St. \\\
V torek, četrtek in so-hoto iv-11:i i-i in velja v
Mariboru lire/. pošilja
ujn M do tu z»   vre   leto 8 g. k „   pol    li'in 4 „ — ,, „   eetrt „
vbo leto 10 j/ pol leta s „ četrt  t«     t.
•iti „
—k n
(JO „
V Mariboru, sokola 10.
III tečaj. 1870.
Vredniitvo in opravniitvo je na ttolnem trgu (Domplatz) hia. it" 170.
Oznanila:
Za navadno tristopno
vrsto 8« plačuje : U kr. će se tiska I krat, B ,, || 2krat, * n »». »i i« »krat. veče piflmenku bo plačujejo po prostoru.
/a vBak tiaok je plaćati kolek (Stempelj) za 80 kr.
Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj so blagovoljno frankujejo
litiju JllfpOSloi uiinI v ji.
Iz Hrvačkoga, M. doc [Izv. dop.|
a.
Kader  hočejo   inostrani   nanuli   politično težnje poodinih  slovanskih   plemen   v   un j ne varnejem smislu označiti, pravijo, da so to težnjo  p u n s I a v i s t i o n e. Mi Slovani smo so vse do denes na ta očitovanja prav kakor volk v basni {spričevali J  Ka to i * i res, terso ie denes prizadevamo dokazati, dn Evropi od panslavizma ue prote nobeno nevarnosti .  ker  je ideja panslavizma zgolj lo noka utopija brez tola  in kosti ,  ki jo znotraj vsa prazna in  votla, svunnj pa da je nit* nt.   Mi Slovani sami   oznnčivali  smo idejo  panslavizma inostran« stvu nasproti samo kot neki pozrnčon fenomen, ki nima prav  nič  na sohi,  ki  /.ivi  in bistvuje samo v glavah nekih prenapetnežov, To vso, no samo tla je neresnično, ampak od naše Strani jo tndi nespametno, zakaj se i/. priČavanio. saj vendar vsi čutimo, da tu Ideja, v resnici živi   in   bistvuje,  in  sicer ravno tako,  kakor živito in bistvujelo   ideji   pangertnan zina  in   pninomnni/.ina; da! idoja  panslavizma jo  glede*  svojega  /adiž.ija po-polnoja,  nego ste   imenovani dvo!   Da je za inosl must vo ideja panslavizmu  postala  strašilo, kaj ja to nam mar V   Ali je strašilo ali pa no, to na nns prav nič m spada, mi tomu nismo krivi.   To idejo zatajevali smo do sedaj, kor ,<rao hoteli inostrani avet zavoli nje tolažiti, češ  inače  bodo nafti  nasprotniki se dtvjeje nad nns planili, naj ie bolj zaničevali, preganjali in eeli svet proti nam  na pomaganje klieali ! To jo bila velika slabost od nnšo strani, čas jo, da je enkrat premagamo.
V čem pa vendar obstoji  dandenos Ideja panslavizma ? — Ona obstoji v zavednosti   o skupno sti v s e h s 1 o v a n s k i h narodov, ktora skupnost jo utemeljena na srodnosti slovanskih mireči}, it) doloma tndi  na   občeuitosji  zgodovino;     -   idoja pansla/.iama
obstoji v zavednosti, da sečinjavamo vsi Slovani eno familijo, dasiravno na več vej razgranjeno, vendar nasproti inostrauBtvu; enotno familijo; — ideja panslavizma obstoji v s i ra p a t i j a b , ki jih en slovanski narod za drugega goji, eo ga nosroče in nepogode zadenejo. Te zavednosti in te simpatije postajajo od dno do dno živejo, ter prodirajo od dne do dne bolj v maso slovanskih narodov. Tudi konkretno obliko je ta idoja žo pri vočih priložnostih na sobo vzela. Kazen panslavi-stičnih shodov leta 1848. v Pragi in lota 1807. v Moskvi, omenimo tukaj najnoveji pojav. Ko je vsled poznane odpovedi (Jorčakova ratoborni duh Nemce, Magjaro in Poljake tako obsedel, da so ie dosti glasno proti Rusiji z orožjem rožljali, so Cehi, Hrvati in Slovenci v svojih glasilih ho odprto izjavili, da je vojska proti Rusiji na vzkriž njihovim simp itijam in njihovim koristim, kor Ruse in tmško Slovane za svoje snbrato spoznn-vsjo. Ali ni tfl izjavi panslaviltlčna ideja t konkretni obliki v In ta izjava se je na tuerodajneni mostu tndi v postov vzela, tov ima svoj del na tem, da denes v teh ratobornih krogih boriš  počel mirnoja sapa vleče.
Na novo probnjena ideja jugoslovanstva jo oelovi t del ideje vseslovanstva, morebiti je prvi korak do reinranjn slovanskega vprašanja, ki jo ravnokar začelo Evropi iti vrata trkati. Misel jugoslovanskih narodov o njih BKtipnOsti bo tem živeja prihajala, čem bolj jih bodo izvanjske okolnosti, izvanjsko nevarnosti v eno krdelo skup Stisnjevsle, i 11 coni bolj so bodo njih materijalno koristi mod selioj splolo. Materijalno koristi so dandenos bolj kakor kdaj poprej v politiki odločivno postalo.
Idoja jugoslovanstva bi go bila žo zdavuoj poprej pojavila, i"o hI vsi Jugoslovani istoga neprijatelja imeli
kor pa Imamo vsak svojega: Slovenci Nomea, Dalma ti no! Italijana, Hrvati Magjara, Srbi in Bolgari Turka -dolgo časa ni mogla  prav   na površje prodreti. Razni
neprijatelji so nas bolj razcopili, nogo vso drugo. Vsak njih jo enega nas držal, in tako jo prišlo, da n. pr. Slovonci, ktero je Nemec držal in jih še drži, niso mogli no Dalmatincev proti Italijanom podvpirati, ne Hrvatov proti Magjarom , no Srbov proti Turkom ; — in narobe tudi ti niso mogli Slovencem proti Neme »m ponMfii- Do sedaj jo vsak jugoslovanskih narodov sam za sobo doloval, sam za sobo so vojskoval, in kor je vsak mogočuojega neprijatelja nasproti sobi imel, smo vsi podlegali, no eden jugoslovanskih narodov se ne more s sijajno zmago pohvaliti. Od sohmalbo-d o m o sicer tudi še ta neenak boj bili vsak s svojim noprijateljoni, ali bili ga o demo vsi iz isto trdnjave, in tej trdnjavi so p r a v i: j u g o s 1 o v a n s k a idoja. Vsak izmudnas bo posebon stolp to trdnjavo branil. Italjansko poedine dožolo so pred svojim zcdinjonjora ravno tako, kakor mi, vsaka svojega neprijatelja imelo: tu Avstrijce, tam Francoze in Spanijole, tu Burbone tam papeževo hierarhijo. Italjani so so tako dolgo proti njim brez-vspelno borili, dokler niso v idoji združonja v ono državo svojega izhodišča našli. Kar jo bil Piomont do lota 1850. za Italijo , to naj bi bilo Hrvaško za južne Slovane.
idojo, ktero si mladož no osvoji, imajo kratke noge. Tudi ideja jugoslovanstva, čo si jo no bo naša nil ulež osvojila, bo ostala mrtvo rojeno dete. Idejo kli-lejo, rastejo, so razvijajo in zoro z mladožjo; z nila-dežjo stopajočo v dejansko življenje postajajo tudi ona krv in telo. Po tistih znamenjih soditi, ki so tu pa tam iz krogov jugoslovanske mladeži nn dan primolć, ni ona uones skoz in skoz taka, da bi sposobna bila to idejo popolnoma v sobe sprojoti, v sobi goditi in denos ali jutri uresničiti. Hrvaška mladož, sicer velikoj ve-činoj narodna, jo vcudar kolikor toliko od stareovič-janstva,  ki jo hujo od magjaronstva, najedona in oku-
Vodnik in  I      vi i 1*011.
slavnostni govor Fr. Levos pri Preiirnovi besedi ns Diutaji -■ deosmorS 1870.
Ne zdi se mi brez poniombo, slavna gospoda, da se je ob času, ko ho junaki fizične silo in materijal-nega vspeha na škodo človeškega napredka slave po vesoljnem svetu, da so je nocoj v teh prostorih zbral cvet dunajskega Slovanstva, da so vredno pokloni spominu dušnega velikana, slovenskega pesnika F ranca  Preši r n a.
Rus je sicer, tudi ako bi hoteli slaviti bojne junake, nimamo jih v slovenski zgodovini I Mi Slovenci nimamo tiste slavno zgodovino pisane s krvjo in ognjem „med jokom vdov in podrtijo", s ktero so ponašajo drugi narodje. Nogo, kjer se Ogreje srce sinu slovensko domovino
Vsemu svetu nepoznano, Od nikogar spoštovane,
(Simon Jenko.)
tam so uma svitli meči, ki se Mišie v boji za dušni napredek in narodovo svobodo. Trubar, Dalmatin« Bo« horič; Ungpad, Schonleben, Valvasor; Vega, Zois in Vodnik; Kopitar in Miklosich; Čop in Proširen - to so naši junaki, veliki duhovi, ki so z nesmrtnimi deli svojega uma oslovili našo domovino 1
Našega napredka in na^e  kulture zgodovina so
IG. stoletji začenja in nadaljnjo h temi možmi, kučo so d tedanjih pa do denninjih časov okrog teh mož.
V Hi. stoletji namreč, ko so je po vsem evropskom s^oiu zbudilo burno gibanje in nemirno hrepenenje po osnovnih prouarodbah , takiat so jo probudil tudi slovenski narod. Mogočni klic po dušni svobodi, po emancipaciji človeškega duha, ki jo pretresal celo ESvropo, našel je tudi <f srcu Slovenije močen odmev.
Malo sicer, tods svete svoje reči toliko bolj prepričano in navdušeno je bilo število tistih veljavnih mož, ki so v naši domovini neustrašeno pričeli boj biti proti hierarhiji in širili novo idejo mod slovenskim narodom, kteremu so postali neprecenljivi dobrotniki s tem, da so mu v 1660. leta tiskani prvi slovenski knjigi prvič podili dušno hrano v njegovom lastnem jeziku ter triko položili temeljni kamen  slovenski literaturi.
Nosi uk pak se je mod narodom šiloma zatrl. Prvo slovensko knjige, ki so bile s tako marljivostjo pisane in takim trudom tiskane so zgorele na plamte-6ih grmadah, katere je za/igala rdepn odanost in verska prenapetost. Ni pak se mogla narodu zatreti želja po slovenski knjigi I Narod je Bližal zvoneč glas svojega jezika, okusil jo slast dušno hrano podano mu v njegovi lastni besedi.
Ako je torej hotela katoliška duhovščina vspošno delati, morala je blago od protestantov pričeto delo nadaljevali. In ros jo vidimo, kako ho loti slovenskega peresa. Zato jo pa tudi največi del onih slovenskih knjig,  ki so so  tiskale v naslednjih d voh stoletij ver-
skega obsega. Sveto pismo samo jo tisti vir, iz katerega slov. pisatelji zajemajo svojo modrost in svojo navdušenje. Zatorej so človeški duh ozira po knjigi, ki bi no bila strogo verskega obsega nego ki bi skrbola tudi za dušno zabavo in svobodni  razvitok človeškega uma.
Valentin Vodnik jo bil prvi, ki jo slovenski jezik vpeljal tudi v zuanstvo in boletriBtiko; on jo bil prvi, ki je slovenski jezik skušal ubirati po umetnih ritmih.
Toda Vodnikova veljava 8 o ne sme iskati v njegovi pootiški volikostil Vočoga poetiškega talenta, nogo je bil Vodnikov, bi bilo troba, da bi so bil mogel osvoboditi vseh zavir tedanjega rasa, da bi bil mogel v svoji elementarni moči za svojo poezijo osnovati si primerno poetiško obliko.
Nego za kar bodemo Vodniku vočno hvaležni, za kar bodemo večno spoštovali toga častitega moža ter šteli ga moj slovenskega naroda pravo dobrotnike: to je njegova poštena d o b r a v o 1 j a , n j o g o v a u e u t r u d 1 j i v a delavnost, njegova noio-b i č n a in p 1 o d 11 n o s n a 1 j u b o z on do domovino.
Nabravši si pri grških in nemških, laških in latinskih modricah potrebno naobraženosti oklenil ho jo Vodnik z gorečo ljubeznijo svojega zapuščonoga in zatiranega naroda. Vidimo ga, kako se uči njegovega jezika in mišljenja, vidimo ga, kako neutrudljiv dviga zaklad narodno poezije, katera mu jo vselej za podlago njegovega slovstvenega delovanja, a kako dobrovoljno sprojema vse poduke in nauveto svojega blagoga prija-
M0E
žena. Kar se pa slovenske mladeži tiče, sonc da tajiti, tla proti državi. O sehinal so se bistri pojmi skalili, ple je zadnje čase peroti zelo poobcsila. Predno je začel Ca-vour na zedinjevanje Italijo delovati, bila jo njegova prva skrb, da iz Italijanov izžene — kakor se jesam izrazil — „estetično lenuliarstvo". Massinio d* Azeglio vidovši. kako je občinstvo pri predstavi klasične igro iz anti-kega življenja nejevoljno z glavo treslo in rjulo, češ: predstavljajte raje kaj iz narodnega življenja ! je dejal : „Italija se probuguje!" — In res malo let po tem probudila se je in ustala. Kdor je pravi Hrvat, ta naj na to deluje, da starčovičjanstvo no bo hrvaško mladež kužilo; kdor je pa pravi Slovenec, ta naj na to deluje, da slovenska mladež zdravoga in krepkega duha ostane, kajti samo takej mlade/i more se nositeljstvo ideje jugoslovanstva izročiti.
Komaj se jo idoja jugoslovanstva pojavila, in že so ta predmet vsi moli in veliki časopisi v razpravljanje vzeli. Iz tega se vidi, kolika važnost se v to idejo in iz njo izvirajoče gibanje polaga. Magjaronsko vladno kroge na Hrvaškem je ta pojav vidno zdrmal. Njih službene novine bi rade svoj strah prikrivalo, pa se ne da; rade bi se prav imenitne držale, pa so ne morejo.
IjjubljniiMki dogovori
so polno pozornost našega čitajočega občinstva na-se obrnili. Ker razen tega, kar smo že priobčili, nismo dobili nikakoršnega poročila o dogodjajih, razgovorih in nagibih, kterib resultat jo v It. 142. „81. Nar.u priobČena izreka, moramo — ako hočemo ustreči željam našega občinstva — seči po zunajnih virih. Tii v prvi vrsti prinaša „Zatočnik" zanimljivo razpravo, ktera naj tu sledi:
V oglašeni izjavi ljubljanskega shoda je izrečen rezultat razprave, ki se je najprej začela v javnih organih, in zdaj nadaljevala v prijateljskih shodih, da se več ne pretrga, predno so ne dosežo cilj, za kteri se dela. —
Misel o političnem edinstvu iužnih Blovanov nova. Rodila se jo oni isti trenotek , ko jo luč, izhajajoča iz načela narodnosti, posijala po krajih južno-slovanskih. Ona jo hrvatski knjigi dala nopozabljivega Vraza, nadahnila Trstenjake in Razlage, da so skladali hrvatske pesmi. Po edinstvu se je klicalo povsod kjerkoli je sorodnik razumevati mogel sorodnika
Absolutizem, izrodivši se iz ogorske in italijansko vojske, razpršil je one bolj mladeniške sanje nego resno težnje, in jo proglasil narodno idejo za grob  in zločin
menita prizadevanja bo so ohladila: neprijatelji narodnega načela so njemu v greh i npisavali to, da je absolutizem nastal. In zato so narodi monarhijo , ko je bil absolutizem pal, bolj mulili na historična prava in na navadne nauke o ustavni svobodi, nego na načelo narodnosti. V tem duhu se je stvaril v monarhiji du-alizem, ki povzdiguje in varuje inagjarsko in nemško narodnost, a uničuje historično prnvo Češke, Galicije, trojedne kraljevine itd,, t t-no besedo prikrči Nemcem in Mag jaro m na korist obadva načela, historično in narodno.
Med tem se na vseh straneh monarhije vzdignjejo velike narodne države. Kar so leta 1848. brez vspeha narodi poskušali izvršiti s pomočjo prokucij, to so po tem letu v roke vzeli umni državniki in modre vlade. Cavour je dokazal, da [talija ni geografičen pojem, kakor jo navadno govoril stari Metteruich , nego domovina enega narodu , ki jo mislil v političnom edtnstvu, v eni državi odpraviti vso slabost in BUŽDJOSt preteklosti in utemeljiti slavno in varno prihodnost.
Italija jo denes narodna država. Bismark hode po sledi Cavourjevi še večim skladom i/vršuje nemško edinstvo in iz 30 razoepanih nemških državic stvarja edinstveno. mogočno Nemčijo. In na primer svetu, ka' o silne in nepremagljiva jo ona ideja, dosegel jo cesar Napoleon največ svojo slave in moči. ko je tej ideji služil v Italiji, a postal je suženj in izgubil cesarski plošč, ko se je tej ideji nasproti postavil  v Nemčiji.
Proces zedinjevarija velikih narodnih držav še ni v Jialiji in Nemčiji popolnoma do konca dognan, in že so ruski javni organi na ven glas zapričeli razpravo o edinstvu slovanskih plemen, knez finrčn'cov pak je za-pričel orijentalsko vprašanje, ktero ni nego prvi ud, prvi začetek v reševanji naloge, ktero so ruski organi naložili ruskomu narodu in ruski državi.
Državniki, ki vodijo krmilo avstro-ogersko monarhijo, poleg vseh teb odnosajev. ki prestvarjajo Evropo tako da je sam državni kancelar grat Keust moral žalostno priznati: „Evrope ili večw, poleg vsega lega drže ono načelo narodnosti za sanjarsko zblojo, historično pravo pa samo v toliko spoštujejo, kolikor rp sklada v koristjo Nemcev i u Mngjarov.
Kjer stvari tako stoje, tam razsodni rodoljubi nO morejo verovati, da bi bilo vojaštvo, za ktero so ves trud državljanov zapravlja, dovoljna garancija za varnost in prihodnost monarhije. V vojski italijanski in pruski je naša armada opešala, ne ker je bila slaba in malo vredna, ampak ker jo imela nalogo ustavili duh časa in   napredek   naroda.   Še ona  vojska, iz euncega
namena začeta, in nihče ne more biti porok za to, kaj bode iz monarhije.
Vse to je moralo rodoljube južnoslovanskih narodov napotiti, da se posvetujejo o najbližnji prihodnosti Bvujih narodov in dežel. In kakor povsod prihodnost samo onim narodom cvete, ki se stvarjajo na naravni podlagi narodni, tako so tudi naši rodoljubi prišli na naravsko misel, da morejo južni Slovani samo tedaj biti brez skrbi za svojo prihodnost, ako so združijo v eno politično celoto.
Kdor tako prizadevanje zove politiko donquixotsko, oni ni bral slavnega romana Corvantesovega , v kterem smešni junak Donquixot zastopa že umrle ideje viteztva in plemstva proti blagemu vetru emancipacijo in pro svete, in je Douquixot v politi samo oni, ki proti narodni svobodi s pomočjo absolutizma in krivega konstitucijo-nalizma vzdržuje starodavno guočenje in cepljenje narodov.
Rodoljubi , ki so se zbrali v Ljubljani, vedeli so za vse težave in oviro , ki na poti stoje njih prizade-devanju. Kakor na sisrŠkem tako se je tudi na ljub Ijanskem dogovoru zlasti od hrvatsko strani omenjalo, ali no bi hoteli ogerski državniki v interesu Ogerske same porabiti svoj veliki vpljiv pri kroni za to, da pomagajo odstraniti oue ovire, ki na potu stoje zedinjenju južno"-slovanskih dežel monarhije. Po dolgi razpravi so prišli do sklepa, da se tega ni nadejati, dokler niti trnjodna kraljevina ni zedinjena, a znano je za gotovo da ie ravno ogerskini državnikom jako po volji, da jo Dalmacija in vojna g ranica odtrgana od Hrvatske,
Cislajtanski državniki pak niti niso krta ni Cisluj-tanijo doti v rod, kamo bi li na Hrvatsko tudi samo misliti smeli — da se tudi ne omenjajo drugi važni razlogi, ki ne dopuščajo, da u. pr. Hrvatska žrtvuje svoja historična prava in da bi si prizadevala nasloniti se na cislajtansko ustrojstvo.
Od tod je tudi izvirala izroka, da se hočejo južno-slovanske dežele za svoje edinstvo poganjati najprej s tem, ka podučujejo narode o potrebi in koristi zedi-njenja, prepuščajo izvršenje zgodam čaaa in razvitku dogodjajev, o kterih se more za stalno reči, da ne morejo dolgo izostati.
Izreka ne izključuje mogoče uuije z Ogersko, ako bodo enkrat njeni državniki spoznali, da dosedanja njih politika tira monarhijo in Ogersko samo v največe nevarnosti. A izreka se nikakor in na nič ne obligira. Ona V ozir jemlje vsako kombinacijo, ki jej moro pripomoči do glavnega cilja: do odinstva trojedne kraljevino in slovonskih pokrajin.
A ta glavni cilj   je tako  vzvišen   se  tako bitno
telja in dušnega voditelja Žige Zoiza. Tako z narodno' poezijo združivši svoj izobraženi um zapoje Slovencem' prve veselo in domovinske pesmi. K ljubu vsem težavam svojega duhovskoga stanu, kljubu vsemu proganjanju samooblastne vlade in kljubu vsej ubožnosti, ktera ga je, žalibog, trla zadnja leta, ohrani Vodnik svoj zdravi humor in zdravo srce in do konca dni svojega življenji ostane znanstvu in umetnosti zvest prijatelj, svojim, učencem blag učitelj,  svojemu narodu najzvestejši sin.
Jezik je očistil, učenco vzbudil ler ucepil jim v srca ljubezen do domovine, seme zase jal v slovensko knjigo, a zeleneti ga ni videl, evotu ni poznal, sadu ni učakal!
Kakor pred Vodnikom nobeden slovenskih pisateljev, tako tudi Vodnik sam se svojim za slovenski narod preznamenitim delovanjem slovenskega imona ni nesol čoz mejnike na^c male domovine.
Mož, ki je v zakladnico naše narodno literaturo prvi založil biser, ki nima vrednosti samo za slovenskega rodoljuba, nego čigar vrednost jo priznana in bode toliko bolj priznana, kolikor više in razširnoje se bode njegov svit razlil po vsem slovanskem, po vsem siiHodnun kulturnem svetu — ta možje Preši ren! Ko zvezde luč poprej nikdar poznane Prisvetil nam tvoj duh jo iz noči!
(Pr. L o vsi i k.)
Prva slovenska knjiga, s katero se vsak pravi domoljub diči in ponaša, ktero pa tudi izobražen Neslo-venec, ki jo pozna, visoko coni ta knjiga so Pre-širnove poezijo!
In res! Preširnove poezije, kako so mnogovrstno, toda vse mojstersko dovršene po vnanji obliki; kako napolnjene pravega p o o t i š k e g a t 1 o m e n t a r-noga, toda h a r m o n i č n 0 dovršenog a d u h a po svojem notranjem obsegu!
Nikakor ni moja namota nocoj na tem mestu o Preširnovih poezijah obširneje govoriti ; sdi se mi to odveč. Kajti vsak jih pozna, vsak iztnej nas jih kakor pravo  n a r o d o v o  s v t; t i n j o v svojih prsih nosi.
Preširnove poezije so veselje mladeniču, kader mu v ljubečem snu gori prvi ogenj mladostnega upanja in sladkega hrepenenja.
Preširnove  poezije  so  možu  tolažilo,   kader po „dnij svojih lopni polovici" pride do britkoga spoznanja: Da vsega, kar up nam obeta. Pozneje, ko pridejo leta, Ne spolnijo nam polovice.
(Simon Jenko.)
In šo tedaj,  ko „Zuče nas v starših   letih časov sile   -       ila smo 'rez dna polnili sode," ko izvemo, da
V gorje \sa zemlja jo zakleta, Zdihnje vos človeški rod — —
(J. Stritar.)
še tedaj starcu, ko ao otožen spominja svojih mladih upanja polnih let, solza občudovanja in hvaležnosti kane na Preširnovo poezije.
Nego hvaložen se hočem spominjati Preširnovega velikega vpljiva na slovenski jezik in njegovo literaturo.
Kar je Vodnik  začel, to jo P r e š i r e n nadaljeval in ž e u i j a 1 n o dovršil! Ti si obtesal govoru mejnike,
Upibal iskro starega pepela ! —
* * *
Iz malega zaklada ti v narodi Sezidal si poslopje veličan9kc>, Ti vsadil zrno narodni svobodi. Jeziku ti veljave dal slovansko ! Tvoj duh po samotvornem poti hodi, Pozove struno v bor italijansko : Kar v sanjah upal nikdar ni Slovenec, Nesmrten v čaroven mu pleteš venec I
(Pr. Levstik.)
Vodniku gre večna hvala za to, da je ob času, ko jo vse slov. literarno Življenje prenehalo, na delo klicati začel, da jo svojim politično ločenim rojakom, ki se niso čutili sinovo eno domovine, vzbudil zavest in čuvstvo onega slovenskega naroda, da jo zanemarjeni in pokvarjeni pismeni slovovenski jezik očistiti in na narodni podlagi skušal osnovati.
A ves Vodnikov trud ni rodil tolikega sadu, da za njim ni prišel Proširen I
Preširen še le je naš pismeni posebno pootiški jezik ustvaril, Preširen še le jo slovensko poezijo osnoval! Tudi on sicer se je držal narodne podlage, toda v svoji že-nijalnosti je Preširen daleč v okrožje jezikove mejnike postavil  in obzorje  slovenskega  pesništva razširil. V
tiče bitja juŽno-slovanskih narodov, da je vredno zanj napeti vse moralno in materijalne moči.
Zato smo prepričani, da se hode ves naš narod izjavil za izreko v Ljubljani zbranih južno-slovanskih rodoljubov.
Politični razgled.
Iz Dunaja se piše „Poltiki."    „V svoji najnovejši knjigi :   „das Jahr 1871   und die Wehrkraft der Monarchie"  nadvojvoda Albrecht  več  ko enkrat, kaže svojo i ez ado vol j n ost z našimi političnimi razmerami in posebno opominjam na ostro grajanje , ktero princ izreka  na   nekterih   mestih  proti čisla jtauskemu mini-sterstvu.   Gospodje  ministri  pač ne bodo posebno veseli, ako se jim v  knjigi ,  ktero je  pisal nadvojvoda Albrecht, večkrat očita,  da svoje dolžnosti niso storili. Jako znamenito je, da nadvojvoda  Albrecht dalmatinski upor naravnost  kot vladno napako smatrava in toroj svetuje, uaj se  glede vojaški ga rabljenja tega primorja povrne k prejšn|i metodi.   Sicer pak je cesar že takoj  s početka inisld,   da je Dalmatince edin' in samcato nespretnost ministrov in njih upravnih orga no v naščuvala  do upora."    Ako je  v  dvornih krogih tako mišljenje utrjeno, potem je skoraj   nemogoče, da bi se drža v TuA kormilo zoppt  izročilo  nstavoverni stranki , ki je svojo nesposobnost povsod sijajno dokazala, kjer je imela priliko gospodariti in odločevati s svojimi ljudmi. Ravno   od   nadvojvoda  Albrechta se trdi,   da dobro pozua pogrebe   avstrijske   monarhije,   in da pri vsaki priliki na to prigovarja,  naj  se   mir    n a p r a v i z uarodi  in  naj se zapusti politika, ki   vso opravlja po stari obrabljeni šabloni.   Albrecht je baje tudi, ki skuša odpraviti razdraženost, ki jo napravlja nesrečno postopanje našega državnega kancelar ja med Rusko in Avstrijo.
Obe delegaciji ste v vtorek vsaka v posebni seji vojnemu ministru dovolile 4 milijonov površnega kredita za mesec december. V cislajtanski delegaciji so ustavoverueži oglašali Bvoje pritožbo proti ministerstvu, a denar so vendar z drugimi vred dovolili. O m i n i-sterski krizi piše „N. fr. Pr." : Tudi denes je v raznih listih brati o dogovorih, ki se tičejo ministerske spremembe v smislu ustavoverne stranke. Po naših poročilih je vsem tem vestim malo verovati. Morebiti se v parlamentarnih krogih v Pešti ros razgovarjajo o tej zadevi, a od merodajno strani ni še nihčo bil pozvan, naj bi povedal, ali hoče v ministerstvo ustopiti ali ne. Kdor sploh razmerje pozna, tudi ve, da glasov o mi-
nisterski listi ne razširjajo odva/.ne politične osebnosti, ampak raznovrstni usiljivi novičarski kramarji." — Po tem takem bomo še nekoliko časa čakali na novo vlado. Zdaj smo v obče brez ministerstva, pri nas na Slovenskem pak se vedno huje vlada v smislu ponemčevalnega (iiskrinega ministerstva. Kdor ne veruje, lahko se vsakdan sam prepriča, ako pogleda, kdo uraduje, kako se uraduje, kdo nam odlikuje stare uradnike in učitelje, kdo nam postavlja nove, in kakovšne nam postavlja !
Iz Berolina se naznanja: Bombardiranje na Pariz se je začelo; bombardira se z 200 obležnimi topovi , med temi 2 Kruppova orjaška topa. Naše zgube v zadnjih bitkah znašajo vsega vkup okojo 60.000 mož,   Mnogo ranjenih je zmrznilo.
Vesti z bojišča  zdaj  govore le o zadnjih bitkah,  ktero obširneje opisujejo;   novega za zdaj z bojišča  ni  zaznamovati.   V bitkah  pri Parizu so Nemci neizmerno veliko izgubili.  Iz Monakovega se po neposrednih poročilih z bojišča poroča, da ima virtemberška divizija 609 mrtvih, 2237 ranjenih, 187 mož in 85 konj zgubljenih ; Saksi imajo 563 mrtvih, 2807 ranjenih, 387 mož in 116 konj zgubljenih; Bavarska 87 mrtvih, 413 ranjeuih mož, 14 konj zgubljenih; Pruska 2317 mrtvih, 5778 ranjenih,  638 mož in 216 konj zgubljenih. (lastnikov  jo med  mrtvimi  209,  med ranjenimi  521, med zgubljenimi 10.   Monakovsko poročilo poudarja, da se je na obeh straneh  jako  hrabro  vojskovalo in da so Francozi z izvenredno   bravuro  in hladnokrvnostjo napredovali. To že spričujejo same številke gori navedene, po ktorih  štejejo  Nemci 3ya tisoč  mrtvih  in  nad 11 tisoč ranjenih.   Ako se pomisli, da jo francoska vojska čisto nova in tako rekoč prvokrat  vohala smodnik, ne sme se po nemški maniri kot prenapeto hvalisanje srna trati Gambettina okrožnica do francoskih profektov, o kteri  poroča telegraf iz Toursa.   Gambetta prefektom naroča, naj krepko oporekajo vsem razdražljivim govoricam, ki se iz hudobnosti  razširjajo o stanji loarske armade s tega namena,  da bi vzbujale  brezsrčnost in demoralizacijo. Gambetta pravi : Strogo resnico bodete izrekali,  ako rečete,  da je armada zdaj v prav dobri poziciji, da jo njeni vojni materijal neoskrunjen in cel ter da se je celo pomnožil, in da se francoska armada na vse moči pripravlja, ka zopet prične boj  proti usi-ljencem.   Naj  bode vsakdo  trden in močan in so vsi vkup krepko in skrajno napnimo in Francoska bo rešena. —   Marsikomu so so  morebiti s početka oklici republikansko vlade zdeli neverjetni, pretirani in bakarski ; sedanje bitke so pokazale, da tem   ui  tako ; mlada republika je v kratkem času več popravila, nego so  pokazile  napravo Napoleonovo monarhije.   Res da
Viljem zopet »Boga hvali" zarad zadnjih „vspehov". Vendar mislimo, 1. da Bog ne mara za hvalo zarad krvavega klanja, in da bode „Boga hvaliti" smel le tisti, ki bode imel konečni izid za-se, in tega še tako hitro ni pričakovati, kajti dve tretjini Francoske dežele je še prosta pruskih čet, svobodno je še vse francosko primorje, ves francoski narod navdušen za čast svoje dežele in celo iz tistih pokrajin, kjer so se Nemci usi-lili, je mahoma zmanjkalo vseh mladih mož, ki so tekli pod francosko zastavo. Nekoliko je tudi že jetnikov iz Nemčije pobegnilo in se zopet bije za čast očotnjave
kako ozkih mojah se suče Vodnik! Kako  prvotna je njegova metrika ! Naslanja se skoz in skoz na narodno pesmi, brez katerih se muogokrat celo umeti no more. Nikjer se Vodnik ne povzdigne do samo-tvnrnega umeteljnika! Kako pa Proširen ! Pozove struno v bor italijansko: Kar v sanjah upal nikdar ni Slovenoci Nesmrten v čar oven mu plete venec! Najumetniša Vodnikova  mera je Preširnu, skoro bi rekel   - igrača l*)  Oh kako mu doni terci na. kako mu poje ottava rima,  kako mu  zvoni  hexameter! In vse te oblike je iz svoje moči osnoval njegov pesniški ženij I
Proširen je stvaritelj n a d a g a pismo-uega jezika, budnik naše poezije, zgodnja d a n i e a slovenskemu u n r o d u !
Onemu slovenakemu narodu, kterega jo Vodnik, ko mu je napočil prvi zor boljše bodočnosti, prvi budil z mogočnim kličem :
Ilirija ustani! Onemu slovenskemu narodu,  kteremu jo Proširen že od lastnega ognjišča obrnil poglod po vesoljnem slovanskem   svotu   z   osrčevalnimi   in navduševalnimi besedami :
Največ sveta otrokom sliši Slave! Tako sta živela, tako  delala za slovenski narod
•*) Primeri Preširnovo pesem : „V Arabjo puščavi — Se tiček rodi", si vsemi drugimi njegovimi poezijami! Pio.
Vodnik iu Proširen ob času, ko je dvojno gorje ležalo na naši domovini: gorje s a m o-oblastno vi u do in gorje tujoga tlačitelj-siva, ko je bila greh vsaka svobodna m i s o 1 in ko so je rodoljubjo imenovalo zločinstvo! Kakor dva iz nebes poslana nam Or-feja sta budila svoje rojake ob tem Žalostnem času, ko ni sijalo „upa solnco" naši domovini, in oznanjovala jim ljubozon do slovenskega naroda, do slovanstva, do vsega človeštva ! Iz nebes poslana Bta na zemlji živola in zdaj počivata — v naših s r c i h I Duh njijnega delovanja pa živi med nami, blagodejno živi ter nas opominja Vodnika in Preširna no samo častiti in slaviti nego tudi z doli našega uma vredno, neustrašeno in dostojno posnemati. In koliko lože je to nam ! Saj naša domovina ni več „Viharjev jeznih mr/la domačija," kakor je bila za Vodnika in Preširna 1 Saj nam so „vremena so zjasnila" in „milše zvezde" so nam posijale !
Ako bomo neustrašeno delali v njijnom duhu, po njijnem navodu, potem bodo ustala Vodnikova Ilirija, ustala Slovenija, ustala Preširnova Slava l
Tjo bomo našli pot, kjor nje sinovi Si prosti vol'jo vero in postavo! Našli  bomo pot do svobode, do narodove sreče in njegovega blagostauja boreči se pod barjakom, na kterem se v zlatih črkah sveti naše geslo: Naprej zastava Slave!
Kazne stvari.
t (Jožef J e d 1 i č k a.)   Bleda smrt, ki letoa med našimi rodoljubi neusmiljeno  pospravlja, odtrgala nam je zopet enega najodličnejših rodoljubov iz naše sredo: Jožefa Jedlička ni več! 6. decembra ob 6. uri zjutraj je po dolgi težki bolezni mirno za vselej zaspal. Ranjki, komaj 43 let star,  lugonieur-chef v kurivnici užne železnice v Mariboru, je zapustil žalostno vdovo in sedmero mladoletninih otrok.   V četrtek ob 3l/9 uri popoldne se je truplo ranjcega blagoslovilo, potem pa takoj prepeljalo v Gradec.   Kaj je zgubila  rodbina s svojim očetom, naj ne opisuje okorno pero. Slovanstvo je zgubilo enega najiskrenojših rodoljubov, podpornika vseh narodnih naprav, društev itd., človeštvo blag in čist značaj, kar je kazala obilna množina njegovih čes-tilcev, ki so mn kljubu najslabejemu vremenu prišli skazat zadnjo čast.  Na njegovem grobu je za nekoliko časa obmolčala politična strast,  Slovenec in Nemec se jo z enako težkim srcem poslavljal od Ijubeznjivega ranjcega, nemška pesem žalostinka se je zvrstila s slovensko , in ko se jo s slovanskim trakom ozaljšani mrtvaški kovčeg odpeljal proti nemškemu Gradcu, bili so vsi nazoči vidno ginjeni in složni v želji : Bodi mu večni mir!
* (O ljubljanskem shodu) pišejo »Novice" : „Ker južni Slovani kot pošteni avstrijski državljani ne bolijo poti tihotapstva, jo bilo soglasno  skleneno, da se ljubljanska izreka   razglasi po časnikih, da svet prav v izve iu se odstrani ono ugibanje vzlasti nemškega časnikarstva o „jugoslovanskem kongresu", ktero po svetu  nosi sanjarijo, o kterih niti v Sisku niti v Ljubljani ni bilo ne duha no sluha.   Možje, ki so se v dogovor zbrali, prezreli so politiki, nego da ne bi računih s faktorji, s kterimi ee računiti mora,  in da bi delali vrtoglavno politiko.  Ali njihove enolične potrebe iu stiske, po kterih vsled centralističnega dvalizma na eni strani čedalje vočo škodo trpi starodavno državno pravo tro jedno kraljevine, na drugi pa naravno narodno pravo in avtonomija deželna, silijo južne Slovane avstrijske monarhije, da si kot brat bratu roke pružijo in „virilms unitis"  prizadevajo si doseči na postavni poti to, kar vsako pleme samotež doseči  upanja nima. Iz tega čuvstva ovživila se je iznova že leta 1848. jako bujna ideja jugoslovaastva, ki se ne sme dati zadušiti več, ako nočomo, da pogino narod slovanski." — Pri tej priliki tudi zvemo iz nNovicu :   Poslaviti prihod naših bratov iz Juga dalo je lepo priliko slovesno obhajanje godu Prcširnovoga v deželnem gledališči, ki gaje osnovalo dramatično društvo 1. t. m., — po  predstavi v gledališči pa zabava v narodni čitalnici.   Gledališče v vseh prostorih   prepolno   kazalo je našim ljubljenim gostom, da je denes osobito veljalo njihovemu prihodu. Živa pohvala njihova pa, s ktero so sprejeli igro »Poprej mati", šo posebnno pa Fr. Potočnikovo „Banovo surko" in igralke gospodičino Brusovo,  gospo Odijevo in gospodičino Zupančevo in pa gospode Šusteršiča, Nolija, Kajzela in Jeločnika, kakor tudi pevanje gosp. Medena in gospodičino Nougebauerjeve, kazala je očitno, da visoko cenijo razvitek slovenstva pri nas.   Po dovr-Šonih predstavah v gledališči pa je v čitalničini dvorani kraljevala taka prisrčna radost,  da še nikoli ne pomnimo take. Po topli napitnici, s ktero je prvosednik čitalnice dr. Jan. Bleivveis pozdravil promile nam goste in kteri pozdrav je isto tako toplo odzdravil Slovencem slavni gosp. Mrazovič,  vrstilo so so v eno mer navdušeno zdravice in pesmi naših  izvrstnih pevcev, dokler ni polnoči odbilo, ki nas je ▼ prijaznih pogovorih pre-
hitela, da nismo vedeli kdaj.  Drugi dan ponoči so nas zapustili gospodje iz Dalmacije,  v soboto opoldne pa vsi drugi s živim  prepričanjem,  da  ideja bratovskeg edinstva — ni prazna domišljija.   Pozdrav, poslan po telegrafu prevsviseneniu biškupu Sstrossmajer-n v Din kovar, je odzdravil ljubljenec jugoslovanskega naroda milimi besedami: „Bratska sloga budi Vam pornČanstvi Božjega blagosloval" —- Naj konečno omenimo še to da odstopi  gosp. Fr. Potočnik od izdavanja „Save" glede na 5. točko  ljubljanske  izreke  bode  ob novem letu vsaki dan začela v vojaškem Sisku  izba jati „Siid slavisehe Zeitung". ki hude tudi Slovencem nemški or gan, in da so bili izbrani možje, ki osnovajo spomenico * (Svet slovenskim srenjam) na Stirskem Okrajna glavarstva so razposlala do vseh srenj vprašanje, ali je srenjam ljubše, da so plačila za ljudsko šolo sprejme na irenjski ali na okrajni račun. Dokler se šolska postava po postavni poti  ne odpravi — kar se mora zgoditi, ker so iz nje izvirnjoča bremena no-prenesljiva — naj srenje stroške zabožjo voljo sprejo majo na svoj račun.   Kajti konečno bodo morali srenj čani  davek vendar le plačati, naj ga že plačajo arenjsko ali v okrajno blagajnice Razloček pa je vendar velik.   Ako so šolski stroški prepuste okrajnemu računu, bodo okrajni zšs'topi imenovali učitelje, ako pa stroške sprejmo sronjr. boflc si srenje očitetje same volilo In to jo jako važno ■ srenje  si  bodo za  svoj denar volile učitelje, si bodo njim ugajali, sicer bodo za isti denar učitelje  imenovali  okrajni  /natopi ,  ki so večidel
nemškutarski, ki ne bodo glodali na srenjeke potrebe
— iz česar bodo izvirilo neizmerno Bpletek in stroškov
— a samo na škodo srenjam. Torej previdno, dokler jo še čas. Snuje pa nnj potem postavno protestirajo proti novi šolski postavi.
* (P r i c. k. deželni s o d n i i i v Ljubljani) je bila 2. dne t. m. konečno kazenska obravnava z g. Jož. Regali-om  zavoljo  pregreška draženja k IVovrnž
-nosti zoper narodnosti po §. 302. kaz. pest., ker Rta ga bila »Iva mestna ('uvaja obtožila, da je neki dne 24. julija t. 1. ponoči, ko so jo vrnil „Sokol" iz nekega izleta, v predmestji kričal: „Živio Slovenci. Nemcem po trebuhu." Po zanimivi obravnavi, pri kteri je za toženca zagovarjal dr. Razlag, je sodnija g. Regali-a izrekla nekrivega. C. k. državno predsedništvo je ta koj napovedalo piitožbo na višo soduijo. Nov,
* (Avstrije k Prus.) Iz Dunaja se „Tngesp." krjEOJavlja, da se je proti dr. Iloesslingerja začelo kazensko preiskavanje. Dr. Hoesslingei je bil pri zadnji študontovski domons-traciji za Prusijo edon najživah-nejših in strastnojšib govornikov in je med drugimi rekel: „Od Nemcev ni tirjati, da bi Slovake in Kri-vošijauco učili spodobno živeti. Ker Nemci v Avstriji niso vzhodu mogli prinesti kulture, torej hote Nemci n a z a j t Nemčijo. Nemogoče je zdaj misliti še na avstrijski poklic. Zatorej pozdravljam prusko, črno - belo - rudočo zastavo!" Dr, Hoesslitiger, ki je dalj časa v Celji živel , iu od tam grdil Slovence in njih gibanje . je bil zadnje čase sodelavec pri „\Vandcrerju". kteremu je pisal uvodne članke. Ko je veliko-nemika stranka t Gradcu snovala nek nov velik prusofilsk list, bil je dr. Hosslinger za to izbran . do postane listu vrednik, kjer ne bi bil sicer kulture n lil proti vzhodu, ampak Nemce nazaj tiral v jonsko Nemčijo. Opomnili jo le še, da je dr. Hdssliogor že nekoliko let ena najvplivnejših in najbolj priljubljenih oseb med dunajskim nemškim študentstvom, ktero ie s svršio voliko in vžigajočo zgovornostjo tako nauduševal, da ni bilo nič kaj nenavadnega, če jo mladina govornika na ramo jemala in v triurafu prenašala po javnih dvoranah.
♦(Samomor.) Po noči 5. t. m. bo je pred duri protestanti&kega pokopališča v Mariboru ustrelil okolo 2(i let star mož. S Boevnim revolverjem ho jo 3krat ustrelil v prsi. Poleg njega so našli steklenčico, v kteri je bilo še nekoliko strupa riankalij.a; zdravniško preiskavanja bodo določilo , ali je nesrečni mož se le trojedno ustrelil, ali si tudi zaudal. Kdo je nesrečnež bil, o tem ni še nič znano.
— i (Sedma slovenska predstava) dra-
Jidatolj in vr-jdnijr Anton ToniAi*.
matičnega dru" a v Ljubljani je denes sabo t o 10. decembra.   Igrala se bodo nova iz francoskega
poslovenjena veseloigra „Po -!; v o č i" v 2 dejanjih iu opereta „P i j e r o t in V i 0 1 e t a" Med igrama bo kaka daljša muzikalna ali pevska točka. Dosdanji obilni obis!. slovenskih predstav je prav veselo priznavanje občinstva In bodo gotovo spodbuda dramatičnemu društvu, ktero kr pko napreduje in se ne straši no-J bonih zadržkov. Lo tako naprej, vrli igralci in igralke, saj gre v prvi vrsti zn napredek domače umetnosti, za čast naroda 1
* („Zvon,") beletristicni list, kterega je bil g. Stri'ar s početkom sedanjega leta začel na Dunaji izdajati, bode Itakor . >'auesljivoga vira vemo • konec decembra nehal izhajati. S tom nastane zopet novo pomanjkanje v našem narodnem časopisji, ktero bodo Zvonovi nasprotniki še le takrat spoznali, ko Zvona" več ne bode. „Zvon" se je različno sodil; v enem pa so bili složni vsi Slovenci, da je pisal (zgleden slovensk jezik, kakoršnega  dandenes  ne  piše niti pri-
bliža noben slovensk časnik, nobena slovenska knjiga Bil je vseloj prav oddihijaj , ko smo po pokvečeuih konstrukcijah, zmedeni sintaksi, narejenih frazah in ger-i:i '.ob drugih časopisov vsaj vsakih 14 dni enkrat brali čisto, gladko, izborno slovenščino. Gotovo izrekamo tu željo velioega števila slovenskih rodoljubov, ako g. Stritarja javno prosimo, naj morebiti vendar še v /adnjem trenotku spremeni svoj namen in naj tudi leto 1871. še izdaja prelepi svoj časopis.
Dunajska boria i*, decembra.
Knutni drž. dolg v bankovcih   ...   50 ti 'JO kr
1860 drž. posojilo.......92 „ 40 •
Akcijo narod, banko    .....         7 g 19 N
Kreditne akcije........24y , 26 ,
Enotni drž. dolg v »rebru    ....   65 „ 25 „
London...........12.1 „ 15 fl
Srebro...........121 „ 50 „
Napol............                                                    0 „ 91 „
Edino pravo čislo Talmi-zlato.
Vsi od drugod naznanjeni Talmi-zlnti predmeti so posnemanja manjše kakovosti.
T a 1 m i - z 1 a t kinč za večnost.
Urne verige iz Talmizlata. Teh   Talmizlatih verig   še juvelir no  loči od pravih
/c 13 let slove urne verme i/. '1 uliui/.latu za. .al dol.iv J' dokler jih ni poskusil na skusneni karanju. ToTalmi-
M dela, trajnosti iti notranje vrednosti. Vfllcd čestih pona-(i verige, pripravljeno V najnovejših zlatih oblikah obdrže ve-rejunj teh verig vzbujenih po onem vspehu moramo občinstvo $ dno rabljene leta m leta svoje zlato lice. Prave take verige opornimi, da m.aino' Mmo eno vrsto tega blaga; torej so g I>° ; J'J»i Ji J. ?A0< 4- Oolge fmo udne verige za obešati mora, kdor hoče pravo Tal m i-z lato imeti, obrniti na   Indu  U P°     -'",u- a> 4- i'-
(C)
• triehalle in H ien. I': aterstasse \r. 10.
Briljantski lišp.
Fino delan, za strokovnjake premotljiv, h pravim Talmi-zlatom  obrobljen, imitirani briljanti so Lz najlepše brušenih strelic ponarejeni, nikoli ne otemne ; tudi so drugi biseri krasno ponarejeni 1 broša f. 1.50, 2, 8, 4, 6, 8, 8. I par uhanov t. 1,60, 2, '■>, 4, 5, 6, 8. 1    „   finiizetuih gumb f. 1, 1.80, 2, 3, 4. I   „  manietnih gumb f. 1.60, 2, 3, 4. 1 gospodska igla t'   1. 1.50, '2, 3, 4. 1  briljantsk  prstan, nnjlineji  1", 1, l.r>0,
2  3   4 5, i križec'kot eollier f. 1, 2, 3, 4, 5.
Cizeliran Talmi-kinč.
I krasen  gospojsk eollier s križcem I. 1, 2, «.
1 broša 80 kr., f. I, 1.50, 2, a, 4.
1 zvezek drobnjav k uri 40, 00, 80 kr.
1 medaljon kr. 50, HO, f. 1, 2, 31
1 par sem.-gumb kr. 30, 50, 80. f. I.
1 gospodska igla kr. 50,801'. 1, 1.80, 2.
1 broša za fotografije t. 1,2.
Lišp z koravd
s Talini - zlato podlago.
1  broša I. 1.60, 2, 3, 4, 5, 8, 8, 10,15. 1 par uhanov  1'. 1,   1.50, 2, 3, 4, 5, 6, 10.
I    „   sem. gumb kr. 80, f.   1.   1.50 2. 1    „   mans. gumb f. 1, 1.50 2-1 gosp. igla i. 1, 1,50. I gospojsk eollier i, 2.50, 8. 4. 1 braeelet i'. 2, 9. 3.50, 4.80, 0, h. 1 refita sekanih koravd 10 kr. I    „     okroglih    „    kr.   MOJ   40, f. 1.50, 2, I.
Email lišp.
krasno izdelano ognjeno email na Talini -zlatu. J broša t. 1. 1.50, 2, 3, 4, 5. 6. 1    ,,     s pravimi koravdami  in emai-
lom kinčaua f.' 2, 3, 4, 5. 1 par uhanov f. 1, 1.50, 2, 3. 1 cela   cmail-garnitura, broša, uhani z
briljanti f. 3.50. 1 par email-šemiz-gumb, kr. 60, 80, f. 1. 1   „   eni.-innnš.-gumb  kr. 80, f. 1, 2. 1 niedulijon kr. 80, f. 1, 1.50, 2. 8. 1 email-prstan kr. 60, 80, f. i, 2. Težka  masivna   zapestnica   a pravega
Talmi-zlata s ponarejenim deman-
tom i'. 2, 3, 4. Pečatni prstan   s pravim  kamnom za
graviranje f. 1, 2, 3.
Nekoliko časa se kupci piedrznujojo alnhe ure h svonecilli hvalisanjem priporočati, da bi slepili p. n. občinstvo, zlasti provincijalne bivalce. Ti kupci niso niti urarji niti kot trde urinski iahrikanti in o kakovosti ur torej nič ne vedo. Prodajajo n. p. stare ure v pakfonastih okrovih pod imenom ur s preeizijskim kolesjem za nove kot tudi druge nnjslabejše ure_ za prave angleške itd. V s; u It cl o nnj wo vueujo kupovati tako nernbl jlve uro kdor hote Imeti ros <lol»ro. rogiilii^un In Joltlno uro, njB\J ho oljni© iia ro-iionilrano ..Indusil rloliallf, \Vlon. Pratei-strasso >fr. 1<3.'*
PF" Kaij t;«ci»&a m' ni bilo.
Le f. 10.
Prava ongl. srebrna cilinderskii ura i kristalnimi stekli , minutnim kazalom, nikcljeviiii kolesjem, z lino pravo Tiilmizlato verigo z medalijoiiom in etuijem in poroštvenim listom vred, ali ni  da  li  se čudil?
Le f. 20. Prava angl. najlineje ognjozlačena srebrnakro-nometer-ura z dvojnim okrovom, lepo emailirana s kristalnimi stekli z fino Talmi-zlato verigo in niedalijonom ter etujem in poroštvenim pismom vred.
Le f. 1*. Prava angl. najtineja ognjozlnta sreberna kro-nometeruras prostim okrovom % verigo, niedalijonom in etuijem in poroštvenim listom.
Le f. 14. Prava angl. Talmi-zlata ura , cilinder najnovejše oblike z dvojnim kristalnim steklom, kjer se zaprto vidi tudi kolesje, s Talmi-verigo, niedalijonom, etuijem in poroštvenim listom.
Le 1. l.r>. Talmi-zlata ura z dvojnim okrovom, savonette, skakalnica, kristalno Bteklo, nikeljniin kolesjem s Talmi-verigo, meilalijonom, etuijem in poroštvenim listom.
Le f. l/i. Trava angl. srebrna ankerca h kristalnim steklom iu niijtinejim guillochiranjeui, „' verigo, medaljonom ,>n poroštvenim listom
Le   1.  17.   Prava angl.   duplex-ura.   Krasna, posebno
za take, ki uro trebnjo za strapaee, kajti take ure so ne-pokončljive; kdor tako uro kupi, mora reči, kaj tacega ni na vsem Bvetu več!
Le f,  15   sili  1«.   Prava angl. Prince of NVales remon-
toir-uia, najmočnejšu s kristalnimi stekli, nikeljnim kolesjem v pravem Tulmi-zlatu; imajo to dobroto, da se dude brei ključa naviti in uravnati; k tej uri dobi vsakdo Talmi-zlato verigo in poroštveno pismo.
Le f. 15  nli 18.
Prav majhna ura za gospoje; pravo srebro ter pozlačena, z pravo Talmi-zlato verižico za vrat z čopkom in najtinejem etui s poroštvenim listom za 5 let veljavnim.
Lc f. 4 ali 6. Prava Ženevska kompozicijska žepna ura z najboljim kolesjem , pravo kinežko- srebrno verigo, najfineja oblika z medalijoiiom in elegantnim etuijem.
Le f. 11.
Prava Talmi-zlata ura s kompasom, eilinder-likim nikeljnim kolesjem s Talnii-vorigo , mudalijonom, etuijem in poroštvenim listom.
L
e   i,   1.30.   Prava bronoe-urar, da dobro hodi, garantuje se vsacemu.
Lc t.   1,50  ali   2.   ravno taka flneje izdelana
Le 10 kr.  Generalni ključ za v-Bako uro.
Kaltor znano imamo mi edino pravico prodajati v Avstriji pravo Talmi-zlato in so vsi drugod napovedani Taluii-zlati predmeti |uemanja niže hire ; temu smo porok.
F*rava Talmi-zlata veriga za gospode f. 1.50, 2, 4, 4.40, dolge udne  verigo  za ovešanja s Talmi-zlata
1.2.80 8. 4, 5. J RX*Stanl J-f rralualzlatn:  pečatni prstani s pravim
kamenjem za graviranje, kakor tudi ponarejeni demanti
ki svote kakor selnce po J'. 1, 2, 3, 4, 5.
Ne regulirane ure 2 f. ceneje. < onlki «ratis.
6ren<»ralna at^iu^ija za un^leške /e)me ure:
Wien, Indnstrlehalle. Praterstrasse Nr. 16.
m^-----_____
Uaitmki J>. Joka Voanjak In drugI.
Tiskar: Hvd'tarfi .lauschlts.