M/V W	POŠTNINA	PLAČANA	V GOTOVINI
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. —LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078.
LETO m.	LJUBLJANA,	PETEK,	5.	MAJA	193».	ŠTEV.	34.
DVAJSET LET KOMINTERNE
20 LET UPOROV, NASILIJ, POŽIGOV, MORIJ IN KLANJ
V začetku marca je letos III. ali komunistična internacionala ali krajše Kominterna brez hrupa praznovala 20. obletnico ustanovitve.
Lenin, njen ustanovitelj, je prav Ro smrti verjel, da je svetovna revolucija pred dunni, In pravi komunist je še danes prepričan, da bo s svojimi žrtvami pomagal gibanju do zmage na vsem svetu.
1919
Komaj je bil končan ustanovni kongres Kominterne (2. do 6. marca 1919.), je že izbruhnila prva revolucija zunaj Rusije — na Madžarskem. Bela Kun se je 21. marca polastil oblasti in vladal v krvi in nasilju do 1. avgusta 1919.
14.	aprila istega leta se je začel upor na Bavarskem. Šestnajst dni je trajal boj, dokler upor ni bil zadušen v krvi.
Tudi na Slovaškem in v Italiji so v več krajih ustanovili krajevno komunistično vlado.
1920
31. aprila vstaja v perzijskem mestu Gi-
lian.
1923
Od 12. do 27. sept. krvava revolucija v Bolgariji.
Oktobra se upro komunisti pod vodstvom znanega Thalmanna v Hamburgu.
Novembra stavka in upor v Krakowu na Poljskem.
1924
149 estonskih komunistov obsojenih na smrt zaradi zločinov.
1925	/
Marokanci se upro Špancem in Francozom. Kominterna pomaga upornikom.
Kitajska se zvija v krčih zaradi neprestanih uporov in roparskih napadov. Milijoni Kitajcev so padli v državljanski vojski, dokler ni Čankajšek zdrobil komuniste.
1926	j
Upor na Javi in Sumatri.
1927
Splošna stavka in oborožena vstaja v Avstriji.
V Ameriki obsodijo Sacca in Vapzettija; zato organizirajo komunisti demonstracije in
maščevalne pohode po vsem svetu.
1929
Poulični boji v Nemčiji.
5. avgusta se upro delavci v Rumuniji in beduini v Arabiji.
1930
30. jan. »gladovni« pohod komunistov v Hamburgu, potem boji na barikadah po vsem mestu.
Upor v Indokini.
V tem letu so v Rusiji z ognjem in mečem in pregnanstvom »likvidirali« t. j. odvzeli zemljo ruskim kmetom — kulakom.
Vstaje v Indiji (Pešavar), Podkarpatski Rusiji in Španiji.
1931
14. aprila propade španska monarhija. Čez en mesec so začeli požigati cerkve po vsej Španiji Od tedaj v Španiji kri ni več nehala teči.
1933
Hudi boji v Nemčiji, dokler ne dobi nacizem oblasti v roke.
15. in 16. jan. barikade v Rumuniji: v Bukarešti, Cluju in Jassyju.
30. marca velika stavka in poboji v Lodzu na Poljskem.
1934
Veliki upor komunistov in socialistov v Avstriji od 9. do 17. februarja.
Septembra upor v Asturiji, ki se je z umori in požigi začel in bil tudi v krvi zadušen.
1935
Krvava revolucija v Braziliji, y m^tlh Natal, Mačahyba, Olinda, in Rio de Janeipo.
1936
To leto je bilo usodno za Španijo. Po zmagoslavju ljudske fronte v februarju so se začeli požigi in nasilja po vsej državi, dokler ni v juliju izbruhnila strašna državljanska vojska, ki je trajala poltretje leto.
USPEHI
Našteti upori in prevrati še daleč niso vsi, ki jih je Kominterna neposredno ali posredno povzročila.
V začetku so bili bolj številni, v zadnjih letih pa bolj redki, ali toliko bolj krvavi.
V mnogih deželah se je moral komunizem skriti v katakombe.
DRŽAVE PROTI KOMUNIZMU
Danes je prepovedan v teh državah: v Finski, Estonski, Latviji, Litvi, Poljski, Nemčiji, Ogrski, Rumuniji, Jugoslaviji, Grčiji, Turčiji, Italiji, v mnogih kantonih v Švici, na Portugalskem in Španskem, v Palestini, Egiptu, Indiji,
Indoneziji, Braziliji, Venezueli, San Salvadorju, Peruju, Guatemali, Costa Rici, v francoskem delu Kanade, na Filipinih in na Japonskem.
SAD KOMINTERNE:
NAD 20,000.000 MRLIČEV!
ZAKAJ?
V vseh teh državah je kri zastonj tekla. Komunisti so se morali umakniti z bojišč. Koliko ljudi je padlo v vseh teh bojih, ni mogoče ugotoviti natančno.
Mislijo, da jih je samo v Španiji padlo nad dva milijona in ravno toliko na Kitajskem. A koliko je bilo žrtev v vseh drugih državah ? Če pa k tem žrtvam prištejemo še ljudi, ki so padli v ruski državljanski vojski, pod rdečim nasiljem, ki jih je pobrala lakota v letih 1919.—1923. in potem spet, vidimo:
Poglavitni uspeh Kominterne v dvajsetih letih je — več deset milijonov nedolžnih človeških življenj.
Delaj metodično
Gotovo je že vsak zapazil bodisi pri sebi bodisi pri tovariših, da velikokrat kljub prizadevanju in naporu pri delu kar ni pravih uspehov.
VZROK NEUSPEHOV Če se je potem kdo spraševal po vzroku, je brez dvoma pri večini moral ugotoviti pomanjkanje metode. Še vedno namreč velja tisto staro pravilo: serva or-dinem et ordo servabit te. Vsako zanemarjanje reda in prave metode se ti bo maščevalo z neuspehom.
Zato se od danes naprej zvesto drži naslednjih preiskušenih nasvetov :
NE ODLAŠAJ NA JUTRI, KAR MOREŠ STORITI DANES! Kadarkoli imaš kako opravilo, ne odlagaj ga, temveč ga opravi takoj, ko se ti ponudi prva prilika, ker je morda zadnja.
VZEMI SI DOVOLJ ČASA ZA VSAKO STVAR VSAKO STVAR OPRAVI OB SVOJEM ČASU!
Ta zlati nauk zlasti v današnjih dneh nervoznosti in mrzlične naglice premalo upoštevajo, na veliko lastno škodo seveda!
Zato poglejmo, kaj je glede tega pisal kardinal Mercier svojim duhovnikom:
KORIST METODIČNEGA DELA »Metodično delo človeka nikoli ne izčrpa in le malokdaj utru-
| ja. Saj nam celo daje energijo.
Ali ne vidite, da se vsi borci in športniki z vajo izvežbajo?
Raznovrstne bolezni izvirajo iz razburjanja. Mirna delavnost, prepuščena očetovskemu vodstvu božje previdnosti pa se razvija brez motenj.
Dobri Bog je razdelil vaše delo na dneve, tedne in leta, ki nam jih je namenil. Od vas zahteva samo eno: Zvesto izpolnujte nalogo, ki vam jo tisti trenutek na-
prav toplo priporočal tudi drugim. Na noben način ni mogel odobravati pretirane hitrosti pri delu, kar je začetek mnogih neprevidnosti, raztresenosti in pomanjkljivosti. V nekem pismu je takole pisal:
»Prav nič nočem hiteti ali se vznemirjati radi tega. Danes bom polagoma naredil toliko, kolikor bom mogel. Ponoči bom napisal toliko odgovorov, kolikor bom mogel. Prav tako bom storil jutri in vse dotlej, dokler ne bo vse izvršeno brez naglice.«
PIJ XI.
In če je pokojni papež Pij XI.
laga božja previdnost.
Izrecno vam je povedal: .Vsakemu dnevu je dovolj njegova teža.’«
SV. FRANČIŠEK ŠALEŠKI PROTI NERVOZNI NAGLICI
Istega načela se je dosledno držal sv. Frančišek Šaleški in ga
toliko naredil v svojem življenju, da ga občuduje ves svet, se mora v veliki meri zahvaliti pravi metodi pri delu: vedno si je namreč vzel za vsako stvar toliko časa, da jo je lahko opravil mirno, premišljeno in natančno. Ko je tako končal eno, se je na isti način lotil drugega.
V kratkem izide
DR. n. OD UR
CERKVENE DOLOČBE O TISKU
ZVEZEK DRUGI DANAŠNJI* ZAKONODAJA
K. P. XIX.
Cena 40.-, 48.- din
Siučai Je bog norcev.
Pruski kralf Friderik I.
Kardinal James Gibbons
Talent in
Veliko število najodličnejših j učenjakov prej pripisuje svoje j uspehe v leposlovju, znanosti in j umetnosti svoji vztrajni pridnosti kot pa talentu.
Živahno trdijo ti možje: Delu se vse posreči.
Brez napora pa sploh ni misliti na kakšno odlično delo.
Dokaz za to trditev so možje kot Evripides, Demostenes, Cice-ro, Virgil, Horac, Plinij, Hieronim, Bossuet, Fenelon, kardinal Newman, Dante, Milton, Addi-son, Gray, Moore, Byron, Tenny-son. So pa še drugi zgledi.
DICKENS
Dickens običajno velja za pisatelja, ki mu je šlo vse gladko izpod rok. On sam pa zagotavlja, da so ga njegova dela veljala neskončno veliko truda.
»Edini dar, ki človeka spodbuja, ki se nanj moremo zanesti, ker nikoli ne odpove, ki zagotovi plačilo, ker vodi do cilja, potreben pri študiju in pri vsakem delu : to je koncentracija. Čisto resnico govorim, ko trdim, da bi mi iznajdljivost in živa domišljija ne bili nikdar tako služili, kot sta mi, če bi se ne bil vadil v koncentraciji. To sem delal ponižno in potrpežljivo dan za dnem. Zbran biti, to mi je bilo včasih tako enolično vsakdanje, tako mučno in trpko.«
POL LETA PRIPRAVE —
ZA ENO RECITACIJO!
Nekoč (1. 1865.) sem v Baltimoru poslušal Dickensovo predavanje. Mislil sem, da nam enostavno bere izbrane dele svojih spisov, ne da bi se bil na to količkaj pripravil. Kasneje sem zvedel, da so ga ob podobni priliki nekoč prosili, naj jim bere še ta ali oni odstavek iz kakšnega novega dela. Toda on se je opravičil, češ da ni imel časa, pripraviti se na to. Držal se je namreč načela: Vsak odstavek treba skozi šest mesecev vsak dan enkrat prebrati, preden ga prebere javno.
METODI ZGODOVINARJA GIBBONA
Skepticizem zgodovinarja Gib-bona sicer pomilujemo, toda strmeti moramo nad njegovo neod-jenljivo pridnostjo, nad njegovim obsežnim znanjem ter umerjenim veličastvom njegovih stavkov. Da bi izgladil svoj latinski slog, se
pridnost
je lotil utrudljive učinkovite metode : Ciceronova pisma je prevajal v francoščino, nato pa . francoski prevod spet nazaj v la-' tinščino. Potem je pa svojo latinščino primerjal s Ciceronovim originalom.
Isto metodo je rabil, da bi postal mojster francoskega jezika. Prevajal je dela zgodovinarja Vertota na latinski jezik in iz latinskega nazaj v francoščino.
Da bi si izpolnil znanje latin-I ščine, je trikrat pazljivo prebral
; Terenca, Virgila, Horaca, Tacita in druge pisatelje. Ce je pri tem našel težko mesto, ni šel dalje, marveč se je ustavil in pretehtal vse možnosti pravega smisla.
Oktobra 1. 1764. je sklenil napisati delo »Zgodovina propada in konca rimskega imperija« in na koncu knjige pravi: »V noči 27. junija 1787. sem napisal poslednjo vrstico zadnje strani.« Iz tega vidimo, da je od tedaj, ko mu je prišlo na misel, da bi to delo napisal, pa do časa, ko je delo dovršil, minilo 23 let.
In svoje »Spomine« je devetkrat prepisal, preden so mu bili
všeč!
Pomenljive šievithe
Pij XI. je dejal, da imajo tudi številke svojo poezijo. Ali številke imajo tudi to lastnost, da nam resnično pokažejo bolj otipljivo. Poglejmo jih nekaj!
Danes je še nad 50%, t. j. nad eno milijardo ljudi poganov. Njih število zraste letno za 16 milijonov, število katoličanov pa za 4 milijone.
TEMPO SPREOBRAČANJA
Pogani v Kini se letno pomno-že za 820.000, katoličani za 80.000. Cerkev bi potrebovala najmanj 3000 let, da bi izvršila j svojo nalogo, če bi razmerje med prirastkoma ostalo isto.
V škofiji Tokio, kjer prebiva 16 milijonov ljudi, je 16.000 katoličanov, torej ena tisočinka. Letno stopi v Cerkev približno 250 odraslih. Trajalo bi na ta način torej 60.000(!) let, preden bi se vsi spreobrnili.
PREMALO MISIJONARJEV
Dnevno umira 80.000 ljudi in nevernikov brez Kristusa, brez krsta. Kakšna bo njihova usoda, ko niso imeli prilike spoznati Kristusa in njegovega nauka?
Na misijonskem polju deluje 16.000 misijonarjev duhovnikov. A ker dušno pastirstvo med tistimi, ki so že postali katoliki, zaposluje toliko misijonarjev, jih ostane za pravo misijonsko delo komaj 1600. Tako pride na enega samega misijonarja 800.000 poganov.
Med Slovenci v Jugoslaviji in izven nje deluje 1600 duhovnikov, torej toliko kot jih deluje med vsemi neverniki.
DELO ZA MISIJONE: BISTVENA DOLŽNOST KATOLIČANA
To je tiha, a pretresljiva tragika številk, ki vsakega dobrega katoličana navdaja z grozo in ga obenem opozarja na njegovo bistveno dolžnost do katoliških misijonov.
Kristus je bil namreč poslan vsemu človeštvu. Cerkev ima nalogo, nadaljevati njegovo poslanstvo. Torej je v bistvu misijonska in bi zatajila Kristusa, ako bi se odtegnila tej nalogi.
Pri tem delu pa je sleherni vernik dolžan Cerkev podpirati.
IZKAŽIMO SE HVALEŽNE ZA DAR VERE!
Katoliška vera je tak neprecenljiv dar, da se moremo Bogu samo s tem dostojno zahvaliti, da ga posredujemo onim, ki so ga izgubili ali pa ga še sploh nimajo. Zato hočemo dosledno izpolniti voljo Pija XI., ki je KA naročil, da mora gojiti in širiti misijonsko misel.
MOLIMO IN ZAUPAJMO!
Pred vsem pa veliko molimo, da bi Bog budil dovolj misijonskih poklicev in poganom omehčal zakrknjena srca!
Molimo pa tako goreče in s takim zaupanjem v božje usmiljenje, kot ga je imel Pij XI., ko je 20. 9. 1925. vzkliknil 200 mladim članom KA: »Naj se Kristus po-služi v tem trenutku mojih besed, da vzbudi nekaj misijonskih poklicev med onimi, ki me poslušajo in še niso nikdar mislili na daljni apostolat.« In res je eden teh fantov postal misijonar.
Francis Finn:
Tom Playfair
Končno pa me je krčevito zagrabil za vrat in jaz sem padel. Z levo rok« me je tiščal k tlom, v desni pa je držal nož. Zaprl sem oči in molil kesanje- Nenadoma pa je postal pritisk njegovih prstov rahlejši, pogledal sem ter videi, da se je Hartnett premislil.
»Fant,« je dejal z groznim glasom, »poklekni!«
Nato se je, ne da hi me izpustil, sklonil k meni.
»Jaz te poznam, vem, kje si doma. Kamor koli boš šel, te 'bom vedel poiskati. Prisezi mi, da nikoli ne boš govoril o tem, kar si videl.«
Nato sem moral izgovoriti strašno prisego, Hartnett sam pa je prisegel, da me bo na grozovit način ubil, če bom povedal le eno besedo.«
Tu pa je James prenehal. Tresel se je po vsem telesu.
Tom je vtaknil roke v žep, se ustavil ter se razkoračil. To je delal le takrat, ko je bil začuden.
»Moj Bog, ta Hartnett je pa res zločinec! Toda zakaj se torej vedno bojiš?«
»Ne vem, toda bojim se. Bolj me je strah prisege kakor Hartnetta. Včasih se vprašujem, ali se nisem s to prisego zelo pregrešil? Kaj misliš ti?«
»Tega še nisem bral y katekizmu, bom vprašal- No, kW pa ti je zopet?«
Medtem ko je Tom govoril, se je Jimmy znova zgrozil.
»Ah. Tom, jaz sem prelomil prisego, vse sem povedal.«
Tom se je zdrznil; še ibolj se je razkoračil.
»Bodi pameten!« pravi čez nekaj časa. »Saj nisi imel namena prelomiti prisege.«
»Gotovo ne.«
»Torej nimaš greha, kajti smrtni greh stori tasti, kdor radovoljno prelomi božjo zapoved. Tako pravi katekizem. Ce bi bil jaz na tvojem mestu, sploh ne bi prisegel; rajši bi umrl.«
»Ali ti misliš, da sem dolžan prisego držati?«
\j »Ne vem; če hočeš, bom vprašal patra rektorja, tako da ne bo mogel vedeti, ali je odgovor zate.«
Se isti večer je Tom poučil prijatelja, da izsiljena prisega ne veže.
»Kaj naj tedaj naredim? Ali naj ga naznanim policiji?«
»Premislila bova. Pojdiva igrat žogo.«
SEDMO POGLAVJE TEMNI OBLAKI
Tom je v šoli naglo napredoval. Nič ga ni tako nagibalo k dobremu, kakor dobra družba. Med učenci nižjega oddelka se je zlasti družil s štirimi: s Quipom, Ruthersom, Whiteom in Aldineom.
Harry Quip je bil zelo navihan, pa vendar dober fant. Nihče ni ljubil smeha in šal bolj kakor on, toda do prave meje. Bil je dobrodušen značaj, in človek bi mislil, da ga bo z lahkoto vodil sem ali tja. In res, v nevažnih stvareh se je dal »vleči«. Toda ko je šlo za to, kaj se sme in kaj je prepovedano, je bil trden kakor skala.
En zgled nam bo ponazoril njegov značaj.
Med počitnicami je bil v družbi z nekaterimi sosednimi dečki, ki so bili vzgojeni po drugih načelih, kakor se vzgaja v zavodu Svete Marije. Eden izmed njih je začel pripovedovati opolzko zgodbo, ki jo je napovedal kot zelo duhovito.
Harry se je hitro zavedel.
»Tovariš, zame je ta zgodba preduhovita. Jaz grem.«
Na njegovo veliko veselje so se mu pridružili še -trije dečki in z njjro odšli. Pripovedovalca je postalo sram in je s svojo zgodbo prenehal.
Willie Ruthens in Joe White sta bila pridna dečka, dve luni, ki sta odsevali lepoto svojih sonc, Toma in Harryja.
Vse drugačen pa je bil James Aldi-ne. V oddelku mu niso drugače rekli kakor svetnik. Toda ko je prišel čas igranja, je ta svetnik igral z vso dušo. šalil se je, smejal in še druge zabaval. Njegov strah se je pod Tomovim vplivom pomiril. Bil je ljubezniv in miren deček, toda njegova ljubeznivost in mirnost ni bila prostaška. Imel je zelo velik vpliv na Toma in Harryja, ki sta se neopazno navzemala njegovih lepih lastnosti. Vsi trije so skupaj vršili majhne pobožnosti, ki jih večina gojencev sicer ni cenila, ki so pa spreminjale način življenja tistemu, kdor jih je vršil resno.
Tom je zmeraj govoril o svojem prijatelju z velikim občudovanjem.
»Harry,« je rekel nekega dne, »jaz mislim, da Ima Aldine več pobožnosti v mezincu kakor pa midva oba skupaj v svoji glavi in v mašni knjižici. Ali si videl v nedeljo, pri obhajilu? Tak je bil kot... kot... Bil je kakor svetnik na sliki, jaz sem mislil, da ga bo vsak čas obdal svetniški sijaj. Bal sem se, da mu bodo pognale peruti in da ho odletel v nebesa, naju pa pustil sama na zemlji.«	(Dalje	prih)
PU XII. — NAVDUŠEN BRALEC BOSSUETA
V Franciji se še vsi dobro spominjajo veličastnega govora, ki ga je imel Pij XJI. kot kardinal dn legat papeža Pija XI. v pariški Notre Dame, ko je obiskal Francijo.
Zvečer po govoru je priredil njemu na čast zunanji minister časten sprejem. Pri tej priliki je Leon Berard kardinalu Paceljiju napravil poklon, da on nadaljuje tradicijo velikih francoskih govornikov. Kardinal Pacelli je na to skromno odgovoril: »To je preveč časti zame. Jaz sem samo skromen bralec Bossueta.«
Sicer pa je Pij XII. pisal leta 1935. v nekem pismu:
»2e od početka moje duhovniške službe je »orel iz Meauxa« moje veselje. V njegovi, od cerkvenih očetov navdahnjenih delih sem često iskal rešitev skrivnosti, kako dušam podajati verske resnice in kako jim poskrbeti zanesljivo sredstvo, da v prevaž-ni zadevi zveličanja ne zaidejo.
CERKVENIH OČETOV IZBRANA DELA
Izdala Bogoslovna Akademija y Ljubljani-, založila Družba sv. Mohorja. Cena broš. Din 30.- (za ne-ude 40.-), vez. Din 8®.- (za neude 52.-).
Vedeli smo, kaj so apostolski očetje in ida so pisali. A kaj so pisali, nismo vedeli. Kdo bi namreč od študentov bral latinski ali celo grški izvirnik ? Sedaj pa moremo nekatera najlepša dela cerkvenih očetov brati v slovenskem prevodu.
Prvi zvezek zbirke cerkvenih očetov je obsegal pisma sv. Ciprijana in njegov spis »O padlih«.
Drugi zvezek pa ima najlepša pisma apostolskih očetov. V uvodu nam prof. Pr. Ks. Lukman pove, kaj so apostolski očetje, in vsako pismo posebej označi. Nato pa sledi Barnabovo pismo, list sv. Klemena Rimskega Korinčanom, sedem pisem sv. Ignacija Antiohijskega, ki jih je pisal na poti v Rim, kamor so ga peljali na morišče, list svetega Polikarpa, škofa v Smirni, ki je trpel za Kristusa, in Hermov »Pastir«.
Vsa pisma so lepa, najlepša so pač pisma sv. Ignacija, predvsem pismo Rimljanom, v katerem jih roti, naj prosijo zanj pri cesarju, da bo mogel postati čisti kruh Kristusov.
Prevod je pisan tako, da ga je res prijetno brati.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubija^ na). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Kisi jonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj