Izhaja vsak petek z datumom naslednjega dne.
Uredništvo in upravništvo »Zarje«
v Ljubljani, Dalmatinova ulica štev. 3.
Sprejemajo se le frankirani dopisi. Rokopisi se ne vračajo.
ZARJA
Socialistično glasilo.
Posamezna številka stane 1 Din.
Naročnina po pošti z dostavljav-ljanjem na dom 4 Din mesečno. Za Nemčijo 5 Din., za drugo inozemstvo in Ameriko 6 Din.
Reklamacije so poštnine proste. = Oglasi po dogovoru. ——
Proletarci vseh dežel, združite se!
V Ljubljani, v soboto dn@ 24* junija 3922.
Ne demagogija, resno delo vodi k zmagi!
K očiščenju naših razmer.
Pretečeno soboto se je vršila v Zagrebu prva seja ravnateljstva osrednjega urada za zavarovanje delavcev. — Ravnateljstvo se na prvi seji umevno še ni spuščalo v meri-tovna razpravljanja mnogih perečih, važnih vprašanj, niti ni reševalo se svojih najnujnejših nalog. Prva seja ravnateljstva pa je važen in neizpodbiten dokaz, da je minister dr. Žerjav kapituliral pred Praprotnikom!
Le poglejmo! Jutro je poročalo, da je govoril na prvi seji tudi član ravnateljstva. Člani pa vedo, da ni črhnil Praprotnik na tej seji niti besede, da je ves čas molčal in hranil svoje dragocene besede za ugodnejše, primernejše čase in prilike. — Po tem poročilu je moralo biti vsakomur jasno, da je ministrstvo za socialno politiko imenovalo Avgusta Praprotnika za člana ravnateljstva osrednjega urada za zavarovanje delavcev, ga imenovalo torej v načelstvo najvažnejše socialno-politične inštitucije. Ker je pridržana ministrstvu za socialno politiko izključna pravica, da imenuje v ravnateljstvo le ljudi, katerim zaupa, v katere ima uverenje, je torej gotovo, da uživa Avgust Praprotnik v ministrstvu neomejeno zaupanje in je po prepričanju ministrstva usposobljen in primeren kandidat za člana ravnateljstva. Ministrstvo ni upoštevalo, ni uvaže-valo dogodkov zadnjih dni, ministrstvo se tudi ni oziralo na okolnost, da vodi sodišče o prednešenih inkriminacijah sodno preiskavo. — Vse to je bilo ministrstvu deveta briga. Praprotnik je osebno simpatičen možakar — zato mora v ravnateljstvo, j Kaj pa bo Praprotnik v ravnateljstvu ! počel, to ministrtva ne briga niti ne ! zanima.	!
Že v zadnji številki smo vprašali Jutro, zakaj ne registrira Praprot-nikovega imenovanja v ravnateljstvo osrednjega urada. Mi trdimo: le zato, ker se jim vseeno ni zdelo varno, vznemirjati sveta, vznemirjati svojih celo najzvestejših čitateljev. Jutro imenovanja ni registriralo, pač pa po ovinkih v nedeljski številki pod taknilo čitateljem mimogrede, da je v ravnateljstvu govoril Praprotnik.
To je treba pribiti. Pribiti predvsem, da bodo ljudje vedeli, da ni Praprotniku narekovala le dobra volja, kadar je naklanjal političnim fondom prihranke in zaslužke. Praprotnik je ta naklonila hotel v svoj prid obrestovati in: špekulativni mentalitet je narekoval Praprotniku, da je subvencioniral fonde v politične in narodne namene. Prvi in očiti dokaz je njegovo imenovanje v ravnateljstvo osrednjega urada za zavarovanje delavcev. Ker je bil minister za socialno politiko po svoji strankarski pripadnosti v financijelni odvisnosti Praprotnikovi, zato je moral izvršiti Praprotnikovo imenovanje, prezreti napade in sodno preiskavo.
O	tem naj razmišljajo predvsem oni, ki zatrjujejo, da so bile Praprot-nikove „špendaže“ stranki JDS v redu. Ker pa Jutra ne čitajo samo Praprotnikovi pristaši, marveč tudi pristaši po zboljšanju plač in ljudje, ki delajo iz časopisnih vesti pametne sklepe, zato je minstrovo glasilo imenovanje zamolčalo. Zamolčalo, ker imenovanja ni moglo in ne more zagovarjati. — Minister za socialno politiko je postal odvisen in kot tak ne spada več na svoje mesto. Padel je. padel za to, ker ga ni posla! v ministrstvo kapital, marveč duševni proletariat. Obeh interesi pa so si nasprotni in jih ne more vezati niti močnejša osebnost kot je dr. Žerjav.
: in je bil v glavnem izdelan načrt, ka-i ko socialno skrbstvo reorganizirati j in izboljšati bedno stanje ubožcev, j Zvišale so se stalne podpore, nare-| dilo se je konec samovoljnemu go-| spodarstvu v ubožnicah in ustano-I vil se je socialni referat, v katerem ■ naj bi se vse to delo koncentriralo. | Zadeva je bila ravno v tiru — pa je j prišel zločinski razpust občinskega
sveta in vse je pokopano do izvolitve novega občinskega sveta. Mestni reveži se lahko zahvalijo oni gospodi, ki je povzročila razpust občinskega sveta, da tii mogoče storiti zanje nič boljšega in da mora ostati vse pri starem. V prihodnjih člankih se hočemo še podrobneje pečati s teni vprašanjem.
Skrb za mestne uboge.
Vojna in razmere po vojni so pahnile tisoče in tisoče rodbin v največjo bedo. Dnevno raste število onih, ki se obračajo do občine za podporo in prihajajo zlasti oni, ki so imeli za stara leta nekaj prihrankov, k oje so znašali vse svoje življenje, ki pa danes ne zadostujejo niti za eno mesečno prehrano. Današnje draginjske razmere so jih pahnile v največjo bedo in primorani so iskati zavetišča pri občini. V največji meri se opaža to v Ljubljani, kjer raste število ubogih od dne do dne, ne vštevši pri tem veliko število vojnih vdov jn sirot. Pri mestni občini ljubljanski je bilo v tem oziru prav malo oziroma prav nič preskrbljeno, da se reši te uboge grozečega pogina. Mestni ubožni referat je bil med vojno in tudi po vojni eden najbolj zanemarjenih reeferatov in je omejil vse svoje delo na razdeljevanje mesečnih podpor, ki so pa bile tako malenkostne, da sploh v poštev niso prišle. Podpore so se dajale ljudem, ki so pristojni v druge občine in za katere bi morale skrbeti pristojne občine, medtem ko so bili domačini prikrajšani. Podpore so bile malenkostne, po 10—40 K na mesec, le redki so dobivali do 100 K.
Posledica tega postopanja je. da žive mestni reveži življenje, ki ni več človeka dostojno. Potikajo se od hiše do hiše, kjer se jih povsod odganja, v slučaju bolezni so pa na milost in nemilost izročeni največje-mu stradanju in pomanjkanju.
Največja beda pa vlada med otroki. Mestni ubožni referat, niti prejšnji občinski svet nista imela niti najmanjšega smisla za olajšanje bede teh revčkov. Na tisoče otrok živi v Ljubljani v taki bedi, da ni čudno, da je začela razsajati jetika med to ne-: žno deco, ki dobiva kal bolezni že v j prvi mladosti. Brez hrane, brez nadzorstva in brez stanovanja, — ker luknje, v katerih bivajo, ne moremo imenovati stanovanja — tavajo po mestu in ni čudno, da se ti revčki dostikrat v tej bedi spozabijo in sežejo po sredstvih, ki vodijo v zapor. Mestni ubožni referat se za take pojave ni nikdar zanimal, zanimal se ni običajno niti za to. kaj delajo starši s podporami, ki jih dobe na magistratu. Dognano je bilo, da je mnogo podpirancev denarne podpore krat-komalo zapilo, otroci so pa stradali in — umirali.
Obe mestni ubožnici sta bili v takem stanju, da je bilo sramota za mesto, ki ima take institucije. Ubožnica na Karlovški cesti je zanemarjena do skrajnosti, povsod vse polno stenic, uši, miši, podgan in drugega mrčesa. V ubožnici v Japljevi ulici je vladalo gospodarstvo, da so živeli vsi drugi, samo ubožci ne. Nikjer na celem magistratu ni bilo nikakega vodstva, kjer bi bilo vse skrbstvo za mestne reveže enotno urejeno in kjer bi se organizirala pomoč za mestne uboge in za deco.
Novi občinski svet se je začel takoj v začetku zanimati za to stvar
Občinske volitve v Ljubljani.
Pokrajinska uprava je upoštevala naš apel v zadnji številki in je razpisala volitve v ljubljanski občin-rih mesecev na 20. oktobra. Vsaka lies to dejstvo z zadoščenjem kon-statiramo, pa pri tem nikakor ne smemo prezreti, da iz volilnega razpisa neprikrito gleda kopito buržu-aznega konjička g. namestnika Hribarja. Gospod namestnik je razpisal volitve na nepotrebno dolg rok štirih mesecev na 20 oktobra. Vsaka res demokratična pokrajinska uprava bi 'se morala podvizati, da bi bila volitve razpisala na čimkrajši rok, ker bi ji bilo na tem ležeče, da dobi ljubljansko mesto čimprej svojo izvoljeno upravo. Naša pokrajinska uprava je pa to svojo dolžnost zanemarila — iz lahko razvidnega razloga. Ako bi namreč razpisala volitve za konec julija ali začetek avgusta, bi bila s tem inkomodirala naše dobro situirane someščane, ki se v tem času radi izognejo ljubljansk' vročini in se zdravijo na Bledu, v Rogaški Slatini in ob morju. Ti bi bili neprijetno nadlegovanj, ker bi morali prekiniti svoje „zdravljenje‘‘ ob morju, na Bledu in v Slatini in potovati v Ljubljano k volitvam. Ne-
žna_ obzirnost gospoda namestnika za imovite Ljubljančane je res velika, vendar pa ni opravičena, ker bi interesi Ljubljane morali biti vzvišeni nad udobnostjo ljubljanskih bogatili slojev. —: Posebno pa moramo zameriti pokrajinski upravi, da je razpisala volitve na delavnik. Vemo, da občinski volilni red ne ukazuje, da bi se morale vršiti volitve na nedeljo. Vendar bi vsaka moderna in demokratična vlada razpisala volitve na nedeljo, če že ne iz tega razloga, da bi čimveč volilcem omogočila izvrševanje njihove državljanske pravi-ce\ p? v„sa] zaradi tega, da ne bi nekaj tisoč delavcev odtegnila delu in zaslužku. Naša pokrajinska uprava pa se na to ni ozirala in je s tem pokazala, da bi ji bilo ljubše, ako bi se delavstvo volitev ne udeležilo in bi pri volitvah odločali meščani, ki imajo dovolj prostega časa tako v petek kakor v svetek Razpis volitev na delavnik smatramo za sovražen čin pokrajinske uprave nnpratn delavstvu. Mislimo pa, da bo delavstvo znalo to sovražnost kvitirati in da po >->omenil petek, 20. oktobra, slab začetek, ne za delavstvo, temveč za buržuaznega ljubljanskega konjička.
Mesto Maribor in upravna razdelitev države.
Ustava je izrekla glede razdelitve države načelo, naj se ta razdelitev izvrši po prirodnih, gospodarskih in socijalnih vidikih. Ako pogledamo razdelitev mariborske oblasti na okraje (srez), moramo reči. da se to pravilno načelo ni upoštevalo.
Dosedanji mariborski politični okraj se je skupno z mestom Mariborom razdelil na dva sreza, namreč na srez mariborski levi breg in na srez mariborski desni breg. Srez mariborski levi breg bo obsegal mesto Maribor, dalje oni del dosedanjega mariborskega sodnega okraja, ki leži na levem bregu Drave in pa sodni okraj St. Lenart. Srez mariborski desni breg pa bo obsegal oni del mariborskega sodnega okraja, ki leži na desnem bregu Drave in pa sodni okraj Slov. Bistrica.
Mesto Maribor se je torej združilo s svojo pretežno agrarno okolico (Jarenina, Št. Ilj) in s čisto agrarnimi goricami v en srez in bo torej pri-
bližno polovica tega sreza mestnega, polovica pa kmetskega značaja. Ker si pa mestni in kmetski interesi pogosto nasprotujejo, se je bati? da bo
v tej srezki samoupravi majhna
kmetska ali pa mestna večina majo-rizizala interese velike manjšine, kar ne bo moglo biti v prid uspešnemu delovanju samouprave.
Nasprotno oa so se pretežno de-lavske občine, ki leže tik pred mari-borom na desnem brgu Drave (Pobrežje, Tezno itd.) odtrgale od Ma-ribora in so se pridružile agrarnemu j okraju Slov. Bistrica in bo v tem sre-| zu rnajorizirala agrarna večina delavski in industrijski živelj v mariborskih predmestnih občinah.
Ako bi se bili pri razdelitvi mariborske oblasti upoštevali prirodni, gospodarski in socialni vidiki, bi se te občine, ki gravitirajo k Mariboru in imajo deloma mestni značaj, ne smele odtrgati od Maribora.
Vse kaže, da se je taka nenaravna razdelitev izvršila namenoma in sicer zaradi tega, da se vpliv delavstva v mariborski srezki samoupravi kolikor toliko zmanjša. Ako se pa to ni zgodilo namenoma, je pa samo nov dokaz, kako malo premišljeno se je izvršila ta razdelitev in kako malo smisla so imeli razdeljevalci države za prirodne, gospodarske in socijalne vidike.
Poslanec — volilec.
Danes je običajen očitek mnogih tudi treznih razsodnih ljudij: poslanci nas poznajo le takrat, kadar nas rabijo. Le takrat, kadar rabijo naše glasove. Takrat imajo polna usta obljub in zagotovil, kar nebesa nam obljubljajo že na zemlji.
Ta očitek, razširjen med najširšim krogom volivcev je sicer mno-
j gokrat krivičen, zelo krivičen, ven-j dar pa iz stališča nepoučenih volivcev — utemeljen. Volivec, ki se ne vrti vedno okoli politične godlje, volivec, ki ne prebira dnevno časopisja, pa je daleč od ognjišča, ki ga kurijo poslanci — ne pozna dela, ne ve težkoč, ne pozna razmer, v katerih vrši svoj mandat poslanec,
%
za katerega je vrgel krogljico v skrinjo.
Poglejmo samo sedanjo razpravo o volilnem zakonu. Slišimo samo, da ga je zakonodajni odbor sprejel, da ga opozicija odklanja, nismo pa še slišali poslanca, ki bi povedal, ki bi poročal, zakaj ga odklanja in kako ga odklanja, — kot pri tem zakonu, tako je bilo in je tudi v mnogih drugih rečeh.
Zakon o osiguranju radnika je pomanjkljiv, reakcijonaren, poslanci so to v parlamentu zatrjevali, volilcem, prizadetim pa tega zatrdila do danes niso izpričali.
Ker tega niso storili pri vsaki .važnejši, v življenje volivcev segajoči stvari, zato sodi nepoučeni delo poslancev po tem, kar parlament sklene, opozicijo proti reakciji, proti krivičnim zakonom pa po tem, kar poroča vladno časopisje.
Ker pa poroča vladno časopisje
o	opoziciji le par besed, le: opozicija je kravali rala. no klopeh razbijala in razgrajala, zato smatra nepoučeni, da opozicija niti piškavega oreha ni vredna.
Neizpodbitno je, da misli tako mnog volivec. Vsled tega — kot je rečeno -— napačnega pojmovanja izgubi volivec do poslanca, komur je zaupal svoj glas, zaupanje in mesto da bi poučeval svoje sodruge, ki ne čitajo redno časopisja, o delu v ^arlamentu, se i ta pridruži onim,
ki pravijo: dnevnice vlečejo pa „afne guncajo“.
Ker pa izgublja poslanec na ta način zaupanje pri svojih volivcih, izgublja s tem tudi svojo hrbtenico.1 Njegova odločna, dobra volja in energija peša, gine pa obenem tudi njegova odgovornost napram volivcem. Posledica tega je, da volivci poslanca napadajo, mesto da bi ga k parlamentarnemu delu bodrili in podžigali.
Pred tem dejstvom si ne smemo zapirati oči. Je tako, in škoda, da je tako. Nezaupanje se obrača do lastnega poslanca, mesto da bi volivci vodili boj proti strankam in poslancem, ki načelno vodijo nam kvarno in škodljivo politiko. — Ker stopajo tako poslanci v ozadje, ker se tako krčevito drže parlamentarnih soban, zato je izgubil tudi tisk vsak stik s poslanci in ne poroča sproti niti o delovanju poslancev niti o nakanah nasprotnikov. Ustvarjena sta v našem političnem življenju sedaj dva svetova. Parlament, lokalna politika. Ker ne poznamo parlamentarnega delovanja, ker nam zato manjka poduka in pojasnila, zato plešemo v lokalni politiki, govorimo le o naših abderitskih krajevnih razmerah, čez plot, v parlament pa ne pogledamo, kvečjemu da le za izpremembo nanj pljunemo in svoje poslance grdo in po krivici žalimo.
Z bogom za kapital in domovino.
Vojne imajo ob različnih dobah različne vzroke. Po izpremembi narodovega gospodarstva v kapitalistično gospodarstvo imajo le še en vzrok: ogrožan profit angleško, francosko, nemško ali japonsko govorečega razreda lastnikov kapitalizira-nih gospodarskih pomočkov.
Kolikor moremo danes soditi o bodočnosti — na podlagi izkušenj in sklepanja iz pravkar minule dobe — spoznavamo, da bo kapitalistični sistem narodnega in svetovnega gospodarstva vedno netil nove vojne. Zakaj vojna je temu sistemu že samo z gospodarskega stališča ,,igra sil“. Odločilna je gola nebrzdana sebičnost kapitalistične nravi.
V	prejšnjih dobah je šlo gospodi meča pač tudi za čast, za kupčijo jim gre pa danes. Danes so vse vojne gospodarske. Zaraditega so bojevniki, čeprav kličejo kateregakoli svetnika na pomoč, ali se sklicujejo na junaštvo in ga kažejo, kar sicer zbuja spoštovanje, vendarle orodje gospodov kapitalistov, za katerih interese se dejansko bore. Cimprej se zastor te laži zoper narode pretrga, ki zakriva narodom prave vzroke vojen ter slavi krvavo rokodelstvo s sijajem svetosti, toliko bolje bo za narode same.
„Narodi“ se niso še nikdar vojskovali. Njih vlade so tisti zločinci, ki delajo ta greh nad narodi; in, kakor vsak zločin, tako začenjajo tudi tega s tem, da odvračajo z lažmi od njega njegove misli in duha. Moderne vlade
so pač organi interesentskih zvez kapitalističnega razreda, kakor je Marks dognal za vse čase — seveda malo naklonjene „narodovemu mišljenju" onega družabnega razreda, ki v vseh državah v resnici tvori „dr-žavo“.
Možje, ki napravijo tak zločin, pravijo navadno:	„Vojna	pride sa-
ma; narod je dolžan, da jo pogumno vodi.“ V resnici pa je majhna peščica brezvestnih ljudi, katerih politično igračkanje pripravlja vojno, preden ogoljufani narod sploh izve, kaj so mu kabineti (vlade) skrivaj pripravili. Zgodovina zločinov teh kabinetov je bistveni del takozvane politične zgodovine; običajno opisavanje dogodivščin je največja potvorba, kar so zakrivili učenjaki vseh dob.
Šele, če se bo narodom od mla-j da pojasnila resnica o vojni, bo mo-; goče spoznati, če bodo narodi kdaj i hoteli vojno ali ne. Tako kakor je : sedaj, se poraja vojna slava iz laži I in obrekovanja, ki onečašča vsakr-j šno junaštvo ne le s slabim namenom ; in drugimi nizkotnimi interesi, za ka-| tere se žrtvuje, marveč oskrunja se tudi na najnečastnejši način na svetu: z varanjem in goljufijo.
Ker bodo v bodoče vojne čisto kapitalistične, se bodo vojevale le tedaj, če se bo izplačalo. Velike važnosti je pa pri tem dejstvo, da ne bodo odločevali pri vseh bodočih vojnah končno ne orožje, ne junaki, ki stoje v boju, nego gospodarske sile. Prav v tem se kaže kapitalizem
kot usoda narodov. Osvojil si je ves svet, spravil je v svojo odvisnost življenje narodov z vsemi pogoji življenja. Kapitalist je, ki povzroča vojno in vendar — nezmožen, da bi ušel klicani usodi — končno sam postane suženj gospodarskih sil, ki že odloči vse vojne, preden se prične —: množina surovin za nedogleden čas, po-močki za izdelovanje blaga, mezdni kapital, delaželjne množice in zadostna prehrana v vojno stanje pognanih prebivalcev dežel na eni strani: — na nasprotni: pomanjkanje naravnih virov za vojno potrebnih pomočkov, stradanje ljudstva ter splošne stavke delavstva v orožarnah in tvornicah za municijo — to so za bodočnost odločilne stvari v vojnah, ki jih ne moreta izpretneniti ne junaštvo ne navdušenje.
Prav tako kakor z naravnimi pojavi, morajo vojujoči kapitalisti ra-
čunati v bodoče tudi z dejstvom, da sledi vsaki izgubljeni krvavi,^ vojni tega ali onega naroda revolucija proletarskega razreda za petami. S trajnim vojnim stanjem kapita-listinčega sveta je tako tesno spojena trajna socialna revolucija proletarskega sveta, da smemo označevati politični vpliv kapitalizma na človeštvo s temi-le besedami: svetovna vojna in svetovna revolucija.
To je pravo lice kapitalističnega sistema, čeprav se še spretno skriva miroljubnim narodom. Ta sistem bo dalje porajal vojne in revolucije: dokler se narodi sami otresejo škodljive blaznosti, vzrokov človeške nesreče in s tem spoznajo predpogoje, ob katerih bo vsaj mogoča srečnejša bodočnost.
(Iz knjige: Eberhard Zschirn-mer: Die Uebenvindung des Kapita-lismus).
Delavski parlament.
Delavski parlament, t. j. strokovni kongres, prične v pondeljek dne 24. junija zborovati v Lipskem. Ničmanj kot 700 delegatov pride na to zborovanje, ki bodo zastopali 7V2 milijonov strokovno organiziranega delavstva v Nemčiji. Od zunanjih delegatov, ki se bodo tega kongresa udelžili, so se prijavili: Angleška, Bel gija. Holandska, Ogrska, Avstrija, Poljska, Luksemburška in Švica. Nadalje pošljejo svoje zastopnike: mednarodna delavska njsarna v Ženevi, norveški in švedski konzulat v Berlinu, državni gospodarski urad, ministrstvo za javna dela, trgovinsko ministrstvo in pa saksonsko ministrstvo za trgovino in obrt.
Zanimivo in poučno je za naše delavske organizacije, če ^ogledajo
nekoliko nazaj v zgodovino strokovnih organizacij nemškega proletariata. Pred 30 leti je bilo v strokovni komisiji združenih v Nemčiji 237.000 10 let pozneje, t. j. leta 1902, 733.000 članov in leta 1912 pa že 21/2 milijona, sedaj pa celo 7,720.000 članov.
Finančna moč strokovno organiziranega —'Metarijata Nemčije izkazujejo nastopne številke: pred desetim leti je strokovna komisija imela 80 milijonov, danes pa ima 268 milijonov mark. Lansko leto so imele organizacije dohodkov 747 milijonov, izdatkov pa 534 milijonov.
Ogromno proletarsko delo je to.
V	Nemčiji vodijo delavske organizacije in delavske inštitucije delavci, pri nas pa profesorji in bankirji.
Iz govora narodnega poslanca s. Kopača,
Kaj je s pragmatiko za železničarje in zvišanjem plač.
43. seja Narodne Skupščine.
Iz govora narodnega poslanca s. Kopača pri interpelaciji g. narodnega poslanca Deržiča.
Gospodje poslanci: Gospod predgovornik se je pečal v prvi vrsti z upravo in je pokazal na zgledih, kakšni „strokovnjaki“ upravljajo danes naše železnice. Gospod minister je sam prepričan, da je v marsikakem oziru potrebno odpravit nedostatke, ki jih je omenil moj predgovornik. Toda ko je govoril gospod minister o vprašanju, kaj je vse potrebno za izboljšanje prometa na naših železnicah, se je skrbno varoval, da bi bil povedal tisto, kar je najbolj potrebno. Kajti res je treba, da se hitro izmenijo trhli pragi itd.; toda še bolj nujno je vprašanje železničarskih plač. Ker žlezničarji ne morejo izhajati s svojimi bednimi, revnimi plačami, ie čisto naravno, da posegajo po takih sredstvih, ki vodijo v korupcijo. Vi imate n. pr. v Zagrebu tvrdko, ki vam preskrbi vagonov, kolikor jih potrebujete, ako hočete plačati 300.000—400.000 kron. Cela agencija obstoja, ki preskrbljuje železniške vagone na razne postaje brez vednosti direkcije ali pa celo morebiti z vednostjo direkcije. Promet
se vrši pri nas do Siska še precej redno, ker je do te postaje v rokah južne železnice. O južni železnici namreč lahko konstatira-mo, da vlada pri tej reH in da bi bila južna železnica lahko vzor za naše državno-želez-niško omrežje. Ko pa pride vagon v Sisek — „ga nema više“. Trgovec leta za tistim vagonom, išče ga 6, 8, 10 dni. Potem pa kar naenkrat najdete dotični vagon nekje doli v Macedoniji, dasi ni bil tja instradiran.
Gospodje poslanci! Zaman je, — ako se Vi danes upirate, da bi glasovali za predlagano eneketo. Če tega ne bodete storili danes, Vas bodo razmere prisilile, da bodete morali to storiti čez mesec dni. Položaj na železnicah bo od dne do dne slabši, in to v prvi vrsti radi tega, ker je osobje gladno in ne more vršiti svoje službe. Zgodilo se je v zadnjem času, da smo vzeli železničarja iz službenega vagona in ga prenesli v čakalnico. Tam je zdravnik konstatiral, da se je dotični uslužbenec onesvestil na zavori (bremzi) radi telesne onemoglosti in slabe obleke.
Gospodje poslanci! Od leta 1919., ko je vlada z vsemi silami udušila železničarsko gibanje in ko je rabila bajonete, da je tirala gladtie železničarje zopet na delo, od tistega časa so vladine obljube ostale samo na pa-
»i^uKhe*nc««xni
LISTEK.
Dr. Hudobnik:
Odžagane vej«.
Kraj smrekovega gozda nekaj kilometrov od deželne ceste ob solnčni strani stoji na gričku razvalina, sled nekdanjega viteškega gradu. Okolo griča se vije vas Sv. Izidorja. Sredi vasi ob cesti je lična kapelica s Kristusom na križu, katerega venčajo vaška dekleta pozimi s suhimi umetnimi cveticami, spomladi in poleti pa s svežim cvetjem. Pod razpelom je naslikano Sv. Rešnje Telo, na desni strani sv. Anton puščavnik, na levi strani sv. Frančišek, ustanovitelj salezijanskega reda. Na nasprotni strani kapelice ždi ob rebru grička čedna kmetiska hiša, ki ima na sprednji strani sliko sv. Florijana z golido v roki. Vas je siromašna na vodi; en sam studenec ima, če je pa poleti suša, tudi ta usahne. 1 ludomušni sosednji vaščani se radi norčujejo iz Šentizi-dorjanov, češ, da je sv. Florijan v Izidorski vasi gasil ogenj z gnojnico.
Desno in levo kapelice je lep vrt, ki je vsake spomladi podoben paradižu; lastnik tega vrta je kmet nasproti kapelice, sosed Krančič.
Pred tridesetimi leti še ni bilo tega vrta in ne kapelice, ne slike sv. Florjana na Krančičevi hiši. Tam, kjer stoji kapelica, se je takrat košatila stara lipa, tam pa kjer beli sedaj vsako leto sadni vrt, sta stali dve hiši, in sicer ena last posestnika Svetliča, ena vpokojenega eksekutorja Brenčiča, ki se je, dosluživši cesarsko službo, priženil v to vas. Vzel je staro vdovo, prejšnjo lastnico Brenčičeve hiše. Vaščani so ji to možitev zamerili, ne toliko zaradi možitve, marveč zaraditega, ker je poročila suhega, čemernega in v vasi obso-| vraženega eksekutorja Toneta Bren-cicel.
Po napornem delu so se ob večernih urah sosedje zbirali pod košato lipo ter posedali na hrastovi klopi, ki je obkrožala široko deblo lipe. Razgovarjali so se o suši, letini, o dnevnih dogodkih, najrajši so pa poslušali starega Krančia, ki jim je vedel pripovedovati zgodbe o straho-
vladi grofovske gospode, ki je še pred pedesetiin leti, ko je bil Krančič še majhen deček, gospodovala na Izidorsketn gradu. V to družbo je prihajal tupatam tudi Tone Brenčič. Brenčiča pa vaščani niso marali. Kadar je prisedel eksekutor, so drugi obmolknili, kar je Brenčiča jezilo. Brenčič je veliko govoril, vaščani so se skrivaj norčevali iz njega, češ, da brenči in ima značilno ime. Bahač in moralist je bil Brenčič ter je vedno govoril o vitezih, junaških generalih, ki so se bili za domovino. Bog obvaruj, če mu je kdo ugovarjal. Zadrl se je takoj nad njim: „Kaj pa ti vqš!“ Jaz sem služil Radeckija v Italiji in sem dobil cesarsko službo zaradi svoje hrabrosti. Kaj vi razumete, kaj se to pravi! Vselej, kadar je to pripovedoval so se sosedje spogledavali izza klobuka. Brenčič je to opažal, jezil se je, toda bolj ko se je jezil, bolj so hudomušni sosedje brili norce žnjirn, in to ga je tako žalilo, da po cele noči ni prespal.
Dan pred sv. Reš. Telesom so vaški fantje na obeh koncih vasi postavili po dva visoka mlaja, dekleta
' in žene so pa z zelenjem okrasile ! okna hiš. Pozmo zvečer so se šele sešli pod staro lipo in se razgovarjali o jutrišnjem dnevu. Ko prisede končno tudi eksekutor Brenčič, mu pravi Krančičev fant:
,.No, ata Brenčič, jutri bo godba igrala pri procesiji tudi Radeckijevo koračnico!“
Brenčiča je ta opazka silno ujezila, zakaj vedel je, da se Kraučičev šali žnjirn, izbulil je lokave oči, vstal in se zadrl nad njim:
„Prok ... smrkavec, kaj pa ti
1	veš, kaj je bil Radecki. Kaj pa ti veš.
1	kaj ie vojak in vojaška disciplina?!“ Sosedje se niso mogli zdržati smeha in nastal je huronski krohot okolo lipe.
Brenčič je zaplamtel jeze. izbulil je ?e bolj zmedene oči, vstal, pljuni! ter zakričal: „Prok ... sodrga, brez vsake discipline jc!“ Odšel je v hišo, hodil po hiši gorindol ter premišljeval, kako bi uničil lipo, da so-sedji ne bi imeli več tam zbirališča. Šine mu misel v glavo.
Sv. Julijane dan na večer pred Vnebohodom so se jeli zbirati težki
pirju. Vsi ministri so imeli polna usta obljub, a niso do danes niti najmanjše izvršili. Leta 1919. je bila po zlomljenem štrajku v Zemunu konferenca železničarjev. Na tisto konferenco so bili povabljeni tudi zastopniki železničarskih organizacij. Tam se je sklenilo, da se bo vsako leto meseca avgusta pregledalo, koliko je draginja v enem letu narasla, in da se bo vsako leto za toliko povišala plača železniškemu osobju. Toda vprašam Vas, ali je kak železniški uslužbenec dobil le eno paro od tega povišanja? Nikdo!
Oglejmo si na primer začasni železničarski opravilnik za Nemško Avstrijo! Čisto kratek je, obsega nekaj čez 40 paragrafov. Po tem opravilniku je razdeljeno vse železniško osobje na 19 kategorij po različnosti posla in strokovne izobrazbe. Tudi plača je razdeljena na 19 razredov. Poskrbljeno je za draginjske doklade, za dodatke za otroke itd. Poleg tega imajo pa tudi indeks, v katerem je ugotovljeno: na tej in tej višini se je nahajala recimo 1. januarja draginja; v februarju je draginja poskočila za 2% in tudi plača se je vsem železniškim uslužbencem povišala za 2%. V mesecu oktobru 1921. so dobili železničarji trikrat povišanje draginj-skih doklad. Kajti v mesecu oktobru 1921. je bila draginja trikrat poskočila. V novembru so dobili dvakrat povišanje draginjskih doklad. V januarju 1922. se je pa draginja na Dunaju za 1% zmanjšala in tudi železničarji so dobili za 1% manj draginjskih doklad.
Železničarji v Nemški Avstriji imajo službeno pragmatiko, po kateri avanzira vsak definitivni uslužbenec vsaki dve leti. Vsak delavec, vsak uradnik in sploh vsak uslužbenec mora dve leti delati prakso in služiti provizorno. Po dveh letih postane stabilen in po nadaljnih dveh letih prvikrat avanzira.
Naš gospod železniški minister pravi: saj bom kupil obleko! Toda, gospod minister, Vi bi bili morali kupiti železničarjem obleko že leta 1919., pa je niste kupili; morali bi bili kupiti obleko drugi partiji 1. 1920., a niste nič dali; prav tako niste nič dali leta 1921., sedaj pa hočeta leta 1922. kupiti obleko za 1922. Toda Vi morate plačati osobju za nazaj, kar mu gre, ako hočete, da bo to osobje imelo do Vas spoštovanje.
Ko sem se zadnjič peljal v Belgrad, me ie v Zagrebu pozval strojevodja, naj ogledam premog, s katerim kuri stroj, pa ne bo treba nič vpraševati, kdaj pridemo v Belgrad. V tem premogu je bilo tretjino zemlje. Kaj mislite da se bodo v Jugoslaviji godili čudeži in da bomo kurili stroje z zemljo? Kakor pa stroj ne gre brez premoga, tako tudi osobje ne rnore vršiti svoje službe brez zadostne hrane. Kako bo ob slabi prehrani vršil železničar službo, ki dela na progi, zasluži mesečno, ako ima družino z dvema otrokoma, 1500 kron?
Poprej sem rekel, da so po zlomu štraj-ka odtirali najboljše strokovnjake z železnice. In zakaj so šli oni ljudje v štrajk? Tukaj se reče samo na kratko: ja, komunisti so — pa'mirna Bosna! Ubij ga, spodi ga!
Prijatelji! Treba je vprašati, zakaj so ti ljudje, ki so med vojsko in po zlomu Avstrije napravili državi toliko uslug, postali kar čez noč najhujši razbojniki, da se morajo odpuščati iz službe, postavljati v najhujšo bedo itd.? Stvar je tale. Leta 1919. se je sprejel pod ministrom Draškovičem protokol sporazuma. Ta protokol sporazuma ni bil nič drugega kakor ta opravilnik, ki ga
imajo sedaj na Dunaju. V njem se zahteva, da se draginjske doklade povišajo prav v isti meri, kakor raste draginja. Ta protokol sporazuma se je ukinil in osobju na železnicah se je oktroiral začasni opravilnik, po katerem so se vzele želzniškim uslužbencem vse tiste pravice, katere so bili dosegli na skupnih konferencah v ministrstvu od železniškega ministrstva. Železničarji so zahtevali, da se protokol sporazuma zopet uveljavi.
Da se izognejo očitanju, da uganjajo politiko, so se vse strokovne organizacije železničarjev združile v celoto in napravile med seboj koalicijo. Železničarji so zahtevali naj se jim da nabavni prispevek za nabavo obleke. Gospod železniški minister pravi: jaz bom kupil obleko. A je ne kupi.
Zahtevali smo od bivšega pomočnika ministrovega gospoda Jeliča, da se ti strokovnjaki, "ki so bili odpuščeni radi štrajka, a niso zakrivili ničesar drugega, nego da so bili solidarni s svojimi tovariši, zopet sprejmejo nazaj v službo. Gospod Jelič je pa enostavno rekel: „Jaz napravim iz te stvari vprašanje svojega nadaljnega obstanka v svoji službi v minstrstvu. Če pride samo en železničar nazaj,, odložim takoj mesto kot pomočnik ministrov." In gospod minister je zlezel pod klop in si ni upal od njega zahtevati, da zopet sprejme te ljudi.
Izročil sem osebno v ministrstvu sa-obračaja 416 imen s prošnjo, naj se dotični železniški uslužbenci sprejmejo zopet v službo. Naš klub je prevzel garancijo, da so to pošteni uslužbenci. Prejšnji železniški minister Joca Jovanovič je uvidel, da se dela tem uslužbencem krivica, ter je odredil komisijo, ki je preiskala vsak posamezni slučaj in izrekla da se morajo razen dveh vsi oni uslužbenci zopet sprejeti.
Gospod Joca Jovanovič je odšel. Do-čim je minister Joca Jovanovič odredil to komisijo, jo je minister Velizar Jankovič ukinil in zahteval, da vsak posamezni uslužbenec uloži prošnjo in plača kolek 2 din. za prošnjo in 5 din. za odgovor, tako da je iztisnil iz teh odpuščenih železničarjev zadnje groše. Vse te prošnje leže še danes v prometnem ministrstvu in nikdo ni dobil na prošnjo niti odgovora.
Kakor je z uslužbenci pri prometni službi in po postajah, tako je tudi z delavci v ddavnicah. Delavci strokovnjaki po naših delavnicah so že pobasali svojo culico in odhajajo drug za drugim preko meje na Madžarsko, v Avstrijo. Ljudje, ki so odgovorni, da je naš promet tako slab, so vsi pobegnili iz dvorane. Nočejo slišati svojih grehov. (Medklic: „Neprijetno jim je.“) Ako primerjamo plače teh delavcev strokovnjakov v delavnicah na železnici s plačami strokovnih delavcev v privatnih podjetjih, bomo našli, da imajo delavci v železniški službi do 75% nižjo plačo nego delavci v drugih delavnicah. Prepričani smo bili vsi, da je to sistem in da gospod Jelič nalašč tira strokovnjake iz železniških delavnic radi tega, ker se je osnovala v Brodu tovarna vagonov, da bo lažje dobil od železnice strokovne delavce za svojo tovarno, v kateri postane ravnatelj, kakor sem čul.
Naša državna železnica se je pogodila z južno železnico, da popravlja južna železnica v Mariboru lokomotive državnih železnic. Toda južna železnica je rekla, da ne rnore prevzeti popravil strojev, ker iie dobi izleepa plačila od ministra.
Zagrebške delavnice so sposobne, da fabricirajo vagone in stroje ter prevzamejo
popravila raznovrstnih strojev. Toda, prijatelji, tretjino strokovno izobraženih delavcev so vrgli na cesto. Od onih dveh tretjin, ki sta ostali, je en del sam odšel, ker ne more več delati ob takih pogojih. Tako je prišlo do tega, da je produkcija tako nazadovala.
In še nekaj drugega je: Materijala manjka. Gospod minister je govoril o materialu, da bi potreboval 30 milijonov dinarjev za nakup materiala. Toda uredbe te birokra-tične železniške uprave so take, da načelnik delavnice ne sme porabiti več nego 5000 dinarjev za nabavo sirovega materiala. Dogodi se pa, da dobi načelnik delavnice kako večjo ponudbo. Lani je dobil n. pr. ponudbo, da kupi zelo poceni baker. Mislim, da je bil kilogram po 35 kron. Bila je večja količina; če se ne motim, ga je bilo 10 vagonov. Načelnik delavnice je poročal o tem v Belgrad. Iz Belgrada je prišel odgovor šele čez tri mesece, da sme delavnica kupiti dotični baker. Seveda trgovec ni čakal tri mesece, baker pa je prodal po 49 kron drugam.
In take razmere, kakor sem jih opisal, imate v vaši železniški upravi povsod. Nam bi ne bilo treba privatnih podjetij, da bi nam delala vagone in popravljala stroje, ker jih že imamo, ki bodo znala preskrbeti materiala in delavcev za te delavnice. Potem bi ne bilo treba iskati pomoči pri privatnih podjetjih. Železniške delavnice bi lahko tako povzdignili, da bi popravile mesečno 200 do 300 vagonov.
Kako brez glave je vodstvo v naših delavnicah, se pokaže, če imamo na progi kako malo popravilo pri vagonih. Vzemimo, da ostane vagon na postaji, ker je bilo premalo mazila na osi in se je os užgala. Vagon ne more nadaljevati poti, postaviti se mora ali v delavnico ali pa popraviti na postaji. Mi imamo revizijske ključavničarje v Zagrebu, v Vinkovcih in v Brodu. Lahko bi se eden ali dva ključavničarja poklicala in v enem dnevu bi bil vagon popravljen. Ne, vagon mora v delavnico!
Drug slučaj! Treba je popraviti stroj. V ta namen vzamejo dele drugega stroja, ki je tudi potreben popravila. Tako demontirajo stroj za strojem in sam načelnik delavnice je nekoč rekel: če gre tako naprej, čez 6 mesecev ne bomo imeli niti enega stroja več.
Kadar pa hočejo železniški uslužbenci povedati, kje je rak rana in kje je treba operacije, takrat pravi gospod minister: jaz ne pregovarjam z železničarji, jaz ne pregovarjam z njihovimi delegati. Imamo pa na primer Lloyd Georgea, ki je priznan politik,
imamo Beneša, ki je tudi na glasu kot politik, imamo Hrdinga — pa ni nikomur padla krona z glave, ko .je sedel z železničarji k mizi in se žnjimi pogajal. Tudi Wilson se je razgovarjal ž njimi.
Toda povrnimo se zopet nekoliko nazaj k direkcijam! Gospod minister je rekel, da ni imel zadosti premoga. Toda premoga je dosti, manjka samo organizacije. Dokler bo stala naša valuta tako slabo, toliko časa bodo v Trbovljah kopali samo tam, kjer je malo premoga in kjer je slab premog. Trboveljska kapitalistična družba noče otvoriti onih rovov, v katerih je dosti premoga, ker je naša valuta preslaba za nje.
Sedaj mi pa dovolite še par besed, ki jih je absolutno treba reči, če hočemo, da se bo napravil na naših železnicah red. Naj mi bo dovoljeno, da prečitam okrožnico, ki je bila izdana po štrajku. Glasom te okrožnice nimajo železničarji niti pravice, da bi se organizirali, kakor je to njim samim prav, ako tega ne javijo postajenačelniku, ki mora to javiti železniškemu ministrstvu, kdo je organiziran in v kaki organizaciji. Službene pragmatike, po kateri bi imeli uslužbenci pravico, da se pritožijo, kadar se jim zgodi krivica, pri nas nimamo. Pri nas ni časa, da bi se sestavila službena pragmatika. Taka službena pragmatika pa, kakor jo je sestavil gospod Jelič, je slabša nego absolutizem. Službena pragmatika je po mojem globokem prepričanju nekaka globoka pogodba med ministerstvom saobračaja na eni strani in med osobjem na drugi strani. Ako hočete videti, kako imajo moderne države to razmerje urejeno, Vam hočem to pokazati na podlagi te službene pragmatike. Našli boste, da se ne more nobena kazen izreči, ne da bi se zaslišal dotičnik. To je resnica! Povem pa Vam slučaje v Ljubljani, v Zagrebu, kjer so bili ljudje kaznovani na 800 kron za malenkosti, ki jih niso zakrivili sami, ampak stroj.
Parlamentarna komsiija ima predvsem to nalogo, da preišče razmere na železnicah, da zasliši osobje, da se dogovarja z osobjem, predloži zbornici poročilo o teh nedostatkih in zahteva, da se odpravijo. Če nočete napraviti reda na železnici, naš saobračaj niti v 10 letih ne bo urejen. Bodite prepričani: kjer ni saobračaja, ni Jugoslavije.
Torej zaključim svoj govor in priporočam zbornici: gospodje Iz vladne večine, ako nočete nositi odgovornosti, da naš saobračaj popolnoma preneha, ker niste niti s> prstom ganili, da bi ga preuredili, potem glasujte za enketo in videli boste, da se bodo razmere pri železnici izboljšale. (Odobravanje in ploskanje na levici.)
POLITIČNI PREGLED.
Volilni načrt je ob burni debati narodna skupščina v Belgradu sprejela s 159 glasovi. Novi zakon izključuje od volilne pravice žene in določa dva količnika. Zakon je umerjen po sedanji večini, volilci imajo pa vsak svojo pamet. To si naj zapomnijo vstvaritelji tega voillnega zakona.
Minister Marinkovič je podal de-misijo. Demokrati mu sicer izrekajo zaupnico, vendar pa je to začetek — najbrže daljših kriz. Politična ljubezen -'med večinskimi strankami je le prisiljena. „Jutro“ pravi, da bo namesto Marinkoviča prevzel notranje ministrstvo Davidovič.
Atentator Stejič. Na torkovi seji ministrskega sveta je poročal minister pravde Markovič, da je kasacij-ski sodni dvor potrdil Stejičevo obsodbo. — Z vrvjo pa je ministrski svet že bolj oprezen. — Sklenil je, da uvede postopanje in poizvedel bo v rojstnem kraju, kako bi vplivalo na prebivalstvo, če bi ga vseeno obesili. — Heroj Stejič odklanja pomilostitev, čaka na izvršitev obsodbe,* pri svojih načelih. Laziča Markoviče, pošteno prebivalstvo obsoja nasilstvo sočustvuje z obsojenim!
Draginja stanovanj v Belgradu.
Ministrski svet je žrtvoval minuto „dragocenega“ časa tudi temu vpra-
črrfi oblaki. Brenčiču se je srce smehljalo, vzel je žago in trioglato pilo. s katero je pričel brusiti žago. Ob devetih zvečer je začelo tudi grmeti; tema je bila kakor v kozjem rogu. Brenčič se vtihotapi do lipe, pristavi lestvo in spleza z žago v roki do vrha. Odžagal je najprej vrh lipi, nato pa vejo za vejo. Delal je, da mu je Ji! pot z lic do štirih zjutraj. Ko je odžagal zadnjo vejo, je začutil v svojem srcu rajsko veselje in zadovoljnost.
Drug[ dan so sosedje ugibali, kdo je oče tega zločina; vej se ni ves dati nihče dotaknil. Brenčiča tisti dan ni bilo na izpregled, njega pa tudi ni nihče obiskal, ker je bila vsa vas skregana žnjim. Edini sosed Svetli^ jc proti večeru smuknil v Brenčičevo hišo; ta je bil tudi edini njegov prijatelj v vasi, ki pa med vaščani zaradi svoje domišljavosti ni bil manj obsovražen v vasi kakor Brenčič.
Ko stopi Svetlič v Brenčičevo hišo. ga Brenčič motri s srepimi očmi. Svetlič pa pravi:
„Prav si storil!“
„Ali misliš, da sem storil prav?“ „Da!“
Ves teden so vaščani govorili o Brenčičevem dejanju in o obeh prijateljih. Naslednjo nedeljo ob enajstih zvečer pa je naenkrat švignil iz Brenčičeve hiše visok plamen. Brenčičeva žena je krčevito klicala na pomoč:	oi, joj! Hišo je zažgal, zme-
šalo se mu je!“ Vaščani, ki so že spali, so napol nagi hiteli iz hiš, pričeli gasiti in si pošepetavali na ušesa: ..Brenčič je zbrenčal, hišo je zažgal.“ Ob šestih zjuraj je bilo tam, kjer sta stali Brenčičeva in Svetličeva | hiša, le kup žerjavice.
Brenčiča je šele opoldan našel ; Krančičev Janez sežganega, ko je brskal po žerjavici.
*
Na pogorišču so postavili vaščani kapelico in slikar, ki je slikal v njej, je naslikal tudi na Krančičevi hiši sv. Florjana z golido v roki, ki je še danes dobro ohranjen.
Fran Erjavec:	(Konec.)
Problemi Borze Dela.
Narodne gospodarske naloge, ki jih naše Borze Dela morejo in morajo reševati poleg smotrenega in sistematičnega posredovanja, se zlasti vidijo n. pr. iz vprašanja vajenškega posredovanja. Kulturne in ekonomske razlike med posameznimi pokrajinami naše države so zelo velike. Tako je n. pr. obrt v Sloveniji visoko in moderno razvita, medetm ko si izdelujeta Macedonec in Črnogorec vse svoje potrebe še doma na uajpriini-tivnejši način. To je s klorističjiega in etnografičnega gledišča zelo lepo in interesantno, a sigurno ni nobenega, ki nebi želel, da se tudi po teh pokrajinah postavi gospodarsko življenje na višje stopinje. Baš tu ima Borza Dela priliko najlepšega udejstvovanja na ta način, da na primer posreduje Mlade Črnogorce, Bosance, Makedonce itd. v pouk slovenskim in hrvaškim obrtnikom, kar bi ne bilo samo velike gospodarske važnosti za dotične pokrajine, temveč tudi
velike nacionalno politične važnosti, ker bi se s tem omogočevalo intenzivnejše spoznavanje med posameznimi plemeni, kar je prvi pogoj zedinjenja. Pa ne samo to; pri nas vlada tudi n. pr. veliko pomanjkanje kvalificiranih delavcev, medtem ko vlada drugod velika brezposelnost. Naloga Borze Dela je, da to vprašanje revidira s tem, da uvaja mladino v one poklice, kjer bi lahko prišla hitro do dobrega kruha. Pripominjam, da mora Borza Dela dobro gledati na to, da uvede dečka v tak poklic, ki odgovarja popolnoma njegovim duševnim in telesnim sposobnostim. Vplivi takega smotrenega in sistematičnega posredovanja vajencev, ki je po dru-gih državah že davnaj uvedeno, bi bili za vse naše gospodarsko življenje velikega pomena.
Poleg tega ima Borza Dela tudi široko stran politične naloge. Poklicana in dolžna je sodelovati pri vseh socialno političnih akcijah in inštitucijah (zaščiti dece, invalidskem vprašanju, stanovanjskem vprašanju itd.). Vsa ta vprašanja so v največji medsebojni zvezi, zato je za njihovo
šanje proučila. Proučila, kako ome-šanju proučila. Proučila, kako omejiti naraščanje najemnin in omogočiti bivanje državnim uradnikom. Ni izključeno, da pa bo na prihodnji seji izvoljena druga trojica, ki bo proučevala, kako odpraviti zaščito najemnikov. V našem državnem življenju ni sistema, ministrski svet podira danes, kar je začel graditi včeraj — SHS državljani pa smo njihovi poizkusni zajci. Še eno vprašanje nas zanima: kako plačujejo državni uradi najemnino, če je odmerjeno proračunsko kritje po razmerah 1919. leta. Najbrž stanujejo „na puf“.
Občinske volitve v Burskem. Občinske volitve v Burškem, ki so se vršile v nedeljo, so donesle socialni demokraciji popolno zmago. — Razredna zavest je prodrla tudi na deželo, zadnjo, doslej še trdno postojanko kapitalistične družbe. Huda gospodarska razlika — na eni strani gospodujoči lenuh, na drugi strani stradajoči trpin, je pospešila nujni razvoj. Tudi kmetiški proletariat,
kajžar in kočar, posel in kmetiški delavec uvideva, da zanj ni mesta v meščanski družbi.
Ogrski parlament. V torek se je vršila otvoritvena seja nove izvoljene poslaniške zbornice. V otvoritvenem govoru je povdarjal Horthy nujnost gospodarske obnove, zasigura-nje miru na zunaj, upostavitev gospodarskih odnošajev s sosedi in nadalj-no izgraditev državljanskih svoboščin. Vse to seveda v Horthyjevem smislu. Kaj čuda, če je končala že druga seja s kravalom in — častno afero. — Socialni demokraciji pripada v zbornici v opoziciji vodilno me-seto. —
Zedinjene države in stalna vojska. Senat in poslanska zbornica, sta sklenila, da se število mož stalne vojske zniža na 125.000. Zedinjene države imajo, če se ne .motimo, nekaj več prebivalcev kakor Jugoslavija. Ako bi se pri nas vojska sorazmerno znižala, bi veljala morda en milijon, tako pa velja skoro pet milijard. Noja, mi smo nobel!
DNEVNE VESTI.
Izzval nas je. Na napade v „Na- j preju", za katere je odgovoren posla- j nec Brnot vsaj moralno, smo morali odgovoriti nekoliko bolj kategorično. „Naprej“ svojih neresničnih trditev ne preklicuje, ampak molči. Zaradi-tega se z njim ne bomo več mnogo bavili, če ne bo zahteval interes proletarske stvari. Za vse tiste, ki se bodo hoteli baviti z Brnotom ali mu odgovarjati, bomo pustili nekoliko prostora na zadnji strani „Zarje“. Nam se zdi, da je polemika s tem možem nejmisel, ker nikdar ne odgovarja stvarno in krivice noče popraviti.
Bolnice v Sloveniji. Naše bolnice preživljajo zadnje mesece čase najhujših kriz. Dobavitelji odpovedujejo dobave, groze s tožbami, zdravniki obupujejo, pacijenti pa umirajo. Strašne, nevzdržne razmere! Skušali bodo rešiti zopet vprašanje za par tednov. Obsodili bodo bolnice, da bodo še dalje životarile, hirale, rešitve pa ne bodo zagrabili pri temelju. Kajti, vojaške dobave so važnejše, kot dobave, ki morejo rešiti bolnega družinskega očeta, bolno delavsko mater. Slovenija plačuje že toliko davkov, da bi lahko dotirali bolnice in omogočili našim vestnim zdravnikom izvrševati njihovo službo. Denar razmetan za vse mogoče slavnostne prilike, pa bi naj bil prispevek k napredku zdravstvenih inštitucij.
Razveljavljeni sklepi bivšega ljubljanskega občinskega sveta. „Ju-tro“ naj nam oprosti, da ponatisnemo njegovo notico. Pokrajinska uprava ^namreč obvešča le ..Jutro" in ker *zato bržčas ne dobi nihče posebnega honorarja, zato je „Jutro“ s prvenstveno priobčitvijo že doseglo svoj namen. Notica se glasi: Pokrajinska uprava v Ljubljani je črtala naslednje kredite, ki jih je sklenila koalirana večina razpuščenega občinskega sve-
ta:	za novo magistratno poslopje
50 milijonov, za naprave v klavnici 30 milijonov, in za zgradbo dveh šolskih poslopij 15 milijonov, skupno 95 milijonov kron. Sklepe občinskega sveta so ljubljanski občani odobrili, ker so bili nujno utemeljeni. Mi rečemo samo: to si velja zapomniti in bomo veleli pognati. Pognati vsakogar, ki bo oviral napredek in delo za dobrobit delavnih slojev. Ljubljanski konzumenti, zapomnite si to! Učiteljstvo ljubljansko odgovori na to!
V	Mostah pri Ljubljani so dne 2. julija občinske volitve. Proti demokratom gredo vse stranke skupno v volilni boj.
Praznik poroke kralja in artilerijske delavnice v Ljubljani. V arti-Ijerijskih delavnicah je na dan poroke kralja odredilo poveljstvo praznik. Pričakovali smo, da bo podjetje praznik plačalo, toda uprava je ta dan odtegnila od plače. Kako je utemeljena ta odredba uprave si pač ne moremo misliti, ker smo mnenja, da mora tisti, ki hoče imeti praznik, nositi posledice. Delavcem gre torej ta dan vsekakor plača.
Kmetijski tečaj za učitelje. Pokrajinska uprava oddelek za kmetijstvo priredi v času od 24. julija do 2. septembra 1.1. šesttedenski kmetijski tečaj za učitelje na kmetijski šoli na Grmu. V ta tečaj se sprejemajo prosilci iz vse Slovenije pod sledečimi pogoji: 1. da imajo najmanj pet let ijudskošolske učiteljske prakse in usposobljenostni izpit za ljudske šole; 2. da so s kmetije doma oziroma, da so se s kmetijstvom že praktično pečali: 3. da so že po svojem dosedanjem delovanju pokazali potrebno zanimanje in dobro voljo za kmetijski pouk: 4. da so iz krajev, kjer je upati, da se najprej ustanove kmetijsko-nadaljevalni tečaji in 5. da napravijo koncem tečaja iz-'ft o predavani učni tvarini in si pridobe s tem izpričeva-
sistematično reševanje gotovo potrebno tudi sodelovanje Borze Dela. Tako je n. pr. poleg posredovanja dela eno najvažnejših funkcij Borze Dela tudi posredovanja stanovanj, ki bi se moralo poveriti Borzi Dela takoj, čim se nekoliko ublaži sedanja stanovanjska beda, ker je jasno, da mora n. pr. belgrajska Borza Dela nakazati delavcu, ki ga pozove n. pr. iz Ljubljane obenem z delom tudi stanovanje. Pri tem je pa tudi jasno, da mora Borza Dela geldati na to, da odgovarja to stanovanje vsaj najprimitiv-nejšim higijenskim zahtevam. Dalje ima Borza Dela nalogo, da pazno gleda na različne agente, prekupčevalce s. človeškim mesom, privatne posredovalnice itd., ki pogosto v najvišji meri izkoriščajo in izlorabljajo zlasti ženske delavne moči itd. itd.. Vse to so socialne politične naloge velike važnosti, ki jih more in mora reševati Borza Dela, da ne omenjam drugih, ki se vsak dan pojavljajo pred našimi očmi.
Že iz navedenega se vidi velika važnost Borze Dela, ker ona ni samo
izvrševalni organ za gotove socialno politične naloge, temveč je dolžna nastopati v največji meri tudi inicija-tivno, vsled česar so po drugih državah že davno uvideli veliko važnost take inštitucije in so jo zato razvili do največje popolnosti. Opozarjam zlasti na Francosko, Nemčijo, Švico, Angleško itd. Pri nas je to vprašanje šele v povojih, a naša dolžnost je, da popravimo zamujeno in da postavimo vso organizacijo na tak temelj, ter ji damo tako obliko, da ji bo mogoče izpolnjevati svoje naloge, sicer je brezcilna in bi mogle te posle še nadalje vršiti — privatne posredovalnice, različni agenti itd. Samo v tem slučaju se more tudi rentirati, ker samo dovršena organizacija more doseči z najmanjšimi stroški čim največji uspeh. Kot dokaz služi dejstvo, da je stalo eno izvršeno posredovanje v Sloveniji leta 1921 17 Din, medtem ko je stalo pri belgrajski Borzi Dela SO Din.
Naročajte „ZARJO“!
lo učne usposobljenosti za strokovni pouk na kmetijsko-nadaljevalnih šolah. Prosilci naj poleg tega navedejo (brez prilog) v prošnji tudi vse druge običajne podatke glede starosti, rojstnega kraja, dovršenih študij, dosedanjega službovanja kakor tudi olede tega, ali so oženjeni ali ne. V tečaj sprejeti učitelji dobe na zavodu prosto oskrbo obstoječo iz proste hrane (zajutrk, kosilo in večerjo brez vina) in prosto stanovanje. Stroške potovanja morajo sami trpeti. Med tečajem je pouk nepretrgan (brez dopustov) in se imajo tudi nedelje porabiti za poučne izlete. Sprejeti ude-ležniki se morajo z reverzom zavezati, da se bodo točno udeleževali pouka in ravnali v vsem po odredbah ravnateljstva. Prošnje za sprejem v kmetijski tečaj je vlagati potom šolskega vodstva in brez koleka pri oddelku za kmetijstvo v Ljubljani in sicer najkasneje do 10. julija t,!.
Zagrebški vzorčni semenj. V soboto so otvorili v Zagrebu semenj. Ob vsestranskem komplimentiranju in poveličevanju zaslug. Delavske roke, delavčev trud so le v drugi vrsti upoštevali, vsaj ne znajo ceniti dela. Kdo pa bi tudi to od njih zahteval?
Izkaz prispekov za tiskovni sklad „Zarje“ priobčimo radi pomanjkanja prostora v prihodnji številki.
Vestnik ^Svobode".
Udeležencem prvega javnega nastopa delavskih telovadnih jednot „Svobode“ na Jesenicah z telovadnim društvom „Sloga“ iz
Maribora. Vsi udeleženci s Štajerskega, iz Zidanega mosta, Hrastnika, Trbovelj in Zagorja naj se pripeljejo z ponočnim vlakom, ki dospe v Ljubljano v nedeljo, ob 4. uri zjutraj. Iz Maribora odpelje ta vlak v soboto ob 22.20 in vozi skozi Celje 1.47, skozi Trbovlje 2.57, Zagorje 3.04 in dospe v Ljubljano 4.10. Iz Ljubljane se odpeljemo z gorenjskim izletniškim vlakom, ki odhaja z glavnega kolodvora ob 5. uri zjutraj, vozi skozi Podnart ob 6.27, kjer se pridružijo so-drugi iz Tržiča in dospe na Jesenice ob 7.17 zjutraj. Sodrugi z Vrhnike se pripeljejo z vozom v Ljubljano do odhoda vlaka. Do sedaj je samo na južni železnici dovoljena znižana vožnja. Kakšen je uspeh intervencije poslanskega kluba na zadnji odgovor ministrstva saobračaja, nam še ni znano. Če bo dovoljena znižana vožnja tudi na progi Ljubljana-Jesenice, izveste v Ljubljani. Zato naj vsakdo vzame naprej vozni listek samo do Ljubljane. Po južni železnici velja znižana vožnja za III. razred potniških vlakov iz postaj: Maribor, Ruše, Ptuj, Celje, Zidani most, Hrastnik, Trbovlje in Zagorje v Ljubljano glavni kolodvor in nazaj na ta način, da velja enosmerna navadna vozna karta, žigosana z mokrim postajnim žigom tudi za vožnjo za nazaj do vstopne postaje. Vsak udeleženec se mora izkazati pri blagajni in v vlaku z izkaznico, izdano v ta namen od zveze. Prekinjenje vožnje ni dopustno. Otroci pod 10. letom dobe še nekaj nadaljnjega popusta. Pri izstopu v Ljubljani naj nihče ne odda voznega listka, ker ga bo rabil še za vožnjo nazaj.
Glasovi naših prijatelje?.
Preveč žagamo.
(Dopis iz izhodne severne Slovenije.)
Po vojni je hotel biti vsak socialist, čimvečji patrijot je bil pred vojno, tembolj se je trkal po prsih po vojni, češ, samo jaz sem socialist, ter je kar na cente prodajal svoj socializem, vsak po svoje. Takih gospodov smo imeli več v stranki leta 1919. in 1920. in boji s komunisti stranko oslabiti se je pri takratnih razdrapanih razmerah kaj lahko posrečilo tem novim socialistom in nadvladati trezne sodruge, ki so v stranki delovali že desetletja. Uvedli so nove metode, po katerih jim je bilo par fickov več kot prepričanje sodrugov. Vsaka organizacija ali posamezni sodrugi, ki niso slepo klonili vratu pred „mladini“ hi drli za njimi čez drn in strn, so bili iz stranke izključeni ali kakor so se izražali oni ,;odžagane vcje“. Socialist si bil le tedaj, če si plačal progresivni davek kakor ga je predpisovala možganska zmedenost in če si priznaval pšenično valuto, če pa teh dveh pogojev nisi izpolnil, tedaj si bil nasprotnik socializma.
Voditelj „mladinov“ se je začel domi-šljevati, da je socialistična stranka tukaj v dosego njegovah osebnih ambicij. Imel je
vroče želje, da bi dosegel zlate stolčke, katere sedaj drugim očita. V dosego tega svojega cilja naj bi služili delavski hrbti, kot lestva, da se je pri tem posluževal največje demagogije, mi ni treba posebej povdariati. Ker sem proti osebnemu boju, ne maram imenovati nobenega „mladinov“ po imenu, toda sodrugi, ki so jim razmere v stranki znane, me bodo menda razumeli.
„Mladini“ so žagali veje s tako močjo, da se je začel lok na žagi lomiti, iz pomlajenega drevesa pa so pognali na mesto odžaganih vej novi čili in bujno rastoči pogan-ki v obliki „Zarje“, katero 'delavstvo navdušeno pozdravlja. „Zarja“ je res socialistični list, katerega je delavstvo pogrešalo od onega časa, ko so „Naprej“ okupirali ,,mla-dini“
Zato se ne smemo čuditi, če je prišel „Naprej“ iz ravnotežja, ter si hoče svojo jezo ohladiti s tem, da objavlja imena „od-žaganih vej“. Ravno ta Naprejeva budalost pa je najboljša agitacija za „Zarjo“ in če hočejo, da se bo med delavstvom razširila, naj še kaj podobnega napišejo. Pišejo o operaciji, ki se je izvršila v stranki. Toda ta operacija se še ni izvršila, temveč se bode šele. Izvršilo je pa ne bo par „mladinov“, temveč izvršilo io bo delavstvo na svojih konferencah. Potem šele se bo pokazala proletarijatu vsa gniloba, ki so je privlekli v stranko sedanji menda na možganih bolni vlastodržci. Po tej operaciji bo delavstvo zahtevalo, da njega glasilo piše v interesu delavstva, ne pa v interesu par oseb.
Z ozirom na povedano naj se pripravijo vse organizacije za sklicanje širših konferenc in na teh konferencah naj sklepajo o sedanjih razmerah, ki vladajo v stranki, ter naj k temu zavzamejo pravo stališče. Dela naj se na to, da se skliča strankin zbor, ki bo napravil konec današnji samopašnosti nekaterih oseb v stranki, seveda je treba pri tem paziti, da bodo imele pristop k zboru vse socialistične organizacije in ne samo one, ki so izvoljenke strankinega tajnika, ki se mu zdijo dovolj zanesljive, da bodo glasovale za njegove predloge.
Treba je, da se delavstvo že enkrat zave, ter svojo stranko konsolidira, ter tako pripravi, da bo zmožna odbijati vse kapitalistične napade in da bo znala obračuniti s socialisti-demagogi, ter končno pripeljala proletarijat do zmage.	Stara veja.
Odgovor radovednosti. .,Naprej" vprašuje, kdo je tisti poslanec, ki so mu bile ustavljene dijete ter modruje dalje na dolgo in široko. Odgovora do danes še res nimamo, mislimo pa, da se to vprašanje tiče poslanca Brnota, ki se ne udeležuje sej skupščine.
Sodružica v „Napreju“ prav lepo raz-motriva o pisavi „Zarje“. Veseli nas ta pozornost, zato ji bomo „Zarjo“ še pošiljali, čeprav je ne plača. Berite jo, premislite, pa boste kmalu uvidela, da je „Zarja“ list, ki irna resen namen koristiti proletarskemu gibanju. Primerjajte vsebino tu in tam: to je najboljša šola.
Z Dolenjske. 2e pri tretji številki Zarje smo uvideli, da „Zarja“ dobro piše. Ravnajte se tudi vbodoče tako, pa boste s tem tudi Naprejevo pisavo dvignili in bo konec tiste gonje, o kateri pravijo, da je med Brnotom in Kocmurjem. Mi poznamo Kocmurja več kot dvajset let, Brnot pa spada še med poskusne člane. Vemo le, da je bil oficir, kaj je bil pa prej res ne vemo. Da zahteva red in disciplino, ima prav, ker je to potrebno-za moč vsake organizacije. Toda mi dvomimo o mnenju v delavskih centrih, da je njegova taktika prava, ker smo pri zadnjih občinskih volitvah v ljubljanski okolici videli, da se volilci za Brnotov diktat niso menili. Z izključitvijo v „Napreju“ navedenih oseb se mi ne strinjamo, razen, če so res kršile dano besedo, za druge izključitve pa Brnotov recept ne bo držal. Za ozdravljenje teh razmer je treba razsodnosti. Treba je sklicati medsebojno konferenco, preiskati spor in vstvariti smernice za bodočnost. Diktata posameznikov pa tudi mi po dežeii ne maramo, ker nas v tem poučujejo izkušnje. V stranki se mora napraviti enotnost, če padeta magari dve ali pa več nasprotujočih Oseb. Ne skrbi nas za delavce v stranki, strankino tajništvo bi lahko opravljal tudi delavec; ni potrebno, da mora biti ravno in-teligent, ki pozna socializem samo na papirju, v praksi pa še ni nikdar preiskusil socialne bede. Prosim, priobčite ta dopis. Podpise sodrugov, ki so to podpisali pa hranite.
Za tiskovni sklad „Zarje“ (III.).
j Kocmurjevci v Unionu nabrali za ti-: skovni sklad „Zarje“ 600 K.
i
| Izdajatelj in odgovorni urednik dr. L. Perič, j Lastnik Konzorcij „Zarje“. —- Tiska tiskarna. J. Blasnika nasl. v Ljubljani.