Naročilo
eži, leži ravno polje. Ravn6 polje, plodn6 polje.
Na polji hišica stoji,
V   njej stara mainica živi.
Kaj zro v daljino jej ok6, Kaj lioe jej bledi tak6?
Pozval jej sina v boj je car, Naš car, vladar, naS gospodar.
Oj vi-ne li se še keddj,
Sem k mamici v doinači krajV
Vsaj čaka njega dan na dan, Daj Bog, da ne bi ga zaman!
*
Na jug pa lastovko Iot4,
V  odhod veselo gostol«?.
Njim mainica tako veli, Tako veli in govori:
,,Oj lastovk milili broj failat, Kaj prosim jaz te tisočkrat.
Čez sinje ti letiš morjž
V neznane, daljne uam zeinlje.
Oj tja odšel je siiiček moj, Za carja dil v krvavi boj.
Pozdravi ga, poprašaj ga, ('e bom ga skoraj videla.
Vsaj njtjga cakam dan na dan, Daj Bog, da ne bi ga zaman!"
In daljo lastovke leto, Let^ in tožno gostol^.
Priphila zopet je vzpomldd, A nij vojak se vrnil mlad.
Ga mati 6aka dan na dan, Daj Bog, da ae bi ga zaman!
A lastovke nazaj teti,                             V odgovor Mstovke golč^,
V odgovor starici golce:                         fiolče in dalje spet let<5.
,,Ne čakaj več ga dan na dan,              A mati žaka dan na dan,
Vsaj čakala bi ga zainan.                      čcravno ve, da bo zaman.
Končdn je pač krvavi bo.j,                     V daljino tja jej zre oko,
Dom6v se vrnil lirabri roj.                    A lice smrtno jfj bledo. —
A sinček tvoj jo tam ostal                     čez nekaj dni pa zvon glasan.
Za oarja je življenje dal.                        Glasi se tožno čez ravan.
Na bojnem polji niirno spi,                   Kropili in molili so,
Nikdar se vpč ne prebudi."                   Ženico v grob nosili so.
Cfa oakala  jc dan na diin.
Pa čakala  ga jo zaman.
Janko Barle