-Xv.'
%
•^iassEs
MENTOR
UST Zil SREDNJE
Šolsko dujiStvo
St. 1. ::: Letnik V.
«« Urejuje ::::
dr. Anton Breznik
Za leto 1912/1913
¥&	mm
»Mentor« » 1912/1913 * V. letnik « Zvezek 1.
VSEBINA:
Delo. (Ksaver Meško.)................................. 1
Iz domaCega življenja Čebele.	(Prof.	Fr.	Pengov.)	...	3
Dva grobova. (Pesem.)	(Fr. Žalko.).......................7
Homunkulus v slovenskem In latinskem pregovoru.
(J. Samsa.)  .........................................8
Čez Dunaj in Budimpešto v Belgrad.	(Jos. Lavtižar.)	.	12
Za klavzuro. (Domen Otilijev.)........................17
Drobiž................................................22-24
£? Lepa priložnostna darila. “'tSSuMK'1** Dobro ln poceni se kupi le pri men!, kar je obče znano. — Ure budilke od S K naprej; nlkel-nastc lepe anker ure od K 4’#0 naprej; srebrne cil.-rem. ure od 7 K naprej; srebrne anker-rem. ure od 10 K naprej; diamantni prstan od 12 K naprej; briljantni prstan oa ao K naprej. — Lepe novosti v kina- ln pravem srebrn po znižanih cenah. Naročajte novi cenik s koledarjem tudi po pošti zastonj. — SIngerjevI šivalni stroji od 00 K naprej, tudi za pletenje (pouk brezplačen). Fr. Čuden, trgovec in urar v Ljubljani.	
	
	Fr. P. Zajec, Izpraianl optik, Ljubljana, Stari trg 9 priporoča svoj dobro urejeni optični zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, fičlpalcev, toplomerov, daljnogledov Itd. Popravila očal, fičlpalcov itd. izvrSuje dobro in cono!
■■NNNnNHMMuuaaaiHHiiiHaoaHHi	
Izhaja v zavodu sv. Stanislava v St. Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za dijake dve kroni, za druge naročnike štiri krone na leto.
Tl«k „Katolllke Tiskarne* v Ljubljani. — Odgovorni lastnik Alojzij Markei.
Letnik V. List za srednješolsko dijaštvo.	Štev.	1.
Ksaver Meško:
Delo.
Dva mogočna stebra poznam v življenju: vero in delo. Čim bolj se kdo opre ob njih, tem krepkeje stoji v viharjih sveta, v nestalnosti življenja.
Ali Vam naj govorim o veri*? Ali naj nosim v naprtniku vodo v Savo, s slabotno roko kamenje na Triglav? Človek brez vere — ali ni kakor slepec na poti? Ali ni kakor lačni, ki nima drobtinice kruha, kakor žejni sredi puščave, kakor ponesrečeni mornar na visokem morju, ki od žeje umira? Ali ni kakor otrok ob smrti materini, ki mu nihče ne da ne ene tolažilne besede?
Kaj bi Vam naj govoril o blagoslovu oči, vida, o potrebi kruha in vode, o sreči in dobroti blage besede v najtežjih dneh? Kaj bi Vam naj govoril o veri, ki nam je vse to in še mnogo več!
A delo!
Kakor je kralj ptic, orel, lepši in mogočnejši, ko razpne s silno močjo peruti in se ponosno in zmagovito dviga proti solnčni obli, nego ko leno sedi in dremlje na kaki čeri, tako je človek lepši in znamenitejši ob delu nego v lenobi (ako dela nego če pase lenobo). Delo nas oživlja, nam krepi moči in jih ohranja mlade in prožne
—	seve ne čezmerno, neuravnano delo — delo nas dviga nad zemljo in njene vsakdanjosti; da delo, z dobrim namenom opravljano, nas posvečuje. Naš namen na tem svetu je delo. „Človek je za delo rojen in ptica za letanje." Job 5, 7.
Lenuh je zaničevanja vreden človek. Že knjiga božja slika njegovo nizkost in ničvrednost, nespamet njegovo. „Kar je zobem kis in očem dim, to je lenuh njim, ki ga pošljejo11 (ki ga imajo v službi). Preg. 10, 20.
la
„Lenuh pravi: Lev je zunaj, sredi trga bi me utegnil umoriti.41 (Lenuh vidi težave in nevarnosti, kjer jih ni.) Preg. 22, 13.
„Kakor se vrte vrata na svojih tečajih, tako lenuh v svoji postelji (nikoli ne more vstati). Lenuh svojo roko pod pazduho drži in jo le s težavo do svojih ust prinese. Lenuh se zdi sam sebi mo-drejši od sedmih mož, ki pripovedujejo pregovore.11 Preg. 26, 14—16.
„Šel sem čez njivo lenega človeka in skozi vinograd neumnega moža. In glej, vse je bilo polno kopriv, in trnje je pokrivalo njegovo površje, in kamnata ograja je bila podrta. Ko sem to videl, sem si k srcu vzel in iz zgleda sem si nauk posnel ter sem rekel: „Nekoliko boš spal, nekoliko dremal, mrvico boš roke križem držal, da si odpočiješ, — in pomanjkanje bo čez te prišlo kakor tekavec in siromaštvo kakor oborožen mož“ (ki se mu ne boš mogel ustavljati v svoji dremavosti). Preg. 24, 30—34.
Kdo izmed Vas bi maral biti tak?
Glejte, prišli so spet dnevi dela!
Ne trdim s tem, da v počitnicah' niste delali. Saj tedaj bi ne bili živeli! Zakaj življenje brez dela — ali je življenje?
Posvetili ste najbrž svoje moči večinoma podrobnemu delu. Dobro! Dandanes ni kmalu kaj tako važno kakor podrobno delo. Pri nas, malem narodu, trikrat važno! Predavali ste v društvih — kaj lepšega in koristnejšega si morete misliti? Če ste oplemenitili le eno srce, če ste vsejali vsaj v eno dušo seme dobrega, kal navdušenja, ste storili mnogo. Izpisovali ste uloge kake dobre igre — dobro delo! Prepisovali ste sekirice lepe pesmi — lepo delo! Pripravljali ste fanta na vzprejemni izpit za gimnazijo — izvrstno delo! Upam, da samih sebe niste pozabili: ponavljali ste — potrebno delo!
Zdaj, ko ste pričeli šolo, boste posvetili vse moči delu. Delu zase! Vse, kar bogati duha, blaži srce, vse to naj Vam bo resno, sveto delo. Pred vsem skrbite sedaj — za šolo! To sem mislil z besedami: „Delo zase“. V resnici je v isti meri delo za Vaše domače, stariše, brate, sestre, delo tudi za narod. Kaj hočemo z ljudmi, ki samo stoje med nami, zahtevajo kruha od naroda, vse prekriti-zirajo in zlovoljno obsojajo, a narodu ničesar ne dajo? Delajte zdaj zase! Tako boste nekoč z uspehom delali za narod. Zdaj polagate temelj. A če je temelj slab, kakšno stavbo morete postaviti nanj? Nič mi ne imponira, če kdo pravi: „Nič se nisem učil, pa sem vendar znal.“ Plitvi se mi zde taki ljudje. In prej ali slej obtičijo.
Malo mi imponira, če berem: „Spet se je vrnil nov doktor z Dunaja, iz Prage, iz Gradca." Imponira pa mi, če se smo o kom reči: „Čil, navdušen delavoc se spet vrača v domovino.44 Delo je vrednota življenja, doktorat je čast, ki si jo mora človek pač z resnim delom zaslužiti, ki pa sama ob sebi nikomur no koristi.
Zdaj je veliki Vaš čas, ne zamudite ga! V največjem trenutku človeške zgodovine so vojaki na Golgoti vadljali! Zaigrali so najznamenitejši čas življenja in večnosti. Ne bodite njim enaki! Ne zaigrajte svoje mladosti! Čas kipeče moči je; zato naj bo čas
—	dela.
Na delo torej! Naj vam delo ne bode jarem in breme, cvetoče veselje vam bodi! Tako vam bode v blagoslov in v odrešenje. Vam in narodu ...
Prof. Fr. Pengov:
Iz domačega življenja čebele.
Pred Tomaževim mlinom stoji orjaška lipa in pod njenim varstvom uljnjak z raznovrstnimi panji, od preproste gorenjske škatulje do pokončnega dvonadstropnega Gerstungovca, od velike kasarne amerikanskega sestava do ponižnega okroglega koša iz hrvaške slame.
Bilo je med šmarnimi mašami. Iz panjev so se usipale trume sivih kranjic z belimi pasovi po telesu, druge so se vračale s paše trudne in težko dihajoč, padale neslišno tiho na brado (letavno deščico) in hlastale z dušnicami na zadku hrepeneče po svežem zraku. Na zadnjih nožicah so nosile „hlačke“ iz zlatega cvetnega prahu.
Marsikatero pridno delavko je težko breme in dolgo letanje tako upehalo, da je zastonj napenjala nežna jadrca svojih krilc, da bi jo ponesla domov. Na potu je pala v travo, vtaknila glavo v cvetno čašo in dolgo počivala. Ko je prišla k sebi, je deloval zopet s svežo silo njen aeroplan ter rezal poletno ozračje s sladkim svojim bremenom.
Slabeje pa se je godilo tistim, ki so lezle in se zaletavale tu •in tam na pesku pred ulnjakom. Kljub vsem naporom se niso mogle vzdigniti kvišku; pretežko telesno delo je napravilo že tako kratkemu njihovemu življenju še predčasni konec.
Tri tedne je rabila taka sirotica za svoj razvoj v satni celici, štirinajst dni približno se je učila na „gospodinjskem tečaju“ v panju domačega dela in potem — komaj dva meseca je znašala medene zaklade od zunaj in že se je upehala do smrti ... Zastonj se je upirala ta in ona, da bi se povzpela do žrelca, da vsaj umrje med domačinkami — tudi to ji ni bilo usojeno. Prej ali slej je pala v gosto travo, ki ji je postala pokopališče ...
llvala Stvarniku, da tak žalosten konec ni doletel prevelikega števila pridnih delavk. Velika večina je dospela srečno do domačih vrat, hitela po trenotnem pozdravu v medne prostore, kjer je viselo
la*
od stropa doli lepo satje sestavljeno iz pravilnih šesterostranih stanic, deloma snežno belo „deviško satje“, durgo starejše že zarumenelo, a lansko temno zarjavelo.
Med so izlivale delavke v satje, čegar vosek je bil ojačen s smolo na mestu, kjer se je držal stropa ali okvirčkov. Pri satju, odločenem za zibelke, so delavke najprej oprezno pregledale, ni li v stanicah jajčeca ali črviča (ličinke) in šele potem so stresale svojo „obnožino“ vanje ter jo poteptale s svojimi glavicami.
Jeli veliko peloda, ki ga prinese delavka na enem potu domov? — Pač majčkena je medena kapljica, ki jo privleče čebelica morda iz velike daljave in izlije v stanico. Toda čebela nosi in naklada, vestno in stanovitno in tako se izpolnuje pri nji do pičice
zrno do zrna pogaCa, kamen do kamna palača;
pred vami stoji o mali Gospojnici palača, ne iz kvadrov, pač pa iz čudovitega voska in cvetnega nektarja, ki hrani celi številni narodič v panju preko neprijazne dolge zime.
Mladice, ki so se izlegle pred kratkim in še ne znajo čvrsto letati, imajo v panju dosti dela. Prva nabira po tleh razne smeti, jih nosi na brado in spušča doli na pesek pred ulnjakom, druge izdelujejo umetni vosek.
V obliki peterooglatih luskinic z bisernim sijajem potijo izmed trebušnih obročkov svoje stavbeno gradivo, prozorno in krhko opeko. To prežvečijo v ustih, jo zvaljajo s sprednjimi nožicami in nato lepijo nove bele stanice, tako čiste in pravilne, da se ti ob njih pogledu smeje srce.
Povsodi je šum in bučanje, vrvenje in pehanje od ranega jutra.
V	vsakem panju je po deset do petnajst tisoč čebel, kar ni ravno močno ljudstvo; močni polki štejejo tudi po dvajset do trideset tisoč državljank. Misli si sedaj, dragi moj, tovarno z dvajset tisoči delavcev, kjer se drug poleg drugega poti in trudi z mrzlično hitrico, da mu kar zmanjkuje sape, z gorečnostjo, kot bi nabiral demante ali zidal stolp babilonski, po katerem poleže iz te bedne doline v raj nad zvezdami.
Taka velikanska tovarna je panj. V njej se predelavajo sokovi sladkornega tresa, ki ga ni nihče sadil in gojil, ki ne odje revežu niti pedice zemlje za borni kruhek in ki vendar raste povsodi.
Sredi vsega tega življenja in gibanja pa koraka resnobno kot orel nad planino po satu čebela, ki jo ločiš na prvi pogled po velikosti in barvi od vseh drugih.
Pred teboj stoji matica in kraljica z glavico podobno srcu, s svetlejšim telesom in daljšimi zadnjimi nožicami. V njenem spremstvu vidiš kot dvanajstero zvezd krog svetlo lune kakih deset do dvanajst mlajših čebelic — dvornih dam.
Benetke: Panorama s kanala.
Matica je najstarejša izmed vseh rojakinj — preživela je že tri zime in vzgojila na tisoče delavk. In vsi ti tisoči zvestega ljudstva ljubijo svojo monarhinjo, kakor morejo ljubiti le hvaležni otroci svojo mater.
Spoštljivo delajo podložnice pot kraljici, kjerkoli se prikaže z mlado družino na satju, polagajoča zalego v celice.
Vesela je pa tudi kraljica pridnega ljudstva, ki leta danes tako vzorno, da komaj zadostuje žrelce svojemu namenu. Sinoči je bila viharna noč in po takih nočeh vsaka cvetna čaša kar prekipeva medu in peloda. Kdo bi mogel ob taki priliki ostati doma?
Dve mladici, Verbenica in Gladiola gresta danes prvikrat v širni svet, na pašo.
Odkar sta ugledali luč sveta, sta neločljivi prijateljici. Do tre-notka, ko sta pregrizli ob isti uri pokrovca svojih zibelk, nista poznali nobene druge geografije razen ozke, šesterooglate celice, ki jima je dajala prvo hrano. Ko pa sta izlezli iz stanic v beli svet kot brhki mladici, sta ugledali najprej druga drugo in se sprijaznili.
„Kako velik je vendar svet!“ sta se čudili obe hkrati primerjajoč manjše gorenje nadstropje panja s svojo celico. Polagoma sta jeli stezati nožiče in poizkušati prve korakce. Združno sta zlezli doli po satu in prišli na dno. Svet je bil veliko večji nego sta mislili pred kratkim.
Medtem so se jima pridružile starejše tovarišice, ki so ju prijazno božale in okrepčale z medenim sokom.
Tam-le od žrelca sem je prodiral v panj zlat solrični pramen. Tega bleska mlada fagetna očesca še niso mogla prenašati, zato sta se umaknili sestrici v satno senco. Tam sta se vadili tekati urneje in urneje in naglo je temnela svetla barva mladostnih telesec.
Medtem so je izleglo nekaj mlajših sestric in ljubeznivi mladici sta jih takoj pitali. Lotili sta se tudi drugih domačih opravil: hranili nežne črvičke v stanicah, greli jajčeca in stavili umetno satovje. Pri tem delu so se jima okrepili udje, močna so postala krilca in nožiče in očesca so se privadila na svetlobo pri žrelcu.
Sedmi dan po rojstvu — danes ga obhajata, ob jasnem, solnčnem dnevu — smeta naši sestrici prvikrat vun na brado pred žrelcem.
Verbenica in Gladiola gresta vštric, pa skoro strahoma zastanejo obema nožiče pri vhodu v panj. „Kako svetel, kako Čudovit, kako velik je vendar ta svet!“... Ta misel je polnila obe mladi glavici z neizrekljivim veseljem. Vzajemna sreča je navdajala obe prenežni srčeci z medsebojno ljubeznijo.
Na brado so priletevale in odletavale starejše čebelice v neznani pridnosti. Verbenica stopi boječe na rob deske, razpne krilci in mahne parkrat ž njima po zraku kakor za poskušnjo. In glej
čudo! Eterično telesce se dvigne kot tenka jesenska pajčevina v nevidno zračno morje, pluje dalje in dalje v ogromni svet, vedno bliže zlatemu solncu, tako lepemu, tako smehljajočemu ...
Pri vsakem mahljaju mladih kril nove prikazni, doslej nepoznane in nerazumljive, svet se menjava v svojih pestrih slikah kot kaleidoskop in postaja večji in večji. Skoro se je lotevala omotica naše Verbene. Čudoviti občutki so ji polnili srce in v bojazni se je ozrla nazaj proti rojstnemu panju. Tedaj so radostno vztrepetale njene tipalnice, kajti neposredno za seboj je videla veslati sestro Gladiolo in njena krila so se lesketala na solncu v vseh mavričnih krasotah solnčnega spektra.
Nič več se ni bala Verbenica. Vedno više sta se dvigali sestrici, vendar predaleč od doma si še nista upali. Polagoma sta se spustili zopet doli na brado in utrujeni prvega izleta v širni svet sta zlezli v temni panj med satovje. Tam sta vtaknili glavici v stanice in sanjarili o lepoti zlatega solnčeca.
Prvi korak v življenje je storjen. Odslej, ljubi sestrici, se začne tudi za vaju resnobni tek dela in truda, izpolnjevanih težkih dolžnosti!
&
Fr. Zalko:
Dva grobova.
Na zelenem grobu
Roža je nagnila žalostno glav6 in mi govorila
cvetko sem uzel in na prsi mlade sem si jo pripel.
pesmico bridk6:
Cvčti, cvčti, roža
„Tam v pokojnih domu upanje živi -tukaj v tvojem grobu, tukaj upov — ni.
zdaj na novili tleh —. grob enak je grobu — kakor v prejšnjili dneh!“
Tukaj več nobena roža ne vzcvete, ker je v tvojih prsih mrtvo, prazno — vse.“
J. Samsa:
Homunkulus v slovenskem in latinskem pregovoru.
Lansko leto nam je Mentorjev urednik pokazal postanek ho-munkula v jezikoslovni retorti; posrečilo se mu je bolje kot Fausto-vemu pedelu Wagnerju. Da ga bomo pa še bolje spoznali, si ga moramo ogledati živega natančno od nog do glave, pa ne v jezikoslovni, ampak v psihološki retorti, ogledali si ga bomo v pregovoru.
„Od nog do glave“ smo rekli; to bo pač dovolj natančno. Ako koga od nog do glave premerimo, hočemo dobiti neko splošno sodbo o njem; da bi ga res merili, nam niti na misel ne pride. Bolj natančen pa je bil rimski advokat Cicero, ko je braneč svojega prijatelja Roscija »meril11 njegovega nasprotnika. Ogledal si ga je ne samo od nog do glave, ampak je bil tako indiskreten, da mu je tudi na prste pogledal; ako mi komu „na prste gledamo", imamo pač prste na rokah v mislih; če bi mogli, bi mu pogledali morda tudi za nohte na nogah, k sreči to ni mogoče, ker hodimo, kadar nas drugi vidijo, navadno obuti. Cicero je svojemu nasprotniku lahko pogledal na prste na nogah, kajti Rimljani so bili vsi Rikliancii, hodili so bosi ali pa v sandalih brez nogavic. Na svojem nasprotniku Cicero ni našel niti toliko dobrega, kolikor je „za nohtom črnega11; kdor pomisli, kako pogosto so se Rimljani kopali, bo uvidel, da je bilo to res malo. „Nonne ab imis unguibus usque ad verticem summum ex fallaciis contare totus videtur?“ Ali ga ni od nohtov pa do temena sama goljufija?
Bolj površen je bil Horac, ko se je hvaleč lepoto nekega sužnja ustavil pri gležnjih: et candidus et talos a vertice pulcher ad imos — bel je in lep od temena do gležnjev.
Pesniki imajo pač povsod izjeme, saj smejo še dandanes dolge lase nositi; s tem jih pa seveda nikakor nočemo obrekovati, da imajo „dolge lase in kratko pamet".
Človek je sestavljen iz samih nasprotij, je rekel nekdo. Glava in noge sta res ne samo diametralno nasprotna dola našega telesa, ampak sta si nasprotna tudi po svojem namenu. Noge so navezane na zemljo — aviatiki včasih tudi z glavo prilete na zemljo — glava pa se dviga kvišku, z glavo prodira človek vesoljstvo in pride do Stvarnika, početnika svetovja. Tega nasprotja med glavo in nogami se naše ljudstvo dobro zaveda, ko pravi: Kdor nima v glavi, mora imeti v peti.
Grški sofist Protagora (480—410 pr. Kr.) je rekel: ndvreov XQV~ /lunov hštqov dv&Qa)jtog — človek je merilo vseh stvari. Protagora jo
1 Rikli je bil posestnik zdravilišča na Bledu; njegovi gostje so hodili bosi
ali v sandalih.
hotel s tem reči, da je naše spoznanje odvisno samo od človeka; kakor se komu zdi, tako je; ako bi se mi zdajle zazdelo, da 2 X 2 = 5, bi bilo to res, vsaj za-me. Zato sta Sokrat in Platon upravičeno ugovarjala temu Protagorovemu stavku. Toda v nekem drugem zmislu je imel Protagora popolnoma prav; človek je res „merilo“ vseh stvari, ta stavek pa morate razumeti dobesedno. Človek imenuje po delih svojega telesa druge stvari. „Glave“ nima samo človek, ampak tudi žebelj; pozabljivec ima včasih zelnato glavo mesto svoje. Vendar pa ne smemo vsega preveč dobesedno jemati, sicer bi nas tujec, ki slovenske kulture ne pozna, imel za Ijudožrce, ako bi slišal, da jemo pri pečenki „glavnato“ solato, ali da hodimo v „glavne“ trgovine, ker bi mislil, da tam glave trgamo in da jih — z jesihom in oljem garnirane — jemo mesto telečjih.
Ušesa imajo pri nas namen sprejemati zračne valove in s tem posredovati doznavanje glasu. Kdor tega noče, jih seveda dobi „okoli ušes“; pri sekiri imajo ušesa veliko težavnejši posel, nositi morajo toporišče in nabijati les in železo, tako dobe mnogo nezasluženih „okoli ušes“. Med velikim ropotom pravimo, da „grmečega Boga“ ne slišimo; Rimljan pa je rekel: nec aures me čredo habere nec tactum — nimam ne sluha ne tipa. Kdor izgine brez sledu, pa pravimo, Ua o njem ni ne duha ne sluha. Rimljan pa je rekel: Nec vola nec vestigium. Če Slovenec komu kaj naroča, mu pravi: Za uho si zapiši. To je dokaz, da smo mi bolj olikani kakor so bili Rimljani, ki so se za uho le vlekli, kadar so drug drugega na kaj opozarjali. Tako pravi Vergil Eci. 63: Cynthius aurem vellit et admonuit. Modri in častitljivi Seneca pa celo pravi, da bo sam sebe za uho potegnil (de benef. IV, 36, 1): Aurem mihi pervellam. Mi imamo drugo mnemotehnično sredstvo: vozel na žepnem robcu. Včasih bi bilo seveda treba še drug vozel narediti, ki bi nam povedal, čemu nosimo prvega. Kdor ne sliši ali noče slišati, kar ukazujemo, mu pravimo, da sedi na ušesih; Rimljani pa so spali na ušesih, „in utramque aurem somnurri capessat“.
Čela nimamo samo mi, ampak tudi steber, prednja stran stavbe pa ima pročelje. Kakor se po pročelju presoja cela stavba, tako se ti že na čelu pozna tvoja notranjost; zato pravi Latinec „prima fronte11 na prvi pogled. Imej torej vedno mirno vest in imel boš tudi gladko, jasno čelo in vedro lice.
Usta pomenijo to, kar se odpre; Ciceron piše svojemu prija-jatelju Atiku: Če ne veš, kaj bi pisal, piši to, kar ti v usta pride. — „Quidquid in buccam venit, seribito,11 fini Rimljan je seveda rekel: in mentem mihi venit. Tudi naš Prešeren je rekel bolj fino: „To govori se, kar na jezik pride.14 — V usta prilete le piščeta, a pečena nikomur, pravi Prešeren. Latinci so vpili vsi „iz enih ust“ — omnes uno ore; mi smo globokejši in temeljitejši, ker vpijemo včasih vsi iz e n e g a grla.
Ib
Zobe imenuje že Ilomer t;gy.og, plot, ki naj varuje jezik, da ne prestopa svojih meja, ampak da ostane vedno „za zobmi“. Ker se naši zobje obrabijo, si naredi človek umetne zobe za usta, pa tudi za potrebe izvun ust. Vsaka ura ima več zob in zobcev, zlasti tukaj velja pravilo „zob za zob“, pri kolescih v uri se morajo zobje popolnoma ujemati; če je le eden preveč ali premalo, ali če zgrabita dva enega, ga seveda lahko udušita, a takoj se upro vsi drugi in odpovedo pokorščino in „bellum omnium contra omnes“ je nujna posledica. — Povečane dimenzije naših ust nam odsevajo z grabelj, ki imajo tudi čeljust in zobe, imajo pa samo eno čeljust, a to večjo nego so naše, „na zobe jim pa sami poglejt e“, če hočete.
Jezik je gotovo plemenit del naše glave; kaj bi bil človek brez jezikaV* Zato je za to fino orodje našega govora nekoliko poniževalno, da ga nosimo tudi v čevljih, morda bi bilo za ta del usnja primernejše, če bi mu rekli rep. Pa kaj hočemo, „usus loquendi“ je tiran, „penes quern est ius et norma loquendi“. Temu tiranu sc hočeš nočeš pokoriš tudi ti. Zato ti ne preostaja drugega, če nočeš imeti dveh jezikov, nego to, da ne nosiš čevljev na vrvice.
Jezik in zobje so v vedni dotiki med seboj. To se je videlo jasno zlasti pri tistem dijaku, ki o počitnicah ni hotel govoriti slovenščine, ampak je govoril samo nemško, dokler ni padel črez grabijo in nad njihovimi zobmi se mu je — v veliko veselje domačih — razvezal jezik v besede: ti proklete grablje.
Kar imamo Slovenci že na jeziku, a še ne moremo prav povedati, ima Himljan šele na koncu ustnic, pa bi že rad povedal (Plautus Trin 010: vorsabatur mihi in labris primoribus). Rimljani so bili seveda zelo zgovoren narod, govorništvo je igralo pri njih glavno ulogo v javnem življenju. Tudi pri nas mora imeti „namazan“ jezik, kdor hoče v javnosti, zlasti v politiki kaj doseči. Rimljani pa niso hoteli imeti namazanih jezikov, pa tudi ustnic ne. „Non mihi labra linis,“ pravi Marcial nekomu, ki ga hoče ukaniti; ne boš mo varal. Otrokom so namreč grenka zdravila vsilili s tem, da so posodo na robu namazali z medom. Odtod latinski pregovor „os sublinere", goljufati. Pri nas gre to hitreje, mi potegnemo ali vlečemo koga, ali ga vodimo za nos. Tako se naš Prešeren jezi: Kupido, ti in tvoja lepa starka (Venera) — Ne bosta dolgo me za nos vodila. — Kupido se je seveda smejal, če jo to slišal.
In kakor je Zupančičev kapitan „barko vodil sred morja“, tako je »Kapitana »za nos vodila« mlada njegova gospa.11 (Konec.)
Benetke: Stolp sv. Marka.
Jos. Lavtižur:
V
Cez Dunaj in Budimpešto v Belgrad.
i.
Ako ležiš dalj časa na eni strani, je treba, da se obrneš na drugo. Prav tako se naveličaš enakomernosti, če si vedno doma. Dobro ti d6, ako kam greš. Samo volje je treba. Kjer je volja, tam se dobi tudi pot.
Dolgo vožnjo po železnici si krajšamo z opazovanjem krajev, ki hitimo mimo njih, s čitanjem ali s tem, da se pogovarjamo s sopotniki. Poslednjih sicer ne dobimo vselej, kakršne bi radi, semintja pa se vendar naleti človek, ki nam ugaja. Takšnega sem dobil potoma. Pripeljal se je iz Benetek ter mi ostal zgovoren tovariš do Dunaja. Pravijo, da je poklon prva stopnja, ako se hočeš komu prikupiti; v tem slučaju pa je zadostovala samo prijazna beseda, iz katere je sledilo prijateljsko občevanje. Kmalu sva bila na jasnem o najinih osebah in zadevah. On je bil kamnoseški umetnik, namenjen v Kijev na Buško, da postavi neki imenitni osebi pomnik iz kararskega marmorja. Dobil sem majhen vpogled v to obrt ter je bila vožnja v razgovoru toliko bolj kratkočasna.
V	Brucku ob Muri nas je zabaval lajnar, ki je imel jako slabo muziko v svojem zaboju, pa nekaj časa se tudi take „skladbe“ lahko poslušajo. Vedno je res, da razveseljuje godba človeško srce. Bes je pa tudi, da najdejo preprosti napevi hitrejšo pot do duše kakor umetno fantazije, ker navadni človek ne vpraša, kaj jc umetno in znanstveno, temveč se drži le naravnega, to je tistega, kar mu sega do srca.
Na oni strani Semmeringa nas je sprejela široka ravnina, po kateri so se menjevali zarastli gozdi z obdelanim poljem. Okolici so pozna, da je daleč v napredku; od postaje do postaje čutimo vedno bolj, da se bližamo srcu Avstrije.
Tujec, ki pride z dežele na Dunaj, se nekoliko težko privadi bučnemu vrvenju na ulicah. Kdor vidi živahni promet v bližini operne palačo, osobito na „koroški cesti11 in še marsikje drugod, ima že nekoliko pojma o naši prestolnici. Ker je na Dunaju več ljudi kakor vseh Slovencev skup, se zgodi vsak dan toliko posebnega, da je vedno dovolj novic. V takem mestu izgine posameznik; upoštevajo se le najvišje glave, drugi ne. Veljaš le toliko, kar plačaš. Ko hodiš semintja, so lahko izgubiš, toda le vprašaj, te bodo že spravili na pravo pot. Na vprašanje dobiš seveda tak odgovor, kakršen jo človek. Če je dobrovoljen, povedal ti bo vse potrebno in te morebiti še spremljal tako dolgo, da dobiš pravo smer. Ako si pa slučajno vprašal bolj nevljudnega, jo tudi njegov od-
govor kratek ali nejasen, zakaj: Kakršen mož, tako govorjenje. In tedaj moraš vprašati še koga drugega, saj Dunajčanje so vobče zelo prijazni.
Čudno, da se ne napravlja na javnih poslopjih napisov. Le malokje se opazi kako ime na pročelju. Človek s kmetov gleda tako mesto z vse drugimi očmi kakor velemeščan. Temu je itak znano, kakšne gosposke bivajo v posameznih državnih ali mestnih palačah, tujec pa tega ne more vedeti. Zato mu odide marsikaj, kar bi mu ne odšlo, ako bi bral kako pojasnilo.
Ker je bil ta dan ravno 18. avgust, cesarjev rojstni dan, se je čitalo po časnikih mnogo lepega o našem vladarju, ki ga imenujejo prvega kavalirja Evrope. V cerkvi sv. Štefana se je vršila ob jednajstih slovesna božja služba ter so bili navzoči vsi služabniki države. Vojvoda Rudolf IV. je dal že v 14. stoletju sezidati to prostorno gotsko zavetišče, ki je bilo ob takratnih slabo obljudenih časih mnogo preveliko. Toda stari so bili praktični ljudje. Menda so slutili, da bo Dunaj kedaj milijonsko mesto in da bo v njem toliko uradnikov. Ta dan je bil izjemoma odprt orjaški glavni portal in skozi njega so vstopali .uslužbenci vseh činovnih razredov, oblečeni v sijajnih krojih in odičeni z vsemi mogočimi redovi, od srebrnega križca brez krone pa tja gori do zlatega runa. In vsi ti visoki gospodje v svojih leskečih ovratnikih niso drugega kakor služabniki tistega, za čegar blagor so prišli molit. Ker je cerkev sv. Štefana zelo temna, bila je bajno razsvetljena kakor o božiču o polnoči. Pri oltarju je bila zbrana mnogoštevilna duhovščina, raz stranski kor pa se je razlegalo slovesno orglanje in petje.
Posvetnih zabav, ki se dobe v tako velikih mestih, nisem obiskal. Marsikdo, ki preživi dan v delu in skrbeh, išče zvečer razvedrila v gledališčih in drugje, ne misli pa, da se pravi to Belcebuba izganjati z njegovim bratcem, nervoznost izganjati z nervoznostjo. Kaj so gledališča s svojimi razburljivimi dogodki drugega kakor morilci živcev? Kaj je varijete, kabarčt, orfeum pri „pogrnjenih mizah“ drugega kakor zabava pri alkoholu in nikotinu, o katerih so še ni nikdar slišalo, da bi krepila živce ampak jih le dražita! Zdrav odpočitek je iskati v vse drugem ozračju.
II.
Dolg most čez Donavo nas je ločil od prestolnega mesta Avstrije in prestavil na veliko ravnino, ki jo namaka reka Morava. Še nekaj postaj, pa smo bili na Ogrskem. Vedno sem se ogibal te dežele, ker me ni veselilo, priti vanjo. Slednjič sem vendar stopil tudi na ta tla, kakor da bi mi bilo namenjeno. Nikdar me niso zanimale te pokrajine, ne njih prebivalci in no njih jezik, sedaj sem pa prišel ali pravzaprav padel v sredo madžarščine. In čisto
nepripravljen, kakor dijak, ki ni videl knjige. Povsod so se čitali izključno ogrski napisi, povsod se je čulo le ogrsko govorjenje; moje jezikovno znanje pa je bilo spričo tega uprav minimalno. Šlo je sicer naprej, toda večkrat na težaven način.
Ob vlaku so letali dečki in ponujali vodo z vpitjem: Fris vizčt! Znanci so se pozdravljali z: Jo napot kiv&nok! (dober dan) ali se vpraševali: IIogy van On? kar bi se reklo po naše: Kako Vam gre? Madžarščina ima izposojenih mnogo slovanskih in tudi nemških besed. Opazil sem v kratkem času sledeče: gazda = gospodar, utcza = ulica, pecsenye = pečenje, villa = vilice, csuka = ščuka, borotva = britev, draga = drago, szerda = sreda, csii-tortok = četrtek, pentek = petek itd.
Prišli smo v mesto Požun (Pozsony, Pressburg), ležeče ob Donavi ter ob skrajnem vznožju malih Karpat. Tu vidi popotnik grič, na katerem stoji kraljevi grad. Požun je namreč staro mesto, kjer so svojedobno venčali kralje s krono sv. Štefana. Glavna cerkev je posvečena sv. Martinu, ki je bil rojen v Panoniji, torej nekako v teh krajih. Ogrsko domoljubje sega tako daleč, da mora tudi ta svetnik nositi narodno nošo, ki se mu prav nič ne poda. Če pomislimo, da je živel sv. Martin okoli leta 400, Madžari pa so se priselili z Mongolskega v Panonijo v IX. stoletju, moramo res občudovati njih narodno zavednost, da prištevajo tega moža svojemu rodu ter mu vsiljujejo madžarsko opravo.
Sijajen marmornat pomnik ima v Požunu tudi Marija Terezija, ki je veliko storila za ogrsko državo. Pripoznati se mora, da jej ogrski magnati niso bili nehvaležni. Ko jih je v Požunu prosila pomoči zoper Francoze, so izdrli svoje meče in navdušeno klicali: „Vitam et sanguinem!“ Na omenjenem pomniku so izklesano to tri besede, ki pričajo, da so Ogri takrat res viteško branili svojo kraljico. Saj niso bili vedno tako dinastični. Kdor zasleduje njih zgodovino, ve, da so delali in še delajo Avstriji velike težavo.
V	požunski okolici sem videl veliko Slovakov in Slovakinj. Poznajo se po svoji obleki, osobito žensko po kratkih krilih in po tem, da nosi na hrbtu vsaka navezano culo. Severovzhodno od Po-žuna se namreč razprostira dolina, segajoča do Visoke Tatre. Dolino namaka reka Waag in na obeh njenih straneh prebiva slovaški rod, ki bi vedel marsikaj povedati o madžarski nasilnosti. V zgodbah čitamo o kristjanih, ki so mnogo trpeli radi svoje vere ter so jim zato rekli „spoznavalci“. Prav isto velja o zatiranih Slovakih. Tudi oni štejejo marsikakega narodnega spoznavalca v svojih vrstah. Osobito slovaški duhovni so čutili žo čestokrat težko roko ogrske vsemogočnosti.
Donava se nam je odmaknila za nekaj časa iz pogleda. Kmetje so orali na polju, toda živino nisem pomiloval, ker so trije pari belih volov vlekli en plug, kar jim gotovo ni delalo posebne težave. Po
drugih njivah so nakladali papriko na vozove kakor v znamenje, da smo v deželi gulijaža. V mestu Ersekujvar (ne straši se imena, Nemci pravijo Neuhiiusel) so nam napravili godci majhno zabavo. Pet jih je bilo in vsi so igrali na gosli, eden pa je pobiral drobiž gorindol ob vlaku. Vrezali so jo tako živahno, da bi bil poslušal muziko dalj časa, čeprav je bila ciganska. Tu je prilika omeniti, da izgledajo avstrijski kolodvori mnogo bolje nego madžarski.
Od daleč se je jela prikazovati kupola ostrogonske bazilike. Res veličastna zgradba, ki bi jo lahko primerjal Valhali na Bavarskem. Ostro g on (lat. Strigonium, madž. Esztergom, nemški Gran) je cerkveno središče s sedežem ogrskega primasa. Spodobi se torej, da ima tako sijajno nadškofijsko cerkev. Ker je kupola že sama po sebi 79 m visoka ter stoji na griču nad Donavo, vidi se toliko mogočnejša.
Vozovi so se vedno bolj polnili s čistokrvnimi Madžari. Sedel sem med njimi in vlekel na uho njih govorico, ki se mi je zdela radi polnih samoglasnikov še precej lepodoneča. Okolica pa ni bila prav nič madžarska, temveč bolj podobna idiličnim renskim pokrajinam. Od Ostrogona in tja doli do Vača (VVaizen) so se vlekli ob Donavi sami griči, obrastli z drevjem ali zasajeni z vinsko trto. Semtertje se je opazila tudi kaka grajska podrtija, ki sameva na višini in sanja o preteklih stoletjih, ko so Turki divjali tod okoli. Posebno se odlikuje na strmem skalovju stoječi Višegrad (kako lepa madžarska beseda!) s svojimi sivimi stolpi. Ta kraj je bil za časa Matije Korvina proti koncu 15. veka baje tako krasno vrejen, da so mu rekli po-zomeljski paradiž.
Blizu Višcgrada se loči Donava v dva dela, ki obrneta svoj tok naravnost proti jugu in tečeta združena v tej smeri doli do spodnjega Ogrskega.
III.
Če nimaš o prihodu v kako veliko mesto znanca, ki bi te čakal na določenem kraju, sc ti godi navadno prav slabo. Vsaj meni se je že večkrat slabo godilo, in tako tudi v Budimpešti.
Izložili so nas na zapadnem kolodvoru. Na trgu pred kolodvorom je mrgolelo ljudi in vozov, kajti Budimpešta šteje okoli 800.000 prebivalcev. Gledal sem okoli sebe, kje bi vlovil kak napis. Bilo jih je povsod dovolj, toda vsi so bili madžarski in meni neumevni. Izbral sem si voz cestne železnice, da bi se peljal v Bakoczy-jevo ulico, kjer mi jc bil priporočen hot61 Panonija, toda voz ni bil pravi. Treba izstopiti in poiskati drugega. Čakal sem nekaj časa, a nazadnje se odločil za izvoščeka, ki me jc za drag denar pripeljal v odločeno stanovanje.
Ime Budimpešta znači dve mesti. Budim je zgrajen na višini desnega donavskega obrežja, PeSta pa na ravnini levega obrežja.
Radi množice Židov imenujejo nekateri ti dve mesti Judapešta, kar je pa razžaljivo, zato 3e hočemo držati pravega imena. Zvezo med obema posredujejo mostovi, zgrajeni v velikem slogu.
Po Pešti nisem hodil dolgo. Tu so sicer krasne reči, toda samih visokih hiš in ravnih ulic se kmalu naveličaš. Kakor Dunajčanje tako se ponašajo tudi Ogri s svojo državnozborsko palačo, s svojo opero, s svojimi muzeji itd.; sploh so Ogri v zadnjih desetletjih hitro napredovali. Saj so bili še do leta 186? na precej nizki stopinji omike, od te dobe dalje pa je kar kipelo med njimi. Ako greš po dolgi Andrassijevi ulici, moraš reči, da bi bila kras vsakemu svetovnemu mestu.
Med peštanskimi cerkvami zavzema prvo mesto bazilika sv. Štefana (Szent Istv&n templom) z dvema zvonikoma in z drzno kupolo. Prvotna, 52 m visoka kupola, se je leta 1868 porušila, kar pa graditelje ni oplašilo. Kmalu so poslavili sedanjo, 96 m visoko, skoro še enkrat višjo mimo prve. Sicer pa sv. Štefan najbolj zasluži, da mu Madžari izkazujejo tako čast. Kaj pa so bili poprej? Kot divje mongolsko pleme v 9. in 10. stoletju huda šiba za Evropo, ne mnogo boljši kakor Huni. Šele bitka na leškem polju jih je leta 955 toliko ukrotila, da si niso upali več pleniti po tujih krajih. In tedaj se je prikazal Štefan Sveti, ki se je dal v Ostrogonu venčati za njih kralja ter imel toliko vpliva nanje, da so se polagoma pokristjanili in se poprijeli bolj rednega življenja.
Veselilo me je, da sem dobil v Pešti lepo ulico, ki nosi ime nekdanjega hrvaškega bana Zrinjskega. Saj v zgodovini ne najdemo izlepa tako požrtvovalnega domoljuba in take zvestobe, kakoršno je imel Nikola Zrinjski v boju s Turki. Kdor čita, kakšen pogum je kazal kot branitelj grada Sigeta, se mora spominjati nehote toliko slavljenih grških in rimljanskih junakov. Sultan Sulejman mu je ponujal vso hrvaško deželo v dar, ako mu izroči Siget, toda Zrinjski se ni udal nobenemu pogajanju, motila ga ni nobena čast, ker je poznal samo dvoje: ali zmago ali smrt. Ali svobodno živeti ali častno umreti. Sam je takole poročal: »Zaprl sem se v Siget, da prelijem svojo kri za Boga in domovino ter žrtvujem tudi svoje življenje, ako bo treba«. Ko je videl, da je nemogoča vsaka rešitev, oblekel je v jutro 8. septembra 1566 svilnato opravo in vzel s sabo sto zlatov, češ, da tisti, ki bo plenil njegovo mrtvo telo, ne poreče, da ni pri njem ničesar našel. Potem je šel iz grada in sekal s sabljo na vse strani, dokler ga ni sovražna krogla zadela v čelo. Zrinjski je padel kakor branitelj ogrske posesti, zato je prav lepo, da ga Ogri ne pozabijo.
Zrinjskega ulica se razteguje od bazilike sv. Štefana do donavskega obrežja. Tukaj se ti odpre pogled na višino onstran Donave. Na tej višini je razpoložen Budim. Stopiva čez most, potem pa pojdiva polagoma navzgor. Potoma se spominjava preteklih stoletij, kajti Budim ima s svojo staro trdnjavo važno zgodovino za sabo.
Tukaj so dolgo gospodovali Turki, ki so bili velika nadloga za Ogre. Sultan Sulejman je prišel šestkrat z vojsko v te kraje ter po bitki pri Mohaču leta 1526 še krepkeje utrdil svojo moč na Ogrskem. Kakor so Čehe oslabile verske, tako so oslabile Ogre turške vojske. Šele princ Evgen Savojski je pognal polumesec nazaj, da so se po miru v Karlovcih leta 1699 začeli boljši časi.
Hitiva dalje. Kmalu sva pri Matijevi cerkvi, lepi gotski stavbi, ki jo je sezidal še v 13. stoletju kralj Bela IV., čegar truplo počiva v njej. Matijeva cerkev se imenuje zato, ker jo je kralj Matija Kor vin temeljito prenovil. Sploh je ta vladai Ogrsko tako povzdignil, da se imenuje čas njegovega vladanja (1457—1490) zlati vek ogrske države. Spomina vredno je, da sta bila v tej cerkvi kronana Franc Jožef I. in Elizabeta kot kralj in kraljica.
Obiščiva sedaj kraljevi grad, ki je radi vzvišene lege in razsežne velikosti brezdvomno najlepša zgradba ne samo Budima temveč tudi Pešte. Prav lahko tekmuje z dunajskim cesarskim dvorcem ali pa ga še prekaša. V njem se hranijo krona, meč in desna roka sv. Štefana. Dvorni uslužbenec, ki nas je vodil po kraljevih dvoranah, je razlagal znamenitosti najprej v madžarskem in potem v nemškem jeziku. Ker je te stvari gotovo že stoinstokrat razkladal, govoril je vse kakor lekcijo na pamet ter le redkomu pogledal v oči, opazil pa je takoj, če je stopil kdo s preproge na leskeči tlak ter dotičnika posvaril. Sploh je bil videti temen, pust mož. Tako mehaničen postane človek, ki se bavi vedno z istim predmetom, kar je pa čisto naravno. Navada nas dela tako brezobčutne, da se polagoma ne zanimamo dosti za stvari, ki so nam vsak dan pred očmi. Opravljamo sicer svojo službo, toda nič več s tistim ognjem kakor nekdaj. V začetku velika navdušenost z upanjem, da se mora vse doseči. Ko uspehi izostajajo, ponehuje vnema. Slednjič nastopi mlačnost ali celo otrplost in udana resignacija. To je kratka zgodovina našega delovanja. Srečen, kdor ostane do konca vedno isti. Toda koliko je takih?
^
Domen Otilijev:
Za klavzuro.
To so še sveži, drobno popisani listi. Ko se zatopim vanje, vstane pred očmi slika prijaznega očeta Vilibalda. Vidim ga, kako obrača liste, kjer so zapisani boji in hrepenenje po večni sreči; njegov obraz je pri tem listu žalosten, pri onem spet vesel. V vse liste pa je izlita ljubezen, katera mu tudi zdaj žari z obraza . . .
*	* *
Lepo pomladansko jutro, ko prodre solnce meglene plasti in zacveto polja in ozelene gozdoviI Misli moje, ki so bdelo čez zimo, so
se vzdramile in odšle na pot. Njih hrepenenje je bila cerkev na goi’i in k nji so namerile korake. Njih namen pa božja čast, vlita pri krstnem kamenu in podvojena po srcu materinem. Zlato srce materino! Ne moreš se ločiti od sina in ga vendar spremljaš z veseljem v srcu k novemu življenju. Da, to bo novo življenje! Za zidovi sam, v tišini, kjer ne vabi zunanji klic k nasladam, živiš le Najvišjemu in hrepeniš po Njem; posvečena so dela tvoja in tvoje molitve in zagotovljeno ti je plačilo na večer življenja. Pozdravljen moj novi dom!
Šla sva z materjo čez ravni in v breg skozi gozdove. Na klancih sva postajala in počivala. Materine noge so bile trudne, moje je naganjala neka skrivna moč do cilja.
»Tako, moj sin, zdaj bodo izpolnjenje tiste želje, ki sva jih gojila skozi leta. Ločila se bova za ta svet morda za večno. Bog daj, da se snideva v božjem naročju!«
Žalostne so bile besede in legale so kakor kamenček za kamenčkom na srce. Bog ve zakaj je prišel ravno zdaj dvom o pravi poti in o poklicu. Neki odvračajoči glas je slikal v meni materine bolečine in njeno osamljenost, ko si bova dala roke. Morda je bila skrita v tem Je skušnjava in mi nastavljala kamen na pot, da se spotaknem vanj. Zato sem dejal:
»Zakaj je tako žalosten glas, ko pa je veselo vaše srce?«
»Morda je le skušnjava. Po jeziku hoče do srca, da bi mene in tebe preslepila. A moj<^ srce je trdno. Nič naj ne opravi sovražnik pri naju!«
Daleč in dolgo sva že hodila in cerkev na gori se ni še prikazala.
Kapclica je stala ob potu. Vse stene so bile popisane od romarjev, ki so šli na goro, a niso ostali tam. Njih pot je bil spočet morda le iz radovednosti in v hrepenenju po pozemeljski lepoti. Kip častitljivega starčka sv. očeta Benedikta je stal v odprtini in vabljivo proseč zrl na mimoidoče. Stopila sva in pokleknila na stol.
»Glej, sin, ta bo od zdaj tvoj zavetnik.«
In poltiho je molila k sv. Benediktu zame.. Meni se je utrnila solza iz oči, ko sem slišal materino prošnjo in čutil njeno ljubezen. Šel bi in se vrnil ž njo. Živela bi skupaj in moje roke bi jo hranile do zadnjega večera. Tako bo osamljena v solzni dolini in tuja vrata se bodo zapirala za njo. Svoje življenje je žrtvovala za me in moje srce naj bi bilo nehvaležno?
». . . in za skušnjave, da bi jih srečno premagali . . .«
Zganil sem se. Da, to je bila spel skušnjava. Pol poti sva imela za seboj in skozi gozd je že padala svetloba od svetišča na gori; zato je zli duh majal hrepeneče srce. Pokrižala sva sc in vstala. Še dolga je bila pot in razmaknilo so se veje nad nama: čez dolino je šel kx*a-sen popoldan. Željno se je uprlo oko na njo, da bi ugledalo romarski
cilj. In visoko na gori je stal bel božji hram, kakor prvi pomladanski cvet, ki oznanja novo življenje.
Vzradostilo sc je srce in skrivna moč je pospešila korake.
Mati je molila rožni venec, jaz sem odgovarjal. Tako sva se bližala zaželjenemu cilju s češčenjem na ustih in z veseljem v srcu . . .
Solnce je vtonilo za smrekov gozd in hladen večer je legel na goro. Okna so se šo zlatila in ogromna krogla na zvoniku. Čez dolino
Notranjščina cerkve sv. Marka v Benetkah.
pa je pel veliki večerni zvon. Neka blaženost iz detinskih let je objela moje srce. Morda sem slutil že takrat sladkost tega večera, morda sem jo že takrat nevede užival. Moja duša je kipela v radosti in kakoršna je bila pot za menoj, sem jo zasovražil in ne bi se vrnil več po nji.
Na travniku pred svetiščem je stalo visoko znamenje. Marija prečista je zrla na samostanska vrata proseče, naj bi ne vstopilo zlo skozi nje. Obdana od štirih debelih topolov je klicala došlecu prisrčen pozdrav in mu zagotavljala pomoč v nezgodah po nevarni poti življenja.
»Sedi, sin!«
Sedla sva na stopnice pod steber. Materine noge so bile zmu-čene in ne bi mogle naprej. Moje so bile spočite, da bi prehodil še tri gore do cilja. Vzela je iz malhe skorjo kruha in jo delila z menoj. Ni nama šla v slast: materi ker je bila preveč utrujena, meni ker sem s pričakovanjem zrl na samostansko zidovje s premnogimi okni.
»Tako, sin, za tistimi vrati izgineš in ne bodo te videle več moje oči.«
Zdrknila ji je solza po licu.
»Žalostni ste, ko je moje srce radostno in jočete, ko se smeje moj obraz!«
»Skušnjava, moj sin, skušnjava. Ker sva na cilju, ima še večjo moč. A ne uklonim se ji in tudi ti bodi nepremagljiv, zakaj plačilo je zagotovljeno! In ko se bo majala tvoja volja kakor trs na vodi, tedaj dvigni svoje oči k nebu in prosi: Gospod, dal si mi cilj, daj mi še trdno voljo! Kajti v Njem premoremo vse, ker nas podpira.«
»Mrak je in zvezde skoraj zaplemene. Ali greva?«
»Pojdiva!«
Težka je bila hoja, dasi tako blizu, in mati slabotna. Bogve ali bo mogla po poti nazaj? Ako omaga v gozdu, zdrkne ob prepadu, umre od žalosti? Kdo ji da kruha in kdo ji postreže, ko se skloni k počitku? Ni sorodnika in dobre duše, edino podporo ji odreka življenje.
Misli so vstajale vedno hujše in slikovite, z obraza je zginil smeli in na srce je legla žalost . . .
»Moj sin, v tvojem srcu je skušnjava!«
Izginile so misli in srce je začelo trepetati. Bogve ali te spre j mo? Ko bi te poznali, bi te ne sprejeli. Morda te sprejmo, a kako težko je za klavzuro, tega ne veš. Tam zunaj je pot k nebesom varna in brez prepadov; ni kamenja, da bi se spotikal, ni klancev, da bi se trudil. Ostani in ne prestopi praga, zakaj leta pridejo in se boš kesal . . .
»Pozvoni, sin!«
Spet je bila skušnjava. Tik pred vhodom v novi dom mi je zabranjevala korak. Bodi srce spet veselo, tvoje mladinske sanje se uresničujejo! Trenutki le te ločijo od sveta.
Potegnil sem za ročaj. Sredi tišine je zatrepetal zvonček in srce mi je začelo močneje biti. Bilo je polno pričakovanja.
Mati je šepetala v molitvi . . . Culi so se koraki, ključ v velikih vratih je zarožljal in vhod je bil prost. Vstopila sva oba.
Na steni je bil krasen kip prečiste Device, obdane z dvema angeljema. Pred Devico je gorela lučka. Pokleknila sva z materjo in zmolila češčenomarijo. Poleg kipa so bila mala vrata in na njih so bile vrezane velike črke: KLAVZURA. Prav tik pred njo, se korak in z Bogom! Vstala sva in samostanski brat je že odprl vrata.
Ločiti se treba.
Kakor betlehemska mati, ko ji je vojak grabil po otroku, mi je stisnila roko in me pritisnila k sebi. Zadnjič je napela morda skušnjava moči, da bi zmagala nad njo in menoj, a še močnejše so bile Kristusove besede: Zapustil bo sin očeta in mater in šel za menoj. Kakor otroka me je poljubila in pokrižala. Usta so molčala, srci pa sta kipeli. Ni bila žalost v njih, ampak radost porojena iz uresni^ čenih želja. Zadnjič sem ji stisnil roko in vstopil. Zadnje besede je zaklicala za menoj: »Spominjaj se matere v molitvi!«
In vrata za menoj so se zaprla . . .
★	* *
Klečal sem v prvi klopi. Poleg mene je bil samostanski brat. Siva brada je lezla čez klop in rožni venec je polzel med prsti. Molil je zbrano in pobožno, tudi škripanje klopi ga ni motilo. Rešil ga je morda Bog skušnjav, da je bilo mirno srce in živelo le Njemu, ki ga je ustvaril. Tudi jaz sem potegnil rožni venec iz žepa in skušal moliti.
Pozvonilo je in dolga vrsta je prišla skozi vrata. Tiho in s kapucami na glavi so šli skozi mračno cerkev. Upognjene so bile njih glave in srca zatopljena v molitev. Priklonili so se oltarju in pokleknili v kor.
Bogve odkod so priromali na goro! Ta je bil morda daleč tri noči in tri dni, drugi je hodil morda mesece k svetišču na gori in treitji spet je šel čez morje, da je prišel do cilja. Bogve kje so prišli na svet. Ta je morda zajokal v borni kočici, drugi morda na utrjenem gradu in spet tretji na knežjem dvoru. Cilj in hrepenenje po večni sreči je združilo njih pota in pobratimstvo v Kristusu se je sklenilo med njimi. Ista obljuba je vezala vse skupaj in ista pokorščina opata in zadnjega brata.	(Dalje.)
—vTr*f&a™===^
Drobiž.
Uganka: V kateri deželi živi ta koconožka ?
(Rešitev uganke in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Uganka: V kateri deželi živi ta koconožka ?
Rešitev uganke v 12. štev. Mentorja
lanskega leta: Turist stoji s svojo desno nogo na gori Dachstein. Turist predstavlja deželo Gorenjo Avstrijo.
Uganko so rešili: Albert Slokar, Andrej Žigon, oba iz III. r. gimnazije v Gorici; Franc Breznik iz II. gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano.
Petdesetletnica Slomškove smrti. Dne 24. septembra t. 1. je minulo 50 let, odkar je odložil pero največji slovenski vzgoje-slovni pisatelj, knez in škof Slomšek. Slovenska mladina jo spomin na ta dun dostojno praznovala. Na Kranjskem so priredile skoro vseljudsko in srednjo šole pod vodstvom svojih učiteljev in profe* sorjev Slomškovo slavnosti, na katerih se jo povzdigoval Slomšek po pravici kot največji vzgojevatelj slovenske mladine in slovenskega naroda. Naj lepše počasti mladina spomin na volikega Slomška s tem, da se navdušujo za tisto ideale, ki so prešlnjali vso Slomškovo delovanje: vera in boseda materina!
Geografske drobtine. (Zbira profesor dr. V. Šarabon.)
Na j hitrejša brzojavka do-sedaj je prišla okoli sveta v 10 minutah in 30 sekundah. Oddali so jo v Londonu, 17 brzojavnih postaj jo je moralo oddati naprej, prešla je pot 28.613 geografskih milj (geografska milja = 7420 metrov).
Veliki Novi York ima sedaj (i,075.000 prebivalcev, število se je pomnožilo od leta 1901 do 1911 za 40'6 %. Priklopili so pa seveda novo dele, če hi ^zeli prejšnje mesto samo, nimamo skoro nikakega prirastka.
Šah. Šah mat se pravi = kralj jo mrtev (ne pisati matt); arabski vezir so imenuje perzijsko fers, Francozi so napravili iz tega vičrgo (dovica) In dobili smo na ta način v bojno igro kraljico, ki nima sicer z bojem nič opraviti. Slon se imenuje perzijsko-arabsko fil, Francozi so ga prekrstili v fou = norec, kor pa Nemcem norec ni ugajal, so ga izpre-menili v »tekača«.
Največji hleb Sira so poslali nedavno .tega iz Kanado na Angleško.
Premer mu je bil dva metra, obod torej nad šest metrov, teža pa 3G00 kilogramov.
Brade. Mnogo pišejo o bradi Rau-berja viteza itd.; smejimo se, a razni podatki nam potrdijo, da so take brade možne. Znameniti Wolam Tapley iz Texasa v Ameriki se je ponašal z brado v dolžini 3-2 metra; na Francoskem živi mož Louis Coulon, čigar brke dosežejo 1'5 metra, brada pa 3'3 metra; leta 1902. je umrl v mestu Tours na Francoskem Jules Dumont in vzel seboj v grob brado v dolžini 3-65 metra.
B lise k. Ker se ljudje pred bliskom zatekajo pod drevesa in tako res marsikoga ubije strela, naj navedemo ta-le nemški izrek:
Vor den Eichen solist du vveichen Und die Weiden solist du meiden, Auch die Fichten such’ mit nichten, Und blofl die Buchein solist du suchen.
Značaj raznih narodov. Če hočemo koga prehiteti ali iti tik mimo njega, pravimo »oprostite«, Francozi rečejo excusez (fckskuzd) ali pardon. Vprašajo Kitajca, kako bi prestavil excusez v nemščino. Odgovor jo Weck (weg)! Dobro je pogodil.
Nekaj o ledenih gorah. Na severu pridejo navadno do 42° severne širine, večkrat do 40, semtertja pa do 38 ali 37°; na jugu navadno do širine Ca-petowna, torej do 35°, a 30. aprila 1894 so videli ledeno goro v širini 26° 30’.' Kane je zadel v zalivu Baffin na 280 ledenih gora, nobena ni merila manj nego 60 m višine (V jo je pa pod vodo). Drygalski je videl pri Jakobshavnu ob Grenlandiji ledeno goro, ki se je bila ravno odcepila od ledenika, višino je določil na 137 m. Sedemdeset takih gora je meril, štiri so bile višjo nego 100 m, 14 od 70 do 100, 25 od 50 do 70 m, 27 pod 50 m. Ena največjih dosedaj znanih ledenih gora jo bila ona, ki je plavala od decembra 1854 do aprila 1855 po Južnem Atlantiku; vsaj tnkrat so jo videli, srečalo jo je 21 ladij. Tudi merili so jo in dobili enkrat dolžino 00 milj, širino 40 milj, višino na najvišji točki 90 m, vsebino so tedaj prora-čunili na 500 kubičnih kilometrov. Ladja Valparaiso jo sredi septembra 1908 oplula neko tako goro, ki jo morila v širino 44 km (od Ljubljano do Ljubelja), v dol-
žino 125 km (od Ljubljane skoro do Gradca ali Rovinja ali pa do Senja; do Trsta je po zračni črti samo nekaj čez 70 km). Na dve uri daleč je bilo slišati bučanje morja, zaganjajočega se v ledene stene. Površina je bila večja nego pol kranjske dežele; umeje se, da je največja ladja proti takemu velikanu samo orehova lupina.
Hitrost nekaterih živali. Najhitrejša četveronožna žival je gazela, napravi na sekundo 27 m, seveda samo za malo časa, konj dirkač 25*3 m, ruski volčji pes 25 m, angleški hrti dirkači 18 do 23 m, napol divij psi Eskimov 15 km na uro. Povprečno predirja konj v minuti 1-2 do 1-3 km, zajec do 1-08 km, žirafa 900 m, tiger 860, severni jelen 850, volk samo 570 m, a je zelo vztrajen, napravi v eni sapi pota 80 do 100 km. Postovka preleti na uro 490 km, virgiški deževnik 415 km, sokol selivec 269, izučene lastavice 245, najhitrejši golob pismonoša 190, noj s pomočjo peroti 33 km, torej nekako od Ljubljane do Podnarta. Tudi nekatere ribe so jako hitre: delfin 37 km na uro, losos 24, slanik pa 22 km.
Južni magnetni tečaj imamo iskati 72° 25’ južne širine in 155° 16’ vzhodno dolžine.
Na otoku Martinique je pred nekoliko leti bljuval vulkan Mont Pčlše; pepel ognjenika jo sedaj najboljše gnojilo za cukrov trs.
Zgodovinske anekdote. (Zbira profesor dr. V. Šarabon.)
Friderik Veliki je večkrat rekel: Pogajanja brez orožja so kakor note brez inštrumentov.
Sodba Zadigova. Bogat babilonski trgovec je umrl v Indiji. Premoženje svoje jo zapustil dvema svojima sinovoma, vsakemu enako; vrhu tega je določil vsoto trideset tisoč zlatov onemu izmed njiju, ki ga ima rajši. Starejši mu sezida drag spomenik, mlajši pa odšteje od deleža, ki mfl je pripadel, nekaj svoji omoženi sostri. Babilonci pravijo: Starejši bolj ljubi očeta, kbr mu je postavil spomenik, mlajši je mislil samo na sestro, ne pa na očeta. Zadig, minister kraljev naj razsodi. Pokliče brata k sebi, naj prvo sta-rojoga, pravi mu: „Tvoj očo živi, ni umrl“. — „llvala Bogu, a škoda spomenika, tako
drag je bil.“ — Mlajšemu pove Zadig isto. „Hvala Bogu, da je oče še živ, rad mu dam denar nazaj, a zelo ljubo bi mi bilo, če bi sestra moja obdržala svoj del.“ — „Ne bo ti treba dajati denarja nazaj, tvoj oče je mrtev, dobil boš povrhu še onih trideset tisoč, ker bolj ljubiš očeta kot tvoj brat“.
Angleški portretist Sargent je bil povabljen k nadutemu amerikanskemu milijarderju, ki si je bil napravil velikansko zbirko slik. Ker se ni spoznal na take kupčije, so ga bili grdo ogoljufali in imel je vse polno Tizianov, Murillov, Velasquezov itd., v resnici pa vse skupaj ni bilo dosti prida. Sargent se pogovarja z milijarderjem o umetnosti, gresta v galerijo, bogataš se razkorači in pravi: „Imam dosti denarja, lahko si nabavim drugo zbirko, to bi pa rad blagohotno podaril kakemu javnemu zavodu. Katerega mi svetujete?" — „Podarite jih zavodu slepcev!“
Dober odgovor. Angleški diplomat je bil povabljen k sedanjemu ruskemu caru Nikolaju na obed. Prevrnil je kozarec, rdečica ga je polila, vse je bilo v zadregi. Nikolaj, sicer jako dobrodušen, se hoče malo pošaliti in pravi: „Ali jo pri vas na Angleškem taka navada — „Da, včasih so pripeti kaj takega, a na Angleškem tega nihče ne opazi.“
Sultan Abdul Azis v Parizu. Turški sultani no smejo potovati po tujem, razen če gredo v boj; vsaj navada je taka. Omikani Abdul Azis (1801-1876) bi bil pa leta 1807. kaj rad videl svetovno razstavo v Parizu. Ugibali so, kako naj ukanijo pobožne mohamodane. Nekdo je predlagal, naj se navidezno napove Franciji boj in naj odrine sultan z vojaki iz Carigrada. Nasvet je propadel. Dobili so drug izgovor, ki se jim je zdel boljši: razglasili so, da je Napoleon podaril Azisu Francijo. Če jo šol ta na razstavo, jo šol toroj v svojo pokrajino; s tem je bila stvar rešena. Pri povratku jo pa Azis lopo Francijo blagohotno odstopil Napoleonu v na-daljno vladanje.
Naše slike. Panorama s kanala pro-dočujo en del Benetk ob slovečem Canal
Grande, ki ga ljudska govorica imenuje tudi Canalazzo. V podobi črke S veže posamezne oddelke mesta; dolg je 3-8 Avn, širok pa 40 do 70 m. Ta veliki kanal je za Benetke to, kar za mesto na celini glavna cesta. Po dnevi ga poživlja živahna trgovina, po noči pa ga objame sveta tišina, ki jo zdajpazdaj predramlja vdarjanje zelenih valov ob kamenito obal. Vendar ne nudi Canal Grande danes one pestrobojne slike kakor v dneh slavo in moči benečanske republike. Tudi V e n ez i a la Bella spada danes v o.io vrsto mest, ki žive na stara leta le še od spomina na slavno preteklost,-a si v svoji onemoglosti ne morejo pomagati. V najnovejšem času se pečajo laški inženirji zlasti z vprašanjem, kako odstraniti naplavljeni prod, ki žuga zasuti Canal Grande — to „življenjsko žilo“ stolice sv. Marka. — Notranjščina cerkve sv. Marka spominja na baziliko sv. Marka, katere početki segajo v prvo polovico 9. stoletja. Okrog 1.830. so namreč prenesli ostanke sv Marka iz Aleksandrije v Benetke in zgradili sv. Marku na čast cerkev v romanskem slogu. Prvotna cerkev je pozneje pogorela, sedanjo baziliko pa so dokončali koncem 15. stoletja. Tloris cerkve tvori grški križ s trojno podolgovato in trojno povprečno ladijo. Stene, loke in kupole krase mozaiki, pomešani z zlatom in kararskim marmorjem. Tudi tla pokriva boli marmor. V glavnem oltarju stoji znamenita Pa la d’oro, slika, ki predstavlja dogodke iz življenja Kristusovega in sv. Marka. Pod glavnim oltarjem počivajo ostanki sv. Marka. Mod redko dragocenosti v baziliki sv. Marka prištevajo Edicolo; to je marmornat baldahin, ki se vspenja nad križem, prinešonim iz Konstantinopla za časa 4. križarsko vojske 1. 1204. Stolp sv. Marka, 986 m visok, se jo bil 1. 1902 zrušil in napolnil Benečane in omikani svot s strahom in bojaznijo. Mislilo so je, da ho v kratkem zadela enaka usoda tudi druge visoko stavbe „trhlih Bonodk“. Toda ta huda slutnja jo bila neopravičena. Zato so žo leto pozneje začoli popravljati Campanile in ga prav prod nekaterimi meseci srečno dovršili.
Dr. Fr. T.
C
Ljubljana, Sv. Petra cesta 23.
K H MREGHR trfl0Vina 1 usniBni
Bogata zaloga raznovrstnega usnja In črev-IJarskih potrebščin
:: Glavna zaloga :: “ - kreme
v korist obmelniin Slovencem!
jcmcacacacacacac
jj Orkestralne maše [j
D	tudi po manjSlh župnijah so mogoče le	[]
s klavijolinsklm kvartetom
Godba blaži srce. Zares plemenito godbo našim dru- D štvom (mladeniškim ;in dekliškim) nudi brez truda le
-	22	i	s	n	D
klavijolina z vijolo in cellom. u
Cč. cerkvenim predstojništvom dajemo znaten popust in plačevanje na obroke.
BAJDE & RO,. Ljubljana, Punalska c. 73. §
tDaaaaaaanaaaanaaaacaaaaacaoG J
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦J
D
D
D
Priporočljiva domača tvrdka!
Podpisani Izjavljam ▼ Imenu stavbnega odbora u zidanje nova oerkve v Šmihela pri Žužemberku, da je gospod
Rajko Sušnik, umetni steklar v Šiški
—ravll v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno ln umetno ▼
napravil v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno ln umetno v gotskem slogu, v splošno zadovoljnost ln po zmerni ceni ter je »uto v svoji stroki vreden najboljšega priporočila.
Za stavbni odbor:
V Šmihelu, 12. avg. 1908. Frančišek Gabršek, župni uprav.
Irm inl mn, n ii Itfit ter ral » to stnti smiii predietn.
Rraf2 FRFDI ®afiJ ^
Dluld LDLnl) HibioSifeia cesta 4. naspr. „Dniona“.
Priporočata se preč. duhovščini um o. občinstva v vsakem oziru dot priznano solidna tvrdka.
Knjlgoueznlca „Ratol. tiskovnega druStoa" o Ljubljani m priporoCa
v Izvršitev vsakovrstnih knlifloveikih del.
3(njtinicara znattu popust. — — Solidno d«lo, ztntrn« eint.
Luka Vilhar, orar. LjabljaDa. Kopitarjeva ulica štev. 4
Gov&CIni ( P|l. občlmtTU svojo veliko in bogato zalogo prlloinostnili daril
kot ure, verižice, uhane, zapestnice po oalnlljib cenah. Za loildoo Ii totno poitrilbo ti jamCI-
^□□□□□□□DaaanaaDnaaDDDaDDDaaaDnannnaannnnaanaDnDaaDucaDc
- Iiravt Ifronar n^ar In IzdelovateU cerkvenega orodja in s IVdn HIBddl posode, Ljubljana, ElizaDetna cesta itev.3
lovnn/eNrsakovritne cerkvene posode In orodja ali po loitnem natrtn v poljubnem (I gn. Staro poiodo popravi In prenovi, potrebri In pozlati vse po priznano najnlijl ceni.
tannanuaaanaaannaannanncinnaonnnananacinnciaacioDcinDcinnnacic
Nizke oeael
V zalogi ima tudi telovadne čevlje,
PriporoCa se	Velika	zaloga
trgoulna s klobuki In Cenlfl s ^ «*« ^
I pice, pasove, zna-
Ivan Podlesnik ml., Ljubljana. Stari trg št 10. a ko za muiorme.
priporoča svojo bogato zalogo
Šolskih in pisarniških potrebščin,
kokon raznovrstni papir, zvazke, notese, rasne zapisnike, kopirne knjige, lolske In plsarnliko mape, pisala, radirke, tonilo, gumi, tlntnlke, ravnila, trikote, lastila, barve, ioplče, raznovrstne razglednice ln devodjonallje.