In vendar se je zgodilo...
Nafta,. kije iz Iskrine tovarne v Stegnah ste-kla v zemljo, kot kaže, ne bo povzročila kata-strofe. Tako vsaj upajo strokovnjaki, čepravje muhavost narave, ki ima sedaj »v rokah« usodo Ijubljanske pitne vode, težko predvide-ti. Toda če se bo vse morda le srečno izteklo, zaradi tega najbrž ne bomo slavili. Kajti takšna nesreča se lahko ponovi jutri, čez mesec dni — kadarkoli. Stegenska cisterna je namreč le ena izmed nesrečnih pasti, ki smo sijih nasta-vili in če nas tokratna nezgoda ne bo streznila, bodo sirene še zavijale.
Kaj smo storili za to, da bi preprečili po-dobne katastrofe (ki bi bile prav zares kata-strofe)? Kako smo z gradnjo obvoznice pose-gli v vodne razmere oziroma ravnotežje?
Vemo za vse tovarne, ki delajo s strupenimi snovmi, kako imajo urejeno z odpadki? Kaj znamo in zmoremo storiti v primeru, če se nam v bližini vodnih virov prevrne tovornjak s stru-pom? Zakaj smo v bližini prvega varnostnega pasu zgradili tovamo, ki v proizvodnem pro-cesu ne more brez snovi, katere bi ob nemar-nosti ali nesreči zastrupile pol Ljubljane?
To so vprašanja, ki jih jq kaj lahko označiti kat pretiravanje, nepotrebno vznemirjanje javnosti in podobno. Toda — če bi se teden dni pred stegenskim primerom kakšen novi-nar spustil v članek, v katerem bi spraševal pristojne glede usodne cisterne s petrolejem, kaj mislite, da bi mu odgovarjali? No, vidite.
Pa se je kljub vsemu zgodilo...