105. številka. Ljubljanu, sredo 9. maja. X. leto, 1877. SLOVENSK Ishaja vsak dan, izvzemii ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po poiti preieinan za avstro-ogerske dežele za celo leto ltf gld., M pol leta s «U1. »a četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom se raćana 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poitnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolali in za dijake velja sniiana cena in sicer: Za Ljnbljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po poiti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste t> kr., 6e se oznanilo enkrat tiska. 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 „gledališka stolba". O pravni it vo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Koluianovej hiši. Vojska. Turkom se v Aziji huda godi. Dasiravno se samo branijo izza zida in izza griča, vendar jih Rusi čedalje bolj objemajo ter smemo kmalu pričakovati vspehov. To je razvidno iz sledečega turškega telegrama: „Desno krilo ruske vojsko skuša za drugo def e nzi v no (brambovno) črto turško pri Soghanle v hrbet priti, levo krilo pa napada in s silo jemlje prehod od Iiajazida do Surikbya, ruski centrum pa, je videti, da čaka konca teh vojnih prizadevanj.** Uže iz tega je vidno, da mora biti Kar s popolnem obložen po ruskej vojski. Pa tudi drugi turški telegram pripoveduje 2. t. m. da so Rusi uže dvakrat na samo tvrdnjavo, na c i ta delo Kars naskočivali, a „odbiti" bili. Torej če uže notranjo tvrdnjavo napadajo, morajo imeti vso okolico v roci. Nekov Šeik Kurda Abdullah je baje zbral 10.000 Kurdov na konjih in jih vodi proti Busom. Taki divji jezdeci so sicer pogumni, a orožje imajo staro in slabo. Na Donavi so Turki po noči od G. do 7. t. m. streljali na odprto rumunsko podonavsko luko Buket in plenili po rimiuu.skih vaseh v okolici. Streljali so tudi zopet na Uradov. Tukaj pa se Rusi pripravljajo, da kmalu večje stvari podvzemo. Vreme jih je še zmirom zadržalo, da nijso še vse svoje moči razvili. V časnikih, ki imajo Turke radi, tožijo različni judje, Magjari in nemškutarji, da so njihovi prijatelji, turški vojskovodje, leni, da ne znajo Rusom ustavljati se, da so jim pustili tako važne kraje zasesti, da turško brodovje nič vspešnega ne stori. To je tudi dobro znamenje. Gotovo, da si Turki ne upajo, ne morejo. Branili se bodo, in to krvavo in hrabro za obzidji in obrežji. II koncu pa morajo po-klecniti, ker zoper njih je pravda, svetinja in rusko-slavjanska Čilava mladost, katerej bodi vsak dan klicana slava! Turški zavezniki, ki jih nij. Egiptovski podkralj je naenkrat ustavil pošiljanje svoje vojske Turkom na pomoč, ker jo bodo sam potreboval. Najnovejša poročila iz Egipta, preko Kima prišla v „N. Fr. Pr.w poročajo, da bodo kralj Ivan v Abesiniji vojno proti Egiptu nadaljeval. On pravi: „Jaz imam pravico bojevati se, da svoje meje za vselej zavarujem; jaz no odstopam Masano, ker vzel jo bom s silo, jaz nečem darov in ukazujem svojej vojski, naj vojno nadaljuje." Poleg tega so bili Egipčani v Dariuru še tepeni. Vsled vsega tega sultan carigradski iz Egipta ne bode nić pomoći dobil. Pa tudi iz Indije Angleži obetanih in gro-ženih toliko in toliko sto tisoč Mohamedanov nemajo tako na razpolaganje, kakor se misli v turkoljubih krogih. Telegram iz Londona namreč poroča: Po zanesljivih sem došlih telegramih jo emir Afganistanski, Shir-Ali-Khan, Angležem napovedal sveto vojsko. Uzrok je prvi ta, ker jo Anglija Khelat poseki. Sicer pa telegram misli, da utegnejo prijateljske zveze Alganistancev z Rusi povod vojske biti. Naj Angličuni le vtikajo svojo roko vmes, v Aziji jim Rusija lehko tudi precej posla napravi, gospodarili 8o dovolj zlo in kruto v Indiji. Na dalje so Turki in njih novinarski uem-škutarski prijatelji uže leto in dan prorokovali, kako bode Turčija ves ruski Kavkaz in še razno Azijate v upor spravila, precej, če Rusija vojno začne. Ali glej, uže nad 14 dni j vojna traje, ali o uporih v Kavkazu nij duha no sluha. Dakle tudi teh zaveznikov Turkom nij. Da si pa razni bratje divjaki Turkom ne morejo pomagati, rad bi jim pomogel vredni brat Magjar, naš nemškutar in kakov poljski obubožani „žlahčič". — Ali tudi teh nij tam, kjer Turkom zaveznika treba. Volje je nekaj, a moči nič. Članki v „N. fr. Pr.u in v „P. L.K ne zapode v beg najmanjše ruske kljuse. Tako je vidno, da vsakako pojde vse dobro na slavo Slovanom. Nekaj o turškem parlamentu. Carigradski dopisnik časnika r Journal de Genove" piše: Izmed 125 členov, ki hodijo v novo turško zbornico, nij jednega, da bi stal na višini svojega pooblaščenja, niti jednega, da bi bil kedaj se pečal s socijalnimi, postavo-dajalnimi, trgovinskimi ali drugimi vprašanji; jedino vodilo jim more biti zdravi um, ako je namreč narava jih kaj obdarila ž njim. Kar se tiče prezidenta Ahmed-Velika, nedavno povišanega za vezirja in pašo, imenujejo ga po Carigradu šolnika, ker ne predoaša in predlaga, ampak nekake lekcije daje deputatom — šolarjem ; toliko, da jih za kazen ne zapira ob kruhu in vodi, ali jim ne deva tradicionalni kolpak na glavo. Kadar gre za adreso ali kak pretilog, tedaj druzega ne dela, kakor počasi, nekako v odstavkih, bero paragrafe in vsi poslanci mu v koru priglašujejo: „Da, gospod, popolnem resnično, prav dobro !u Ta jedinost v odobravanji in ti enolični formu-lari so imele nekaj tako komičnega, daje predsednik, zapazivši nekdaj v tribunah nekoliko Kvropcev, se sramoval pomanjkanja neodvisnosti pri svojih „podložnikih" in se obrnil do njih s kratkim turškim ogovorom: „Gospoda, da boste vedeli, v vseh evropskih parla mentih ju nekoliko poslancev, katere imenujejo sku- IcafefeeK« Prižigalec. (Roman, v angleškem spisala M i hm M. Cummins poslovenil j.) 13 i* ii ti; i cl o 1. (Dalje.) Osmo poglavje. Veruj v ]>og;i, kot v sohicu — in poglej I Mladosti nove jutru v srcu evo t, In kakor zemlja, tužno sreo ti! Miruj, oblakov breme da /.beži. Predno so prišli skozi prašno vas na cesto, ki je držala v pristavo na hribu, opazili so žalostni, kako velika razlika je mej toplino nad reko in nad notranjo suho zemljo. Tu nij bilo hlada, ki jih je na parobrodu okrepčeval in močuo jih je mučila izvenredna vročina. Prve tal kilometre pota je Jerica radostna gledala zlasti na to, da bi Emilije in sebe varovala žarkov ptipekajočega solnca, ki jima je na vozu sijalo ravno v lice. Močuo se jima je olajšalo, ko so dospeli na strmo, a gladko in senčnato pot, ki je držala gori v hrib. Ker je bilo ozračje popolnem čisto, videlo se je zmirom dalje čudovito lepo; Jeričina navdušenost jo bila tolika, da je komaj prenašala silno silo prevozne kočije. Ko je bila pot tako strma, da je kočijaž prosil gospodo, naj bi izstopili in ugiiauini konjem olajšali kočijo, sprejela je Jerica radostna predlog doktor Jeremijev, naj bi ž njim hodila par kilometrov. Jerica je bila izvrstna peška in s krepkim doktorjem je kmalu pustila kočijo daleč za soboj. Pri nenadnem ovinku na poti sta postala, da bi ogledovala pred soboj razgrneno pokrajino. Molče sta jo občudovala in tihoma v/i-vala krasoto njeno, ko jih je prebudil glas, tik njih rekoč: „Zares, lepa pokrajina!" Ozrla sta se ter zagledala gospoda Fi-lipsa, sedečega na skali z mahom zaraseni, na katero se je ta hip naslonila Jerica. Sedel je prav neprisiljeno in prijetno, njegov slamnik s širokimi okraji je ležal na tleh, kamor je bil padel, njegovi sivkasti, kodrasti in še vedno lepi lasje so bili počesani navzad od visokega in širokega čela. Kdor bi ga bil videl, kako luno in celo deško se je naslanjal na svojo roko, mislil bi bil, da je tu posedal užo več ur, in da je na tem kraji popolnem domač. Vidivši, da sta ga opazila, vstal,je, ter je stopil k doktor Jeremiju in Jerici. „Častiti gospodinu! vi ste naju prehiteli,'4 rekel je prvi. „Da; šel sem peš od vasi som, kar storim vsakrat, kadar so pota taka, da so z vozom ne pribiti nič časa." To rekši je Jerici vtaknil v roke šopek krasnega lavorjevega cvctya, ki ga je najbrž piao opozicije, in nekjrteri se, ne vem prav zakaj, vsedajo na levo predsedniku. Ti poslanci na levi imajo navado govoriti proti vladi; to je njih posebna lastnost. Vladarji so po večjem tako velikodušni, da trpijo tako zlorabo, češ, da pripomaga nekoliko k raznoličnosti parla-mentSkega razpravljanja; naš presvitli vladar ni.j nič manj velikodušen; zato dovoljujem nekaterim izmej vas, pa le nekaterim, na levej klopi vsesti se in nekoliko ugovarjati Pristav ljam, da se jim nij bati nasledkov moje nezadovoljnosti." Dopisnik priopomenja, da se ve da nihče se nij poBlužil tega dovoljenja in nikdo nij se ganil z mesta. Le ko so pretresali adreso sultanu glede Orne gore, tedaj je jeden poslancev, odlikuj oč se po svojem žarno rudečem obrazu, vstal, zahvalil se predsedniku za svobodo, ki jo pripušča zbornici in izpregovorivši kratko besedo, končal je a preznanimi besedami Jules Favre-a: „Ne jedne pedi naše zemlje, ne jednega kamena iz naših bvrdnjav !u Odgovarjali bo mu „pekiM (prav dobro!) in občen rokoplesk. — To so torej oni kulturni narod, ki ga Magjari in naši nemškutarji ljubijo! Politični razgled. !Votr»fiJe r< >.iii«> 7. maja [Izv. dop.] Denes so se tu skoz Nabrežino v Benedke vozili oni turški softi, kateri so se šli njihovim vrednim sorodnikom Magjarom zahvaliti za njih tople simpatije. Res morejo biti Ma-gjari s temi junaki ponosni; kajti, odkar je južna z italij ansko železnico zvezana, nij se še kaj takšnega, kaj tako prostega in umazanega v vozu prvega reda vozilo, kakor so ti mngjarski in nemškutarski varovanci. Le škoda, da nij bilo pri denašnjem dohodu vlaka njih najsrčnejših prijateljev Ma-gjarov in nem š kut ar je v tu. Ti poslednji bi bili vsaj videli grdo neznažnost, katera se je le zaradi njih lenobe in zanikrnosti godila. Vsak vlak ima na južnej železnici voz za nujne človeške potrebe. Ali ti grdi, lenobni Turki, ta „kulturni" narod nijso omenjenega voza upotrebovali, ampak so kar okno voza I. reda, plačanega menda od Majrjarov, za stranišče vporabljali. Voz nij bil samo od zunaj onesnažen, nego tudi od znotraj, kajti hodili so tu po mngjarskem blatnem papriku, mej potjo natrgal; pri tem je še pogledal nij ali se vsaj delal, kot bi še ne vedel, kaj je storil. Zahvalila bi se mu bila rada, a bil je tako raztresen, da se mu nij mogla zahvaliti, zlasti ne, ker je z doktorjem govore dalje šel, kot bi nje poleg ne bilo. Vsi trije so odšli dalje. Gospod Filips in doktor sta se živo pogovarjala mej soboj, Jerica pa ju je poslušala, ter kmalu opazila, da ona nij bila edina osoba, katerej se je znal tujec prikupiti. Doktor Jeremija je z njim govoril o različnih rečeh, a kazal Be je v vseh enako izvedenega. In Jerica se je smehljala, videvši, da je njen stari prijatelj po znani navadi izrazoval svoje veliko veselje, ter si več ko enkrat roke mel. Sedaj je mislila Jerica, njen novi znanec mora biti izučen rastlinoznanec, tako natanko je poznal vse oddelke tega znanstva. Potem je zopet mislila, da se je najbolj učil geologije, tako natanko je blezo poznal mater zem- ljo; a ona to nij več mislila, ko je govoril o morji kot pomorščak, o kupčiji in kupčijski pisarni kot pravi kupec, o Parizu pa kot pravi posvetnjak in mož po najnovejši šegi. Stopala je tik njega molčeča, a ne pozabljena in neopazena; kajti bližajo se strmecu, ponudil jej je roko, rekoč, da se boji, da se je uže utrudila. Zagotovila mu je, da se tega nikdar ne boji. Doktor Jeremija je rekel, da se mu zdi, da Jerica bolje hodi, kot ona oba; gospod Filips umirjen s tem, počel je nadaljevati govor o njunem predmetu, v katerega se je Jerica nevedoma kmalu zapletla. Gospod Filips je bil mož, ki je izbujal spoštljivost in celo strah, kadar se mu je zdelo. Kadar se je godilo nasprotno, znal jo jako spretno pregnati one čute, pridobiti zaupnost in storiti, da so se tuji značaji razvijali pred njim. Jerici nij bil več tujec. Bil je sicer skrivnosten človek, a ne oplašiven, da bi se ne upala mu približati se. Rada bi bila izvedela več o njem, izvedela bi bila rada povest njegovega življenja, ki je moralo biti jako čudovito, soditi po tem, kar jej je povedal. Posebno rado bi bilo njeno sočutno srce razjasnilo si vzrok njegove globoke otožnosti, ki je obsenčevala njegovo plemenito lice ter je celo z njegovim smehljanjem izrazovala nekaj brit-kega. Doktor Jeremija je bil tudi nekako radoveden, kot Jerica, ter ga je od strani nekoliko povpraševal, nadejajo se, da bode našel nit, ki drži v minolo življenje novega prijatelja; a bi cz vspeha. Ustna gospoda Filipsa so bile v tem oziru ali zapečatena, ali so se pa odprla le, da so prekanila radovednost vprašalčevo. Na zadnje je moral doktor priznati, da je popolnem vgnan; tega nij mogel več skrivati, niti sebi niti tovarišema, če prav bi bil rad; vsedši se tik pota, čakali so voza. kakor bi bilo tako pri njih običajno. Od nemškega sopotnika aem čul besede: „Das sind echte tUrkische Schweine.u Res pravi grdini in neomikanci so U Turki, lep poklon za Ma-gjare in za na!e nemškutarje. Privoščimo jim te simpatije. Gotovo misleči, da jih v Trstu z dostojno častjo izprejmo, izogibnili so se in odpeljali rajši v Benedke. Iz l?«»terlMiraf» 2. maja. [Izvirni dopis.] Redakcija „Ruskega Mira" je v 88. št. prevela in registrirala oba članka slovenskega deželnega poslanca g. dr. Serneca, priob-čena v 66. in 67. št. „Slovenskega Naroda". Razpostavljeni od ruske redakcije v prevodnem tekstu „■?■ in uvodaa opazka „meždu avstrijskimi Slavjanami, upotrebljaiuščimi la-tinskuju, a ne si a v j ansku j u azbuku, takoje mnenije ne novost, no argumentacija avtora nebezinteresna" — kažejo jasno, kako se je rusko slovanskemu politiku mnenje g. dr. Serneca pokazalo. Pa to meni nij tako važno, da gosp. dr. Sernec ne misli rusko-slavjansko. Njegovo stališče je znano vsacemu, ki je njegova članka v „Slov. Naroda" bral. A važno se mi zdi to, da je redakcija tako velikega našega ruskega liBta, kakor je „R. Miru opozorila svoje bralce na slovenska članka in jih celo prestavila, kar je pohvalno ne le za g. dr. Sernca, temuč tudi za vaš list, „Slov. Narod" sam. Sicer pa to nij prvič, da je „Slov. Narod" v ruskej žurnalistiki bil citiran. Domače stvari. — („Laib. Tagbl.tt) prinaša predsinoč-njem članek o smešnem političnem uskoku necih tukajšnjih deželnih uradnikov, ali prav za prav jednega, ker le jeden od dotičnih Be je narodnega — vsaj delal; drugi so se kazali uže prej kot ničle za javno življenje. Mi se za celo stvar niti zmenili nijsmo, ker se nam čisto nevažna zdi. „Kjer se komarji bijejo, tam ne teče kri." Kdor je zmožen za trideset srebrnikov izdati svojo mater, — ta reva na srci in duhu naj gre le k Dežmanu, čem prej in hitreje, tem bolje. Neumen je pa, kdor meni, da je obstanek narodne stranke le količkaj odvisen od dveh, treh tacih bornih dušic, katerih edini ideal je „poboljšanje plače." Ker smo pa uže pri tem, naj dotičnim ljudem, ki kakemu Vestenecku adrese nosijo, le samo še to povemo in naj si dobro pomnijo, da, kakor mi narodnjaki nijsmo ž njimi prav Malo so pomolčali; na to pa je doktor rekel, Jerico pogledavši: „Jerica! jutri ne bodemo imeli božjega opravila." „Ne božjega opravila!" vskliknila je Jerica spoštljivo okoli sebe oziraje se; „kako morete to reči?" Gospod Filips jo je sočutno in bistro pogledal ter je rekel smehljaje se in posebno naglašaje: „Gospića Flintova! Tu nij nedelje; tane sega tako visoko." Izgovoril je to nepremišljeno, prenopre-mišljeno, mislila je Jerica, ter mu je odgovorila precej resno, a milo: »Mnogokrat sem se veselila, da je nedelja bila poslana iz nebes na zemljo; čim više se vzpnemo, tem bolj se približamo najbrže večnej nedelji." Gospod Filips se je grizel v ustna ter se obrnil proč, a odgovoril nij. Krog njegovih ust se je izrazevalo nekaj, kar se Jerici nij nič izgubili, tako tadi oni nijso prav nič za se pridobili. Pri mnozih svojih dozdanjih osobnih prijateljih pač spoštovanja nemajo nobenega več, kar se tiče one stranke, kamor so zdaj šli, spominjamo jih le na krepki nemški strankarski pregovor: „den Verrath liebt man, aber den VerrHther v«Mrachtet man." To se tudi njim godi, gotovo. Prosit! — (Poskusinje učiteljske sposobnost i) začele so Re 23. p. m. in končale 28; praktična je bila 30. aprila. Naredili so izpit za meščanske šole gg.: Ivan Lunder, Edm. Lanajner, za ljudske: Ernst Fruhvvirth, učitelj na evangelskej šoli v Ljubljani; Iv. Glinšek, učitelj pri sv. Trojici na Štajerskem; Iv. Kocmut, učitelj v Šmartinu na Štajerskem; Artur Mabr, učitelj na trgo-vinskej Šoli v Ljubljani; Štefan Tomšič, učitelj v Sodražici; Franc Voglar. učitelj v Brežicah na Štajerskem; Anton Zmerzlikar, učitelj v Žavci na Štn jerskem in gospodična Marija Šventner, podučiteljca v Brežicah na Štajerskem. — CSokolski izlet) na Šmarno goro se je moral zaradi slabega vremena preložiti na prihodnjo nedeljo 18. t. m. — (V s o k o 1 s k e j te 1 o v a d n i c i) so vaje pod vodstvom učitelja g. Ilanuša tako živahne, kakor poprej le v naj lepših časih. — Nad 30 Sokolov redno prihaja k t'-lovadbi. Število društvenikov pa veselo nnrišča. — (Čitalničnega pevRkega zbora) udom se naznnnia, da bodo pevske vaje pod vodstvom g. Vojt. Valenta redno, vsak v tore k in petek ob 8 uri. — (Semenj v Ljubljani) v ponedeljek je bil slab, to se uže razumeje. Pomanjkanje denarjev Re nij še nikoli tako grozno čutilo, kot zdaj. Kaj bo, če še letina ne bode dobra! — (M a r i j n a bratovščina) je vsled volitev zadnjega občnega zbora konstituirala direkcijo in sicer volila za predsednika g. Horaka, za podpredsednika Pakiča, za blagajnika g. Drašlerja, za perovodjo g. Regalija. — (Strelišče) za Rožnikom se je v nedeljo odprlo v navzočnosti vladnih glavarjev. — (O vinske j letini) se iz Rogatca poroča, da je slana vzela upanje, da so bode veliko vina pridelalo tudi to leto. Nižje lego so trpelo od zadnjih mrazov, višjo pa so uže poprejšnje slane poškodovale. Kmet, meščan, obrtnik, vse se boji, kaka bode prihodnjost. dopadalo, a v svojem srci mu nij nikakor očitala nepremišljenega posmeha, ki ga je izrazilo bolj njegovo vedenje, nego njegove oči; ko je namreč par trenotkov strmo gledal v daljavo, kazalo je njegovo obličje toliko brit-kost, da ga je le milovala ter se mu čudila. Vozova sta došla; ko jo je posadil na njen sedež, izrazoval je njegov obraz zopet navadno veselost in prijaznost. Jerica je bila preverjena, da je njegovemu odkritosrčnemu, poštenemu obrazu le pravična, če misli, da za njim nij skritega ničesar, kar bi ne častilo in lepšalo človeka. Črez eno uro so dospeli na Pristavo na hribu; in močno so se veselili, ko so precej prišli v najlepše sobe, ki so bile v gostilni. Ko je Jerica stala pri oknu sobe, ki so jo bili njej in Emiliji odkazali, ter slišala glasno godrnanje nekaterih sopotnikov, ki so dobili jako slabo stanovnlišče, čudila se je nehotoma nenavadni sreči doktorja Jeremije, da so s toliko očitno pristranostjo ravnali ž njim. — (Umrl) je Matija L i č a n , po Notranjskem dobro znani možak pod imenom „stari Slovenec." iskren domorodec, 3. t. m. po kratkoj bolezni v Ilirskej Bistrici. Star je bil ranjki 92 let in dva meseca, pa vendar do zadnjega trenotka bistrega duha in veselega srca. Ša par dni pred smrtjo je slovenske Časnike brez naočnikov prebiral. Naj v miru počiva. — (Poduk oženskihročnihdelih) za učiteljice, učiteljske pripravnice in gospodinje. — To je naslov novi slovenski knjigi, katero je spisala in založila Ana St u mpfl (rojena Pogorelec, Slovenka iz Ljubljane,") nad-učiteljica na c. kr. dekliški šoli v Trstu. Ako smo katere knjige živo potrebovali, — piše „Slov. ITritelj" tako smo gotovo te. V kakovi veliki zadregi so bile do sedaj skoro še vse učiteljice po Slovenskem v tej zadevi, kako naj pravilno, metodično podučujejo v ročnih delih, in zlasti, katerih slovenskih izrazov naj ae pri ročnih delih poslužuje. Ta nova knjiga bode jim torej dobro došla. Pisana je V pravilnem in lehko umljivem slovenskem jeziku. Obsetra dva poglavitna dela: T. del govori samo o ročnih delih; TI. o gospodinjstvu. Vsak del razpada na več poglavij in pododdelkov; sploh fe knjiira lepo sistematično sestavljena. Prepričani smo. da bodo vse učiteljice, učiteljske sonruge in učiteljske kandidatinje veselo po tej krnici sejmile in Re potem tudi ravnale po dobrih njenih vodilih. Cena 80 kr. Dobiva rp pri g. pisateljici. — (Iz štajerskega deželnega šolskega 8veta.) V seji 12. aprila so se rešilo nekatere prošnje za oproščenje šolnine. Vsled vloee mestnega šolskega sveta v Gradcu se je sklenilo, pri deželnem odboru zaprovar-jati ustanovitev 2 meščanskih šol v Gradci. Imenoval so je Serajnik Domirijan učiteljem v Konjicah: Jože Ti e ver, podueiteljem v Celji. G. Boštijan Sirk. nadučitelj v Slivnici, je dobil starostno doklado. — (Iz kranjskega deželnega zbora.) Prošnja ,,Slovenskega učiteljskega društva", nnj se dovolijo tudi učiteljem eno-rnzrednic opravilne doklade, izročila se je deželnemu odboru, da naj v bodočem zborovanji o njej poroča. — (C. kr. založba šolskih knjig ,na Dunaj i) je prodala 1. 1875. 106.950 slovenskih, 140.521 hrvatskih, 30.629 srbskih, ! 092.304 nemških, 126.418 laških (itd.) knjig. Hrvatske knjige se pa v bodoče ne bodo več Emilijo je težavna pot jako vpehala, tako, da je dala večerjo prinesti si v sobo; ker jo Jerica večerjala ž njo, nijste želeli za ta večer druge družbe ter ste šle rano v posteljo. Zadnje besede, ki jih je slišala Jerica, prodno je zaspala, so bile doktor Jeremijeve, ki je grede mimo sobe rekel: „Jerica! ne zamudite vstati rano, da bo-dete videli solnce vzhajati." A vstala nij rano in ravno tako doktor ne. Oba nijsta premislila, da solnce tako rano vstane. t'e prav je Jerica, misleča na njegove besede, skoro skočila iz postelje, prodno je dobro oči odprla, vendar se je uže razlivala močna svetloba noter skozi okno. Kazal se jej je prizor, ki je mahoma spodrinil vse obžalovanje, da je bila zaspala solčno vzhajanje, zdelo se jej je, da nij nič krasnejšega in bolj veličanskega, nego kar je sedaj bilo zagrnjeno pred njenimi očmi. (Dalje priti.) tiskale v Iteču, ampak v Zagrebu v Hartma-novi tiskarni, Kdaj bodemo mi Slovenci to dosegli, da se bodo naše knjige v Ljubljani tiskale? — (Šolsko obiskovanj e na S taj er-skem) napreduje od leta do leta. Lani je bilo od 100 za šolo ugodnih 72 — 82 šolo obiska jočih, po slovenskem Štajerju, pak poprek le 60. Temu je uzrok premalo šol, prevelika oddaljenost do šole in drugo. Sicer pa slovenski kmet ne pošilja še preveč radovoljno svoje dece v šolo, piše ,,Slov. Učitelj". — (Poskus samoumora.j Dtkla Marija V. iz Senožeč, stara 81 let, je v soboto skočila v Trstu v „('anal grande," a brodniki so jo izlekli iz vode, potem jo je policija zaprla, in ko se je videlo, da je ženska na duhu obolela, prenesli so jo v bolnico. — (Pretep s policijo) so imeli v Skednji pri Trstu mladi možje, ker jim policija nij dovolila postaviti „majev." Eden fantov je nekega policaja hotel udariti se sekiro, ta pa ga je mahnil se sabljo po roci in ga hudo ranil. Potem je policija zaprla vse, kolikor jih je dobila. Razne vesti. * (Nesreča.) Na Lloydovem parobrodu „Malta", ki gre vsak petek ob devetej uri dopoludne od tukaj v Dalmacijo do Kotora, dogodila se je pred dvemi dnevi nesreča. Par nik je ravno dobro začel se pomikati proti izhodu naše luke, kar dade kapitan znamenje, da se obustavi. Prvi mašinist se je namreč po neprevidnosti preveč približal raznim vrtečim se vretenom in kolesom ter se obrnil malo v stran, tu ga zagrabi mašinacija za meča in mu jih odtrga. Na srečo je bilo ravno sedem ruskih zdravnikov, ki so potovali v Črnogoro, na ladiji, ti so mu torej brž odtrgani kos noge prisili, ter uže prej nego je prišla druga pomoč, izvršili svoj posel. Nesrečnika so seveda takoj odnesli v mestno bolnico, kder bode, kakor se v obče kaže, še ozdravil, ako se mu rana ne prisadi. *(Čveter poskus umora.) Vlazaret-nej ulici na Dunaji stanuje uže nekaj tednov prodajalka jpadežev, Magdal ena Ilestera, se svojo devetletno hčerko, svojo sestro in neko deklico, zapustivši svojega moža Andreja, posestnika v Simeriugu, ker jo je enkrat tako davil, da jo je z največjo silo rešila omenjena deklica, ki je pri njima služila. Pretekli petek je prišel mož na Dunaj, ter z grdo silil svojo ženo, naj se vrne. Ona je zbežala, mož je tekel za njo, a v kuhinji se je ustavil in je v juho zagnal fosfora. Vse omenjene ženske so ee ostrupile, ko so juho jedle, in so v smrtnej nevarnosti. * (Čudno ime.) V Feldkirchnu je 24. onega meseca prinesel nek meščan svojega Bina h krstu in mu je dal ime .,Anonim", to je: ,,brez imena." * (Samo u mor.) Iz Zagreba se javlja, da se je tam ustrelil Bela Dušek, sin oger-Bkega iinančnega ministra ob času revolucije, zato, ker je vse svoje premoženje zabil. * (Zaprli) so v Trstu nekega goljufivega Čifuta, ker je srečke prodajal na obroke in tako ogoljufal posebno delavcev in drugih ubož-nih ljudij mnogo; gnali so ga na policijo po noči, knjige in pisma pa so mu zapečatili. * (Velik požar.) V Metzu jo zgorela 7. maja streha stolne cerkve, notranjost cerkve je pa mnogo poškodovana. * (Prestopil) h katoliške] veri je judovski pridigar Itubin VTeil v MaršiIji na Francoskem prošlo soboto. Nekateri trdijo, da je uzrok temu ljubezen do neke krščanske deklice, katerej starši nijso dovolili, da bi se poročila z judom. Pobožni judje pa trdijo, da je naenkrat znorel, pravijo, da je u/c pretečeno veliko soboto v svojej pridigi kazal, da omaguje v veri, kajti rekel je : „Kako veličasten je ta praznik, kateri s kristijani vred praznujemo." Rabinar je zelo bogat in mu prestop menda ne bo delal posebnih sitnosti]. Čudno je le to, ker je bil prej znan kot pravoveren jud, ki bi bil dal kri in življenje za svojo vero. Ali se vsemogočnej ljubezni nij mogel ustaviti, ka-li? Javna zahvala. Sijajnemu uspehu, katerega je imela „Sokolova" zabava v korist pogoreleeui Vičanoui, pripomogla je zlasti darežljivost ljubi), narodnjakov, ki so z.-t loterijo dobitke in novce darovali. Podpisani odbor so jim za toliko blagodušnost prisrčno zahvaljuje. Odbor „Sokola". Dramatično društvo. Občni zbor slovenskega „ dramatičnega društva" za leto 1877 bode IS. maja ob G. uri po polu dne v čitalničnej dvorani v Ljubljani. Vrsta razgovorov: 1. Ogovor predsednikov. 2. Poročilo tajnikove 3. Poročilo blagajnikovo. 4. Volitev predsednika, blagajnika in novega odbora (10. odbornikov). 5. Posamezni predlogi. Vsi udje so uljudno vabljeni. V Ljubljani 1. maja 1877. Janko Krsnfk, Janez Murnik, tajnik. predsednik. Cinrll v jjultlJttiiA od 85, aprila do 5. maja: Marijota Mlakar, gostica, 71 let, za oslablje-i jem. — Elhnbota Klopear, gostaška vdova, 80 let, za pljučnico. — Marija l.očnikar, dekla, 81 let, za razlivom v pljučih. — Ferdinanda Kcgul, računskega svetnika žena, 83 let, za oBlab.jenje.ui. — Ferdinand Klumlein, orglar, 40 let, za pljučnico. — Leopold JorSek, otrok dolavca v predilnici, 6 mesecev, za božjastjo. — Gregor Bartonculj, nadzornik pri vžit-nini, za razlivom v pljučih. — Manja Uran, lijakarja žena, 45 1., za vnetjem moŽjane mreno. — Anton Kremžar, delavec, 31 L, za pljučno sušico. — Jakob Blaž, cunjar, 60 1., za mrtudum. — Marijana Tomšič, gostača vdova, 70 1., ta oslabljenjein. —vJagica Hauinčič, 26 1., za pljučnico. — Franca Svigelj, branjevca otrok, za davico. — Marija Babuik, šivilja, 54 L, za pljučno sušico. — Antonija Prebes, del 19 I*, za jotiko. — Luka Kopač, gostač 45 1., i* vtriplj. pljuč. — Katarina Bolejan, kajž. ž. 45 1., za jetiko. — Ana Jauežič, maš. kjuč. o., 21 m., Anton Poreser, gostač 4!) 1., za jetiko. — Anton Krosoik, berač 5S I,, vsled slabusti. — Helena Zu-panec, pism. ž., 62 I, za mrtudom. — Antonija Bizjak, delavka 24 1., za jetiko. Dunajska borza 8. maja. (Izvirno tolegrafično poročilo.) Enotni dri. dolg v bankovcih 67 gld. 60 kr. Enotni drž. dolg v »rebru B3 „ 45 „ Zlata renta.......70 „ — „ 1860 drž. posojilo 106 „ 75 „ Akcije narodne banke 761 „ — „ Kreditne akcije 135 „80 „ London '29 „70 „ Napol. 10 , 37 „ C. h. cekini 6 „ 12 „ Srebro 112 „ 70 Državne marke .... 63 „ 70 „ Loterij ne »reeke. V Trstu 5. maja: 30. 37. 82. 39. 64. V Liuci 5. maja: 36. 72. 13. 60. 35. 20 gld. za elegantno obleko, i : : : : ♦ ♦ : : j ♦ ♦ ♦ I \2 25 6 lepo zgornjo suknjo, črno obleko, (108-3) hlače iz tkanine hoče plačati, pride naj k M. Neumann-u, v lijubljani, v Lukmanovej liiši. Zunanja naročila se proti poštnemu povzetju točno izvrše; nepri-stujoče zamenja se brez ugovora. Naznanilo. Usojam se naznanjati, da sem gostilnico „pri vrtnarji" (zum Giirtner), tik nunsko cerkve prevzel, in da bodem si. občinstvu ustrezal z izvrstno štajersko pivo (Goster Biti KOM Leoben) in z izvrstnim vinom iz krškega okraja (Kaka). Tudi so dobi dobri zajutrek, kosilo opoludne in dobra večerja, vse po uajnižjej ceni. Na prijaznem, zračnem vrtu gostilnice je tudi SI. občinstvo vabim, da se mnogobrojno udeleži. (112-D A. Gruber. Obznanilo. Kdor se hoče pečati s pobiranjem Čresnjevih pecljev, bezgovim cvetjem, cvetjem rudečega poljskega maka, papeževe sveče, lapuha, aruike, daljo s perjem zobnika, volčjo jagodo, čmerike, poprovo mete itd., in si hoče pri tem kaj zaslužiti, naj se obrne na Ivana Schautzerja, v Vordornbergu na zgornjem Štajerskem, ■i Tudi kokoHi $lt»tcgu laftkegu ple* mena zgornji kupuje. (113—1) Zvonove harmonično ubrani s figuralnimi olepšavami. Brizgalnice <9&-4> za o^enj in wa na vrt, pumpe vsake vrste, prodajejo jako solidno izdelane prav po ceni Oesterreicher & Freund, Maschinen-Pahriks-Niederlage, w A kadanlcitnuiM i. Ravnokar jo v „Narodnoj tiskarni" v Ljubljani izšlo in so dooiva: Vin. zvezek „Liatki": Pomladanski valovi. Roman, spisal I. Turgenjov, poslovenil dr. M. Samec. 8° 17 pol. Cona 60 kr. tirni aparat (Olvsopumpe, Iirigaterje), Inhalacijne aparate, klistirne, uretralne in maternične brizgalnice, mlečne pumpe, sesalne stekle* niče, vezi za počene po 1 jiln-i.«šli«>J ceui. Jedino le pri (53—46) t.aln i< I Piccoli, lekarju, na dunajskej cesti v IJubljani. Samo 80 kr. 1 par nožev z vilicami iz pravega, vedno belo j. ostajočoga britanskega srebra, •/. duc. 4 gld. Žličico za kavo, ona kr. 10, 15, 'JO, 30, 40. Žlico za jed, „ „ i'0, 40, 50, 60, 70. 1 y.a jemalec za mleko, kr. 60, 80, gl. 1, 1,20, 1.50. 1 zajeinalec za juho, gl. 1.20, 1.50, 2, 3. 1 par velikih svečnikov, gl. 2, 3, 4, 5, 6. 1 tasa, velika, kr. i>0, gl. 1.80, 1.50, 2. 2.50, 3.50. 1 okvir za fotografijo, fin, kr. 80._ IKMfl Vsu drugo jako ceno. HBHB Naslov: M. Bressler, ZUtlOfji* liif t it IliVfftt bltti/u. >Vien, Nruliau, llurggasso 2, Hotel Ho ler. ■H Cenilnik zastonj. Nuiočbo iz provincije takoj s poštnim povzetjem. (25—25) J&datelj in urednik Josip Jurčič. Lastnina in tisk .katodne tiskarne." 99