ic.sv/ noste in vrceno ^fewo leto QOQ4 Yarn želi ' Jlnh »/ja ■tH>.-ru',š/ni > cÁJraoko cŘež cti PRODAJA NOVIH VOZIL STARO ZA NOVO SERVIS VULKANIZERSKE STORITVE OPTIKA ALARMI AVTOM ARKET d.o.o.. prodajno servisni center. Blalnica 5. 1236 TRZIN. Tel. 01 562-33-00 - Prodaia vozil 01 562-34-50 in 562-34-55 • Fax 01 562-21-63 CITROËN TRZIN Avtomarke? SRECNO IN ZDRAVO NOVO LETO 2004 ŽELIMO NAŠIM SOSEDOM IN POSLOVNIM PARTNERJEM GOSTILNA NAROBE --i m i 3 b TUS \ 1 Diskont MÊMESAI OScanlçam in občanom Trzina, našim dragim gostom, žefimo vesefe 6ožične praznifçe in srečno novo [eto. 1811 Jmu tuS^bÍV 'TïEgS Voščimo vam lepe božične praznike in srečno v letu 2004 Mimesa d.o.o., Dobrave 6. 1236 Trzin Jíudiraó vam'veliko iibiro poroinih in otioikih tort po lujih kalalogih, domaio polito, ročno izdelone domaće piškote in oslole llasciie. Stolno na lologi: torta za DIABETIKE! VAŠA POSEBNA ŽELJA: Vi přinesete sliko, mi po njej naredimo torto! Tel.: 564 20 50, odprto vsak don od 7. do 21. ure. PEKARNA Pekama Pečjak d.o.o., Škofljica Dolenjska c. 422, Telefon: 366 62 62 Lokal hitre prehrane in diskontna trgovina Trzin, Blatnica 1, tel.: 530 45 00 V letu 2004 vam želimo obilo zdravja, veselja in uspehov! Trzin, Mengeška 55 tel. & fax: Ol/ 564 45 OO SRECNO 2004! OKREPCEVALNICA TRZIN Podobnik Marjana, s.p. Blatnica 12, Industrijska cona Trzin Želi svojim gostom in brakem Odseva vesel božič in srečno v letu 2004. Vabimo na silvestrsko večerjo in zabavo ob živi glasbi. Naročila preko telefona: 01/562 11 03 Našim gostom in občanom želimo lepe božične praznike in srečno novo leto 2004 Mengeška cesta 35. 1236 Trzin Tel.: 564 23 97, GSM 041 650 701 Odprto od 6.30 do 23.00 ćn Stežna uova Ceto 2004 VJUNKERS Skupina Bosch načrtovanje montaža servis vzdrževanje plinskih sistemov napeljava centralnoga ogrevanja jamo teploto v vašem domu: ® 080 10 06 brezplačna linija © Skupina Loren Line PLINSKI CENTER, Verovškova 70, Ljubljana tel.: 01/565 86 30 '-A UMETNE DEKORATIVNE RASTLINE Industrijska cona Trzin, Blatnica 16, T? tel.: 10/562 11 15 Trzin 1236 TT GSM 041/863 212 Ponujamo posebno kvalitetne umetne rast line, lepega naravnega videza Velika izbira različnih cvetličnih aranžmajev, dreves, palm, grmičkov, vseh velikosti in oblik ARANŽIRAMO poslovne prostore, hotele, restavracije, trgovine, pisame, razstave... Vljudno vas vabimo, da nas obiščete v naši trgovini v industrijski coni Trzin in se preprišate o kvaliteti, ki jo ponujamo. URNIK: 9-14 in 17-19, sobote zapno. S tem oglasom imate 10% popust SVILENO IN SUHO CVETJE VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO GORENC s.p., Liparjeva 16, 1234 Mengeš, GSM: 041 644- 121 Popravila: - TV sprejemnikov, - PC monitorjev, - audio naprav. Montaža klasičnih in SAT anten ter avtoakustike Testenova 69, 1234 Merigeš Tel.: 723-02-70, fax 723-02-75 GSM 070/684-178 e-mail: elshop@sion.net http: //www.elshop-sp.si AVTOMATSKA VRATA Z DALJINSKIM ODPIRANJEM SERVIS PRODAJA IN MONTAŽA Crawford garažna in industrijska vrata, nakladalne ploščadi Cistilno-vzdrževalni servis -generalna čišćenja po adaptacijah -strojno globinsko čišćenje talnih oblog, oblazinjenega pohištva. nocranjosii vozil,... Senćila -lamelne zavese, notranje in zunanje ialuzije, plise in rolo zavese.tende in markize,... G Montiramo termoreflektivne in protivlomne folije ■SDI distribution O Slikopleskarstvo -barvanje stanovanj, fasad, oken, vrtnih ograj... clean tó beat Ze konec novembra so se ponekod pojavile smre-čice, lučke in drugi okraski, ki so začeli napovedovati slovo tega leta in prihod novega. Moram reči, da sem bil po eni sirani vesel, da se bliža ta veseli, naporni čas, po drugi pa niti nisem tako navdušen nad praz-novanjem, ki se vleče cel měšec. Prijatel j me je potolažil, da so v Ameriki začcli s podobni-rni pripravami na konec leta že v septembru. Ne vem, če to res drži, arnpak vseeno se mi zdi, da tudi na ta način k nam prodira ameriški način življenja in potrošniška miselnost. Saj se je lepo sprehajati med pisanimi lučkami in drugimi domiselni-mi aranžmaji. Nič kako prijet-no je hoditi z ene prcdnovolet-ne zabave na drugo, se veseliti, nazdravljati in sploh početi najrazličnejše norčije, ampak če se to vleče cel mesec, je na koncu že naporno in nazadnje se lahko zgodi, da že kar težko čakaš, kdaj bo vsega tega cirkusa konec in bi najraje že pred novim letom ali pa najka-sneje takoj po silvestrovém podíl vse novoletne jelke in od-nesel okraske in drugo šaro na podstrešje vsaj za eno leto. K.o pride pravo novo leto, še prej pa božič, so Ijudje po celome-sečnem svetlikanju najrazlič-nejših lučk in vsega drugoga že kar malo otopeli in vdáni v usodo. Neštete lepote in do-mislice spretnih aranžerjev jih prav posebej ne navdušijo več. Vse skupaj jemljejo kot samo-umevno, skoraj kot nujno zlo. Mogoče si kdo ob kaki novi zamisli še reče: "O, a tako imajo!?" ampak prav iz tira se ne pusti več vreči. Tudi za sama praznika je kasnejc težko pripraviti nekaj prav posebno dru-gačnega in presenetljivega. Vse se nazadnje zdi kar rutinsko, samoumevno, za nekaterc pa je ta čas celo nekoliko ne- ODSEV -glasilo Občine Trzin Glavni in odgovorni urednik: Miroštebe Namestnica odgovornoga urednika: Mateja Frčulj Tehnični urednik: EmilPevec Urednik fotografije: JožeSeljak Trženje: Joiica Valeniak Lektoriranje (razen Uradnega vestnika): Marija Lukan Ostali SOdelavci uredništva: Simon Fmk Jugovic, Tone Ipavec, UrSa Mandeljc, Petra MuSii, Ana Oblak. Viklorija Pećnikar - Oblak, Tanja Prelovjek. Mirjani Stih, Mojca Triek, )ana Uibas. Peter Zalokar, Andrej Župane Tisk: Marko Ravnikars.p., Domžale Naklada: 1400izvodov Glasilo Odsev izhala enkrat mesečno in ga dobije brezplaCno vsa gosg odinjstua In podletia v Trziou. Naslednja številka Odseva izzide 20. januarja 2004. Vaše prispevke pričakujemo v uredništvu najkasneje do 10. januarja na naslov: Odsev, Mengešk'a 9, 1236Tmn ali na elektronski naslov odsev_96@hotmail.com Uradne ure v uredništvu: Vsako sredo od 17. do 19. ure v prostorih uredništva, v prvem nadstropju stare osnovne šole v Trzinu (Mengeška c. 22/1) (01)564 45 67 S: (01)564 45 68 Slikana naslovnici: Srečno v novo leto. ISSN 1408-4902 (loto: Jože Seljak) prijeten, saj se bojijo pokanja petard in drugih eksplozivnih za-dev, ki so takrat dovoljene. Ce se zamislim, vidim, daje ves cirkus pravzaprav namenjen več-jemu zapravljanju. Vse gre na mlin trgovcev in gostincev. Kaj bi ljudje zapravljali samo tik pred praznikom, če pa lahko že cei mesec prej?!! Res se težko upřeš, ko hodiš po trgovinah med bogato založeními policami z no-voletnimi okraski in vso drugo ropotijo, ki sodi zraven, da ne bi nič kupil in ne poskušal olepšati predprazničnih dni. Ves blesk in sijaj te enostavno sili. da zaprav-Ijaš. Res je zdaj zelo bogata izbi-ra zares lepih reči za božične in novoletne praznike. Še nikoli ni bilo toliko lepega in kakovostne-ga. Standard nam raste. Nič hu-dega, če je tudi kaj kičastega vmes... Ob vsem tem se verjetno marši-kdo tudi zamisli ob spominih na praznovanja pred desetletji. Takrat je bil čas, namenjen prazno-vanju, precej krajši, ponudba v (rgovinah in gostiščih precej slabša in tudi denarnice verjetno tanjše. Ljudje so marsikdaj sami izdelovali preproste novoletne okraske, ki se niso mogli primer-jati s tištim, kar nam zdaj ponu-jajo trgovci. Vendar to še vseeno ne pomeni, da se ljudje zdaj lahko bolje zabavamo, da nam je prijetneje in lepše. Prej je bilo bolj skromno, ampak marsikdaj je bilo bolj pristno, bolj osebno, bolj človeško. Mogoče se molim, prav gotovo pa tudi ni prav, če posplošujem. Verjetno novo leto in božič vsak praznuje po svoje in vsako praznovanje prinese nekaj novega, lepega, zdaj pa so pogoji za kakovostna slav-ja neprimerno boljši, kot so bili včasih. Verjetno nikoli še nismo imeli take izbire najrazličnejših kuhinjskih dobrot, take izbire pi-jač in tako veliko možnosti za lepa dařila in okrasje. Prav gotovo je zdaj tudi veliko takih, ki so bolj zadovoljni in srečni, kot so bili nekoč. Vseeno pa se mi zdi, da so včasih praznike sprejemali bolj poglobljeno in svečano. Za božič naj bi še zdaj veljalo, da je to predvsem družinski praznik, dan, ko naj bi se zbrala vsa ožja ali širša družina in se skupaj pre-dajala praznovanju. Včasih so ljudje za božič ostajali doma in so šli skupaj z drugimi le k polnočnici. Zdi se mi, daje bilo takrat kar več časa za osebno doživljanje praznika, za razmislek o prehojeni poti, načrtih za naprej in seveda tudi za molitev. Zlasti sleduji so včasih namenjali več pozornosti, postali pa smo bolj površni. Na vratih številnih trzin-skih domov zdaj vidimo ad-ventne venčke, opazimo jih tudi po stanovanjih in na drugih mestih, vendar so zdaj za večino to predvsem okraski, ki sodijo v prednovoletni čas. Le redki vedo, da ti venčki vabijo k duhovni in tudi drugačni pripravi na prihod odrešenika in s tem tudi novega leta. Zdaj je pornem ben predvsem blišč in hitenje od trgovine do trgovine, od zabave do zabave. Velik del časa, ki so ga v pred-novoletnem času včasih namenjali klepetom, raznim dru-žabnim igricam, petju in tudi molitvi, zdaj zapolnijo televizija in drugi množični mediji. Vse gre kar prelahko in površno mimo nas. Še čas za pisanje čestitk si težko ukrademo. Ampak prav bi bilo, da si ob koncu leta vseeno ukrademo čas zase in za svoje najbližje. Da damo praznovanju spel bolj človeški pomen. Da si rečemo, da je novo leto čas, ko se zamislimo nad prehojeno potjo in si zadamo cilje za naprej, da pomislimo, kako bi lahko osre-čili tudi svoje življenjske so-potnike, kako bi jim pomagali in polepšali življenje. Če bomo to naredili, bo praznik res lep in bo vse skupaj imelo neki pomen, v nasprotnem primeru bomo samo utrujeni, skrokani in nepotešeni. Vsem brakem Odseva želim v imenu uredništva in tudi svojem imenu lepo, kakovostno praznovanje in veliko sreće, zdravja in uspehov v letu, ki prihaja. Urednik J\J ovoletni čas je čas inventur in ' statistik, torej čas, ko člověk morda celo nehote začne opravljati naj-različnejše preglede dosežkov in neuspe-hov v iztekajočeni se letu in hkrati pripravljati náčrte, kako bo ravnal v prihod-nje. Nekateri se v teh dneh odločajo, da bodo nehali kaditi ali kujejo náčrte, kako bodo takoj po novoletnih praznikih začeli hujáati. Računovodje se že pripravljajo na oblikovanje bilanc in zaključnih računov, direktorji uspešnih gospodarskih družb se ozirajo po priložnostih, kam bi na hitro naložili nekaj dobička, da bi se izognili pretiranim davkom, mladina pa na svojih koledarjih z vedrimi barvami označuje dneve oziroma noči, ki jih je preživela na žurih ali vsaj v kakem hrupnem disco klubu. Z občino in občinarji ni nič drugače. In tudi sam pišem ta prispevek na dan po večeru, ko smo spravili pod streho še en ob-činski proračun in si tako omogočili, da bo financiranje občine Trzin že od I. ja-nuarja dalje teklo povsem normalno in brez zoprnega sklepa o začasnem financiranju, ki preprečuje plačevanje računov in situacij in na ta način tudi normalne odnose z izvajalci gradbenih del pri občinskih naložbah. To štejem za uspeh, s katerim se ob srečanjih s kolegi župani rad pohvalim, in upam, da tudi občinski svetniki in svetnice razmišljajo enako. Skoraj prepri- Telefonske številke Občine Trzin so: 564 45 44, 564 45 43, 564 45 50 m 564 45 49 Fax: 564 17 72 Elektronska pošta: info@obcina-trzin.si Domaća stran na internetu: http://www.obcina-trzin.si/ čan sem, daje tako, kajti brez njih in njiho-vega sodelovanja, vsaj večinskega, se tudi sam s tem dosežkom ne bi mogel pohvaliti. Vsekakor pa to sodelovanje zagotavlja, da náčrte občine uresničujemo dovolj temeljito in v večini primerov tudi v skladu z roki, ki smo si jih zastavili. V posameznih primerih se seveda kdaj pa kdaj kaj zavleče, ker naletimo na kak problem z zemljišči ali na kaj podobnega... Toda to je že jamranje, ki se najbrž za ta čas ne spodobi. Najslabše je namreč, ko začnemo s svojimi prednovolet-nimi travmami zaradi zamujenih priložnosti in s svojimi sklepi, kako se borno spremeni-li in poslej ravnali čisto drugače kot doslej, obremenjevati okolico. Zato naj tokrat samo zelo na kratko poudarim, da sem s tem, kar smo naredili v letu 2003, zadovoljen, četudi bi prav gotovo lahko naredili 5e več. Se posebej pa me veseli, da nekateri to tudi opazijo. Mislim to, kaj je bilo narejcno. Veseli me tudi, da marsikdo od občanov in občank, ko se pogovarjamo, razume tudi to, da občina Trzin pravzaprav veliko vlaga v socialni standard in soflnancira marsikaj, česar ji glede na zakonodajo ne bi bilo treba, da pa gotovo obstojajo tudi meje, preko katerih ni več rnogoče, ker bi drugače premalo ostalo za razvoj na tistih področjih, ki so bila v preteklosti nekoliko zanemarjeiia. V zadnjem času največ vlagamo prav v ta področja, in upam, da boste to z zadovoljstvom sprejeli tudi občanke in občani. Vsein želim čim lepše božične in novoletne praznike, kjerkoli jih boste preživeli. Če boste v Trzinu, vas vabim, da se nam vsaj za urico, dve pridružite na skupnem silves-trovanju na prostém (pri dvorani KUD Franca Kotarja Trzin). Predvsem pa vam vsem želim uspcšno in zdravo leto 2004 in že vnaprej tudi vsa na-daljnja leta. Kot župan pa upam, da boste morda le opazili tudi razloge za zadovoljstvo s svojo občino. Sam si bom prizadeval za to, da bi jih bilo čim več. Tone Peršak Vsem občankam in občanom želimo vesele božične in novoletne praznike in srečno ter uspešno leto 2004! Občinski svet Občine Trzin, občinska uprava in urad župana Občine Trzin. SPLOŠNA AMBULANTA TRZIN Spoštovani občani in občanke, že večkrat napovedana spiošna ambulanta Trzin bo začela delo-vati v ponedeljek, 5. januarja 2004! Prostori splošne ambulante, ki bo delovala v okviru ZD Domžale, so v Centru Ivana Hribarja v poslovni stavbi, Ljubljanska 12 f (polkrožni del stavbě, pritličje). Zdravnica, Eva Cedilnik Gorup, dr. medicine, bo v začetku delala v Trzinu polovico delovnega časa Urnik: ponedeljek 16,00 do 19,00, torek 7,30 do 10,30, sreda 16,00 do 19,00, četrtek 7,30 do 10,30 in petek 7,30 do 10,30. Opozorilo: Spoštovani občanke in občani, opozarjamo vas na zakonsko ureditev izbire osebnega zdravnika oziroma obveznost ptačila storilev, kolikor se odločite za obisk pri drugem zdravniku. Pred-lagamo, da se z zdravnico Evo Cedilnik Gorup pogovorite ter sami razmislite o možnostih za spremembo svoje odločitve glede izbire osebnega zdravnika. Trzin, 18. decembra 2003 Župan Tone l'eršak ZAČETEK DELOVANJA KRAJEVNE KNJIŽNICE Krajevna knjižnica Tineta Orla Trzin bo začela delovati v začetku februarja 2004 OBVESTILO Obveščamo vas, da bodo urad-ne ure občinske uprave Občine Trzin vsredo 31. 12.2003 izjemoma od 8. do 15. ure. 13. REDNA SEJA OBČINSKEGA SVETA DO PRORAČUNA KLJUB OBSTRUKCIJI o, paje pod streho spravljena še zadnja seja občinskega sveta v letošnjem letu. Na dnevnem redu se je tokrat znašlo kar 15 točk, o katerih so svetniki razpravljali dobrih pet ur, pri eni točki pa smo bili celo priče tako imenovani obstrukciji. Pa poglejmo, kaj seje 15. decembra dogajalo na Mengeški 22. Sprva so se svetniki pogovarjali o reba-lansu proračuna, ki so ga občinski finanč-niki lahko pripravili šele sedaj, ko so prejeli vse račune, katerih rok plačila zapade v januarju. Rebalans je kot vedno izobli-kovan na podlagi treh kriterijev, in sicer so v njem upoštevane vse spremembe proračunskih postavk, ki so bile doslej izpe-Ijane (tu gre za prenos sredstev iz ene proračunske postavke na drugo), popravljene so nekatere ocene prihodkov, popravljene pa so tudi tište proračunske postavke, ki zadevajo investicije. Čeprav so svetniki sprejeli rebalans proračuna brez daljše razprave, pa seje vseeno nekoliko zatak-nilo pri sprejemu samega proračuna za prihodnje leto. Proračun je bil na tokratni seji obravnavan drugič, če pa bi upoštevali vse obravnave na delovnih odborih, pa bi lahko rekli, daje bil obravnavan že najmanj petič ali šestič. V njem so svetniki v številnih obravnavah odkrili nekatere po-manjkljivosti, ki sojih seveda do te obravnave poskusili odpraviti, občinski finanč-niki pa so tudi ugotovili, daje želja več, kot paje na voljo denarja, in so količino denarja, namenjenega nekaterim projektom, morali močno oklestiti. V denarno nemilost sta tako padla projekta doma starejših občanov in izgradnja dodatne ulice v industrijski coni. Pri obravnavi proračuna je Matjaž Erčulj opozoril na visoko denarno postavko za najemnino šolske telo-vadnice, pri tem paje župan dejal, da bo občinska uprava od šole zahtevala znižanje najemnine za trzinska društva, saj šola ni upravičena do tako visokih najemnin, ker občina že daje denar za vzdrževanje in ogrevanje telovadnice. Tako torej šola na neki način dvojno zaračunava za isto zadevo (z najemnino za telovadnico naj bi namreč pokrili ravno stroške vzdrževanja in ogrevanja). V odboru za gospodarstvo in kmetijstvo so bili mnenja, da glede na to, daje sredstev za vse želje premalo, bi lahko manj denarja namenili postavkam za estetski izgled kraja (tuje bilo največ govora o fontani, katere gradnja ni tako nujna, da ne bi mogla biti postavljena v daljno prihodnost) in za ambulanto. Županje nazadnje v razpravi o proračunu poudaril, daje le-ta sedaj usklajen z večino predlogov, ki sojih svetniki podali na delovnih odborih in v prejšnjih obravnavah. Nekaterih predlogov pa po županovih besedah ni bilo mogoče upoštevati, saj so izvedbe projekta že tako daleč, da se občina ne bi več mogla umakniti iz njih. Natoje predlagal, da o proračunu glasujejo, ob tem pa seje lista Za zeleni Trzin odločila, da se iz glasovanja umakne, ker po besedah Chvatalove: »... predlogi, ki smojih dali, niso bili upošteva-ni, in ker proračunske postavke še vedno niso transparentně, kot smo to že večkrat zah-tevali. To je vaš proračun, ne naS«. Proračun je bil tako sprejet zgolj s sedmimi glasovi, po glasovanju pa so se predstavniki Liste vrnili na sejo. Kaj torej obeta proračun za prihodnje leto? Čeprav je prihodkov manj kot odhodkov, občina ne posluje v rdečih števil-kah, saj bo primanjkljaj zapolnil presežek preteklih let. Občina pa si dopušča možnost zadolževanja za 10 milijonov tolarjev. Zelo burna je bila tudi razprava pri točki o aneksu k pogodbi z Interino. Interina je podjetje, ki ima v lasti trzinsko plinarno in s katerim je občina že leta 1999 sklenila pogodbo, ki omogoča širitev plinarnih kapacitet (se pravi več rezervoarjev za naftni plin). Interina seje takrat zavezala, da bo dodatne kapacitete oziroma rezervoarje ob uvedbi zemeljskega plina odpeljala drugam. Razlo-gi za namestitev dodatnih rezervoarjev so bili v letu 1999 tehtni (dobava plina v koni-cah - torej pozimi, ko več ogrevamo in po-rabimo več plina). Zemeljski plin paje od decembra že uveden v Trzin, torej bi se Interina počasi morala znebiti dodatnih rezervoarjev. Toda še preden so se prvi trzinski uporabniki lahko veselili zemeljskega plina, je Interina na občino poslala dopis, v katerem prosi, da bi lahko obdržali obstoječe kapacitete ter da bi nastavili še napravo za mešanje plina (tu pa se v zgodbo vpletata še dve podjetji- Petrol in Geoplin, ki ju zaenkrat rajši pustimo ob strani, saj bi vse skupaj še dodatno zapletli), seveda za primerno odškodnino. No, pri od-škodnini pa seje zapletlo. Predstavniki In-terine so namreč pripravljeni plačati odškodnino v enkratnem znesku, občinski svetniki pa so mnenja, dajim mora Interina plačevati letno rento. Direktor Interine, dr. Zelj-ko Vrbanovič, je svetnikom kar nekaj časa razlagal o tem, da mu gradbeno dovoljenje dovoljuje več rezervoarjev, kolikor jih je postavljenih na mestu plinarne, povedal je tudi, s kakšnimi težavami in problemi se spopada, kolikšne so njegove finančně izgube in zakaj si želi plačati v enkratnem znesku. Pri tem je večkrat dejal, da bi bilo zanj osebno finančno bolj ugodno, če bi vse skupaj zaprl in sode odpeljal drugam, vendar pa bi pri tem moral odpustiti 3 de-lavce, pa tudi škoda bi bilo pustiti propadati že zgrajeno infrastrukturo. Med svetniki in direktorjem Interine pa po kljub enourni razpravi ni prišlo do nikakršnega soglasja ali kompromisa, zato so se odločili, da točko prekinejo in z njo nadaljuje-jo na naslednji seji. Tudi točka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča je porajala mnoga vprašanja, ki sojih svetniki skušali razre-šiti s Tomažem Prohinarjem. Prohinar je razložil, daje bistvena novost obravnava-nega odloka v tem, da so v njem nove definicije za zazidana in nezazidana zemljišča. Temeljni namen tega odloka je poleg nove terminologije tudi posodobitev in transparentnost. Z njim so namreč na novo definirana območja (Trzin je sedaj raz-deljen na 2 območji, in sicer industrijsko cono ter ostali del), nekateri kriteriji iz starega odloka so združeni, drugi so na novo dodani, izračun je drugačen (sedaj je kvadratni meter vreden 20 tolarjev), edi-nole oprostitve ostajajo enake kot prej. V naslednji točki dnevnega reda so se svetniki seznanili s programom razvoja športa v naši občini in z letnim programom športa za prihodnje leto. Tuje gost iz Zavoda za šport, Janez Zupančič, na kratko představil vsebino programa. Program zajema vsa športna področja, od rekreacije, športa za otroke pa do vrhunske-ga športa. Cilj tega programa paje spod-buditi občane, da bi se ukvarjali s športom. V ta namen so oblikovali tudi športno značko Trzina, ki jo bodo lahko dobili vsi občani, ki se bodo udeleželi nekaterih prireditev. Pri točki o letnem programu športa pa je Zupančič dejal, daje v njem zgolj natančneje razloženo, za kaj bodo porabljena sredstva, namenjena športu. Poleg tega paje letni program tudi neke vrste obveza za občino, da ga izpolni in ga lahko v primerih, da bi kandidirala za sredstva, predloži. Naslednje točke pa so minile brez večjih razprav. Tako so svetniki sprejeli sklepe o določitvi povprečnih stroškov komunalne opreme ter o vrednosti točke za izračun komunalne takse v prihodnjem letu (vrednost točke v letu 2004 znaša 9.81 tolarjev), sprejeli pa so tudi sklep o povprečni gradbeni ceni, povprečnih stroških komu-nalnega urejanja stavbnih zemijišč in vrednosti nezazidanega stavbnega zemljišča za leto 2004. Nenazadnje so na občinskem svetu obravnavali tudi program kulture za obdobje od 2004 do 2007. Občinaje namreč po zakonu dolžna zagotavljati javne kulturne dob-rine za svoje občane v primernem obsegu, poleg tega pa mora zagotavljati tudi materialna sredstva za izvajanje kulturnih dejavnosti. V program kulture so tako vklju-čene različne likovne razstave, kulturne in gledališke prcdstavitve, glasbena umet-nost ipd. Program o kulturi je občinska uprava pripravila skupaj s predstavniki društev in po pogovorih s posameznimi umetniki. Program pa zajema tudi ohran-janje kulturne dediščine. O ustanovitvi medobčinskega muzeja Kamnik smo v Odsevu že poročali, na to-kratni drugi obravnavi paje župan povedal, kako so se na pobudo o ustanavljanju odzvaic druge občine na kamniško-dom-žalskem območju. Večina občin je predlog za pristop k temu javnemu zavodu za-vrnila, tako da je poleg Trzina k ustanovitvi pristopila le še občina Komenda. Chvátalovo je v razpravi zanimalo, če zavrni-tev drugih občin k temu javnemu zavodu pomeni večje finančně bremenitvc za Trzin, na kar je župan odgovoril, da so stroški za delovanje tega zavoda izračunani na osnovi vseh sedmih občin, ki naj bi pris-topile, in da v tem primeru, ko občine niso želele pristopiti, država še vseeno da toliko denarja za njegovo delovanje, kot bi ga dala, če bi bilo vseh 7 občin ustanovi-teljic. Pred županovim ustnim poročilom o teko-čih naložbah so se svetniki pogovarjali še o pravilniku socialnih pomoči. Pravilnik so želeli dopolniti z možnostjo dodelitve en-kratne pomoči ob rojstvu otroka. Tako je do enkratne pomoči ob rojstvu otroka upraviče-na družina, ki na občino da vlogo za dodeli-tev pomoči, in katere skupni dohodki ne pre-segajo 400.000 SIT bruto. Višina enkratne pomoči ob rojstvu otroka pa znaša 50.000 tolarjev. Poleg tega bo občina vsakega trzinskega novorojenčka obdarila s praktičnim darilom. Na koncu seje je bilo tudi nekaj pobud in vprašanj s strani svetnikov. Zanimala so jih dogajanja v zvezi z Jemčevo ulico, športnim parkom in centrom za družbene dejavnosti ter usmerjevalnimi tablami za ulice. Dali pa so tudi nekaj predlogov, kako naj bi povećali prometno varnost v Trzinu. Dana je bila pobuda za ponovno postavitev hitrostnih ovir (po domače ležečih policajev) na mes-tih, kjer so že bili, a so jih kasneje odstranili, ter pobuda za postavitev semaforjev na Mengeški cesti, in sicer na najbolj perečih točkah pri Jan baru in Trgovini Flis. Za zaključek je župan svetnikom voščil vesele praznike in srečno novo leto ter jih kot pravi božiček obdařil s skromnim dariieem. Mateja Erčulj ODPRTJE DRUŽBENEGA CENTRA IVANA HRIBARJA V petek, 19. tega meseca, smo v Trzinu slavnostno odprli novo pridobitev, Družbeni center, ki bo nosil ime enega najvidnejših Trzincev, znamenitega ljubljanskega župana, politika in pisate-Ija Ivana Hribarja, ki seje rodil v Trzinu in je bil na to ponosen vse življenje. Med drugim seje včasih pod svoje prispevke podpisoval s psevdonimom Trzinc. V Centruje svoje prostore dobil mladinski klub, po novem letu pa bo v njem začela delovati tudi zdravstvena ambulanta. Nekje okrog slovenskega kulturnega praznika bodo v Centru odprli tudi knjižnico, ki sojo na pobudo trzinskih planincev poimenovali po drugem vidném rojaku, prof. Tinetu Orlu, ki seje še zlasti i/kazal na planin-skem področju. Kar 30 let je bil urednik najstarejše slovenske revije, osrednjega planiiiskega glasila Planinski vestnik. Bil paje tudi neutruden organizator, borec za lep in čist jezik, slavist in pedagog. V centru je tudi večnamenska dvoranica, ki je dobila ime po Marjanci Ručigaj, režiserki in neutrudni spodbu-jevalki kulture v polpretekli dobi. Na slavnosti ob otvoritvi je župan Anton Peršak orisal pomen društvenega doma za našo občino, gostje, med kate-rimi je bilo tudi več uglednih imen, bili pa so tudi župani sosednjih občin, pa so med ogledom doma lahko gledali in poslušati krajše kulturne vložke, s kateri-mi so obudili spomin na vse tri velike Trzince, po katerih bodo posamezne ustanove v centru nosile ime. V pred-verju oziroma avli, kjer bo kasneje tudi informacijski center, so člani Turističnega društva na panojih predstavili Trzin in omenjeno trojico Trzincev. Već o otvoritvi Centra in o samem Centru bomo napisali v prihodnji številki. S korner si ne moreš v lase skočiti, z njim tudi ne moreš tovariš biti. Hrvaški Le kaj naj lenuh delà? Jeseni je preveč blata, spomladi preveč vode, pozimi premrzlo in poleti prevroče. Finski REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA FINANCE DAVĆNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE Dunajska 22, 1001 Ljubljana DAVČNI URAD UUBUANA Tel.: 47-44-261, Faks: 47-44-260 El. pošta: gp.durs-lj@gov.si OBVESTILO ZA JAVNOST Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana, obvešča, da začne Izpostava Domžale v ponedeljek. 8. 12. 2003, poslovati na novi lokaciji, na Ljubljanski 72 A - ( SPB 1, v nekdanjih prostorih Agencije za plačilni promet). Na novi lokaciji izpostave so vam informacije na voljo na telefonskih številkah: Avtomatski odzivnik 724-60-00 Informátor 724-60-21 Vodja izpostave 724-60-23 Izterjava davkov in prispevkov 724-60-17 Izterjava kazni za prekrške 724-60-18 Dohodnina 724-60-06 Davek iz dejavnosti 724-60-07 Davki na premoženje 724-60-10 Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča 724-60-14 Uradne ure za poslovanje s strankami ostanejo nespremenjene. Mojca Pavlin, direktorica Davčnega urada Ljubljana KAJ LAHKO NAREDIMO ZA INVALIDE Spregovorili pa so tudi: predsednik Medobčinskega društva invalidov Domžale, naš soobčan g. Edvard Završnik, kije opisal delo njihovega društva, predstavnik DBIASS-a Martin Planko, tudi iz Trzina, kije opisal težave in dejavnost invalidov zaradi revmatičnih obolenj, g. Tomaž Wraber, predstavnik Društva slepih in slabovidnih, predsednik Društva civilnih invalidov vojne Zdravko Zore, ki je pojasnil, kdo so civilni invalidi vojne in kako delujejo. O skrbi za invalide je sprego-vorila predstavnica društva Sožitje Tatja-na Novak, o tem, kako skrbi žanje Zdravstveni dom Domžale, paje govorila Anica Tomic. Za besedo so zaprosili tudi predstavniki Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine g. Dane Kastelic, predstavnik Zveze delovnih invalidov Jože Rojra in naš soobčan Marko Porenta kot predstavnik Društva paralitikov Slovenije. Udeležence je pozdravil tudi župan trzinske občine g. Tone Peršak, kije povedal, da se na občini trudijo, da bi pomagali invalidom in njihovim organizacijam, da pa ima občinska blagajna, pa čeprav smo bogata občina, omejitve. Se zlasti je težko finančno podpirati organizacije, ki imajo sedež v drugih občinah, saj je svoje podružnice prav zaradi boljšega financiranja v Trzinu že ustanovilo več invalidskih organizacij. Povedal je tudi, da si bo naša občina še naprej prizadevala za izboljšanje pogojev za življenje in delo invalidov. Lahko zapišemo, daje srečanje v Trzinu dobro uspelo in da bi bilo prav, da bi bili invalidi deležni posebne pozornosti ne Ie ob letu invalidov in podobnih prilikah, ampak tudi sicer v vsakdanjem življenju. Čeprav gre za ljudi, ki so na neki način prizadeti, so še vedno sposobni ustvarjati in misliti in si zaslužijo člověka dostojno življenje. Peter Kralj je med drugim dejal, da vključevanje v družbeno dogajanje marsikdaj prerodi invalida. Kot zelo dober posrednik pri vključevanju v družbo se je najprej izkazal šport, v zadnjem času pa se vse več invalidov ukvarja tudi z umetnostjo, še zlasti slikarstvom. Ob us-trezni pomoči družbe in soljudi pa bi se invalidi lahko dejavno vključevali tudi na drugih področjih družbenega življenja. Miro Štebe Člověk ne živi niti sto let skrbi pa si nabere za tisoč. Kltajski de, presenetljivo veliko predstavnikov invalidskih, zdravstvenih in socialnih organizacij pa tudi občanov Trzina. Dvorano so okrásili s slikami dveh umetnikov na invalidskih vozičkih: Benjamina Žnidaršiča, ki slika z usti, in Damjana Roglja, ki slika z rokami, predstavnik Delovne skupine za izboljšanje življenjskih pogojev invalidov v naši občini Peter Kralj paje uvodoma pojasnil, zakaj so pripravili okroglo mizo, v kakšnih pogojih deluje dclovna skupina in kaj so v trzinski občini že naredili za izboljšanje položaja invalidov. Med drugim je povedal, da skupini pri iskanju rešitev za odpravljanje arhitekturnih ovir pomaga svetovalka župana za gospodarske zadeve, za pomoč pa se večkrat obmejo tudi na arhitekta na Zvezi paraplegikov Slovenije. Pou-daril je, da so oblike invalidnosti zelo različne in da njihovega položaja in potreb še ne poznajo in da so prav zato pripravili okroglo mizo. Dejal je, da morajo invalidi zaradi invalidnosti večkrat viožiti več napora, hkrati pa potrebujejo tudi več razumeva-nja in pomoči. Gostje, predstavniki različnih invalidskih društev in zvez ter predstavniki Centra za sociálno delo ter Zdravstvenega doma Domžale so nato predstavili svoje dejavnosti in potrebe posameznih vrst invalidov. Opozarjali so, da slovenska zakonodaja še ni zadosti prilagojena potřebám invalidov, slišati paje bilo tudi več pohval na račun občine Trzin, ki po svojih močeh finančno pomaga različnim invalidskim ustanovam. Predstavnica Centra za sociálno delo je povedala, da je v Trzinu približno 70 invalidov, ki so vključeni v različne invalidske organizacije. Ob evropském letu invalidov so na občini ustanovili delovno skupino za izboljšanje življenjskih pogojev invalidov. V njej so štirje občinski svetniki in svetovalka župana za sociálně zadeve. Županu in občinski upravi so predlagali kar nekaj sprememb za odpravo arhitektonskih ovir, ki so še zlasti moteče za gi-balno ovirane invalide. Med drugim so predlagali poglobitev pločnikov ob Mengeški cesti, širši hodnik za pešce ob poso-dobljeni Jemčevi cesti, poglobitev robni-kov in ureditev klančine pri vhodu na šolsko športno igrišče. Na novembrski seji občinskega sveta so razpravljali o dostop-nosti v osnovno šolo in šolsko telovadni-co za osebe na invalidskih vozičkih ter o ureditvi ceste vzdolž šolskega igrišča, kjer so za invalide težko prehodne ovire. Pogovarjali pa so se tudi o ureditvi dvigala oz. namestitvi drugih pomagal, ki bi omogočala invalidom dostop do prostorov v stari šoli v Trzinu, kjer je v zadnjem času precej družbenega dogajanja. Da bi še bolje spoznali delovanje in potrebe invalidov in njihovih invalidskih organizacij, je skupina v ponedeljek, 8. decembra, v dvorani KUD-a Franca Kotarja Trzin pripravila tudi okroglo mizo, na katero jc povabila predstavnike zvez in društev invalidov Slovenije, ministrstev za delo, družino in sociálně zadeve, Urada vlade RS za invalide, Centra za sociálno delo Domžale, Zdravstvenega doma Domžale in Občine Trzin. Srečanja seje udeležilo, razen predstavnikov Ministrstva in Urada vlade za invali- POGOVOR Z ŽUPANOM OBČINE TRZIN G. ANTONOM PERŠAKOM NALOŽBE V SKLADU S PRIČAKOVANJI Ob koncu leta se običajno ozremo na prehojeno pot, vendar smo se tokrat, ker je Trzin na stevllnlh dellh spet gradbišče, krajane pa zanima, kako doigo bo to še trajalo, odlocill, da borno v zadnjem letošnjem pogovoru z županom občine Trzin g. Antonom Peršakom za Odsev govorili predvsem o tem, kako poteka uresnlčevanje najpomembnejsih naložb v občini. Lani smo namreč ob tem času napovedovall, da borno letos že zaključili celo vrsto naložb in da bo Trzin drugačen, kot Je bll. Res je nekaj naložb že dokončanih, većina pa Jih je tik pred zaključkom. Dom družbenih dejavnosti Naj začnem z bodočim središčem Trzina oz. T-3, kjer prav zdaj dokončujemo ure-janjc Družbenega centra, ki ga bomo pojmenovali po Ivanu Hribarju. Tam smo tehnični pregled že opravili. Moram reči, daje bil kar standardno uspešen, čepravje bilo nekaj manjših pripomb. Še zlasti kar se tiče dokumentacije, moramo par zadev še pripraviti, nekaj manjših stvari, predvsem pri opremljanju, pa moramo še dokončati. Računamo, da bo vse lahko nare-jeno še v tem letu. Takrat bomo dobili tudi uporabno dovoljenje in upam, da še preden pride ta časopis med ljudi. Otvori-tev doma bo po vsej verjetnosti 19. tega meseca, ambulanta, knjižnica in mladin-ski klub pa bodo lahko začeli delovati po novem letu. Začetek obratovanja se lahko podaljša še za kakšen dan, vendar se bodo nekatere dejavnosti v centru začele že letos. Trgovina z bio prehrano V zvezi z lokalom v soseščini družbenega centra, kjer bo prodajalna bioprehrane, lahko rečem, daje tudi že dokončan, ni pa še opremljen. Tudi tam smo že opravili tehnični pregled, vendar bo pred začetkom delovanja še enkrat priSel na ogled zdravstveni inšpektor, izdaja uporabnega dovoljenja pa bo takrat odvisna predvsem od opreme, ki jo bo v lokalu namestil nájemník. Vse kaže, da bomo tako v enem ali dveh mesecih tam dobili prodajalno sadja, zelenjave in drugih podobnih živil, od katerih jih bo morala biti vsaj polovica biološko pridelana in bo morala za to ime-ti ustrezne deklaracije. To bo nekakšno darilo občine občanom, saj bomo lokal oddajali po netržnih pogojih, to pomeni, da bomo zaračunavali le toliko najemni-ne, da bomo z njo pokrivali stroške. Upa-mo, da bomo s tem lahko pridobili proda-jalca, ki bo nudil ustrezno kakovostne pridelke po znosnih cenali. Osnovna šola Kar zadeva gradnjo prizidka k šoli na za-hodni strani in gradnjo manjše telovadni-ce, nam izvajalci zatrjujejo, do bodo delà končana do konca leta, kot določa pogodba. Seveda bo pa opremljanje in tudi urejanje okolice trajalo še nekaj časa, verjetno par mesecev, kar smo tudi prej načrtovali. Naj-kasneje do začetka prihodnjega Šolskega leta bodo tako telovadnica kot vrtec in drugi objekti nared za uporabo. Ob tem je treba povedati, da bo naložba dražja, kot smo predvidevali. Pojavilo seje nekaj nepredviđenih in tudi nepričakovanih stroškov. V sklopu te naložbe je bila tudi posodobitev kotlarne v šoli. Ker smo v Odsevu o tem že poročali, bralci verjetno vcdo, da smo to posodabljanje izvajali v dveh delih. Pred približno dvema letoma smo zamenjali prvi kotel na trda goriva in prešli na ogrevanje s plinom, kar je precej prispevalo k manjše-mu onesnaževanju ozračja iz šolske kotlarne, zdaj pa smo zamenjali še drugi kotel. Med izvajanjem te naložbe seje pokazalo, daje potrebno izpeljati še celo vrsto dodatnih del, urediti je bilo treba črpališče, obnoviti prostor in še zlasti same napeljave. Ko so preverili napeljave, so ugotovili, daje del cevi, po katerih je bila po šoli napeljana topla voda, dotrajanih. Delno zaradi dvajse-tih let uporabe, delno pa tudi zaradi načina, kako so pred dvajsetimi leti uredili napelja-vo. Te toplovode je bilo potrebno v celoti zamenjati, kar seveda pomeni precejšen nepričakovan izdatek. Potrebnoje bilo izvesti še več drugih manjših nepredviđenih dodatnih del, ki pa, če vse skupaj sešteje-mo, pri končnem obračunu kar občutno dvignejo ceno naložbe. Med drugim je bilo treba poskrbeti za drugačen nadstrešek nad vhodom, za asfaltiranje dostopne poti med T-3 in šolo, nekaj dodatnih posegov je bilo potrebnih tudi pri urejanju okolice šole. Opraviti pa je bilo treba tudi par posegov, ki so jih projektanti enostavno spregledali. Med drugim seje pokazalo, daje smiselno urediti povezovalni hodnik med avlo šole, kjer je tudi šolska jedilni-ca, in novim prizidkom, kjer bo vrtec. Če tega hodnika ne bi uredili, bi bila pot iz avle v novi prizidek precej daljša, prav tako pot ob zapuščanju šole. Teh zadev enostavno ni bilo mogoče pustiti kar tako odprtih, saj bi bili prav gotovo deležni pritožb, seveda pa bi svoje rekli tudi in-špektorji. Ker je bilo takih stvari še nekaj, bo obnova in širjenje šole, ko bo končano, nekaj dražje, kot smo sprva računali. Dokončnega izračuna dodatnih stroškov še ni, vse pa kaže, da bo teh stroškov le manj kot običajno pravijo, daje končni znesek praviloma za 20 % višji od načrto-vanega. Vsceno nam to delà težave pri sestavljanju proračuna za prihodnje leto, saj je treba te višje izdatke nekako pokriti tako rekoč v okviru že predvidenih izdat-kov občine. Jemčeva cesta Tudi pri naslednji večji investiciji v občini, to je pri obnovi Jemčeve ceste, seje pokazalo, da bo treba izvesti še nekaj dodatnih del, ki bodo končno ceno naložbe povišala. Tako seje na primer pokazalo, da bo treba pri javni razsvetljavi narediti nekatere stvari, ki jih prej nismo načrtovali, dodatne stroške bo pomenilo tudi urejanje izvozov na ulico. Poskrbeli bomo namreč za to, da bodo priključki na Jem-čevo s povezovalnih cest oz. poti, ki jih za o ossv 9 zdaj še ne bomo asfaltirali, urejeni tako, da bo zavijanje nanje ali z njih lažje. Nekaj sprememb je tudi zaradi urejanja kanalizacije in še nekaterih drugih posegov. Res da bo teh dodatnih stroškov precej manj kot pri prizidkih k šoli, pa vendarle. Glede Jemčeve moram povedati tudi, da seje nekoliko zapletlo pri izvajalcih, tako da obnova ceste zamuja, saj bi morala biti cesta končana že ta mesec, vendar bo, kot kaže, šele prihodnje leto. Izvajalci prejš-njih del pri urejanju te ceste, se pravi tišti, ki so napeljevali plinovod in posodabljali vodovod, zamujajo, prišlo paje tudi do neusklajenosti med tistimi, ki napeljujejo električno napeljavo, in tistimi, ki so za-dolženi za ureditev cestišča. Če teh zamud in neskladij ne bi bilo, bi bila Jemčeva že dokončana, pa žal še ni. Zdaj bo vse odvisno od vremena, predvsem od tega, koliko bo dopuščalo delavcem, da nadalju-jejo z delom, očitno pa bo treba del grad-bišča nekako konzervirati oz. urediti tako, da bo promet po njem možen, in spomladi, ko se bo otoplilo, delo dokončati. To ne pomeni, da bo ulica neuporabna. Nasipe bodo uredili tako, da bo višina cestišča poravnana s kanalizacijskimi jaški, tako da večjih težav pri vožnji vseeno ne bo. Seveda pa ne bo asfalta. Kanalizacija v Mlakah Naslednja večja naložba je posodabljanje kanalizacije v Mlakah. V zvezi z njo je bilo v Mlakah pri nekaterih posameznikih dosti hude krvi, žal pa s kanalizacijo ni mogoče kar obiti posameznikov. Z izvajalci smo se sicer dogovorili, da delajo, kolikor je mogoče obzirno. Da ne delajo ob sobotah in nedeljah ter da ne začenjajo prezgodaj zjutraj. Dogovorili smo se tudi, da niso delali daijših, celotnih izkopov, kar je žanje sicer lažje, ampak kopljejo po delih in tišti del, ki ga zjutraj odkopljejo, v večini primerov še isti dan spet zasuje- jo. Kljub temu je bilo kar precej protestov. Čim bolj smo razlagali, da to moramo narediti, ker je bila kanalizacija v preteklosti slabo urejena, več nejevoljeje bilo. Grozili so nam s tožbami in ne vem kaj še vse. Pokazalo seje, daje solidarnost tudi v Mlakah na sorazmerno nizki ravni. Ampak ob huj-ših nalivih je tam do zdaj zalivalo posamez-ne hiše in poseg za izboljšanje razmer je bil nujen. Ko so pred petnajstimi ali več leti, ko o naši občini še ni bilo ne duha ne sluha, tam gradili kanalizacijo, so naredili več na-pak, med drugim so vso meteorno vodo na-peljali v osnovni kanal, ki ob nalivih enos-tavno ni mogel požirati vse vode. Med drugim so tam v kanalizacijo usmerili vse izvire in potoke, kot je bil na primer Snugovec, ki se ga starejši Trzinci verjetno še spomni-jo. Enostavno je bilo tam potrebno položiti dodatno kanalizacijo za meteorne vode. Moram pa reči, da smo zdaj poskrbeli za najnujnejše posege in da nas bodo v nasled-njih letih tam še čakale nekatere druge naloge. Vsem, ki so se tako hudovali, pa moram tudi reči, da bi bilo za občino lažje, če se ne bi odločila za to naložbo. Prihranili bi denar, vendar je bilo za tiste, ki so se ob nalivih vedno znova spopadali s poplavami, le treba nekaj storiti. Glavni poseg bo letos dokončan, kjer pa so z napeljavo přečkali ceste, pa še niso položili novega asfalta zaradi posedanja terena. Spomladi bodo povsod tam, kjer je bil asfalt prekopan, položili novo prevleko, saj se bo takrat posedanje že poleglo. Športni park Del naložbe v zvezi s Športnim parkom smo že uresničili, čeprav se to še ne vidi. Gre predvsem za nakup materialov in pripravo dokumentacije, odkupili smo že tudi del zemljišča, za en del zemljišča pa smo pridobili služnostno pravico. Začetek del seje sicer zavlekel, vendar pa delà v zvezi s to naložbo tečejo dalje. Pločniki ob Mengeški cesti Dali smo narediti projekt za drugi pločnik. Projekt zdaj že nekaj časa imamo. Ob tem seje pokazalo, da bo treba del zemljišč odkupiti ali pridobiti drugače. Pri tem so spet nastopile že znane težave. Ljudje enostavno nočejo prodati zemljišč ali pa pogojujejo to z drugimi uslugami, na primer v stilu: »Ne dam zemljišča, če mi ne omogočite zazidljivosti parcele«. Takšne stvari so povezane z dolgotrajnimi postopki, na primer spremembo ureditvenih načrtov, in teh stvari enostavno ni mogoče narediti čez noč. Naročili smo točne odmere zemljišč, saj bomo le tako vedeli, koliko zemlje sploh moramo odkupiti. V nekaterih primerih bo očitno potrebno pločnik nekoliko zožiti, da se bomo izog-nili težavam z mejaši. Treba paje reči, da pri cestah pogosto traja pridobivanje zemljišč in ustrezne dokumentacije dalj časa, lahko tudi po več let, sama delà paje potem mogoče opraviti v štirinajstih dneh ali celo manj. Pri cestah v starem delu naselja je problem bolj zapleten, ker so bile tamkajšnje ceste včasih javne poti, ki pa so jih kasneje razširili, ne da bi se pri tem ozirali na lastništvo. V zemljiški knjigi so tako tam še vedno knjižene parcele, ki so v lasti mejašev, zdaj paje treba ta zemljišča od-kupovati ali pa pridobivati služnostne pravice. S tem smo se spopadali pri Jemčevi cesti, pri Mengeški cesti paje večkrat zemljišče ob cesti v državni lasti. Naj povem, da smo v zadnjem času priredili nekatere prehode med pločniki in cestišči tako, da bodo primerni tudi za invalide z vozički. Robnike smo s soglasjem države znižali povsod ob Mengeški, kjer je bilo to mogoče, seveda pa so nam za to verjetno hvaležni tudi kolesarji. Ko že govorimo o invalidih, naj povem, da smo ponekod po Trzinu na parkiriščih tudi označili parkirne prostore žanje. Pos-topoma bomo poskusili za invalide orno-gočiti tudi lažje dostopc do drugih javnih objektov, se pa pri tem včasih pojavijo tudi problemi. Na primer z dostopom na športni park pri šoli. Tam smo pri vhodu postavili posebno oviro, ki onemogoča, da bi na igrišče prišli s kolesi in motorji, saj so se včasih na igrišče zapeljali celo z avtomobili. Ovira je narejena tako, da preprečuje tudi dostop invalidom, če pa bi jo toliko spre-menili, da bi na igrišče lahko prišli tudi invalidi z vozički, bi to pomenilo, da bi oviro z lahkoto premagovali tudi kolesarji, saj se ti že tudi tako pojavljajo na igriš-ču s kolesi. Oviro smo postavili, ker so nekateri objestneži s kolesi in motorji uni-čevali atletsko stezo in tudi zeleniće. Če bi zdaj oviro odstranili, bi to spet pomenilo prost dostop vsem, obnavljanje steže vsako leto paje kar velik strošek. Kaj pa povezovalne ceste med Jemče-vo ulico in Mengeško cesto Tam smo pred kratkim nekatere od teh povezovalnih cest nekoliko uredili, posuli s peskom, vendar za zdaj še ne računamo, da bi tište povezave tudi asfaltirali. Vse-kakor pa jih bomo asfaltirali v prihodnjih letih, ko se bo pritisk na proračun nekoliko sprostil. Te povezovalne ceste bodo namreč postale pomembne tudi zaradi razbremenitve Jemčeve ceste, ki bo cesta, namenjena počasnemu prometu. Ker tam divjanje ne bo mogoče, se bodo vozniki z nje verjetno umikali na cesto, kjer bo pre-tok vozil hitrejši, to je na Mengeško cesto. Povezovalna cesta med IOC in Mlaka mi Tam se stvari le počasi premikajo naprej. Sodišča, kot vsi vemo, delajo počasi. Neprestano poskušamo pospešiti postopke pri pridobivanju zemljišč, razreševanju lastniških odnosov, dednih postopkov. Želeli bi vse pospešiti, vendar je težko re-či, kdaj bo vse skupaj končano. V prejšnji številki Odseva smo pisali o ležečih policajih na t.i. beli cesti v gozdu. Zdaj jih ni več. Ste jih dali odstraniti zaradi kritik? Ne, ne vem, kdo je to storil. Pri tem na Občini nimamo nič. Namestili ste nekaj novih ekoloških otokov Da, pred časom smo namestili še dva takšna otoka. Enega smo postavili v obrtni coni, drugega pa ob križišču Ulice pod gozdom z Ljubljansko cesto, pri trgovini Zastopnik, problem pa še naprej ostaja stari del Trzina. Ko bo končana Jemčeva cesta, bomo namestili enega še pri križišču s Habatovo ulico pri mostu čez Pšato. Imeli smo izbrano še eno mesto in smo za zemljišče že sklenili najemno pogodbo, vendar je vse skupaj padlo v vodo, ker je sosed ogorčeno nasprotoval. Počakati bo treba na kako novo možnost. Miro Štebe Letna konferenca 00 SDS TRZIN V sredo, 18.12.2003. je imel občinski odbor Slovenske demokratske slranke letno konferenco, katere so se poleg članov in sim-patizcrjev stranke udeležili tudi vidni predstavniki slovenske politike. Tako je spodbudne bc-sede o razvoju slovenske politike povedal poslanec SDS Jože Tanko, pozdravil pa nas je tudi predsednik SDS Domžale in predsednik Nove Slovenije Trzin. Po uvodnem pozdravu je predsednik SDS Trzin podal uvodno poročilo in představil program za leto 2004. Bist-vo programa je narediti našo občino prijaznejšo občanom. Kot glavno nalogo je izpos-tavil povećanje članstva, kjer so mu vso pomoć obljubili lako predsednik SDS Domžale, predsednik SDS Mengeš kot ludi glavno tajništvo SDS. SDS Trzin je lako povabl-jen na vse prireditve, ki jih bodo organizirali v sosedskih obćinah, zraven pa bomo povabili tudi vse simpatizerje stranke iz naše občine. Poudarjeno je bilo, da so v priha-jajočem letu dvoje volilve, ki bodo pomembno zaznamovale Slovenijo. To so volitve v Evropski parlament in volitve v Državni zbor. Ker nas zapušča zelo aktiven član Marcel Koprol - po delovni dolžnosti odhaja v Ameriko, kjer bo vodil glavni konzulat v Clevelandu, smo izvedli nadomestne volitve. Nova članica izvršilnega odbora je sedaj Erčulj Milica. V nadaljevanju je bilo poudarjeno, da naš občinski odbor delà dobro in da smo na pravi poti. Predsednik OO SDS TRZIN Matjaž Erčulj SDS Slovenska demokratska stranka želi vsem občanom mirne in blagoslovljene božične praznike, prepletene s toplo družin-sko ljubeznijo in harmonijo. V želji, da vas žarki zdrav ja, upanja, uspeha, zadovoljstva in sreče spremljajo v Evropi, Vam voščimo s r e č no 2 0 0 4. Center za sociálno delo Domžale želi vsem poslovnim sodelavcem in občanom vesele Božične in Novoletne praznike, v letu 2004 pa obilico zdrav-ja, strpnosti in razumevanja v družinah in delovnih sredinah. Namesto novoletnih voščilnic smo denar namenili Društvu rejnic in rejnikov Domžale. S pet obraćamo list življenja, sveča doživljaj ev v letu 2003 počasi ugaša, rojeva pa se novo upanje! plebivalcem íl.ízina in bïalcem Odseva želimo, da bi jim zvezde v letu, ki pïibaja, pïtjazno lepšale življenje, ïïlajbo tîdno zd'iavje vselí, s meh in sïeca naj kíonala uspebe in tudi u Gfiopi naj bo lizmsko ime púznano. Uredništvo Odseva SL5. Slovenska ljudska stranka Spoštovani, naj lepe želje ogrejejo srce in preženejo temne misii, naj Vam bodo mimi in veseli božični prazniki, skozi vse prihajajoče novo leto pa naj Vas spremljajo sreća, osebno zadovoljstvo in, verjamcm - naš skupni uspeh! Marko Bregar univ dipl ing. NSi nova Slovenija LBlagoslovljene nj zaJovol/ne božične pîaznike, te'i slečno Jlovo leto želi vsenj občanorn 3~lzina Občinski oJboi JI ove Slovence- za N.Si Janez Mušič TV STOLP J a Z E T o v HYDE PARK Čeprav smo v Trzinu dobili kabelsko televizijo in jo uporabljamo že nekaj časa, so sledovi starega sistema sprejemanja v Mlakah (Mlakarjeva, Prešernova, Reboljeva) še ostali. V občinskem uradnem vestniku tudi nisem prečital, daje kot kulturna ali tehniška dediščina zaš-čiten TV stolp med Prešemovo in Mlakarjevo. Nekaj let nazaj sem v Odsevu že pisal o TV stolpu, ki bo ob trajnem rjavenju in vztrajanju lahko tudi ogrozil življenje mimoidočih. Prejšnji župan se ni odzval pozivom za odstranitev stolpa, ker imamo že eno leto novega župana, upam da bo zdaj zaleglo. Mogoče tudi zato, ker je bil prejšnji župan demokrat, zdaj pa ni. Je pa trajen ali večen. Daje trajen dokazuje tudi slika, ki jo gledam, ko prebiram Odsev in županov kotiček v njem, že par let. Ves čas vidim isto sliko. V resnici paje župan dobil kar nekaj let in tudi lepo sivo velo patino. Res, da smo za to krivi Trzinci - ker mu delamo probleme in sive lase. PS.: Prosim urednika fotografije pri Odsevu, da zamenja župana v njegovem kotičku. Seveda sliko, bog ne daj župana. Jože Seljak GRADBIŠČE ™ iïï # Na svetu je poleg olimpijskega mesta, ki ga pospešeno gradijo Grki, Trzin največje gradbišče. Stari del Trzina - Jemčeva. Od-kopljejo, zakopljejo in tako trikrat. Tudi Mlake - moja bližnja okolica. Že tretjič menjajo betonske cevi kanalizacije ali meteor-nih vodov. Pa zmanjka plina ali vode. Do sedaj pa nismo dobili še niti enega opravičila, ne od nalogodajalcev, ne od naloizvajal-cev. Po terminih pa vem, da na celi črti že zamujajo. Komaj čakam pomlad. Jože Seljak iiČINA TRŽIM hyoeVark (D Občani Trzina imamo res srečo ali nesrečo z županom. V zadnjih treh mesecih seje v Trzinu ali bližnji okolici vrstilo kar nekaj prireditev, akcij ali dogodkov. Člani društev so promovirali Trzin na Mihaelovem sejmu v Mengšu, v Domžalah je bil večer veteranov iz cele Slovenije. Spomini ob dnevu mrtvih, otroci so imeli noč čarovnic, Pesem in folklora in podelitev priznanj za naj okrašene hiše v Trzinu, dobrodelni koncert Karita-sa v domači cerkvi in še kar nekaj prireditev seje zvrstilo, trzinskega župana pa na teh prireditvah ni in ni bilo. Pred nekaj dnevi mi je en Trzinc rekel, da svojega župana vidi več na televiziji kot v Trzinu. Po domače se mi zdi, da tu nekaj ne »šti-ma«. Trzinci smo volili župana, on pa se nam izmika. Na eni zadnjih prireditev v Trzinu pa mi je eden od bivših trzinskih svetnikov rekel, daje tudi udeležba trzinskih svetnikov na trzinskih prireditvah zelo nizka. Res, trije, največ štirje pridejo. Bili ste izvoljeni. Ne izneverite se volilcem, saj veste, čas zelo hitro teče. Imate še tisoč dni. Jože Seljak OSNOVNA ŠOLA TRZIN ENOTA VRTEC ŽABICA Mengeška 7b 1236 TRZIN Trzin, 16.12. 2003 SPOŠTOVANI OBČANI! V VRTCU TRZIN - ENOTI ŽABICA 1N PALČIĆA IMAMO ŠE PROSTA MESTA, Kl BI JIH RADI ZAPOLN1L.I Z OTROKI, KI POTREBUJEJO ORGANIZIRANO VARSTVO. PROSTA MESTA SO V JASLIČN! SKUPINI IN V SKUPINAH OD 3. LETA STAROSTI DALJE. ZA DODATNE INFORMACIJE POKLIČITE NA TELEFON: 564-15-83. I'omočnica ravnatelja: l'ibernik Ivanka Zlate obletnice poroke To leto je bilo v Trzinu nenavadno veliko, že kar osupljivo število petdesetih obletnic porok, ki jim zaradi tolikih let, ki jih ljudje preživijo skupaj, pravimo kar zlate obletnice poroke. Ja, dandanes je res že kar velik uspeh zdržati toliko let z eno in isto ose-bo, posebno ko vidimo množico razdorov in ločitev zakonov. In zato se nam je na Odsevu zdelo prav, da nekaj pozornosti posvetimo našim zlatim jubilantom in jih vsaj nekaj izmed njih predstavimo v krajših pogovorih. Tako sem se oglasila pri Teodoři in Hinku Bradač, ki sta svojo poroko še enkrat uradno potrdila v cerkvi, ter pri Štebetovih in Kavčičevih, ki pa so vsak zase praznovali brez ceremonij, samo v kro-gu družine. Teodora in Hinko Bradač: 2) Kako sta se z možem spoznala? Teodora: Spoznala sva se v Ljubljani v Litostroju, kamor sem hodila pospravljat barake. Te barake so imeli tam za delav-ce. Hinko je bil pa tudi tam v službi, je pa takšne barake postavljal. In tako sva se tam takrat spoznala. 2) To leto ste praznovali petdeseto ob-letnico poroke. Kdaj se je to zgodilo? Teodora: Obletnico sva imela 10.oktobra, na četrtek, v cerkvi in v gostilni pa smo praznovali 12. 3) Ob tej priliki ste torej uradno potr-dili vaš zakon s t.i. zlato poroko? Teodora: Ja, v cerkvi. Uradno. 4) In kako je ta slavnost potěkala? Teodora Ja, prav »luštno«. Sin ter hčerki so vse uredili. Franci Smuk naju je přišel iskat z vozom in z dvema paroma konj. In potem smo se z vozom zapeljali naokoli po Trzinu vse do cerkve. Tam nas je ča-kalo veliko prijateljev, sorodnikov in znancev. Imela sem pa tako tremo, da nisem vedela, ali bi z voza stopila ali bi kar sedela gor. No, potem sva šla midva naprej v cerkev, otroci in sorodniki pa za nama. Sinje bil meni za pričo, hčerka pa možu. No, in potem smo v cerkvi sedeli spredaj, gospod nama je pa »luštno« nare-dil obred. Po obredu naju je župnik vpra-šal, če imava prstana, pa sem rekla, daju seveda imava. Potem nama je dal še hostijo, potem pa še vino. Tega sem pila iz keliha, kar še nikoli prej nisem. 5) Kaj pa ko sta se pred petdesetimi leti poročila, takrat niste pili vino iz keliha? Teodora: Saj včasih ni bilo tega. Ah, daj no mir! Ne. V Mengšu, kjer so bile včasih poroke, najprej pri matičarju, potem pa v cerkvi, ni bilo tega. Takrat v Trzinu ni bilo porok. To seje začelo šele z Jožetom Tomšičem. No, če nadaljujem z zlato poroko. Po pri-digi naju je gospod ponovno poročil. Za to priložnost sem kupila nova prstana in tam sva siju izmenjala. Tako imava po petdesetih letih tudi nova prstana. Hinko: Ja, vino sva pa kar iz keliha pila! Teodora: Iz cerkve smo potem šli v Šentja-kob v gostilno, kjer smo imeli zabavo. Petdeset povabljencev je bilo. Prava ohcet! 6) Sta kaj plesala? Teodora: Tudi, tudi. Sem tako plesala, pa še nove šolnc sem imela. Moram reči, da smo se imel prav luštno, res, prav luštno. 7) Torej vam je ta zlata poroka veliko pomenila? Teodora: Ja veliko. Veliko, veliko! Jaz nisem mislila, da jo bova dočakala. Sva že toliko stvari poskusila na svetu. Trem otrokom sva zidala bajto, ena plača včasih... Takrat ni bilo ne vrtca in ne v šoli varstva. Kaj si hotel? Tri otroke zapreti v hišo pa iti na šiht za osem ur? Ja, to ni moglo iti tako. Ženske smo morale biti doma pri otrocih. Kje pa boš? Zdaj je bolj »komot« za te mlade. Ja včasih pa ni bilo tako. Ne, nc. 8) In kako se počutite po tolikih letih zakona? Teodora: Saj pravim, da si nisem mislila, da bova midva to dočakala. Pričakovala pa sem, da nama bo za obletnico přišel voščit tudi župan. Sem že vse pripravila, hrano in pijačo. Poteni pa ni bilo nikogar. Pa ne od žerjavčkov, pa ne od Rdečega križa... Sva v velikih društvih, pa ni noben přišel. No, ampak se nič ne sekiram. 9) Po vsem povedanem sklepam, da vam ni bilo nikoli žal, da ste se poročili? Teodora: Ne, nikoli. 10) Kaj vas pa pri partnerju najbolj nioti? Teodora: A veš kaj, na stara leta za kozlari-jo nisem... (smeh). Drugače, kaj naj me pa moti? Saj me nima kaj! Bradač Teodora in Hinko se najlepše zahva-Ijujeia irzinskemu župniku Pavleiu Krtu za prelep cerkveni obred, ki ga je le - ta vodil ob petdeset i obletnic i njune poroke oz. za t.i. zlato poroko. Marija in Janez Štebe: 1) Kako in kje sta se spoznala? Janez: Marija je igrala gledališko predstavo v Trzinu. To je bilo v času, ko smo kulturni dom še opremljali. In jaz sem ravno takrat tam napeljeval elektriko, ker so seveda po- třebovali razsvetljavo. No, takrat sem jo spoznal. Marija: Ja, igrali smo igro z naslovom V valovih bolesti. 2) Sta potemtakem oba iz Trzina? Marija Ne, jaz sem iz Loke. Ampak v Loki takrat nismo imeli gledališke dvorane, in smo hodili v Trzin gostovat. 3) To leto ste obhajali petdeseto obletnico poroke. Kdaj natančno se je to zgodilo? Marija: To je bilo tridesetega maja. Poročila pa sva se triinpetdesetega leta, ja. 4) Sta ob tej priliki še enkrat uradno potrdila vajin zakon? Marija: Ne, ne. Janez: Uradno nič. Smo pa šli domači skupaj na kosilo. Praznovali smo samo v krogu družine. 5) Kako se počutita po tolikih letih zakona? Marija: Pravzaprav ni nobenc spremem-be. Midva se razumeva, nimava nobenih problemov. Nič ni drugače kot prej. Janez: Med nama ni problemov, drugače pa jih imava. (smeh) Marija: Eden brez drugega ne moreva biti. Kjer jc eden, tam je drugi. 6) Torej vama ni bilo nikdar žal, da sta se poročila? Marija: Ja, ne. 7) Za zaključek in bolj za šalo kot zares pa imam pripravljeno še eno vprašanje, in sicer kaj vam gre pri partnerju najbolj na živce? Marija: Joj! Ja imava, imava tudi kakšno napako, samo ne znam povedati. Janez: Ja, nič. Jaz bom povedal. Nikoli se ji prav ne napravim! (smeh) Marija: Ja, tako je, on je bolj površen, jaz imam pa preveč rada red. Ampak drugače pa ni nič takega, kar bi me zares motilo. Janez: Zelo dobro se razumeva. Oba se rada ukvarjava z rožami, z vrtom, rada hodiva okrog... Marija: V hribe rada hodiva. Drugače mi pa pomaga tudi pri gospodinjskih opra-vilih. Mihaela in Franc Kavčič: 1) Kako sta se spoznala? Mihaela: Spoznala sva se v Komendi; takrat je bila tam veselica, pa tište konjske dirke. Na to prireditev sem šla skupaj s prijateljico in njenim bratom. No, in takrat je Franc (bodoči mož) přišel pome, da bi skupaj plesala. In tako seje začelo. Drugače pajaz prihajam iz Loke, mož pa iz Trzina. 2) Kdaj ste praznovali vajinih petdeset let poroke? Mihaela: Prvega avgusta letos. 3) Sta ob tej priložnosti uradno potrdi-la zakon? Mihaela: Ne, praznovali smo samo v kro-gu družine. Najprej so k nama na dom prišli otroci, nato smo šli pa k Jakov Met na kosilo. Ampak tam nismo bili dolgo, ker je bil mož bolan, zato smo odšli domov in nadaljevali praznovanje. Ampak samo domači. 4) Kaj varn pomeni zlata obletnica poroke? Mihaela: Ja kaj pa vem, lep spomin. Zelo so me pa presenetili najini otroci, ki so vso zadevo (praznovanje obletnice) zelo lepo pripravili. 5) Kako se počutite po tolikih Ietih zakona? Mihaela: Ja zdaj bolj tako, ker je kmalu po obletnici moža zadela kap. Potem je bil pa štiri tedne v bolnici, sedem tednov pa v Iz-lakah... 6) Kako pa je biti toliko let poročen z istim človekom? Mihaela: Ja, kar mine. Saj moraš zdržati skupaj, če so otroci. 7) Pa vam je bilo kdaj žal, da ste se poro-čili? Mihaela: Ja, vse sorte je b'lo. Kar je b'lo , je b'lo. Saj veste kaj je mlad člověk, a ne? Tako je b'lo. Starši so bili pa takrat tudi zelo dobri zame. Miriam Štih Marija in Emilijan Pevec: Visok in okrogel jubilej bosta v krátkém praznovala tudi zakonca Marija in Emilijan Pevec. Spoznala sta se na Do-lenjskem, kamor seje Marija kot majh-no dekletce z družino preselila iz okolice nam bližnjega Doba. V njunem zakonu so se rodili trije otroci: Marica, Erika in Emil. Dekleti sta se poročeni, tako da imata zakonca Pevec že pet vnukov. Jubilanta se lahko s ponosom ozreta na prehojeno pot. Zgradila sta si novo hišo, ob njej je že zrasla hčerina. Oba se rada udeležujeta prireditev v Trzinu, še zlasti dejaven pa je oče Emilijan, ki poje pri žerjavčkih in ustvarja s trzinskimi rezbarji. Kot bralci Odseva že vedo, je tudi pesnik, ki ob najrazlič-nejših priložnostih kuje pesmi. Zdaj se jih je nabralo skoraj toliko, da bi jih lahko izdal že v samostojni pesniški zbirki. NOVIM DOGODIVŠČINAM NAPROTI /n tako je deseti Miklavž za nami. Po obilici delà, ki smo si ga zadali s praznovanjem sv. Miklavža, bi se počitek kar prilegel, pa še kar ne vidimo konca delà. Z Miklavževim sprevodom smo začeli že v sredo, 3. decembra, ko smo odšli malo naokoli po trgovinah Vele. Prav tako seje zgodbica ponovila naslednji dan. In ko smo že kar pozno zvečer prišli domov, nas je v dvorani čakalo dvestoosemdeset čokolád, bonbonov, knjig... in gnilih mandarin. Tako smo se lotili pakiranja dařil. Ker pa so bili letošnji angeli zelo pridni, zmrdovali so se le pri zelo mehkih in sivo obarvanih mandari-nah, smo v dobri urici končali delo. Darila smo postavili pod novoletno jelko in odhiteli v postelje nabrat energijo za naslednji dan. Akcija seje začela že zgodaj popoldne, ko smo postavljali reflektorje, ki so nam nagajali še bolj kot hudobni parkeljni. Ob pol štirih je prva skupinica že odrinila na pot k Smuku, ki je zapregel konje in po Trzinu popeljal samega sv. Miklavža z manjšim spremstvom. Medtem so se začeli na zemljo že spuščati ostali Miklavževi spremljevalci: angeli in parkeljni ter visoki obisk sv. Peter. Ob pol šestih seje začela odvijati prva predstava. Ker je bila namenjena najmlajšim, smo za uvod pripravili le štiri pesmi-ce. Saj veste, malči komaj čakajo prihod sv. Miklavža in tudi dvajsetminutni igrici še ne sledijo. Je pa mogoče res, da bi štiriletniki iz prve skupine morda tudi z veseljem pogledali dogajanje v nebesih in v peklu. Vendar smo organizatorji (KUD Franca Kotarja Trzin in občina Trzin) morali postaviti neko starostno mejo. Komaj seje dvorana spraznila, že so pri-hajali malo starejši gledalci. Zadaj za odrom pa smo komaj malo zajeli sapo in se nekoliko odpočili, že smo zopet nastopi-li. Tokrat je sledila igrica, ki sojo sestavili nastopajoči sami. Vsebina pa gre takole: V nebesih je vse po starem: angeli so pridni, malo ponagajajo in pakirajo darila. V peklu pa je še zmeraj vroče, še posebno ko Lucifer sprejema novega parkelj- na. Na zemlji pa se otroci igrajo, vsak po svoje. Takaje tudi punčka, po imenu Lana. Za lanskega Miklavža je dobila knjigo urokov. In ker sije zaželela letcčega konja, je to skušala pričarati. Vendar... Z njenim urokom seje vse spremenilo: pridni angeli so postali hudobni, hudobni parkeljni pa pridni. Angeli so trgali darila, parkeljni pa so peli angelsko pesmico. Ko vse to sv. Peter ugotovi, na zemljo k Lani pošlje dva angela, ki sta se edina rešila uroka. Konec dober, vse dobro. Lana je pri čaranju spregledala zvezdico, kot opombo, kjer je pisalo, da mora urok prebrati nazaj. Angela staji pomagala, daje bil v nebesih spet mir in v peklu zopet direndaj. Tako smo okoli osme ure zaključili z uradnim delom. Sledili so še ne-beški sendvički in peklenske čokolade. Nastopajoče so noge hitro odnesle domov, ker jih je čakal še en naporen dan. Naslednji dan ob pol dveh smo se nastopajoči z avtobusom odpravili v Cerkno pri Idriji, in sicer na gostovanje s predstavo Pepelka. Bilo je super: vzdušje, nastop na radiu Cerkno, mnogo gledalcev, dobro odigrana igra ter za konec slastné pice. Pot domov je bila še bolj živahna in glasna: igra in improviziranje nas je spremljalo na vsakem koraku. Teden seje končal, ostali so lepi spomini. Zdaj imamo teden dni 'dopusta', nato pa 19. decembra nastopimo na otvoritvi nove dvorane s kratko igrico o Marjanci Ručigaj. 21. decembra zopet gostujemo s predstavo Pepelka v Šentjakobu ob Savi. Po vsem tem si bomo vzeli malo počitnic in takoj po novem letu začeli z novimi představami, kot je Pika Nogavička ter Trnuljčica. V tem času pa bomo veseli tudi novih mladih talentoví Lepe božične praznike in srečno novo leto 2004!!! UM DOBRODELNI KONCERT OB TEDNU KARITAS Karitas + Ob tednu Karitasa so tudi to leto povsod po Sloveniji po-tekale različne dobrodelne in druge prireditve, ki so že-Iele spomnili na prisotnost te organizacije na slovenskih tleh. Slovenska Karitas je dobrodelna ustanova rimskokatoliške Cerkve na Slovenskem, sicer pa članica Mcdnarodne in Evropske Karitas. I. maja 1990 jo je ustanovila Slovenska pokrajinska ško-fovska konferenca z namenom, da uresničuje karitativno in sociálno poslanstvo Cerkve. V Trzinu imamo Župnijsko Karitas od leta 1992. V njej trenutno aktivno deluje 7 članov, njen predsednik paje gospod župnik Pavle Krt. Pri posameznih akcijah poiščejo še dodatno pomoč. Delovanje Zupnijske Karitas ni usmerjeno navzven. Njihova naloga je predvsem čimbolj nevsiljivo poiskati pomoči potrebne in k njim primerno pristopiti. Tako se pokažejo potrebe po pomoči svetovanja v socialnih in tudi finančnih situacijah, spremstvu in převozu bolnikov, obiskih osamljenih in drugo. Med njihove opaznejšc akcije lahko štejcmo obiskovanje starejših in invalidov za božič in veliko noč, organiziranje maše oziroma romanja ob dnevu starejših in invalidov ter pomoč pri občinski novoletni prireditvi za starejše občane. Vse njihovo delovanje je namenje-no občanom Trzina. Za širše delovanje je članov zaenkrat premalo. Za pomoč in svetovanje so članice Karitasa dežurne v župnišču v Trzinu vsak prvi petek v mesecu od 17.00 do 18.00 ure. Župnijska Karitas Trzin vsak mesec prejema občinsko dotacijo, vsakc toliko časa pa se tudi kakšen posameznik spomni na njihovo delo. Ljudje pa občasno prinašajo tudi obleko v župnišče, vendar se ne zgodi vedno, daje obleka tudi uporabna, saj veliko-krat oblačila niso čista, cela ali pa so prestara. Oblačila so tudi edini prispevek, kije kořistil ljudem zunaj naše občine. Sicer na dobrodcinem področju v Trzinu deluje še Rdeči križ, kije še zlasti opazen z dobrodelnimi akcijami na šoli. Ena od dobrih poti zbiranja prostovoljnih prispevkov za tište, ki so potrebni pomoči, je tudi organiziranje dobrodelne prireditve. Tudi Župnijska Karitas je v tednu Karitasa, 29. novembra, v cerkvi sv. Florjana pripravila svoj dobrodeini koncert. Z njim so želeli opozoriti, da tudi v Trzinu deluje Karitas, ter pridobiti nekaj finančnih sredstev, ki so poleg volje in ljubezni potrebna pri njihovem delu, predvsem pa s koncertom polepšati sobotni popol-dan vsem tištim, ki so se odzvali njihovemu vabilu. Koncert je potěkal v znamenju ljubezni in sočutja do sočloveka. Med izvajalci kulturnega programa so prvi nastopili Pevčki, do- mači otroški pevski zbor pod vodstvom zborovodje Francija Banka, ki so zapeli otroško himno Sveti angel varuh moj in nekaj drugih pesmi. Za njimi seje na orglah představil igralec Jure Ivanušič, ki ima tudi sam izkušnje s Slovensko Karitas, saj je tam dve leti nazaj služil civilno vojsko. Med nastopajočimi so bili tudi Jožica Kališnik s štirimi slovenskimi zimzelenimi melo- E ■ ip... jP r, i'ii ' ť m i i i W « i -, r - - * '!i ^LJ ■ 1 i > ^ ,. 1 'fittfC- ifl 1 : fi» X 1 ' . v" ^^"tUBET ---s g- * • 1 dijami, katero je na harmoniki spremljal Božo Matičič, Elda Viler, ki je med drugimi zapela tudi svojo legendarno pesem Las-tovke, ob kateri je povezovalec programa Gašper Ogorelec z navdušenjem ugotovil, da se ne zgodi vsak dan, da bi imeli take zvezde v Trzinu. Za njo pa še kitarist in pevec Hervin Jakončič, pa sopranistki Nataša Banko in Urša Urbanija ob klavirski sprem-Ijavi Sebastjana Vrhovnika, duo Patra kapucina, ki sta prepevala o solidarnosti, ponižnosti in ljubezni, Franci Kurent, ki nam je na dušo polagal besede iz Svetega pisma, ter zbor društva upoko-jencev Žerjavčki, ki so ob spremljavi Francija Banka na orglah in vodstvom zborovodje prof. Alenke Markus zapeli priljubljeno arijo iz opere Nabucco. Kot zadnje so z izborom sodobnih inter-pretacij cerkvenih pesmi nastopile še Žolne, dekliški pevski zbor iz Trzina. Koncert je bil vsekakor velik kulturni dogodek za Trzin, sploh glede na to, daje bil v tistem tednu to že druga odmevnejša pri-reditev, saj je ravno en dan prej potěkal večer slovenske folklore in pesmi. Daje bila cerkev tišti večer lepo obiskana, lahko veliko pove o tem, da se Trzinci radi odzovemo vabilu na kulturno preživljanje dneva in da med nami še vedno živi duh solidarnosti in ljubezni do sočloveka. Upamo lahko, da smo to dovolj močno potrdili tudi z bogatimi prispevki, kar bi trzinskemu Karitasu omogočili še bolj uspešno pomoč ljudem v stiski. Poleg tega pa je bila to morda tudi dobra promocija prostovoljnosti, ki je za učinkovite rezultate na poti pomoči nemočnim še kako pomem-bna. Vsi tišti, ki se koncerta niste mogli udeležiti, svoj dar pa bi vseeno želeli prispevati, lahko svoj denarni prispevek nakažete na TR Župnijski Karitas Trzin: 18305-02-53395249. Veliko pa lahko storite že s tem, da ste vsak dan pozorni na ljudi okoli sebe in jim nudite oporo in ljubezen. Ker, kot je iz Svetega pisma pre- dekanijsko romanjev novo štifto na dolenjskem V soboto, 18. oktobra 2003, je imela domžalska dekanija romanje v Novo Štifto na Dolenjskem. Med romarji pa je bilo tudi za en avtobus udeležencev iz Trzina. Cerkev v Novi Štifti je baročna, ima osemkotno ladjo in je posvećena Marijinemu vnebovzetju. Poleg bogate arhitekture jo v notranjosti krasijo tudi čudovite rezbarije. Vsi oltarji so rezljani iz lesa, pozlaćeni, posrebreni in po-barvani. Notranjost cerkve je poslikana s freskami. Na glavnem oltarju je čudovita svetloba za podobo Marije, ki jo angeli nesejo v nebesa. Že sam pogled na oltar te navda z rajsko milino. Poleg Trzincev seje romanja udeležilo kar lepo število vernikov, saj so tja přispěli s kar 11 avtobusi. Že ob 9. uri seje začelo srečanje z úvodními mislimi, s kratko pređ-stavitvijo svetišča in nadaljevalo z molitvijo rožnega venca in peljem. Na razpolago je bilo tudi več spovedni-kov. Ob 10.30 pa je bila slovesná sveta maša, ki jo je vodil upokojeni nadškof dr. France Perko. Pri maši je sodelo-valo tudi več duhovnikov, ki so prišli skupaj z verniki. Poudarek srečanja je bila molitev rožnega venca in mo-litev za duhovne poklice. Dan je bil duhovno bogat, in bi ga bilo škoda zamuditi. Po skupnem romanju pa je vsaka župnija še po svoje na-daljevala pot in zaključila svoj duhovni dan. Ana M. biral Franci Kurent: »...laže tišti, ki pravi ljubim boga, pa ne ljubi svojega brata.« Za konec naj le še posredujem moto koncerta, ki v poetičnom jeziku zaokrožuje bistvo in namen prireditve: Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš, ta svet je lep, če nekoga rad imaš, če roko stisneš komu, ki ga kaj boli, ta svet je lep, če si člověk do ljudi. Besedilo: Jana Urbas Fotografije: Jože Seljak zahvala Karitas % Od 24.11. do 30.11.2003 je bil teden Karitasa. Članice Župnijske Karitas Trzin smo v trzinski cerkvi sv. Florjana pripravile dobro-delni koncert, s katerim smo želele obiskovalcem polepšati sobotni popoldan. Poleg tega je bil namen pridobiti nekaj linančnih sred-stev, ki so, poleg volje in ljubezni, potrebna skoraj pri vsakem pristopu do potrebnih. Vesele smo, da nam je uspelo oboje - obiskovalci so bili zadovoljni in tudi darežljivi. Zato še enkrat hvala vsem za obisk in pros-tovoljne prispevke. Za program dobrodelnega koncerta se moramo zahvaliti vsem na-stopajočim, ki so sodelovali ne samo z glasom, ampak tudi z dušo. Iz Trzina so se vabilu za sodelovanje odzvali Franci Kurent, Pev-čki, Žolne in pevski zbor Društva upokojencev Trzin s pevovodjo proť. Alenko Markus in spreniljavo na orglah Francijem Banko; s čudovito povezovalno besedo je koncert vodil Gašper Ogorelec. Gostje od drugod pa so bili Jožica Kališnik s spremljavo Boža Ma-tičiča, Jure Ivanušič, Elda Viler, Hervin Jakončič, Nataša Banko in Urša Urbanija s spremljavo Sebastjana Vrhovnika ter duo kapuci-nov. Ne nazadnje gre zahvala tudi gospodu župniku Pavlu Krtu za go-stoljubje v prijetilo ogreti cerkvi. Naša zahvala je namenjena tudi vsem tištim v Trzinu, ki so nam pri organizaciji koncerta pomagali z brezplačnimi storitvami in izdelki: • Reklamni napisi Šinko Biring, gostilna Narobe, slaščičarna Oger, cvetličarna Ciklama, pekama Kralj, gospa Marija, sncmalcc Stane in Turistićno društvo Trzin. Vsem sokrajanom želimo članice Župnijske Karitas Trzin mirne in blagoslovljene božične praznike in srečno leto 2004. V lem predbožičnem času, v obdobju adventa, smo se v uredništvu Odseva odločili, da našim bralcem predstavimo g. župnika Pavla Krta. saj že vrsto let sodi med najpomembnejše Trzince in po svoje vpliva na življenje v občini, zdaj pa je imel v sklopu Župnijskega Karitasa ludi precej zaslug pri pripravi zelo prijetnega dobrodelnega koncerta v trzinski cerkvi. VERA, ( P1V.IK. LJUBEZETS shštmo velikokrat ob cerkvenih obredih katoliških vernikov. Tudi v Trzinu imamo veliko število verujočih, ki redno in manj redno hodi jo v cerkev sv. Florjana. kije eden redkih kulturnih spomenikov, ki so se obdržali skozi viharje, ki so divjali skozi ta majhen, pa očitno ne nepomemben kraj. Stari krajani so mislili, da se bo s prihodom novih prebivalcev v Trzin to razmerje poslabšalo pa vendar ni tako m je naša cerkev vsak dan bolj polna, več se vrši krstov, porok in drugih kršćanskih obredov. Za to pa ima tudi nemajhno zasluga duhovni pastir, ki je že nekaj časa med nami in s svojo preprostostjo in neposrednim slikom z verniki in tudi s tistimi, ki niso ravno verni pa verojemljejo kot nekaj dobrega, širi kršćansko misel in dobroto med ljudi. To je naš župnik, gospod Pavle Krt Najprej nekaj splošnih vprašanj: od kod prihajate, kje je Vaš posvetni dom? Izhajam iz kršćanske kmećke družine, ki je bila kar številčna. Oće in mati sta nas vzgajala v kršćanskem duhu. Rodil sem se med vojno leta 1942 doma, v Podjel-šah, v podnožju prelepih kamniških planin. Bilo nas je osem otrok in starša sta morala kar krepko delati, da sta prehranila in šolala vse otroke. Kot so pripovcdovali, sem bil že takoj ob rojstvu deležen vojne vihre, saj sem ležal v košarici na klopi, ko so napadli našo vas in krogle so švigale vse okoli mene. Oče je rekel, da me je řešilo srce Jezusovo, ki je potegnilo kroglo nase inje tako udarila vanj, ne v mene. V šolo sem hodil najprej v Mekinjah, niž-jo gimnazijo (sedanjo osemlctko-devetlet-ko) pa sem končal v Kamniku. Ker nisem bil med najbolj marljivimi, sem po vsakem roditeljskem sestanku oprezoval, ali se oče s sestanka vrača s palico, to pa je pomenilo hudo uro. Ne bom rekel, da sem s pomočjo palice přišel do branja nove maše, ampak takrat je pač bilo najpriroč-nejše vzgojno sredstvo palica. Ker sem v sedmem in osmem razredu imel nekaj težav, sem potřeboval dopolnilni pouk, h kateremu sem hodil k sestrám redovnicam v Mekinje. Sestra Kristina mije veliko pomagala, posebno v matematiki, in sem uspěl zaključiti šolo v Kamniku. Šolo sem nadaljeval v Pazinu, ker v Sloveniji ni bilo ustrezne verske gimnazije. Da smo sc Slovenci lahko tam šolali, gre zasluga nadškofu Vovku, kije izprosil, da so nas vzeli. Bilo nas je petdeset Slovencev, v šoli paje bilo zelo strogo; to je bilo leta 1958, leta 1962 pa smo nekateri odšli k vojakom. Moram reči, daje bil režim v vojski zanfe mnogo blažji kot v šoli v Pazinu. Kako to, da ste se odločili za duhovniški poklic, saj ste se s tem odrekli številnim posvetnim radostim in tudi tegobam? Fantje iz kamniškega konca smo se radi zbirali v Radomljah, na Škerjančevem, in to ob nedeljah. Prelomni trenutek je bil, ko sem se enkrat iz Radomelj vrnil s takih pogovorov domov in sem prisedel k mami, ki je sedela ob peči, pa sem kar tako malo potipal: »Mati, kaj pa če bi Šel tudi jaz za duhovnika?«. Žalostno me je pogledala v oči in mi rekla: »Sin moj, nikar, saj je dovolj, daje že tvoj brat Štefan duhovnik«. In kar zajokala je. Starši so želeli, da ostanem doma na kmetiji in da za njimi prevzamem domačijo. Mama je imela rada kmetovanje inje na meni gradila našo příhodnost. Kot ste omenili, izhajate iz številčne družine. Vam je kdaj hudo, da nimatc svoje lastne? Ni mi bilo hudo. Ko sem se enkrat odločil za duhovniški poklic in ko smo polno zaživeli, je to poseben dar in duhovno življenje je tako bogato. Ko se enkrat privadiš, te prevzame misel, da lahko tako mnogo bolj pomagaš drugim ljudem v najhujših stiskah. Tega mnogi ne morejo razumeti; to je klic z neba, volja božja je to in nismo sc sami odločili ali če rečem drugače: Bog te je poklical, in če se odzoveš njegovemu klicu, si srečen! In še malo provokativno vprašanje: sprejemate celibat kot nujnost in ali bi želeli, da cerkev v prihodnje dovoli zakon tudi v cerkveni sferi? Celibat ali samski stanje velik dar božji, ki gaje težko razložiti, ker ga navadni ljudje težko razumejo; najbolje bi ga opi-sal, če bi rekel, daje to sladko žrtvovanje. Vzemiva ta trenutek: če bi se poročil in imel kopico otrok, kolikor bi jih Bog dal, ali bi se midva lahko takole mirno pogo-varjala, ko bi se okrog naju podili otroci in še žena bi prispevala svoje ... Zaradi tega, da se lahko v popolnosti posvetiš duhovnemu življenju, drugim ljudem, da širiš svojo duhovnost, je celibat posebno velik dar božji. Nekaj besed o župnijskem pastoralnem svetu: kako se formira? Svet je bil izvoljen od vernikov, 36 je bilo izvoljenih, vendar se sej ali srečanj, kot jim mi rečemo, udeležuje le kakšna polovica. Organiziranje na poseben način, po skupinah za posamezne dejavnosti. Iz tega Sveta izhaja tudi župnijski Karitas, ki je v Trzinu še posebno aktiven. Srečanja vodi običajno dr. Dolenc, ki tako tudi duhovno vzgaja. Zbiramo se v pastoralnem letu, ki običajno traja od septembra do junija. Sestaja se vsak mesec enkrat. In pevski zbori, ki so v zadnjem času kar precej aktivni? Imamo mešani, mladinski in v zadnjem letu tudi otroški pevski zbor. Vsi člani PZ zaslužijo še posebno pohvalo, saj se mo-rajo zaradi vaj in nastopov marsičemu odreći. Posebej bi omenii otroški PZ, ki ga uspešno vodi, kljub mnogim drugim zadolžitvam, g. Franci Banko, za cerkev pa pripravlja tudi programe zborov. Ot-roški PZ že sodeluje tudi pri nedeljskih mašah. Kot bogoslovec sem pripravljal program pesmi za koralno petje, in vem, koliko časa potřebuješ, da pripraviš prave pesmi za posamezne dneve in za celotno obdob-je za posamezne dogodke (advent, božič, post, velika noč....). Kje vse ste doslej službovali? V vseh najboljših farah (smeh). Leta 1968, ko sem bil posvećen, sem šel za pomoćnika v Šmartno pod Šmarno goro. Moj predstojnik je bil sila strog, kar so pona-vadi občutili ministranti, no, pa sva se kar dobro razumela. Kuharico sva imela, pravi kulinarični biser, saj je za večje obroke skuhala kar sedem jedi, tako da smo radi daij časa posedali pri kosilu. Po večletni praksi sem postal kaplan na Vrhniki. V obeh farah sem se veliko naučil. Tudi obrtniških del nam ni manjkalo, saj smo si po većini sami urejali stanovanja. Tako sem bil enkrat zidar, drugič pleskar, pa še marsikaj; tudi elektrikar sem bil, pa me nikoli ni stresla. Leta 1962 mijeg. Prestor namenil kar dve župniji, vendar seje potem tako zasukalo, da sem odšel v Staro Cerkev pri Kočevju. Tuje bilo čudovito, zato imam kar najlep-še spomine na kočevska leta. Prva fara, prva Ijubezen! Iz Stare Cerkve sem bil premeščen v Bistrico pri Tržiču, kamor me je poslal škof Pogačnik, da zmanjšam dolg, ki gaje imel fami dom s kapelo. Ta dolg smo od-plačevali kar tri leta in ko smo prišli na zeleno vejo, nas je nepričakovano potres ponovno prisilil v nepredviđene stroške. Moram pa reči, daje bilo razumevanje ljudi izredno veliko in so zelo pomagali. V Bistrici sem služboval 18 let. Kako ste prišli v Trzin, na lastno željo? Pred nekako enajstimi leti sem dobil od-lok, ki gaje podpisal nadškof Alojzij Suštar: Po sklepu personalne komisije greste v Trzin. Že takoj na začetku službovanja sem sklenil, da se ne bom upiral, in sem brez besed odšel v Trzin. Kako se počutite med nami? V Trzinu se počutim dobro in skušam biti prijatelj z vsemi ljudmi, in upam, da me tudi Trzinci upoštevajo. Kaj počnete v prostem času? Poznamo Vašo Ijubezen do gora, posebno do kamniških planin. Ali imate kakšen osebni konjiček: glasbo, petje, branje knjig...? V hřibe sem začel hoditi z očetom nekako s šestimi leti. Takrat smo na planini gradili tudi staje za živali, koče, napajališča in vse drugo, potrebno za normalno bivanje ljudi in živali. Res, hribi so moja velika Ijubezen, posebno od takrat, ko sem bil zelo bolan, pa sem odšel na planino in ob domaći hrani in planinskem zraku in miru sem se tudi pozdravil. Naša glavna paša je bila na planini Košutna, kjer smo Krti zgradili tudi kapelico, ker je bilo do Krvavca predaleč. O tej kapelici smo v Odsevu že nekajkrat pisali, in tega ne bi tudi to pot. Kakšnih posebnih konjičkov nimam, vendar pa rad prepe-vam in poslušam glasbo; včasih še zaigram na kitaro. Vsi v Krtovi rodbini tako ali drugače glasbeno delujemo. Sam pa še zelo rad berem, v kolikor mi čas dopušča. Kaj bi delali drugače, če ne bi bili duhovnik? Če ne bi bil duhovnik, bi bil najbrž kmet... Sestrica, ki me je imela zelo rada, mije nekoć prišepnila: «Pavle, pojdi študirat!«. V času Vašega službovanja v Trzinu ste pripravili kar nekaj kulturnih prireditev, ki so bile vse dobro obiskane in za nasto-pe pridobili tudi přiznané umetnike. Ljudje so to dobro sprejeli; boste tudi v prihodnje podpírali take oblike občevan-ja z ljudmi? Prireditve organizirajo drugi, največkrat Ka-ritas, sam pa le pomagam, če je potrebno. Sam imam dovolj cerkvenega delà, rad pa kaj pripravim z otroki za posamezne praznike. Sicer pa predstavlja cerkev tudi drugačen prostor; dostikrat priđe člověk v cerkev žalostěn, razdvojen, obremenjen z vsakodnev-nimi skrbmi, iz cerkve gre potem ponavadi drugačen, pomirjen, srečnejši, z dobrimi sklepi. So Vam Trzinci všeč, ste radi med nami? To je relativno vprašanje. Ljudje so po naravi dobri, samo včasih jih razmere prisili-jo, da so drugačni. Všeč mije, daje božji hram lep in umeščen v samo naravo. Rad sem med ljudmi, ki se med seboj razumejo. Otroci pa so mi najbolj pri srcu, in sem rad z njimi, kojih pripravljam na prvo sveto obhájilo; letos jih pripravljam 30. Krstov je bilo pred leti več, tudi do 40 letno, se-daj jih je malo manj, tudi porok je nekoliko manj. Kaj Vam je najbolj všeč? Daje živelj v Trzinu nekoliko mlajši inje pogrebov sorazmerno malo. Kaj Vas najbolj moti? Kaj posebnega me ne moti, vendar bi bilo za izgled dobro, da bi se uredila okolica cerkve. Kaj pa pokopališče; želite, da bi imeli Trzinci svojega? V cerkvi si zelo želimo lastnega trzinske-ga pokopališča. Čisto drugače je, če se ljudje od svojih najdražjih poslavljajo v svojem kraju, kjer so korenine ali pa živi-jo svojci umrlih. Ob pokopališču bi bilo dobro načrtovati tudi manjši sakralni objekt - kapelico, za poslednjo molitev za umrlim. Dobro bi bilo imeti tudi kakšen prostor za liturgično opremo, ki se potřebuje ob obredu. Oddaljenost od cerkve niti ni tako velika motnja. Kakšno sporočilo bi izrekli vsem prebi-valcem Trzina, ne samo vernim, sedaj v tem prazničnem času? Prijazno sporočilo že tako prinaša prazni-čen čas, ki je pred nami. Osebno pa želim, da se ljudje ne bi med seboj delili, da bi se imeli radi ne glede na prepričanje. Glede vere pa bi rekel tole: vsak člověk nosi v sebi neko vero, takšno ali drugačno in prav je tako. Za konec Vam želim, da bi bili še dolgo med nami in se lepo počutili. Hvala za pogovor. Tudi jaz se vam zahvaljujem za pozornost in razgovor. Tone Ipavcc lep večer. Led so prebili najmlajši Trzinci, člani otroške folklorne skupine iz Osnovne šole Trzin, ki so prikazali otroške igrice iz slovenskega ljudskoga izročila, še zlasti z našega območja. Zraven so ludi zapeli in zaplesali pod vodstvom Maje Vujovič. Skupina obstaja šele dva meseca, vendar gredo krepko po slopinjah svojih predhod-nikov, starejše skupine mladih folkloris-tov, ki so se že večkrat predstavili v Trzi-nu. Nekaj starih ljudskih pesmi so zapele tudi članice ženske skupine ljudskih pevk Pre-dice iz Kamnika. Članice skupine, ki jih na harmoniko spremlja Jože Jagodic, so se že izkazale na številnih nastopih, še zlasti radi pa jih povabijo v Budnaijevo hišo v Palovčah nad Kamnikom, ko lam gostijo ugledne diplomate in druge goste iz tujine. Lani so tako v Budnarjevi hiši nastopile karenajstkrat. Predice vodi Angelca Jagodic, ki v duetu z možem igra tudi na gudalo. Tokrat so zapele nekaj starih pesmi iz kamniškega konca, zapele pa so tudi Kamniško, ki sojo same uglasbilc. Harmonikar seje ob tem představil z venčkom narodnih pesmi. Drugačen melos pa so predstavile članice in člani Kulturnoga društva Medžimurje iz Ljubljane, kjer so člani mešanega pev-skega zbora ob spremljavi lamburic zapeli in zaigrali tri poskočné medžimurske narodne pesmi. Da so med nami skriti mladi talenti, je dokazal kitarist in pevec Jure Burgar, učenec 5. a razreda trzinske osnovne šole. S svojim nastopom nas je prepričal, da bomo zanj prav gotovo še slišali. Kot smo izvedeli, vadi pod mentorstvom znane pevke Damjane Golavšek, ukvarja pa se že tudi s komponiranjem in pisanjem besedil. Zapel in zai-gral je tri pesmi in za konec ogrel poslušalce še z znano navijaško himno Slovenija gre naprej. Vrhuncc večera pa je bil nastop mešanega pev-skega zbora Mavrica z Vrhnike. Zbor nastopa že deset let in se lahko pohvali z uspešnimi nastopi tudi v tujini, še zlasti pa so ponosni na svoj nastop na EMI s popěvko Brez besed ter na nastope na Slovenski popevke in Miklavževem dobrodelnem koncertu. Trzinsko publiko so razveseli z Avseni-kovo Slovenija, od kod lepote tvoje, prekmursko ljudsko Vsi so venci veili ter lahkotnejšimi zabav-nimi popěvkami Dan ljubezni, Na vrhu nebolični- BIL JE RES LEP VEČER V petek, 28. novembra, je Turistično društvo Trzin zaključilo svojo letošnjo akcijo ocenjevanja najlepše urejenih vrtov in balkonov v Trzinu s podelitvijo priznanj in nagrad, hkrati pa je vse občane povabilo tudi na večer slovenske pesmi in folklore. Komisija, ki je ocenjevala okrašenost trzinskih domov, je imela težko delo, saj je v našem kraju kar precej marljivih gospodinj in ljubiteljev cvetja, ki jim ni vseeno, kako izgleda-jo njihovi vrtovi, balkoni in okna. Tudi za Trzin lahko rečemo, da se večina gospodinj še drži starega gorenjskega običaja, da nobeno okno, noben gank in seveda tudi vrt ne sme biti brez cvetja. Včasih so o pridnih in marljivih rokah gospodinj govorile že rože na oknih. Starši so sinovom odsvetovali, da bi se ženili pri tistih hišah, kjer je bilo na oknih bolj klavrno cvetjc. Ta običaj je zdaj že skoraj utonil v pozabo, ljubezen do cvetja pa je ostala, k lepši urejenosti okolice trzinskih domov pa verjetno po svoje prispeva tudi akcija turističnega društva, čeprav bi bilo prav, da bi tište, ki najbolj skrbijo za lep izgled in cvetje po Trzinu, še bolj nagradili oziroma predstavili tudi drugim. V nekaterih sosed-njih občinah takšne domove, vrtove in okna poslikajo, dajo naredili večje slike in jih razstavijo na mestih, kjer si jih lahko ogleda veliko ljudi, na primer v predverjih kulturnih domov, občin in podobno. V Trzinu pa smo še malo sramežljivi. Res je Jože Seljak poslikal vrtove in hiše, ki so si po oceni žirije prislužilc priznanje, vendar so sličice ostale skromno razstavljene na enem panoju blizu odra, da si jih je tišti, ki je bil bolj ra-doveden, lahko ogledal, da bi kaj bolje predstavili nagrajence, pa je bilo kar premalo denarja. Včasih se člověk vpraša, ali smo bogata občina zato, ker na vsakem koraku skoparimo. Menim, da bi morali na ob-čini prav za predstavitev takšnih prizadevanj in akcij le malo bolj odvezati mošnjiček. No. to seni moral zapisati takoj na začetku, saj je drugače treba izreči vse priznanje Turističnemu društvu za res prijeten in ka ter A Gift for Every Child. Zbor jc vodila njegova ustano-viteljica Darinka Fabiani, na klavir pa gaje spremljal Aco Mueller. Za konec kulturnega programa so člani folklorne skupine Tine Rožanc odplesali več vzhodnoštajerskih plesov z naslovom Tak se pleše kosmatača. Svojevrstna popestritev nastopa paje bil tudi ples z bučami, s katerimi so fantje strašili dekleta. Člani ZKUD Tine Rožanc so že večkrat nastopili v Trzinu, zato sojih Trzinci pozdravili s še večjim veseljem. Drugi del večera paje bil namenjen podelitvi priznanj za najlepše urejene in ocvetličene vrtove, balkone in okna. Med na-grajenci je bilo že nekaj starih znancev tovrstnih ocenjevanj, več pa jih je bilo tudi iz starega dela Trzina. Predsednica društva Jožica Valenčak je v svojem govoru poudarila, da se trzinsko turistično društvo že od svoje ustanovitve vključuje v projekt Turistične zveze Slovenije Moja dežela - lepa, urejena in čista. V sklop te akcije sodi tudi skrb za urejenost vr-tov in hiš, vendar pa letos Turistična zveza Trzina v tej akciji ni ocenjevala, ker je v naselju preveč gradbišč. Ga. Valenčak paje napovedala, da bomo že prihodnje leto poskusili spet sodelovati tudi na tekmovanju, saj bo večina gradbišč takrat že dokončanih. Tudi v naprej se bodo v Turističnem društvu skupaj z Občino trudili za lepši izgled našega kraja, za urejenost zelenić, nasade cvetja in čistilne akcije. Letos paje strokovna žirija prvo nagrado dodelila Mirjam Močnik z Jemčeve ceste 44, sledili pa so Sonja Močnik (Bergantova ulica), Ciril Kosmač (Mengeška cesta), Vanja Pančur (Jemčeva cesta) in družina Mušič z Ulice Rašiške čete. Priznanje za več-letno okusno urejeno cvetje na oknih in balkonih paje přejela tudi družina Cimerman (ul. Za hribom), za večletno skrbno urejenost vrta in cvetja na oknih in balkonih paje přejela družina Vertič z Jemčeve ceste. Po zaključenom uradnem delu prireditve so organizatoiji udeležence povabili k bogato obloženim mizam, kjer so za dobrote in postrežbo poskrbeii člani turističnega podmladka na OŠ Trzin oz. gospodinjskega krožka pod mentorstvom Dušana Gorenca. Vzdušje je bilo enkratno in prijetno druženje seje zavleklo pozno v noč. Večer slovenske folklore in pesmi ob podelitve priznanj za urejene cvetoče balkone in vrtove v letu 2003 so omogočili: Občina Trzin, Osnovna šola Trzin, KUD Franca Kotarja Trzin, Gostilna Narobe Trzin, Mlin in pekama Krejan Trzin, Pagris d.o.o Trzin, Banka Domžale d.d., Čistilni servis Vali - Valenčak Tomaž s.p. Trzin, Mimesa d.o.o. Trzin, Sadni vrt - Franci Ravnikar s.p. Mengeš, PS Mercator, d.d., Ljubljana, Biring d.o.o. Trzin, Mesarija Anton Arvaj s.p. Kranj, Vrtnarstvo Peter Hubat Dobeno in drugi. Spoštovani ljubitelji fotografije -zimski motivi Trzina Kot ste bili obveščeni preko Odseva, je komisija Turističnega društva izbrala tri izmed 12 fotografij, ki so prispele za natečaj najlepše fotografije Trzina pozimi. Izbranci so svoje fotografije pustili Turističnemu društvu za razstavo in druge namene TD. Ob tej priliki se zahvaljujemo tudi vam za sodelovanje in predlagamo. da poslane fotografije namenite za razstavo, ki bo marca 2004, ko bo občni zbora TD. Kasneje se lahko odločite, ali vam fotografije vrnemo ali izplačamo ustrezne stroške. Zahvaljujemo se vam za sodelovanje in vas vabimo, da sodelujete tudi na naslednjih razpisih za najlepšo fotografijo Trzina v različnih letnih časih. Predsednica TD Jožica Valenčak VOSCILO TD TRZIN: Ob iztekanju leta 2003 se Turistično društvo Trzin zahvaljuje vsem svojim članom, občanom, donatorjem, sponzorjem in drugim, kl so podprli dejavnosti društva. Naj bo prihodnje leto, leto 2004, prijazno ln stabilno. Da bomo zdravi, da bomo uresničili člmveč svojih osebnih želja ln želja za razvoj našega kraja. Vsem krajanom Trzina, še zlasti pa tištim, ki jim je življenje že posrebrilo lase in za-pisalo gube v obraze, želimo v letu 2004 obilo zdravja, notranjega zadovoljstva, veselja v krogu prijateljev in najdražjih in vse lepo ob praznovanju božica. Društvo upokojencev Žerjavčki Trzin TURISTIČNO DRUŠTVO NAPOVEDUJE: 10. januar 2004 16. novoletni koncert v Slovenski filharmoniji v Ljubljani ob 17. uri Zaradi velikega zanimanja za obisk novolelnega koncerta vas ob-veščamo in vabimo na 16. novoletni koncert 2004 v izvedbi Ko-mornega orkestra Vrhnika, mešanega pevskega zbora Mavrica Vrhnika in meSanega pevskega zbora Svoboda Šoštanj, s solistom na violini Žigom Brankom, v soboto, 10. januarja 2004, ob 17. uri, ki bo v Slovenski filharmoniji v Ljubljani. Program P.I. Čajkovski Odlomki iz baleta Hreslai orkesler F Kreisler Radost ljubczni orkesler in solist A Borodin Polovsk i plesi iz opere Knez Igor orkester in zbor J Strauss Na lovu orkesler P de Sarasaie Ciganske melodije orkester in solist J Gotovac Kolo iz opere Ero z onega svela orkesler in zbor U. Koder Cvetje v jeseni orkesler L. W Redner Počiva mesto Betlehem orkester in zbor L Bart Oliver - glasba iz tlima orkesler H. Zimmer Gladiator - glasba iz filma orkesler A.L.Webber Don'I cry for me Argentina orkesler in zbor L. Bernstein Amerika - iz muzikla West side siory orkesler in zbor Dirigenl: Marko Fabiáni Zborovodkinji: Darinka Fabiani, Anka Jazbec Ona vslopnic: 2.000 SIT za odrasle, /.a mladino 1.000 SIT. Vstopnice so rezervirane, na voljo bodo pri Turističnem društvu Trzin in Vinotoču Uršič. VESELO NA MARTINOVO! Društvo upokojencev je imelo v naćrtu za leto 2003 tudi martinovanje. 18. novembra smo se odpravili h Krošlovim na Kraberk blizu Slovenskih Konjic. Ob prihodu nas je sprejel prijazen gospodar z obveznim borovničevcem in okusnim rogljičkom, seveda pa ni manjkal niti naš muzikant s svojo harmoniko. Sledilo je obilno in okusno kosilo z res dobro vinsko kapljico. Zabavali smo se ob pripovedovanju šal, plesu in nazdravljanju sv. Martinu pa tudi tištim članom, ki so imeli v novembru rojstni dan. Predno smo se odpravili v klet na krst mošta, ki gaje opravil „ta pravi" župnik, smo se še malo okrepčali z domačimi spccialitetami. Nazdravili smo z „župnikovim" vinom, katerega je vsakemu lastnoročno natočil kozarček. Prisotnih je bilo kar nekaj članov pevskega zbora, in smo družilo zapeli eno cerkveno. Bilo je res lepo. Nakupili smo tudi nekaj Krošlovih dobrot in vina 1er se prešerne volje okoli 20. ure odpravili proti domu. Martinovanje je pripravil in tudi ta prispevek napisal Franci Bardorfer. Pripis k eni od slik: Na maninovanju seje prvi dan upokojitve z nami veselila Zinka Kralj, ki je bila že od prej neutrudna sodelavka pri pripravi naših zabav. Dobrodošla med nami, Zinka! Žeijavčki OBVESTILO Društvo upokojencev Žerjavčki vabi svoje člane, da aktivno sodelujejo pri sestavi programa izletov v letu 2004. Prosimo, da svoje pisne predloge pustite v Vinotoču pri Zvonki ali pa jih najkasneje do 25.1. 2004 přinesete na naša srečanja, ki so. kot verjetno vsi veste, ob ponedeljkih po 16. uri v prostonh stare osnovne šole, nad vrtcem Palčića. KUD FRANCA KOTARJA TRZIN Kulturno- umetniško društvo Franca Kotarja Trzin vabi vse občanke in občane Trzina na ogled gledališke predstave Niti tat ne more pošteno krasti v izvedbi Kulturnega društva Šentjakob, ki bo v soboto, 17. 1. 2004, ob 20.00 v dvorani KUD-a Prodaja vstopnic bo potěkala uro pred predstavo v predprostoru dvorane. Cena vstopnice je 1.000 SÍT, za študente in upokojence pa 800 SIT. Vljudno vabljeni! KUD FRANCA KOTARJA TRZIN Kulturno-umetníško društvo Franca Kotarja vabi vse občanke in občane Trzina. ki vas zanima klasično odrsko gledališče, da se nam s svojimi idejami, predlogi in pripravljenostjo na sodelovanje pri ustvarjanju nove odrske gledališke predstave za sezono 2004 pridružite na uvodnem sestanku, ki bo v torek, 6. 1. 2004, ob 20.00 v dvorani KUD-a V nadaljevanju še enkrat vljudno prosimo VSF., ki bi radi postali novi člani Kulturno- umetniškega društva Franca Kotarja oziroma VSF,, ki ste že člani KUD-a, pa še niste vpisani V NOVO ČLANSKO KNJIGO, da nas pokličite na spodaj zapisano številko, da Vam bomo poslali obra zec pristopne izjave za članstvo v našem društvu. V upanju na vaše sodelovanje vas lepo pozdravljamo in vas še enkrat vljudno vabimo, da se nam pridružite!!! Kontaktna oseba. Predsednica KUD Brigita Dane GSM: 041-37-22-22 KUD FRANCA KOTARJA TRZIN Vabi vse člane in bodoče člane NA REDNI LETNI OBČNIZBÙR ki bo v petek, 30.1.2004, ob 19.00 v dvorani Kud-a. Vljudno vabljeni! MITI TAT NE MORE POŠTENO I® ASTI Trzin, 2. december 2003 ob 20h 1 KLIC. 1 KLIC? Hm, le kdo me je tokrat klical na mobitel? Tone. Predsednik Kulturnega društva Šentjakob. In naj kar takoj po-vem, da ne gre za Šentjakobsko gledališče, kot večina, ki ji ome-nim KD Šentjakob, misii. (Nekoč so šli neki družinski znanci kljub opozorilu (KD Šentjakob v Šentjakobu □ Šentjakobsko gledališče v centru Ljubljane) eno izmed "naših" představ gledat v Šentjakobsko gledališče, kjer pa na plakatih ter gledaliških lis-tih za njih nekako začuda, zame pa: seveda, ni bil pravi naslov komedije, v kateri naj bi igrala, da ne omenim, da moja skromnost tudi ni bila zapisana v igralski vrsti, pa tudi skakala ni po tamkajšnjem odru. To-rej, govorimo o KD Šentjakob, ki ima uradno svoj sedež v Kulturne-mu domu Sentjakob v Šentjakobu. V tistem Šentjakobu, ki skupaj z oko-liškimi kraji Sotesko, Pečnikom, Podgorico, Dragomljem, Sentpav-lom in Pšato sodi v župnijo Sv. Jakob ob Savi. Sedaj je pa že vsem čisto jasno, kajneda? Kliče me torej predsednik tega tako in drugače zanimivega ter oh in sploh kulturnega društva. "Petra, moja rožica (prijazen je pa vedno zelo ta naš predsednik), eno nalogo imam zate. Daj napiši eno kratko predstavitev o našem društvu in njegovi gledališki skupini," me prosi. "Kaj? Kako? Zakaj? Čemu?" "Za glasilo, ki izhaja v vašem kraju," mi razloži."Odsev," pozna-valsko ugotovim. "ODSEV?! ODSEV??!! ČLANEK ZA ODSEV NAJ NAPIŠEM?!" "Ja, rožica, saj veš, januarja gostujemo v Trzinu, in če hočeš, da nas bo kdo přišel gledat," mi mirno razlaga naprej, medtem ko jaz komaj diham: "O Marija! Jezus Kristus!" in kar je še podobnih ubesedenih vzdihov neprijetnega prsenečen-ja. "In do kdaj naj bi napisala to predstavitev? "Jah, najbolje bi bilo, dajo kar sedaj le hitro napišeš." In mu jo še danes oddám. Ura pa 8 zvečer. "A SI TI ČIST NOR???!!!" Da se upam takole řeči predsedniku, se morda kdo čudi. Ja, ja, našemu predsedniku, ki je mimogrede tudi izvrsten igralec in ga boste sredi januarja lahko viděli na starih trzinskih odrskih deskah. Potem boste viděli še Mateja, ki je edini doslej igral prav v vseh igrah oz. predstavah sedanje gledališke skupine KD Šentjakob. Pa štiri novince: Eriko, Mojco ter dva Martina. In na koncu še mojo malenkost iz Trzina. Seveda ob tem ne smem pozabiti naše nove šepetalke Žive, reži-serjeve desne roke ter naše velike moralne podpore (in tudi tiste bolj konkretne med predstavo, če je ta potrebna), pa našega že od prve naštudirane igre zvestega tonskega in lučnega mojstra Mi-ha. Nepogrešljivi so tudi naš "fer'nk mojster", kot mu pravimo (skrbi za odrske zavese), pa frizerka, izdelovalci scene. Najpo-membnejše ter najboljše pa, kot sladica pri kosilu, pride nazadnje: režiser. Že vse od začetka zvesti nam g. Roman Novelli, duhovni oče vseh naših představ. In vsi našteti so tako zanimivi, strpni, prijazni ljudje, da si člo- věk potem drzne za norega imenovati ne-le kakega soigralca ampak celo predsednika skupine ter društva. Ampak on je čisto mi-ren. Jaz nasprotno Čisto iz sebe. Kako, hudiča in za vraga (naj mi g. župnik oprostijo), naj napišem predstavitev? Kaj naj napišem? Kako seje vse skupaj začelo? Kako seje leta 1994 oblikovala se-danja gledališka skupina? Takrat sploh še vedela nisem, da kakš-no KD Šentjakob sploh obstaja. Bi vam pa tišti "domaćini", ki so sodelovali oz. pripravili prvo igro, in sicer komedijo Hansa Weigia NAMIŠLJENI ZDRAV-NIK, povedali, da seje skupina oblikovala leta 1994 na pobudo prejšnjega predsednika KD Šentjakob ter kaplana v Šentjakobu z name-nom, da domaće kulturno društvo, kakor že kar nekaj let nazaj, spet začne z domačimi gledališkimi premiérami. In so mladi pod taktirko izkušenega režiserja g. Novellija začeli. Uspešno. Ter v moje veselje in veselje mnogih takratnih ter bodočih obiskovalcev představ gledališke skupine KD Šentjakob nadaljevali. Jaz sem se skupini kot novinka v amaterskih igralskih vrstah priključila v naslednji gledališki sezoni pri igri franeoskega dramatika Jeana Anouilha POVABILO V GRAD In ostala. Sledile so nove igre, novi teksti, novi avtorji, tudi novi soigralci, pa večje vloge. Veseloigra enega naših največjih dra-matikov Cvetka Golarja DVE NEVESTI. Pa komedija našega "bivšega južnega brata" Branislava Nušića ZALliJOČI OSTALI. Komedija ODKRITOSRČNA LAŽNIVKA franeoskega pisca veseloiger Marcela Acharda. Veseloigra OGNJENO SRCE slovenskega pisatelja JANEZA ŠVAJNCERJA. Potem je sledila komedija NITI TAT NE MORE POŠTENO KRASTI italijanskega dramatika Daria Foja, ki jo boste imeli v začetku prihodnjega leta moč videti v Trzinu. In če boste zadovoljni, utegnemo na trzinskih odrskih deskah pokazati ne le, kaj seje dogajalo neke noči okoli polnoči v salonu gosposke hiše Frazosijevih z ulice Cenini, ampak tudi, kaj seje dogajalo v stanovanju Catherine in Jeroma v bogati četrti nekje v Franciji, Seveda šele takrat, ko bomo komedijo franeoskega dramatika Marcela Francka SREČA NA UPANJE tudi naštudirali. Čeprav bi si sedaj le kdo od vas morebiti želel kaj več izvedeti o vsebini komedije Niti tat ne more pošteno krasti, mu te želje ne bom izpolnila, saj nobenemu bodočemu gledalcu (seveda upam, da vas bo čimveč) ne želim pokvariti (upam da prijetnega) prese-nečenja ter užitka ob zrenju na oder v kulturnemu domu v Trzinu. Morda vam ob koncu napišem le-to, da vam ne priporočam v resničnem življenju ne početi ne poskusiti početi tistega, kar mi kot Giulia, Maria, Anna, g. Fra-zosi, Angelo (prvi tat), Anna in drugi tat počnemo na odru. Vas zanima, kaj je to? Do takrat, ko boste to lahko izve-deli, pa vam tudi jaz pošiljam lepe gledališke pozdrave. Petra Likovič fÈS: POGLED so/./ IZZfl ODRA Pozdravljeni, ljubitelji kulture! Že kar prvega dne tega meseca je župan Tone Peršak orga-niziral javno razpravo o predlogu Proračuna občine Trzin za leto 2004 in zraven priključi! še razpravo na predlog Programa športa v občini Trzin in predlog Občinskega programa kulture za obdobje 2004-2007. Čeprav smo po statistiki najbogatejša občina v Sloveniji, županu kot razdeljevalcu občinskega proračuna verjetno ni lahko, ker se mora stalno soočati z nenehnimi pritiski po občinskem proračunu. Zato je bil županov uvod bolj pojasnjevalne narave. Večino ob-činske proračunske porabe s svojimi zakoni določa država, znot-raj manevrirnega prostora občine pa morajo med raznimi prora-čunskimi postavkami veljati določena razmerja. Poleg tega je župan tudi opozoril, da za drugo leto pričakuje za cca 60 mio sit manjši proračun, ker se nižajo nekateri prihodki (dohodnina, komunalni prispevki), nekatere investicije pa so se nepričakovano podražile. Hkrati pa se bližajo res velike spremembe pri delovanju in financiranju društev. Kot prvo bodo z naslednjim letom morala tudi društva za vse več-je izdatke, investicije in nabavo opreme izdati javno naročilo in izbrati najbolj ugodnega ponudnika. Seveda se pri tem takoj postavi vprašanje, če je najbolj ugoden ponudnik tudi najbolj kvali-teten ponudnik, kajti nakup recimo slabe tehnične opreme lahko povzroči številna popravila in neustreznost nakupljenih naprav naročnikovim željam. Ali kakor pravijo Škoti: nismo dovolj bogati, da bi poceni kupovali. Pod drugo točko smo izvedeli, da bo direktnih dotacij društvom vedno rnanj, vedno več pa bo razpisov za izvajanje posameznih programov. Društva bodo na razpise kandidirala s svojimi programi, medtem ko naj bi bil za sam obstoj društva dovolj že pobrana članarina. Tretja sprememba pa je, da se posamezna neporabljena sredstva v proračunu ne prenašajo v naslednje leto, in spodbujajo posamezna društva k realizaciji zastavljenega programa. Po županovem uvodu seje razvila živahna razprava na temo proračuna. Prvi seje k besedi prijavil ravnatelj Franc Brečko, ki je v sedan-jem proračunu ugotovil krepko zmanjšanje sredstev za opremo in vzdrževanje, župan pa je pojasnil, daje to na račun nove investicije, ker seje nepričakovano podražila, in bodo naredili študijo, plan za sanacijo šole in vrtca. Strelsko, smučarsko in športno društvo so skupaj ugotovili, daje postavka za investicije v šport za leto 2004 združena v enoten konto v vrednosti vsega skupaj 500.000,00 SIT, če seveda odšte-jemo investicijo v novi ŠRC. Županje pojasnil, da so sorodne stvari združili v skupno postavko, ker če npr. ni dovoljenja za razširitev smučišča, denar obleži in ga tisto leto ne sme nihče po-rabiti. Ni pa pojasnil, kako bodo iz teh sredstev smučarji razširili smučišče, košarkarji kupili nov semafor za telovadnico in střelci zgradili novo strelišče. Nato smo še izvedeli, da zaradi visokih stroškov ni pričakovati proge ljubljanskega potniškega prometa v Trzinu, da se rešuje problem prostora za zbiranje rabljenih oblačil, ki ga organizira trzinski Karitas. Dolgoročno občina tudi planira, da bo sedanja zgradba stare šole postala neke vrste društveni dom, kjer bo prostor tudi za starostnike, ki se zbirajo okrog volunterske organizacije Jesenski cvet. Na osnovi informacije g. Francija Banka pa smo zvedeli, daje Trzin bogatejši še za eno društvo, in sicer šahovsko, skratka še ena lačna usta več. Janez Zupančič, direktor Zavoda za šport Domžale je nato precej podrobno razložil novi pravilnik za pridobivanje sredstev za šport. Ker je bila ura že pozna inje precej sestankovalcev že odšlo, seje predlog za Občinski program kulture za obdobje 2004- 2007 ob-ravnaval z malo hitrejšim tempom. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo namreč nalaga občinam, da enako kot Državni zbor Nacionalni program za kulturo sprejme lokalne oz. občinske programe za kulturo. Zakon dokaj splošno nalaga občinam, da so dolžne zagotavljati in spod-bujati kulturno ustvarjalnost občank in občanov, zlasti na področ-ju ljubiteljskega udejstvovanja, in v zvezi s tem določiti nosilce dejavnosti ter žanje zagotavljati sredstva. Ravno tako občini na-laga, daje dolžna zagotoviti prostorsko, organizacijsko in materiálno dostopnost kulturnih dobrin (gostovanja, kulturne prireditve) in zagotavljati pogoje za delovanje javnih zavodov kot so knjižnice, muzeji, šole... V Predlogu akta Občinskega programa kulture za obdobje 2004-2007 so poglavitni cilji torej, da središče občine postane tudi kulturno središče, da bo občina podpírala muzejsko, knjižnično in ljubiteljsko kulturno dejavnost, pohvalno pa je, da se v občinskih aktih prvič omenja tudi morebitni gledališki ali koncertni abonma. Kot nosilci dejavnosti kulture pa so praktično navedena vsa neš-portna društva v Trzinu, novost pa je, da lahko s posameznimi projekti kandidirajo tudi posamezniki ali gospodarske združbe. Na področju infrastrukture ni novosti, na razpolago so objekti, ki že stojijo v občini, edina neznanka pa je seveda obnova dvorane KUD-a Franca Kotarja. Medtem ko na Občini potekajo razprave, pa se v naši dvorani že odvija veseli december. 27.11. je sezono s svojo prireditvijo odprl trzinski Karitas. 28.11. pa je Turistično društvo, sedaj lahko rečemo že tradicionalno, priredilo Večer slovenske folklore in plesov s podelitvijo priznanj za urejene cvetoče balkone in vrtove v Trzinu. Videli smo lahko najmlajše člane folklorne skupine OŠ in Turističnega društva Trzin, ljudske pevke Predice iz Kamnika, tamburaše in pevski zbor KD Međimurje, kitarista in pevca Jureta Burgerja, mešani pevski zbor Mavrica in za posladek še folklorno skupino Tineta Rožanca. 5.12. nas je z igrico in dařili obiskal sv. Miklavž, 6. in 7.12. pa so v našem KUD-u dobesedno tábořili mladi domžalski skavti, ki so imeli za cilj orientacijskega tekmovanja prav našo dvorano. !3.12. so nas s predskupinami v KUD-u tokrat že tretjič navduševali naši stari znanci, etnorock ansambel iz Pivke, Ana Pupedan. 17.12. bodo imeli v KUD-u svoj zbor starostniki in drugi naši someščani, potrebni pomoči in razvedrila, pod okriljem volunterske organizacije Jesenski cvet. 18.12. ima dvorano rezervirano DPM. 19.12. pa nas zopet čaka koncert v okviru trzinske Kište: glavni ansambel bodo tokrat D-fact, tistega dne pa se bo odprtje tudi nova dvorana Marjance Ručigaj v centru Ivana Hribarja. 23. 12. nas čaka proslava ob dnevu samostojnosti, 31.12. pa še zadnja prireditev v letošnjem letu, silvestrovanje. Za konec pa naj vam zaželim še zdravo in kulture polno novo leto 2004 in le oglasite se na katero od številnih prireditev! Andrej Župane ŠPORTNO DRUŠTVO TRZIN ŽELI VSEM OBČANOM IN OBČANKAM TRZINA ŠPORTNO RAZGIBANE BOŽIČNE PRAZNIKE TER ZDRAVO, ZADOVOLJNO, USPEH A POLNO ŠPORTNO LETO 2004! mi m KUD-ovci smo v letošnjem decembru na zemljevidu Evrope lahko prekrižali že deveto državo v zadnjih šestih letih. Na pobudo Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS smo na Miklavžev vikend gostovali pri društvih Slovencev v Tuzli in Sarajevu. V soboto, 6. decembra, ko goduje sv. Miklavž, smo se na pot proti BIH odpravili že kar prvo uro novega dne. Oboroženi s številnimi nasveti in strahovi o slabih bosanskih cestah in podkupljivih policajih, ki takoj prepoznajo Slovence po podnevi prižganih lučeh na avtomobilih, smo po novi štiripasovni cesti »Bratstva i jedinstva« přispěli na mejni prehod Orašje že v kakšnih štirih urah. Navkljub do stropa naloženem avtomobilu, kije od teže rek-vizitov in potnikov zelo očitno molel vse štiri od sebe, nam je hrvaški carinik samo pomahal z roko, bosanski pa poskrbel za prvo jutranje presenečenje. Ob pregledu potnih listov je vzkliknil: » A, Trzin, Trzin Mlake, znam ja njega, pa ja sam ga gradio prije nekih 15 godina!«, nam je za-upal svojo zidarsko pretcklost. V mrzli, megleni noči, ob rahlem pršenju dežja smq nadaljevali pot po ovinkastih, blatnih, neosvetljenih in neoznačenih bosanskih cestah. Ob cesti proti Tuzli pa so se v približno enakih presledkih izmenje-vale na roko napisane opozorilne table z napisi: POZOR, MINE! ln tište druge nam bolj ljube: JAGNJEČE PEČENJE 20 KM. Kmalu smo pogruntali, da v tem primeru km ne pomeni oznake za razdaljo, ampak za valuto. Vse tri oz. obe, srbska in muslimansko- hrvaška enklava sta se pod dobrohotnim Unproforjevim nadzorom zedinili za skupno valuto - konvertibilno marko. Avtomobilski žarometi so kmalu v temi ob cesti, v skupni razdalji nekaj kilometrov, zaznali še druge groteskne oblike: kioske, barake, stojnice vseh vrst in oblik, še največkrat neestetsko zbite skupaj iz vseh mogočih kosov odpadlega lesa, plo-čevine in plastike. Kasneje so nam pojasnili, daje to zloglasna Arizona. Med vojno so Američani v trikotnik postavili tri vojaške vlačilce in tako naredili varen, brezminski prostor, kjer so se med seboj lahko srečevali pripadniki in sorodniki različnih narodnosti. Podjetni domačini so takoj zaslutili priložnost zazaslužek. Nastala je blatna Arizona, nelegalna tržnica brez zakonitosti in prometni davkov, kjer lahko dobiš vse, od ponarejenih CD plošč, goriva, kitajskih oblačil in plastike pa do orožja, mamil in moldavskih prostitutk. Vsem skušnjavam Arizoně pa smo se do- kaj zlahka odrekli, morda tudi zato, ker ob tej zgodnji jutranji uri sploh ni obratovala. V Tuzlo smo přispěli nekje ob 6.30 uri zjutraj. Mesto s 160.000 prebivalci je bilo nekdaj znano po rudnikih soli, premoga in termoelektranu. Prvi vtis ni bil najboljši. Skozi zanemarje-no, razpadajoče predmestje, ki gaje bolj prizadelo nevzdrževanje kot pa vojna, smo přispěli in parkirali točno v centru, pred sivo, opuščeno občinsko zgradbo. Jutranji mraz nasje neprespane pregnal direktno na komaj prebujajočo se centralno tržnico, kjer smo nemudoma kupili nekaj parov toplih nogavic. Kadilci se niso mogli upreti ugodni ponudbi in so vsak za polovico običajne slovenske cene kupili »šteko« cigaret. Veselje nad ugodno kupčijo jim je sicer kasneje pokvarila informacija, da so te cigarete ponaredek iz Bolgarije in da v Bosni po zadnjem štetju obstaja 18 različic te vrste cigaret, kijih domači poznavalci ločijo že od daleč, po barvnem odtenku škatlice. Ker »čevapdžinice« še niso bile odprte, smo si prvo lakoto potolažili v »burekdžinici.« Slab kilogramček sveže pečene hrustljave sirove in mesne pite je lepo pogrel naša pre-mrla telesca, tekoči jogurt paje potolažil našo prvo žejo. Ko smo nato skozi center hiteli na kraj srečanja z možem predsednice Društva Slovencev Tuzla, smo za vogalom nepričako-vano naleteli na spomenik z nedvoumnim napisom: Tukaj je dne 25. maja 1995 topovska granata srbskega fašističnega agre-sorja ubila 71 mladih življenj. Kasneje so nam pojasnili, daje bila Tuzla eno izmed redkih mest, kjer vojnim hujskačem ni uspelo spreti med seboj različnih narodnosti, in sojo med vojno relativno dobro odnesli. Srbska granata paje padla na ulico ravno na nekdanji dan mladosti, koje bil korso-mest-no sprehajališče, polno mladih, zaljubljenih ljudi... Z možem predsednice društva, ki je pred desetletji študiral v Ljubljani, smo odšli še na kratko turistično spoznavanje mesia. Izvedeli smo, da seje središče mesta v zadnjih dveh desetletjih pogreznilo za kakšnih 12 metrov, ker je popolnoma iz-podkopano z rudniškimi jaški. V samem centru mesta pa smo naleteli na presenečenje. Na kraju, kjer je bil nekoč del starega mestnega jedra, sedaj zaradi pogre-zanja kraljuje ogromna lisa brez hiš v izmeti cca 1000 krat 500 metrov, katere središče je veliko umetno jezero, ki pride domačinom še kako prav v poletni vroči-ni. Kar pomislite, kako bi izgledala Ljubljana, če bi bil npr. na mestu sedanjega Prešernovega trga bajer... Slovensko društvo Tuzla šteje blizu 1400 članov. Pogoj za članstvo je, da imaš slovenskega prednika vsaj tri kolena nazaj. Večina članov slovenščine tako ne govori ravno najbolje, vendar jo skoraj vsi prav dobro razumejo. Na sedežu društva nasje pričakala delegacija petnajstih otrok, ki ob sobotah obiskujejo dodatni pouk slovenščine, in nam ubrano zapela nekaj slovenskih narodnih pesmi. V zadregi smo se prestopali z noge na nogo, najprej zato, ker takega sprejema nismo pričakovali, predvsem pa zato, ker navkljub temu, da smo avtohtoni Slovenci, nismo znali bese-dil pesmi. Edina nerodnost na sedežu društva je bila ta, da se po neprespani noči nismo mogli umiti in osvežiti, ker iz pip ni pritekla voda, ker se zaradi pose-danja tal lomijo tudi vodovodne podzemne cevi inje oskrba s pitno vodo motena praktično preko celega dneva. Predstavo smo v zimskem soncu odigrali na prostem v prireditvenem amfiteatru v novem delu mesta, nedaleč od sedeža Slovenskega društva. Zagnani društveni delavci so predstavo najavili po bosanskih časopisih in tudi mesto oblepili s plakati, zato je bilo glcdalcev okrog štiristo. Poleg otrok članov društva so predstavo obiskal tudi drugi mestni otroci in njihovi starši Izredno gostoljuben sprejem in velika ob-veščenost o naši predstavi so nas tako še dodatno obvezovali, da neprespani in premraženi damo vse od sebe. Na valovih dobrih občutkov tudi nam ni bilo težko iz sebe iztisniti vse energije, inje bila naša predstava Cirkus Bambinus že med samim izvajanjem deležna spontanih aplav-zov. Res je, daje k popolnemu uspehu pripomoglo tudi to, da v Tuzlo verjetno ne zaide prav veliko uličnih teatrov, in dějstvo, da smo za lažje razumevanje vse-bine nekoliko stavkov převedli v hrvaš-čino. Po predstavi so gostitelji še razdelili Mik-lavževa darila otrokom članov društva in ko smo izvedeli, da si otroci enkrat želijo videti tudi pravega Miklavža, nam je bilo zelo žal, da nismo s seboj přinesli kostuma tudi za ta lik. Poslovili smo se na prijetnem poznem ko-silu, kjer seveda ni manjkalo obveznih če-vapčičev, pogostili pa so nas tudi s pačetom, juho, ki je še najbolj podobna slovenski žolci v tekoči obliki in z odlično sladico tufakijo, kuhanim jabolkom, pol-njenim z orehi in verjetno še s čim. Med pogovorom z gostitelji kar nismo mogli, da ne bi občudovali njihovega po-zitivizma. Glede na naše razmere življenje v napol podnem mestu, v katerem praktično ne obratuje več nobena proizvodnja dejavnost, kjer je edino, kar so na novo zgradili v zadnjih petih letih šest novih džamij, kjer je povprečna plača 460 konvertibilnih mark, mesečne pokojnine pa se gibljejo celo samo okrog 20 mark (2400 SIT!!!!), v mestu, kjer zaradi pogrezanja praktično cei dan skoraj ni tekoče vode, res ni prav veliko stvari, ki bi zbujale upa-nje in optimizem. Bo že držalo, da so stvari relativne: življenjski pogoji, ki so se nam zdeli skoraj neniogoči, so za ljudi, ki so preživeli še kaj veliko hujšega, čisto i sprejemljivi. V Sarajevo smo po hribovitih, ovinkastih in neosvetljenih cestah prišli po približno šti-rih urah vožnje in parkirali točno pred Slovensko ambasado. Mesto s 560.000 prebi-valci je od vseh strani obkroženo s hribi, odkoder so med vojno srbski agresorji nanj lagodno streljali s topovi in minometi. Prijazna predsednica Slovenskega kulturnega društva Cankar nas je odpeljala v sam center mesta, na Baščaršijo, kjer smo se nastanili v sobah z razgledom na najbolj znani stari mestni vodnjak- česmo. Radovednost nas je nemudoma pognala ven, med labirint ozkih, kamnitih ulic, obrobljenih s številni-mi nizkimi, lesenimi trgovinicami in obvez-nimi burekdžinicami, čevapdžinicami in ka-varnami. Ko smo sc okrepčali vsak s porcijo izvrstnih čevapčičev za 4 KM, kar znaša približno 480 SIT, smo se po glavni ulici, polni sprehajalcev napotili po centru mesta. Ljudje, predvsem mladina, so se sproščeno sprehajali in navkljub neomuslimanstvu je imelo Ie redkokatero dekle glavo pokrito z ruto. Kakšnih posebnih sledov vojne v stro-gem mestnem jedru ni več opaziti. Le tu in tam se na kakšni zgradbi opazijo z malto zglajenc okrogle, zaporedne sledi brzostrel-ke ali pa na kakšnem vogalu manjše okrogle luknje, ki pričajo, daje tu pred nekaj leti ostrostrelec verjetno zgrešil kakšnega meš-čana, ki seje v hitrem, sklonjenem teku od-pravljal po vodo. Žal nas je iz ulic kmalu pregnalo slabo vreme, začelo je namreč sne-žiti. Ker smo slišali, da si posamezne etične skupine med seboj nagajajo pri pluženju snega, smo se že videli, kako bomo do pomladi ujeti v Sarajevu. Pred padavinami smo se zatekli k svojim kolegom v restavra-cijo Sarajevskega kamerneg teatra 55. Beseda je dala besedo in že smo ob pivu in če-vapčičih klepetali z domaćini. Seveda smo se nemudoma pohvalili, da imata sedaj v Sloveniji zelo uspešno kariéro tudi nekdan-je Sarajlije, igralca Branko Djurić in Zijah Sokolović. Vendar smo izvedeli, da v Sarajevu tišti, ki so mesto zapustili med vojno, niso več ravno priljubljeni. Ker smo si želeli ogledati in doživeti še pravo Balkansko zabavo, so nas domaćini napotili na tako imenovane Bazene. In res nismo bili razočarani. Množico kakšnih 300 do 400 ljudi je zabaval orkester s pev-cem in pevko. Cvilečim zvokom inštru-mentov seje přidružil še otožni, zategli glas pevke, ko paje njej zmanjkalo glasu, jo je takoj, brez premora nadomestil pevec. Većina prisotnih je bila na plesišču, kjer je občuteno, z dvignjenimi rokami plesala in praktično od besede do besede na pamet prepevala priljubljena besedila narodnjakov. Drugi so zopet plesali kolo, nekateri pa so se povzpeli na mize, kjer so s tištim pravim, balkanskim patosom plesali na svoje priljubljene melodije. V vse-splošnem veselju je tudi nam po žilah za-plala kri (in pivo) slovanskih prednikov in z raznimi izgovori in pregovori kot so: »Tuli z volkovi« in »Igralec, če hoče biti dober interpret različnih vlog, mora imeti raznovrstne izkušnje«, smo se tudi sami hitro znašli dvignjenih rok na plesišču, da vogala, kjer lahko proti plačilu razbijaš kozarce, sploh ne omenjam. Naslednjega dne smo na hitro pojedli nekaj čevapčičev in se začeli vestno pripravljati na zgodnjepopoldansko predstavo. Odigrali smo jo v dvorani mestne občine Stari grad pred hvaležno publiko dvesto-petdesetih otrok. Približno dobra polovica mladih gledalcev so bili otroci članov Slovenskega društva, polovica, tista bolj aktivna, pa so bili vojne sirote Sarajeva. Ker so nas tudi v SKD Cankar izredno gostoljubno sprejeli in ker smo čutili poglede številnih otroških oči, smo zopet v predstavo vložili vso svojo energijo, da bi razveselili otroke s težko usodo in da bi gostiteljem vsaj malo povrnili za prijetne dni, ki smojih preživeli pri njih. Za večerjo smo si v enem izmed slikovitih lokalov na Baščaršiji privoščili ćevapčiće, preostanek večera pa smo v prijetni družbi domačinov prebili v kavarnici, kjer je bil na steni znak o prepovedi nošnje orožja, tako da nas ni bilo prav nič strah. Naslednji dan smo takoj zjutraj obiskali »čevapdžinico«, nato pa odšli na turistično potepanje in kupovanje spominkov. Sarajevo je znano po tem, daje mesto številnih religij in da ima v razdalji nekaj sto metrov katoliško cerkev, pravoslavno cerkev, židovsko sinagogo in džamijo. Spo-daj podpisani pa sem se kar nekoliko za-mislil, koje Mujezin na ogled džamije, seveda s sezutimi čevlji, spustil samo mene, ostale tri člane ekipe paje zavrnil z besedami, ćeš da sedaj džamija za turiste ni odprta. Pred odhodom smo se v prostorih slovenskega kulturnega društva poslovili od prijaznih gostiteljev. Društvo ima blizu 2000 Uničena stavba re»nWlške skupíčlne (vin Internet) članov inje s pomočjo podpore matične države izredno aktivno pri promociji Slovenije v Bosni. Ponosni smo bili, da so naše gostovanje postavili ob bok tako imenit-nim umetnikom, kot so New swing kvartet, Gregor Čušin, Teater B51 in podobni. V Sarajevo smo prišli že po mraku, domov pa smo se vračali še po sončni svetlobi, v smcri proti predmestju Ilidža in nato naprej proti domu. Kmalu po tistem, ko smo zapustili center, smo že lahko občudovali na novo zgrajene džamije po eni strani in ob cesti ogledovali strašne posledice voj-nega uničenja na drugi strani. V nekaterih slanovanjskih blokih zijajo cele luknje. Skelet večine večjih zgradb je narejen iz armiranega betona, medtem ko so vmesne in zunanje stene v posameznih stanovan-jih iz lažjih materialov. Ko je npr. v zgradbo přiletěla granata ali komulativna mina, je pritisk eksplozije zunanje stene stanovanja običajno podrl in zmetal na piano vse in vsakogar, ki seje v tistem trenutku nahajal tam. Kjer so lastniki sta-novanj svoje prostore obnovili, se sedaj iz zunanje strani blokov, še posebej v višjih nadstropjih, vidijo neometane opeke, kjer pa lastniki še niso popravili stanovanj, enostavno skozi celotni blok zija luknja, tako da lahko vidiš na drugo stran. Večina večjih zgradb v širšem centru mesta je že obnovljena, le zgradba časopisnega pod-jetja Oslobođenje bo ostala porušena kot spomenik in opomin naslednjim generaci-jam. Po izhodu iz Sarajeva se ob cesti vrstijo porušene in požgane hiše, ki jih je bilo čedalje več, kolikor globlje smo bili v Srbski krajini. In bolj in bolj ko smo se oddaljevali v smeri proti Bosanskem Brodu, bolj je bilo očitno srbsko etnično čiščenje: natančno se je namreč vidělo, da hiše niso bile poškodo-vane v kakšnem vojaškem napadu, ampak da so bile izropane in do tal požgane. Malo naprej od Doboja pa sta nas lakota in zanimiv napis zvabila v obcestno gostilno. Na steni gostišča je bil namreč napis Mala Postojna. Gostilna je to svoje ime tudi ne-mudoma opravičila. Takoj ko smo stopili skozi vhodná vrata, smo osuplo odprli usta. Lastnik je namreč celotno notranjost opre-mil tako, kot da bi se nahajali v Postojnski jami. Vse stene so izgledale kot kamnite jamske stene, na sredini lokala pa so izpod stropa viseli umetni kapniki in stali jamski stebri. Vtisa ni motilo niti to, da so bile vse površine »jame« zaradi kajenja že pretežno rjave barve in da so bile v enakomernih raz-daljah v steno vdelane nekakšne verske ikone, tu pa tam pa je bila za okras na kak kap-nik pritrjena še kakšna nagačena raca, na mizah pa so se dičile posušene vejice bukve, na konce katerih je nekdo umetelno pri-trdil obledele plastične tulipane. Natakar nanije ponosno pojasnil, daje lastnik podoben lokal videi kot »gastarbajter« v Kanadi in da mu je bila ideja tako všeč, da jo je leta 74 prenesel v Bosno in poimenoval lokal po jami v Sloveniji, nekoč bratski republiki. Lokal naj bi bil atrakcija še sedaj, še posebej med unproforjevci, kar smo mu radi ver-jeli, ker so se ob vstopu tudi nam v presene-čenju pobesile čeljusti. V tako prijetnem, domačnem ambientu seveda nismo mogli drugega, kot da si za slovo od Bosne naročimo še vsak zadnjo porcijo okusnih čevapčičev in se s prijetnimi spomini vrnemo domov. Andrej Župane Jazz, ba je iradicionalen bosanski pozdrav, kije lu napisan na tipičen bosanski humoren način. V převodu bi se lo glasilo: »Gdje si, Ba?« Oz. »Kje si, Ba?,« pri čemer je Ba oznaka za pravega Bosanca. SPUŠČENAZANKA Še eno kulturno dogajanje lahko zabele-žimo v krajevno kroniko: 28. novembra 2003 je Breda Smolnikar v Cankarje-vem domu predstavila svojo novo knjigo Spuščena zanka. Namenoma sem zapisala besedo krajevno, kajti Breda Smolnikar živi in ustvarja tik ob nas, z nami, zato si jo delno lastimo tudi Tr-zinci; pravzaprav smo ponosni, da jo poznamo, kot vse tište, ki puščajo tako bogato sled za zanamce. Tudi ta knjiga, kot prej že devet drugih, je izšla v samo-založbi, kar je tudi svojevrsten rekord. Knjiga je nastajala v Švici, kamor so pi-sateljico že tretjič povabili in kjer lahko v miru ustvarja. Sama pravi, daje šla tja s popolnoma drugo zgodbo v glavi, zapisala pa se ji je zgodba o Zalki, za ka-tero dr. Evgen Bavčar, ki je napisal tudi predgovor v knjigi, pravi, daje » svojevrsten psalm v čast lepoti in trpljenju slovenske zemlje in iz nje zraslih slovenskih teles«. Zgodba je, lahko rečem, planila na dan, kajti pisateljica jo je napisala na mah, v nekaj dneh. »Prvega oktobra sem šla v Švico, do de-setega oktobra nisem napisala še niti ene besede,« pravi o nastanku. Nato pa seje zgodba kar zlila na papir. Dogajanje pripovedi je postavila v po-vojni čas. Tema knjige je obrtniško življenje tik po vojni. Njeni liki so pre-prosti, ponosni, delovni ljudje. V njihovo življenje poseže oblast, ki ni marala ne obrtnikov ne kmetov, ker jih ni mogla obvladovati, kot je obvladovala de-lavce. Piše o lakoti, o želji po belem kruhu, ki je danes nenavadna, o beli moki, poslani iz Amerike, o birmanski oblcki izameriškega padala. Knjiga je etnološko in etnografsko zanimiva. Sama obrtniško življenje dobro pozna, saj izhaja iz take družine; oče je bil krojač, mama pa pletilska mojstrica. Torej dobro ve, o čem govori. Pisateljica je izbrane odlomke iz knjige prebrala na način, da si ji moral prisluh-niti. Marsikdo je dejal, da bi bil tako pripravljen poslušati pripoved od začetka do konca. Pogovor s povabljenci, ki so skoraj na-polnili okroglo Štihovo dvorano, je bil zelo sproščen in prisrčen. Gospa Breda Smolnikar je slišala veliko pohval. Na predstavitvi nove knjige pa so peli tudi Bratje Gregore iz Vojnika, in sicer ljudske pesmi. Vseje potěkalo zelo umirjeno in sproščeno, pravi kulturni užitek. V preddverju je obiskovalce čakala prava pojedina. Dobrote, ni bilo mogoče vseh pojesti, so spekle Bredine prijateljice. Izkazalo seje, da jih ima zelo veliko. Knjiga, natisnjena v dvesto izvodih, je že razprodana. Marija Lukan Porušena stavba časopisa Oslobodien|e (vir: Internet) Breko' ^•Tuzla Zenica Sarajevo- Mostar LOJZE LEN ČEK: dar, kot sedaj pravijo temu, nisem adrena-linski športnik. Sem pa vztrajen do sebe, sem seveda kozorog. Ko nekateri obstane-jo meter ali več pred prepadom, ti stopiš na najbolj izpostavljeno skalo nad njim, meje večkrat okarakterizirala žena. V teku na smučeh sem se na takratnih prven-stvih večkrat uvrščal v širši vrh. Tekel sem tudi maratone, petnajst, trideset ali več kilometrov. Danes se za sprostitev s tekaškimi smučmi podam na zasneženo mengeško polje in uživam v šamoti. Kot študent sem v Ihanu otroke treniral tudi tek na smučeh in meril dolžine na lekmah smučarskih skokov. Radi imate športe, kjer lahko uživate v naravi, v šamoti. Verjeto sem sodi tudi gorništvo. Res je. že kot otrok sem z mamo, kasneje pa največkrat sam, predvsem po brezpot-jih přehodil precejšen del Slovenije, tudi slovenske planinske transverzale. Med počitnicami sem bil po mesec in več v planinah. Samota me ne ubija, ne poznam osamlje-nosli, rad sem sam s seboj in z naravo. No, tudi nekaj plezarije je za mano. Z Nejcem Zaplotnikom sva preplezala seve-rozahodni raz Mojstravke. Dobro pa sem poznal tudi Janeza Jegliča - Johana in Silva Kara, kije bil moj sošolec. Vsi so bili takrat nekakšni ekstremisti v tem športu, mene adrenalin ni nikoli po-tegnil do kraja. Tudi moije in potapljanje ne. zame je premrzlo. Rad plavam v toplih morjih, še najbolj pa mi ugaja vroča voda v domači banji. V Heliosu imate pomembno delo, ste eden vodilnih, delate na komercialnem in raziskovalnem področju. Pred vami so najuspešnejša, tako pravimo, moška in karierna leta. Ali ste že zadostili svojim ambicijam? Gospod Lojze Lenček, univ. dipl. ing. kemijske tehnologije, ljubiteljski fotograf, slikar, restavrator, smučar, gor-nik, svetovni popotnik in še kaj, po duši pa naravoslovec, se je pred štirinajstimi leti za stalno naselil v Trzinu, rojstnem kraju mame Dragice, Gregčeve po do-mače. Z družino, ženo Nino, sinom Nejcem in hčero Neli živi v prijetni, z zelenjem in rožami obdani hiši na osojni strani On-gra, nad mostom čez Pšato, kjer je bila leta 1991 pomembna bitka za slovensko osamosvojitev. V času najinega pogovora je naša ženska rokometna reprezentanca na sve-tovnem prvenstvu igrala z Němkami. Lojze mi je na moje opravičilo, češ da sem ga zmotila sredi tako pomembne tekme, odvrnil z besedami, da ga pač prenosi raznih športov na TV ne obre-menjujejo, mogoče z izjemo nogometna tekma med Slovenijo in Hrvaško, ki ni imela samo športnega naboja. "Radio in televizija ništa ravno moj vladar. Če že. me potegnejo predvsem dokumentarci, obvezno poročila in mogoče, za sprosti-tev, kak film." Bili ste smučar, gornik, tudi plezalec, kolesar... Pa vendar, kateri šport vam je najljubši in vas kljub pomanjkanju časa še vedno pritegne? Seveda tisti, ki ga vzljubiš kot otrok. Najbolj smučarija, posebej tek na smučeh, saj sem v mladosti vendar živel v Ihanu! Smučam tudi alpsko, vendar le občasno, zaradi otrok. V mladosti sem alpsko smučal z mamo, ki seje rada spuščala po zasneženih pobočjih. Pravila je, da takral otroci smuči niso smeli imeti, daje to sama razvada in noblesa. Če bi starši smuči našli, bi bile kaj hitro razsekane. Mama jih je kupila za eno od prvih plač inje imela skřite v drvarnici, globo-ko za butarami. V mladosti sem k starim staršem in teti v Trzin največkrat prikolesaril ali pripešačil. Kaj došli pa mi takrat ni bilo do Trzina. Pri Gregcu in pri večini domačij naokoli so bile kmetije, vedno so samo delali. Stari oče je mami, ko smo prišli na obisk, večkrat rekel: "Nimate nobenga deva - če novš devu, novš žru". V Ihanu je bila večina naših sosedov delavcev, in smo otroci imeli več časa. Do kmetijstva, zlasti živinoreje, zato nimam posebnega nagnjenja, živali opazujem rajši v naravi. Zaradi otrok pa imamo doma Ie dva zajčka. Zakaj pa ste potem "pristali" v Trzinu? Prišla je družina. Z ženo Nino sva najprej stanovala v Štepanjskem naselju, v stanovanju njene tete. Nekaj časa je šlo, potem pa sem se počutil, kot da ne bi živel, kot da bi mi pořezali peruti. Iz stanovanja v stolpnici je nemogoče stopiti na vrt, se pretegniti, pogledati za pticami, opazovati rože, ki cveti-jo. Sedaj, ko Ljubljanska cesta ni preobre-menjena s prometom, nam je tu lepo, naši vrtni gostje so raznovrstne ptice, veverica, kuna, tudi srne. Slišimo tudi bitje cerkvene ure. Novozgrajeni bloki, ki stoje onkraj Pšate, nas prav nič ne motijo. Seveda pa hiša ne zraste čez noč, čeprav je bila parcela domača. Pri gradnji sva z ženo marsikaj postorila sama. Kot marsikateremu graditelju je tudi nama hrib Onger pokazal zobe v obliki žive skale. Pri izkopu za hišo smo odkopali, razbili in odpeljali za 54 kamionov skal. V času zidave sva se preselila v staro Greg-čevo hišo, da sta bila delo in čas "pri roki"- Pa vas smučarija ni potegnila v tekmovalne in trenerske vrste? Seveda meje, zelo. Ven- Menim, daje irenuten položaj in obseg delà v moji poklieni karieri kar zadosten. Hclios je kemično podjelje, ki proizvaja izdelke, ki so v določeni meri okolju tuji in zato do njega tudi manj prijazni. Tega neizbežnega dějstva se zavedamo, zato hoćemo z doloćenimi akcijami okolju tudi nekaj povrniti. V prvi vrsti razvijamo nove, naravi čim manj škodljive proizvode, vključeni smo v okoljevarstveni standard ISO 14000, s katerim izpolnjujemo zahte-ve za skrben odnos do okolja. Del ustvar-jenega dohodka pa skušamo povrniti v obnovo že degradirane narave s sofinanci-ranjem programov čišćenje kraških jam, vodnjakov itd. Na steni imate sliko z motivom zimske-ga vinograda, tudi svojo hčer ste upo-dobili na platno, ogledala sva si "vašo sobo" s starim, restavriranim pohišt-vom, na steni je velika risba Kreka... Rekli ste, da ste po duši naravoslovec, da vam tudi umetnost ni tuja, zakaj ? Oče je strojnik, mama je prav tako delala v industriji, v Toku. Večina učencev ob zaključku šole ne ve, kod in kam naprej, tudi sam nisem vedel. Strojništvo je sama matematika, pojdi raje na kemijo, mije svetoval oče. Pa seje uštel, saj je tudi kemija sama matematika, je pa tudi naravo-slovje, ki mi je v načelu blizu. V likovni umetnosti vidim kar precejšen del naravo-slovja in tehnologije prav tako v sliki, fo- tografiji, restavratorstvu. Sam se ne štejem za kakš-nega umetnika, sem pa kar soliden tehnik, zato mi uspe izdelati kaj takega, kar diši po umetnosti. Stol, ki ste ga viděli, je zelo star, seveda je obnovljen. Tudi staro Gregčevo omaro in predalnik sem restavriral. Na srečo sem imel soseda, ki je bil bolj vešč tega posla in sem se malo naučil, Risbo Kreka sem kot otrok potegnil z voza, kamor so naložili odpad pri pospravljanju stare hiše v lhánu. Bili so časi, kar nekaj deset-letij po drugi svetovni vojni, ko seje vse staro umikalo novému. Kot da je bilo ljudi sram, da hra-nijo pri hiši še kaj stare-ga. Varovanja dediščine in okolja ljudem ni bilo mar. Zelo sem vesel, da mi je uspelo ohraniti vsaj nekaj pozabi usoje-nega. Imate tudi priročno de-lavnico s stružnico, surovim in že obdelanim lesom, ročno orodje... Res je, stružnica sodi v delavnico, pa tudi drugo orodje in pripomočki. Trenutno izde-lujem nekaj kosov "trzinskega spominka", in sicer ključ stare Gregčeve domačijc. kaj znajo. Tu že dišimo preveč po meslu. Včasih me prešine ideja o projektu "vaš-kega centra", ki bi bil izvedljiv v moji bliži ni z zaokrožitvijo tetine Gregčeve stare hiše/zdajšnji Vinotoč/ in sosednje hiše, na kateri je spominsko obeležje na bitko v Sloveniji leta 1991, prcurejeno v originalni stari stil, tudi stari vodnjak se še skriva pod dvorišćnim peskom. Ko ste že omenili osamosvojitveno vojno leta 1991, povejte, kako ste jo doži-veli in preživeli kot stanovalec v neposredni bližini. Takrat je bila moja družina še tričlanska, hči se šc ni rodila, sinje bil pri ženinih starših na Stajerskem. Bivali smo v stari hiši, nova je bila zgrajena do plošče. Ponoći na 27. junij me je zbudil zelo znan zvok. Takoj sem vedel, da so to tanki. Njihove premikc sem na daleč zaznal še iz vojske, naša sosednja divizija je bila tankovska. Vstanem. Ob mostu so postavljali prve barikade, avtobus. Prvi in delno še drugi dan sem bil ves čas ob vojakih, policiji in teritorialcih, pogovarjal sem se z njimi, tudi nekaj fotografij sem posnel. Na prvi dan bitke so nam spe-cialci ukazali, da se do 14. ure izselimo, ker daje hiša zaminirana. Seveda smo zadevo vzeli resno in se selili v sosednjo tetino hišo. Začelo seje. Prav takrat, ko smo hiteli s stopnišča na hodnik, je počilo. Predvidevamo, da so s transportera ustřelili v garažno okensko polico in jo razdrobili. Pritisk v garaži je bil tako močan, daje vrglo v hodniku vrata s podbojev in mene na tla. V golo roko se mi je žarilo kar precej steklenih in kam-nitih drobcev. Kot vemo, seje vse dobro končalo, pa tudi ploščo na naši novogradnji so s pridom uporabljali za srečanja, tako teritorialci kot novinarji, celo dr. France Bučar joje izbral za sestanek. Gospod Lojze, ne bi vas predstavili v celoti, če bi zaobšli vašo strast do poto-vanj. Pot vas je zanesla že v 45 držav sveta. Ko mi je že v studentskih časih Slovenija postala premajhna, sem začel po Evropi najprej potovati z vlakom, kasneje z avto-štopom. Na zelo poceni način sem tako prepotoval tudi severno Afriko in Bližnji vzhod. V Grčiji sem bil popotniško napri-mer v enem letu kar trikrat. Potovanja sem včasih povezal tudi z gomištvom, pred-vsem v Turčiji, Izraelu, Egiptu. Leta 1982, koje bil v Jugoslaviji uveden depozit za izhod iz države in velik problem deviz, ki so se težko kupovale na črnem trgu, ko so bile informacije o situaciji v raznih deže- Bralci Odseva se vas bodo, gospod Lojze, spomnili po fotografiji Trzina, za katero ste přejeli na natečaju prvo nagrado. Ali je Trzin vabljiv kraj za fotografa? Sploh ne, Trzin je fotografsko zelo zahte-ven, razdrobljen in razpotegnjen, prav tako še vedno nima nekega centra, nima duše. Nisem proti hitremu razvoju kraja, vendar mu moramo ob razvoju vdihniti še dušo. Mogoče bo to lažje, ko bo zaživel novi center, ko bo povezo-valka z obrtno co- no, ko bomo ljudje prireditve, ki jih je v Trzinu dosti in so raznovrstne, vzeli za svoje, živeli s krajem. Ko bomo vsaj toliko prisotni, da bomo povedali, česaje preveč in kaj si še želimo. Prireditve v Ihanu, s katerim Trzin najlažje primerjam, so domaćini vzeli za svoje, radi poka-žejo, kaj imajo in lah manj dostopne, smo popotniki mojega kova ustanovili klub Popotnik v Ljubljani. Tam sem spoznal tudi mojo sedanjo ženo. Klub je bil namenjen izmenjavi informa-cij, izkušenj s poti, predavanjem in seveda druženju. Člani kluba so bili tudi sedaj medijsko precej znane osebe iz sveta popot-ništva. Stike s člani še vedno ohranjamo, čeprav klub ob internetu in poplavi vsako-vrstnih informacij nima več prvotne vlo-ge. Od ustanovitve dalje sem nekaj let v klubu vodil tudi tajniške posle. Potovanja je seveda omejila zidava in majhni otroci. V zadnjih letih pa se zopet večinoma kar vsi skupaj vračamo na moja stara pota. Naj samo omenim Senegal, Gambijo, Kanado, ZDA, Kubo, Sibirijo in letošnji Peru, Bolivijo, Čile. Ponavadi imamo před potovanji vsaj najmanj dva, tri probleme: potovalno mrzlico, denar in čas. Kako se vi pripravljate na pot? Nisem panik in tudi nimam prav nobenc potovalne mrzlice. Potujem vedno v lastni režiji, brez posredovanja kakršnekoli agencije. Ko sc odpravim na potovanje, imam običajno v roki le povratno vozovnico. Ko prispem v ciljno državo, ne vem, kje bom spal, kaj bom jedel, s čim se bom peljal, vem le, kam hočem priti in kdaj se moram vrniti. Problemi, ki nastanejo tam, so rešlji-vi tam, o teh ne razmišljam. Na primer, letos so bili ob našem prihodu v Bolivijo nemiri. Bolivijski konzul v Peruju je porabil skoraj dve uri za informiranje o varnosti našega prehoda v njegovi domovini, predno nam je izdal vizo. Nismo imeli težav, čeprav smo po prihodu domov gledali tanke na televiziji in slišali o zamenjavi predsednika. Potovanja na popotniški način v bistvu niso draga, glavni strošek predstavlja vozovnica do tja in nazaj, zahtevajo pa kar precej izkušenj. Lojze, rojeni ste na Silvestrovo, ko si že itak voščimo vse najboijše v prihodnjem letu. Dovolíte, da to storim že sedaj. Varn in vaši družini želim prijetno prazno-vanje, zdravja in sreče v letu 2004. Kaj pa si želite zase in za svojo družino v letu 2004? Sem optimist. Če si res nekaj želiš, lahko to tudi uresničiš, zato v novem letu ures-ničimo nekaj svojih sanj in sanj našega kraja. Vseeno pa vam želim še zdravja ter mimo in stabilno življenje. Kot se spodobi, mi je Lojze pokazal še mini vinoteko v kletnih prostorih, kjer kot v pravi vinoteki med drugim hrani Traminec letnik 1971, nekaj let mlajše žganje, ki ga je pripravljal še njegov ded iz sadja iz domačega vrta. Ena od sten v kletnem prostoru je živa skala. Ambient za fantazijo. "Veste", pravi Lojze, "tu zadaj smo pri zidavi naleteli na ustje jame z nekaj zamazanimi majhnimi kapniki. Nismo je zasuli, vliod smo zaprli z več skalami." Verjetno sva oba z mislimi pri tistem projektu ... Jožica Valenčak BOLIVIJA Altiplano Z raziskovanjem sveta spoznaš, da si le ta postaja vse bolj podoben in enoten predvsem v stvareh, ki ga kazijo in kva-rijo in so v veliki meri proizvod zahod-ne civilizacije. A kljub temu nekateri koščki sveta za sedaj še uspevajo ohraniti precejšen de-lež nedotaknjenosti, in ni naključje, da so to predeli brez ljudi in odvečne civilizacijske navlake. Predvsem prostrana odmaknjena gorovja, nepregledna sne-žišča, vroče puščave ali neprehodni go-zdovi so kraji z ohranjeno prvobitnost-jo. Zaradi naštetega sem lanskoletna sibirska prostranstva zamenjal z razsežnost-mi planot visokogorskih bolivijskih Kordiljer. Nenaseljeno področje južnega bolivijs-kega Aitiplana pokriva površino polovice Slovenije inje prepleteno s šest ti-sočmetrskimi vulkani, ki se dvigajo v nebo nad peščenimi planotami visoko-gorja. Pretežno puščavska pokrajina na nadmorski višini štiri do pet tisoč metrov ne hrani kakšnih posebnih kulturno-zgodovinskih ostankov, vendar navdu-šuje vsakega obiskovalca predvsem s svojo razsežnostjo in neizmerno praznino. Značilni vulkanski stožčasti vrhovi oko-liških gora, obdani s skalami nenavad-nih oblik, ki jih je zaznamovala erozija, se vzpenjajo iz sipin finega peska, pre-sejanega v vetru, porasli z nizko vegeta- cijo, s suhimi slanimi jezeri in lagunami, polnimi življenja, tvorijo podobo te odmak-njene dežele. Močno sonce ter suh in že precej redek zrak sta sopotnika, ki nas spremljata čez celotno področje. Višina in s tem povezano pomanjkanje kisika pa sta ob neustrezni aklimatizaciji lahko vzrok neprijetnih bolečin v glavi in hitri utrujenosti ob vsaki najmanjši aktivnosti. Temperature lahko kar precej nihajo, odvisno od letnega časa in trenutne višine. V vsakem letnem obdobju pa nas lahko pozdravi tudi sneg, vendar ekstremnega mraza, ki bi ga pričakovali na teh višinah, ni zaradi vpli-va paciftškega oceana, do katerega se Andi prek Čila strmo spustijo in prevzamejo del toplote morja. Zaradi razsežnosti pokrajine in sorazmerne položnosti je za obisk področja najprimer-nejši najem terenskega vozila na štirikolesni pogon, ker z njim brez posebnih težav dosežemo tudi preko 5000 metrov nadmorske višine in še tako odmaknjeni predel visoko-gorske pianote, kar nam z izbrano izhodišč-no točko omogoči kasnejše odkrivanje bližnje in daljne okolice. Don Pedro Don Pedro, voznik, vodič in kuhar v eni ose-bi nas je že zgodaj dopoldne naložil v To-yoto in za nami seje priče! valiti gost oblak prahu, ki se ni polegel vse dotlej, dokler groba kolesa terenskega vozila niso zdrsela po povsem ravni površini suhe soli. Lebde-če mirna vožnja po soli je pravo nasprotje vsakodnevnim transportnim pretresom, katerih smo bili deležni do prihoda v Uyuni. Bělina soli nam je zaradi močnega sonca jemala vid in z umirjeno vožnjo pripomogla k dremežu vse do skalnatega otoka Pescado, kjer so nas oštre bodice številnih mogočnih kaktusov dokončno predramile. Idealno solno ravnino smo s pridobivanjem višine v naslednjih dneh zamenjali za peščeno ali kamnito vzpetino in pot-jo, ki nas je prek prostranih sipin pope-Ijala pod vznožja vulkanskih vršacev, ki v svojih nedrjih skrivajo enkratna viso-kogorska jezera. Obarvanost njihovih voda se spreminja v odvisnost od vrste v vodi raztopljenih mineralov in okoliš-kih, od višinskega sonca zapečenih zla-to-rjavih skalnih vrhov, ki se lahko ogle-dujejo v rdeči, modri ali zeleni jezerski gladini. Laguna Colorada, Laguna Verde, Laguna B lanca, Laguna Honda, kot se imenujejo nekatera jezera, za še več-jo barvitost gostijo ogromne kolonije ognjenordečih flamingov ali plamencev, ki kljub mrzli in z različnimi solmi obo-gateni vodi neutrudno iščejo hrano in skrbijo za pravljično podobo tega sa-motnega sveta. Rastlinstvo, ki obroblja jezera ali naseljuje suhe peščene površine, je prilagojeno tem ekstremnim živ-ljenjskim pogojem inje zelo redko ter značilno za celotno področje Andov. Kot red-ki zeleni delček v pretežno rume-no-rjavi pokrajini paje nepo-grešljiv okras za njeno dovršeno popolnost. Lojze Lenček-2003 1983-2003 20 let V četrtek, 18. decembra, smo planinci »pod sireho« spravili svoj volilni občni zbor. A najprej so bila podeljena društvena priznanja in nekaj priznanj Mladinske komisije PZS. Zaradi različnih vzrokov se v prejšnjih lelih društvena priznanja niso podeljevala, predlogi so se kopiči-li zato seje moralo sedanje vodstvo spoprijeti tudi s tem problemom. ln podeliti neobičajno veliko priznanj. Najvišje društveno priznanje »Plaketo Tineta Orla« so přejeli člani društva, ki so v preleklih dveh desetletjih tudi najbolj zazna-inovali društvo (Miro Štebe. Janez Žnidar, Aleksander Čičerov), poleg tega pa je Janez Žnidar končno tudi formalno postal prvi častni predsednik društva. Občni /borje potěkal v prijetnem ozračju. K temu so verjetno pripomogli tudi Ongrčki (ki so zaživcli v tretje!). V njih so bili objavljeni novi predlogi Pravil društva. Pravilnik Mladinskega odseka. Objavljenje tudi novi Pravilnik o planinskih odličjih in priznanjih. Člani so Ongrčke dobili na dom, zato so se lahko na občni zbor ludi bolje pripravili. Za predsednika (tokrat s 4-letnim mandatom) je bil ponovno izvoljen Emil Pevec. Kaj več o občnem /boru bomo pisali v naslednji številki Odseva. tokrat pa naj objavimo le kategorije članarine za leto 2004: A člail) (člani z najveć ptavicami m ugodnoslmi) 13.000 SI I" (vraćunana tud/ naročninu na l'lumnski veMmk) B Člani (člani nad 18 Id aiaro,li) 3.800 SIT BI Člani (člani nad 70 let starost.) 2.200 SIT S. Š Člani (srednjeSolci, Studenti do 26 leta) 2.300 SIT P. O Člani (predšolski in osnovnoSolski otroci) 1.000 SIT O vseh ugodnostih članov PD Onger Trzin boste kmalu lahko brali na naših društvenih spletnih straneh. Vsekakor že pred izzidom následuje številke Odseva. 3MGKR PLANINSKO DRUŠTVO ONCER TRZIN OBČNI ZBOR PIANINSKIGA DRUŠTVA Občni zbor PD Onger Trzin je ^jge-neralka" pred odprtjem dvorane Marjance Ručigaj. Na prvi prireditevi v tem prostoru se je vse lepo izteklo -kot je omenil g. župan: »Noben reflektor ni padeldol....» Na sliki dvorana šest dni pred občnim zborom. Kot vidite - delovišće. — Zato tu še enkrat izrekanio vse čestitke izvajalcem, ki so dvorano uredili Prvič so bila podeljena najvlšja društvena priznanja "Plaketa Tineta Orla«, za svoje dolgoletno aktivno delo v društvu so jih dobili: Miro Štebe, Janez Žnidar In Aleksander Ćičerov . Tomaž Kocman: »V hribih vedno doživiš kaj novega« Tomaž je živahen, vesel, dobrovoljen fant, ki je že od malih nog zaljubljen v naravo in njene lepote. Če bi ga želeli srečati ali spoznati, bi imeli največ možnosti za to, če bi se podali v hribe. No, seveda ga lahko srečate tudi v dolini, predvsem pri dejav-nostih, ki so povezane s planinstvom. Tomaž je namreč načelnik trzinskih mladih planincev, vodi planinski krožek za tište malo starejše učence osnovne šole, jih vodi na izlete in počne še marsikaj zanimivega ... Kaj? To pa naj vam pove kar sam ... Kako dolgo si že »planinec«? Od četrtega razreda osnovne šole ... Pa si sama izračunaj, koliko časaje to. In zakaj si se odločil ravno za planinstvo? V osnovni šoli meje navdušila prijateljica Katja, kije rekla: »Veš, kako je dobro biti pri planincih! V hribe hodimo, pa na tabore in se imamo super.« No, pa sem tudi jaz začel obiskovati ta krožek. Inje bilo tudi meni na vso moč všeč. Potem sem v hribe hodil zaradi dogodivščin, družbe in podobnih stvari. V srednji šoli pa sem pridobil še nekaj kondicije, in sem začel uživati tudi v sami hoji. A prej, v osnovni šoli, ti je bila pa hoja muka? Ja, sama hoja v klanec mi v osnovni šoli res ni bila ravno pri srcu. Kot sem že rekel, so me v hribe bolj vlekli prijatelji, družba, zabava, dogodivščine ... Torej že od malih nog planinariš. In potem te je pot kar sama od sebe vodila do mesta načelnika mladinskega odseka ... Ja, tako nekako.(smeh) Ne, ne, razloži nam malo bolje ... Ob četrtkih imamo planinci srečanja dijakov in Studentov in ko sem bil sam še bolj mulec in sem hodil na ta srečanja, je Emil (Pevec, sedanji presednik PD op.p) spraševal, če bi kdo prevzel mesto načelnika mladinskega odseka. Takrat sem bolj za šalo kot ne rekel, da bi to bil jaz. In tega žal nihče ni pozabil (smeh). Koliko časa si sedaj že načelnik? Eno leto. Je to velika odgovornost? Je, od časa do časa... Zakaj? Kako? Odgovornost je velika. Sicer je tako, da za nobeno stvar, ki se pri mladinskem odseku zgodi, nisem zaslužen samo jaz. V MO imamo odbor, ki ga sestavljajo vsi aktivni člani, se pravi Boštjan Kralj, Urša Košir, Martina Kralj, Irena Mučibabić in Nataša Kramar. Vse večje odločitve sprejemamo skupaj, skupaj razpravljamo o idejah, pro-blemih ... Odločitve so torej vse skupne, vseeno pa sem jaz tisti, ki bi bil kriv, če bi šio karkoli narobe ali pa če kaj, na primer, ne bi prišlo naprej do predsednika društva. In kakšne so potemtakem tvoje naloge? Naloge ... Hm ... V bistvu predstavljam mladinski odsek, in sicer na úpravném odboru PD, na zboru vseh slovenskih mladinskih odsekov (ki se odvija enkrat letno na Igu op.p) zastopam trzinski MO, skrbim za delo MO, če kdo pozabi kaj narediti, ga malce spodbujam, skrbim za to, da so načr-tovani programi izvedeni, sklicujem sestan-ke, jih vodim, delam zapisnike ... Vse to delaš? Nimaš nobene tajnice? Ne, žal še ne (smeh). Potem je tudi večina idej, večina projek-tov, ki jih MO izvaja, tvojih? Ne, ne ... Ideje imamo vsi v odboru MO. Do njih vedno pridemo skupaj. Največkrat pa do njih pridemo takrat, ko se moramo soočiti s kakšnim problemom in iščemo rešitve zanj. Kakšni problemi pa so to? No, saj ni nujno, da so ravno problemi ... Recimo Ietos poleti smo začeli s torkijada-mi - srečanji ob torkih. Z njimi smo začeli zato, ker smo ugotovili, da celo poletje poleg planinskega tabora nimamo nobene druge dejavnosti in smo prišli do ugotovit-ve, da bi lahko poizkusili narediti še kakšno drugo aktivnost za otroke. Torkijade so bile mišljene za tište otroke, ki so med počitnicami dopoldne sami doma in nimajo kaj početi. Namesto da bi poležavali na kavču. so lahko prišli k društveni hišici. Imeli smo različne aktivnosti - od ustvarjalnih delavnic, lova za skritim zakladom, biva-kiranja pa do poučnih predavanj o tem, kako se zavarovati v gorah. Zadnji torek v avgustu pa smo se vsi skupaj dobili in pogledali diapozitive z vseh torkijad ter ugotavljali, kaj vse smo čez poletje doživeli. So bile torkijade dobro obiskane? Ja, na začetku, potem proti koncu paje prišlo vse manj otrok. Vseeno pa so bili tisti, ki so bili redni udeleženci, zadovoljni. Kaj pa počnete med letom, ko ni torkijad? Med letom torkijad pravzaprav sploh ni potrebno organizirati, ker imamo enkrat tedensko krožek, pa še enkrat mesečno je izlet ... Je to kakšno pravilo, da mora biti enkrat mesečno izlet? Ne, to smo si kar sami določili. Je pa tako, da v bistvu pripravimo dva izleta na mesec. Eden je za osnovnošolce, eden pa za srednješolce in študente. Kam bomo šli na izlete, se tudi odločimo v odboru, in sicer se na koncu leta skupaj usedemo, podebatiramo, kam bi se odpravili, vsak pove svoje želje, kam bi vodil, nato napravimo letni načrt. Seveda se tudi od-pravimo pogledat, če so izbrani cilji pri-merni, nato napišemo vabila, jih razde-limo. In potem pride sobota, ko gremo v hribe in se imamo fino. V mladinskem odseku vodi 6 vodnikov in vedno gresta vsaj dva z otroki. Pravzaprav je število vodnikov, ki gredo na izlet, odvisno od števila udeležencev (delamo po standards, ki jih priporoča PZS). Kako pa postaneš vodnik? Opraviti moraš tečaj za vodnike pri PZS, hkrati pa moraš biti registriran, kar pomeni, da na koncu leta oddáš poročilo o iz-letih, ki si jih vodil ali pomagal voditi. Poleg tega moraš iti vsake tri leta na iz-popolnjevanje. In kakšni so načrti, projekti za příhodnost? Naša želja je, da poskušamo obdržati to, kar smo doslej zgradili. Da imamo še naprej redno izlete, planinske krožke, tor-kijade, da sodelujemo na tekmovanju Mladina in gore, da imamo razna srečan-ja. Naše smernice za naprej pa ... Da bi skušali biti vcdno boljši, z novimi ideja-mi ... Dolgoročnih načrtov za naprej pa niti nimamo, ker po navadi na nekaj pomislimo šele takrat, ko tisto potrebujemo, takrat poiščemo rešitev in to potem tudi izvedemo. Nikoli si ne rečemo: čez pet let bomo pa naredili to in to. Si v tem času, kar si načelnik, naletel tudi na kakšne probleme oziroma kaj je po tvojem mnenju največji problem pri delu z mladimi? Največkrat opažam, da otroci sprva nekaj časa hodijo na planinski krožek, so nav-dušeni, potem proti koncu leta pa se ne-kateri kar nekako izgubijo oziroma jih ni več. Ko takega otroka srečaš na ulici in mu rečeš: »Živjo, tebe pa že dolgo časa nisem videl, zakaj pa ne prihajaš več na krožek?«, ti odvrne: »Ja, veš, imam ful slabe ocene pri matematiki, pa mami mi ne dovoli, pa nimam več časa ...«. Vendar pa se mi zdi, da so to le izgovori in da si v bistvu ne upajo povedati, zakaj točno so prenehali hoditi, kaj jih je motilo pri krožku. In to me osebno zelo moti, kajti če bi nam otroci povedali, kaj je narobe, bi se tudi mi potrudili in bi skušali napako od-praviti, če je seveda napaka pri nas. Kajti tudi mi ne vidimo, kaj počnemo narobe in čeje napaka res pri nas, ne pa v tem, da jih planinstvo ne veseli, potem se tudi drug otrok lahko sreča z istim problemom in ravno tako preneha obiskovati krožek. Žal pa je tudi res, da med mladimi v Trzinu želja po planinstvu upada in se mladi v manjši meri vključujejo v naše aktivnosti, še posebej pa se bo to poznalo sedaj pri devetletki, ko bodo imeli na voljo ogromno izvenšolskih dejavnosti in planinstvo pač ne bo prva ali druga izbira. Največji problem torej ni v tem, da otroci prenehajo hoditi k planinskemu krožku, temveč v tem, da ne povejo pravih razlo-gov, zakaj so prenehali. Zakaj pa se ti zdi, da se mladi manj odlo-čajo za planinarjenje? Je to odvisno od tega, kako se jih pritegne? Mislim, daje to odvisno od tega, kako in na kakšne načine jih pritegneš ... Lahko bi re-kel, daje to isto, kot pri moji osebni zgod-bi, ko sem sprva hodil samo zaradi družbe, zabave in iger, ne pa zaradi hoje v hřibe. Sedaj je še vedno tako, da se otroci za krožek odločijo glede na to, koliko njihovih prijateljev je pri krožku, koliko je igre in zabave in čeje tega pri drugi dejavnosti bistveno več, bodo rajši šli tja, kakor da spoznavajo planinstvo in hodijo v hribe. Bi za konec še kaj dodal? Torej, povabil bi vse mlade, da se nam pri-družijo. Vsak, ki se želi družiti ali pa ima kakšno idejo, kako bi pomagal v društvu, ali pa želi spoznati planinstvo ter hoditi na izlete, skratka prav vsak je dobrodošel. Kdaj pa se nam lahko pridruži, pa je skoraj vedno napisano na društveni ali pa vroči strani v Odsevu. Pridite! Opomba za bralce: Vprihodnjih številkah Odseva se obeiajo še nekateri inlervjuji z drugim: mladimi, ki delujejo v Odboru mla-dinskega odseka planinskega društva Za inlervjuje z njimi smo se v uredništvu časopisa odločili iz dveh razlogov. prvič zato, da na la način počastimo jubileje, kijih v lem letu praznuje planinsko društ\o, in dru-gič zato, ker vsi mladi že ne kaj let zavzelo sodelujejo pri delu mladinskega odseka in se nam je zdelo prav, da njihovo delo spoznajo ludi oslali Trzinci. Mateja Erčulj ZDAJ TUDI ŠAHOVSKO DRUŠTVO Največja novost letošnjega leta na Ša-hovskem področju je ustanovitev Sa-hovskega društva Trzin. Šahisti smo doslej delovali v okviru Šahovske sekcije v Športnem društvu Trzin, s katerim smo lepo sodelovali in se jim na tem mestu tudi zahvaljujemo za vso pomoč in podporo. Kljub temu pa smo se želeli osamosvojiti, ker menimo, da bo to přineslo nov zagon šahovskemu življenju v Trzinu tudi zato, ker bo sa-mostojna pot šahovskega društva od vseh članov zahtevala večjo odgovornost in skrb za razvoj šaha. Kot društvo se bomo potrudili, da bomo nadaljevaii pot šahovske sekcije in da bomo dostojno predstavljali občino Trzin. S pristopom novih članov smo se prib-ližali cilju širitve šaha v našem kraju, dobili pa smo tudi zagnane šahovske delavce in igralce. Prvi predsednik Šahovskega društva sem postal spodaj podpisani. Ena od velikih nalog našega društva je širjenje šahovske dejavnosti med najmlajšimi, kijih v klubu tudi najbolj pogrešamo Z jesenjo seje začela tradicionalna Domžalsko - kamniška šahovska liga, kjer smo nastopili z dvema ekipama, Bar Repek Trzin in Buscotrade Trzin, ki se imenujela po naših sponzorjih V ligi je nastopilo 18 ekip iz okoliških krajev. Zmagala je ekipa Vele - Dom-žale. Ekipa Buscotrade Trzin je osvojila 11. mesto, ekipa Bar Repek Trzin pa 14. mesto. Pohvaliti velja igralca Hoz-dič Idrisa, ki je na 5. šahovnici med ig-ralci osvojil srebrno medaljo. Januarja bomo nastopili v Ljubljanski delavski ligi, kjer bomo zaradi poveča-nega števila igralcev nastopili kar s tremi ekipami! Vse ljubitelje šaha vabimo, da se nam pridružijo ob ponedelj-kih ob 19h na Mengeški 22, v prostorih stare šole. Franci Banko Vse poti so večno stare, vsak korak je večno nov. Planinsko društvo Onger Trzin - Mladinski odsek (Planinski krožek za osnovnošolce (razredna stopnja) vsako sredo od 16.00 do 17.00 (učilnica - likovni pouk), srečanja za dijake in študente vsak drugi četrtek v mesecu od 20. do 22. ure v društveni hišici). > DU Žerjavčki vabijo vse, ki bi se jim radi pridružiti v njihovem društvu, vsak ponedeljek ob 16.uri v fíar »Doza« (zraven pizzerije). > Športno društvo Trzin _ _ Rekreacija: nogomet - vsako soboto ob 16.30 v telovadnici OŠ, košarka vsako nedeljo ob 15.30 v telovadnici OS POZDRAVLJENU Ali vam zmanjkuje časa za vašo družino, ker morate doma postoriti vse sami? Nudim vam likanje in čišćenje vašega doma. S tem boste pridobili prosti čas za vaše domaće in imeli vedno čist in urejen dom. Pokličite na GSM 051 240 658 SILVESTROVANJE NA PROSTÉM Trzinke in Trzinci, spet je leto naokoli in pred nami je silvestrska noč. Tako kot že več let zapored tudi Ietos organiziramo silvestrovanje na prostém. Vabimo vas, da se nam pridružite 31. decembra - od 22. ure dalje. 30 let župnije sv. Florijana Trzin Slovesná razglasitev župnije v Trzinu je bila 1. januar ja 1974 pri sv. maši ob 9.00. Za prvega župnijskega upravitelja je škofija imenovala mengeškega kaplana Jožeta Tomšiča. Več o tem bomo pisali v naslednji številki Odseva. Za hrano, pijačo ln glasbo bo poskrbljeno! VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE, TER ZDRAVO, SREČNO IN USPŠENO NOVO LETO 2004 ŽELIJO VSEM OBčANOM IN POSLOVNIM PARTNERJEM OELAVCI RAZVOJNEGA ZAVODA NOVO odprt prodajnoservisni center Avto Debevc v Trzinu, Ljubljanska ul. 17 servis 01 564-23-88 prodaja 0» 564-42-76 Želimo vam vesel Božić in srečno v novem letu fiffrÔTOSTVO VIDMfiR jJ^Ámi Nudimo vse avtoliřarske MT, >n avtokleparske storitve Hobafova 7B, 1236 Trzin, Tel.: 01/564-20-27 iliterm Podjetje za inženiring, svetovanje in nadzor, Trzin, Kidričeva 14/d, Tel./fax: 01/ 564 41 95 GSM: 041/ 614-649. SREČNO 2004! Vesel Božič ter zdravo, srečno in uspešno Novo leto [IO banka domžale Banka za vas Těsnila Trzin, d.o.o., Jemčeva c. 12, 1236 Trzin stoPan|e • Sum'te5nlla * Sumiranje yaijey . ( Zelimo varn srecno in uspesno novo leto 2004 'fjr g" mesarija Anton Arvsj. Rritof 25. ftr.mj » i V m SRECSO 2004 SUBAT PETER s.p. HP COMMERCE HITRA DOS EGA OLIA EURENCNE CENE plaćila na obroke n mtk úqžíčm jjM/jíiify í&vom&zmi orto(?) ana Prodaja in »rvi« r»habilitacijjkih pripomočkov Pod gozdom 10. 1236 Trzin, Tel.: 564 41 14 Občanom Trzina želimo vesele praznike in srečno v letu 2004. Na jasi 6 in Blatmca 1, 1236 Trzin e-mail: PROSTOR đooifiSlpt^ET Tel: 01/563 78 (a* 01/563*» ( 284 Izdelujemo: Lokacijske dokumentaci)e. pro visokih građen], projekte nizkih in projekte notran|e ureditve Izvajamo: Gradbeni inženiring. strokovne nadzore in svetovanje v gradbemstvu. PIKAT d.o.o. TRZIN Projektiranje, inženiring, krovstvo, adaptacije, trgovina. Špruha 42, 1236 Trzin, Tel.. 01/562-22-18 , Fax.: 01/562-22-19, GSM: 041/662-815 IZVAJAMO: • Krovsko kleparska delà, Al, Cu, Rf • Vse vrste kritin -Gerard, Decra, Trimo, Tuftile, S-metal, Tondax. Bramac, Esal... • Izolaterska dela, klasične izolacije • Akustična izolacija stropov in sten • Adaptacija streh in konstrukcij • Knauf stene - montažni stropovi« Hidroizolacija ravnih streh • Stresna okna Velu* Vesele božične praznike in srečno novo leto želimo poslovnim partnerjem in občanom Trzina Čistilni servis Depala vas d.o.o. Depala vas 5, Domžale Tel.: 01/ 72 41 657,041/ 695 339, 01/ 72 42 489 Čistimo: • vse vrste oblaćil. tudi perilo • vse vrste preprog • vse vrste zaves (tudi lamelne zavese) • tapisone in tople pode ter marmor Pridemo na dom, po dogovoru lahko tudi ob vikendih in praznikih. Cistu i servis imamo v Depali vasi tik ob cesii z velikim parkiriSCem Odprto imamo vsak dan od 7h do 19h, ob sobotah od 8h do 13h. Cenjením stránkám in brçlcein Odseva VegeJ božič : In sretó v#fei£00|8 "D topclom skupina Itgcvfna z gradbenim materialom Krakovská 4b, Domžale telefon: 01/722 05 60 ; 01/722 00 20 fax 01/721 32 88; e-mail: dom@sam.si Trgovina z gradbenim materialom Zg. Stranje la, Stahovica telefon: 01/83 27 030 ; 01/83 27 035 fax: 01/83 37 045; e-mail: st@sam.si VSEM NAŠIM KUPCEM IN POSLOVNIM PARTNERJEM ŽELIMO VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE TER SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 2004. HKRATI VAS OBVEŠČAMO, DA SE Z NOVIM LETOM SELIMO NA NOVO LOKACIJO V ZGORNJE JARŠE. VABLJENI! ÉÉÉÉ l fpizzái hfMçereiïM da CMattia • mineštra, gobova juha,... • rižote, testenine, pizze,... • solate in solatni krožniki • sladíce Hišne dobrote: sicilijanski in goveji karpačo, žrebičkov zrezek, tagliata, domač pršut, rezanci s tartufi,... ... in velika izbira vrhunskih vin slovenskih vinarjev. imifi _^ QI VRTNARSTVO GAŠPERLIN Vrtnarska proizvodnja in trgovina A ■TIJA- AG d Moste 1218 Korner Tel.: 01/834-35-Fax: 01/834-14- Želimo vam » i vesele božične praznike in srečno novo leto 2004 Delovni čas: 8" f 17 M sobotě 8^-13 božičnih zvezd (BAHWE Vsem kupcem in poslovnim partnerjem želimo vesele praznike in srečno Novo leto 2004 VELF Tigovikj druiba d.d.. Ijubljanika c. 64, 12)0 Domiale Decembefski delovni čas v Blagovnici Vele Domžale PON. • PET. SOBOTA NEDEUA Blagovnica Vele Domžale 8.00-20.00 7.30-20.00 8.00- 15.00 Hipermarket Mengeš 8.00 - 20.00 8.00 - 20.00 8.00- 13.00 • Dne 26.12.2003 bosla trgovini odpiti po nedeljskem delovnem ćasu. • Dne 31.12.2003 bodo Irgovine odprte do 17 00. JíSííSS yf1 .i HHAîbkIHI mbr >JJ I