Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Izhaja v Ljubljani vsako sredo in soboto. Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 10'40 K, za pol leta 5'20 K, za četrt leta 2'UO K, mesečno 90,'Vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. Posamezna številka 10 v. Reklamacije so poštnine proste-Nefrankirana pisma se ne spre. jemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati. Enostopna petit-vrstica (širina 83 mm) za enkrat 20 vin., večkrat po dogovoru. 88. štev. V Ljubljani, v sredo, dne 6. novembra 1907 Leto X. NASLOVA: Za dopise in rokopise za list: Uredništvo •Rdečega Prapora*, Ljubljana. — Za denarne pošiljatve, naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: Upravništvo •Rdečega Prapora*, Ljubljana, Jurčičev trg štev. 3/1. Sodrugi tar somišljeniki 1 * Rdeči Prapor * je začel izhajati od 15. oktobra t. l. naprej dvakrat na teden. Izhaja redno vsako sredo in SObOtO in velja za avstro ■ ogrske kraje za celo leto 10 K 40 vin., za pol leta 5 K 20 vin., za četrt leta 2 K 60 vin., mesečno 90 vin. Za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K. Za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. Upravništvo »Rdečega Prapora". Modernizem in klerikalizem. V svoji veličastni knjigi «Rim» je Emile Zola izklesal živo podobo katoliškega duhovnika, ki je vroče ljubil svojo cerkev in jo je hotel prav iz te ljubezni rešiti onih spon, ki jo hočejo zadušiti. Goreč kristjan je izpoznal, da je cerkev zabredla s poli, katero ji je bil Kristus predpisal, in da jo je treba zopet pokristjaniti. Napisal je knjigo, ki se je v vsaki vrstici vjeraala s pravim krščanstvom, a sveta inkvizicija je njegovo knjigo — proklela. •Kakšna zmotal* je zaječalo v njegovi duši. •Saj niso razumeli moje knjige 1 Saj ni mogoče 1 Sam papež mora izreči, da so moji nauki čisti in moje zahteve zveličalne!* ... In odpeljal se je v Rim, da bi dobil papežev blagoslov za svoje delo. Toda lahko je bilo, priti v Rim, težko do papeža. In francoski duhovnik je imel mnogo časa, da je ogledoval večno mesto in njegovo življenje. In videl je papeža, preden je dobil avdienco; videl je, kako so ga slovesno nesli v cerkev kakor kakšnega orientalskega avtokrata, kakor so mu mu romarji v nepopisnem paroksizmu pometali denar, zlatnino, biserje pred noge ... Videl je kardinale, videl jezuite. In končno je prišel pred papeža. Hotel mu je pasti pred kolena in reči; •Sveti oče, saj je Vaš nauk, ki sem ga povedal s svojimi besedami. Saj ne morete prokleti — krščanstva 1» ... Toda ko je prišel skozi velikanske dvorane do poglavarja svoje cerkve, ko je stal pred njim, tedaj je izginilo vse in dejal je: »Prekličem 1» Zolov duhovnik je preklical na svoj način. Zbudila se je v njem zavest, da je njegova knjiga zmota, ampak ne v onem smislu, kakor je menila kongregacija in rimski papež. «Katoliška cerkev in kristusovo krščanstvo; z naukom križanega mučenika se je ne reši, kajti njeno kraljestvo je od tega sveta. Motil sem se; za rimsko cerkev ni pomoči. . .* In ko je pozno zvečer stal v svoji sobi v starodavni palači, pričakujoč ure, da zapusti večno mesto, je začul šum, ki ga ni še nikdar slišal. Valovi tiberske reke so zamolklo šumeli in njemu se je zazdelo, da se dvigajo glasovi stoletnega mutca — — da izpregovarja ljudstvo. In zapustil je Rim. # Na Nemškem, Francoskem, v Italiji, na Češkem So katoličani, duhovniki, ki polagoma odpirajo oči {n izpoznavajo, da so izven cerkve še druge reči, ki se za nobeno ceno nočejo sukati tako, kakor veleva Rim. Znanost jim daje ključe v roke do izpoznavanja, ki ne soglaša s cerkvenimi dogmami. Citali so sv. pismo, a čitali so tudi druge knjige in zasvetilo se jim je, da ne smejo sprejeti vsakega svetopisemskega stavka dobesedno, Če nočejo priti z znanstvenimi dokazi v navskrižje. Toda katoličani so in duhovniki in strah jih je za njih cerkev. Od dne do dne je večji prepad med njenimi trditvami in med znanostjo, ki išče resnico. Kaj bo iz cerkve danes ali jutri, če se poveča prepad tako, da ne bo več mogoče, premostiti ga? Pa so poskusili «modernizirati> rimsko cerkev. Krščanstvo naj ostane nedotaknjeno, ampak cerkvene nauke naj se revidira. Tudi teologično preiskovanje bodi svobodno; kjer se naleti na zmoto, naj se jo odstrani; kar znanost dokaže, naj sprejme in prizna tudi cerkev. Kajti ljudstvo, ki bi zasačilo cerkev v eni neresnici, ji tudi resnic ne bi verjelo več. To je stališče »modernistov*, ki ga zastopajo iz ljubezni do svoje cerkve — kakor Zolov duhovnik. Ali kakor njemu, je papež tudi njim ukazal: •Prekličite in podložite se!» Rim je objavil nov •silabus*. Rim ne priznava znanosti, ne trpi svobode, tudi ne, če gre zanj v boj. Rim zahteva brezpogojno pokorščino, da lahko vlada. Kajti ne verstvo, ampak vlada je njegov namen. Ne krščanske resnice, ampak svoje gospodstvo hoče varovati. Papež Pij X. je prepovedal modernizem. In mnogo »modernistov* je pometalo puške v koruzo. Vzdihovaje, nevoljno, ampak z izpoznanjem, da imajo škofje in papeži več moči, nego evangelij. Toda našlo se jih je nekaj, ki niso hoteli vzeti rimske zmote na svojo vest. Zavedali so se pravičnosti svojega dela in čistosti svojih ciljev. Braniti so hoteli svoje stališče. Silabus je dobil odgovor. Zmerno je bil spisan in dostojno. Prepričal bi rad papeža in inkvizicijo. In sedaj so dobili odgovor. Rim ne išče prepričanja. Brezpogojno poslušnost zahteva,' vsako »nepokorščino* pa kaznuje. Papežev odgovor je jasen, neizprosen; Kdor se ne uda, je ekskomuniciran. Izobčen je že vsakdo, ki se je drznil, napisati besedico njegovi encikliki v odgovor. Ni treba, da bi se ga še posebej, formalno izobčilo. Ekskomuniciran je že vsled dejstva, da je ztkrivil greh svobodne misli. Vratca so pač še odprta. Kdor želi, dav se ga reši prokletstva, mora prositi — papeža. Gena je torej znana. S papežem se ne more obravnavati; samo preklic, kes in pokora pomaga. Tako so modernisti postavljeni na razpotje. Samo dve stezi sta pred njimi: Ali se ydajo na milost in nemilost in poteptajo z lastnimi petami, kar so učili, o čemur so bili prepričani, ali pa se ločijo od Rima. Zolov duhovnik je našel svojo pot. Ce jo najdejo sedanji modernisti, pokaže čas. Hoteli so rešiti Rim; a Rim odklanja rešitev. Vse hoče imeti in zato bo izgubil vse. Nad zemljo hoče vladati in zato mu izgine tudi prostor v nebesih. Cezar in Pont>fex Maxtmus v eni osebi. .. to vodi izza časov Juliana Apostata v pogin. Mednarodna učiteljska organizacija. Na Dunaju, 8. novembra. Od nekdaj je socialno-demokratično delavstvo posvečevalo šoli in učiteljstvu največjo pozornost. To je zelo naravno. Saj je šola za delavca velikanske važnosti. Sola vzgaja njegov naraščaj in ne more mu biti vseeno, kako ga vzgaja. Za meščanske kroge je sicer to vprašanje tudi važno, vendar pa ne tako, kakor za delavce. Sedanji gospodarski «red» sili očeta proletarca, da žrtvuje ves svoj čas zaslužku. Ta red goni mater iz druž-binske hiše in jo žene za zaslužkom. Ne možu ne ženi ne ostane toliko časa, da bi mogla zistema-tično voditi vzgojo svojih otrok. V meščanskih poklicih so razmere vendar boljše. Premožni starši dajejo otrokom lahko vzgojitelje in vzgojiteljice, ima struktorje i. L d. Otroci meščanskih staršev obiskujejo višje šole; za večino delavskih otrok je ljudska šola začetek in konec šolske izobrazbe. Zato je lahko umevno, da se zanima zavedno delavstvo bolj kakor vsi drugi krogi za ljudsko šolo in za one, ki delujejo v njej, ki vzgajajo njegovo mladino. To delavsko zanimanje so že razumeli učitelji drugih narodov. Med učiteljstvom in socialno-de-mokracijo so se razvile pri Nemcih, pri Čehih i. t. d. zelo tesne razmere, s katerimi so oboji zadovoljni. Mnogo nemških in čeških učiteljev deluje aktivno v socialno-demokratični stranki; napredno učiteljstvo pa tudi vč, da mora smatrati v socialnih demokratih najodkritosrčnejše prijatelje i ono stranko, od katere edine lahko pričakuje resnega in trajnega pospeševanja svojih interesov do konca. Na Slovenskem še niso dozorele te razmere. Izvzemši malo število posameznikov, tihih pristašev naše stranke, išče slovensko učiteljstvo podpore v meščanskih strankah in kljub žalitvam, kljub odbijanju še ni izpoznalo, da služi onim krogom nedostojno službo. Glasilo slovenskega naprednega učiteljstva se celo čudi, da ne dela tudi slovenska socialna demokracija štafaže liberalni stranki, ne da bi se resno vprašalo, zakaj je za organizirano delavstvo na Slovenskem povsem nemogoče, podpirati liberalizem, ki je pod Hribarjevim vodstvom zanikanje naprednosti in svobodomiselnosti. Delavci se pač lahko tolažijo. Razvoj ima gotove zakone, ki delujejo včasi počasno, a vendar delujejo zanesljivo, čas, ko izpoznajo tudi slovenski učitelji, kje je njih pravo mesto, pride; če pride pozno, bo imelo učiteljstvo samo škodo, pa tudi odgovornost. Morda se pa nujni razvoj vendar nekoliko pospeši. Vsaj posamezna znamenja kažejo, da se dani bolj in bolj med učiteljstvom po vsej državi. In moralo bi biti zalo čudno, če ne bi to uplivalo tudi na slovenske učitelje. Tako znamenje je shod avstrijskih učiteljev, ki je bil včeraj v tukajšnem lovar iškimi poslanci posvetoval o 'tem vprašanju. Prahtične koristi res ne najden)'^ nobene pri taki pridobitvi. Ampak za božjo V'oljo naj 2e imenitno to jugoslovansko ?ksCQlr nto Pa naj bo Ivfrfjvič ali Ploj, Hri-bar ali Šušteršič — vseeno, da b( bil le že 05\srat konec tega večnega cigčtmigu! Vsaj se bo ’ - • da razvoj in napredek naroda ni govore različne jezike. Ah bodo sedaj tudi učitmjf izobčeni iz narodu ? Ali pa bodo učitelji, kj> jr y tem oziru izpoznali opravičenost socialjjtoi-olr ,mo_ kratične taktike, našli dovolj razlogov^ da posta,, nejo tudi pri nas bolj objektivni njgrata socialni demokraciji in da se začno nekoliko b,0jj z njenimi nauki? . . . Škodovale jim pe 5^ Politični odsevi. Ministrska kriza se razširja, umpak polip, au položaj se s tem ne jasni, temveč boljinbo’ '• temujuje. Čeprav se v vseh poročilih m ' "h nikjer ne bere o krizi Beckovo vlad* /,pia' » se predstavlja vse tako, kakor bi šlo 1,6,0 flko porlfeljev, se vendar lahko iv le ne vse ministrstvo na slabih nogah pozua, da t M>Ji strija država, v kateri hodi . Ce bi bila Av-potili, bi bil Beckov kabine* politika po ra tnin Že izid državnozborskih r . itak že penzioni razpadam entu protiklenke' .olitev, ki so ustvarile v prinesti rešitev; ali K* ,no večino, bi bil moral postaviti zoppr 1 ‘ / se bil moral Beck odločno »ti. A*-' ‘ - ^er ,nalizem, ali pa bi bil moral - X & ,sinji ne odločujejo pohUčna načela nič; vsitf c so samo zakulisne spletkarijo, gamo v Avstriji je m0goče, da so klerikalci, ki so dfitaU v parlamei# u v manjšim, faktični gospodarji kavi- Kajti mCščansku »svobodomiselne* stranke, Demokraciji minister direktno ne bo škodoval, in direktno ji bo pa koristil. , Imenovanje PraBka ea poljedelskega ministra, ki je že takoreč dognana Teč, veseli vse agraice, kajti Prašek pride v ministrstvo kot njih zaupnik. Že doslej je bilo to ministrstvo nekak iz-višervalni organ agrarnih zahtev; vitez liohen-bi Um se ni imel pritoževati nad grotom Auer-spe r go m. Nikomur v Avstriji sr niso želje tako letfso izpolnjevale, kakor agrarcem, kar se poka-*Uje tudi pri sklepanju avslro-ograke nagodbe. Toda »apetit prihaja med jedjo*; čim več dobivajo, tem več zahtevajo. Na vseh agrarnih shodih se tarna, da so cene živil - pteoizke. De avci bodo kmalu sploh pozabili, kaj je meso. Mleko, kruh, fižol — vse je tako drago, kakor da bi se moralo te reči iskati kakor diamante. Ali agrarcem so cene še prenizke. Še niso meje dosti zaprte, še je premalo tifusa od lakote v državi. Zato pošiljajo svojega odposlanca v ministrstvo. Imenovanja Praška za poljedelskega ministra pomeni nove colmne, nove indirektne davke, novo draginjo. Prašek poljedelski minister, ljudstvo v rokah agrarnih podruževalcev — to je zmisel lzpremtmbe v poljedelskem ministrstvu. Naie radarje mora Praškovo imenovanje še nosebej zanimati. On postane kot poljedelski minister tudi njih najvišji šef. To je namreč tudi avstrijska Specialiteta; špinača in premog, krove in živo srebro, govedina in boršti — to je v Avstriji na enem listu. Kar je na zemlji in pod žemljo, pa na. je živo ali mitvo, naj raste ali pa razpada, * J ___j..:« mlnisfr&fvn. mlttPf nriti. Na naraščanje cen uplivajo tudi prekupo-valt ’1* na lem polju bi občina našla priložnosti za pom. ^ Ampak trgovci s premogom so volilci. In kakor *e ljubljanska občina ne upa zameriti mesarjem In Pekom, tako tudi kupčevalcem s premogom ne.. $aj plača račun prebivalstvo! Z ljubljanskega jnžnega kolodvora se nam piše: Naj* postaje načelnik gospod Gutman, ki je menda le za to Pr‘ nas' dopolnil svoj čas za »penživJU*, bi se vendar rad pred svojim odhodom še prikupil uslužbencem. Seveda je to malico težko sedaj, ko se izza davnih let že predobro pozna njegovo »prijateljstvo* do osobja. Ampak poskuša vendar. Lemu stremljenju po prijetnem spominu, je menda tudi pripisati glas, ki se je pred nekaj dnevi raznesel po postaji, namreč: Kdorkoli ima1 kakšno željo, naj pride kar k njemu in on bo z veseljem rad pomagal, češ, »dokler sem še tukaj in tu di Če bom v pokoju, hočem biti pomočnik svojim ljudem*. Našla sta se dva delavca, ki sta verjela, pa sta se napotila tja. Prvi je hotel kol pripenjač prositi za službeno obleko, drugi pa za boljšo plačo. Toda prepričati sta se morala, da sta se spravila .na križev potj Najprej sta prišla k gospodu Zupančiču, da bi ju naznanil. Ta jima pravi, naj gresta k gospodu Knificu. Prideta tja, a gospod Knific, ves razburjen, zakriči! To je Zupančičeva »tvar. Vrneta se torej k Zupančiča. Končno dosežeta toliko, da ju vsaj vpraša, kaj da želita. Povesta mu torej svoje želje in on iPbšljo prvega k H eri sc h u. Druzega pa vprašaš »Koliko časa ste že tukaj*? — Odgovor: «Osem let.* — Zupančič: »Koliko imate plače*? — Odgovor: «2 K 40 vin.* — Zupančič: »Imate itak preveč!* — S to kratko rešitvijo, ki označuje Zupančičevo prijateljstvo do personala, se uslužbenca nista kratko malo zadovoljila. Spomnila sta se, da Zupančič še ni načelnik postaje, pa sta jo ubrala naravnost k višji instanci, namreč — k načelnikovi kuharici. Ta funkcionarka jima s primernim uradnim ponosom pove, da ima take stvari go nod Zupančič »čez*. To se pravi, hoditi od Poncija do Pilata. Pravi čudež je, da ima stvar vendar konec. Zgodilo se je, da je imel gosp. Zupančič nekaj opraviti pri gosp. Gutmanu in nazadnje je prinesel veselo vest, da prvi dobi obleko, drugi pa več mezde, kadar — se navadi nemško ... Mislimo, da zadostuje povestica brez posebnega razlaganja. Samo gospodu Zupančiču bi pri tej priložnosti še svetovali, naj se v občevanju s podrejenimi vendar privadi nekoliko drugačne manire, nego jo kaže včasi doslej. Eventualno mu povemo za kakšno knjigo, v kateri najde primerne podatke. N. pr. »Knigge, Umgang mit Menschen* še ni povsem zastarelo. Liberalna morala. Kakor smo svoj čas poročali, je tukajšnji, na Marije Terezije cesti nastanjeni pekovski mojster Avguštin Jenko imel, zaslišan kot »izvedenec* (Slov. Narod* pristavlja »pod prisego!*), neverjetni pogum, izjaviti, da so s slino, pljunki, otrebki in izločki onesnaženi krušni ostanki »povsem dobri za revne ljudi, katerim se taki ostanki prodajajo*. To mnenje je tudi vzdržal potem, ko se ga je opozorilo na mestna določila zakona o živilih. Navzlic temu je tedaj famozni »izvedenec* določil takim »ostankom* smešno visoko ceno, tako da je celo stranka, kateri v prilog je podal svojo izjavo, samaodsebe naravnost odklonila to višino. Kakor rečeno, pa bi se nihče ne zgražal nad cenilnimi zmožnosti g. A. Jenka, če bi n. pr, izjavil, »krušni ostanki opisane kvalitete so uporabni za pičo živine, in imajo to in vrednost.* G. Jetiko pa je podal izjavo, da je to prava vrednost njihova — ker je taka nagnusna hrana za reveže doyolj dobra. Človek se mora sicer čuditi, da se najde sodnik, ki tacega buržo-azijca še prizna izvedencem. Ali mi bi doživeli radi tako ceno na Dunaju ali v Pragi, kjer ne vladajo provincijalne sodne razmere, kakor na Turškem! Ali čemur se je bolj Čuditi, je to, da se najde list, ki trobi venomer v svet, kako je napreden — in to je »Slov. Nar.* —- in ki se ne sramuje zagovarjati tak škandal. Še več! »Slov. Nar.* brani istega peka še radi tega, ker zapeka v svoj kruh muhe, les, kocine i. t. d. —G. Jenko je bil namreč vsled podane ovadbe obtožen, a seveda oproščen. Dočim dobe drugod taki obrtniki občutne kazni, pri nas »Slov. Narod* bije vojsko za ne-snažnost! Drugod ne velja noben ničev izgovor, pri nas je vsak dober! In to tudi tedaj, če se ve, kakih čedne razmere — slava njihovim zagovornikom nazorov je A. Jenko glede revežev in kruha! Resi Nacionalizem se Joka, kajti zatajujejo ga njegovi najzvestejši pristaši; zatajujejo ga, ne da bi se dvignil zoper nje »vihar narodnega ogorčenja*, ne da bi se jih slovesno brcnilo iz naroda. Lasje se nam zježe na glavi, če le pomislimo, kaj bi se nam zgodilo, ako bi se upal socialist v nesrečni uri zagovarjati nemške šole za Ljubljano. Groza bi bila! — V nedeljo so pa imeli klerikalci, ali kakor se sami imenujejo »Slovenska ljudska stranka*, shod v »Unionu* in dr. Šušteršič, katoliški Šušteršič, narodni Šušteršič, slovanski, najbolj slovanski Šušteršič je pridigal svojim navdušeno slovenskim poslušalcem, kaj vse pricoprajo klerikalci vsemu Slovenstvu, kranjski deželi, slovenski Ljubljani in vsem, ki jim verjamejo. Ko je prevozil belokranjsko železnico z vsemi lokomotivami klerikalne baharije, je preskočil na slovensko kulturo, katero so šele klerikalci ustanovili z novo nemško gimnazijo v Waldherrjevi hiši. Nam se res ne zdi nič groznega, da bo Ljubljana imela namesto dveh gimnazij tri; ampak iz nacionalističnih ust je čudno slišati, da je nemška gimnazija s povečanim številom nemških profesorjev pridobitev za — Slovence. Ampak Šušteršič je ubiral še druge strune. Obljuboval je Ljubljančanom, da dobe tudi komo poveljništvo, seveda po zaslugi klerikalcev. Da je s tem hudo zbodel Hribarja, ki že v duhu gleda palačo »K. u. k. Korps-Kommando*, ne da bi se na njej svetilo njegovo ime, že verjamemo. Ce je med širšimi sloji mnogo takih, ki nimajo druge želje, nego gledati v Ljubljani še kakšno generalsko uniformo več, je pa drugo vprašanje. Seveda Šušteršič mora sugerirati Ljubljani, da bi bila to velikanska pridobitev, pa ji dopoveduje, da bi bil »Korps-Kommando* »lep kos kruha* za Ljubljano. Bodoči korni poveljnik menda še ni povedal Šušteršiču, ali si bo naročal svojo uniformo v Ljubljani ali pa pri Tillerju na Dunaju; za tisti kos kruha bo že treba močnega povečalnega stekla, da se zazdi velik. Ampak vse to še ni dosti zanimivo. Šušteršič pravi, da bo za korno poveljništvo najprej treba ustvariti predpogoje. In to zbudi našo radovednost. Kakšni so oni piedpogoji? Ali je šel Šušteršič v vsej naglici študirat na »Kriegsschule*, da si pridobi vojaško specialno znanje P Ali je morda poslal Gostinčarja tja P . , . Ah, kako blodimo po krivih potih! Tako enostavna je stvar, a v svoji enostavnosti tako grandiozna 1 Kakor Kolumbovo jajce. Takole rešuje Šušteršič uganko: Oficirji pri Korps-Kommandi bodo večinoma Nemci, ki bodo najprej vprašali, ali so za njih otroke v Ljubljani — nemške šole! . . . Kaj — ponavljamo — bi se /godilo socialnemu demokratu, ki bi govoril tako? Podaljšanje kamniške železnice. Kolavdacija trase novoprojektirane železnice Kamnik—Motnik— Vransko ter končna zveza Celje se vrši dne 18. novembra t. 1. ob prisotnosti zastopnikov dežele, interesentov, vojnega ministerstva itd. S tem bo revidirana in definitivno določena trasa, a s tem železnica še nikakor ni zagotovljena. Treba bo šteti par miljonov, tako da bo še marsikaj let minulo, preden bo ideja realizirana. Socializem in Slovanstvo v Istri. Velikanski uspeh puljskih sodrugov na zadnjem shodu je popolnoma zmedel narodnjake vseh političnih barv. V svojih zbeganih poročilih kopičijo taka protislovja, da se jib prijema kar z rokami. Najprej trobentajo, da so slavno premagali socialiste, potem pa zopet tarnajo, da so socialisti združeni s — kamoro. V Pulju se jim delavci smejo od srca. A tudi nepristranski čitatelji se jim morajo smejati. Kje se je pa vendar pokazala tista zveza ? Naši so-drugi so bili v predsedništvu, naši sodrugi so govorili, razven sodruga Lirussija, kije izpregovo-ril v imenu italijanskih sodrugov, se je govorilo vseskozi slovensko in hrvatsko. Na nobenem narodnjaškem shodu v Pulju se ne govori toliko slovanskega! Naši sodrugi organizirajo delavce v jugoslovanski socialno-demokratični stranki; poučujejo jih v slovenskem in hrvatskem jeziku, dajo jim slovenske in hrvatske knjige in časopise. Naši sodrugi nastopajo povsod za pravice slovenskega in hrvatskega delavstva; z vso močjo se bojujejo zoper germanizacijo. Naši sodrugi so tudi italijanske prepričali o nekih uspehih, ki so jih bili naredili ob zadnjih volitvah. In narodnjaška garda se upa govoriti o kamori — se upa govoriti o takih rečeh v tistem trenotku, ko izročajo narodnjaki Pulj germanizatorični marini! Naši sodrugi proglašajo javno načelo narodne avtonomije. Seveda ne v »Narodnem Domu*, ki je postal prava filialka ces. in kr. mornarice. Naši sodrugi organizirajo slovenske in hrvatske delavce, da bi si lažje priborili kos kruha in politično svobodo; narodnjaki izročajo hrvatske in slovenske delavce na milost in nemilost marini! Kako pa naj se Slovanstvo v Istri osvobodi, če bo delavsko ljudstvo, ki je v pretežni večini hrvatsko in slovensko, zasužnjeno? Ali mislijo, da so Laginja, Spinčič in gospod Križ edini Slovani v Istri? S frazami se ne reši naroda in tudi ne s ponižnimi komplimenti pred admiraliteto; zato bodo socialisti nadaljevali svoje delo gospodarske osvoboditve, ker brez nje ni politične in ni narodne rešitve. Pa ne bodo vprašali M a n-diča za dovoljenje. Iz stranke. Izjava. Podpisanemu odboru se zdi potrebno* pojasniti slovenski javnosti še enkrat dogodke zadnjega javnega shoda v Pulju, ki bi jih vse slovensko in hrvatsko časopisje rado pokazalo v popolnoma napačni luči. Imenovano časopisje hoče javnosti sugerirati, da smo se združili na nedeljskem shodu z italijanskimi iridentisti proti Hrvatom. Zoper to nesramno laž navajamo sledeča nevtajiva dejstva: Ljudski shod je sklical podpisani odbor jugoslovanske socialne demokratične stranke. To je bilo znano po vsem Pulju. Predsedovali so shodu Slovenci in Hrvatje. Govorili so na shodu trije Slovenci in en italijanski socialist. Shod je bil javen. Ge se ga je udeležilo nekoliko italijanskih liberalcev, jim tega prav tako nismo mogli zabraniti, kakor ni nihče poskušal slovanskim nacionalistom preprečiti udeležbe. Navzočnost malega števila meščanskih Italijanov pa ne daje nikomur pravice, da bi nam očital zvezo z njimi. Kar gre njih stranki, ji je že temeljito povedal bratski list »Lavoratore*. Vprašati pa moramo slovenske narodnjake, zakaj niso prešteli, koliko je bilo izmed onih 1500 (?), ki jih imenujejo svoje, c. kr. Nemcev v civilni obleki, ki so napadali slovenske socialiste P Imenovani časopisi slepe čitatelje, da so si socialisti sami imenovali predsedništvo in da niso dali nasprotnikom besede. To je čisto navadno zlagano. Predsedništvo je bilo predvsem zakonito izvoljeno, kar je moral konstatirati tudi vladni zastopnik. Večina za naše predsedništvo je bila tako ogromna, da je bil izključen vsak dvom. Nacionalistični listi se pa sami bijejo po zobeh; kajti kakor po dogovoru trdijo, da je bilo na shodu 1500 narodnjakov in 500 socialistov; sočasno pa poročajo, da je bilo na shodu 4000 ljudi. Kje je bilo torej onih 2000 ljudi, ki izpadejo pri tem računu? Aki bi bili imeli narodnjaki večino, pa bi bili socialisti hoteli oktroirati predsedništvo, je gotovo, da bi bili nacionalisti zabranili to. Pritožujejo se, da noben nasprotnik ni dobil besede. To se je zgodilo iz enostavnega razloga, ker je nobeden zahteval ni. Nacionalisti dobro vedo, da je svoboda govora na naših shodih vedno načeloma varovana. Sami iz sebi se pač norčujejo, ko v eni vrstici zabavljajo, da vladni zastopnik ni hotel razpustiti jJhJni/ti v- ckmoriho Materi želijo Hvbrvr po coni in | .ttxnisljhxrpotovali rut/se obrnejo | ^inionmpla&w,. ▼ Ljubljani priporoča svoje shoda, v drugi pa »poročajo*, da ga je razpustil, ker ni bilo uiogoče zborovati. Stvar je ta, da bi bili nacionalisti radi dosegli razpust shoda; zato so razsajali, kolikor so le mogli. Toda ni jih bilo dosti, da bi bili s svojim hrupom preprečili shod. Vladni zastopnik ni imel nobenega povoda za razpust in tako shod tudi ni bil razpuščen, temveč je zboroval, dokler je bilo prijavljenih kaj govornikov. Potem ga je predsednik sodrug Haramina redno zaključil. Nacionalistični časopisi trdijo, da je bila policija pristranska, da je z golimi sabljami napadala narodnjake, branila pa socialiste. Nimamo vzroka, da bi branili policijo in njene protekcije ne uživamo. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da ni potegnila sabelj in da nihče ni bil ranjen od policije. Aretirane so bile štiri osebe, med njimi dva socialista Slovenca. Ampak gospodje se imajo zahvaliti našim rediteljem, da se ni zgodilo kaj hujšega. Govoričijo tudi o neki resoluciji, o kateri se baje pi moglo glasovati. Seveda ne, ker ni nihče predlagal resolucije. Podpisani odbor ni našel nobenega povoda za resolucioniranje. Čemu naj bi bila resolucija? Laginjev načrt ni bil sprejet v deželnem zboru; ali naj torej sklepamo resolucijo proti njemu? Ali naj bi resolvirali proti neusta-novijeni