Državiii proračun za leto 1880. Ministeratvo Taaffe-Stremajerjevo nam je lani po avitlem cesarji samem v prestolnem govoru obe6alo, da se ne bode vec v zajem denarjev je malo za tekoče državne potreboče. Kolikor bo državnih potroškov več od letošnjib dohodkov, to se ima pokriti z novimi da6ami odmerjenimi takim državljanom, ki sedaj malo ali ni6 davka nc pla6ujejo. Slovesna obljuba še sedaj čaka ua izvršitev. Zakaj ? Uzrokov je več. Prvic je minister predsednik grof Taaffe predolgo čakal z imenovanjem novega fiuančnega miuistra. Začasni vodja državnih fiuauc liberalni g. Cbertek je izdelal osnove novim dačnim zakonom, ki so bile zelo pomaujkljive in neporabne; ob enem pa jo sestavil kriv proracuu, pri katerem je se vrezal za celib 12 milijonov goldinarjev. Drugic ne morejo naši pridni poslauci bipoma podieti vsega, kar so liberalci v teku blizu 20 let napacnega postavili, še menje takoj popraviti, kar so nani pokvarili. Vsled tega so za letoa prisiljeni bili na dosedanjej liberalnej podlagi ostati, dokler si ne osuujejo nove, ter so po svojem finan6uem odboru letošnje dohodke nastavili na 398,251.756 fl., a potroške na 422.860.802 fl. in bo torej zmanjkalo 24,609.046 fl., katere bo treba v zajem vzeti. Do ovih grozovenskih atevilk pri da6ab, potroških iu vsakoletnib izposojilih potisnili so nas liberalci; dižavna posestva so prodali, 500 milijonov novega dolga v 9. letih najeli, pri vseh uradib, zavodib, itd. plačila pomnožili. Konservativni in narodni poslanci bi srčuo radi pomagali, pa ue moiejo uaenkrat. Kajti dolgove iu obresti se morajo pla6evati, števila vojakov znižati nc smemo, uradov, sodnij, šol, penzijouov meni nič tebi nič zbriaati ne moremo. Splob da se Avstriji od liberalcev vsekane rane zacelijo, treba je 6a»a, potrpežljivosti pa tudi drugih ministrov, kakor je Stremajer, Horst, Korb, Eibesfeld. Na te gospode zauašajo se liberalni poslanci iu ovirajo, motijo in nasprotujejo našim ter se branijo zoper potrebna sredstva, katera nasvetuje naša stranka. In to je tretji uziok da imamo državni proracun zopet na liberalnoustavaškej podlagi. Ako se tedaj pri obravnavi tega prora6una našim poslaucem posreči liberalne ministre (Streunajer, Horst, Korb, Eibesfeld) odpraviti, tedaj je tudi mogo6e, da se Avstriji na blagor poskusi s tistinii sredstvi, katere nasvetujejo konservativno-naiodni naši poslanci. Troje 8redstev je nasvetovanib: 1) pregled vseb trgovskib nagodeb s sosednimi državami, da se predrugačijo naru v koriat ali pa odpovedo (nasvetoval česki poslanfc g. Adamek), 2) polajšanje direktnih (n. pr. gruntue dače) davkov z njib preložitvijo na iudirektue (nasvetoval poljski poslauec Krečunovič) in 3) zamena centralistične uprave z autonomisti6no ali z resuično samoupravo posameznih dežel. Ta nasvet je sprožil in izvrstno razkazal naš sloveuski poslanec vrli g. Hernian, čegar dotični govor čestitim svojiin bralcem v slede6em objavimo. Poslanec g. Herman in deželiia uprava. (Govor v državnein zboru, po stenografičnem zapisniku.) ,,Ker sem vajen tudi nasprotnikom priznati, da jib navdajajo dobri uameni, zato jim ne očitam hudobnosti. Toda reči moram, da se pritožujejo le zavolj slabib uasledkov, na uzroke pa ne gledajo ali še niti ozira jemati nečejo. Merodajna gospoda sicer ne trpi nobenega državopravnega hrupa nadejajoč se, da se bodo slabe naše gospodarstvene razmere popraviti dale tako, da ne bo treba sisteme spremeuiti. Vkljub temu je se nekaterim deželam prizualo več samostalnosti. Ali to je prernalo v dosego želenega ravnotežja pri državnih financab. V ta uauien je tieba sedanjo centialistično sistemo spremeuiti tako, da bodo dežele zopet prišle do svojib pravic in to je, kar hočem dnes dokazati ter nasprotnikom pojasniti, kakšen je političui črtež uaše straake. Znano je, da prav za prav ,,avstrijske države in k njej spadajočib pokrajin" nimamo. Marveč imamo državo in posamezna kraljestva in dežele, ki so opravičeue, da si svojim potrebam in željam primernib zakonov in zavodov same dajejo. Tako je moja domovina, dežela štajerska, bila samostalna dežela z deželskim piavom iu vojvodsko 6astjo še preden je obstajala babsburška vladarska rodbina. Toda deželam so se pravice vzele in v Dunaj preuesle. Pobrali so jiui oblastue dobrote, a pustili samo težavae pravice. Nasledek je pa bil ta: dobili smo po deželab dvojno gosposko ali upravo (Venvaltung), cesarsko in deželsko ali državno in deželsko (autonomno ali samoupravuo na primer: deželui odbor, okrajni zastopi, zraven cesarskega namestuištva iu cesaiskili glavarstev). Te gosponke so vedno druga drugej na poti ter smo prisiljeni vse v Dunaj porivati, da odtod dobimo postav za svojo deželo, katerib bi si lebko doma bitreje, boljse in ceneje osuovuli. Državna upiava po deželab ue izvira ve6 od deželnega oblastnika, ampak od cesarja, ali prav za piav od njegovih ministrov, oziroma od dunajskih biro- kratov (uradnikov), ki se poslužujejo doti6nib namestništev po deželab. Odtod imamo torej ono šaro gosposk in sodiše, ono šaro postav. ono zamotano zmešnjavo zavodov v državi in po deželab, ono troaenje opravil in sil, ono večno dvomljivost o pristojnej gosposki, ono strašno pisarenje, one ve6ue seje iu volitve, pri katerib ljudstvo nikoli do dela ne pride (Klici: prav dobro! na desnici), one grozovenske, ve6jidel brezkoristne doklade in stroake v srenjab, okrajib, deželab in državi, splob ono upravno kolobocijo, pri kateri ne ljudstvo pa ne gosposke ve6 ne ved6, pri 6em da so, in ki pije mozek narodom. Takšna uprava je draga koristi pa malo. To ni blagonosna, ampak pogubouosua uprava (Dobro! na desnici). Resni6no, nas spravlja sedauja uprava na nič (Izvrstno! na desnici). Vsled tega stoji moja domovina izmolzena od duuajskih politikarjev ob prepadu (Res je tako! na desuici). Navadno re6ejo pametni in vestni oskrbniki, kedar so svojo zmoto spoznali: ,,tukaj je treba spremembe". Toda v omenjenib zadevab se vedno naglaša: ,,držimo se sisteme, Bog varuj kaj spremeniti, ustave se ne sme nihče dotaknoti". Vsled tega tičimo še vedno v centralistični sistemi. Ta je polagoma postala to, kar je, s pomo6jo nezvestobe ali verolomstva in nasilstva v izmolzovanje dežel. Centralizem je krivica, on nravstveno ni dopuščen in tudi ni dopuačeno držati sega(Dobro! na desnici). Vsaki den uni6i bitij na tiso6e. Ves zarod nam zdivja nravstveno. Ali ni greb in neusmiljeno8t, da se temu konec ne naredi? Iz navedene zmešnjave priti, imamo le dvoje sredstev na izbiro: ali se dajo deželam pravice popolnem nazaj, ali pa se jiui pobero do čista in same zdrobijo na okraje (departements, kakor na Francoskem). Ali sleduje bo težko kazalo. Vsled tega ue more drugače biti, uego da se naredi po dunajskib ministerstvili, po dunajskih birokratih, po deželskib namestništvih in odborih debel križ in namesto ujib postavi v vsako deželo e na, to pa deželska vlada kot najviaja gosposka, odgovorna deželnemu zboru. Cesar kot deželui oblastuik naj imenuje po nasvetu državne vlade deželnega glavarja, ki bodi vselej doinačiu dotičue dežele, in po nasvetn deželnega glavarja naj ceaar imeuuje še ostalo dcželno vladn. Tako imeuovana deželna vlada uaj potem uredi gosposke in sodiš6a po celej deželi; gosposke naj bodo deželske in od dežele plačane. Deželni glavar bodi, ki podpisuje najvišje t. j. cesarske odločbe za deželo. Pri cesarji pa naj itna vsaka dežela, oziroma več dežel  skupaj, svojega zastopnika, kateri naj ima pravico sosvetovati in soglasovati v državuem ministerstvu ter bodi državnemu zboru odgovoren. Za državue potiebe pa naj daje vsaka dežela vsako leto po  odstotkib določeno svoto, drugo pa naj sania  slnaui. Tako oddaje Hrvataka državnej vladi O^er skej v Budimpešti 55 odstotki v ali proceutov, 45°/0 pa jej ostaja doma za donia6e potrebc. Ko bi imeli takšno edinostno, samostalno, močno deželsko vlado, ki bi gotovo ljubeznjiveje in panuetneje za deželo skrbela, tedai bi tudi imeli primeien deželni zbor, primeine postave, hitro, cenejo, nepristransko upravo. Vse bilo bi jasno in gladko. S sv. Cerkvijo bil bi mir, ker bi se njej pustile njene pravice, zavodi in premoženje. Z narodi bi ne bilo nobenib prepirov, ker bi se jim naiodne pravice priznale in varovale po narodnib svetovavnicab v deželnem zboru in narodnem oddelku pri deželskej vladi. Takana deželska vlada in deželsko postavodajalstvo bi zamoglo res hudo braniti, dobro storiti. Vsestransko blagostanje bi zavladalo, kder sedaj gledamo samo žalost in bedo. Država opirajoča se na močne in zadovoljne dežele bi se zopet ukrepila. Takšna, slavna gospoda, je samostalna ali autonomna uprava, katere se veliki politični otroci toliko bojijo.'' (Konec pribodnjič.)