KATQLJSK CEHKYEN LIST. ,I>mmca" izhaja vsak petek na celi poli in velja po posti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 el. 20 kr.. za četert leta l s\. 20 kr. ▼ tiskarnici sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr.. za pol letal gl. 80kr,.za « Jeta90kr.. akozadenena ta dan praznik, izide Danica- dan pop.ej. Tečaj XLVIII. V Ljubljani, 1. h verami 1895 List 5. Svečnica. Počeščena tisočkrati, Najčistejša Božja Mati! Pred Gospodom ki stojiš; Dete Jezusa daruješ, Da postavo dopolnuješ, Nas pokorščine učiš. — Naj doni ti sere slavica, Sveta Božja porodnica, Nam v zgled postavljena: Kako Bogu se darujmo, Zakon Cerkve dopolnujmo, Bodi nam Pozdravljena! Tebe, Deva solnčno čista, Prava Mati Jezu-Krista. Zmir brez sence grešnih peg, Vezal ni nikoli zakon. Ki ga vzročil v raju drakon, Vpora Bogu, tužni zl£g; — O ponižno serce Tvoje! Vendar vzameš Dete svoje K očiščenju v tempelj greš! Vsa pohlevna v Božjem hrami, Ti — med grešnimi ženami, Kako lčp zgled nam daješ! Jezčka Simeon njejiuje, Tebi, Mati, prerokuje: Da bo luč narodov On; Izraelu vir rešenja, Da te rani meč terpljenja, Ko zaverže ga Sijon. — Ti kleče v altarja znožji. Vdajaš vsa se volji Božji, Dete, sebe, Mu dariš; Stoj, o Mati! nam na strani, Da Bogu smo vedno vdani. Voljno nosimo svoj križ! Križ in luč ko bodo dali Kdaj nam v roke. ko boj vali Bomo, Mati! smertni b«'45. so dovolili v vsakem samostanu njegovega reda. j^dnega mašnika pooblastiti, ki sme ta blagoslov deliti. Pij IX. so dovolili očetu generalu 9. jan. 1848. vsacega duhovnika iz njegovega reda iz veljavnih vzrokov pooblastiti in so določili, da se morejo odpustki tudi dušam v vicah nakloniti. Leon XIII. so potrdili odloke svojih prednikov z odlokom 15. marcija 1884 in sicer z razločnim dostavkom, da ne kaže drugih duhovnov ali redovnikov pooblaščati. II. Oče general križanikov, kateremu izročimo vse pri nas naročene molke, jih obdarujejo razun križaniških odpustkov še z odpustki sv. Brigite in sv. Dominika, kar je dovoljeno po odločbi kon-gregacije za odp. 29. febr. 1820 in 12. jan 1878. (tudi po razlagi enega svetovalcev imenovane kongrega-cije 13. jan 1*582 ) Vendar je opomniti, da ne moremo z jeduo-kratno molitvijo rožnega venca vseh treh različnih odpustkov dobiti, temuč vsakikrat jednega, t. j. tistega, katerega nameravamo dobiti. (29. marcija 1. 1820.) III Hazun tega so križci na naših molkih obdarovani z odpustkom za zadnjo uro in z odpustki križevega pota. Poslednjega dobe tisti, ki so zarad bolezni ali iz druzih važnih vzrokov zadržani v cerkvi ali kapeli križev pot moliti in bi rad: odpustke zadobili, ter zato doma opravljajo po-božnost. V tem slučaji se moli 20 Očenašev, Češče-nasimarij in Čast. Bogu; 14 namreč za posamezne postaje. 5 v čast peterih sv. ran in 1 Oče naš v namen sv. Očeta. Razun tega je molek s takozvanimi papeževimi odpustki obdarovan. Pri naročitvi molkov se je ozirati na to-le: Vsak ali že blagoslovljen ali z odpustki obdarovan predmet izgubi blagoslov, kakor hitro se proda če tudi brez dobička. Tn se le toliko zahteva, kolikor je predmet vreden. (Kongr. odpustkov 12. julija 1747.) Potrebno je tedaj, pri naročitvi rožnih vencev previdno ravnati, da ne bo v izgubo nam in vernim dušam. Vsem. ki od nas želč molkov, svetujemo to-le: >t) Kdor hoče molke podariti, preskrbimo mu jih poljubno število blagoslovljenih, da jih potem lahko hrani in ob priliki razdeli. f» Kdor pa hoče molke le razširjati mej ljudi proti povračilu, kupi naj jih poprej, ter je daj blagosloviti. Zato prosimo one, naj prej natanko pozvedo, koliko oseb tak molek želi, in potem naj naznanijo gotovo število. Vendar ni zapovedano, da naročniki večjega števila molkov kupno ceno od drugih že naprej prejmejo, smejo tudi pri oddaji blagoslovljenega molka to storiti, če se je prejemnik že pred zavezal plačati. Tako se ne proda blagoslovljen molek, temuč se sprejme le znesek za pred blagoslovom kupljeni molek. (To velja za vse blagoslovljene predmete, kakor svetinje, škapulire i. t. d.) Naročniki naj: l.i Povedo natančno število zaželjenih molkov. 2.) Pred pošiljatvo zneska za molke naj počakajo naznanila, katero je molkom priloženo. Tudi svetujemo večje število molkov precej zahtevati, da se poštnina prihrani. Kdor želi. se mu pošlje brezplačno in poštnine prosto vzorec molkov, ki so v zalogi. 3.) Ti molki naj se naročujejo po sledečih številkah : Štev. 10. Čeme in rujave kokotine po 20 kr. Štev. 2. Majhne gladke kokosove jagode po 20 kr. Štev. 3. Majhne kokosove jagode po 25 kr. Štev. 11. Bele bliščeče jagode po 30 kr. Štev. 12. Barvane bliščeče jagode (rudeče. rumene in modre) po 30. kr. Štev. 13. Bele koščene jagode po 35 kr. Štev. 15. Gladke kokosove jagode po 35 kr. štev. 19. Gladke kokosove jagode po 55 kr. Štev. 21. Gladke kokosove jagode po 65 kr. Štev. 4. Beločrne bliščeče jagode po 80 kr. Štev. 5. Jeklene jagode po 1 gld. 10 kr. Štev. 6. Uglajene bele bliščeče jagode po 1 gld. Štev. 7. Biserni (Perlmutter) molek po 1 gld. 50 kr.. Štev. 8. Biserni (Perlmutter) molek po 1 gld. 80 kr. Razun tega se dobe izborna razpela (prenosni križci) v vsakovrstnej velikosti z niklastim robom, v les vdelana (po želji z odpustki križevega pota in za zadnjo uro.) Poprav 03krbljevati pa ni mogoče. 4.) Pri pošiljatvi dodamo račun za vse stroške, zraven je zaznamovan tudi mali dar za čč. gg. Kri-žanike za potne stroške. 5.) Blagoslavlja se (kakor čas in priložnost gg. Križanikom dopušča) v nedoločenih obrokih in pro simo naročnike za mogočo točnost pri naročilih, po-terpljenja pa, če bi morali kake pošiljatve čakati. Važne opazke. Glede starih molkov, ki bi se nam pošiljali za blagoslovljenje, moramo opomniti, da se samo ob sebi umeva — da ne moremo biti odgovorni ne za pošiljatve, ne za odpustke. Jagode iz bokastega in zato zelo zdrobljivega stekla, kakor tudi molki z več ali manj kot 6 odstavki (po 10 jagod) ne morejo obdarovani biti z odpustki; ravno tako križi, pri katerih ni pribita podoba Križanega in pri katerih se Kristus, če potrebno, ne more sneti, ne morejo biti obdarovani z odpustki za zadnjo uro ali z odpustki križevega pota, še manj svetinje. Razun tega je pošiljatev starih molkov zelo težavna in trudapolna, zato bi vsem svetovali, da bi se izognili dvojnih stroškov, naj si omislijo take molke ki imajo gledč odpustka najboljše poroštvo. Naši molki so izborne vnanjosti, tako da za blagoslovljenje prevzamemo vso odgovornost. Vsa vprašanja, naročbe i. t. d. za križaniške molke se pošiljajo pod naslovom: An den hochw P. Superior der Missio-nare vom h. h. Herzen Jesu, posti. Salzburg. Kitica cvetic. Na grob t župnika Val. Sežuna vsadil M. P. (Dalje.) Kakor zrak ostane brez svetila teman, tako ostane po sebi naš razum v laži, ako ga ne razsvetli prava resnica. Torej po sebi je vsak človek lažnjiv po razumu in je resničen samo, v kolikor prejme po vdeležbi od božje resnice: zato je dejal psalmist: „Pošlji svojo luč in svojo resnico." (Psal. 42. 3.) Vera pa ima za svoj predmet pervo resnico: „Kajti vera, o kateri govorimo, priterdi kakošni resnici le, ker je od Boga razodeta. Torej se opira vera na božjo resnico samo, kakor na sredstvo. Če pa premišljamo t varno resnice, kateri priterdi vera ni, samo Bog, ampak tudi mnogo drugega; to pa spada k priterjenju vere le za to, ker ima neki red k Bogu, kakor namreč nekateri včinki Božanstva podpirajo človeka v teženju po božjem vživanju. In za to je tudi iz te strani predmet vere nekako perva resnica, v kolikor spada k veri samo to, kar je v nekem redu do Boga; kakor je tudi predmet zdrav- nižtva zdravje, ker zdravilstvo nič ne premišlja, iazven v redu do zdravja " (sv. Tomaž II. 2. 1. 1.) Torej je terdnost in izvestnost v priterjenju vere, ki se opira na božji ugled, večja ko vsaka druga terdnost človeška. Res vidi se, kakor bi to ne bilo resnično: Božje ali nadnaravne vere terdnost je o stvareh, ki se ne gledajo. Boljša je pa vendar terdnost in izvestnost o stvareh, ki se gledajo. Torej terdnost vere ne more biti boljša ko naravna terdnost v gledanih stvareh. Pa ugovor ta ne spravi resnice ob veljavo: Božje ali nadnaravne vere terdnost je res o stvareh in resnicah, ki se ne gledajo, ne spoznajo popolnoma same v sebi. Gledanje je. kakor smo zgoraj dejali, polno spoznanje stvari v sami sebi „Ono pravimo se vidi, kar po sebi samem nagne naš razum ali čut k spoznanju." (Sv. Tom. II. 2. 1. 4.) To je gledanje v ostrem pomenu. In od tega gledanja se razločuje vera. Toda včasih pomeni gledanje sploh spoznanje kakoršnokoli. Tako imamo tudi takrat spoznanje, Če tudi stvari in resnice ne nagnejo razuma k priterjenju same po sebi, da ga le nagnejo, če tudi po čem drugem, v katerem so zapopadene kakor v zunanjem načelu, namreč v ugledu. V tem drugem milejšem pomenu se stvari res ne gledajo same v sebi, vidita se pa znanost in resničnost onega, ki jih razodeva. In v tej znanosti in resničnosti govorečega se gledajo potem stvari. Znanost in resničnost v Bogu razodevalcu sta pa za naš um bolj terdni razstdili in bolj terdna nagiba k priterjenju ko vsako drugo razsodilo in vsak diug nagib. Raz-odete resnice so kakor solnce. Solnce je po sebi bolj vidno, ko druge od njega še le razsvitljene stvari. Vendar človek ne more upreti vanje svojih oči naravnost. Vendar človek jih ne more videti naravnost, ampak potrebuje nekih pripomočkov, kakor stanja vere, luči in pomoči božje. Človek ima sicer razum, naravno luč. In spoznava in gleda resnico. Pa ne vse: „Kakor oči po-nočnih ptic k jasni dnevni svetlobi, v takem razmerju je pamet naše duše k temu. kar je po naravi najbolj jasno izmej vseh stvari." Tako je dejal modri Aristotel (Metaf. II. 1, 3). Človeški duh želi spoznati vso resnico čisto in popolno. Pa mora obstati pred neko mejo. In ne more čez njo: presega razum. Za to mejo pa se širi kraljestvo čiste in popolne resnice. Iz tega kraljestva sliši človek besede, ki jih govori višji duh. resnica sama, Bog. In človek posluša in — veruje. In verujoč stopi v to kraljestvo. Tu je cilj vsega spoznavanja. Že poganski modrijan Platon je slutil o takem poslednjem cilju vsega spoznavanja. (Fedr. 27). Pa je samo slutil. Stopil ni v to kraljestvo. Ni imel vere. Resnice razodete iz tega kraljestva se človeku ne kažejo, da bi jih mogel videti, ampak da jih veruje. Razodevajo se božje resnice po govorjenju: „Vera je iz poslušanja, poslušanje pa po Kristusovi besedi" (Rimlj. 10, 17.). Razodeto je pa v primeri z bogastvom božjih resnic le malo: „Ko smo komaj kapljico njegovega govorjenja slišali" (Job. 26 14.). In to malo, kar nam je razodeto, le deloma spoznamo: „Sedaj namreč spoznamo deloma" (I. Kor. 13, 9). In vidimo nepopolnoma: „Sedaj vidimo skozi zerkalo kakor v megli. (I. Kor. 13, 12). Razodeto je pa malo, ker božje resnice presegajo Človekov um: „Mnogo vam imam povedati, pa sedaj ne morete nesti" (Jan. 15, 12.), pravi nebeški ženin: „Prišla bo ura, ko vam ne bom več govoril v pregovorih, ampak očitno vam bom oznanoval o svojem Očetu" (Jan. 16, 25). In takrat bo naše spoznavanje popolnoma: „Videli ga bomo, kakor je" (I. Jan. 3. 2i. „Je torej trojno spoznavanje človeško o božjih rečeh Prvo, po katerem človek z naravno lučjo razuma stopa po stvarstvu k spoznanju Boga. Drugo, v kolikor božja resnica presegajoč človeški razum v nas stopi doli po razodenju, vendar ne, kakor dokazana, da bi se videla, ampak kakor govorjena, da verujemo. Tretje, po katerem se duh človeški povzdigne in ono. kar je razodeto popolnoma gleda." (Sv. Tem IV. Proti pogan. 1). Sedaj živimo v drugem, v veri. Ne gledajo se sicer božje resnice v veri neposredno popolnoma. Ali vera je vendar imenitna in plemenita. Saj je dar božji: „Iz milosti namreč ste bili oteti po veri. in to ne iz sebe. Zakaj to je božji dar" . Da, vera je največje delo razuma: Človek si je v svesti končnosti in omejenosti svojega razuma, In spozna na znanstvenem potu in z razvidnostjo resnico, izključujočo vsak dvom: Spozna resničnost dejstva razodenja božjega: „Človek ne bi veroval resni«-, ako bi ne videl, da se morajo verovati ali zaradi razvidnosti znamenj ali kaj takega" (Sv. Tom. II. 2. 1. 4). Bog je razodel resnice in jih poterdil s premnogimi znamenji, vzlasti z čudeži in prerokbami. Mojzes in preroki so delali mnoge in najsijajnejše čudeže in prerokovali. In vzlasti Kristus Gospod, „Kateri je prišel iz nebes, je čez vse. In kar je videl in slišal, to spričuje" (Jan 3, 31). In učenci Gospodovi takisto: „Oni pa so šli in so učili povsod, in Gospod je delal ž njimi in je besedo poterdoval s čudeži, kateri so se potem godili" (Mar. 16. 20). Človek vidi resničnost dejstva razodenja božjega: „Beseda je meso postala in je mej nami prebivala, in smo videli njeno čast Edinorojenega od Očeta, polna milosti in resnice" (Jan. 1, 4). Vidi razvidnost znamenj: „Nismo se namreč izmišljenih povesti der-žali, temveč smo bili priče Njegovega veličanstva; ko smo vam oznanovali moč in pričujočnost Gospoda našega Jezusa Kristusa. ... In imamo terdnejše govorjenje prerokov; in prav storite, ako na tisto pazite. kakor na luč, katera sveti na temnem mestu" (II. Petr. 1, 16. 19.) In primoran po zmagujoči moči resnice pritrditi prosto razodetim resnicam — veruje. Glej, plemenitost cvetice vere! Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. (Naprava za našo mladino.) Verli „Slovenec" št. 22. 26. t. m. je prinesel spis, ki je posebnega pomisleka vreden, namreč v prid pripravnikov. Na mladino se dandanes poseben ozir obrača. Dobili smo družbo mlajših in bolj odraščenih delavcev, ki se prav pridno in z veseljem zbirajo v novokup-ljenem poslopji katoliške družbe; — novo družbo za nasprotno pomoč deklic iz tovaren; — številno zbiranje šolskih mladenčev iz raznih učnih razdelkov, ki dobivajo pomoč pod imenem „Dijaška miza", pa tudi njih precejšno število, ki jih podpira slavno vodstvo rljudske kuhinje". Velečastiti gospod profesor in vero-znanski učenik Anton Keržič pa je pod naslovom Vzgoja razglasil naslednjo Prošnjo. Videč veliko bedo, večkrat tudi dušno zanemarjenost inno«ih učiteljskih pripravnikov, sklenil je odbor prijateljev učeče se mladine napraviti neko zavetišče onim dijakom, kateri so se odločili za učiteljski stan Podobno naj bi bilo našemu Alojzi-jevišču; dijaki naj bi imeli stanovanje in priprosto hrano pa zanesljivo nadzorstvo zastonj ali za zmerno plačo. Vemo sicer, da naši domoljubi s svojo radodar-nostjo podpirajo že innogo dobrodelnih naprav, vendar smo storili še ta korak, ker se nam ne zdi le z«-l<*. k«^ris*en in dobrodelen, marveč potreben. Blagovolit»» uvaževati razloge: 1 I V-iteljska služba sicer še ni posebno sijajna, vendar pridni sinovi ubozih starišev pridejo tukaj primeroma naprej do poštenega stalnega kruha. Tudi za starost je kolikor toliko poskerbljeno. Miloščina torej tukaj pomaga hitro, častno in dovolj izdatno. 2 .Silno vpliven |e učiteljski stan, bodisi na d<»bro ali slabo stran. Blagor občini, katera ima iz-vrstne učitelje: kako lepo se razvija in raste ljuba mladina tistega kraja, pa tudi odrasli imajo mnogo koristi Gorje pa takemu kraju, ki dobi slabega, za-nikarnega ali celo pohujšljivega učitelja: v kratkih letih nastane škoda tako velika, da se da pozneje težko popraviti, večkrat «vlo nikakor ne. Če že vzgojo sploh prištevamo najimenitnejšim in najkoristnejšim «»pravilom olikanega človeštva, kaj naj rečemo š- o vz_'»ji vzgojiteljev -- ljudskih učiteljev! Kako d >!»ro delo tur»*; stori vsak. kdorkoli kaj pripomore. da bi se le dobri mladeniči odločili za ta prevažni stan in da bi lepo pripravljeni zavzemali tako odločilno mesto Miloščina je tukaj res tako dobro naložena, da ne vemo kje bi mogla biti boljše. .» Nevarnosti so siv obračala le sem. i I parno si tudi terditi. da sad dobre vzgoje v • akem zavodu bode trajniši. nego drugod, ker pripravniki po štiriletnem pripravljanju nastopijo takoj službo in. če so okoliščine količkanj ugodne, sme se pričakovati, da bodo ostali stanovitni. (Je to jemljemo v poštev. zopet se prepričamo, da je jako dobro obernjen dar. ako ga kdo oberne za ta nameravani zavod. — Dobrotni darovi naj se blagovoljno pošiljajo na g. prof. Anton Keržiča, v Ljubljani. Ljubljana. Rim je govoril in „Slov. Narod" se nanj sklicuje — Dober prijatelj nam piše: „Narod ste pohujšali z Dani«-o." kaj vender mislite! No, saj rSlovenec" mu je dobro odgovoril" . . . Kaj je to? Kje jazbec tiči? .... Povedala je bila „Danica," kakor drugi listi, da sv. Oče so tarodonskemu gosp. škofu na španjskem pisali: naj ondotni katoličani ne zlorabijo imena sv. vere v politiške namene i. t. d. „Slov. Narod" je menil, da to je voda na njegov liberalni mlin in bersnil je ostudno psovko, s katero je zopet izlil svojo černo krivično jezo zoper katoliško stranko, zoper višjega pastirja, češ: „Ali bi ne zaslužil drugi škof še krepkejšega papeževega pisma kot zavetnik stranke, ki najostudneje zlorabi vero, ter zamotava zvišeno katoliško ime v politične raz-pore ..." „Narodu", kaj pa da, je to zloraba, ako se katoliški poštenjaki bojujejo za svoje pravo in se po vsih postavnih potih poganjajo, da bi katoliška stran zmagala zoper zloglasno liberalstvo, ter dospela do pravice. „Slovenec" št. 18. dobro pojasnuje, kako napačno je „Narod" tolmačil pomen papeževih besed in odveč bi bilo to več prežvekovati. Kar se pa tiče višjega pastirja, nič ne dvomimo, da bi rajše življenje dali, kakor da bi kako krivično stvar zavetovali in vsa dežela jih dobro pozna, ljubi, in visoko spoštuje. Nasprotniki s svojimi napadi torej sami sebi jamo kopljejo. To tudi čutijo in od tod njih obupna jeza. Gorica. „Primorski list- (št. 3. letnika) je prinesel na pervi strani prav dobro zadeto podobo ilirskega metropolita. kneza in nadškofa goriškega pre-vzvišenega gospoda dr. Alojzija Zorn-a, roj. 13.jan. 1834 v Pervačini. škof postali v Poreču 1. 1882, po smerti nadškofa Andr. Gol maje rja 1883, so pa prevzv. škof A. Zorn v posest prejeli goriško nadškofijo. 0 tej priliki naj omenimo, da „Primorski Listu je ob novem l«itu dobil prav mično podobo na čelo; izhaja po trikrat na mesec in stane 1 gld. na leto. Umeri i so: Č. g. A. Fabiani, župnik v Biljani na Berdih; J. Blaž on. bogoslovec 3. leta; Jožef Tomšič, vikarij v Levki. Bog jim daj večni mir! Za cerkev najsv. Serca Jezusovega v Gorici se je dozdaj nabralo nad 9700 gld. V Terstu pri sv. Jakobu je 23 t. m. umeri blagi ondotni č. g. Karol Mose. R. I. P. Iz Italije so sleparji zanesli na Primorsko ponarejenih petdesetakov; opominjajo torej, da je treba paznim biti. Iz Rosne (Razne novice.) V nedeljo 3. po sv. trijeh kraljih se je obhajal pri nas nov praznik presv. Božje družine — Jezusa. Marije in sv. Jožefa. V cerkvi varha Kristusovega, nove naseljniške rimo-kat. župnije v Prjedoru. bila je ta svetek slovesna služba Božja, skupno sv. obhajilo in pred veliko službo Božjo molil pa se je sveti rožnivenec. Vse to pa še posebno za vse žive in umerle dobrotnike in dobrotnice nove dostojne cerkve sv. Jožefa, ktera se je pozidala do pokrova, pa ni še obDkana, ne ometana, ne tlakana, nima oken in vrat, ter druzih naprav. Ne more se v sedanjih naših okoliščinah doveršiti brez blagoserčne pomoči tujih milih darov. Pervotna derveno-ilovnata cerkvica se vsa trese od vetrov, ilovnate stene odpadajo od mokro-tine, viharjev in zmerzline. Neizrečeno potrebno je, da bi se skoro mogla dogotoviti nova hiša Božja in sv. Jožefa. Za vse, koji so že pomagali ali še bodejo pomogli z milodari in posredovanjem, se opravlja mnogo ss. maš in molitev. Velečastito predstojništvo samostana „reformiranih cisterzijancev ali trapistov," redovnih sinov sv očeta Bernarda, je postavilo za špirituvala in kate-heta v sirotnih dečkov zavod Marija-Zvezde, namreč verlega in č. vr. očeta Kazimira, Slovenca, rojaka kranjskega. Neizrečeno so se dečki razveselili, ko so dobili ljubljenega duhovnega učenika, verlega, skerb-nega, ljubeznjivega in iskrenega duhovnega očeta. Tudi ravnatelj te deške izgojišnice in šole, veleč, oče Bernardin, je Slovenec iz Kranjskega. Koristno in pri Bogu zaslužno bi bilo, ako bi kaki svečeniški in svetni razumniški Slovenci bili poklicani in sprejeti v opatijo Marije Zvezde ter postali redovni sinovi sv. Bernarda častivca in ljubivca Marije Device ter bili „reformirani cisterzijanci". To pa osobito, ker namenjena je opatija napraviti še jeden sirotinskih dečkov ustav pod naslovom in varstvom visokosvete Marije Device rožnovenške kraljice; toda v to povse sposobnih učiteljev in vzgojiteljev primanjkuje. Dandanes se celo verni, pošteni rimo-katol.ški mladeniči in možje, osobito, ako so bolje izobraženi in šolani, večkrat bojijo pristopiti v bolj strog verno-pobožen in spo-koren red. Novodobna poltena modrost in razumnost je mogočna, toda prava modrost, znanje in razumnost Jezusa Kristusa, in to Kristusa Jezusa križa-nega. je šibka, osobito pri večini takozvane inteli-gencije." (Kcnec sledi ) Razgled po svetu. Ogersko. (Ogerski skupni pastirski list zoper civilni zakon.) „Častivredni bratje in ljubljeni sinovi! Ko vas ob začetku novega leta, ktero smo z Božjo pomočjo pričeli, pozdravljamo, je naša pri-serčna želja — kakor hočejo vsi škofje našega kraljestva — vas v Gospodu tolažiti in oserčiti sredi tolikih stisk, tako mnogih težav, ktere nas vse tarejo v teh tako hudih časih, tolažiti in ob enem po-tolaženim biti pri vas po medsebojni veri. vaši in naši." Veste, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, da zamolčimo druge zla, ktera so napolnjevala zadnja leta naša serca z britkostmi in bolečinami, veste, da je bila 18. grudna pr 1. razglašena postava o tako im- novanem civilnem zakonu. Veste, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, da se nismo zavedajoč težavne naloge, ktero smo sprejeli od Boga, ogibali nobene skerbi, in ne ustrašili se napora, da se odverne to veliko zlo od naše čede, od naše domovine. Nadalje popisujejo, kaj so vse storili, da bi odvernili omenjeno nesrečo od dežele sv. Štefana in pravijo nadalje: Veste, da smo v nekem na vas in naše vernike pisanem pastirskem listu jasno razložili vse rane. ktere ima ona naprava zoper našo vero, zoper našo prostost, zoper našo cerkev ter razjasnili ne le nevarnosti, s kterimi žuga in preti ta naprava ker-ščanskiin družinam, deržavni podlagi in redu ter blagru deržave, temveč tudi zla, ktere doprinaša po žalostni skušnji druzih narodov deržavam; veste da smo zoper ono postavo govorili v deželnem zboru, obdani od mož. ki so sveti Cerkvi zvesto vdani ter z njih gorečnostjo in delovanjem zvesto podpirani zoper njo glasovali. Vendar — žal, da — ostal je ves naš napor, vse naše prizadevanje brez pričakovanega vspeha. Sedaj je naša dolžnost, „svoje poterto ljudstvo vzdigniti." (I. Mark. 3, 43.) Ne zgubite, tedaj poguma častitljivi bratje in ljubljeni sinovi! Spomnite se besedi križanega Odrešenika: „Na svetu bote bridkosti imeli; ali zaupajte, jaz sem svet premagal." Jan. 16, 33. Spomnite se. da „to je zmaga, ktera premaga svet, naša vera." I. Jan. 5. 4. Veliko zdravilo je, v Kristusu tolažbo imeti. Ozirajte se tedaj na začetnika in dopolnivca naše vere. na Jezusa, kteri je za sebi predpostavljeno veselje križ preterpel, se ni menil za zasramovanje, in sedi na desnici sedeža Božjega. (Hebr. 12, 2) in nadalje z nami in z vernim ljudstvom prosite v najponižnejši, neprejenljivi molitvi, da naj se usmili svoje čede, ktero je z dragoceno kervjo odrešil; da naj tolike stiske, tako velike bolečine odverne od nas, od naših vernikov ter v svojem usmiljenju zopet pridobiti dovoli pravice in prostost naše svete cerkve in naše svete vere. Priserčno prosite z nami in našimi verniki za pomoč preblažene Device Marije, ktere maternemu, najslajšemu varstvu izročil je sveti kralj Štefan našo domovino; prosite ponižno za pomoč svetega kralja samega, vstanovitelja našega kraljestva; kličite k naši sveti varuhinji, k našemu sv. zaščitniku, da se milostno ozirata na nas z neba. nas z mogočnim svojim varstvom varujeta ter podpirata našo molitev s svojo mogočno priprošnjo..... Od Kristusovega namestnika na zemlji dobili so ogerski škofje opomin: „Glede onih zadev, ktere so v zadnjem času rarzburjale tukaj vse duhove, zahteva naša apostoljska služba, da vas in vaše du-hovstvo iskreno vzbujamo k stanovitnosti, jedinosti in gorečnosti, k podučevanju in o po m i nje vanj i vaši pastirski skerbi izročenega ljudstva." Uznanujte tedaj vernemu ljudstvu stanovitno in v edinosti Kristusov nauk, kterega uči sveta, kat »liška Cerkev, ter ono-minjajte ga. da posebno v teh tako težavnih razmerah neprenehoma prosi ljubega Boga: Pomnoži nam vero. . . . Opominjajo se še dalje duhovni in verniki na zvestobo, ktero so obljubili pri sv kerstu pri sv. birmi itd. ter sklepajo poslednjič: To v današnjem položaju v vaše in vaših vernikov tolažbo in krepilo! Ozrite se k nebu, poglejte svetnike, ktere je poslala ogerska zemlja v večno domovino, zaradi kterih — tako upamo — njeno potomstvo in njena čast ne bo zamerla Kterih časit-ljivo trumo, ondi vstanovitelj našega kraljestva, sv. Štefan, ki za blagor svojega sina in za blagor naše domovine skrbeč, tudi nas opominja: „Sv. veri dajmo v naših postavah pervo mesto." Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, in ljubezen Božja, in deležnost svetega Duha bodi z nami vsemi !u Egipt. (P. liossignoli rešen Iz Mahdijeve suž-nostij P. Rossignoli. je poslednji misijonar, katerega so bih derviši leta lt>.S4 vjeli pri Omdurman-u, m tudi ta je naposled srečno pobegnil ter 2.',. novembra s svojim rešiteljem, z Arabcem Abdalahom *) dospel v Kajiro. O njegovem begu pripovedujejo nasleu.ije: Mesca marcija 1894 je major \Vingate omenjenemu Abdallahu jo deliti ss. zakramentov. To so namreč odrastki framasonov; če tudi so jih prijazno zagovarjali Ireland in tovariši; ako bi tega ne bilo, bi ne bilo potreba rimskega določila. (To piše „Kath. Kirehenzeitung" v Solnogradu 22. jan 1895. Tedaj rojaki naši. dijaki, delavci in tudi duhovni pozor! Vr.) Služba Božja na plesiščn. Iz Neustadta na Sak-S( nj-kem pišejo, da se je ondi okrog štirdesetega leta zbrala med protestanti mala katoliška občina, ktera se pa vedno množi in zdaj šteje kacih 700. v okolici pa 600 prebivalcev. Iz Sebvitra se oskerb-ljuje vsak teden enkrat podučevanje kerščanskega nauka in štirkrat v letu misijonska božja služba in to v nekem plesišču! . . Utegnil bi kdo vsklikniti: kaj si naredil Luter Martin? . . Bolj po pravici pa bi se moralo prašati: Kaj ste storili nekdanji mlačni katoličani! Saj iz mlačnosti je vstalo krivo verstvo.11 Da se obvaruje spoštovanje ss. skrivnost, je živo potrebno zidanje lastne božje hiše, pravi poročevalec tergovec Alfred Schneider v Neustadtu i. Sa. Podpisan je ,.Katol. cerkveni odbor" in goreče priporo-Čuje apostoljski vikarij v Dresdnu. Ludvik škof. (Prošnja se glasi. Glaubensgenossen! Um der Liebe Christi willen sendet ein Scherflein zum Bau an Herrn Droguirt Alfred Schneider in Neustadt i. Sa. in Sachsen.) Slovesnost prenesenja sv. hišice v Loreto. Od 25. novembra 1894 do 10. decembra 1895 se praznuje šeststoletnica prenesenja sv. hišice s Tersata v Loreto. Umeje, se da pridejo iz različnih dežela lomarji v polnem številu v ta preslavni kraj. Cerkev, katera oklepa že skoro šeststoletij sv. hišico iz Nazareta, je najbogatejše okrašena z darovi in prispevki, katere je vesoljno katoličanstvo sčasoma nabralo. Slovesnosti bodo opravljali mnogi kardinali, nadškofje in škofje italijanski in iz drugih dežela. Društvo za cerkveno glasbo bode s pomočjo oo. Salezijancev te praznike izvajalo najizverstnejše kompozicije. Najimenitnejši prazniki tega leta so: 1.) 10. decembra 1894, kot praznik prenešenja svete hišice s Tersata v Loreto. Dne 29. novembra se je veršila posebna slovesnost. Za takrat je bilo nalašč v ta namen vrejenih več novih kompozicij, med njimi zlasti jedna na čast. sv. Cecilije. 2.) Mesec majnik se bode posebno slovesno opra\ljal. kot mesec Marijin. — to seveda ob praznikih, ki so že po navadi ob tem času. Ob koncu meseca se bode praznovala slovesna tridnevnica s procesijami, katerim na čelu se bode nosila Marijina podoba. 3.) 8. septembra 1895 kot praznik Rojstva Marijinega (Mali Šmaren.) in osem dni pozneje kot osmina praznika. 3.) 10 decembra 1895 kot konec slovesnosti j in kot praznik slovesnega premeščenja. Da bi se katoličani toliko številnejše udeležili slovesnostij, šo podelili Njih Svetost papež Leon XIII vsem pobožnim romarjem in vdeležnikom odpustek z vsemi prednostmi in dobrotami, kakor je ob tacih prilikah navada. L Bratovske zadeve molitvenega apostoljstva. Nameni za mesec svečan (februar. 1895.) a) Glavni namen: Rast v ljubezni do bližnjega. Ako sta oče ali mati v zadnjih zdihljejih, slišimo od njih pač mnogokrat besede: „Otroci, ljubite se med seboj." To je zadnja serčna želja starišev. Ljubezen ne more drugač ravnati: ona skuša obsto- ječe vezi za zmiraj vterditi in zediniti to, kar je bilo ločeno. Tudi iz ust našega Gospoda in Zveličarja slišimo ob njegovi smerti te besede: „Otroci, ljubite se med seboj." In pri tem kazal je izvanredno miloserč-nost. Še bolj se nam pa mora čudno zdeti, ker govori o „novi zapovedi" ljubezni: „Novo zapoved vam -dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil." Vendar se ne smemo nad tem čuditi, ker je resnično „nova zapoved": kajti ljubezni, ki je hotela posnemati Gospoda, do tje še niso poznali. Kristjani izverševali so jo v moči sv. Duha; da, celo dolžne «o se čutili po vzgledu Gospodovem, „dati celó življenje za brate." Duh Gospodov je v resnici velike stvari storil med revnimi človeškimi otroci; on zna po svoji ljubezni prenoviti obličje zemlje. Ozrimo se le na perve kerščanske čase. V vidni podobi prišel je nad vernike ter zapustil povsod lahko spoznavne sadove svojega delovanja. Prav ljubeznjivo nam je pri sercu, ko slišimo, da so bili kristjani „eno serce in ena duša," kako se med njimi ni razločeval pagan ali jud, obrezan ali neobrezan, barbar ali skit, hlapec ali gospod, temveč je bil „Kristus vse in v vsem," kako so vsi prostovoljno prodali polje in pohištvo, ter apostolom dobljeno svoto položili k nogam, da ti vsakemu pridelé. „kolikor potrebuje." Ni čuda, da so se kristjani na taki način prikupili vsemu ljudstvu, da so pagani polni občudovanja nad takim življenjem na vernike kazali rekoč: „Glejte, kako se ljubijo." Kaj tacega še niso doživeli. Seveda ne, kajti bilo je to odsvit nadnaravne, Božje luči, one ljubezni, ktero je duh Božji z nebes prinesel na zemljo ter z njo zažgal (vnel) človeška serca z živim ognjem. In to pobratenje med verniki bilo je tembolj občudovanja vredno, čim bolj so si bili poprej, razdeljeni v najrazličniše ljudstva in narode, sovražni in to le prevečkrat s hudobnim maščevanjem v sercu. Kar je prevzetnost in samoljubje ljudi tako raz-kačilo, sklical in združil je zopet duh Gospodov, da postane „ena čeda," „eno telo," da postanejo vsi kakor „udje enega telesa," in da služi vsa njih delavnost, vse njih miloščine k djanski vstanovitvi ter k okrepčavanju tega Kristusovega telesa. Prerok Izaija je prerokoval, da bode prišel čas, ko bode „volk bival pri ovci in lev prijazno živel z jagnjetom": to vidimo v kerščanstvu najlepše izpolnjeno; ne dovolj tega, duh Božji je po kerščanski ljubezni zveršil še mnogo več. Tudi brez njega skušali so ljudi združiti in ta prizadevanja nahajamo posebno v zadnjih stoletjih: češ, humaniteta naj namestuje kerščansko ljubezen ter jo še veliko prekosi; to upali in derznili so se obetati nekaki ljudje v svoji prevzetnosti zavzetemu človeštvu. Toda kjer Gospod ne zida, tam zidavci zastonj zidajo. Nikakor niso ljudi in narodov združili ; temuč v orožju stoje si deržave nasproti, divji narodnostni in strankarski boji nastajajo ter spravljajo v razpertije nekdaj prijazno skupaj bivajoča ljudstva, pač da, celo meščane istega mesta; skozi celo življenje trajajočo vez kerščanskega zakona skušajo razdjati in s tem storjen je začetek ločitve cele družine. Kje naj pri tacih razmerah prava ljubezen dobi še pravo bivališče? Pač stavijo sedaj velike ihiše za sirote in nepreskerbljence, zidajo prelepe bol- nišnice, ponosne palače nižjih in višjih šol, krasne muzeje, lesketajoče mestne dvorane, in več enakih naprav. Vendar so vsa ta poslopja podobna leskečim ledenim palačam, ako se pogreša v njih duh prave kerščanske ljubezni: v njih je mraz, prav hud mraz; vse življenje mora v njih na žalosten način prenehati, ako je sploh kterikrati bilo v njih kako življenje Čisto drugačno pa je večkrat v ponižnem stanovanju one ljubezni, ki prihaja iz serca Sinu Božjega ter v vseoživljajoči moči sv. Duha tiho in mirno, vender neumorno delavno biva, ktera zase ničesar ne zahteva, vse pa daruje in to enakomerno za prijatelja in sovražnika, po vzgledu našega Gospoda in Učenika, kterega nepozabljivo podobo sv. križa ne nosi le na persih temveč prav globoko v sercu. Resnično, ta „ljubezen je poterpežljiva, je dobrotljiva, ni zavidna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, vse poterpi, vse veruje, vse upa, vse prenese in nikoli ne mine." O molimo vendar, da se ta kerščanska ljubezen do bližnjega povsod poverne, da postane v nas krepka in močna, da se ne bomo ustavljali delovanju sv. Duha, temveč se od njega dali čisto prešiniti. Potem nas bo v dobrotah združil ter naklonil serce k sercu, da nas popelje v nebesa ter na veke neločljivo združi z Božjim Sercem. Glavni namen za mesec svečan: Duh molitve. b> Posebni nameni: t. Sv. Igoaolj. Ta in vsaki dan v mesecu vse naznanjene, pa Se ne zaznamnjane ali hitro nastale zadeve. Zaslužek delavcev in pravično ravnanje z njimi. »Pospešitelji molitvenega apo-stoljstva. 2. Svečnloa. Sv. Hadeloga. Vravnava marijanskili moških kongregacij. Ljudska zaveza za katoliško Nemčijo. Hudo bolni in umirajoči. 3. Sv. Bl&ž. Mnogo po nedolžnem ubožanih družin, lirez-službni. od skerbi terpinčeni očetje. Pomoč v slabih denarnih zadevah. 4. Sv. Adrej Kor. Ohranitev življenja ljubljenih svojcev in vplivih oseb. Delavci, katere so zavoljo kerščanskega mišljenja delodajalci odpustili. 5. Ss. lngenuln In Albin. Priprave tirolske dežele na jubi-larno leto zveze z božjim Sercem. Kitajsko in Japonsko. 6. Sv. Tlt. Spreobernitev zaslepljenih budistov. Zavračanje brezbožnih naklepov. Dušovno in telesno zaostali otroci. 7. Sv. Rlh&rd. Spoznanje Božjih šib v hudih skušnjavah. Zapeljani katoličanje. Rešitev iz ječe. 8. Sv. Honorat. Mirna premišljenost in neustrašeno delovanje v sedanjih zmotah. Odvernjenje velikih pohujšanj. Zastarani grešniki — starci. 9. Sv. Ciril Aleksandrljskl. Afrikanski misijoni. »Duhovni in obhajanci.« Pomoč v hudem dušnem terpljenju. (Dalje nasl.) II. Bratovske zadeve N. lj. Qosp6 preif. Jezusov. Seroa. V molitev priporočeni: Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov, Bog dobrotno odverni od nafte d*- žele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo. prešest-vanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe. Mladene<* priporočen v brat. molitve, da bi na priprošnjo K Ij. (iospe. sv. Jožeta in sv. Antona Pad. dobil pomoč zoper bolezen v gerlu. — Pridobitev neke službe, ako je Iiožja volja. I »a bi se na prošnjo Nas«- lj. (¡ospe neko pohujšanje odvernilo. — enkrat za srečo pri dornu po priprošnji X. lj. G., sv. Jožeta in sv. Antona Pad. Prisenno priporočam po »Danici« v rno-jitev ?e s m«->cev na pljučih bolno ženo in oba že več tednov na o«"» h bolna otroka, a l-i po priprošnji Marij«* Pom. na Brezjah, sv. I ramVka. >v. Janeza in sv. Lucije dosegli ljubo zdravje; ako 1.«dem u>lišan, l»odem s»- «uMno v »Danici« zahvalil. — Gospa M. K l*i 11 priporoma v blajri spomin in molitev svojega soproga Kngel-b«-rta Ki»*in-a. tapHinka. ki je bil pokopan pri sv. Krištofu 15 t. m. Zahvale. Tu.ii jaz sem oku>il preteklo leto pomo«" sv. Antona Pad: Tr» f: važnih re«"i nisem mogel najilti. — prosim, pomolim, k sv. Antonu za pomo«'- in potem mi pride precej prava misel. ter sem naš»-l v-»- tri. Bil sem pa tudi obljubil nekaj dati revežem, in to sem storil. Hvala Bogu in sv. Antonu Padovanskemu! L. Kr. Za uslišano prošnjo s preserčno zahvalo darujem 1 gld. »za kruh«* sv. Antona.« Neimenovana. V neki službini okoliščini imela sem marsikaj zelo neprijetnega pr*>terpeti; čez kaj «'asa jela sem opravljati 9 dnevnico z ob!;ubo. da zahvalo naznanim v »Danici.« ako bom uslišana. Ni pa bila še 1* dnevnica dokončana, in bila sem uslišana. Bodi zato vekomaj hvaljeno presv. Serce Jezusovo! Hvaljena preblažena Mama Devira! Knako sem bila uslišana v drugi zadevi: Hvala Jezusovemu in Marijinemu Senu in sv. Antonu. M. J. Listek za raznoterosti. Ljubljana. »Bratovščina 8v. Rešnjega Telesa.) Prihodnji četertek 7. svečana, bode v lirštilinski cerkvi ob f>ih zjutraj slovenska pridiga in |M>tem sv. maša pred izpostavljenim presv. 1 fes nji m Telesom za ude bratovščine sv. Reš-njega Telesa. Med mašo bode obhajan je za ude. Kakor je navadno, bode tudi ob 4ib zjutraj tiha sv. maša za žive in niertve družbenike. Novi imenik lavantinske škofije kaže. da v 24 deka-nijah ie 217 župnij. 2 ste izpraznjeni; 130 kaplanij in ".T praznih: 2 ekspozituri. G praznih benificij; dušnih pastirjev .¡."»i», duhovnov v družili službah 34 sv»-tnih in redovnih: v pokoju in onemoglih 37; vsih mašnikov I To. cerkva in podružnic (¡01. Vsih vernikov !!•."» v7:». Spredaj ima imenik versto vseh rimskih papežev od sv. Petra do Leona XIII.. po številu 2o:i; pot»m kardinale; ss. kongregacije; papeža v vradnij»-; pa lačne vrade in apostoljske nuncija-tur»-. pa versto lavantinskih škofov, njih 54. (Prav s»'r«"na hvala dobrotnemu gosp. pošiljavcu! Vr i Opomba. Prosimo, naj nihče ne prezre papeževega članka rRast ljubezniu v današnjem listu. Novosti. Trinajst cerkvenih napevov za m«'>ki zbor i4 masne pesmi, H» Marijinih. 7 obha-jilnih 2 Tantum-ergoi. Op. 21. Blagega g. I Hladnika. Cena >o kr. v Ljubljani, tisk in založba Miličeve tiskarne. Opomniti se nam potrebno zdi, da pri enacih izdajah naj bi se v naslovu pristavilo, če so tudi od vis. čast. Ordinarijata v oziru na besede in kompozicije poterjene za petje v cerkvi ? Dobrotni darovi. Zt dijaško mizo: Častivredni g. Jožef Arinatejec na mesto venca C. daruje 2 kroni. — Podelil neki Slaven 1 gld. 30 kr.: »v zahvalo Bogu in sv Antonu Pad., izprosi i pomor!« (Op Prejel mladenič K., ki je tako ubožen. da ne more stanovanja plačati Vr.) — »Da ostanem konsekventen« 3 gld. — Neimenovana »za kruhe sv. Antona« v dober namen 2 gld. — J. D. 1 gld. — Neka hiša 1 gld. ",'0 kr. kakor »kruhe sv. Antona pri domači živali.« — Č. g. A. St. S. 2 gld — Č g. župnik Martin Narobe 5