov je ustal, šel k oknu, trkal po steklu, hitro se obrnil k meni, hotel je nekaj reči ... in molčeč sedel na stol. — „Kolosov ! prav, prav, jaz sem vreden tvojega zaupanja!" Pogledal mi je naravnost v oči. — „No če je tako," dejal je konečno: — vzemi čepico, pojdeva!" — „Kam?M — „Gavrilov ine ni povpraševal." —- Takoj sem umolknil. — BAli znaš kvartati ?" — „Znam."
Šla sva, vzeia izvoščka do . . . e mitnice. Pri mitnici izstopila sva — Kolosov šel je jako hitro naprej;  jaz za njim.   Šla sva po veliki cesti. Pri-
Šmarije pri Jelšah: Čitalnica. Varaždin: Dr. Križan, Jarnej, Franielj Idrija: Vidic, Gosti.ša.
Ljubljana:   Nekaj  slovenskih gimnazijcev.
Ljubljana: Šestošolci A.
Trst: Miha Truden.
Trst: Homan, Mohar, Mahkovec
Divača: župan Demšar, kaplan Berce, trgo vec Suša, Senčar, Perozzi, Ventuiini.
Višnjagora: Plantan, JenčiČ, Kastrevc, Canjko, J. Hudovernik.
Trst: Osmošolci.
Ljubljana: Dr. Kavčič.
Postojina: Čitalnica.
Novo mesto: Stari „Slovenijani" : dr. Sla-nec, Škrlj, Orožen, Rozman, Viktor Rozina, Anton Rozina, Jakše, Skale.
Trst: Slovanska Čitalnica.
Koper: Slovenski pripravniki.
Varšava: Gregorčič.
S pije t: Rutar, Vilhar.
Trst: Tržaški Sokol.
Dob- J. Vrhovnik.
Gradec: Bradaška.
Zagreb: Valjavec.
Dunaj: A. Rvbička.
Ljubljana: Cimpermau.
Dobrihovice: Stritarjeve zasluge za razvoj novejšega našega slovstva so neprecenljive. Slava možu in živeli Vi, ki ga takim lepim načinom proslavljate. Ivan Hribar.
Ki lovce: Mož, kateri je z lučjo svojega duha užigal srca sloven kih sinov in hčera, zasluži Čast celega naroda slovenskega, zatorej od sinje Adrije do Črnega morja slava njemu naj doni.
Stritarjev čestilec na Premu.
Sežana: Za sežanskega okraja učitelje:
Kante.
Rudolfovo: Srčna hvala „Sloveniji" za prirejeno slavnost. Naj nam usoda čuva slavljenega pesnika še mnogo, mnogo let.
Senekovič. Dr. Poznik. Sežana: Čitalnica Sežanska. Ljubljana:
Slovenija, cvetka trobojna Naj širi svoj duh in svoj žar In z njima naj srca nebrojna. Probuja za sveto nam stvar. Tudi mi z vami združeni v dubu proslavljamo svojega ljubljenca Stritarja, mu častitamo   k dvajsetletnici njegovega delovanja za naš narod.
Ljubljanski šestošolci.
Politični razgled.
Notranje <ležele.
V Ljubljani 16. junija
Ogcraki vladni listi se vesele*, da se je prebivalstvo v Pešti pomirilo in zatrjujejo, da ni bilo nikake vladne krize in nikakega vojskinega vprašanja.
Vimiije države.
Pismo, s katerim se bodo uredile zadeve katoliške cerkve v ČVnigori, je že v Cetinji. Sestavila sta ga knezov tajnik Sundečič in monsignor Fondini, papež mu je pritrdil. V Baru se bode os-
šedši vrsto daleč obrnil se je Kolosov na stran. Mej tem nastala je noč. Na desni — v megli blestele so luči, dvigale so se nebrojne cerkve velikega mesta; na levi — ob gozdi pasla sta se na loki dva bela konja; pred nama raztezala so se polja pokrita s sivkastim parom. Molče sem šel za Kolosovim.   Najedenkrat se je ustavil, stegnil roko in rekel: „glej, kam greva." Uzrl sera temno, neveliko hišico; dva okenca svetila sta se slabo v megli. — V tej hiši"  nadaljeval je Kolosov: — stanuje neki  Sidorenko, upokojen poročnik — s svojo sestro, staro devico — in hčerjo. Jaz te bom izdal za svojega sorodnika — ti se  boš usedel z njim, da kvarteta." Molče pokimal sera z glavo. Hotel sem pokazati Kolosovu,  da   ne urnem nič slabše molčati nego Gavrilov ...   A pripoznavam, radovednost me je silno mučila.   Prišedši na loko pred hišo videl sem v osvitljenem okni lep obraz deklice . . . Videlo se je, kakor bi naju bila čakala in takoj je izginila. Ustopila sva v temno in tesno sprednjo sobo. Kriva, grbasta starka prišla nama je nasproti ter z začudenjem pogledala name. „ Ali je Ivan Semenič doma?" vprašal je Kolosov. „Doma, — doma!" začul se je trd možk glas izza vrat.   Prestopila sva v dvorano, ako se more dvorana  imenovati dolga,
novjila nova nadškofija za Črnogoro. Katoliškemu bogoeastju se bode dovolila popolna svoboda. V kratkem b -de ?e knez podpisal dotično pismo.
Bolgarski knez otvori 1 je narodno sebra-nje s sledečim prestolnim govorom: „Po velikih zgodovinskih dogodkih, katere smo preživeli, sem tako srečen, da morem pozdravljati v prestolnici /.istopnike bolgarskega naroda s te in z one strani Ril kana. Ne najdem besed, da bi mogel izraziti mojo brezmejno hvaležnost vrlemu narodu, ki se je vzdignil, kakor jeden mož, in vse žrtoval, da otme čast, svobodo in celokupnost ozemlja. Zinatram za-dolžoost, po vašem posredovanji zahvaliti se narodu za vrla dela vojakov, vrednih sinov domovine, na katere sem ponosen, ki so z nenavadnim pogumom in samozatajevanjem hitro porazili sovražnika, gnali ga v njegovo deželo in prisilili ga, iskati mogočnih zaščitnikov, da se je otel pogina. Junaška dela bolgarske vojske in velike žrtve naroda pridobile so simpatije civilizovanega sveta, odstranile so ovire in težave in dosegle s svojim uplivom, da so se za-zadovoljile opravičene želje in težnje. Konstatujemo danes, da se je uresničilo toliko pričakovano in tako zaželjeno zjedinenje. V doka/, temu bode danes začelo splošno bolg irsko narodno sebranje posvetovati se in sklepati o zadevah in vprašanjih skupne domovine. Vojna, iz katere je prišla z božjo pomočjo Bolgarija zmagovita, otvorila je deželi novo dobo in jej odkazala častno mesto mej sosednimi balkanskimi državami. To vojna dala je narodu zaupanje v svoje moči in upanje v sijajno bodočnost, toda oslabila je nekoliko državne finance in prouzročila i nova bremena in nove potrebe, za katere bode treba preskrbeti. V ta namen bode vlada vam predložila načrte zakonov in predloge, da se bodete o njih posvetovali in sklepali. Prepričan sem, da se bodete s potrebno resnostjo in pozornostjo lotili dela ter olajševali vladi njeno nalogo. Izjavljam, da je zasedanje otvorjeno."
V Poznanji je imelo 400 volilcev Bhod- Sklenili so, da bodo gojili poljsko narodno čuvstvo, naj jih še tako zatira pruska vlada. Gasla: „Deutsch-land tlber Alles" pa nikdar ne bodo priznali. Taki poljski tabori se bodo sklicali še  v druzih mestih.
Italijanska vlada predložila je zbornicama zeleno knjigo. Iz nje se razvidi, da se Italija ni nikdar odločila od druzih velevlasti j, zlasti je vedno vzajemno postopala z Dunajsko, Berolinsko in Londonsko vlado. Turčiji in Grškej je dajala primerne s vete. V vzhodnoruraelijskem vprašanji predlagala je velevlastim, da pritrdijo bolgarsko turškemu spo-razumljenju s pridržkom, da pozneje potrde definitivni akt in vzhodnorumelijski upravilnik. Knezu Aleksandru je priporočala, da vsprejme sporazum -ljenje mej Turčijo in velevlastmi. Novemu angleškemu ministerstvu izjavil je grof Robilant 5. febru-varja, da Italija žoli, vzajemno z Anglijo postopati v vseh vprašanjih, zlasti onih glede Sredozemskega morja. 25. januvarja izrekel jo proti francoskemu zastopniku željo, da bi se tudi Francija udeževala pomorske akcije. Italija je želela, da bi Francija, Italija in Anglija vzajemno postopale, ker imajo največje interese ob Sredozemskem morji. Grškej je hotela Italija s tem pokazati svojo simpatije, da jej je odsvetovala od vojne, ki bi njenim pravim interesom škodovala. Ker Grki neso hoteli slušati svetov, se je tudi Italija udeležila blokade.
V nedeljo sklenili so v Brusselji zbrani bel« gifski socijalisti, da bodo še dalje agitovali za splošno volilno pravico. Ko bi vlada ne hotela ustreči njih želji, bodo pa vsi belgijski delavci usta«, vili delo. 15. avgusta se pa zopet snidejo v Brusselji. Sklepi socijalistov so jako nepovoljni vladi, ki nikakor ue mara razširiti volilne pravice. Konservativci se boje, da zgube" večino v zbornici, ako vsi delavci dobe" volilno pravico.
Angleški ministerski predsednik Gladstone izdal je manifest na Midlothianske volilce. Glavne
precej blatna soba; majhen star fortepiano se je ponižno stiskal v oglu poleg pečice; nekaj stolov stalo je ob stenah nekdaj rumenih. Sredi sobe stal je mož petdesetih let, visoke rasti, shujšan v mastni ponočni halji. Pogledal sem ga pozorno: teman obraz, ščetinasti lasje, nizko čelo, sive oči, velike brke, debeli ustni . . .  Lep gosjak! mislil sem si.
— „Davno vas nismo videli Andrej Nikolajič" dejal je,  podajajo mu svojo neoblično, rudečo roko:
— „davno! Kde pa je Sevastjan SevastjanovicV"
— „Gavrilov je umrl" odgovoril je žalostno Kolosov. — »Umrl, lejte si no! A kdo je to?" — „Moj sorodnik — čast imam predstaviti — Nikolaj Aleks ..." — „Dobro, dobro", prekinil ga je Ivan Semenič: „me veseli, jako veseli". A kvartati zna?"
— Zna, kako pa!" — „No, tudi krasno; midva se bova koj usedla. Ej! Matrena Semenovna — kde si? mizo za kvartanje — hitro! ... In čaja!" S temi besedami šel je g. Sidorenko v drugo sobo. Kolosov me je pogledal, „Cuj", rekel je: — meni jo Bog ve tako težko:. .. Stisnil sem mu usta. „Kaj pa vi, dragi, kako vam pravijo — prosim sem" vskliknil je Ivan Semenič. Šel sem v sobo za goste. Soba za goste bila je še manja kakor jedilnica. (Dalje prib.)
misli njegovega manifesta so:   Kraljica je dovolila, da se razpusti parlament, da se izve mnenje dežele o najjednostavnejšem in  najvažnejšem  vprašanji, kar se  jih je predložilo deželi  zadniih   petdeset let. Sklicuje se na svoj poslednji manifest in pristavlja, ko bi bila konservativna vlada predložda predlogo, ki bi  bila  dovoljevala  Ircem toliko samouprave, bila bi jo močno podpirala liberalna stranka. Toda konservativci predlagali so v januvarji politiko prisilnih naredeb,  katerih dogodki   neso opravičevali. Gladstone se je pa odločil za drugo politiko, pred lagal je v sporazumljenji s svojimi tovariši, da se poskusi dati Ircem svoj zakonodavni zbor pod pogoji, katere zahtevajo Čast in celokupnost države. Samo dvp pota sta za irsko politiko,  o  katerih se ima odločiti dežela, to je ali se hoče posluževati prisilnih  naredeb,   ali pa  prepustiti   Ircem,  da sami upravljajo svoje zadeve. Nasprotniki nemajo pravice zavreči predloge, sklicevajoč se  na unijo. Unija, katero hoče on premeniti, je le na papirji, pridobljena s silo in sleparijo,  irski narod je pa ni nikdar priznal. Irska ne zahteva, da se odpravi unija, ampak samo terja svoj parlament, ki bi pa ne smel ničesar sklepati, kar bi škodovalo interesom države. Irska je z veseljem pozdravila določbe,  s katerimi se daje manjšini varstvo.  Potem Gladstone našteva koristi take politike; utrdila bi se jedinost države, povekšala njena moč,  odstranili  prepiri  z Irsko, oprala bi se Anglija madeža, kateri jo sramoti pred vsem civilizovanim svetom, ter povekšala bi se veljava državnega parlamenta, in  dežela bi hitreje napredovala. Nekaj za rešitev tega vprašanja je že on storil, drugo pa imajo storiti volilci.
Dop
i si.
Iz diorice 15. junija. (Božidar Raič in Ivan Dolin ar. — Kolera. — C. kr. hlad. — Pojasnilo naših razmer pri sod ni j i.) — Posebnih novostij in dogodkov nesmo imeli zadnjih osem dnij v Gorici in na Primorskem.  Žalibog, da so nam došle od drugod, iz Ljubljane in Trsta, in sicer le tužne. Nepričakovana smrt prvoboritelja slovenskega, Božidara Raića, prouzročila je v vseh krogih globok utis, kamor si prišel, povsodi vrtel se je govor o blagem ranjkem.   Škoda, da morajo tudi taki možaki umreti!   V istem času došel nam je mrtvaški list v Gorico o ranjkem Dolinarji. Začetkom ni nikdo hotel verjeti, da zadeva list urednika nJurja s pušo", ker ni bilo to izrecno v listu napovedano.   Mislilo se je v obče, da je umrl nek drug Ivan Dolinar, ki biva menda tudi v Trstu Šele natančno primerjanje s stanovanjem in privatni listi so nas uverili, da nenadomestljivega agitatorja Dolinarja ni več mej živimi. Tudi ta vest je popa rila narodnjake, mej temi posebno osobne prijatelje in znance ranjkega Ivana.  In kdo na Goriškem ga ni poznal, „ Jurija", neutrudljivega boritelja za naše narodne pravice?! — Večni jima spomin! —
Dva slučaja azijatske kolere pripetila sta se — kakor znano — v Trstu. To je dalo povod gla varstvu Gradiščanskomu, da je prepovedalo somnje v istoimnem glavarstvu, danes pa objavlja Goriški magistrat prepoved o shodih na božjih poteh, namreč na sv. Gori, na Mirenskem gradu in v Barbani Dosedaj pa neso prepovedani plesi in somnji v Go riškem glavarstvu, kar bi menda tudi ne škodovalo, posebno pa plesi so stalno nevarnejši razširjenju bolezni, nego božja pota.   Sicer pa priznamo, da se letos na deželi skoro nikjer ne pleše zaradi svetega leta. S to prepovedjo odpade za letos zopet obisk Tržaških Slovencev, katerega smo v Gorici teško pričakovali; pa kar letos ni mogoče, zvrši se 1110 rebiti drugo leto z ugodnejšimi pogoji. V to pomozi Bog! —
Mnogo smeha je preuzročil dovtip nekih Goriških telovadcev. Tukajšnja „ginastika" napravila je namreč doslej vsako leto izlet v okolico. A potem, ko se je zabranilo blagoslovljenje zastave »Goriškega podpornega in bralnega društva", ne upajo se gospodje telovadci v slovenska sela; izleti so izostajali. Letos pa so šli v bližnji gozdič, c. kr Panovec, ter so se tam veselili. A to ni bilo nekaterim udom prav, in kakor poroča „Rassegna", protestovali so zoper to, rekoč, da hočejo v mestu rajše trpeti pošteno meščansko vročino, nego v c- kr. Pa novci uživati c, Icr. hlad. — Magi strat toži „ avstrijsko-konservativni" volilni odbor, ki je bil razdal o priliki zadnjih volitev razglas, v katerem predbaciva nekej kliki neavstrijsko misije nje; vse je radovedno na izid te pravde. No, če Be bo res ta pravda vršila, dotični odbor bode imel lahko stališče, skliče se lahko na one gospode, katerim niti c. kr. hlad ne ugaja. —
Čitateljem „Slovenskega Naroda" so še more biti v spominu pritožbe deželnih poslancev Goriških, gospodov Kocijančiča in dr. Gregorčiča, o škodi in
krivici, ki se godi našemu ljudstvu s tem, da se pri sumaričnem postopanji in v malenkostnih zadevah v delokrogu Tržaške nadsodnije ne vrši rubež in cenitev ob jed nem, ter da se pošiljajo na take komisije tudi sodnijski uradniki. V pravnem odseku državnega zbora, ki je obravnaval letos načrt postave o pre-membi, oziroma o dopolnitvi nekaterih določeb glede eksekucij, prišla je tudi ta zadeva v pretres. Vladni zastopnik je pritrdil, da se na Primorskem tako postopa, a pravni odsek je vendar zavrgel predlog, naj se tudi na Primorskem tako postopa, kakor drugod, ker to postava itak že zahteva ter mora vlada le za to skrbeti, da se postava tudi v delokrogu Tržaške nadsodnije izpolnuje. Prav tako! — in uverjeni smo, da bode sedanii nadsodnije predsednik strogo na to gledal, da se tudi tu v tem oziru postava izpolnuje, a kaj, ko bi pravni odsek tudi naše druge sodnijske razmere nekoliko prere-šetal ? Našel bi n. pr., da se zapisniki na Goriškem pišejo v nemščini, da se vrše obravnave pred porotniki s popolnoma slovenskimi strankami v italijanščini itd. Uverjeni smo, da tudi to ni postavno, Če pa ni, zakaj se ne odpravi ?
las tteniičit 13. junija.   (Janez Schiller umrl.) Ni ga dneva brez žalosti.   Tožno nam do movino zadevajo grozni udarci.   Komaj smo izročili materi zemlji velikana Božidara RaiČa in neumornega neustrašljivega boritelja Ivana  Dolinarja, zazvonilo je 10. t. m. po zdravi Mariji v Semiči tožno zvon  in  naznanilo  Belokranicem,   da je Janez Schiller Bogu^dušo izročil.  Kdo je bil in kaj je bil dragi pokojnik Schiller nam, ne da se vse popisati, po sprevodu sodeč  imel je pa ranjki vsa srca tukajšnjih prebivalcev za se.   Še nikdar nisem slišal tolikega joka in stoka kakor pri njegovem pogrebu.   Žalost je bila objela vse spremljevalce, mladina  se je  jokala  na glas,  odrasli postavni možje so si brisali solze, saj je bila sama častita duhovščina ganjena do solz.   Ta splošna žalost je tudi najbolji dokaz,  kako srčno  priljubljen je bil pokojni Janez pri nas.   Kot nadučitelj  in vodja Se miške ljudske šole.   Odgojil  je skozi   10 let mnogobrojno mladino, kakor organist in dober pevec izuril je marsikatero dekle v petji,  pridi le v Semič k sv. maši ali  o godovanji  h gospodu dekanu Alešu, ponosno boš poslušal krasno ubrane glasove prostih deklic,  kakor tajnik  velike občine Semiške imel je velik upliv, ki ga  je le na prid občini  in   občinanoin   porabljal,   tudi poddružnica kmetijska   mora mu biti zahvalna za njegovo marljivo sodelovanje, sosebno kakor spretnemu zapisnikarju; kaj pa narod, oni narod, ki potrebuje kakor vsakdanjega kruha dobrega svetovalca, a to je bil pokojnik kot učitelj in častnik z dušo in telesom. Narod ga zato ne bo pozabil, koliko listov in pisem mu je on  prebral, koliko jih napisal, a vse v Boga ime!
Hvaležni narod nosil ga bo v svojem srci in kakor mu je nakitil krsto s prekrasnimi venci, tako mu bo ukrasil grob z nadgrobnikom, ki bode vreden ranjkega vrlega domo- in rodoljuba. Narod bo pa tudi tolažil nesrečno gospo udovo s petimi drobnimi otroci, ki to žalibog izgubili očeta in rednika, ko bi ga najsi 1 noje potrebovali.
Na sprevod so prihiteli gg. učitelji in gospo dične učiteljice od vseh strani j, zapeli so svojemu zvestemu tovarišu nnad zvezdami", „blagor" in „tiho jamico." Tudi drugih vernih prijateljev in spo-štovateljev prišlo je bilo mnogo iz okolice, iz Metlike in Črnomlja zadnjo Čast izkazat, videli smo tudi g. okrajnega glavarja.
Pokojnik bil je veren kristjan, zadnje besede so mu bile „molite za me, rad bi prišel v nebesa," usliši tedaj, ljubi Bog, njegovo prošnjo in daj mu sveta nebesa !
Domače stvari.
— (Osnovalni odbor „družbe sv. Cirila in Metoda) sklenil je sklicati glavno skupščino v praznik slovenskih blagovestnikov 5. dan julija. Ker je to prva glavna skupščina, zborovala bode v sedeži društva — v Ljubljani. — Prihodnje glavne skupščine zborovale bodo pa po vrsti v najpoglavitnejših mestih in krajih naše slovenske domovine.
— (Spomenico o slovenskih šolah,) katero so podpisali vsi slovenski državni poslanci tudi grof Hohemvart — izročila bode naučnemu ministru dr. Gautschu posebna deputacija. To deputacijo izbrali bodo gospodje državni poslanci danes. — Videli bodemo,  če bode ta spomenica z ozirom
na znano mehkobo naših državnih poslancev imela kaj več uspeha, nego dosedanja posredovanja. Izkušnje opravičujejo skepticizem.
— (Učitelji postoj i ns k ega okraja) poklonili so vladnemu svetniku g. Antonu Glob očni k u krasen album s fotografijami, ki sta mu ga včeraj izročila nadzornik Turna in nadučitelj Martin Zarnik.
— (Mej venci), na grob Raiča Božidara položenimi, naj se Še omeni krasen venec, ki so ga položili: Slovenski poslanci v Štirskem deželnem zboru.
— (Sočutja   povodom   smrti Raiča Rožidara) poslali so razven 28 privatnih oaob in društev, ki so ista izrazili brzojavnim potom, še sledeči gospodje  pismenim  potom:  Trstenjak Davorin; dr. Murko Matija: „. . . posebno čutim jaz izgubo Božidara, ki sem imel srečo ga bliže poznati in teško bom pogrešal jegove svete in bodrenje k napredovanju na začetem poti   Blažen ostane njegov spomin pri nas vseh! Tudi v tukajšnjih slovanskih krogih, posebno mej mladino vse žaluje z nami in nas pomiluje zarad te britke izgube . . ."; Pack e n y Lavra z Dunaja; Jenko Slavoj v Istri; Narodna Či tal n i ca v Me tli ki: „. . . Za takim vrlim možem mora pač žalovati ves slovanski narod, plakati nesrečna tužua domovina naša 1" ; dr. Vitezić Dinko, odvjetnik u Krku; dr. P oklu kar Josip; dr. Pajek Jože: „ . . . Božidar je bil poln čistega, nesamopriduega  rodoljubja, odkritosrčen, jeklen značaj. .."; Lavrenčič Ivau Zt. kapelan in katehet v Postojini; Gomilšak Jakob; akademik Tkalci e Ivan; Fernanda  pl. Del Ne gro, dvornega svetovalca soproga; gimn. ravnatelj v pokoji B r a d aš k a Fran:  „ . . . Njegova (Božidara) požrtvovalnost, njegova gorečnost za mili domači narod, uvrščujeta ga med najplemenitije iu najzaslužnije njegove sinove. Zato: „Slava njegovemu spominu."   Naj se na tisoče množe posneraalci njegovi !..."; prof. P o 1 j a n e c Ivan; K.....        Ivan:
„ Drhtečim srcem Vam in vsem javljamo Slovenci ob'tužnej nam meji svoje najglobokeje Božaljenje o grozne) izgubi, katera je po smrti nepozabljivega nam Božidara le preobčutljivo zadela ves še kruto tlačeni mili nam narod slovenski . . ." ; gimn. ravnatelj Senekovič Andr., prof. Klaić Vekoslav; Podobnik Fr. v Velikovci; Bile k Ljudmila; Bflek Tilči; Rakuš Hedviga.
— (Imenovanje.) Gg. poštni asistentje: J. Hočevar, A. Vavpotič, J. Jereb, M. Bom-bardi brzojavnega oddelka in gg. Anderlič in Z a late o od poštnega oddelka imenovani so poštnimi oficijali v območji c. kr. poštnega in brzojavnega ravnateljstva v Trstu.
— (Vladnim komisarjem za Sera-jevo) je imenovan vladni tajnik dr. Lothar vitez B e r k s.
— (Stoletnica.) V soboto 19. t. m. bode 100 let, odkar obstoji bolnišnica na Dunajski cesti v Ljubljani. Cesar Josip II. je s pismom 19. junija 1786 samostan Avgustincev prevstrojil v bolnišnico, katero so usmiljeni bratje oakrbljevali do leta 1811. V tem letu so Francozje usmiljene brate razpustili, ter proglasili bolnišnico kot civilno bolnišnico. Leta 1818 je bila imenovana lokalnim, leta 1849 deželnim zavodom, v svojo last in upravo pa jo je prevzel deželni odbor na podlagi deželnega reda dne 31. jauuvarija 1862. Pred 100 leti je bilo v tej bolnici komaj 400 bolnikov na leto, zdaj pa jih je blizu 5000 na leto v vseh oddelkih, katere je deželni zastop povekšal, in še je premalo prostora posebno v blaznici —, žalostno znamenje časa!
— (Princ Viktor Napoleon) obiskal je na svojem potovanji tudi Reko in Zagreb. Na bin-koštni ponedeljek odpeljal se je na Dunaj, od koder misli čez 14 dnij odpotovati v Bosno in Hercegovino.
— (V Trstu) zbolela je na binkoštno nedeljo neka ženska z imenom Jerala za kolero in je ob 2. uri po noči umrla. Hišo so zaprli, soprebi-valce pa premestili za 21 dnij v kontumačno bolnic. — To je dosedaj tretji slučaj kolere v Trstu.
— (V Postojini) bilo je v ponedeljek veliko tujcev, vender manj, kakor druga leta. V nekaterih gostilnah bile so jako visoke cene. Vrček piva veljal je 20 kr., zrezek 80 kr. itd.
— (Akad. društvo „S 1 o ve ui j a" ) priredi 17. t. m. redno sejo. Lokal: VIII. Strozzig „Zur Muhle". Začetek ob 8. uri zvečer. Gostje dobro došli. K obilni udeležbi vabi odbor.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Dunaj 15. junija. Naučni minister plemeniti Gautsch določil je poluletno šolnino na srednjih šolah na Dunaji s 25 gld., v mestih, ki imajo nad 25.000 prebivalcev, z 20 gld., v vseh drugih krajih s 15 gld. Za pobiranje šolnine uvele se bodo posebne marke.
Monakovo 15. junija. Trupli kralja in Guddena ležali sta na hrbtu zvunaj vode, z glavo v vodi, noge pa na kopnem. — Kraljevega trupla obdukcija pokazala je velike premembe in oslabljenja na glavi in v možganih, — Truplo leži sedaj v stari dvorni kapeli na odru. Občinstvu bode pristop jutri dovoljen. Pogreb bode najbrže v nedeljo. — Kralj Oton ne bode dolgo imel krone na glavi. Že več tednov se brani jesti in piti in se plašno stiska v kote svojega stanovanja.
Monakovo 15. junija. Dvorno tajništvo izdalo je danes ukaz, da se imajo zapreti vsi kraljevi gradovi in da nikomur ni uhod dovoljen. Zimski vrt v kraljevem dvorci v Mona-kovem z umetnim „bassin-"om se bode odstranil.
Pariz 15. junija. V senatski komisiji za zakon o iztiranji prinčev je 6 članov proti predlogi, 3 pa za predlogo. Vender se misli, da bode zakon prodrl, četudi z malo večino.
Migljaj nmdnlNtvn. V velikem delu sedeče životarenje je največkrat uzrok bolestim na jetrah, zlatej žili, zasedenju krvi itd., katerim boleznim sigurno odpomore Moll-ov „Seidlitz-prašek". Škatljica 1 gld. Vsak dan ga razpošilja proti poštnemu povzetji A. Moli, lekarnar in c. kr. dvomi založnik na Dunaji, Tucblauben 9. V le-karnab po deželi zahtevaj se izrecno Moll-ov preparat z njegovo varstveno znamko in podpisom. 9 (20—4)
Tujci t
15. junija.
Pri i!inii: Stnrm z Dunaja. — Kell iz Zagreba. — Kottenbach z Dunaja. — Kratoch\vill iz Karlovca. — Edel-uiaun z Dunaja. — Schiwitz, Conigliaro iz Trsta. — Schul-zenliaufer iz Celovca.
Pri tl»atoii Daum z Dunaja. — Bichler iz Budimpešte. — Iiamberg iz Berolina. — Linhart, Riebter, Paulin z Dunaja. — Dr. Vallentschagg iz Ljubljane.
Tržue ceai** v IJiiltEja it
dne IG. junija t. 1.
		Si. kr.		Speh povojon, kgr. .	g-'- f kr.i
Pšenica,	hktl.   .   . .	6 82			-i 70:
1 Rež,	n ...	5;20		Surovo ruaalc     „ .	—m\
' Ječmen,	r> ...	4 [88		Jajce, jedno ....	- 2
j Oves,		3 25		Mleko, liter ....	—1 8
j Ajda,	to ...	8 90		Goveje       meso, kgr.	— 64
Proso,	Fl ...	4 88		Telečje         „ „	— 50
Koruza,	» ...	4	88	Svinjsko        „ „	— 00
Krompir,	JI                 r.          . •	3	57	Koštrunovo    „ „	— 34
' Leča,	yt ...	10	—		— 40
i Grah,		11	—		-17!
Fižol,	n ...	10	—	Seno,   100 kilo    . .	2 94
Maslo,	kgr. .	1	06	Slama,   u     k      * • Drva   trda, 4 □ metr.	2 94
Mast,		—	66		G 20
! Speli trifien, „		—	64	b   mehka,   „ „	4|
Meteorologično poročilo.
Dan	Cas opazovanja	Stanje barometra v mm.	Temperatura	Vetrovi	Nebo	Mo-krina v mm.
15. junija.	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	73293 mm. 731 99 mm. 732-09 mm.	18-2" C 25 4° G 19 O" C	si. zah. si. zah. si. j z.	jao. jas. d. jas.	0 03mra.
Srednja temperatura 20'9°, za 2'5° nad normalom.
IDviz^aoslsiai borza
dno 16. junija t. 1. (Izvirno tclegrafifino poročilo.)
Papirna renta..........
Srebrna renta ..........
Zlata renta ...........
5°/0 marčna renta.........
Akcije narodne banke.......
Kreditne akcije.........
London............
Srebro...........
Napol. ..........
C. kr. cekini..........
Nemške murke........
4°/0 državne srečke iz 1. 1864 250 gld. Državne srečke iz 1. 1864 100 gld.
Ogrtka zlata renta 4°/„......
Ogrska papirna renta 5%.....
6"/0 štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . Dunava reg. srečke 5°/n . . 100 gld. Zemlj. obč. avstr. 4,/i°/o zlat» *tt8t- list' • Prior, oblig. Elizabetine zapad, železnice Prior, oblig. Ferdinandove Bev. železnice
Kreditne srečke.....100 gld.
Rudolfove srečke.....10 n
Akcije anglo-avstr. banke 120 „
Trammway-društ volj. 170 gld. a. v.
85 gld. 25 85   . 90
kr.
116 102 879 282 126
10 5
61 130 168 106
95 105 117 125 120
98 176
18 116 204
80
70 15
94
90 50 75
55
20
80 75 50
25
v našem založništvu je izšla in se dobiva po vseh k/iji£t >t/ z niča h knjiga:
Odkritje Amerike.
Pridilai
H. Majar.
Trije deli, 436 strani, 8°.  Vsi trije zvezki v platno skupe vezani I gld. ćo kr., po pošti 10 kr. več; posamični zvezki pa po 60 kr., oziroma po pošti ĆJ kr.
Ta knjiga je lep dar slovenski mladini. Vsak prijatelj naše mladine in knjilevnosti nale bode zategadelj hvaleien frančiškanskemu patru Hrizogonu Majarju, da je lepo knjigo Campejevo
priredil slovenski mladini.
Ig. pl. Kleinmayr čl Fed. Bamberg
knjigo tržnica v Ljubljani na Kongresnem trgu.
t
4)
V „NARODNI TISKARNI" v LJUBLJANI
jo izšla knjiga:
l"ai*i% v Ameriki.
Roman.   Francoski spisal Srni Lefebvre.   Poslovenil „, * * Stat notnima umbra.   Ml. 8 , 5.'5.r> stranij.   Stane 00 kr., po pošti 70 kr.
-e.
(J motno (50—39 *
Služba stalnuga uradnika
pri delaiftkora  podpornem «1 ruši«11 v Trotu odda
M s 1. oktobrom t. 1.
Ra ven navadnega splošnega naobraJenj* terja se za to službo popolno znanje siovtn^cine., praktična zmožnost v rać'insiAU pa knjigovodstvu in 250 gld. kavcije.
Ožc'jeni prosilci sploh, posebo pa uradniki v pokoji, ki so še pri moč', imajo prednost.
Društvo pladnje uradniku 480 ghl. na leto ter mu dajo primerno lepo stanovanje v društvenih prostorih. Več se izve l.liko ustmeno uli pismeno pr>
V. Dolencu v t isl«;irni.
Velika partija uras-i**-,
os; i klikov s-ii&ua
(po 3—4 metre;, v vseh barvah, za polno niožko obleko, p'jbilja po poltneta povzetji, ostanek po gi«i. a.75
L Morcli r Brnu.
Ako bi se blago ne dopadalo, se more zamenjati.
{Med vsatovji|
\ z&he im xel»ovja. j i
5  ustavlja  uo  tia.noveišem  ame. rik .11. »k fin  načinu   ^ 5
ustavlja po najnovejšem aiuorikanskeoi načinu brez vsakih bolečin ter opravlja plo jiiItoVHitftv in vse zobne <i|itrai'ij(
zobozdravnik A. Paichel,
poleg liradeckega mostu,  l. nadstropje
j žu Ko. SO 3sr. J
i      Garantiran pitanec S
v škutljah po 6 Ko , Ko po 60 kr., škatlja 30 kr., ¥
se pošilja po pošti proti predplačilu ali povzetji. m
"V šil*:»lili mi dobclo eonoj«. •
I   OROSLAV DOLENEC, |
i OVOCSIVI",, (Hi—19) P
^ v Ljubljani, Gledališke ulice. ^
2.
IJs&firŽi Mi
11. junija: Avgusta Ne-krep, trgovčeva hči, 2 leti, Špi-talske ulice št. 9, za davico.
— Josip Jeras, hišni posestnik, 56 let, Kravja dolina št. 17. za | jetiko, — Fran Anžic, ttsar-jev sin, 4 mes., Hradeekega vas št. 25. — Marija Rihteršič, pekovskega pomočnika hči, 8 mes., Stari trg št. 12, za drisko. — Marija Bogataj, rudar jeva žena, 38 let, Kravja dolina št. 11, za vnctfco reberne kožice.
12. junija: Valentin ftluco-ratti, zidarjev sin, 5 mes., Poljanski trg št. 5, za drisko.
13. junija: Josip liokalič, cestni ogleduik, 66 let, Gledališka stolba št. 3, za jetiko.
— Josip Svetlin, delavec, 50 let, Poljanska cesta št. 58, za jetiko. — Jakob Lovšo, posestnik, 44 let, Ulice na grad št. 12, za tuberkulozo v možganih. — Fran Maienko, delavčev sin, 9 mes, Opekarska cesta št. 29, za bofcjastjo. — Anton Tremulj, delavce, 29 let, Poljanski nasip št. 50, za vnetjem obistij. — Anton Wolf, krojač, 71 let, Kravja dolina štev. 11, za srčno na pako.
14. junija: Terezija gro-linja Auersperg, zasebiiica, 74 let, Vegove ulicj št. 2, za 0trpne11je.il) srca. — Josip Cvar, delavčev sin, 7 mes., Trubarjeve ulice št. 1.  /:i bo*.jastjo.
15. junija: Fran Dolence, jurist, 26 let, Streliške ulice St. 2, za jetiko.
V deželnej bolnici:
10. junija: Marija Fajgelj, delavka, 19 let, za jetiko.
11. junija: Anton Morola, krtačar, 21 let, za jetiko.
12. junija: Mihajl Kode, gostač, 75 let, za plovritičnim eksudatom.
13. junija: Matija Skalar, gostač, 75 let, za oslablje-njem.
14. junija: Janoz Erzar, delavec, 21 let, za jetiko. — Ana Bauman, zasebnica, 56 let, za telesnim poškodovanjem.
VIZITNICE
priporoča
„NARODNA TISKAIINA"
v LJnblJmil.
nff ihi 'ifiMViHHiUiiiirririi 1 ■ ^ir^ssa 1
Previdnost pri kupovanji.
2Saiitcv».| • vseh lekarnah oitiui.v\i.-i:vtbsac ti mai/h
JOHA^'X IlOi Fll x ori^iiiaiMO varNlvvno xiiaiiik» (podobn in poiipiM iasiiiuilc^jii. Ivana lloll-a).
*) V obliki Nlu«lneuii »Iru« inte^a pivu, slastna, prijetna pijača, najboljše olajševalno in življenje ohranjujoče sredstvo za bolehajoče na sušici, prsih, žeodci in plueili, prebolele po hudih boleznih, pri zastarelih bolu.nih, zlatej ži i, ženskih boleznih in škrofeljnili. — *) Hliidn<> x<lr»vllne vokoliiile pri bledici, hujšanji, Hlabosti, ner-voznosti, pomanjkanji »lasti do jedij in nespanji; li<»iiv«Misro«Hiit Hltolui iKvIee«»k, pravi unicum pri prsnih, plueuih, vratnih in katarienih boleznih, krči in kitšljauji, škrofeljnili pri otrocih. — Bonboni iz mIhUik'km l/.vlečlc» (v modrem papirji), vlaževa-joČi, slez raztapljajoči pri kašljanji, hripavosti in bolezni respiracijskih organov.
Zahvala za ozdravljenje z Dunaja.
Izumitelju 'zdravilnih in redilnih izdelkov iz sli.dnega izvlečka
IVANU HO^F'-TaPp
na Diinnji in v Burlinu, Graben, BriiunerstrHssu Nr. 8.
UUNAJ, II, Taborstrasso 79, dnć 9. aprila 1886. Že 10 let boleham zn naduho, združeno semtertja z bolestnim kašljem. Več let sein vse zastonj poskušala. Cele dni, da, cele tedne morala sem onemogla ostajati v postelji; nadlegoval meje kašelj, bolečine v prsih, pomanjkanje sape, nesem mogla spati niti jesti. Kupila sem si 12 steklenic Vašega originalnega Ivana HoiF-a sladnega zdravilnega piva in Vaše Ivana Hoff-a sladue zdravilne čokolade, in ko sem je porabila, čutim se boljšo, naduha pojenjuje, zopet lahko spim iu jem in vidi se, da sem krepkejša. Oh, kako veselje, da imam sredstvo, s katerim si lahko pomanjšam muke. Dolžna sem Vam iskreno hvaležnost za Vašo blagodejno izumitev.
Jottipiua ltruiiuer, lastnica kavarne na Dunaji, II., Taborstrasso 79.
Nj. Veličastvo kralj saksonski: Vaše Ivana Ho H-a sladno zdravilno pivo
dobro dene kraljici materi. (388—4) Olavna zaloga v LJubljani: Peter l.assiiil*..
V K ran j i". Fran Dolenc. V Gorici: G. Cristofoletti, c. kr. dvorna lekarna. V Kočevji: Ed. Hoffmann. V Krškem: R. En«elsperger. V Idriji: Jos. Warto, lekar. V Loži: M. Prezolj. V llndolfovem: Dominik Rizzolli, lekar. V Zagreba: Salvatorjeva lekarna, knezo-škofijska lekarna in lekarna usmiljenih bratov. V Celji: J. Kupterschmidt, A. Marek, lekarja, J. Matic. V Karlovci: Fr. pl. Šest, lekar. V Maribora: F. P. Holasek. V Ptuji: Jos. Kasimr. V Pulji: G. A. Wassermann, lekar. V Trstu: Fr. S. Prinz, via Aquedotto, Foraboschi, Serravallo, Zanetti, lekarji, G. Oillia, droguerist. V Zadra: CHstoforo Maz-zocco. V Celovci: "VV. Thurmwald, lekar.
Bazširjeno po vsej zemlji. 27.000 mest, kjer se prodaja. — 400 bolnic in 10.000 zdravnikov ga zapisuje. Več sto tisoč ljudij je zopet pridobilo zdravje.
Prva, pristna, ozdravljajoOa, okrepčujoča Ivana Hoff-a sladna čokolada (za malo-krvne, bledične, pri jetiki, pomanjkanji slnsti do jedij in spanja) je 64 krat v 40 letih, odkar se prodaja, odlikovana. Francoske, angleške in druge čokolade neso tako dobre za ohranenje in zopetno pri dobi jen i o zdravja, kakor Ivana Hoff a sladna zdravilna čokolada. Ne smela hi manjkati pri npbsnoj hiši.
64 visokih odlikovanj v 40 letih, od kar se prodaja. Priporočajo in rabijo je skoro vsi cesarski, kraljevi, kneževski in prinčevski zdravniki.
I idatel j in odgovorni urednik: Ivan Železnikar.
Lastnina iu tisk »Narodne Tiskarne'