PREŠERNOV ZVEZEK. ME5EČMIK ZR KNJIŽEVNOST UMETN05T IM PR05VET0 ZVEZEK 10. - LETMIK III. 1905 VSEBINA. Salus, M. Gradnik: Prešernu . . . 289 Vladimir: Povest iz temne noči . . . 290 Peter pl. Radics: Doneski iz arhiva k - Prešernovemu životopisu . ... 297 F. M. Žolna: Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik ... 300 Dr. Ivo Šerli: Kakor velika zlata roža 303 Sera fino v: Pozimi.........305 Al. Gradnik: Pisani oblaki ..... 305 Ivan Zajec: Iz mojega življenja . . . 306 Fran Govekar: Nad prepadom . . . 311 Vladimir: Prešernovim manom . . . 314 Iv. Lah: Pan Tadeusz-Evgenij Onjegin - Slavy Dcera-Krst pri Savici . . . 315 E. Gangl: Prešernu ........ 317 Listek.............318 Književnost: Iz zgodovine Prešernovega spomenika. — Slava Prešernu! — Nove slovenske knjige. — Dr. Gregor Krek. Umetnost: f Anton Ažbe. — f Alojzij Šubic. — Jugoslovanska umetniška galerija. Naše slike: Dr. Fran Prešeren. — Prešernov genij. — Ribič. — Slovo Črtomira od Bogomile. — Prešernova glava. — Ivan Zajec. — Rusko dekle. — Japonski vojnik. — Kozakove sanje. — Japonska vaza. — Jurij Vega. — Bled. — Prešernova rojstna hiša na Vrbi. — Hiša v Kranju v kateri je Prešeren umrl. — Nadgrobni spomenik na Prešernovem grobu v Kranju. — »Glasbena Matica* na Vrbi pred Prešernovim domom. Slikarja napisov in lakirarja, dekoracijska, stavbena in pohištvena pleskarja. Delavnica: Igriške ulice štev. 8. Telefon 154. Ustanovljeno 1842. Brata Eberl Ljubljana Tovarna oljnatih barv, laka in firneža z električno gonilno silo. Trgovina in pisarna: Miklošičeve (Frančiškanske) ulice 6. Ustanovljeno 1883. Dobavitelj, MflfeR? državne uradnike. Odlikovan z zlato kolajno in častno diplomo na dunajski modni razstavi 1904. A. REISNER v Ljubljani Resljeva cesta 7 Komenskega cesta 18 krojaški zavod za civilne, vojaške in uradniške oprave. Cene zmerne! Točna postrežba! Velika zaloga najboljšega pristnega angleškega blaga. Klobuke, Cilindre, čepice in slamnike v najnovejših fagonah in velikih izberah priporoča Ivan Soklič založnik c. kr. avstr. državnih uradnikov. v Ljubljani Pod trančo št. 2 postaja elekt. žel. Ne pozabite! da se dobijo različui stroji, orodje, okovi, štedilniki, kotli za žganje in kuhinje, traverze, kompletne kuhinjske oprave, trombe in cevi najboljše in najceneje pri Karol Kavšeka naslednikih | Schneider & Verovšek Ljubljana, Dunajska cesta 16. Slovenske cenike razpošilja zastonj in franko. Slovenska pivovarna - AUERJEVI DED1C V LJUBLJANI - Wolfove ulice 12 . . .. . . 10C/II priporoča svoje izborno marčno in na bavarski način varjeno pivo. Ustanovljeno leta lou4! Tvrdka je bila leta 1904 v Parizu in Londonu z najvišjim darilom --;- »Grand prix", zlato kolajno in častno diplomo odlikovana. Zaloge v Kranju, Idriji, Metliki, Kostanjevici, Mengšu, na Igu, v Litiji, Vačah, Pijavi gorici, Sodražici, Podpeči, Mokronogu, Dobrovi pri Ljubljani in Polhovem gradcu na Kranjskem in v Gorici ter Podbrdu na Primorskem. r I \ IVAN ZAJEC: DR- FRAN PREŠEREN. Umetniška priloga .Slovana" IVAN ZAJEC: PREŠERNOV GENIJ. Umetniška priloga .Slovana" PREŠERNU. S šumenjem pesmi val na dan izvira, prej mrtev naš, zdaj vstal je Helikon! — V glasovih naših tam glasi se lira in src navdušenih se vzžari milijon — Glas strun sladak doslej še brezprimeren prepeva nam naprej gredoč Prešeren! Kaj želj in radosti srce občuti, ljubezni, borb, srdu in zlih prevar — kar misli dvignejo duha peruti, v glasovih božjih slišanih nikdar: to združil v harfe glas akord stoteren nesmrtni genij naš je — Fran Prešeren! Gre v venec muz, pojočih Tvojo slavo, mladina naša slavospev pojoč, zagrinja v lavor Ti nesmrtno glavo ljubezen, veže jo nestrt obroč — In več glasov kot zvezd je v mrak večeren kipi: Na veke slava Ti, Prešeren! Salus. Bile so tolpi tvoje misli tuje, in v zlobi te je ona zatajila. Pred tabo danes tolpa malikuje, in poje himne ti in žge kadila. A glej, če bi ti strune oživele, bi vstala tolpa in bi oškropila spet z blatom misli tvoje nevesele. Al. Gradnik. POVEST IZ TEMNE NOČI. Spisal Vladimir. id Samobor se je prestrašil svojega kašlja. Zadonelo je po mali, mračni sobi, kakor klic od onstran smrti; svetilka z nežnozelenitn senčnikom iz svilnega papirja je zaplapolala, plamenček se je skril, kakor bi počenil od groze, nato pa je buknil kvišku in vrgel puh smrdljivega dima skozi neobrisani cilinder. Pošastno je vztrepetala senca Vidove glave na vlažni steni, zabrisane in zaprašene arabeske so se zarisale za hip še razločneje, zavejalo je po sobi, kakor da so prhutnila skriv-nostipolna krila — in spet je bilo, kakor prej. Okno Vidove sobe je bilo odprto in ob luči svetilke se je zdela nasprotna streha pokrita s temnomodrim zastorom; dve majhni okni sta zrli na nji, kakor srepe oči prežeče pošasti. Z ulice je prihajal šum sobotnovesele množice, pomešan s pretrganimi akordi klavirja: domišljala se je samotna duša davnopozabljene pesmi; blodila je bela roka v mraku po tipkah in pesem je mrla v toplo noč, zlivaje se z ostalimi glasovi v drhteče čustvo pomladnega hrepenenja. A Vid Samobor se je bil prestrašil svojega kašlja: zadonelo je bilo po mali, mračni sobi, kakor klic od onstran smrti . . . Njegova roka, ki je držala pero nepremično nad belim listom, je vzdrhtela; bledo lice se mu je za trenotek skrčilo v neprijetne gube, pomežiknil je z očmi in nevoljno je položil pero na mizo, ko ga je pretreslo, kakor bi mu potegnila nevidna roka s hladnimi prsti po hrbtu. In zatrkljalo se je pero, obrnilo se je na papirju in črn madež se je za-režal med napisanimi besedami, kakor škodoželjen obraz. Vid se je naslonil nazaj in pogledal okrog sebe; oprezno je položil roko na bolne prsi, vstal in stopil s svetilko v roki k zrcalu. Začudeno so gledale njegove velike, temne oči; zrle so osup-njeno, kakor če se nenadoma odpro vrata in stopi v sobo tujec, nepoklican in ne da bi potrkal; ti pa vstaneš, položiš prst med knjigo pogledaš gosta s strogim očesom in vprašaš z glasom gospodarja: „He, ti človek, ali ne veš, kaj se spodobi!" V zadregi je bil stvarnik, ko mu je napravil obraz; pošlo mu je bilo gradivo in morda se je bal tedaj, da poet ne bode zadovoljen, ako ga postavi v svet z oglato, širokočelno glavo, ostrimi kostmi na licih in z velikimi ustnicami nad koščeno brado. A Vid Samobor se je bil v teku živ- ljenja privadil prav tako usodi poeta, kakor neprijetnemu licu trhle posode, kamor je bila za-blodila njegova pesniška duša. Zaničljiv smehljaj mu je šinil preko bledega obraza; rdeči lisi na licih sta mu za hip zatemneli; potegnil si je z roko po redkih brkih in čez nepočesane lase, obrnil se je v stran in postavil svetilko na mizo. Železni podstavek se je trdo dotaknil lesu, cilinder je zacingljal, plamenček se je splašil in zopet so vztrepetale sence, stiskajoče se po kotih. Na ulici pa je šumelo ljudstvo; slišalo se je drdranje vozov in klavir je izlival otožnotiho pesem med mrakove. Hrepeneča bol je polnila Vidu srce. Kakor bi ga tesnil ves svet in bi se mu hotelo daleč nekam, preko šumnega mesta, preko valovečih polj in mračnih ravnin, preko rek in gora, vse naprej. Kakor bi se mu tožilo po neznanih zvonovih, katerih pesem je poslušal že neštetokrat, kličočo ga iz daljav, po belih oblačkih, podečih se v azurju in po zelenju lip, bohotno se opajajočem v solnčni ljubezni. Tam je doma tisto neizrekljivo, neimenovano, tisto neskončno osrečujoče in božanstveno, za katerim gre njegovo tiho, neugasno hrepenenje, njegova radost in bolest . . . Tam je doma, ali on ga nikoli ne doseže; tam je doma, ali glej, pride noč, zamre glas zvonov, razbeže se oblački po mrakovih, zeleneča pomlad se osuje nedosežena v nedosežni daljavi. In potem se zgrnejo čezenj uspavna krila, veliki mir mu poljubi trudno čelo, razkrije se mu veličastni božji obraz in se dotakne njegovih mučeniških ustnic, da sprejme vase njegov poslednji dih. Dvigne se zastor in on odpre zadnjikrat oči, da zagleda razodeto uganko življenja . . . Potem pa ga poljubi Nir-vana in v božje krilo se osuje seme, zreli klas... Zahrepenel je Vid Samobor. Razprostrla se mu je duša in razpela do sinjega oboka. A tam se je zadela ob neprodirno steno, kakor trči ob šipo izgubljena lastavica in pade plaha pod okno... Zahrepenel je Vid Samobor in zavzdihnil. Naslonil je glavo v dlan in okrog njega so za-vrvele misli v bujnem kolobarju, misli drzne in ponosne. Naježili so se mu lasje in zarosilo se mu je oko; ugasnil mu je soj svetilke, a duša njegova je zrla . . . Slonel je ob mizi in mislil, ko je luč pojemala pred njim, ponehaval na ulici šum in je trepetaje mrla pesem klavirja v toplo noč. — — — — — — — — — — Srečno hodi, popotnik, srečno hodi! Naj ti ne opeša noga, naj ti ne uplahne duh; zakaj dolga je pot, dolga in brezkončna. Brez kraja je tvoja pot in bleščeča prevara so tvoji cilji, tvoje jasno in svetlo hrepenenje. Laž je solnce, laž modrina nebes; laž svit sanjajočih zvezd in laž prelestna pomlad, ki ti cvete na zemlji. Kriva je tvoja vera in kriva tvoja nevera: zakaj pisano je, da se motiš na veke. Ne upaj in ne obupuj; ne vprašuj in ne odgovarjaj! Zakaj greši, kdor vprašuje in greši, kdor odgovarja; molči! Ne moli in ne kolni: zakaj tajnostna in nerazrešna, večna in neizprosna je tvoja osoda; povsod te spremlja in nikjer je ni; njen edini, sveti, skrivnostni, bo-žanstvapolni smoter je ta, da se izvrši . . . Trpi ponosno, o popotnik; krepko hodi dalje in ne preplašno: zakaj čimpreje se zgrudiš, tem bolje je zate; ne glej ne na desno, ne na levo, ne naprej; zaveži si oči in blodi! Zakaj kamorkoli prideš, je bil tvoj namen . . . Hodi srečno! . . . Pozdravljen bodi, junak! Blagoslovljen z blagoslovom tisočerim; sprejmi moj blagoslov in ne čudi se, če se ne izpolni . . . Zakaj temna je osoda in nerazrešna, in raj je prestol ljutega boga: nad tvojim grehom plaka z očetovskimi solzami in njegova ljubezen te je oropala do golega; skrb njegova te meče ob tla in tvoji kreposti se smeji z zločestim krohotom . . . Bojuj se na smrt, brez upa zmage! Bojuj se za smrt, zakaj čimpreje te objame, tem slajša ti bode! Bodi krut, kajti sreča se kupi le za ceno krvi in solz; iztegni svetoskrunsko roko v tuja svetišča, če ne izgubiš sam, kar ti je še ostalo. A ne išči zmage; zatri ogenj svojega srca, zatri svoje duše glas; ne upaj in ne obupuj, zakaj v obojem se prevaraš . . . Pozdravljen, junak! Hej, dvigni orožje, bojno kopje, uma svetli meč, dvigni, bij se! . . . Kaj, Vide, ali si žalosten? Zakaj se ne ra-duješ! ... Ali si veselih misli? Ne veruj jim, zakaj že se je utrgal meč gorja in pada na tvojo glavo! Ali snuješ velike načrte? Ti je li duša polna titanskih želja? Daj, drzno stopi na plan, pokliči ljudstvo, izlij predenj svojo kri, odpri svoje srce, svojo dušo jim razloži, da te sprejmo s krohotom in ti s kamenjem obsujejo glavo. Zapoj jim o svobodi, zapoj jim pesem mogočno: glej, in vstane navdušenje širom domovine; starec in deček zagrabita orožje: dvigne se vsa očet-njava in raztrga — tebe na cunje, pokloni se malikom in tiranom ter jim po vrsti oblizne vzvišena kopita. Hej, Vide, poj!...... Kaj je govorilo tako? Vid Samobor se je vzdramil, kakor iz sanj, pogledal okrog sebe, po- gledal v noč, ki je temnela tam zunaj in prisluhnil k šumenju ulice in h glasovom plakajo-čega klavirja. Sam je, ves sam . . . Zagrabilo ga je za prsi in se mu dvignilo do ust; zadonelo je po mračni, mali sobi, kakor klic od onstran smrti; skril se je plamenček in vzbuknil; sence so zbežale po sobi in Vid Samobor se je prestrašil svojega kašlja. Prijel se je za bolne prsi. Počasi je odje-njala nestrpna bolest. — Koliko strahov je nocoj v teh razrušenih razvalinah! — si je mislil Vid. — Morda je to glas od onstran smrti? Glej, prišla je vest z mojih vrtov, prišla je vest s cvetočih gomil . . . Vstala je iznad mrtvih sanj, vstala in zaklicala . . . Kmalu! . . . Hodi popotnik čez širno poljano in nevzdr-žema beži obzorje pred njim . . . Jutri, pozneje, ali čez leta: padel bo in vihar ga zasuje s prahom na široki cesti življenja in trudne noge se bodo spotikale nad njegovo gomilo . . . In vendar, Vide Samobor? Glej, v širokem valu lije solnce luč preko pestrega življenja. Prišla je kraljica, spasiteljica, osrečevalka, Pomlad! Ob njenih prsih je leka za vsakoršno bolest; iz njenega krila vznikajo sanje, klije moč . . . Glej, sokol je udaril s peroti in se spustil v azur . . . Ali si dosegel večno luč, Vide, neprevarljivo luč resnice? Glej, prazni so vsi dvomi, prazni in tako majhni! A življenje polje naprej, veliko in veličastno. Sede močni v ponosno ladijo, razpne blesteča jadra in se odpelje po zlatih valovih . . . Ali si že izvršil tisto veliko, nesmrtno delo, ki pokaže strmečemu svetu vse, kar je v tebi lepega in kraljevskega, visokega in silnega, da položi lovor pred tvoje noge? Velika, glej, je tvoja bla-govest; ne omagaj, temveč izpolni jo in raj bode prinesla na zemljo . . . Ali si bil že tam, o Vide? Tam, kjer šume logi v bajni prelesti, žubori vodica, skače valček, kakor bežeč kristal? Tam, kjer se sklanja rožnata breskev z dišečimi vejami nad bisernim vodometom, kjer kliče sladka vest iz cvetočih grmov, frfotajo metuljčki od cveta do cveta, ki ne da tvoji nogi, da bi se dotaknila zemlje? S prelestjo pestrih barv je pokrita plan in senca šumečih lip se preliva v široke lise solnčnega soja; topi se slavec v drhtečesladkih zvokih, ti pa nosiš ljubico na silnih rokah . . . Prižemaš jo na razigrane prsi, na njene mehke, opojnonežne grudi pritiskaš svoj obraz in svoja ustna na gorki žamet njenih lic ... O Vide! . . . IVAN ZAJEC: SLOVO ČRTOMIRA IN BOGOMILE. RELIEF NA PREŠERNOVEM SPOMENIKU. IVAN ZAJEC: RIBIČ. RELIEF NA PREŠERNOVEM SPOMENIKU. # Vztrepetal je pesnik ob sladki misli in spomnil se je nečesa; z nemirno roko je pobrskal po kupu praznega papirja, ki je ležal v neredu po mizi razprostrt, in poiskal droben listič z žensko pisavo. Kako ves poln nad in bojevite sile je bil še tedaj, ko so se dotikali dehteči lasje njegovih lic in je nežna roka igraje prepisavala Prešernove stihe: „Kdo zna noč temno razjasnit', ki tare duha? Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne ? . . . Kako bit' hočeš poet, in ti pretežko je, v prsih nosit' al pekel, al nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!" Pesnik je pritisnil roko na čelo. — V pro-roški uri si se igrala, ljubica Marija! In v pro-roški uri je poljubila boginja tebe, veliki pevec Julije! ... Po trnjevi poti hodi, komur je sojeno, govoriti v imenu človeštva; a nepotrt naj koraka naprej, ponosno bodi njegovo čelo in ne-ponižana njegova duša: kakor večni sneg na visokih gorah, leži večna bolest nad velikimi dušami in jih dela silne in svete. Priklenjen na sivi Kavkaz, trpi Prometej s kraljevskomirnim obličjem! Njegovi titanski duši se hoče v višave, k solncu, katerega žar je podaril zemljanom, hoče se ji zmagoslavja in drzne borbe s krutimi bogovi. Toda verige, ki ga priklepajo na razbeljeno skalo, so trše od jekla; z vsevečno osodo jih je skoval zločesti Olimpijec in titan trpi s kraljevskomirnim obličjem ... In, ali se nisi čutil tudi ti, Prešeren, Prometida, ko ti je jasna duša rodila to pesem? - V sanjavi omotici je klonila Vidu Samo-borju oglata glava s kuštravimi lasmi na prsi; nekako posebno mu je bilo pri srcu, tako svečano in praznično, kakor kadar zapojo na praznik vstajenja vaški zvonovi . . . Noč je dihala skozi odprto okno in tiho so ihteli akordi. Blodila je pač po tipkah bela roka in v plašnih grudih je trepetala bolest, domišljajoča se davnopozabljene pesmi. In zopet je zagrabila pesniku železna roka v izmučene prsi. Zahreščalo je po sobi, da so se splašile sence, in Vid Samobor se je prestrašil svojega kašlja. Jeknil je in dvignil glavo; pogledal je kvišku in zastrmele so mu oči in ostale odprte . . . Kaj se je zganilo v zraku? Kaj je dehnilo v dihu noči, kakor pozdrav mrtvega veka? Za-drhtelo je v zraku tako skrivnostno in čudapolno; resnično, Vide Samobor, odpravil se je duh na pot in je prišel k tebi v poset . . . Onstran mize — glej, — je obraz, . . . obraz bled, dobrodušen in otožen; nič ni več krvi pod zarjavelo poltjo in osoda velike duše je zapisala nanj svoje ime . . . Beli se obraz in kopni v temini; kopni in izginja, a vendar je tu. Vsipajo se ob čelu bogati temni lasje in plašč je temen in se razliva po mraku; ničesar ni čuti, niti diha, ni koraka . . . Zastrmele so Vidu oči in odprl je usta, da bi govoril. A zamrl je v prsih glas in samo jek se je izvil, prestrašen in začuden . . Toda ohra-bril se je šiloma in vprašal spoštljivo: »Kaj, gospod, mi je pripomoglo do velike časti? Kdo me je razveselil ob tako pozni uri z nenavadnim obiskom?" . . . Nasmehnil se je tujec in rekel tiho: »Čemu vprašuješ, Vide Samobor, čemu vprašuješ? Moti se, kdor vprašuje, in moti, kdor odgovarja. A vidiš, da ne bodeš mislil, da sem se polakomil tvoje suknje ali haveloka, ali da sem izgubil ključ in bi rad prenočil na tvojem divanu, ali da prihajam z morilniini načrti: Nič nisem in vse sem, kakor ti je drago. Duh človeštva sem, ako hočeš: jaz sem Aristotel, Homer in Dante, Faust in Hus, Petrarka in Horacij in — Samobor . . . In poleg vsega drugega sem tvoj prijatelj in brat po krvi, Prešeren ..." »Prešeren! A-a-ah! O-o-o! Pozdravljen mi, veliki genij!" se je vzradostil Vid Samobor. »Nisem vreden, da stopaš pod mojo streho, a radu-jem se te . ." »Poznam te, brat! Kako bi te ne prišel obiskat v vidni podobi, ko sem tolikokrat neviden govoril iz tebe ..." »Daj, glej, odneseš mi spanje; sedi, če ti ni prenavaden moj stan. Prašen je moj divan, o mojster, in raztrgan; babnica zanikrna ga ni obrisala davi ... A sedi nanj, o mojster, in od-počij; tudi noge lahko položiš na blazino; stare ni doma, šla je k sosedi, in če se vrne, lahko izgineš, ali pa se skriješ v omaro ... O, to me veseli, da si me počastil! O!" »Glejte, glejte, do divanov se je povzpela slovenska poezija", je dejal Prešeren, zleknivši se udobno po divanu, in zadovoljno je pokimal z glavo. »Tudi to je uspeh, moram reči! In prijetno se je valjati po pesniških divanih . . . A-a!" »Mojster vzvišeni! Kam naj dam potem to dragoceno relikvijo? Bogme, da si ne bom več upal sedeti na blazini, ki je nosila tebe, zapo-četnika tako božanskih misli ..." „Pa ji kupi stekleno omaro in jo podari muzeju, Vide Samobor! In, praviš: misli, misli, misli! Kaj je vam, dandanašnjim, da tako stikate za mislimi? Pride človek in vam pokaže sanjske bukve v oguljenih platnicah. Kaj imam tukaj? — Velike misli! Našli so zakajen lonec, povezan in zamašen: — Gospoda moja, kaj pač dobimo v tem častitljivem preostanku? — Visoke misli! — In v praznem mehurju gorjanskega tobakarja? — Globoke misli! In vzel je reven pesnik bel papir in ga popisal s srčno krvjo: Božanske misli!" „Hhhhhh . . ." se je skromno nasmejal Vid Samobor z odličnim spoštovanjem. „Lepe moje stihe mrcvarijo krvoločni kirurgi : Kaj lepota! Kaj čustvo! Kaj stoterna tragika življenja! Misli! Misli! Svetovni nazori! Prešeren in politika! Ha!" se je raztogotil gost in obrvi so se mu namršile. „0, zakaj nisem molil Julije na tihem!" „Tako praviš, mojster? A dovoli ..." „Počakaj! Duh človeštva ti govori! Kaj more Prešeren za to, da je bil popoln človek, mož svoje dobe, venčan že v zibelki za blago-vestnika? Ubrane so bile strune in tvoja roka, o življenje, je zablodila preko njih in jih vzbudila. Ne poslušaj revnih epigonov Apelovega čevljarja! Česar nisi nosil v srcu in v krvi, kar ti ni teklo z nepremagljivo silo v pero, to zamišljuj, kolikor hočeš, in vendar mine in ugasne, kakor vzame starost tvoj literarni divan. Misli človeštva so blodne in minljive, kakor kolobarji na ribnjaku; večna pa je sila, večna in večnoista, ki žene kolobarje po gladini in čoln človeštva po valovju vekovečnosti: življenje! Ljubil sem Korino, Lavro, Julijo, Ano, ljubim Marijo . . ." „Pardon . . .!" Ravno zato pa! Torej si me razumel, kako pride poezija do velikih misli?" „0, razumel! O-o-o!" se je vzradoval Vid Samobor. »Razumel! Sedaj vem, božanstveni genij, zakaj sem vedno opešal pri prvi četrtini, kedar sem hotel zamisliti veliko idejo, da bi nad umotvorom zastrmel ves mili slovenski narod . . . Sedaj vem ! In dobro vem! In, če bi bil imel dolgo živeti, naučil bi se postati nesmrten!" „Nesmrten si tudi tako, brate moj, ker sem nesmrten jaz ..." „Tajnostne so tvoje besede, genij nebeški, vse tajnostne in nerazumljive mojim umrljivim ušesom. Vse od konca do kraja si zabeležim, da bom mogel dostojno razmišljati o njih. In odo zložim tebi v čast: »Črtomira pevec božanski ..." „S čim sem te razžalil, prijatelj? Glej, dobrih naukov ti prinašam, odpustkov iz tujih dežel, zabavam te, posvečam tvoj raztrgani divan in pazim skrbno, da ga ne oprašim s popotnimi čevlji, da te ne ozmerja srdita gospodinja . . -. in ti me spominjaš na vrata? Podiš me? O, že grem; pa zdrav ostani!" je rekel duh, užaljeno vstal, zavil se v plašč in pomeril pesnika s otožnim pogledom. „Odpusti, o mojster!" se je prestrašil Vid Samobor. „Nisem mislil tako! Samo še malo, majčkeno počakaj: glej, ti edini mi moreš povedati, odgovoriti mi na vprašanje, ki me peče vse dni in vse noči . . ." „Govori naglo, zakaj tesna mi je tvoja soba; kakor bi vejalo po smrti . . ." „Da, po smrti, po smrti: ... kaj je tam?" „Ne upaj in ne obupuj; ne vprašuj in ne odgovarjaj: zakaj moti se, kdor vprašuje, in moti, kdor odgovarja . . ." je dejal gost z jedva slišnim glasom; odmaknila se je njegova postava in se raztopila v mrakovih . . . „Ne, ne, o mojster! Rotim te; vedeti hočem! Usmili se! . ." Svetilka je pojemala. Sence se zatrepetale po stenah, ko je potegnil veter v sobo, preko svetilke, donašaje seboj iz ulice samotno odmevajoče korake ljudi in hrepeneče zvoke klavirja . . . In krčevito iztegnjene roke Vida Samobora so zagrabile v zrak. „Znati hočem! . ." je jeknilo s čudnim glasom iz njegovih ust, tako da je sam osupnil. Roke so mu omahnile. Kaj je to? Glej, poslušaj, Vide Samobor . . . Potegnil je veter preko sinjega neba, prestrašili so se oblački in se razbežali po azurju; zašumele so lipe v bohotnem solncu in vlil se je njih vonj po cvetnih poljanah, nad biserne vodomete, nad žuboreči kristal, in breskvino cvetje se je zazibalo v dehteči struji zrakov. Potihnil je slavec in pri-slušknil. Glej, vztrepetali so zvonovi v belih linah nad vasjo, vztrepetali so in zapeli tako milo in otožno. Zapeli so zvonovi labodjo pesem, a ti, Vide, stojiš pod osipajočo se cvetočo breskvijo in grudi ljubice Marije se pritiskajo k tvojim; nežno-mehke so in plahe. Vajine ustnice se tre-petaje iščejo v poljubih in rosne so njene in tvoje oči . . . Vidu se je zameglilo pred obrazom; zagrabilo ga je v prsih, zahreščalo je in prestrašil se je svojega kašlja: zakaj zaklicalo je bilo kakor od onstran smrti. Hotel je vstati, a ni mogel; roka mu je omahnila, prevrgla se je svetilka in mrak, črn, skrivnostnolokav mrak je strnil svoja krila nad njim. Vid se je prestrašil; hotel je zaklicati, a glej, toplo in osladno mu je stopilo v usta, preko ustnic in zacurljalo je po široki bradi, preko telovnika, na tla. Toplo je zacurljalo na tla in slišno so udarili curki ob desko. Napravila se je luža, široka luža; počasi je zdrknil pesnik v gorko mlako, začutil jo je z roko, zgrudil se na komolec in potem na obraz. Smrtno se je pre- strašil Vid Samobor; še enkrat so zapeli hrepeneči zvonovi, ko ga je tista jeklena pest zgrabila za senci in za vrat: bilo mu je, kakor bi se udirala tla pod njim in bi se rušil strop ter bi ga neslo po zraku. Izbuljil je oči, vztrepetal in zaječal: „Poginjam!" Tiho je bilo na ulici. Topli veter je ljubeče potegnil ležečemu poetu preko kuštravih las, prina-šaje v sobo poslednji, umirajoči akord . . . IVAN ZAJEC: PREŠERNOVA GLAVA. PREŠERNOV ROJSTNI DOM NA VRBI. DONESKI IZ ARHIVA K ŽIVOTOP1SU. Spisal Peter pl. Radics* 1. IZ PREŠERNOVIH GIMNAZIJSKIH LET. ;njižnica deželnega muzeja v Ljubljani hrani v bogatem svojem zakladu z naslovom „Carniolica" med drugim tudi letopise ljubljanskega gimnazija (današnjega I. drž. gimnazija) in sicer letna poročila od 1. 1762. pa — s kratkimi presledki — do najnovejše dobe. Iz teh letopisov izvemo lahko, kako je Prešeren študiral in kdo so bili njegovi najodličnejši součenci, ki so ž njim vred posečali takratne „gramatikalne" in „humanitetne" razrede. Izmed ohranjenih letopisov moremo rabiti le one iz leta 1815—1819. Prvi letopis ima naslov: Iuventus Caesarii Regii Gymnasii Laba- * Z veseljem se odzivaje prijaznemu povabilu vele-spoštovanega uredništva, da prispevam k temu, Prešernovemu spominu posvečenemu zvezku »Slovana", prijavljam iz arhivov nekaj doneskov k bodoči popolni biografiji pesnika Prešerna. Op. pis. PREŠERNOVEMU censis e moribus et progressu in Literis Censa Exeunte Anno Scholastico MDCCCXV. Govori torej o nravnosti in napredku gimnazijske mladine v šolskem letu 1814/15 ter navaja dijake II. gramatikalnega (II. gimnazijskega) razreda. Letopis iz šolskega leta 1813/14, ko je Prešeren vstopil v ljubljanski gimnazij, manjka, ker takrat je ravno potekal regime francoskega interregnuma v Iliriji. V Prešernovi gimnazijski dobi se je delil gimnazij v 3 dele: v spodnji gimnazij, ki je imel štiri gramatikalne razrede (I.—IV.), v višji gimnazij, ki je imel 2 humanitetna razreda (V,—VI.) in v filozofsko fakulteto (današnji VII. in VIII. razred). V gramatikalnih in humanitetnih razredih so se podučevali sledeči predmetje: II.—III. gramat. razred: veronauk, latinščina, zemljepis in zgodo- vina, računstvo, naravoslovje. IV. gramat. razred isti predmetje brez naravoslovja. L—II. huma-nitet. razred: veronauk, razlaganje klasičnih (lat.) avtorjev in vaje, grščina, zemljepis in zgodovina ter računstvo. O filozofski fakulteti iz Prešernove dobe ni nikakih letopisov. Koncem šolskega leta 1814/15 je bil v II. gramat. razredu Prešeren med 54 součenci prvi akcesist; le trije součenci, Anton pl. Scheu-chenstuel, Burger Josip in Ramutha Josip, so bili pred njim in sicer „premfarji", t. j. dobili so premije („praemio donati"). Za Prešernom pa so sledili: Feldner Anzelm, Pole Matija in Saveru (Zavrl) Ivan; nato so sledili z redom „ementia" (odlično) v nravnosti in v vseh predmetih le še trije součenci : Peternel Andrej, Vouk Simon in Zudermann Jakob. V tem letopisu pa se navajajo kot Prešernovi razredni tovariši še: Babnik Jos., Berze (Brce) Jernej, v. Hoffern Srečko, Karlin Jakob, Kokail Friderik, Paulitsch (Pavlič) Jernej, Piller Jos., Ranth Iv., Iv. in Ludovik pl. Schiviz-hoffen, Schrey Rajko, Wilfan (Vilfan) Širne in Melzer Anton. V šol. letu 1815/16 pa je Prešeren jako napredoval, kajti povzpel se je na mesto II. „prem-farja"; prvi pa je ostal Anton pl. Scheuchenstuel. Drugi premijant je ostal Prešeren tudi še v IV. gramatikalnem ter v I. humanitetnem razredu. V II. humanitetnem razredu pa ga je prekosil njegov tri leta izpodrinjeni tekmec, Josip Burger, in Prešeren je bil tretji premijant. Prvi pa je ostal vseskoz — Anton pl. Scheuchenstuel. Med Prešernovimi tačasnimi profesorji so bili: Dagarin (modroslovje), Richter (zgodovina), Krsnik (naravoslovje). 2. MILIEU POZNEJŠIH LET. V „republiki duhov", ki se je v prvem de-seteltju 19. veka kakor ogromno omrežje raztegnila preko vse Avstrije, so bili vsi najboljši zastopniki inteligence notranjeavstrijskih dežel, torej tudi duševni prvoborci na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Središče tega duševnega gibanja je bil popularni nadvojvoda Janez---„Prinz Johann" — ki je bil inicijativen ne le na narodnogospodarskem in znanstvenem polju in čegar plodonosno delovanje še doslej ni ostalo brez dobrodejnih posledic; — ta plemeniti mož je bil tudi prvi, ki je izdal 1. 1812. na Štajerskem poziv, da je nabirati besedila in napeve najraz-širjenejših narodnih pesni. Te ideje nadvojvode Janeza se je oprijela 1. 1819. tudi „družba prijateljev glasbe" na Dunaju ter je izdala poziv, da je zbirati vse narodne napeve in pesmi avstrijske! Arhiv tega svetovnoslavnega zavoda hrani še danes veliko zbirko iz vseh dežel mnogoje-zične avstrijske države došlih narodnih pesni, med njimi tudi več pesni iz Štajerske, Koroške in Kranjske! Središče duševnega gibanja na Kranjskem je bila Zoisova hiša na Bregu v Ljubljani, — palača barona Žige Zoisa, velikega pro-tektorja Kopitarjevega, Linhartovega, Vodnikovega i. dr. Močni vpliv blagega in bistrovidnega Zoisa na Vodnika, nabiratelja in posnemovalca narodnih pesni, ter na Linharta, začetnika slovenske dramatike, je občnoznan. Že 1. 1810. je ustanovil v Gradcu Primic slovensko literarno družbo — „societas slovenica" - - in v Celovcu je ustanovitelj koroškega časopisa I. G. Kumpf 1. 1819. takoj v prvem zvezku odprl prostor slovenskemu pisatelju Urbanu Jar-niku, v Ljubljani pa je začel izhajati »Ilirski list" (Illyrisches Blatt"), ki je imel med sodelavci najboljše notranjeavstrijske pisatelje, med njimi tudi tedanje najodličnejše slovenske poete, na čelu jim Prešerna. „Republika duhov" na Kranjskem je oklepala — ako jih naj navedem po časovni vrsti — sledeče može: pesnika v vojaški suknji Emanuela Hilscherja, genijalnega prevajalca pesni lorda Byrona; pesnika in zgodovinarja Franca pl. Herman nsthala, kranjskega Mezzofantija Matijo Čopa, Prešernovega najboljšega prijatelja, potem M. Kastelca, ustanovnika kranjske „Čbelice", svobodoumnega kanonika Jakoba Zupana, bistroumnega matematika Schulza pl. Strassnitz-kega (Schlechterja), Jeana Laurenta (Ullepitscha pl. Krainfelškega), Laschana, Babnigga, Kordescha, T omšiča i. dr., končno Fr. Prešerna in Anastazija Griina (Antona Aleksandra grofa Auersperga), učenca in prijatelja Prešernovega. Kakor znano, je bil Prešeren Auerspergov učitelj v Klinkowstromovem zasebnem zavodu na Dunaju; Prešeren je zbudil v mladem plemiču živo ljubezen do domovine ter ga je opetovano opozarjal na bogato literarno zakladnico v Valvasorjevi knjigi „Ehre des Herzogthums Krain". Dobro razmerje med učencem in učiteljem se je ohranilo do Prešernove smrti ter je zložil, kakor znano, Anastazij Griin svojemu učitelju in prijatelju veličastno posmrtnico („Nachruf"), v kateri pravi, da je Prešeren svojemu narodu skoval „plug, s katerim je preoral jezika opuščena polja" („die Pflugschar schmiedete, der Sprache lang-verodet Feld zu brechen"). Prešeren pa je prevel Griinove benečanske pesmi („Venetianer Trios") in je zložil na podlagi turjaške ustne tradicije svojo »Turjaško Rozamundo". Anastazij Griin se je ob svojih prevodih narodnih pesni iz Kranjske skliceval na Prešerna („den Freund und einstigen Lehrer") kot na avtoriteto ter je pripisal v „Illyr. Blatt"* k pozivu „Slovenskega društva v Ljubljani" za nabiranje prispevkov za »Prešernov sporne n i k-' med drugim tudi besede: DerMann, dessen odysseischer Geist »Vieler Menschen Stadte gesehen und Sitten gelernt hat", fiihlte es gar wol, dass eine gebildete Volks-sprache der wolthatige Strom sei, der in seinen Tiefen die Goldkorner jener hohern Gesittung ftihre, welche allein die in Krampfen liegende * 1849, št. 34. z dne 12. maja. Welt endlich zu beruhigen und neuzugestal-ten vermag. In diesem Sinne hat der Verevvigte in seinen Schriften eines der kosbarsten Ver-machtnisse fiir sein Volk hinterlassen." 3. PREŠERNOV MRTVAŠKI LIST. »Novice" in „Illyrisches Blatt" poročata, da so 8. svečana 1. 1849. v Kranju umrlega pesnika slovesno pokopali na kranjskem pokopališču dne 10. svečana; na zadnji poti so ga spremljali člani kranjske narodne garde, ki so nosili tudi pesnikovo rakev, ter člani akademične legije (dijaki ljubljanske filozofske fakultete in humani-tetnih razredov ter nekaj dunajskih in praških akademikov), ki so peli žalostinke. Jožef Blaznik, založnik Prešernovih »Poezij", pa je izdal mrtvaški list sledečega besedila: n J Slovenskimu družtvu v Ljubljani je dal gospod vodja narodske straže v Krajnji žalostni prigodek na znanje, de je naš slavni pesnik gospod France Prešerin, dohtar pravice in c. k. pravdosrednik v Krajnji, 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smertnimi zakramenti umeri. Pogreb bo v saboto, 10. dan tega mesca, ob desetih dopoldne. Slavnimu možu poslednjo čast skazati, povabi slovensko družtvo prijatle in znance rajnciga, vse ude slovenskiga družtva, in sploh vse domorodce, naj pridejo v saboto v Krajnj k pogrebu. V Ljubljani 8. dan svečana 1849. DEŽELA KRANJSKA NIMA LEPŠ'GA KRAJA . . . FR. PREŠEREN. KRATKOČASNA IGRA O PROSTORU ZA PREŠERNOV SPOMENIK Policaj pride in pravi: Pozor, ljudje! Mir, pravim, mir — meščan in kmet in kavalir! Jaz sem postava! A postavi — gorje mu! — kdor se ji ustavi! — Jezike za zobmi držite, oči, ušesa pa odprite! Možakov pet zdaj semkaj gre, gospod župan med njimi je, — možujejo, modrujejo, koristne sklepe kujejo. (Stopi med občinstvo.) S štirimi Svetovalci pride Župan in pravi: Moževali, modrovali smo, koristen sklep skovali smo, kje spomenik postavi se, da pesnik prav proslavi se. Sklep neovržno je dognan, primeren prostor je izbran, kjer v bron ulit bo stal poet in gledal na slovenski svet! — Ta prostor res lepo leži in ugovarjati mu ni; — vendar, možje, kaj vam povem, jaz še za lepši prostor vem, kjer naj imel bi spomenik slovenske muze svečenik. Oglasi se prvi svetovalec: Gospod župan, jaz te častim, a teh besed ne potrdim, in rečem ti naravnost v brk: najlepši je Marijin trg! — In lepšega prostora ni, da spomenik na njem stoji! Tu je življenje, je vrvenje, — se stolpa lin zvonov zvonjenje, — elektrike bodro zvončkanje, — kriče prodaja fant kostanje, — porcijunkula, — ljubljanski grad, — in čisto blizu magistrat: Marijin trg najlepši kraj! To pravim jaz, Anton Blagaj! Zavrne ga drugi svetovalec: Jaz pa sem Franc de Paula Čik in pravim: Žal, da spomenik postavljen bo v največji hrup! Sklep je storjen, a sklep je — glup! Župan: No, no! Drugi svetovalec (nadaljuje): Prevdarite, župan, v tem hrupu stal bo noč in dan On, ki je ljubil nežni mir, da mu je tekel pesni vir! Saj mora ga obiti zona, čeprav mu živci so iz brona, in nemogoče skoraj ni, da v hrupu tem nam omedli! Prvi svetovalec: Pretiraš! — Če mu treba leka, saj je v bližini apoteka! Drugi svetovalec: Za modrijana, kakor ti, Studenec tudi daleč ni. Prvi svetovalec: Čemu, prijatelj, se jeziš? s tem sklepa več ne premeniš! Oglasi se tretji svetovalec in reče: Neumen vsak, kdor zdaj se prička, stopimo raj na liter cvička! Drugi svetovalec: Vi sami rekli ste, župan, da vam je lepši prostor znan: — Jaz mislim kraj, čigar značaj se pesniku prilega naj — kjer iz zelenja hlad duhti, in drevja svod v nebo kipi, kjer ptič, poetu drug, prepeva in mir pobožen vse oveva: Tam na Kongresnem trgu le naj spomenik postavi se! Prvi sveto val ec: Preljubi Franc de Paula Čik, tam tvoj stoji naj spomenik; se kavke bodo radovale, na nos in plešo ti pljuvale! Čemu, prijatelj, se blamiraš, estetike nič ne kapiraš! Okus je pač napredoval, a ti si petnajst let prespal! Župan: Ne rečem nič, — trg je krasan! A lepši prostor mi je znan. Tretji svetovalec: Za moj okus najlepši kraj, je krčma in bo vekomaj! Pit pojdimo, to najbolj prav je, nam in pa pesniku na zdravje! Drugi svetovalec: Pa to mi v glavo le ne gre, kje da najlepši prostor je, ki v mislih ga ima župan — Župan: Recite vi, I. C. Zoran! Četrti svetovalec odgovori: Zakaj ne! Jaz, I. C. Zoran, posestnik hiše in meščan, jaz, — moja misel je leta, v Ljubljani je preveč deža. Saj ni je skoraj ure cele, da ne bi trebalo marele. Možje, to bil bi vendar šment, če goba* pride v monument! Preljubi, kaj vas prašal bom, čemu pa „N a rod ni" je dom? tako krasan, tako prostran, in poln praznih je dvoran! Tam bo na suhem spomenik, Šešark naj bo mu oskrbnik, vstopnina se lahko zahteva, saj naša občina je reva. Župan, al' pravo govorim? V čitalniško dvorano ž njim! Kaj? Tam naj spomenik stoji, zanj lepšega prostora ni! Župan: I. C. Zoran, priznam: Ženij ste! A prave le zadeli niste. Prav žal mi je, I. C. Zoran, a prostor mi je lepši znan. Četrti svetovalec: Kako? Drugi svetovalec: Pa kje? Prvi svetovalec županu: Sami recite! * Merulius lacrimans! Op. stavca. Tretji svetovalec se smeji: Župan, le dobro jih vlecite! Mar res nobeden ne pozna, da vas župan za norce ima? Hoho! Drugi svetovalec: Oho! Četrti svetovalec: Za tako šalo odločno vedel bi zahvalo! Tretji svetovalec: Pustite prazni ta prepir, in v krčmi naj se sklene mir! Od same žeje mi v goltanci se kar nabirajo že žganci. Pfej! (Pljune.) Policaj priteče in osorno vpije: Stoj! Oho! Kdo tukaj pljuje? Pljuvanje se pri nas kaznuje. Ti salament! Poglej, poglej! Kdo si? Ime mi koj povej! Prvi, drugi in četrti svetovalec se smejejo: Hoho — hoho! Tretji svetovalec ošteva policaja: O ti capin, Ti čuk neumni, pasji sin! Al' se ti res kar nič ne zdi, kdo tukaj pred teboj stoji, da mestni svetovalec sem jaz! Da, le oglej si moj obraz! Policaj salutira: Pardon, gospod! Tretji svetovalec: Odlazite! Prihodnjič boljše pazite! Prvi svetovalec: Župan, zdaj bi vas pač prosili, da bi nam slednjič pojasnili, li res je, da ste nas le v šali zastran prostora izpraševali? Drugi svetovalec: Za norce se ne damo imeti, saj vendar mestni smo očeti! Četrti svetovalec: To res nikaka ni manera! Zamera dol al' gor zamera! Župan: Prijatelji, saj me poznate, da čislam vas ko rodne brate, in nisem mislil šaliti se z vami, ne vas žaliti. O tem uverjeni bodite! Besede vaše duhovite gotovo v čast so vaši glavi, toda nazori niso pravi. — In zopet vam na glas povem, da še za lepši prostor vem, kjer naj imel bi spomenik slovenske muze svečenik! — Gospoda slavna, lep zares Marijin trg je in Kongresni prav tako, in tudi sta precej prostorna obadva: Oddaleč že se bo lahko poetu divilo oko! — Vendar je trg le omejen, kjer spomenik bo v tla zgrajen, in izven trga, žal, nikdo pač spomenika zrl ne bo. Tretji svetovalec: Pa na kola ga denimo, in po mestu ga vozimo! Župan: Tako je! — Spremljal naj povsodi bi nas, kjerkoli pot nas vodi! Naj smo na trgu ali doma, ve mestu ali vrh gora, povsod naj pesnik nam je drug, tovariš radosti in tug, naš prerok in naš tolažnik, naš vojevoj in svečenik, prijatelj naš in naš učitelj, od zemeljskih okov spasitelj! Li naj še enkrat prašam zdaj vas, bratje, za najlepši kraj, kjer spomenik naj ta stoji, in spremlja nas do konca dni? Kje je ta prostor, bratje, kje? Ta prostor naše je srce! In v naših srcih in sinov in hčerk do zadnjih še rodov naj večno spomenik stoji: zanj lepšega prostora ni! F. M. Žolna. KAKOR VELIKA ZLATA ROŽA . Črtica. Spisal dr. Ivo Šorli. koraj popolnoma temno je bilo v sobi, in bolnikovo posteljo v kotu je bilo komaj videti. Eno okno je bilo docela zastrto, in le med širokima, temno-rdečima zavesama drugega je bilo ped odprtine. In tam je ležal na tleh pod njo ozek in dolg trak bledozlate svetlobe . . . Bolnik si je bil podprl glavo z levico in je opazoval nepremično, kako medli in se krči ta trak počasi proti oknu, dokler ni docela ugasnil ... In še bolj žalostno je postalo v sobi. S tihim vzdihom je položil bolnik svojo glavo zopet na blazino in se zazrl v strop. Ah, danes tudi nje ne bo, in tako strašno dolga bo noč! O, Bog, kako brezkončno žalostno je umirati tako! . . . Rekli so ji baje, da ne sme priti več k njemu, ker sta „v grehih" živela. In če mu je grenko, da nima na svetu duše, ki bi čula v zadnjih urah ob njem, naj sprejme to v pokoro za svoje življenje . . . Udano in bridko se je nasmehnil in nagnil glavo proti zidu, ko mu je dekla sinoči to povedala . . . In tako je torej sam, kakor na smrt obsojenec zadnjo noč v svoji celici ... In zunaj hodijo mrke straže gor in dol in ne pustijo nikogar več k njemu . . . Ah, nič več jih ne bo, teh ljubih usmiljenih rok, ki so še sinoči počivale na njegovem pekočem čelu in ga hladile . . . Tema je bila že in vse črno okrog njega, samo to dvoje rok se je zabelelo iz noči, kadar jih je prevzdig-nila in mu jih položila zopet na glavo, — samo to dvoje rok se je zablestelo iz noči, kakor dvoje snežnih peruti dobrega, usmiljenega angelja . . . In tako morda ne bo nikogar več k njemu . .. Nje ne, ker ne sme, in prijateljev ne, ker je že umrl. Neprijetni so taki poseti pri mrličih, ki še vedno gledajo in govore ... In človek, ki nima nikogar na svetu, je umrl v istem hipu, ko povedo, da mu ni več rešitve. Prijatelji tam zunaj čakajo potem samo še, kdaj jim da mrtvaški zvon znamenje, naj vzamejo cilindre iz omar in se pripravijo na pogreb . . . „In tako je torej vse končano!" ... je za-mrmral in se zleknil popolnoma vznak, kakor da je pripravljen . . . „Morda sem hodil pa vendar preveč hitro", mu je šlo skozi možgane. „In prehitro sem se morda upehal in zgrudil . . . Življenje je vendar lepo, lepo ..." In zahrepenel je zopet po duhtečih tratah tam zunaj, po spomladi, po šumečih gozdih, po sladkem petju, po srečnih, veselih dekliških očeh ... Toda le za hip . . . Tiha, resna resignacija je stopila naenkrat pred njega, mu zaprla s svojimi ogromnimi, temnosivimi perutmi bodočnost, in ga obrnila z rahlo silo v preteklost nazaj . . . Stresel se je in ostrmel. In s širokoodprtimi očmi se je zagledal v noč. Ne v noč, ker noči ni bilo več, — v to sliko pred seboj se je zagledal, ki se je odprla naenkrat pred njim, kakor bi se bila odprla nebesa ... Ne nebesa nad njim, — pogled v njegovo življenje, ta naša pre-lestna zemlja se je razgrnila pred njim, dolga, daleč dol nekam proti svetlemu nebu iskreča se dolina s cvetnimi travniki, s šumečimi gozdovi, s ptičjim žvrgolenjem, s tistim opojnim vonjem mladega, prostega jutra. Po mladem jutru je duhtelo in vendar je zahajalo veliko božje solnce počasi in resnobno za goro in kakor pozlačeno se je svetilo trepetajoče listje po gajih . . . Čudna omotica ga je obšla in misli so se mu razlile vse tja v nedoločnost in brezkončnost, a vse na isto stran, — globoko tja dol v preteklost. Ah, kako je vse to gorelo, kako so se prelivale barve, kako se je vse topilo v čarobno harmonijo: celo mlakuže so se svetile kakor jezera čistega zlata . . . Vse, vse je bilo pozabljeno, kar je prestal težkega in bridkega na svetu, vse je bilo oblito z zlatom večernega solnca . . . O, bilo je vendar lepo, vsaj včasih je bilo tako lepo! . . . Brezmejna, pobožna hvaležnost mu je napolnila vso dušo za vse, za vse to. Saj se je vendar mnoga prijateljska roka gorko oklenila njegove in mnoga sladka ustna so mu podarila svoj med. Samo za hip včasih, a ta hip je sijal še vedno daleč sem iz preteklih dni in mu sedaj ljubo obsolnčal njegove zadnje temne ure . . „Kako se človek zdaj vsega tako živo spo minja!" je zamrmral. Ah, res, takrat sam ni verjel kar je govoril oni ljubi mali stvarici, ko ji je ob-ljuboval, da ji bo še zadnjo uro hvaležen za tisti rajski trenutek, ko mu je slednjič omamljena omahnila v naročje in nagnila svojo glavico, da je mogel do njenih ustek . . . Kako je bil še mlad in vesel tedaj! Toplo je dihala poletna noč in rahli vetrčki so nosili opojen vonj z bližnjega, davi pokošenega travnika . . . Godba je svirala mehke melodije, in srce jih je čakalo in sprejemalo tiho v svoje globine. Podprl si je bil glavo z levico in se zasanjal v njen obrazek . . . Morala je že prekoračiti prvo, še otroško dobo deklištva in poznalo se ji je, da se ji je duša izpremenila morda že pred enim, dvema letoma iz cvetečega v goreč grm ... Kakor odsev daljnjega plamena za gorami skozi noč se je posvetlikovalo iz teh njenih prelestnih črnih oči . . . Naenkrat jih je uprla naravnost vanj. „Kako ste tih nocoj! Kaj vam je, gospod doktor?" mu je rekla tiho. „Res, po tem, kakor so mi vas slikali, sem si vas mislila precej drugačnega". „In kako so me vam slikali?" se je nasmehnil. „Bolj . . . kako bi rekla, — bolj živahnega ..." „A! Potem že vem!" se je zasmejal. „Pra-vili so vam, da sem objesten, pijanec, bog ve kaj še. Vem, res nisem veliko prida, a tak tudi nisem. In potem — včasih ima človek tako dobre momente. In vse je na momentih ..." „Vse je na momentih?" je ponovila zamišljeno in se mu ozrla zopet v oči. „Da, dete, vse je na momentih ..." Gledal je daleč predse in počasi nadaljeval: „Ah, kaj je vredno vse to trezno vsakdanje življenje! Sama laž proti drugim in proti samim sebi . . . Samo momenti so, ko smo iskreni, resnični ... In takle hip, da bi ga človek mogel popolnoma izživeti, popolnoma izpiti, kadar nas zgrabi! . . . Samo potem bi bilo življenje življenja vredno! . . . Da, potem bi bilo kakor pester prt, ves pretkan s sladkimi trenotki, kakor z zlatimi in rdečimi rožami . . . Evo, takle prt ti je vrgla usoda v naročje, že ves določen v dolžini in širini, a še ves prazen in pust in gol. In ti glej, da ga vsega pretkeš s samimi zlatimi in rdečimi rožami, da se bo bleščal pred teboj ob tvoji zadnji uri in da boš zadivljen strmel vanj nazaj." „In kaj so te rože?" je zaslišal kakor od daleč in njen glas je imel naenkrat nekaj, kakor bi bila zapela globoka struna. „Kaj so te rože? Kaj jaz vem! Vse to, kar je sladkega na svetu! Pesem, izdahnjena v po- mladni mrak, zlitje tvoje duše s prijateljevo dušo, kupica iskreče božje kapljice, taki hipi, ko bi človek dal življenje, da bi ugasil blazno žejo svoje duše na sladkih ustnicah, ki so te omamile s samo mislijo, da bi se jih dotaknil . . . Ah, zakaj vsi ti predpisi, vse te forme! — Pili bi, pili bi to v ognju raztopljeno medico, kadar nas za-žeja, pili in se makari sežgali!" — Omamil je samega sebe s svojimi besedami in truden je umolknil. Ognjeno mu je plalo v duši in sopel je hitreje . . . Tik pred njim se je svetlikal njen beli vrat skozi lahko rožnato tkanino ... In tiha, vroča strast je začela plapolati v njem. A bilo je nekaj brezkončno finega, čistega v tej strasti in njegovo drhtenje kakor drhtenje te opojne noči . . . Samo enkrat da bi jo privil k sebi, samo en poljub na te kipeče ustnice . . .! V tem hipu je vstal njen oče. Bilo je, kakor da mu ne ugaja to pritajeno govorjenje proslu-lega doktorja z njegovo hčerko in da je ne mara dalje pustiti ob njegovi strani. A on se ni zmenil za to in pridružil se jim je na njihovi poti domov. In korakal je sam z njo za vsemi drugimi. Sprva samo par stopinj za njimi, a že v drugi ulici je bila razdalja med njima in drugo družbo večja in večja. Toplo je dihalo iz noči in žgalo kri . . . In on ji je ljubo ovil svojo roko okrog ramen, in ona se ni branila . . . Molče je stopala poleg njega in se naslanjala rahlo, drhteče k njemu. Tam spredaj so izginili drugi ravno za ovinek. In tedaj jo je stisnil z vso močjo k sebi in iskal njenih ust . . . A izvila se mu je burno. „Ne, ne!" je skoraj zahropla. „Ne smem!" A privil jo je zopet bliže. „Ne, s silo ne!" ga je ustavila pol preteče, pol proseče. „Daj, prosim!" mu je prišlo pretrgano iz prsi. „Ali mora biti?" je vzdrhtela komaj slišno. „Da, mora biti! Sicer me zaduši! Hvaležen ti bom vse svoje žive dni in svojo zadnjo uro te bom blagoslavljal, z brezkončno hvaležnostjo poeta te bom blagoslavljal, ki prosi hladila za svojo dušo, ko mre od žeje. Kakor prelestna zlata roža bo žarel v čilimu mojega življenja ta mi-lodar ... Ti, in tako tudi tebe ne poljubi potem morda nihče več in tudi tebi bo gorel ta poljub daleč noter v tvoje dni! . . . In tedaj sta se ovila drug drugega in usta so se jima dotaknila ... A v blazni blaženosti so se ji bile ustnice odprle, glava ji je omahnila nazaj in beli zobje so se zalesketali skozi noč . . . Šele čez hip so zagorele njene ustnice na njegovih . . . Globoko sta se oddahnila in se izpustila. Molče ji je položil roko spet okrog pasu in jo potegnil s seboj. Deset korakov za ovinkom so ju čakali drugi. Ves temen in preteč je bil očetov obraz. In nikdar je ni videl več. Samo njena slika je ostala v njegovi duši in v samotnih nočeh je strmel zamaknjen vanjo . . . Zopet je stala pred njim, glavica je bila trudno nagnjena nazaj, beli zobje so se lesketali v mesečini in čudno je gorelo v vlažnih polzastrtih velikih črnih očeh . . . In zdaj je bil zopet pred njim ta hip . . . In žarel je iz dalj kakor velika ognjena zlata roža ... In čarobno so goreli robi teh njegovih zadnjih ur v zlatu zadnjih večernih žarkov . . . In dvignil bi bil svoje roke kakor svečenik in blagoslovil njo in vse, ki se jim je imel zahvaliti, da ni ležalo življenje za njim kakor črna, žalostna pustinja . . . POZIMI. Skozi okno gledam v snežno zimsko plan, kjer se spreletava jata črnih vran . . . Tudi v srcu mojem beli sneg leži, in po njem se tropa črnih vran podi . . . Serafinov. PISANI OBLAKI. Pisani oblaki krijejo polje, tvoji črni lasi lijejo na me. So oči mi oslepili, so se krog srca ovili, kakor črni traki. Koga, srce, si zgubilo, da boš žalost zdaj nosilo? Al. Gradnik. PREŠERNOV NADGROBNI SPOMENIK. i« i! »Am t ciuusrm AKADEMICNI KIPAR IVAN ZAJEC, USTVARITELJ PREŠERNOVEGA SPOMENIKA. IZ SVOJEGA ŽIVLJENJA. Ob odkritju Prešernovega spomenika spisal Iva n Zajec.* ojen sem bil v Ljubljani dne 15. julija 1869. Matere nisem nikdar poznal, kajti umrla mi je, ko sem bil jedva leto dni star. Moja mati Josipina, rojena Valand, je bila rojena v Škofji Loki. Ko je umrla, je imela jedva 33 let. Rodila je troje otrok: Frana, sestro Pepco, ki je umrla v Kamniku komaj 8 let stara, in mene, najmlajšega. Brat Fran je bil pet let starejši od mene; svoja prva ottoška leta je preživel v hiši na Vožarski cesti, ki se je v ljubljanskem narečju imenovala „Pasja gasa". Tam je imel moj oče v švicarskem slogu sezidano hišo, v kateri sem se tudi rodil. Ker pa oče ni mogel zvonarju Samassi poplačati svojega dolga, mu je * Na željo spoštovanega uredništva .Slovana" podajam tukaj svojo prvo avtobiografijo, da izprevidijo iz nje moji prijatelji in tudi nasprotniki, »kako sem se likal" in kako sem končno postal ustvaritelj Prešernovega spomenika. Ker nisem pisatelj, naj se mi oproste stilistične in tehnične ne-spretnosti! Samassa hišo prodal. Potem smo se preselili na Karlovsko cesto štev. 15, v takozvano „Vodno vojašnico" (Wasserkasserne), kjer pa so prebivali jako surovi in prepirljivi ljudje. V tej hiši je imel oče tudi svoj atelije, ki je bil za kiparska dela prav primeren in — kar je bilo zanj glavno — tudi poceni. Oče me je po materini smrti izročil v izrejo moji teti, Josipini Šepičevi na Igu, kjer sem ostal do svojega 7. leta; potem pa me je vzel k sebi ter me dal v šolo. Hodil sem na II. mestno deško ljudsko šolo na Zoisovi cesti ali „na Graben", kakor smo imenovali to šolo takrat. Najbolj me je veselilo risanje; vedno sem prerisaval ilustro-vane nemške liste ter prodajal svoje slike so-učencem po 4—8 vin., za skupiček pa sem si kupoval papirja in svinčnike. Udal sem se risanju tako, da sem zanemarjal vse druge predmete in zlasti za računstvo nisem imel prav nič smisla in veselja. Po izpolnjenem 13. letu pa sem iz šole izstopil ter postal očetov vajenec. Oče me je učil praktičnega kiparstva, rezbarstva v lesu, risanja v kamnu ter modeliranja. Moj oče se je učil kiparstva in rezbarstva eno leto na Dunaju in tri leta v Monakovem, kjer je bil ravnatelj slavni Viljem pl. Kaulbach in učitelj kiparstva prof. Maks Widmann. Trda mu je šla vsa štiri leta; vsakdanji kruh si je moral sam prislužiti z delom, le polovico dni je mogel porabljati za svoje študije. Ker pa je bil marljiv in nadarjen, je dosegel popolnoma svoj namen. Moj oče je bil rodoljuben mož; zatorej se je vrnil iz Monakovega ta'