Vreme je prav.
Nikdo ne more vsem ljudein prav storiti; kar se enerau dopade, drugemu ni všeč. Da, še cel<5 Bog ne naredi vsakemu vse po volji, ter pošlje zdaj gerdo zdaj lepo vreiue, brez da bi koga vpraSal, ali mu je vreme po godu ali ne. In človek, ki s svojo kratko pametjo ne razume božjih sklepov, prederzne se višepot grajati Boga, da ne dela prav, ter se večkrat huduje in godernja nad kakim dežjem ali gerdim vremenom. — Kako uapacna je taka nejevolja, uči nas sledeča povest, ki je skozi in skozi resnična. Pripo-vedoval mi jo je starček, ki je bil sam priča temu, kar vam bodem tukaj povedal.
,,Imel sem očeta," tako mi je pripovedoval starček, ,,ki tni ga je pa Bog že davno vzel k sebi v nebesa. Imeli so to navado, Bog jim daj dobro, da so besede ,,vreme je prav" imeli pri vsakej priložnosti na jeziku. Kedar koli so srečali kakega znauca, bile so njih perve besede: ,,Vreme je prav!" Da, še celd v druge pogovore vpletali so večkrat besede ,,vreme je prav," brez da bi hotli. In kakor ljudje splob. svojo molitev končajo, ter besedico ,,amen" na koncu pristavljajo, takoaotudi moj rajnki oče vsak govor končali zbesedami: ,,Vreme je prav!" Vsi ljudje v soseski, ki mojega rajnkega očeta po imeuu ali osobi niso poznali, po njihovih navadnih besedah spoznali so ga berž.
Nekega dne moj oče zbolijo in umerjejo. Sosedje pridejo, merliča umijejo, preoblečejo in po navadi na mertvaški oder polož^. Rajnki raoj oče so bili dober človek, posebno do revežev in ubožnih ljudi. Zato je pa tudi veliko ljudi prišlo na večer rajnkega obiskat in za njegovo dušo molit. Ležali so oče že dva dni na mertvaškem odru in pvišel je že čas, da bi se truplo pokopalo v blagoslovljeao zemljo. Ali glej! padel je čez noč jako debel sneg in snežilo je še zmiraj tako hudo, da človek človeka ni videl, če sta si le malo bila narazen. Bilo je tedaj neraogoče spraviti merliča v takem vremenu aa pokopališče, ki je bilo precej daleč od uaše hiše. Hočeš, nočeš, — pripravljeni pogrebci so morali  čakati na boljše in pripravniše
- 176 —
vreme. Nekateri so se jezili in to še posebno zategacMj, ker so rajnki oče v svojein življenji tako radi hvalili tudi gerdo in uajsponiejše vrsine. ,,Kaj bi pač rajnki zdaj rekli k takeinu gerdemu vremoim," djali so drug drugemn, ,,ako bi rnogli govoriti iu bi videli kako sneži ua vse pretege? Takega vremena bi pač ne ningli hvaliti." — Iu glej! grSza in strah pvešiue okrog stoječe, ko vidijo, da se rajnki moj oče začn<5 gibati, se po konci vsedejo, gledajo z debelimi očrni okrog sebo iu reW: ,,Vreme je prav!" — Bili so namreč le na videz niertvi; kerč jih je deržal tako, da se niso mogli niti ganiti niti govoriti, pa tudi nobenega drugega znamenja življenja pokaz ati Nengodno vvemo jih je rešilo gotove in strašne saierti; pri lepem vremenu bili bi gotovo ž i v i pokopani.
Nikdar tedaj ne sm«mo godernjati če/ naredbe božje.   Bog že ve,  kaj je prav,  če tudi mi ue moremo s svojo slabo pametjo berž vsega ra/urneti.
J. Petermann