Poštnina plačana v gotovini. V LJUBLJANI 5. OKTOBRA 1940 Emilijan Cevc Naš dobri bratec sveti Frančišek Tisti večer sem potoval čez jesensko polje. Počasi je padala noč; z mirno roko je zagrinjala nebo od vzhoda na zapad in na njenpm plašču so se z rastočo temo prižigale zvezde kot kresni plamenčki. Tiho je zorela ajda med travniki, kjer je cvetel sanjavi podlesek, ob gozdovih, kjer so drevesa prepuščala svoje liste jesenskemu vetru. V jutru tistega dne so se dvignile lastovice in odletele za soncem ... Srečal sem ga na gozdnem robu, veste, prav tam, kjer raseta dva hrasta, drug proti drugemu naklonjena. Stopal je z veselim, lahnim korakom kot bi plesal ob zvokih pritajene melodije, in z desnico je blagoslavljal počivajočo zemljo. Njegove oči so bile čisto otroške in smehljal se je kot bi mu skrita lučka gorela sred obraza. In ves je bil obsijan od te luči: njegove oči in usta in brada, še prebodene roke in zakrpana halja. »Bog s teboj, predragi!« je rekel in meni je bilo, da bi zajokal od neznanega veselja. >Zvedel sem, da si je danes srnica zlomila nogo; zdaj grem in jo bom ozdravil. Uboga živalca, sestrica božja. Čaka name n malinov ju ... Pojdi z menoj.« In šlu sva skozi gozd. Breze so se svetlikale med bukovjem, smreke pa so bile temne in mirne kol zamišljeni starci. »Vse to je ustvaril ljubi Bog. Izlil je studence iz svojih dlani, v veliki ljubezni je ptičke in ribe in srne in zajce — vse živali ustvaril; in dal jim je človeka: V aru j jih, je rekel, in pomagaj jim ter jih ljubi...« Pa se je ustavil so. Frančišek: »Ali si jih ti ljubil takrat,ko si hrošče moril in jih na igle nabadal?« »Jaz ..., jaz ..., to je bilo zaradi študija,« sem jecljal... »Pst! Jojmene! Ali nisi vedel, da imajo živalce tudi dušo, čeprav drugačno kot ti, da jih prav tako boli in da prav tako rade živijo kot ti...?« In potegnil me je za ušesa, jaz pa sem bil poln kesanja in sram me je bilo ... Svetnik pa se je še v grajanju smehljal in bil je dober kot ajdov med. Njegov glas je bil zveneč kot pretakanje studenca, lep kot šipkova roža, topel kot zajček, svetal kot roj kresnic... Božal je drevje, ko je stopal skozi gozd, nasmejal se je preplašeni žabi, ki je preskakovala stezo, pozdravljal zvezde, ki so se skrivale med drevjem... »Danes sem se ves dan z otroki igral,« je povedal sv. Frančišek. »Otroci so lepi in dobri kot božji jagenjčki. Otroci razumejo največje skrivnosti: zagledajo se v oblake in spoznajo Boga in naravo, razumejo glasove rastlin in živali, prisluhnejo srcu in božji bližini... Otroci so vesele igračke, ki so padle Bogu iz naročja ... Primejo se za roke in plešejo okoli hruške — to je njihova hvalnica Bogu.« In videl sem, da je bil moj dobri asiški bratec sam tak otročiček, ki s pesmijo potuje preko sveta, s pesmijo in ljubečim srcem in odpuščajočim blagoslovom. »Ali hočeš biti tudi ti otrok? Hočeš biti vsaj za toliko boljši, za kolikor ima podlesek več cvetnega prahu na svojih prašnikih od trobentice? Potem nikar ne bodi čemeren! Če ti pade hlod na glavo, se smej, in če padeš v jarek, se smej! Naj ne bo žalostno tvoje lice, če'te zebe ali če ti sonce hrbet zažiga ...! Ali hočeš, da ti prinesem rožo veselja? Rase samo o nebeškem vrtu in sama Mati božja jo zaliva. To je ljubezen. Velika, zvesta, sveta ljubezen do vsega božjega... Do Boga 'in svetnikov in brata metuljčka in sestre koprive, do lune in sonca, do ljudi in voda... Pa boš vedno vesel, kajti ljubezen je veselje. Odpuščaj, odpuščaj in ljubi in bodi ponižen, bratec moj! Ljudje so tako ubogi. Osamljeni so in nevedni in praznih rok stojijo in čakajo milodarov; prinesi jim lučko, trepetajočo lučko. Od človeka do človeka pojdi in prižgi z njo v ljudeh zavest bratstva in otroštva božjega...« Tako je govoril Frančišek, ko sva prišla do naše koče. Z desnico je prekrižal podboje vrat, ko je stopil v bajto. Takrat so že vsi spali: bratci so tiho sanjali pod rdečimi odejami o pečenih jabolkih in o svetem Frančišku, ki se je sklanjal nad nje in jih blagoslavljal. Še jabolko na polici, — ah, dala mi ga je neskončno usmiljena, dobra deklica! — je v svetnikovi bližini močneje zadišalo in na okno so sedali nočni ptiči s svetlikajočimi se očmi in sredi med njimi se je naselila naša tigrasta mačka. Pa sem se še na to spomnil: » Le s čim bi ti postregel, brat Frančišek? Tule imam samo košček sira, v katerega je najmlajši bratec s prsti izvotlil luknjico, in režnjič kruha; drugega res nimam ...« Svetnik pa se je prekrižal in vgriznil v kruh in sir. »Hvala ti za dar,« je rekel. »Ampak moja živalca bo tudi jedla; lačna je že.« Segel je v kapuco in privlekel iz nje drobno miško, sivkasto miško z lepimi očki in z dolgim repom. Položil si jo je o naročje in ji drobil krušnih in sirovih drobtin ... V mulinovju še vedno čaka ranjena srnica. Svetemu ubožcu se mudi. mudi, ker srnica že težko čaka ... In noči postajajo hladne. Zeblo jo bo. ker ne more skakati po gozdu... Hiti, sveti Irančišek, hiti! O, neskončno dober je naš bratec Frančišek, kajne, sestrica miška. Dr. Leonid Pitamic Povest duše Tretjega oktobra je praznik sv. Terezije Deteta Jezusa. Ni pri nas skoraj nobene cerkve, kjer bi ne našli kipa ali podobe te svetnice; tako je povsod, kjer so katoliške cerkve. Še ni pol stoletja, odkar je umrla, in vendar jc znana po vsem svetu. Od kod ta — celo pri svetnikih redka — priljubljenost? Prvi razlog je gotovo milost božja, ki jo je vse življenje obsevala, in božja modrost, ki je hotela nam vsem pokazati, kako moremo na najpreprostejši način doseči krščansko popolnost. Skrivnost svetništva Male Terezike je v globoki hvaležnosti do Boga, ki nas —• če le pazljivo motrimo tek svojega življenja — obsipa z nezasluženimi darovi, in pa v dokazovanju te hvaležnosti in ljubezni, ki se izraža v žrtvah, ki smo jih pripravljeni doprinesti, kadar koli se nam nudi priložnost. Prilike za velike žrtve so redke, s prilikami za majhne žrtve pa je posejano življenje vsakega človeka dan za dnem. Sv. Terezika se je že v zgodnji otroški dobi odločila, da ne bo zamudila nobene prilike za take žrtve, ki jih je nazvala »cvetke, natrošene Jezusu«. 'Iako se je do svoje smrti vadda v premagovanju in izoblikovala svoj značaj v mogočen lik svetnice. Hotela je s tem pokazati pot pravega duhovnega življenja vsem brez razlike; rekla je: »Vse, kar storim, naj morejo storiti tudi male duše.« Mala Terezika je sama spisala prelepo knjigo »Povest duše«;* v njej je nanizala vse polno primerov svojega junaškega zatajevanja ob vsakovrstnih »malih« prilikah. Tako ravnanje je tudi drugim priporočala. Poslušajte, kaj pravi n. pr. o samozataji pri razvedrilu, kjer navadno iščemo bolj lastnega veselja kot veselja drugih. Na str. 291. svoje knjige piše takole: »Pri razvedrilu boste našli še več prilike za krepost, kakor pa drugod. Če hočete imeti velik dobiček, ne hodite k razvedrilu z željo, da bi se sami zabavali, ampak z namenom, da razvedrite druge. Vadite se v popolni samo-pozabi. N. pr.: Sestri pripovedujete zanimivo zgodbo, pa vas le-ta prekine in zasuče pogovor v drugo smer. Poslušajte jo z zanimanjem, čeprav vas zadeva morda niti malo ne zanima. Nikar ne poskusite zaokreniti na prvotni pogovor! Če boste tako ravnali, boste šli od razvedrila polni globokega no- * Terezikino »Povest duše«, ki je izšla v milijonih izvodih, smo pred kratkim dobili tudi Slovenci v krasnem prevodu; prevedle so nam jo naše karmeličanke na Selu. Tam — pa tudi po knjigarnah — se knjiga dobi za 32 din broš. in 44 din vez. Vsem jo toplo priporočamo. tranjega miru in odeti z novo močjo za krepostna dela. Ker ne boste iskali sebe in lastnega zadoščenja, marveč boste skušali drugim napraviti veselje. 0, ko bi vedeli, koliko pridobimo, če v vseh stvareh pozabimo nase!...« Tako je ob majhnih žrtvah rasla velika svetnica — Mala Terezika. 1. Bogovič I - - LisieuK Neko skrivnostno svečano razpoloženje se polasti človeka, ko stopi v Lisieux. To je dih nadnaravnega sveta, ki preveva ulice in trge tega francoskega Nazareta. Kako čisto drugačno ozračje je tu kakor v Parizu! Lisieux je prestolnica ene najbolj ljubkih svetniških osebnosti, kar jih je podarilo francosko ljudstvo — človeštvu. Karmeličanka — Mala Terezija Detinstva Jezusovega je res kraljica v Lisieuxu. Kamor pogledaš, povsod njene podobe, njeni kipi. Prebivalstvo je ponosno na to svojo svetnico, ki je ponesla ime njihovega mesta in francoskega ljudstva v širni svet, kakor malokdo njenega rodu. Ta ljubki svetniški otrok je prinesel francoskemu narodu več slave in občudovanja pa tudi pomoči, kakor kateri izmed velmož, ki jih je rodila francoska zemlja. To je eden najžlahtnejših cvetov, kar jih je vzbrstelo na francoskih tleh. V duševnih globinah tega ljudstva morajo biti še veliki zakladi — najplemenitejših sil, da rodi take otroke. Moči krščanstva v Franciji še davno niso usahnile. Narod, ki rodi toliko svetnikov, mora imeti zdrav mozeg. Da se zaveda, kaj mu pomenjajo svetniške osebnosti, smo opažali posebno v Lisieuxu. Vse polno občinstva iz raznih mest in pokrajin Francije. Gruče tujcev iz raznih kotov sveta. Kaj jih je privedlo v Lisieux? Radovednost? Pa saj nudi Pariz, Lion, Marseille radovednežu mnogo več! Postave človeških bitij, ki polnijo dvor in svetišče Male Terezije, razodevajo nekaj čisto drugega. To niso radovedneži, ki bi iskali tukaj senzacij in mamil čutnega uživanja! Gledam skupino peterih ljudi, ki si utirajo pot skozi množico h grobu svetnice. Obleka in zunanjost razodeva premožno meščansko družino. Oče, mati, trije otroci, vsi tako resni, kar skrivnostno zaskrbljeni —! Prerijejo se skozi množico do groba svetnice. Eno izmed otrok, deset do dvanajst let staro dekletce, položi krasen šopek svežih vrtnic na grobnico. Potem poklekneta oče in mati v sredi svojih otrok in vsi molijo dolgo in iskreno. Bog ve kaj jih je privedlo na grob svetnice. Sama radovednost gotovo ne. Tako globoko resni in z bolestjo prežarjeni so bili njihovi obrazi. Mogoče je svetnica njih zadnje upanje, ko so odpovedale in omahnile vse človeške moči. Potem so prihajali zopet drugi tiho in s skrivnostno prežarjenimi obrazi. Prinašali so razcvetelega cvetja, ki je skrivnostno trepetalo, ko je legalo na svetničin grob. Prihajali so moški, ženske, postavni fantje in mladenke, da je bil prostor pred grobnico natrpano poln in je bujno cvetje kmalu zakrilo devičin grob. Čemu so prišli sem? Čemu prihajajo vedno nove skupine in čakajo po cele ure, da dobijo nekoliko prostora pri grobu svetniške karmeličanke? »Ko bom pri Bogu, bom sipala rože na zemljo,« je govorila svetnica ob slovesu. Tako se ji je smililo človeštvo, ki tava po zemlji brez cvetja, brez rož. Toliko bolesti in gorja je na svetu, ki ga more olajšati le Bog. Zdi se nam potrebno, |