Leto XXXI.
Številka
SLOVENSKI PRAVNIK
Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
D-  DANILO MAJA K O N.
s  9
V LJUBLJANI.
Natisnila „Narodna Tiskarnah 1915.
VSEBINA.
1. Dr. L Pitamic. Friderik Naumann: »Srednja Evropa". .   353
2. Iz pravosodne prakse. A. Civilno pravo.
a) Lastnik živali (podjetje) je po § 1320 in ne le po § 1913 o. d. z. odgovoren tudi za opustitve svojih uslužbencev. — Določitev mere sokrivde. — Zakoniti pojem bolečine obsega le telesno bol, dušne
boli ni vpoštevati............359
b) O pristojnom uzdržavanju žene. — „Clausula rebus
sic stantibus".............366
c) Poravnalno postopanje: Ako predlaga več dolžnikov skupaj (zakonca) uvedbo poravnalnega postopanja, mora biti glede vsakega izmed njih jasno, da so dani pogoji za otvoritev konkurza, (§ 1 por. r.), in se mora po tem tudi ravnati izkaz imovine, oglasilo terjatve i. t. d. — 90dnevni rok po § 56 št. 1 por. reda je nepremenljiv in njegovega poteka tudi vlaganje pravnih pomočkov motiti ne more..............370
B. Kazensko pravo. Vojna judikatura: navijanje cen
373 376
3. Razne vesti
Slovenski Pravnik.
Leto XXXI.    V Ljubljani, 15. decembra 1915.       Št. 12.
Friderik Naumann: „Srednja Evropa".
Poroča dr. L. Pitamic, vseučiliški docent.
Izmed vseh tekom svetovne vojne izišlih spisov, ki se bavijo s problemom bodoče tesnejše zveze naše države z Nemčijo, je najpomembnejši Friderika Naumanna spis: »Srednja Evropa«.1)
Morebiti je sedaj, ko ni videti ne konca ne izida te vojne, še prezgodaj, razmotrivati o navedenem problemu raz politično stališče; zategadelj nočem Naumannove knjige presojati s tega stališča, ampak predvsem podati le ob kratkem njeno vsebino. To pa radi tega, ker vpliva ta knjiga po svoji vsebini in obliki z veliko sugestivno močjo na bralce — in teh je mnogo —, in ker jo je brez ozira na politično mnenje vpoštevati kot faktor v razvoju naziranj o bodočnosti naše države. Knjiga je razvrščena v 8 poglavij, katerim je na koncu dodana dobra zbirka statističnega in historičnega gradiva.
V prvem poglavju »Skupna vojna in njeni nasledki« izvaja pisatelj, da v sedanjem in bodočem času male in srednje države ne morejo več delati velike politike. Le prav velike države pomenijo še kaj posebnega. Duh veleobrata in naddržavne organizacije vladajo politiko. Za to bližajočo se dobo državnih zvez in veledržav sta Nemčija in Avstro-Ogrska premajhni. Radi tega danes srednjeevropska zveza ni slučaj, ampak potreba. To zvezo moramo — akopiav je ne bi sprejeli z navdušenjem — hoteti na podlagi zgol umstvenega preudarka.
Drugo poglavje se bavi s predzgodovino srednje Evrope.
V tretjem poglavju »Konfesije in narodnosti« piše Naumann o tem kočljivem  predmetu z veliko objektivnostjo,  finim
') „Mitteleuropa' von Friedrich Nauman, Berlin 1915, Verlag von Georg Reimer; 299 strani, cena 3 marke. — Naumann je znamenit član nemškega državnega zbora in znan pisatelj na političnem, socijalno-političnem, verskem, umetniškem in leposlovnem polju.
23
354
Friderik Naumann: »Srednja Evropa".
taktom in razumevanjem stremljenj tudi malih narodov, posebno v avstro-ogrski državi.
V četrtem poglavju »Srednjeevropsko gospodarsko ljudstvo« razlikuje pisatelj med angleško-francosko in nemško gospodarsko metodo. Le-ta, ki je manj individualna, manj osebna, toda bolj organizirana, bolj socijalistična. ne vlada le v Nemčiji, ampak tudi v Avstro-Ogrski, in tukaj tudi v nenemških narodih. Ta metoda bodi podlaga srednjeevropskega gospodarstva.
Peto poglavje vsebuje skupne vojno-gospodarske probleme. Omeniti hočem le, da označuje Naumann sedanje vojno gospodarstvo za velikanski napredek državnega socija-1 i z m a, t. j. socijalizma pod varstvom vlade. Zanimivo ie. kake naloge pripisuje Naumann finančni politiki po vojni, prvič: tvorbo državnih sindikatov, t. j. velikih industrijalnih zvez, ki bi uživale monopolske pravice, plačale pa za to poseben (zelo izdaten) davek, in bi pri njih morala biti blagobit delavcev v različnih ozirih zasi-gurana. Le na ta način bode državi možno, da krije svojo vedno večjo potrebo denarja. Drugi veliki problem je državno založno gospodarstvo (Vorratswirtschaft). t. j. nabiranje velikih rezerv --sirovfn.
V šestem poglavju, naslovljenem »V svetovnem gospodarstvu« izhaja Naumann od spoznanja, da se resnična suvereniteta osredotoča čedalje bolj le na prav malo mestih. Le nekatera središča so, kje se res vlada; tako stoji London, New-York, Moskva (ali pa Petrograd). Vprašanje je, ali se more vzdržati med Rusijo in Anglijo poseben, srednjeevropski centrum ali ne? Morda je sploh bolj pametno, da opustimo misel na srednjo Evropo kot posebno svetovno gospodarsko skupino, in da se pridružimo eni že obstoječih svetovnih gospodarskih skupin. Preiskujoč to vprašanje, pride Naumann do zaključka, da bi gospodarska pridružba bodisi k Rusiji bodisi k Angliji pomenila prenehanje politične neodvisnosti centralnih držav.
V sedmem poglavju razpravlja Naumann o carinskih zahtevah. Glavno vprašanje je. ali naj se osnuje carinska unija, ali naj si zagotovijo centralne vlasti v trgovinskih pogodbah medsebojno prednostno postopanje. Naumann meni, da bi bil drugi način za Avstro-Ogrsko nevaren, in da se bo treba torej  odločiti za
Friderik Naumann: .Srednja Evropa*. 355
carinsko skupnost, naj si je njeno oživotvorjenje v državnopravnem pogledu še tako težavno.
V vseh teh poglavjih, kojih vsebino sem mogel podati le v kratkih obrisih, se bavi Naumann le z bodočim razmerjem med Avstro-Ogrsko in nemško državo, češ, najprvo je treba ustanoviti jedro, okolo katerega bi se lahko družile tudi druge srednjeevropske države.
Tudi v osmem (zadnjem) poglavju »Ustavna vprašanja«, ki nas s pravniškega stališča najbolj zanima, govori pisatelj le o navedenih dveh državah. Tvorba »Srednje Evrope« pomeni centralizacijo gotovih državnih panog. Ker se pa ne bode nobena država hotela odreči svoji krvavo pridobljeni in ohranjeni suve-reniteti, ne predlaga Naumann nove zavezne države, ampak le zvezo obstoječih držav. Države v njej ne bodo nehale biti subjekti bodočega skupnega delovanja. Predno poda Naumann konstrukcijo bodoče zveze, navaja one zadeve, ki bi se morale izvzeti iz skupnega upravljanja, ki torej ne bi spadale v zvezino področje, ampak bi ostale dosedanjim državam. Med te zadeve spadajo predvsem vsa verska in narodnostna vprašanja, potem vse š'01 s k e zadeve. Tudi sklepanje o vseh jezikovnih vprašanjih naj bo pridržano posameznim državam. Čeprav silijo občne srednjeevropske prometne in vojne naprave do gotove jezikovne enakosti, bi bilo vendar nenemškim malim narodom nemogoče, pridružiti se s polno notranjo svobodo srednji Evrope, kadar bi tako prišli v nevarnost, da jim jezikovna vprašanja uravna neka visoka, oddaljena centrala.
Srednjeevropska zveza naj se nadalje ne dotika notranje uprave, občinske ustave in državne ustave v ožjem pomenu; zato bodi tudi urejevanje volilne pravice pripuščeno vsaki posamezni državi. Isto velja za vse zakone, ki urejajo razmerje med ljudskim zastopstvom in krono. Tudi različni načini (parlamentarnega in nepariamentarnega) vladanja naj ostanejo nedotakneni. Vsled tega se ne bodo mogle srednjeevropske zvezne uprave in zastopstva voliti ali pozvati po istem sistemu. To je seveda velika hiba. toda ne sme se iti predaleč, zakaj »srednja Evropa« ni nova stavba, ampak le nekak nadzidek.
Nato razpravlja Nauman o vprašanju, kako naj se zveza formalno   sklene.   V   poštev   pridejo   le   mednarodne
23*
356
Friderik Naumann: .Srednja Evropa*.
pogodbe, ker le te morejo dovesti do naddržavnega pravnega in upravnega razmerja, ne da bi bile s tem dotaknene posamezne suverenitete. Pogodbe, ki jih bode sklepati, se ločijo v dve glavni skupini: 1. v take, ki jih izvršuje vsaka država s svojimi uradniki na svoj poseben način brez skupne kontrole; 2. v pogodbe, ki po svojem bistvu zahtevajo mešano, skupno izvrše-valno komisijo. Taka komisija bi bila skupen odsek za izvrševalne naredbe, upravne odločitve, za nadziralno kontrolo in vrhovno vodstvo.
Posebni značaj pogodbe zedinjenega svetovno-gospodarskega ozemlja napram drugim mednarodnim pogodbam bi bil ta, da bi se ne izmenjavala samo načela in predpisi, ampak tudi izvršujoče osebe ter da bi se dotični zakoni in izvršilni predpisi med seboj kolikor moči izednačili tudi po besedilu. 2e carinska skupnost ni možna brez trajnih skupnih izvršilnih in računskih organov. Isto velja za skupno založno gospodarstvo (posebno za državni nakup žita) in za skupno ureditev sindikatov; tako tudi za morebitno skupno blagajno vojnih dolgov in odškodnin.
Naumann poudarja izrecno, da ne mara podati popolnega programa za bodoče srednjeevropsko državno delovanje. Zato se tudi pravzaprav ne da kritikovati njegova konstrukcija srednjeevropskega ustroja. Pisatelj si je bil naibrže sam svest, da ni njegova juristična konstrukcija do konca premišljena; tako napravi ta del spisa (8. poglavje) v primeri s prednjimi izvrstnimi, da deloma ble-stečimi izvajanji o splošni politiki in gospodarstvu nekak slaboten, nedovršen vtis. Jasno pa je, da tvorba »Srednje Evrope« ni samo velikanski politični in gospodarski problem, ampak da bi zahtevala tudi nenavadno mero konstruktivnega jurističnega talenta.
Naumann prepušča nadaljnji razvoj bodočnosti, češ, da bodo prej navedene srednjeevropske komisije in uprave pomenile nekako srednjeevropsko centralno upravo; zategadelj naj se jih kolikor se da centralizuje na enem mestu.
Za centralo glavnega pogodbenega delovanja bi Naumann predlagal Prago; centrala za pomorsko trgovino pa naj bi se ustanovila v Hamburgu, borzna centrala v Berlinu in pravna centrala na Dunaju.
Nato razpravlja Naumann v velikih potezah o vprašanju, katere kompetence naj se odkažejo zvezi. Srednja Evropa bodi
Friderik Naumann: .Srednja Evropa"
357
gospodarska in vojaška skupnost. Prva zahteva gospodarsko vlado, ki bi bila za eden del gospodarskih zakonov direktno pristojna, za drugi del pa bi dajala posameznim državnim vladam nasvete. V direktno področje bi spadale carine, ureditev sindikatov, prireditev izvozov, patentno pravo, varstvo znamk, kontrola materijala in slično; v indirektno področje pa trgovinsko pravo, prometna politika, socijalna politika in drugo, česar pa pisatelj ne omenja. Ker bi se te skupne zadeve ne opravljale parlamentarnim potom — pomanjkljivost, ki jo Naumann priznava — predlaga, naj bodo srednjeevropske gospodarske komisije zavezane, protokolarno zaslišavati zastopstva interesentov iz vseh udeleženih dežel in pridobitnih slojev. Velika napaka pa bi bila po njegovem mnenju, če bi se obremenila nova državna skupina z nekakim delegacijskim parlamentom, ki bi bil izvoljen od obstoječih ljudskih zastopstev.
Ker mora po pisateljevem načrtu biti srednjeevropska zveza gospodarska in obrambna skupnost, se pojavi še drugi velik problem, t. j. oživotvorjenje vojaške skupnosti. Posameznim državam bi se s tem seveda omejila njih popolnoma samostojna politika, ker bi se ne mogle več same poljubno vojskovati. Zato bi se pa tudi ne bilo več treba vsaki zase bati tujih napadov. Treba bo srednjeevropskega vojnega statuta, pri katerem bi se razlikovalo med splošnimi vojnimi dolžnostmi združenih držav, enakimi za vse družabnike in pa med posebnimi pravicami posameznih držav.
Idejo skupnega vodstva zunanjih zadev odklanja Naumann, ker so vendar medsebojni odnošaji združenih držav sami — zunanja politika. Kar hoče pisatelj uveljaviti novega, to ne bi bilo skupno zunanje ministrstvo, ampak rastoče število skupnih nalog in naprav med dvema že obstoječima zunanjima uradoma (t. j. nemškim in avstro-ogrskim). Tudi sklepanje pogodb s tujimi državami bi bilo prepustiti vsaki združeni državi. Ako sta pa obe državi udeleženi pri isti stvari, naj bi se vedno skušalo doseči iste pogoje.
Naumannova konstrukcija srednjeevropske zveze kaže vse bistvene znake one oblike državnih zvez, ki se v teoriji naziva s o d r ž a v j e (Staatenbund). Sodržavj e je pogodbena, mednarodnopravna trajna zveza suverenih držav s skupno zvezno orga-
358
Friderik Naumann: .Srednja Evropa"
nizacijo, v prid skupnim, zlasti političnim interesom. Tako si tudi Naumann misli Srednjo Evropo kot trajno zvezo neodvisnih, samobitnih držav, ustvarjeno na podlagi mednarodnih pogodb z nekako skupno upravo in skupnimi smotri — zavarovanjem proti zunanji vojni in gospodarski sili, — torej z vojno in gospodarsko skupnostjo. Naumannova konstrukcija se razločuje le toliko od historične oblike sodržavij, da stopijo kot centralni organi na mesto zveznega shoda (ki je bil v zgodovini nesposoben izvršiti svojo nalogo) nekake skupne vodilne in nadzorovalne komisije. Naumann si je bil najbrže sam svest, da bi popolno kopiranje historične oblike sodržavja ne utegnilo osigurati trajne državne zveze. Kajti zgodovina nas uči, da se oblika sodržavja ni mogla nikoli in nikjer trajno vzdržati. Dandanes ni državne zveze, ki bi imela to obliko; in prejšnje tvorbe so razpadle ali se preosnovale bodisi v enotno bodisi v zavezno državo. Razpadla je konfederacija južnih držav severne Amerike že leta 1865 (osnovana 1861). V enotno državo so se leta 1795. spremenile nizozemske države, združene 1. 1579. v obliki sodržavja. V zavezno državo se je že leta 1787. spremenila severoamerikanska konfederacija (osnovana 1778 kot sodržavje). Isto se je zgodilo s švicarskim sodržavjem iz leta 1815 do 1848; isto z zvezo avstralskih kolonij iz leta 1885 (razpadla že leta 1895, osnovana 1. 190(1 kot avstralska zavezna država). Nemška zveza iz leta 1S15. (prototip sodržavja) končala je leta 1866. z izstopom Avstrije; nato se je leta 1870. osnovala Nemčija kot zavezna država.
Ta razvoj kaže. da tradicijonalne oblike sodržavja nimajo življenjske rnoči. Ako vodi potek svetovne vojne do tvorbe Slednje Evrope, bode treba za to novo veliko idejo ustvariti s samotvorno močjo tudi nove oblike.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
359
Iz pravosodne prakse.
A. Civilno p r a v o.
a) Lastnik živali (podjetje) je po § 1320 in ne le po § 1913 o. d. z. odgovoren tudi za opustitve svojih uslužbencev. — Določitev mere sokrivde. — Zakoniti pojem bolečine obsega le telesno bol, dušne
boli ni vpoštevati.
Okrožno sodišče v Celju je v pravni stvari Ane St. proti pivovarni X. zaradi 10.000 K za pravo spoznalo:
Toženka mora plačati tožnici na odškodnini vsled konjskega ugriza skupni znesek 3000 K s 5f/ obrestmi in povrniti polovico pravdnih stroškov.
Razlogi.
Dognano je, da je toženkin konj tožnico ugriznil, in da je bilo uslužbencem tožene stranke znano, da je konj grizljiv.
Rešiti je predvsem za ta spor najvažnejše vprašanje, zadene li toženo firmo krivda na nezgodi ali ne.
V objektivnem oziru so predpogoji, pod katerimi more tožnica odškodnino zahtevati, tukaj dani, ker toženka ni samo lastnica zadevnega konja, temveč je tudi poškodba po tem konju dognana.
V zmislu § 1320 o. d. z. je za poškodbo po živali odgovoren tist, ki živali ni zavaroval. Zadnji stavek hoče izraziti, da se sme o naključjih le tedaj govoriti, kadar ni nobene krivde, kakoršno ta točka navaja, namreč, ako nikdo živali ni nagajal, je ni dražil ali ni njenega zavarovanja opustil.
Zakon ima očividno takšno zavarovanje hudobne živali v mislih, ki onemogoči, da bi mogel biti kdo od živali poškodovan. O takem zavarovanju pa v le-tem slučaju ne more biti govora.
Vprašanje, je li tožena firma zanemarila zavarovanje konja, je potrditi z ozirom na uspeh dokazovanja.
Tožena firma je mnenja, da je svoji tozadevni dolžnosti že zadostila, ker je priskrbela konju zanesljiv nagobčnik in je hlapcem naročila, da morajo konju vedno dati nagobčnik; ona trdi, da ji razun tega slučaja, ko je bila tožnica ugriznena. ni bil znan noben drug slučaj, da bi bil zadevni konj koga poškodoval ali poškodovati hotel.   .
360
Iz pravosodne" prakse. Civilno pravo.
Toda dokazano je, da je tožnica toženkinega hlapca dne 19. februarja 1913, ko je za njo led vozil, poklicala v gostilno in mu dala južino, on pa je med tem časom pustil konja v voz vpreženega pred ledenico, jima dal krmo na tla in odšel. Ko je šla tožnica ven in prišla mimo, ugriznil jo je omenjeni konj in jo težko poškodoval. Takrat, ko se je ta nesreča zgodila, je bilo torej zavarovanje grizljivega konja tako pomanjkljivo, da je vsled tega tožena firma odgovorna.
Toženo podjetje je brezdvomno odgovorno za svoje nastav-ljence in tudi dolžno poravnati škodo, ki je nastala vsled nezadostnega zavarovanja grizljivega konja. Čeprav zadene v prvi vrsti krivda hlapca, ki je konja popolnoma sama pustil, in si je vendar moral biti svest, da bi mogle biti mimoidoče osebe od grizljivega konja poškodovane, zadene vendar v § 1320 o. d. z. predpisana dolžnost tudi lastnika osebno. Svoje civilnopravne odgovornosti se lastnik ne more s tem otresti, da prepusti žival svojim uslužbencem. Ako je toženka hlapcem naročila, paziti na grizljivega konja in mu vedno dajati nagobčnik, svoji zavarovalni dolžnosti še ni zadostila, ker je morala tudi za to skrbeti, da se njena tozadevna naročila izvršujejo. Ko bi bil v danem slučaju hlapec pri konjih ostal, se tož-nici ne bi bilo ničesar zgodilo.
Toženo podjetje ne more krivde od sebe odvračati, kajti določba § 1295 o. d. z. velja tako za fizične, kakor za juristične osebe. Le-te v pravem pomenu besede sicer ne morejo delovati, delujejo pa po svojih zastopnikih. Za dolus ali culpa le-teh jamči juristična oseba tako v mejah pogodbenega razmerja, kakor izven njega, če sta se culpa ali dolus le dogodila v okviru medsebojnega razmerja in v mejah delovanja in smotra juristične osebe. Juristične osebe ne morejo vseh del same opraviti, izročiti jih morajo temveč svojim nastavljencem, jamčijo pa seveda za njih malomarna dejanja, ker se taka dejanja ne morejo smatrati za tuja, temveč za dejanja juristične osebe same. Če bi se določbe §§ 1293, 1295, 1313 in 1315 o. d. z. drugače tolmačile, bi po krivdi uslužbenca kakega podjetja drugim osebam prizadejana škoda spričo podrejenega stališča in slabejših premoženjskih razmer uslužbenca ostala večinoma ne-povrnjena. Hlapca je smatrati le za orodje toženega podjetja in je podjetje za njega odgovorno. Nikakor ne pride v poštev vprašanje, zadene' li toženo pivovarno culpa in eligendo v tem pogledu, da je nezanesljivega hlapca imela pri grizljivem konju (§ 1315 o. d. z.).
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
361
Kar so dogodka samega tiče, je sodni dvor na podlagi izpo-vedbe dejanske priče ugotovil, da sta dne 19. februarja 1913 konja tožene pivovarne z vozom pri ledenici stala in krmo pred seboj na tleh imela, da je tožnica v razdalji 1 in pol metra šla mimo grizlji-vega konja, da se je ta konj proti tožnici stegnil, jo z gobcem zagrabil za desne prsi in jo poškodoval. Konj se je tako stegnil, da je še drugega konja za seboj potegnil. Na podlagi izpovedbe te priče je sodni dvor zlasti ugotovil, da tožnica takrat pri konjih ni krme pobirala, ker je priča to izključila. Po teh ugotovitvah zadene torej toženo pivovarno brezdvomno krivda, da je tožnico poškodoval grizljivi konj, in je ona odgovorna za odškodnino.
Pa tudi tožničino sokrivdo na nezgodi je sodni dvor ugotovil. Po izpovedbi prič je namreč dognano. da je bila tožnica opozorjena, naj ne hodi tam mimo, ker so konji hudi, in je zlasti dokazano, da je bilo tožnici rečeno, naj bi šla skupaj s hlapcem h konju, da je ne ugrizne, ona pa je odgovorila, da konja pozna. Tožnica je torej kljub svarilu pred grizljivim konjem stopila v njegovo bližino . . . Dognano je, da je tožnica sicer vedela, da je konj hud, a je mislila, da ji konj ne bode nič storil.
Sokrivda tožnice na svoji poškodbi je dokazana (§ 1304 obč. drž. zak.), vendar pa je krivda tožene pivovarne večja.
Kar se odškodnine tiče, je tožnica v zmislu § 1325 obč. drž. z. upravičena, terjati primerno bolestnino, pa tudi odškodnino za odhod na zaslužku in povrnitev stroškov zdravljenja.
Glede visokosti bolestnine je navesti, da je bila poškodba glasom izvida in mnenja težka, da je bila tožnica tri mesece bolna in da je imela v tem času radi gnojenja štirih urez, ki so bile za odstranjenje gnoja potrebne, ter radi »tamponiranja« jako velike bolečine in da je gnojenje bilo šele po preteku treh mesecev ozdravljeno, četudi so še ostale nevralgične bolečine, ki pa niso bile povod, da ne bi bila tožnica mogla opravljati svojega poklica.
Z ozirom na vse te okolnosti in na dolgo bolezen, je smatral sodni dvor bolestnino v znesku 4000 K za primerno. Kar se odhoda na zaslužku tiče, zahteva tožnica, ki ima eno največjih gostiln v gornjegrajskem okraju, mesečno po 100 K in to za 4 mesece, torej skupaj znesek 400 K. Odškodnino po 100 K na mesec smatra sodni dvor za primerno in gre taka odškodnina tožnici za čas njene bolezni t. j. za 3 mesece, torej v znesku 300 K.
362
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Stroškov zdravljenja je 785 K. Četudi še niso plačani, jih je vendar tožnici prisoditi, ker jih bode vsekakor morala sama poravnati in ker so že za časa vložene tožbe zapadli v plačilo.
V celoti se je smatral z uporabo določbe § 273 civ. pr. r. odškodninski znesek 5000 K primeren.
Ker je pa tudi tožnica sokriva, dasiravno je njena krivda manjša, je sodni dvor smatral, da se naj znesek 5000 K deli in tožnici okroglo 3000 K prisodi.
Glede pravdnih stroškov je omeniti, da je tožnica sicer res le nekako z l/3 svojega zahtevka zmagala in da je bil zahtevek za bolečine pretiran. Pravda pa je bila na vsak način potrebna in je bila visokost priznanega zneska odvisna od ugotovitve po sodnikovem izprevidu, vsled česar se je tožnici, ki je na nezgodi sama tudi kriva, prisodila polovica pravdnih stroškov. (§ 43 civ. pr. r.)
Višje deželno sodišče v Gradcu ni ugodilo pri-zivu nobene stranke.
Razlogi.
1. Toženka izpodbija svoje zakonito jamstvo, češ, da je v § 1320 obč. drž. zak. določeno dolžnost glede hudobnega konja baje povsem izpolnila, ker je nabavila nagobčnik in svojim uslužbencem dajala potrebna naročila in navodila, ter je tožnica, ki je šla kljub posvaritvi od strani hlapca preblizu konja, sama povzročila svojo nezgodo.
Po pravici je pravdno sodišče zavrnilo ta glavni ugovor in ugotovilo, da zadene toženko krivda po § 1295 in 1320 obč. drž. z., ker je bilo zavarovanje hudobnega konja nezadostno, glede drugega ugovora pa izreklo, da zadene tožnico le sokrivda.
Glede zavarovanja grizljivega konja dana navodila se ne morejo smatrati za zadostna, ker je toženka vedela in morala spre-^rdeti, da se mora nagobčnik odstraniti, kadar se konj krmi ali napaja in sicer cesto tudi tedaj, kadar imajo druge osebe pristop, ki konja ne poznajo, in da vozniki in hlapci iz pozabljivosti ali nemarnosti nagobčnika konju večkrat ne privežejo. Nevarnost, ki lahko nastane, ako se zelo grizljivi konj po cele dni rabi za dova-žanje ledu in piva na javnih cestah, zadene v zmislu § 1320 o. d. z. lastnika, ki zanemarja potrebno zavarovanje živali.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
363
To jamstvo zadene posamezno osebo kot lastnico živali, enako kakor toženko, ki torej po krivem izvaja, da bi bil njen položaj vsled razsodbe neugodnejši kakor pri posamezni osebi.
Mnenje, da jamčijo juristične osebe za dejanja podrejenih uslužbencev le po določbah §§ 1314—1319 obč. drž. zak., ne pride v poštev, ker se je ugotovilo jamstvo po §§ 1294, 1295, 1320 o. d. z., ne pa jamstvo za tuje protizakonito dejanje v zmislu § 1313, za katero bi res bile le odločilne določbe §§ 1314—1319 obč drž. zak.; zavračati kot krivo pa je mnenje tudi zaradi tega, ker bi bilo pač nedopustno, da bi n. pr. velevoznik sploh rabil samo grizljive ali sicer nevarne konje ter bi v slučaju škode se vselej le skliceval na to, da je nabavil nagobčnike za vse konje in je njih rabo uslužbencem strogo naročeval.
Ako priziv vnovič poudarja, da je tožnica sama kriva, se mora ta trditev zavračati, ker se je ugotovilo in stvarno utemeljilo, da je konj tožnico ugriznil še prej, ko je prišla tako blizu, da je mogla slutiti nevarnost, da jo konj lahko ugrizne ali udari, in se je konj tako zelo proti nji iztegnil, da je še celo drugega konja s seboj potegnil.
Toženkin priziv je dalje neutemeljen, kolikor izpodbija priznani znesek 785 K, ker tožnica tega zneska zares še ni plačala. Toženka ne trdi, da bi bila ta terjatev le navidezna ali da se ta znesek pri tožnici ne bi mogel izterjati; za toženko je torej brez pomena, ali se je tožničino premoženje znižalo za ta znesek, ker ga je že plačala ali ker ga še dolguje.
Utemeljen je priziv edino le glede izreka o bolestnini, ki je zares previsoko odmerjena (4000 K). Glasom povedb vseh treh zdravnikov, se je gnojila in celila rana, kar je povzročilo bolečine in njeno pridobitno nezmožnost, 3 mesece ter je tožnica danes povsem zdrava. Ako se ji na dan prizna 20 K, tedaj za 3 mesece 1800 K, povrh pa še za daljne nevralgične bolečine in strah, da ne bi dobila raka, oziroma za njeno duševno bol še 1115 K, torej skupaj 2915 K, je gotovo zadostno odškodovana, če se vpoštevajo vse okolnosti tega slučaja in vse njene osebne razmere, zlasti njen poklic.
II. Tudi tožničin priziv v glavni stvari namreč glede ugotovitve njene sokrivde ni utemeljen; pomislekov proti tozadevnim ugotovitvam prvega sodišča ni.
364
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Na podlagi izpovedeb zaslišanih prič se je ugotovilo, da je bila tožnica opozorjena na grizljivost konja, pa se je vendarle podala v njegovo bližino. Prizivno sodišče nima povoda kaj spremeniti na tej dejanski ugotovitvi, pa tudi ne na pravni ugotovitvi, da tiči v tem vedenju njena krivda, ker ni navedla nikakršnega razloga, da bi bila morala takoj h konjema, ne da bi bila počakala na hlapca.
Utemeljen je priziv le glede razmerja obojestranske krivde.
Tožničina edina krivda se je odklonila, ker je bila tožnica od konja ugriznjena prej, ko je prišla v neposredno bližino in je mogla konjema krmo odvzeti. Ta okolnost zmanjšuje njeno krivdo, posebno nevarna lastnost toženkinega konja pa zviša toženkino krivdo toliko, da se smatra kot upravičeno razmerje obojestranske krivde l/4 : 1 4; razmerje 2/r. :3/5 ali V?. : Vs bilo bi !e tedaj pravo, ko bi bila tožnica konjema krmo zares vzela in bi jo bil konj pri tej priliki ugriznil.
Priziv glede visokosti bolestnine pa tudi ni utemeljen ter se prizivno sodišče v tem oziru tudi sklicuje na svoje stališče glede visokosti bolestnine.
III. Oziraje se na vse to, je sodni dvor priznal na bolestnini
znesek...................  2915 K
dočim ostaneta daljna zneska za zamudo.......    300 »
in za zdravljenje................    785 »
tedaj    .   .  .  4000 K
kot skupna tožničina odškodnina.
Tožničin priziv le bil toliko uspešen, da se je del njene krivde znižal na 1/4, del toženkine krivde pa zvišal na a/4.
Brez ozira na določbo § 273 civ. pr. r. sledi torej, da gredo tožnici od celotnega zneska 4000 K tri četrtine, to je 3000 K.
Obojestranski uspeh je torej ta, da se mora izpodbijana razsodba, dasiravno deloma iz drugih razlogov, potrditi in se ne more ugoditi končnemu prizivnemu predlogu niti ene niti druge stranke.
Ker tedaj ni imela nobena stranka nobenega dejanskega uspeha, se morajo tudi v prizivnem postopanju narasli stroški vzajemno pobotati (§§ 43 in 50 civ. pr. r.).
Vrhovno sodišče z odločbo od dne 13. junija 1915 opr. št. Rv VI 299/15 ni ugodilo nobeni reviziji in je izreklo, da se stroški revizijskega postopanja pobotajo.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
365
Razlogi.
Uspeh pravnega sredstva se ne da izvajati iz razlogov, marveč iz stvarnega izida. Oba priziva skupaj sta imela ta uspeh, da se je potrdil izrek prvega sodišča. Oblika prizivne sodbe ni kriva, ker se je zares potrdila prva sodba.
Uspeh obeh revizij je isti.
Toženkino jamstvo izvira iz §§ 1295 in 1320 obč. drž. zak.; zlasti je načelo § 1320 obč. drž. zak., da dela na lastno odgovornost, kdor bodisi posamezna ali juristična oseba rabi nevarno žival. Ako je hotela toženka konja, čegar grizljivost ji je bila znana, rabiti za vožnje, bi ga bila morala tako zavarovati, da sploh ne bi mogla nastati nevarnost za ljudi, ne samo za voznike in hlapce, ki so navadno prišli s konjem v dotiko in so bili konju znani, marveč tudi ne za druge ljudi. V to pa ne zadostujeta samo nagobčnik in naročilo voznikom, da ne sme žival nikdar biti brez njega. Ako se griz-ljiv konj, ki se rabi za vožnje po deželi, morda sploh ne da zadostno zavarovati, sledi iz tega le to, da jamči lastnik živali za vsako nastalo nezgodo. Kolikor zahteva toženkina revizija s stališča § 503 št. 4 popolno odklonitev tožbene zahteve, je torej neutemeljena.
Isto pa velja glede tožničine revizije, kolikor zanika sokrivdo. Pri tem je pripomniti, da je imenovan sicer tudi revizijski razlog § 503 civ. pr. r. št. 3, ki pa ni pravilno izveden, kajti trditev, da je konj tožnico že zagrabil, ko je bila še l1 /z m od njega in se je konj toliko na stran stegnil, da je še drugega konja s seboj potegnil, se ne izpodbija v nasprotju s spisi, marveč le sklep, ki se izvaja iz te okolnosti.
Sokrivda je po pravici ugotovljena, ker je dokazano, da je voznik tožnico še posebej opozoril, da sta konja huda, in jo naprosil, da naj ne gre brez njega do njih. Ako se je pa kljub tej opozoritvi približala konjema sama brez voznika, ki bi bil svojo žival gotovo, kakor si je lahko mislila, miril, ravnala je zelo neprevidno, posebno ker je kot gostilničarka na deželi morala vedeti, da se človek nemirnemu konju ne sme približati, zlasti ne, kadar je.
Revizijsko sodišče pa ne soglaša s prizivno sodbo glede velikosti sokrivde, je marveč v tem oziru pristopilo mnenju prvega sodišča, ki ustreza dejanskemu in pravnemu položaju.  Na drugi
366
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
sliani je pa zopet tožničina revizija toliko upravičena, da prizivno sodišče res ni dovolj upoštevalo dobe in važnosti njenih bolečin. Poškodba je bila težka, povzročila je opetovano kirurgično delovanje, nastale so zelo občutljive organske bolečine, ki so trajale več mesecev, pridobitna nezmožnost pa tri mesece. Že v prvi sodbi je ugotovljeno, da so še tudi po ozdravljenju zaostale živčne bolečine.
Tožnici priznana bolestnina 4000 K ni bila previsoka, dasi-ravno se ne sme upoštevati tudi dušna bol, povzročena od strahu, da bi morda dobila še raka, ker zakoniti pojem bolečin obsega le telesno bol, dušna bol tudi v širjem zmislu se pa za telesno bol ne more smatrati. Glede visokosti bolestnine se strinja revizijsko sodišče z utemeljitvijo prvega sodišča. Posledice vsega tega raz-motrivanja pa je, da je skupna priznana odškodnina 3000 K, kakor sta jo obe nižji sodišči izrekli, primerna. Glede stroškov za zdravljenje 785 K zadostuje, sklicevati se na primerne razloge nižjih sodišč.
Ker sta torej obe reviziji ostali brezuspešni, se morajo stroški vzajemno pobotati 41 in 50 civ. pr. r.) in se tudi toženki niso mogli priznati stroški revizijskega priobčila.
Dr. Juro Hrašovec.
h) O pristojnom uzdržavanju žene. — »Clausula rebus sic stantibus.«
O k r u ž n o sudište u Rovinju kao prvostepeni sud je osudilo:
Tuženik je dužan plačati tužiteljici (svojoj u sporazumu s njima rastavljenoj ženi), u ime nadopunjenja pripadajučeg joj p r i -s t o j n o g uzdržavanja, uz mjesečni prinos od 40 K utanačen u sudbenoj nagodbi od 19 listopada 1901, jošte svaki mjesec unapred iznos od 35 K počamši s 1. kolovoza 1914 i. t. d.
Iz č i n j e n i č n o g stanja proizlazi, da je tuženik (od-vjetnik dr. P.) svojedobno oženio djevojku Mariju L., koja je bila njegova služkinja, pa da je kasnije došlo medju njima do sporazumne rastave od stola i kreveta, pri čemu se nije ni taklo pitanje krivnje, a muž se je obvezao plačati ženi, u ime pristojnog uzdržavanja, mjesečni iznos od 40 K. To je utvrdjeno u sudbenoj nagodbi od 19 listopada 1901 p. br. Cg I 151/1-7. Sada je tužiteljica,
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
367
Ivrdeč, da nakon toliko godina. obzirom na poskupljivanje svih životnih namirnica. spomenuti iznos od 40 K nipošto nije dostatan za njezino nuždno, a kamo li za pristojno uzdržavanje i navadjajuči razne okolnosti, iz kojih se mora zaključiti, da su se od onda imovne prilike tuženikove znatno poboljšale — ustala tužbom tražeči da mjesečni iznos od 40 K bude povišen na mjesečnih 100 K.
Tuženik je u prvom redu podigao prigovor «rei transactae«, braneči stanovište, da se nagodba sklopljena medju strankama, bez ikakva pridržaja. nesmije mjenjati drugačije, nego li sporazumom stranaka. U ostalom je pobijao navode tužiteljice glede tobožnjeg poboljšanja njegovih imovinskih prilika te je dapače ponudio dokaze o protivnom.
Razloži.
Pošto je tuženik priznao svoju obvezu na pristojno uzdržavanje tužiteljice, treba istraživati da li ova može podmiriti to uzdržavanje, to jest: stan, hranu i odjelo, na što ima pravo po § 91 opč. gradj. zak., sa 40 K mjesečno. Sudbenomu dvoru je poznato, a da i ne pita o tome opčinsko poglavarstvo u C, da bi sa 40 K mjesečno teškom mukom moglo živjeti i čeljade u najzabitnijem selu. Zato taj iznos, obzirom na poskupljenje živeža, štono je uslje-dilo od god. 1901 do danas. nije dostatan za uzdržavanje tužiteljice, koja, premda je prvotno bila služkinja te ju je tuženik, koji potice od plemičke obitelji. posjednik je i vrši odvjetničtvo, uzeo sebi za zakonitu suprugu — ima sa svim pravo na pristojno uzdržavanje kano žena odvjetnikova, dakle u svakom slučaju nješto bolje od sadašnje tuženikove služkinje, kojoj on daje, osim stana i hrane, takodjer mito u novcu od 25 K na mjesec.
Ako se dakle v C. jednoj služkinji daja takova plača, uzdržavanje tužiteljice mora biti ipak nješto boljega obzirom na neosporene činjenice, da se tuženik bavi odvjetničtvom. da ima prihod od 4000 K godišnjih od otoka P., da je tužiteljica s brakom unišla u obitelj gradjanskog stališa, da kčeri tuženikove, za koje on veli da ih uzdržava, mogu po zakonu tražiti uzdržavanje od svojih muževa, da je sin tuženikov medjutim od pomorskog kadeta postao kape-tanom te očito ne treba očeve pomoči.
Promotriv sve te okolnosti senat je obnašao povisiti mjesečni piinos uzdržavanja od 40 K na 75 K.
368
lz~pravosodne prakse. Civilno pravo.
Prizivno je sudište u Trstu, vsljed priziva tuže-nikova, diglu presudu prvo stepen o g s uda i vratilo ovomu spise nalogom, da upotpuni postupak i proglasi novu presudu uz obzir na sve parnične troškove, a to tekar iza pra-vomočnosti  ovoga  zaključka.
Obrazloženje.
Dočim je priziv tuženikov neopravdan u koliko jase na exceptio rei transactae, bilo, jer su zakonske odredbe o »pristojnom« uzdr-žavanju žene sa strane muza, ako brak nije rastavljen usljed njezine krivnje, prisilne naravi, pošto su izdane u javnom interesu i zato nemogu izgubiti svoje vrijednosti niti izričitim sporazumom stra-naka, bilo, jer je v nazučnom slučaju sama nagodba išla za tim da tužiteljici osigura »pristojno« uzdržavanje, a dvojbeno je, da li je iznos od 40 K, tada smatran dostatnim u tu svrhu, i danas do-statan — ne može se istomu prizivu poncati utemeljenosti, u koliko je u njem iznesena tužba, da nijesu bile dovoljno istraživane sadašnje imovne prilike tuženika, koji je, nudeč razne dokaze, htio utvrditi, da njegovo stanje, ne da bi se bilo poboljšalo, košto hoče tužiteljica, nudeč i ona dokaza o tome, dapače se je osvjetljivo pogoršalo.
I zaista su prvi suci ne samo smatrali opčenito poznatom nedostatnost mjesečnog obroka od 40 K, a da se nisu popitali, da li tužiteljica s prinosom uzdržavanja štono joj ga daje tuženik može još i danas živjeti pristojno i prama stališu, u koji je ušla udavši se za tuženika, več nisu htjeli ni malo istraživati potanko, kako bi bila njihova dužnost, sadašnje imovne prilike tuženikove, zadovoljiv se pregledom priloženih isprava i ustanovljenjem, da on ima godi-šnji doliodak od 4000 K od svog posjeda na otoku P., ne da bi izpi-tivali, nije li taj dohodak možda prolazan i veoma opterečen kaošto tvrdi tuženik. Ali ako se i može držati opravdanim, što su smatrali opčenito poznatom prvu okolnost, nebi se nasuprot mogla uzeti bez inog kano opčenito poznata okolnost, kojim mjesečnim dohodkom može živjeti pristojno žena društvenog položaja, do kakvog je udajom došla tužiteljica, i to u gradu C. gdje je polag potvrde občinske oblasti do natrag 11 godina mogla jošte dostajati doduše skromna svota od 40 K mjesečno; a još manje bi se moglo onehajati točno istraživanje vrhu sadašnjih imovnih prilika tuženkovih, jer bas ove sačinjavaju jedinu granicu prama dole u odmjerenju prinosa
369
za uzdržavanje tužiteljice, koji prinosi moraju doduše biti dostatni za pristojno uzdržavanje, ali nesmiju izlagati obvezanika siromaštvu.
Zato je trebalo pripustiti dokaze, koji smjeraju na utvrdjenje s jedne strane poboljšanja, s druge pogoršanja imovnih prilika tuže-nikovih te se popitati, s kojim iznosom može u C. pristojno živjeti žena u položaju tužiteljice.
C. k r. vrhovno sudište u Beču je svojom riješitbom od 30 ožujka 1915 br. R VIII 25/15-1 odbilo previdne utoke jedne i druge stranke protiv zaključka prizivnog suda.
Razloži.
Previdni utok tuženikov je neosnovan. Treba pritvrditi njegovim izvadjanjima u koliko su supruzi u slučaju sporazumne rastave po § 105 opč. gradj. zak. upučeni na vlastiti sporazum tako-djer glede pitanja uzdržavanja, a § 1263 opč. gradj. zak. im daje ugovornu slobodu, tako da su glede obveze na podavanje uzdržavanja mjerodavne samo ugovorne ustanove. Nu baš ove, to jest nagodba od 19. listopada 1901, vojuju u nazočnom slučaju proti zasadi tuženikovoj. U drugom odstavku iste nagodbe rečeno je: >Pošto je pak gospodja Marija P. bez imetka, njezin muž se obvezuje priskrbiti joj pristojno uzdržavanje. On se zato obvezuje plačati u to ime -mjesečnih 40 K i. t. d.«
Iz sadržaja, značenja i svrhe nagodbe proizlazi dakle uedvoj-beno, da se je tuženik obvezao davati svojo ženi »pristojno« uzdržavanje i da je za doba, kad su sklopih nagodbu, bio smatran primjerenim iznos od 40 K. Usljed toga ne može se tužiteljici odreči prava, da traži povišenje tog iznosa, ako pod sadašnjim okolnostima isti ne odgovara više pojmu pristojnog uzdržavanja. Jednako se nije smjel udovoljiti niti previdnom utoku tužiteljice. Doduše ta prikazuje suvišni, ne samo jer to prvostepeni sud proglasio opčeni to poznatim, nego i sbog toga što proizlazi iz iskustva, izvidi vrhu okolnosti, da li tužiteljica može sa mjesečnih 40 K živjeti u C. pristojno i na način koji odgovara društvenom položaju njenog muza.
Nasuprot je potpuno opravdano dignuče prvostepene presude kao što i naredjeno istraživanje o imovnim prilikama tuženika, jer je sud prve molbe prešao bez ikakva obrazloženja preko svih pri-
24
370
lz pravosodne prakse. Civilno pravo.
govora i navoda tuženikovih glede njegovih prihoda i njegovog imovinskog stanja, dočim samo te istinite imovinske prilike mogu služiti za podlogu riješitve. (Omissis). Dr. I. Z.
c) Poravnalno postopanje: Ako predlaga več dolžnikov skupaj (zakonca) uvedbo poravnalnega postopanja, mora biti glede vsakega izmed njih jasno, da so dani pogoji za otvoritev konkurza, (§ 1 por. r.), in se mora po tem tudi ravnati izkaz imovine, oglasilo terjatve i t. d. — 90dnevni rok po § 56 št. 1 por. reda je nepre-menljiv in njegovega poteka tudi vlaganje pravnih pomočkov motiti
ne more.
Zakonska A. B. in C. B. sta predlagala poravnalno postopanje o svojem premoženju in priložila izkaz svojih aktiv in pasiv, ne navedši, katere postavke se tičejo enega in drugega zakonca. Ponudila sta 5%.
C. kr. deželno sodišče v Ljubljani (Sa 16/15) je otvorilo dne 19. maja 1915 poravnalno postopanje in potrdilo pri naroku dne 24. junija 1915 sklenjeno poravnavo, češ, da ni odrešilnih razlogov po §§ 50 in 51 por. reda.
Na r e k u r z e treh upnikov je c. k r. n a d s o d i š č e v Gradcu s sklepom 13. oktobra 1915 K II 89/15-2 odreklo potrditev poravnavi in ustavilo poravnalno postopanje z naslednjo bistveno utemeljitvijo:
Izmed odrecilnih razlogov, ki se uveljavljajo v rekurzih, velja predvsem ta, da izkaz premoženja, ki sta ga predložila dolžnika, nikakor ni v zmislu § 2 por. reda tak, da bi bilo moči iz njega dobiti zadosten pregled in popolno jasnost o imovinskem položaju teh dveh dolžnikov. V izkazu je namreč aktivno in pasivno stanje tako vsprejeto, kakor da bi šlo za skupno premoženje zakoncev, vendar pa se ne da iz akta posneti, ali je tu v resnici skupnost imovine. Nasprotno je dolžnica C. B. naknadno izjavila, da ima svoje dragocenosti zastavljene, in je torej videti, da ima ona posebno premoženje. Tudi so v izkazu navedene zaveze težko da vse skupne, marveč kažejo okolnosti, da ravno največji dolg zadeva le moža A. B., ne pa tudi njegove soproge.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
371
Vzlic pomanjkljivosti v imovinskem izkazu in ne da bi se bilo poprej pojasnilo imovinsko stanje vsakega posameznega dolžnika, sta bila oba pripuščena k razodetni prisegi, ki sta jo tudi položila, akoravno morajo po besedilu prisege biti navedbe o premoženju pravilne in popolne ter se ne sme nič premoženja zamol-čati. Radi nedoločnosti imovinskega stanja enega kot drugega dolžnika ni moglo rekurzno sodišče preiskati, ali je poravnava, če je sploh dosegla zakonito večino za oba dolžnika, tudi dopustna in primerna glede vsakega dolžnika po zmislu § 50 št. 3 in § 51 št. 1 por. reda.
Potemtakem so se pri sklepanju upništva o poravnalnem predlogu večkrat kršili dotični zakoniti predpisi in se je sklepanje vršilo na nepopolni, torej nerabni podlagi.
Ker se je poravnalno postopanje uvedlo že 19. maja 1915 in bi se sklepanje upništva, če bi se hotelo znabiti postopanje dopolniti v navedenih točkah, ne moglo več izvršiti v roku, ki je po § 56 št. 1 por. reda predpisan in je že tačas pretekel, zategadelj je bilo poravnavi po zmislu § 50 št. 2 por. reda odreči potrditev in poravnalno postopanje po § 56 št. 1 por. reda ustaviti.
V revizijskem r e k u r z u je A. B. skušal dokazati, da pomanjkljivosti, ki jih navaja izpodbijani višjesodni sklep, niso bistvene, niso glede na stvarni položaj relevantne, oziroma tudi ne take, da bi se po potrebi ne dale naknadno popraviti (§ 50 št. 2 por. reda). Poravnalni red da ne izključuje sklepanja o poravnalni ponudbi zakonske dvojice in tudi ne zahteva, da bi morala vladati med zakonskima formalna imovinska skupnost. Če hočeta zakonca doseči dobroto poravnave, mora jima biti pripuščeno, da navedeta vsa svoja aktiva in pasiva, naj jima je to in ono skupno ali ne; s tem se celo tudi najbolj pospešuje interes upnikov, ki na ta način dobe pregled vsega imovinskega položaja zakonske dvojice. — Naj bi se eventuelno odredilo dopolnilno postopanje, ker ni smatrati, da je rok v zmislu § 56 št. 1 por. reda že potekel. Smoter zakona je, da se v gotovem roku poravnava le na I. instanci od upnikov sprejme, glede nadaljnjega postopanja osobito po instancah, pa zakon ni določil nobenega roku. Sicer bi marsikaka na I. instanci sprejeta poravnava ne obveljala, četudi bi govorile proti nji le pomanjkljivosti, ki bi se dale v dopolnilnem postopanju odpraviti.
24*
372
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Da bi bilo treba v teh slučajih čisto novega poravnalnega postopanja, tega menda ni nameraval zakonodavec, ki v § 50 št. 2 govori izrecno o naknadni odpravi pomanjkljivosti.
Temu rekurzu c. k r. vrhovno sodišče z odločbo od 10. decembra 1915 opr. št. R VI 157/15 ni ugodilo.
Razlogi.
Po § 1 por. reda je prvi pogoj za predlog dolžnika na uvedbo poravnalnega postopanja to, da so dani pogoji za otvoritev kon-kurza. Ker gre tukaj za predlog dveh dolžnikov, mora biti ta pogoj jasen glede vsakega izmed njiju. To pa je izključeno, če se skupaj denejo imovina in dolgovi obeh predlagateljev, kakor kaže njun skupni izkaz premoženja in dolgov; osobito ni nobene opore za to, ali je tudi predlagateljica C. B. ustregla temu pogoju.
Ta nedostatek se drži vsega postopanja od prvega početka in je vplival nanj na merodajen način s tem, da iz oglasil terjatev ni videti, ali se tičejo skupnih terjatev ali pa takih, ki pristojajo in se dajo uveljavljati le proti enemu ali drugemu izmed predlagateljev. Vsled tega visi takorekoč v zraku presoja o pritrditvi večine pri poravnalnem naroku navzočih upnikov ter tudi presoja o znesku pritrjujočih terjatev (§ 42 por. reda). Te pomanjkljivosti naravnost zahtevajo, da se odreče poravnavi potrditev po § 50 št. 2 por. reda.
Če bi se hotelo odpraviti pomanjkljivosti, bi ne bilo treba le dopolniti izkaza o premoženju vsakega predlagatelja, marveč tudi dopolniti, oziroma razjasniti celo vrsto oglasil, in bi se moralo skoraj čisto na novo izvesti postopanje. To bi pa že zategedelj ne bilo dopustno, ker revizijsko sodišče pritrjuje nazoru II. instance, da bi ne bilo mogoče držati se roku po § 56 št. 1 por. r., če bi se znabiti poravnalno postopanje nadaljevalo, marveč da je ta rok že potekel. *       "*Vf|
Poravnalno postopanje naj kar najhitreje dovede do smotra, ali da se doseže poravnava na realni, koristi dolžnika In vseh udeleženih upnikov enakomerno varujoči podlagi, ali če ni pogojev za tako poravnavo, da se zopet otvori sicer navadna pot za enakomerno upoštevanje upniških interesov, t. j. konkurz. Zategadelj poudarja vladna spomenica na strani 171., da koristi upnikov ne
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
373
trpe daljšega poravnalnega postopanja, da je torej nepogojno treba v primernem času razjasniti, ali se je poravnalna ponudba sprejela ali ne, in označuje 90dnevni rok v § 56 št 1 por. r. za trdni, nepre-menljivi rok, ki ga sme po drugem stavku tega predpisa podaljšati le v javnem interesu in v gotovih izjemnih slučajih vrhovna ju-stična uprava sporazumno z udeleženimi drugimi ministrstvi. To kaže, da za takšno podaljšanje ne morejo zadostovati privatne koristi bodisi dolžnika ali pa sicer koga drugega pri postopanju udeleženega, da torej tudi vlaganje pravnih pomočkov v varstvo takih koristi ne more zadrževati poteka tega roku. V tem slučaju je jasno, da bi moralo, če bi se hotelo na podlagi predloga nanovo izvesti poravnalno postopanje, priti tudi do vnovične poravnalne razprave.
Ustavitev poravnalnega postopanja je torej v stvarnem položaju utemeljena. Dr M.
B. Kazensko pravo.
Vojna judikatura: navijanje cen.
Vrhovno kasacijsko sodišče je označilo v številnih odločbah natančnejše stališče, kako je razlagati cesarsko naredbo od 1. avgusta 1914, št. 194 drž. zak., odnsno od 7. avgusta 1915, št. 228 drž. zak., glede stvari, ki jih je smatrati za neutrpne, glede pojmov neutrpnosti in čezmernosti. Nekaj odločb je priobčil »Slovenski Pravnik« v celoti. V nastopnem so navedene nekatere najnovejše odločbe in sicer radi pičlega prostora zgol s temeljnim načelom in z bistveno utemeljitvijo kasacijskega sodišča.
1. Droži so neutrpna potrebščina.
Prizivno sodišče je to zanikalo, ker se utegne kruh napraviti tudi s kvasom, torej drožij za to ni neobhodno treba. Ta pravno-pomotni nazor pa izvira od tod, ker motri prizivno sodišče pojem stvari, ki služijo za proizvajanje neutrpnih potrebščin, preozko in ker je mnenja, da spadajo pod ta pojem le stvari, katerih ni moči nadomestiti z drugimi. Ta omejitev pojma je napačna in nasprotuje tako besedilu § 1 ces. nar.. kakor tudi duhu in smotru zakona, ki ima namen osigurati prebivalstvu neutrpne potrebščine, kar bi ne
374
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
bilo, ako bi obveljal nazor prizivnega sodišča. (Odločba od 30. junija 1915, opr. št. Kr IV 53/15.)
2.  Enako  krava.
Krava daje živa neobhodno potrebno mleko, zaklana pa neobhodno potrebno meso, smatrati jo je torej brez ozira, ali je živa ali zaklana, za neutrpno potrebščino, določeno v zadostitev živ-Ijenskih potrebščin za ljudi, in torej za objekt kaznivega dejanja, določenega v § 7 ces. naredbe. (Odločba od 14. septembra 1915, opr. št. Kr II 274/15.)
3. Drobtinice od ž e m e 1 j.
Pri odgovoru na vprašanje, ali je potrebščina neutrpna, se je ozirati na krajevne in časovne razmere. Zato je v času pomanjkanja živil, ki jih uživa množica, pritegniti med neutrpne potrebščine tudi tista živila, ki nimajo te lastnosti v normalnih časih. (Odločba od 30. junija 1915, opr. št. Kr IV 54/15.)
4. Enako plemenska in vprežna goveja živina.
Cesarska naredba ne ščiti le blaga, ki naj zadošča potrebam človeškega življenj in se rabi za rejo živali, ampak tudi stvari, ki so potrebne za napravo v to potrebnega užitnega in porabnega blaga. Nazor, da je smatrati za neutrpne potrebščine le tiste, ki so določene, oziroma potrebne neposredno za človeško potrebo hrane, nasprotuje namenu navedene naredbe, ki naj ščiti ob splošnem pomanjkanju, povzročenem po vojnem stanju.1 preskrbovanje pre-bivastva z neutrpnimi potrebščinami. Zlasti ni dvomiti, da je treba priskrbeti prebivalstvu tudi plemensko živino, da je moči vzdržati živino. Ni dvoma, da spada plemenska telica med neutrpne potrebščine v zmislu navedene naredbe. Pa tudi vprežne vole je smatrati za neobhodno potrebno stvar. Če namreč primanjkuje klavne živine, se utegnejo porabiti tudi vprežni voli za klanje, torej v neposredno zadostitev človeške prehrane. Ne glede na to pa služijo vprežni voli neposredno v zadostitev življenskih potrebščin, ker so neobhodno potrebni pri gospodarstvu kot vozna živina pri obdelovanju polja, kakor tudi za spravljanje žetve in za izvoz gospodarskih pridelkov. Ni torej treba še daljnih razlogov za to. da so vprežni voli potrebni za napravljanje potrebnega užitnega in porabnega blaga in da so
375
kot taki neutrpna potrebščina, katero ščiti navedena cesarska na-redba. (Odi. od 14. septembra 1915, opr. št. Kr I 371/15.)
5. Prekoračenje najvišjine kaznuje obsebi po §1 in 8 n a r. o d 19. decembra 1914, š t. 345 drž. zak., politično oblastvo prve stopnje, a to ne izključuje kaznovanja   po   §7   ces.   nar.   od   1. avgusta 1914,
š t. 194 drž. zak.
Res ne spada vsako prekoračenje določenih najvišjin pod S 7 navedene cesarske naredbe. To kaže že besedilo te zakonite določbe, kajti pod kaznijo je po tem določilu le zahtevanje »očitno čezmernih cen« brez razločka, ali presegajo zahtevane cene določene najvišjine ali ne. Kasacijsko sodišče je, razlagajoč cesarsko naredbo, že priznalo, da utegne biti podan dejanski stan po § 7 tudi takrat, če ni prekoračena najvišjina. Nikakor bi se ne dal izključiti ta dejanski stan, kadar očividno čezmerna cena prekorači zaeno oblastno določeno najvišjino. Nasprotno pa je mogoče, da ni bila zahtevana očividno čezmerna cena z ozirom na višje nabavne stroške, da torej ni podan dejanski stan § 7, da pa je bila brez-dvomno prekoračena določena najvišjina in da pride v poštev dejanski stan § 8, naredbe od 19. decembra 1914, št. 345 drž. zak. Iz tega sledi, da morate vpoštevne biti obe kazenski določbi samostojno druga poleg druge, tako, da je z ozirom na položaj vporabiti le eno ali pa obe; pri tem naj sodišča na eni strani, politična oblastva pa na drugi strani, neodvisno drugo od drugega, vporabljajo dejanski stan. Po okolnostih utegne biti podvrženo isto dejanje tako sodnemu kakor političnemu kaznovanju, če je kaznivo dejanje, izvirajoče iz enega dejanja, kaznovati po obeh kazenskih določbah. (Odločba od 14. septembera 1915, opr. št. Kr I 372/15.)
6. Stare  zaloge  blaga se ne smejo prodajati po
cenah, veljavnih ob času prodaje.
Povsem napačno je, razumevati misel, izraženo v § 7 ces. nar. tako, da sme trgovec pri prodajnih cenah za podlago vzeti one cene, katere bi moral plačati za dopolnitev svojih zalog. Take cene bi vtegnile biti pomembne za določitev prodajnih cen za naknadno nabavljeno blago, nikakor pa ni upravičeno, prodajati zaloge, ki jih trgovec že ima, z neupravičenim dobičkom za višje cene. Taka raz-
376
Razne vesti.
laga bi bila naravnost potuha za nadaljnje navijanje in bi sploh onemogočila, pobijati neopravičeno navijanje cen potom prodaje že obstoječih zalog. Če potrebuje trgovec radi splošnih življenskih potreb več za svoje preživljenje in za svojo trgovino, sme vplivati pri prodaji neutrpnih potrebščin iz prejšnjih zalog na prodajno ceno le v okviru nepogojne potrebe. S tem si mora naložiti žrtve, ki ga pa ne zadenejo trše, kakor prebivalstvo sploh. (Odločba od 13. julija 1915. Kr I 303/15.)
— (Osebna vest.) Preselil se je odvetnik dr. Henrik Turna iz Gorice v Trst.
— (S ta ln a d el ega ci j a od vetniških zbornic) je imela dne 2. t. m. na Dunaju sejo, v kateri je zlasti sklenila spomenico in druge korake radi novih sodnih pristojbin.
(Službena pragmatika.) Upravno sodišče je odredilo: Izrek kvalifikacijske komisije po §§ 14, 20 službene pragmatike od 25. 1. 1914, št. 15 drž. zak. ni pravna odločba v pravniško-tehničnem zmislu, nego le strokovnjaško mnenje, ki se ne da samostojno izpodbijati od stranke. (Sklep 29.Z3 1915). — Za uvrstitev ob začetku veljavnosti službene pragmatike pride v poštev dejanska, v tem času obstoječa služba uradnika, ne pa poprejšnja službena uporaba. (Odi. 26./5. 1915, št. 3691). — Upravnemu sodišču ne pristoja, presojati razloge, iz katerih oblastvo ukrene dopust uradnika s čakarino po § 73 služb, pragm., seveda če se je izvršilo redno postopanje po §§ 82 in 83 služb, pragm. (odi. 6./10. 1915, št. 6151). — Po zmislu § 65. odst. 2 in 3 služb, pragmatike ne pristoja zapustnim dedičem posmrtna četrt iz naslova pogrebnih stroškov, kadar se stroški za stanu primeren pogreb lahko plačajo iz zapuščine uradnikove ali je zanje drugače preskrbljeno. (Odi. 11. 10. 1915, št 5319).
„Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsakega meseca in ga dobivajo člani društva ..Pravnika" brezplačno; za nečlane pa velja za vse leto 10 K, za pol
leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 24 oz. 22.
R-i.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. decembra 1915.
m m
m
n m
H
m m
N
I. H. Ml l
je za društvo „Pravnik" v Ljubljani uredil vajo pri knjigotržcih naslednje pravne
a) knjige slovenske:
ter se dobi knjige:
Civilnopravdni zakoni (IV. zvezek „Pravnikove zbirke") z obširnim slovenskim in hrvatskim stvarnim kazalom, z odvetniškima tarifoma 1. 1897. in 1909 -^ter z dopolnilom za 1. 1906— 1910 krog 1000 strani, vez. a K 8--. Dopolnilo Civilnopravdnim zakonom za leta 1906 do 1910 K 1-20.
Odvetniški tarifi od 11. dec. 1897 in 3. junija 1909, določila o rabi slovenskega in hrvat. jezika pred sodišči, sodne pristojbine, broš. a K 1'80. Nova odvetniška tarifa od 3. junija 1909 s alfab. stvarnim "kazalom K —-80. Nova odvetniška tarifa v obliki
stenskega plakata K — 80. Zakoni    javnih knjigah, (V. zv. Pravnikove zbirke), 1. in II. del, vez. a K 6-—. Zakoni o javnih knjigah, I. del,
vez. a K 3 20. Zakoni o javnih knjigah, II. del,
vez. a K 320. Tabela o zemljiškoknjižni kol-
kovnini K —-60. Zakon o dovoljevanju poti za
silo, s pojasnili a K —'40. Pristojbinske olajšave ob konverziji  hipotečnih   terjatev, a K - 80. Predpisi o razdelbi in ureditvi ter o zložbi zemljišč, a K 2—. Predpisi o obrambi poljščine,
a K —'80. Kazenska določila iz teh predpisov, a K —20. Zakoni o nespornem sodstvu (VI. zvezek Pravnikove zbirke), 44 tisk. pol, vez. a 7 K.   —
Posebej se iz te knjige dobivajo broširani: Sodni depoziti, K 1'60; Predpisi o notarskih pristojbinah in zapovedanih not. spisih, K —80; Pristojbine o zapuščinah, K -80; Županstvom izročena opravila sodišč, T--40.
b) knjige hrvatske:
Zakoni o javnim knjigama I. dio
(A), vez. a K 360. Zakoni o javnim knjigama I. dio
sa II. dijelom (slovenski), ukupno
vezano a K 6'—. Zakon o dozvoljavanju prijekih
puteva, sa tumačem, a K —'40. Tabela o zemljišničkoj biljego-
vini, a K —80.
Društvo „Pravnik" v Ljubljani izdaja mesečnik ..Slovenski Pravnik", v katerem so slovenski in hrvatski članki pravne vsebine; list stane 10 K na leto.
Isto društvo je izdalo še naslednje pravne knjige: Kazenski zakon (I. Zv. Prav. zb.),
uredil dr. J. Kavčič, vez. K 560. Kazenskopravdni red (II. zv. Prav.
zb.) dr. J. Kavčič, vez. K 6—. Izvršilni red (ovršni postupnik)
(IIrr"žvez. Prav. zb.), uredil Iv.
Kavčnik, K 7—. Državni osnovni zakoni in drugi
ustavni, in upravni zakoni,
uredil Štefan Lapajne, vez. 6 K
(VII. zv. Pravnikove zbirke). Ako ni dogovorjeno drugače, se pošiljajo knjige s pošto proti poštnemu povzetju, tako da se k navedenim cenam priračunijo le resnični in poštni izdatki; pri naročilih do 2 K je najceneje, ako se pošlje naprej kupnina in 10 h poštnine v gotovini ali v poštnih znamkah.
m
K N
>3
N N
N
N
N N N
6320
23
tjubljana, Prešernova ulica št. 3. Največja slovenska hranilnica!
Denarnega prometa koncem leta 1914 K 740,000.000-—
Vlog..........„  44,500.000.—
Rezervnega zaklada   .......    1,330.000-—
Sprejema vloge vsak delavnik in obrestuje po
4
Vi.
brez odbitka. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo
c. kr. deželne vlade.
Za varčevanje ima vpeljane lične
domače hranilnike.
156