CELJSKO GLEDALIŠČE 1956-1957 VREMENAR N. Richard Nash VREMENAR (THE RAINMAKER) vesela romanca v treh dejanjih H. C. Curry, farmar, vdovec . . . Noah Curry, starejši sin . . . . Jim Curry, mlajši sin.............. Lizzie Curry, hči.................. File, šerifov pomočnik............. Thomas, šerif................. Bill Starbuck, potepuh in vremenar . . Albin Penko . . Sandi Krosi . . Slavko Belak Angelca Hlebcetova . . Slavko Strnad . . Avgust Sedej . . . Janez Škof REŽIJA . JURO KISLINGER Prevod . , . . . Scena ... . . . Kostumi................ Tehnično vodstvo . . Razsvetljava ' . . . Inspicient .... Šepetalka.............. Lasuljar............... Lasuljarka............. Vodstvo mizarskih dol Slikarska dela . . . Vodstvo krojaških del Vodstvo šiviljskih del Čevljarska dela . . . Izdelava rekvizitov Garderoba .... . . Herbert Griin . Sveta Jovanovič Alenka Bartl-Serša . . Franjo Cesar . . . Bogo Les Vlado Kalapati . Olga Puncerjeva . . Vinko Tanjšek Pavla Gradišnikova . . Jože Hočevar . . Ivan Dečman • . . Jože Gobec . Amalija Palirjeva . . Konrad Faktor . . . Ivan Jeram Pavla Pristovškova PREMIERA N ČETRTEK, 8. It. 1956 SPREMEMBA Bill Starbuck, potepuh in vremenar Pavle Jeršin Romanca o lepoti v srcu Kaj je pri »Vremenarju« tako pritegnilo občinstvo vseh krajev7? (Saj so ga s skoraj nedeljenim navdušenjem sprejeli prav povsod, kamor je prodrl.) Samo romantika dogajanja v vznemirljivem okolju »divjega Zapada«? Saj kavbojske avanturistične romantike v tej igri skoraj ni, ali le malo (v tretjem dejanju). Nemara le predvsem romantika čustvovanja s prelepo miselno izpovedjo: VSAKA ŽENKA JE LEPA, ČE LE »Vremenar« v prvi izvedbi na Broadwayu; Lizzie-Geraldine Page. VERJAME, DA JE ZENSKA. — Koliko je zatrtih življenj, grenkih zavoljo nezaupanja do sebe. Nashev vremenar, simpatični nepridiprav Bill Starbuck s priimkom, ki je v njem »vse nebo in vsa moška sila« (»star« zvezda, »bučk« bik) dopoveduje vsem takim zagrenjencem, da lahko najdejo zdravilo in osrečitev v sebi. A. tudi sam doživi svoj nauk: tega, da ni vsa lepota življenja le v zanosnih sanjah, ki segajo do zvezd, temveč cesto tudi v intimni, na oko tako prozaični sreči skromnega domačega ognjišča. Potepuha je pot zanesla v ta zakotni kraj. V zatohlo ozračje brezupa je — brez dejavnega ukrepa, samo s svojo gostobesedno prisotnostjo — prinesel nekaj svežega vetra. Ko končno le začne deževati — je to skoraj simbol izpolnitve želja mnogih ljudi na tej samotni farmi. A tudi zanj je doživetje, srečanje z Lizzie (četudi brez oprijemljivih dogodkov, samo v duševnem stiku) nadvse pomembno: prvič je spoznal, da sta možni sreča in lepota tudi v malem svetu domačij. Naključje mu podari navidezno zmago: dež je »priklical« — prvič v vsej svoji coprniški karieri. A prislužil si je več kot tistih prigoljufanih sto dolarjev: pomagal je priklicati košček sreče in prislužil si je košček novega spoznanja. H. G. O romantiki v „Vremenarju64 Kadar suša prizadene bohotne prerije bogatega in plodnega Za-pada, usahne zelenje in smrt je oprijemljiva. Kaj vse tedaj utegne doleteti zelenje in rastlinje, živino in živad — to lahko preberete v hladno treznih statističnih poročilih: saj jih kmetijsko ministrstvo zastonj deli. A tisto, kar prevzame ljudi tam na Zapadu — mimo izračunljivih in strahotnih pojavov nenadne revščine in obubožanja — to je poseben, vročičen obup, in tega ni mogoče izračunati s številkami. Dežja nikoli več ne bo; zemlja bo za vse večne čase suha; nebo ne obljublja niti sledu pomoči... In vendar znajo modreci — kakršen je H. C. Curry —r tudi z nebom biti potrpežljivi. Saj vedo, da zemlja ne bo večno žejna. Vedo, da se bodo nekoč zjutraj zbudili in svet bo zopet zelen. Mladi ljudje pa, kakršna je Lizzie, njegova hči — tega ne morejo tako trdno vedeti. Naj bo še tako razumna, vedeti tega ne more. Samo zvezdne utrinke lahko šteje — in upa. N. Richard Nash, pisatelj »Vremenarja« in pričujočega pisma izvajalcem. Igra se godi v takšnih krajih, ko jih je prizadela suša, in se začne v trenutku, ko Lizziejino upanje že omahuje. Toda ker Lizziejini in očetovi, Jimovi in Starbuckovi in Fileovi upi navsezadnje le dožive blagoslov izpolnitve, ker so ljudje v tej igri vrli in polni vzajemne ljubezni — zlasti pa (najvažnejše) zato, ker upi vrlih, ljubečih človeških bitij nikakor vedno ne doživljajo tega blagoslova, kot tu — zategadelj je ta igra komedija in je romanca. Tega nikoli ne smemo pozabiti, da igramo romanco: režiser tega ne sme pozabiti in ne igralci, ne scenograf in tudi ne zadnji, najmanj slavljeni biljeter pri vratih v gledališko dvorano. V tem. smislu mora prepajati vse človeške odnose v tej igri nekaka romantična lepota — ne da bi se zato izneverili resnici. Se prav posebno v družini Curryjevah —• pa celo tedaj, ko Noah izpoveduje neizprosne zakone strogega, mrkega božanstva, božanstva, ki se prikazuje vsaj v Noovi glavi skoraj kot kak zapriseženi javni notar. V tem domu mora vladati ljubezen — ali vsaj nekakšno blago zaupanje. Ista blaženost mora prežarjati opremo odra. 2e res, Curryjeva hiša — dnevna soba in jedilnica, kuhinja —■ je takšen kraj, da se ljudje tod praskajo po glavi in si sezuvajo škornje, je kraj, kjer je treba ribati pod in trdo drgniti lonce. A važnejše je to: v tem kraju vzrašča lepota iz čustvovanja in iz vseh mogočih dobrotljivosti. Ropotarnica, če bi jo gledali z realističnimi očmi, bi bila nemara prašna luknja, privlačna samo za termite in nočne glodavce. A če se prikaže scenografu v romantičnem prividu — kakor jo nemara vidi Lizzie skozi leče vseh svojih otroških spominov —• bo tudi ta ropotarnica pripovedovala, da upanje ni jalovo. Tako je mišljena. Ali, recimo, Fileova pisarna: ta ni kar kratko in malo navadna pisarna, pa čeprav je tam Fileov staromodni telefon. V resnici je ta pisarna Fileovo skrivališče, je tisti otok, na katerega se File zateka, ker zmotno misli, da bo tu našel zdravilo za svojo samoto. Čeravno se godi »Vremenar« na različnih prizoriščih, je vendarle bistveno važno in neobhodno to, da se odigra vsa uprizoritev v enem samem, enotnem scenskem okviru. Osrednjo igralno ploskev naj zavzema Curryjeva hiša, dnevna soba, spojena z jedilnico in kuhinjo v eno širšo igralno ploskev. Ta naj bi zavzemala — denimo — pol odra. V ozadju levo Fileova pisarna, približno četrt odra — zadaj desno pa ropotarnica, še zadnja četrtina. Dekor mora biti enoten, ves hkrati na odru. To je bistveno — ne samo zaradi varčnosti, dasi se bo z enotnim prizoriščem resda tudi marsikak izdatek prihranil — pač pa zato, ker bo scenograf najbolje stregel tisti zaželeni enotnosti, če bodo vsi vidni učinki tesno spojeni in povezani. V istem smislu —■ da ne bi bilo časovnih prekinitev, kakor tudi prostorninskih ne sme biti — naj se med prizori ne spušča zavesa. Samo svetloba sme uplahniti na tej igralni ploskvi in se razliti na drugi. Če je v igri morda slučajno kaj glasbe, naj poje na romantičnih glasbilih ter naj se za vse na svetu boji trobil in pavk. Glasba naj joče na strunah in lesenih piščalih, naj poje v skladnem napevu. Nemara je najbolj preprosto navodilo za režijo, igro, scenografijo m glasbeno opremo tale poenostavljena formulacija: nikar ne slikajmo s panoramno lečo. Od blizu, prav od blizu si z ostro povečavo oglejmo Lizziejino samoto in njeno upanje. Pač pa naj bo leča zastrta s pajčolanom. Tudi z majhnimi lečami je mogoče videti v globino življenja. In tudi skozi pajčolan se da videti resnica N. Richard Nash A. P. Čehov - STARE RUSKE ŠALE rež. J. Kislingei" — premiera v CG 26. 9. 1956 — O ŠKODLJIVOSTI TOBAKA: Ivan Ivanovič Njuhin. SNUBAČ: Lomov, Natalija, Čubukov. JUBILEJ: Tolkačov, Tatjana, Mcrčutkina, Hirin, člani banke, Sluga. Ivan Ivanovič Njuhin: Slavko Strnad; Čubukov: Avgust Sedej; Natalija Stepanovna: Mara Černetova; Lomov: Tone Terpin; Tolkačov: Slavko Belak; Tatjana: Angelca Hlebcetova: Merčutkina: Zora Čcrvinkova; Hirin: Sandi Krosi; Sluga: Janez Eržen; člani banke: Vlado Novak, Pavic Jeršin, Janez Škof; scena: Sveta Jovanovič. Vestnik Kot smo mogli pričakovati, je naše gostovanje v Zagrebu (»Osebni tajnik«, 13. okt. v Zagrebškem dramskem gledališču) nenavadno pozitivno odjeknilo tudi med gledališkimi krogi hrvatske prestolnice. Čeravno se društvu zagrebških Slovencev »Slovenski dom ni posrečilo (organizacijske napake ali nezanimanje za dramsko umetnost?) zbrati večje število občinstva, je bil izbor gledalcev kar presenetljiv. Saj so večerni predstavi prisostvovali nekateri najuglednejši zagrebški gledališčniki, med njimi režiser Tito Stro/./.i. skoraj ves umetniški zbor ZDK s Peroni Budakom na čelu, eden najuglednejših zagrebških Slovencev prof. Niko Bcrus, književnik Tone Potokar, nekateri vodilni ljudje političnega življenja v Zagrebu in vrsta znanih kritikov. Tisk je poročal zelo ugodno. Na primer: Znani kronist slovenskega kulturnega življenja v Zagrebu p r o f. B r a n i m i r Žgan je r je poslal mariborskemu »Večeru« poročilo, v katerem pravi med drugim: lzra7.U0 angleško igro o »višji družbi«, je postavil na oder režiser Andrej Hieng. Režiserju je uspelo izluščili osnovno idejno jedro dramskega dela in z domiselno roko ja postavil dogajanje v prepričljiv odrski okvir. Seveda ima precej zaslug tudi dramaturg Herbert Griin, ki je zahteven in za prevajalca nehvaležen tekst mojstrsko prelil v lepo knjižno slovenščino. Celjski igralci, ki slovijo kot vigran in enoten kolektiv, so docela prepričali zagrebško gledališko občinstvo. Posebej velja omeniti odlično igro Mare Černetove (v vlogi Ladi/ Elizabeth), ki je skupaj s Pavlom Jeršinom (Sir Claude) pričarala angleško »boljšo« družino. J' kratkem povzetku: Celjski igralci so pokazali odlično igro, ki jo redko vidimo v Zagrebu. Znani kritik V. M a d j a r e v i č je v »Vresniku« zapisal med drugim tole: Eliotov dramski stih ... ni formalistični povratek k staremu stihu, temveč pravzaprav opušča rimo in določeno dolžino zlogov, zlasti pa scensko nefunkcionalne slovnične poudarke. Ta novi Eliotov stih je oplemeniten z dinamiko vsakodnevnega govornega izraza, to je z miselnim in čustvenim poudarjanjem žarišč govornih fraz po določenem ritmičnem redu. Na predstavi smo čutili, da so slovenski umetniki posvetili veliko skrbi takšnemu logično-r it mičnemu poudarjanju tekstu, zato pa so se Eliotovi prosti stihi preoblikovali v dinamični in precej oplemeniteni govorni ritem ... — Sandi Krosi, zelo primeren po svoji zunanjosti kot idealistično razpoloženi »osebni tajnik«, je imel posrečene momente melanholije. — . . . Prav tako dobro je bil kot figura zadet njegov kontrast, nadobudni bančnik B. Kaghan (Albin Penko) . . . Marija Goršičeva je na koncu zanesljivo in gotovo interpretirala gospo Guzzard. Dramaturg zagrebškega dramskega gledališča Borislav Mrkšič je napisa! v »Narodnem listu« nekaj zanimivih polemičnih pripomb o režijski interpretaciji (želi več filozofske in poetične poglobitve in manj »konverzacije«), posamezne kreacije pa kar po vrsti nenavadno visoko hvali, zlasti še Marijana Dolinarja m Maro Černetovo. O umetniški zmogljivosti CG kot enotnega organizma pa pravi, da izvira iz prizadevanja, da bi bilo sodobno gledališče in, kot je videti, iz resnobne koncepcije o tem, kako s" je temu privlačnemu idealu mogoče približati ... In še: Njihova disciplinirana gesta in prizadevanje za »prepiost govor« utegne postati resnična igralska, umetniška vsebina in njihovo igranje lahko postane vznemirljiva tema in impresivna vsebina gledalcev. CELJSKI GLEDALIŠKI LIST — Izhaja kot prospekt /a vsako premiero. Delovno leto 1936-5?, enajsti letnik, četrta številka. Predstavnik mr. ph. Fedor Gradišnik, urednik Herbert Griin, tisk Celjske tiskarne; vsi v Celju. Obseg četrt pole, naklada tisoč izvodov. CENA 10 DIN A B JEV TRAPE MARK Emajlirano kuhinjsko posodo znamke Mdoa leoa" nudi o odlični koalileli Tovarna emajlirane posode • Celje nlc, izdeluje naslednje vrste tehtnic: vagonske, vagonetske, mostne, avtomatske skladiščne, avtomatske za tehtanji žita, avtomatske za polnjenje vreč, avtomatske na transportnem traku, mlekarske tehtnice, tehtnice za tehtanje živine, decimalne, namizne in balančne. —- Kot najnovejši proizvod je izdelava tehtnic za žerjave in tehtnic za doziranje. Izdelava kvalitetna fe TELEFON 21-41 J. avcuznct teli