Sfran 102_________ANGELČEK__________Uto 28
J. E. Bogomil:
Naše igre.
&l!ifv0 smo m* **or ras^(* tako so pričenjali častit-p^jplft ljivi stari oče Blažonov svoje pripovedi iz ^sf^ lepih mladih  dni.
»Ko smo mi gor rasli, je bila telovadba še pre-cej v povojih. Ali takole brez nje pa tudi nismo čisto biii.
Pozimi srao se sankali in drsali po ledu, da se je vse kadilo. Pa ne kakor tisti Nace Medja — Vrt-čevi čitatelji sc ga morda še spominiajo — ki se ic sankal na sodovih dogah. 0 ne! Sani smo naredili sami iz smrekovega lesa, pa okovane so bile, če ne z drugim, pa s kakšnim starira, zavrženim obro-čem, Ko se je rja enkrat maio izbrusila, ali je šlo na njih dol po Nandetovem klancu!              •
Prišla je pa poralad. Prijetno solnce jc vse iz-vabilo na prosto: ljudi iz his, travo in cvetje pa iz zemlje. Tiste dni smo se pa zbirali najrajši na Erbež-nikovem vrtu. Stara mati ondi — Bog ji daj dobro v nebesih! — so varovali otroke domala iz vse vasi. Dečki smo skakali čez »kozla*. SkakatL \e bilo našc posebno veselje. Če smo se pa hoteli loviti, smo se igrali »jastrcba in golobe«, Če smo hoteli pa spet malo zatajevania, smo se pa »vagali«. Kdor sc jc natnreč sraejal, je bil obsojen v pekel; kdor se pa ni smejal, je smel v nebesa. Pa se je bilo težko pre-magovati, Vsi smo se namreč radi smeiali tistemu, ki je prišel na poizkušnjo.
Dcklice so bilc pa najrajši pri stari raateri. Vca-sih  so  nam  pa  pele.   Ko  je  bilo  pa že več cvetja
Leto 28                   ANGELČEK               Stran 203
po vrteb, so pa spletale vence in z njimi venčale Marijino podobo v hiši. če jih je bUo več, so stopile tudi v kolo, vrtele se počasi naokrog in pele:
»Mi&ca naia ima dva raša,1 šolničke dvojne, strgane obojne.«
Včasih pa tisto:
»Ringa ringa raja, mucka pa nagaja, kužek naš pa pleše, da se vse kreše.«
Dobra stara mati so nas pa venomer hvalili: »O fantje, kako ste pridni! O punčke, kako ste pridne ! Kako vas imam rada!«
Ko so pa kosili scno in so ga spravili v svisli, so se pa pricele pri nas nove vaje. Zlezli Jsmo v svislih visoko na tramove, da smo skakali v rahlo nametano seno. Erbežnikovim je bilo to vseč, kcr smo jim brezplačno potlačili seno; nam pa tudi, ker smo utrujeni zvečer slajše zaspali.
Pa kako smo znali mi skakati! Košarjev Janez je znal »zlatega vola pobiti«. Skočil je s trama, pa v zraku se je prevrnil čez glavo in jc zopet priletel na noge v seno. Tak ic pa prcdrzen skok! Nikar ga ne poizkušajte, tudi na senu ne!
Najbolj nevarna pa ie bila naša tclovadba"v tistih dnehr ko je zorelo sadje. Tiste dni smo sc pa poizku-Šali v plezanju. Plezanjc sicer ni nevarno, v nevaraost smo zašli Šelc doma. Pri plezanju namrcč veliko trpe hlače in drugo. In ko smo prisli domov razcefrani in
1 RaŠ=raLevina je neka vrsta blaga za obleko.                   H
)
5*   '      '            '¦ ^HKl                              1
Leto 28__________ANGELČEK_________Stran 105
oguljeni, da je vse cvetelo na nas, |e bil doma račun
vcasih odsile grenak. Na očeh, na usesih in še kje drugod so se poznali sledovi takega hentanega raču-nanja.
Takole   je   bilo   s   telovadbo,   Ijtibi   otroci,   tiste dni, ko smo mi gorrasli!-                                            i