49
Šaljiv dvoboj
eta 1705. je prišel na Dunaj veliki vojskovodja vojvoda Mahlborough (iz-^govSri: Malboru).  Oesar Jožef ga je vzprejel jako prijazno in mu podaril krasno, v dijaraantno okvirje vdeto sliko svojo (portrot) in poleg slike dra-goeen prstan v znamenje priznanja in odlike.
Neki dan izrazi vojvoda princu Evgenu željo, da bi rad obiskal vojaške tabore. Slednji je takoj pripravljen ustreži visokerau gostu iu še tisti dan se napotita oba v taborišee. V obilem spremstvu, ki jima je sledilo, bil je tudi ueki Lukec Zitteraal, cesarjev dvorni pritlikovee. Tega je vodil princ Evgen za roko, a to tako,
da je moral mali palček vsletl velikega neraznierja mej seboj in prinecm v neua-ravnih skokih hiteti vžtrie svojega sopotnika, kar je naredilo navzočim obilo ne-dolžnega smehu in zabave.
Prišli so do prvega vojaškega tabora. kaleremu je načeloval mestni stražni glavar Jakob Eschenhauer, znan vsled svoje neolike in robatosti. Brž ko je ta ugledal bližajoča se visoka gosta, zažel je po svojej starej navadi liki hudemu vre-meuu, resnega lica, resnih besed švigati mej vojaki «em ter tja, karati je in po stavljati v red. V tem je došel princ Evgen z vojvodo in spremstvom,
—*+< 50 >¦-•—
,,Miruj!" opomui Evgeu stražmeštra na prvi hip. ,,Nismo prišli nadzorovat vojakov, no samo pogledat smo prišli, ste li vsi prav vesele, židane volje." To rekši, poda možu mošnjiček z denarji, za katere naj bi vojaki pili na zdravje ce-sarske hiže in vojvode Mahlborough-a.
Ves presenečen ter vzradovan vikne stražni glavar: ,,Hvala Vam, Visokost, hvala! Kakor gotovo sem krščansko dete, Vaše izvanredne dobrote pozabiti ne smemo!"
Gospoda se posmeje.
,,Krščansko dete?" povzame poeasi, tebi nio — meni uie, Lukec Zitteraal. nMolčite mi!" pristavi biirneje, ,,da ste dete, za to ste paž prevelik, a kristjana Vas ne kažo ne besede ne vedenje Vaše."
Eschenauer se strese jezen na vsem životu.
,,Nii, česa pa hoeete?" vpraša ga zaničljivo strij&ek pritlikavček.
,,česa hočem?" zadere se Esehenauer. ,,Pokažein ti, česa hoeem!"
,,Aha, aha," zasmeje se prvi, ,,toda veste, kaj? Vaša postava kaže ranogo vet junaštva, nego li pogum Vaš. Stojte, stojte —" in Lukec potegne svoj meč iz nožnice. Grozen smeh navstane.
»Visokosti," deje Esclienauer navzočiina gostoma. ,,kaj li naj storim s to ubogo stvarco?"
nKaj jaz vem," odvrne princ Evgen, „& tako se rai vidj, da je varaa obeiua za osobno čast."
^Kaj pa da," kriči palček, Bin hii hii ta mož tu nima nikakega pognma!"
Eschenauer obledi od jeze. ,,Tristo zelenih!" zaroti se, ,,kaj takega mi pa še noben pošten človek nikoli dejal ni, in to si predrzne taka-le smet! Vidim, da moram —"
nBraiiiti se morate, braniti," biti vedao glasneje Zitteraal iii zavihti meč na nasprotnika. Slednji pa urno odskoei, steče do bližnje mize v taboru, zagrabi oudu dobro okajeno, nezokroženo, dolgo klobaso ter hiti nazaj nad sovražaika. češ: nT6-le, glej, prav to-le je pravo orožje proti Tebi. gospodie Zitteraal, klobasiea ti mala, predrzna!"
Prične se dvoboj. Pritlikovee namahne čez noge nasprotnikove, a slednji od-skoči k višku, zavihti v roki klobaso in hoee pripeljati možicu tako čez pleča in hrbet. da bi ga bila klobasa izvestno porazila na tla. A nameril je nesreeno. Klo-basa se je srečala z mečern Zitteraalovim in — žal, samo polovica je je ostala Escbenauerju v roci.
Prine Evgen in vojvoda Mahlborough in vse sprerastvo se je prav prisrčno smijalo. Potem pa je zaukazal prine: ,;Dovolj bodi, gospoda; rešila sta vrlo vsak svojo oast!" Bojevnika sta se zadovoljila z ukazom ter koiičala utrujena —šaljivi dvoboj.                                                                    (Po A. pl. Nacklerji poslov. 31. 0. Š.)