Š SLOVE N IJA
Uredništvo in uprava: Ljubljana. Gosposka 12 — Naročnina četrtletno 15 din. za pol leta 30 din, za vse leto 60 dili — Posamezna štev. 2 din — V zamejstvo za vse leto 90 din — Poštnoček rar.: Ljubljana 16.176 — Rokopisov ne vračamo — Oglasi po tarifu — Izhaja vsakega 1.. 11. in 21. v mesecu — Tiska tiskarna M. Hrovatin v Ljubljani
Podoba sodobnega slovenskega razumništva
Zelo zaslužno delo bi bilo, če bi nam kdo dobro predstavil resnično podobo slovenskega razumništva.
Taka podoba bi nas poučila, da sploh cela podoba se ni dopolnjena, da si slovensko razumništvo svojo podobo takorekoč žele išče, da jo šele skuša natanko opredelili in ločiti od svoje pretekle podobe.
V	gospodarskem pogledu slovensko razumništvo ni več gosposki stan, kakor so imenovali v pretekli dobi naše meščanstvo. Slovensko razumništvo je naravnost obubožalo. Tako imenovani svobodni razum-niški poklici so doživeli zaradi prevelike razmnožitve naravnost propad na vsej črti. Samo redki osamljenci se še gibljejo v blaginji. Uradniški stan s sentimentalnostjo primerja, kakšne dohodke bi bil imel uradnik enake kategorije pred svetovno vojno in kakšne ima sam. Z eno besedo — pri ogromni večini slovenskega razumništva gospodinji mati skrb.
Pri vsem tem pa se slovensko razumništvo ni zlilo v eno enoto s slovenskim kmetom in delavcem. Tudi medsebojno razumevanje se ni dovolj povečalo. Še vedno imata delavski in kmečki stan nasproti izobražencu nekako zavist in nerazumevanje, prav gotovo pa prav veliko nezaupanje. Gospodarsko ponižanje je vplivalo največ y tej smeri, da je padlo tudi spoštovanje in upoštevanje izobraženega stanu.
Ta gospodarski ponirek je vplival tudi aa iavno delovanje izobraženstva. Velik del inteligence je zaradi morete skrbi za
skromni živež in obleko, sploh zgubil vsako veselje za kako javno delo. Zastonjsko javno delo je navadno zvezano vrhu tega Se s stroški, ki jih marsikdo čisto preprosto ni mogel več utrpeti. Po drugi strani pa je javno delo napredovalo po tehniki in organizaciji. Javno delo so takorekoč vzeli v zakup organizacijski aparati in so začeli strog monopol. Pripuščen je bil samo, kdor je bil stoodstotno zanesljiv, zanesljiv pa je bil samo, kdor je bil organiziran, kdor je torej poleg miselnega pripadništva priznal tudi organizacijski red in oblast organizacijskih delovodij. Obenem so ti aparati poskrbeli, da je postalo javno delo Plačano in s tem vir dohodkov in vir ali Pa vsaj zboljšanje obstoja. Organizacije, ki so svoje dni zbirale celo vrsto idealnih Prosvetnih, kulturnih in drugih sodelavcev, so si ustvarile tak položaj, da marsikdo tani dobi pogoje za primeren zaslužek. Tako je javno delo dobilo čisto novo ozname-nilo. Zato je pa po drugi strani padla avtoriteta in ugled tako imenovanih javnih delavcev. V začetku narodnega dela preprosto ljudstvo večkrat ni moglo razumeti idealnih inteligentov, zakaj hočejo delati n'ed njimi zastonj, sedaj to razumejo in Seveda pri tem ogromno trpi ugled vsega 1 azumništva. To dejstvo pa vpliva tudi na .lavne delavce same. Svoje dni so se čutili vsi javni delavci vsaj ene smeri kot posebna družina, v kateri je vladala odkritost in neka toplina, sedaj pa celo med javnimi delavci ene in iste smeri vlada Medsebojni hlad, včasih kar mraz, vselej Pa veliko nezaupanje.
Najvažnejša naloga in dolžnost izobraženstva vsakega naroda je, da ustvarja zdravo miselnost, trdno ideologijo. Kako vrši sodobno izobraženatvo to nalogo? Eno skupnost vseh delavcev na tem polju moramo Predvsem ugotoviti. Vsi se kar kosajo med seboj, kdo je bolj korenito zavrgel vso mi' selnost preteklosti. Največja sramota se ?-di, če se komu očita, da miselno popolnoma korenini v pretekli dobi. V pretekli dobi je bilo tako preprosto, bili so tedaj j^rni ljudje, bili so liberalci, bili socia-isti, bil je še sempatja kak čudak in nekaki so se celo našli, ki so bili istočasno '*e troje. Potem pa — konec. Sedaj pa je a stvar postala strašno zamotana. Vršijo e na vseh straneh mnogobesedne debate
in polemike v slogu dr. Vebrove filozofske dialektike, povsod je mnogo mnogo več besed kot pa jasnosti, zato pa tudi neskončno Ahilovih pet, ki jih hvaležno in obenem srdito pograbi nasprotnik. V ofici-elnih skupnih taborih nastajajo nekake sekte, vsi pa so nasproti vsakemu, ki je javno izpovedal kako drugačno mnenje, do skrajnosti nestrpni. Posebne okoliščine sedanjega časa so povzročile, da se uporabljajo izrazi, ki naj pomenijo nekaj čisto drugega, da se piše eno in misli drugo,
Vojna in
Franklin Delano Roosevelt tretjič izvoljen.
Največji dogodek preteklega tedna ^o bile volitve predsednika Združenih držav Severne Amerike. Pri teh volitvah so bile značilne sledeče okolnosti:
Sploh ni šlo za zunanjepolitične zadeve in tudi ne za demokracijo ali proti nji. Oba kandidata 'sta odločno poudarjala enako zunanjepolitično gledanje, da je treba namreč z vsemi sredstvi podpreti Anglijo in skušati ohraniti mir za Ameriko. Oba kandidata sta tudi z vso odločnostjo izjavljala svojo vero v demokracijo. Will-kie je v imenu demokracije obetal, da bo v primeru izvolitve takoj predlagal zakon, s katerim bo prepovedano v tretje kandidirati. Roosevelt je v zadnjem volilnem govoru pel naravnost visoko pesem demokraciji in veri vanjo. To je vredno povedati posebno sedaj, ko je toliko ljudi po svetu, ki so naravnost z boljo v srcu izgubili vero v demokracijo. Pokazala "se je pa ob tej izvolitvi tudi druga stran, ki mora biti bistvena za pravo demokracijo. Takoj po izvolitvi je Willkie čestital Rooseveltu k zmagi in pozval svoje volilce, da naj podpirajo Roosevelta, ker je treba, da je v teh časih ameriški narod popolnoma složen. Več listov, ki so nastopali proti Rooseveltu samo radi tega, ker so bili načelno proti tretjekratni izvolitvi istega predsednika, to je bil do sedaj namreč v Ameriki nekak nepisan politični zakon, je začelo sedaj po izvolitvi zopet Roosevelta podpirati. Ko je namreč narod z izvolitvijo rešil načelno vprašanje, ni več vzroka za taka nasprotovanja.
Z gotovostjo se lahko reče, da tudi Roosevelt, ki je brez vsakega dvoma velika politična osebnost, ne bi bil mogel iti mimo tega nepisanega zakona, ako ne bi bilo posebnih zunanjepolitičnih razmer, ki so priporočale, da se v tem času ne izmenja predsednik, ker bi to kolikor toliko oslabilo zunanjepolitično dejavnost in učinkovitost Ameiike. Zelo verjetno je, da bi v tem primeru Roosevelt tudi ne bil sprejel kandidature v tretjič. Zato je očitno, da je ta izvolitev tudi zunanjepolitično nadvse pomembna, čeravno del evropskega mnenja razglaša, da je to čisto notranjepolitična stvar Amerike, ki na zunanjepolitično zadržanje drugih držav ne more imeti nobenega vpliva. Angleško javno mnenje je to izvolitev pozdravilo z največjo radostjo, Japonci pa menda vidijo v tem veliko povečanje vojne nevarnosti zase.
Slovenski izseljenci so, kakor se da 'saj sklepati iz njihovih poročil rojakom domov, po večini glasovali za Roosevelta.
' <>jna med Italijo in Grčijo.
V	tistem razmerju, v katerem vse pri-meie šepajo, bi se moglo primerjati začetek vojne med Italijo in Grčijo, začetku svoječasne vojne med Zvezo Sovjetov in Finsko. Do sedaj ta vojna še ni prišla preko začetnih priprav in prask. Za nas se je pa ob tej priliki zopet pokazalo, da je precej resnice v latinskem pregovoru,
da se takorekoč strelja v konja, misli pa na jezdeca, in najbolj zajemljivo je to, da vsi ti bojevniki to tudi natančno vedo, da je takorekoč postalo samo ob sebi razumljivo, da ne gre za to, kar je v vrstah, ampak za to, kar je med vrsticami.
Vsi ti graditelji moderne miselnosti pa se zavedajo, da je njihovo delo v največji meri odvisno od izida sedanje vojne in da je zastonj, če ne bo izid tak, kakor ga pričakujejo. Na dnu vsega pa je skoraj vedno precej naravnost bolnega pesimizma.
politika
da gre vselej že za nas, kadar pri sosedu gori. Ob tej priliki so namreč letala neznanega izvora trikrat bombardirala Bi-tolj, ki leži kakih 20 km od meje in povzročila znatno škodo. Takoj je bilo odrejeno, da se škoda ugotovi, da se preprečijo nadaljnji taki primeri in da se sploh vse primerno ukrene. Vojni minister Milan Nedič je odstopil in je prevzel vojno ministrstvo upokojeni armijski general Petar Pešič.
6.
Beličan govori na strani 347. o stališču »nove družbene sile, družbenega napredka, to je edino objektivnem, občečloveškem stališču«. Nova družbena sila je v smislu marksizma proletariat. Stališče proletariata je torej Beličanu edino občečloveško stališče. Da to ni, je jasno za vsakogar, ki mu niso razredi edina realnost človeške družbe in razredni boji ne vsa zgodovina. Vendar pa bi to stališče še ne zavajalo v prehude zablode, če bi bilo stališče Beli-čana, to je leninistov, res stališče proletariata, torej stališče vseh izkoriščanih. To pa ni res. To je, ne morem reči drugače, predrzna neresnica. Stališče Beličanovo, stališče leninistov, je dejansko res samo njihovo stališče. Razglašajo se sicer za prednjo stražo vseh izkoriščanih, dejansko pa gledajo z enakim sovraštvom in prezirom ne samo na tiste, proti katerim teoretično v glavnem usmerjajo svoj boj, to je proti kapitalističnemu razredu, temveč tudi na tiste, ki jim v enem ali drugem vprašanju nasprotujejo, ki se jim nočejo podrediti, in celo na tiste, ki so jim pripravljeni samo kritično slediti.
Čeprav nisem marksist in to nikdar nisem mogel biti, se mi je vendar dolgo upiralo, da bi to njihovo stališče jemal tako, kakor ga sami razumevajo in, čeprav včasih taktično prikrito, z vso doslednostjo izvajajo. Nemogoče se mi je zdelo, da bi človek na človeka mogel gledati tako, kakor gleda leninist, vedno in izključno samo kot na pripadnika enega ali drugega razreda ali še huje: samo pripadnika ali sovražnika leninizma. Preveč brezumno se mi je to videlo.
V	času od nekako 1985. leta do '23. avgusta 1939. leta so se kazale celo možnosti, da leninisti od tega svojega teoretičnega eks-kluzivizma popustijo ne samo taktično, temveč tudi načelno. Po 23. avgustu 1939. pa se zopet odkrito kaže ta celostni razredni pogled leninista na človeški svet. Realnost človeške osebe in realnost narodne skupnosti ne pomenita za današnjega leninista Beličanove vrste ničesar več. To so menda samo še fantazmagorije, ostanki liberalne demokracije itd.
Ne bi bilo sicer nujno, da je Beličan od razglabljanja o vprašanju nevtralnosti, ki je vprašanje mednarodne politike, zašel na tir, na katerem se gibljejo družbene presnove v ožjem pomenu te besede. Ko pa
Govori vladnih predsednikov.
Pretekli teden smo lahko poslušali dva govora, in sicer govor angleškega vladnega predsednika Churchilla in govor vladnega predsednika Zveze Sovjetov, Kalinina.
Prvi je opozoril javnost na to, da Angležem sploh zrakovni napadi ne povzročajo toliko brige, kakor sovražne podmornice. Zagotavljal je, da bodo vse storili, da jim te ne pridejo preveč do živega.
Vsem je znano, da se nad Angleži maščuje njihovo postopanje z Irci v preteklosti, kljub temu je gotovo nekaj posebnega, da je Churchill v javnem govoru podčrtal, kake težave jim dela stališče Ircev ravno v vzdrževanju pomorske varnosti. Churchill je tudi ponovno zagotovil, da bo Anglija po svoji moči pomagala Grkom. V splošnem pa je njegov govor zopet krepko poudaril angleško voljo, da nočejo dopustiti, da bi iz njihove prevelike zgovornosti, sovražniki za svojo strategijo kaj pridobili
Kalinin je podal pregled dosedanjih dogodkov in ruskih pridobitev in je izjavil, da je Zveza Sovjetov prav za prav edina velesila, ki ni v vojni, da pa ne bo mogla stalno ostati ravnodušna in da se morajo zaradi tega pripraviti na vse.
Beličan sam ne čuti nikake potrebe za tako razlikovanje (včasih se je reklo, da ko-mintema ni isto kakor Sovjetska zveza), si tudi jaz jemljem pravico, gibati sfe na istem tiru.
Zato ugotavljam, da se nam je končno sprijazniti z dejstvom, da leninistu beseda >človek« ne pomeni nič, prav tako nič, kakor fašistu ali nemškemu nacionalnemu socialistu. Človeška oseba kot samostojna kategorija je leninistu čisto nerazumljiv pojem. Človeške prirojene pravice so mu meščanska iznajdba. Pravičnejša ureditev družbe kot dosledna izvedba ideje enakosti vseh ljudi, enakosti v pravici do človeka dostojnega življenja, preko enakosti pred zakonom (tako zvane politične demokracije) do gospodarske enakosti (to je gos^o-darsko-socialne demokracije) je leninistu, a tudi vsakemu drugemu marksistu (kon-sekventni do konca pa so le leninisti) utopičen napor. Prvina, od katere leninist izhaja k analizi zgodovine in opazovanju ter ocenjevanju današnjih dogodkov, leninistu ni človek ali narod, temveč razred, samo razred, še huje: razreda del-leninist, stranka. Pošastne oblike mora z vso nujnostjo zadobiti izvajanje tega stališča, kadar leninist hoče z vso doslednostjo istiti to stališče s stališčem »družbenega napredka, edino objektivnega, občečloveškega stališča«.
Včasih, ko Sovjetska zveza ni bila močna in je bila še ogrožena od držav protikomin-ternskega pakta, se je zdelo, da imajo leninisti razumevanje tudi še za kaj drugega in da začenjajo od svojega izključujočega strankarskega gledišča popuščati. Danes pa se očitno postavljajo zopet, vsaj leninisti Beličanove vrste, odkrito na svoje izključujoče stališče. Danes moremo zopet ugotoviti, da poleg realnosti razreda ali, kakor rečeno, prav za prav svoje leninistične skupine, ne vidi leninist nobene druge realnosti več, nobenega drugega človeka.
Bistva narodnega pojava pa leninist tako še nikdar razumel ni. Vsaj kot neko realnost je leninist tudi narod vedno priznaval. Danes začenja opuščati celo to. Od 23. avgusta 1939. dalje, ko je s pomočjo Sovjetske zveze padla Poljska, ko so padle baltiške države in se je morala ukloniti Finska, leninist opušča tudi stališče pravice samo-odiočbe malih narodov.
(Nadaljevanje na 2. strani.)
Lojze Ude:
Nekaj pripomb k sodobnim razmišljanjem Andreja Beličana
Srbska pravoslavna cerkev zahteva milijarde
..Katolički tjednik«, prinaša sestavek svojega izdajatelja škofa dr. Šariča o zahtevi Srbske pravoslavne cerkve, da ji plača država velikanski znesek 3.997,472.68650 dinarjev (kakor vidimo silno natančno, prav do pare izračunani znesek!) in sicer kot odškodnino za to, kar ji je bilo vzeto ali v čemer je bila oškodovana. Pri vsem tem pa je še bolj važno to, da je te zahteve vsaj deloma sprejela tudi mešana komisija, ki jo sestavljajo predsednik Srbske pravoslavne cerkve in delegata pravosodnega in finančnega ministra, in ki je predlagala, naj se izplača Srbski pravoslavni cerkvi odškodnina 1.142,000.000 dinarjev.
Vsakega utegne po pravici zanimati, kdaj in od koga je bila prizadejana Srbski pravoslavni cerkvi tako strahovita škoda. Kakor pa beremo v »Katoličkem tjedniku«, gre tu za stvari, ki so bile odvzete cerkvi že v davnih časih, pred 2, 3, 4, 5 stoletji in sicer od Turkov. Tistih, ki so te krivice počeli, danes že davno več ni. In današnji lastniki so prišli v posest teh stvari na zakonit način. Sicer pa je tudi pravno nemogoče, ometavati pravilno posest na podlagi stoletja starih, zaprašenih spisov. »Katolički tjednik« opozarja tudi, da bi po tej logiki imela tudi katoliška cerkev pravico, da zahteva nazaj, kar so ji vzeli v dobi reformacije in pozneje razni fevdalci, režimi in druge konfesije. Tudi v Bosni na primer da so imeli katoliki mnogo cerkev in se-lišč, ki so danes v mohamedanskih in pravoslavnih rokah, a kako bi bilo videti, če bi jih zahtevali nazaj? Že celo pa je nesmisel, naj bi naša država in ljudstvo plačevala za škodo, ki so jo naredili Turki. Saj se vendar more in sme povračilo zahtevati samo od tistega, ki je škodo naredil. To je ravno tako, kakor če bi zahteval kdo, ki so ga oropali razbojniki, da mu povrne škodo hišni gospodar, pri katerem je stanoval in kateremu so razbojniki ob isti priložnosti še hišo zažgali. Ljudstvo pa, ki je država in na neki način tudi cerkev, bi prišlo v tragikomični položaj, da najprej zida cerkve, potem jih zgubi od nasilne roke, nato jih vnovič sezida, in navsezadnje, da še enkrat plača cerkvi odškodnino, ker so mu sovražniki one prejšnje razdejali.
»Katolički tjednik« opozarja še, da bi teh milijard iz državne blagajne ne plačevali samo pravoslavni Srbi, ampak tudi Slovenci in Hrvati, pa celo tudi mohame-danci. Ti bi nosili večino bremen, Srbi bi pa vsaj posredno imeli korist, ker bi obogatela njihna cerkev in s tem tudi sami. A Srbska pravoslavna cerkev bi dobila nekaj, kar se drugim konfesijam ne daje.
Nas Slovence zanima pri vsej stvari najbolj to, da je prišla Srbska pravoslavna cerkev s temi zahtevami prav v času, ko se pripravlja in deloma že izvršuje nova ureditev države. Prej ni mislila na to, posebno ne pred združitvijo, ko je bila Srbija še skoraj popolnoma pravoslavna država in ko bi se utegnilo zdeti, da bo vendar laže dosegla, če ji kaj gre. Utegnilo bi se zdeti,
—	a v resnici je bilo pač tako, da bi pravoslavnim Srbom samim ne bilo nikoli niti na misel prišlo, plačevati milijarde za neko umišljeno škodo. Šele ko je prišla Jugoslavija in ko je centralizem naredil eno samo veliko blagajno v Belgradu, se je na mah spomnila te »škode«. In seveda jo čaršija pri tem podpira — zakaj je pravilno poudaril »Katolički tjednik«. Toda treba je hiteti. Hrvatje so bolj in bolj odlo-
Vse to so seveda pomisleki »ljudi sredine«, predstavnikov liberalne, meščanske, politične in ne vem kakšne demokracije še. Stati na stališču človeka, posebej slovenskega človeka, je s stališča leninista brez dvoma z vso nujnostjo stališče sredine. Kako naj bi današnji leninist to mogel drugače imenovati! Kar pa se tiče očitka liberalnih in ne vem kakšnih demokratov še, pa je zame sedaj tudi popolnoma jasno, da so leninisti zopet stopili na tisto pot, na kateri so bili pred letom 1935. in po kateri je prišlo, ne najmanj po zaslugi leninističnega ekskluzivizma, do zmage nacionalnega socializma v Nemčiji. Pomagali so rušiti demokracijo, dokler se niso pod njenimi ruševinami znašli tudi sami, strti in razbiti. Ako bodo leninisti zahodno od črte, ki jo tvori meja Sovjetske zveze, še kedaj prilezli iz teh ruševin, to prav gotovo ne bo njihova zasluga in tudi ne zasluga Sov-
čeni, da upravljajo svoje finance sami, in tedaj bi najbrž komaj kaj ostalo za škodo iz turških časov. Pa tudi Slovenci bi se navsezadnje še utegnili izmakniti, četudi se oni ne pulijo kdo ve kaj za samoupravo.
In kakor smo videli, je komisija delala hitro. Vsak lahko izračuna, koliko bi morali plačati Slovenci za škodo, ki so jo Turki drugim delali, če samo pogleda, kakšen je naš delež pri javnih dajatvah. Pa tudi sicer bi bil ravno danes najprimernejši čas za to, ko država niti svojim nameščencem ne more dati tistega, kar bi jim glede na naraščajočo draginjo najmanj šlo.
Sicer pa kaj ko bi se ob tej priložnosti še Slovenci spomnili krivic in škode, ki so jim bile od Turkov prizadejane. Ne samo
Z A P
Enakopravnost hočejo zavleči
S srbske strani se je začelo zadnje čase spet poudarjati in zahtevati, da danes ni čas za načenjanje notranjih vprašanj in da naj bi se zategadelj njihna rešitev odložila na pozneje. Med drugimi se je oglasil za tako odložitev tudi podpredsednik Radikalne stranke M. Trifunovič.
Ta pesem, naj se ne načenjajo važna vprašanja glede na čas in razmere, je že tako stara kakor naša država. Zmeraj, kadar so zahtevali Slovenci in Hrvati kakšno potrebno preosnovo, so se oglasili jugoslo-veni, da zdaj ni čas za to, in pri tem rodoljubno zavili oči na zunanjo stran. A zanimivo je pri tem najbolj to, da tega zavijanja oči ni bilo, kadar so se vršile res korenite preosnove v škodo Slovencev in Hrvatov, zoper odločno njihovo voljo in posebno še zoper njihno jasno pravico.
Kako je abotna ta zahteva, dokazuje sicer najbolj sporazum med Hrvati in vladnim predsednikom Cvetkovičem, sklenjen 26. lanskega avgusta. Kajti ta sporazum je bil sklenjen ravno v času, ko se je zunanjepolitična stiska bližala vrhuncu, in sklenjen je bil ravno zato, ker se je zunanjepolitična stiska bližala vrhuncu. Vse to je bilo takrat tudi kar najbolj uradno ugotovljeno in to še celo večkrat: od predsednika in podpredsednika vlade, pa tudi od drugih ministrov.
In še nekaj je treba poudariti: ta sporazum je izrečno predvideval nadaljnje preosnove v državi. Očitno so bile torej tudi te nadaljnje preosnove potrebne ravno glede na zunanjepolitični položaj, ki je zahteval, da so v tej državi zadovoljni in da v njej sodelujejo ,ne samo Srbi, ampak tudi Hrvatje in Slovenci. Zakaj dušeslovna podlaga sporazuma in državne preosnove je bila čudovito preprosta in jasna: samo v edinosti združeni jugoslovanski narodi bodo kos nevarnostim, ki prihajajo. Pogoj za to edinost pa je zadovoljnost, in pogoj za zadovoljnost je enakopravnost.
Kajti prav nič drugega ne zahtevamo Slovenci, ne zahtevajo Hrvatje: tako preosnovo države, ki jim bo vsem zagotovila in poroštvovala enakopravnost, to je pravico. In če je bila taka preosnova potrebna pred
jetske zveze. Žal, da ne morem o tem več povedati.
Res pa je, da za kake rekriminacije ni niti časa, niti pravega smisla. Danes, tako kakor je, smo obdani od samih celostnih sestavov. V miselnem ustroju Beličana se je v smislu njegovega materialističnega realizma številk, kilogramov in bajonetov porodila torej alternativa: ali za ta ali za drugi celostni sestav, drugega izhoda ni. Vsi, ki iščejo drugačnega izhoda, so smešni »ljudje sredine«. Ali čuti Beličan nevarnost te alternative? Najbrž ne.
Tako smo ljudje sredine vsi, ki nam je človeška oseba velika realnost, vir katerekoli poglobljene družbene dejavnosti, zaščita svobode te osebe pa nepogrešljiva za pametno in pravično družbeno ureditev. Ljudje sredine smo vsi, ki ne istimo pojma razreda ali stranke s pojmom naroda.
(Konec sledi.)
cerkev, tudi vasi in trgov in mest so nam izropali in požgali, in če bi začeli takole računati in seštevati, bi prišli lepi milijardni zneski na dan. A ti zneski bi nam hudo prav prišli, posebno v teh časih. In kaj če bi tudi mi zahtevali po tem slavnem zgledu, da se sestavi mešana komisija, ki naj jih izračuna in prizna? To bi šlo tem laže, ker nam zgodovinskih dokazov za to zahtevo ne bo zmanjkalo, a stari naši ljudje so vedeli povedati od Turkov, da so to taki, ki nekako bolj po hrvaško govore.
In če bi že ta naša zahteva ne držala, bi vedeli poleg nje še na drugo, še bolj opravičeno in pred vsem iz najnovejših časov: jugoslovenski centralizem nam je naprtil v zadnjih dva in dvajsetih letih za okroglo 20 milijard več dajatev, kakor je imel izdatkov za nas. Tudi v ta namen bi se lahko sestavila kakšna mešana komisija.
I S K I
letom, je potrebna danes še mnogo, mnogo bolj.
A res značilno je, da so prav v trenutku največje stiske vstali med Srbi možje, ki nočejo, da bi taka preosnova uvedla, ki hočejo, da se neenakopravnosti podaljšuje bit, ki hočejo zavlačevati našo zahtevo po pravici.
To je treba spet kedaj ugotoviti, da se bo vedelo, kje so tisti, ki nočejo močne države.
Spet kedaj naše izselništvo in izselniški sklad
Pod naslovom »Kako se je upravljalo z izselniškim fondom« zahteva »Hrvatski dnevnik«, da se razdeli tudi izselniški fond. Ravno primer tega fonda da dokazuje, kako se je upravljalo lahkomišljeno s fondi v Belgradu, kjer so imeli fondna sredstva za denar, s katerim lahko upravlja resorni minister brez odgovornosti. V izselniški sklad so se stekale pristojbine, ki so jih morali plačevati naši izselniki pred odhodom iz države, torej v času, ko gotovo niso imeli preveč denarja. Sklad je imel precej denarja, toda njegova uprava je bila zelo lahkoumna. Ne samo, da je služil njegov denar za kritje raznih sinekur političnih prijateljev, ampak so nekateri resorni ministri tudi mislili, da lahko s skladom razpolagajo kakor s svojim zasebnim imetjem. Namesto da bi vodili stvarno izselniško politiko, s katero bi vzdrževali zveze z izselniki, se je dogajalo, da je plačeval kakšen minister iz sredstev tega sklada potne dnevnice kakšni svoji pisarki ali celo kakšni belgraj-ski pevačici, ki jo je hotel poslati v Ameriko, pri čemer se je poslužil predpisa, da je na ladji, s katero potuje petdeset naših izselnikov, lahko imenovan ladijski zaupnik, ki je plačan iz izselniškega sklada, ki pa bi moral skrbeti za izselnike, ki potujejo s to ladjo. Sklad ima danes imetje kakih 24 milijonov dinarjev.
»Hrvatski dnevnik« pristavlja še, da so 60% dohodkov tega sklada plačali hrvaški izselniki, kar bi se moralo pri njegovi razdelitvi upoštevati.
Samo končni zahtevek hrvaškega lista naj popravimo za toliko, da je dajala Slovenija razmeroma največ izselnikov, povprečno okoli 45%. Ker so bile pristojbine, ki so jih morali izselniki plačevati, za vse enake, je očitno, da je v skladu okoli 45% slovenskega denarja in da zaradi tega ne more biti hrvaškega 60%. Sicer je pa to stvar, ki se bo dala menda lahko ugotoviti; upamo vsaj, da ni skladnega knjigovodstva kak jugosloven u-e-dinil. Potem naj pa dobi vsaka pokrajina iz tega sklada, kar so njeni izselniki dejansko plačali vanj.
Ugotovimo naj še pri tej priložnosti, da prav mi že leta opozarjamo tudi na ta sklad, pri katerem nismo Slovenci samo tvarno prizadeti. Saj je izseljevanje prav boleča rana našega narodnega telesa, ki se noče zaceliti in iz katere curlja kri leto za letom. In prav tako smo že leta in leta opozarjali, naj bi se že kedaj kaj storilo, da se ta rana zaceli, in navedli smo res dovolj določnih predlogov in zamisli, kako naj bi se to zgodilo.
Toda razen nekaj propagandnega dela se ni zgodilo nič in se še zmeraj nič ne zgodi. Od stvarne rešitve našega izselniškega vprašanja smo še zmeraj prav tako daleč, kakor v tistih dneh, ko je napisal Alešovec knjigo »Ne v Ameriko«.
Navdušenje — dobro, zemljepisje — slabo
Nedavno tega smo že poročali o švicarskem pisatelju Edouardu Steenkenu, ki ie pripovedoval, kako je preživel dva dni5 slovenskimi splavarji, katere je krstil z« Miloše in podobno. Zdaj se spet oglaša r švicarskem dnevniku »Die Tat« s sestavkom »Pogled na Balkan«. V njem berem« tudi te-le vrste, mešanico pravega navdušenja in pomanjkljivega zemljepisnega znanja:
»Najlepšo reko jugovzhoda ; je imenoval nek1 jugoslovanski pesnik Savo. Jaz bi si upal reči: najlepša reka Evrope sploh. Seveda je tak* sodba zmeraj subjektivna. Kdor pa se je voP* po tej reki, »od njenega sijaja slep«, ta ne re drugega, razen prepevati njeno hvalo, i" vsaka hvala prihaja iz zadete, »subjektivne* duše.
Njeni izviri^ žubore na Koroškem, tej veseli* lepoglasni deželi, skalnati svetovi Karavank Julijskih Alp jo obdajajo, toda ona se Pe!11 uporno v sončno deželo Slovencev, zrcali v svojih stepeno-penastih vodah pomešano čebulasti stolp in gozdno reber, pada prelepo v veličastno mogočnih zavinkih v hrvaško nižino-"
Če bi že človek hotel na prvi pogl^ domnevali, da je pisec pač v naglici z8' mešal Kranjsko in Koroško, mu to san1 onemogoči, ko pripoveduje, da se izsaff skalnatih svetov Karavank in Julijski Alp šele peni v našo deželo.
Velesila Francija išče opotf
Po sestanku Hitlerja s Petainom zatrjuj »Moniteur«, Lavalov list, da pomenijo p°" gajanja z Nemčijo morebiti upanje na boljšo prihodnost. Zato morajo Francozi voditi svojo usodo po zdravi pameti, & nočejo priti na pota, ki so smrtnonevarna in brez izgleda. Pri tem se sklicuje »Moniteur« na neki sestavek obzornika »IttU' stration«, ki je trdil: »Po strahoviti prf skušnji zadnjih mesecev, po blazni bil« ki jo ima naša domovina že leta, ne toP" remo več v sebi sami dobiti sile, ki r potrebna za našo bodočo srečo. Zato je naslonitev na neko velesilo neizogibno P°' trebna.« Anglija pa za to ne šteje več, ker propada, razen tega bi pa imela Nemčij* francosko-angleško zvezo zmeraj za ^i:LV vanje.
»Neizogibno potrebna naslonitev na ne' ko velesilo« — določneje in jasneje res P1 mogoče oznamenovati popolne likvidacij^ tiste francoske velesile, ki je še pred neka) leti imela v Evropi prvo besedo. Bolj ma' lodušnih besed menda Francozi še nis° brali v svoji zgodovini. In če bi brali sa' mo take, bi bilo res z njimi kraj.
Kulturno - jezikovna zanimivost
Pod naslovom »Krvavčji vrh. Metlika^ priobčuje dr. Martin Malnerič v »Našel*1 glasu« te-le imenoslovne posebnosti:
Krajevno ime Krvavčji vrh (pri Metliki) '■ ina nobene zveze s turškimi boji, kakor metl_
—	v smislu ljudskega pripovedovanja — g. P1-sec pregleda belokrajinske zgodovine v prilog1 »Slovenca« z dne 25. avgusta t. 1. »Krvavec« Je rastlina: Poterium Sanguisorba (Libernell), Pj* P. spinosum, ki raste na prisojnih travnati1! gričih; prim. tudi ime hriba »Krvavccc pr1 Cerkljah. Tudi ime vasi »Oskoršnica« (Osk®' rušnica pri Semiču) ne mora izvirati ravno gozdnatega drevesa (divja oskoruša), lahko I vas dobila ime od — domače oskoruše (SorM? domestica), katere sad je precej podoben nešpli1'
Tudi »Metliko« so poskušali razlagati na v®j| načinov: iz imena japodskega mesta Metu*' (Metulum), češ da se nahaja mesto Metlika P* istem mestu; pa iz »Med-liv-ka«, češ da ' , med dvema potokoma, ki se tu zlivata. No, tlikac je hrvaško ime za — tamarisko (tamar1' gallica L.), ki raste sicer bolj po Pojadrju,1 PIL sebno tudi po hrvatskem Primorju, pa je včasj najbrž segala celo do Gorjancev ter je tako d*‘ ime mestu Metliki. V Beli Krajini se pač n>e^, slovenski element s hrvaškim, kar torej dok9 zuje tudi nomenklatura.5
Popravi!
Spet se je v zadnjo številko vrinila fj mota, ki moti smisel. Pri sestavku P .< »Gospodarstvom« beri pravilno nas1.. »Vprašanje samoupravnih in državnih nan« in ne »Vprašanje pravic.«
1 Besedo »Pojadrje« imam iz knjige o M8 (»Pojadarje ); je staro, dobro iine, ki lahko
»služi«. — Op. pis.
2 Slovenska rastlinska imena so si ,a^0x^po
dobna z ruskimi, da bi človek imel, s0 .1 ega-teh imenih, slovenski jezik za inačico rus*
—	Op. pis.
Nekaj pripomb k sodobnim razmišljanjem Andreja Beličana
(Nadaljevanje s 1. strani.)
SLOVENIJA
mo. - št. 45. - 3
■
Kaj pišejo
Delavska zbornica in volitve
»Delavska pravica« piše pod naslovom »Samo pravico zahtevamo!« o Delavski zbornici, ki da je razredna predstavnica delavstva in v kateri hočejo imeti zato delavci pravico, da vladajo po svojih svobodno in tajno voljenih zastopnikih. Potem pravi:
Toda kar naenkrat je tu postal nov položaj, 'čeprav smo že večkrat posredovali in zahtevali, da se volitve izvedejo in zbornica zopet postane to, kar po zakonu mora biti, to je razredna Predstavnica delavstva, Te naše zahteve so ostale glas vpijočega v puščavi. Ljudje, ki vodijo danes zbornico, se trdovratno branijo vsaki spremembi in očitno čakajo nekega dogodka, ki bi jim dal stalno pooblastilo za vodstvo tega važnega zavoda. Mi dobro vemo, kaj in kdo je tu zadaj. Toda vprašanje je, koliko je to v korist tem ljudem samim, koliko zbornici to njenemu zdravemu razvoju, koliko pa tudi delavstvu samemu. Prepričani smo, da to ni v korist ne prvemu, ki se samo razgalja pred javnostjo, ne zbornici, ki kot ustanova ne kaže nobenega napredka v tem položaju, in ne tretjemu, to je delavstvu, ki bi jim morala biti zbornica njihov ponos in dragoceno sredstvo za njihov gospodarski in duhovni napredek.
Če mi torej zahtevamo spremembo v delavskih socialnih zavodih, tako pri Delavski zbornici in drugih, zahtevamo le možnost, da naša socialna politika dobi vse pogoje za svoj zdravi napredek, ki je v današnjem času silno potreben. Temu važnemu našemu načelu bi se morali podrediti vsi činitelji, ki imajo kako besedo pri teh odločitvah. Tu ne smejo odločati nobeni osebni, niti strankarski niti politični razlog1!, tu gre za veliko večjo stvar, kot pa •so vse te malosti današnjega časa.
Je pa to vprašanje tudi naša pravica. Če je Delavska zbornica razredna predstavnica delavstva, naj to tudi bo. Zato ima delavstvo polno pravico, da soodločuje pri Delavski zbornici. •Soodločevati pa more delavstvo le po svojih izrazitih zastopnikih, ki jih samo pošlje v vodstvo zavoda. To je njegova pravica. Kdor "Odreka to pravico delavstvu, mu dela krivico, Pa naj bo to Peter ali Pavel. Predvsem pa se moramo čuditi ljudem, ki so odgovorni za ta položaj, ker bi jim po načelih morala biti pravica začetek in konec njihovega dela.
Pomen Rooseveltove izvolitve
Ob vnovični izvolitvi Roosevelta piše švicarski dnevnik »National Zeitung«;
Ne sme se prezreti, da so evropski dogodki po strankarskem zboru republikancev tega poletja v Filadelfiji na volilstvo odločilno vplivali. Če bi bilo prišlo za polomom Francije takrat Pričakovano hitro uničenje Anglije, tedaj bi bili volili v Zedinjenih državah nasproti bliskovitemu zmagovalcu v Evropi bliskovitega kandidata Willkiea kot edino pravega nasprotnika za predsednika. Uspešni odpor Anglije njenim sovražnikom je nastrojenje v Ameriki korenito spremenil. Bliskoviti načini se Amerikancem ne *de več, da bi popolnoma zanesljivo vodili k cilju. če se hoče Angliji na koristen način pomagati — in v tem so si vsi Amerikanci edini, da je treba Angliji do skrajnosti pomagati — tedaj se more to zgoditi pri očitno večletni vojni samo s skrbno organiziranimi pripravami. Mož za t&ko sestavno pripravljano pomoč pa je Roose-velt, ne pa neskušeni mladostni Willkie. Navsezadnje je tudi občutek, da bi svet razumel
VVillkiejevo zmago kot — četudi komaj resnično
—	podpiranje politike osišča, mnogo ameriških vclilcev pognal v Rooseveltov tabor. Pisano zbrani krogi, ki so podpirali Roosevelta, so obsegali ravno tudi vse tiste skupine, ki so zahtevale spremembo dosedanje zunanje politike Zedinjenih držav. In želja pretežne večine ameriškega prebivalstva je, da se izvede ta dosedanja politika, za katero je Roosevelt, nasprotno v še ostrejši meri.
Nemčija v Romuniji
O pravih razlogih za prihod nemške vojske v Romunijo piše švicarski dnevnik »National-Zeitung«:
Najprej je treba ločiti med neposrednimi in posrednimi, trenutnimi in za prihodnost preračunanimi nagibi za pošiljanje nemške vojske v Romunijo. Kar se tiče prve skupine, se zdi, tla je nemško dejanje dovolj opravičeno po sedanjem položaju v Romuniji in po trenutnih potrebah Nemčije. Nemčija je brez dvoma spoznala, da dunajska razsodba ni popolnoma dosegla svojega namena, do kraja končati ma-džarsko-romunski spor in zagotoviti z mirno revizijo mir v Podonavju, da so se prepiri med Bukarešto in Budimpešto nadaljevali in včasih dobivali naravnost grozeče oblike, da so težke žrtve, naložene Romuniji, v tej državi sami notranjepolitično in gospodarsko ustvarile kritičen položaj, da je imela silovita vladavina Železne garde in nepojasnjeno razmerje med njo in državnim vodstvom v sebi nevarnost novih nemirov in neredov in da je bilo v takih okolnostih računati z močnejšim vplivom drugih sil in ideologij na romunsko ljudstvo. Te ugotovitve so utegnile zadostovati za Nemčijo, da je imela za potrebno popolnoma zagotoviti romunsko preskrbovalno podlago z nemškimi vojaškimi krdeli. Nemčija nima nobenega drugega vira za naravno pogonsko snov kakor Romunijo, ne more se odpovedati niti romunskim pridelkom niti sprejeti ogražanja svoje najvažnejše kopnene prometne poti, Donave. Niti vladavina generala Antonescuja niti oblast Železne garde ji nista bili poroštva dovolj za vzdrževanje teh življenjskovažnih stvari. Zavarovanje neoviranega izkoriščanja Romunije, zavarovanje Donave kot zvezne poti, izločitev zadnjih angleških vplivov, preprečenje sabotažnih dejanj in drugih dogodkov kakor tudi poudarjena volja, da se ohrani mir in red v Podonavju — to so bili neposredni nagibi, da so poslali Nemci svojo vojsko v Romunijo.
Kar se pa tiče posrednih in za prihodnost preračunanih ciljev nemške dejavnosti, tedaj je dovolj, če pogledamo njen takojšnji učinek, da spoznamo nadaljnji razvoj. Nemški sunek do obrežja Črnega morja pomeni prvič, da je pretrgana veza med Sovjetsko zvezo na eni, Bolgarijo, Jugoslavijo in Turčijo na drugi strani; gledano s te strani, se kaže zasedba Romunije dejansko kot dosledno nadaljevanje politike, kakor jo je začelo dunajsko poroštvo za Romunijo: zaustaviti nadaljnje prodiranje Sov- 1 jetske zveze v južni smeri.
Katoliški list o revoluciji
Glavno glasilo švicarske katoliško-kon-servativne stranke, »Vaterland« je te dni zapisalo sledeče značilne besede:
Ob smrti Trockega je časopisje govorilo o Trockem kot o »permanentnem revolucionarju«. Beseda gre stvari do dna, kajti Trocki je bil v resnici večni revolucionar. Napačno bi pa bilo to večnost videti le v Trockem, kajti revolucionarnost se je v tem vulkaničnem razumniku kazala le kot v kakšnem gorišču.
Od leta 1789., ko je stopila revolucija kot zunanje zgodovinsko dejstvo na oder evropske Cetine, Je bila revolucija na dnevnem redu vseh držav in preži že 150 let na vsako politično, socialno in versko vprašanje; zgodovinsko razdobje od leta 1789. sem lahko imenujemo dobo
permanentne revolucije. Na zunaj je imelo to zlo svoj vzrok pri vladanih, ki jih ni bilo mogoče obvladati; toda najgloblji vzrok sam je ležal in še leži pri vladajočih, ki vladajo brez ljudstva. To se je zgodilo z usmrtitvijo življenjskega živca, ki je vezal svobodo z avtoriteto, to se je zgodilo z zavratnim umorom avtoritete same. — Noben diktator zadnjih 150 let, začenši od Napoleona do najnovejših, ni mogel revolucije notranje premagati. Zmaga nad revolucijo je možna le z novim duhom. Dokler se ta duh ne bo usidral v politične, socialne in gospodarske zadeve, bomo živeli v stalni revoluciji; »permanentni revolucionar« je mrtev, permanentna revolucija je pa bolj živa kot kdaj koli poprej.
Iz »Delavske politike«.
Odpor Grkov
Švicarski list »National-Zeitung« piše o odločni volji, s katero se je grški narod zoperstavil Italiji, in pravi:
Odklonil je, da bi se podvrgel italijanskim zahtevam trdni zavesti, da bo moral nositi bojno breme v bistvu' sam. Usoda, ki so jo s tem Grki vzeli nase, odpira po človeški pre-sodnosti precej temne izglede. Premoč italijanske vojske, ki se je utegnejo pridružiti morebiti tudi nemška krdela, se zdi velikanska. Prej ali slej bo pač, če ne pride kaj nepričakovanega vmes, vsa kopnina zasedena od tujih sil. Otoki, ki jim manjka gozdov, morajo računati z uničujočimi zrakovnimi napadi. Vendar so imeli Grki, ki so bili postavljeni pred izbiro: ukjo-uitev ali boj za vsako ceno, samo eno odločitev. Vsak narod, čigar svoboda je bila pri-bojevana z junaškimi krvnimi žrtvami njegovih očetov, ostane zavezan, da varuje podedovano dobrino svobode vsak hip z novimi krvnimi žrtvami, naj to velja, kar hoče. Narod, ki bi se v enakem položaju vedel drugače, in če bi bil še tako majhen, bi se pokril z neizbrisno sramoto. Ko delajo Grki danes po lem spoznanju, so storili največje, kar more storiti svoboden narod v uri nevarnosti; ostali so zvesti svojim očetom.
Državnopravni sestav Velike Britanije
Ob britanskem gospodarskem zboru v Novem Delhiju v Indiji, ki hoče organizirati proizvodnjo vzhodne poloble za vojne namene piše švicarski dnevnik »Basler Nachrichten«:
Pri tem poudarja angleški tisk značilno angleško stran tega razvoja. Kakor zmeraj naravna rast brez vsakega pritiska in sile. Tako utegne novodelhijski zbor dobiti tudi državno-pravno velik pomen. V britanskem vladarstvu ni prestolnica ob Themsi kraj, kjer se vse odloča; sleherni del vladarstva, od najmogočnejšega dominiona pa do najmanjše kronske kolonije ima pravico do besede. Ravno to je tisto, kar tako močno razločuje britansko svetovno vlada rstvo od drugih, po obsegu podobnih državnih tvorb preteklosti in sedanjosti.
Močan sl, slovenski narod!
Tisoč let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnež bi dušo izdihnil in še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli! Ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, komaj zmaješ z rameni pod sovražno pestjo in praviš: Ta burka je stara že tisoč let!
Ivan Cankar
Gospodarstvo ____________________________
Zaradi centralizma nam primanjkuje tudi olja
»Slovenski gospodar« poroča, da so prebivalci Ptujskega polja nekaj let po prevratu že pridobivali jedilno olje iz tobačnega semena. Pri tej priložnosti smo brali v njem tudi tole gospodarsko-kulturno zanimivost, ki nam spet kedaj kaže blagodejni vpliv jugoslovenskega centralizma na naše gospodarstvo:
Kakor znano, je bilo nekaj let po prevratu dovoljeno prebivalstvu Ptujskega polja, da je začelo po svojih razsežnih in rodovitnih njivah saditi tobak, ki je prav dobro uspeval. Kakor z lil ko ni ali čebulo že od nekdaj so si bili naši Poljanci prav kmalu na jasnem, kaj in kako je treba ravnati s sejanim ali presajenim tobakom, da bo dobro uspel in bo šel v denar. Neverjetno naglo so razumeli naši ljudje naglo proizvodnjo tobaka, ki bi bil donašai nekaterim delom Štajerske lep denar, da ni finančno ministrstvo po nekaj letih sajenje tobaka pri nas iz neznanih vzrokov prepovedalo in je ta prepoved še danes v veljavi. Poljanska tobačna polja je od prepovedi zavzel zopet blaženi luk in tega bogznaj koliko starega znanca pusti oblast Polancem, da ga sejejo, gojijo in prodajajo okrog po svetu.
Poljanci pa so s tobakom pridobivali tudi obilno tobačnega semena, ki je po velikosti podobno makovemu, je brez posebnega okusa in vsebuje precej olja.
Koj v začetku pridelovanja tobaka na Ptujskem polju se je oglasil v uredništvu »Slov. gospodarja« v Mariboru letos v visoki starosti nad 80 let v Ptuju umrli upokojeni podpolkovnik g. Davorin Žunkovič. Prinesel je steklenico brezbarvnega in brezokusnega olja, o katerem nas je zagotovil, da ga je iztisnil iz tobačnega semena, ki je bilo pridelano na njivah v okolici Ptuja. Olje smo nekateri členi uredništva z rajnim ravnateljem Tiskarne sv. Cirila gosp. dr. Antonom Jerovšekom poskusili na solati in nam je izborno teknilo. Bili smo mnenja, da je podobno makovemu olju in da bi se izplačalo, ako bi naši Poljanci ne metali odvečnega tobačnega semena na ogenj, ampak bi ga uporabljali za pridelovanje jedilnega olja.
G. podpolkovnik Žunkovič je napisal za »Slovenskega gospodarja« kratko navodilo, kako se da na povsem enostaven način iztisniti iz tobačnega semena jedilno olje, ki prav nič ne zaostaja za bučnim ali oljčnim.
Kakor hitro so pridelovalci tobaka čitali Žun-kovičevo razpravo, jo je marsikateri uresničil. »Slov. gospodar« je prejel nešteto priznanj in zahval, ker je opozoril Poljance, da ni na tobačni rastlini žlahtno samo listje, ampak tudi drobno seme.
■ ; • • •• i- ■ ‘ ■ - til •■ - . r*’	■	)•?.	j	'	>	r-:
Ne bomo posebej kazali na to, kakšnega pomena bi bilo za naše gospodarstvo sploh, a za revno prebivalstvo na našem severnem vzhodu posebej, če bi pridelovali potrebni tobak doma. Saj je znano, da plačuje ravno Slovenija razmeroma največ tobačnega davka. To pa seveda ne morebiti zaradi lega, ker bi ljudje pri nas več kadili kakor na jugu, — vsak ve da je ravno narobe' ies > ampak zaradi tega, ker se na jugu pokade velikanske množine tobaka, ki jih kontrola ne more zaseči. Iz poročila »Slovenskega gospodarja« pa izhaja še, da bi pri nas sploh ne bilo nobene zadrege za jedilno olje, če bi ne bili centralisti svoje dni do-segli, da se je pri nas iz »neznanih«, a vsakemu Slovencu seveda dobro znanih razlogov prepovedalo saditi tobak.
Ošlak Ferdinand:
Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918-1920
(Nadaljevanje.)
Bodla jih je najbolj ugotovitev, da sem jaz radgonskemu ženskemu svetu brez ozira na zasovraženo mu uniformo slovenskega voja-i ka precej všeč. Poudarjam, da namenoma nisem dajal nikakšnega povoda za to. Ce je hežni spol brez moje spodbude imel oči za nte, so bile Radgončanke same vzrok ter bi obračun z njimi bil bolj na mestu kakor z menoj. Ti fantje so namreč sklenili, da morajo mene potem, ko bi uničili Slovenjo posadko (da jo bodo so bili prepričali), dobiti živega v roke. Sreča našega orožja je preprečila, da se to ni zgodilo, *er bi se sicer sedaj, ko v Gornji Radgoni Postavljajo spomenik za Slovenijo in Jugoslavijo padlim soborcem na spominski Plošči svetilo tudi izklesano ime »Ošlak ferdinatid«. In glej spremembo. Nekateri Mmed tistih vročekrvnih zarotnikov so padli v naše roke kot ujetniki, nekaj se jih je * begom srečno rešilo in ko je bilo bojev konec, je glavni inicijator zamišljenega Maščevanja rekel, da sem baje dober in strumen slovenski vojak, ker je tudi on so-M1 po mojih dejanjih. Primer bi lahko pod--;Vepil z imeni> ker pa večina teh ljudi •'■!vb bom opustil.
časopisna poročila o radgonskih bojih.
Naravno je, da je nemško-avstrijsko časopisje takoj ob izbruhu radgonskega spopada svojo že od dneva zasedbe Radgone po naših četah, zoper nje pričeto politično-agitacijsko^ gonjo v taki meri povečalo, da je v skrajšani obliki predrla v ves ostali svetovni tisk. Gradec je s svojimi vestmi, pri antanti, kjer so pri zelenih mizah določevali nove državne meje, dobro pripravljal pot za dosego ciljev, ki jih je zasledovala takratna nova republika Nemška Avstrija. Razen tendenčno prikazanih bojnih nastopov obeh taborov, so dnevniki v raznih sestavnih in komentarjih na dolgo in široko, še bolj pa demagoško opisovali predzgodovino Radgone in zasedenega okraja, pri čemur niso pozabili na Slov. gorice ter na obmejne Slovence in Nemce. Z eno besedo,
ancozom, Angležem in Amerikancem, ki so v glavnem predstavljali »kovače in graditelje« takratnih novih državnih tvorb, ki so nastajale iz prejšnje Avstro-Ogrske, so umeli na prav spreten način sugerirati, da je vzrok izbruha radgonskih bojev povzročila edino slovenska zasedba Radgone in njene železnice, kar pa je nemško ozemlje in da pomenijo boji, ki so nastali, čisto naraven protest v obliki punta in oborožene vstaje celokupnega prizadetega prebivalstva, ki trpi pod slovensko invazijo. Oboroženi odpor, da je gledati kot apel na znane \\ ilsonove točke, ki obljubujejo vsakemu narodu samoodločbo o svoji usodi in samo-
stojnosti. Boj za Radgono, da je obupna samopomoč tamkajšnih obmejnih Nemcev.
Naše časopisje, ki takrat v vrstah svetovnega tiska še ni igralo vplivnejše vloge, seveda ni bilo v stanu uspešno pobijati vse take diplomatske pretkane trditve dunajskega in graškega tiska. Očitati bi se mu dalo le, da je zadevi posvečalo vse premalo pozornosti in da bi morali to stvar bolj poudarjati., da bi se od njegove agitacije doma in v tujini bilo vsaj nekaj več prijelo posebno Pariza in tam okrog se nahajajoče odločilne mednarodne diplomacije.
V	vojaškem pogledu so nemško-avstrijski listi znali svet prepričati z neresničnim poročilom, da je Zeilhofer s svojo posadko izrinjen iz Radgone in njenega okraja ter sploh ves razvoj bojev vedno postavljati v tako luč, da je izgledal vojaški položaj za naše nasprotnike bolj ugoden kakor za nas. Tudi v tem pogledu so poročila slovenskih listov bila pomanjkljiva, nejasna in prekratka, čemur se pa ni čuditi, ker so jih črpali največ iz krogov, ki niso imeli z boji mnogo posla, še manj pa pogleda v politič-no-diplomatske važnosti takih vesti. Fiksna ideja, ki je takrat zajela naše razumnike ter po njih ves naš narod, da dobi naša država na mirovni konferenci ne samo, kar bo zahtevala, temveč celo več kakor to, je tudi tukaj škodovala. Junaštva in požrtvovalnosti radgonskih bojevnikov se je naše takratno časnikarstvo bolj malo spominjalo, medtem ko je imelo za vsak vaški v vinjenosti izvršeni pretep dveh fantov ali za kakšne
na čenčarijah sloneče sodne razprave veliko več smisla in prostora. To je vzrok, da je o radgonskih bojevnikih pri nas doma bilo prav malo znanega in se še danes veliko ne ve.
Ko bi mi čas in sredstva dopustila, bi prav rad^ iz arhivov in takratnih domačih in tujih časopisov zbral poročila o radgonskih dogodkih. Našlo bi se gradivo, vredno, da se reši pozabljenja.
V	»Slovenskem Narodu« je na primer 4. aprila 1919. leta neznan vojak in tovariš objavil nekaj o delu in uspehih mojega oddelka okrog Urayjevega mosta. Na žalost je pa tudi to nepopolno, ker omenja le uspešno obrambo, ne omenja pa še uspešnejših protinapadov. Prepričan sem, da se je dotični pisalec boril v Radgoni na kakem drugem kraju in ne v mojem vodu, dogodek je pa popisal po pripovedovanju drugih.
Leta 1929. t. j. menda za desetletnico radgonskih dogodkov mi je v daljnih prekooceanskih krajih po naključju prišlo v roke ljubljansko »Jutro« ali »Slovenec« — lista se več ne spominjam — v katerem je anonimni avtor v krajšem sestavku pomanjkljivo opisal radgonsko bitko. V glavnem je pisal o uničenju vseh naših straž izvzem-ši moje. Dobil sem takrat vtisk — čeprav me zadeva ni mogla globlje zanimati, da tudi ta pisalec ni bil naš soborec, ter mu ni zameriti, če stvari ni znal podati kakor so se dogajale.
(Se nadaljuje.)
KULTURNI
Iz našega glasbenega sveta
Arnič, slovenski simfonik
V	ljubljanski Unionski dvorani je 5. nov. gostoval orkester Belgrajske filharmonije pod vodstvom dirigenta Hrvata Lovra Ma-tačiea. Ta orkester ima 80 godcev. Na sporedu je bila tudi slovenska simfonija »Pesem planin«, ki jo je zložil Blaž Arnič.
Ta večer je bila potrjena domneva, da smo Slovenci v Blažu Arniču vendar kedaj dobili skladatelja, ki daje upanje, da bo dvignil našo slovensko umetno glasbo iz dosedanjega dolgočasja in ji odprl vrata v široki svet. Da smo si na jasnem: kar je bilo v tem oziru dosedaj pri nas ustvarjenega, ni bilo sposobno, da gre čez naše meje. Ne gre sicer odrekati našim skladateljem umetnostnega prizadevanja in tehnične dovršenosti, vendar po večini njihove ustvaritve niso imele v sebi tiste iskre, ki bi brezpogojno prepričevala slehernika. Kdor pozna svetovno glasbo, je moral ugotoviti, da je veliko tistega — seveda ne vse — kar so naši skladatelji napisali, le v drugi obliki, že slišal. Z eno besedo: večini naših skladb manjka glasbena izvirnost, manjka jim osebnost, gibljejo se večji del po že znanih, izvoženih potih. Zato so sicer mogle biti deležne priznanja za znanje in stremljenje, niso pa bile po veliki večini močne dovolj, da bi človeka prevzele in ga prepričale.
Zdi se pa, da je Arnič izjema v slovenskem glasbenem svetu. Ne da bi ga hoteli šteti že med veličine glasbenega sveta — nikakor ne, ker je dosedaj še vse premalo napisal in tudi vse kaže, da je šele v razvoju. Morda bodo te besede postale jasnejše, če napravimo primero: če je Beethoven velika goreča baklja, je Arnič goreča svečka. Toda važno je pri tem, da Arnič vendar sveti in da njegov ogenj ogreva. In to je veliko in je odločilno. Ta občutek je moral imeti vsak, kdor je poslušal njegovo : Pespm planin«. Sicer se poslušalec včasih ni mogel ubraniti vtiska, da izraz za slične situacije, kot jih Arnič glasbeno obdelava v svoji simfonični pesnitvi, ni čisto nov. Tak občutek je prevladoval le tu in tam. So pa bili drugi motivi, ki so razodevali popolno izvirnost ter so poslušalca brezpogojno zajeli. Kakor je Arnič vse te svoje glasbene domisleke znal razporediti, med seboj preplesti in jih pripeljati do učinkovitega stopnjevanja, vsega tega v slovenski umetni glasbi doslej ni bilo najti. Nehote se je moral poslušalec prepustiti Ar-ničevi glasbi in duhovno ugodje, ki ga je povzročila, ustvarja željo, da to glasbo še sliši, to pa tembolj, ker človeku daje zavest, da je to čisto naša — slovenska glasba! Brezdvomno bo Ariijč v nadaljnjem razvitku izpopolnil svojo glasbeno osebnost in dal svoji glasbi tisti svojstveni izraz, ki ga je doslej že uaznačil, ki je simpatičen in ima vse pogoje, da bo v širni svet ponesel slovensko ime, in da bomo Slpvencj lahko ponosni, da imamo vsaj enega zares reprezentativnega skladatelja.
Simfonični koncert v ljubljanski Unionski dvorani dne 5. novembra t. 1. je pa znova z vso jasnostjo potrdil, da imamo Slovenci za resno umetno glasbo veliko zanimanja. S tem je na eni strani ovržena trditev nekih krogov pri nas, da je med našimi ljudmi le malo lakih, ki žele resne umetne glasbe in da je zaradi tega treba občinstvu postreči s harmoniko, plesnimi drajnami ter raznimi Waldteufli, Linkeji, Kettelberji in podobnim, resno simfonično glasbo pa zapostavljati, ker ljudi ne privlačuje. Pri tej priložnosti je treba spet in spet na glas povedati sedaj pri nas v politiki odločujočim osebam, da naj že vendar kedaj poskrbe za to, da bo odpravljeno kričeče zoperstavljanje Slovencev, na glasbenem polju, ko ljubljanska filharmonija ne dobi niti dinarja državne podpore, belgraj-ska pa kar 150.000 din na leto. Ljubljanska filharmonija more z velikimi žrtvami komaj sem in tja prirediti kak koncert, .le pa med nami glasbeno zanimanje in višina našega kulturnega življenja že tolikšna, da bi smeli imeti vsaj enkrat na mesec po en resen simfonični koncert. Brez denarja seveda tega ni mogoče doseči. Ni nobenega opravičila, da bi bili Slovenci tako zapostavljeni, posebno v teh časih, ko je na čelu prosvetnega ministrstva rojak iz Slovenije. Prejšnji režimi slovenski filharmoniji niso ničesar dali, ker so v Sloveniji rojeni jugosloveni imeli le en sam interes, da bi čim bolj ponižali Slo-
vence (in seveda tudi Hrvate) in jih spravili v čim večjo podrejenost, medtem ko naj bi Srbi imeli vse prednosti. Glasba je eden izmed kulturnih faktorjev, ki nas usposablja za tekmo z drugimi narodi. Slovenci imamo nenavaden smisel za glasbo in zato je huda krivica, da nam ne dajo tiste denarne podpore, kot jo imajo drugi, posebno še ko Slovenija toliko pre- • več plačuje v centralne blagajne.
Značilno je, da nam je moral veliko, resno slovensko simfonično skladbo »Pesem planin«, v Ljubljani prvič igrati bel-grajski orkester pod vodstvom hrvaškega dirigenta! Slovenska ljubljanska filharmonija bi jo gotovo rada, če bi jo mogla.
V	razmerah, v kakršnih smo, je moral to nalogo izvršiti neslovenski dirigent z neslovenskim orkestrom. Matačičev koncert je bil po večini sporeda pomemben umetniški užitek. Orkester po kakovosti glasbil in godcev sicer ni na najvišji stopnji popolnosti, ter so bile nekatere pomanjkljivosti včasih dosti občutne. Trobila (zlasti lesena) niso zadovoljevala, trompete niso imele vedno čistega glasu; tudi violinam manjka tisti sladki zvok, ki človeka tako zelo zajame. Pa nič ne de. V celoti je orkester zadovoljeval ter je poslušalec posamezne hibe rad spregledal spričo nenavadne osebnosti dirigenta Lovra Matačiča, ki je znova pokazal svoje velike zmožnosti, ki so svetovnega formata. Od vseh točk sporeda je bila brezdvomno najbolje izvajana krasna predigra k Wagnerjevi operi »Mojstri pevci norimberški«. Tudi pri koncertih v zamejstvu je redko slišati to predigro igrati s tolikšno umetniško dovršenostjo, kot nam jo je pokazal Matačič. Zelo dobra je bila tudi izvedba Beethovnove 3. simfonije v es-duru. Spričo te genialne glasbe je šele prav jasno, kako majhni so ostali skladatelji — če izvzamemo njih 5 ali 6, ki spadgjo v prvo vrsto glasbenih genijev. Zadnji stavek Beethovnove »Eroi-ke« je Matačič vzel v tempu, za spoznanje počasnejšem, kot je v navadi pri svetovnih dirigentih, vendar to ni motilo, ker je Matačičevo pojmovanje tudi ustrezalo glasbenemu in umetniškemu čutu. Obe Hristi-čevi skladbi je občinstvo sprejelo z aplavzom. Sporedu dodana Hrističeva baletna skladba je zanimiva v ritmičnem pogledu, medtem ko je Hrističeva simfonična skladba »Vstajenje« človeka pustila skoraj hladnega, saj je podobna glasba znana že iz drugih skladb svetovnega slovesa.
Škoda, da je Matačič VZ®1 v svoj spored tudi Liszta. Ta skladatelj je bil pač pomemben v prejšnjih desetletjih, danes pa njegova izraznost ne prepričuje več in je že precej obledela. Na koncertnih sporedih se drži Liszt z nekaterimi svojimi klavirskimi skladbami, med tem ko večina njegovih skladb, zlasti orkestrskih, spada že v preteklost. Prav bi bilo, če bi Matačič izbral raje kakšno Debussyjevo, Ra-velovo ali kakšno skladbo Stravinskega.
A. B.
•••••• •••••••»«••••••••••
i NAŠE REVIJE !
Iz posebnih razlogov se bomo to pot v poročilih o zadri jih zvezkih naših revij, ki jih dobivamo v zameno, omejili na suho referiranje o njihovi vsebini.
,,Dejanje" št. S
Oktobrska številka - Dejanja« prinaša na uvodnem mestu sestavek svojega urednika Edvarda Kocbeka »Kristjan v svetu«, Ivo Pirkovič pa je prispeval sestavek Logično vrednotenje izkustvene znanosti . Ostala vsebina zvezka je leposlovna: Cene Vipotnik objavlja dve pesmi: Klavrna zgodba ter »Otrok in mati«, ki ju je poznainenoval tudi s skupnim naslovom »Tz potepuških pesmi«. Anton Slodnjak priobčuje odlomek iz zgodovinskega življenjepisnega romang.0 Francetu Levstiku, ki bo v kratkem izšel pod naslovom Pogine naj pes!; Odlomek nosi naslov »Levstik prvič obišče Vuka Stefanoviča Karadžiča«. Avgusta Gaberščik-Smolej je napisala informativno študijo »Obraz slovaške lirike 1918—1940«, ki ja pojasnjujejo njeni prevodi iz slovaške povojne poezije, katerih prva polovica je iz-
šla že v aprilski številki, druga pa šele zdaj obenem s študijo. V oddelku »Knjižna poročila« ocenjuje France Koblar Kozakovo knjigo »Maske«, Lino Legiša poroča na kratko o Pahorjevem zgodovinskem roma-nb Matija Gorjan«, Janez Gradišnik pa o knjigah Mladinske matice za leto 1939 in 1940.
»Sodobnost" št- 9
Novembrska številka »Sodobnosti« ima naslednjo vsebino: na uvodnem mestu je natisnjena Prežihovega Voranca napol leposlovno podana podoba globače, po kateri teče naša Drava od Žvabeka do Tra-berka, ki nima zemljepisnega imena in jo meja nenaravno deli na dvoje. Voranc je dal temu svojemu spisu naslov »Ob versajskih plotovih«. Igo Gruden je edini zastopnik vezane besede v tej številki s svojo pesmijo »Vojna balada«. A. Javor nadaljuje svoje razpravljanje pod naslovom »Evropske krize in slovenski narod« in ob-Ijubuje konec za prihodnjo številko. Prav tako se bodo končale v decembrski številki : Prežihovega Voranca novela »Asasa«, K. Kvovskega »Pripombe k načrtu avtonomije za Slovence na Koroškem z dne 17. julija 1927« in Ceneta Logarja >Vrednostno normativni in socialni temelji lepote in umetnosti«. V rubriki -Refleksije« začenja neki A. Javor »Pripombe k slovenski literarni zgodovini«. Za zdaj se je lotil samo pokojnega prof. Prijatelja pod naslovom »O dogmah v Prijateljevih »Staroslovencih«. Na koncu sicer ni označeno, če se bodo pripombe še nadaljevale, sklepamo pa to iz številke 1., ki stoji pred omenjenim naslovom. V »Političnem obzorniku« se nadaljuje in končuje razmišljanje »Zakaj se je zrušila Francija?« Oddelek »Kritika« je v tem zvezku nekoliko obširnejši kot v prejšnjih. Vran poroča o glasilu Slavističnega društva »Slovenski jezik«, F. Šijanec o Mesesuelovi razpravi o slikarju Jožefu Petkovšku, ki je izšla letos v enciklopedični zbirki »Pogledi« pri Akademski založbi, Janko Liska pa končuje svojo nadrobno oceno monografije o Aškercu, ki jo je napisala dr. Marja Boršnik-Škerlakova. V rubriki »Kronika« se spominja F. Mesesnel sedemdesetletnice Mateja Sterpena, M. Ravbar pa polemizira pod naslovom »O prekmurskem knjižnem narečju« s tistimi konservativnimi elementi v Prekmurju, ki se trdovratno upirajo uvajanju slovenskega knjižnega jezika in s tem včlenjenju prekmurskega ljudstva v slovensko narodno celoto.
,,Umetnost" St. 3
Tudi novembrska številka te revije za umetniško kulturo prinaša obilo ilustracij, ki so povečini v zvezi s sestavki, priobčenimi v zvezku. Martin Benčina je prevedel članek »Umetnost v Sovjetski Rusiji«, ki ga je napisal v francoščini Louis Rčau, ki slovi kot najboljši francoski poznavalec ruske umetnosti. Eda Stadler seznanja bralce »Umetnosti« z življenjem in delom velikega ruskega slikarja Ilije Jefimoviča Rje-pina. Študiji sta pridejani dve reprodukciji Rjepinovih slik. Večje število reprodukcij se nanaša na »Zgodovinske slike A. G. Kosa« za reprezentančne prostore v palači banske uprave. Natisnjen je tudi govor bana dr. Marka Natlačena, govorjen ob priliki ko je bila odprta razstava Kosovih slik v Jakopičevem paviljonu. Dve sliki in kratek zapisek naj opomnita bralce na sedemdesetletnico Mateja Sternena. Saša šantel pa piše o »Razstavi slik in risb Rika Debenjaka«, poročilo dopolnjuje večje število Debenjakovih del v reprodukciji. Fr. Šijanec obdeluje v svojem Pregledu zgodovine slovenske likovne umetnosti« predzgodovinsko dobo. Kakor navadno končuje tudi ta zvezek »Umetnosti« rubrika »Iz umetniškega sveta« s kratkimi zapiski o novih delih in o razstavah slovenskih oblikujočih umetnikov ter o raznih zanimivostih in značilnostih iz umetniškega sveta doma in na tujem.
Jezikovni kotiček
Izredno barbarska je slovenščina v prevodu Buhverjevih »Poslednjih dni Pompejev (poslov. A. G., Splošna knjižnica, 24. in 25. zv., 1924). Po Slovenski knjigi Organizacije knjigarjev i/, 1. 1939. je prevedel ta roman A. Gabršček. Ta gospod je
bil nekaj slišal, da ima v stari cerkveni slovenščini povedek pogosto pri sebi določilo v orodniku. Ostalo pa mu je neznano, da se to določilo vedno ujema z dopolnilom (objektom) v spolu in številu. Zato bereš pri njem n. pr.: »Ako jo je smatral nevarnim« (II. zv., str. 103.) ; »ko so bila zna-menja proglašena ugodnim« (I. 57); »da so smatrali potrebnim zakone« (1. 89.). — Slovenska raba zaimka »svoj« mu je uganka; zato piše: »Vsled svoje lepote se je zbrala okoli nje četa častilcev« (I. 63.) — to bi bilo prav, če bi se govorilo o lepoti eete! Slov. je prav: »zaradi njene lepote«. Gospoda A. G. je zbegala laščina, ki ima suo za njegov, njen, vaš in svoj. — Napačna je uporaba rodilnika namesto svojih nega pridevnika v ta kili le primerih: proti hiši Jone (I. 71.), pod ščetko sužnja (I-107.), sin Neptuna (I. 140), v roko Atenca (11. 136.), na oltarjih Izide (II. 134.), na zabavah Egipčana (II. 126.), v hiši Atenca ( I. 178) i. dr. — Cipriški umetnik (z otoka Cipra) (I. 67) in »saturniška doba« (po bogu Saturnu) (I. 165): ta dva pridevnika se nikakor ne moreta opravičiti s takimi, kakršni so: pisarniški, gostilniški, kavarniški; ti so izvedeni iz starejših besed pisarnica, gostilnica, kavarnica.
Prava sramota je tale stavek (I. 72.): »Navajen laskanju, mu je isto zamrlo v ustih.« A. G. je mislil povedati, da je nekemu človeku zamrlo v ustih laskanje, ki ga je bil navajen. Če hočemo tu zavisnik nadomestiti z golim deležnikom, se moro deležnik ujemati v spolu, sklonu in števil z dajalnikom »mu«; pri glagolu »navadit' se« vprašujemo po dopolnilu z rodilnikom »česa?« (ne »čemu?«) in zaimek isti rabimo le za istovetenje. Glasilo bi se torej: »Navajenemu laskanja mu je to zamrlo.« — A. G. kuje samovoljno čudne besede t obraziloma -ar + -ija; n. pr. »ne brigaj s® za take »krinkarije« (I. 81.) in »kvasarijaf (II. 139.). — Ker je »moj rojak« = moi mojega rodu in »moj vrstnik« = človek moje vrste, so napačni tile stavki: »priše| je kot sorojak mojega očeta« (I. 91.); >k' so ga sovrstniki proglasili nesmrtnim«: (1. 102.) in »od njenega sodruga« (I. 137.) (prgv je le: rpjak, vrstniki, od nj. druga)-
— »Pa so ga poživljali« (I. 103.) — slov.: pozivali, ker je nedoločnik le pozivati (kakor devati, dremati, sipati, zibati); seda-njik je poživljeni ali pozivam (ne: P°' zivljam).	i
»Včasih pred, večinoma pa po pravi k°' peli« (1. 105.) — to se reče slovensko le: »včasih pred kopeljo, več. pa po njej«. »Tam se vidi le krasoto« (I. 108.) — slovJ krasota (ali pa: vidiš [vidimo, je videti] ie krasoto). _ »čedalje bolj zle slutnje«; (1. 13.3.) — slov.: hujše slutnje. »V bolj hladno sobo« (I. 109.) — slov.: hladnejšo-—_ »Vprašaš me« (I. 116.) — prav: vprašuješ. — »Obupajočo Tesalko« (II. 85.)^ prav: obupujočo. — »Sužnje to zanikaj0* (1. 187.) — reci: zanikujejo. — To so trlJe dovršiliki, uporabljeni krivo namest° nec*°' vršnikov. — 2e Miklošič je ugotovil, da rabimo besede roka, noga, koleno, uho, lice. . . v množini, ne pa v dvojini; A. G-pa piše: vila je roki (1. 148.), prekrižavŠ» roki; glasovi so ji bili na ušesi (I. 175.)' vpitje je prihajalo na ušesi Egipčana (G-130.) — slov.: Egipčanu na ušesa. — »MoŽI3 so vzkliknili presenečenja« (I. 153.) prav: od presenečenja (Breznik, Sl°v' slovn., 4. izd., t; 269. v odstavku o predlog! »od«), —- G. A. zamenjuje glagola sprem' \ (spremim) in sprejeti (sprejmem); n. Pr" »sprejmite jih ven!« (II. 198.) (reci: sp''e' mite!) in »sprejmem te do vhoda v hiš0 (I. 200.) (reci: spremim). — Tako rab'] Primorci »primiti« namesto »sprejeti«: ’« »prijeti«. — »Krik, ki je izražal dolgo tajujoč obup« (II. 95.) — prav: zatajev*1'’
— Podoben primer: »Trdno je stal &e ■ uničujočih življenj« (II. 234.) — prav.: aP.' čevanih (ali neprisiljeno: sredi uničeva"! življenja). — »Na žrtveniku se je dišavo kadilo« (II. 99.) — slov.: deb^ (dišeče, vonjavo) kadilo. Imamo dreO*^’ bahav, kurjav, brbljav — ne pa diŠ* ’
Roži moraš dobro zaliti : (II. 119.) — Pr°,j rožo (pač pa: roži prilivati). —	..Roč®*,
me s pogledom tvojega obličja! < (1. 31 slov.: seveda: svojega! — Je dejalo ^ krat Nidija« (I. 353.) — reci: na l^^ti nenadoma. — »Sence so se drenjale Pr e. galeriji« (II. 179.) — slov.: prerivale, & tle. — »Ne bom smel čutiti nikakega *°xi0. nega čustva do tebe« (I. 288.) — PraV'tV£i) rodstvenega čustva (t. j. čustva sorod3 i. t. d.	-ABC-
elf
Urednik in izdajatelj: Ivan Zorec, P‘sat v Ljubljani